6
Romanca življenja.
(Narodni motiv.)
Mahrchen noch so wunderbar, Dichterkiinste machen's wahr.
Goethe.
b uri pozni sem se vračal            V hodnik hladan pritavam plaho,
in šel po temnem   gozdu sam.     preleta groza me in  mraz . . .
Ne vem, kako sem zašel s poti,     Od vseh strani ječanje mučno:
in vedel nisem, kod ne kam.       »Odreši nas, odreši nas!«
Brez cilja blodim, kar zapazim     Odmevajo koraki kakor
kresnico svetlo sredi hoj.             izpod obokanih grobov.
Hitim za njo, in razvalina             Zadeva se mi noga . . . Krste?
se črna dvigne pred menoj.         Nakrat po tleh zleti pokrov!
Po stenah počenih razliva             Iz krste deva krasna skoči,
se mesečine bledi svit;                 svetloba bajna gre iz nje;
pošastno in grozeč naslanja         Izpremeni se v postelj rakev,
se stolp na stolp in zid na zid.     in ustne rožne govore:
Poslušam. Kakor iz podzemskih     »Ne trepetaj, mladenič dobri!
temnic bi v tihi nočni čas           Tu bil je nekdaj  samostan;
trpeče duše vzdihovale:                 device zorne, nune mlade
»Odreši nas, odreši nas!«              smo v njem molile noč in dan.
In vedno dalje za kresnico, sledim v razrušeni ji  grad . In kamenite me  stopnice pripeljejo v teman prepad.
»Ljubljanski Zvon« 8. XX. 1900.
Ob steni, glej, pri krsti krsta, ležijo moje v njih sestre; ležijo trudne brez počitka, zaman po spanju hrepene.«
32
462                               Kazimir Radič: Romanca življenja.
In kakor završijo sape, stozvočen se razleže glas, oboki črni ponovijo: »Odreši nas, odreši nas!«
»O, kaj je solnce, kaj življenje? Izvor solza, izvor gorja! Preganjalo je nas do   groba, še v grobu nam miru ne da.
Pokoja nismo našle v grobu, o daj nam ga, mladenič ti, ker pisano je v knjigi sodbe, da ne umre, kar ne živi!
Ah, in brez cvetja,   brez veselja minila naša je mladost, — umiri nam življenje mlado in bodi naš rešilni gost!«
In  grem, odprem. Iz rakve vsake cvetoč obraz in blag sijaj! Kjer prej   so krste stale,   gledam poročne postelje sedaj.
V tenčicah deve mladozarne prosojnih me obkrožijo, ročic belino zapeljivo v objem tesan mi prožijo.
In petje, vrisk in smeh   razkošen grobov prekine hladni molk: »Nocoj, o solnce, o življenje, ti poravnamo stari dolg!«
In začne se veselje glasno, začne se blazen bakanal. Besni ljubezni strast. . . Ob vihri tako se tepe z valom val.
In prvokrat zakukurika na gorski vasi dne klicar . . . Vztrepečejo plašno devojke, teles ugasne svit in žar:
»O noč, ti noč sanjavosladka, zakaj ne trajaš vekomaj ? Življenje,  ti življenje naše, zakaj si sen, bežeč migljaj ?«
Akord obupnosti soglasen: »Gorje!« »Ojoj!« In »oh!« in »ah!« Po bliskovo prikazen mine, in name pade noč in strah . . .
In spet ko višnjev se plamenček kresnica dvigne iz teme, kjer prej telesa živobujna, pepela kupčki zdaj  leže.
Le tu in tamkaj  iz pepela
plahuče iskrica v temo:
»Rešniku hvala . . . hvala . . . hvala!
v
Živeti je tako lepo!«
Kazimir Radič.