60
Potopisni listi
slovenskega učitelja svojemu pobratimu.
I. pismo.
Pod Ratitovcem na Gorenskem 1872. Predragi moj! Čudno zaumene imaš Ti res o mojih „prostih urah", ker mi praviš med drugim v svojem zadnjem pismu: „Popiši mi nekoliko zdaj o dolzih zimskih večerih, ko se gotovo dolgočasiš, potovanje svoje k 1. hrvaški učiteljski skupščini v Zagreb!" — Ti si sicer to prošnjo na kratko in lahko izrekel, ter bi moje črtice morebiti v resnici tudi rad bral; al dragi moj, ako bi Ti jez do pičice natančno popisati hotel, koliko prijetnih spominkov na Hrvaško sem si bil prinesel kot „odpustek" v svoji popotni mavhici domii, predolgo bi mogel sedeti, prebiraje moja pisma. Minuli bi med tem zimski večeri in oglasila se mila kukovica. Zato moraš že zadovoljen biti s kratkim popisom, kajti verjemi mi — mojih prostih ur je hencano malo. Vstrezam pa Tvoji želji tem raji, ker se nadejam spod-bosti Te, ako se še kedaj kaka taka prilika pripeti za pot v Zagreb, da ne boš čepel kot mrzljak doma, ampak da opašeš torbico in potuješ k bratom našim na jugu.    Poslušaj me tedaj drage volje!
Od zlatih žarkov prve jutranje zore prijetno obsijan je gledal stari Ratitovec  doli  na  Selško dolino v jutro 22. avgusta minulega leta,   ko  sem  se  bil odpravil od doma.   Okrog Selc in po Bukovškem polji zakrivala je pusta mrzla megla dno doline, ter ne le omejavala razgled po mični okolici, nego tudi segala mi do kosti, da sem se moral zavijati v suknjo, tako, kakor da bi pra-tika že kazala  slano in sneg.    Konec soteske,   kjer se popotniku   hipoma   odpre   sprelepi  razgled  proti   Loki, Šmarni gori itd.,   so   mi   pa prijetni solnčni   žarki   že naznanjali prijazni topli dan.    Ob   6. uri  sem  bil že v Skofjiloki.     Spominjaje   se   nauka   svojega   blagega rajnega očeta,   da  se je za srečno pot tudi treba Bogu priporočiti,   stopim memo grede v ondotno cerkev, ker je, kakor ondi navadno pravijo, ravno „nuna k sv. maši zvonila".   Milo prijetno je zadonel orgeljni glas po pri-jazno-mičnih in snažno-gleštanih cerkvenih prostorih, ko sem prestopil njihov   prag;   lahko   mi je   bilo spoznati, da umetna roka prebira dobro vbrane orgle;   tudi petje je bilo lepo soglasno;   vendar  pa bi o poslednjem skor nekaj opomnil--------al nočem;   vsaj vem,   da bo marsikdo ,  kdor bo bral to pismo,  lahko razumel,  kaj da hočem reci! —              <h
Kaj naglo mi je bil minil v Skofjiloki juterni čas; ob 9. uri pa me je naložil moderni „omnibus" ter peljal me na kolodvor. Ločani res o tem napredujejo; kajti dva kaj lična vozova stojita na službo popotnikom proti kolodvoru ali nazaj v Loko. Kdo bi pa tudi peš tolkel tako daljo ven do železnice. Skoda in škoda, da je dotično vodstvo ob času cestnega zidanja toliko gledalo na par forintov, ter odmaknilo kolodvor od krasno
v
ležeče Skofjeloke tako daleč ven na Trato! Naša malenkost je že takrat v „Novicah" imenovala šaljivo ta postajo „na Pozabljenem". Pa za zdaj je že mlena! Upajmo, da bo železnica, ki se ima skoz Poljansko dolino delati, gledala bolj postrežljivo na potrebe, ljudi. Toliko pa vendar moramo spoznati, da okolica Škofjeloškega kolodvora sama na sebi je rajska. Kaže se nam v lepo vidnem okrogu Škofjeloški grad z iztokom Poljanske in Selške doline; slavni Crnigrob; sloveča Št. Joštova in^ Šmarna gora; velikansko gorovje,, ki loči Krajno od Štajarja, z eno besedo: človek strmi o vseh teh naravskih lepotijah. Ni se čuditi, da domači in tujci v novejšem času tako radi o prostih dnevih dohajajo le-sem in tudi dalje po železnici na Gorensko na sprehod.
Kmalu po mojem prihodu na kolodvor pripelje tudi „lukamatiče" od Kranja sem mnogo mi blagih src. Bili so vmes dragi sosedje moje domače hiše, ki so bili namenjeni nazaj v skrito podnožje Ratitovca; našel in E ozdravil sem pa tudi učiteljske sobrate: S., K. in C, i so bili z menoj vred namenjeni na izhodne kraje. Z zagrebško „pristupnico" sem dobil od železničnega denarničarja „karto" za polovico vozne cene, in kmalu smo oddrdrali po prijazni okolici proti Medvodam. Tudi ta kolodvor stoji na lepem kraji, ter daje fotografom krasnih panoram na izbiro. — In zopet^je šlo dalje ob obrežji višnjeve Save, ter prek sloveče Šmarne gore proti Vižmarjem. Tu sem pomiloval ravno imenovano vas, kteri je bil učinil pred malo dnevi popred hudi požar silno škodo. Prečudno, da se v novejših časih toliko in toliko čuje o nesrečah ognja. Ne vem, ali so ljudje res tako neskrbni in nepazni postali, ali pa so tacih nesreč krivi drugi vzroki. Bodi se pa, kakor hoče, samo to naj rečem: ker imajo ljudje dandanes za toliko nepotrebnih reči novcev, naj jih imajo še za zavarovanje svojega pohištva. Prilike za to se jim ne manjka; vsaj vedno hodijo agenti okrog na „koledvo", ki ljudi tako rekoč silijo k dobremu.
Okolice Ljubljanske, skozi ktero nas je dalje tiral urni hlapon, ne bom opisoval; vsaj je dosti znano, da je ona ključ, ki odpira popotnikom duri na romantično gorensko, v čudovito notranjsko, in milo dolensko stran prelepe zemlje kranjske.
Akoravno ima Rudolfova železnica v Ljubljani svoj lastni kolodvor, vendar večina popotnikov izstopa na južno-železničnem. Tudi mi s tovarši smo storili tako. Odloživši v palači enaki sgradi prelepe Tavčarjeve go-stilnice svoje popotne torbice, šli smo vsaki po svojih opravilih križem po Ljubljani, in še le don poldanskega zvona privabil nas je zopet skupaj. Bilo se nas je sešlo tu precej obilo število učiteljev iz raznih krajev domače zemlje; dobra postrežba in prijatelski razgovori oslajevali so nam opoldanski obed.
Od tod se tudi za danes od Tebe poslovim. Na zdravje !,                        Ves Tvoj
Josip L. Železodolski.