Ventil 1 / 2025 • Letnik 31 10 V predbožični čas prejšnjega leta se je izgubil za- dnji dih upokojenega profesorja, nekdanjega deka- na Fakultete za strojništvo UL, cenjenega strokov- njaka s področja energetike, filantropa in človeka visokega etosa – prof. dr. Matije Tume. Prof. dr. Matija Tuma se je rodil 17. 7. 1938 v Ljubljani, kjer je leta 1956 zaključil osnovno izobraževanje in klasično gimnazijo. Vpisal se je na Tehnično visoko šolo Univerze v Ljubljani, kakor se je tedaj imenova- la Fakulteta za strojništvo. Njegova študijska leta so zaznamovali skromnost, pomanjkanje literature na eni in šport ter družabno življenje na drugi strani. V tem času je opravljal počitniško prakso v tujini, v tedanji Zvezni Republiki Nemčiji. Bil je eden redkih diplomantov profesorja dr. Zorana Ranta. Diplomi- ral je leta 1962 z diplomsko nalogo z naslovom: Ek- sergijske analize regenerativnega gretja zgoreval- nega zraka pri kapljevitih in trdnih gorivih. Izsledke te analize je tudi objavil v svojem prvem znanstve- nem članku v reviji Strojniški vestnik. Po odsluže- nem vojaškem roku na Reki se je zaposlil v tovarni koles in transportne opreme Rog v Ljubljani, kjer je bil zadolžen za konstruiranje in trženje transportnih naprav. Svoje inovativne rešitve pri transportnih na- pravah je vestno dokumentiral in jih objavil v dru- gem članku v reviji Strojniški vestnik. Leta 1966 je sledil svoji ambiciji razvijati se na po- dročju termodinamike, ki jo je ponotranjil v sode- lovanju z mentorjem prof. dr. Zoranom Rantom. Zaposlil se je v koncernu Brown Boveri v Badnu (Švica), kjer je najprej projektiral, nato pa vodil ve- like projekte na področju termo- in jedrskih elek- trarn po celi Evropi. S svojim vrhunskim strokov- nim znanjem in izkušnjami, ki si jih je pridobil pri vodenju najzahtevnejših projektov v energetiki, se je odzval na javno objavljeni poziv k sodelovanju strokovnjakov pri gradnji še danes delujoče jedr- ske elektrarne v Krškem. Kljub nespornim referen- cam so ga oblasti v tedanji socialistični Jugoslaviji takrat zavrnile. Prof. dr. Matijo Tumo pa takšna razočaranja niso ustavila, predstavil se je profesorju dr. Petru Gras- smannu na sloviti univerzi ETH – Zürich, ki ga je leta 1972 povabil na delo asistenta v njegovem labora- toriju. Leta 1977 je pri njem zagovarjal doktorsko nalogo z naslovom: Untersuchung des Stoffaustau- sches bei pulsierenden Rohrströmungen mit einem elektrolytischen Messverfahren (Raziskava izmenja- ve snovi pri pulzirajočem toku v cevi z elektrolit- skim merilnim postopkom). V času svojega bivanja v Švici si je ustvaril družino. Bil je občutljiv za vprašanja zdomcev, Slovencev po svetu in zamejskih Slovencev; sodeloval je v Sloven- skem društvu Triglav v Zürichu in bil med pobudni- ki in ustanovitelji rednega pouka slovenskega jezika v Zürichu, ki so ga obiskovali otroci slovenskih iz- seljencev, pri poučevanju pa je pomagala njegova prva žena. Redno je pisal poljudne članke o Sloveniji in problematiki Slovencev v švicarskih in zamejskih časopisih. Bil je tudi navdušen gornik in s prijatelji v mednarodnem krogu osvojil 19 štiritisočakov. Čeprav se mu je ob strokovnih in znanstvenih re- ferencah, pridobljenih v tujini, nasmihala imenitna kariera, se je odločil za komaj verjeten korak in se leta 1978 vrnil v Ljubljano, v tedanjo socialistično Jugoslavijo. Najprej se je zaposlil v podjetju Lek, po dveh letih pa je nadaljeval strokovno delo v podje- tju SOZD IMP, kjer je sodeloval pri prijavi na medna- rodni razpis za projekte v Iraku, kasneje pa je enega od njih tudi vodil. V tem času je zaprosil za izvolitev v naziv izrednega profesorja na Fakulteti za strojni- štvo UL, kar je bilo že tedaj precej nenavadno, saj so le zelo redki visokošolski učitelji prišli na fakulteto iz industrije. Po izvolitvi v naziv je honorarno predaval predmeta Energetski stroji in naprave in Energetski sistemi, saj sta takrat profesorja Boris Černigoj in Leopold André odhajala v pokoj. Leta 1982 se je na Fakulteti za strojništvo redno za- poslil kot izredni profesor na Katedri za energetsko strojništvo in prevzel vodenje Laboratorija za ter- moenergetiko. Na novo je zastavil razvoj laboratori- ja tako, da je okrog sebe zbral mlade ambiciozne in sposobne asistente in raziskovalce. Povezal se je z gospodarstvom in v laboratoriju vzpostavil sodob- no laboratorijsko opremo in opremil t. i. učilnico Laboratorija za termoenergetiko. Lotil se je pisanja visokošolskih učbenikov in tako vzpostavil materi- alne pogoje za sodoben študij. Pri tem je potrebno poudariti, da je imel ves čas izrazit občutek za uve- ljavljanje slovenske terminologije. Leta 1993 je bil izvoljen v naziv redni profesor. Bil je prvi redni član znanstvenega sveta pri združenju VGB (danes VGBE) s sedežem v Essnu (Nemčija), kjer je sooblikoval smernice razvoja na področju energetike z znanstveniki iz zahodne Evrope in bil spoštovan sogovornik. Svojim mlajšim kolegom je nesebično pomagal pri odpiranju vrat na tujih in- štitucijah za opravljanje praks in diplomskih nalog ter pri prijavah za štipendije in mednarodna sode- lovanja. i n Me Moria M prof . dr . Matija t u Ma IN MEMORIAM Ventil 1 / 2025 • Letnik 31 11 V obdobju 1995–1997 je bil izvoljen za dekana Fa- kultete za strojništvo. V tem času mu je uspelo pri- tegniti sponzorje iz industrije, preurediti fakultetno knjižnico in vzpostaviti pregledno poslovanje fakul- tete. V letih 1994–1998 je bil član Sveta RS za visoko šolstvo, kjer je bil velik kritik politike ustanavljanja visokošolskih zavodov, ki niso imeli ne kadrov, ne vsebine in ne urejenega financiranja. Do leta 2004, ko se je upokojil, je pri njem zaklju- čilo študij 8 doktorandov, 18 magistrov znanosti, 93 univerzitetnih diplomantov, med katerimi sta dva dobila univerzitetni Prešernovi nagradi. Profesor dr. Matija Tuma je bil tudi po upokojitvi ak- tiven. Še vedno je rad in s ponosom prihajal na fakul- teto, se pogovarjal o smernicah razvoja na njegovem strokovnem področju, se veselil lepih rezultatov La- boratorija. Sčasoma je svojo strast usmeril v rodo- slovje, kjer se je poglobil v poreklo in zgodbe svojih prednikov. S tega področja je objavil tri leposlovna dela, eno v samozaložbi, dve pa pri založbi Sanje. S svojo drugo soprogo dr. Jeleno Vojvodić Tuma sta leta 2015 prepustila v upravljanje Knafljevi zasebni ustanovi na Dunaju lep del svojega premoženja, iz katerega je bil ustanovljen štipendijski sklad za po- deljevanje Tumove štipendije za izobraževanje slo- venskih študentov na Dunaju. V letu 2016 sta za to plemenito in narodotvorno dejanje prejela prizna- nje Pro Universitate labacensi, ki ga na Univerzi v Ljubljani podeljujemo fizičnim in pravnim osebam, ki so s svojimi sredstvi ali delom pomembno prispe- vale k razvoju materialnih možnosti univerze ali k usposabljanju njenih sodelavcev. Kljub zdravstvenim tegobam v zadnjem obdobju življenja je bil prof. dr. Matija Tuma vedno optimi- stično naravnan, pomirjen s svojim življenjem in pri- jeten sogovornik, ki je ljudi okrog sebe obdaroval s svojim intelektualnim in humanističnim bogastvom. Če za koga, prav za prof. dr. Matijo Tumo velja la- tinski rek: E fructu arbor cognoscitur – drevo spo- znamo po sadežih. Življenje je razdajal svoji družini, družbi, svojemu narodu, predvsem mladim; sad je obilen in brezčasen. Nadaljeval se bo po njegovih znanstvenih, strokovnih in leposlovnih objavah ter po štipendiji zakoncev Tuma v prihodnje rodove mladih, znanja željnih študentk in študentov in stro- kovnjakov. Prof. dr. Mihael Sekavčnik, dekan Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani © Avtorji 2025. CC-BY 4.0 Prof. dr. Matija Tuma IN MEMORIAM