167. številka._Ljubljana, soboto 24. julija. XIII. leto, 1880.
SLOVENSKI NAROD.
Uhajainik dan, itvxem*i ponedeljke in dneve po praznikih, ter velja po polti prejeman za avstro-ojrerake dežole za celo leto 16 *1., za pol leta 8 mL w četrt leta 4 Rld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 *!<!., za ćetrt leto 3 jrld. 30 kr., za en mesec 1 tfld. 10 kr. Za pošiljanja na dom ae račnna 10 kr. za meaec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko već, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih'solati in M dijake veha znižana cena iti sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 pld. 50 kr., po pošti preieman za četrt leta 3 gold. — Za oznanila se plaeuj« od četiriatopne petit-vrste 6 kr., če se oznanilo .enkrat tiska, 5 kr., če se dvakrat, in 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frank i rad. - Rokopiai ae ne vračajo. —Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 3 gledališka stolba". Opravnia tv o, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, tj. adminiBtrativne stvari, je v „Narodnej tiskarni" v Kolmauovej hiši.
Prepir mej Rusi in Kitajci.
(Spisal J. D.) HI.
Jasno je iz navedenega, da je Kuldža sč svojimi izvrstnimi naravnimi mejami za Ruse v srednjej Aziji silno važna; ravno tako jasno je, da se Kitajci ne morejo na nobeno pravico opirati, kajti Rusi nijso Kuldže odtrgali od kitajske države, nego dobili so jo, ko se je sama od nje odcepila ter postala samostalna; da, niti na narodnostni moment se ne morejo sklicevati, ker v celej Kuldži nij najti Kitajcev, kateri bi si želeli s Kitajsko združeni biti; ravno nasprotno, prebivalci smatrajo združenje s Kitajsko kot največje zlo, katero jib zadeti more; tudi kitajska vojska nij takova, da bi Busom dosti dela prizadjala, Rusom, katere je ie le pred par leti ves svet občudoval kot hrabre in izurjene junake.
Kaj je torej Ruse pripravilo, da so se odločili Kitajcem severni del Kuldže prepustiti, in dovoliti njihovim druhalim, da prekoračijo Iren-Chabirgan, in posedejo del te naravne tvrdnjave ?
Uzrok temu moramo iskati v Londonu! Vodil je takrat angleško politiko jud Beacons-field, zagrizen sovražnik Rusov, kateri je, kjer se mu je le prilika ponujala, Rusom zapreke delal. Plemeniti lord imel je namreč manijo, da Rusi na drugo ne mislijo, kakor, kako bi Angleško uničili; in kakor je slavni vitez Don Kihot celo veterne maline napadal, ker si je domišljal, da so velikani, tako si je tudi on nevarnosti za Angleško domišljal, iz katerih jo je sč svojim postopanjem proti Rusom rešiti hotel. Najbolje se je pa bal za svojo Indijo; mislil si je, zdaj zdaj se bode vzdignila katera ruska vojska, da jo mahne črez Afganistan in Angleže iz Indije iz tira. Da tej, po njegovih mislih, strašno siluej nevarnosti v okom pride, izvil je iz trte prepir z Afgani-stanci, da si je podjarmi, da napravi iz njihove zemlje močan jez, kateri bi branil Indijo pred valovi ruskega morja in da si tukaj sezida tvrdnjavo, iz katere bi vedno žugal Rusom v srednjej Aziji ter tako njihovo pozornost od Bospora in Carigrada odvrnil. Zategadelj morala je Rusija obrniti vso svojo pozornost na dogodke v Afganistanu, da tukaj po vsakej ceni angleškej osvojivnej politiki nasproti deluje. Vojska s Kitajci bi jo pa v tem zelo motila, zato se je, če tudi s teškim srcem odločila, Kitajce nekoliko zadovoljiti in se tako vojski z njimi odtegniti. Jedino to je Ruse pripravilo do tiste pogodbe.
Kakor bo se pa uže prej vsi čudili, da bo Rusi to pogodbo sklenili, tako so bili zdaj iznenađeni. Bodi si, da je res nov, vojevit duh Kitajce prešinil, zaradi zmagovitega boja z
Mahomedanci, kakor jedni pravijo, bodi si, da je tudi tukaj imel Beaconsfield svojo roko, kakor drugi trde, Kitajci so pogodbo zavrgli in poslanca, ki jo je sklenil, obsodili na smrt. Ruski poslanec v Pekingu se je zastonj trudil diferencije poravnati; prepričal se je, kakor „Nov. Vrem." poroča, da bi vsak ustopek (koncesija) od ruske strani Kitajci smatrali kot znamenje slabosti in strahu, kar bi še le jeden povod več bil, da pričnejo boj. Boj je tukaj neizogibljiv. Ali mej tem časom izvršila se je na Angleškem vrlo znamenita sprememba ; Beaconsfield moral je odložiti vodstvo Angleške iz svojih rok, in na njegovo mesto stopil je Rusom če ravno ne prijazni, vsaj jim tudi ne-sovražni Gladstone. Kakor je prej Beaconsfield hlepel Afganistan podvreči, ravno tako želi Gladstone to Angležem osodepolno zemljo čem preje zapustiti. Njihova vojska je uže začela Afganistan zapuščati.
Od te strani 80 torej Rusi varni, in ker tudi v Evropi nijso nikjer v prepire zapleteni, odpal je uzrok, zakaj so se tako izogibali vojske b Kitajci. Sedaj jim lehko rečejo: „Vi hočete boj V  Dobro, mi smo pripravljeni!"
Ali, da se boj, kakor je obično, prepa rira, pride še jeden kitajski poslanec, Tseng-hon, iz Londona v Peterburg, ki se bode po 1. juliju z Rusi pogajal, se ve, brez vspeha. Rusi in Kitajci hitijo vojsko rivati na meje, in ko bodejo dovolj pripravljeni, se pogajanje pretrga, ter začnejo vojske svojo nalogo. Saj novejša poročila se vsa v tem vjemajo, da se Kitajcem ne vidi, da bi hoteli popustiti, a tudi Rusi ne kažejo popustljivosti.
Politični razgled.
!%of raiijo «1
V Ljubljani 23. julija. ,,Scliiitz<>iif (>«t** na Dunaji je imel vtorek posebno slab dan in to vsled neprene-hanega hujskanja po dunajskih časopisih nemških jutlov. Od prvega dne cele slavnosti notri do denes so židovske novine pisale tako skrbno, daje to samo nemška slovesnost, katero je priredila ustavoverna stranka — brez nje da bi se kaj podobnega ne moglo prirediti, vsi drugi avstrijski narodje bi tega ne mogli. Potem pa so se jako hudovali nad Kduardom K op po m, predsednikom strelnega centralnega odbora, ker je vladi zastavil svojo besedo, da bode ostala slavnost do konca nepolitična. Vtorek se zberd nemški študenti, reete judje, ker družin študentov zdaj nij na Dunaji, pri „sch(itzihw, tam prično na-pivati na svobodo in na „ustavoverno stranko1' in sploh politiko tirati in vpletati v svojo govore. Dr. Kopp vstane, ter jim prepove take govorice rekoč jim, naj ne pozabijo, da so Avstrijci! Potem pa so se „bursebi" napili in razgrajali ter dr. Kopp u sikali. Nemški du najski časopisi so torej dosegli, kar so tako srčno želeli, da so judovski „študentje" demon-strovali na strelišči zoper Avstrijo, zato, da
morejo zdaj reči zopet, „nemško" prebivalstvo je „vznemirjeno".
„\Viener Ztg.tt naznanja imenovanje barona Callcc za avstrijskega poslanika v Carigradu ter dostavlja, da je dobil novi poslanik neki poseben nalog, katerega ima v Carigradu izvršiti.
Iz Gradca se poroča, da je tudi poslanec dr. Portugall, kakor ondan \Valters-kirchen, pri svojem volilnem shodu 21. julija izjavil, da ustavoverna stranka nij jedina, da „fortschrittlerji" nehčejo v ustavovernej stranki vtopiti se.
ViittiaJ«' države.
Iz Carigrada ee telegrafuje, da je črnogorski knez svojega diplcmatičnega zastopnika proč poklical, torej hoče diplomatično zvezo s Turčijo pretrgati.
Dolž riimunske meje se zbirajo klateži, ki rusko ljudstvo na upor ščuvajo. Ruska vlada se je pritožila zbog tega pri rumunskej, da ne stori svoje dolžnosti.
Nemški listi so se pričeli oglašati k Bismarkovemu činu, ker je poslal nemških uradnikov v Carigrad. Pravijo, da je s tem ojačen nemški upljiv na vzhodu, in ako se pomisli, da na rumunskem in bolgarskem vladarskem stolu sedita Nemca, potem se skoraj veruje, da bode orijent služil nemškim interesom. Ali zdi se nam, da se bode uže skrbelo, da nemška drevesa ne bodo v nebesa rasla.
S Francoskega se glasi, da hoče vlada poslati v Atene 60 oficirjev vsake vrste, da bodo grško armado prenaredili. Tedaj nehče Francija zaostajati za Nemčijo.
Iz Rima se poroča, da bode zbornica v kratkem razpuščena. Zbornica je sprejela bud-get, a na vrsto v zadnjem nje zasedanji nij prišla nova volilna postava.
„Times" poročajo iz Af uani«(aii.i, da so najveljavnejši glavarji afganistanski priznali Abdurahmana za. novega emira. V Charicaru se bodo ž njim sešli.
Dop
INI.
Iz novomoMkc okolic«? 22. julija. [Izv. dopis.] Deželni predsednik g. VVinkler je, ko se je tukaj mudil, obiskal tudi Crmovo rodbino na njihovej graščini, ker si je hotel ogledati Tržko goro. O 9 Va uri ga je v Leš-nici sprejel župan F. Bojanec iz Šent Petra in občinski odbornik Selak. Oba sta ga spremila v Šent Peter. Na cesti poleg farovža je stal slavolok z nadpisom „Slava!" Šola in farovi sta bili krasno z zastavami ozaljšani. Slavolok pa je nosil dve cesarski in narodni zastavi. Pod njim so deželnega predsednika čakali učenci, na Čelu jim župnik g. Rome. Z živio-klici so sprejeli g. \Vinklerja, prvega domaČega cesarjevega namestnika, in pozdravili ga otroci z lipovimi vejicami, katere so v roki držali. Poleg občinskega zastopa Šentpeterskega je dočakoval deželnega predsednika tudi še župan Belocerkevski. Pod slavolokom je bil g. "VVinkler se sledečim ogovorom pozdravljen: „Pre-
častiti gospod deželni predsednik! Pričujoči občini domača in Belocerkevska sta meni posebno čast naklonili, ter sta meni naložili, Vas prečestiti gospod pri Vašem vstopu v naše občine pozdraviti ter se Vam zahvaliti za tako obilno podporo, katero smo mi po Vašej skrb-Ijivosti in netrudljivosti dosegli. V nepreneh-Ijiv spomin Vaše dobrote sta se obedve občini počastili, Vas za častnega občana izvoliti, ter meni naročili, da Vam to naznanim ia Vas ponižno prosim, da bi Vi blagovolili ta dokaz naše udanosti sprejeti, ker so naše občine male in neimenitne. Vino, po katerem so nate vinske gorice slovele, nam je vreme vzelo. To pa, kar nam vreme vzeti ne more — hvaležnosti polno srce, to vam ponižno darujemo!" Navdušeni živio-klici so po tem ogovoru zado-neli. Gosp. deželni predsednik pa se je uljudno zahvalil za čast in dejal, da bode po svojej moči skrbel za prospeh občine, katere novi ud je zdaj on ter je opominjal navzočnike, naj bodo zvesti cesarju. Potem pa je prejšnji govornik pred g. deželnega prvomestnika pripeljal dva učenca in dejal: „Dovolite, prečestiti gospod deželni predsednik, da se Vam tudi naša mladež zahvaljuje, da ste Vi po Vašej blago-dusnosti in milosrčnosti od nje odvrnili grenko muko lakote. Mi naše otroke učimo moliti in delati, oni nijso izurjeni v izvrstnem govoru — torej tudi njih usta ne znajo naznanovati, česar je srce polno — dovolite, prosim, da jaz te občutke naše mladeži izrazim s klicem : Živio naš veliki dobrotnik, naš velikočestiti gospod deželni predsednik!" Gospod deželni predsednik se srčno zahvali otrokom, gre potem v šolo, ter jih prav prijazno izprašuje o tem, kar so se učili. Ljubeznjivo vedenje g. deželnega predsednika je otrokom dalo pogum, da so srčno odgovarjali mu in gledali mu v obraz. Otroci bo še zapeli cesarsko pesen, potem pa je g. \\ inkler počastil g. župana se svojim pohodom. Občini Šent-Peter in Bela cerkev je g. deželni predsednik \Vinkler vsakej izročil 160 gld., potem pa se je odpeljal na posestvo poslanca grofa Margherija. Povsod, povsod kamor je prišel, bil je navdušeno pozdravljen od naroda.
Iz Kostanjevice 21. jul. [Izv. dop.] Včerajšnji telegram v „Slovenskem Narodu" je ob kratkem naznanil, da je bil g. deželni predsednik VVinkler na svojem potovanji po Dolenjskem sijajno in navdušeno sprejet. Naj tu malo bolj obširno povem, kako ga je sprejelo prebivalstvo kostanjeviško in iz sosednjih va8ij.
Dasi je bilo tukajšnjemu županstvu še le v ponedeljek po c. kr. okrajnem glavarstvu naznanjeno, da pride gospod deželne vlade predsednik v torek dopoludne v Kostanjevico, sta bila vendar v naglici napravljena dva slavoloka, jeden pri vhodu v mesto od krške strani, drugi pa pri mitnici. Prvi je imel napis „Dobro došel!" drugi pa „Srečen odhod!" Nad napisom pa so vihrale tri zastave: avstrijska v Bredi, na jednej strani narodna, na drugej cerkvena. Po deblih smerečic, ki sta slavolok nosili, pa je bilo polno malih zastavic s slovenskimi barvami.
S tem so Kostanjevičani pokazali, da so zvesti Avstrijci, ter da se dobro zavedajo svoje slovenske narodnosti in se ne sramujejo očitno spoznati svoje vere.
K sprejemu gospoda deželnega predsednika se je proti desetej uri zbral pri prvem slavoloku kostanjeviški občinski zastop, vsi c. kr. uradniki, mestna garda, katerej je zapovedoval, kakor je tu uže dlje časa navada,
namesto stotnika g. nadporoSnik baron Gal, duhovenstvo, učiteljstvo, šolska mladina z zastavo (vsak otrok je držal v roki lipovo vejico), in občinski zastopi iz Škocjana, Rake in sv. Križa, akoravno se je bil zadnji gospodu predsedniku uže v Krškem predstavil in mu tudi tam naznanil, da ga je sv. križki občinski odbor izvolil za častnega srenjčana sv. križke občine. Zbralo se je bilo tudi mnogo druzega ljudstva. — Prišedšega gospoda deželnega predsednika pozdravi župan domače občine v slovenskem jeziku; potem pa je, kakor je navada, gospod okrajni glavar predstavljal gospode uradnike in druge gospode. Z vsakim je visoki gospod govoril primerno; in navzočnim kme tom in meščanom se je radost na obrazi brala, ko so čuli namestnika cesarjevega govoriti v domačem slovenskem jeziku, in so videli, kako ponižen in ljubeznjiv da je. Tudi za šolsko mladino se je gosp predsednik jako zanimal; ravno tako tudi za tukajšnje šolske razmere. Idoč spremljan od g. okrajnega glavarja in nadučitelja mej vrstami otrok, je s posameznimi tako uljudno govoril, da je vsacemu dopalo. Gospod okrajni glavar se ustavi pred nekim dečkom ter ga vpraša: „Zukaj pa imaš to vejico v roki, ali zato, da si senco delaš?" Mesto dečka pa g predsednik precej odgovori: n0 ne, s temi vejicami bi otroci radi mene počastili; pa ne mene, nego presvitlegr cesarja, katerega namestnik sem jaz." Te besede so naredile ne le na otroke, ampak tudi na druge, ki so jih slišali, tolik vtis, da so se še popoludne, kjer koli se je o sprejemu govorilo, s posebnim povdarkom ponavljale. Potem, ko je bilo predstavljanje končano, se je visokorodni gospod, spremljan od več gospodov, mej katerimi je bil tudi g. državni in deželni poslanec Vilj. Pfeifer, podal h g. županu Kuntariču, da je razdelil še nekaj denarja, nabranega za po toči poškodovane okraje.
Sprejel je tudi domači občinski odbor, kateri mu je zdaj naznanil, da ga je mesto Kostanjevica in kostanjeviška občina dne 19. t. m. izvolila za svojega častnega meščana in srenjčana, ter ga prosil, da bi blagovolil to izvolitev sprejeti. Gospod deželni predsednik se potem zahvali za izkazano mu čast, ter povdarja, da on tolike časti še ne zasluži, ker še nij imel prilike občini s čim koristiti.
Ko je gospod predsednik ogledal tudi bližnji nekdanji cistercijanski samostan, se je podal v Šent Jarnej, kjer je bil enako navdušeno sprejet.
Kostanjevica nij še dozdaj imela nobed-nega častnega meščana, njen prvi častni meščan je torej g. \Vinkler. S tem je pa naše mesto pokazalo, da ima vse zaupanje do sedanje vlade, ter da tiste baze ljudje, kateri so našemu mestu s protinarodnim vedenjem delali nečast, več nemajo nikakeršne veljave, ali pa so se vrnili iz sramotnega pota, po katerem so hodili, zapeljani od par zagrizen-cev in zlobnih sovražnikov lastnega naroda. — Da je v Kostanjevici kdaj do sporazum-Ijenja prišlo, bi se mogli v prvej vrsti zahvaliti smrti, ki je posebLo pridno mej tako zvanim« „finfarji" pobirala, tako, da jih je silno malo Še živih, ki pa tudi nijso več nevarni pravičnej narodnej stvari. Z odhodom prejšnjega sodnika P. je bila tu nemčurskej kači glava strta; zdaj giblje le še nje rep, pa tudi uže jako slabo. — Pomniti je tudi še, da izmej vseh tukajšnjih korporacij se samo krajni   Šolski   svet pozdravljenja
gospoda deželnega predsednika nij
udeležil. Slišali smo sicer, da je njegovega predsednika nekdo izgovarjal, da je bolehen; a bolezen nij nikakor taka, da bi dotični go-Rpod ne bil mogel pet korakov daleč koračiti, kar je brez vse težave storil preje in pozneje. Bolezen tistega gospoda je uže davnaj znana, ne le doma, ampak tudi daleč črez meje domače občine, ter se imenuje ?
■z Radovljico 20. julija. [Izv. dop.j Evo tužne vesti, da je 17. t. m. popoludne ob 3. uri g. Lah, naš c. kr. okrajni sodnik na-gloma — umrl. —
Kakor strela iz jasnega neba nas je zadela ta strašna novica.
Ljudje 80 tiho skupaj stali in solze so jim v očeh igrale.
Bil je pa ranjki tudi visoko čislan, narod ga ljubi kakor Bvojega očeta. Njegov značaj je bil čist kakor srebro. Kakor skala trdno je stal zmirom za pravice svojega slovenskega naroda, katerega je prisrčno ljubil. Bil je naroden tudi v zleh Časih.
Na prezgodnjej njegovej gomili Žaluje blaga vdova, žalujeta dva sina polna dobrega upanja in pa ves naš narod, komur je ranjki posvetil vse svoje moči! Ljudje sploh govore enodušno : pravičen mož je bil in dober, tacega ne bomo več dobili! Kratka sodba, ali malo je smrtnih, ki bi se moglo tako lepo o njih govoriti kot o Lahu.
Z Gorenjskega 15. julija. [Izv. dop.] Od velike važnosti in koristi je, ako župani jednega ali več okrajev večkrat skupaj pridejo, se spoznavajo in se v mnogih rečeh posvetujejo in da morejo tako v glavnih vprašanjih kakor v odločilnih trenotkih vsi jednako in odločno postopati, ker le na ta način morejo župani svojim občinam in splošno kaj koristiti. Velikrat je na tem vse ležeče, da* se občine, oziroma občinski predstojniki o pravem času in na pravem mestu za jedno reč ali proti oglase, in to je posebno pri sklepanji novih postav, pri izvršitvi takih postav in jednakih rečij. — Jeden tak važen trenotek je bil tudi zdaj pri sklepanji nove postave, namreč: odprava duhovenske in cerkvene bire, posebno za kmetske občine. Kako koristno in prav bi bilo tukaj, ako bi vsi občinski predstojniki k jednemu zboru ali konferenci vkup prišli in se v takih zadevah odločno izrekli, — in ako bi večina našega deželnega zbora ne hotela poslušati našega glasu, bi se s svojimi zahtevanji obrnili do vlade, do ministerstva, do cesarja, in mislim tam bi vendar ozir jemali na izrek občinskih predstojnikov, na glas ljudstva; in tako bi se lahko v takih zborih, v vsem našem delovanji in postopanji v važnih rečeh razgovorili in posvetovali.
Namen mojih denašnjih vrstic je, nasve-tovati, da bi se občinski predstojniki Kranjskega okraja v odločenih Časih, to je: vsak mesec, ali vsake dva ali tri mesece jedenkrat k skupnemu zborovanji ali konferenci zbrali, kjer bi se vsa glavna dnevna vprašanja razpravljala, razni nasveti stavili, sploh da bi se v vseh rečeh posvetovalo in razgovarjalo, kar delokrog županov zadene.
Take konference županov se vrše* uže več let na Koroškem in tudi drugod, in vidi se, da imajo dober vspeh.
Prepričan sem, da bi tudi pri nas taki zbori prav veliko koristili, ker marsikateri žu-pan bi bil po tem k delovanju izpodbujen. Posebno v sedanjem času, ko se bode več rečij prenaredilo, marsikatera postava predrugačila, bi se po skupnem delovanji občinskih pred-
etojnikov veliko koristnega za občine in za narodno reč dalo doseči, nasprotno pa nekoristnega odvrniti.
Naj bi gospod župan v Kranji ali gospod župan v Loki na čelo stopil,  in vse župane Kranjskega okraja k tacemu zborovanju po ^abil, prepričan sem, da bi se vsi tega zborovanja udeležili. §|.
Iz TI« <lili<- 20. julija. [Izv. dopis.] „Vrag nigdar ne spi," tako je naš pregovor in ta se je obistinil due 18. t. m. zvečer; takrat je nastala silna nevihta ter je v občinah DraŠice in R*idovice uničila ves pridelek po vinskih goricah ter odplavila zemljo. Ubogi kmet! Vlanskega leta ga je tlačila živinska kuga, letos mejni kordon, katerega je moral eam oskrbljevati, a zdaj mu je toča vse potolkla !
Iz C>orciiJ<'ira i>m<I;i 20. julija. [Izv. .dop.] Naša čitalnica ima zopet vesel dan za-beležiti, prijetne ure, ki jih je nam mnogobrojno došlim dne 18. t. m. pripravila. Na Mohorjevo — „lepo nedeljo", na god naših farnih patronov priredila je čitalnica veselico v spomin tisočletnice uveden j a slovanskega jezika v očitno službo božjo. Za olepšanje trga se je ne samo radi praznovanja cerkve nego tudi zavoljo napovedane čitalnične zabave mnogo skrbelo. Postavili sta se dve „maji", smreki po dvanajst sežnjev dolgi, na katerima zdaj lepe rdeče-modro-beli zastavi onim še od ustanovljenja čitalnice na lipi in na jagnedu navezanim trobojnicam vihrati pomagati. Napravil se je tudi lep čitalnični napis, za katerega se nam ne bo treba toliko boriti kakor ptujskej sestri, visel in kazal bo, ka tu sami Slovenci bivajo. Ob ostnej uri zvečer pa je nas godba in pokanje možnarjev vabilo v čitalnične prostore. Prišli smo v obilnem številu in radostni poslušali jedrnat govor, ki ga je imel odbornik g. Kralj v slavo sv. možev Cirila in Metoda, katera sta prva zasadila klico sv. vere na krasnih slovanskih tleh, in tako tudi obudila duh narodnega zavođenja. Več minut trajajoči rokoplosk in živio-klici so očito kazali vtis krepkega govor i. Po dovršenej dobrodelnej tomboli in • mej počitki veselih plesalcev pa je popeval naš mladi pevski zbor več izvrstnih narodnih pesnij v občno pohvalo.
Iz Trsta 19. julija. [Izv. dop.] Irre-dentovske agitacije se tukaj zopet pričenjajo kakor pred dvema letoma, in se pridno podpirajo iz Italije. Tako je dejal nedavno „D i • rit to", oficijozni list italijanskega minister-skega predsednika Cairolija, da je p r i m o r-sko vprašanje samo vprašanje časa, „questione di tempo". Italija, pravi navedeni list, ne bode nigdar opustila svojega prava. Prouzročila da zarad tega ne bode boja, a čakala bodo take prilike, kakor je bila 1859, 18G6 ali 1870. Tako piše vladni italijanski list. No, reči se mora, da Italijani razumejo svoj posel in zato je malo odveč, ako se jim še kaj veruje. Zato bi morali tudi Primorci dobro paziti in porabiti vsako priliko, da naglasimo, da smo še tukaj. Italija mora izvedeti, kdo ima na Primorskem besedo in večino, Slovan ali Italijan. V to smer bi najboljšo bilo, da se jeden kos tržaškega ozendja priklopi Kranjskoj.
Tukaj se delajo velike priprave za pred večer 18. avgusta in po celej Primorskoj bodo zopet letos goreli velikanski kresovi Lahom na jezo.
Iz Kopra 20. julija. [Izv. dop.] Pismene skušnje zrelostne so se na tukajšnjem
možk. učiteljišči za Primorje vršile od 2.—11. t. m. Oglasilo se je k skušnji 40 četrtoletni-kov, mej njimi je bilo 24 Slovencev, 4 Hrvatje in 12 Italijanov. Razen njih 4 privatisti in 4 lansko leto reprobani. Skupaj tedaj 48. Ustmene skušnje so trajale od 12. — 20. t. m. Aprobovanih je 38, in sicer se slovenskim poučnim jezikom 12, se, slovenskim in nemškim pouč. jez. 8, se slovenskim in italijanskim 1. Potem s hrvatskim p. j. 2, s hrvatskim in nem-kim 1. Mej Italijani, z italijanskim p. j. 13 in z italijanskim in nemškim 1. Od vseh 4* ma-turandov je reprobovanih za dva meseca iz samo jednega predmeta 4, in za jedno leto G ; mej slednjimi dva vnanja. Konec šolskemu letu bode še le 31. julija. Novim gospodom učiteljem želimo mnogo lepesa vspeha in mnogo lastnega truda, da dospemo do prave nam svrhe. Bog te spremi, draga mladina, na vseh tvojih potih! Ne zabi načel, koje si si tekom let pridobila, ne zabi vednosti olike in čvrste možatosti! p|.
Od kordona (hrvatsko-kranjske meje) 12. julija. [Izv. dop.] Znano je, da so na Kranjskem tudi Vlahi, spadajoči pod Hrvatsko. To so Marijindolei. Ta kos zemlje je ob Kolpi mej Adlesič ami in Preloko. Zaradi mejnega zapretja ne smejo Vlahi prestopiti meje kranjske, 10. t. m. so pak vojaki dva Vlaha ulovili na kranjskoj zemlji. Bila sta v mlinu Žuniskem, za kamor sta baje dobila dovoljenje od obla-stnije karlovske. Vsled tega bi se bil skoro vnel hud boj; kajti ko so Vlahi Čuli, kaj da se je dogodilo, zbrali so se moški, ženske in deca, vsnk s kakim orodjem v roci, z vilami kosami itd., ter so hoteli zabraniti vojakom prehod črez Vlaško in osloboditi ujetnika. Prigovarjali so se menda dolgo, pozneje so se vendar Vlahi pomirili in razšli, a 8 vojakov odpeljalo je oba Vlaha v zapor.
Da mejno zapretje nij bas" prijetno, to ve vsak; osobito pak tu. Kranjci, Hrvatje in Vlahi so Bi tu sosedje.
Imamo mejno reko in suho granico. Delalo se je menda uže na to, da bi prišel M a-rijindol pod Kranjsko, ali dosedaj so bili vsi koraki merodajnih krogov baje brez-vspešni.
Naši ljudje imajo tudi travnike na Vla-škem, Bedaj bo treba travo kositi, a no smejo črez mejo. Vlahi so sedaj po zadnjem dogodku jako ljuti na Kranjce ter pravijo, ako mi ne sinemo na Kranjsko, tudi vi ne smete na Vlaško, ker dosedaj je veljalo, da so Kranjci šli slobodno črez suho vlaško mejo, a Vlahi nikakor ne na Kranjsko. Če bi bilo to, potem so Žuničanje, seljaki kranjski, ki v kotu prav mej Vlahi žive, v jako čudnem položnji. Na Kranjsko jim Vlahi, na Hrvatsko pa Kranjci branijo. Hod o tedaj morali po zraku letati?! Naš svet dalje jako občuje z Hrvati, posebno ide v mesto Karlovac, kjer je živahna trgovina.
Tu kupujejo tudi domače potrebščine, ker so ceneje, nego drugod. Sed"j pak mora človek črez Vinico ali pa na Metliko in potem porabi v Karlovac in nazaj 2 dni, mej tem, ko bi na čolnu pri Preloki lehko tja in nazaj prišel v jednem dnevi. Kmet bal nema toliko časa, da bi se sprehajal. Dela ima črez plavo na polju in doma, vrbu tega mora stražiti na meji brez plače, in vsled prepovedi skupne paše no more malega otroka poslati na pašo, temuč mora iti sam ali kak odraščen. Žalostno, a istinito.
Tudi Hrvatje dohajajo po poslih na Kranjsko, ker imajo tu vinograde. Letos nijso mogli
prašiti, ni okopavati, zato zaostaja trSje, — a davek je jednak.
Revno je uže itak tukajšnje prebivalstvo, če pak sedaj še ne bo moglo svojih pridelkov domov spravljati, če bo i dalje vsak prehod črez mejo Vlaško in Hrvaško tako ostro prepovedan, stan bornega seljaka bo toliko ža-lostneje. Potem tužna mu majka.
Mi pak se vendar nadejamo, ker je niti tu niti v črnomaljskem okraji niti v novogradskej županiji kak živinski betek, da se bo kmetu vsaj nekoliko olajšalo breme, da bodo odpravljene civilne straže, da se napravi kaka bajta za kajenje in da se dovoli prehod tudi pri Preloki, za promet najvažnejem kraji na Kranjskem«
Za to pak mislimo, da je uže skrajni čas.
Sicer pak: Videa nt cousules, ne quid de trimcnti capiat respuhlica.
Domače stvari.
— (Zopet uradna „Laib. Z t g. " in Medvodska afera.) Dunajski včerajšnji večerni listi prinašajo iz Ljubljane od ofieijoz-nega korespondenz-bureaua telegram, 'ki poroča samomor Medvodskega žandurma, pa dostavlja : „dozdanje preiskavanje je pokazalo, da ta ko i m en o v an i napad na mejnarodno „liedertafel" dozdaj niti konstatiran nij, gotovo pa je, da nij bil nihče močno poškodovan." — „N. Fr. Pr.u pristavlja temu, da je uradna „ L a i h. Z t g." o tem napadu referirala, torej dunajski listi zva-hi jejo svoje laži in svoje pse vanje na kranjsko deželo na ljubljanski uradni list! In les. Vsak dan smo dozdaj pričakovali, kuko bode kranjski uradni list („Laib. Ztg.") slovesno preklical svoje nesramno obrekovanje in hujskanje, da so bili napadovalci rnaščuvaniu (aufgehetzt), ali da bode „Laib. Ztg." vsaj to doka za ti poskušala. Pa zastonj tega čakamo I Prvi je ta uradni list vrgel lažnjivo in pretirano poročilo o „nahujskanih" napadovalcih in o „več ranjenih" mej svet; p rva je „Laib. Zt^'.u vznemirila javnost, a zdaj niti ne pre-klicuje, niti ne dokazuje! Je li to spodobno za uradni list V Mi terjamo, da se taki ljuti slavo-fagi od uradnih časnikov odpravijo, uradni listi mjso za hujskanje, niti za širjenje neresničnosti. Neresnična in hudobna denuncijacija „Laib. Ztg." je zakrivila smrt Medvodskega ž a n d a r m a. A ta žrtva somišljenikom gg. Suppantschitscha in Waw-reezke menda še nij dovolj, kajti v včerajšnjem „Laib. Tagbl." (od 22. julija) terjajo, naj se kaznjuje še štacijski šef v Medvodah, ker je — svojo dolžnost storil in Jirdertnfelskim" rnzsajnleem železuice ne odprl prej, pređno je bil čas za to. „Tagbl." poroča smrt žandarmovo, pa dostavi s cinično slepo maščevalno strastjo: „gegen den brutalen Btationschef, dessen rilcksichtslo-ses benehrnen vvobl mehr als cine rilge verdient, soli eine untersuchung eingeleitet vvorden sein." Torej „Tgbl.", žurnnlistični bratec „Ln i b. Ztg.-o", terja še jedno žrtev, smrt žandarmova mu nij dovolj! Taki so nemšku-tarji, to je nemška kultura.
— (Odbor za Kopitarjevo slav-nost) je imel pod predsednistvom dr. Zar-nika v sredo večer sejo in je uže naročil pri tukajšnjem kamenoseku g. Ca merniku spo-mensko ploščo, ki se bode ob tej slavnosti vzidala v Kopitarjevo rojstveuo hišo v Itepnjah za Šmarno goro pri Ljubljani, ter je dalje sklenil druge priprave delati. Program se kasneje sestavi.
— (študentu Šviglju), o katerem smo ondan poročali, da je bil v Podtivolskem gozdu pobit, slišimo, da mu je nekoliko bolje da si se še popolnem ne zaveda. — O tem se nam tudi piše: „V št. IGO „Slov. Naroda" ste poročali, da sta dva vlačugarja četrtošolca šviglja v družbi z neko vlačugarieo našla in ga pobila. Temu nij bilo prav tako, ampak: Več dijakov se je namenilo proti jutru 15. julija na Rožnik kavo pit. Ker so bili nekoliko vinjeni, so peli. Vlačugarji to slišavši prileto in Šviglja, (drugi so zbežali) rekoč, da tu dijaki nemajo nič opraviti, pobijd. Toliko v ohranjenje Švighjeve časti." — Tudi od tukajšnje mestne straže smo slišali popravek, da nijso ž a n d a r m i, ampak mestni stražniki one „vlačugarje" prijeli, ki so fant*> pobili.
— (Iz Ptuja) se nam pošilja vabilo k veselici, katero napravijo mariborski gimnazijci v ptujskej Čitalnici v nedeljo dne 8. avgusta. Začetek jo ob 8. zvečer. Program je: 1. „Na boj", zbor, A. Hajdrih. 2. Pozdrav, govori gospod prof. J. Žitek. 3. a) „Jadransko morje", zbor s čveterospevom in spremljanjem na glasoviru, dr. G. Ipavic; bi „V sladkih sanjah", Čveterospev, A. Hajdrih. 4. „Cigani", zbor s tenor -solo, Fr. Vogel. 5. Slavnostni govor, govori g. M. Murko. 6. „Domovina", zbor s tenor- in bariton-solo, dr. B. Ipavic. 7. „Moje sanje", romanca za gosli s premljanjem glasovira (gg. A. Stoeckl in A Ipavic), Fr. Krežma. 8. a) „Što čutiš", zbor, D. Jenko; b) „V tihi noči", čveterospev, A. Foerster. 9. „Petelinč-kova ženitev", šaljiv zbor, A. Hajdrih. 10. „Kdo je mar V" 1., 2., 5., G., 7., dr. G. Ipavic. — Po besedi ples.
— (Iz Zave a) se nam piše: V Zavru se je ustanovila prostovoljna požarna straža; udov je izvršujočih 44 in se je uže precej denarja nabralo. Dne 20. t. m. je bila volitev ter bo bili voljeni: za načelnika g. J. Hausenbihler, za namestnika g. Jos. Sirca. V odbor pa gg. Bud. Žuža, J. Lorber, Jos. Žuža, Rud Šenica j. Šusteršič, Ernest Sirca, Dragotin Žuža in Vinko Janič.
— (Iz Maribora) potrjuje zdaj tudi „Slovenski Gospodar" ondanšnjo našo novico, da je dr. Duchatsch svoj mandat kot državni in deželni poslanec odložil in sicer iz rodbinskih ozirov.
— (Toča) je pobila, kakor „Gosp." p«še 20. t. m. iz Teharske fare, dalje iz Dobernske in od Razborja pri Slov. Gradci, da je padala silna toča, debela kot orehi, golobina ali kurja jajca Pridelki so uničeni.
— (Iz Celovca) se nam piše: Zanimivo je brati, kako „Kiirntner Volksstimme" piše o našem umetniku g. Ozbiči, tehniku s
cementom itd., kako na občo zadovoljnost popravlja in novo postavlja altarje in druge reči. Tako ravno je v jednej številki v „K. V." dopis iz Železne Kaplje, kjer je O. lansko leto celo cerkev prenovil in letos krstni kamen v gotičnem zlogu čisto nov iz angleškega mar-mor-cementa postavil, kateri, kakor dopisnik piše, je prvi in najlepši v Koroškej. G. Ozbič je krstni kamen razstavil v obrtnijskej dvorani tukaj; jako dobra kritika je v „Klagenfurter Zeitung".
— (Po p r a v e k.) V prvej „domačej stvari" včerajšnjega našega lista vrinila se je na konci sestavka tiskovna pomota; v nemškej dotičnej besedi naj se bere „ieu namestu „u".
Umrli no v ljul»ljttiil:
20. julija: Alojzij Franc, železniškega izprevod-niku sin, 2 leti, na poljanskej cesti št. 42, za vnetico
grla.
21. juliju: Katra Kramar, ćuvajeva žena, 70 let, v Kravjoj dolini it. G, za spridenim drobom. — Ko-zalija Zupan, pisarne sluge žena, 4!) let, v ključani-čarskili ulicah št. 3, za prsno vodenico.
22. julija: Neža Grilc, hišnika žena, 93 lot, v krakovskih ulicah St. JJ9, zajetiko. — Adela Polegeg, uradnika hči, 2 leti, Žabjak Ar. 6.
V deželnej bolnici: 2\ julija: Marija G rum, delavkino dete, 4 mea., za sušico.
Dunajska borza 23. julija.
(Izviruo telegrafično porodilo.)
Enotni dri. dolg v bankovcih .   .   72 gld. 60 k
Enotni drl. dolg v srebru 73   „ 60 „
Zlata renta.........87    „ 35
1860 dri. posojilo......132   „ —
Akcije narodne banke   .... 8<0   „ ,
Kreditne akcije....... 278   „ 10
London..........117   „ 75 ,
Srebro..........—   ,, —
Napol...........9   j, 35
O. kr. cekini........5    „ 54
Driavne marke . .      57   . 75
Ed. Fumagalli.
Denes izredna predstava
s popolnem novim programom. Velika nagradna borba,
pri katerrj so bode neki mol boril z atletom R. Skali jem. Nagrada jo srebrna cilinder-ura. Mej drugim:
Veliko obstreljavanje Sebastopola,
pri katerem sodeluje 14 osob. Koncem:
Tatinski lovec ali nedolžni obsojenec.
Lovska pantomima v 8. dejanjih.
Spoštovanjem
(347) S''«l. Vlllllligftlli.
y^~~ Zoper jetiko !
Radgostski UMiver&ntwši en/
rožnovski malio-rastliiisii celtlicki,
prt.
-ej.
za vse, tudi z;i zastarane bolezni na pljučnh, za srčne, prsne in vratne bolečine, posebno za sušico, želodčevo slabost, za splošno slabost i u tu ic in začenjajočo se pljučnico!
Veliko šievilo prizn.-mskiti pisem razpolagajo se v prepričan i e
Gospodu lekarju J. Neichertu v Kožnavl. Uže tri mesece boleha moja soproga za nevarno pljučno boleznijo. Ker se mi je ud umozih stranij priporočalo, p.o-iin, da mi posjete povr mu 1 Zi-it k Kaugosiskega čaja in 2 škat. maho-rastlmskih t-eltdčkov. Naslov: Župan v C'r. šnjovci poleg Ilirske Bistricu.
Gospodu lekarju J. Melchertu v Koiuavi. 8 tem vas prijazno piosnn, pošljite mi svojega izvrstnega K ui^o-cNkn.-M u<i verzal-ne*a ćaj», ki me je popolnem ozdravil mojega dolgoletnega hudega Katara v želodci, /.p t 2 zav.tka prej < ko mogočo, po p osmem povzetji. Preverjen liiiu, da bode ozdravi! tudi mojo »•progo, ki za i.ito boleznijo boleha, ('rosnu vas pa na daljo tudi, di mi pošljete se dva zavitka vaših malio-iastlitiikih celil.ćkov, katere rabijo moji otro i zoper osi >v»kt kašelj. S6 spoštovanjem udari
F. MUUer, vodju. Konov, na Češkem,   ti  apula 1878.
Vaše blagorodje I Izvoli e mi brzo poslati b poštnim povzetjem 2 zavitki lt.ttitfostskega univerzalnega čaja in 2 škatljici lt Žnavakih  d:.(ličkov. — Oboje seje dobra obneslo. N a«.v:
Therettii* %oufuly, cale doi tintori, 111. p.auo caaa uadovič a Zara (47—3) i,Daiiuaeija .
Vase blagornilj ■ !
Ker se mi je vaši izvrstno zdravilo od mnogih .s t ni nij toplo priporu, ulo, zato ya| prosim, da mi kiuaiu up».jefce a poštnim povzetjem 3 zavitku Hail^ostskig.i un verzamega čaja iu 3 šk. uiaho-ia*tlinski co ti Okov. Udaui Iiau FodUNka, lovec grofa Ctiou-ka v Neštiuu pri Kloku
v Sivimi
Od tega po zdravniške) ra/.ložbi in predpisih ptipiav ijiMo čaj, ve j;i za 1'dnevno rabo pripravljeni paket z nakazom o rabi 1 igltl. «v. v. Jedu.i onginama š atlja Itozuovdkih uiaho-rasilinakiti ueJ ićkov AO kr. Za kolek in zavijanje pa IO kr. j.osebo.
ItatljcuNtNUi uiiiur/aliil <»| in Koi-noveki iiiHlio-rnallluHki «• Ulitki dobivajo se Jeciluo le v .ekarui J. N«*lcliert» v Itoauoil na Moravski m,, in razpošiljajo se naročila na vse atiam proti poštnemu po-vz. tj u.
Da je pa p. u. občinstvu bolj priročno, iiuajo tudi za! ge sied^či .»kar,i. VV. M a y r v l.jnl>l juni, w K (i n i h « Mnriboru, •S M i tto i bau h in J. Cej Oe k v Zagrebu, B a i m li e r z i g «> B r U d o r i ti A. N u U v ti d v 4.ruil«i, A. M are k IU J K u i> t ■* r s u h m i e d v 4 vi ji, U. li u - k li r m k M|»uici, Carl Gr.tOHcher v IMurnU) J. Llijug v Kotli 11111111111. w. i u ur o w a d v CeloToi.