Letnik I. (LVI.)
V Ljubljani, 30. oktobra 1903.
List 43.
DANICA.
CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE.
Sveti Peter Forerij (Fourier) in škof rezenški Mihael Wittmann, vstanovnika kongregacije ubogih šolskih sester „de Notre Dame".
II. Škof Mihael Wittmann.
(Dalje.)
V Rezn-u sta bila takrat dva škofa: Ivan Nepomucen plem. Wolf in njegov posvečeni in pomožni škof Mihael Sailer, oni pobožni učeni Sailer, ki je mož svetovne slave. Ker je bil Mihael Sailer že nad 70 let star, bilo je treba prideliti mu škofa pomočnika. Pozornost vseh je bila do se-meniškega vodja, kanonika Wittmanna.
Imenitnemu možu, kateri mu je naznanil, da ga mislijo izvoliti pomožnim škofom, je odločno in kratko odgovoril: „Ne". Svetemu očetu je pisal 24. decembra 1828., da slabe razmere, katere vladajo na Bavarskem, zahtevajo mlajih čvrstih, odločnih škofov; a on je že star in ne more biti zid in bramba sveti cerkvi. Le odločnemu ukazu sv. očeta se je menda vklonil, ter privolil, da so ga imenovali 23. majnika 1829. pomožnim škofom Regensburškim z naslovom škofa Komanskega.
Takrat je imela škofija rezenska dva slavna škofa, dve svitli zvezdi svete cerkve, ki sta bila iskrena prijatelja, dasi-ravno so različna bila pota njihova življenja. Družil jih je pa isti smoter, isti namen, družila jih je vera in ljubezen. Eden teh mož je deloval na velikem pozorišču sveta, za širje kroge, za daljne kraje in ljudstva; dru-
gemu je bil odmenjen ožji delokrog, a deloval je v njem neumorno, silno. Oba sta se trudila za božje kraljestvo, vojskovali sta se proti neveri, posvetnjaštvu. proti temi: prvi Ivan učenec ljubezni, drugi Jakob pravični, kateri je od klečanja imel žulje ua kolenih, ker je neprenehoma molil v tem-pelju. Sailerjeva ljubezen in spoštovanje d > Wittmanna se je naj bolj pokazala, ko mu je v svoji smrtni bolezni škofijo priporoč.i ter dostavil: Sedaj lahko mirno umrjem. Spoštovanje in ljubezen Wittmannovo do Sailerja se je še naj bolj izkazala, ko je solznimi očmi poroč il zadnji pozdrav Sailer-jev bogoslovcem, ter jim ponavljal besede, katere je govoril na njegovem grolui. Witt-manna je vse častilo in spoštovalo, vsa dežela se je veselila njegovega imenovanja škofom. Vseučilišče monakovsko ga je imenovalo častnim doktorjem bogoslovja. Slavni Diepenbroek, pozneji kardinal in knezskoi Vratislavski, mu je posvetil svoje duhovne pesmi.
Sklenil je \Vittmann, da bo nadaljeval kakor škof svoje siromašno življenje, da si ne bo vzel ni služabnika ni dekle, temne u1h> gega dečka, ki mu bo snažil obleko in sobo. Osem dni pred škofovim posvečenjem je določil svojo hrano: Juha in malo mesa naj mu bo prihodnji živež, oprava lesena, so-bine stene gole, postelja iz preprostih desek. Družbe imenitnih oseb se je sklenil, kolikor mogoče, ogibati, ter občevati z otroki, reveži in z bolniki.
Škofovsko posvečenje se je vršilo 28. junija 1829. v stolnici rezenški po nadškofu
monakovskem. kateremu sta azistirala škot posavski in monakovski pomožni škot Štreber.
Kmain po njegovem posvečen ju za pomožnega Škota je bil imenovan Wittmann stolnim proštom rezenskim. \Vittmann ni prosil in ni želel tega dostojanstva; podeljeno mu je biio celo zoper njegovo voljo. Novi rezenski škof Sailer. ki je bil zdaj pomožni škot in stolni prost, in tudi kralj Ludovik sta ga priporočila pri sv. očetu za to častno mesto. Zahvalil se je škofu za poročilo in za trud v posebnem pismu. A omenjal pa ie. da je prišel zopet do novih nepotrebnih dohodkov, katere pa hoče vestno porabiti v podpori) ubožcem.
Proštija mu je prizadejala tnalo truda in malo skerbij. pač pa je prejel novo. težko breme z imenovanjem za generalnega vikarja. s katerim ga je počastil slavni škof Mihael Sailer 12. februarija 1830.. da bi s tem svojega starega prijatelja še bolj tesneje zvezal s seboj. Ta sama na sebi te-žavn.i služba je postala še bolj težka in odgovornosti potna za voljo cerkvi nasprotnega mišljen;:. katero je takrat vlada razodevala v marsikateri točki. Generalni vikarij \Vittmann je moral vedno braniti stališče cerkve, ter se vojskovati z besedo in s peresom proti cerkvi neprijazni vladi. F^riprav-ljen je bil sveti mož vse pretrpeti za pravice sv. cerkve, za bi - izročenih vernikov. Vlada se je vti. ■ v vse: v krstne bukve, v učenje in izpraševanje bogoslov-cev. v nastavljanje duhovnov, v zakonske zadeve, sploh v vse, kar je prav za prav le suni cerkvi odločevati. \Vittmann je branil pravice cerkve; pisaril je papežu in kralju, škofom in vladi, duhovnim in protestanškim pastorjem. Na vse strani je razlagal in učil. svetoval in zagovarjal, branil in protestiral, in to tako vešče in pa neustrašeno, da so ga spoštovali celo nasprotniki in ga obču-do\a!i kakor vrlega in pogumnega bojevnika za prostost in pravice sv. cerkve.
Ob vsem tem je ostal in delal vedno kakor vodija v bogoslovem semenišču, obiskoval in birmoval je po naj težavnejših du-hovnijah svoje velike vladikovine, celo du-
hovne vaje je imeval sam za duhovne svoje škofije. Ni čuda, da vidimo neutrudnega škofa kmalu na bolniški postelji. Od 28. januarija do 8. februarija je bil hudo bolan za vnetjem črev. A Bog je hotel škofa še ohraniti; kmalu je okreval in začel na novo vsestransko delovati in trpeti Bogu na čast in v blagor sebi izročenim ovčicam.
Kmalu po \Vittmannovem ozdravljenju je umeri slavni učenjak in prijatelj, pobožni in duhoviti škof Mihael Sailer. VVittmann mu je podelil sv. zakramente za umirajoče in — govoril mu ob pokopu tudi gin-ljivo slovo. Rekel je o pokojnem v pogrebnem govoru: „Škoi Sailer je po svojih mnogobrojnih spisih poučeval vso Nemčijo. Na vseučilišču je kakor profesor katoliško vzgojil mnogo stotin dijakov in pripeljal k lepemu krščanskemu življenju. Kraljevo veličanstvo ga je iskreno spoštovalo kakor svojega bivšega blagega učitelja; učitelj je bil velikim možem duhov-skega in svetnega stanu v vsej Nemčiji. Kakor škof je vodil duhovske zbore — a očetovsko vladal duhovščino".
Dosedanji generalni vikarij VVittmann je bil izvoljen kapiteljskim vikarjem, ter je bila vsa vlada škofije izročena njegovim rokam.	1. Bile.
(Dalje prihodnjič).
Za Vseh svetih dan.
Veselite se in radujte se; /akaj vaše plačilo je obilno v nebesih
{Mat. 5.).
Kako lepo žari v sedanjih jasnih nočeh nad nami zvezdnato nebo. Zvezda svetli ob zvezdi in vse skupno oznanjajo velikost Onega, ki jih je prižgal ter odredil, da vsaka ostane na mestu, dokler je ne vniči sodnji dan ali jej pa odkaže božja previdnost takrat druzega prostora v tem novem in bo-ljem stvarjenju, ki pride za sedanjim.
In kako gorko svetle danes po grobovih našega pokopališča lučice, našim umrlim v spominj. Kakor da bi bile za nekaj trenot-kov zapustiti hotele same nebne svetilke svoje veličastne prostore ter bi se bile vlegle
na hribčeke, pod katerim naši ljubi smrtno spanje spe, tako se nam zdi.
Stopimo to trenotje bliže tem grobovom in poučimo se v vsej pobožnosti, kedo v teh grobeh počiva in kako vsakemu tu počivajočih pripomoči hočemo do dušnega mu miru.
Prvi grob, do katerega naj stopim, je grob mojega očeta. Nekaj let že prerašča ruša to drago zemljo, ki je sedaj edino očetovo posestvo in še to le toliko časa, dokler poljubnega tovariša ne pridruže očetovim kostem. To resno uro mi do dna duše zveni sodba iz pregovorov kralja Salomona, ki se glasi: »Moder sin razveseljuje očeta" (Preg. 10, 1.). Sem li bil ves čas, kar sem bival ob očetovi strani, res tisti modri sin, kojega vse vedenje je bilo tako, da ni nikedar očetu bilo v žalost? Sem jim bil li pač res v veselje? — Srčnim vzdihom ter iskreno molitvico za očetovo neumrjočo dušo hodim naprej.
In tam drugi hribček svete zemlje, da mi sveteje nima več božji svet. Ljube mi matere počivališče je to. Da mi poči srce, menil sem, ko so mi mater de vali v grob. Z materinim srcem so mi ob enem zakopali vso tisto ljubezen, ki jej enake nobena zakladnica nima na svetu. Ko se v izkrenih vzdihih spominjam svoje zlate matere. zatrjujem to samemu sebi v svoj srčni mir, da se pač nikedar v živenju nisem pregrešil zoper sv. pravilo, ki ga je napisal sv. Pavel (Efež. 6, 2. 3.) z besedami: »Spoštuj svojega očeta in svojo mater, to je prva zapoved z obljubo: da ti bo dobro in da boš dolgo živel na zemlji".
Grob koj tam-le naprej je prijateljev grob. Oj prijatelj — kako dragocena beseda! Bil mi je ta prijatelj v živenju oko in uho, roka in noga mi je bil, bil mi je drugi jaz. Nikoli se čudil nisem, da se mi je ob njega pokopu trgalo srce in ob vsakem koraku, ki sem ga vmeril posebno še po njegovi smrti, mi je v umu bila Sirahova modrost iz sv. pisma, ki je zapisana v vekovitih besedah: »Imej veliko takih, kateri bodo mirni s teboj: a izmed
tisoč ti bodi le eden svetovalec". (Sir. (>, (S.) če kedaj. spominjati se ga hočem tega enega — žal. da je le eden! sosebno danes v prijazni priprošnji.
Tu pa prijateljica leži. vrstnica mojih dni, moja radost na svetu, moje tolažilo ob veselih in žalostnih dneh. Ne enega koraka nisem včinila, da bi prijateljica ne bi bila vedela zanj; ne ene besede govorila, da bi jej jasna ne bila tudi takrat, kadar je slišala ni: ne ene misli nisem imela, da bi jo bilo treba svoji prijatetjici prikrivati. 1/ visoke pesmi (2, 2.) bi moji prijateljici zapisane smele biti besede, ki se kakor nalašč na njo glase: »Kakor lilija med trnjem, taka je moja prijateljica med hčerami". Gorko molitvijo do neba podajani se / njenega groba.
Od daleč se .. nasproti blišče grobovi naših boljarjev; teh. ki so toliko zavidnikov imeli, dokler so živeli ki jih pa danes na tej božji njivi ne zavida nikdo. Tako leže pod težko grudo kakor vsak drugi; tako prosijo molče govoreč naših molitev za-se kakor vsak drugi in bolj še pričajo o ničnosti vsega posvetnega, nego vsak drugi — saj je bilo ob njihovem razkošnem življenju tukaj na svetu misliti tako težko, da smrt zenači pod lopato vse to, kar je bil rodil beli dan. M )dri starega zakona v svojih pregovorih (22. 7.) tako resnično o njih piše, ko govori: »Bogatin gospoduje nad uboge in kateri jemlje na posodo, je suženj" — a usodno pristavlja: »Kateri ubozega tare, da bi povečal svoje bogastvo; dal bo sam bogatejemu od sebe in bo v potrebi". (Preg. 22, 16.). Danes so v potrebi! Prosečemu tudi za nje pa bi mi ne bilo prišlo na misel, da bo prav trdo ob premožnja-kovem grobu počival največi revež naše srenje.
Naj obiščem tudi tega reveža grob. Kako vrvi vse danes po našem pokopališču! Venci leže po grobov ih in cvetice so posejane tu po njih; toliko cvetic, da bi si skoraj misliti ne mogel te množine v sedanji najpozneji jeseni. Ni ga groba, da bi ne bil zrahljan in okinčan ta naš Vseh svetih dan. — A to počivališče, ki mu tik ob robu stojim, to je pa zaraščeno tudi danes.
brez zeljenave ie. brez evetic in brez vencev. brez luči. Revež nad zemljo revež še tudi pod zemljo: taka žala misel se mi \siljuje. A čakajva. predragi, morda pa temu ni seda tako? Morda je ta tu pokopani revež, ki so ga pozabili vsi župljanje. morda je pred vsedobrim Bogom gori nad zvezdami lepše odet v svojem čednostnem oblačilu, nego v>i ti. ki sem je ob tej današni hoji po domačem pokopališču imel pred očmi. morda je akopram ubožec umrl, »nesen bil kojkoj po smrti po angeljih v Abrahamovo naročje". (Luk. lb. 22.) in je vseh tu /agrebenih edin. ki mu nič več ni treba bilo naših priprošnja: a je treba bilo. da on /a nas prosi Boga.
Končujoč svoj pohod današnji resnobni dan po lej božji njivi, posejani človeškimi trupli trupli teh umrlih, ki smo je večidel poznali, dokler jim je živim duša bivala v telesih prosimo usmiljenega Boga, da bi vse te tu speče, a sodnji dan vzbujene združil njiiiov desni angelj varuh ob božjem orestohi prosimo Boga. da bi tudi mi. tii navzoči, počiv ajoč kedaj na tem ali na onem cerkvenem pokopališču, združeni bili z njimi v bivališču, po kojem gre vse koprnenje našega S!ca gori v prelepem bivališču nad tisočerim; ier isočerimi nebnimi zvezdami. Amen.
XXIII. nedelja po binkoštih.
Iin»! .1» K /.;:* inno2ic<i.!i cM . 11 9 »
V>:k i/;. !: sv. pisma i:i vsako besedo svetili evangeljskih sporočil nam je razla na' «ida. ! >anašnje:nn evangeliju začetni i/vaz je h» >. i. o »času *. Pač važnega po-::.« i.;, Iragi m »ji. je beseda čas. Neprera-čiUiljpoltena z. vsakega nas je bese !.i
V c.isu je zgodilo vse; v času bi-\ .:no fi i? i s \e a mi; dobro delati moremo in-*raiu<> vss m., dokler je čas. Veco vred-
nost od zlata in srebra ima čas za vse človeštvo, za nas.
Premišljujmo zato, dragi, danes o tem imenitnem posestvu, ki nam je izročeno po milosti božji: o času — in kaj nam je
storiti v tem času.
*
Dragi moj! Stvarnik te je odločil za na svet. Tu naj živiš 20 -50—70, morda več let: ta čas ti je na svetu odmeril. Po prosti volji ga smeš rabiti ta čas živenja; a enkrat pa daš o njegovi porabi natančen odgovor.
Vse je torej do tega, da si čas znaš prav v ravnati.
Kupec imenuje čas glavnico ali kapital. Kupec hoče s tem reči: Čas je za-me prav te vrednosti kakor denar; ker v času si lahko pridobim denarja, a ga neskrbeč tudi lahko izgubim. Ko torej kupec pravi času glavnica ali kapital — imenuje ga prav za prav denar. — Ce je kupcu čas denar-jeve veljave, bode pač te iste veljave za vsacega nas - naj si že živimo v tem ali v onem poklicu: delati mora vsak nas in vse delo nam je v zato odločenem času.
Čas ti pride, dragi, da govoriš in čas da si tiho. Če govoriti treba ni, pri-stuje ali tvojim maloštevilnim letom ali tvoji neizkušenosti in tvoji neučenosti še prav posebno to. da si tiho ali da sploh le prav malo govoriš. V sv. pismu bereš o tem v Sirahovi knjigi (20, 6. 7.) naslednje besede: »Nekateri molči, ker ne zna govoriti; drugi molči ker ve, kedaj je pripravni čas. Modri človek bo molčal do časa; toda nesramnik in nespametnik — ta dva ne bosta pazila časa". Čas bode torej za-te, dragi, da govoriš takrat, kadar te kedo vpraša; vpraša pa o čem takem, kar je tvojega posla m poklica. O praznih marnjah vprašan biti ne maraj. - Kadru bode treba z besedo biti komu na roko, takrat govori. »Modri molči do pripravnega časa" so sv. besede, te naj ti bodejo ravnilo. - A potem pa, ko pride tak zanj pripravni čas, potem modri govori in rad bode svojim govorjenjem pomoči potrebnemu blaga podpora.
Kakor ti je odmerjen čas dela, tako ti od dobe do dobe — da si nabereš novih moči — dohaja tudi čas počitka. Če si pridno delal in zvesto, privošči ti vsakedo počitka — a, če si delal le površnje ter svojih dolžnosti nisi izpolnoval do natančnosti, počitka ne zaslužiš in ti ga ni treba. Tak počitek bi se ti moral zdeti potem samemu sebi kakor neka ukradena doba. — Ni ga vreden jela - kedor ne dela!
Kakor stariši, tvoji gospodarji, sploh predniki tirjajo računa od tvojega porabljenega časa — tako bode o vsem tem računa tirjal od tebe tvoj Bog. — Ker v času se izveličaš lahko; a se v času tudi lahko po-gubiš. Izveličaš se pa za večno, ali pa se za vselej pogubiš. — Kratki čas tvojega zatajevanja tu ti je porok večnega živenja tam; a kratek čas tvoje posvetnosti ti bode pa tudi tvoje nesrečne večnosti vzrok.
In kadar nehaš živeti, dragi, potem neha sedanji čas za-te; čas se ti v večnost spremeni.
Zato nam je ni važnejše skrbi za bogo-Ijubno tukajšnje in na večnost se ozirajoče svoje živenje od te — da se od slej prav rabeč svoj čas vsi vedemo po apostolovem svarilu, ki se glasi: »Glejte torej, bratje, kako bi vat no hodili; ne kakor nespametni nego kakor pametni: odkupujte čas, ker dnevi so hudi". (Efež. 5, 15. 16.). Amen!
Vseh vernih duš dan.
Že v prvih časih svojega obstoja se je sv. cerkev spominjala umrlih v svojih molitvah. Tertulijan pravi: „Po lepi navadi svojih prednikov opravljamo daritve za umrle vselej na dan njihove smrti." (De cor. Mil.) Ali dasi je sv. cerkev molila za umrle, vender ni imela še določenega dneva, na katerem bi se prav posebej obhajal spominj mrtvih. Sv. Odilon, opat samostanu v Kluny, je pa koncem 10. stoletja določil, naj bo v vseh samostanih njegovega reda v ta namen posvečen dan po Vseh svetih. Katoličani so se kmalu poprijeli te navade, in papež
Ivan XVI. je 1. 99b. ukazal, naj se ta praznik uvede po vsi katoliški cerkvi. In res! Tudi v prav primernem letnem času obhajamo spomin vernih duš: dnevi se krajšajo, listje rumeni in odpada, oblaki prepregajo nebo, vsa narava prav za prav umira. Ob teh prizorih se tudi človek nehote spominja jeseni ali zime svojega življenja, ko bo moral leči v hladni grob. s
„Usmili se vernih duš v vicah".
Gotovo imaš drage, ki so se ločili od tega sveta in stopili pred ostrega sodnika, kateremu niso ostale skrite njihove lepe čednosti, goreče molitve in dobra dela; a tudi ne pregreški, zanikrnosti in hudobije. Ali so v življenju zadostili božji pravičnosti, obžalovali svoje grehe, zamujeno doprinesli, krivice popravili in izveli-čali svojo dušo, tega ne veš. Morebiti trpijo duše tvojih starišev, bratov, sester, sorodnikov, dobrotnikov iu prijateljev in te milo prosijo: Pomagaj! Same si ne morejo namreč več pomagati Skrajšaj jim trpljenje in pomagaj jim v sveta nebesa, ker duša dokler ni čista kakor svitlo solnce ne more vživati večnega veselja. Na tebi je. ti jim lahko pomagaš. Vse lahko poravnaš, kar so tvoji dragi zamudili ali ne opravili dobro in prav, ko so imeli še priliko za to: o času bivanja na tem svetu. Morebiti trpe zdaj zaradi tebe, ker so bili predobri in slepi za tvoje napake iu strasti. Mo-rebitijiiso bili dovolj vestni v izpolnjevanju svojih dolžnosti, mlačni v molitvah, premalo popolni v ljubezni do bližnjega ter ne zadosti usmiljeni do ubogih in sirot. Morebiti so opustili veliko dobrih del po lastni krivdi in nemodro rabili božje dobrote. Vse to bi radi sedaj popravili, ali prepozno je: ura zamujena, ne pride nobena. Zato tebe prosijo: Usmili se nas in pomagaj! Moli zato zanje. Pobožna molitev prebije nebeške duri. Tvoja molitev gotovo najde milost pred božjim prestolom in Bog, naš Oče, ki je ni le vsepravičen, nego tudi neskončno dobrotljiv, se gotovo ozre na tvoje prošnje in jim odpre nebeški raj.
Pristopi s čistim srcem do Gospoduje mize in daruj za duše v vicah sveto obhajilo in ž njim združene odpustke. Sveta maša, ki je neskončni in brezmejni vir božjih milosti za vse ljudi, je prav tako tudi največji in najboljši zaklad za uboge duše v vicah. Ako te ljubi Bog obsipa s zemeljsko srečo iu te je postavil v stan, v kate-
rem storiš lahko veliko dobrega, ne pozabi božjih prijateljev: ubogih in zapuščenih, bolnikov in sirot. Olajšaj jim bedo in trpenje, da ne pogubijo svojih duš. Stori pa vse to iz ljubezni in hvaležnosti do Boga ter v prid ubogim dušam v vicah.
/A/e* ^-	-'t*
reda o. Lovrenca Brundužana: o. Damascen z Beneškega in o. Bernard iz Vidma, ki sta se mudila leta 1604. v Ljubljani. Kakor jezuvitom bil je tudi kapucinom nadvojvoda, poznejši cesar Ferdinand II. zelo na roko.
V>e to omenjeno lahko daruješ za duše svojih Opozorjen od kranjskih deželnih stanov jim
ie odstopil veliki, dotlej vicedomu pripadajoči vrt pred vicedomskimi vratmi, za cerkev in samostan. Ferdinand je torej pravi ustanovitelj kapucinske naselbine v Ljubljani.
O Markovem leta 1607. je položil Škot Hren temeljni kamen novemu svetišču. Vanj je del srebrno in zlato svetinjo izpol-novaje ukaz papeža Pavla II., ki je leta 1470. zapovedal, naj se vlagajo v temelje novo-kovane svetinje in imena tistih dobrotnikov, ki so omogočili kako znamenito novo zgradbo. Ti svetinji so našli leta 1820., ko so razkopavali ruševine zatrtega kapwcin-skega svetišča; obe sta bili iz leta 1599.; ena je bila kovana v spomin Hrenovega potrjenja za škofa, druga pa v spomin njegovega posvečenja. Polagaje temeljni kamen kapucinski cerkvi je imel Hren tehtovit govor. Spominjal se je starih slovenskih božanstev: Lade, Plejna in Poberina. Ljubljančanom je toplo priporočal oo. kapucine. Navdušeno je zasadil sv. križ na dolenjem koncu nekdanjega vicedomskega vrta po-svetivši ta kraj na slavo Device Marije, apostola te pokrajine sv. Marka in sv. Ivana evangelista, ki je bil odločen za poglavitnega pomočnika novi cerkvi. S tem sve-
dragih, ako pa te ne potrebujejo več tega, kar storimo zanje, naj bode to v prid onim dušam v vicah, katerim najbolj potreba naše pomoči in katere so najbolj zapuščene. Vse ti povrnejo te duše tisočerno svojimi molitvami.
Kadar tvoja ura enkrat izteče treba bode tudi tebi stopiti pred večnega sodnika ter ti dati račun.
Vsi mi stopimo takrat pred živega Boga in porečemo: Tvoj glas smo slušali in ubogali, Tvoja volja je bila naša volja in Tvoje zapovedi so bile naše zapovedi. Pristopijo pa tudi še duše, katere s() se z našo pomočjo izveličale in izpričajo za nas. Gospod pa brezdvontbeno poreče: Ker ste bili v majhnem zvesti, hočem vas postaviti nad veliko; poj te v veselje mojega očeta.
(iospira Vera.
Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske.
7. Cerkev sv. Ivana evangelista.
Najzvestejši pomočniki škofu Hrenu, zatirajočemu krivoverstvo v ljubljanski škofiji. so bili poleg najvišje deželske gosposke menihi. Se predno je sedel na škofovski prestol, prišli so v Ljubljano jezuvit i, ki so se ustanovili pri Sv. Jakobu.
Oni so imeli opravke z najodličnejšo go- tiščem je namerjal Hren nadomestiti cerkvico
spodo: s knezi in grofi in plemenitaši. Redovniki iz tovarištva Jezusovega so v prvi vrsti izkušali te sloje pridobiti za katoliško resnico in so jih res pridobili. Za nižje ljudstvo: za meščane in kmete, pa so se brigali bolj drugi menihi. V ljubljanski vinograd Gospodov so se vrnili za Hrenovega škofovanja frančiškani in obuti avgu
sv. Ivana, ki je stala nekoč na predmestju in je šla po zlu o turških navalih.
Kapucini so si zgradili cerkev in dom z darovi, ki so jim dohajali iz mesta in z dežele. Izdatno jih je podpiral škof Hren s kazninami in globami, ki so jih morali šteti luteranski graščaki, pa tudi nekateri duhovniki. Tedanji bloški župnik n. pr. je iz ne-
štinci. On je poklical tudi oo. kapucine znanega mi vzroka plačal 200gld. globe, ki jo češ, da pomorejo ljubljanski duhovščini v je namenil škof zgradbi kapucinskega samo-
*	viuoiiv...	stana. S 1500 gl. so podprli zgradbo kapu-
Kapucini so prišli v Ljubljano leta 1602. cinske cerkve in samostana kranjski deželni Kje so se nastanili izprva, mi ni znanoV stanovi.
dušnem pastirstvu.
u. /v*
Selišče novemu samostanu sta izbrala po-	V šestnajstih mesecih je delo toliko
slanca generalnega komisarja kapucinskega napredovalo, da je mogel škof dne 31. vg-

f____— -	A^ :

>
/U^itlujtit	I




Letnik 1. (LVI.)	D A N I C A	Stran m
likega srpana 1608 — bila je 14. nedelja po presv. Trojici —posvetiti novo cerkev. Slavnost se je pričela že prejšnji dan. V soboto je namreč Hren krstil dva zvonova za kapucinski zvonik in blagoslovil samostan in vodnjak sredi dvorišča. Izvrstno vodo njegovo so uživali Ljubljančani še dolgo potem, ko je bila izginila slehrna druga sled nekdanjega kapucinskega samostana. Zasuli so omenjeni vodnjak pred kakimi dvanajstimi leti, ko ga je bil izpodrinil vodovod.
Posvečevanje cerkve sv. Ivana evangelista se je vršilo kar najslovesneje. Vdeležba je bila nenavadno velika. Skoro odpovsod, koder se je razprostirala tedaj ljubljanska škofija, s Kranjskega, Štajerskega in Koroškega so prispeli verniki in duhovniki. Iz več nego petintrideset žup so prišle procesije. Izmed izvenljubljanskih žup je bila najbolj zastopana kranjska. Krog krasno ozaljšane nove cerkve je vihralo kakih šeststo bander /M^.in se trlo blizu 20.000 ljudij. Škof Hren je ^^/*J^--posvetil tedaj cerkev s kapelico .Matere božje .vred in dva oltarja.^ Hkrati je birmal 354 6/ 7jfK r šče n i k o v. Slovesnost je minila šele ob treh popoldne. Malo tako veselih dogodkov je doživel Hren, kakor je bilo posvečevanje kapucinske cerkve.
Tudi pozneje je škoi: Hren rad zahajal do kapucinov pred vicedomska vrata. Kadar je le utegnil, opravil jim je slovesno službo božjo o prazniku sv. Ivana evangelista. Tako je imel o Šentjanževem 1. 1613. pontifikalno sv. mašo s slovensko propovedjo vred v omenjenem svetišču. Proti koncu svojega življenja je leta 1628. posvetil ka-pucinom še kapelo sv. Ivana Krstni k a, ki jo je bil zgradil neki Jager pl. Leben-stei n.
V ljubljanskem kapucinskem svetišču se razen kapelice Matere božje in sv. Ivana Krstnika omenja še kapelica sv. krvi, ako ni ta ista s prvo omenjeno. V to kapelico so postavili oo. kapucini leta 1624. milostni kip Matere božje, ki ga je bil prav tistega leta neki hudobnež ranil, zato so rekali tej podobi: naša ljuba Gospa od krvi ali krvava Mati božja
so se zaupno zatekali verniki. Od nje so prejemali mnogo dušnih in telesnih milosti, kar so oznanjali številni voščeni kipci razpostavljeni v njeni bližini. Od daleč so prihajali romarji v Ljubljano častit in priporočat se krvavi Materi božji v kapucinski cerkvi. Še v drugi polovici 18. stoletja je bilo po 20.000 vernikov obhajanih na leto pri kapucinih in seje darovalo krog 12.000 sv. maš. Ob delalnikih je bila milostna podoba zakrita. Na počaščenje so jo razkrivali ob sobotah, nedeljah in o Marijinih praznikih.	Župnik Ivan Vrhovnik.
(Dalje prihodnjič.)
Mučenci.
Starokrščanska povest Milutina Mavvtj.i (Dalje.)
Retiar poklekne sedaj z obema kolenoma gladijatorju na prsi, potegne^izza pasa majhen trorezen nož in ga zasadi prav do ročaja svojemu protivniku v grlo.
„Tako! . . . Tako! Živio retiar!..." vpila je še dolgo druhal. Gladiatorju je visoko brizgnila kri iz goltanca. Začel je hropeti, otepati z nogami in kopati po pesku, kakor pojemajoča žival; naposled je izdihnil.
„Po njem je! . . . Mrtev je!" rjnli so Rimljani in kimali z glavami.
Ta odurna borba je trajala tako dolgo, dokler se niso vsi poklali med seboj in pokrili po-zorišče, ki je bilo polno krvavih mlak. Kri je počasi srkal žolti pesek, s katerim je bil posut atnfi-teater.
Sedaj sta stopila na borišče dva človeka, katerih eden se je zval Merkur in drugi Karon. Merkur je prinesel v roki razbeljeno železo. Z njim se je dotikal omedlelih borilcev, da bi se prepričal, ali so še živi. Karon pa je pobijal z batom hudo ranjene, ki se niso zdeli vredni, da bi jih poskušali ozdraviti. Ko sta bila ta dva dovršila svoje nečloveško in odurno delo, prišli so številni sužnji z ostrimi železnimi kavlji, ki so jih zabodli mrtvim gladiatorjem v prsi in jih povlekli s seboj do vrat % boginje smrti", kjer so jih zmetali v priproste lesene krste in pokopali





Da bi izginile mnoge krvave mlake s po-zorišča. prihajali so sužnji z grabljami in s košarami peska in ga posipali po okrvavljenih krajih. Tako se je završil prvi del zabave.
Na pozorišče so stopili potem borilci z zavezanimi očmi in mahali kakor slepi z meči in bodali krog sebe. Gledalci so se zagrohotali. Kadar se borilci v ogromnem prostoru niso mogli takoj najti, naganjali so vojaki druge proti drugim, dokler se niso spopadli. In zopet je vzbesnela borba na življenje in smrt, dokler niso počepali vsi. A namesto, da bi bila sita tolikega klanja, zahtevala je rimska druhal še več borilcev in še več krvi.
Solnce se je dvigalo na obzorju vedno više in više in obsejalo s svojimi žarki vse pozorišče. Vročina je postajala ob toliki množici čez-dalje neznosnejša. Cesar ukaže za nekaj časa odmor. Senatorji, vitezi, cesarski svetniki 'n duhovniki so vstajali s svojih sedežev in odhajali v velike hodnike, kjer so se točila na ledu ohlajena vina in sladke pijače ter ponujala tečna jedila. Preprosto ljudstvo se je zadovoljevalo z hladno vodo oslajeno s smokvinim sirupom.
Zdajci zatrobijo zopet trobente. Vsakdo se vrača na svoj prejšnji sedež. Drug drugega po-prašujejo, kaj pride sedaj? Nekateri so rekli, da se spoprimejo zopet sužnji, drugi pa so trdili, da pridejo kristijani na vrsto. To je šlo od u>t do ust, od vrste do vrste. Naposled začne vpiti druhal:
.Kristijani! . . . Kristijani; . . . Kje so kristijani?... Levom jih vrzite!"
Zahtevanju ljudstva so vgodili. ker se jc ponavljalo vpitje:
.Na dan s kristijani!... Ven ž njimi!"
Gledališki nadzornik ukaže stražnikom in slugam, da naj odpro vrata tistih prostorov, kjer so bili zaprti kristijani . . .
Najprej no privedli kakih dvajset moških, med njimi tudi starčka Severa . . . Sužnji so jim zvezali roke navskriž na ledjih, vrgli jih na tla in jim zvezali noge z debelimi vrvmi. Nato so jih jeli potezati na visoke stebre, zabite v gotovih presledkih v zemljo po vsem ogromnem
pozorišču. Nesrečniki so trepetali v zraku obešeni z glavo nizdolu. Pod nje so deli plast mokre slame in razne suhljadi in vse vkupe zažgali. Dušljiv dim se je dvigal iz gorečega kupa, objemal polagoma viseče kristijane, ki so neprestano kašljali čezdalje težje dihaje v smrdljivem dimu.	Kmonski.
(Dalje prihodnjič,)
Zrnje.
Kedo bolnika ne zapusti. Na neki železniški postaji na Notranjskem je služboval uradnik, v službi priden in z ljudmi prijazen. A imel je veliko napako, da je bil neveren, v cerkev ni hodil, duhovne je preziral, skoraj sovražil, nagnjen je bil socijalnim demokratom, kateri so ga vedno vbogali. Prigodilo se je pa, da je hudo in nevarno zbolel. Ker mu železniški zdravnik ni mogel pomagati in mu je sam svetoval, naj gre v kako bolnišnico, dal se je prepeljati v bolnišnico bližnjega primorskega mesta. Tukaj je ležal na postelji potrt in žalosten, njegovi znanci in prijateli se niso zanj zmenili, le stari kapucin o. Bernard in ga je vsak dan obiskaval, ter ga tolažil v britkosti in bolezni. Bolnik se ga je oklenil z otroško ljubeznijo, opravil je pri njem sv. izpoved in prejel iz njegovih rok sv. popotnico. O. Bernard mu je vrnil dušni mir in s tem se mu je vračalo telesno zdravje. Do nekaj tednov se je ozdravljen vrnil na svojo železniško postajo. A prišel je domu ves izpremenjen. Hodil je v cerkev, duhovne je spoštoval in rad je zahajal do njih. Vsakega, ki je grdil sv. vero, je ostro zavračal. Ko so ga njegovi nekedauji prijatelji vprašali, kako in zakaj se je tako izpre-menil, jim je odgovarjal: Bil sem hudo bolan. Ležal sem v r ški bolnišnici. Vse je na me pozabilo, vse me zapustilo, le stari menih o. Bernard mi je bil v bolezni oče in tolažnik. Le on me ni nikedar zapustil, dasiravno me ni prej videl nikedar. Katoliška cerkev, ki ima take duhovnike, je dobra mati. To prepričanje me je spravilo na drugo pot.	i. b c.
.Danica- i/haja vsak pet.-k na celi p«»li in velja po pošti /a vse leto »i kron. za pol leta 3 krone, za četrt leta 1 krono "jO vin Zim.i) .\\Ntnjr velja /a vm- leti* 7 kron; za Aim-riko 9 kron Ako bi bil petek praznik, izide .Danica* dan poprej.
\ Ljubljani m dobi\ajo |»osain<-/m- šu-\ilke po 10 vinarjev v tabakarni: Alakso Krusovi. prid škofijo 12.