flllado Juhjffo
4t. .	Nedelja 2. Febnum a	1936
Ina Slokanova:
Balonček Skakonček in Majdica
Pa se je spomnil, da se Majdici še predstavil ni. Brž je popravil zamu« jena Gosposko se je priklonil in re« kelr
»Veš Majdica, jaz se imenujem Ska= konček in prihajam iz mesta, kjer je veliko lepih hiš in bogatih ljudi. Moj gospodar je bil gosposki deček Miško, toda, ker me ni več maral, sem mu
ušel. Zdaj sem pa tvoj, samo tvoj in vse svoje življenje bom ostal pri tebi in te zabaval s tem, kar znam, namreč s prevračanjem kozolcev in plavanjem po zraku.«
»Jaz pa,« je rekla Majdica, »ti bom v zahvalo pela pesmice, najlepše, kar jih znam in ti pripovedovala pravljice. Tudi z mojo prijateljico muciko Bel* ko te bom seznanila.«
»Veselilo me bo,« se je galantno po* klonil Skakanček.
Tako sta nevede prišla do hiš, ki so bile majhne in siromašne in nič po? dobne tistim v mestu. Samo nekaj jih je bilo nekoliko večjih in ena je ime«
la tako visok dimnik, da se je zdelo balončku, da sega do neba. Črn, gost dim se je dvigal iz njega. Okoli te hiše so hodili veliki, močni možje in prenašali na hrbtih težke tovore.
Majdica je postala, pokazala na hU šo z dimnikom in rekla:
»Vidiš, to je tovarna in ti možje so delavci. Vsak dan od jutra do mra*
ka delajo, da prehranijo svoje druži« ne. Tudi moj atek je delal tukaj. Vsak večer je prihajal ves truden in od di« ma črn domov. Na rokah je imel od dela žulje, ki mu jih je mama vsak večer z oljem namazala, da ga niso tako skeleli. Potem pa se je nekoč po« nesrečil. Stroj v tovarni ga je zgrabil in razmesaril. Vsega krvavega so pri« nesli k nam. Nič ni mogel govoriti. Samo gledal naju je z mamico tako ze» lo žalostno. Ponoči je umrl. Takrat sva z mamico jokali, jokali..,«
Majdici so pri žalostnem spominu solze napolnile oči, a se je premagala. Pogledala ie Skakončka, se nasmehov
'.efoJl £ T*
la ki rekla: »Zdaj nočem več jokati za atkom, ker njemu je zdaj dobro. JsJič več mu ni treba trpeti.«
Od trenutka do trenutka je posta« jala Majdica Skaikonoku ljubša.
Na cesti so se igrali drobni, bledi otroci. Iz blata so gradili hiše in g ras dove. Ko so ju zagledali, so prenehali z igro in začudeni obstrmeli.
»Joj, kako lep balonček imaš!« je zaklical deček, za njim so pa ponovili vsi v zboru: »Kako lep balonček!«
»Kje si ga dobila?« — »Ali je res tvoj?« so kričali vsi vprek in tiščali v Majdico. Ona pa je kimala, zopet in zopet kimala, da je balonček res njen.
Skakonček je poskakoval in se pre« kopicaval. Otroci so vsi zavzeti str« meli vanj. Takega občudovanja še ni doživel nikjer, ko tu od teh ubogih, delavskih otrok.
Prav do doma so ju kriče spremlja« H. Tam pa je Majdica rekla:
»Le pojdite nazaj se igrat! Saj bova kmalu prišla z balončkom za vami, da se bomo skupaj igrali. Zdaj rnu moram najprej razkazati naš domek.«
Z velikim ključem je odklenila vra« ta nizke hišice in vstopila sta.
»Vidiš, Skakonček, zdaj sva sama. Mamica pride šele zvečer, ker dela v tovarni. Odkar je umrl atek, hodi v tovarno mamica. Zgodaj, zgodaj zju« traj odide in šele pozno zvečer pride. Jaz sem ves dan sama, pa me ni nič 6trah. Niti zvečer ne. Saj mamica pra« vi, da strahovi žive samo v domišljiji hudobnih otrok, ki imajo slabo vest.«
Skozi ozko kuhinjo ga je odnesla v sobo, ki je bila popolnoma drugačna ko lepa Miškova tam v mestu. Maj« hna je bila in mračna. Okenca ozka, da bi komaj balonček prilezel skozi. Miza in stoli močno obrabljeni. Po« stelja v kotu prekrita z zakrpano ode« jo. Pri peči je zagledal nekakšen zaboj s slamo in oguljeno odejo. To je bila Majdina postelja. Ska« konček se je spomnil mehke, bde Mi« škove postelje in uboea Majdica se mu je tako zasmilila, da bi se bil kar raz i ok al.
»Pri nas doma zdaj ni več lepo, od« kar nimamo atka,« je rekla Majdica. »Ko je živel ntek. je bilo vse drugače. Jaz sem imela mehko posteljico in topel nlašček nozimi- Na steni smo imeli lepe slike in uro, ki je venomer
tiktakala. Tudi zajčke smo imeli in putke, ki so nam nesle jajca. Po atko« vi smrti je pa mama morala prodati uro in slike, nazadnje pa še mojo po« steljiico, da je lahko kupila kruha in mleka. Sedaj hodi mama v tovarno, toda ona zasluži mnogo manj in ne more kupiti ne ure in ne druge poste« ljice zame. Ko bom jaz tako velika ko mama, bom tudi hodila v tovarno, po« tem bova lažje živeli, ko bova zaslu« žili obe. Toda kdaj bom šele jaz tako velika, da bom šla lahko v tovarno! Prhodnje leto bom šele začela hoditi v šolo. — Oh, komaj že čakam. Saj poznam že precej črk. Vsak ve« čer me mamica uči. Tudi svoje ime znam že napisati.«
»To je pa res imenitno!« se je od« kritosrčno čudil balonček.
»Da,« je ponosno prikimala Majdi« ca, »malo otrok, tako majhnih ko jaz, zna že napisati svoje ime.«
»O, seveda!« je sveto prepričan pri« trdil balonček.
»Zdaj se pa pojdiva malo na vas igrat, saj mame še dolgo ne bo.«
In stekla je na vas k otrokom.
PRAVLJICA O PRVEM METULJČKU
Lepo je bilo Skakončku pri Majdi* ci. Imela sta se rada, kot se le moreta imeti rada m al balonček in dobra de« klica. Po travnikih sta tekala. Lovila sta metuljčke in se pogovarjala s cvet« kami. Včasih so se jima pridružili tudi drugi otroci. To je bilo potem vriska« nja in tekanja. Ali pa je pritekla so« sedova mucika Belka, ki se je Skakon« čku zelo priljubila, ker ie bila tako lepo bela in pridna. Nikoli mu ni nagajala, kot so mu včasih druge mu« ce, niti s tačko se ga ni doteknila in sooštljivo <2a je nazivala »gospoda«. To mu je bilo zelo všeč. kajti tudi ba« lončki so precej častihlepni. Da pa muca ne bo mislila, da Skakonček ne pozna vljudnosti, je tudi on njo nazi« val »gospa«.
Včasih, kadar m bilo drugih otrok niti muce Belike. je pa Majda sedla na traito kraj potočka, vzela Skakončka v naročie ter mu pripovedovala pravlji« ce. Mnogo lepih pravljic je vedela in Skakonček jih ie zelo rad poslušal. Najfeoli mu ie bila všeč tista o prvem metuličku. Takole ie pripovedovala Majdica:	(Dalje prihodnjič)
Žive lutke
Na parniku se je vozil prileten mo« žak tako zadovoljnega lica, da bi, če mu le ni lagalo, moral biti najsrečnej« ši človek na svetu. To pa da tudi je, je trdil; slišal sem to iz njegovih last« nih ust; bil je Danec, moj rojak in po« tujoč gledališki ravnatelj. Vse svoje osobje je vozil stalno s sabo, ležalo je v neveliki skrinjici. Bil je igralec z lutkami. 2e prirojeno mu dobro voljo, je pravil, mu je neki šolar politehnike prečistil in izboljšal in od tistega po« skusa je postal popolnoma srečen. Spočetka ga nisem dobro razumel, po« tem mi je pa vso svojo zgodbo razlo« žil. Takole je pravil:
»Na pošti v Slagelseju«, je pnpove® doval, »sem priredil igro in imel sem prekrasno dvorano in prekrasno ob« činstvo, razen nekaj starih gospa sa« me nebirmane otroke. Nenadoma se prikaže v črno oblečen človek, na vi« dez študent, sede in se smeje zmerom na pravem mestu, kratko malo, čisto izreden gledalec. Na vsak način sem hotel zvedeti, kdo je, in slišal sem, da je iz politehnične šole, in da so ga po« slali poučevat ljudstvo po deželi. To« čno ob osmih je bilo moje igre konec, otroci morajo kajpak zgodaj spat. in človek se mora ozirati tudi na udob« nost svojega občinstva.
Ob devetih zvečer je začel politeh« nik svoje predavanje in poskuse, in zdaj sem bil jaz njegov poslušalec. Bilo je res čudovito poslušati in gle«
dati ga. Večina mi je slo, kot pravijo ljudje, pri enem uše6u noter, pri dru« gem ven, ampak toliko sem bil na ja« snem: če si mi ljudje znamo kaj ta« kega izmisliti in izračunati, bi morali prav za prav dalje živeti, preden bi nas spravili pod zemljo. Bili so le maj« hni čudežki, kar nam je kazal, in ven« dar se je vse tako ujemalo in on nam je zmeraj pojasnil naravno zvezo. V časih Mojzesa in prerokov bi bil po« stal takšen šolar politehnike eden iz« med modrijanov dežele, in v srednjem veku bi ga bili sežgali. Vso noč nisem spal in ko sem drugega večera imel predstavo in se je politehnik spet pri« kazal, sem bil ves židane volje. Cul sem svoje dni o nekem igralcu, ki je r ljubezenskih vlogah mislil le na eno izmed vseh gledalcev, za katero je igral in pozabil na vse druge gledalce. Politehnik je bil moja »ljubljenka«, moj edini gledalec, za katerega sem igral. Na koncu igre so poklicali pred zastor vse lutke in politehnik me je povabil na kozarec vina. Govoril je o moji komediji in jaz sem govori! o njegovi znanosti in mislim, da sva bi« la oba zelo zadovoljna. Besedo sem imel pa nazadnje le jaz, kajti v nje* govem pripovedovanju je bilo toliko stvari, za katere si še sam ni bil na jasnem, kot na primer o pojavu, da postane kos železa, ki pade skozi za* vojko. magnetičen. Da, odkod to? Duh pride nadenj, a odikod ta pride? To je, mislim, prav tako kot s človekom na tem svetu; ljubi Bog jih spusti sko» zi zavojko časa in duh pride nadnje in potem se rodi Napoleon, Luther aH kakšna druga veličina. »Ves svet je ena sama vrsta čudežnih pojavov«, je rekel moj znanec, »samo mi smo jih tako vajeni, da jih imenujemo vsak« danjosti«. In govoril je in razlagal, na« zadnje mi je bilo, kot da bi mi odprl glavo, in odkrito sem mu priznal, da če ne bi bil že tak star dedec, da bi takoj šel in se vpisal na tako politeh« nično šolo in bi se šel učit razreševa« ti uganke sveta, in kljub temu bi še zmeraj ostal eden najsrečnejših liudi. »Eden najsrečnejših!« je vzkliknil, vsako besedo počasi izgovarjajoč iti
čisto posebno poudarjajoč. »Kaj ste res srečni?« je potem vprašal. »Kajpa* da« sem dejal, »srečen sem in povsod, kamor se pokažem s svojo družino,
me prijazno sprejmejo. Seveda imam
Eač eno željo, ki me včasih popade ot škrat, me tlači kot prava mora in kvari dobro voljo. To je, veste, rav* natelj žive skupine bi postal rad, pra* •ve človeške skupine.« »Torej bi si že* lo se je z obraza politehnika, in neho* te sem se spomnil na starodavne bo* gove, ko so še v večni mladosti ho* dili po zemlji To sem mu tudi pove* dal, on se je pa nato zasmejal. Prise* či bi se bil upal nato, da je bil res pre* oblečen bog ali da je vsaj kakšen nje* gov praded bil kaj takega. — In res, bil je Bog, — moja najstrastnejša že* Ija naj se mi izpolni in lutke naj oži* ve in jaz naj postanem ravnatelj igral* ske družine. Nato sva ga zvrnila vsak še po kupico: študent je spravil vse lutke v skrinjico, mi io privezal na hr* bet in me potlej spustil skozi zavoiko. Še zmerom slišim, kako sem čofnil, ležal sem na tleh, vsa družina pa iz skrinjice. Duh jih je oživil, vse lutke so se spremenile v odlične umetnike, kot so same trdile, in jaz sem bil zdaj ravnatelj. Vse je bilo nared za prvo predstavo. Vsa družina je hotela go*
zelišče ji je moralo biti primeVno, za* kaj drugače bi se vsa zgodba končala tako, da bi bil jaz malce pijan. O tem
voriti z menoj in občinstvo prav tako. Plesalka me je prepričevala, da če ona ne bi znala skakljati po eni nožici, bi se ves teater podrl, ona da je v vsa* kem pogledu mojstrinja in da zahte» va, da se temu primerno z njo tudi ravna. Lutka, ki je igrala carico, si je lastila tudi izven odra vse carskc časti, kajti sicer bi prišla iz vaje. Fant, ki so ga rabili za to, da je prinesel pismo na oder, se je prav tako napihaval kot prvi ljubavnik, zakaj mali je do» kazoval, so za umetniško celoto enako pomembni kot veliki. Junak je pa zo* pet zahteval, naj bo njegova vloga iz samih učinkovitih mest, kajti pri teh so mu navadno ploskali. Primadona je hotela zdaj igrati le v rdeči obleki, ker se ji ta najlepše prilega — za nič na svetu ne nastopi v modrem. Zdelo se mi je, kot da čepim v steklenici, leli živih lutk, hoteli bi, da bi se spre* menile v žive igralce,« je vprašal, »in vi da bi jim bili za ravnatelja. Mislite zares, da bi bili potem srečni?« On tega ne verjame, jaz sem pa verjel in govorila sva zdaj to, zdaj ono, in nazadnje sva ostala vendar na istem, s kozarci sva pa pridno trkala. Kap« ljica je bila dobra, le kakšno čarovno
pa še sledu nt bilo, oči so mi bile bi« stre in jasne. Bilo je, kot da bi nena« doma solnce posijalo v sobo, zablešča« okoli mene pa celi roji muh. Oh, jaz ubogi ravnatelj! Sapo mi je jemalo, zgubil sem glavo, tako sem bil nesre« Čen, kot le more biti nesrečen človek. Kot da bi bil to povsem nov človeški rod, ki sem bil zašel vanj. Želel sem si, da bi jih spet imel vse lepo v skri« njici in da nikoli ne bi postal ravna« telj. Kar naravnost sem jim povedal, da so, če se natanko pomisli, vendar le lutke. Tedaj so pa skočile vame in me ubile.
Ležal sem na postelji v svoji so»bi. Kako sem prišel od politehnika noter, to ve najbrž on, jaz o tem ne vem prav nič. Mesec je svetil na tla, kjer >e ležala prevrnjena skrinjica, krog in krog pa križem kražem lutke. Kot ze« lje in repa so ležale velike in male, cela druščina. Jaz planem iz postelje in urno zbašem vse v skrinjico, ene z
glavo, druge z nogami naprej. Zalo« putnil sem pokrov in sedel nanj. »Zdaj pa kar notri ostanite,« sem dejal, »in nikoli več ne bom želel, da se spre« menite v meso in kri!«
Bil sem najboljše volje in najsreč« nejši človek Politehnik me je ozdra« vil. Ves blažen sem sedel na skrinjici in zaspal na njej, in zjutraj — bilo je prav za prav opoldne, — spal sem to jutro nekam dolgo — sem Se zmeraj sedel tam. srečen in blažen, ker sem spoznal, da je bila moja edina želja
tako neumna. Poizvedoval sem, kako jc s študentom, a ni ga bilo več, izgi« nil je kot grški in rimski bogovi, in odsihmal sem bil najsrečnejši človek na svetu. Srečen ravnatelj sem, moje i osobje nc razmišlja, občinstvo tudi ne, ' veseli se od srca. Svobodno si lahko izbiram vse svoje igre. Iz vseh iger si vzamem najboljše, kar mi je všeč in nihče se ne mrda radi tega. Igre, ki se zanje na velikih odrih danes nihče več ne zmeni, in za katerimi je občin« stvo pred tridesetimi leti kar drlo in jih ginjeno poslušalo ter žalostno jo« kalo, te si jaz izbiram. Igram jih otro« kom in otroci jočejo, kot sta pred leti pri isti igri jokala oče in mati. »Ivana Montfaucon« in druge take genljive stvari igram, samo skrajšane, kajti otroci ne prenesejo veliko ljubezen« skega žlobudranja: Tako sem prehodil vso Dansko, poznam vse ljudi in oni
Eoznajo mene. Zdaj se odpravljam na vedsko in če bom imel tam srečo in kaj zaslužil, se takoj pridružim skan« dinavski stranici, drugače ne; to vam povem zato, ker ste moj rojak.«
In jaz kot rojak sem kajpada to ta« koj izblebetal, samo da bi imel kaj pripovedovati!
Kristijan Andersen:
Rešitev zloženke
Rešitev križanke „Jelen"
Vodoravno: 1. utrinek; 7. praipor; 8. glosa.
Navpično: 1. Jera; 2. up; 3. trg; 4. 1 ral; 5. ipo; 6. nos.
JUTROVČKI PIŠEJO
Zgodba zavrženega čevlja- »Oh ja«, je rekel star čevelj. »Takole se godi čevlju, ki je zvesto služil svojemu gospodarju leto dni- Resničen je tisti narodni pregovor, ki pravi, da je nehvaležnost plačilo sveta. Imeniten gospod me je kupil v trgovini- Hodil sem z njim vsak dan od doma v urad in z urada na dom-Večkrat zvečer sva obiskala kavarno in tu pa tam tudi gostilno- Ob nedeljah sem se mučil s svojim gospodarjem na Šmarno goro. Tudi na sv- Joštu sem mu pomagal. Žebelj za žebljem je odpadal in kmalu so bili podplati načeti. Voda mi je uhajala, a tudi hitro odtekala. Gospodar se je začel nad menoj jeziti in me rremetavati po kuhinji, dokler me ni zavrgel.
Treščil me je z vso silo v zaboj za smeti, od koder sem romal na mestno smetišče. Tu premišljujem sedaj svojo usodo in nehvaležnost ljudi-Milan Mravlje in Janez Miklavc hi Dušana Mravlje in Marica Miklavc Trstenjakova 10—12. Ljubljana — Bežigrad
ČEVELJ PRIPOVEDUJE
Nekega dne sem šel po poljski poti: Spotaknil sem se ob zavržen čevelj-
»Ah« je vzkliknil ta. »Kakšno življenje je bilo včasih«. Radovednost m« je prisilila in naprosil sem ga, naj mi pove svojo zgodbo-
In čevelj je žalostno pričel: »Prišli smo z drugimi tovariši iz tovarne. V lepih škatlah smo stali v trgovini- Dan za dnem so prihajali ljudje v trgovino-In škatlje okoli mene so se praznile. Nazadnje je prišla vrsta tudi name. Kupil me je mlad gospod in ms odnesel domov-Doma me je razvil, me pogladil in dejal«: »Jutri pojdete z menoi.« Od veselja mi je poskočilo srce. Težko sem pričakoval jutra. Bil je že dan. a po mene ni nihče prišel. »Gospod je zbolel«, sem čul glasove. Proti večeru sem začul tihe korake, ki so se mi bližali. Sunkoma me je nekdo dvignil in me stisnil pod pazduho- Takoj sem vedel, da nekaj ni v redil. Pn«ebno potem, ko .je skočil skozi okno- Skoraj bi bil padel v ome-
dlevico- Toda predramil me je vik in krik. »Primite ga«- Mož je še bolj pospešil korake- Srečno je dioapel do gozda. Smuknil je med drevesa. Med drevesi se je obul in odšel proti mestu, kjer je stanoval- Oh, koliko tovarišev sem srečaval, nekateri so bili že popolnoma obupani. Vesel sem se razgledoval po novem svetu v katerega sem prvič stopil. Ali kaj je to? Resk! in velika rana je zevala na strani. Ko je mož prišel domov, me je jezen vrgel pod klop rekoč : »Novi čevlji pa za nič«. Drugo jutro sem se znašel pri čevljarju. Z veliko iglo mi je prebadal kožo, uh, kako je bolelo. Za silo sem bil hitro zakrpan-Minili so meseci. Z menoj je šlo navzdol-Nazadnje so me vsega razcapanega vrgli na smetišče- To je bilo za dobroto-Prišel je berač, me pobral, a ni se mu vredno zdelo, da bi me obul- Vrgel me je proč, kjer si me sedaj ti našel. Tukaj sedaj čakam, da me kdo pobere in vrže v peč. Tedaj bom zopet srečen- Zato te opozarjam, da na svetu vse mine.«
Pajk Silvester, dijak ? razr. Jarše št. 35. pošta Moste pri Ljubljani.
čeveljček pripoveduje. Rojstvo so nr pripravili v ogledni trgovini- Proslavili so me s tem, da so me zunanje srebrno pobarvali in me postavili v elegantno izložbo, kjea- so me poželjivo ogledovale cenjene dame- Bilo je namreč v veselem predpustnem času. Želel sem si. da bi s katero izmed njih doživel kaj lepega-
In res, pride na večer nekega dne v trgovino gospodična, ah ne gospodična — angelček po zunanjosti- Ugajal sem ji no, tudi ona meni! Cena je bila postranska stvar- Zavijejo in dene jo me poleg brata v primerno škatlo- Šli smo z gospodično, ne z avtom smo se peljali v lepo hišo. menda je bila vila. Po večerji naju gospodična vsa vzhičena razvije, ogleda in obuje. Rečem vam, v prelestno pravljično obleko se je oblekla, da je vsa blestela od peta do temena! Nato zopet vožnja z avtomobilom, par korakov, rva smo bili v lepo okrašeni dvorani. To vam je bila razsvetljava!
Plesalcev, plesalk, nič koliko, pa vsi z zakritimi obrazi in v čudnih oblekah. Tudi mojo gospodično je odvedel lep mlad gospod v sredo dvorane k plesu. In slišal sem kako ji je šepetal. »Gospodična, vi ste kakor kraljična iz bajk in sanj, ki ima oblekco iz biserov in čeveljčke iz biserov jutranje zore! »Srečni — presrečni sano bili-«
Sladkarij — pijače. Ali jaz sem dobil same ostanke. Par kapljic, če prav ne namenoma- Proti jutru pa že marsikdo ni imel ravnotežja- Zato je — gospodična pridno izmikala nožice, ker se je bala tudi nekoliko za me, vendar ni dosti pomagalo.
Posledice — izgubil sem svojo lepo zunanjost in obliko, pa tudi naklonjenost gospodične, ki me je takoj, ko je prišla domov odvrgla, ter me podarila potujoči ciganki Vzdihnil sem žalostno:
Nehvaležnost je pač plačilo sveta-Drča Joško, učenec V- razr- v. n. š®le v Trnavi. p. Gomilsko.
Povest o čevlju. Iz velike kože so naredil mene — čevelja. Položili so me v škatijo, a poleg mene so položi.i mojega tovariša, ki mi je bil popolno-podoben. oKiaitlje so pokrili, nekoliko so naju premetavali, nato so jo zopet odprli, vzeli mojega tovariša iz nje, ter so ga pomerili majhnemu dečku na no-Tovariša so položil nazaj, nato pa sva romala k dečku na dom. Z dečkom sva romala po ulicah, stopal sem drugim tovarišem na glavo, a oni pa na mene, in kadar se je to storilo, se je mali deček zajokal. Vedno sem se svetil, za-zili so name. . . Tako je minilo več tednov in nekega dne so me darovali majhnemu, revnemu dečku, ki me je veselo obul.
Videl sem, da je dečko slabše napravljen, bil je strgan in bled. Od tedaj naprej se nisem več svetil. Postal sem žalosten. Nekega dine je deček legel v posteljo in mene so položili pod njo. Ponoči me je napadi!a neka žival, ki me je oglodala, oh kako me je bolelo!
Drugi dan sem zletel orez okno na cesto, nisem bil več za rabo. Tam sem ležail, premišljeval svojo žailotstno življenje, ki je bilo brez veselja, ter to čil grenke solze. Mimo so hodili ljud- i je, a nobeden se ni zmenfil zame, le I nek fantič me je SiUflti na cssbo ki tam )
me je povozili avto. Tam ina cesti ležim i čakam odrešenja, ki ga ne bo. Jaz ležim, a nobeden se več ne zmeni zame, za raztrgan in pregledan čeveij. Vem kakšna je moja usoda: zravnal se bom z zemljo, zginil bom z njenega površja, vem da nisem ne prvi, ne zadnji.
Zevnik Justi, dijakinja, Ljubljana, Tyrševa cesta 47.
Kaj pripoveduje zavržen čevelj. Kupljen sem bol v trgovini. Bil sem v veliko veselje gospodični. Vsak dan se je postavljala z menoj na promenada. Vse njene tovarišice so me občudovale. Tudi na plesu sem se postavljal. Toda od prevelikega napora so mi podplati odpovedali. Drugi dan sem se že znašel pri čevljarju, ki mi je nabil druge podplate, a kmalu je začelo gornje usnje pokati , in gospodična me je začela zapos/tavljati. Kmalu sem biil zavržen. Gospodična me je darovala ubogi siroti. Toda ona ni mogla prati daleč, ker sem kmalu čisto odpovedal. Naenkrat sem se znašel za cesto. Sedaj pa taim premišljujem žalostno usodo svojega življenja in nehvaležnost sveta.
Pečnik Vera,dijakinja 1. realne gim.
y Celju.
Manica:
0} ti, cigan,
ciganasti • • .
Po dvorišču premožnega kmeta se motovili cigan in ogleduje to in ono. Zareče črne oči mu obtičijo na stari, že nekoliko polomljeni samokolnici. Pa stopi pred gospodarja in zaprosi:
»Dobri človek, ako ljubiš Boga, daruj meni, siromaku to podrtijo!«
»Vzemi«, pravi kmet, ki je vesel, da se čim prej iznebi nadležneža.
Cigan se zalivali, vzame in gre. Sa-mokolnico za silo popravi in jo vozi s seboj od vasi do vasi. Kjer le more, brž kaj »pouzma« in vse nakradeno nalaga y samokolnico.
V neki gostilni pa ciganče naleti na smolo. Gostilničar ga namreč zasači baš v trenutku, ko izmika iz njegove kašče mastno kračo, hoteč tudi to pobasati v samokolnico.
Nato pridrve skupaj še drugi sosedje in videč eno in drugo ukradeno reč v samokolnici, tirajo cigančeta pred vaške-ki so te obdolžili, če lažeš, pripravi se!«
Sluga gre in se vrne s poročilom, da je dotični kmet podaril cigančetu samo prazno samokolnico.
»V redu« zakliče cigan. »Saj sem rekel, da tisto, kar vozim, mi je bilo podarjeno. Vozim pa — kakor vidite — samokolnico. O vsem tistem pa, kar se nahaja v njej, nisem rekel nič!«
»Oj ti, cigan, ciganasti« se zasmeje sodnik in pristavi: »Za enkrat ti kazen odpustim, pod pogojem, da vse, kar si »sunil«, vrneš lastnikom! A če poskusiš še kdaj kaj sličnega. potem te ne reši nobena tvoja zvijača!«
šaljiva vprašanja
1.	Spredaj tri in zadaj tri, naprej hiti in živo ni; kaj je to?
2.	Na kaj solnce nikdar ne posije?
3.	V katerem mesecu so poredni fantje najmanjkrat tepeni?
4.	Kaj moraš ožemati in vendar ni perilo?
5.	Kaj dela štorklja kadar stoji na eni nogi?
6.	Zakaj skače vrabec čez cesto?
7.	Zakaj imajo dimnikarji črne če* pice?
8.	Katera hiša je najmanjša na sve* tu?
9.	Kdo je najhitrejši slikar na svetu?
10.	Kdo hodi zmerom po glavi?
11.	Katera roža nima duha?
12.	Katera ura ne kaže ure?
13.	Kaj je težje; 1 kg svinca aH 1 kg gosjega puha?
14 Katere škarje ne režejo?
12. Kaj imasta zima in pomlad skup» nega?
Rešitev rebusa
Maribor.
Manica:
Za bistre glavice
a	a	a	a
b	e	e	k
k	1	1	P
r	r	s	v
Črke v kvadratih prestavite tako, da dobite Štiri besede, ki se naj vodoravno in navpično enako berejo:
Besede pomenijo:
1.	nasad,
2.	svetopisemsko osebo,
3.	ubožno žensko,
4.	lmt žitarica.