pogledi WWW.POGLEDi.Si umetnost kultura družba Festival SLOVENSKEGA FILMA Bogata bera, kaj pa kakovost? Beneški nagrajenec IZjEMEN PRVENEC Rok Biček, intervju Roman Na/pol Jasmina B. Freliha štirinajstdnevnik sreda, 11. septembra 2013 letnik 4, št. 17 cena: 2,99 € Boj za dušo islama Aktivistka Irshad Manji Začetek Nibelungovega prstana Štiri opere iščejo režiserja GORAN VOJNOVIC Tretja generacija 9 r . «f ^ pri nas l lahko izbira / / 9771855874009 Zagotovite si svoj izvod! Delo d ■ ■ ■ i* BOGDftN UPOVŠtK --rtii^yi™ ■ ■ Ml. ''■''■^'^^«'■•Wnoceb-mkapW'^' DE FACTO Džamija ob Kvarnerju NOVA ŠTEVILKA V PRODAJI Od Roške do Tavčarjeve Neverietna zgodb» » "»P Na izbranih^^H prodajnih i mestih s knjigo Red Bull na voljo za samo 8,99 EUR! 990ö Roške do Tavčarjeve 99Bogdan Lipovšek, direktor, ki noče biti kapitalist ^Portret Beate Zschäpe, morilske neonacistke ^Džamija ob Kvarnerju ^Milan Bandic, večni župan sosednje prestolnice ^Fotoreportaža iz Moldavije ^Kako se kultura bori za preživetje ^TV nadaljevanje, nadaljevanje filma z drugimi sredstvi 080 11 99 narocnine@delo.si www.delo.si DELO DE pogledi 11. septembra 2013 4 DOM IN SVET 6 DEJANJE Deborah Gullen, umetnostna zgodovinarka, KURATORKA 30. LjuBLjANsKEGA GRAFIČNEGA BIENALA ZVON 7 ŠTIRI opere iščEjo REžisERjA 12 FESTIVAL SLOVENSKEGA FILMA Letošnji trend so dokumentarci, kratki film pa je nosilec razvoja, piše Denis Valič. Nedavno v Benetkah nagrajeni Razredni sovražnik je vsaj srednjeevropska zgodba, je njegov soscenarist in režiser Rok Biček povedal Špeli Barlič, Žiga Valetič pa je prepričan, da ta film z mojstrsko obdelanim motivom samomora izrisuje tehtno prispodobo sodobne Slovenije. 18 DIALOGI Moji ČEFuRjI so pANK o TuRBofoLKu Ruski gosti so se predstavili s prav nič wagnerjansko vznemirljivima, temveč suho rutinskima izvedbama prvih dveh oper Nibelungovega prstana. Pod »produkcijo in zamisel« obeh predstav se podpisujeta dirigent Valerij Gergijev in scenograf George Tsypin, pod režijo pa nihče!? Stanislav Koblar je prepričan, da si tega ne bi smela privoščiti. 8 Ubrana kakofonija Jasmin B. Frelih je bil rojen leta 1986, vendar je njegov prvenec Na/pol po mnenju Tine Vrščaj presenetljivo zrelo, strukturno razgibano, vsebinsko izmuzljivo in zlasti slogovno dovršeno delo, in ne kaj v mladostniški vihravosti narejenega na pol. 9 V KATEREM GRMU TIČI FAŠIZEM? Močan rod Marieluise Fleißer v režiji Ivice Buljana, ki ga je ekipa kranjskega gledališča premierno odigrala na odru ljubljanske Opere in s tem odprla letošnji Ex Ponto, navdušuje na vseh nivojih. Igralskem, dramaturškem, prevajalskem, režijskem, scenografskem, glasbenem. Edino razočaranje je medla dramska predloga sicer zelo vplivne nemške dramatičarke, piše Matic Kocijančič. 10 MEDNARODNI LITERARNI FESTIVAL VILENICA Letošnja nagrajenka Vilenice je poljska pisateljica Olga Tokarczuk, v središču bo koroški pisatelj Florjan Lipuš, častna gosta festivala pa Boris Pahor in Ludwig Hartinger. Vse predstavljamo v kratkih portretih. NASLOVNICA Goran Vojnovic je junija osvojil drugega kresnika za svoj drugi roman Jugoslavija, moja dežela. Na Festivalu slovenskega filma bo v četrtek premiera njegovega drugega celovečernega filma Čefurji raus!, nastalega po njegovem s kresnikom nagrajenem romanesknem prvencu - ki je nastal iz filmskega scenarija. Foto Jože Suhadolnik Z Goranom Vojnovicem se je pogovarjala Agata Tomažič. 20 ESEJ jasna vombek: Klic k sodobnemu idžtihadu islama 21 KRITIKA knjiga: Anne Enright: Shajanje (Jasna Vombek) KINO: Dvojina, r. Nejc Gazvoda (Denis Valič) koncert: Orkester Gewandhaus Leipzig (Stanislav Koblar) 22 AMPAK Julij Bertoncelj odgovarja na kritiko Draga Bajta z naslovom O slovenskih madežih (Pogledi, 7. avgust 2013). 23 BESEDA ROBERT BOBNič: Neodvisni mediji - od koga in od česa? pogledi Pogledi issn 1855-8747 Leto 4, številka 17 odgovorni urednik: Boštjan Tadel namestnica odgovornega urednika: Agata Tomažič lektorica, redaktorica: Eva Vrbnjak stalni sodelavec: Matic Kocijančič fotograhja: Jože Suhadolnik tehnični urednik: Matej Brajnik oblikovna zasnova: Ermin Mededovic oblikovanje glave časopisa: Matevž Medja naslov uredništva Pogledi, Dunajska 5, 1000 Ljubljana T: 01/4737 290 F: 01/4737 301 E: pogledi@delo.si S: www.pogledi.si štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo izhaja vsako drugo in četrto sredo v mesecu izdajatelj: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana predsednica uprave Dela, d. d.: Irma Gubanec tisk: Delo, d. d., Tiskarsko središče naročnine in reklamacije: T: 080/11 99, 01/4737 600, E: narocnine@delo.si direktorica trženja Dragica Grilj, T: 01/47 37 463, F: 01/47 37 504, E: dragica.grilj@delo.si Oglasno trženje, Dunajska 5, Ljubljana: T: 01/47 37 501, F: 01/47 37 511, E: oglasi@delo.si skrbnica blagovne znamke: Monika Povšič, T: 01/473 74 35, F: 01/473 74 06, E: monika.povsic@delo.si direktorica marketinga Dolores Podbevšek Plemeniti, T: 01/47 37 580, F: 01/47 37 406, E: dolores.plemeniti@delo.si tisk: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana, Tiskarsko središče število natisnjenih izvodov: 6000 Vse pravice so pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov na katerem koli mediju je dovoljen samo s predhodnim pisnim dovoljenjem izdajatelja in navedbo vira. Mestna občina Ljubljana f REPUeiiKA SLOVEN MINISTRSTVO ZA KULTURO Poglede sofinancirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Pogledi so začeli izhajati 7. aprila 2010 v okviru projekta Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010. Časopis Pogledi izhaja dvakrat mesečno, julija, avgusta in decembra pa enkrat mesečno dvojna številka. Letna naročnina s 25-odstotnim naročniškim popustom je 49,35 EUR z DDV, za naročnike Dela in Nedela s 40-odstotnim naročniškim popustom pa 39,47 EUR z DDV. V naročnino je vključena dostava na dom na območju Slovenije. Letna naročnina za tujino zajema naročnino in pripadajočo poštnino. Odpovedi naročnine sprejemamo samo v pisni obliki; odpovedi, prejete do 25. v mesecu, upoštevamo ob koncu meseca oz. ob koncu obdobja, za katero je plačana naročnina. Cenik in splošni pogoji za naročnike so objavljeni na www.etrafika.delo.si. Ponarejevalci skodelice kave Prvih 5 ... Zgodovinar Philipp Blom v svojem imenitnem prikazu kroga razsvetljencev okrog Diderota in Holbacha sredi 18. stoletja v Parizu v knjigi A Wicked Company (2010, Pokvarjena druščina) omeni, kako so kulturni ljudje že stoletja navezani na tri legalne droge: alkohol, nikotin in kofein. Seveda se vsaka med njimi bolj ali manj okusno in sofisticirano skriva v raznih oblikah, znamkah in embalažah, do nedavnega je bila (sploh v Jugoslaviji) verjetno še najmanj raznolika kava. Seveda pa brutalne sile trga in trženjsko ustvarjanje umetnih potreb, karkoli to že je, ne spijo ne doma ne v svetu, tudi tretjem ne. Zadnja leta se je med bogatimi ljubitelji in poznavalci premijskih kav uveljavila indonezijska znamka Kopi Luwak, ki v maloprodaji za kilogram kave v zrnju mimogrede doseže ceno 500 evrov, v lokalih v ZDA pa skodelico zaračunajo okrog 80 dolarjev. Znamka prihaja iz Indonezije, kjer so poseben postopek njene priprave razvili domačini, katerim nizozemski lastniki kavnih plantaž niso dovolili lastne rabe pridelka, ki so ga pridelovali na svoji zemlji. A kmetje so sčasoma ugotovili, da si podoben napitek kot njihovi gospodarji lahko pripravijo iz kavnih zrn, ki se neprebavljena izločijo iz prebavnega trakta azijske palmske cibetovke, tej pa uživanja kavnih zrn niso mogli tako enostavno prepovedati. Ja, prav ste prebrali: cibetovka požre kavno jagodo, prebavi večino sadeža, semena pa izloči nedotaknjena - le »marinirana« s prebavnimi in črevesnimi tekočinami. Domačini so se naučili semena ločiti od drugih sestavin cibetovkinih iztrebkov, jih očistiti in popražiti, nato pa so iz njih pripravili napitek, ki je po videzu povsem podoben kavi - po okusu in aromi pa domnevno neprimerljivo boljši. To so menda kmalu ugotovili tudi nizozemski planta-žniki, zadeva pa je težavna ne le zaradi nekoliko ne nujno privlačnega postopka pridobivanja, temveč tudi zaradi zelo omejenih količin. Pravi poznavalci namreč trdijo, da cibe-tovkin prispevek k ekskvizitnemu izdelku ne prihaja le iz njenega prebavnega trakta, temveč tudi iz izbirčnosti glede tega, katero jagodo bo pojedla - v divjini zna izbrati le najbolj zrele. To pomeni, da v ujetništvu nikoli ni mogoče povsem reproducirati naravnih pogojev, zlasti ob intenzivni pridelavi, kjer večji del prehrane cibetovk v kletkah predstavljajo kavne jagode. Cibetovke v kletkah se tudi bistveno manj gibaj o in v svojo prehrano ne vključujejo drugih hranil, ki vsaj posredno tudi sooblikujejo aromo kave Kopi Luwak. Seveda pa visoke cene opravijo svoje, tako da je trg preplavljen z boljšimi ali slabšimi ponaredki in tudi približki. Pred dnevi je v spletnem supermarketu Amazon završalo, da si domnevno tako resen trgovec ne bi smel dovoliti prodajati približka kavi Kopi Luwak - s priznano le 2 odstotkoma te kave v 98 odstotkih običajne arabike. Tudi sicer velja, da je na trgu razmerje med avtentično in tako ali drugače razredčeno ali celo popolnoma ponarejeno kavo Kopi Luwak dih jemajočih ena proti petdeset. To seveda pomeni, da je pritisk na ceno dokazano sledljive prave kave še toliko višji - posledično pa prav tako motivacija za ponarejevalce. Ker gre v svetovnem merilu za zelo majhne količine, je tudi nadzor omejen - razen v primeru natančne kemične analize, ki se je je pred nedavnim lotil profesor Eičiro Fukusaki z oddelka za biotehnologijo strojne fakultete na univerzi v Osaki (Japonska je eden večjih trgov za superpremijske kave). Po članku, ki ga iz revije Journal of Agricultural and Food Chemistry povzema tednik The Economist, je s kolegi razvil kemijski preizkus, s katerim lahko z veliko stopnjo zanesljivosti prepoznajo sledove cibetovke v kavi. Mimogrede, latinsko ime za azijsko palmsko cibetovko je resnično duhoviti Paradoxurus hermaphroditus. V raziskavi so preiskali številne kupčke cibetovkinih iztrebkov, kot kontrolno skupino pa seveda tudi neprebavljena kavna zrna iz istega terroira. Popražili so jih na 205 stopinjah Celzija in zmleli - nato pa se je začelo dejansko znanstveno delo: namesto takšne ali drugačne metode za pripravo kave so prah zmešali z destilirano vodo, metanolom in kloroformom, kar jim je omogočilo analizo kemikalij, ki dajejo kavi okus. Analizo so opravili s plinskim kromatografom ter z masnim spektrometrom in odkrili štiri sestavine, ki so bistvene za Kopi Luwak: inositol ter citronsko, jabolčno in pirogluta-minsko kislino. Pri ustrezno prebavljeni kavi je citronske in jabolčne kisline bistveno, drugih dveh kemikalij pa tudi opazno več. Gre za tako velika odstopanja, da so zaznavna tudi pri več kot 50 odstotkov razredčeni mešanici. Pri Economistu so pragmatiki in so takoj potegnili stvarne sklepe: za začetek ta metoda testiranja omogoča prepoznavanj e najbolj brezsramnih ponaredkov, kar je bolj zanimivo, pa je, da s svojo analizo omogoča izdelavo laboratorijskih nadomestkov - z identično kemijsko sestavo. Za tiste, ki jih bolj zanima cilj kot pot, je to morda ustrezna rešitev, prav tako pa mnogo enostavnejša pridelava lahko pomeni, da si bodo Kopi Luwak lahko bolj pogosto privoščili tudi nemi-lijarderji - drugo vprašanje pa je seveda, kako pomemben element neubranljive privlačnosti prežvečene kave je ravno njena astronomska cena. Tim Carman, novinar gastronom-skih strani časnika Washington Post (ki ga je pred nedavnim kupil ustanovitelj Amazona Jeff Bezos), je o svojem posku-šanju kave Kopi Luwak namreč zapisal: »Okus je bil čisto tak kot pri katerikoli množični znamki kave „ postan, brez znakov življenja. Kot da bi fosilizirane iztrebke dinozavrov namočili v odpadno vodo iz kopalne banje. Nisem spil do konca.« B. T. Film v parku Kulturno društvo ProstoRož že nekaj let poživlja dogajanje na ljubljanskih ulicah, v zadnjem času pa navdušuje s pobudo revitalizacije parka Tabor, v katerem prireja najrazličnejše sejme, obogatene s kulturnimi, športnimi in kulinaričnimi dogodki. Pod njihovim okriljem je pretekli teden, med 4. in 10. septembrom, v parku potekal prvi Kino Park, majhen in brezplačen filmski festival. Tehnično jim je s profesionalnim projektorjem na pomoč priskočil Kinodvor, slovenski filmski distributerji pa so ekipi posodili nekaj najbolj odmevnih domačih filmov zadnjih let. Prav zaradi izključno slovenskega programa bi lahko dobili občutek, da je šlo za nekakšen »FSF pred FSF«, ljubljansko ogrevanje pred Festivalom slovenskega filma, ki ravno te dni poteka v Portorožu. Ogledali smo si lahko dokumentarce Nekoč je bila dežela pridnih (r. Urša Menart, 2012), Aleksandrinke (r. Metod Pevec, 2011) in Jaz sem Janez Janša (r. Janez Janša, 2012) ter igrana celovečerca Petelinji zajtrk (r. Marko Naberšnik, 2007) in Vaje v objemu (r. Metod Pevec, 2012). Pred omenjenimi filmi so vsak večer zavrteli tudi enega izmed kratkih dokumentarcev Marka Kumra in Matjaža Tančiča iz projekta Žive legende, ki sta ga realizirala v okviru lanskega mariborskega EPK. Gre za intimne portrete starejših Slovencev z zanimivimi življenjskimi zgodbami in tradicionalnimi poklici oz. obrtniškimi veščinami. Med šestnajstimi posnetimi epizodami so bile za predvajanje izbrane: »Janko Pislak - čebelar«, »Zora Grk - vulkanizerka«, »Maks Konečnik - lovec«, »Hinko Sernc - godec« in »Franc Sever - Franta - partizan«. Kumer in Tančič sta na nevsiljiv način ujela njihove iskrene in čustvene izpovedi in s tem simpatično obogatila krpanko slovenske etno dokumentaristike. Opisani formuli pa sta se povsem izmaknila zadnja večera projekcij. 9. septembra je Kino Park občinstvu ponudil »Video večer mladih režiserjev«, v katerem smo lahko ocenjevali kreativno moč mlajših generacij domačih filmskih ustvarjalcev. Jure Godler se je predstavil z letošnjim Godcock's Psiho, Luka Marčetič z drugim delom Mojega asocialnega življenja (ki tako z letošnjo kot s predlansko epizodo predstavlja eno od največjih slovenskih spletnih igranih video uspešnic), Peter Bizjak z desetminutnim Pomladi (2013), Tosja Flaker Berce pa z lanskoletnim časotreskom. Po kratkih filmih je sledil žlahtni izbor sedemsekundnih posnetkov, ki so nastali s pomočjo priljubljene mobilne aplikacije (in socialnega omrežja) Vine. Pod izbor, naslovljen Vine Mega MixxDeluxxe, so se podpisali Juš Premrov, A. L. Škerjanec, Matjaž Juren in že omenjena Bizjak ter Berce. Naslednji dan sta z »Večerom kratkih filmov Staregare« vajeti ponovno prevzela uveljavljena režiserja: Janez Burger z zdaj že legendarnim Na sončni strani Alp (2007) in Jan Cvitkovič z VEM (2008), To je zemlja brat moj (2009), Sto psov (2012) in Bil sem otrok (2013). Kino Park je - predvsem s predstavitvijo svežih projektov tistih mladih ustvarjalcev, ki še ne dobijo priložnosti v osrednji filmski distribuciji - izvirno dopolnil letošnje bogato kulturno dogajanje na prostem, zato bi si vsekakor zaslužil, da postane stalnica poletne filmske ponudbe. M. K. URBANOST PO JAPONSKO Japonska navadno ni dežela, na katero bi pomislili pri urbanističnih konceptih, ki bi se jih dalo presajati v Srednjo Evropo - še najboljše so se japonske arhitekturne rešitve zasadile v naših zemljepisnih širinah pri t. i. zenovskih vrtovih. In morda je prav zato tem zanimivejša razstava, ki so jo dan pred izidom te številke odprli v ljubljanskem Muzeju arhitekture in oblikovanja (MAO) in nosi naslov Mesta se borijo: japonski urbanistični projekti iz 60. let 20. stoletja. Prinaša svež pogled na zamisli o mestu, ki so jih razvili japonski arhitekti v šestdesetih letih, ki veljajo za obdobje razcveta japonske arhitekture, poleg tega pa se je v tistem času država pospešeno urbanizirala. Kot so zapisali v MAO, bodo na ogled tudi gradiva, ki pričajo o povezavah med slovenskimi in japonskimi arhitekti, med drugim natečajni projekt za novo središče Skopja Edvarda Ravnikarja in »fotografija z zabave, na kateri sta japonski arhitekt Junzo Sakakura in Plečnikov diplomant Milan Sever, kasnejši profesor na oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete v Ljubljani, ki sta oba hkrati leta 1933-34 risala pri arhitektu Le Corbusieru v Parizu«. KiNO ŠiŠKA - 4, 44, 444 LET? Tako trdno je že vraščen v šišensko tkivo in tako dobro zasedene so v vseh letnih časih mizice gostinskega lokala, da je Kino Šiška eden tistih objektov, za katerega se zdi, da deluje že od nekdaj. Pa v resnici šele četrto leto, in 11. septembra se začenja praznovanje četrte obletnice Centra urbane kulture Kino Šiška. Po njihovi stari navadi bo slavje trajalo toliko dni, kolikor let obeležujejo, letos torej štiri. Na dan izida teh Pogledov bodo tam odprli razstavo street art scene z naslovom Izhod skozi luknjo čudes, vzporedno pa bo potekal grafitarski jam session pod vodstvom domače grafitarske zadruge 1107. V četrtek, 12. septembra, bodo premierno predvajali dokumentarec Damjana Kozoleta Projekt Rak: Ulayev dnevnik od novembra do novembra. V petek, 13., ki bo osrednji dan slavja, bosta v Kinu Šiška Marko Batista in Boštjan Čadež uprizorila intermedij-ski performans Časovni diagrami, sledil bo koncert Via ofenzive in Niet - ker »so taki časi - časi za ofenzive in časi, ko je treba znati reči 'niet'!«. V soboto bo dopoldne potekal mini stripovski festival Stripolis, ob 20. uri pa bo slovenska premiera dokumentarca Dušana Moravca o Damirju Avdiču Pravi človek za kapitalizem. Podkovani z vsemi podrobnostmi iz življenja bosanskega kantavtorja, mu bodo gledalci ob 21. uri lahko prisluhnili še v živo: v Katedrali bo predstavljal svoj novi album Human Reich. Upanja polno v novo sezono Slovenska filharmonija bo redno sezono začela z nadvse primernim delom, Slavnostno uverturo iz leta 1932 skladatelja Lucijana Marije Škerjanca (1900-73), svojega direktorja in umetniškega vodje v letih 1950-56. Sledil bo že lani napovedani in težko pričakovani nastop slovitega flavtista Emmanuela Pahuda, solo flavtista Berlinskih filharmonikov in enega najbolj cenjenih umetnikov na tem instrumentu. Letos je napovedan v Koncertu za flavto in orkester (1934) francoskega skladatelja Jacquesa Iberta (1890-1962). Pahudov nastop je v deželi odličnih pihalcev, še posebej pa flavtistov, gotovo težko pričakovan zlasti med poznavalci, program tudi za širše občinstvo atraktivnega koncerta pa bo sklenila mladostno kipeča Simfonija št. 1 (1925) Dmitrija Šostakoviča, s katero je takrat devetnajstle-tni skladatelj diplomiral na peterburškem konservatoriju in v nekaj mesecih osvojil največje svetovne odre. pogledi 11. septembra 2013 ... prihodnjih 14 dni Koncert, ki z naravnost sijočim optimizmom odpira sezono, v katerem ima orkester SF novo šefinjo dirigentko Keri-Lynn Wilson (prvič v tej sezoni bo nastopila novembra), bo vodil hrvaški dirigent Ivan Repušic, kapelnik opere v Hannovru in ravnatelj glasbenega programa Du-brovniškega festivala, ki se sicer ni najbolj proslavil s slabo zastavljenim sporedom otvoritve letošnjega ljubljanskega poletnega festivala. Stare sablje V prvi predstavi letošnje sezone ljubljanske Drame, ki bo premiero doživela 14. septembra, režiser Dušan Jovanovic na veliki oder postavlja tekst Boris, Milena, Radko, ki ga je napisal posebej za Borisa Cavazzo, Mileno Zupančič in Radka Poliča. Zgodba govori o ljubezenskem trikotniku med upokojeno igralko, njenim možem, novinarjem, in ljubimcem, upokojenim kapitanom dolge plovbe. Predstava raziskuje erotične peripetije šestde-setletnikov in si zastavlja vprašanje, kako njihovo širše družbeno okolje in oni sami dojemajo ljubezenske odnose v »zrelih« letih. Predstava je nenavadna zato, ker podlago za vloge očitno črpa iz resničnih oseb, a obenem vnese dovolj fiktivnih elementov, da je jasna identifikacija onemogočena. V tem smislu gre za zanimiv odrski eksperiment, v katerem igralci publiki predstavljajo nekakšno poldokumentarno fikcijo svojih lastnih odnosov, ki jih obenem vsaj delno živijo tudi v realnem vsakdanu. Igri gotovo ne bo manjkalo komičnih elementov, naj omenimo le to, da bo Radkovo 97-letno mamo igral Alojz Svete. ŽiVE KNJiGE na ŽiVEM DVORiŠČU Metoda žive knjižnice je pri nas že dobro znana: namesto da bi se o vrednotah, človekovih pravicah in predsodkih učili iz knjig, nam o vsem tem pripovedujejo žive knjige - ljudje, ki so vse to skusili na lastni koži. Živo knjižnico je razvila danska mladinska nevladna organizacija Ustavi nasilje (Foreningen Stop Volden) in je bila prvič na voljo leta 2000 v okviru glasbenega festivala v Roskildeju. V organizaciji Mladinskega kulturnega centra Maribor pa bo letos že drugič potekala živa knjižnica, tokrat v mednarodni izvedbi; partnerska organizacija je romunski A.R.T. Fusion Association. Pod naslovom Med platnicami se skriva zgodba si bo med 16. in 23, septembrom mogoče za 45 minut izposoditi žive knjige, ki bodo na bralce/ poslušalce čakale na Živem dvorišču na Gosposki 11 v središču Maribora. Kakšne bodo teme, o katerih bodo »knjige« govorile, še ni znano, prireditelji pa so na svoji spletni strani zapisali, da so najpogostejši profili knjig v živih knjižnicah »gej, ozdravljeni alkoholik, slabovidna oseba, oseba na invalidskem vozičku, ženska v moškem poklicu ali moški v ženskem poklicu, zdravilec, bivši brezdomec, mlada policistka«. V deseti vrsti parterja bom imel prižgan ipad z izključenim tonom in vsakih pet minut bom kontroliral potek tekme na drugem programu. Virtuoznost velemojstrov dramske igre bom gledal v dvojni ekspoziciji z ekshibicijami velemojstrov igre z žogo. Skrivno življenje odvetnikov Minili so časi, ko so se ljudje odločali za študij prava iz plemenitega vzgiba, da bi v vlogi sodnika pomagali zmagati pravici. Najpozneje od časov ameriške serije Zakon v Los An-gelesu (L. A. Law), priljubljene v osemdesetih, ni več dvoma, kdo je pravi junak na sodišču: odvetnik. In to tak, ki zagovarja očitno krive falote, okorele zločince in iznajdljive lopove - ter mu jih, pravici v brk, uspe rešiti pred ječo, seveda po zaslugi lastne izvirnosti in gibčnega iskanja zakonskih lukenj. Zato ni nič presenetljivega, da so odvetniki marsikje po svetu postali malone javne osebnosti, slavne in bogate. A vsi zbledijo ob liku Jacquesa Vergesa. Nedavno umrli francoski advokat je živel življenje, ki je bilo bolj filmsko od filma - zato po njegovi življenjski zgodbi niso posneli igranega filma, temveč dokumentarec s pomenljivim naslovom Hudičev odvetnik (Avocat de la terreur). Že začetek je odličen: Jacques Verges, ki naj bi se rodil leta 1925 vietnamski učiteljici in francoskemu konzulu v takratnem Siamu, današnji Tajski, naj bi imel brata dvojčka z imenom Paul. Toda po nekaterih virih se je njun oče zmotil in otroka matičarju prijavil hkrati, čeprav je bilo med njunima rojstvoma eno leto razlike. Kakorkoli že, brat Jacquesa Vergesa se je usmeril v nekoliko drugačne vode - politiko. Postal je eden najvidnejših političnih predstavnikov otoka Reunion (od koder izvira ena veja Vergesove rodbine) in je poleg Jean-Marieja Le Pena francoski politik z najdaljšim stažem. In živi še danes. Tako Paul kot Jacques Verges sta se v mladosti včlanila v francosko komunistično partijo (Paul ji je ostal zvest do danes), Jacques pa se je med drugo svetovno vojno podal v Francijo in se udejstvoval v odporniškem gibanju. Odpotoval je celo v Veliko Britanijo in tesno sodeloval z De Gaullom, še dolgo zatem pa svojo politično opredelitev opisal kot galo-komunizem. V času osamosvajanja nekdanjih kolonij izpod francoskega jarma je bil v Alžiriji - in prav tam je Jacques Verges, ki je vmes postal odvetnik, začel pisati tiste strani v knjigi svojega življenja, ki so med najbolj zanimivimi. Boril se je na strani Alžirske osvobodilne fronte in postal zagovornik ene njenih karizmatičnih voditeljic, Djamile Bouhired, ki je pozneje (za nekaj let) postala njegova žena in s katero je imel dva otroka. Leta 1962, ob razglasitvi alžirske neodvisnosti, je dobil alžirsko državljanstvo in postal celo vodje kabineta alžirskega zunanjega ministra. Nadaljnje razpletanje dogodkov pa je povsem neulovljivo: v naslednjih desetletjih je francoski odvetnik branil afriške samodržce, mednarodne teroriste (Iljič Ramirez Sanchez, znan kot Carlos Šakal), nacistične klavce (Klaus Barbie), Rdeče Kmere (Khieu Samphan) in člane Baader Meinhof. Nikogar ni zavrnil. Svoje storitve je ponudil tudi Slobodanu Miloševicu in bil pripravljen zagovarjati Sadama Huseina. Bi zagovarjal tudi Hitlerja? Seveda, zakaj pa ne. Celo Georgeu W. Bushu bi se postavil v bran - pod pogojem, da bi priznal svojo krivdo, se je menda nekoč pošalil Jacques Verges. Njegova taktika v sodni dvorani je bila preprosta, a eksplozivna: napad na tožečega. Tako je poudaril, da tožnik in obtoženi nimata skupnih vrednot, podobno kot Antigona in Kreont, in napočil je čas za totalno vojno. Jacquesu Vergesu je veliko ljudi zabrusilo, da je »prasec«, a ga to sploh ni motilo. Njegovo edino načelo je bilo, da nima načel. Bil je prepričan, da absolutno zlo ne obstaja, kajti še tako okruten zločinec je imel v svojem srcu prostor za rožni vrt in še takšen poštenjak se je kdaj pa kdaj na skrivaj bratil s kačami. Meja je vsekakor tanka in tudi za Vergesa je marsikdo posumil, da jo je prestopil: Klausa Barbieja je klical »mon capitaine« in prepeval Lili Marlene skupaj z njim v njegovi zaporniški celici; s Carlosom Šakalom se je sestal tolikokrat, da so posumili, da je član njegovega omrežja „ In potem je v nekem hipu res prestopil na drugo stran: med letoma 1970 in 1978 se je za Vergesom izgubila vsaka sled in ko se je vrnil v Pariz brez prebite pare, ni hotel povedati, kje je bil. Se je boril v DušanJovanovic v Nedelu pušča odprto vprašanje, ali o spremljanju Eurobasketa govori kot junaki njegove nove igre Boris, Milena, Radko ali kot on sam. Jacques Verges v svoji lastni drami Kambodži, Kongu, Siriji? Dejal je le, da je »stopil na drugo stran ogledala«, piše Economist. Od človeka, ki je uporabljal tako prefinjene metafore, bi bilo čisto upravičeno pričakovati, da se bo lotil tudi literature ali gledališča. In res, Verges je napisal dramo o samem sebi, v kateri je tudi igral in je bila uprizorjena leta 2008 v pariškem Theatre de la Madeleine. Verges je večkrat dejal, da pravo ni bilo njegova prva ljubezen. Resnici na ljubo je bil večji del njegovega poklicnega življenja manj razburljiv, delal je kot zagovornik malih tatov ali poslovnežev v stečaju, in za to ni zahteval plačila. Zares pa ga je zanimala zgodovina in pogosto je sanjal, da bi prav njemu uspelo razvozlati etruščansko pisavo. Umrl je 15. avgusta letos, pri čemer zaradi zmede ob rojstvu ni povsem jasno, ali je bil star 88 ali 89 let. Za časa življenja namreč nikoli ni hotel izdati, katerega leta je bil rojen. A. T. : >o(; >o( 16. X FESTIVAL SLOVENSKEGA FI L M A/F EST I VA L DEL CINEMA SLOVENO AVDITORIJ, P O RT ORO Ž/P O RT ORO SE : >oc; ►►►FSF - 15.9. 2013 WWW.FSF.SI vv vv vv vv w w w w w w w w x^ )0c )0c xx xx xx > »c^öc xxjöc xxjöc xx3 tun REPERTOAR 2013/14 Dušan Jovanovic BORIS, MILENA, RADKO Rudi Šeligo SVATBA Evripid ALKESTIDA Albert Camus KALIGULA Köbö Abe PRIJATELJI Via Negativa NERAZREŠLJIVO #4 Ivan Cankar KRALJ NA BETAJNOVI Maja Haderlap ANGEL POZABE Lucij Anej Seneka MEDEJA Wolfram Lotz NEKAJ SPOROČIL ZA VESOLJE DRŽAVLJAN KANE Po motivih filma Orsona Wellesa VPIS ABONMAJEV od 2. do 13. septembra pri blagajni SNG Drama Ljubljana vsak delavnik od 10.00 do 13.00 in od 14.00 do 18.00. SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE DRAMA LJUBLJANA Erjavčeva 1, 1000 Ljubljana, tel.: 01 426 43 05 r www.drama.si www.facebook.com/sngdramaljubljana m Poskus sestaviti vprašanje, ki ga Goranu Vojnovicu ni še nihče zastavil, in tako izvedeti od njega nekaj, kar še nikomur ni povedal, se sliši kot poziv k iskanju napake v Vegovih logaritemskih tabelah. Ne le, da je Vojnovic dal že nešteto intervjujev na vse mogoče teme, od literature do filma in košarke, če omenimo le tri njegova najmočnejša področja, temveč se za nameček neprestano tudi sam sproti izreka o aktualnih zadevah v svojih kolumnah. Toda tako kot se je zabavno opajati z mislijo, da bi bil prav ti tisti človek, ki bi dobil nagrado, razpisano za najditelja napake v logaritmih, je tudi intervju z ustvarjalcem, ki se zadnje tedne pojavlja predvsem v vlogi režiserja filma Čefurji raus!, ena prijetnejših novinarskih nalog. Ne le zato, ker zaradi obilne medijske kilometrine na vprašanja odgovarja strnjeno, tehtno in tekoče, temveč predvsem zato, ker bi tudi njega lahko uvrstili med ljudi - o katerih je posnel nekaj oddaj iz serije To bo moj poklic in o njih spregovoril v intervjuju -, ki se v življenju ukvarjajo točno s tistim, v čemer uživajo. Kako gresta skupaj knjiga in košarka? V enem od intervjujev ste dejali, da niste prebrali niti ene knjige, ko ste trenirali košarko. Ali verjamete v uspeh nacionalne knjižne kampanje Ni igre brez drame, v okviru katere bodo lahko ljudje med drugim kupovali knjige za evro ceneje z vstopnico za EuroBasket 2013? Hm, v bistvu gresta košarka in knjiga v tisti pubertetniški fazi težko skupaj, saj potem se čas najde. Na začetku, dokler sem še bral mladinske knjige, se je dalo početi oboje, brati in trenirati, potem pa je nastala luknja - v obdobju, ko ni časa za nič, ko je vse drugo bolj pomembno, predvsem pa imaš toliko energije, da ne moreš kar sedeti in brati. A ko sem se pozneje menil s športniki, tudi košarkarji, sem razbral, da gresta knjiga in šport čisto dobro skupaj, da stereotip o športnikih, ki ne berejo, ne drži. Kar nekaj športnikov, tudi vrhunskih, sem spoznal, ki zelo radi berejo - seveda kolikor jim čas dopušča, in tega je, zaradi neprestanih potovanj, velikanskih odmerkov adrenalina pred in med tekmami, vedno premalo. Za knjigo potrebuješ mir. Všeč pa mi je, da se tako odmeven dogodek, kot je EuroBasket 2013, povezuje s kulturnimi dejavnostmi. Šport in kultura pri nas veljata za svetova, ki sta strogo ločena, vendar je dobro, da se začneta prepletati. EuroBasket je odlična priložnost za to. Seveda bomo šele po koncu videli, kakšen bo učinek te akcije in koliko ljudi, ki so si ogledali tekme, je izkoristilo ugodnosti pri nakupu knjig. Po mojem mnenju bi potrebovali tesnejše povezave med kulturo in športom, to so najbrž hoteli doseči z združitvijo ministrstev, vendar nisem prepričan, da je bilo uspešno. Veliko več je neformalnih možnosti za povezovanje. Predvsem pa bi morali spremeniti miselnost - pri nas vlada prepričanje, da sta svet kulture in svet športa popolnoma ločena. Mislite 'Kulturo narodu, sport seljacima' (Kulturo narodu, šport kmetom, op. p.)? Ja, in že v svetu kulture so prepadi, delitve na visoko umetnost in popkulturo, znotraj te pa na urbano in rural-no „ Zelo imamo radi jasne ločnice, po mojem mnenju bi potrebovali bolj mehke prehode, da bi te ločnice sčasoma zabrisali. Mislim, da si precej kulturnih ustvarjalcev prizadeva za nekaj podobnega, tudi sam sem eden od njih, saj ni veliko nekdanjih košarkarjev, ki bi potem pisali knjige in snemali filme, zato me to avtomatsko pripelje v to zgodbo. In v tem z veseljem sodelujem! Kaj pa par košarka - film? Za katerega od obeh se odločite s televizijskim daljincem v roki? Ali celo v živo - spored tekem na EuroBasketu se gotovo kaj prekriva s projekcijami na Slovenskem filmskem festivalu? Premiera filma Čefurji raus! v Portorožu bo takrat, ko je na sporedu tekma, v kateri igra Slovenija. A ker imam to srečo, da sem film že videl, bom lahko gledal tekmo. Zelo mi je bil všeč komentar prijatelja Mareta Bulca, ki je rekel, da Marko Dordič zagotovo ne bi prišel na to premiero. Z njim se popolnoma strinjam! Ko gre za televizijo, pa ima šport pri meni sploh izrazito prednost: dogajanje v živo je nekaj, s čimer se film ne more kosati. Televizija, ki predvaja film, postane v bistvu monitor. Televizija kot taka, vsaj v mojem življenju, ostaja zaradi športa - pri prenosih v živo ima televizija smisel. Film si vedno lahko pogledaš pozneje. Zato mislim, da bo filmski festival v bitki za pozornost proti košarki izgubil. Organizatorji so mu, ko so se ga odločili prirediti v istem terminu kot EuroBasket, naredili medvedjo uslugo. S filmom je, sploh v času interneta, pač tako. Ne more tekmovati z dogajanjem v živo. Že tako in tako je ljudi treba malone prositi, naj gredo v kino; ko pa imajo na voljo še toliko drugih možnosti „ Zavedam se, da obstaja tudi filmska publika, ki ji košarka ne diši, in ti ljudje se bodo najbrž brez oklevanja podali v Portorož. Vesel pa sem, da se bosta oktobra, ko bodo Čefurji prišli v kinodvorane, ti dve publiki združili. Film je namreč namenjen obojim. Zaradi naključja, da sovpadata premiera vašega filma in EuroBasket, se te dni še posebej veliko pojavljate v medijih. Brala sem, da vam je konec avgusta na poti na literarni večer v okviru Festivala Sanje v Medani počila avtomobilska Goran Vojnovic, pisatelj in režiser MOII ČEFURII so PANK o TURBOFOLKU AGATA TOMAZiC, foto JOZE SUHADOLNiK pnevmatika - ste bili kot Goran Vojnovic kaj prej deležni pomoči na cesti? Oziroma, če vprašanje obrnem, ste kot Goran Vojnovic, avtor knjige, ki čefursko življenje prikaže na Slovencem všečen način, kdaj deležni kakšne pikre iz čefurskih vrst, češ marš, izdajalec? To vprašanje je kar pogosto, ljudje so me po izidu knjige ves čas po tihem spraševali, kako so to doživeli ljudje na Fužinah. A ravno takšnih odzivov - da sem zagrešil nekakšno izdajstvo - je bilo zelo malo, oziroma so bili tako redki, da skoraj niso vredni omembe. Večina ljudi je to doživljala kot prikaz svojega načina življenja, kar jim je laskalo: končno je nekdo prikazal vsaj približek tega, kar se zares dogaja, v nasprotju z zgodbami v medijih, ki so izrazito prikazovale samo eno plat medalje. Tega v knjigi nisem zamolčal, nisem poskušal skriti, da se v tem svetu dogaja tudi veliko negativnih stvari, od drobnega kriminala do nasilja ipd. Prikazane pa so tudi mnoge druge plati, in to je bilo ljudem všeč: končno so brali nekaj, v čemer so se prepoznali, prepoznavali so svoje prijatelje, starše. Moram reči, da so vzeli knjigo za svojo, čeprav sem se bal, da bodo rekli »To pa ni čisto to«. Nek poseben občutek je brati knjigo, v kateri najdeš svet, kjer si živel. To knjigi da neko drugo, ne več čisto literarno vrednost, lahko bi rekel neko drugo razsežnost. Vsaka knjiga sicer prinaša intimna doživljanja junakov, Čefurji pa vsebujejo še celo paleto likov, cel svet in neke realne lokacije - kar ljudem zleze pod kožo. Sploh ljudem, ki so bili kdaj del tega sveta. Šlo je za veliko več kot samo literaturo. Ljudje torej poznajo mojo knjigo in mene, a v Sloveniji je zanimivo, da ti ljudje, ki te prepoznajo, tega ne dajo takoj vedeti. Kar je super, ker lahko ohraniš svoj mir in svoje življenje v nekih tirnicah, po katerih je teklo že prej. Dogajalo se mi je, da sem na tržnici pri nekom kupoval leta in leta, preden mi je povedal, da ve, da sem pisatelj. In še vedno ne vem, ali je vedel od vsega začetka ali je zvedel enkrat vmes ali mu je prišepnil kdo drug. Komu drugemu, ki hlepi po prepoznavnosti v javnosti, bi to najbrž povzročalo bolečino, meni pa je to strašno všeč ravno v tem obdobju, ko se res ogromno pojavljam v medijih - v času premiere je najbolj naporno - in komaj čakam, da se bo malo poleglo in bom spet lahko živel normalno in ne razmišljal o tem, kdo je včeraj bral moj intervju ali kdo me je videl na televiziji. V tem pogledu mi filmski cirkus ni preveč všeč. Vem pa, da brez tega ne gre. Ko si mlad in se odločaš za film, se ti to morda zdi še mikavno. Težava je v tem, da ko pozneje postaneš odvisen od filma, ti to ni več všeč, a brez ne gre. Se vam zdi, da ste prispevali k ustvarjanju nekakšne blagovne znamke Fužine, tako kot denimo fužinski raper Zlatko? Mimogrede, v kakšnih odnosih ste z njim? Z Zlatkom sva v zelo dobrih odnosih, sodelovala sva tudi pri filmu, v njegovem glasbenem spotu bodo posnetki iz filma, mi pa smo uporabili njegovo glasbo v napovedniku. Vsi, ki smo del tega fužinskega sveta in delujemo kot umetniški ustvarjalci, izhajamo iz podobnih osnov, družijo nas podobne želje prikazati ta svet v luči, ki je tudi pozitivna in realna. To nas povezuje, čeprav sva z Zlatkom seveda popolnoma različna v načinu umetniškega ustvarjanja in se tudi značajsko razlikujeva. Podobna pa sva si v odnosu do Fužin, tudi Zlatko gre rad na OŠ Fužine in tam brezplačno nastopa „ Se tudi vi radi vračate na Fužine? Seveda, z veseljem, če me le povabijo. Zdaj sicer ne živim več tam, a lani sem bil tam celo poletje, ker smo snemali film. Sicer pa je kulturnih ustvarjalcev, ki so vsaj del svojega življenja preživeli na Fužinah, res veliko. Morda sva z Zlat-kom v tem trenutku najbolj izpostavljena, a je tu še Anže Kacafura - Cazzafura, pa režiserka Urša Menart, režiserja Peter Bizjak in Diego Menendes, ki ima seveda spet čisto svoj način ustvarjanja, vendar bi se tudi z njim zlahka dalo najti kakšne skupne točke. Več pisateljev in pesnikov je več let živelo na Fužinah, recimo Andrej E. Skubic, Uroš Zupan, Peter Semolič. Fužine so velike in tam se da živeti na različne načine; za marsikoga morda sploh ne vemo, da je živel na Fužinah, ker jih je drugače doživljal. Fužine v resnici niso to, čemur pravimo geto. Imajo to lastnost, da je tam mogoče živeti popolnoma nezaznamovan s Fužinami: tam lahko zgolj prespiš, večino dneva pa si nekje drugje in imaš drugje tudi prijatelje. Vendar pa je na Fužinah nekaj ljudi, ki so njihovi ujetniki. Z njimi se identificirajo, ker imajo tam vse prijatelje, zbirališča, kamor zahajajo - in oni poskrbijo za tisto značilno atmosfero Fužin. No, navsezadnje bi lahko rekli, da gre za urbanistično dobro zasnovano naselje, če ga sploh ni treba zapuščati in lahko kar tam vse opraviš ^ To trditev bi postavil pod vprašaj. Socialistična urbanistična zasnova, kjer obstaja del naselja za spanje, del za igranje in del za nakupovanje, in so vsi strogo ločeni, je popolnoma v nasprotju s konceptom urejanje prostora v mediteranski kulturi, pa tudi v turški ali arabski, ki sta tako značilni za Balkan. Fužine so zgrajene in urejene popolnoma navzkriž s karakterjem in mentaliteto ljudi, ki tam živijo - zato se mi njihova urbanistična zasnova res ne zdi najbolj posrečena. Ima pa ta seveda tudi svoje prednosti: ogromno zelenja, miru, če greste v teh dneh po Fužinah, so videti kot družinsko naselje, polno otrok „ In starejših, ki krmijo race v Ljubljanici in na zelenicah igrajo šah. Ja, če bi zaprli oči in poslušali zvoke, bi mislili, da ste na Bledu. Tudi labodi so tam! Tudi čefur je pravzaprav postala blagovna znamka, in sicer že z Magnificovo pesmijo, biti čefur pa danes ni več nekaj, kar si nihče ne bi želel. Je to prišlo do izraza tudi na avdiciji za igralce v filmu, se je pogosto dogajalo, da so čistokrvni Slovenci na avdicijo pripeljali svoje otroke, za katere so si želeli, da bi na filmskem platnu postali čefurji? Saj so bili že toliko stari, da so prihajali sami. Moram pa reči, da je bilo med njimi kar nekaj Slovencev, ja. Eni so prišli samo zato, ker so si želeli igrati v filmu in si niso niti predstavljali, za kakšen film gre, slišali so le za avdicijo. Kandidati so bili različni, kakor je različno dojemanje, kdo naj bi bil čefur. Prišli so tudi Slovenci, za katere bi, če ne bi povedali, da so Slovenci, rekel, da so rojeni vsaj v Beogradu, če ne še kje bolj južno. Tu je prišla do izraza razlika med dvema konceptoma čefurstva: po prvem je čefur nekdo, ki se je tak rodil in je zaznamovan s svojim poreklom, z materinščino in s starši. Drugi koncept je novodobni, biti čefur je danes postal bolj subkulturni ali popkulturni fenomen in označuje bolj način izražanja, se pravi govorjenja, oblačenja, izbor glasbe, ki jo poslušaš. Ta novodobno čefursko identiteto lahko po potrebi tudi odvržeš ali zamenjaš. Zato je bolj svobodna in prikupna, saj vanjo nisi ujet, kadarkoli lahko izstopiš. Zato je tudi tako privlačna: biti čefur za par dni je lahko zelo zabavno, tako kot izleti v eksotične revne države, ki so krasne, dokler lahko kadarkoli iz njih odpotuješ. Sodobni čefur je tako kar naenkrat postal super atrakcija, ker lahko greš za tri tedne v čefurski svet, potem pa se preoblečeš nazaj v Slovenca. Tukaj se pozablja na ljudi, ki te možnosti nimajo: v ta svet so tako ujeti in z njim zaznamovani, bodisi z imenom bodisi z videzom ali znanjem slovenščine, da iz tega ne morejo izstopiti. Dojemanje čefurstva, najsi je marsikomu novi koncept še tako všečen, pa je različno v različnih krogih. Nekje so navdušeni in s tem nimajo problemov, ponekod pa ga dojemajo kot zelo negativnega. Ljudje, ki imajo izkušnjo, kako je biti čefur - in ki ne morejo biti nič drugega kot čefurji -, bi vam znali povedati marsikatero zgodbo. In te zgodbe niso lepe. Takšni čefurji, ki ne morejo izstopiti iz svoje kože, danes postajajo Afričani in Kitajci. Druga ali tretja generacija t. i. čefurjev v Sloveniji lahko izbira, ali bodo bolj sledili družinski tradiciji ali se bodo približali slovenski večini; lahko usmerjajo svoje življenje. Temnopolti ali azijatski priseljenci, ki prihajajo k nam zdaj - ali pa še bodo -, se znajdejo v tej neprijetni situaciji, ki se ji lahko marsikateri čefur izogne. Oni so tisti, ki ne morejo izstopiti, ne morejo se odločiti, da se bodo pa danes malo bolj delali Slovence in se ne bodo ravno napravili kot čefurji, temveč bolj kot Slovenci. Temnopolti in Kitajci tega ne morejo narediti in njihovi problemi so zato toliko večji. A ker je teh priseljencev toliko manj, jih niti ne opazimo. Zanimivo je, da je tretja generacija priseljencev, pa naj gre za Arabce v Franciji ali Pakistance v Veliki Britaniji - v vsakem primeru torej njihove »čefurje« -, pogosto mnogo bolj pravoverna od svojih staršev. Ali se tudi pri nas dogaja kaj podobnega? Ne, prav zato, ker tretja generacija čefurjev pri nas lahko izbira. Nekdo, ki mu je ime Goran Vojnovič in izgleda tako, kot izgledam jaz, bi bil lahko popoln Slovenec, lahko bi zakril dejstvo, da so njegovi starši rojeni zunaj Slovenije. Lahko bi se tudi včlanil v najbolj desno stranko - imeli smo že vodilne člane radikalnih desničarskih strank, ki so bili ravno tako druga generacija priseljencev, kot sem jaz. Govorim o znamenitem primeru Lovra Škrinjariča, ki je bil v nekem trenutku predsednik Stranke slovenskega naroda, pa je imel mamo iz Srbije in očeta iz Hrvaške. Takih primerov bi lahko naštel še nekaj, spomnimo se samo Jelinčičeve nacionalne stranke in njenih nacionalno pisanih članov. Kar torej loči Arabce v Franciji, Pakistance v Veliki Britaniji in tudi Turke v Nemčiji od naših čefurjev, je, da te možnosti nimajo - pa so lahko četrta ali peta generacija. Poučen je primer iz Švedske, kjer v želji, da bi preganjali nelegalne priseljence, ustavljajo temnopolte ljudi, ki so že četrta ali peta generacija na Švedskem in so profesorji, odvetniki, zdravniki ter nimajo več nikakršnih povezav z domovino svojih prednikov, temveč jih samo na podlagi videza uvrščajo v to rizično skupino in jim na cesti pregledujejo dokumente, s katerimi morajo dokazati, da so legalno v državi, v kateri se je rodila že njihova babica. V Sloveniji pa lahko srečaš človeka, ki se je sem priselil pred desetimi leti, a tako dobro govori slovensko, da si prepričan, da je Slovenec ne samo on, temveč tudi vse njegovo sorodstvo, še zlasti če nima blazno drugačnega imena. Možnost izbire, ki jo imamo, je tista, ki navidezno blaži napetosti in pri ljudeh zmanjšuje občutek drugačnosti. Vse to pa prikriva realen problem, saj se nam pogosto zdi, da smo Slovenci boljši, kot smo v resnici - ker nimamo toliko izkušenj z zares drugačnimi. Kako strpni smo do njih, se bo pokazalo v bližnji prihodnosti. Za zdaj recimo Kitajci množično prihajajo k nam le kot turisti, ki tu puščajo denar, s čimer smo zadovoljni. Če pa bi prišlo do njihovega priseljevanja, bi se hitro razkrila naša prava podoba - in ta je veliko slabša, kot radi verjamemo, da je. Zakaj bodo pri filmu Čefurji raus! podnapisi? Del zgodbe se dogaja v stanovanjih, kjer se govori srbohrvaško. Tu so podnapisi potrebni, to je bilo jasno že na začetku, po grobi oceni je podnaslovljena približno tretjina filma. A tudi ko mulci govorijo med sabo, uporabijo marsikatero tujo besedo, vendar se nam je zdelo, da bi bilo preveč, če bi podnaslovili še to - ker bi ljudje začeli brati podnapise, namesto da bi gledali film. Ko gledamo film, ki se dogaja v Prekmurju, večina ljudi iz Ljubljane ali s Primorskega seveda ne razume čisto vsake besede, dojameš pa celotno sporočilo. Tudi Petelinji zajtrk sem si sam najprej ogledal brez podnapisov in je bila to še toliko bolj intenzivna izkušnja, ker se trudiš slišati in uživaš. Enako je s filmi, ki se dogajajo na Koroškem ali za mejo v Italiji, gre za narečja in slenge. Saj tudi vsi bralci v knjigi Čefurji raus! niso razumeli vseh besed, enako velja za gledalce monokomedije - vendar to ni bilo odločilno pri tem, ali so razumeli poanto v zgodbi in v njej uživali. Bi lahko za film Čefurji raus! rekli, da sodi v žanr t. i. urbanega filma? Zanimivo je, kako se je definicija urbanosti pri filmu skozi leta spreminjala: danes za urbane veljajo posnetki Stare Ljubljane (Metod Pevec in Nejc Gazvoda z Dvojino), medtem ko so včasih prikazovali nove, socialistične stavbe, denimo Bavarski dvor ali blokovska naselja v Sreči na vrvici. V Čefurjih pa je nek duh, ki ni povsem urban - film le vsebuje epizodo izleta v mesto, torej obstaja nek kontrast. Ja, seveda, Čefurji so urbani film, saj se dogajajo v mestu in pripovedujejo zgodbo, ki ni vaška, vendar vsebujejo nekaj ruralnega duha, kar zgodbo ločuje od sodobnih urbanih zgodb. Po mojem mnenju samo zgodbo bolj zaznamuje preplet urbanega in ruralnega kot izključno urbanost. Kvečjemu je urban način, na katerega je ta zgodba povedana. Že z izbiro glasbe smo to urbanost močno poudarili. Saj res, kako je z glasbeno opremo? Glasbo za film je delal že omenjeni Anže Kacafura - Caz-zafura. Vendar je glasbena oprema še mnogo bolj raznolika - kakšnih deset komadov različnih izvajalcev (Magnifico, Dubioza Kolektiv, Edo Maajka, Repetitor, Kulturšok, Zoster „). Gre torej za celo paleto sodobne urbane glasbe, s katero smo film potisnili v smeri proti urbanosti. Seveda se pojavi tudi nekaj turbofolka, to je nujno, vendar smo se odločili, da to ne bo nosilna glasba filma. Zdi se mi, da so Čefurji tudi kot knjiga bliže hip hopu ali celo panku kot turbofolku. To je pank o turbofolku in ne turbofolk o turbofolku. Ali načrtujete tudi po romanu Jugoslavija, moja dežela posneti film? Mislim, da to razmišljajo drugi - producent si to želi oziroma se mu zdi, da bi bilo lahko v redu. Sam pa nimam velike želje še enkrat delati zgodbe, ki sem jo že povedal, poleg tega pa sem po dveh filmih, ki sem ju posnel, kar precej spoznal naše produkcijske možnosti in se mi zdi, da sem premalo za zdaj recimo kitajci množično ' prihajajo k nam le kot turisti, ki tu puščajo denar, s čimer smo zadovoljni. če pa bi prišlo do njihovega priseljevanja, bi se hitro razkrila naša prava podoba - in ta je veliko slabša, kot radi verjamemo, da je. nor, da bi se spustil v režijo tako kompleksne zgodbe. In v tem trenutku sem kar malo utrujen od filmskega sveta. Bomo videli, možnosti puščam odprte, trenutno pa mi ta ideja, sploh če govorimo o režiji, ni tako blizu. Tudi pri Čefurjih je trajalo nekaj časa, da sem znotraj te zgodbe našel stvari, ki sem jih hotel izpostaviti - toda razlika je bila v tem, da so bili Čefurji najprej spisani kot filmski scenarij. Posneli ste tudi nekaj oddaj iz serije To bo moj poklic, predvajane na nacionalki. Kaj bi svetovali mladim: naj se vpišejo na AGRFT in odločijo za poklic režiserja ali bi jih odvrnili od tega? Treba je izhajati iz tega, kar si kdo želi. Ne bi bilo pošteno od mene, da bi nekomu svetoval, naj ne hodi na AGRFT, če si to res želi. Mislim, da je podlaga za dobro delovanje družbe, da čim več ljudi - vsi žal nikoli ne morejo - vsaj približno počne tisto, kar jih veseli. Je pa res, da predvsem mladi pod pritiskom staršev niti ne vedo več, kaj jih zares veseli, kaj jim je blizu. Pogosto se pozablja na poklice, ki so zelo zanimivi in perspektivni, tako glede zaposlitve kot glede zaslužka. Mladim bi priporočil le, naj si vzamejo več časa za razmislek in naj skrenejo z začrtanih poti - vsi na gimnazijo in vsi na študij. Ko smo delali te oddaje, sem spoznal, da je predvsem na srednjih tehničnih šolah veliko možnosti za pridobitev dobre izobrazbe, pa tudi za nadaljevanje šolanja na visokošolskih ustanovah. Sam sem sodeloval pri predstavitvah poklicev, kot so geometer, mehatronik, kamnosek, tapetnik, in povsod je bila zgodba podobna: dobro izobrazbo se da dobiti, če si ambiciozen, tudi po tej poti, ne le na gimnaziji. Seveda pa je pri tehničnih poklicih potem veliko laže dobiti zaposlitev in solidno zaslužiti - tudi v krizi po njih vlada povpraševanje. Najpomembneje se mi je pa zdelo, da so bili vsi, s katerimi smo snemali oddaje, zelo zadovoljni - ker so se v tistem poklicu našli in odkrili tisto, kar jim je všeč. Iz njihovega pripovedovanja o tem, kaj delajo, je velo veliko več zadovoljstva, kot ga j e čutiti pri kom drugem, ki dela v kakšnem uradu ali v službi, kjer so pristali skorajda po pomoti. ■ KLIC K SODOBNEMU IDŽTIHADU* islama Arabska pomlad in poziv k prenovi islama slonita na istih temeljih, saj oba pomenita predvsem upor proti notranjemu sovražniku, ki onemogoča svobodno, dostojno in na demokraciji temelječe življenje milijard ljudi. Ljudi, ki jim je koncept svobode tuj. Poziv k prenovi islama je zato del arabske pomladi, kar pomeni, da je za dosego pravic, za katere se b^je in se bo še dolgo b^la arabska revolucija, nujno treba preobraziti tudi pogled na islam. Pri teh prizadevanjih je Irshad Manji eden najvznemirljivejših glasov. JASNA VOMBEK Pred mesecem dni se je za islamski svet zaključil najpomembnejši mesec v letu, ramadan, ki so ga ovenčali sladkorni prazniki, bolj znani kot »ramadanski bajram«. Izraz označuje začetek islamskega meseca shawwal. Začetek praznikov običajno zaznamuje posebna molitev v družini, ki ji sledijo radostna praznovanja in medsebojna obdarovanja v širših sorodstvenih in prijateljskih krogih. Sveti mesec ramadan je deveti v muslimanskem lunarnem koledarju (vsako leto nastopi enajst dni prej), v katerem se je v začetku 7. stoletja začel Mohamedu razodevati Koran. Posebej pomembnih je zadnjih deset oz. pet dni meseca, v katerih so se v t. i. noči moč^ - to naj bi bila ena od zadnjih petih neparnih noči oz. sedemindvajseta noč (ki naj bi v letu 610 padla na 12. februar) - v dušo preroka spustili prvi nauki Korana. Enomesečni strogi post od zore do sončnega zahoda pri sunitih oz. do mraka pri šiitih je eden od petih stebrov islama - ostali štirje so vdanost religiji, ritualnih pet dnevnih molitev, plačilo verskega davka in sveto romanje v Meko -, na katerih temelji celotna obredna struktura religije. Ramadanska vzdržnost ima predvsem religiozni namen: to je čas čiščenja telesa in uma vsega negativnega. Posameznik se izogiba zlim mislim in dejanjem ter se osredotoča na molitev, recitiranje Korana in življenje po načelih te svete knjige, ki je zlasti v sodobnem času podvržena različnim, nasprotujočim si in za marsikoga tudi spornim interpretacijam. Prizadevanje na božji poti, boj za ohranitev islama in trud za vzpostavljanj e miru (kar je osnovni pomen džihada kot elementa, ki naj bi bil prisoten v celostnem življenju muslimana in ki se zlasti po 11. septembru 1683 razume kot »sveta vojna«, opirajoč se na čas preroka po veliki bitki, v kateri je usoda zgodnje islamske skupnosti visela na nitki) se razlagaj o in kažej o tudi na načine, ki grobo posegajo v osnovne človekove pravice. Dva MiLiJONA PRENESENiH iZDAJALKINiH KNJiG Za človekove pravice, enakopravnost med spoloma, svobodo govora, strpnost in demokracijo se bori ena najprodornejših in najkontroverznejših sodobnih raziskovalk islama Irshad Manji, kanadska muslimanka, predavateljica, novinarka, kolumnistka in aktivistka, ki ceno za svoje delo plačuje z nenehnimi grožnjami s smrtjo s strani tistih muslimanov, ki v njej vidijo »izdajalko«, »travmatično izrojenko medrese« in »lezbično hujskačko« ter ostro obsojajo njene tako v praksi kot v samem Koranu temelječe dvome v pravilno razumevanje in manifestacijo islama danes. A kljub pogosto nenaklonjeni kritiki žanje tudi velik uspeh. Eden takih je gotovo več kot dva milijona prenesenih kopij njene prve knjige Kaj je narobe danes z islamom: poziv kpoštenosti in prenovi (The Trouble with Islam Today: A Muslim's Call for Reform in Her Faith; 2003, slovenski prevod 2008) v arabskem jeziku z njene spletne strani. Ker je bilo iluzorno pričakovati, da bi bil kak arabski založnik pripravljen izdati tako knjigo, jo je na pobudo bralcev, skupaj s prevodom v urdu, objavila na svoji spletni strani z možnostjo brezplačnega prenosa - skupaj s številnimi pismi, ki jih redno prejema in ki med drugim sestavljajo njeno drugo knjigo. Pišejo ji pretežno mladi muslimani in muslimanke z vsega sveta, ki svoje verske identitete ne najdejo v okorelih prepričanjih, ki so jim posredovana doma in v izobraževalnih institucijah, zaradi strahu pred zavrnitvijo s strani družine in skupnosti pa tudi nimajo možnosti izražanja svojih misli in dialoga o njih. Rjavopolta Irshad Manji (Irshad v arabščini pomeni »vodstvo«) je pakistanskih in egiptovskih korenin in je bila rojena leta 1968 v Ugandi, od koder je njena družina štiri leta pozneje skupaj s tisoči južnoazijskih muslimanov zbežala pred diktatorskim režimom Idija Amina, ko je ta oznanil, da Afrika pripada črnopoltim. Z nasilnim očetom, s pobožno materjo in z dvema sestrama se je naselila v Richmondu, predmestju Vancouvra v Britanski Kolumbiji, kjer je bila pri štirinajstih izključena iz medrese, islamske verske šole, ker so bila njena vprašanja o tem, zakaj ne more biti prijateljica z judi in kri- stjani, neprimerna. Danes živi v New Yorku in na Univerzi Roberta F. Wagnerja poučuje moral courage (sintagmo je leta 1966 ob obisku Južne Afrike uporabljal Robert F. Kennedy), kar pomeni posameznikovo pripravljenost stati za lastnimi prepričanji tudi takrat, ko ga drugi želijo utišati. Je tudi ustanoviteljica in direktorica istoimenskega projekta, ki z javno podporo posameznikov, ki spregovorijo o kratenju lastnih pravic, vključuje ljudi po vsem svetu. V več kot trideset jezikov prevedeno delo Kaj je narobe z islamom je prvič izšlo z zgovorno naslovnico avtoričinega obraza s prevezo čez usta (na kateri je zapisan naslov dela) in s pogledom, hrepeneče za-zrtim nekam navzgor, kot da bi tam, kot njene številne sestre muslimanke, iskala odgovore na vprašanja in stiske -in dve leti pozneje v dopolnjeni različici z u dodanim danes v naslovu (kar je avtorica dodala predvsem zaradi natančnejše opredelitve lastnih stališč), po kateri je narejena tudi slovenska izdaja, j o j e na mah izstrelilo v žgoče torišče trenj o tem, kaj je islam, in jo obsodilo na podoben položaj kot Salmana Rushdieja po objavi Satanskih stihov leta 1989. Razlika je v tem, da njej fatva ni bila izrečena javno. A zavest o izrečeni misli, ki ji je - kot Rushdie s trditvijo, da je knjiga pomembnejša od življenja - sicer mogoče ugovarjati tudi nasilno, ni je pa mogoče več ne-misliti, je za avtorico močnejša od varnosti. Prav tako tudi za dr. Khaleela Mo-hammeda, imama in profesorja religij e na Državni univerzi v San Diegu ter ustanovnega člana Centra za islamske in arabske študije te univerze, ki v predgovoru h knjigi avtorico podpira, kar je za mnoge elitne privržence islama nezaslišano. »Moral bi sovražiti Irshad Manji,« piše, »saj govori stvari, ki so v nasprotju z učenostjo, ki jo kot imam dolga leta širim na islamski univerzi.« A ker je to, o čemer Irshad Manji piše, resnično, njegovo stališče ne more biti drugačno, saj mu ta ista učenost veleva, da podpira resnico. Po uvodnem prerezu osebne življenjske poti in jeze nad tem, kar se danes dogaja pod okriljem islama (»Če pomislim na vse fatve, s katerimi možganski trust naše vere kar tako razmetava okoli sebe, mi je nepopisno nerodno. Vam ne? [...] Berem o žrtvah posilstev, ki jih kamenjajo zaradi 'prešuštva' in se sprašujem, kako nas lahko ob tem večina molči kot grob.«), avtorica razgrne zgodovino islama od začetkov do danes, se pri tem opira na posamezne sure Korana - v katerega so se zaradi številnih zapisovalcev Mohamedovega recitiranja že na začetku prikradle človeške napake in se skozi stoletja v vnemi širjena islamske dogme poglabljale - in opozarja na njihovo dvoumnost. Na tista mesta, ki jih islamski fundamentalisti izrabljajo pri vnovičnem pohodu širitve islamskega imperija, odkar so bili septembra 1683 zaustavljeni pred Dunajem. Alah, svoboda in ljubezen Predvsem odzivi milij onov bralcev na prvo knjigo so avtorico pritegnili k pisanju druge. Allah, Liberty and Love: The courage to reconcile Faith and Freedom (Alah, svoboda in ljubezen: pogum za uskladitev vere in svobode; 2011) prav tako nagovarja bralce po vsem svetu, muslimane in nemuslimane, saj dogajanja v imenu islama zadevajo celotno človeštvo. Njen boj je slabo desetletje pozneje še bolj usmerjen k prenovi razumevanja islama. Pri tem se znova sklicuje na idžtihad, islamsko tradicijo neodvisnega, kritičnega mišljenja in s tem omogočanja osebnega odnosa do boga, ki j e v Arabiji cvetela med 9. in 11. stoletjem, ter s tem razorožuje »samozvane Alahove ambasadorje« z njihovim lastnim orožjem. Na vprašanje, kaj je tisto, kar je danes narobe z islamom, je jasna: »Muslimani. Plemenski kulturi smo dovolili, da kolonizira vero islama. Delovanje muslimanov je tisto, ki v vsaki generaciji določa, kaj je islam.« V knjigi, ki se bere kot nadaljevanje prve, med drugim pojasnjuje, zakaj resnični kolonizator muslimanov ni zahodna kolonizacija oz. Amerika, temveč Arabija, razmejuje med pojmoma vera in religija oziroma vera in dogma, med »jaz« in »mi«, individualnostjo in individualizmom. Eno najpomembnejših spoznanj knjige, pri katerem se avtorica opira na znanega palestinskega psihologa Eyada Serraja (ki gaje Jaser Arafat večkrat dal zapreti), je, da islam, ki je bil vpeljan v Arabijo z namenom preseči arabsko plemensko kulturo, slednje ni presegel, marveč je plemenska kultura osvojila islam. To je po avtoričinem mnenju tudi glavni razlog, da se v imenu vere še vedno dogajajo in ščitijo posilstva znotraj družine, ubijanja iz I časti, kamenjanje (kije sodobni ekvivalent srednjeveškega sežiganja na grmadi), prisila nošenja hidža-ba (kot ugotavlja avtorica, so ženske g pokrite tudi iz političnih in ne zgolj Postavi se za pravico do zastavljanja vprašanj! verskih razlogov, največkrat pa nimajo možnosti odločanja) in druge prakse, ki jih muslimani izvajajo kot produkt s človekovo zmotnostjo nastale ter prepredene plemenske kulture in ne od boga dane islamske vere, pri tem pa zaradi lastnega strahu ne dovoljujejo tozadevnih vprašanj. Prav postavljanje vprašanj je tisto, ki je po avtoričinem mnenju pri prenovi islama ključno in kar številne islamske mogočneže in trgovce z bogom v želji po lastni varnosti in udobju odvrača od njih. Sama pravi, da ima veliko vprašanj, še zdaleč pa nima vseh odgovorov nanje. In da se je skozi dolgoletno prizadevanje po prenovi islama njen odnos do njegovega boga, ki se mu vsako jutro skozi molitev zahvali, da ima možnost glasnega razmišljanja in delovanja v skladu z lastnimi prepričanji, le še poglobil. Na ozadju eruditske globine, prodornih in lucidnih uvidov, jasnega analitičnega komentarja ter sočnega, ostrega in brezkompromisnega jezika, večkrat prepredenega s humorjem, knjiga prinaša sodobno razumevanje islama in hkrati ostro kaže na napake v njem. Pri tem ponuja konkretne, argumentirane in islamski veri imanentne ideje o vsebini in načinu njene prenove, ki je danes bolj kot kdajkoli prej nujna. In medtem ko avtorica v prvi knjigi med dvema možnostma, reformo same vere in zamenjavo verske zakonodaj e s civilno, predlaga prvo, je v drugi knjigi še bolj konkretna, ko poudari, da v izbiri med ohranitvijo ali izgubo vere obstaja tretji izhod: preobrazba razumevanja islama na ta način, da njegovi verniki preobrazijo sebe. PREOBRAZBA VERNiKOV iN NE VERE Knjiga je napisana kot odprto pismo, s čimer poleg globlje osebne note dosega predvsem večjo prepričljivost, komunikativnost in fluidnost, pri tem pa ohranja vsebinsko zgoščenost, dramaturško napetost in transparentno preverljivost. Vse to daje večkrat nagrajeni avtorici nesporno kredibilnost in edinstveno težo v prizadevanju po odpravi kršitev človekovih pravic v svetu ter v sodobnem, humanem in na lastnih prepričanjih podprtem življenju muslimanov po načelih njihove vere. Ni naključje, da bistvo arabske pomladi, ki že skoraj tri leta krvavo divja po arabskem svetu, sovpada s spoznanjem te knjige. Da za politični, ekonomski in socialni položaj posameznih držav niso krivi (zgolj) tujci, ampak stoletja dolge diktature. Kjer prehod oblasti iz vojaške v islamistično, kot se je pokazalo v Egiptu, Libiji in drugod, pomeni (kot je v enem od svojih zapisov s kriznih arabskih bojišč zapisal Boštjan Videmšek) »islamistično privatizacijo arabske pomladi«, ki so jo sicer omogočile znatne finančne pomoči šejkov iz Savdske Arabije in Katarja, blagoslovili pa domači diktatorji. In kot je istemu novinarju na namig o neproblematičnem sobivanju vojske in islamistov (predvsem Muslimanske bratovščine, katere lovke sežejo tudi onstran egiptovskih meja) odgovoril dr. Said Sadek, ostri kritik vrhovnega vojaškega sveta v Egiptu, ki je po Mubarakovem padcu prevzel vodenje države: »Generali in pridigarji so si na las podobni. Njihov modus operandi in odnos do ljudi je popolnoma enak. Temelji na brezpogojni poslušnosti in suženjstvu. Oboji so diktatorski. Generali državo razumejo kot velikansko kasarno, islamisti pa kot velikansko mošejo. Oboji se držijo stroge hierarhije. Tako generali kot pridigarji so večinoma starci, ki z realnim svetom nimajo nikakršnega stika. Oboji živijo od laži in iluzij. Oboji so odvisni od tujega denarja in naklonjenosti. Oboji se trudijo na vsak način izpeljati 'kontrarevolucijo'. Oboji so sirote diktatorskih režimov. Oboji nadzirajo medije. Težko bi si bili bolj blizu.« ■ * Idžtihad je tradicija neodvisnega, kritičnega mišljenja in s tem omogočanja osebnega odnosa do boga, ki je v Arabiji cvetela med 9. in 11. stoletjem. Irshad Manji na vprašanje, kaj je tisto, kar je danes narobe z islamom, odgovarja: »Muslimani. Plemenski kulturi smo dovolili, da kolonizira vero islama. Delovanje muslimanov je tisto, ki v vsaki generaciji določa, kaj je islam.« • • • KNJIGA Padec brez padca Anne ENRiCHT: Shajanje. Prevod in spremna beseda Aljaž Kovač. Cankarjeva založba (zbirka Moderni klasiki), Ljubljana 2013, 245 str., 27,95 € Irska prozaistka in esejistka Anne Enright (1962) v svojem pisanju prepleta teme ljubezni, erotike, partnerstva, materinstva, družinskih odnosov, smrti, katolištva in irske zgodovine. Teme, skozi katere želi žensko osvoboditi (irske) tradicionalne družbene vloge in vzpostaviti novo kategorijo svobodne, emancipirane, spolno aktivne, izobražene posameznice, ki v sledenju lastnim željam stopi ne le iz družinske kuhinje, temveč tudi iz zakonske spalnice. Avtoričina angažirana, (post)feministična, politična pisava je podmazana z avtobiografsko izkušnjo, ko se je po doživetem živčnem zlomu kot posledici sledenja normam, ki so jih zapovedali drugi, končno posvetila pisanju. Kot pravi, takšen tresk zelo priporoča, predvsem v mladih letih, ko je lažje na novo postaviti življenje in slediti lastnemu poslanstvu. Posameznikovo odstopanje od družbenih vzorcev se kaže v domala vseh njenih delih. Pripoved polaga v usta ženskam, ki poskušajo izstopiti iz predvidenih okvirjev, pri čemer ni nujno, da jim prestop tudi uspe. Zato fantazijski svetovi, spomini in duhovi umrlih, ki se vračajo k padlim angelom ter krojijo njihovo usodo. V romanesknem prvencu Lasulja, ki je krasila očetovo glavo (The Wig My Father Wore, 1995) se angel Stephen, ki je davno storil samomor in se vrne na zemljo, da bi vodil izgubljene duše, naseli v hiši pripovedovalke Grace. Skozi zaljubljanje vanj postaja ona čedalje bolj prozorna oz. se vrača v svoje otroško telesno stanje, on pa vse bolj telesen. O tovrstni prisotnosti umrlega Liama v življenju devet-intridesetletne Veronice v avtoričinem četrtem romanu Shajanje (2007) ni mogoče govoriti. Kot tudi ni mogoče reči, da je cinični, hladni, trpeči prvoosebni pripovedoval-ki, ki ves čas hodi po robu, uspelo sestopiti v odrešujoči padec. Pred njim je ne obvaruje le njen (ambivalentni) odnos do dveh majhnih hčerk, temveč predvsem usodna ujetost v družinske vezi, stkane v problematični preteklosti, ki jo z občutki krivde na eni strani in »varne« pasivnosti na drugi prisesava na status quo. Zaradi nezmožnosti fizičnega izhoda iz zadušljivega okolja Veronica beži v preteklost, spomine, fantazije in pisanje. Slednje še poglobi samomor njenega najljubšega brata Liama, predvsem zato, ker se čuti vsaj delno odgovorna za njegovo smrt. Domnevna spolna zloraba, ki se mu je zgodila v otroštvu, ko sta spričo materinih pogostih porodov živela pri babici v Broadstonu, odrinjena in pozabljena v tradicionalni irski katoliški družbi, njega po neprilagojenem in alkoholno obarvanem uporništvu pahne v smrt, Veronici pa prvotno krivdo zaradi prekinjenega užitka rablja in, tako misleč, žrtve preobrazi v krivdo zaradi molka. Njeno samospra-ševanje, s katerim se roman začne, o tem, ali se je res zgodilo to, kar se ji zdi, da je po naključju videla, je zgolj neprepričljiv poskus uiti občutku krivde. Ta, asociirana s krivdo izvirnega greha, ima za posledico njeno seksualno hladnost do moža, pri čemer je prav pisanje tisto, s pomočjo katerega beži iz zakonske spalnice. Skozi ves roman Veronica pada, a nikoli zares ne pade. »Sicer pa jaz padam že mesece dolgo. Že mesece padam v svoje lastno življenje. Zdaj zdaj bom treščila vanj,« beremo ob koncu. In trešči. A padec nazaj v lastno življenje nikakor ni odrešujoč. Ni videti, da je kot Wilhelm Meister po problematični in izžemajoči poti končno našla dejavno interakcijo s svetom okrog sebe, ki bi se kazala v spravi vsaj z ožjo družino, predvsem pa v spravi s samo seboj. Bolj je videti, da se vrača v wertherjansko vztrajanje v vse bolj zadušljivem položaju, na čakanje na odrešitev, za katero ve, da je ne bo, ker je ne more biti. Položaj, ki ne obeta nič dobrega, vsekakor nič svobodnega in odrešujočega. Obeta vse bolj zavedajoče se »življenje v narekovajih«, kar ji je razkrila šele Liamova utopitev, še intenzivnejši beg od ljudi, naraščajočo nestrpnost do ostarele in pozabljive matere ter hladnost do hčerk. In ne nazadnje njen padec brez padca pomeni beg od sebe, ki se bo kazal v rastoči jezi nad družinsko usodo, ki je zakrivila tudi njeno, v boleči notranji praznini, odtujenosti od bližnjih, ki bo prerasla seksualno sfero. Tega ne zmore ustaviti niti letališče z možnostjo najhitrejšega prestopa, kamor se nameni ob koncu romana in kjer namesto na letalo sede nazaj v avto. A njeno spoznanje seže prek lastnega, tudi nad irsko usodo, ter nakazuje pogojenost, če ne kar determiniranost družbe, v katero je ujet posameznik kot socialno bitje, ki se od svojih začetkov združuje v skupnosti, da bi preživel. Četudi je znotraj te skupnosti lahko begunec. »Ali bežimo od lastne usode ali pa tečemo proti njej; utripajoče, pri-kazenske žile nas poganjajo naprej in nazaj po ožilju, ki obdaja svet.« Roman neprikrito kaže avtoričin cinični pogled ne le na irsko družbo - pri čemer je družina Hegarty sinonim zanjo -, ampak na sodobno družbo nasploh, vrže ost na katolištvo, se mimogrede ponorčuje iz Angležev in problematizira okorele ter preživele družinske vzorce, ki še zmeraj vkalupljajo predvsem ženske. Seveda ne gre spregledati ostre kritike zamolčanja spolne zlorabe, ki ima na Irskem, pa tudi drugod, dolgo tradicijo. Prav ta pozaba je najverjetneje pahnila Liama v smrt, Veronici pa nagrmadila usodno krivdo. Opozoriti je treba tudi na naslov romana, predvsem na pomenski premik v prevodu, ki daje romanu dodatno interpretacijsko dimenzijo. Izvirni naslov The Gathering se nanaša bolj ali manj na srečanje, bedenje sorodnikov ob mrtvem Liamu. Gre za enkratni, običajno eno noč ali nekaj dni trajajoči dogodek, ki zaradi specifičnega čustvenega naboja sicer lahko privede do razčiščevanja preteklih sorodstvenih zamer oz. posameznikovih (tihih) notranjih bojev, a še vedno je to časovno zamejeni dogodek. Ne tako slovenski prevod romana, za katerega je prevajalec uporabil slovnično dvoumni glagolnik shajanje. Kot je zapisal, je želel že z naslovom izraziti celotni roman prevevajočo notranjo napetost oz. dvoumnost, izhajajoči iz dualizma posameznik-skupnost in preteklost-sedanjost. Človek se z nekom shaja, pri tem pa naj bi z njim tudi shajal (kar ni nujno). Veronica se po neuspelem poskusu odhoda, ko se ji zazdi, da morda nosi tretjega otroka, odloči za shajanje z družinskimi člani, saj je to zanjo edino, kar ji preostane (»Mojbog, kako zelo sovražim svojo družino, te ljudi, ki si jih nisem izbrala, a jih imam vseeno rada.«), za shajanje s preteklostjo, z odsotnostjo mrtvih, z irsko krvjo. V njenem dejanju je čutiti statičnost in v njenem stanju gibanje. Statičnost navzven in gibanje navznoter. Intenziteta prvega sproža intenziteto drugega. To je njeno shajanje. Anne Enright je za roman leta 2007 prejela bookerjevo nagrado ter leto pozneje prišla v ožji izbor za nagrado neodvisnih knjigotržcev in za nagrado Hughes & Hughes za najboljši irski roman leta. jasna vombek • • • KINO Kam po Izletu? Dvojina. Režija Nejc Gazvoda. Slovenija, Danska, Hrvaška, 2013. 102 min., Ljubljana, Maribor, Kranj, Kolosej Čeprav ob Dvojini, drugem celovečercu Nejca Gazvode, tega skoraj nihče ne omeni, pa je avtor tudi tokrat posnel izrazito generacijsko pripoved. Pravzaprav bi lahko rekli, da domiselno nadaljuje s sledenjem tisti generaciji, ki nam jo je predstavil v Izletu, ki je zdaj kakšno leto starejša ter posledično postavljena pred nove izzive. A prav prek soočenja z njimi ta generacija tokrat vstopi tudi v širše družbeno okolje, to pa »vdre« v Gazvodov filmski svet. Izlet je bil namreč portret generacije, ki je imela pogled uprt skoraj izključno le sama vase. Generacije, ki se je ukvarjala predvsem sama s sabo. S svojimi travmami, strahovi, željami, ne nazadnje tudi upi. Gazvoda je to izrecno poudaril s strogo omejitvijo zgodbe na tri like iste starosti in na odnose med njimi. Interakcije z »zunanjim« svetom praktično ni bilo. Vsa drama se zgodi znotraj sveta te trojice, te generacije, pa čeprav so bili dogodki, ki so bili povod zanjo (na primer travme z bojišč, bolezen), lahko umeščeni v svet zunaj. Zdaj, z Dvojino, pa Gazvoda ne naredi nič radikalno drugačnega, pač pa le nadaljuje s portretiranjem svoje generacije in tega smiselno nadgradi. A v nasprotju z namigom, ki nam ga ponuja naslov, ta nadgradnja ne gre v smeri nadaljnjega zamejevanja avtorjevega pogleda (na, na primer, dve osebi, dva posameznika iz te generacije), pač pa, nasprotno, širi njegovo vidno polje, saj vanj tokrat zajame tudi širše družbeno okolje. No, seveda, iz določene perspektive je Dvojina v prvi vrsti zgodba o naključnem srečanju dveh sorodnih duš, dveh deklet, Danke Iben in Slovenke Tine, ki v evforičnem zbliževanju poskušata ^ odmisliti vse, kar jima stoji na poti. Toda po drugi strani je odlika Dvojine prav v tem, da premišljeno niza intimne pomisleke in družbene predsodke, ki so dekletoma na poti; da predvsem Tino skozi različne odvode zgodbe domiselno vpne v širše družbeno okolje, da jo sooči s pričakovanji tega okolja. Da torej dekleti, predstavnici te generacije, h kateri se ponovno vrne, vseskozi postavlja v nek konkretni družbeni kontekst, pa naj gre za vprašanje zaposlitve, razmerij v družini ali družbenega odnosa do bolezni in smrti. Prav tako pa ne gre spregledati, da je Gazvoda v zgodbi pomembno mesto odmeril tudi tretjemu liku, Tininemu prijatelju Maticu, ki v strukturi zgodbe morda res ni enakovreden dekletoma, a nanjo odločno vpliva. Kar je dodaten argument za tezo o nadaljnjem portretiranju generacije. A čeprav se zdi Dvojina z distance, ki jo do dela zavzamemo ob razmisleku po ogledu, tehtno, smiselno in po svoje celo posrečeno nadaljevanje v prvencu zastavljenega, Gazvodo pa vzpostavi kot enega redkih domačih cineastov, ki načrtno in kontinuirano gradi svoje filmsko vesolje, vseeno ne morem zanemariti nekakšnega nelagodja, ki ga prikličejo posamezni prizori, tako zaradi njihove nepristnosti (celoten prizor intervjuja), nespretne pretvorbe scenarističnih domislic v podobe (prizor s kadrovikom), ker odpirajo teme, ki jih nato ne razvijejo (tudi na dramaturško ključnem mestu), ali pa preprosto zato, ker so kljub domiselni zasnovi neživljenjski (uvodni prizor) in malce prisiljeni. Škoda, res škoda, saj se zdi Dvojina delo izjemnega potenciala, a žal tudi šibke izvedbe. DENiS VALiČ • • • KONCERT Mimohod velikanov Orkester Gewandhaus Leipzig: dirigent Riccardo Chailly, zbor Dunajskega pevskega društva. Spored: Mahler, Beethoven. Ljubljana festival, Cankarjev dom, Gallusova dvorana, 28. in 29. 8. 2013 Velikopotezno, z dvema velikima Devetima dveh izmed največjih, Gustava Mahlerja in Ludwiga van Beethovna, se je zaključil programsko in kakovostno pester sklop koncertnih dogajanj letošnjega ljubljanskega poletnega festivala. Z uvrstitvijo na itinerar krajše turneje - med južnotirolskim Dobbiacom (Toblach), v katerem je med poletjem 1909 večinoma tudi nastala Mahlerjeva simfonija, in nastopoma na Slavnostnih igrah v Salzburgu - so nas Leipzižani postavili v izbrano družbo. V najožji skupini najboljših simfoničnih orkestrov na svetu pripada orkestru Gewandhaus posebno mesto, pa ne toliko zaradi razvpitosti kot zaradi celovitega imenitnega glasbenega in mentalnega habitusa, ki dobesedno sije iz korpusa orkestra in se (kot sad dobro poltretje stoletje dolge vztrajnosti in hudim zgodovinskim prelomnicam navkljub) kaže kot neponovljiv vrhunski dosežek žlahtne meščanske kulture. Z bleščečima izvedbama Mahlerjeve in Beethovnove simfonije se je predstavil ne zgolj s strukturno trdno in pregledno ter tehnično virtuozno igro, imenitnimi godali in sijajnimi pihali ter trobili, na našem koncertnem odru še ne videnim dinamizmom in dobesedno zagrizenostjo mu-ziciranja slehernega člana ansambla ter s samosvojim zvenom kakor enega samega žlahtnega glasbila, temveč tudi z brezkompromisnim pristopom k razumevanju teksture obeh skladb, v vsej njuni monumentalnosti in/ali trhli pretanjenosti. Kajti le tako je bilo mogoče slediti samosvoji, od prevladujočih obrazcev močno odmaknjeni interpretaciji obeh skladateljev, ki jo je dosledno izpeljal mojster Riccardo Chailly in namesto dlakocepskega iskanja odtisa Mahlerjevih življenjskih stisk v partituri dela prestopil v višjo, metaforično sfero avtorjevega sveta ter se namesto salonskega podoživlja-nja s strastjo lotil zagovora Beethovnovega svetovljanstva. S korenito drugačnim posegom v večplastnost Ma-hlerjeve partiture in nepopustljivim ostrenjem notranjih dinamičnih sil je Chailly žal prepogosto obrabljeni in celo zlorabljeni, do osladnega izpostavljeni skladateljev adieu postavil v širši kontekst fenomena bivanja in splošne minljivosti življenja, drugače povedano - omogočil avtorju spregovoriti drugače, z jezikom »glasbene proze«, in tako razsvetlil preroške razsežnosti najbrž najbolj celovitih strani Mahlerjeve ustvarjalnosti (Andante Commodo), razposajeno, z grenko ironijo in otožno milino vzporednega valčka zrahljal banalnost ländlerja, z virtuozno igro orkestra iz razkroja mojstrsko spisanega Rondoja-Burleske pripeljal do finalnega adagia, v katerem je še najbolj na glas spregovoril prav s sklepnim štirikratnim pianom (»pppp«)! Zanimivo je, da s podobno neizprosnim ostrenjem Beethovnove Devete simfonije, širjenjem nasprotij do dinamičnih robov partiture, Chailly vendarle ni dosegel enakovredne izpovedne slojevitosti kot pri Mahlerju. Kvečjemu bi rekel, da je z bolj beethovnovsko izvedbo, kot bi si jo morda želel skladatelj sam, izstopil iz okvirov sloga in s pretiranim napenjanjem dinamičnih razmerij zredu-ciral celo paleto izraznih odtenkov na silovite kontraste in odvzel priložnosti liričnosti, kdaj pa kdaj (kot denimo v tretjem stavku) celo rahlo zadušil spevnost. Ob orkestru je nastopil zelo dobro pripravljen zbor Dunajskega pevskega društva. Kot solisti so solidno, vendar ne prav izstopajoče, kvečjemu precej nediferencirano, z izjemo artikuliranega in sonornega tenorista Roberta Saccaja, nastopili še sopranistka Luba Organašova, mezzosopranistka Gerhild Romberger in basist Rene Pape. Navdušenemu občinstvu ni uspelo od gostov izmamiti dodatkov. Zakaj pa naj bi jih? Po takšnih izvedbah je vse odveč. Precej nezasedenih sedežev Gallusove dvorane, zlasti ob prvem večeru pri izvedbi Mahlerja, nadležnemu oglaševanju navkljub, pa nas je spomnilo, kako ozek je rakurz zanimanja ne le ljubiteljske, temveč, na žalost, tudi strokovne glasbene Ljubljane. STANiSLAV koblar AMPAK O SLOVENSKiH MADEžiH Štirinajstdnevnik Pogledi je 7. avgusta 2013 v rubriki Razgledi na 39. strani objavil kritiko Draga Bajta z naslovom O slovenskih madežih. Kar zanimiv naslov in tudi zanimive misli, na katere hvaležno odgovarjamo, sicer pa že na začetku - pisati oceno o tej knjigi je res neprijazno in težko delo, kajti težko je najti nekoga, ki se je pripravljen lotiti tako zahtevnega, kompleksnega branja, ki je nastajalo desetletje dolgo ter povezuje in včasih tudi združuje nešteta različna področja, tudi dogodke. K sodelovanju je bilo povabljenih več kot deset doktorjev različnih znanosti, mnogi niso zdržali, že med nastajanjem knjige so odstopali, na koncu je ostalo le nekaj najbolj pogumnih posameznikov. Uradne rojenice knjigi niso bile naklonjene; državni aparat, parlament in celo stranke so jo ignorirali, Janšev vladni kabinet je bil mnenja, da je ne potrebuje, pri predsedniku Pahorju so jo najprej izgubili, potem spet našli, na RTV pa še vedno ne vedo, kaj bi z njo počeli, in se skrivajo, podobno tudi SAZU, da ne govorim o Cerkvi. Kje se s kritiko Draga Bajta popolnoma strinjamo? Še nihče se ni spustil v stavčno drobovje knjige, zato se strinjamo z recenzentom, jezikoslovcem, vse bi lahko bilo bolje. Premalo premišljeni prelomi strani bi zahtevali rekonstrukcijo misli, nadgrajevanje stavkov (povedi), nekatere bi morali celo na novo zapisati, kar zapisujemo z opravičilom, da bo lažje odpustiti slovničnim napakam; pikicam in vejicam, sklanjatvam, a le kje na svetu je še kaj popolnosti? A obljubljamo, od tu in od danes dalje bo pri našem delu vse še boljše, tudi po zaslugi recenzenta. Če bo prišlo do ponovne izdaje, bo vse popravljeno, če bo prevedena, pa bo sploh drugače. Kje se z Dragom Bajtom deloma strinjamo? Najprej glede slovenskih madežev: madeže ima vsaka družba, ti niso najbolj pomembni, pomembnejši so vzroki za njihovo nastajanje, še posebej njihovo odstranjevanje tako, da se več ne pojavljajo, zato izbrani naslov recenzije resnično ni najboljša izbira. Potem pa Bajt pravi: »Pripoved, dokaj živahno in pogosto prenapolnjeno z zastranjevalnimi ekskurzi, razvija z ilustrativnimi primeri iz svoje izkušnje in zgledi iz izkušenj prijateljev; tako je dokaj raztrgano miselno razglabljanje še bolj fragmentarno razlomljeno besedilo [„] Prekinjajo ga tudi pogosti citati iz tujih del, ki so le redko označeni, in obilica podatkov, navedenih iz raznih spletnih virov.« Seveda ima Bajt prav, a on ni videl obrazov mojih prijateljev, ki so v strahu, da se jim ne bi kaj zgodilo, pobegnili - saj je kaj takega zapisati že bogokletno - in prenehali sodelovati. Zato sem se prav s takimi informacijskimi ekskurzi zavaroval pred vsemi mogočimi, tudi sodnimi posledicami. A bistvo knjige je in ostane komu izstaviti račun za nastajanje in tudi za odstranjevanje madežev, z vsemi posledicami. In pogojno zapisano, dober pisec take vsebine je lahko le človek, ki ima svoboden pogled na preteklost in tudi v prihodnost, ne služi nobeni ideologiji in ni bil služkinja nobenemu družbenemu sistemu! Šele zdaj v EU lahko razmišljamo, govorimo in tudi pišemo, kot hočemo, ker ni več zapovedano, da je pisec lahko le in samo tisti, ki ima status »družbeno angažiranega delavca z mandatom CK«. Pisanje o preteklosti in zgodovini ni več in nikoli več ne bo v popolni lasti politike in njenih stricev, izbranih piscev in pisunov, pisanje je končno postalo akt svobodnega izražanja kateregakoli človeka in hvala bogu, pisanje je končno postalo svetovni trend svobodnih ljudi, ne glede na izobrazbo in njeno usmeritev. In končno, nihče si ne more več lastiti trga, kot je to bilo v socialističnih časih, tržni dominanci političnega diktata, prej ali slej bodo tudi iz naših knjigarn izginile knjige o Titu in njegovih ljubicah, Stalinu in Hitlerju, ki danes bralca kar na vhodu vsiljivo pozdravljajo kot simboli moči in zločinstva, ki so pobegnili dostojnosti časa, pojavile se bodo knjige o tem, kako živeti, preživeti in upravljati s svojo srečo glede na sposobnosti posameznika, skladno s standardi moderne družbe. In kje se z Dragom Bajtom ne strinjamo? Bajt je zapisal: »Knjiga „ je izšla v samozaložbi. Prav zato je nekoliko podstandardna glede na izdaje, ki tačas izhajajo po Sloveniji; to velja tako za notranjo in zunanjo opremo kot tudi za samo besedilo, ki je grafično in tipografsko stavljeno precej nesodobno in površno«. Ne strinjamo se zato, ker so naše izkušnje preveč grenke, saj celo založbe lomastijo s knjigo, kot se jim zahoče. Izločajo, prirejajo in se norčujejo iz avtorja, ki je za njih menda - smet „ Le berite to knjigo, kaj si založba lahko privošči, sicer pa - le kdo bi si upal natisniti tako knjigo, kot je Komu izstaviti račun? Kdo bi si upal tvegati ta korak brez posledic? Kdo ima toliko poguma? Kdo? Skoraj ga ni videti. Knjigo je iz- dala gospodarska družba, registrirana za založništvo - na Slovenskem jih je nekaj čez sto -, kar nima nič skupnega s samozaložbo, kot vztrajno omenja recenzent in je pogosto slišano v slabšalnem pomenu. Mimogrede, knjiga, ki je po mnenju mnogih kupcev, prijateljev in znancev zelo lepa, je že na mednarodnem trgu, zaradi primerne prodajne cene so stroški že pokriti, kar je izjemen poslovni dosežek, postala je uspešen produkt, k čemur je v veliki meri pripomogla atraktivna zasnova naslovnice, notranje opreme ter nizanja vsebine, kar je v popolnem nasprotju s stališčem recenzenta, ki govori o podstandardu, nesodobnosti in površnosti, a tudi on ima pravico do svojega mnenja. Knjiga Komu izstaviti račun? Izzivanja in madeži je prva knjiga, ki slovenskemu bralcu na široko odpira okno v skrivnostni svet Resnice, ki na Slovenskem postaja vse bolj skrita in zavita, v kateri lahko vsakdo išče vzroke za Stanje, pa tudi pogoje za Prihodnost, brez nadzora države in diktata velikega Gospodarja, kot je bilo v polpreteklem času. Sicer pa je prava ost pisanja, da ne bo pomote, vseskozi usmerjena v iskanje odgovora, komu izstaviti račun za zablodo, ki so jo slovenskemu narodu povzročili nosilci boljševistične revolucije na Slovenskem, ki so vse bolj ponosni na dejanja, če bi njihova preteklost res temeljila na tako izjemnih rezultatih, (http://www.youtube.com/w atch?v=ifydoTov3J8&feature=youtu.be), ker spet hočemo, pa spet nočemo biti del EU, iz nekaterih medijev pa je celo sklepati, da se nam nekateri tovariši že kar smejijo, saj so s pomočjo njihove revolucije in državljanske vojne postali izjemno bogati, pristali so v sami Indiji Koromandiji, kot jo je obljubljala komunistična ideologija. In paradoks, nihče jim ne očita kraje, pohlepa, niso deležni represivnih ukrepov ali kratenja svobode. Vse kaže, da jim ni treba vrniti niti kupov denarja iz naše skupne vreče, ki so jih pred nosom vseh državljanov in z vedenjem državne administracije z bankami na čelu odnesli na Kajmanske in Deviške otoke, na Ciper in v Luksemburg in še kam drugam, da ima od tega koristi, ne boste verjeli - tujec. Ja, ja, kar tujec, tisti, ki niti ne ve, kje je ta naša majhna in nebogljena Slovenija, torej tujec, ki ni imel nič skupnega z znojem in trpljenjem pri nastajanju tega bogastva, samo čudi se temu slovenskemu fenomenu, razbrzdanemu nastopaštvu in zapravljanju slovenskega delavskega denarja. Vse, kar je še ostalo, je prava bagatela. Simbolično sta na mizi ostali le še solata in sol. Na mizi proletarski. Dr. Julij Bertoncelj, Založba Berton, d. o. o., Kranj ROBERT BOBNiC red kratkim mi je kolega, ki kot , oblikovalec dela pri enem izmed slovenskih časnikov, poslal preprosto vprašanje, kaj je narobe s slovenskimi mediji; s sodelavci namreč dela analizo o odnosu bralcev in producentov do medijev. Na vprašanje zaradi pomanjkanja časa ali zaradi lenobe ali pa zaradi ne vem česa že nisem odgovoril. Morda pa na vprašanje sploh ni treba odgovoriti, morda si vprašanje odgovori že kar samo - in morda je to vprašanje usodno povezano z usodo edinstvene medijske institucije Radia Študent ter nekaterih drugih medijskih eksperimentov, predvsem časopisa Tribuna, ki jih v tej zgodbi (ta očitno ni klasična aristotelovska drama s katarzo na koncu) ne smemo pozabiti. S slovenskimi mediji je narobe prav to, da so slovenski, da so neločljivi del slovenske (post) tranzicijske političnoekonomske realnosti. Pa ne, da bi mediji preprosto bili ideološki instrument političnoekonomskega razreda, temveč so eklatanten primer privatizacije, s katero so se najbolj okoristili ravno še s komunistično partijo vzgojeni politični razred ali z njim povezani posamezniki. Temu samo po sebi sledi, da slovenski medijski trg, predvsem trg elektronskih medijev, ponuja mnoštvo na videz različnih programov, ki pa so oropani vsakršnega vsebinskega pluralizma, še huje, v čedalje večji meri so generator novega, s spektakelsko logiko vitaliziranega ruralizma. Če si vprašanje, kaj je narobe s slovenskimi mediji, odgovori ravno z označevalcem slovenski, pa si odgovori tudi z označevalcem mediji. S slovenskimi mediji je narobe tudi in predvsem to, da v dobi novih medijev, ki nikakor ne izpodrivajo starih, temveč jih preoblikujejo, ne vedo, kaj je medij, in da temu primerno niso sposobni realizirati potenciala novih in starih medijev, ki temeljito spreminjajo tudi produkcijske pogoje, v katerih danes delujejo množični mediji. Kako pa v takšnem rokohitrskem mapiranju misliti domače medijske krajine, neodvisne medije in neodvisno kulturo, katere neločljiv del, pravzaprav aktivna sila je ravno Radio Študent - tudi tako, da kot edina medijska institucija redno in kritiško spremlja neodvisno kulturno in umetniško ustvarjenje, da tako rekoč povezuje in osmišlja neodvisno sceno? Morda ne bi bilo strateško nekoristno premisliti samega koncepta neodvisnosti in alternative ter alternativnih in neodvisnih medijev, pri čemer se zdi zanimivo, da v zadnjih letih bolj kot o alternativi govorimo o neodvisnosti. Kar pa ni nepomembno - koncept alternative, ki se v slovenskem diskurzivnem prostoru veže predvsem na osemdeseta leta, namreč predpostavlja razliko do mainstreama, ta razlika pa v bistvu samo ponovi modernistični binarni režim vrednotenja, ki se vzpostavi na razliki med popularno in visoko kulturo. Alternativa se artikulira v opoziciji in kontrahegemoniji, kar implicira razumevanje družbenih razmerij kot statičnih in zaznamovanih z nekim globokim protislovjem. Nasprotno pa lahko koncept neodvisnosti že razume, da v današnjih družbah nimamo opraviti le z nekim globokim protislovjem, iz katerega bi izvirala opozicijska družbena razmerja, ampak z nečim bolj kompleksnim, s heterogenostjo in pluralizmom družbenih razmerij. V tem točno določenem smislu koncept neodvisnosti ni reartikulacija opozicije alternativa/mainstream, temveč artikulacija samoniklosti določenih praks. Neodvisnost in alternativa se potemtakem primarno vzpostavlja diskurzivno, ta diskurz pa pogledi naslednja številka izide 25. septembra 2013 Neodvisni mediji -od koga in od česa? Čas je že, da se začne pisati zgodbo o transformaciji študentskega in mladinskega organiziranja, zgodbo, ki bo za sabo potegnila tudi vprašanje vsebinske in institucionalne transformacije študentskih in mladinskih medijev, tudi Mladine. je v slovenskem prostoru v veliki meri odvisen od Radia Študent, ki s svojim kritiškim diskur-zom tako na polju umetnosti kot glasbe riše podobo tega, kar je neodvisno in alternativno. Imperativ se potemtakem zdi jasen, zaradi di-skurzivne pogojenosti koncepta alternative in neodvisnosti moramo reartikulirati, če ne celo odpraviti ali predrugačiti binarne opozicije med alternativo in mainstreamom, neodvisnostjo in odvisnostjo, popularno in visoko kulturo, kajti to so diskurzivni režimi, ki so del samega institucionalnega in produkcijskega ustroja, znotraj katerih deluje neka scena. Še huje, to so diskurzivni režimi, ki legitimirajo oblastna razmerja na kulturni, umetniški, medijski in širše gledano politični sceni. (Mimogrede, pomislimo ob tem na perverzno logiko, s katero so si država in občine predvsem prek javnih zavodov pod svojo perut vzele prav določene oblike kulturnega in umetniškega ustvarjanja, ostale pa prepustile trgu. In ker tega ni, so te oblike znova odvisne od državne in občinskega dobrovoljnega subvencioniranja). Natanko ta razmerja pa so eden izmed ključnih problemov, od katerega je odvisen nadaljnji obstoj neodvisnih in alternativnih medijev, pa tudi neodvisne in alternativne kulture. Ker so diskurzivni režimi, s katerimi se govori o neodvisnem in alternativnem, del samega institucionalnega in političnoekonomskega ustroja, znotraj katerega deluje tudi Radio Študent, alternative in neodvisnosti ne moremo osmi-sliti le diskurzivno, ampak tudi in predvsem v vzpostavljanju drugih in drugačnih produkcijskih praks in pogojev. Kot kaže primer Radia Študent, so ti produkcijski pogoji zgodovinsko pridobljeni in oblikovani - enostavno rečeno, pridobljeni so z bojem. Skratka, ti produkcijski pogoji niso dani za večno - še huje, niso od boga poslani, temveč so od nekoga odvisni. Toda nobenega smisla nima govoriti o slavni in famozni preteklosti, ki prej ko slej konča v mitologizaciji in fetišizaciji. Tako ali tako pa to počnejo drugi, dominantni diskurzi, ki ob dvajseti obletnici samostojne republike niso mogli nehati ponavljati prispevka, ki so ga bojda k nastanku države prispevali neodvisni študentski in mladinski mediji (Radio Študent, Tribuna, Mladina, Katedra), niso pa takrat prav nič rekli o pogojih, v katerih ti mediji delujejo danes, pravzaprav so se obnašali, kot da teh medijev sploh ni več ali kot da se je leta 1989 ali 1991 zgodovina zares ustavila. Da pa bi lahko kakšno rekli o pogojih, v katerih delujejo ti mediji danes, pa pravzaprav moramo kakšno reči o zgodovini, brez nostalgičnega patosa in brez nesmiselnega iskanja izgubljenega časa. Vprašanje kako smo postali to, kar smo, namreč pomeni vzpostaviti razliko do zgodovine, ravno ta razlika pa ne samo, da mora pokazati tisto, kar nismo več, ampak s tem, ko pokaže tisto, kar nismo več, pokaže tisto, kar šele postajamo. Eno je gotovo, političnoekonomsko situacija, v kateri se trenutno nahaja Radio Študent - pa tudi časopis Tribuna -, ki bo, kot kaže, zaradi zmanjšanega sofinanciranega deleža s strani ŠOU v Ljubljani, moral bistveno krčiti program, da ne govorimo o tem, da je pod vprašaj znova prišel njegov obstoj, ni konsekvenca nekega posameznega dogodka, temveč vztrajne in večletne erozije študentske politike, od katere so hočeš nočeš ti mediji tudi eksistencialno odvisni. Neodvisnost, kolikor se ta meri političnoekonomsko, se namreč v primeru domačih, recimo temu alternativnih medijev kaže na eni strani v neodvisnosti od države in na drugi od trga, zaradi zgodovinskih razlogov - ker so ti mediji praviloma študentski - pa se ta neod- visnost podvoji z avtonomnim paradržavnim študentskim organiziranjem, nastalim skozi transformacijo nekdanje mladinske organizacije Zveze socialistične mladine. (Čas je že, da se začne pisati zgodbo o transformaciji študentskega in mladinskega organiziranja, zgodbo, ki bo za sabo potegnila tudi vprašanje vsebinske in institucionalne transformacije študentskih in mladinskih medijev, tudi Mladine.) Natanko v tem je tudi problem, arhitektura neodvisnega in od države ločenega študentskega organiziranja se počasi seseda sama vase, vendar ne zaradi zmanjšanega finančnega dotoka iz študentskega dela, pač pa predvsem zaradi tega, ker se je študentsko organiziranje v zadnjih dvajsetih letih popolnoma depolitiziralo. Da pa ne bo pomote, depolitizirana študentska politika ni posledica nizke volilne udeležbe (ta se zadnja leta giblje med desetimi in petnajstimi odstotki), temveč predvsem posledica preslikave državnega političnoekonomskega kalupa na študentsko organiziranje - in to z vsemi »prednostmi« vred, tudi in predvsem tistimi, ki so študentski strankokraciji omogočile, da je zapravila zgodovinsko že vzpostavljene dosežke mladinskega in študentskega organiziranja, pa tudi in predvsem pretvorbo študentskih organizacij v podjetno in menedžersko logiko. Če kaj, se mora na novo aktivirati ravno študentska skupnost in mladina, ta pa je depolitizirana in deaktivirana ravno v tolikšni meri kot skupnost nasploh, to pa je zoper neločljivo splošni eno(ne) umnosti, kakršno servira obstoječa medijska krajina in študentska kultura - sicer pa, kaj pa pomeni politična zavest in politično delovanje, če ne ravno možnost preseka z enoumjem in konsekventna izpostavitev razlik? Vrtimo se v začaranem krogu in niti ne vemo, kje in kdaj točno bi se ustavili, da bi lahko iz njega tudi izstopili. Tako lahko danes do onemoglosti debatiramo, kaj naj bi programsko in konceptualno Radio Študent ali pa kak drug soroden medij sploh bil - in če kdaj, potem so te debate potrebne ravno zdaj! -, vendar bomo nemara že v času debate ostali brez osnovnih materialnih sredstev, da bi te konceptualne in programske koordinate sploh bili zmožni realizirati. Nasprotnik pač ne deluje več po ideoloških, ampak po ekonomskih principih - dandanes oblast medijev sploh ne bere ali posluša ali gleda. Danes se cenzura primarno dogaja v ekonomskih koordinatah - kar pa nikakor ne pomeni, da ni več neposrednih cenzorskih posegov in vplivov. Točneje, danes se ideološka cenzura praviloma godi skozi ekonomsko perspektivo. Ideološke niso več le besede, temveč predvsem številke. Z drugimi besedami, brez številk tudi besed ni več. Medij mora najprej sploh obstajati - in da bi obstajal, mora imeti sredstva -, da lahko govori in sporoča. Da pa bi imel sredstva, se mora medij, ki ne pristane enostavno na obstoječo stvarnost, in edino tako ostane neodvisen v času in prostoru, aktivirati kot realna družbena in politična in komunikativna sila. To pa pomeni natanko to, da mora radio v realnosti, bistveno zaznamovani z novimi mediji in posttranzicij-sko medijsko puščavo, ponovno premisliti samo potencialnost - sposodimo si slavni Brechtov koncept - radia kot komunikacijskega aparata. »Ni potrebe niti za strah niti za upanje, pač pa je treba le poiskati novo orožje,« pa ob tem še pravi Gilles Deleuze. ■ Robert Bobnič je urednik Redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent, v letih 2011-2012 je bil odgovorni urednik časopisa Tribuna. NadOdiatNE 080 11 99, 01 47 37 600, INFORMACIJE: www.pogledi.si ali narocnine@delo.si - I 6? ro q:: fü M (D ■ CO ._ t^ E .TB g C! E .■C3 53 ™ <> EE t; H ^^^ :j tj o E I—