Kako je šel Makaronov Jurijček prvič v Metliko na semenj fčrtiea iz Bele Krajine; spisal •—e.) tavim, da ne znate, kje je Cerkvišče. In kako bi tudi znali, prijateljčki moji? ¦r(. Spredaj gozd, zadej gozd, z leve in desne gozd v sredi pa nekoliko njiv in hiš, gospodarskih poslopij in vrtov, katere so nazvali z iraenom ..Cerkvišče." Pripovedujejo, da je ondii stala nekdaj velika cerkev, a divji Turki so jo razdejali, ne vein — ali zelo dvomim, da bi bila resnična ta pripovedka, ker se je naše Oerkvišče tako skrilo v samoto in obzidalo z zelenira gozdom, da ga niti rudeče hlačasti Turki ne bi bili našli. A kaj bi se o tem prepirali, bodi, kakor je komu drago, samo toliko povem, da so imeli Makaronovi na Cerkvišči sina Jurijčka in da je temu svojemu sinčku obljubila njegova mati, da ga vzame s seboj v Metliko na semenj. To je bilo popraševanja in pripovedovanja, kdaj bode torek po sv. Mihelu, ko je v lepej Metliki semenj. Ia kaj bi ne, saj je bilo dosti treba, predno se je siromašnemu Jurijčku dopovedalo, kaj je prav za prav semeuj. Naposled je Ju-rijček vender toliko razumel, da je semenj to, če pride veliko veliko Ijudij skupaj, ki prineso se seboj mnogo lepih stvarij, da je prodajejo. In Metlika! Koliko pre-krasnih mislij se je porodilo pri tej besedi v Jurijčkovej bistrej glavici! Kolikokrat je vže slišal to besedo, kolikokrat je vže slišal o njej pripovedovati, kolikokrat se je porodila v njegovem srci želja, da vidi Metliko. In zdaj, zdaj se bode izpolnila ta njegova želja; kako bi se Jiirijček paž ne veselil Miheljskega semnja. Prišeljetorek. Danes ni bndila mati Jiirijčka, prišel je on sam k materi in dejal: — Nu, mati, le hitro, Metlika je daleč! I)a bi ga bili videli, kako se je oblekel! Baš tako, kakor da bi šel v eerkev. Nov kriljak (klobuk) z rudeče po-barvanim kokošjim peresom, ki ga je nosil samo ob največjih praznikih. šopiril se mu je danes na glavi, šibki životek mu je objemal črn telovnik, opasal se je z rudečim, širokim in ]epo obšitim pasom in široke, bele bregeše (hlače) so mu bahato raahale iznad podkovanih škorenj, katere je obuval le o redkih prilikah. Nu pa recite, da ni bil bahač ta Makaronov Jiirijček! — Idirao! — dejal je naposled, ko je niati naložila na glavo velik jerbas, v katerem je bilo uekoliko vencev čebule, nekoliko vrečie repnega in zeljnega se-mena in iz katere sta stegovala dva mlada petelinčka svoja dolga rožasta vratova. — Z Bogom! — rekel je ponosno domačim in se držal kakor bi se spravljal na bogsigavedi kako dolgo potovanje. In šla sta. Zgovoren je bil Jurijeek, ko je korakal poleg svoje matere v Metliko na se-meuj. Vsaka stvarca ga je zanimala in nikakor mu ni mogla mati dosti napripo-vedovati, kaj se bode vse videlo na semnji. Pa še, da je ni moral vedno opomi-nati, da naj raalo hitreje stopa. — Stopite nu vender malo hitreje, mati! — — Ali res -ne raorete hitreje, poglejte mene, — dejal je ponosno in delal stopinje za dva druga. Smijala se rau je dobra raati, mislež si: le čakaj, bodeš —~< 99 >~— vže še vedel, kje je Metlika. če sta srečala kakega človeka, takrat je bil Jurijče še posebno ponosen; kar slišati ni hotel, če je kdo dejal: nKaj gre ta mali tudi z vami ?" — Saj on vender ni več majhen, saj gre vže na semenj! Do Krasinca, velike prijazne vasi, sta vže skoraj prišla z materjo. Nu, to ui bilo Jurijčku nič novega, kolikokrat je vže bil na Krasincu! In Podzemelj, kate-rega bela eerkvica in prijazne hišice so mu kipele nasproti tara izpod vinorodnega Kueerja? Kaj je Podzemelj Makaronovemu Jurijčku, kamor je hodil vže več kot jedno leto v popoldansko šolo in ob nedeljah v cerkev. To so njemu stari, znani kraji, kateri ga ne zanimajo, saj gre v Metliko na semenj! Tam izza Podzemlja proti Grmu ni bil naš Jurijeek več tako hud na uogah in korakal je bolj zložno se svojo materjo. A malo dalje je celo poprašal: — Mati, ali bodeva skoraj v Metliki ? Nisem mislil, da je tako daleč. Zakaj je niso napravili bliže? Da ste ga videli, kako je veselo poskočil, ko je zagledal prve hiše vasi Primostka. — Evo, evo Metlike! — vzkliknil je hitro. — Bodeš še malo poeakal! — dejala mu je mati. — To ni Metlika, to je Primostek, vidiš most preko Lahinje in oui skalnati mlin pod cesto. Do Metlike imava še toliko, kolikor od tukaj do Podzeralja. — — To ne bode konca tej cesti — dejal je Jiirijček malo nejevoljeno — da bi bil znal, da je Metlika tako daleč, ostal bi bil še naposled doma. — In res, tam v Galginein hribn je opešal naš Jiirijeek tako, da je zaostajal za materjo in sta morala večkrat počivati. Oj ta Metlika, da je tako daleč! Novih močij so dobile Jiirijčkove noge, ko je zagledal vrhu hriba bele zvonike mesta Metlike, katera se je stisnila v malem jarku. To je tedaj ta Metlika? Nii, do nje bode vže še prišel, in ko pride tja, ne bode rau vee treba hoditi, ondti bode le gledal in občudoval lepoto mesta in sernnja. In cesta se je zavila v dolino in zopet je hitreje korakal trudni Jiirijček ob strani svoje matere proti belej Metliki, kiju je pozdravljala z vsemi svojimi hišami in zgovoraimi sejmarji Bila sta v Metliki! — * * * Ej, to je bilo novosti! Ni vedel ubogi Jurijček, kam bi obrnil oči. Ako je gledal na jedno strau prijazne hiše, užel mu je od druge strani dolgobrki Vlah, ki je gonil čredo smrdljivih, dlakavib. kozlov, katerih bradate in rogate glave je Jiinjček tako rad gledal in katerih še nikdar ni videl toliko skupaj. Ako se je zaraaknil v lično hrvatsko kočijico, ki je pridrdrala po Karlovškej cesti, pozabil je na mater, ki ga je vedno opominala, da aaj hitreje stopi, in ga za roko dalje vlekla. In oni šum, krik, drdranje, ropotanje, oglušil bi od vsega tega! Zdelo se mu je. kakor da bi ga zaprli v kak panj, ker najveeje upitje in skakanje razposajenih otrok v šolskej sobi ni bilo niti senca temu vrišču. A kaj še le, ko sta stopila z materjo na mestni trg! Tu nisi mogel niti pošteno stopiti, ljudje, vozovi, živina vse se je suvalo in gnjetlo na trgu. Pa one visoke hiše, kakor da so vzrasle iz zemlje! Kaj tacega ni videl Jurijček v vsem svojern življenji. Bog moj, koliko se je potrosilo, da se je sezidala taka hiša! Hm, okua so jej malo iie večja, uego li na Oerkvišči vrata. Oudni ljudje ta gospoda! A kaj vse to, kaj vse to? Koliko raznovrstnega blaga se je nakopičilo danes v tej božjej Metliki! Evo lesenih hišic karlovških židov in drugih trgovcev, M so kakor bi bile sezidane od razne drage obleke; tu se dobe dolge suknje, težki za-bunci (kožuhi), gumbasti telovniki, gosposke hlačice, belo perilo; raalo dalje raz-stavil je pridni črevljar črevlje in črevljičke, škoruje in škornjice z malimi svetlirai podkovami, kakeršnih ne bi napravil niti cerkviški mojster Malešev Matijc, da si tudi on nekaj umeje: dalje se je razpostavilo celo krdelo klobučarjev in obesilo tam po onih predalih toliko prekrasnih klobukov z ozkimi in širokimi okrajki, so ši-rokimi, pisanimi trakovi in šopki raznega barvanega perja, pred katerim naj bi se skrilo celo rudeče pero na Jurijekovem klobuku. Pa kdo bi vse naštel! Jurijček ni vedel, kam bi gledal; danes nra je bilo premalo dvoje očij, komaj bi bilo, da ima še zadaj na glavi drugih dvoje, ker če je gledal na jeduo stran, spregledal je na drugej kako zanimivo novost. In nikdar ni konca temu metliškemu trgu f Saj sta se vender suvala vže precej časa z materjo po onej gnječi, paješevedno novih in zanimivih stvarij dosti! Tu so si napravili svoje šatore zgovorni stavkarji (kramarji) in razložili toliko svetlih in pisanih reči, da so siromašnemu Jurijčku kar vid jemale: iglice, ogledalca, trakovi, nožiči, urice, igrače, male in velike or-geljce in kdo bi naštel vse te drobnosti. katerim on niti imena vedel ni! Da, še celo loncev, skled in skledic, belih in pisanik pladnikov, ki so posebno njegovo mater zanimali, ni rnanjkalo; in Bibni&an je pripeljal tu sem celo skladanico čebrov, škafov, barigelj, brent, nešk in drugo tako leseno blago. Ej, ej, to je pae nekaj lepega ta semenj, človek dobi tu vsega, česar mu le srce poželi, mislil si je Jii-rijček, čudil se in gledal in zopet se čudil iu gledal. In ti Ijudje! Mislil je Jiirijček, da bode videl samo znane Bele Kranjce in vender koliko je tu raznih nošenj iz raznih krajev. TJtegnil se jih je nagledati, ko si je mati naposled vender le našla prazen kotiček. kjer je razpostavila vsebino svojega jerbasa. Evo tam Kranjca v ozkih jerhastih hlačah z velikim dežnikom na rami, tam poleg njega stoji širokohlačni Hrvat z rudečo torbo ob bedrih! Evo ne-rodne Kočevarke v velikih škornjib. z zelenim predpasnikom in vitke Zumberčanke z rudečo, zlato obšito čepico na glavi in dragim zastorom; evo priprostega Belega Kranjea in ponosnega gospoda, ali pa tenke, bledoliene gospodičine. Šumelo je Jiirijfiku po glavi, a bilo mu je. kakor da sanja, videl je preveč in ves zamaknen je stal poleg svoje matere. — 0 jemnasta, kaj neki je pa to? — vzkliknil je najedenkrat Jurijček in se obrnil na stran, od koder so se začuli, mili, neznani glasovi. Godba je to bila, vender vsa drugačna od godbe hrvatskih godcev, ki so tam po zirai na Markuševej svatbi na Oerkvišči godli; take godbe Jurijček do sedaj še ni nikdar slišal. Aha! evo tujega, popotnega moža z malo skrinjico na jermenu, ki nekaj na njej vrti. Bog moj, čudne godbe za Makaronovega Jiirijčka! — Ej, ej, a kaj pa je ono tam, ona mala živalica v rudečih hlacicah in suknjici, katera tako urno skače okolo onega tujega moža, kaka žival je neki to ? Psiček ni, mačka tudi ne — hra------- kaj bi neki bilo? Pa kako urna je, kako milo gleda! In lej ga kleka še celo sabljieo nosi v rokah, pravo sabljico — vidi dobro naš JVirijček. Hm, hm, kaj tacega pa še ni videl svoj živ dan ne--------Nekaj se mu pa veuder Je zdi, ali ui podobna onej naslikanej živalici v šolskej sobi, za katero so dejali gospod učitelj, da se zove —•*< 101 >¦•— opica. Kaj, ko bi bila to opiea?--------Vender ne, ona nima rudečega oblačilca, ona ne drži na strani ostre sabljice. Moti se Jiirijeek--------—¦ Stopil je Jurijček malo bliže k oneinu tujemu možu in k onej mičnej živalici. Mati se je ravno pogajala z neko gospo in niti opazila ni, da se je odstranil od nje njen sinček. A siromašni Jurijeek je bil tako zamaknen v čudno živalico, da niti pomislil ni, da ne sme od matere nikamor, nego smijoč se, stopal je z dru-gimi otroci za onim čudnira tujcein z opico. Hm, koliko stvarij je vender zuala ta živalica; obračala se je in plesala, kakor vrtaljka, mahala se sabljico po zraku, priklonjevala se na vse strani — celo Jurijčku se je jedenkrat priklonila, na kar se je on se ve da glasno nasmijal, pačila se na vse načine, skočila na skrinjico in iz skrinjice možu za vrat, zgrabila ga za dolgo brado, vzela mu klobuk z glave in mu ga zopet dela na glavo, in kdo ve, kaj je še vse počenjala uboga žival. Kdo bi tega ue gledal, kdo bi se temu ne smijal? Jiirjjček je pozabil na mater, pozabil na semenj in spremljal tujca dolgo, dokler ni ta zginil v jednej izmej hiš, iz katere se ni več vrnil. Ozrl se je Jurijček na vse strani in še le zdaj mu pade na um, da ni pri materi. Pogledal je sem, pogledal tja, a njegove matere ni bilo uikjer! — Mati, mati, kje ste? — zavpije nekolikokrati, a hrup in vrišč glasnil] sejmarjev rau doni na ušesa. — Ste li videle kje mojo mater ? —¦ poprašal je nekoliko žen, ki so se vra-čale s praznimi košaricami. — Ne poznamo tvoje raatere, —¦ odgovorile so mu in hitele dalje. Bilo je pač hudo ubogemu Jurijčku in posilile so ga solze. Jokal se je glasno. Kam naj se obrne mej toliko množico v neznanem raestu? — Ali znate, kje je moja mati? — poprašal je druge. — Ne poznamo je! — Kako se je sedaj kesal ubogi Jurijček, da ni ostal pri svojej dobrej materi. Kaj bode zdaj, morda je ne bode nikdar več videl, morda ne bode nikdar več prišel na Cerkvišže. Doraa ga bodo iskali, a on se bode potikal mej tujimi ne-znanimi ljudmi in prosil kruha. Oj zakaj ni vender ostal pri materi! Glasno se je jokal. — Kaj ti je, mali? — slišal se je za njira oster glas; Jurijček se obrne ia ugleda pred seboj velikega krepkega moža v vojaškej obleki in z dolgo sabljo ob strani. Prestrašil se ga je. — Mater sem zgubil! — dejal je plakaje. — Pojdi z menoj! — dejal rau je mož. — Zakaj pa nisi ostal pri materi? — Molčal je Jurijček, kesal se in trdno obljubil, da niatere nikdar več ne za- pusti. Šla sta z možem precej dolgo, dokler ne prideta do lepe velike hiše z zla-timi golobčeki na pročelji. — Tu dobiš svojo mater! — dejal je mož mileje — a drugič se bolje pazi svoje matere. Hvaležao je pogledal Jurijček moža in veselo stopil v hišo. A kdo ga je ondu čakal? Kdo drugi, nego njegova dobra mati. — Mati draga! — zavpil je veselo Jurijček, stekel k materi in jo prijel za zastor. — Ne bodem nikdar več šel za tujim človekom! pristavil je skesano. —•¦< 102 >*-•— — Le počakaj ti nagajivec, nikdar te več ne vzamem na semenj. Tako me je skrbelo! — dejala je mati in ga pogladila po licu. Kaj naj še pripovedujem? Mati je dobro prodala svojo drobnjavo, kupila ne-koliko loncev in skled. a Jurijček je dobil pri Jecetarji" konja in sabljo — spomin na svoj prvi semenj. A potem sta se vrnila na Cerkvišče po starem potu. — Kako je bilo na sejmu? — prašali so ju domači. — Lepo je bilo, lepo — odrezal seje Jurijček — ali semenj me ne bode več videl, dokler ne bodem velik. Skoraj bi se bil zgubil! Kakor v sanjah se je spominal raznih stvarij, ki jih je videl na sejinu, raislil še dolgo Da one razne Ijudi, na moža z opico, na prestali strah, na prijazno Mefcliko in bil vesel, da je zopet na Oerkvišči, kjer ni sicer toliko lepega ali elovek je saj brez skrbi, da se ne zgubi ¦— — —