Poštnina plačana v gotovini. PROSVETNI DELAVEC GLASILO SINDIKATA PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE Štev. 4-5 Ljubljana, 1. marca 1951. ^ Leto II. v interesi ljudstva in NA PRAGU zares ustvarjalne PEDAGOŠKE DEJAVNOSTI domovine so za nas J ° najvišji zakon“ (Ivo Lola Ribar) Močan vpliv velikih delovnih akcij, od prve mladinske proge Brčko —Banoviči do avtomobilske ceste »Bratstva in enotnosti« se odraža pri oblikovanju značaja mladega človeka — graditelja. Mladi graditelj si utrjuje voljo, pogum, značajnost, skromnost, poštenost in tovarištvo. Iz mnogih delovnih akcij ima Ljudska mladina dokaj bogate izkušnje pri vzgojnem delu; spomnimo se samo gesla graditeljev proge Šamac —Sarajevo: »Mi gradimo progo — proga gradi nas!« Vse te izkušnje bo Ljudska mladina Jugoslavije izkoristila letos pri. organizaciji življenja mladinskih delovnih brigad. Partija in Tito sta dala mladini Jugoslavije v letošnjem letu novo odgovorno in častno nalogo. Tretja mladinska proga: Dobo j—Banja Luka mora biti zgrajena 1951! Da bo lahko prvi vlak zavozil na novo progo, stoje pred 80.000 mladimi graditelji (od tega iz Slovenije 2000 brigadirjev iz vrst kmečke mladine in 1500 iz vrst šolske mladine) te odgovorne naloge: premetati bo potrebno milijon prostorninskih metrov zemlje, položiti 92 km tira, zgraditi tri predore v skupni dolžini 3676 m. Proga bo imela 31 mostov v skupni razpetini 900 metrov. Ljudska mladina bo zgradila progo s pomočjo Partije in ob podpori vsega ljudstva. Nemajhno vlogo pri tej pomoči pa ima tudi prosvetni delavec. V čem naj se kaže ta njegova pomoč? Staršem je prosvetni delavec nedvomno najbližji. Zato je v tem primeru tudi prvi. poklicanl da jih opozori tudi na veliko vzgojno vlogo mladinske delovne akcije ter jim obrazloži potrebe tako, da bodo starši zaupali mladince organizaciji. Mnogo lahko prosvetni delavec pomaga pri vzgoji udeležencev delovne akcije tudi s tem, da gre z njimi v brigado, ako mu to dopušča čas. Tudi starši bodo dobrodošli gostje v mladinski delovni brigadi. Naj ne bo delovne brigade šolske mladine, v kateri ne bi bili vključeni prosvetni delavci in starši. Na sami delovni akciji se bo tako še bolj kovala vez med družino, šolo in Ljudsko mladino. Dobro bo tudi, ako profesorji v učnih urah ali pa sicer pobliže seznanijo svoje dijake in javnost z deželo, po kateri bo tekla proga, z njenimi znamenitostmi, junaško zgodovino naroda Krajine, običaji in šegami prebivalstva. Če bo pa poskušal sovražnik zanetiti med starše nezaupanje do Ljudske mladine in | njenih brigad, bodo prosvetni delavci s tolmačenjem vzgojnega valiva delovnih akcij in objasnjenjem cilja, ki ga sovražnik zasleduje, njegovo delo onemogočili, njega samega pa razkrinkali. Ne smemo pozabiti na to, da je v lanskem letu, del' nroti-Ijudske duhovščine, 'orav tako kot informbirojevski klevetniki) skušal onemogočiti odhod mladine v brigade in to predvsem na vasi, kar pa jim ni uspelo. Nekatere šole,so organizirale ekskurzije in izlete v času odhoda srednješolskih brigad na delovno akcijo; v letošnjem letu naj ne bo v času odhoda brigad in za časa njihovega bivanja na progi nikakih ekskurzij in izletov! Primarna naloga je graditev proge Doboj—Banja Luka. Za vodiče v pionirske kolonije in tabo-renja pa bodo odšli tisti, ki jih bo zdravniški pregled oznapil kot slabotne. Takoj ko so slišali, da se bo v letošnjem letu gradila proga Doboj— —Banja Luka, so se kot prvi prijavili celotni šolski komiteji LMS učiteljišča, klasične gimnazije in I. gimnazije v Mariboru, Njihbvemu zgledu sledi tudi mladina njihovih organizacij. Tudi drugod se vsakodnevno prijavljajo novi graditelji. Mobilizacija za progo je za Ljudsko mladino vzgojno-politična naloga; ob njej se bo še nadalje utrjevala njena organizacija in še čvrsteje strnila svoje vrste okrog Partije in Tita. Za slovenskega pedagoškega delavca v preteklosti je bila zelo značilna potreba po medsebojnem izmenjavanju izkušenj iz praktičnega učno-vzgoinega dela in po izpopolnjevanju v pedagoški teoriji. Snričo te tako bogate tradicije je človek po vojni nujno občutil nek relativen padec v delavnosti slovenskih pedagogov, predvsem v tistem tako pozitivnem, vselej naprednem stremljenju, zavzemati do vsakega pojava v prosvetnem in kulturnem, še celo pa pedagoškem prizadevanju iskreno, samostojno kritično stališče. Sicer je bilo prav po vojni obilo najrazličnejših tečajev, toda obiskovalca je le premalokrat lahko prevzelo občutje, da udeleženci na njih ne le poslušajo, matveč tudi samostojno razmišljajo, o vsem svobodno razpravljajo in poskušajo k samim vprašanjem tudi tvorno nekaj prispevati. Seveda ni mogoče tega posploševati, vsekakor pa je bil upad prizadevanja s strani samih pedagogov občuten in je gotovo tudi v tem iskati nekaj vzrokov za poslabšanje uspehov tako v učnem pogledu kot še posebej pri vzgoji. Res je, da je bilo za takšno stanje obilo vzrokov in si je težko zamisliti, da jih je bilo sploh mogoče premostiti poprej, kot pa smo jih. Ti so več ah manj že zelo znani, manj pa smo doslej govorili o momentu, ki je tudi zaviral pestrejv šo in boljšo rast vzgojnega dela — in je tičal v pedagoških delavcih samih. Navzven se je kazal v neki ne-sproščenosti in zapetosti, nezdravi in nepotrebni previdnosti. Zdi se, da je s to oviro zares prelomilo šele Pedagoško društvo na nedavnem blejskem kongresu — seveda na podlagi znamenitih resolucij o šolstvu in vzgoji. Štirje pedagoški tečajj< ki so bili ob koncu preteklega meseca (dva v Ljubljani in po eden v Celju in Mariboru) so namreč po Bledu ponovno sprožili to občutje. Sodeč po dovolj sproščenem in zelo iskrenem podajanju lastnih mnenj tako**} šolskih kot o vzgojnih vprašanjih in o vsem, kar je s šolo in vzgojo tesno povezano, se zdi, da smo v pedagoškem prizadevanju na Slovenskem na pragu razdobja, ko bo slovenski poklicni vzgojitelj lahko delal bolj ustvarjalno kot kdaj koli doslej. In kar je posebej važno: — ko bo iz izkušenj iz praktičnega dela začel pomagati ustvarjati zaključke za slovensko pedagoško teorijo in obratno, ko bo teorijo zavestno preverjal pri svojem vsakodnevnem praktičnem delu. Saj je delno pedagoško mrtvilo .med vojno in po njej vsekakor bolj občutno kot pedagoško prakso prizadelo rast naše pedagoške teorije, ki je iz naše vendar spremenjene pedagoške prakse prejemala pravzaprav zelo malo. Že omenjeni pedagoški tečaji so bili zamišljeni tako, da bi na njih praktiki poglobili razumevanje na kongresu obravnavane snovi, hkrati pa naj bi to snov tudi kritično pre-motrili in glavna izvajanja referatov osvetlili tudi v luči svojih gledanj in izkušenj. Zato so bili tečaji pravzaprav le razgovori o vprašanjih, kijih je razgrnil kongres in kritična ocena izvajanj posameznih avtorjev. Ker so §e tečaji vršili istočasno, morem seseda soditi le o tistem, ki sem sfe ga sama udeležila. Zanj vsekakor velja, da je bolj pripomogel k boljšemu razumevanju materiala s kongresa kot pa prispeval h kritični oceni tega materiala. Po mnenju mnogih udeležencev iz čisto zunanjih vzrokov, — češ da so prekasno dobili material. Nekdo izven tega kroga pa je bil mnenja, da je bilo v kratkem razdobju po kongresu pretirano pričakovati, da bi bilo težišče tečajev že . na kritični oceni blejskih izvajanj. Po njegovem bi bilo pametneje prenesti težišče na praktično aplikacijo vsebine blejskih referatov. Poglavitno vprašanje naj bi torej bilo, kako izsledke pedagoškega kongresa prenesti v praktično delo naših vzPojni-kov. Šele po daljšem razdobju pa naj bi prešli h kritičnemu ocenjevanju napotkov in na osnovi dobljenih izkustev k teoretičnim zaključkom Spričo dejstva, da je na samem kongresu izzvala največje navduše- PROSVETNI DELAVCI! Volilni uspeh dne 18. marca mora biti tudi izraz prizadevanj vsakega posameznika iz naših vrst. Zato ne sme biti nikogar med nami, ki ne bi z vsemi svojimi močmi sodeloval v dneh, ko naše ljudstvo ponovno dokazuje, da hoče čimprej zgraditi svojo neodvisno socialistično domovino. nje tema o pomenu psihologije za učno in vzgojno delo, bi človek pričakoval, da bodo praktiki naravnost navalili z navajanjem še bolj ostrih in živih prič o premajhnem upoštevanju otrokove notranjosti pri učno-vzgojnem delu v zadnjih letih. Ali pa -da bodo nekatere dovolj ostre sodbe morda poskušali tudi ovreči in osvetliti stanje tudi z bolj razveseljive plati. Pa je bilo vsega tega zelo, naravnost presenetljivo malo. V glavnem so ostali razgovori močno na robu samega vprašanja in se le od daleč vrtili okoli njegovega jedra. Zdi^Se, da v prvi vrsti zaradi revnih lastnih izkušenj, zaradi odločno pomanjkljivega poznavanja izpreme-njene notranjosti našega današnjega otroka in mladostnika. Tako je klic blejskega referata, da nam za izdelavo temeljite analize izpremenjene-ga duševnega stanja našega otroka odločno' primanjkuje potreben material — ostal še vedno klic, ki terja od naših poklicnih vzgojiteljev velikega deleža! Nas pa je razen tega tudi resno onozoril na nerazveseljivo stanje v pogledu našega splošnega poznavanja zakonov in izsledkov psihološke znanosti. Tako, se zdi, ne bo zadoščalo, če bomo pri učenju psihologije spremenili učne načrte po šolah, ki nam pripravljajo naše jutrišnje šolske delavce. Potrebno bo nekaj ukreniti tudi zato, da bomo pedagogi praktiki obnovili in poglobili svoje teoretično znanje iz pedagoške in mladinske psihologije do takšne stopnje, da se bomo znali z njim okoriščati tudi v praksi! Na kakšen način — je stvar temeljitega premisleka in tudi razgovora. Vloga strokovnega pedagoškega tiska bo pri tem lahko vsekakor velika. Še celo, če bo prišlo do medsebojne izmenjave izkušenj glede na konkretnega otroka ali mladostnika v konkretnih pogojih in težavah današnje prehodi ne dobe. Gotovo bi bilo pretirano in tudi nedopustno iz enega ...urnega razgovora sklepati n,a reven psihološki instrumentarij pri mnogih naših pedagoških delavcih. To vsekakor tudi ni moj: namen. Izražam le bojazen, ki so jo ob tej in že ob drugih priložnostih izrazili tudi osrednji naši pedagoški delavci in jo potrdili še z mnogimi okoliščinami. Ali je — za primero —- velikost klavrno izpolnjene matične liste po osnovnih šolah in vpisnice po gimnazijah mogoče pripisovati le pomanjkanju časa? Te listine v večini ne dajejo nikakršne moralne in intelektualne karakteristike naših šolarjev, kot bi jo morale. Na majhno uporabljanje psihologije pri vsakodnevnem učno-vzgojnem delu lahko sklepamo tudi iz pripomb praktikov k našim učnim načrtom. Vselej so zadevale le vprašanje prenatrpanosti učne snovi, psiholoških komentarjev pa ni bilo. In končno, ali šolski dnevniki s primeri, ko je moral mofesor učenca v isti uri že tudi po trikrat zapisati v razrednico, ne vsiljujejo misli, • da zaradi izpremenjenih prilik vsekakor izpremenjenega otroka ne poznamo dosti dobro in da zato ne znamo z . njim ravnati ob vsakem trenutku pravilno, to se pravi vzgojno? Raznravljanje o značilnosti v resnici kvalitetnega pouka se bo verjetno marsikomu zdelo toliko strokovno vprašanje, da bo sklepal, da ne more zanimaj širšega kroga bralcev. Pa v resnici ni tako. Stržen tega vprašanja je nahireč težnja, kako našo večkrat še tako zelo elementarno šolo dvigniti na stopnjo kulturne institucije, ki bo odločilno vplivala na rast učenčeve kulturnosti. Učenci bi si namreč v šoli ne smeli samo nabirati znanja marveč si tudi oblikovati svojo lastno fizio-nomijo. Učenec bi moral od šole živeti — je lepo dejal dr. Gogola. Kako najuspešneje vršiti ta akt izobraževanja in vzgajanja obenem, pa je še precej nerazčiščeno področje. Zanimivo pa se mi v tej zvezi zdi dejstvo, da je bila na našem tečaju večina praktikov mnenja, da vsak zares kvaliteten pouk — pa tudi pouk realij — lahko • vsebuje vse značilnosti, ki jih je na kongresu zahteval zanj podagog analitik. Res pa je, da so praktiki najbolj živo občutili potrebo po dobri metodi, temeljitem in obsežnem znanju in po učiteljevi prisotnosti in notranji koncentraciji. Razveseljivo je bilo dejstvo, da so sami zahtevali, da vsak šolski delavec redno sam analizira svoje lastno šolsko delo in si odgovarja na to, koliko dosega visoko-vreden nouk in kje so vzroki zato, da ga morda ne dosega. Kako daleč je ta težnja od smešne miselnosti, ki je bila še pred vojno močno razšir- jena predvsem med našimi profesorji, da se je namreč za pouk pripravljati sramotno, ker je to znak slabega obvladanja materije, ki jo kdo predava! Na našem tečaju je izbilo prav nasprotno: »Učitelja spoznaš po tem, koliko se za šolo pripravlja. Najslabši se pripravljajo najmanj!« In še eno vprašanje, ki močno zadeva našo prosvetno politiko! Profesorji zemljepisja, zgodovine in tujih jezikov so močno tožili nad občutnim padcem nivoja poučevanja teh predmetov v primeri s predvojnim. Profesorji, pa tudi učitelji zemljepisja velikokrsft ne poznajo spremenjenega gospodarskega lica naše države. Zakaj bi ne mogli vsaj velikih šolskih počitnic izrabiti za potovanje po domovini, kot so že prosili pred leti? Odobriti bi jim bilo treba brezplačno vožnjo in izdati dovoljenje za ogled pomebnih novih centrov industrije. Mar ni smešno, da prenekateri naš šolnik še vedno razlaga delo plavža po istem starover-skem principu kot ga je pred vojno, iz enostavnega razloga — ker si ne more ogledati današnjih plavžev. Zgodovinarji bi potrebovali vsaj skromnih zgodovinskih čitank, če že zaenkrat ni mogoče oskrbeti zgodovinskih zemljevidov in drugih zahtevnejših pripomočkov. Samo tako se bo namreč mogoče izogniti tistega, naravnost obupnega poučevanja zgodovine, ki mu zaoadajo nas ■predvsem učitelji in profesorji zgodovine, ki nimajo dovok razvitega daru za živo 'Pripovedovanje. Silno ga razgaljajo zveščiči malih učencev,, v katerih najdemo velikokrat tako abstraktne in-za otroka psihološko nepogojene stavke, kot je: »Nacisti so bili zelo kruti« — in njemu podobne. Tudi jezike poučujemo sedaj še skoro na splošno brez vadnic, vendar bi bilo mogoče v teh nekaj povojnih letih ob polnem razumevanju te pomanjkljivosti že natisniti za posamezne jezike vsaj drobne brošurice s primernimi teksti, če že nismo mogli priti do knjig. Enako resno je vprašanje samih profesorjev, ki danes pri nas poučujejo tuje jezike. Mnogi jih zelo slabo obvladajo in jih yendar uče, da niti ne govorimo o njihovem pomanjkljivem poznavanju metode za pouk iezika in splošnem znanju iz pedagogike' in psihologije. Vse to opravičuje klic po večji skrbi za to; da se bo vsak bodoči profesor že na univerzi seznanil tako z metodo kot s psihologijo predmeta, za katerega se pripravlja. Čimprej naj bi bila uresničena zamisel, da bo I. državna gimnazija v Ljubljani odprta bodočim profesorjem in da bodo na njej lahko po nekaj dni poučevali predmet, ki ga študirajo. Morda bi v daljši perspektivi ne bilo slabo razmišljati tudi o predlogu, ki ga je sprožil izkušen profesor, ki je dejal, da bi moral tudi mladi profesor absolvirati po, diplomi predpisano učno prakso,« kot jo morajo absolventi mnogih drugih poklicev? Dokler pa nam še vedno zelo občutno poman-jkanje tako profesorjev kot učiteljev ne bo dopuščalo, tako temeljitega pripravljanja bodočih šolnikov na svoj poklic, pa naj vsekakor obvelja, da bi morali biti učiteljski kolektivi po osnovnih šolah in po gimnazijah mentorji za mlade učne moči, ki nanje prihajajo z obilo dobre volje, pa brez številnih bogatih izkušenj, ki odlikujejo starejšega nraktika! In morda bi bilo posebej pri profesorjih jezika mogoče doseči številnejše pošiljanje v tujino, saj je življenje v deželi, v kateri-se jezik govori, skoro imperativ za dobro poučevanje jezika. Prav gotovo bi ne bilo napak razmisliti tudi o pripombi, ki je bila potrjena od skoro vseh učiteljev, da namreč strokovni izpiti učiteljstva, kot se nrakticirajo sedaj, niso primerni. Kako naj šolnik pri izpitu doseže zares kvaliteten pouk v tujem kraju pred povsem tujimi otroci? Po mnenju učiteljev bi bilo praktičen del izpita potrebno znova prenesti na šolo, na kateri učitelj poučuje. Če razgovor o pozitivni pedagoški tradiciji pri nas v luči današnje stvarnosti ni prinesel kakšnih bistvenejših pripomb, je vendar dofeegl svoj osnovni cilj, ki smo ga ugotovili že v začetku svojega poročila. Pomenil je namreč, čeprav mu je sledilo še razgovarjanje o vprašanjih dela v pionirski organizaciji, tisti prirodni zaključek celega tečaja, ki je izzvenel skoro kot geslo: — Če smo povsod ohranili pozitivno dediščino preteklih razdobij, jo moramo tudi v pedagogiki! — In še: — Dolžni smo kritično presojati vse, kar nam morebiti v naši današnji pedagoški teoriji ali praksi ni všeč! — To pa je bila pravzaprav osnovna težnja tega referata, četudi je bilo mimo tega zaželjene tudi nekaj več diskusije o posameznih smereh pedagoške dejavnosti v preteklosti. Posebno dragocene bi se zdele pripombe o tistih pedagoških gibanjih, ki jih referent na kongresu, ni omenil, ker se je omejil le na ocenjevanje levo usmerjenih 'gibanj. Toda kot že rečeno, razgovori so bili bogati predvsem zaradi tistega občutja, ki je budilo v navzočih zahtevo po formiranju lastnih sodb o slehernem, za prosvetnega in kulturnega delavca važnem vprašanju, Človek bi dejal: — Če ne bo tečaj pomenil nič več kot to, da. bodo naši ljudje na prelomu, ko se miselnosti dveh dob tako spopadata med seboj, kritično presojati probleme — je dovolj! Naj bi‘se tudi dosedanja praksa sindikalnih sestankov učite-Jjev in profesorjev spremenila predvsem v tej smeri! Sindikalni sestanek bi moral pomeniti za slehernega šolskega pa tudi vsakega drugega prosvetnega' in kulturnega delavca tisti kulturni arhbient, v katerem bi reševal svoja vprašanja, jih razčiščeval zase in prispeval k razčiščenju za druge. — To je tudi najboljša pot pridobivanja djudi za ideologijo časa, za filozofski materializem — je leplovo o polku Igoreve«, saj je to najstarejši spomenik take vrste pri Slovanih. Tudi letopisi in drugi teksti sežemo v didaktiko. Skušamo vsestransko prikazati učenčevo osebnošt in kako treba psihološko preučevati učenčevo osebnost na konkretnih primerih iz šolske prakse. Čas nam poteka, kakor da si pripovedujemo pravljice. In zadevamo ob številne probleme iz šolskega dela, nakazujemo pot, kako rešiti to, kako drugo vprašanje ... Ob všem tem ugotavljam: veliko bogastva je v teh mladih ljudeh, škoda le, da so se ta leta samo razdajali, da so ta leta tako malo sprejemali... Spomnim se dneva, ko smo se takrat poslavljali. Za njimi so bili uspešno opravljeni izpiti, in ko je bilo treba od kolektiva vzeti slovo, ni bilo nobeno oko suho. S prtljago so odhajali na cesto. Zamišljeno sem zrl za njimi. Potrkal sem vase: Ali smo opravili mi svojo dolžnost? Slutil sem, da bo njih življenje težko; Prvič zaradi njih mladosti, drugič zaradi pomanjkljivega znanja, saj smo obravnavali v tečaju le slovenščino in pedagoško skupino, dočim z-a realije ni bilo časa. Prvi vzrok eae sicer ni vznemirjal — poznal sem njih revolucionarno mladostno vedrino; sicer pa pravi pregovor: življenje je borba! Toda njih pomanjkljivo znanje: saj bodo vendar učitelji našega najmlajšega rodu! Pa zanje negotove, morda usodne okoliščine, kamor odhajajo! Mladi pedagogi so stopili na cesto in življenje jih je vključilo vase z vso svojo zahtevnostjo. Prejeli so dekrete in so šli med otroke. Mnogi so morali v hribe, na eno- ali dvo-razrednice, na slabo organizirane šole, drugi zopet so imeli »srečo«, da so prišli v trge ali večja naselja, celo v mesta, na više organizirane šole, z ugodnimi življenjskimi in šolskimi pogoji. Zasledoval sem njih življenje in delo, neštetokrat sem bil pri njih v mislih na obisku. Oni v ugodnejših pogojih so laže študirali, v razveseljivem roku opravljali izpite, napredovali so, mnogi opravili že strokovni izpit, več jih že uspešno študira na VPŠ, in vsi so bolj ali manj »možje na svojih mestih«. Hribovcem je potekalo življenje teže, mnogi'niso imeli niti kvalificirane učne moči za šolskega upravitelja, ki bi skrbel za njih pedagoški razvoj.. Ob neštetih težavah — od pomanjkljivih življenjskih pogojev do zanemarjanja lastnega duševnega napredka — so se razdajali. Ostala pa jim je, to sem videl, vedrina, ootimizem, vera v lepšo bodočnost... Pogledal sem na njih težko pot, skušam jih razumeti, rad bi jim ob-magal, Vsem, ki še niso ' dosegli cilja... a. P. vse do 18. stol. pomenijo Rusu dragoceno kulturno dediščino, ki jo seveda mora poznati vsak ruski izobraženec. Res je tudi, da je bil n. pr. Sumarokov v svojem času zelo slavljen pisatelj in da so, Lomono-sov, Deržavin, Fonvizin, Radiščev, Zukovski itd. za razvoj ruske kulture velikega pomena, drži tudi, da »brez Deržavina, Zukovskega, Batjuškova ne bi bilo Puškina«, kakor je nekje zapisal Belinski, resnične pa so tudi te njegove besede: »To še ni poezija, temveč le težnja k poeziji!« Seveda pa mora to najstarejšo književnost poznati učitelj ali profesor ruskega jezika, ki se bo seznanil s tem na Višji pedagoški šoli ali univerzi, ali pa iz knjig. Ali ne bi potemtakem kazalo vso književnost za 4. in 5. razred iz učnega načrta enostavno izpustiti in začeti s sistematičnim obravnavanjem ruske književnosti v 6. razredu? Tu pa bi se uvodoma prav na kratko, v bežnih obrisih dotaknili najstarejše književnosti in z nekaj besedami označili književnost 18. stoletja, nato pa prešli na obravnavanje in branje Krilova itd. Morda bi kazalo izpustiti tudi branje Gri-bojedova, ki je tudi za to stopnjo še zelo trd oreh? V 7. razredu bi bilo treba obdelati tudi Dostojevskega, ki ga sedanji učni načrt ne upošteva. Ugovor, da dela Dostojevskega ne vplivajo vzgojno, sicer več ali manj drži. Ker pa uživa Dostojevski poleg Tolstoja od vseh ruskih pisateljev po vsem svetu največji sloves še danes in imamo vsa njegova odličnejša, dela v dobrih prevodih na razpolago tudi pri nas, ga je tudi v razredu treba označiti, se pogovoriti z dijaki o njegovih naj večjih delih in mu dati ■mesto, ki mu -s stališča našega gledanja na svet in književnost gre. Da pa snov 7. razreda ne bi preveč narasla, bi bilo dobro premakniti Tolstoja, Sčedrina in Čehova v naslednji razred. Zato bi pa bilo treba nekoliko spremeniti snov 8. razreda, to se pravi, jo nekoliko skrčiti. To pa ne samo zaradi tega, ker se nekateri navedeni pesniki in pisatelji iz najnovejše dobe v umetniškem pogledu niti zdaleč ne morejo meriti z ruskimi klasiki 19. in začetka 20. stoletja, marveč tudi v idejnem pogledu ne pomenijo toliko, kot jim to pripisuje najnovejša sovjetska književna zgodovina, zlasti še, ker so se mnogi od njih spustili na spolzka tla laži in obrekovanja Titove Jugoslavije. Pa tudi v primeri z obsegom, v katerem obravnavamo klasično ■književnost, bi zadostovalo,' če bi predelali Gorkega, Majakovskega, A. Tolstoja in Šolohova. (To pa seveda še ne pomeni, da dobrih in naši stvarnosti ustrezajočih tekstov ne bi uporabili že v vadnicah za nižje razrede ali v čitanki za 5. razred.) Prav tako pa bi se šele v 8. razredu lahko lotiili tudi obravnavanja bilin, medtem ko so ljudske pesmi, zlasti pa še ljudske pravljice zelo zaželeno berilo v nižjih razredih; v zvezi z bilinami bi lahko na kratko označili tudi ljudsko pesništvo nasploh. V skladu z gornjimi izvajanji bi se morala spremeniti tudi ureditev učbenikov, zlasti čitank za višje razrede. Poleg vadnic za nižje razrede bomo v 5. razredu potrebovali čitanko, ki bo ob literarnih sestavkih v vezani in nevezani besedi ruskih klasikov in sodobnih pisateljev zajemala snov še z vseh panog gospodarstva, tehnike, znanosti, s področja političnega in družbenega življenja, kulturnega dogajanja itd. in vse to ne samo iz ruskega sovjetskega življenja, temveč tudi važna in aktualna vprašanja o graditvi socializma pri nas. Za 6., 7. in 8. razred pa bi morali dobiti literarno čitanko, ki naj bi nudila bogat izbor najboljših del ali odlomkov, značilnih za posameznega literarnega ustvarjalca v idejnem in umetniškem pogledu. Jasno pa je, da bi starostni stopnji primerna dela zlasti iz klasikov morale vsebovati tudi vadnice za nižje razrede; isto velja tudi za ljudsko pesništvo razen bilin. Prav tako bi bilo v vadnicah za nižje razrede treba upoštevati manjše pesnike in pisatelje, ki jih pri književnosti v višjih razredih sicer ne bomo obravnavali, imajo pa lahek in razumljiv način pisanja ali pa so primerni zaradi svoje vsebine. Če bi še popravili ali ponekod celo izpustili odstavke »Domače čtivo«, saj naštetih del ne morejo dobiti niti profesorji kaj šele dijaki, bi predlagane izpremembe učnega načrta za višje razrede, ki pomenijo znatno olajšavo za 4. in 5. razred gimnazij, mnogo pripomogle, da bi pouk ruskega jezika v gimnaziji bolje ustrezal svojemu smotru. Čeprav je književnost na prvi pogled nekoliko okrnjena, pa bi, v celoti vzeto, prišla novejša, to je umetniško in idejno najpomembnejša književnost 19. in prve polovice 20. stol., mnogo bolj do veljave, ker bi se je dijaki lotili z večjim jezikovnim znanjem in zato tudi z večjo poglobljenostjo. Še prav posebna bi s tem dosegli večji poudarek idejne plati ruske književnosti, ki bi tako postala važen vzgojni činitelj v celotnem sestavu tzgoje socialističnega človeka pri nas. ( Š. Učni načrti Ker pogosto problem učnih načrtov dnevnem redu naših pedagoških posvetov, naj posvetim nekaj besed vprašanju o razmerju učiteljevega dela do besedila učnega načrta, zlasti še, ker pri proučevanju šolske problematike slišimo večkrat očitke, da so učni načrti preobsežni. Učni načrti vsebujejo gradivo, ki ga mora učitelj v šolskem letu obdelati tako, da ga učenci obvladajo v skladu s smotri pouka. Besedilo je učitelju kažipot pri njegovem delu, razvojna stopnja učenca, njegovo pojmovno obzorje pa merilo pri obliki in metodi dela. Če tako gledamo na učne načrte, ne moremo govoriti o preobsežnosti, četudi je besedilo učnega načrta ponekod bolj gostobesedno. Očitek neustreznosti ne velja za besedilo, pač pa nosi pečat te trditve učiteljevo delo. Kakšno naj bo besedilo učnega načrta? Če odgovarjamo na vprašanja z mislijo na začetnika, bomo dali prednost izčrpnejšemu besedilu; takšno besedilo opozarja predavatelje tudi na posebno važne, momente obravnavanega gradiva, n. pr. pri padavinah, snegu na pomen snežne odeje, pri enačbah na ekvivalenco enačb itd. Zato se pri pravilnem tolmačenju besedila pojavlja vprašanje, kaj predstavlja vsebino samostojne učne enote na določeni stopnji. Povsem napačno bi bilo n. pr. v 4. razredu osnovne šole obravnavati električno iskro, napetost toka kot samostojno učno enoto. Ob pomanjkanju ustrezne literature za osnovne šole učitelji kaj radi uporabljajo učbenike za višjo stopnjo (gimnazijo) in pri posredovanju tega gradiva mladini pozabljajo na učenca in na to, kaj mora učenec vedeti, kaj ga zanima in kaj lahko razume. Če pregledujemo v 3. in 4. razredu osnovne šole ali tudi v nižjih razredih gimnazije zvezke, vidimo večkrat, da obdelano gradivo presega zmogljivost učenca in tudi okvir učnega načrta. Učenec se uči besedila na pamet, odgovarja na določena vprašanja, njegovo znanje pa je le formalno, nekritično. Naslonitev šolskega dela predvsem na učbenik in ne na učni načrt je napačna praksa, ki ima lahko za posledico uhajanje preko učnega načrta tako oo vsebini kot po obsegu; pri stareiših izdajah učbenikov pa celo na področja, ki ne spadajo v okvir načrta. Zato pa je sestava no4 drobnega učnega načrta osrednji problem za kvalitetno, uspešno šolsko delo. Razdelitev snovi na mesece ali tedne je osnovna potreba za racionalno izrabo razpoložljivega časa, ki ga terja od nas naš razvoj in napredek znanosti. < Podroben učni načrt je pregledna priprava za delo v razredu za vse leto. Za orientacijo pri razvrstitvi snovi je pri posameznih poglavjih-navedeno število ur, kar bo dobrodošlo in v pomoč zlasti novincem posebno tam, kjer je navezan na samega sebe. To pa je potrebno tudi izkušenejšim pedagogom, zlasti tistim, ki se ob »priljubljenih« poglavjih preveč zadržujejo, rešujejo vprašanja, ki ne sodijo na to stopnjo, vzgoji osnovnih predstav, načelnih vprašanj, odvisnosti in zakonitosti pa polagajo premalo pažnje. Tako n. pr. v 2. razredu gimnazije preveč rešu-jejo sestavljene sklepne račune, proučevanju odvisnosti količin, ocenjevanju rezultatov pa ne posvečajo dovolj pažnje. Pogosti so tudi primeri prehitrega obravnavanja gradiva, ki je za razumevanje pojmov načelne važnosti — n. pr. osnovne pojme iz geometrije; za kar je predvideno 6 ur, navadno predelajo v eni ali dveh urah. Znani, so tudi primeri, ko učitelji zapostavljajo geometrijo. V nekem razredu gimnazije je bilo v 12 tednih pouka le 8 ur geometrije, ves ostali čas pa so obravnavali aritmetiko. Navedni razlogi, zlasti pa potreba po enotnejšem delu na vseh sorodnih šolah za dosego potrebnega osnovnega znanja nas silijo k naslonitvi dela na podroben učni načrt. Za večino predmetov, zlasti še na osnovni šoli, je potrebna razdelitev po tednih. Pregledna, sistematična , razvrstitev gradiva v obliki tabele je osnova dobre šolske strategije.. Po časovni obsežnosti razvrščenih področij je podana njih važnost, v zvezi s smotrom pouka pa nakazana tudi vsebina in metoda dela. Očitek, da odpadle učne ure postavljajo načrt na glavo, ne drži, saj vpliva na načrt vsak izostanek, pa naj bo to pri učnem načrtu po urah, tednih ali mesecih. Ker sem celotno snov pregledno razvrstil po tednih — na 30 tednov — imam možnost, da v določenih mejah skrčim določena poglavja, ko sem preučil vse možnosti, da skrčitev ne bo bistveno vplivala na razumevanje celotnega gradiva. S podrobnim učnim načrtom tudi kontroliram svoje delo, beležim vanj Jte fice&eute... Ne samo naši znanstveniki in kulturni delavci, tudi študenti naših visokih šol so deležni Prešernovih nagrad. Z zneski, ki sorazmerno niso majhni (5000—10.000 din), nagrajuje rektorat najboljša študentska samostojna dela v minulem letu. Kar pa nas danes predvsem zanima, je odziv študentov na ta razpis. Število dvajset predstavlja namreč že kar veliko udeležbo! Če pomislimo, da imajo ljubljanske visoke šole (Univerza, MVŠ, TVŠ) nad 5000 slušateljev, ki se naj bi po učnem smotru visokih šol vsi uvajali' tudi v samostojno znanstveno delo ne pa samo po skriptah pripravljali za izpite, je ugotovitev porazna. Najbolj porazna pa je ugotovitev, da tisti oddelek, ki na naši univerzi kot edini v svetu goji slovenistiko, med nagrajenci sploh ni zastopan. Niti ena tema ni bila oddana (kaj šele nagrajena), ki bi obravnavala nam najbližjo snov: slovenski jezik ali slovensko literarno preteklost. In pri te;m je to številčno daleč najmočnejši oddelek naše filozofske fakultete. Žalostna nam majka, ako v vsej tej slavistični generaciji ni nikogar, ki bi imel voljo in sposobnost za znanstveno delo! Ali pa so le profesorji pozabili, da spada k poklicu akademskega učitelja tudi osebno mentorstvo? Kdor ni bil na letošnji Prešernovi proslavi dne 7. februarja v veliki unionski dvorani v Ljubljani, na katero je vabilo Ministrstvo za znanost in kulturo LRS, si naj ogleda vsaj fotografijo s te proslave. Objavil jo je Slovenski poročevalec v svoji 33. številki dne 8. februarja. Ugotovil bo, koliko lepše in izraziteje so za take slavnostne prilike dekorirane celo naše šolske učilnice ali pa dvoranice na podeželju. Vsaj meni se ni še pripetilo, da bi tam naletel na tako brezskrbno razvešeno draperijo, na zverižen in vi luga v kolobar, ki naj bi menda predstavljal venec, na miniaturni kipec sredi takega ogromnega »kroga«, v njem tako brezupno izgubljenega, da ga bo sedaj opozorjeni bralec moral na fotografiji poiskati s povečevalnim steklom, niti ne na tako 'pomanjkljivo barvno skladnost ozadja, črk, venca in traku... i , * Na osnovni šoli v Postojni bi v eni učilnici morali ob deževnem vremenu šolarji imeti razprte dežnike — vode se v razredu nabere nekaj centimetrov visoko. Že nekatere komisije so ugotavljale uničevanje ljudske imovine, videti pa je, da bo morala šola popreje razpasti, preden bo na razpolago kredit za popravilo. v »Zastava ni prt«, je povsem upravičeno ugotovil zastopnik okrajnega sveta za prosveto in kulturo, ko je prišel na ustanovni občni zbor SUP v Postojni, kjer so, menda zaradi večje dekorativnosti, razgrnili po predsedniški mizi našo ljudsko zastavo. Prosvetni delavci Postojne, ki se hranijo v menzi, pravijo, da. komaj še vedo, da jedo — pa se nad upravo niti pritoževati ne smejo, saj ji vsak mesec zaradi nerednega prejemanja plač dolgujejo hranarino skoraj: za ves mesec nazaj in so zadovoljni, da jih uprava brez plačanih obrokov sploh trpi. ☆ Športni klub Murska Sobota je na predlog nekih poedincev brez potrebnega premisleka izpremenil ime društva v SK Mura. Z imenom ŠK Mura je zvezana vsa šovinistična madžarska iredenta v bivši Jugoslaviji. Vodstvo tega kluba je pod športno firmo kamufliralo špionažno službo za Madžarsko, bilo je seveda tudi aktivno udeležno v akcijah proti NOB in je zakrivilo žrtve v oktobru 1944. Obnavljanje tega imena je kruta žalitev padlih žrtev. Ali ga je zakrivila samo apolitičnost soboških športnikov? vtise in uspehe ter iščem novih poti za izboljšanje kvalitete. Učitelj tudi ne bo nikoli v zadregi, kaj naj v razredu dela, nikoli ne bo tratil časa tam, kjer ga ni ,treba. Sestava učnih načrtov naj bo v osnutku individualna. Pri izpopolnjevanju pa je potrebno sodelovanje vseh, ki kakor koli strokovno posegajo drug drugemu na področje; to velja zlasti za sorodne predmete. S koordinacijo dela prihranimo čas, da istih pojmov večkrat ne razlagamo, da osnovni pojem razloži strokovnjak. S takim sodelovanjem se najuspešneje borimo zoper formalizem. Prepisovanje podrobnih učnih načrtov, četudi jih je sestavil dober strokovnjak, ne rodi uspešnega dela. Novincem je treba tu pomagati z nasveti, s prikazovanjem problematike pouka v razredu in ga tako pripraviti k samostojnosti. Za zaključek našega razglabljanja moremo reči, da vsebuje kali kvalitetnega dela in jamči za uspeh le skrbno sestavljen, vsestransko proučen podroben učni načrt, ki je naslonjen na učenčevo pojmovno obzorje. Ž. J. dete tmedtnetkiU aktivov v tmkm oktavi Uvedba .predmetnih aktivov je brez dvoma koristna in pametna zamisel, saj je v strokovnem in ideološkem pogledu še dokaj vrzeli med pedagoškimi delavci. Mogočen razmah novih nižjih gimnazij je namreč na podeželju nujno zrevolucioniral učiteljstvo, od katerega nova socialistična praksa kategorično zahteva vedno več znanja in študija. Ker so se mnogi prosvetni delavci z osnovnih šol morali preusmeriti na delo v sedemletkah odnosno novih nižjih gimnazijah, imajo spričo tega dejstva predmetni aktivi še svoj poseben raison d’ etre. V kršem okraju je zajetih v devetih grupah predmetnih aktivov okoli sto prosjetnih delavcev, in sicer iz nižjih gimnazij na Bizeljskem, v Sv. Petru, Globokem, Artičah, Dobovi, Cerkljah, Veliki Dolini, Kostanjevici, Raki, Leskovcu, Krškem, Senovem, Sevnici in popolni gimnaziji v Brežicah. Od naštetih šol je devet nižjih gimnazij z vsemi tremi razredi, štirje zavodi pa imajo samo prvi in drugi razred gimnazije. Vse omenjene ustanove povezuje v svojih predmetnih aktivih brežiški zavod, ki je edina popolna gimnazija v krškem okraju? Predmetne aktive v slovenščini, ruščini, francoščini, zgodovini, zemljepisu, fiziki, matematiki, kemiji in prirodopisu vodijo pro-fesorji-strokovnjaki. Da bi dale konference teh predmetnih aktivov faktičen pretres vseh vprašanj, ki težijo našega pedagoškega pionirja na novih podeželskih nižjih gimnazijah, smo naprosili hospitante, naj sami nakažejo strokovno, didaktično in politično-ideološko problematiko odnosno, naj nas predhodno pismeno obveste o tematiki, s katero naj bi se spoprijeli ob naslednjem sestanku predmetnega aktiva. Dnevni red takšne pedagoške konzultacije je vseboval slej ko prej kratek resorni referat, ki je načelno in v shematični obliki pregnetel določeno noviteto v posamezni znanstveni disciplini, ali pa vprašanja s poprišča praktičnega pedagoškega dejanja in nehanja, temu je sledil nato običajen nastop v razredu nižje in višje gimnazije, nato je prišla na vrsto kritična analiza absolviranih metodskih enot, kot epilog pa ogled kabinetov, učil, šolskih nalog ter razredne administracije. V razgovoru o izvajanju učnega načrta ter strokovno-didaktičnih postopkov ori obdelavi konkretne učne enote, zlasti pa težjih poglavij v določenem učivu, se je na vsakem aktivu vsem članom spontano razvezal jezik in prišlo je do bogatih izmenjav misli. Predvsem se je pokazala umetnost takšnih aktivov pri mlajših tovariših, ki poučujejo na nižjih gimnazijah in še študirajo na višji pedagoški šoli. Sproženih je bilo nešteto perečih problemov v zvezi z načinom predelave učnega načrta, ko smo izluščili jedro, ločili važno od nevažnega. Z ozirom na pomanjkanje učbenikov so bili omenjeni razgovori naravnost hvaležen perspektivni napotek nestrokovnjakom, ki jim dela največ težav prav izbira snovi v smislu učnega programa. Hkrati so nekateri aktivi reševali tudi konkretna vprašanja,_ ko jen. pr. vodja aktiva obrazložil ter prikazal, kako je treba izvajati posamezne matematične in fizikalne naloge ter formule; thko je lepo prišel do izraza znani Leninov pedagoški tri-nom. — Diskutanti so skoro v vseh aktivih izrazili željo, da bi radi videli na učnih nastopih,, koliko in kako je bilo predelano predpisano uči-vo, nekateri aktivi pa so ■ se hoteli seznaniti z metodičnimi prijemi naših profesorjev. Obojim je bilo ugodeno. Skoro na slehernem aktivu je bila prikazana učna enota ne samo v razredih nižje gimnazije, temveč tudi — po želji članov aktiva v oddelkih višje gimnazije. Diskusija je po končanih učnih nastopih osvetlila strokovno-ideološko ter pedago-ško-metodično stran učnega procesa, pedagoškega akta, ter v precej ob- O učbenikih na naših šolah Ob petletnem jubileju slovenskega tiska po osvoboditvi je izšla knjiga »Pet let slovenskega založništva. Na to knjigo opozarjamo prosvetne delavce, ker bodo po njej spoznali velik razvoj slovenske knjige. Že v članku Fr. S. Finžgarja naletimo na naslednje besede.: »... naš razvoj ni planil le v nesluteno tehnično širino, tudi knjiga in tisk nam plenja, da lahko sorazmerno tekmuje ž vsakim kulturnim narodom po vesoljnem svetu«. Vzporedno z velikim napredkom na našem knjižnem trgu nas spremljajo tudi nepremostljive težave, s katerimi morajo naši prosvetni delavci računati, kadar presojajo založniške uspehe in neuspehe. Največja težava je pomanjkanje papirja in premajhna zmogljivost naših grafičnih podjetij. Kratek pregled izdaj šolskih učbenikov v zadnjih petih letih in primerjava z izdajami pred vojno nam dado precej jasno sliko. Leta 1948 je izšlo 53 učbenikov v skupni nakladi 550.000 izvodov. Leta 1949 je izšlo 61 učbenikov v skupni nakladi 1,390.000 izvodov. ' Leta 1923 je izšlo 6 učbenikov, leta 1938 in 1939 pa skupaj 50 učbenikov. Kljub veliki skrbi založnice je pomanjkanje učbenikov še vedno občutno. Težave v naši grafični industriji je podrobno opiš&l tov. Jože , Kos v članku »Iz problematike sodobnega slovenskega tiskarstva«. — Premalo je papirja, strojni park v tiskarnah je izrabljen, pomanjkanje pripomočkov za izdelavo klišejev in premalo izvežbanega strokovnega kadra v tiskarnah ter končno še pomanjkanje rokopisov. Založnica je kljub težavam izvršila vse naloge, samo če so bili rokopisi pripravljeni. Založnica ne skrbi samo za kvantiteto ampak posveča veliko pozornost tudi zunanji in notranji opremi učbenikov. Tudi pri tem zadeva mnogokrat na velike težave. O tem nam priča Prva čitanka. Založnica se je vsa leta trudila, pa ji to ni uspelo, da bi naši najmlajši učenci zopet dobili knjigo, opremljeno z barvnimi slikami. Zaradi težav pri oskrbi učbenikov bomo v naslednjem podali pregled sedanjega stanja učbenikov, ločeno za osnovno, srednjo in strokovno šolo. Za danes se bomo omejili na osnovno šolo. Za osnovno šolo je v letih 1945 do 1950 izšlo 40 učbenikov v skupni nakladi 850.000 izvodov, od tega v letu 1950 11 učbenikov v skupni nakladi 340.000 izvodov. Z letošnjimi izdajami so bile potrebe osnovnošolskih učbenikov precej krite. Pregled izdaj v letu 1950 in načrt za leto 1951 nam pove, da bodo naše osnovne šole kmalu preskrbljene z vsemi potrebnimi učbeniki. V letu 1950 so izšle vse štiri čitanke v ponatisu s popravki po novem pravopisu. Prihodnje leto založnica teh učbenikov ne bo več ponatisnila. Nova bo samo čitanka za prvi razred. Naši malčki bodo dobili lepo, bogato ilustrirano knjigo z večbarvnimi slikami akademskega slikarja Toneta Kralja. Druge osnovnošolske čitanke bodo pripravljene šele za leto 1952/53. Vse tri Slovenske jezikovne vadnice so bile letos ponatisnjene v novi obdelavi. Izšle so v skupni nakladi 90.000 izvodov; to število bo moralo kriti potrebe prihodnjega šolskega leta. Slovenska jezikovna vadnica za 4. razred je še v tisku in je izpopolnjena z dodatkom iz slovstva, kar bo dalo knjigi še večjo vrednost. Slovstveni tekst je ilustriran s slikami slovenskih pesnikov in pisateljev. V tem letu so dobile osnovne šole prvo srbsko ali hrvatsko začetnico v nakladi 60.000 izvodov. Naklada je tako visoka, da bo prav gotovo zadostovala vsaj še za eno šolsko leto. Računice za osnovne šole so bile letos ponatisnjene. Tisk računice za 4. razred se je precej zakasnil zaradi pomanjkanja papirja, knjiga bo prve dni marca že v prodaji. S temi ponatisi morajo biti krite potrebe tudi za prihodnje šolsko leto. Za prvi razred je v pripravi nova, predelana izdaja Prvih računov, popolnoma nov učbenik, ki bo uspešno podpiral pouk računstva. Prirodopisni učbeniki so izšli v deloma popravljeni izdaji. Popravki so se izvršili samo na podlagi spremenjenega učnega načrta. Naklada posameznega učbenika v obeh izdajah je 70.000 izvodov, kar priča, da so učenci s to knjigo preskrbljeni. Zemljepisa za 3. in 4. razred sta izšla prvič v šolskem letu 1949/50. V letošnjem šol. letu teh učbenikov nismo ponatisnili, ker je v pripravi nov učbenik za ta predmet, ki bo sestavljen po novem učnem načrtu in bo metodično in didaktično kar najbolj primeren učni stopnji. Z izdajo učbenika za zgodovino bo v šolskem letu 1951/52 rešeno tudi to najbolj pereče vprašanje. Založnici je uspelo dobiti pisce, ki so prevzeli težko nalogo. Naj še enkrat ponovimo, da more učiteljstvo v prihodnjem šolskem letu računati s Prvo čitanko. Prvo računico, Zemljepisom za 3. in 4. razred, Zgodovino za 3. in 4. razred. Vseh ostalih knjig, t. j. Čitanke za 2., 3. in 4. razred, Jezikovne vadnice za 2., 3. in 4. razred, Srbske ali hrvatske začetnice, Računice za 2., 3. in 4. razred, Prirodopisa zat3. in 4. razred, založba ne bo ponatisnila, ker morajo stare zaloge kriti tudi potrebe za šolsko leto 1951/52. Učiteljstvo prosimo, da prikaže položaj učencem in staršem. Naše tiskarne ne zmorejo, da bi vsako leto tiskali nove učbenike. Z dobro organizacijo na šolah bo mogoče priskrbeti v prihodnjem šolskem letu vsakemu učencu osnovne šole vse potrebne učbenike. C. Š. jektivni luči podala analizo celotnega pedagoškega dogajanja. Nekateri tovariši so stvar ponekod tudi globlje teoretično pretresli ter nanizali svoja mišljenja v kritični formi, kar je brez dvoma koristilo vsem udeležencem — tako hospitantom kot tudi nastopajočim profesorjem. Iz razpravljanja in osebnih mnenj je bilo razvidno, da je znanje dijakov razmeroma dobro, zlasti pa so bili zadovoljni z odgovori prvošolcev, kjer ni bilo pričakovati tolikšnih , uspehov in tolikšne dinamike razreda kot celote. Rekapitulacija predelane učne materije je bila zgovorna priča, da se da marsikaji doseči tudi pri slabem materialu, če ga oblikitje dober strokovnjak in vešč pedagog. Neizpodbitno dejstvo pa je, da splošen didaktičen in vzgojen polet razreda zavirajo tisti dijaki, ki jim gimnazija pomeni le čakalnico, v kateri žele prezimiti in z veseljem dočakati pomlad osvobojenja — zaključek svojega obveznega šolanja. V splošno korist skupnosti in šoli sami pa bi bilo, da se ta problem na nek način radikalno reši. Resolucija III. plenarnega zasedanja CK KPJ v dovolj jasnem jeziku izpričuje ter poudarja non multa,- sed multum! Mnenje mnogih prosvetnih delavcev — da bi namreč takšne dijake ob polletju ali pa še poprej poslali nazaj v matično šolo — ni slabo utemeljeno, kajti še tolikšen napon vseh učiteljevih duševnih ter telesnih sil pri posameznem pedagoškem aktu postane absolutno iluzoren in ničev, če dijak ob pozivu stoično vstane in z olimpijsko mirnostjo pravi, da se sploh ni učil in hičesar ne zna. Po bolj ali manj praktično-teo-retskem delu delovnega prpgrama določenega predmetnega aktiva so si »aktivisti« ogledal vse zbirke ter razpravljali o uporabi nekaterih učil in pomagal. Takšen izprehod po naših kabinetih je nudil tovarišem približno sliko, vpogled, kako. naj bi bil opremljen in negovan kabinet. — Lingvisti ter matematiki pa so si še ogledali tematiko in količinsko zahtevnost pri šolskih nalogah, ki predstavlja marsikakšnemu začetniku trd oreh preizkušnje. Prav tako je bilo govora tudi' o metodah korigiranja ter klasificiranja lingvističnih ter matematičnih šolskih nalog ter vaj. Mnogi so se nadalje zanimali tudi za področja šolske in razredne . administracije in podobno. Vsi udeleženci predmetnih aktivov pa so izrazili posebno zadovoljstvo nad celotnim "potekom dela in se domenili, da bodo sestanki in nastopi tudi na podeželskih gimnazijah, kjer bodo orikazali svoje uspehe tamkajšnji pedagoški delavci. V. M. • Upravnim odborom, finančnim nad« zorslvom in blagajnikom podružnic Naslednja vprašanja veljajo vsem naslovljencem, ker so ti po pravilniku o finančnem poslovanju odgovorni za pravilno delo po njem: 1. Osnova za plačanje članarine. CU - SUPJ je z dopisom št. 226 z dne 14. II. 1951 sporočila, da je v našem sindikatu osnova za plačanje članarine naslednja: »Osnovna plača, funkcijska in osebna doklada, doklada za težja službena mesta In honorarji od ure. Na honorar se plača članarina le takrat, kadar je stalen, t. j. kadar se prejema vsak mesec, kakor je to pri profesorjih- in predmetnih učiteljih, ki imajo vsak mesec honorarne ure, čeprav ne vedno isto, število. N. pr.: v januarju, ko poučujejo le do 15., bodo imeli manjši honorar, kakor v drugih mesecih, zato plačajo v februarju članarino ha plačo in honorar iz januarja, v marcu na plačo in honorar v februarju itd. Na honoraje, ki niso stalni, se ne plača članarina, n. pr. pri poučevanju nekaj ur v kakem tečaju ali seminarju, honorar, ki se prejme za članke, objavljene v kakem listu ali časopisu i. pod.« Podružnice naj pri vseh vplačilih poslej točno upoštevajo to navodilo. Za vplačila v marcu naj takoj naroče eventualno potrebne znamkice. 2. Znamkice za II. četrtletje naročite najkasneje do 15 marca t. 1. — Naročila naj bodo v skladu s plačilnimi razredi po pravilniku o finančnem poslovanju (glej prilogo »Del. enotnosti« od 24. novembra ,1950). Blagajniki, pazite! Zaključujte vse mesečno blagajniško poslovanje vedno zadnjega dne v dotičnem mesecu, kajti vse poslovanje (tudi z znamkicami in s pobiranjem članarine) se nanaša le na poslovanje v mesecu in ne za mesec. Vsak drugačen postopek vam dela zmedo, iz katere se težko izkopljete. Vsem! Preglejte in proučite poslovnik o finančnem poslovanju, fin. nadzorstva pa naj poslovanje vestno nadzorujejo. 5. Še vedno niso poravnani obračuni za letovanja 1950 pri MO Celje, MO Maribor, 'Gorica, Jesenice, Tolmin,, oziroma Lucija (deloma), Črnomelj (deloma), Ilirska Bistrica (deloma), Slov. Bistrica (deloma). Uredite vendar ta odplačila s svojimi člani, oziroma jih sami uredite in razpravljajte sami z njimi. RO ne more dopustiti, da bi prišli v novo sezono z neporavnanimi starimi obveznostmi. 6. Končno še opomin vsem, ki so prejeli brošuro »Pedagoški kongres«, naj poravnajo svoj dolg, kajti RO do zdaj ni dobil povrnjenih niti polovico stroškov. RO - SUP O ŠOLSKIH GLASBENIH IZDAJAH Ob pregledu založniškega dela Državne založbe Slovenije na področju učbenikov moramo opozoriti učiteljstvo osnovnih kakor tudi srednjih šol na glasbene izdaje, za katere skrbi ta založba. Tu in tam slišiš, da je skrb za te vrste literaturo premajhna, očitek ne drži. Za osnovne šole sta izšli dve pesmarici »Zapojmo« (ža 1. in 2. razred je I. del, za 3. in 4. razred je II. del); v zbirki Pokrajinskih pesmaric je izšla zbirka »Nmav čez izaro«, ki obsega izbor koroških pesmi — uredil jo je France Marolt.— in pesmarica »Igraj kolce«, ki obsega belokranjske pesmi, katere je zbral Matija Tomc. Obe pesmarici, kakor ta zbirka sploh, sta namenjeni'šolam in so pesmi temu primerno prirejene.. Teh pesmaric ima DZS še dokaj na zalogi. V pripravi jfk so še nove pesmarice: skupni zvezek gorenjske in dolenjske pesmi ter zvezek štajerskih in zvezek primorskih ljudsluh pesmi. Sicer ni odvisno izdajanje odn. nadaljevanje te zbirke le od zadostne prodaje ali celo hitre razprodaje razmeroma velikih naklad (po 5000 Računica za IV. razred osnovne šole Kot posebno skrb naših prosvetnih oblasti pri zboljšanju kvalitete pouka in zadovoljivega znanja učencev, moramo šteti težnjo za izdajo čim boljših, ustreznih učbenikov. Zato so bile imenovane komisije za pisanje učbenikov z nalogo, pritegniti k delu naše najboljše strokovnjake in pedagoške delavce. ■ Izredno važna pa je ta naloga na osnovni stopnji, kjer polagamo temelje solidnemu znanju. Tu je potrebno sodelovanje nas vseh, da ustvarimo dobre pogoje za uspešno delo. Korak naprej po poti zboljšanja našega dela pri posredovanju matematičnega znanja mladini, pomeni učbenik »Računica za 4. razred osnovne šole«. Sestavili so ga naši znani pedagoški delavci tovariši Završnik Rudolf, Sežun Andrej in Rape Vladislav. Z ilustracijami je knjigo opremil Mehora Drago. Razvrstitev gradiva se naslanja na učni načrt. Uvod v računske operacije je pestra izbira že obdelanih pojmov, razvitih predstav in skrbno sestavljene tehnike ustnega računanja. Močan poudarek je na preverjanju računov in okrajšav pri delu, da se učenec vadi v jasnem, kratkem izražanju in izogiblje nepotrebnemu besedičenju. Vzgoji logičnega mišljenja so posvetili avtorji mnogo truda tako pri ocenjevanju in primerjanju količin, kot pri razvijanju in poglabljanju temeljev sklepnega računanja. V II. poglavju bi bila zelo umestna enostavna ponazoritev osnovnih računskih operacij, kjer naj bi učenci spoznali v čem je bistvo seštevanja, odštevanja, dopolhjevanja, množenja, deljenja in merjenja. V ustreznem, skromnem besedilu bi morali nato nakazati vso računsko problematiko in zakonitosti, ki se izražajo n. pr. pri zamenjavi in razdruževanju su-mandov, zamenjavi faktorjev itd. NoVji pojmi, načelno važna razmerja bi morala dobiti tudi v tisku primeren poudarek. Poglavje decimalnih števil se na tej stopnji prvič obravnava. Zato mora učitelj vložiti obilo truda, da vzgoji potrebne predstave in razvije čut za ocenjevanje razmerja med celimi in decimalnimi enotami, kar je temeljni pogoj za razumevanje množenja in deljenja teh števil. Posebej pa velja to za množenje in deljenje decimalnih števil z 10, 100, 1000 ... Metodika tega področja je izčrpna, bogata po logičnih vprašanjih, preprosta in življenjska po po-nazorilih, na katere se naslanja, na m, dm, cm. Pri deljenju z decimalnim številom je zelo važno, da učencem pred-očimo nesmiselnost takega računanja. Deljenje je mogoče samo na cele dele, in sicer najmanj na dva. Šele po tej ugotovitvi pristopimo k znanemu postopku spreminjanja divi-zorja v celo število. Pri reševanju nalog s časovnimi enotami se moramo dotakniti načelnega vprašanja, ali ne bi kazalo uvesti poleg računanja z datumi, tudi računanje s časovnimi kohčinami n. pr. pri nalogah o starosti, službeni dobi, trajanju potovanja itd. Predhodno bi napravili nekaj nalog o času, ki je minul od začetka našega štetja do določenega datuma. Naloge bi bile zahtevnejše, matematično pa pravilnejše. Več kot doslej pa je v učbeniku posvečeno vzgoji geometrijskih predstav. Nakazana pot je naslonjena na opazovanje in določanje oblik v neposredni učenčevi okolici, v naravi, na predmetih dnevne uporabe in tako neprisiljeno približana njegovemu zanimanju. Z istočasno primerjavo z modeli geometrijskih teles, utrdimo ustrezne pojme ob živem vsestranskem sodelovanju mladine. Pojem osnovne ploskve bi morali omeniti še pri kvadru. Izračunavanje ploščine geometrijskih likov, pravokotnika, kvadrata in prostornine kvadra je posnetek merjenja. Zato je popolnoma pravilno, da začnemo s številom kvadratnih centimetrov ob osnovnici, ali številom cm:i ob osnovnem robu. Pri podatkih za pravokotnik: a = 6 cm, b = 4 cm, p = 6 cm2.4; pri podatkih za kvader: a = 6 cm, b = 4 cm, c = 7 cm, F = 6 cm3.4.7. Učbenik zaključujejo uporabne naloge s posebnimi pedagoško-didak-tičnimi navodili. Izbira nalog obsega vsa področja 4. razreda. Podčrtal bi predvsem misel, da naj učenci pišejo izvodov), vendar pa mora založnica nekoliko upoštevati tudi to dejstvo. Ra?en teh pesmaric pa ima Državna založba še vedno na zalogi naslednje izdaje: Tri zbirke Rista Savina (Pet mladinskih zborov. Dva otroška zbora in Pet Župančičevih mladinskih pesmi), zbirko »Polžki« od Matije Bravničarja, mladinske pesmi Karla Jeraja, L. M. Škerjanca, Slavka Mihelčiča, Danila Švare in tudi drugih. Prav tako moramo opozoriti še na nekaj drugih izdaj, po katerih naše šole premalo segajo. To so »Pesmi za predšolsko dobo« in zbirka »Pesem najmlajšim — Biba leze« bo uredila Vida Jerajeva. Obe ti zbirki vsebujeta pesmi, ki so pri-merne_ tudi za osnovne šole. Za 'pionirske nastope je DZS izdala zbirko »Mladinska pevsko-ples-na suita za mladinski zbor«, ki jo je priredil Ciril Pregelj in »Pionirčkovo petletko«, mladinsko glasbeno suito za zbor, male instrumente in klavir od Karla Jeraja ter mladinsko spevoigro Radovana Gobca »V bratskem objemu«; te skladbe so z lepim uspehom izvajali v Ljubljani. Tako smo našteli lepo vrsto izdaj, v katerih je dovolj gradiva za pev-sko-glasbeni pouk in za javne nastope naše mladine, le da učiteljstvo premalo sega po tem gradivu in ga menda tudi dovolj ne pozna. Toda za to ni kriva založnica. Kakor o "vseh drugih slovenskih knjižnih izdajah, tako poroča Slovenski knjižni trg sproti tudi o novih slovenskih glasbenih izdajah. Šole, ki so doslej dobivale ta mesečnik, bodo tudi letos menda zmogle 50 din letne naročnine, da bo učiteljstvo seznanjeno o življenju na našem knjižnem trgu. . Poleg teh izdaj, ki so izšle zadnja leta, ima oddelek muzikalij Državne založbe Slovenije še lepo zalogo mladinske glasbene literature, ki je izšla pred vojno (E. Adamič, Šattner, Pavčič in dr.). Iz navedenega sledi, da tožba o pomanjkanju gradiva za pouk petja na naših šolah ni utemeljena. Opomniti pa moramo še, da objavljajo tudi »Naši zbori« (naša edina glasbena revija) mladinske skladbe, in da je v prvih štirih letijikih (od 1946 do 1949 izšlo .že lepo število odličnih skladb. In na koncu še to: če bodo naše šole in naši mladinski zbori peli nove skladbe naših skladateljev, tedaj bodo naši skladatelji radi in z veseljem ustvarjali in naše založbe bodo tedaj tudi laže in raje izpolnjevale svojo založniško dolžnost. B. G. le številčne podatke z najpotrebnejšim besedilom. Na ta način učenec več misli pri napisovanju, obenem pa se uri v krajšanju besedila. Pri izbiri nalog je treba gledati, da so podatki res stvarni, mogoči, življenjski. Vsaka nepazljivost od strani učitelja se kaj rada maščuje. Predlogi, da bi bili priključeni ustrezni računi ob vsako poglavje so sicer utemeljeni, a ne nujni. Zahtevajo od učitelja, da jih ob pripravi izbere in- pregleda. Ker so zbrani v posebnem poglavju, so metodični napotki prav potrebni, da se izognemo napakam, ki se pogosto delajo na naših šolah in samo zavirajo uspešen napredek. Kakšne naloge nam nalaga sedaj učbenik? Da ob svojem delu skrbno proučujemo njegovo vsebino, preverjamo uspešnost metodičnih napotkov in vztrajno beležimo vtise in tako pripravljamo predloge za zboljšanje in izpopolnjevanje pomanjkljivih področij. J. Ž. Urejuje uredniški odbor. Odgovorni urednik Jože Zorn. Uredništvo in uprava Ljubljana, Masarykova št. 14/1. Telefon 45-86. Letna naročnina din 100.—. Številka čekovnega računa 604-90321-10 Tiska - tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana