Izhaja vsak četrtek; ako je ta dan praznik, dan poprej. Dopisi naj se izvolijo fran-kovati. Rokopisi se ne vračajo. Za in s er at e se plačuje po 20 vinarjev od garmond-vrste za vsakokrat. & 'Velja : za celo leto 4 krone (2 gld.) Denar naj se pošilja pod napisom: Upravništvo ...VI ira” v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se plačuje n apr ej. & Leto XXI. V Celovcu, 1. maja 1902. Štev. 18. Nemci in Slovenci na Koroškem. Koroški Slovenci smo v žalostnem položaju, da v državnem zboru nimamo svojega zastopnika. Nemci so nam napravili tak volilen red, in so nas ogoljufali za bistvene pravice, ki jih naj bi imel vsakteri nàrod v Avstriji. Vsled tega je govoril v državnem zboru za nas poslanec dr. Žitnik, kar je napotilo dr. Lemiš-a, da se je izrazil: „Ža-lostno je, da Slovenci nimajo v državnem zboru zastopnika. A temu so sami krivi, ker rajši velijo črno-mislečega (kakšna pošast je to?) Slovenca, kakor svobodoljubnega Nemca.“ Torej koroški Slovenci nimamo zastopnika! Ali so radikalni Nemci Čare-tu in Orašu naročili, da Slovencev zastopati ne smeta? Pameten človek bi mislil, da mora tudi politični nasprotnik našega ljudstva imeti toliko usmiljenja s svojimi rojaki, da jih zastopa, — ami nimamo zastopnika, ker Oraš in Čare za nas vendar nista zastopnika. Nadalje je pravil Lemiš: „Koroški Slovenci bodo še le potem kulturelno in gospodarsko napredovali, kedar se Nemcem pridružijo in na podlagi nemške olike v Avstriji hočejo kaj postati/' Gospod Lemiš veliko govori, a malo misli, to dejstvo je precej znano. Voljen je bil, ker je imel dosti denarja in ne zavoljo drugih zmožnostij. Zato mu hočemo tukaj pojasniti še-le mi, ker bi bil moral vedeti on, predno se je oglasil v državnem zboru. Lemiš pravi, da bodo Slovenci v kulturi napredovali, kedar se pridružijo Nemcem. Ali je kultura nemška? Nemci so vstopili v kulturo, ko so postali po misijonih sv. Vinfrida katoliški, in Slovani bi za kulturo ne bili nikakor zaostali, ko bi bilo katoliškim misijonarjem mogoče, priti do njih, kar so Nemci v srednjem veku uspešno za-branjevali. Kultura je napredek katoliških nàrodov, kultura je mednàroden blagor, nemške kulture pa ne poznamo. Lemiš menda vsaj ne bo tako nespameten, da nam bo hotel usiljevati to kot nemško kulturo, kar diči njegovo stranko: Kričanje v državnem zboru, krvavi tepeži pri volitvah, dvoboji med poslanci, pijani dijaki, Wolfove nesramnosti — in zaničevanje od vseh poštenih ljudij na svetu? Po taki kulturi ne hrepenimo! Bog nas je obvaruj in upamo, da se je obranimo. In mi Slovenci imamo še mnogo drugih vzrokov, izogibati se nemško-radikalne gospode, dà, nastc- Vstajenja čakajo. (Odlomki iz spominov. Napisal: Franjo Neubauer.) III. Veseli smo bili v železniškem vozu. Pa kako ne bi bili! Mladi ljudje, osvobojeni zaprtije, mladeniči, za katere se je življenje še le začelo, naj bi se ne radovali, da so prosti kakor ptice pod nebom?! In kdo bi ne pasel svojih očij o pogledu na krasno koroško zemljo, ki jo je Bog ustvaril, da razveseljuje vsako čuteče srce! Tukaj zelena ravninica, tam mogočna skala, gola in grozeče gledajoča na svet pod seboj, tu teman smreči gozd, stoječ kakor dolga straža samih visokorastlih, vitko-stasnih vojakov, tam zopet mirno ležeče jezero, po katerem drsé čolniči, po bregu pa je postavljena vila ob vili, krasnejša druga od druge, iu ob vilah vrtovi, polni domačih rastlin in cvetic iz daljnih gorkejših dežel, ki bajajo s svojimi krasnimi cvetovi, dvigajočimi se iz širokih listov. In te vnebo-kipeče planine! V srpanu gledaš na njih sneg, ki je obežal na odsojnih mestih, a v dolini te muči vročina, brišeš si znoj, noge so ti težke in lene, komaj se premikajo. A tja gori, tja gori na planine bi pohitel tako brzo, tako lahko! In trgal bi planinke, občudoval raznobojne planinske cvetke, stopil v planinsko kočo, napil se zdravega, svežega mleka, pohitel dalje na nebotičui vrh, prsi bi se razširile, čutil bi se prerojenega iu zaukal bi, da pati proti nji in zavračevati vse napade, ki se napravljajo na nas. Nekatera dejstva moramo omeniti: 1. Ali je res, da so Slovenci na Koroškem primeroma veliko višje obdačeni, kakor Nemci? Ali je res, da koroška hranilnica in hipotečna banka ne morete po istem ključu na podlagi čistih doneskov ceniti slovensko in nemško last? Kdo je bil tako ljubezniv, da je prevalil davek na nas? Povejte nam to gospod dr. Lemiš! 2. Ali ni res, da je celovški mestni zastop, ki je v merodajni večini nemško-naroden, sklenil, ne dati Slovencem — domačinom koroškim — nobene službe? 3. Ali ni res, da koroški deželni odbor ni pripustil, da prevzame v zavodu gluhonemih pouk sloveusk, od ordinarijata imenovan duhovnik? Nem-ško-ndrodna stranka se je baje zbala, da bi se jim „trapi“ ne poslovenili ; stranka ima takih cvetov nemške kulture še premalo in bila bi za njimi preveč žalovala. 4. Ali je res, da se je že ohladila mlada ljubezen nemško-radikalne stranke do predsednika kmetijske družbe, ker si je ta prizadeval, drugače razdeliti razne podpore poljedelskega ministerstva, ki so doslej v neprimerni večini se dajale le nemški zgornji Koroški? 5. Ali je res, da je nemško-ndrodna stranka spravila iz celovške višje dekliške šole moža, ki je bil popred organizator in najboljši steber, samo ker je bil Slovenec? In ali je res, kar so pozneje pisali nemško-radikalni časniki, da je šola pozneje propadla in da je zdaj taka, kakoršna bi biti ne smela? 6. Ali je res, da najbolj zasluženi učitelj meščanske šole ni mogel postati vodja te šole, ker je Slovenec ? Takih vprašanj imamo še veliko, g. dr. Lemiš. Zato pravimo Vam in bomo c. kr. vladi pri priložnosti povedali, da se nam gnjusi, priti nemško-radikalni stranki le blizu, da se ti stranki nikdar ne moremo pridružiti. Od Vaše stranke in njenih sorodnikov se je naše ljudstvo učilo le pijančevali, „farje“ preklinjati in še hujše reči; to oliko Vam prepuščamo in se zahvaljujemo za vsako pomoč od Vas; eno pa tirjamo: da c. kr. vlada čuva pravico — kar dozdaj ni povsod in vselej storila. bi se čulo doli v dolino. — Dà, prepolna si lepot, j ti zemlja korotanska, ti stari, slavni dom slovenski, ti zibelka slovenskih knezov! Ali, čim lepša si, s tim večjo žalostjo napolnuješ srca slovenskih rodoljubov. Koliko tvojih lepot ne sme več uživati v tebi Slovenec, koliko biserov so mu iztrgale poželjive, grabežljive roke tujčeve! Ti krasna zemlja, kaj se ne odpreš pod nogami tistih, ki te izdajajo največjim, najhujšim sovražnikom onega nàroda, ki bi rad mirno, brez boja živel v tebi?! Čudni smo mi Slovenci! Turški in kitajski bi se učili v svoji lastni domovini, samo da podpiramo lenobo onih, ki so prišli v naše kraje jest slovenski kruh, samo da se ne bi bilo treba doseljencem potruditi in naučiti oni jezik, ki ga govori ogromna večina. Pa kaj govorim o tujcih, o doseljencih ! Saj se sramuje lastni sin onega jezika, v katerem ga je učila mati molitve, če odide iz domačega kraja in pogleda malo v mestu v šolo, pa se kot uradnik, kot učitelj, kot izobražen človek vrne med svoje kmetsko ljudstvo, zahteva od onih, s kojimi je kramljal kot dete v materinščini, da govoré ž njim v tujem jeziku. Pol veselja, pol uživanja izgubiš potujoč po Koroškem s tem, da vidiš to potujčevanje. Zakaj sem se spustil v to razmotrivanje? Spomnil sera se, kako sem začuden in nevoljen poslušal nemško govorico v Sinčivasi, kjer smo zapustili že-leznični voz, kako sem bil presenečen, a kako me je potem srce bolelo, ko sem slišal in videl, kako ponemčena je lepa Dobrlavas! Na prodajalnicah nemški napisi, v gostilnicah nemški časniki in užigalice v škatljicah, prevlečenih s trobojnim papirjem, ne belo-modro-rdečim, ampak črno-rdeče-zlatim. Dà, Oraš-Oštinjak. Stari naš znanec, gosp. Matej Oraš p. d. Oštinjak v Dolu pri Skočidolu, je mogočen mož. On ni samo župan občine vernberške, marveč on potuje tudi v Celovec kot deželni poslanec, dà, celo na Dunaj „rajža“ kot državni poslanec, da tam zastopa* svoje volilce, ali pa tudi ne! In celo govoril je oni dan na Dunaju, in sicer tako, — kakor pač naš Oštinjak zna. In zato se moramo danes malo obširneje baviti z našim možakarjem. Oraš v škripcih. Kako je bil Oraš izvoljen za državnega poslanca, je našim bralcem še znano. Daši ni napravil nobenega volilnega shoda, dasi je imel ,bauern-bund" drugega kandidata, zjedinili so se nemški in nemčurski volilni možje za Oraša. H temu je največ pripomogel znani štajerski baron Ro kita n-ski, ki snuje posebno „kmetsko stranko," in kateremu edino se ima Oraš zahvaliti, da more zdaj posedati po mehkih sedežih državne zbornice! Takrat je Oraš obljubil, da se pridruži „kmetski stranki", a ko je bil za poslanca izvoljen, je na svojo obljubo pozabil in s praznimi izgovori je — snedel svojo besedo. Pridružil se je namreč, kakor tudi g. Čare, nemški ljudski stranki, a ne kot član, marveč samo kot „gost“, torej nekako tako, kakor „ofar“ ali gostač gostuje pri kmetski hiši! Kajpak je moralo tako početje vzbuditi n -voljo onib, ki so Oštinjaku pripomogli do sedeža v državnem zboru. Na dveh shodih že so volilci, in sicer „b au ernb u n d ar s k i“, — namreč na Čajni in v Naborjetu — Oraša poživljali, naj odstopi. Posebno huda je predla Orašu dné 13. aprila v Naborjetu, kjer je poročal o delovanju državnega zbora. Navzoč je bil tudi baron Roki ta n-sky, ki je ostro prijemal Oraša, ker se je bil ta prej pismeno (!) zavezal, da pristopi „kmetski stranki*, a se je potem pridružil „uemški ljudski stranki". Rokitansky pravi, da njegova stranka Oraša sploh ne mara več sprejeti v svojo sredo, če bi ta tudi hotel zdaj pristopiti ! Odgovor Orašev je bil prav klavern. Nek kmet je stavil celo resolucijo, v kateri se Oraš poživlja, da mora svoje poslanstvo odložiti. Resolucija bi bila gotovo sprejeta, a predsednik shoda, naborješki župan, o nji ni pustil glasovati, češ, da so navzoči tudi tržaui. ako bi sodil po vseh teh pojavih, bi res moral vprašati: „Pa kje so Slovenci na Koroškem?* Razšli smo se. Tovariši, doma iz Koroške, so odšli vsak na svoj dom. Le prijatelj Matija mi je ostal zvest in ž njim sva krenila iz Dobrlevasi proti Miklavčevemu. Tam so naju že čakala pisma in razglednice, ki jih je nama izročila mlada poštna upraviteljica. Potem pa sva jo mahnila po prijetni, hladni gozdni poti proti Reberci. Iz gozda sva prispela na kamenito pot in po njej do prvih reberških hiš. Zavila sva okoli vogla in stopila v veže prostorne hiše, iz veže pa v sobo. Tam sva pozdravila njega, ki mu pišem te spominske vrstice, komendatorja Mateja Šerviclja. V kmetsko opremljeni, ali precej veliki in čisti sobi je vstal izza mize mož bolj majhne, ali čokate postave. Glavo so mu pokrivali le še redki lasje, a zdravo-bojno lice je nama sijalo ljubeznivo naproti in z neprisiljeno prijaznostjo je nama segel v roko. Sedli smo za mizo, krčmar je prinesel liter črnega vina-tirolca, in trčili smo. G. komendator me je povabil, da stanujem pri njem, dokler ostanem na Reberci. Hvaležno sem sprejel njegovo ponudbo in poslovivši se za ta večer od dobrega krčmarja, smo odrinili proti stanovanju g. Mateja. Po strini stezi smo prisopihali do poslopja, kateremu se na prvi pogled vidi, da ni bil zidan v naših mirnih časih, ko se ne borimo proti Turkom in roparskim vitezom, ali tem strastnejše in obupnejše proti oholosti in gospodstvaželjnosti zagrizenih nasprotnikov našega jezika. Dobro sem prespal prvo noč in ni me prišel strašit noben vitez nemškega reda. Kaj se mi je sanjalo, tega že drugo jutro nisem vedel, tem manj Tako je Oraša obvaroval pred očitno nezaupnico njegovih volilcev. Rokitansky svoje stališče zagovarja tudi v zadnji številki celovške „Bauern-zeitung“-e in ta nima poguma, da bi se potegnila za Oraša. To pač jasno priča, na kakem stališču je sedaj Oraš! Poslanec, kateremu so izrekli nezaupnico lastni volilci, pač ne sme biti — ponosen! Vkljubu temu pa je imel Oraš-Oštinjak še pogum, da je v državnem zboru dné 15. aprila govoril zoper koroške Slovence in njihove šolske zahteve. Ali se je s tem hotel zopet prikupiti svojim nezadovoljnim volilcem in si pomagati s starim pripomočkom, da si namreč s praznim udrihanjem pridobi „ljubezen“ nemškutarjev? (Konec prihodnjič.) Dopisi. Svetnavas. (Še več o dvoboju.) Dvoboj, ki se je bil pri Krasniku p. d. Košiču na belo nedeljo, še vedno zbuja pozornost iu ne dà priti ljudem do zaželjenega pokoja in miru. Kar je pri nas še razsodnih, pametnih ljudij, vsi odločno obsojajo, da so morali oni mladi „junaki“ ravno v naši vasi dobiti prostora za svoje protipostavno in grešno početje. „Mir“ je sicer že dvakrat pisal o tem, a vémo, da bodo Vaše bralce zanimali tudi še sledeči podatki: Mladi „gospodje“ so prišli v Svetno-vas od 9. do Va 10. ure predpoldnem, ravno ob času, ko se je vračalo ljudstvo od jutranje božje službe iz Kaple. Njih obnašanje v gostilni je bilo še dosti mirno. Dvobojevniki niso pred dvobojem nič pili, ampak kar naravnost vprašali po Krasniku in kje se nahaja v njegovi hiši plesalna soba. To sobo jim pokaže domača dekla M. K. Nekaj prišlecev se za kratko časa podà v takoimenovano „posebno sobo“, drugi pa na plesišče. Ljudje so videli dvobojevati se te mladeniče, ker so se, kakor rečeno, vračali ravno od božje službe. Kot gledalcev je bilo posebno veliko otrok, kateri so se za to pregrešno početje zanimali tako, da so zlezli celo na drevesa, da so bolje in ložeje gledali sabljanje; veliko vedo povedati, kako so se bliskale sablje, da so bili gospodje goloroki ter okrvavljeni itd. Tudi po hodnikih se je nastavilo ljudstvo, da bi bolje videlo, kako se znajo sekati mestni „gospodje“. Pri vsakem strešnem oknu je molelo nekaj glav, katerih oči so bile obrnjene proti Košičevi dvorani. Torej ni dvomiti, da so bili dvoboji v Svetnivasi takoj, v Št. Janžu pa kake dve uri pozneje, a vendar isti dan popolnoma znani in nam na to novico prav nič ni bilo treba dolgo čakati. -- Govorilo se je, da Košič sedaj trdi, da ni nič vedel o teh dvobojih. No, vedel je, vedel, in še le prav dobro je vedel ! Krasnik se je namreč sam izrazil proti učitelju M. še pred dvobojem, da bode pri njem na belo nedeljo nekaj posebnega. Na belo nedeljo na vse zgodaj je naročil, da se ima pripraviti za dvanajst gospodov ju-žino. Čemu vse to, če ni nič vedel? Otroci pravijo, da je Košič pri oknu dol pogledal in zavpil: „Proč se mi poberite!“ In potemtakem naj Košič o dvobojih ni ničesar vedel? — Ko so se ranjenci odpeljali, se je g. Pepi na vse grlo smejal za njimi. Ako bi dvoboji ne bili s Pepetom prej dogovorjeni, bi se vendar ne bil mogel tako iskreno smejati za njimi, ampak prav pošteno oštel bi jih bil! — Stregla je tem gostom večinoma že prej omenjena dekla M. 11., kateri pa ni bilo treba nič druzega storiti, kakor pokazati jim plesalno sobo, dati tri krožnike (ta-lirje), belo skledo in po končanem mesarjenju osnažiti tlak sobe, kjer so se bili. Zato je dobila eno krono. V sobo dekle niso pustili in so si tudi vodo prinesli sami. — Predno končam, moram še omeniti, da je Krasnik za čas sablanja spravil župana v pol ure oddaljeno Podsinjovas, tako, da ga ni bilo doma tačas, ko so se pri Košiču dvobojevali. Krasnik je prvi občinski svetovalec in je torej neodpustljivo, da je kot tak dvoboje v svoji hiši trpel. Drugega občinskega svetovalca je neki gospod pozval, da gre in dvobojnike razžene, ta pa je odgovoril: „Naj se bijejo hudiči !“ — Vem, da nam k takemu občinskemu predstojništvu ne bodete čestitali ! Res, vedno lepši „napredek“ nam pod takim vodstvom sije v naši občini ! Po takih dogodkih se morajo pač tudi največjim zaslepljencem odpreti oči! — Odločno se mora zahtevati, da se protipostavni dvoboj tudi primerno kaznuje! Če kmet ustreli kako mrcino, ki mu dela na polju škodo, ga občutljivo kaznujejo. Tudi dvoboj zasluži po kazenski postavi (§ 158 do 164) ostro kazen! Zahtevati moramo, da se postava vestno izpolnuje tudi zoper to zločinstvo, po katerem je mlad človek oslepel in pohabljen bil za celo svoje življenje, — kakor se vedno in sicer strogo izvršuje zoper kmeta, ki je n. pr. pobil kakega — zajca! Hodiše. (Razdelitev občine.) Nàrodni naši nasprotniki hočejo na vso silo razdeliti občini Hodiše in Škofiče. Gonilna moč pri tem je seveda stari naš prijatelj baron Mac Nevin, kateremu sta občinska odbora v Hodišah in Škofičah trn v peti. Deželni odbor je seveda vedno pokoren sluga liberalcem, in tako 'je že izdelal načrt, kako naj se občine razdelijo. Iz osmerih davčnih občin, iz katerih obstojita sedanji občini Hodiše in Škofiče, hočejo napraviti tri politične občine, namreč: 1. Hodiše, iz davčnih občin Hodiše, Sv. Miklavž, Plešerka; 2. Škofiče iz davčnih občin Sv. Katarina, Škofiče inHolbiče; 6. Otok iz davčnih občin Ribnica in Otok. — Deželni zbor bo tej razdelitvi gotovo pritrdil, saj je to po želji liberalcev na Otoku in Ribnici. Št. Štefan ob Žili. (Zborovanje konsum-nega društva.) Dné 13. t. m. je imelo naše konsumno društvo svoj letni občni zbor pri p. d. Pečku v Smolčicah, pri v primeri z drugimi leti veliki udeležbi zadružnikov, med katerimi sta bila tudi č. g. župnik Ant. Sturm in spoštovaui g. France Grafenauer, deželni poslanec in posestnik iz Brda. Predsednik društva, g. Boštjan He-bein p. d. Peček, je pozdravil došle udeležence in je v smislu pravil otvoril zborovanje, konstatiral (potrdil) sklepčnost zbora in povabil domačega župnika, č. g. Ant. Pelnaf-a, naj poroča o delovanju društva v preteklem letu. Na podlagi izkazov poročal je naš g. župnik, razlagajoč točko za točko računa, iz katerega naj zadostujejo te-le številke: Društvo je prodalo blaga za 39.000 kron; kupilo na novo taistega za 34.000 kron; splošnega prometa je bilo 78.000 kron, čistega dobička 1347 kron. Društvo ima blizu 3000 kron rezervnega fonda, brez inventava, ki je že ves poplačan. Iz čistega dobička se 840 kron razdeli kot 3-odstotna dividenda ; ostanek se pridene rezervnemu fondu. Kakor razvidno, je delovalo društvo v preteklem letu z božjo pomočjo jako dobro. Da je doseglo obilo uspeha, se moramo zahvaliti društvenikom samim, ki so se v društvu zjedinili. Največjo zaslugo pa ima poslovodja, g. Jurij Bitimi, kateri že 5. leto v vse hvale vrednem redu vodi naš zavod. Gospod župnik se je kot poročevalec računa tudi javno v imenu društva imenovanemu poslovodju zahvalil za ves njegov trud, skrbi in druge sitne reči. katere je moral tekom časa prenesti. Društvo si želi, da bi le-ta zvesti in vestni naš nàrodnjak še zanaprej ostal na svojem mestu in društvo vodil. Pri novi volitvi se je razven nekaterih majhnih sprememb stari odbor na novo izvolil. — S tem kratkim poročilom hočemo našemu stiskanemu slovenskemu kmetu pokazati, kaj tudi on premore, če se brat z bratom druži in če se vsi zjedinimo in skupno delamo. Odkar naše društvo obstoji, dobivamo pri nas zdaj marsikatere reči za 15% boljši kup ; nismo od nikogar odvisni, celo istina je, da smo mi gospodje, po katerih se morajo ravnati drugi kupčevalci v zilski dolini!! Še naši nasprotniki spoznavajo zdaj, kakega pomena je „kon-sumno društvo" in tega tudi ne zatajujejo, čeravno je bodeč trn za njihove noge. Bog naj nam dà srečo, da moremo še zanaprej tako delovati, kakor do zdaj za blagor in v korist našega ubogega kmeta in delavca. Iz Kanalske doline. Zelo smo se razveselili, ko se je zopet oglasil naš Barigeljc; saj tako kratkočasiti nas ne zna vsakdo. Velika je bila naša žalost, ko smo enkrat v „Miru“ brali, da so zbirali za venec na Barigeljčev grob, znesek pa dali vendarle družbi sv. Cirila in Metoda. Zato pa je tudi naše veselje toliko večje, ker je Barigeljc še pri življenju. Mi že težko pričakujemo, kdaj se zopet oglasi. Torej v kratkem na svidenje! Slovenka. Globasnica. (Nekoliko odgovora.) Zopet se moramo nekoliko baviti z ljubo teto v stolnih ulicah, „Freie Stimmen", kateri list toliko piše za gibanje „proč od Rima" in v katerem tudi naši naprednjaki spravljajo svojo modrost na papir. V kratkem jim hočemo odgovoriti na dopis v št. 22. 1. 1. Koga ta list napada, je vsem itak znano : g. kaplana in gdč. učiteljico; in zakaj? Zato, ker je g. kaplan, kakor pišejo, vpeljal neko kazen, katera bi pa bila jako pripravna tudi za naše globaške blebetače, ki hočejo povsod svoj jezik vmes utikati, ne da bi jih to ali ono kaj brigalo. A g. kaplan si nikakor ne sme pripisovati, da je on znašel to kazen, temveč so jo že davno prej rabile druge velezaslužne učiteljske moči na Koroškem in sicer s prav izvrstnim vspehom, ne da bi tistih klinčkov zbiral kak nadučitelj ter jih pošiljal na ogled c. kr. deželnemu šolskemu svetu v Celovec. Tudi v Globasnici se kaj takšnega ni zgodilo, čeravno je naš „Gustl" po vsej sili hotel neko dekle, katera je tudi dobila to kazen, spraviti k zdravniku, da bi ji ta napravil spričevalo, da je radi tega zbolela. Gospod nadučitelj bo pa sedaj od c. kr. deželnega šolskega sveta gotovo dobil posebno pohvalo, ker je tako možato nastopil proti tej kazni. „Take kazni so se pač trpele pred novo šolsko postavo, a zdaj imamo, hvala Bogu, boljšo, svobodno šolsko postavo," tako pišejo »Freie Stimmen" ; no sadove te svobodne šolske postave pač že zdaj lahko vidimo! Toliko pokvarjene mladine in ječe polne mla- se zdaj spominjam prvih sanj na Reberci. Ko sem vstal, sem krenil na dvorišče in pozdravil g. ko-meudatorja, ki je sedel na klopi pod visoko, široko lipo. Gledal je kokoši in piščeta, katerim je bila natrosila kuharica. Kako so se prepirale živalice za hrano, kljuvale, odrivale druga drugo in podile proč! Ali posebno pozornost sta vzbujala petelina, ki sta imela seveda vsak svojo stranko, vsak svoje privrženke med kokoškami. Eden je bil sicer manjši in na videz slabejši proti drugemu, ki je s svojo krepko postavo na visokih nogah vzbujal nekak rešpekt. Ali vendar sem se močno zmotil misleč, da bo ta prvega užugal. Kjerkoli je prvi, manjši in na videz slabejši, zagledal svojega tekmeca, takoj je pritekel in dolgonogi nerodnež mu je komaj ušel na nasprotno stran, kjer je poskusil svojo srečo. Ali ni dolgo zobal v miru. Spet je pridrvil njegov nasprotnik in ga zapodil proč od putk, kojih privrženost si je komaj pridobil. Bil je pač stareji, izkušenejši in pogumnejši in je lahko v kozji rog ugnal močnejšega, a mlajšega in bojazljivega tekmeca. Ta mični prizor sem gledal použivajoč za-jutrek in razgovarjajoč se s svojim kučegazdom. Razgovarjal sem se ž njim oni dan, menila sva se potem še večkrat in rad sem se razgovarjal, prav užival sem v občevanju ž njim. Razmotrivala sva narodnostna in druga vprašanja in za vse je kazal pravo razumevanje, ki je pričalo, da se ne omejuje samo na zahteve svojega stanu, temveč da se bavi temeljito z vsem, kar mora zanimati izobraženega človeka. In ko sem stopil v njegove sobe, videl sem veliko omaro, polno lepih, zanimivih knjig, pisanih v slovenskem, nemškem, pa tudi laškem jeziku. In ko je prišel prijatelj Matija, ki se je bil šel pokazat svoji dobrosrčni mamici in delavnemu očetu, moral je Čitati neko laško propoved in g. komendator je poslušal z živim zanimanjem. Za nekoliko časa sem se poslovil od Reberce, da pomagam dragemu tovarišu, angelskemu mladeniču Šimeučku zapeti prvikrat: „Slava Bogu na višini", in da spremim pred aitar prijatelja Lojzeta ter ga pozdravim s kora s pesmijo : „Novi mašnik bod’ pozdravljen." Ne bom popisaval, kako se je jezil na me steber našega basa, junaški Janko, ker mu nisem dal pravega glasa, ko smo peli „Kredo“, in bi bila kmalu vsa pesem brez coklje zdrknila v dolino, da se tam razbije v najdisharmoničnejše glasove. Tudi to ne spada v te spomine, da sem si lečil ohripelo, raskavo grlo s surovimi jajci iu jih izpijal kakor dihur. Ali važno, ob enem žalostno je dejstvo, da se je moj tenor skrčil na nekoliko hripavih, z veliko muko iz prsij in iz grla izvitih glasov, ko sem se vrnil na Reberco. In vendar bi bil tako rad ubral najmilejše strune svojega tenera, ki je z menoj vred mnogo izkusil na svetu in se obrabil, samo da razveselim plemenito srce gosp. komendatorja. Boljše se je godilo krepkemu Jankotu, čigar bas je pretresal reberške skale in potresel tudi srce vrlega kučegazde, ki je z veselim zadovoljstvom poslušal naše petje in posebno globoki, grmeči bas. — Napravili smo izlet v Železno Kaplo. Lepa, zanimiva pot vodi v trg, kjer se dobi še drugačna kaplja, nego železna, zlasti „pri lepi Katici", kamor nas je odvedel v teh stvareh izkušeni Matija. Lepo nam je bilo v senčni lopi, čeprav se je na nas jezil prijatelj, priganjajoč nas, naj katero zakrožimo. Zaman sem ga skušal potolažiti in pregovoriti z ono pesmijo, ki pravi: „Kaj bi peval, kaj bi krožil! Še lončar bi se smejal, češ, da lepše lonec poje, ki mu je na kamen pal.“ Potekale so urice in mrak je že spuščal svoje prve prozorne sence na zemljo. Oditi moramo ! G. komendatorju smo obljubili, da pridemo na večerjo. Pripravil jo bo za nas, čakal nas bo, — zakasniti ne smemo! In z velikimi koraki smo merili cesto nazaj proti Reberci. Upehani, ali vendar še nekako o pravem času smo prispeli v župni dom. Gostoljubni kučegazda nam je priredil ukusno večerjo in sedli smo za mizo. „Ali boste črnega ali belega tirolca", nam dà na voljo g. Matej. Po kratkem razmišljavanju se odloči „gornja hiša“ za črnega, a dolnja za belega. In glej, kar se ni posrečilo kapljici v Železni Kapli, to je učinil vinček g. komendatorja. Jeziki so se razvozljali, vstajali so govorniki in pesem je privrela iz prsij kakor vir spomladi, ko solnce sneg topi. Noč je legla na prazne steklenice in čaše, umirila našo razgreto kri in zaklopila od navdušenja žareče oči. Drugi dan smo se zbrali zopet vsi pod lipino senco, samo malo kasneje, nego sicer. Eden se je lečil z vodo, drugi s kavo, a tretji se je pokoril s postom in gladom, prezirajoč zemeljsko uživanje. Brzo nam je minulo predpoldne in naenkrat nam je reberški cerkovnik naznanil, daje ura dvanajst odbila. ,,Gospoda h kosilu", je pozival predobri in preskrbni kučegazda. „Vida še ni", se oglasi Janko. „Kam je neki izginil," se poprašamo. In čakamo in čakamo, — Vida le ni, od nikoder gani! dih zločincev ! Kakcr je že zgoraj omenjeno, se je to kazen tudi že za časa nove šolske postave rabilo, pa ne od kakega duhovnika, temveč od posvetne učiteljske moči. Če pa že govorite o ne-postavnih „disciplinarnih sredstvih," tedaj Vas vprašamo, je li to postavno sredstvo, da se tepejo otroci radi tega, ker se pogovarjajo med seboj v — slovenskem jeziku. O takih slučajih ste gotovo tudi že brali, in tudi v Globasnici imamo enega na razpolago. — Kaj pravi k temu c. kr. deželni šolski svet?! Libuče. Dné 27. aprila ustanovili smo pri nas ob obilni udeležbi naših zavednih in vrlih kmetov podružnico sv. Cirila in Metoda. Predsednikom je bil izvoljen naš značajni in neustrašeni g. Hartman, podpredsednikom g. Reš, tajnikom g. kapelan Dobrovc, blagajnikom g. kapelan Božič. Podružnici želimo obilo vspeha in blagoslova. Podrobneje poročilo prihodnjič. Libučan. Na Koroškem. Družba vednega eešdenja. Ker letos več podružnic še ni poslalo letnih doneskov, se predstojniki in predstojnice vljudno prosijo, da se tudi letos z doneski spomnijo revnih cerkva. Če se to ne zgodi, bi morala razstava cerkvenih oblačil letos izostati. Tudi bi se mogla oblačila, kolikor jih ima družba še v zalogi, razdeliti samo onim cerkvam, in še tem ne vsem, kjer je kaka podružnica vednega češčenja. J»a sv. Višarjih se prične letošnje romanje kakor običajno dné 8. maja, na dan vnebohoda Kristusovega. Goro krije še globok sneg. Dné 4. junija bo mil. g. knezoškof dr. Jožef Kahn slovesno posvetil nova stranska oltarja. Za „Uèitcljski dom“ so darovali čč. gospodje: Fr. Virnik 20 kron, J. Marinič 20 kron, J. Hribar 20 kron, M. Schaschl 20 kron, M. We-denig 5 kron, J. Volavčnik 20 kron. ,.Presveta dolžnost nam je, skrbeti, da se otroci vzgoje k pobožnosti in čednosti, kdor to dolžnost zanemarja, mori duše“ (sv. Krizostom). Ne vstrašimo se, žrtvovati po močeh za zavod, ki je katoličanom-Slo-vencem postal neobhodno potreben! Duhorske zadeve. C. g. Jos. J a n d 1, župnik v Liesereggu, je postal dekan in mestni župnik v Sovodju. Drobne novice. Uršulinski samostan v Ljubljani je minuli teden zelo slovesno obhajal dvestoletnico svojega obstanka. Ob tej priliki je žensko učiteljišče uršulink dobilo pravico javnosti. — Ljubljanska dijaška in ljudska kuhinja je dné 20. aprila obhajala 25 letnico svojega obstanka. — Kakor poročajo listi, so ustanovili nemški priseljenci na Jesenicah podružnico „Sudmarke“, kateri je načelnik inžener Schneller v Bohinju. Snuje pa se tudi podružnica nemškega «Sehulvereina", ki ustanovi na Jesenicah nemško šolo in nemški otroški vrtec. Nemčurstvo na Gorenjskem vedno bolj prodira! Žalostno ! Drobiž. P. d. Hoffmanovo posestvo g. In-cingerja v Mohličah je kupil ulanski lajtnant gosp. E. Till z Dunaja za 70.000 kron. — Burski poveljnik Jooste je minuli teden v Celovcu, Beljaku in Volšbergu predaval o burski vojski. — V Špitalu je umrl knez Porcia, star 63 let. — V Celovcu so zaprli tri šolarje, stare 12, 11 in 10 let, ker so kradli po hišah obleko. Dné 26. aprila so zaprli v Celovcu odvetnika dr. Liauniga, ki je semkaj prišel iz Muraua na Štajerskem. — Blizu Hutten-berga so našli truplo 87 letne užitkarice O. Steiner. Bila je v gozdu zabredla in zmrznila. Pogrešali so jo od novembra meseca. — V zilski dolini bodo letos večje vojaške vaje. Po slovenskih deželah. „Dijaški doin“ y Celju. Dné 18. aprila sklenila je v „Nàrodnem domu" nàrodna družba, lotiti se odločno dela, da ustanovi „Dijaški dom" v Celju. V to svrho sestavil se je tudi takoj odsek, obstoječ iz gospodov : Lovro Baš, notar ; dr. Iv. Dečko, odvetnik; Anton Cestnik in Jožef Kožuh, c. kr. profesorja; Franc Ogradi, opat; dr. Josip Sernec in dr. Jos. Vrečko, odvetnika. Ta odbor je izdal že poziv, po katerem vabi h nabiranju doneskov. »Dijaški dom" naj bo nekak viden izraz zmage, ki so jo dosegli Slovenci dné 21. marca t. L, in ima namen, slovenskim dijakom podajati hrano in stanovanje, jih vestno nadzorovati in vzgajati v pravem duhu. Križem sveta. Dvoboji med državnimi poslanci. Med nemškima državnima poslancema Steinwenderjem, ki zastopa Beljak in druga zgorenjekoroška mesta, in W alzo m se je vršil dné 17. aprila na Dunaju dvoboj, katerega je napovedal Steinwender Walzu zaradi tega, ker je v zadevi češke obrtne šole v Budjejevicah in nemške v Hebu Steinwender glasoval z desnico in mu je Walz zaradi tega zaklical: »Sramujte se, da to storite kot nemški mož !" V dvoboju je bil Steinwender ranjen s ploskve sablje na čelu, a tudi Walz je dobil v obraz rane od Steinwenderja. Tako si »pristni Nemci" med sabo puščajo vročo svojo kri ! — Dvoboj je napovedal tudi Vsenemec Wolf Vsenemcu Schalku. O priliki sestanka nemških poslancev iz Češke gledé volitev v delegacijo je namreč Wolf zahteval za vsenemške poslance, ki niso v vsenemški zvezi, tudi en mandat, češ, da večina nemškega prebivalstva stoji za njim, Wolfom. Na-to mu je Schalk rekel, da je to otročja norčija, na kar sta se začela obkladati z najlepšimi priimki, s kakoršnimi razpolaga nemška »kultura". Schalk napovedanega dvoboja ni hotel sprejeti, češ da Wolf ni sposoben dajati častnega zadostila in je zahteval, da stvar prej pride pred častno razsodišče. Tega se pa Wolf boji in se mu je izognil s praznimi izgovori ! Do dvoboja ni prišlo. Taka je „čast“ nemških junakov, ki se štejejo za pravcate „pol-bogove“, vse druge pa za — manj vredne. Heil ! Veliki nemiri v Belgiji. Omenili smo že, da je v Belgiji prišlo do velikih nemirov in cestnih bojev, ker so socijalni demokratje s silo hoteli doseči splošno in enako volilno pravico. V Belgiji je namreč katoliška vlada na krmilu, a to hočejo vreči socijalni demokratje na vsak način. Zato so začeli s puntom in prišlo je do pravih vojsk med vojaštvom in zapeljanimi delavci. Po vsej deželi so ustavili delo in bilo je nad 360.000 stavkujočih delavcev, ki so v stavki vstrajali teden dnij. Vlada se nasilstvu socijalnih demokratov ni udala, dasi Razkropimo se in ga iščemo po reberških planinah in ravninah, kličemo in upijemo po gozdih, — ali nihče se ne odzove. Povrnemo se vsi, povrne se tudi Janko, žalosten kakor nekdaj Jakob, ko je zagledal krvavo suknjo Jožefovo in vzkliknil: »Mojega sina je divja zver požrla." Ni se bilo sicer bati medvedov in volkov na Reberci, vendar nekako poparjeni in v skrbéh sedemo za mizo. Že smo si bili potolažili prvi glad, ko se prikaže Vid, malo zaspano gledajoč, ali inače zdrav in čil. Vročina ga je bila zmagala, legel je in zaspal. Ali skriti se je znal dobro i solnčnim žarkom i nam! S hvaležnim srcem sem se poslovil od njega, ki me je sprejel tako prijazno in mi pripravil toliko lepih, prijetnih trenutkov. Vabil me je, da ga o priliki zopet občiščem, a jaz sem mu izrekel željo, da bi ga mogel pogostiti na Kranjskem, v domači vasi, v očetni hiši. — In danes? Pred mano leži izdelana podoba, kazoča komendatorja Mateja Šer-viclja, a pod sliko je napravljen križ in zapisan je dan, mesec, leto in ura njegove — smrti! * * * Solnce je raztopilo sneg, zvončki so pobelili obrežje vodice, ki se je zlila na ravnico, na pri-solnčni strani hribčka je razvila trobentica svoj lepo-rumeni cvet, pod grmom je zaduhtela vijolica. Se-ničica skače po vejevju, ptice-selivke so se vrnile, kos se oglaša v smrečji. Škrjanček se dviga žvr-goleč v višave, naše oko mu sledi, srce se nam dviga in žvrgolenje drobne ptice nas napolnuje z novim svežim življenjem. Višje in višje poletava ptica, trepeče s perutima in žvrgoli in se dviga. Izginila je, — oko je ne zapazi več. Srce pa hre- peni za njo. Oj, kako rado bi se dvignilo tako lahko, tako svobodno kakor drobna pevčica. Tako se je dvigal vaš duh. Mi smo sledili njegovemu poletu in se vam divili. Ali hrepeneli ste višje in višje. Poleteli ste, kamor vam sedaj še ne moremo slediti, tja, kjer vas več ne zazre oko, a kamor se nam dviga srce, kamor hrepenimo za vami, vedoč, da se snidemo z vami tam gori, kamor tudi nas pozove večni Oče. Vstajenja čakate! Dočakali ga boste, dočakali ga bomo z vami tudi mi. Ali mi čakamo že dolgo in dolgo drugega vstajenja, in srce nam drhti od straha, da ga morda ne doživimo. Ali vendar upamo, vedoč, da nas podpirate s svojo molitvijo in zanašajoč se na čile moči našega nàroda, ki čaka vstajenja. ______ Smešničar. * A.: »Ali se bo vaš sin res oženil?" — B.: »Seveda." — A. : »Malo bi pa že lahko še počakal, da bi postal bolj pameten." — B. : »Ko bi pa bil pameten, potem bi se sploh več ne oženil." * Izjema. Državni pravdnik: »Na izpovedbo žene zatoženca ni smeti polagati velike važnosti." — Zatoženec: »Oprostite, gospod državni pravdnik, ako najde na meni kaj pohvalnega, ji smete verjeti." * Edino veselje. Sodnik: »Meni se zdi, da se pri vas vsako nedeljo tako pretepate." — Priča: »I — ja, gospod sodnik, to je edino veselje, ki ga imamo na deželi." Podpirajte družbo sv. Cirila in Metoda! so njihovi kolovodje hujskali delavce očitno k uporu. Najbolj so pri svojih prekucijskih načrtih računali na vojaštvo, da se v odločilnem trenutku postavi ob stran puntarjev. Toda motili so se. Vlada je pravila, da se zanaša na vojaštvo in da bo s silo zatrla upor. In vodje socijalistov so si še ob pravem času premislili. Nasvetovali so, da delavci stopijo zopet v delo. Stavka delavcev se je na ta način v ponedeljek dné 21. aprila končala in s tem je javni red in mir zopet zagotovljen. Škoda, ki je vsled štrajka nastala, je ogromna, in delavci jo bridko občutijo. Seveda popolnoma se vznemirjenost še ni polegla. V občinskih zastopih, kjer imajo večino socijalisti in liberalci, se sklepajo prošnje in pozivi do kralja, naj poseže vmes in pouči vlado, kaj ji je storiti. A take prošnje so brez pomena ; glavno je, da je stavka nehala. Vodje socijalistov pa so zopet pokazali, da nimajo ne razuma ne srca, voditi delavskega ljudstva. Predno so se prepričali, da kaj dosežejo, tirali so delavstvo proč od dela ter jih hujskali k uporu. Za več kot teden dnij so oškodovali delavce za njih zaslužek, sebe pa so mastno plačevali iz strankarske blagajne. Sedaj je stavka končana, voditeljem sevé ni nič škodovala, le delavstvo je isto, ki je trpelo. Vojska v južni Afriki. Pogajanja za mir so se po raznih poročilih resno pričela. Vrše se v Pretoriji, in se jih udeležujejo burski poveljniki. Anglijo zastopata pri teh razgovorih general Kit-chener in guverner Milner, ki sta vedno v brzojavni zvezi z angleško vlado. Angleško prebivalstvo pa tudi vlada trdno upata, da bodo imela sedanja pogajanja vspeh. Zato je dokaz govor ministra Balfour-ja, kije rekel med drugim: Upam na srečen izid posvetovanja burskih voditeljev. Vendar je pa potrebno in primerno za pospešitev miru, ako zbornica in država skleneta, da se vojska, če se sedaj ne konča, nadaljuje tako dolgo, dokler ni dosežen popoln vspeh in naj stane kar hoče. Vojska, je dejal minister, je draga ; stane nas dosedaj 160 milijonov funtov (en funt okoli 20 kron). — Vkljub mirovnim pogajanjem so se pa vršili tudi zadnji čas boji na raznih krajih. Kitchener javlja 14. t. m. to-le : Polkovnik Collenbrander je 8. t. m. napadel tabor burskega vodje Beyerja. Potem našteva izgube, ki so na angleški strani male, bursko izgubo pa ceni na 160 ranjenih in ubitih mož. Naslednji dan so pa Buri napadli nek angleški oddelek blizu Belfontaina. Dosti Angležev je bilo ubitih, del patrulje pa so Buri vjeli. V zahodnem delu Transwaala so Buri 11. t. m. napadli polkovnika Kekewicha. Blizu Rooivala se je bil vroč boj. Na obeh straneh je padlo precej mož. — Zadnja poročila pravijo, da so Buri minuli teden po noči zapustili Pretorijo ter odpotovali k raznim vojnim oddelkom. Dognala se je podlaga za mir, ki se kmalu sklene. Premirje sicer ni proglašeno, vendar pa se bodo smeli Buri gotove dni shajati ter obravnavati mirovne pogoje Angležev, ne da bi jih angleške čete napadale. Vršili se bodo torej nekaki taborji, na katerih se odločijo Buri kot nàrod za mir ali za nadaljno vojno. Naša gospodarska organizacija. Vabilo Gospodarska zadruga v Sinčivasi napravi svoj redni letni občni zbor dnè 14. maja, ob l.uri popoludne, v dvorani po-sojilnične gostilne „pri Črnem orlu“ v Velikovcu. Na dnevnem redu je: 1. Poročilo o letnem računu. — 2. Poročilo o nekaterih predlogih c. kr. poljedelskega ministerstva. — 3. Volitev odbora in nadzorništva. — 4. Slučajni nasveti. V nedeljo popred, dné 11. maja, je točno ob 1/24. uri popoludne, zaupno posvetovanje zadružnega odbora in nadzorništva v Sinčivasi v skladišču samem. Gospodje odborniki in nadzorniki naj se blagovolijo zborovanja zanesljivo udeležiti. Naznanilo. Ker gospodarji letošnje leto ne bodo imeli poslom dajati malce, razun pogubnega žganja, jim hoče zadruga priskrbeti cenega pristnega vina. Če se k temu vinu prilije nekaj vode, bo prišlo ceneje, kakor mošt. Priporoča se, mesto žganja, poslom dati vina, kedar se dobi po taki ceni, kot jo zdaj ponuja Istrska zadruga v Pulji. Za zdaj smo vina naročili le par sodov, ker ne vemo, ali ga bodo ljudje hoteli, ali ne. Kdor ga hoče imeti, naj se oglasi ali v Sinčivasi, ali pri zadružnem služabniku v Velikovcu. Izpod 100 litrov se pa to vino ne bo oddajalo, ker podrobno prodajanje blago preveč podraži. Tino se mora takoj plačati; sod naj pripelje vsakdo seboj, ali pa ga nam mora tudi plačati. Le pod temi pogoji se zamore vino res po najnižji ceni oddajati in bo ljudem kaj pomagano. Vino se bo dobilo po 15 gld. 50 kr. hektoliter v Sinčivasi. ________ Tržne cene. V Celovcu, dné 24. aprila 1802. Ime blaga na birne na hektolitre Prignalo se je X V X v pšenca . . . 11 40 14 25 — bik rž .... 9 32 11 40 — pitana vola ječmen. . . oves . . . 5 47 6 84 13 vprežnih volov turšica . . . 7 83 9 54 — juncev pšeno . . . 14 — 17 50 61 krav fižol rdeč . . 13 20 16 50 krompir . . grah . . . 1 80 3 13 — pitanih svinj ajda . . . 6 83 8 54 — prasce Sladko seno je meterski cent po G K — v ào 1 K 80 v, kislo seno po 4 i? 60 v .ao°00 0O0 0O o oo0° °0oo°° o °š|š0oY°° £o o2,Ooo ?o0o°oc \0 0Q00 oo-o o O O o °o0o%°o '0o0„°o° °°S°o posebno pa „kavino primes v prid družbe sv. Cirila in Metoda“ ki je preizkušeno najfinejša. U^T’ Opominja se, da to cikorijo pri svojih trgovcih zahtevate, ako pa v kraju ni narodnih trgovcev, ki bi jo hoteli naročiti, naj več rodoljubnih družin skupaj eden zaboj raznih vrst s 25 kg naroči — in se jbn dopošlje franko zaboj in franko na vsako postajo po ugodnih cenah. Umetni in valjčni mlini F. €. Schwab v Ptnjn. Št. Cene v kronski veljavi za 50 kg. Iz ajde. K v i! Ajdova moka, fina A | 14 | — Ajdova moka, srednja. . . . ; b n ! — Ajdovi otrobi : : 5 — Ajdov gris — 12 50 Iz koruze. Koruzni gris, rumen .... — 9 50 Moka za polento la, rumena . j 8 50 Koruzna moka Ha , rumena . 'j 7 50 Koruzni zdrob, rumen . . . — 6 25 Iz rži. Ržena moka. izvleček .... 0 12 50 Ržena moka, fina I 11 50 Ržena moka, sredno fina . . II 10 50 Ržena moka. manj fina . . . : m 9 50 Moka za klajo — 5 i — Rženi otrobi Iz pšenice. ~ 4 75 Gris, fin ali debelozrnat . . . Pšenična moka (Kaiser-Auszug) „ „ (Mundmehl-Auszug) „ „ (Extra-Semmelmehl) „ „ (Semmelmehl) „ „ (Extra-Brotmehl) „ „ (Mittel-Brotmehl) „ „ za kruh .... „ „ za črni kruh . . Moka za klajo ...... Pšenični otrobi............. 0 1 2 3 4 5 ti 7 8 15 15 14 14 13 13 12 12 10 5 4 Mešana moka za kruh Prosena kaša. . . . Ječmenova kaša . . 9 50 10 ; 50 11 50 !| Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Ivan Koželj. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.