Štev. 7. in 8.         /.VvHI Vllll_______April 1925.
Ilijina deca.
(1596)
Ko llija Gregorič izdihne,                         Milič plemič ni le po imenu,
ženo mu bolest prekruta zlomi,                  plemič je po srcu in po duši:
troje bednih pa sinov osfane:                    brate Gregoriče vzame k sebi,
Mate sinko je prvorojenec,                        posinovi jih in jih objame
Sfepko bratec njemu je naslednfi,             s svoje rodovine tiho srečo.
Janko nežni dete je najmlajše.                  Miličeva žena jim je mati
Kam, golobci na vsem svetu sami,             in sinova njiju sta jim brafa. kam vas šibka dvignejo naj krila?
Ali je v krvi valovih vsako                       Mate raste kakor hrasf na gori,
srce ptemenito utonilo?                              Stepko dviga se v kipečem zdravju,
Janko tone v mislih sladkotožnih,
Osvald, ki je bil lliji znanec,                    srce sill Bogu ga v bližino.
tam v Pišecah skromno sam domuje         In na desni dvorca Milič Stepku
in sirot usmili se ubežnih,                          podari kos plodovite zemlje,
dobrohotno vzame jih pod sfreho.             a na drugi strani prejme Mate
Osvald težko plača to dobroto:                 dav enak iz istih rok očetnih,
naglo izvohunijo krvniki,                            Janko pa — fa v mesto se napoti
kje Ilijina se deca skriva;                         in ogrne svečeniško halfo. gospodarja preženo iz hiše,
bratce zapode na strmo cesto —                                           *
tu je dom upornifea sinovom!
Pne nad Okičem neba vedrina
Marko Krajišnik, Ilijin borec,                    bleskovita se v pomladnih dihih,
nebogljence skrivoma zajame                     cvetje siplje med zeienje mlado,
in odvede jih v zavetje varno                   dvorec Miličev opleta z vencem.
k Miliču, ki gospoduje v dvorcu                Pod dehtečo lipo sfari Mitič,
pod planino Okičem zelenim.                     ki mu stas je peza let sklonila,
137
ZVONČEK                                                                                     XXVI—7 in 8
v krogu svojcev burne dni odgrirtja,          vse nas tepe tujca bič nasilja,
ki nad zemljo so vihrali besno.                 brata srd njegov na brata ščuje,
Rodna ga poslušata sinova,                        v robstvo kuje naroda svobodo.
Mate s Stepkom ga posluša verno,             Dedov in očetov mi trpljenje,
Janku duša, Bogu darovana,                      mater sedemžaiostnih vse solze
srka vase vso povest krvavo,                     vsi maščujmo z delavnim življenjem
ki okitila očeta s krono                             in njih blagoslavljajmo grobove
trnjevo je mučeniške slave.                        s srcem, po svobodi hrepenečim!
lste domovine smo sinovi,
Janku srce ranjeno zajoče,                        isti maferi zvesto služimo,
a že misel dvigne ga vznesena,                  na nikogar, ki krvi je naše,
da izlečiti duševne rane                             naj prokletstvo več ne pade Kajna!« more bratovska samo Ijubezen.
In oči mu zastrme v daljavo,                      V vsakem srcu, v gori in dobravi
roke mu zamah v objem zakroži,               burno in mogočno glas odmeva:
jasna se mu oglasi beseda:                         »Na nikogar, ki krvi je naše,
»Vsi smo deca Ilije mučenca,                    naj prekletstvo več ne pade Kajna!...«
E. Gangl