Poštnina plačana v gotovini
življenje:
in- svet-
Tedenska revija
Štev. 21.	Ljubljana, dne 25. maja 1928.	Leto U.
Knjiga X
K. Przerwa-Tetmajet
Kako se je Jozek Smaš peljal k spovedi
J ozek Smaš iz Mrovcev na Olči je bil velik strelec, a še večji razbojnik; trdovraten, krut, čeprav nikdar iz potrebe, ampak iz nagnenja. Brezbožnik pa je bil tak, da mu ni bilo para. Nikoli ni na »Hvaljen bodi Jezus Kristus« odgovoril drugače kakor: »Nu, naj pa bo!« ali »Dobro! Jaz nimam nič zoper njega!« — čeprav to ni bilo krajše, marveč daljše nego »Na vekomaj! Amen!« Dočim se je kot strelec kosal z Jankom z Jurgova, ki je od Havrama čez Litvorove do Košcjelca ubijal »koze«, kot razbojnik pa z Jankom iz Bze-zavicke, je bil kot brezbožnik popoln antikrist. Pri tem pa je bilo čudno to, da je bil bogat posestnik in mu je vse šlo lepo izpod rok; povsod je imel srečo. Zdelo se je, kakor bi nesreča ne mogla do njega in bi niti ne marala zanj. Tako dobro se mu je godilo, kakor bi ga bil nalašč blagoslovil Bog. pa menda nikdar ni bil v cerkvi, razen takrat, ko so ga krstili.
Ne rečem, da ne bi bil prav nič veroval, a o vsem tem ni hotel ničesar vedeti.
»Ne vidim,« je pravil, »da bi se mi Bog vsilieval, čemu bi se jaz rinil k njemu? Če vsejem — mi zraste, če ne vsejem — pa nič ni. če se najem, nisem lačen — če se ne najem, bi rad jedel. Živim, ker sem bil rojen, — umrem, ker pride smrt. — Vem, da so gore visoke.'ker sem šel čez nje; vem, da je drevo trdo, ker sem ga sekal, vem, da ogenj žge, voda gasi, o Bogu pa.vem samo toliko kakor o tistem kralju, ki vlada tam v svojem stolnem mestu. Sicer se pa ne peham za tem, kar ne pride k meni.«
Bil je to samozavesten dedec, spreten, nagel in strašno drzen.
Ob vsej brezbožnosti pa so ga ljudje imeli radi, ker je bil dober; nikomur ni delal krivice, v sili je pomagal, dobre svete je dajal in kadar je kak groš prinesel v kočo. je lahko pil. kdor ie hotel in kolikor je hotel. Ne le z Olče, s Pardolovke, z Grobega, ampak tudi iz Zakopanega, s Poronine. z Murzasihla, s Cihega in iz Bukovine so se ljudje shajali v krčmi, ko so zvedeli, da je Smaš prinesel denar. In on je to rad videl ter je večkrat komu dal za kravo, za konja ali za setev.
A vsaka stvar ima svoj konec. Mlad ni bil več, ker jih je imel že okrog pet in petdeset. Pod Mrzlo goro ga je ujel metež, veter. sneg. mraz. Tri dni in tri noči je tam presedel pod skalo, ker ni bilô misliti na hojo. Dobro je bilo, da je imel vsaj jed s sabo. Prišel je domov in zbolel. Sele zdaj se je pričelo oglašati to in ono; v hrbtu medvedova šapa, ki ga je bila pogladila na Rogatcu, preden je mogel zlesti na drevo; v kolenu desne noge kamen, ki se je bil nekoč utrgal v žlebu na Mlinarici in ga zadel v kost; v boku polomljena rebra iz tistih časov, ko so ga Spižaki pri Petih Ogrskih Stavih naklestili zaradi koz: v glavi luknje od preteoov v mladih letih. Pričelo ga je trgati v kosteh, vrtati in lomiti, da je komaj prenašal. Shujšal je, oslabel in težko je zlezel s postelje.
Medvedova In sviščeva mast, zunaj vdrgnjena ali uživana. ni pomagala nič.
Prišla je stara Katarina Magjerka iz Janikov in ga pokadila. — Nič! Prišla je druga, še starejša, Trebunka, in ga zagovorila in blagoslovila — nič. Pomagal mu ni niti Kubuš Bednar, ki je bil že sto let star. dasi so mu ovce. krave in konji ozdravljali kar pod rokami.
Zdaj šele so prišle stare sosede na posvetovanje; posedle so okrog postelje.
»Ej, stric, ne bo dolgo, da boste tam, konec vas bo!« je rekla ena.
»Hej, svak, kar več ne vemo, kako bi vam pomagale,« pravi druga.
»Nihče drugi ne bo več pomagal, kot smrt,« veli tretja.
»Ej, stric, striček, treba bo misliti na dušo!«
»Da potem ne bo prepozno,'svak!«
»Kdo ve? Večkrat se tako zgodi, — morda bi si tudi vi želeli sv. obhajila?«
»Prav ste povedali, teta. Ali bi se dali spovedati, stric?«
»Pred čudodelno Materjo božjo v Ludzimlerzu!«
»Ej. saj je menda tista v Odrovonžu tudi čudodelna,« je rekel Smaš, kateremu je bil Odrovonž bolj povšeči, ker je delj, razbojniška in lovska natura pa je že taka: če že kam greš, le daleč!«
»Pojdite, svak. in spovejte se.«
»Ah, stric, pojdite, pa hitro, ker se že mudi.«
»Pojdite, pojdite, dragi moj!«
»Potem vam hudobec ne bo mogel blizu.«
»Hej, dobro je povedala teta, ona vedno dobro svetuje. Ni ga še konec hudobca, ni ga ne!«
»Ko sem šla včeraj od doma, drage moje, se mi je taka čudna mačka opletala ,okrog nog. Komaj sem se je otresla.«
»Hudobec ima rad mačke.«
»Ej, botra, ljudje so ga videli tudi v pasji koži.«
»Najrajši pa se izpremeni v mačko.«
»Kaj bi tisto. Kar hoče, to stori. Hudobec je hudobec.«
»Ko je umiral Simek Mrovca, se je prikazal kot volk.«
»Joj, joj! Izza koče je pritekel!«
»Za rane božje!«
»ln po čem so spoznali, da to ni pravi volk?«
»Ej, ti. ki so ga spoznali, so že vedeli, po čem. Morda mu je ogenj švigal iz gobca. Ponoči je bilo.«
»Oh, za božjo voljo!«
»Stari Mrovca se ni spovedal!«
»Duhovnika mu niso pripeljali. Konji v zametih niso mogli naprej.«
»Ej, vidite! Tega ni storil nihče drugi, kot tisti volk!«
»Saj so vsi pravili, da samo volk!«
»Hej, presladki gospod Jezus Kristus!«
»Marija prečista!«
»Vsi angeli, ki ste v nebesih!«
»Stric, stric, pojdite se spovedat! Nič ne bo z vami. Le glejte!«
»O, nič, nič! Kako ste shujšali! Komaj pol vas je ostalo. Po vas bo!«
»Pojdite, pojdite, predragi, to pot vam ne odleže!«
»Bog ve, da ne!«
»Ej, ne!«
In ko so začele tako nad njim ječati, stokati in tarnati, se je Jozek Smaš odločil. da se pojde spovedat k Bogu v Ludzimierz.
Vsi so sklenili, da na žegnanje osmega septembra, prav ob Marijinem rojstvu.
Prenehalo je deževje, ki ga kar ni bilo konec tega leta v avgustu.
Jožku je malo odleglo, nehalo ga tak silno trgati po kosteh.
Vstal je s postelje, se umil, si lase namazal z mastjo, se v čisto preoblekel, vzel nov klobuk, nov kožuh (čuha), nov pruštof (serdak), hlače, punčohe (krpce), kakor bi šel na svatbo.
Ženske so bile vesele, da so ga pripravile do tega, in so hotele iti ž njim.
Žene ni imel več, bil je vdovec. Kako so se pa šele potem čudile' Pred kočo se pripelje voz, na vozu pa dva godca z goslimi in eden z basom — kakor za svatbo! In kako so šele zijale, ko si je Smaš zateknil za pas dve pištoli, dva noža, ko je v roke vzel cjupago* in puško na ramo.
»Stric, bojte se Boga. Kaj pa delate?«
»Aj, za vraga, svak! Saj vendar ne greste na koze!«
»Ali pa na Luptov po denar, dragi moj!«
Jozek Smaš pa se je uprl ob cjupago in rekel:
»Se nikdar nisem šel drugače h kakemu gospodu, naj si je bil direktor, blagajnik, trgovec, ali pa karkoli. Saj vendar vedno pravite, da je Bog najvišji izmed vseh. A k Njemu grem zaradi kaj drugega! Ne bom mu delal krivice, za toliko ga pa vendar cenim, kakor kateregakoli dednega gospoda, gazdo ali Žida, h katerim sem hodil v orožju. Naj ga to ne žali. naj ne bo hud zaradi tega. Ker pa se morava pobotati, vzamem muziko s sabo, da mi ne bo žal dogovora. To naj pa tudi ve: ako je On gospodar v nebesih, tudi jaz nisem najslabši na svojem, v Olči. Ce mi on zagrmi z gromom, mu jaz dam odgovoriti z basom. Haj!«
In se je odpeljal. Na enem vozu spredaj godba, na drugem on z ženskami.
Ljudje so se čudili, čudili. Peljali so se skozi novotarske vasi, zavili proti Zaskalju, prišli v Ludzimierze. Za rana so se odpeljali ln dospeli ob pravem času.
Ljudstva se je kar trlo, shod je bil silen, kričanje, govorjenje, gneča — in če je kdo pogledal na prišlece, se je kar prekrižal. Spredaj godba, za njo stari kmet. siv, s pištolami za pasom, puškina cev se mu sveti na rami, smelo gleda kakor orel, čeprav mu je videti, da je bolan.
»Kaj pa je to?« je vse izpraševalo. »Kdo pa ie to?«
»Neki Podhalan.** Bržkone je iz Viz-bukovine ali pa iz Košcjelisk,« so pravili drugi,
»Pa puško je vzel s sabo!«
»Gotovo je kak gozdar, Bog ve odkod.«
»Sem je prišel že marsikak gozdar, a vendar brez puške.«
* Okovana palica z dvojno sekiro na-cnestu ročaja. — Op. prev.
** Gorjanci pod Tatramii. — Op. рггу.
Samo čudili so se, ničesar niso mogli uganiti.
Smaš je zapeljal pred cerkev.
Okoli njega se je kar trlo ljudi od blizu in od daleč. Na tisoče jih je bilo ... Izmed vseh pa je bilo spoznati Smaša z Olče.
V cerkvi je bilo malo prostora, duhovniki so s po ved o vali tudi za cerkvijo pod lipami. Neki mlad duhovnik je slišal
Pa sem se prišel spovedat. Ako hočete, sem pripravljen.«
Sosedke so žalostno povesile glave, kajti po poti so ga učile, kaj so grehi in kako se je treba spovedati in kako lepo je treba govoriti z duhovno osebo, on pa kar po svoje, po razbojniško.
Tudi duhovnik je debelo gledal ob teh besedah, ljudi pa se je nabralo okoli, da se je kar trlo.
SELAMIKOV TR K članku «Iz
godbo, kajti Smaš ni dovolil, da bi nehali igrati. Planil je iz spovednice, odrinil žensko, ki jo je baš spovedoval, skočil naprej, gledal — potem pa krik!
Na vse mogoče načine je kričal. Živ duhovnik je bil.
Nehali so igrati..
»Kdo ste vi?« je kričal duhovnik. »Kaj hočete tu?«
Smaš stopi naprej, tetke za njim, sname klobuk in pravi:
»Ne vem, kako bi vas ogovoril, mi-lostivi gospod, oče, ali kako, ker tega nisem navajen, ker pri nas je podružnica Gierlach, fara so pa Lodovi. A babe so me pregovarjale: »Spovej se!«
V CARIGRADU rške Angore»
»Torej, kako?« vpraša Smaš.
Duhovnik mu reče, naj odloži orožje.
»Kaj pa mi velevate, za božjo voljo?« pravi Smaš. »Saj sem mislil, da je treba priti sem v največji paradi, a naj bo, kakor hočete.«
Razorožil se je ter orožje oddal hlapcu, ki je šel za njim.
Duhovnik je ukazal ljudem, naj se umaknejo. »Semkaj pokleknite!« je rekel Smašu.
Smaš je pokleknil.
»Ne bom vas dolgo mudil,« je rekel, »ker vidim toliko ljudi. So me že tetke naučile, kakšni so grehi, in jaz jih ni-
mam korec, ampak za mernik. Samo poslušajte!
Kradel sem, kradel, a od ukradenega sem vse razdal revežem. Nikoli nisein ropal v domačih krajih, ampak vedno na tujem, na Ogrskem. Tepel sem se, tepel, a nikdar nisem napravil kaj hudega. Nekoč me je neka mrha, — takole je bil majhen, od vojakov je prišel, udarila po glavi, jaz pa — prosim vas, gospod duhovni oče — sem ga lepo pograbil za trebuh in za srajco za vratom, ga obrnil z nogama navzgor, ga na glavo postavil v smrečje in sem šel. Še dotaknil se ga nisem. Zverjadi nisem kvaril, nikoli nisem nobene pokvečil, samo na lovu, a to je lovska pravica. Nalagal nisem nikogar, nikogar izdal, vedno sem gledal na zvestobo, kadar smo kaj ukradli in skrili, ali če smo se dogovorili zaradi boja, ali v kaki drugi stvari. Nikdar nisem krivice delal tovarišem, če smo delili rop, še iz svojega sem doda-, jal, kadar je bila slaba. Pil sem, pil, a od tega ni nihče imel škode, saj je še krčmar zaslužil. Ubijal sem, ubijal, a nikoli brez potrebe, ker je že pač treba ubijati, kadar je prišlo do boja, to pa sami dobro veste, da razbojnik nima dosti časa pri ropanju. Ne vem več, ali sta bila dva, ali trije, ki sem jih spravil na oni svet, ker je že dolgo od takrat. Potem se to ni zgodilo več. Toliko imam teh grehov na sebi, malo, ne dosti.«
In kaj se je zgodilo? Smaš je ozdravel. Rokovnjaški obrt je pa opustil.
»Ni mi toliko do tega. kar mi je povedal tisti duhovnik, čeprav je naravnost govoril z mano; o peklu mi je toliko povedal, da ga je bilo veselje po-
slušati; tudi za pokoro, ki mi jo je naložil, mi ni: ampak za to, da sem ozdravel. Pravil in pravil mi je tisti duhovnik, kakšni hudobci so v peklu, kako v smoli kuhajo duše, kako jih s kleščami trgajo, čez železne osti vlačijo. Jaz pa sem si mislil: Hej, marsikaj sem skusil svoje žive dni, teh hudobcev pa se po smrti ne bojim dosti. Ne vem, ali so to tuji ljudje, ali Luptovani, ti so me pa že imeli v pesteh, pa sem jim ušel. Ti, duhovni gospod, gorala* in povtIju še lovca in rokovnjača ne straši s hudiči. On je poznal dosti vragov. Pride metež v gorah in te zasuje; z medvedi se boriš; Luptovani ali hajduki te napadejo. Ali niso to sami vragovi? Zato sem premislil: Ako mi Ti, Gospod Bog, pripomoreš, da ozdravim, potem sem Tvoj. Tako se je tudi zgodilo. Sviščeva in medvedja mast ni pomagala, babje in kmečke čarovnije, zagovarjanje, blagoslavljale — vse nič. On, Gospod Bog, pa je pomagal. In sem rekel, ko mi je razkladal duhovnik, kako je raz-bojništvo neprijetno Gospodu Bogu: Ako me ozdraviš, Gospod Bog, potem ne pojdem več v Liptov. Ne bom več ropal, ker tega. Gospod Bog, ne maraš, ker Ti je zoprno. Hoj! Ce boš Ti dober z mano, bom tudi jaz s Tabo. Vedno sem bil tak. Če sem bil s kom v prepiru, odpusti, Gospod Bog. Če sem bil s kom dober, ali če sem postal dober in se pomiril, — potem drži moja beseda, kakor pribito, prav tako kakor pri Njem, tam gori, pod oblaki!«
Iz poljščine.prevel 'Al. B.
Gorjanci v Tatrah. — Op. prev.
— 664 —
Raketa za polet v svetovni prostor
Naša žemljica je postala premajhna zâ tehniko, ki drevi za vedno večjimi dimenzijami, in zdi se, da mora priti čas, ko bo neizmerno naraščanje vseh hitrosti nekako samo od sebe prebilo mogočni oklep zemeljske težnosti in se bo življenje raztegnilo tja preko sedanjih meja v tajinstveno vsemirje.
ker bi morala hitrost dvajset km na uro streti vsakega potnika v železnih vagonih, ljudi ob progi pa pripraviti ob pamet. In kaj so govorili o letanju po zraku? Zeppelina so imenovali starega norca z Bodenskega jezera. Santos Du» mont, ki se je v Parizu poskušal z le» tali, jim je bil prismuknjeni Brazilija»
■120 ' >110 100 -
Misel, da bi človek nekoč zapustil zemljo in se dvignil v neskončni sve» tovni prostor, odkoder bi videl mig» ljati našo zemljo kot nekakšno majce» no blestečo zvezdo v temnem vsemirju — ta misel se je še pred kratkim zde» la bogokletna možganska zabloda pol« blaznih matematikov.
Mi, deca dvajsetega stoletja, gleda» mo na to že drugače kot naši pred» niki. Svojčas so učenjaki natančno iz» računali, da je železnica nemogoča,
nec. Le tu pa tam je bil kdo toliko uvideven, da bratoma Wright iz Ame» rike ni odrekal zdrave pameti, ker sta skušala zavojevati zračne širjave.
Zdi se, da je starokopitnost tako te» meljito zraščena s človeško naravo kot nobena druga stvar. Ampak kadar ne» možnost postane resnica, tedaj se brž prelevi tudi Pavel in čudovito hitro po» zabi, da je bil nekdaj Savel. Takšni smo vsi napram vsem novotarijam.
Pot na mesec
Kdo si še ni kdaj v tihi zvezdnati noči zaželel, da bi se odtrgal od zem» lje in vzplul tja gori proti mesecu, sre« brnemu čuvarju noči? Tako blizu nam je, da bi v letalu priletel do njega v sto dneh; pa vendar nam je nedoseg» ljivo daleč, zakaj med njim in nami je ogromen prepad, nedojmljivi nič. Ne» kaj marog na srebrno svetli plošči — to je vse, kar vidimo od njega s pro» stim očesom. A kljub temu vemo, da je tista svetla plošča krogla, da je ne» besno telo kakor naša zemlja, s konti» nenti in usahlimi oceani, da na njem kipé v nebo velikanska gorovja in ogromna žrela davno ugaslih ognje« nikov. Torej dobro poznamo našega starega znanca. Poznamo tudi pot, ki vodi do njegovih tajnosti: daljnogled. Ta nam je že davno razblinil bajko o kovaču na luni, Ako pa namerimo nanj ogromni teleskop kakšne moder» ne zvezdarne, se nam vidi, da je me» sec v dosežni bližini. Razdrapana go» rovja blišče v slepeči svetlobi in meče» jo neprodirno temne sence po okroglih lijakastih dolinah, ki so preprežene z globokimi zasekami.
Tako blizu se nam vidijo te daljne pokrajine, kot da plavamo v letalu tik nad njimi. Zdi se nam. da bi morali opaziti kakega izmed modernih zrako» plovov, če bi zdaj le priplul izza go» rovja. In zares, skozi najmodernejše zvezdarniške daljnoglede se dâ baš še opaziti kotanjo, ki ima vsaj 150 m v premeru. Če bi bile na mesecu egipt« ske piramide, bi jih razločili kot toč» ke. Zato se ni čuditi, da so o mesecu zrisani zemljevidi, ki niso nič manj natančni od zemljevidov naše zemlje. In kadar bo pristal prvi človek pod eno izmed tistih ogromnih gorâ, se mu ne bo bati, da bi se izgubil. Zdelo se mu bo, da kraje okoli sebe že zdavnaj ozna. Prav prijetno mu seveda ne bo, ajti na tem mrtvem svetu ni zraka, in po dnevi, ki pa je dolg 14 naših dni, je 150 stopinj vročine, po noči pa je še večji mraz. Mrtev in nem je svet tam gori; pred tisoči in tisoči let je že izumrlo življenje na luni. Mogoče se je globoko v žrelih ohranilo še ne» kaj zraka. Ameriški astronom Picke» ring je opazil v nekem žrelu lise, ki se neprestano gibljejo sem in tja. Zato domneva, da so to roji žuželk, ki žive v poslednjih preostankih zraka. Če je to res, tedaj bi tam tudi človek za silo
živel, v primeru seveda, da bi mogel prenesti velikansko toplotno menjavo na mesecu in pa če bi tja sploh prispel, o čemer pa ni dvoma, da se mu nekoč posreči.
Ali je daleč mesec?
V primeri z drugimi planeti, ki kro» žijo okoli solnca, je mesec silno maj» hen in njegova pot okrog zemlje je v primeri s potmi drugih planetov okrog solnca prav kratka. Če gledamo ves solnčni sistem kot celoto, se zdi, da se mesec zemlje skoro tišči in tvori ž njo skupaj neločljivo celoto. Astronavtu — tako imenujemo bodočega letalca
SHEMATIČNA SKICA RAKETE
Označeni so: 1 — padalo; 2 = prostor za tovore (inštrumente, potnike); 3 = strelivo (n. pr. pokalni plin); 4 — kanali v eksplozivi ni prostor; 5 = eksplozivni prostor, kjer strelivo postopoma eksplodira. — 6 gonilne šobe; 7 — krmilna krilca za let skozi zračne plasti; 8 = uhajajoči plini, ki potiskajo tat keto pred seboj.
po vsemirju, se ni bati, da bi na poti nanj zablodil kam drugam.
V primeri z drugimi kozmičnimi raz» daljami je torej pot na mesec prav kratka. Kakšen trgovski potnik, ki je v svojem življenju 30krat prebrodil Atlantski ocean, je napravil enako pot, kot je med mesecem in zemljo. Isto bi lahko dejal; o svetovnem pot» niku ki je desetkrat obhodil zemljo. Le okroglo 400.000 km nas loči od na» šega soseda, kar za današnjo dobo menda res ni posebno veliko. Že brzo» vlak bi v nepretrgani vožnji prispel tja v pol letu,- najhitrejša letala pa bi potrebovala dva do tri mesece; krogla iz puške teden dni, a svetloba ga do» seže v dobri sekundi. Menda ni ovire, da bi človek s pomočjo moderne teh» nike nekoč, na ta ali oni način, ne pre» mostil te skromne razdalje.
Če bi zračna plast, ki obdaja našo zemljo, segala prav do lune, tedaj bi se dalo priti na njo morda z letali, re» cimo podobnimi tistemu, ki ga je zgra» dil Španec Cierva. A zračni plašč je, žal, pretenak in sega kvečjemu 200 km visoko; morda ga je nekaj še v višini 1000 km, a nato pride prazen ledeno» mrzel svetovni prostor.
Oglejmo si nekoliko sliko, ki pred» stavlja zračni ocean naše zemlje do vi» šine oziroma do globine 120 km! Prav na dnu tega oceana živimo ljudje. Najvišja gora Mont Everest se vzpc» nja sicer 9.000 m visoko, a je v tem primeru le majhen kamenček na glad» kem morskem dnu. To so največje vi» šine, do katerih se je človek kdaj po» vzpel. 30 km visoko se dvignejo regi» strirni baloni meteoroloških postaj. A brez ljudi, le instrumente poneso do te višine, nato se razpočijo in s padali prispejo aparati nazaj na tla. Visoko nad njimi pa se bočijo poti izstrel» kov največjih dalekostrelnih topov. Granate dosežejo 80 do 100 km viši» ne. Zračne plasti so tam že zelo redke in zaradi majhnega zračnega upora premerijo izstrelki ogromne razdalje. S tem bi bili pri kraju. Višje se ni do» slej povzpel še noben človek, a tudi nobena stvar po njegovi volji. Ta sli» ka nam torej ne daje kakšne posebne vzpodbude na kozmično pot, po kateri hočemo na mesec. Stvar pa vendarle ni tako brezupna, če si predočimo težave, ki ovirajo prehod naše fantazije v resničnost.
Strel v vsemirje
Edini sovražnik lepo zamišljenega poleta v svetovni prostor je zemeljska privlačnost ali težnost. V čem obstoja ta težnost, ne ve povedati noben uče» njak, a kako deluje, je znano vsako» mur. Kakor naša zemlja, so privlačna vsa nebesna telesa, a čim dlje smo od njih, bolj pojema ta privlačnost. 1 li» ter vode, ki v domači kuhinji tehta skoro natanko 1 kg, se zlajša v višini 6.000 m že na pol kg. In če bi se debe» lušen zemljan mogel odtegniti naši zemlji v tisto oddaljenost, kjer plava luna, bi tam ne tehtal več kot kakšna cigara.
Težnosti se sicer ne da ogniti, a da se jo premagati in sicer z enako veliko silo, ki pa deluje v nasprotni smeri, t. j. od zemlje proč. Ko kamen zapusti roko, se giblje sam kvišku, a težnost ga neprestano vleče nazaj, ga končno premaga in kamen pade na tla. Če bi ga vrgli z večjo silo, bi odletel višje, ker je bila hitrost, s katero je zapustil roko, večja. A roka je šibka in se ne more kosati s privlačnostjo zemlje. Top je silnejši in požene granato prav visoko: do 100 km, kakor smo slišali. Pri premagovanju zemeljske privlač» nosti gre torej samo za začasno hi» rrost, s katero se kakšno telo začne dvigati. Če bi mogli to hitrost vedno bolj večati, bi metki dosegli čedalje večje višine, a nazadnje bi jih zemlja vendarle pritegnila nase . . . Ne, pri neki začetni hitrosti bi se zgodilo, da metka ne bi bilo več nazaj. Dolgo ga je ovirala privlačnost, a preden ga je mogla premagati, se je praktično že preveč oddaljil od zemlje, dejali bi, da ga privlačnost ni mogla več dohajati. Metek se je iztrgal iz njenega območ» ja in svobodno odletel v vsemirje. Tod ni nobenega zračnega upora več, nobe» ne druge sile, ki bi ga ovirala, pot mu je odprta v neskončnost.
A da bi se to res zgodilo, bi morala znašati začetna hitrost izstrelka nekaj čez 12 km na sekundo. To je precej; s takimi hitrostmi do danes še nismo imeli opraviti. Če bi s to hitrostjo od» letel iz Ljubljane proti Ameriki, bi bil v desetih minutah v Newyorku. Tale številka, 12 km na sekundo, nas torej veže na zemljo in do danes se nam je niti za trenutek še ni posrečilo doseči. Ta hitrost zavisi samo od velikosti te» ga ali onega nebesnega telesa. Ako bi hoteli odleteti s solnca, bi morala zna»
šati brzina 600 km na sekundo, a na luni le nekaj čez 2 km. Če bomo torej enkrat tam gori, potem ne bo težko priti nazaj na zemljo. Prav lahko bi postali astronauti prebivalci ene izmed lun, ki krožijo okrog Marsa. Če bi živeli na njih ljudje, bi se morali po» polnoma odpovedati nogometu, kajti pri.najnedolžnejši brci bi žoga že od» letela v vsemirje.
Večni let
Mislimo si, da stoji nekje na zemlji nebotična gora. Na vrhu postavimo gi» gantski top in začnemo streljati v vo» doravni smeri. Za vsak strel nabijemo top z večjo množino streliva. Metki lete sicer vedno dalje, a končno pade
nabijali top s še bolj izdatnimi naboji, bi se metkova pot raztegnila iz kroga v elipso, a pri že opisani začetni hitro» sti 12 km v sekundi bi se razklenila v parabolo. Granata bi se popolnoma oprostila zemeljske privlačnosti in bi svobodno zletela v vsemirje. S tem bi postala granata sama od sebe prostor» ska ali vsemirska ladja. Potrebovala ne bi ne kril, ne motorjev, ne vijakov. Gnale bi jo iste sile, ki našo zemljo že milijone in milijone let brez pre» Stanka ženejo okrog solnca.
Vse bi šlo torej gladko, če bi mogli zgraditi takšen top, ki bi pognal grana» to s to hitrostjo iz svojega žrela. A, žal, razen onega v romanu Julesa Ver» nea, takega topa ni bilo in ga nikoli ne bo, ker je nemogoč. Topa s 300 m
POTI IZSTRELKOV^ OKOLI ZEMLJE
3ri hitrosti 8 km v se» :undi bi letela granata v ■■rogu okoli zemlje. Pri 2 km bi po označeni poti odletela v svetovni pro»
vsak na zemljo. Tisti metek pa, ki bi zapustil topovo cev s hitrostjo 8 km v sekundi, ne bi padel več na tla, mar» več bi letel v krogu okrog zemlje. In to ne samo enkrat ali dvakrat, marveč neprestano vse večne čase. Obkrožil bi jo kot nova, neskončno majhna luna, vsako poldrugo uro enkrat. Ako bi
dolgo cevjo nikoli ne bo mogoče zgra» diti, a tudi tedaj, če bi se to posrečilo, bi bila cev mnogo, mnogo prekratka. Matematiki so izračunali, da bi mora» la biti taka cev dolga vsaj 3.000 km, to se pravi, da bi segala skoro čez Oce» an. Pri krajši cevi pa bi morala biti eksplozija naboja tako silna, da bi se
granata zdruznila kot gnil sadež. A če takšnega pritiska ne bi prenesla jekie» na granata, bi ga tem manj mogel pre» nesti človek. Tega bi strlo v prah, pa naj bi bil zavarovan s še tolikimi Ver» neovimi zračnimi blazinami. Kot veliki optimisti pa recimo, da bi se tudi to kako uredilo; potem ostane še zrak. Preden bi ga granata prebila, bi se zaradi trenja segrela na 2.000 stopinj Celzija in bi se stalila. Saj se isto zgo» di tudi z meteorji. Mnogo jih zaide v zemeljsko ozračje, a malo jih pade na tla. Po večini se vsled trenja ob zrak tako segrejejo, da zažare, se stale in izparijo.
Granata Julesa Vernea za potovanje na luno je torej nemogoča, in strel v vsemirje bo imel le tedaj izglede, da se uresniči, če se posreči začetno hitrost doseči polagoma, tako, da bo mogel človeški organizem prenesti nastali pri» tisk.
Človek lahko izdrži ne vem kako veliko hitrost, če je enakomerna. Men» da prav nič ne čutiš, cenjeni čitatelj, da zdajle v tem trenutku, s stolom vred, ki na njem sediš, dreviš s po» šastno hitrostjo 30 km v sekundi po vsemirju, kamor te tira s seboj zem» lja na poti okrog solnca. Niti malo ne čutiš te peklenske hitrosti, kajti ta brzina je sama na sebi nezaznavna. Samo sprememba hitrosti ali pospešek je tisto, za kar smo občutljivi. Če voz, na katerem sediš, nanagloma potegne, začutiš pritisk v hrbtu; ko je enkrat v teku, ga ne čutiš več.
Da bo mogel človek prenesti pritisk pri strelu v vsemirje, bo smela hi» trost granate naraščati le za 25 do 30 km vsako sekundo. Če to zračunamo, najdemo, da bi s tem pospeškom po« trebno hitrost 12 km, dosegli v osmih minutah, a bi v tem času že premerili razdaljo 3.000 km. In če bi se tako po» lagano večanje granatne hitrosti hote» lo doseči s topom, tedaj bi morala biti dolžina cevi pač 3.000 km, kar smo že omenili. Temu se da izogniti na ta način, da se granata ne požene z eno samo eksplozijo, ki nastane v topovi cevi, marveč da se vdela strelivo v granato samo, kjer polagoma eksplo» dira. S to izpremembo dobimo čisto novo vrsto izstrelka — raketo.
Preden si raketo pobliže ogledamo, bi bilo še opomniti, da tiči njen edini pomen v tem, da nam nadomesti top s 3.000 km dolgo cevjo, ki bi ga sicer potrebovali. Raketa mora le na poti
3.000 km zase proizvajati gonilno silo. Po osmih minutah, ko se je pognala na potrebno hitrost, 12 km na sekundo, je njena naloga izvršena. Odtod na. prej lahko leti kot Verneova granata sama od sebe svobodno po vsemirju.
Kaj je raketa?
•
Raketa, ki mora 8 minut proizvajati tako ogromne energije, da ji podele potrebno hitrost, ni nobena utopija več. V bistvu je čisto podobna sve» tilnim raketam, ki frče po zraku na kresni večer.
Rakete ni treba izstreliti, marveč se z lastno silo dvigne. V bistvu obstoja iz posode, ki je napolnjena s streli» vom. Iz te posode polagoma dohaja eksplozivna snov v manjši prostor, kjer izgoreva. Pri tem nastajajo ogromne množine plinov, ki bi jo raz» gnale, če bi bila popolnoma zaprta. Ima pa na zadnji strani več tankih šob, skozi katere uhajajo plini z veli» kansko silo na prosto in potiskajo rake» to pred seboj. (Na podoben način se gibljejo tudi nekatere ribe, ki jih re» akcija vode, katero iztiskavajo skozi škrge, rine naprej.)
Raketa se začne dvigati polagoma. Nato leti vedno hitreje in hitreje, do» kler ne doseže one fantastične hitrosti, ki jo iztrga iz privlačnosti zemlje. Hi» trost tako enakomerno narašča, da se ji človek lahko mirno zaupa. Treba je le še bistveni raketi, to je onemu delu, ki proizvaja gonilno energijo, prido» dati prostor za potnike, pa imamo pred seboj pravi osnutek vsemirske ladje.
Preglavico nam dela samo še streli» vo, ki mora biti za take rakete moč» nejše od navadnega smodnika, kajti za take hitrosti so potrebne velikanske energije. Izračunali so, da je potrebno za vsak kg teže, ki jo hočemo vreči iz zemlje na luno, toliko dela, kolikor ga opravi stroj za 25 k. s., če teče eno uro. To je silno mnogo in naša običaj» na razstreliva kaj takega ne zmorejo. V tem je iskati tudi glavno oviro, da vsemirska ladja do danes še ni vzle» tela. Iznajti bo torej treba strelivo, ki bo nadkriljevalo vse dosedanje eksplo» zivne snovi. Baje ga že imamo, dasi še ne v prav takšni obliki, kot bi že» feli. Izračunali so, da bi bolj skrom» nim zahtevam ustrezal že pokalni plin, t. j. zmes tekočega vodika in ki» sika, ki povzroča najsilnejše eksplozi» je, kar jih doslej poznamo. S pomoč»
jo tekočega pokalnega plina bi bilo že danes mogoče pognati raketo na me» sec. Za enkrat sicer samo prazno, a kadar bo kemikom uspelo proizvajati vodik v atomskem stanju, tedaj bo vsemirska ladja rešen problem. Atom» ski vodik vsebuje pri enaki teži lOkrat toliko energije, kot plinasti in razme» roma majhne množine bi lahko pogna» le velikanske kozmične ladje v vse» mirje. Pridobivanje atomskega vodika pa je v najtesnejši zvezi s sprošče» njem atomske energije, in ni čuda, da se z njim peča tako rekoč cvet znan» stvenikov vseh narodov. Toliko vemo, da tiči v posesti atomske energije za» vojevanje vsemirja.
Premogova energija nam je omogo» čila železnico in parnike, s katerimi smo premagali zemljo, Z bencinom in bencinskimi motorji smo zavojevali zračni ocean, z atomsko energijo pa bomo postali gospodarji vsemirja. To niso nobene utopije. Pred nami je res še dolga pot; morda tako dolga kot pot od otroških balončkov do moder» nih Zeppelinov, a je jasna in ravna prav do veličastnega cilja.
Vožnja z raketo
Ob strahovitem tuljenju bruhajočih plinov se začne raketa polagoma dvi» gati od zemlje. Zračne plasti prebije z razmeroma majhno hitrostjo, tako da se le neznatno segreje; po nekaj se» kundah je že v brezzračju. Hitrost vse bolj narašča in v osmih minutah, ko poslednjič bruhnejo plini proti zemlji, leti že z brzino 12 km na sekundo. Pre» leteli smo že 3.000 km. Zemlja je osta» la kot velikanska krogla za nami. Te» daj eksplozija preneha, in potnikom, ki so imeli doslej čisto normalen ob» čutek, da nekje sede ali stoje, se ta hip zazdi, kot da so izgubili ravno» težje, da padajo nekam v prazno. Morda tega sploh ne bodo prav obču» tili, saj ne bodo vedeli, ali gredo na» vzgor, navzdol, na desno ali na levo. Čudovit občutek, ki ga doslej še ni imel noben človek! Medtem hitrost polagoma pojema in čisto polagoma se raketa zmuzne skozi mejo, ki loči privlačnostno polje zemlje od privlač» nostnega polja lune. Odtod naprej že privlači raketo luna in hitrost spet na» rašča. Treba je začeti zavirati, ker bi drugače le malo pretrdo pristali na mesecu. Zaviranje se vrši na ta način, da se odpro šobe, skozi katere uhajajo
plini na sprednji strani rakete. Takšne šobe so nameščene tudi ob straneh, da se med vožnjo lahko okrene raketa malo na desno ali na levo, kar bo sko» ro potrebno, če bi kakšne motnje za» nesle raketo iz prvotne smeri v stran. Brez tega krmarjenja bi se lahko pri» petilo, da bi smuknili z raketo mimo lune. To bi pomenilo avanturo, ki pre» sega kombinacije našega razuma: za» blodili bi v neskončno vsemirje, kjer bi tavali do smrti .
Pa recimo, da smo gladko pristali na luni. Dolgo se na njej ne bi mogli mu» diti in treba bi bilo misliti na povra» tek, po isti poti seveda. Raketa bi mo» rala imeti tudi razstreliva za obratno pot z lune na zemljo. Odhod bi bil to pot lažji, ker je lunina privlačnost skoro šestkrat manjša od zemeljske. A treba bi bilo zavirati pred pristan» kom na zemlji in za ta manever bi po» rabili ravno toliko streliva, kakor pri odletu z zemlje. Zaviranju se ne dâ ogniti, ker si menda noben astronavt ne želi, da bi pristal na zemlji na ta način, da bi se potopil z raketo vred do najglobljega dne Oceana, odkoder se najde izhod le v romanu, v resnici ga pa ni.
Mnogo doživljajev nas torej še ča* ka med nebom in zemljo, a nič neraz* umljivega, nič nemogočega. Nekoč bo» mo vse dosegli.
MODERNA ANGORA
K Pismu iz Angore, ki ga prinašamo na drugem mestu, bodi omenjeno, še to-le: Ko se je l. 1919. Kemabpaša na* stanil v Angori in jo povišal za glavno mesto, ni štela niti 30.000 prebivalcev. Bila je brez hotelov in dobre pitne vode ter močno malarična. Zdaj se je mesto — kot vričuje naš članek — že dokaj razvilo. Francoski arhitekt J ose' ly in Nemca Brix in Bansen proučujejo načrt, vo katerem se bo zgradilo mesto za 200.000 prebivalcev. 10.000 delavcev je zaposlenih skoraj neprestano. Zgrajene so še velike vladne palače, v kratkem bo dovršena univerza in opera. Vzlic temu bo treba še mnogo dela in stroškov, vreden bo Angora taka. kot bi io hotel imeti njen največji častilec, orav za prav »oče« moderne Angore — Kemal paša.
Iz turške
Današnja Turčija se deli v evropski in azijski del in je popolnoma narodna država. Glavno mesto Angora leži v osrčju azijskega dela, na robu slane puščave.
Potovanje po Turčiji je danes že prav lahka stvar. V poldrugem dnevu dospeš z brzovlakom v Carigrad, od* tod pa je do Angore še kake tri dni.
Angore
jetna, železniško osobje zelo vljudno. Posebno čutiš to pri carinski reviziji: turški uradnik je fin, obziren — grški pa surov; gorje vsebini kovčega pri reviziji od strani Grkov.
Vrnimo se k prestolnici — Angori. Mesto leži na strmem in na vrhu rav» nem griču, kakih 870 m nad morjem. Do mesta vodi železnica, ki se tu kon»
PARLAMENT.
[Voziš se od Skutarija naprej udobno, ves čas po puščavi ali pa po gorovju visokem do 1500 m, ki je bilo za mo* jega potovanja močno zasneženo. Oča« rujoča je večerna vožnja preko Bospo* ra, nepopisno lep je pogled na Cari» grad, Zlati rog...
Ob vsej progi od Skutarija pa do prestolnice Angore stoje lične, nove in solidno zgrajene postaje, delo Nemcev za časa svetovne vojne; vožnja je pri*
Vj rANGORI
ča. Kar se tiče podnebja, ni Angora baš na najboljšem. Pozimi zapade več» krat suh sneg, mraza je do 7 stop. C pod ničlo, poleti pa 6 — 7 mesecev ni dežja in temperatura se dvigne do 55 stop. C, celo do 65 stop. C (na soin* eu), noči so ledeno mrzle. Podnebje je torej strogo kontinentalnega značaja.
Nedaleč od Angore — na jugu — se začne obširna slana puščava, ki je na debelo pokrita s peskom. ^ tej pušča«
okolici in tudi po mestu, ki je ob času vetrov zavito v gost oblak. Ko pa pri» de dež, je na ulicah za ped na debelo blata. Tu sem bi postavil Ljubljančane, ki zabavljajo nad blatom doma in — obupali bi vsi do zadnjega.
Ceste same so slabše kot v Beogradu kaldrma. Ce ne paziš pošteno, se na» enkrat znajdeš v bolnici s polomljeni» mi nogami in rokami. Je pa tudi nekaj lepših; po teh šviga na stotine avto» mobilov in omnibusov.
Modernih' hiš je v Angori malo in še te so sezidali v zadnjem času. V, mestu je precej nemških inženjerjev, ki vodijo gradnjo hiš. Zidajo tudi «Ala» man sefaret» = nemško poslaništvo, za katero so dobili okna iz — Ham» burga v zabojih. Tu namreč ni nobene industrije, nobene tovarne, nikakih boljših obrtnikov, vse moraš naročiti iz tujine. Pred kratkim so pričeli zi» dati tudi kmetijsko šolo.
Mesto ima dober vodovod in elek» trično razsvetljavo; v kratkem se bo, upam, Angora razvila v prav moderno mesto. Druge hiše pa so silno borne, narejene iz rezane slame in blata. Tu» di boljši ljudje stanujejo v kolibah, kakršne bi se pri nas izognil berač. Stenic na milijone.
Turška prestolnica ima okrog 100.000 prebivalcev, po večini Turkov. Precej je Nemcev iz Berlina, nekaj tudi Ru» sov, Slovenca sta pa dva. Inozemci se
vi leži ogromno, kakih 85 km dolgo in 40 km široko, slano jezero Tiis Čollii. .Ves pesek iz puščave raznaša veter po
MUSTAFA KEMAL PAŠA,
PARTIJA IZ ANGORE, PRESTOLNICE KEMALOVE DRŽAVE,
oblačijo solidno, neverjetno so pa ob» lečeni Turki sami. Tu se ne smeš ču» diti, če srečaš po zimi na ulici gospo v poletni obleki, ali pa jezdeca (n. pr. iz višjih krogov), ki nosi na glavi slam» nik, na bosih nogah pa m,u tiče nove, svetle galoše. Tudi ne zameri, če sre» čaš poleti ob hudi vročini gospo, tes» no zavito v kožuhovinast oguljen plašč, s čevlji francoskega izvora na nogah, ki ima glavo zavito v pajčolan.
Na lastne oči sem videl, kako je bri» vec ob 9. zvečer bril gospoda, ki je imel v svoje veliko veselje na glavi slamnik; drugo jutro sem videl oficir» ja, ki je nesel v eni roki otroka, v dru» gi pa solato v košarici; moško je odlo» žil breme na ulico in stopil k čevljarju, sedel na stol in počakal, da mu je ta popravil čevlje — kar na nogi. Po vseh ulicah je dosti brezposelnih, ki ti za 5 pjastrov (1.50 Din) osnažijo čevlje, da se svetijo kot solnce. V modi so Turki vsaj 20 let za nami, v kulturi pa še dlje.
Higijena, če sploh moremo o njej govoriti, je silno primitivna, za vse mesto je le par kopališč; pokopališča so raztresena kar po mestu, okrogel nagrobni kamen, podoben «kantonu» priča, kje počiva truplo tega ali onega dragega pokojnika. Po mestu in okoli se potikajo tolpe sestradanih psov... Ti so edini poklicani v to, da odstra» njujejo z ulic v predmestjih odpadke in mrhovino ...
Hrana je zelo draga. Da navedem nekaj primerov: kilogram svinjine sta» ne 60 Din (2 liri; lira je 100 piastrov = 28 — 30 Din); za vrček piva plačaš 45 piastrov, za liter vina 1 liro. Vino pije» jo tu samo inozemci; domačinom vera to zlato kapljico prepoveduje. Trgovin je malo; boljših trgovin je pa sploh sa»
mo nekaj. Vsa živila prodajajo v kon» zervab, ker je sicer nevarnost, da se v par dneh pokvarijo. V konzervah dobiš vse: mast, sirovo maslo, meso, ribe, sadje. Kruh je tu slab, kisel in povrhu še drag. Trgovine so nesnažne, nehigi» jenične, izložbe so do vrha zamazane z blatom, povsod je na milijone stenic, ki jih uspešno preganjajo s «Flvtom».
V hrani so Turki zelo skromni Boljši ljudje redkokdaj jedo kaj boljšega, kot pri nas revni delavci. Ubožnejši jedo skozi celo leto kruh in prigrizujejo če» bulo ali skuto. Specialiteta pa jim je mleko s česnom Šele ramazan prinese odrešenje. Ko oznani zvečer hodža z vitkega in osvetljenega minareta konec posta, se razvije pravo življenje, vse se gosti in uživa sladkosti tega sveta...
Za promet skrbe v mestu avtotaksiji in omnibusi, ki pa vozijo le po boljših cestah. Sicer se moraš posluževati ka» mele ali osla. Zunaj mesta neredko vi» diš kamele v celih karavanah. Prinašajo drva z gorovij, ki so oddaljena 2 do 3 ure in vino iz vinogradov, ki leže na severu, 1 uro od mesta.
Po cestah neprestano srečuješ lepe Turkinje. Napravljene so po «po» slednji modi» iz 1. 1900. Sicer tudi vidiš moderne obleke, ali te so narejene bog ve kje, po čudnem kroju! Srečaš celo ciganke v hlačah! — Svoboda turške žene je le navidezna. Nikoli ne boš srečal žene v hotelu, kavarni... Njena edina pot je sprehod v mošejo, sicer pa je doma v haremu. So tudi izjeme, ali...
Povem vam še nekaj o Kemal paši. Ta je imel tudi moderno ženo, a sta se kmalu ločila; ona je sedaj v Evropi, on pa na vso žalost pije ... Narod mu pra» vi «gazi», to je rešitelj.
W. Bolsche
Pomlad ob jezeru
Megle so se razkadile.
V čudoviti mavrici prvega majskega solnca leži jezero. Temno, temno sinje kakor lotosov cvet. Bolj sinje od neba, po katerem plavajo mlečni oblački. Neposredno pred tabo na bregu dvo» jen venec; najprvo mlado, šele poga» njajoče, zlatorumeno pomladno trstič» je, ne višje od trave; potem rjavo, va» lovit o strnišče lanskega trstja, nad ka»
terim plapola kakšna posamezna, su» ha, šelesteča zastava. Obsežna gladina jezera se ti zdi danes v svoji trdi mo» drini majhna kakor cvet. Tam preko dolg, oslepljivo žolt pas obrežnega pe» ska, ostro ločenega od modrine kakor z ravnilom. Nad njim isto tako oster, skoro črn trak borovcev, tako teman navzlic slepečemu solncu. Tu pa tam vred njim nežen, rjasto rožnat obla»
ček: brsteče jelše na brežnem obron* ku. Ali pa bledozelena pega, lahka ka> kor dim — vrba, ki ji že poganjajo lističi. Rdeča fabriška poslopja, vodne naprave ob koncu gozda so kakor iz škatlice za igrače. Dimniki odsevajo z dolgimi, rdeče trepetajočimi odsevi v vodni modrini.
Sveta pomladna tišina.
In vendar rahel zvok, radosten in od* daljen, kakor srebrno zveneč zvonček. Tjek! Tjek! Sedaj tu, sedaj tam od* govarjajoč. Teteretetet! Vidiš tiste pU ke tam v jezeru? Tvoje oko se navaja polagoma na svetlikajočo se kovinsko smjino, razločuje. Tu sta dve večji, čU sto blizu. Krmarita naravnost iz suhe* ga trstja na odprto gladino. Črne tu* kalice. Beli kljunčki se leskečejo. To je doba njihove ljubezni. Po parih, strogo po parih plovejo iz trstja. Bla* ženo v veliko sinjino, po kateri pleše solnce.
To pomladno jezero je neskončno mehka poročna postelj neštetim pti* čem.
Opaziš samo še zamudnike, ki se odpravljajo. Zunaj na visoki gladini mora biti že pravo mrgolenje ljubav* nih parčkov. Ali vidiš tam brezkonč* no vrsto točk: divje g osi, brez števila, ki ribarijo med njimi v strnjeni kolo* ni. Čoln jih za hip zmoti, kakor vrtin* čast steber dima se razbežijo na obe strani jezera, in navzlic daljavi priha* ja rahlo klepetanje njih glasov do te* be, kakor da ropočejo s kavnimi ča* šami v kakšni restavraciji.
Potem spet vse tiho.
Ob trstičju se je zabliskalo, kakor da so se odtrgali lokvanji od njega in da sedaj polagoma drči jo po gladini. A v tem času še ni lokvanjev. Nova jata ptic odhaja za tukalicami. To so večji dečki, z belim oprsjem, z rdečkastimi stranmi, z glavo strmo pokonci, kakor da je stegajoča se glava kače; na nji je nekaj kakor majhna kapuca, ki se veže pod glavo v pentljo. To je trdi pernati čop, ki označuje ponirka, kralja vseh tukajšnjih vodnih ptic po lepoti in ponosni drži. Tudi ponirki imajo svoj poročni dan. Ali vidiš tisti parček tam? Oba zvesta poročenca sta tesno drug ob drugem in mislita resno. Včasih se dvigneta oba hkratu, z za* ljubljenim grgranjem, z belimi trebu* Tu tesno spojena, skoro v polni veliko* sti iz vode — njiju najslajši ljubezen* ski položaj. Drug par se bliža. Pa to nista ženin in nevesta. Dva capina sam*
ca, še precejšnja zelenca, ki stičeta okrog, ali bi jima maj tudi ne podaril kaj ženskega. Zdaj ko sta začasno pri iskanju, se držita z zvestobo potepinov skupaj. Morda se bo dala kakšna po* štena ženica še premotiti. Približala sta se zaljubljenemu paru na slepo sre* čo in v sumljivo bližino. Hej, kako se je ženin mahoma razkošatil! Najprvo je pregnal enega tekmeca, potem dru* gega. Obema se je postavil tako ener* gično po robu, da sta se kar potopila z glavo navzdol. Samica je ostala mir* na. Močnejši bo že zmagal. Logika ženske zvestobe. Toda — polje je spet prosto in ženka z možičkom plavata raznežena proti sredini jezera. Daleč proč sta se pojavila tudi predrzna ze* lenca in se zopet družita. Odbita, ka* kor sta bila, krmarita v širokem loku mimo onih dveh proti svetli sredini, kjer se izgubita pogledu — na nove avanture s slabotnejšim ženinom.
Pomlad, ljubezen vsepovsod.
Tudi blizu tebe ob bregu se oglaša, ne s posameznimi zvoki, temveč v ne* prestanem, enotnem mrmranju. Tudi to iz ljubezni. Ko je poplavilo jezero v vigredi bregove, je ostala na tem mestu majhna mlaka. Ali vidiš bele popke v plitvi, temni gladini? To so mrmravci. Vsak popek je belo grlo krastače, ki se dviga samo za zname* nje iz vode. Od časa do časa se zable* šči novo grlo, s hitrim zgibom, kakor če se zlijeta dve kaplji. Potem je vrsta spet trdna in mrmolja soglasno in pol* tiho dalje. Pa ne prepevajo samo. Mnoge so, čeprav negibne, v najbolj razposajeni tajni igri ljubezni in samci držijo samice od zadaj krepko objete. A vse po domače — idila malih bitij, ki jim je to perišče mlakužnice prav tako dobro kakor pticam celo sinje je* zéro. Pastirice skakljajo kakor majhne vile okoli mlake — seveda tudi zaljub* Ijeno. V gozdu se oglaša zaljubljena zelena žolna.
In solnce žari, žari na vso to ljube» zen.
Veletok svetlobe in gorkote iz dalj* nih svetovi j, ki povzroča veletok lju* bežni na stari zemeljski premičnici. Vsak izmed teh svetlobnih žarkov, ki se blešči na mali mlakuži s krastačami, je poromal dvajset milijonov milj sko* zi ledeno prostornino. In povzroča tu ljubezen ptic in krastač kakor žareča, omamljiva kopel vesoljnosti.
ILev Zdanov
Pir pri carju Ivanu Groznem
Končatn je dolgi carski dan, poln skrbi .in tiruda. Na večerni pir pri carju se zbirajo običajni gostje. Neopazno zaše-peče cair Basmanovu:
»Sedi, Fedulja, poteg kneza Ovčiinina in bodi zelo ljubezniv ž njim, ko vaju bom skušal pomiriti.«
Golstje so že poseli okoli mize, ko opazi knez Dimitrij Ovčinin, da je mesto poteg njega še prazno.
»Ko-ga mi je neki bog odločil za soseda?« Komaj mm pride ta misel, že vi-
CAR IVAN GROZNI
di, da se je proti praizinetnu mestu napotil Fedor Ba šmarnov, poltoimec tatarskih ptemičev in ljubimec carjev. Mla-dï ik'nez Je zjutraj nemilo napal Basmanova m ga imenoval sodomita, ki na gnusen način služi svojemu carju, zato zdaj gleda, kam bi presedel, da bi mu ne bilo treba prenašati zopernega soseda Fedorja Basmanova.
»Kaj si poskočil, Mitija,« se oglasi od gornjega konca mize car. »Od našega
pira bežiš? Glej počastil nas je sam knez-vojvoda Mihajlo Rjepnin.« Globok pokflon odda car pri teh besedah v stran sivolasega vojščaka Rjeipnina.
Vojvoda z globokim poklonom odgovori carju: »Carjevo povabilo je kakor božji ukaz. Tako so nas učili očetje. Vedno smo radi tvoji gostje: na piru in v boju.«
»Poglej, Mitja, kako govore stari ljudje,« pravi car, »ti pa bežiš od naše gostje. Tu vendar- ni Litovcev . . .«
»Gospodair, jaz nisem bežal niti pred Litovoi niti pred Tatari,« vzplameni Ovčinin.
Car raauime namigavanje; molči, samo grozno lice mu potemni. V tem trenutku se vmeša Basmanov:
»Knez Dimitrij beži pred menoj. Zjutraj sva se nekaj sprla. Jaz nisem nič užaljen, on pa . . .«
»Dobro, Fedja, ti si pravi kristjan, odpuščaš žalitve. Ti pa, Ovčinin, ki bežiš od tatarskega potomca, ne delaš prav. Jaiz vaju pomirim. Izpijta vsak čašo sladke medice in pozabita žalitve. Ta.ka je naša canska želja.«
Pokorno sikloni svojo, kodrasto glavo m'a d i knez v znak soiglasja in začela se je carska večerja. Velike iin obsežne so čaše na gostijah groznega carja in gostom stopa vino v glave. Mladi junak knez Ovčinin, nevajen težkih pijač, je kmalu ves mehak. Obrne se k Basmanovu: »Oprosti mi, morda sem te razžalil. Samo bog je brez greha. Dajva, spraviva se, poljubiva se po bratov-sko . . .« Mladeniča se poljubita, car pa ju opazuje s krivim nasmehom, ki mu kar noče z lica.
Nenadoma pokliče car Basmanova: »Fedja, slabo dvorii svojega novega prijatelja. Glej, skoro o4č ne pije. Pri nas tega ne sme biti. Ej, strežaji, največjo čašo, pil bo knez Ovčimin na moje zdravje!« Ivan sam n ali je penečega vina, prepojenega z raznimi ostrimi vzhodnimi začimbami in podaja čašo knezu Dimitriju: »Car-gospodar in ve-liiki knez vse Rusije Ivan Vasitjevič po-čašča s čašo iz svojih carskih rok bo-jarja kmeza Dimitrija Fjodoroviča Ov-činina iz rodu ruskih knezov Obolen-skih. Izpij čašo do dna na naše carsko zdravje!«
Knez Dimitrij težko vstaja izza mize, majajoč se in opirajoč se nanjo, s tež-
kočo izreka zahvalo za počaščen je:
»Moj nizki poklon za veliko milost, car, gospodar in veliki knez. Oprosti in osvobodi me: Velko sem že pil na tvoje zdravje. Premočno je vino. Rad bi, ali ini mi mogoče. Daj mi kaj lažjega in rad bom izpil ;na tvoje carsko zdravje.«
»Naj bo po tvojem. Kletar, spremi kneza v klet, da si izbere vina po svojem ukusu za carsko zdravico,«
Car pokliče kletarja in še nekega slugo ter jima šepetaje daje navodila, knez Ovčinin pa se zahvaljuje za izkazano •milost: »Hvala ti, milostivi car. Ko se na hladu malo izprehodim in prevetrim, dve čaši na tvoje zdravje.«
Opotekajoč se odhaja knez v spremstvu slug. da si v kleti izbere kaj slajšega in lažjega. Prišedši v klet vprašuje kletarja: »Kje imaš kaj lažjega«.
Mračen sedi samo knez-vojvoda Rjepnin, preslavni junak in zmagovalec v mnogih bitkah. Poleg njega sedi takisto tih in mrk pobožni asket v vojaški obleki, poglavar strelcev in bogat meščan moskovski Mitnov - Molčan. Po pravici nosi svoje ime. Molčeč je, toda pošten in trd, hraber v boju in ne plah v miru.
Okoli carja se smuče Aleksej Basma-nov, oče Fedijin in kaže na mračno dvojico :
»Niso baš veseli tvoji gostje, car; glej redki gost knez Rjepnin in tlačan Mitnov prezirata tvojo zabavo. Uporniško seme, treba bi ga bilo že davno zatreti. In korist bi imela tudi tvoja zakladnica...«
Cair sname krinko in začuti na svojem licu karajoč pogled starega voj-
POGLED NA KREM
»Evo tu, knez. Naj natočim, ali pa se sam izvoliš potruditi?«
»Čakaj, sam pokusim najprej,« knez se sklanja k sodu, za hrbet pa mu urno stopi tretji spremljevalec, carjev rabelj Maljuta in mu ročno zadrgne zanko okoli vratu. Roke kneževe nelepo mahajo po zraku, tudi noge se že šibe, še par hripavih hropljajev in mladi knez je izpil čašo svojega življenja do dna...
Zgoraj pa veselo šume gostje med petjem, spori, jedjo in pijačo. Že nastopajo carski plesalci, tudi carjev ljubimec Fedja Basmanov že pleše svoje razvratne ženske plese. Sam car se že vrti s smešno krinko in poplesava med pijanimi gosti. Veselo je na piru carja Ivana.
1, divoto moskve
vode. Z urnimi koraki stopa proti knezu. »Kaj te žalosti, knez, na mojem veselem piru. Solze imaš v očeh, ali jih točiš za dušo kneza Dimitrija?«
»Ne, gospodar. Živa je duša Dimitrije va. Nad teboj plačem; krinko devlješ na svojo maziljeno glavo in na svoje presvetlo carsko lice. S prešustnimi so-domci plešeš, nad tvojo dušo lije solze moja duša.«
»Na, še ti nadeni krinko! Nočeš, carju se upiraš? Pa ti jo nataknem sam!<
V svojem velikem razburjenju iztrga knez krinko carju iz rok in jo potepta. Ves tresoč se od gneva izbruhne vojvoda: »Car, tvoje početje nad menoj ni pravo. Jaz sem tvoj svetovalec, vojak in vojvoda, zaščitnik države in bojar
tvojega državnega sveta, a ne komedi-jaš in sramotni sodomec!«
Vsem gostom, ki so se zbrali okoli cairja in kneza, zastane dih. Pijana or-gija je hipoma utihnila. Car pa seže za pas ali tam ni noža, tudi ostrega žezla nima pri sebi. Trenutek strmi knezu v oči, nato pa zamolklo izdavi.:
»Dobro. Naj bo po tvojem. Doživel je car, da ga v njegovem dvoru sramote gostje.«
Znova molk, na licu carjevem pa prečita knez in vsi ostali smrtno obsodbo.
»Car, odpusti me s pira,« prosi Rjep-nin. »Pusti me domov starca, skoro zazvoni k jutranjicam.«
»Ti misliš, da te pustim še živega odtod po tvojih drznih besedah?«
»Tvoja volja, gospodar.«
»Trpek si, knez. Idi, moli zadnjikrat In hvala za tvojo odkrito besedo.«
Oddavši nizek poklon carju odide vojvoda iz dvorane. Komaj se zapro vrata za gostom, pokliče car krutega šele nedavno pokrščenega kneza Cerkaskega: »Danes je pozno. Jutri, ko gre v cerkev, ga primi in napravi ž njim, kakor veš in znaš!«
»Dobro, milostlvec, a v dvorec naj tudi nekoliko pogledamo?«
»E, kakor hočeš!«
Car se vrne na svoje mesto, pri vratih pa medtem nastane šum. Vrača se sluga, ki je spremljal Rjepnina in ž njim Mitnov-Molčan.
»Kaj je,« vprašuje car.
»Kneza si velel izpustiti,« poroča sluga. »Ali za tega ni bilo ukaza, sam se je hotel izmuzniti s tvojega pira.«
»Hej, Molčanuška, kaj nisi vedel, da brez mojega dovoljenja ne sme nihče ven. 2e tako te junaka redko vidimo pri naših veselih gostijah. Ali tudi tebi ni ljuba moja zabava? Molčiš, uporni tlačan? Ej, sem čašo, največjo! Naj jo
izpije na naše zdravje radi svojega nevrednega postopka.«
Podado čašo, ki je Ovčinin ni dopil pred svojo smrtjo. Vrli vojak Mitnov vidi, da je obsojen na smrt, zato sklene, da vrže tiranu v lice poslednji očitek.
»Slava carju - gospodarju,« vzklikne s trdim glasom in odrine z odločno kretnjo čašo od sebe. »Slava našemu carju milosrčnemu!« Med globokim poKlonom se dotakne z desnico tal. »Resnično ljubiš, veliki car, svoje sužnje in ni ti žal ničesar radi svojih vernih slug. Kakor se sam napiješ, tako siliš tudi nas, da* pijemo tvoje močno vino, pomešano s krvjo naših pravoslavnih bratov. Slava ti. gospo...«
Ni dogovoril nesrečnik. Mignilo je po zraku in težko koničasto žezlo se je po bliskovo s strašno silo zapičilo v grlo poglavarja strelcev. Kri je brizgnila v širokem curku iz rane in Mitnov se je kakor hrast zrušil carju pred noge. Preden pade drugi udarec, se skozi okna zasliši ubrano zvonenje najbližje krem-ljevske cerkve, vabeče vernike k jutra-njici.
»Pospravite tega psa,« zatrepeče Ivan. »Vi pa, dragi gostje, ne zamerite. Pogostil sem vas kakor sem znal, zdaj pa je čas molitve. Odidite, izginite!«
Brez nepotrebnih poslavljanj so se hipoma razpršili gostje, car pa odide v spremstvu mladega Basmanova v svojo spalnico. Prišedši tja vzame najprej iz predala spisek in zapiše vanj kneza Dimitrija, strelskega poglavarja Mitnova in vojvodo Rjepnina. Ta spisek obsega vse carjeve žrtve in pobožni car skrbi za njih duše: Za vse zapisane in umorjene se vsak dan vrši služba božja — zadušnica.
Skrbno spravi spisek v predal, nato pa potegne k sebi krasotca Basmanova in s tresočo roko trga ž njega oblačila, kos za kosom...

Sven Hedin
Obogon beži z ukradeno kamelo
Švedski potopisec, ki se že dve leti mudi na novem potovanju skozi neraz; iskane predele Azije, popisuje v pričujočem sestavku dramatičen doživljaj z razbojnikom, katerega je imel v svojem spremstvu.
Bilo je v septembru. Tisto jutro sem se zbudil zelo zgodaj: ob štirih. Skrbel me je odhod Larsona in tovarišev. Ko sem jim rekel zbogom ter jim voščil srečno pot, sem zopet legel in zadremal.
Cez nekaj ur se je zdanilo. Vstal sem, ostavil šotor in videl, da mora biti karavana že daleč, ker ni o njej duha ne sluha. Pred šotorom sem našel samo dr. Humrnla. ki mi je povedal, da je zaostal zaradi starega razbojnika Obogo-na, ki bi imel spremljati karavano, a je tik pred njenim odhodom izginil. Dal sem ukaz, nai ga poiščejo. Kmalu pa smo ugotovili, da je izginila tudi moja brzonoga kamela. Haslund. moj sluga, ki je iskal nestalega moža, je prinesel novico, da manjka poleg moje kamele še en velblod — najboljši poleg mojega. Postalo nam je takoj jasno, da je Obogon ukradel obe živali in zbežal.
Haslund ni okleval niti za trenutek. Poklical je Mongole Batua, Mento, Se-rata in Matea, osedlal je pet najhitrejših živali in se je spustil v dir.
Vsi Mongoli so bil razbojniki; vzel sem jih v službo zategadelj, da mi bo potovanje v njih družbi lažje, življenje pa sigurnejše. Izkustvo je pokazalo, da sem ravnal prav.
Toda neprijetno me je dirnilo dejstvo, da sem poslal razbojnike nad razbojnika. Predstavljal sem si, da bo njih sodba neusmiljena in kruta — smrt se je obetala v vsakem primeru. In vznemirjala me je misel, da bo moja ekspedicija na ta način omadeževana s človeško krvjo. Kakor pa mi ie bilo to neprijetno, sem si tudi želel, da bi bil krivec za svoje dejanje kaznovan po zaslugi.
Mongoli so dolgo iskali sledu za begunom. Šele po dolgem času so ugotovili, da je krenil Obogon v južno smer skozi peščene in nerodovitne predele. Udarili so za njim. Zasledovanje ie bilo težko, kajti veter je že izenačil pesek in zabrisal sledove: preganjalcem ni preostalo nič drugega kakor da se raz-dele fn odrinejo vsak v svojo stran. Serat in Mateo sta krenila na jug, Haslund z ostalo dvoiico pa je nadaljeval v pravcu, odkoder smo prišli. Čez pol
dneva se je vrnil s sporočilom, da je bil trud zaman.
Sedaj smo se sestali k bojnemu posvetovanju in sklenili, da pošljemo za begunom patruljo, v katero vstopijo Hempel, Zimmermann, von Marschall, Haslund, Batu in Mento. Odriniti bi morali naslednji dan ob 11.
Dne 12. novembra smo baš sedlali velblode za odhod — kar se pojavijo trije jezdeci na obzorju. Mento pogleda, pomolči, potem pa vzklikne: «So že tu!» In res, med peščenimi hribčki so se pojavile tri točke in štiri premične stvari: bili so moji razbojniki s štirimi velblodi, Serat in Mateo sta jahala vsak na svojem živinčetu in sta vodila na uzdi vsak še po eno kamelo. Med njima se je majal Obogon. Imel je zvezane roke. Serat in Mateo sta vodila tatu na močni vrvi, katero sta mu zadrgnila okrog vratu. Revež Obogon! Izgledal je kakor obsojenec, ki ga peljejo na mori šče.
Pred mojim šotorom se je vrgel razbojnik v pesek na trebuh. Pogledal sem ga in rekel: «Zelo sem vesel, da te spet vidim!» — nakar ni dal nobenega odgovora. Pokimal je žalostno z glavo in gledal v tla. Razumel je pač, da se bliža ostra sodba.
Ko smo šli k obedu, sem ga našel pred kuhinio zvezanega in sem velel, naj mu zrahliaio vezi ter naj ga nasitijo in napoje. Kitajskemu profesorju Siu sem izjavil, da mi ta Človek ni več mar in da ne zahtevam zanj sedaj, ko imam
zopet svoje kamele, nobene kazni. Siu pa je odvrnil, da bi ga moral izročiti sodišču v Mano na Etsin-Golu že zavoljo slučaja, ki bi se lahko kdaj ponovil. Storil sem po njegovem nasvetu.
Potem, ko je bil Obogon izročen 30- . dišču, sta pripovedovala Serat in Ma-teo, kako sta prišla razbojniku na sled in kako sta ga dohitela in vlovila.
Jezdila sta dolgo, da sta se njuni ži-vinčeti upehali in skoraj izčrpali. Malo je manjkalo, da nista izgubila poslednje nade v uspeh. Stopinje kamel so se čedalje bolj izgubljale v pesku. Serat je moral večkrat razjahati in otipavati sledove z rokami. Uveril se je, da je tat bežal čez peščena in valovita tla in da je ravnal zelo zvito, ker je hotel zavesti preganjalce. Toda njegova zasledovalca sta spoznala zvijačo in sta ga uka-nila.	'	*«
Nekje so šli sledovi proti jugu, na peščen hribček. Tukaj se je razbojnik po-služil še druge zvijače. Stopil je s kamele in je nadaljeval pot nekaj časa peš. Vrh tega pa je še z rokami zravnava! pesek. A tudi to mu ni pomagalo. Naenkrat pa so se v pesku zopet pojavile stopinje. Zasledovalca sta se razgledala po okolici — in res, videla sta približno 1 km pred seboj razbojni-
ka, ki je sedel za nekim grmičem pri oazi ter se preobuval. Ukradena vel-bloda sta se pasla mirno poleg njega.
Zasledovalca sta se spustila v dir. Morala sta prejahati dolino in sta izgubila ta čas tatu izpred oči. Prišsdši zopet na ravnino, nista videla Obogona nikjer več. Ker pa sta bila Mongola gotova, da ju ni videl, sta le jahala naprej. In res sta ga kmalu zopet ug e-dala, kako jaha v velikih krivuljah, enkrat na desno, drugič na levo, naprej in nazaj. Tudi zasledovalca sta morala ubirati isto pot in njuni kameli, ki sta bili že itak zelo izmučeni, sta začeli glasno rigati ter izražati s tem nezadovoljstvo nad tem brezumnim 00-četjem.
Obogon se je bil med tem ozrl in je videl, da so mu za petami. Pognal je svoji živali z veliko brzino dalje. Potem se je spustil v dolino in zopet se je zdelo, da je izginil. Serat in Mateo sta sklenila, da ga zajameta v klešče in sta jahala proti njemu vsak od druge strani.
Begun, ki je videl, da je vsako izmikanje zaman, se je skril vnovič za peščen hribček. Od tam se je polagoma spuščal v malo kotlinico, kjer ga je ščitilo trstje. Serat je to opazil in je hitreje pognal. Toda kamela je bila že
KOZ KEMALA PAŠE Z RAZGLEDNO VERANDO NA KONCU K članku »Iz turške Angore«.
tako izmučena, da se je spustila na kolena in ni hotela več ubogati jahača.
Tedajci je Serat ustrelil proti Obo-gonu samo da bi razbojnika oplašil. Tat ni odgovoril z ognjem. B^žal je naprej. Serat pa je videl, da gre čisto resno za izgubo ali za pridobitev obeh velblo-dov. Pustil je torej svoje živinče naj počiva, sam pa je tekel peš naprej in ko je dospel na vrh peščenega hribčka, je sprožil petelina še trikrat zaporedoma. Mateo je baš tedaj dospel do Seratove kamele. Posrečilo se mu je vzbodriti jo in spraviti pokonci.
Obogon, videč, da gre sedaj za kožo, je izpustil drugo žival, katero je doslej tiral za seboj in je hotel zbežati na boljši kameli. Oba zasledovalca sta se začela bati, da jima razbojnik ne uide baš sedaj, preden ga utegneta doseči.
Serat je pomeril še tretjič — to pot je ciljal v glavo. Dospel je Obogonu tako blizu, da je bilo med obema le še kakih sto metrov razdalje.
Sedaj je zavpil: «Če se ne predaš, si Izgubljen!» Obogon je stopil z živali, dvignil roki v zrak ter izročil še drugo kamelo zasledovalcem. Rekel je, da bi ga sedaj lahko pustila svojo pot, ker jima je itak izročil kameli, a zasledovalca se s tem nista zadovoljila.
Serat in Mateo sta razbojnika zvezala in ga začela pretepati; Obogon ju je prosil milosti. Posebno hud je bil na razbojnika Mateo, ker je sumil, da se
skriva za njim cela tolpa. Brez strahu mu je povedal, da ga ubije, čim bi se dvignila izza kakega peščenega hriba ena sam glava.
Zdaj sta Serat in Mateo tatu zvezala in sedla k južini. Obogon je bil žejen in ju je prosil vode; dala mu je nista niti kaplje. Ker mu nista ustregla, jima je začel nagajati in se je ves čas metal v pesek. Skušal ju je prevariti in je govoril, da umira. Toda Mongola sta se mu smejala in rogala, ker sta bila prepričana, da je vse skupaj komedija.
Zmračilo se je in padla je noč. Serat in Mateo sta pustila kamelam počeniti in sta legla tik njih v pesek. Bila sta tako trudna, da sta takoj zaspala. Obogon je bil zvezan na tleh in je vpil, da mu vrv reže žile na rokah. To je Seratove-ga tovariša omehčalo in začel je prositi, naj mu odpusti. Vendair je bil Serat trdega srca in ni ustregel prošnji. Zasledovalca sta spala. Obogon je z zobmi razvozljal vrvi in zbežal v noč. A kakor bi ga vznemirila naenkrat nastala tišina, se je Serat zbudil. Videvši, da razbojnika ni več blizu, je skočil na noge, poklical tovariša in zajel Obogona baš ko je hotel odvezati kamele, da 'bd ž njima zbežal drugič.
Obogon je domneval, da Je udarila zanj zadnja ura. Slekel je telovnik in se je vrgel na nasprotnika. Da mu ni prišel na pomoč tovariš, bi ga bil Obogon najbrže ubil, tako silovito se je za-
TAM, KJER SE KLANJAJO MAL1KOM . . , K članku «Kersivo vzhodnih narodov»
podil vanj. Tovariš pa ga je udaril s pestjo v lice, da se je onesvestil in padel vznak. Zdaj sta ga zvezala.
Trdoglavosti Obogona pa s tem še ni bilo konec. Škripal je z zobmi in je skušal razgristi vrv, ki mu je vezala roki na hrbtu in nogi. Serat in Mateo sta sklenila, da bosta Obogona za kazen gnala peš v taborišče. Vodiia sta ga na vrvi. kakor živinče. Obogon je padel na kolena, vzdihoval in se jadal, vendar •mu ni to nič pomagalo. Kadar je zaostal, je zapela batina in moral je pokorno stopati dalje. V taborišče grede sta Serat in Mateo Ob6gonu opisovala,
kakšna strašna kazen ga čaka ob po-vratku. Dražila sta ga, da bo deležen kvečjemu te milosti, da si bo sam izbral mesto, kjer bo pokopan.
V taborišču sta Mongola izpraznila Obogonu popotno brašno. Stresla sta iz vreč ukraden riž in suho krhlje ter sta vse to razsula na štiri vetrove. Vreče sta razrezala na drobne koščke in tudi ukradeno žličico sta razbila. Nihče se ni hotel okoristiti s plenom, katerega je uropal razbojnik. Jaz, kot vodja ekspe-dicije, sem se zahvalil Seratu in Wateu za trud in sem daroval vsakemu po pet dolarjev.
Pomlad, čarobna pomlad tam v po» lovici meseca maja. Se so opojno deh» tele dišeče perle, še so cvele šmarnice.
En sam pogled na puško dvocevko — in že sem odhitel iz hiše v prosto prirodo.
Čez pol ure sem prispel v bližino starega bukovega gozda. Zdaj sem se podvizal in sem jo udaril . kar skozi največjo goščavo, ne meneč se za steze in ceste. Tu so robide in bodeči črni glog malce brzdali mojo naglico. Počasi in oprezno sem prodiral glob* lje v goščavo, dokler se nisem trudo» ma preril v čistejši gozd. Zdaj se je bilo treba nekoliko spočiti in se pri» vaditi polmraku, ki je vladal v šumi. Pravi pravcati pragozd! Samo tu in tam se kak solnčni žarek ukrade sko» zi drevesne krošnje in se poigra z go» stim zelenim stropom, dotikajoč se najvišjih vej prastarih dreves. Vztre» peče in se spet izgubi, dokler se čez nekaj trenutkov ne začne znova igrati igro skrivalnico.
Po kratkem odmoru sem se jel prav po lovsko pomikati dalje. Zdaj grem, zdaj se ustavim, — oko in uho mi pa» žita na vse strani. Nikjer nič! Le zdaj pa zdaj mi smukne pred nogami kak» šna drobna miška in bolestno zacvili. V presledkih zapoje nekje v daljavi zlati kobilar svojo znano melodijo: fi» jufijuju! In zopet mir . . . skrivnosten, sladak mir.
Tedajci pa sem sunkoma obstal: ne» kaj korakov pred menoj je ležal kup
razmetanega perja. Zvitorepa lisica ali divja mačka je tu izrekla fazanu smrt» no obsodbo.
Gozdne sence so postajale čedalje hladnejše. Pot me je vodila vse glob» lje v gozd. Postajal je počasi živah» nejši, zakaj solnce se je že nižalo k zatonu.
Kmalu sem izpremenil lovski pro» gram. Pazljivo sem hodil od bukve do bukve in si ogledaval iz zelenega za» klonišča tisto sivo in belo suhljad na vrhovih, ali ne bi kje ugledal ptice ro« parice. Zaman sem napenjal vratne mišice in mučil zvedavo oko. Vse je bilo golo, prazno ... Le tu in tam je sela n i vrh stebla, na tisti najtanjši in najvišji suhi vršič, tropično pisana zla» tovranka ali skromna grlica; vsaka je izvajala na svoj način zaljubljene po» mladne napeve. Prva svoj odsekani raka . . . raka . .. raka . . ., druga pa je grulila . . . tako hrepeneče in čuvstve» no, kakor da bi hotela izpeti celo srce. Če mi je zaprasketala pod nogo kakšna suha veja, se je najprej nekajkrat ozr» la, nato pa je zletela naglo kakor stre» la, da si tam dalje v bukovem gozdu poišče pripravnejšo vejo in nadaljuje s tihim, tišjim glasom: gr»gr»grgr! . . .
Tako tavajoč po gozdu, sem prišel v njegov svetlejši, prozornejši del. Tu je bilo dovolj čistega zraka in solnca, ki je dajalo uprav razkošno sliko. Ves bukov gozd je bil podoben ogromnemu pokrivalu, po katerem so se videle ne» štete jasnozelene in zlatorumene pege.
Ko sem prispel tja, mi je bila prva skrb, da poiščem najstarejše in naj» večje drevo v vsej obsežni šumi. To vam je bil od sile hrust, ta bukevl Oko ji je komaj dosezalo visok, grčav vrh in prastaro deblo je bilo tolikšno, da bi ga jedva objela z razprtimi roka» mi četvorica mož. Drevo se je že bli» žalo koncu življenja; hiralo je in šteti so mu bili dnevi. Nekoč belo, sočno srce so že zdavnaj izgrizle ličinke dre» vesnega hrošča; odtod je imel toliko temnih lukenj, ki se je iz njih sipala rumena in rjavkasta črvotočina. Če bi ga močna roka prežagala in podrla, bi se bilo to drevo nemara razpršilo y oblak prahu.
Ta bukev uživa že nekaj let moje simpatije, odkar vem, da ima v ne» znatni višini nad zajetnim deblom skoraj meter široko gnezdo kanje ali mišarja. Tu sem pred devetimi dnevi ustrelil najprej samico, nato pa samca, ki se je vračal z lova in je nosil obi» len plen, da nahrani ženko, misleč, da še vedno neskrbno ogreva tista zelen» kastosbelkasta, z rjavimi pegami po» škropljena jajca. Zaradi naglice pa sem samca samo obstrelil. Videl sem, kako je, po strelu zadet, povesil nogo in se z bolestnim i . . . i . . . izgubil v daljnem gozdu.
Trdno prepričan, da ga bo rana od» vrnila s tega gnezda, nisem več kre» nil v tisti gozdni del in tudi nisem več iskal gnezda.
Danes pa sem se zaman ustavljal no» tranjemu glasu. Nekaj me Je na vso moč vabilo tja, klicalo, mikalo, uprav vleklo. In prav temu notranjemu gla» su, ki mu sledim vselej, kadar me po» kliče, hvalim že za marsikak zanimiv doživljaj. Zato sem ob pogledu na sta» ro bukev skrajšal korake in sem se jel pomikati potihoma, skrbno pazeč na vsako mesto, kamor mi je imela sto» piti noga, samo da ne bi zaprasketala kaka veja in mi prekrižala načrtov.
In glej, koliko velja slutnja! Takole za šalo sem pripravil za vsak slučaj puško in trikrat močno potrkal z več» jo suhljadjo po votlem drevesu. Deblo se je oglasilo in z gnezda se je dvignil preplašen niišar. Nu, komaj je pole» tel, že ga je zadela morilna svinčenka. Padel je na cla. Brž sem skočil k nje» mu, da bi ga bil dvignil, — tedajci pa na veliko presenečenje spoznam v njem starega ranjenca, ki se mi je bil pred nekaj dnevi dokaj srečno izmak» nil. Trebuh mu je bil zbog ležanja na
jajcih docela gol, a rana na nogi se je na pol zacelila . . .
Kaj pa da, v tistem trenutku nisem veliko mislil. Občudoval sem ubogega ptiča, ki je od čiste ljubezni sedel s krvavo nogo nazaj v gnezdo in pre» vzel dolžnost poginule tovarišice, ho» teč sam odgojiti mladiče; nič mu ni bilo mar za bolečine in za sila pičlo hrano. Občudoval sem ga tem bolj, ker sem imel opraviti s ptičem mo» škega spola
Kakorkoli ta doživljaj že sam po se» bi zanima vsakega ljubitelja prirode, je bil vendar le samo priprava za še lepše, značilnejše in zanimivejše do» življaje.
Devet dni pozneje sem se spet mu» dil neko dopoldne v tistem delu gozda. Bil sem bržčas kakšnih sto korakov blizu omenjenega mesta Dotlej sem se bil že dovolj nahodil in upehal, pa sem zdaj snel lovsko opremo in se udobno vzleknil po mehkem listju pod velikim grmom. Da bi mi bilo ležišče še bolj prijetnejše, sem privalil od ne» kod strohnelo klado za vzglavje. Pri» žgal sem si še svalčico, da bi z dimom oplašil komarje, ki jih je na tisoče brenčalo okrog mene, ne pazeč, kam se bodo spustili. Vsak hip se mi je ka» teri zaletel v nosnice ali v ušesa in me je nemilo zbodel.
Medtem ko sem razganjal ta objest» na stvorenja z modrimi kolobarji di» ma, me je nenadoma vzbudilo čudno hripavo mijavkanje. Kakor da bi se kje v bližini drle mlade divje mačke. Dvignem se z zgornjim delom telesa pokonci, da se preverim, ali se mi ni morda samo zazdelo. Še bolj sem na» pel uho. Po kratkem presledku je spet zamijavkalo. Brž sem skočil pokonci. Nato sem zdaj pa zdaj obstal, da bi se čim sigurneje usmeril.
Hripavo mijavkanje me je privedlo pod tisto»le prastaro bukev. In kaj sem videl na tem mestu! Na robu gnezda so sedeli trije mladi potuhnjeni mi» šarji, a četrti je z višine padel pod bu» kev in je obupno klical na pomoč. Bratje so ga od zgoraj gledali in ga spremljali pri hripavem kričanju.
Čarovnija, varka — ka»Ii? Starše sem ustrelil, aH mladiči so se vendarle izlegli . . .
Prvi hip nisem mogel doumeti, kaj je to. Ko sem pozneje opazoval iz go» ščave in ugledal dvoje odraslih mišar» jev, izmed katerih je eden nežno po» grabil s kremplji tistega majhnega go»
liča in ga zanesel nazaj v gnezdo, sem takoj razumel to navidezno skrivnost. Zapuščeno ležišče je našlo nova do» brotnika, druge starše ... Ta dvojica je imela najbrž nekje v bukovem goz» du lastni zarod, pa sta vzlic temu po» skrbela tudi za tuje ležišče. Kako sta lahko valila na dveh straneh ob istem času, tega ne vem, mislim pa, da sta izmenoma sedala zdaj na to, zdaj na ono gnezdo . . .
Ta nenadni prizor se mi je tako ne-odoljivo vtisnil v dušo, da sem pozabil na puško in nisem prelil krvi. Storil je to drugega dne gozdar, dočim sem se jaz zadovoljil, da sem lahko zabeležil
v lovski dnevnik nova opazovanja iz ptičjega življenja.
... O, ne moje drage in modre ptice roparice! Ljudje trde o vas, da nimate ne pameti in ne srca — ničesar. Vse so vam odrekli — le tega ne, da ste žive.. Pravijo, da ste stroji brez zavestne du-ševnosti, da delujete le z dispozicijo svojih organov — slepo in nepremišljeno... Tako pravijo, ali jaz bi vprašal: Ali je med ljudmi vedno tako plemenita in požrtvovalna roditeljska ljubezen? Ali se ne bi mogli ti razumni ljudje pri vas marsikaj učiti? Pri vas, ki ne poznate zapuščene, izložene dece — deto-mora...
Pr. B. K. Ryznar
h
o m- ошт vomi ттт
Bober je glodavec, nekoliko podoben veliki podgani, od katere se razlikuje posebno po svojem golem, lopatastem in z luskinami poraslem repu. Žival meri od konca repa pa do smrčka največ do 120 cm, njena teža pa koleba med 15 do 30 kg. Telo- bobra je pokrito z rjavkasto in zelo gosto dlako ter mehko podlanko, ki čuva žival pred vlago in mrazom.
Še preden je poznanje prirode napredovalo do današnje stopnje, je bil bober zelo znana žival ravno radi svojega izvrstnega kožuha, danes pa vzbuja pozornost tudi radi svoje smotrene inteligence, po kateri prekaša vso svojo okolico in vse svoje sorodstvo. Bober je obdarjen s posebnimi in nenavadnimi instinkti, ki mu omogočajo graditi ogromne vodne stavbe brez kakršnih koli merilnih in mehaničnih pripomočkov. V tem oziru celo daleko nadkrilju-je človeka.
Tudi z etičnega, moralnega in socijal-nega stališča je bober lahko vzor človeku. Ti povodni glodavci živijo v urejenih naselbinah pri strogem enožen-stvu in vrše vsa dela skupno pod vodstvom kakega starega izkušenega stavbenika. Sožitje med samcem in samico preneha samo s smrtjo ene polovice ter je lahko vzor človeku ne samo glede zvestobe, marveč tudi glede načina vzgoje in skrbi za potomstvo in za celo naselbino. Bober živi zelo mirno svoje
življenje v krogu svoje rodbine in družbe, ne išče prepirov in pobojev niti s svojimi sosedi niti z neprijatelji; ako pa • je k boju prisiljen, postane hud sovražnik, ki se zlasti v vodi, svojem elementu, bori do smrti-z največjim junaštvom in besnostjo. Premaganega sovražnika ne zasleduje nikoli. Kadar je napaden, skuša po najkrajši poti doseči vodo, ki mu nudi večjo možnost za uspešno obrambo, ako pa je pri spopadu že dobil krvavečo rano, se vode ogiblje in beži v žoščo, vedoč, da bi v vodi hitreje izkrvavel.
Sebe in svojce ter zadrugo brani proti davnim sovražnikom volkovom, ko-jotom (ameriškim šakalom), divjim mačkam, lisicam, vidram in drugim ropari-cam s tem, da svoja bivališča obdaja z vodo ter dokazuje pri gradbi jezov in prekopov nenavadno inteligenco in premišljeno smotrenost.
Bobrov dom, ki služi kot bivališče starima dvema in mladičem, dokler ne dorastejo. je od daleč podoben kupu sena in moli kakor otoček iz vode. Žival se naseli ob vodi, kjer je mnogo brez, topolov, jelš in drugega listnatega drevja, čigar ličje služi bobrom v hrano. Z oglodanimi vejami in debli stavijo bobri jezove in svoja bivališča. Kadar so porabili vsa drevesa v najbližjem sosedstvu vode in nimajo več gradbenega lesa za zviševanje in popravljanje jezov, se vsa naselbina preseli na drug
kraj in osnuje novo bivališče. Predvsem zgradi jez in s tem	pod vodo
znaten prostor gozda na obeh rečnih bregovih, v tako narejenem umetnem ribniku pa si vsak par postavi novo bivališče. Pri delu si pomagajo družno vsi člani zadruge in po več parov se loti gradnje posameznih hiš, ki so gotove v najkrajšem času. Za temelj bivališčem služijo oglodane veje in debla, ki jih bobri obteže s kamenjem in blatom. Oboje izkopljejo živali na dnu ter prenašajo gradbeni materijal s prednjima nogama, tako da nastane okoli bivališča vedno globlji prekop, kar povišuje varnost. Na temelj se potem skrbno naklada plast blata in plast vejevja izmenoma, dokler ima stavba 5 do 7 m pre-
globin blato ter ž njim skrbno zamažejo oni del svoje hiše, ki moli iz vode. Na kupoli pa seveda puste nekoliko lukenj za prezračevanje stavbe. Blatni omet se strdi in stavba se ne udre, ako pozimi stopi nanjo medved ali los, ki po za-mrzlem ribniku prehaja z enega brega na drugi.
Nič manj umetni niso jezovi, ki merijo včasih do četrt kilometra v daljavo in do poldrugi meter v višino. Jezovi zagrade reko in tvorijo jezera, velika po nekoliko sto hektarov. Gradbo jezu začenjajo navadno tako, da na dno struge polagajo veje, obrnjene z debelim koncem proti toku. Nanje zopet na-nosijo kamenja in blata. To delajo po plasteh izmenoma in jez raste v širino
mera in moli do 1 meter iz vode. Nato si preglodajo v kopici dva vhoda. Eden služi za dovoz hrane, drugi pa je skrbno skrit in služi kot vhod samo pri grozeči nevarnosti. Notranjost se nato takisto skrbno ogloje ter se pri tem tik ob vhodu napravi nekaka prednja soba, kjer si domačini otresejo vodo, preden gredo v notranje suhe prostore, kajti vhodi so vedno pod vodo. Nad to prednjo sobo se nahaja pravo bivališče, nastlano z mahom in listjem. Ta notranji prostor ima podobo kupole in meri v premeru včasih do 5 m, visok pa je do 80 cm. Bivališče je skrupulozno čisto, ker se živali trebiio v vodi preden gredo v dom, oglodane ostanke lesa pa nosijo vestno na jez, ki se s tem stalno poja-čava.
Jeseni, ko postane mraz že občut-nejši, bobri v mesečnih nočeh nosijo iz
in višino. Za jez se porabi včasih nekoliko sto ton materijala. Jez kaže v prerezu konveksno črto in je tako najbolj odporen proti pritisku vode.
Jezove stavi bober v prvi vrsti zato, da bi imel okoli svojega bivališča večjo globino za čas nevarnosti. Tako poleti, kakor pozimi pod ledom je najvarnejši v vodi, ima pa za primer velikih povodnji, ki bi lahko porušile stavbe, na obrežju izrite globoke luknje, kamor se preseli za toliko časa, dokler traja elementarna nevarnost. V teh luknjah prebivajo samci tudi v dobi, ko se doma pričakuje veseli rodbinski dogodek.
V drugi vrsti služi jez zato, da stalno drži vhode pod vodo in onemogoča sovražnikom dohod v sama bivališča, zlasti pozimi, ko bi se po ledu lahko pri-krali do njih. Obenem pa je bobrom veliko do tega, da potope v vodo čim večji
del gozda, da imajo hrano in stavbni materijal čim bolj pri roki. Ko so bližnji les porabili, si izkopljejo dolge prekope v gozd, tako da lahko vedno pod vodo dospo do drevja.
Po hrano v gozd zahajajo bobri v parih. Eden stoji na straži, drugi pa vztrajno gloje, sedeč na zadnjih nogah in na ploščatem repu. Pri delu se menjavata in kdor je na straži, obenem počiva. Drevo se pregloda v višini 40 cm nad zemljo, nakar se na isti način razreže na manjše kose. Drobnejša debla in veje bobri sami nosijo k vodi, debelejše in težje kose pa zvalijo do najbližjega prekopa, odkoder jih plavajoč nesejo domov. Pri tem bober debelejšim kosom vedno pusti nekoliko tanjših vejic, da zanje lahko s čeljustmi prime deblo, ki bi ga sicer ne model držati z zobmi. Pripravljeni sveži les se potopi pri bivališču, kjer se hitro napije vode in obleži na dnu. Ta les tvori zalogo živil za zimski čas, ko se bober ne sme prikazati izpod ledu. Na ledu je izpostavljen napadom sovražnikov, v snegu je popolnoma brez moči, vrhu tega pa mu zmrzne luskavi rep, ki mu služi v vodi kot izvrstno krmilo. Jezovi imajo tedaj za bobra naravnost življensko* važnost. Ako bi voda pozîmi upadla radi slabega jezu, bi zmrznilo blato in ž njim vse zaloge živil. Zamrznili bi pa tudi vsi tuneli in bober bi bil jetnik v lastnem domu. Lahko bi se sicer osvobodil in s svojimi, ko dleto ostrimi zobmi naglo-dal led in zmrzlo blato, toda postali bi plen roparic ali pa bi poginili, ker bi jim ozebli goli repi.
Jeseni pred kakimi petimi leti sem v Kanadi opazoval naselbino bobrov. Ko sem se dodobra nagledal, mi je pripovedoval moj spremljevalec, kanadski domačin, ki si iz kolonije vsako leto odstreli nekoliko starejših živali, ostale pa pusti za pleme, da so bili pogoji za ureditev te naselbine sila neugodni. Voda je bobrom velikokrat podrla vse stavbe, dokler niso baje iz neke druge zadruge dobili starega bobra, praktičnega stavbenika, ki je odslej vodil dela. In res ni voda nikoli več predrla jeza.
Nadaljnja zanimivost bobrovih stavb je pristanišče, ki služi dopremi lesa in jo naraščal porablja kot svoje igrišče in zabavišče. To je del brega, ki se spušča strmo v vodo, skrbno uravnana ploskev, s katere se bober na glavo spušča v vodo. kadar ga kdo zasleduje. Sicer pa služi kot mesto, kjer se težja debla
vale v vodo, odkoder se potem prenašajo k stavbam. V ostalem pa služi akrobatskim vajam naraščaja, ki neumorno skače s take police v vodo. Nedaleč od tod je navadno solnčno kopališče. Tu se solnčijo bobri vseh spolov in starostnih stopenj. S to kopeljo je redno združena še druga ugodnost. Na tem mestu se nahaja navadno veliko mravljišče. Bobri se grejejo na solncu, mravlje pa jim med tem lazijo po gostem kožuhu in jim uničujejo razno golazen in mrčes. To sožitje je naravnost ganljivo.
Poleg tega, da daje bober izvrstno kožuhovino, je tudi zelo važen činitelj na polju melioracijskih del zemeljskega površja. V ledeni dobi je bilo več nego dve tretjini severnoameriške celine pod ledeniki. Prekambrijska rula in sljudo-vec tvorita ondotna gorovja, ki so jih ledeniki zbrusili in odnesli vso rodovitno prst v ravnino in v morje. Z ravnine pa so prodirali pridni bobri, gradeč svoje jezove in ustavljajoč rodovitno prst, ki se niti kasneje ni mogla držati na golih skalah. Brez teh jezov bi bila vsa prst odplavljena. Tudi brzi tok planinskih rek so ti jezovi tako uravnali, da so reke postale počasnejše in niso več trgale obrežja ter odplavljale rodovitne prsti. Tako se je zgodilo, da je nerodovitni masiv severnoameriški pretkan z gosto mrežo rodovitnih dolin, kjer živijo milijoni ljudi. Ti bi si lahko vzeli za vzgled bobre, katerih delavnost je ljudem omogočila naselitev. Tudi glede rodbinskega življenja in medsebojnih odnošajev nudi bober ljudem najlepši vzgled. Mesto tega pa ga človek prav objestno preganja in pobija, da menda za kakih 100 let ne bo več bobrov na svetu, razen morda v bobrovih farmah, kjer se bodo gojili zavoHo kožuhovine. Farme pa bodo v pustih gorskih dolinah, ki ne dajo uporabiti za poljedelstvo. Bober bo tudi tam vršil svoje kulturno delo in bo te nerodovitne doline izpreminjal v cvetoče poljedelske pokrajine.
Verstva vzhodnih narodov
Po svetovni vojni se Evropa živo zanima za Vzhod. V tem zanimanju je več od gole zvedavosti; v njem se čuti vsa povojna duhovna žeja Evropca. ki si je zaželel toplega romantičnega napoja, nadrazumskih doživetij, mistike — vsega tistega, kar tvori že od nekdaj neizčrpno bogastvo Vzhoda. Za Slovane pa so vzhodni problemi še bolj zanimivi, saj je večii del Slovanov tesno zvezan z vzhodnim življenjem.
»Ex oriente lux!«*) Vsa naša kultura izvira na Vzhodu. Odtod so izšle prve kulturne rastline, odtod imamo pisavo, tam so najstarejši umetniški spomeniki, najstarejša poezija, najsfarejši pisani zakoni. Ondi so se ustvarile prve države in se je začelo prvo znanstveno delovanje. Na Vzhodu imajo izvor vse velike vere. Po vplivu, ki ga^ je imel Vzhod že od nekdaj na evropsko kulturo, pa ločimo daljni in bližnji Vzhod. Prvemu prištevamo Egipt, Mezopotamijo, Sirijo. Perzijo; odtod sta namreč črpala kulturo Grčija in Rim, medtem ko se je vsa ostala Azija še dolgo odtegovala Evropi. Tako smo kot kulturni dediči starih Grkov in Rimljanov ter krščanstva sprejemali prav izdatno pobudo od Vzhoda. Danes se jih kot »dobri« Evropci niti ne zavedamo.
Vzhodna miselnost in čuvstve-nost
Dasj je bil grški svetovni nazor veder in razumsko jasen, so ga vendar vedno kalili vzhodni vplivi. Tem gre na rovaš tudi temnogleda vdanost v usodo, ki jo izražajo grški tragiki. Zoper usodo je vsak človeški odpor brezupen in nesmiseln. Zakaj človek mora naposled vedno podleči. Po tem nazoru je ves svet ena sama solzna dolina in smrt je edino odrešenje. Tako pravi Sofoklej v Edipu: »Najbolje je, če se človek sploh ne rodi; ako pa se je vendar rodil na ta svet, tedaj je najboljše, da se kar najhitreje vrne tja, odkoder je prišel.«
V grškem svetu je bila tudi najznačilnejša prvina vzhodne duševnosti, namreč mistika. Tako imenujemo nadra-zumsko iskanje zadnje resnice, čuv-
Po dr. Em. Radia knjigi »Zâpad a Vyctiod«.
*) Od vzhoda prihaja luč!
stveno zamaknjenje, v katerem zatre človek, vso svojo osebnost in se skuša spojiti z Bogom. Z mistiko pa se često druži na Vzhodu telesni razvrat, ki se po navadi končuje v spolnih ekscesih.
Ta mistika je z Dionizijevim kultom zašla že zgodaj v grško kulturo.
Še močnejše sledove je zapustil Vzhod v krščanstvu, saj krščanstvo gradi svojo stavbo na vzhodnih verskih izročilih, na hebrejskem zakonu. Krščanstvo se je porajalo ob zarji vzhodne, modrosti, kar so dobro slutili evangelisti. V Matevžu je zapisano: »Ko pa se je narodil Jezus v Betlehe-mu v Judeji, za časa kralja Heroda, glej, prišli so modri iz Jutrove dežele v Jeruzalem.« Vzhodne miselnosti ne izpričujeta samo evangelij in Janezovo razodetje; tudi vse Jezusovo živ« ljenje kaže presenetljivo sličnost z buddhizmom. Podobno kot Jezusa je izkušal tudi Buddho satan Mara, obljubljajoč mu vse zemeljske kraljestvo. V buddhizmu najdemo tudi znano nam Petrovo hojo po morju, nasičenje množic s petimi hlebi in še druge sličnosti.
Tretja značilnost Vzhoda pa je kolektivno čuvstveno naziranje, kakor se nam izraža v velikih verskh sestavih in ki obvladuje vse zasebno in javno, praktično in znanstveno življenje na Vzhodu. Tu imamo največjo razliko med Vzhodom in Zapadom. Na Zapa-du se je razum osvobodil verskočuv-stvene spone in deluje samostojno in proti nji. Na Vzhodu tega ni. Verstvo neomejeno obvladuje vse življenje. V verstvu ni prostora za osebno čuvstvo-vanje in mišljenje, zato Vzhod tudi ne pozna versko - reformacijskih gibanj. Vzhodni verski učeniki delujejo vedno popolnoma v sporazumu z danim verskim izročilom. In tako je še danes težišče vzhodnega življenja v verstvu.
Vera v Tao
Njen utemeljitelj je kitajski pisatelj Laotse, ki je živel okrog 600 pr. Kr. na kitajskem cesarskem dvoru. Napisal je knjigo, ki je nekako Sveto pismo za Kitajca. Njegov osrednji nauk je vera v Tao — pravo pot, ki predstavlja pri-rodni svetovni red. Svet le poln dobrih in zlih duhov in božanstev, ki si jih mora človek pridobiti zase. Toda nad vsemi vlada Tao, ki se mu človek ne
sme upirati, marveč mora skušaii. da doseže z njim čisto nedejstveno ubranost. Zato pa naj si prej očisti srce od posvetne modrosti, t. j. zadovoljstva nad svetom, vesele podjetnosti in borbenosti. Ta pasivna udanost usodi, ki je po takem naziranju pogoj blaženosti, je značilna za ves Orijent. Najdemo jo v mohamedanskem fatalizmu naših Bosancev, najdemo jo često tudi Pri ruskih piscih, tako n. pr. v Tolstega »Vojni in miru«, kjer smatra ruski vojskovodja vsako delovanje po natančnem načrtu za smešno »nemško«
baharijo in pokorno vdanost v voljo usode za edino pravo pot k zmagi. Ta pokorna vdanost je vzrok, da obvladajo Angleži pol Azije; sam Gandhi, indijski narodni vodja, se je bojeval z Angleži le s pasivnim odporom. In ko so njegovi pristaši po nesreči ubili nekaj angleških policistov, se je ta vzhodni »revolucijonarec« spomnili Laotseje-vega nauka ter se je pokoril s postom.
Konfucijev nauk
Ugledni dvorjan Konfutse je bil sodobnik Laotse. čigar nauk je izpopolnil v nravnem pogledu. Temu nauku dalje pečat brezprimerna rodbinska, narodna in dinastična starokopitnost. Zahteva brezpogojno vdanost starejšim in predstojnikom, vdanost brez kritike v dobrem in zlem. Otroci naj brez razmišljanja ubogajo očeta, žena svojega
moža, možje urade, uradi vladarja, vsi skupaj pa naj: posnemajo prednike. Slab je vladar, ki išče novotarij, zakaj njegova dolžnost je, da slepo sledi prednikom. Vsafca kritika je zla, ker kvari, kar je bilo prednikom dobro. Upor je dvakrat hujši, zato se človek nikdar dejansko ne upiraj, marveč se le trpno vzdržuj vsega, kar smatraš za slabo.
Nehote se nam vsiljuje misel na Tolstega; tudi on je učil, da naj se ne upiramo zlu in je ožnanjeval pasiven odpor, ki ga je priporočal tudi Slovencem v boju z Nemci. Na Konfucijev nauk o udanosti napram avtoriteti in tradiciji pa spominja tudi ruski slav-janofilski konzervatizem in v marsičem rjazori Dostojevskega. «
* Šinto Â
Šinto (pot k bogu) je japonska narodna vera, ki pa je le zmes kitajskega taoizma in Konfucijevega nauka. Njen značaj je bolj praktičen in aktiven, saj tvorijo ti Rimljani daljnega Vzhoda s svojo živahnostjo in ukaželj-nostjo svet zase. Prikrojili so si vero v domovinsko-dinastičnem smislu, jo proglasili za državno vero in tako za-sigurali njenim privržencem sloves državne lojalnosti.
Indijske vere
Indija je na Vzhodu nova dežela zase. Nasproti rasno enotni Kitajski, ki šteje več kot 400 milijonov duš, kaže Indija s svojimi 300 milijoni izredno resno, plemensko, versko in razredno pestrost. Narod sam je zaradi šubtro-pične klime živahnejšega temperamenta, fantastičnega značaja in slabotnej-še telesne konstitucije. Ima nabrekle oči in polt, ki izpreminja odsev od svetle barve do popolnoma temne. Vere se tu prelivajo druga v drugo brez strogih mej in tvorijo pravcato zmes in znes raznih naukov, navad in praznoverja.
Indijci so arijsko pleme, h katerim se štejemo tudi Slovani. Prišli so v Indijo s severozapada pred več ko 4000 leti kot osvojevalci. Ustvarili so tu najstarejšo literaturo, pisano v sanskrtu, ki je zbog svoje sorodnosti podlaga vsemu evropskemu, torej tudi slovanskemu jezikoslovju. Njih verske knjige Vede (slovensko toliko kot vednost, znanje) oznanjajo čaščenje prirode in poosebljanje prirodnih sil, kakor so ga
poznali tudi stari Slovani. Njih bogovi: Indra (bog zraka), Agni, slov. ogenj (bog ognja), Višna (bog nebes in zemlje) itd. so najbližji sorodniki našemu Perunu, Triglavu, Morani.
Vede so se kot kult indijske pra-davnine umikale in umaknile brahrnin-stvu, ki je zveza naukov Ved in pa v Indiji že od nekdaj domorodnega verstva. Središče tega verstva, ki ga vsebujejo svete knjige Upanišade, je vse-boštvo — brahman, ki edino resnično obstoji in ki je vseduša. Ob njem so vse posameznosti neresnične, tudi človeka ni kot osebe, zakaj njegovo bistvo izginja v oblasti vseboštva, ki edino obstoji.
V 5. stoletju pr. Kr. je prešlo bralimin-stvo v buddhizem, ki je trajal v Indijo do 1. 1000 po Kr. ter se je umaknil novemu verovanju hinduizma, ki prevladuje v današnji Indiji. Njegovo občestvo šteje nad 220 milijonov duš. Podlaga te danes najbolj razširjene vere v Indiji je brahminstvo, ali jedro mu tvori ljudsko verovanje, ki izhaja iz najnižjih socijalnih razredov. Zato ni v nji visokega umovanja, pač pa vse polno staroindijskih verskih navad in razvad, predstav in kultov. V ospredje indijskih nebes stopa sedaj vrsta ljud-sko-nazornih bogov: Višna, bog-mlade-nič temnomodre barve s štirimi rokami, čuvaj ljudstva pred zlim; Ganeša, bog-debeluhar z veliko slonovo glavo; Kriš-na, znani bog-ženskar: Šiva, grozotni bog, ki muči ljudi in živali, upodobljen kot polnag divjak s tremi očmi, pravi bog svete groze in plodovitosti. Sve-
tost se prenaša tudi na živali, na slona, opico, da celo krava je sveta in se zelo pregreši oni, ki jo ubije, ali kdor uživa goveje meso. Med vojno so izbruhnili veliki upori proti Angležem samo zaradi ubijanja in uživanja »svetih« krav.
Troje verovanj daje hinduizmu poseben značaj: joga, prehajanje duš in karma. V Indiji nima ljudstvo duhov-ništva v posebnih časteh, pač pa spoštuje askete, torej podobno kot na Ruskem, kjer je narod pope preziral, častil pa je starce - puščavnike. In teh asketov-beračev, ki se pečajo s svetim razmišljanjem in mučenjem je v Indiji uprav ogromno — nad 300 tisoč. Joga, ki jo gojijo, je pravilno izvajana askeza, ki ima čuden smoter: zastaviti vsako mišljenje. Verski smoter tega samomu-čenja je, da se ubija telo in osvobaja duh, metode pa so prav grozotne: prebijanje udov z železom, ležanje na ostrih žebljih, neprestano gledanje v solnce itd.
Nič manj ni znana v Evropi vera v prehajanje duš. V Indiji se smatra vsa ko bitje za večno; človek z rojstvom ne prične življenja in ga s smrtjo ne konča, zakaj duša prehaja vedno v novih in novih spremembah skozi življenje. Takoj ko umre, se porodi iz njega novo bitje. Življenje se pri tem spreminjanju stopnjuje, seveda le, če je duša vredna in vrednejša. Če pa zablodi v greh, pada na nižjo stopnjo. Tako prehaja duša razne oblike — obliko črva, kače, psa, nato se dvigne v obliko slona, krave, igravca, bokserja, duhovnika, kralja, asketa, brahmina, nižjih bogov in preide naposled v brai-mo — v blaženost.
Zelo značilno je za Vzhod indijsko verovanje v karmo, v nauk o nespremenljivi usodi, po kateri ima vse na svetu vzrok v bodočnosti, po smrti pa svoje posledice. Karma je nekaka ori-jentalska vzročnost; po nji se utrjuje in odobrava vsa trenotna resničnost, zakaj spremembe morejo nastopiti šele v daljni bodočnosti. Indijski parija (najrevnejši človek) zaman pričakuje izboljšanja svojega življenja z dobrimi deli, zakaj posledic teh dobrih del ne bo doživel v tem življenju, marveč šele kasneje po smrti, v svoji drugi obliki. Karma je simbolična za vzhodno mišljenje, ki se odteguje vsaki aktivnosti, borbenosti in podjetnosti v življenju.
Številčno najmočnejša vera ne samo na Vzhodu, ampak sploh na svetu je buddhizem, ki je obenem najpopolnejše versko naziranje Vzhoda. Ta ogromna cerkev ne šteje nič manj ko 300 milijonov vernikov, ter je razširjena po obsežnih deželah: v Vzhodni Indiji, Tibetu, Kitajski, Mongolski, Koreji, Ceylonu, najmanj pa v deželi, odkoder je izšel njen utemeljitelj Gotama, v severni Indiji. Tu je živel v VI. stoletju pred Krist. plemič Gotama, doraščal v dobrih razmerah in okolici, ki je bila po veri brah-minska. Kot 29-letnega moža se ga je polastila verska zamišljenost. Zapustil je dom, starše, ženo in otroka ter ie šel v samoto, da se uda jogi. S trdim postom je upal doseči, da se bo nehal zanimati za varljivi svet in da se utegne razbliniti v vesoljstvo. Vendar ga ta način ni zadovoljil, zato je začel spet jesti in je iskal drug način askeze. Sedeč prekrižanih nog pod smokvinim drevesom si je vedno bolj ugonabljal misel na ta svet, poglabljal se čedalje bolj v samega sebe ter se je slednjič spojil z «duhom vsemirja» in dotaknil nirvane, t. j. onega stanja misli in srca, v katerem onemi vse hrepenenje po življenju in smrti, ko zamrejo vse strasti in skrbi, sploh vsako stremljenje, in vlada v notranjosti samo mir. To hipnotično stanje si je Gotama, ki je sedaj dobil priimek Razsvetljeni-Buddha. želel za vse življenje, od rojstva do smrti. Zato je predvsem važno, da uduši človek v sebi vsako gibanje, stremljenje, mišljenje, ker je vse to le ničemurnost, mamilo čutov. Od tod ie prešel Buddha v popolno zanikavanje spoznanja. Svet nima resnice, marveč samo «videz», zato naj mu človek ubeži, ker je vse na njem le zmota in varalka.
V tem njegovem osrednjem nauku je ostro izraženo nasprotje Vzhoda nasproti Zapadu. Tam proslavljanje nirvane, negibnosti. miru, tu proslavljanje čina, dejavnosti, podjetnosti; tam beg iz sveta v asketično duhovnost, tu vedro osvajanje sveta z «zemeljskim» duhom.
Ob tem nasprotju se osvetluje vsa problematika vzhoda in zapada, osvetluje pa se tudi samotarska postava grofa Leva Tolstega, čigar srce je bilo vso usmerjeno na Vzhod.
Vzhodno verstvo in spolnost
Na vzhodu je spolnost najnavadnejši simbol vdanosti božje in vere v boljšo tvorno silo. Tako kot na zapadu križ, je razširjen од vzhodu kot verski simbol falus (rr-'-i ;••-), ki ga najdemo vse povsod na oltarjih cerkva in kapelic, na hftnih oltarjih, na ulicah, potih in razpotjih. Njemu se molijo žene za plodnost. *V cerkvah siužijo mlada dekleta, ki se pri obredih spolno vdajajo bogu, t. j. njegovim namestnikom-svečemkorn. Sploh je prostitucija na Vzhodu veliko bolj udomačena ter ne vzbuja med domačini nikakega posebnega iumujšanja. Dekleta te vrste oznanjajo svoja imena pri vhodu hiše na tablicah 4ot Tri nas zdravniki, ali pa se inserirajo v časopisih s fotografijo in podrobno reklamo. Še hujše so razïnere na Japonskem, kjer se prostitucija zavija v plašč estetike. da neke višje nravnosti in kjer se taka dekleta vzgajajo v posebnih institutih.
Evropca, ki obsoja več ali manj pod vplivom krščanstva za greh in nečistost, osuplja ta čudovita zveza nebrzdane spolnosti in verske pobožnosti, saj temelji vsa krščanska askeza prav v zatiranju čutnosti, od katere se mora očistiti, preden stopi na zanesljivo pot k Bogu. Bistveno drugače ie na Vzhodu. kjer mistika poveličuje spolni razvrat. Nekako na sredi med tema nazoroma, čeprav se bolj nagibajoče vzhodnemu, je mišljenje preprostega ruskega kmeta, ki tudi ne odklanja na svoji poti k Bogu popolnoma spolnost, marveč jo smatra za očiščujočo sredstvo, ki šele vodi v svetost. Kako bi si sicer razložili temnega iunaka bivše Rusije, sredniika božjega Razputina, ki se je čutil kljub in sredi spolnih orgij vedno najbližjega prestolu božjemu!
Današnja umetniška priloga
•'Slika, ki jo prilagamo današnji številki, nam razkriva poezijo Do= lenjske. Ljubka vasica Sveti Jurij pri Šent Lovrencu je tipična za dolenj' sko pokrajino* Posnel jo je sredi pomladnega cvetja g. Fr. Kraševec.
Ivan Cankar
Chapeaux
Lorsque je sortis devant la maison, le bruit, le joyeux tumulte s'était déjà calmé, et, peu à peu s'était éloigné ou perdu dans le bois de sapins aux flancs de la colline. Les chapeaux de paille, grandes, fleurs multicolores au soleil, étaient restés sur les tables.
Une centaine d'étèves de troisième et de quatrième d'une école de filles de la banlieue étaient venues sur la colline. Les chapeaux étaient humbles, vieux, la paille était brûlée, les rubans fanés, les formes démodées.
L'homme laisse son empreinte sur tout ce qu' il approche. Il me semble même que la trace de son regard de> meure sur les mvrs, les maisons, les champs et même sur le visage d'autrui. Une fois, comme je regardais le visage d'une femme que j'aimais j'y vis en> core, écrit qu'un insolent regard ve> nait de le profaner..,
Les chapeaux étaient jetés pêle — mêle — groupe d'enfants échauffés, animés, turbulents, se poursuivant dans une prairie. Sur une table à part, à trois pas des autres, les chapeaux étaient rangés avec soin; ils étaient plus neufs, plus pimpants. Sur la route, au bord de la prairie, se tiennent les bourgeois qui regardent, muets, les ébats de la joyeuse troupe.
Qù sont les institutrices? Devant l'auberge, sur une table couverte d'une nappe, il y a deux chapeaux surchar> gés de garnitures. La paille n'est pas particulièrement lfelle, la soie des rw bans et des noeuds est, elle aussi, bien modeste, mais cette modestie bariolée parle haut, s'élance, dit avec emphase que les chapeaur sont posés sur une nappe et commande l'ordre et le silen* ce.
Sur la table où la foule est le plus bariolée, le plus fière, le plus bruyant te, il y a un chapeau qui n'est ni un chapeau de femme ni un chapeau d'ens fant. Il est bien humble: la paille est brûlée, déjà rong£e aux bords, l' épin> gle dont la tête n'est qu'une commune boule de verre est rouilleé, le large ruban n'est ni noir, ni gris, ni violet... Arrête! N'es — tu pas cette institutri* ce, moitié femme, moitié enfant qui trempa son ruban dans l'encre pour avoir un chapeau neuf? Lorsque, fluets ie, échauffée, essoufflée, tu es parmi
de paille
les enfants, tu as douze ans à peine; lorsque, lasse, tu reposes et que ton coeur timide est assailli de soucis, ton visage est vieux et flétri et alors tu, as trente ans. Dieu soit avec toi, pau* vrette!
Au dossier d'une chaise pend le chapeau d'une enfant qui est la fille unique d'une jeune mère. Il n'y a pas de pareils chapeaux dans les magasins. L'année dernière, c'était la mère elle — même qui le portait, par les beaux dimanches seulement, quand elle mon* tait au Rožnik; cette année, elle ta complètement renouvelé, elle l'a trans* formé, en abaissant les bords, puis elle a acheté un ruban de soie neuf, si long que les bouts flottent au vent; et enfin, elle a orné tout le chapeau de frais muguets. Tout cela, pour un jour. Il n'y a que les jeunes mères, enfants, de leurs enfants, qui ornent ainsi les chapeaux!...
Pauvre petite! A qui es — tu d'où viens — tu? Un chapeau misérable, informe, piétiné gît à terre. Il fut don» né mais la main qui toffrit n'était pas charitable car elle jeta Finfîme don comme on jette, des immondices sur un tas d'ordures. Et l'enfant, humilieé et abaissée l'accepta et même elle baisa cette main si peu généreuse. Le ruban, moisi, sali, nous dit que tu n'as pas de mère, pauvre enfant! A qui es — tu et d'où viens tu? Quel chemin pren> dras — tu et où te mènera — t — il?
Il me semble que je vois devant moi tous les jeunes visages, joyeux ou en pleurs, rouges ou pâlots, pleins ou amaigris. Il me semble que j'entends des voix: enfantines et rieuses, prof o m des, trop tôt mûries, que j'entends des rires et des pleurs. Lentement et sans bruit, le voile recule et le passé, le présent et l'avenir, tout, comme en un instant, apparaît à mes yeux.
Ce ne sont plus de ridicules cha* peaux d'enfant, salis, usés, brûles, ornés sans goût. Ce ne sont plus des enfants qu'un hasard stupide et maladroit a rassemblés en une seule foule. C'est la vie elle-même qui me fixe de ces yeux qui me suivent partout, de ces yeux que j'ai toujours redoutés. Passion pré» maturées, souffrance et douleur venues avant leur heure, desespoir du coeur qui dans son enfance, a connu 1' hou
reur cГ un jour de travail, souci, amen tume dans les yeux qui e sont posés sur décembre sans avoir vu mai, joie qui chante et rit au seuil des larmes; amitié, haine, amour envie, désir de nuire, méchanceté et bonté — la foule hétérogène des passions, haletant, se bousculant, mordant et tuant au sein d'elle-même, la vie, telle que je V ai regardée en face, telle que je l'ai moUmême vécue..,
m>MM>M«»»H»M»MMM>MMM»M>*>
Les fillettes revinrent du bois row g es, hors d'haleine. Je rentrai dans la maison, las, bien plus las qu elles.
Iz knjige «Moje življenje» prevedla J. in S. Jeras.)
SLIKA NA NASLOVNI STRANI kaže raketo na poletu v vsemir. O tem glej izredno zanimivo razpravo na str. 646.
DUH VZHODNIH NARODOV V STAVBARSTVU. Tipične hiše v kitajskem delu Shanghaia
«ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 60 Din, polletno 30 Din, četrtletno 15 Din, mesečno 6 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana. Prešernova ul. 54.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 lir, polletno 12 lir, celoletno 2-1 lir. — FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 grošev. AMERIKA in ostalo ino> zemstvo 1 in pol dolarja na leto.
вдав	L	—-
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja ra konzorcij Adolt Ribnikar. — Za «Narodno tiskarno d A» kot tiskarn ar j a Fran Jezeršek, — Vsi v Ljubljani.	_