K o š n j a
V'    Padaj, padaj travica, Sivka suho bo hrustala; Pridna na.ša kravica Mleka bo obilo dala. Jos. Stritar
Mesec rožnik je prišel v dežel. Kmet ga pozdravlja  z veliko radostjo; zakaj zopet se je povrnil zanj veseli čas, čas košnje. Saj poznate našega kmeta po-štenjaka; saj veste, kako Ijubi on svojo živinico! Vem, da bi večkrat sam rad stradai, da ima le njegovo ,,blago" kaj prežvekovati. Sedaj pa mu ponujajo travniki toliko trave, lepe, velike, slastne! Zakaj bi se ne veselil dneva, ko poreče oblastno: ,,Jutri pojdemo kosit!"
Že prejšnji večer zveni skozi vas ozkorezko kle-panje kos. Nehotč se spomniš, da mogoče bela žena — smrt nekje svojo koso kleplje, da. ti preseka nit živ-ljenja. Kosec si kleplje koso, da bode mogel drugo jutro spretno rezati travico ...
Komaj je odbila v vaškem zvoniku polnočna ura, že se oglasi v vasi glasno ukanje radujočih se koscev. Mogočno se razlega njihovo ukanje in petje po mirni naravi. Čarobna luna gospoduje še na nebesnem svodu mej slabo brlečimi zvezdicami in vse je še vtopljeno v
88
sladke sanje, ko že korakajo naši kosci veselo vriskaje in žvižgaje v Log, kjer jih čaka velik travnik duhteče trave. Nekdo jih pa že vendar pozdravlja iz daljne višave s prijazno zvenečim žvrgolenjem, in to je škr-janček, ki prepeva slavo Stvarniku tam gori nekje. Mcj različnimi pogovori o letošnji košnji, o vremenu in o letini dospejo naši kosci v Log. Uvrste se v lep red po hitrosti, kakor je kdo uren in spreten. Neusmi-ljeno začn6 mahati po gosti, bujni travi, ki se zvija pod ojstro koso. Zlatice, knrotočnice, travniška detelja in druge cvetlice, ki so se skrivale mej visoko travo, padajo pod svitlo koso. Tako se trudijo in sečejo kosci na prostornem travniku od prvega zora.
Začne se daniti. Ptičke zapustijo nočna bivališča in žvrgole, veselo skakaje od vejice do vejice po grmovju ob potoku, ki žubori konec travnika. Na drugi strani travnika se pode črne vrane, giasno kričoč, tropa divjih golobov sfrfota čez travnik. — Glej! Rawio pred prvim koscem je zletela prepelica iz šopa goste trave in ne daleč od njih je sedla zopet na tla. Kosec postane in gleda, imavli tukaj prepelica svoje skromno gnezdo? Ni se motil. Sest rujavo pikastih jajčkov je v gnezdu. Smili se mu uboga ptička, da jo je prepodil iz domovja. Skrbno obkosi travo okoli njenega gnezda, da bi ga ji ne razdejal. Ko prekose dobrih deset korakov od gnezda, prileti že starka nazaj na svoje domovje. S svojira glasnim ,.pet pedi" se jim zahvaljuje, da so ji pustili skromno bivališče nepoškodovano.
Ko solnce razlije prve žarke po dolini, pomahali so kosci že skoro polovico travnika. Pot jim začne vedno bolj in bolj liti s čela. A kaj se menijo za to vročino! Ves travnik mora biti dopoldne pokošen, da bodo mogli jutri iti na drugi travnik kosit. Nič se ne brigajo za cvetke, ki proseče obračajo nežne glavice k njira, da naj jim prizanes6. Vse zastonj! Kar podirajo in morijo brez usmiljenja vse povprek, kakor tudi smrt nič ne izbira pri ljudeh, bodi si star ali mlad. Za kosci se dvigajo po redeh pokošene rožice k solncu, toda, oh kmalu zvenjene vsled solnčnega pripeka žalostno povesijo male glavice — za vedno, dočim so se prej ponosno dvigale v zeleni loki.....Bučele, metulji in
89
hrošči, ki so prej srkali sladki med iz duhtečih cvetlic, sedaj bolestno preletavajo po zvenjenih cvetkah, iščoč si hrane . ..
Iz bližnjega zvonika zadoni mogočno veliki zvon, vabeč pridne delavce k pobožni molitvi. Ura je sedem. Sedaj poneha za nekoliko časa smrtna pesem po trav-
90
niku. Pobožno snamejo kosci pokrivala in glasno molijo: ,,AngeIjevo pozdravljenje.;' Nato prinese dekla koscem kosilo, ki so si je pa že tudi pošteno zaslužili, saj že skoro od polnoči režejo travo. Kmalu za deklo dospejo grabljice na travnik, mešat pokošeno travo, da jo tem preje posuši pekoče solnce. Celo dopoldne mešajo in spravljajo mrvo v zgrabke. Zopet in zopet jo obračajo, da bi se hitreje in lepše sušila.
Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti domačih otr6k, ki pridejo tudi na travnik, toda ne delat, ampak igrat in nagajat. Prekucujejo se, skačejo po travi, kriče, pleto si vence in spajajo cvetlice v lepe šopke. Kmalu se naveličajo vsega tega na travniku, ker jim solnce le prehudo nagaja, in odidejo z venci na glavi in s šopki v roki domov v hladno senco pod košato jablan sredi vrta.
Ko je prehodilo solnce že polovico pota, gre go-spodar po vozove domov. Drugim pa prinese dekla južino na travnik. Vsak dobi tudi kozarec penečega, bujnega vina, ki jih jako dobro poživi. Po južini pride gospodar z vozovi v Log po seno. Za nekoliko časa se pokaže na travniku velik voz visoko naloženega sena, po dolgem po senu polože žrd, katero močno z vrvjo pritrdijo. Ktnalu se pomiče po poti proti domu seneni voz, okrašen z venci, katere so spletle grabljice.
Kosci in grabljice gredo po bližnji stezi v vas. Vsi so veseli in zadovoljni, ker so imeli tako krasen dan pri spravljanju sena. Ob jednem pa prosijo Vse-mogočnega, da naj bi jim dal ves čas košnje tako lepo vreme, kakor je bilo danes. Kako se jih razveselč otroci, ko jim prinašajo šopkov lepo rdečih in dišečih jagod! Tako se konča prvi dan košnje.
Bogdan Slavko.