Štev. 9	Leto 9
Izhaja dvakrat na mesec Naročnina četrtletno 12 dinarjev
Uredništvo in upravništvo:
Ljubljana, Miklošičeva c. (palača Del. zbornice), kamor naj se tudi pošiljajo rokopisi.
NEODVISNO GLASILO ŽELEZNIČARJEV, UPOKOJENCEV IN TRANSPORTNEGA OSOBJA
Internacionala delavstvu vseh dežel!
V globoki žalosti,_ vendar pa nepokolebljivi v svojem prepričanju in zaupanju v končno zmago, bodo delavci vsega sveta praznovali svoj letošnji Prvi maj: * i g
Z bolečino v srcu stoje delavci vseh dežel ob grobovih avstrijskih proletarskih bojevnikov, ki so dali svoje življenje za svobodo, za mir in za čast svetovnega socializma, zavedajoč se, da je vlada kleriko-fašizma, ki jo predstavljata Dollfuss in Fey, hotela in izzvala meščansko vojno. V tem boju nista zmagali pravica in poštenost, ampak premoč orožja. Zmagovalci pa, v prepiru med seboj, tirajo Avstrijo, ki je postala kolonija italijanskega fašizma, v temne pustolovščine, v naročje Habsburgovcev ali Hitlerju in s tem vso Evropo novi vojni nasproti.
Avstrijski delavci!
Z ob cu Sovanj e m je zrla Unterna^ cionala v povojnih letih na Vaše delo, ko ste v svoji miroljubnosti zgradili rdeči Dunaj in ga postavili za vzgled svetovnemu socializmu. S trepetajočim srcem so sledili delavci vseh dežel Vašemu herojskemu osvobodilnemu boju, s katerim ste si postavili neporušljiv spomenik v srcih vseh poštenih ljudi. V globokem spoštovanju se klanjajo delavci vseh dežel pred Vašimi mrtvimi in v ječah zaprtimi sodrugi, pred vdovami in sirotami izza februarskih bojev, nad katerimi izvaja sedaj avstrijski fašizem svoje maščevanje, zagotavljajoč Vam svojo nezlomljivo zvestobo in solidarnost.
Internacionala zaupa danes, danes še bolj kot kdajkoli poprej, na Vas: avstrijski junaki bodo ostali zvesti zastavi mednarodnega socializma, Vi boste sedaj še s podvojeno silo delali za Vašo idejo, ki ste jo sami potrdili z Vašo krvjo, na Vaši strani pa bo stala internacionala. Mi Vam obljubljamo na naš Prvi maj: da Vam bomo z vsemi svojimi silami pomagali v Vašem osvobodilnem boju. Tako kot Vi, bo tudi Internacionala vodila najostrejši in nepomirljivi boj proti gospodstvu avstrijskega fašizma, dokler ne bo napočil dan, ko bodo rdeče zastave zopet zmagoslavno plapolale z dunajske mestne hiše.
Delavci vseh dežel!
Kriza, v kateri se zvija kapitalistično gospodarstvo že skoro pet pt. traja z nezmanjšano silo dalje, fašizem je ni v stanu rešiti, ampak 1° le še bolj poostruje. Nemški fašizem, ki^ niegg socialistične bojevnike v ječe in koncentracijska taborišča, ki je s svojim novim delovnim pravom delavstvo zasužnjil in ga izročil na milost in nemilost podjetniku, zapravlja ljudsko premoženje z mrzličnim oboroževanjem. Italijanski fašizem pušča stotisoče brezposelnih brez vsake podpore, da umirajo gladu. — Fašistično nasilje ne more odpraviti neizbežnih posledic kapitalističnega razvo-
ki se je vršila 22. in 23. aprila t. L, je bila značilna v dvojnem pomenu. Še fobena skupščina ni pokazala tolikšne apatije delegatov, kolikor prav *a; še nobena skupš iina se ni razšla, ne da bi bila opravila svoj glavni po-
ja. Razočaranje vseh tistih, ki so se vrgli fašizmu v naročje, bo postalo usodepolno za ta poslednji gospodu-! joči sistem kapitalizma: zmagi fa-: šizma mora slediti samo zmaga so-! cializma.
Čim bolj brezizgleden postaja gospodarski položaj kapitalizma, tem močnejše postajajo
sile, ki tirajo človeštvo novi vojni nasproti.
Oboroževalno tekmovanje je zopet pričelo. Radi tega ponavlja Internacionala svojo zahtevo po splošni razorožitvi: nobenega popuščanja na-pram vojne željenemu fašizmu, sodelovanje vseh svobodnih narodov pri pobijanju vojne nevarnosti, ki jo predstavljajo vse fašistične države. Najmočnejše sredstvo proti grozeči vojni je strah vladajočih razredov pred proletarsko revolucijo. Najmočnejša garancija miru pa ie moč socialističnega delavskega gibanja.
Četudi je Avstrija postala žrtev fašizma — sta ostala naš pogum in naše prepričanje nezlomljena,
V vseh državah zapadne Evrope, na Angleškem, Francoskem, Holandskem. v Belgiji, na Švedskem in Danskem je ostala
demokracija nepokolebljiva.
Na otoku demokracije, v Čehoslo-vaški, brani celotno socialistično gibanic z uspehom demokratične pridobitve.
Že vidimo prve znake novega napredovanja socialističnega gibanja. Komaj par tednov po udarcu rdečega Dunaja ie angleška delavska stranka prvič v zgodovini osvojila največjo mesto sveta, glavno mesto svetovne države, London, in je s tem oznanila svetu vest o njenem pred-stoiečem prevzemu vlade v državi. Belgijsko delavsko gibanje je začelo ofenzivo in je s svojim delovnim načrtom dalo znamenje delavcem v vseh demokratičnih državah. V skan-, n?„vskih državah se vrsti ena socialistična zmaga za drugo. V Švici je delavstvo odbilo vse napade reakcije in je v neprestanem prodiranju osvojilo nove pozicije. Socialisti v Argentiniji so dobili glavno mesto države v svojo upravo,
To so znamenja velikega preokreta, ki bo demokracijo v svobodnih državah utrdil in jo v fašističnih državah zopet vzpostavil.
Prvega maja bomo neomajni v svojem prepričanju zmage zopet demonstrirali:
Za osvoboditev suženj izpod fašističnega jarma!
Za socialistično demokracijo!
Za mir in svobodo!
Ideja, za katero so avstrijski junaki živeli in padli, je nepremagljiva!
Naj živi socializem!
Naj živi Internacionala!
Paris, dne 25. marca 1934.
Predsedstvo Socialistične delavske internacionale.
sel, t. j. odobrila letni proračun To se je prvič zgodilo letos. Še nobena skupščina ni tako očitno povdarila ekonomske depresije, kakor je to storila ta. Ljudje so utrujeni, živijo v nekem stanju, ki je malone podobno
neki čudni resignaciji, bližajoči se u-danosti v voljo božjo. Sicer so se tudi letos delegati oglašali, poskušali so najti iz zagate kakšen izhod, a vsakomur, ki je poslušal to govorenje, je moralo biti jasno da živi za tem govorenjem obup. Izhoda ni, pa ga ni, kakor nikjer drugje.
Današnji gospodarski red je pač takšen, da se ne da na njem prav nič več popraviti. Kakorkoli se danes dela, vse je sama krparija Včasih kr-parija drži, toda vselei samo do neke meje, dokler naposled ne odpove ter se na vseh koncih in krajih ne pokažejo luknje. Takšno je naše današnje gospodarstvo.
To žalostno dejstvo se očituje povsod, to žalostno dejstvo se očituje tudi v bolniškem fondu. Zboljšanja ni pričakovati, prej poslabšanje. Vsa debata na skupščini se je vrtela okrog dveh glavnih momentov, in sicer o-krog vprašanja fondove samouprave ter okrog vprašanja, kako naj se reši finančna plat vse zadeve. Fond je v denarnih škripcih, mogoče celo v takšnih, v kakršnih nUi toliko obrekovani O. U- Z. D. ni. Pri vprašanju fondove samouprave se je pokazalo, kako zelo prav so imeli delegati Ijub-Ijrnske oblastne skupščine, ki so pov-darjali, da je fondova samouprava samo na papirju. Tiste, ki so skušali dokazati, da je resnica nasprotna, najbolj zgovorno demontira predlog zagrebških delegatov za ostvarjenje samouprave. Naj navedemo samo en stavek, ki bo poučil tudi naše neverne Tomaže o pravilnem naziranju naših ss. Zagrebški tovariši pravijo v svojem predlogu: » . . . . obstoječa« Naredba o osiguranju drž. saobraćajnog osoblja za slučaj bolesti i nesreče« ne daje prometnemu osebju v upravi bol. fonda tistega vpliva, ki ga kot minimum določa zakon, marveč so celo te zožene meje samouprave z raznimi poznejšimi odloki in naredbami tako restringirane, da prometno osebje po svojih izvoljenih zastopnikih v upravnih odborih bolniškega fonda samo navidezno vpliva na upravljanje bol. fonda.« Ta predlog so sestavili in stilizirali člani zagrebške oblastne skupščine. In tam sedijo v oblastni skupščini zgolj člani U. J. N. Ž. B.! Kdo ima zdaj prav? Ljubljanski ujeenžebearji ali zagrebški, subotiški in sarajevski, ki so na vse kriplje ta zagrebški predlog zagovarjali? Mislim, da bodo tudi ljubljanski ujeenžebearji kmalu na svoji lastni koži občutili, kdo je go-gospodar fonda!
Nekaj pa je, česar ne morejo niti zagrebški tovariši razumeti! In to je: Toliko časa, dokler se ne bo odpravila anomalija, da bo delodajalec hkratu tudi nadzorni organ fonda, toliko časa ne bodo pomagale nobene zagrebške resolucije, pa če se bodo še tako radikalno maskirale. Edina možnost, da se fondu zajamči vsaj drobec samouprave, je neobhodna izločitev fonda iz vsakršnega sestava delodajalčeve uprave. Zakaj imamo strokovno ministrstvo, ministrstvo socialne politike? Saj je vendar to ministrstvo nalašč zato ustvarjeno!
Če bi bil fond od vsega početka podrejen strokovnemu ministrstvu, bi fond, verjetno, danes ne bil v takšni finančni zagati! Vsaj še letos in ne koliko let ne, kajti s prispevki, ki žel, uprava dolguje fondu, bi se v slabih letih, ki so se začela zdai, kril primanjkljaj. Rezervni fond bi bil namreč že davno saturiran.
Dvomimo, ali se bo kdaj ta dolg poravnal! Razumljivo je, da je skoraj izključeno, da bi se danes mogle — v teh mizernih časih — te zaostale
Glavna skupščina bolniškega fonda v
Beogradu
dolžne vsote izterjati! Najbolj žalostno pa je, da ni niti v proračunu za poslovno dobo 1934.—35. uvrščena zadostna vsota kot prispevek, ki ga je po zakonu dolžna plačati prometna ustanova. Medtem, ko izkazuje proračun na članskih prispevkih 22 milijonov 85.000 Din, izkazuje na prispevkih prometne ustanove komaj 20,725.843.— Din. Verjetno pa je, da bodo članski prispevki nekoliko višji.
To le mimogrede! Drugače pa je skupščina pokazala, da gospodari tam neka sila, ki nima s samoupravo nobene skupnosti, sila, ki se vsakega tudi le sodelovanja s samoupravo krčevito brani!
Letos smo doživeli čudovišče, da nam je na glavni skuščini g. šef-zdrav-nik predaval o blagru raznih diktatur! Kaj pa mislite, je dejal kaj pa mislite, da je samouprava? Kdo danes še govori o samoupravi? V dobi, ko se Bavarska pogreza v morju nemštva? Danes, ko trpijo za človeštvo novi Jezusi Kristusi-----Hit-
ler, Mussolini, Stalin? Samouprava je stvar vesti tistega, ki ga je usoda postavila na mesto odločanja! Na takšno mesto je postavila usoda tudi tega gospoda, ki meni, da ni sanatorij na Golniku niti boljši niti slabši, nego bi bil katerikoli drugi sanatorij v naši državi. Bolje je, pravi, da si zgradimo lasten sanatorij, nego od drugih odvisno dependanso . . . (Ker imamo toliko denarja, seveda . . .) Medtem, ko bi stal na novo zgrajeni sanatorij, ki bi bil, verjetno, zelo problematične vrednosti, najmanj svojih petnajst do dvajset milijonov (ter bi se morala pozneje vsa uprava, ekonomija itd. voditi samostojno, kar bi povečalo stroške v neizmernost), bi stala dependansa na Golniku komaj tri milijone! Če pa upoštevamo, da imamo za sanatorij že rezervirano vsoto enega milijona in pol dinarjev iz likvidacijske mase bivše gospodarske poslovalnice, ki je verjetno z obrestmi narasla na skoraj dva milijona, tedaj bi moral plačati fond iz svojega komaj en milijon dinarjev:	Pa
zaman! Golnik ne, marveč nekje drugje . . .
Čeprav je skupščina soglasno sprejela naš predlog za zgradbo de-pendanse na Golniku, čeprav so vsi z velikim navdušenjem zagovarjali ta predlog, smo lahko prepričani, da iz te moke ne bo kruha pa čeprav smo slovenski železničarji ta denar v gospodarski poslovalnici nosili na kup!
Naš delegat s. Bahun je ostro kritiziral postopanje uprave in glavnega upravnega odbora, ki si je lastil funkcije, ki mu ne pristojijo, t. j. funkcije glavne skupščine, ko je zmanjšal dajatve za zobno zdravljenje ter povišal prispevek za upokojence. Naši delegati so tudi povdarjaii tragično ali komično koincidenco, da se ;e istega dne, ko se je vršila v Beogradu glavna skupščina, vršil v Ljubljani sestanek upokojencev za ustanovitev novega bol, fonda!
Pa ni vse nič pomagalo! Gospodje se za te ugotovitve niso mnogo zmenili. Vsi predlogi ljubljanskih delegatov, razen predloga o Golniku, so bili zavrnjeni, medtem ko se je n, pr. gladko sprejel predlog za posojilo U. J. N. Ž. B. za 2,500.000 — Din v času, ko se zmanjšujejo dajatve za zobno zdravljenje, ko se hočejo zmanjšati dajatve za porode in pogrebnine, Prepričani smo, da g. minister ne bo tega posojila odobril, zakaj takšna posojila niso v skladu niti z naredbo o zavarovanju železničarjev, niti z začasnim pravilnikom.
Glede zmanjšanja dajatev se skupščina ni mogla zediniti, čeprav je glavni odbor močno pritiskal na skupščinarje, naj bi pristali na zmanjšanje dajatev. Debata o tem predmetu se je vodila dolgih pet ur. Rezultat je bil ta, da se je naposled izvolil finančni odbor, ki je prejel pooblastilo, da odobri budžet in najde možnost, kako bo s tako močno o-krnjenim budžetom zmogel vse dajatve. Ne verujemo, da bi mogel finančni odbor zmanjšati dajatve spričo dejstva, da je beda železničarjev vsak dan večja in spričo dejstva, da se najde možnost, da se posodi organizaciji, ki nima z bol. fondom nobe ne skupnosti, kar 2,500.000.— Din! Prva nesreča za fond je tudi bolnica na Dedinju, kar so, seveda, naši delegati na skupščini omenili.
Naj navedemo samo dve številki: Samo poročilo c. u. o. pravi, da nas stane en bolnik na dan (v bolnišnici na Dedinju) 78.— Din! Ce se pa odšteje 400.000.— Din, ki smo jih plačali za najemnino, pravijo, dalje čez 300.000.— Din za inventar ter razne druge vsote za laboratorij itd., bi prišlo na bolnika po 64.47 Din na dan! Zakaj odbijajo 4000 dinarjev za najemnimo, nam je nerazumljivo. Nasprotno, morali bi prišteti najmanj petodstotne obresti, ki bi jih imeli od vloženega kapitala, morali bi ceio te izgubljene obresti porazdeliti na posameznega bolnika, ne pa odštevati najemnino! Prav tako bi se moral vsak bolnik obremeniti s primernim delom stroškov za inventar in s primernim delom vobče vseh stro škov! Kajti jasno je, da bi fond vseh
teh stroškov ne imel, če bi pošiljal svoje bolnike v državne bolnišnice. Kakašn ’ matematika je to, ne moremo razumeti!
Pa če bi vsaj bolnišnica bila, kakor si jo človek želi . . . Toda . . . subotiški delegati so se pritoževali, da. se njihovi bolniki krčevito branijo te bolnišnice . . ,
Železniška bolnišnica za železni-ničarje je ne samo nepotrebna, marveč celo škodljiva, zakaj na dlani je, da je bolje, če je železničar, kadar leži v bolnišnici, samo — bolnik! Vsaj tistikrat naj bi ga žel. uprava pustila na miru. Saj niso železničarji vojaki, da bi jih morali kasarnirati od zore do mraka, zdrave in bolne, vesele in žalostne . . .
Bolnišnica na Dedinju je kriva, da morajo železničarji plačevati za zdravljenje zob mnogo več nego toliko pomilovani zavarovanci okrožnih uradov. Branili smo se okrožnih uradov, bojimo se, da bo kmalu prišel čas, ko se nas bo branil — okrožni urad!
Zdaj ima finančni odbor prijetno nalogo, urediti vprašanje financ in da jatev tako, da bo volk sit in koza cela!
Ne moremo drugega reči nego to, da pomilujemo nesrečnike, ki so bili izbrani v ta odbor!
Zakaj, zgoditi bi se moral čudež, da bi se volk nasitil, pa da bi bila koza vseeno cela!
Pa so ljudje, ki še vedno verujejo v čudeže! Kakortisti, ki veruje, da bo že vse Hitler uredil . . .
Blagor jim, ki verujejo . . .
Kaj je z nakazilom penziji
Večje število dosluženih uslužbencev s po 30 in več leti neprekinjene železniške službe je bilo s 1. marcem 1934 neljubo presenečenih, ko niso dobili nikakih prejemkov, marveč le ustmeno obvestilo, da so črtani iz staleža.
Ves mesec marec so pritiskali na kljuke pri direkciji, raznih poslancih in vplivnih gospodih, da bi prišli vsaj do akontacije na penzijo. Po nekod so dobili obljube, tam kjer pa so bolje informirani, pa so izvedeli, da ne morejo dobiti nič, ker še ni izdano rešenje o odmeri penzije, ker manjka še pristanek finančnega ministrstva.
Prišel je prvi april in Velika noč, oni pa so ostali že drugi mesec brez vseh prejemkov in so izpostavljeni jako kritičnim pogledom gospodov hišnih lastnikov, ki že dva meseca niso dobili najemnine in trgovcev, ki se praskajo za ušesi nevedoč, ali bi še kaj kreditirali, ali pa morda ni njihov odjemalec zaradi kakega greha odpuščen iz službe.
April gre proti koncu in nič se ne zgane ter grozi nevarnost, da bo tudi 1. maj brez prejemkov.
Kakšni so utisi in občutki teh revežev, si lahko predstavlja vsak sam, enako tudi, kako hvalo pojejo!
Nesmiselna je trditev, da je temu položaju kriva samo kaka določba zakona, ker je vendar bilo tekom
zadnjega meseca upokojenih večje število mlajših uslužbencev, od katerih so nekateri šele pred par meseci zaprosili za upokojitev, a nerešene so ostale prošnje onih, ki so prosili za upokojitev že leta 1932, nikjer ni dekretov za one, ki so v bolniškem staležu že po dve in celo tri leta.
Niti najmanj niso krivi uslužbenci sami, ker so vendar ukrenili vse, da se jim odmeri penzija, ko so izpolnili vse pogoje, ki jih predvideva zakon.
Krivda mora biti na drugi strani, kar je razvidno deloma tudi iz enega zadnjih opozoril Finančnega ministrstva, katero objavljamo v svrho informacije prizadetim v celoti. Ta razglas, ki je bil objavljen pod G. D. br. 29173 v Službenih novinah, se glasi:
»V zadnjem času je dobilo Ministrstvo financ večje število pritožb, ki navajajo, da se postopek za odreditev in izplačilo penzije ne izvrši s potrebno hitrostjo in pravilnostjo tako, da čakajo prizadeti večkrat cele mesece zaman na rešenje o odmeri penzije in ne dobe nikakih prejemkov. Vsled tega se prizadeti upravičeno obračajo s pritožbami na vse strani, kar povzroča mnogo nepotrebnega dela v državnih uradih, ki morajo preiskovati, kdo je povzročil te nered-nosti. Vzrok temu zavlačevanju leži, kakor se je ugotovilo, v glav-
nem v nezadostni ekspeditivnosti pristojnih organov.
Navedeni slučaji so zelo težki, tako v pogledu ugleda državne administracije, še posebno pa po svojih socialnih posledicah, ker povzročajo pri prizadetih upravičeno ogorčenje in nezadovoljstvo, ki škoduje državi sami ter ubija vero v obstoječi pravni red. Upokojenci so največkrat siromašni ljudje, katerim so pokojnine edino sredstvo za preživljanje. Z zavlačevanjem odmere in izplačila pokojnine se pahne upokojence in njih družine v največjo bedo, odnosno v neprijetnosti, da morajo delati dolgove.
Razlogi osnovnega človekoljub-Ija zahtevajo, da se prepreči take primere. Vsled tega je dolžnost vseh državnih uslužbencev brez razlike, ki kakorkoli pridejo v stik z rešavanjem pokojninskih zadev, da ukrenejo prav vse, da se bodo te zadeve rešile kar najbolj ekspeditivno in brez vsakih zaostankov. Pri rešavanju teh zadev, katere je smatrati za najnujnejše, se mora porabiti najkrajša pota in najbolj učinkujoče načine, da se preskrbi potrebne dokumente. Ne samo že navedeni razlogi naj bodo uradnikom pobuda za najvestnejše uradovanje, marveč naj jih pripravi do tega tudi čut solidarnosti in zavest, da bi se zamogli lepega dne tudi oni znajti kot upokojenci v enako neugodnem položaju.
Vsled tega pozivam vse državne organe, v katerih službeni delo-
krog spada rešavanje pokojninskih zadev, da posvete tem zadevam v bodoče največjo pažnjo, a načelnikom podrejenih mi uradov in jedi-nic dajem nalog, da posebno kontrolirajo izvršitev teh poslov in da se pobrigajo, da bodo čimpreje in pravilno izvršeni ter da mi vsako nepravilnost takoj javijo, da bom zamogel proti odgovornim osebam podvzeti ukrepe po določbah zakona.«
Tako je odredil nedavno g. finančni minister!-
Pričakujemo, da se bo sedaj ugotovilo krivce, ki so zakrivili, da so stari, dosluženi uslužbenci sedaj že drugi mesec brez prejemkov. Lahko bo ugotoviti, kdaj so pristojni uradi zahtevali pristanek finančnega ministrstva za upokojitev in kakšni so bili razlogi, da je v nekaterih slučajih preteklo že nad eno leto in celo po dve, odkar so nastopili pogoji, predvideni v zakonu, za prestanek službe, pa upokojitev še ni izvršena.
Najvažnejše pa je, da se takoj ukrene vse korake, da se prizadetim izplača njihove prejemke za mesec marec in april, katere naj se potem obračuna pri nakazilu redne pokojnine. Nikakor ne gre, da bi radi tega, ker še ni izdano formelno rešenje o upokojitvi, uslužbenec ostal brez vseh prejemkov z družino vred, navezan le na podporo in uvidevnost svojih tovarišev, hišnih gospodarjev in trgovcev.
Finančni zakon za leto pooblašča v § 63 ministrski svet, more izdajati uredbe v svrho ureditve in zboljšanja ekonomskih razmer v državi in kakor poročamo na drugem mestu, je ministrski svet že u-zakonil s 1. majem 1934 nekaj takih uredb. Prihranek, ki bo nastal vsled zmanjšanja draginjskih doklad in prejemkov omoženih državnih uradnic, se bo porabil v prvi vrsti za zaposlitev brezposelnih inteligentov.
V redu in prav je, da se odločujoči pobrigajo za brezposelno inteligenco. Saj stotine in stotine železničarskih sinov in hčera, ki so dovršile srednjo šolo, učiteljišče, visoko šolo,zaman že leta in leta čaka na zaposlitev ter so navezani na podporo starišev, katerih prejemki se itak od leta do leta samo znižujejo.
S še večjo pravico pa pričaKuje izrednih ukrepov brezposelno delavstvo, pričakuje ukrepov železniški delavec in prolesionist, ki že par let hira in propada, saj mora prenašati vse gorje, ki je prišlo v delavske družine vsled vedno novih redukcij plač in brezplačnih dopustov.
Ce je kje pomoč nujna, je pomoč nujna pri delavstvu ter apeliramo no vse železniške direkcije, da takoj zahtevajo izredne ukrepe in kredite, da se bo zamoglo železniške delavce redno zaposliti vse dni v mesecu. Železniški delavci ne zahtevajo miloščin, brezposelnih podpor, marveč
zahtevajo, da se jim osigura možnost dela in s tem možnost poštenega zaslužka za preživljanje družin.
Vse nade, ki jih je stavil delavec na novo budžetno leto, so padle v vodo, saj so odobreni za letos še nižji krediti kot doslej in slabo stanje, v katerem se nahaja že velik del naših prog, kar dokazuje znižanje brzine, vzbuja upravičeno bojazen, da se bo še večji del kreditov porabil za materijalne izdatke na račun delavskih plač. Vsled takega stanja delavci ne morejo računati na kako zboljšanje položaja normalnim potom, marveč se morajo izvesti izredni ukrepi, s katerimi naj se v prvi vrsti zasigura vsemu delavstvu na železnici . vsaj ono, kar mu pristoja po obstoječih zakonih, v drugi vrsti pa se ukrene potrebno za redno zaposlitev vsega delavstva. Če se lahko vsako leto najde in zasigura zadostne kredite za one, katerih prejemki znašajo po Din 2000.—, 3000.— in še več tisoč mesečno, se mora najti tudi kredit za ono ubogo delavsko rajo, ki mora danes stradati pri 300.— do 600.— dinarjih mesečnih dohodkov.
Ko pozdravljamo ukrepe za zaposlitev brezposelne inteligence jda-leka večja sredstva se dajo dobiti na drug način), zahtevamo odločno radikalne ukrepe za zaposlitev tisočev popolnoma brezposelnih delavcev in za ukinitev vseh redukcij pri sedaj le deloma zaposlenih železniških delavcih.
In delavstvo?
1934-35 da
CERKVENIK ANGELO:
KDO JE KRIV?
Vojna zgodba v štirih dramskih scenah.
(Dalje.)
ŽENSKA: To vendar ni mogoče!
VOJAK: Zakaj bi ne bilo mogoče?
ŽENSKA: Georg ni takšen!
VOJAK: Hildegard, motite se; Kozak ni samo takšen! Kozak je kakor sam vrag! Ljubi, kakor ne zna ljubiti nihče! (Tiše.) Vaš mož ... Kako* mu je že ime? Alfred? Alfred je mrzel! Nemci so sploh mrzli! Narod mislecev! Mislecev? Narod pr emisij evalcev, cincarjev, co-klarjev! Samo enkrat si natančneje oglejte Kozaka, pa boste pri tej priči pozabili na Alfreda, na domovino', na kajzerja!
ŽENSKA: Tega ne moremi verjeti!
VOJAK: Poskusite, Hildegard! Samo enkrat in samo za bežen hip! Spoznali boste, kako znajo ljubiti naše stepe, kako vihra naša ljubezen! Kakor da jo nosi čudežen kozaški konj, ki se kosa v divjem diru z letom samega letala!
ŽENSKA: Gospod Spiess, nehajte, lepo vas prosim!
VOJAK: Ne, Hildegard ni tako rekla! Georg je moral res imeti samega vraga v svoji krvi. Takšen je moral biti, kakršen je bil tisti stari Kozak, o katerem pripovedujejo stari ljudje čudežne pravljice. Poslušaj! Nekdaj je živel Kozak, star kakor hrast, močan kakor v gorah hudournik. Živel je ter ljubil, ljubil je sto, ljubil je tisoč in tisoč deklet. V ognjui ljubezni njegove dekle je vsako zgorelo, postalo siv je pepel. Tisti pepel Kozak-čarodej je mešal s črnino, pil ga ter rasel v moči, lepoti, ljubezni... Takšen je moral biti Georg! Tudi Hildegard je v ognju njegove ljubezni zgorela. Hildegard je zgorela, postala pepel! Sla je ž njim v Rusijo. Šla je! Prekleta! Ti pa, ti si njegova žena!
ŽENSKA: Nikdar ne bom tega verjela.
VOJAK (vzame iz listine fotografijo): Poglej! Je on ali ni on?
ŽENSKA (se očitno strese; neodločno): Zmotili ste se! Ni on!
VOJAK (jo predirljivo pogleda): Ni on?
ŽENSKA: Ne, ni!
VOJAK: Lažeš, Ruška!
VOJARA'(vzame^ioiografijo z omare); Poglej! Celo slepec bi moral videti! Zakaj neki lažeš? Ne moreš me premotriti... Venomer stoji živ pred mčnoj, dan in noč... Iščem ga po vseh frontah. Najti ga moram ...
ŽENSKA: Ni on! Samo podoben mu je! Georg ni bil, ni mogel biti takšen!
VOJAK: Ni bili takšen? Mogoče res ne. Koliko pa je bilo pred vojno ubijalcev? Vojna pa ... vojna je ljudi prelevila v zveri, ^
•. t , jih slišiš? Zopet pojo! Morali bi
preklinjati!	.	,
(Oba poslušata. Slišati je petje m korakanje vojakov: Streljanje postaja vedno močnejše.) Strela gromska, zdi se mi. da se je prva bojna črta pomaknila prav do vasi. Ali so nemara predrli fronto? Vidiš, zdaj boš imel:, vojno prav pred hišo!
ŽENSKA: Strašno!
VOJAK: Nasprotno! Včasih je tudi tako čudežno lepo! Poglej: vojna mi je vzela Hildegard, v nadomestilo pa mi je dala — Ruško! In vprav meni!
(Dalje prihodnjič.)

Adam Weigand
'	O tragičnoj smrti druga
Adama donjela je gradjanska štampa slijedeću noticu:
Željezničar Adam Waigant, star 34 godine, navalio je u m-amentu potpunog živačnog poremećenja na svoju Ženu Anu, koju je nekoliko puta iizibo nožem ispod lijeve lopatice, Ana Waigant vanredno je teško ranjena, pa je prevezena na kiruršku kliniku, gdje joj je pružena pomoć. Željezničar Waigant zabarikadirao se na stubištu kuće broj 16 u Badovinčevoj ulici, gdje je i stanovao. Pokupio je iz stana boce i staklene posude i počeo ;s njima »bombardirati« svakoga tko se približio kući.‘Tako je lakše ranio jednog stražara i jednog ukućana, koji ga je htio umiriti. Ranjeni stražar Borčec pozvao je smjesta po-moć. Došlo je nekoliko stražara, koji su opkolili kuću. Waigant je pozvan na predaju, ali on je i nadalje bacao boce na stražare, sve dotle dok je sve boce pcbacao. Kada više nije imao s čime da »bombardira« stražare, skočio je na prozor i bacio se u dvorište. Nesretni željezničar Waigant prevežem je u van-
136 čestitih radničkih života uginulo je najstrahovitijom smrću u rudniku Kakanj u Bosni, Od njihovih krepkih radničkih tjelesa ostala ;e pougljena masa, koja, doduše, naliči na čovjeka, ali deformiranog. Užas nas hvata kod pomisli na muke, koje su ti bijednici imali da pretrpe prije nastupile smrti.
Izmedju željezničara i rudara ima-de nešto zajedničkog. Opasnost po život i zdravlje na radu za jedne i druge jest jednaka. Isto kaošto željezničar nezna, da li će se živ i zdrav vratiti iz službe, i rudar, kad ulazi u okno, ulazi u neizvjesnost. Pored svestrane želje, da se vrati »srečno«, ipak ga obuzima nelagodnost i nesigurnost. Da postoji sto i sto mogućnosti, da ostane sakat ili pak bez života. Isto kao i kod željezničara.
Smrt 136 čestitih rudarskih života teško potresa osjećajima cijele naše radničke klase. Da li je to slučaj? Da li je to sudbina? Da li je to ne-
Koncem septembra meseca 1932 godine Uprava preduzeća obustavila je pogon punih 9 mjeseci i na ulici, u najteže vremensko doba ostalo je oko 700 radnika bez hljeba i zarade. Nakon ponovnog otpočimanja sa radom Uprava preduzeća ü veliko reducira plaće i ostale beneficije. Radnici su u oktobru 1933 podneli zahteve i jedva su uspeli da nešto minimalno poprave zaradu koja se danas na sat ovako kreće:
1. Strojarna na sat 250 do 390 Din
i to samo 3 radnika su plaćena po 3.90 Din. 2. Pilana jelova na sat 1.90 do 3.75 Din, 3. Pilana bukova na sat 1.40 do 3.85 Din i to samo 1 radnik ima 3.85 Din. 4. Skladište balvana (holceri) 2.00 do 2.55 Din. 5. Rezanje drva 1.90 do 2.40 Din. 6. Gorivo drvo
2-25 do 2.35 Din. 7. Utovar drveta dnevno 19.000 do 25.000 Din ili na dvesto sati, odnosno mesec. 1. Stro-jarna na 15 dana koji rade bez obzira na svetac 536 Din. 2. Jelova pilana 380 do 750 Din. 3. Bukova pilana 280 do 770 Din. 4. Skladište balvana 400 do 620 Din. 5. Rezanje drva 380 do 480 Din. 6. Gorivo drvo 450 do 540 Din. 7. Utovar ću-mura 456 do 600 Din.
Övo su plaće i zarade svih radnika, i od kojih radnici ne mogu ni naj-osnovnije potrebe za život podmiriti. Netreba zaboraviti da se od ovih zarada treba odbiti za: p">rez, Okružni ured. Radničku komoru i Berzu rada.
Za radnika sa 2 člana porodice potrebno je za hranu i nešto odela 20 Din dnevno, najgori stan je u Banja Luki 100 Din mjesečno, ogreva, svetla i vode 50 Din, što iznaša skupa
5 Din dnevno, ukupno 25 Din. Ovđe je uzeto najosnovnije potrebe za održavanje golog života, nikakove kul-turne potrebe ili da bi sa boljom hra-
redno teškom stanju u Zakladnu bolnicu. On je još bio pri svijesti i mogao je govoriti, ali je davao p'ovse nesuvišne odgovore, pa nije mogao biti zapisnički preslušan. Sva pomoć liječnika pokazala se uzaludnom, jer je nesretni čovjek umro tokom noći.«
Tijelo druga Adama sahranjeno je uz ogromno sudjelovanje radnika, njegovih prijatelja i štovatelja, dne 26. aprila o. g. na mirogojskome groblju. Bio je to dirljiv i nadsve bolan rastanak. Osjećaji sviju pratilaca na njegovom poslednjem putu bili su usko sa pokojnikom vezani. U njegovoj sudbini svaki je vidio i dio vlastite sudbine, u njegovoj tragediji djelčić vlastite tragedije, t'
Neka je slava radničkom borcu!
Neka je slava pokojnom Weigan-du!
sreća?? Jasnog odgovora još nema. Krivica se baca na metan, otrovni gas, koji se razvija u podzemnim rovovima. Rudnik radi već dugi niz godina, pa zar se nije znalo, da obiluje metanom? Znalo se! Pa zašto se onda nisu poduzele mjere, da se metan učini neškodljivim?!
Još jedna zajednica postoji izmedju nevoljnih rudara željezničara: velik napor pri radu i velika odgovornost, a za slabu i nedovoljnu nagradu. Pored na nadnicama štedi se i na materijalu i na tehničkim mjerama za zaštitu njihovog života i zdravlja. Zar nije i u Kakanju možda štednja na tehničkim zaštitnim mjerama uzrokovala u strahovitu katastrofu!?
Tjelesa mrtvih iskopana su iz ro vova i sahranjena u grobove.
Radnička klasa treba tu katastrofu da zadrži u trajnoj uspomeni!
nom radnik nadoknadio cjelokupno izgubljenu snagu.
U ovakvom stanju i na ovakovu plaću, radnici su preko svojih organizacija u sastavu Ujedinjenog radničkog saveza Jugoslavije podnijeli predlog kolektivnog ugovora 6. marta 1934 godine i izmedju ostalih ta-čaka traže 25% povišice i stanarinu za one radnike, koji nemaju svoje kuće, a nemogu dobiti usled pomanjkanja kolinijskog stana. Preduzeće je odbilo radničke zahteve uz običnu motivaciju, nemogućnost i govoriti o povišici i da se samo radi radi radnika.
Iza ovoga odgovora uprave preduzeća odigravala se je prljava uloga poznatih štrebera, koji su uvjeravali preduzeće da 60% radnika pristaju na stare uslove rada i da neće stupiti u borbu u slučaju, da do nje dodje. Ova izjava dala je preduzeću kuraže da se je, povjerovavši svojim agentima, držalo na pregovorima sasvim sigurno u svoj uspjeh, da salomi radničku svijest, čak šta više radi to-ga i zadržavalo dalnje pregovore. Konačno je direktor pilane otišao u Zagreb, da od svoje Centrale dobije daljnje direktive u tom pogledu, i čim se je povratio iz Zagreba, odmah je na intervenciju vlasti i kralj. Banske uprave pozvan na pregovore, koji su se održali u prostorijama Banske uprave. Pregovorima prisustvovali su u ime Banske uprave banski savjetnik gosp. Herman te u ime uprave policije gosp. Simič, komesar policije. Ispred radnika pregovorima su prisustvovali drug Filip Dujlović, oblasni sekretar URSA iz Sarajeva te izabrani pregovarajući odbor iz sviju odjelenja ovoga preduzeća.
Na pregovorima svi prisutni nastojali su uložiti sve sile, da se ovaj
spor reši na lijep način ali su svi pokušaji ostali bezuspješni, jer se je uprava preduzeća (valjda na data obećanja) držala svojih ranijih zaključaka. Direktor preduzeća dao je na pregovorima neki akt od svoje Centrale, po kojem se obećaje da če se, u koliko se prilike u drvnoj industriji poprave, dati povišica na jesen i to po pojedinim odelenjima i pojedincima, a o generalnoj povišici da ne može biti govora.
Radnički predstavnici naravski nisu imali za ovakav sporazum mandata te su u vezi sa time sazvali skupštinu sviju radnika za 5 sati posle podne. Na ovoj skupštini podneli su prisutnima, kojih je bilo preko 600, izvještaje o toku pregovora i tražili od drugova, da se izjasne i da im dadu daljnje direktive šta će i šta misle poduzimati. Ujedno je potrebno bilo, da se ova skupština sazove i radi toga da se dokaže upravi preduzeća, aa su ih njezini agenti krivo iz-vjestili, jer je od sviju zaposlenih radnika istoj prisustvovalo preko 90%, pošto su željezničari u najvećem broju bili na pruzi.
Cim je u pilani prestao dnevni rad, odmah su se počeli drugovi sakupljati i u masama dolaziti na skupštinu da čuju rezultate pregovora, i nakon kratkog vremena pokazalo se je, da će velika sala radničkog doma biti premalena da primi sve radnike te je zamoljen predstavnik vlasti, da dozvoli skupštinu održavati u bašti što je i odmah dozvolio.
Skupštinu je otvorio i predsjedavao joj drug Franjo Lemajić i odmah je nredao riječ drugu Dujloviću, da podnese izvještaj sa pregovora. Drug
Ustanovitev „Zdravstvene zadruge za Dravsko banovino“
Kot smo predvidevali, se je zgodilo. Gospodje delegati bolniškega fonda so gladko odklonili vse predloge, ki so jih stavili sodrugi iz Ijuo-Ijanske direkcije, ter ostane tako 3% prispevek za upokojence in vsa znižanja pravic v bolniškem fondu v veljavi. Zvezarska gospoda se je pokazala v pravi luči in če je še en upokojenec organiziran pri zvezarjih, je sedaj njegova dolžnost, da obrne tem svojim prijateljem hrbet in vstopi v našo fronto, da se bori proti oni gospodi, ki je istočasno, ko je odklonila predloge vseh upokojencev, odobrila iz bolniškega fonda dva in pol milijona dinarjev posojila za zidavo zvezarskega doma.
Prisiljeni smo seči po samopomoči in sestaftek upokojencev, ki se je vršil 22. aprila v Ljubljani ob številni udeležbi prizadetih, je soglasno sklenil, da si upokojenci ustanovimo lastno »zdravstveno zadrugo« po vzorcu srbskih zdravstvenih zadrug. Ta zadruga bo samo naša, v njej ne bo odločal nikak delodajalec, marveč le mi člani-upokojenci.
Izvoljen je bil 5-članski pripravljalni odbor, ki bo v najkrajšem času izdelal pravila in sklical velika zborovanja upokojencev ter takoj ustanovil zadrugo!
Pristop v zadrugo ima sleherni upokojenec ter pozivamo naše člane, da gredo med ukopojence, jih pridobe za pristop, da si solidarno ustanovimo boljšo bolniško blagajno, kot je bila dosedanja.
Nov pravilnik o voznih ugodnostih na vidiku?
Zopet dobimo železničarji nov pravilnik o voznih ugodnostih.
Ce je kdo pri voznih ugodnostih prizadet, smo mi upokojenci, milošči-narji in rentniki.
Tudi sedaj, kakor smo doslej že neštetokrat, dvigamo svoj glas m zahtevamo pravico. Služili smo desetletja, tudi po 30 do 40 let na železnici, večina nas je žrtvovala svoje zdravje v službi, mnogo nas je pohabljenih. Z upokojitvijo smo izgubili na
Dujlović obširno je govorio o toku pregovora te je pročitao i dopis i objasnio, šta preduzeće daje i kakav sporazum želi. Nadalje je upozoravao drugove, kakve bi sve posledice mogle nastupiti u tom slučaju, da se zaključi obustava rada (štrajk), jer je to nož koji ima dve oštrice, koji može da ubode na jednu i drugu stranu i predlagao, da se pristane na neki sporazum, koji bi se mogao primiti, pa da se kasnije povedu pregovori za obnovu ugovora. Svi pokušaji oko smirivanja ostali su bezuspješni te su radnici izjavili, da od obećanja ne mogu živiti i da je obećanje na vrbi svirala, te jednoglasno zaključili da se odmah prestane sa radom i da već noćna partija prestane. Zaključak o štrajku bio je tako jedinstveno zaključen, da izmedju sviju prisutnih nijedan nije zahtevao drugog iz* 1 2 * * 5aza i svi solidarno doneli su zaključak, da se stupi u borbu za prava na život
Čim je štrajk proklamovan, odmah je štrajkaški odbor poveo računa da se održi red i pozivao drugove, da shvate novu situaciju ozbiljno i sa mirom podnose nametnutu borbu.
U jutro je pilanska sirena kao i obično pozivala radnike na rad ali bez uspjeha, tek nekoliko nesretnika iz ORSA otišlo je na rad, da pokažu cijelom svijetu svoju prljavu ulogu u radničkoj klasi. Naši drugovi i pored toga, što je nekoliko ovih jadnika pošlo na rad, ostali su hladnokrvni i sa prezrenjem u duši posmatraju štraj-kolomce u uvjerenju da će ih sv radnička javnost prezreti i osuditi, i da će konačno sva radnička javnost uviditi kakvu prljavu ulogu u najtežim momentima Orsove organizacije.
prejemkih, kronski upokojenci še doslej čakamo na izjednačenje, kronski rentniki pa na prevedbo na dinarske rente.
Režijsko ceno je uprava občutno podražila, zato pričakujemo, da nam izpolni sedaj vsaj našo skromno zahtevo:
Zahtevamo, da se nam prizna iste vozne ugodnosti, ki jih ima aktivno osobje.
Od izvedbe te zahteve država ne bo imela niti najmanjših izdatkov, marveč celo dobiček, ker bo več inkasirala na prodanih vozovnicah.
Danes meni, iutri tebi!
Lepo je napisal finančni minister v svoji okrožnici »da razlogi osnovnega človekoljubja zahtevajo hitro rešavanje upokojenskih zadev. Ne samo človekoljubje, marveč tudi čut solidarnosti in zavest, da bi se lepega dne tudi oni zmogli znajti kot upokojenci v enako neugodnem položaju naj jim da pobudo za najvestnejše uradovanje.«
Strinjamo se s temi besedami in želimo, da se najtočnejše izvajajo, za to prinašamo danes zopet en primer, kjer je potrebno najvestnejše uradovanje:
Kristan Ignac, star 66 let, je služil vestno na železnici nad 34 let.
Dne 10. septembra 1933 mu je prestala služba vsled starosti in ker je postal vsled bolezni nesposoben za vsako delo.
Ostal je staro svojo družico brez vsega.
Do danes še nima penzije ter pričakujemo, da bodo gornje besede ministra se izpolnile ter da bo revež takoj prišel do zaslužene pokojnine po 34 letih službe.
Ali si že poravnal naročnino? Ako še ne, stori takoj svojo dolžnost!
Slava herojima rada!
Neka je slava herojima rada!
Štrajk kod Bosna Boa
800 radnika kod preduzeća Bosna Boa u Banjoj Luci stupilo je u štrajk
24. aprila.
Sekcija upokojencev SSTSR
To pa nam ne gre v glavo!
»Ker ste bili nastavljeni pred 1. julijem 1930, ste izgubili z nastavitvijo vse pravice do provizijskega fonda za delavce, a ugodnost iz čl. 124. delavskega pravilnika se za vas ne mere vpoštevati.«
Taka rešenja dobivajo uslužbenci, ki so bili nastavljeni po letu 1924. in ki postanejo sedaj vsled bolezni nesposobni za službo, a še nimajo 10 let nastavljene službe, pač pa imajo po 20 in več let neprekinjene železniške službe.
Nam je jasno, da bodo ii uslužbenci, ki so imeli na dan 1. marca 1929 nad 10 let za penzijo vračunlji-ve službe, dobili penzijo po določbah zakona o drž. prom. osobju, zato se nam zdi naravnost -- --- gornja motivacija ter se čudimo, da železniški zuristi takih odlokov ne preprečijo.
Kakšen je dejanski stanr
Člen 124 delavskega pravilnika predvideva, da dobi uslužbenec, ki je bil nastavljen, pa mu je služba prestala, predno je imel 10 let nastavljene službe, penzijo po piedpisih delavskega pravilnika. Nato so navedeni razni pogoji, ki jih mora uslužbenec izpolniti, nikjer pa ne stoji pogoj, da bi moral biti nastavljen šele po 1. juliju 1930,
Iz jasnega besedila pravilnika samega sledi, da velja ta odredba za vse nastavljence (izvzemši one. ki bi bili kazensko odpuščeni;, ki na dan prestanka službe še niso imeli deset let službe.
Da je naše stališče pravilno, pa dokazuje zdrava pamet sama in 'ni potreba nikakega sklicevanja na zakon.
Na podlagi pooblastil v finančnem zakonu je izdala vlada celo vrsto uredb o znižanju 'draginjskih doklad ‘poročenih uradnic, redukciji tantijem upravnih svetnikov, dnevnic za potovanje v inozemstvo i. t. d.
V	parlamentu se jednako pripravlja znižanje poslanskih dnevnic za Din 1500 mesečno ter naj bi se vsi ti prihranki porabili v prvi vrsti za zaposlitev brezposelne inteligence, v prvi vrsti brezposelnih učiteUev.
V	informacijo nastavljencem objavljamo glavne določbe teh novih uredb;
A) Spremenjena je uredba o draginjskih dokladah, ki predvideva za slučaj, da sta mož in žena v državni službi, sledeče zmanjšanje ženine draginjske doklade:
1.	ako je mož v aktivni državni službi, in sicer v 1. do 6. skupini, žena ne bo dobila nikake draginjske doklade;
2.	ako je mož v 7. do 9. skupini, bo dobivala žena 25-odstotkov draginjske doklade;
3.	ako je mož v 10. skupini, bo žena dobivala 50 odstotkov draginjske doklade;
4.	ako je mož zvaničnik ali služitelj, bo dobivala žena 70 odstotkov draginjske doklade;
5.	pri onih javnih nameščenkah, katerih možje so pripravniki, pogodbeni ali honorarni nameščenci ali dnevničarji, se bo ravnala redukcija draginjskih doklad za njihove žene po višini moževe plače. Ako je plača pod 1100 Din, bo znašalo znižanje 30 odstotkov; pri plači odi 1100 Din do 1600 Din 50 odstotkov, pri plači od 1600 do 2500 Din 75 odstotkov in pri plači nad 2500 Din 100 odstotkov draginjske doklade;
6.	za nameščenke, ki so omožeae z banovinskimi uradniki, veljajo enake določbe;
7.	za nameščenke, ki so omožene z drugimi samoupravnimi uradniki, upokojenci in privatnimi uradniki, veljajo določbe za pogodbene uradnike.
8.	nameščenke, katerih možje izvršujejo samostojne poklice, nimajo pravice do draginjskih doklad.
a) Neoženjenim državnim uslužbencem in uslužbenkam, katerih stariši so aktivni državni uslužbenci, ali pa pogodbeni uslužbenci in dnevničarji v državni ali banovinski službi, -odnosno so samoupravni ali privatni (uslužbenci ali državni odnosno samoupravni upokojenci, končno če imajo stariši dohodke od imetja mesečno več kot Din 1500, se zmanjšajo draginjske doklade za 50%, ako žive s stariši v skupnem gospodinjstvu.
Na enak način so znižane doklade tudi uradniškim pripravnicam in pogodbenim
Če bi ostalo gornje stališče uprave v veljavi, potem bi nastalo nemogoče stanje:
Oni, ki bi bil 3—9 let dalje nastavljen, ki bi imel po 10 let več službe na železnici, ne bi dobil penzije.
Dobil bi jo pa oni, ki bi imel po 10 let manj službe in bi bil celo 9 let kasneje nastavljen.
Da to ni združljivo z zdravo pametjo, bo priznal pač vsakdo.
Za vzgled samo dva slučaja:
Uslužbenec K, je prišel na železnico leta 1909, član provizijskega fonda je bil od leta 1912, nastavljen je bil 11. julija 1924, a služba mu je prestala, ker je postal nesposoben vsled bolezni s 1. aprilom 1934. Ta uslužbenec ne bi dobil penzije, dasi ima 25 let neprekinjene službe in 9 let in 9 mesecev nastavljene službe.
Uslužbenec M, pa je prišel na železnico leta 1918, član fonda je bil od leta 1921, a nastavljen je bil šele 1. julija 1932. Ker je postal nesposoben za službo, mu je služba prestala s 1. aprilom 1934.
Ta uslužbenec, ki je bil nastavljen samo 1 leto in 9 mesecev ter je imel le 16 let celokupne službe, da dobi penzijo po delavskem pravilniku.
Mislimo, da zadostujeta ta dva primera in dejstvo, da delavski pravilnik ne predvideva nikake omejitve glede nastavitve, da bo uprava iz lastne inicijative popravila nepravilno stališče in odredila prizadetim penzijo.
Čemu spravljati v obup ljudi, ki so izgubili zdravje na železnici, čemu obremenjevati državni svet s pritožbami, ko je zadeva jasna in nesporna!
-uradnicam za 20% -do 40%, ako pa se mož bavi s samostojnim delom pa za 50%.
B)	Redukcija prejemkov uradniških pripravnikov in pogodbenih uradnikov ter dnevničarjev.
Uradniški pripravniki in pogodbeni uradniki in dnevničarji, ki so -sedaj v državni službi in katerih stariši odnosno možje so enako zaposleni v državni, samoupravni ali privatni službi, ali pa imajo drugače zadosti -dohodkov za vzdrževanje družine, v bodoče ne -bodo več dobivali celokupnih prejemkov, marveč le del istih in sicer:
1.	60%, ako ima mož (prejemke I.—VI. skupine, odnosno ako ima nad Din 2500 dohodkov.
2.	70%, ako ima mož prejemke VI.—X. skupine, ali dohodke -od' Din 1200 do 1500.
3.	80%, ako ima mož prejemke zvanič-mika ali služitelja odnosno dohodke od privatne službe pod Din 1200.
4.	Če pa se mož bavi s samostojnim delom, pa dobi žena le 50% prejemikiov.
Enako se zniža prejemke samskim uradniškim pripravnikom, pogodbenim uradnikom ali uradnicam ter dnevničarjem, ako žive s stariši, ki so aktivni ali -upokojeni uslužbenci, -odnosno v privatni službi i, t. d., v skupnem gospodinjstvu.
C)	Redukcije dnevnic in tantijem.
Ministrski svet je reduciral tudi prejemke članov raznih upravnih odborov vseh onih ustanov, ki se vodijo -ob neposredni udeležbi ali pod neposrednim nadzorstvom -države.
Tako je za monopolsko upravo reducirano število članov upravnega odbora od 12 na 8 s tem, da znašajo mesečne nagrade za člane upravnega odbora po 2000 Din brez vsake pravice do nadaljnjih tantijem, za člane nadzornega odbora, ki jih bo v bodoče 5, pa je določena mesečna nagrada na 8CiO Din brez pravice na vsako tantijemo.
Pri državni sladkorni tovarni, ki je imela dosedaj 8 upravnih svetnikov in katerih dohodki so znašali za vsakega približno četrt milijona, je število upravnih svetnikov znižano od 8 na 3, in bo znašala njihova nagrada mesečno 1000 dinarjev ter 10 kg sladkorja. Ob koncu leta imajo pravico na tantijemo v višini enega -odstotka čistega dobička, toda ta tantijema v nobenem primeru ne sme presegati za oo-sa-meznega člana upravnega sveta 24.000 Din.
čajo razni zanimivi zapisniki, -ki v kopijah romajo na vplivna mesta. Spodaj objavljamo
prepis protokola,
ki ga je sestavila o poteku zadnjega shoda menda »vladajoča« skupina nacionalnih železničarjev -proti -opoziciji in ki se v originalu glasi tako-le:
Ing. Gruden Josip je izvajal dne 14. aprila 1934 v veliki dovarani Narodnega doma, da ste delavci neumni, da ste -organizirani in da plačujete Din 10.— za -organizacijo, medtem ko ste dobili samo po glavi in je bolje, da teh Din 10.— zapijete — bodete od tega vsaj nekaj imeli. Ves njegov -govor je v tem smislu. V istem smislu je govoril Volk Slavko; Šušteršič Leopold je javno- izjavil, -da je naša organizacija .... (žaljivke ne moremo natisniti. Op. ur.) in -da se vsi bojijo Deržiča. Volk Slavko je hotel po zaključku zborovanja nasilno naorej zborovati z namenom, da še nadalje ... in ga je moram policija odstraniti. Zastopal je sta'išče, da mora Udruženje potom- javnosti in ni poznal nobenega izvoljenega foruma v organizaciji. kako je predvideno v društvenih pravilih. Zadnji teden so se sestaiali ing. Gruden. Volk in Muras ter se -dogovarjali, kako bodo nastopali na javnem zborovanju dne 14. aprila 1934, in sicer v gornjem smislu. Muraus je imel na več straneh s strojem pisano izjavo proti delovanju organizacije, -kar se mu ie pa s strani oredsedstva .preprečilo. Od imenovanih treh so padali' medklici, da se je . . . od zgoraj navzdol prepovedalo javno delovanje Lukačiču. Imenovani trije so izvrševali Z . . . . organizacije in njenega vodstva zadnje dneve javno agitacijo v^delavnici drž. železnic uied članstvom in nečlani ,da bi čim1 lažje uspeli v čim . . . luči prikažejo našo organizacijo. Istotako so- -nastopili radi izvedbe volitev delegatov v Podiporno društvo želez, delavcev in uslužbencev in s tem pomagali marksistom ... organizacijo. Od imenovanih treh niti enkrat ni -eden- prinesel kritiko o delovanju podružnični odbor, čeravno sta ing. Gruden in Muraus v -podružničnem odboru. Natek je javno nastopil na marksističnem sestanku, zagovaral marksiste in . . . našo organizacio, kakor ste razvideli iz časopisja. Istotako ie nastopil na postaji Glavni kolodvor gospod Pilaj in javno ... in ... našo organizacijo radi Podpornega -društva.
Za dne 14. t. m. je bil sklican od strani podružničnega odbora članski sestanek članov podružnice U. J. N. Ž. B. v veliki dvorani Narodnega dloitna za 7. uro zvečer in smo bili presenečeni, da je bilo že /47 čez 100 marksistov, ki so prišli na zborovanje že deloma pijanih flaž -op. ured. z namenom, da rogovilijo in so izjavili, da so dobili s strani posameznih -udruženijakov poziv, da pridam, čes, da ie zh-o-r-ovanje članov Podpornega društva in bo danes hec.
Zahtevamo, da se brezpogojno predlaganih 6 takoj izključi. Omeniamo, da je nemogoče v takšnem stanju še naprej -delovati.
Velika hujskarija ni samo proti podružnici v Mariboru, temveč se hujska tudi proti oblastnem in centratnem od-
Upokojeni delavci po določbah delavskega pravilnika -od 1. julija 1930 ne dobe draginjskih doklad, dasi je še vedno uredba -o draginjskih dokladah za upokojene delavce iz leta 1922,
Pritožbe v poedinem slučaju so bile zaman in ker ni bilo uvidevanja na -odločujočem mestu, da bi se zadeva rešila brez stro-
Naš apel v zadnji številki »Železničarja«, da naj železniška uprava iz lastne inicijative popravi ukrep, da se za odmero dopusta računa vsem nastavljencem samo nastavljena leta, ni uspel. Direkcija zavrača vse pritožbe uslužbencev proti premali odmeri dopusta z motivacijo, ki ne vzdrži nitj naimanjše pravne presoje, ker nasprotuje odločbi splošne seje drž. sveta in odredbam novega zakona o drž. prom. osobju, ki je v vprašanju napredovanja zavzel popolnoma novo stališče. Odloki ne vzdrže niti kritike v smislu § 258 zakona, vendar je vse dokazovanje zaman ter bo moral to zadevo reševati državni svet. Smatramo še danes za našo dolžnost, da ponovno opozori-
bor-u ter se v tej huj-skariji poslužujejo
samo javnosti.
(M-esta, ki so izpolnjena s pikami, so tako žaljiva za prizadete -osebe, da jih nismo mogli ponatisniti.)
Če bi kakšen »nemčur« pisal tako-le slovenščino-, gorje mu! Op. ur.
Razburjenje v Narodnem doma.
Minulo soboto smo bili zaupno obveščeni, -da se v taboru nacionalističnega udruženja pripravljajo presenetljive stvari. Reklo se nam je, da je »fiihrer« s svojim ožjim štabom odločil pometati opozicijo iz organizacije. Pozno popoldne so nam javili opazovalci, da se -pri -mostu zbira neka grupa nacionalističnih železničarjev, ki hoče iti v -Narodni dom, da pa imajo nekateri pomisleke, češ, da jih bodo »tumpej-e-vci« ven pometali. Skoro ob istem času se je pojavil tudi Tum-p-ej s svojimi zvestimi. — Oba tabora sta -korakala ločeno v Narodni dom. — Pred N-aro-dnim domom se je tudi zgrinjalo že precej tovarišev, ki so se po prihodu Tumpeja takoj podali v prostore Zveze. Iz izjav posameznikov je bilo posneti, da gre za zasedanje nekakšnega razsodišča. Komaj pa je začela razprava, je začel tudi hrup. Navzoči so se razdelili v dva tabora, ki sta se pričela medsebojno grditi. Tovariši so vpili drug na drugega, vpitje je naraščalo v rjovenje, ki se je razlegalo na cesto in odmevalo po hodnikih Narodnega doma kot v levji kletki. En del je hotel izključiti »Voditelja«, »Voditelj« pa opozicijo. Izgledalo pa j-e, da bo opozicija močnejša i po glasovih i po številu. Iz mase, ki se je prerivala v dvorani, se je nenadoma izločil človek, pristaš »Voditelja«, ki se mu je, ko je v hru-pu in trušču planil skoz-i vrata, silno mudilo. V -kakšni misiji je bil poslan in kam, se je hitro pokazalo. Ni minulo dosti časa in že so se pojavili policijski stražiki in detektivi v Narodnem domu. Še nekaj časa je trajal hrup, potem pa je vs-e utihnilo. Nenadoma pa se je začul glas: »Tovariši, pozivam vas, da se razidete, ker sestanek ni prijavljen'« — Policija je s sv-ojiim- nastopom preprečila izred razsodišča, -drugače -bi bili že danes videli, koga je zadelo izobčenje. Seveda ni mogla ravnati drugače. Neprijavljenih sestankov, na katerih vlada tak hrup in trušč in še razen, tega postoji opasnost dejanskega spopada, ni mogoče tolerirati Recimo torej, da je policija spasila situacijo. S tem pa seveda stvar ni zaključena in hoj v vrstah tovarišev se bo nadaljeval, dokler ne bo -odrezan ali »Voditelj« ali -pa opozicija. Pravijo-, da ima ing.
I Gruden precej materijala v rokah, ki ga bo še iznesel.
Razni »voditelji« bodo -imeli polne roke -dela, če bodo hoteli zopet vpeljati sv-oj-o »-disciplino« v vrste članov, ki naj bi imelo tudi v bodoče glavno nalogo le — molčati in plačevati prispevke. Upamo, da bo tudi mariborski železničar končno spregledal, zlomil -palico, ki ga je doslej tepla in ga še tepe, ter bo -zopet postal zaveden borec za svoje pravice. Če pa bo ostal še nadalje slep in se bo vdal grožnjam, odnosno sladkim obljubam, -potem bo pač sam kriv, če bo vedno globlje padal.
Mariborski železničarji naj zravnajo svoje skrivljene hrbte, prenehajo v klečeplazenjem in naj na-pode za vedno škodljivce ter z njimi obračunajo, sami pa naj pomnože vrste razredno zavednega delavstva.
škov, se je s. J. odločil, da bo vložil -proti državnemu e-rarju tožbo za izplačilo doslef zapadlih draginjskih -doklad.	.
Podčrtavamo, da s-o prizadeti delavci dolgo čakali, da -dobe mirnim potom izplačane doklade, da pa so -sedaj primorani vložiti tožbo, da zaostale doklade ne zapadejo.
mo upravo 1'<’	*ri• ,.»f.
" da sama podvzame z ozirom na določbe § 258 zakona, ki deli uslužbence v dve veliki skupini, potrebne korake, da izda ministrstvo za promet novo tolmačenje zakona o vprašanju dopusta.
To tolmačerije more biti le eno: da se uslužbencem ves čas iz § 258 zakona računa za odmero dopusta.
Prepričani smo, da ni v interesu uprave, da povzroča v svojih uradih mnogo nepotrebnega dela, uslužbencem pa izdatke za takse, marveč smartamo, da je dolžnost uprave, da spoštuje obstoječe zakone in da sama od sebe brez tožb na državni svet uslužbencu to, kar mu po zakonu pripada!
Za zaposlitev brezposelne inteligence
Za draginjske doklade upokojenih delavcev
Še enkrat dopusti!
Zvezarji r
»Volitve« ‘delegatov za občni zbor mariborskega železničarskega podpornega društva so zelo -razgibale železničarje po celi ljubljanski -direkciji ter je ogorčenje članstva nad zvezarskimi mahinacijami veliko. Od vseh krajev prihajajo protesti, a največ ••azburjenja j-e nastalo- v Mariboru, kjer so končno izpreglediali tudi zvezarski.člani sami in zahtevajo obračun z vladajočo- sku-p-:no.
ied seboj!
V vrstah nacionalnih železničarjev V Mariboru v zadnjem času vre, kakor v panju. Železničarji so v pretežni večini siti nacionalističnih fraz, zlasti ipa svojega »fiihrer-j-a«. Saj .so v poslednjih letih izgubili že domala vse svoje socialne pridobitve tako, ■ da drugega itak ne morej-o ničesar več izgubiti kot -samo še Njega,
Neprestano se vrše burni -sestanki, shodi, seje in razsodišča. O vsem tem nam pri-
Opozoriio
Vsled preobilice materijala je moralo izostati več člankov -o bolniški blagajni, -poročilo 105% odtegnjenih plač delavcev, kar priobčimo prihodnjič.
Uredništvo,
Prišteden denar pride vedno
nrav.
Za -slučaj bolezni ali drugih neprilik ie vedno dobro, da ima človek pri roki potreb-
no gotovino-. Zato priporočamo, da vsak odvisen -denar vlože -pri solidnih zavodih na hranilniške knjižice. Priporočam-o svojim članom Splošno kreditno društvo r. z. z o. z. v Ljubljani Aleksandrova cesta 5. Zavod -obstoji 35 let. Tudi v dobi najtežje denarne krize je isti neomejeno izplačeval vloge in-tudi sedaj ni bojazni, da ne bi vsakomur iz njegove vloge izplačal željenega zneska. V upravnem svetu zavoda so zastopniki delavcev in železničarjev.. Zavod daje tudi posojila.
Tiska: Ljudska tiskarna, d. d., Maribor. (Predstavnik: .los. Ošlak.) — Odgovorni urednik: Adolf Jelen, Maribor. - Lastnik in izdajatelj: Konzorcij »Ujedinjeni Železničar«.
Predstavnika: Jurij Stanke v Ljubljani in Adolf Jelen v Mariboru.