BOj KOMUNISTOV
VNAŠI OBČINI
Komunistična partija Jugoslavije je bila ustanovljena aprila 1919. lela z združitvijo socialdemokratkih strank in skupin, ki so delovale v posameznih jugosiovanskih pokrajinah že konec 19. stoletja. Slovenski socialdemokrali niso bili enotni. V vodstvu je prevladovala konzervativna smer pove-zana z buržuazijo. Zato so revolucionarno usmerjeni člani stranke v letu dni dosegli v stranki prevladujoč položaj in spomladi 1920. leta na kongresu v Ljubljani sprejeti sklep o združenju s socialistično delavsko stranko Jugoslavije. Aprila je začela v Sloveniji železničarska siavka kct sestavni del splošne stavke železničarjev Jugosla-vije. Nekaj dni kasneje pa je prišlo na Zalo-ški cesti do krvavega spopada med orož-niki in delavci, ki so v sprevodu korakali proti zborovalnemu prostoru v središče mesta. Boj delavskega razreda za sociai-ne, nacionalne, kulturnein revolucionarne pravice je bil v naši občini živ že pred prvo svetovno vojno. Centri tega gibanja so bili
v nekaterih tovarnah. še posebej so bili razviti v papirnici Vevče, kjer zasledimo štrajkeže leta 1900, 1908 in 1912 in vto-varni kleja ter kemični tovarni. Obstoj že-leznice je pospeševal rast industrije na robovih mesta, pospeševal pa je tudi rast železničarskih delavskih naselij. Takšni naselji v bližini proge pa tudi industrije sta bili Zalog in Zelena jama. Železničarji so bili v primerjavi z drugimi delavci razme-roma mnogoštevilni, kajti industrializacija je bila šele na začetku pohoda. Še po-membnejše pa je bilo, da so bili najbolje organizirani. Zato ni slučaj, da so bili 1920. leta prvi organizirani sestanki vZalogu (še pred stavko železničarjev). Prav lako so bili nosilci organizacije komunistov na območju sedanjih primestnih krajevnih skupnosti (kmalu po znanih dogodkih na Zaloški cesti).
Delavciželezničarji.posebnokomunisti, so bili tesno povezani z organizacijami delavcev v papirnici, kemični tovarni, to-
varni kleja in drugimi delavci. Zato ni slu-čajno, da so se pohodu železničarjev po Zaloški cesti pridružili tudi delavci iz po-dročja Mosie-Polje. Takrat je bil ubit poleg drugih tudi Jakob ČRNE, delavec iz Spod-nje Zadobrove, ranjena pa delavska vodi-telja Tone ŽIDAN in Franc PERDAN. Pokcl na Zaloški cesli je razgibal delavski razred. Nastajale so ulične celice KP, v katerih so bili tudi komunisti iz tovarn. Kmalu so se zaradi večje povezanosti z delavskim razredom ustanovile tudi obratne celice. Mlajši so bili organiziiani v SKOJ-u.
Veliki uspehi KPJ na skupščinskih voli-tvah in mezdno gibanje so pospešili pri-prave vlade na odločen obračun z revolu-cionamim delavskim gibanjem. Decembra 1920 je objavila odlok tako imenovano OBZNANO, s katerim je' prepovedala delovanje komunistične partije. Vodstvo
(Nadaljevanje na 3. strani)
Tisoč niti vodi k istemu cilju (foto: N. Javornik)
NAŠI LjUDJE IN NJIHOVA DELA
JOŽE MEKINDA se je rodil I. 1922 v Mostah. Tu je hodil v osnovno šolo, pre-stopil iz 2. gimnazije na meščansko šolo in nadaljeval šolanje na Ijubljanskem učiieljišču. Tu ga je zatekla okupacija in že I. 1941 je kot skojevec organiziral v Novem Vodmatu in Mostah drzne sabotažne akcije. Konec aprila 1942 je odšel v partizane, v II. grupo odredov. Septembra istega leta je bil sprejet v KP, opravljal različne odgovorne naloge, najraje pa se je še po vojni spominjal časa, ko je bil spremljevalec komandanta Staneta. Januarja leta 1946 se je demobilizital kot kapetan.
Tedaj je kcnčal učiteljišče ter opravljal pomembne družbene funkcije v raznih krajih Slovenije. A bolezen ga je prisilila, da se je invalidskc upokojil; posvetil pa se je zbiranju gradiva in pisanju o letih narodnoosvobodilnega boja. Dokončal in izdal je eno samo delo, zapisi o ilegalnih akcijah v Mostah in mnogi drugi iz partizanov pa so obležali še po njegovi smrti (1962); sedaj so izgubljeni.
Iz leta 1959 objavljene knjige POHOD II. GRUPE ODREDOV NA ŠTAJERSKO smo izbrali
NAPAD NAVLAK PRIVERDU
V Ljubljani so bile junija množične racije. 28. junija je bila taka racija v Mostah in za Bežigradom. Več slo aretirancev so zvozili na kamionih v belgijsko kasarno. Med njimi so bile krnalu razširjene govorice, da jih bodo že nasledn je dni odpeljali v internaci-jo.
28. junija je bil Ijubljanski kolodvor ves zastražen. Areiirance so vodili na postajo in jih trpali v živinske vagone. V vagonih je. bila velika gneča.
Ko so bili vagoni polni, so jih zaklenili. V zaprtih vagonih so aretiranci zapeli za slovo Ljubljani domačc pesem: »Oj, zdaj gremo, nazaj še pridemo.«
Za spremljavo in čuvanje internirancev so bili določeni italijanski karabinjefji.
Okoli devete ure zvečer je krenil vlak z Ijubljanske postaje proti Posiojni.
Bližale so se večerne ure. Po večetji so čete posedle in čakale povelja za pohod. Mračilo se je že, ko so prišli kcmandirji čel s sestanka in obrazložili, kaj se pripravlja in kakšne naloge ima vsak vod posebej.
Del Šercerjevega bataljona je krenil s komandantom Lukom proti Borovnici, kjer so bile italijanska postojanka in barake ob železniški progi, da bo demonstrativno napadel te postojanke.
Noč je postajala vedno bolj temna. Čete so se počasi pomikale proti položajem. Ko so prispele Ija, so se razporedili borci za drevjem in skalami nad progo.
Mineiski vod se je neslišno približeval progi. Ko so se borci pritipali do iračnic, so začeli tiho jemati izpod železniških tračnic kamen za kamnom in jih postavljati na travo toliko časa, dokler ni bilo pod tirom izdolbenih nekaj jamic za eksploziv. Vanje so pritrdili naboj in potegnili vžigalno vrvi-co. Vgosjem redu so se pomikali partizani nato nazaj na položaje proti zasedi. Zadnji je vlekel za seboj vrvico.
Medtem je partizan, ki je bil zadolžen za premikača, postavil pri čuvajnici signal na »stoj«. Za napad na vsak vagon je bila določena skupina od 4 do 5 mož. Če pa bi bila kompozicija le večja, bi ena skupina napadla dva vagona.
Tako nalogo je dobila Štefanova četa, ki je imela sektor od sredine zasede do pred-videnega konca kompozicije.
Vsi so nestrpno čakali, kdaj se bo prika-zal vlak. Tema je bila kot v rogu in močno je deževalo.
Končno!
V daljavi se je oglasilo ropotanje po železniških tračnicah. Vse bliže in bliže. Pokažejo se luči.
Vlak je tu.
Luči so že mimo prvih partizanov v zasedi. Zaškripljejo zavore in pred signa-lom se vlak ustavi.
Iz vseh železniških vagoncv so zaropo-tali italijanski mitraljezi. Streljati so začeli tudi iz oklepnih vagonov lik za lokomotivo in na koncu kcmpozicije. Kot toča so se vsule tudi partizanske krogle na vlak. Toda vlak stoji, sovražnik ne more uiti.
Bataljon se je pognal na juriš. Italijanski vojaki in fašisti so poskakali iz vagonov, polegli in streljali proti partizanom. Toda 1o je trajalo le nekaj časa, potem so utihnili in le iz oklopnjakov so sikali streli. »Odprite, vaši smo, Slovenci smo,« se je začulo iz zaprtih živinskih vagonov tako pretresljivo, da je Marko ukazal ustaviti ogenj in juriš na vlak. Že med vožnjo prdti Postojni so se interniranci menili, kaj morajo storiti, če bi vlak napadli partizani. Vsi so bili enotni, da se morajo vsi vreči na tla, če bi prišlo do streljanja. Tako se je tudi zgodilo.
»Na juriš!« je zagrmelo med partizani in že so bili prvi pri vagonih. V hipu se je spremenil plan akcije v reševanje interni-rancev. Živinski vagoni, natrpani z Ijudmi, so bili zaklenjeni z močnimi ključavnicami ter zavarovani in poviti z debelo žico. Komandir Gedžo in partizan Bobi sta se mučila na vse pretege, da bi čimprej odbila ključavnico, toda ni in ni šlo.
»Cveto, daj mitraljez,« je dejal Gedžo, prijel za kovinsko cev in spustil v ključav-nico rafal, da je takoj odstopila. Zaropotalo je pri drugem živinskem vagonu, pri tret-jem. Odprla so se vrala in iz vagonov so začeli skakati Ljubljančani ter prebivalci iz
okolice Ljubljane, ki so jih peljali Italijani v iniernacijo v Bologno. Interniranci so za-čeli objemati partizane, jih poljubovati, vse bi jim dali v tem trenutku nepopisne sreče.
Tu pa tam je zaropotalo in krogle so švigale med vagoni. Toda borci se teh nekaj strelov niso ustrašili, temveč nada-Ijevali z reševanjem internirancev.
Strojevodja in kurjač sta izkoristila tre-nutno zmedo in odklopila lokcmotivo in blindirani vagon od ostale kompozicije ter tako nemoteno odpeljala naprej. Tudi vod, ki je bil določen za miniranje proge, je bil ves pri vagonih, da bi borci čimprej videli internirance. Lokomotiva je s sprednjim blindiranim vagonom odpeljala prek pod-miniranega mesta proti Rakeku in pustila ostalo kcmpozicijo na progi.
Pri vagonih se je še vedno slišalo vpitje: »Živeli partizani, živela naša vojska!«
Štefanova četa pa se je še dolgo borila. da bi prišla do vagonov. Odpor blindira-nega vagona je bil precej močan. Med živinskimi vagoni je bil tudi potniški vagon, iz katerega so Italijani streljali z lahkim mitraljezom. Pri tem je bil Gorazd hudo ranjen, dobil je rafal skozi trebuh. Borci njegove skupine so ga odnesli nekaj me-tiov nazaj, ostali pa so se naprej borili proti Italijanom v vagonu tretjega razreda.
Tudi  Marko je zvedel  za  ranjenega Gorazda in za težak položaj čete. Prišel je ¦ bliže in brž dal povelje za uspešnejši napad.
Borci so se priplazili do vagona, v kate-rem so bili Italijani, se splazili na stteho in skozi lino zmetali bombe v vagon.
Po desetih eksplozijah bomb je mitralje-ški ogenj iz predzadnjega vagona utihnil.
Ko je Zdravkcv bataljon zapuščal zase-do, so porazdelili 258 internirancev med borce v bataljon.
Ko se je pomikala kolona proti Starim Žagam, tako imenovanim Kolevškim žagam, se je začelo daniii. Borci so se ozirali po internirancih. če bi zagledali med njimi kak znan obraz. Vsak jih je našel precej, saj je bila pretežna večina borcev II. grupe iz Most in posebno iz Polja in Zaloga.
Mnogi so se javili v partizanske vrste, ker so zvedeli že med potjo, da gre enota na Gorenjsko, so prosili, če bi lahko ostali na Dolenjskem. V II. grupo je tako prišlo 7 mož. Ti so že prej nameravali v partizane, zaradi italijanske blokade pa niso mogli. Med njimi so bili tudi Pastir, Kostja in Dušan.
SPOMINI ŽIVIjO
BOJ KOMUNISTOV V    NAŠIOBČINI
(Nadaljevanje s prve strani)
partije, uspavano od rezultatov volitev, je računalo, da bo po parlamentarni poti pri-sililo buržoazijo na umik. Zato tudi ni pova-bilo širših množic na odpor. Začelo se je preganjanje. Partijski organiziranosti je bil tako zadan hud udarec, vendar to partije ni uničilo. Na občinskih volitvah leta 1921 so kandidirali komunisti, seveda na drugih listah — in takrat je Slovenija dobila 16 občinskih županov. eden teh je bil tudi v Mostah. Seveda so kmalu pod pretvezo, da odborniki niso hoteli priseči kralju, te občinske odbore razpustili. Komunistična partija se je umaknila v ilegalo.
Precej dobro se je organiziial SKOJ, ki se je v nekaj letih v občini precej razširil. Tako je tudi v Zadvoru 1924. lela nastala skojevska skupina, ki je bila vez med tere-nom in člani KP, ki so bili organizirani na delovnih mestih. To skupino imenujem zato, ker sta dva člana še živa, in sicer Gabrijel GAŠPERŠIČ in Srečkc SMRE-KAR. V tem obdobju je bila skojevska organizacija pomembna tudi zato, ker ni bila pod vplivom frakcionaških sporov in ker se je po prvem udaru konec 1921. leta hitro organizirala. Organizacije KP so mnogo razpravljale o teoretičnih marksi-stičnih problemih, opredelili so se proti trockizmu. Prav tako so z vso odločnostjo nastopili proti ORJUNI, ki se je v občini opirala na precej številne liberalce. Po divjaškem napadu orjunašev v Trbovljah so moščanski komunisti pohiteli vsredišče Ljubljane branit delavski dom na Novem trgu. Moč delavskega razreda se je mani-festirala ob volitvah, ob prosla ah, ob komemoracijah v spomin žrtvam na Zalo-ški cesti. Pri lem sta odigrala veliko vlogo delavsko izobraževalno društvo Vesna, ki je bilo že 1924. leta prepovedano zaradi komunistične dejavnosti in nato revolucio-narno delovanje delavsko kuliurnih orga-nizacij Svobod, ustanovljenih že 1927. leta v naši občini. To je bilo obdobje bogatega revolucionarnega vrenja.kipajevmnogo-čem ostalo neizkoriščeno zaradi slabosti subjektivnih sil. V vodstvu KPJ ni bilo enotnosti, ni bilo dovolj poguma, začeli so se spori, nekaj časa sta bili celo dve vod-stvi. V partiji je bilo še mnogo socialdemo-kratske idejne dediščine. Vse to pa je omogočalo, da sta vpliv socialderiiokracije in razni buržoazni posegi vse bolj zaustav-Ijali organizirano revolucionarno gibanje. Kljub temu, da je bilo delo komunistov v ilegali zelo težko, še težje tudi zato, ker večkrat z vodstvi ni imelo povezav, včasih pa je dobivalo celo dvojna različna navo-dila in da so nekatere celice prenehale delovati in so ponekod le posamezni komunisti ohranili in gojili revolucionarne
tradicije, pa je v občini dokaj organizirano delo KP omogočilo, da je bila konec 1928 v Nakrstovi hiši v Jaršah pokrajinska konfe-renca komunistične parlije. Leta 1925 je v Saturnus prišel tovariš LESKOŠEK, član partije je postal 1926. leta in od takrat se je partijsko in sindikalno delo pričelo moč-neje uveljavljati.
8. partijska konferenca zagrebške orga-nizacije lela 1928 zasluži posebno mesio v zgodovini KPJ, zato ker pomeni prvi odkrit obračun proletatskega jedra v partiji s frakcionaštvom. Proti frakcionistična struja z Josipom Brozcm na čelu, čvrsto pove-zana z delavskim elementom v partiji, iz katerega je tudi sama zrastla, je zadala frakcionaštvu hud udarec s tem, da je mobilizirala članstvo za boj proti njemu. Avgusta 1928. leta so tovariša Josipa BROZA zaprli in obsodili na pet let težke ječe. To je bil hud udarec za partijo. Sta-lišče zagrebške organizacije — pravza-prav sprejeto siališče lovariša Tita — je dobilo v KP množično podporo. Vodstvo je bilo zamenjano. Prav tako je bilo delno ali pa popolnoma zamenjanih tudi več nižjih vodstev. To orientacijo je potrdil tudi 4. kongres KPJ. Ta kongres je sprejel tudi nekaj sektaških stališč v okviru drugih vprašanj. Vendar so najbolj reakcionarne sile Jugoslavije s kraljem na čelu videle v odkriti diktaturi edini način, da zaduše boj Ijudstva proti razrednemu in narodnemu zatiranju. Uvedena je tako imenovana šestojanuarska diktatura. Vodstvo KPJ je v direktivnem pismu napovedalo diktaturi oborožen odpor. Izdalo je razglas o uporu brez globje analize razmer in ocene lastnih sil. V takratnih razmerah je bil to avanturi-zem. Sledile so aretacije, mučenja in ubi-janja. KP je bila zdesetkana, ponekod razbita, nekateri člani pa so se tudi uma-knili. SKOJ, ki je tudi sledil pozivu je bil razbit, prav tako tudi pokrajinsko vodstvo KPJ v Sloveniji, preostale organizacije pa so bile brez zvez. Novembra 1930 se je Boris Kidrič, ki se je bil vrnil iz zapora, lotil povezovanja teh organizacij. Prihajal je tudi v našo občino, na področje, kjer so zdaj tri mestne KS. V Polju, Zalogu, Zad-voru je bil istega leta organiziran partijski komite, ki so ga sestavljali Ivan MAČEK, Jože MOŠKRIČ Franc ČERNE in Jože PERČIČ. Ta skupina komunistov je bila nosilec revolucionarne kontinuitete in na tem področju nosilec nove politične linije, ki je odpirala perspektive delavskemu razredu v boju za njegove pravice. Rezul-tat te dejavnosti je bil hiter porast članstva v partiji in njenih pristašev. Ustanavljale so se nove partijske celice. Tako so v tem obdobju v občini delovale partijske celice v Zalogu,  papirnici  Vevče,  Sneberjah —
Zadobrovi, v Lazah, Mostah, Senožetih, Slapah, tovarni kleja in Saturnusu. Ver-jetno je bila tudi v Zadvoru, saj je lam živela in delovala močna skupina članov KP. Ko je imenovani partijski komite postavil te-melje partijskim organizacijam, je Ivan MACEK, ki je povezoval delo celil in usmerjal aktivnost, formiral leta 1932 ra-jonski komite. V lem obdobju so bili vzpo-stavljeni tudi stiki s komunisti v Črnučah, urejene so bile zveze in kanali za partijsko literaturo in propagandno grdivo. Partija se je konsolidirala, prodiiala na vsa področja Ijudskega življenja in se vse bolj ukvarjaia s perečimi gospodarskimi, kulturnimi, narodnimi in drugimi vprašanji.
Pred pokrajinsko konferenco 1934 v Goričanah je bila med članstvom razvita široka aktivnost. Na tej konferenci je bil za sekretarja pokrajinskega komiteja izvoljen tovariš Ivan Maček. Pri Poldetu MAČKU je bilo več konferenc, ki jih je vodil tovariš Ivan MAČEK. To so bili sestanki rajon-skega komiteja in članov partije, ki so bili povezani v Papirnici, Saturnusu, tobačni tovarni in nekdanji jugoslovanski tiskarni. V teh organizacijah so bili komunisti, ki so prebivali in delali v naši občini. V isti hiši je bila tudi konfeienca okrožnega komiteja. To je bilo obdobje, ko je bilo potrebno delo iz partijskih celic prenesti med Ijudi. S svojo idejno politično akcijo so poživili delo v delavskih kuliurnih društvih Svoboda. V naši občini so te organizacije kmalu po-stale centri, kjer so se zbirali revolucio-narni delavci in mladina. Skoraj vse po-družnice Svobod na območju sedanje občine so bile v rokah komunistov. Kot večina odbornikov so bili tudi predsedniki komunisti. Tudi mnoge podružnice Svo-bod so bile ustanovljene na pobudo komu-nistov. Vpliv moščanskih komunistov na vse dejavnosti je bil velik. Centralna pra-vila zveze Svobod so bila ozka in centrala v Ljubljani je ovirala politično delo članov. Zato so moščanski komunisti kot delegali na kongresu Svobod v skladu z direktivo pokrajinskega komiteja, enotno nastopili z zahtevo po spremembi pravil, ki naj bi da-jala širše možnosti za delovanje. V druš-tvih Svobod so člani pridobivali prvo zna-nje o teoriji marksizma in leninzma. Vse več je bilo izletov in vse bolj je prihajalo na območje naše občine do medsebojne povezanosti (Zalog, Zadobrova, Laze in Zadvor). Organizacijske priprave za zlet-Svobod v Celju so v naši občini potekale pod vodstvom partije. Iz območja sedanje občine je odšlo v Celje na stotine članov. Po lej manifestaciji v Celju so te delavske kullurne organizacije prepovedali. V Svobodi se je zbiral napredni in revolucio-narni proletariat. Tu se je kalila kulturna in napredna delavska misel. Organizacija je bila prepovedana, ostali pa so temelji, borbene tradicije, ideje in Ijudje, na čelu s komunisti, ki so kmalu našli nove oblike organizacije. Preko 95 % članov Svobod in kasneje Vzajemnosti na našem območju je aktivno sodelovalo v NOV. 1936. lela je prišlo v Zalogu do ustanovitve delavsko prosvetne organizacije »Vzajemnosi«. Izredno pomembne pa so bile poleg zalo-ške še organizacije v Zadvoru in Slapah. V okviru Vzajemnosti je partija organizirala redne študijske sestanke za člane partije in predavanja za širši krog simpatizerjev, predvsem za mladino, ki je v Vzajemnosti predstavljala najbolj borbeno in revolucio-narno skupino. Predavanja so vodili člani rajonskega komiieja, prišli pa so tudi tova-riši iz vodslva naše partije, med njimi Edvard KARDELJ, ki je v teh letih živel v občini Polje, Boris KIDRIČ, Boris ZIHERL,
Tone TOMšlč in drugi. Komunisti so se ob raznih demonstracijah v občini večkrat srečali z levo usmerjenimi krščanskimi socialisti. Tako je prišlo v Zadobrovi, Polju in vevški papirnici do tesnejših stikov. Spoznanje, da lahko proletariat doseže svoje cilje in zahteve le, če je enoten, je vodilo strokovne organizacije k sodelova-nju, ki se je manifestiralo ob raznih akcijah. Skupno so nastopili na občinskih volitvah 1933. in 1936. leta ter ob štrajku v papirni-ci. Organizirane so bile prvomajske mani-festacije, ki so jih vodili komunisti. Znani so izleti z godbo v Besnico, k Pečarju in dru-gam. Borbo za enotnost delavskega ra-zreda je postavila partija v ospredje z jasno perspektivo, da ne gre samo za uresniče-vanje ekonomskih zahtev delavstva in po-litične svoboščine. Za uresničitev političnih ciljev so bili potrebni zavezniki izven de-lavskega razreda, med kmeti, mestnim malomeščanstvom in inteligenco. Iskala je sodelovanje z razdrobljenimi demokratič-nimi silami, zlasti pa se je trudila, da bi imela vpliv v organiziranju in osveščanju naprednih kmetov. KPS je osnovala le-galno kmečkc delavsko gibanje in zvezo delovnega Ijudstva. Obe organizaciji pa sta zajeli tiste množice, ki so bolj ali manj odkrito sledile komunistični partiji. S temi oblikami je partija dajala pobudo za koali-cijske nastope pri raznih političnih kampa-njah, zlasti pa na volitvah.
Leta 1936 je bil nosilec kandidatne liste Franc ŠKRJANC iz Zaloga, nasprotni kandidat pa je bil klerikalec Ivan KEBER. Franc ŠKRJANC je zmagal v Zalogu, v Polju pa mu je do zmage le malo manjkalo. Konec leta 1938 so se komunisti na skupni opozicijski listi bojevali proti jugoslovanski radiakni zajednici (okrajšano JRZ). Na skupni listini sta bila kandidata Franc LESKOŠEK in Franc ŠKRJANC. Predvo-lilni boj je mocno razgibal občane. Kleri-kalce v občini je posebno razburjalo dej-
stvo, da je imefa partija tudi med kmečkim prebivalstvom vedno več vpliva. Vsi shodi, na katerih naj bi govorila partijska kandida-ta, so bili prepovedani. Zato sta se kandi-data v Slapah fotografirala zavezanih ust. Te fotografije in letaki, ki so jih tiskali pri Poldetu MAČKU, so služili za močno propagandno akcijo. Večino glasov sta dobila prav na območju naše občine, naj-več v Polju in Zadvoru. Kmalu po ustanov-nem kcngresu KPS na Čebinah, je bil za sekretarja izvoljen Franc LESKOŠEK, ki je tedaj stanoval v naši občini v Partizanski ulici.
Tedaj je izšla 1. številka lista Kmečka sloga, kot nadaljevanje prepovedane Ljudske pravice. Zanjo sla odgovarjala Franc ŠKERJANC in Polde MAČEK. V naši občini je bil ilegalni tisk močno razvit. Že kmalu po 1930. letu je obstojal šapiro-graf, ki so ga prenašali iz kraja v kraj. 1936. leta je pričela delovati ciklostilna tehnika pri KUMŠETU in Poldetu MAČKU. Raz-množevalisotudidrugod. Leta 1940 je bila pri Antonu DEŽMANU v Adinji vasi postav-ijena ilegalna tiskarna CK KPS.
Napad mednarodnega fašizma na Ijud-sko fronto španije, ki je v tedanjem polo-žaju odpirala perspektivo tudi našim Iju-dem, je bil signal, da se je treba združiti v boju proti mednarodnemu fašizmu in z vsemi močmi pomagati španskemu Ijud-stvu. Kot v vsej Sloveniji je bila KP tudi v naši občini organizator široke moralne in materialne pomoči. Rajonski komite Polje je postavil odbor, v katerem so bili Polde MAČEK, Pepca KARDELJ, Angela OCEPEK. Adolf JAKHEL in Stane BOB-NAR. Organizirali so predavanja, zboro-vanja, tiskanje letakov in zbiranje mate-rialne pomoči. Skupine za Španijo je orga-niziral in vodil Stane BOBNAR. Iz občine je tako krenilo več tovarišev v Španijo.
1939. leta so v Jugoslaviji postavili koncentracijska   taborišča,    namenjena
komunistom. Aretiranojebilomnogotova-rišev pa tudi tovarišic. Tako sta bili v Bilečo odpeljani Pepca KARDELJ in Angela OCEPEK. Jože GAŠPERŠIČ je bil zaprt v Glavnjači v Ivanjici pa Franc KOCJANČIČ in Rudolf ŠIMENCA.
Na II. kongresu KPS je tovariš Edvard KARDELJ dejal: »Naša partija se je nau-čila povezovati na široki množični osnovi revolucionarni boj za socializem, s kon-kretnim vsakdanjim bojem Ijudskih množic za njihove ekonomske, politične, kulturne, nacionalne in druge interese. Naša partija je bila pred vojno številčno relativno majh-na, kar je razumljivo za globoko ilegalnost — toda po svojem vplivu med množicami in po svoji borbeni akciji sposobnosti, to se pravi, po sposobnosti dvigati množice v borbena gibanja, je bila močan faktor in njena dejavnost je bila kljub formalni ile-galnosti še kako legalna. llegalna partijska organizacija se je posluževala celega si-stema legalnih in pollegalnih organizacij-skih in borbenih oblik, prek katerih se je povezovala s širokimi Ijudskimi množica-mi.
Prav taka pariija pa je bila na našem območju. »Le taka širina delovanja partije v občini in predanost občanovstvari partije s1a omogočili, da je bilo na tem območju pred vojno večje število baz za ilegalne partijske tehnike, za delovanje KPS, za sestanke, za ilegalce in podobno. Že od leta 1933. dalje je obstajala baza za kurirje CK KPJ v Zadobrovi pri Tonelu KOKALJU, kasneje 1940. leta tudi v Zadvoru za zvezo z ilegalno tiskarno CK KPS je bil zadolžen tovariš KEBER. Pokrajinski komite se je sestajal pri Francu KUMŠETU, pri Jožetu MAZOVCU in Poldetu MAČKU so bili .sestanki CK KPS, v Zadvoru tudi sestanki okrožnega komiteja. Kvalitetačlanov KP in njihovo delo, razredna osveščenost pre-cejšnjega dela prebivalstva in izredna organiziranosl KP v tem kraju — značilno
Prihajali so z vseh slrani in brezštevilni so se zbrali na poti k enemu cilju (Foto: arhiv Nsk) 4
je, da tu ni bilo izdaj, je omogočilo, da je taka organizacija na našem območju slu-žila za delo KPS in KPJ in tako dobila širši ne samo iokalni pomen.
Za takratne razmere (v letu 1940) doka številna — na našem območju je živelo in delovalo približno 100 organiziranih komunistov, povezanih z naprednimi delavci, kmeti in inteligenco — je prav komunistična partija bila zaslužna, da je bilo v Sloveniji to območje eno prvih žarišč, morda celo najmočnejše, odpora proti okupatorju in začetka narodnoosvobodil-nega boja. Ob kapitulaciji stare Jugoslavije se že začne organizirano zbiranje orožja in drugega vojaškega materiala. Skupine so z vozovi odvažale vojaški material. Več kot 500 borcev se je 1941. in 1942. leta oboro-žilo že na terenu in odšli so s popolno opremo v Zaloško grupo, Molniško četo, II. štajerski bataljon, v II. grupo odredov ali v druge enote. Klerofašisti pa so takoj stopili na stran okupatorja in izdajstva. že 14. aprila 1941 so fašisti iskali tovariša KARDELJA in ženo Pepco, vendar ju niso dobili. Aretirali pa so vrsto drugih komuni-stov, med njimi tudi Jožeta MAZOVCA in še nekatere, ki so jih kasneje VOSOVCI osvobodili. Kmalu po kapiiulaciji Jugosla-vije je bil ustanovljen rajonski odbor OF v takratni občini Polje, ki je pričel ustanavljati terenske odbore OF. Kasneje je bil na območju sedanjih mestnih KS ustanovljen rajonski komite Moste in rajonski odbor OF, tako da je bila lakral močno organizi-rana mreža terenskih in uličnih odborov OF na celotnem območju današnje obči-ne. To območje je že v 1941. in 1942. letu dalo preko 800 borcev, do osvcboditve pa — po ocenah — približno 2.000 borcev. Skupno z borci in aktivisti je zveza borcev štela 1952. leia 4.600 članov; 526 jih je padlo v NOV, 59 talcev je bilo ustreljenih, 288 jih je umrlo v zaporih in inlernacijah in skoraj 100 je še drugih žriev fašističnega nasilja. 209 je nosilcev partizanske spo-menice, 12 je narodnih herojev in v prvi slovenski narodnoosvobodilni odbor je v Kočevju bilo izvoljenih 10 odposlancev iz naše občine.
V tako kratkem prispevku ni mogoče prikazali vsega dela, vseh akcij. vseh uspehov. pa tudi trenutnih neuspehov v delovanju komunislične partije in revolu-cionarnega vrenja pod njenim vodstvom v naši občini. Revolucionarno gibanje v občini, prispevek nekaterih članov, kot so Edvard KARDELJ, Ivan MAČEK in Luka LESKOŠEK, je na površje dvignilo take komuniste, kot so Jože MAZOVEC, Jože MOŠKRlC, Polde MAČEK, Pepca KAR-DELJ, Angela OCEPEK, Adolf JAKHEL, Tone TRTNIK, Franc ČERNE, Maks PERC, od katerih vsakogar bogato revolu-cionarno delo je prispevek zgodovini komunistične partije Slovenije v širšem, ne samo v ožjem smislu. Ob njih je zrastla še cela vrsta drugih pomembnih komunistov. Od 1930. leta dalje je Partija na našem območju neobremenjena s frakcionaš-tvom med seboj, delovala v skladu z na-prednimi smernicami višjih vodstev. celo vplivala na podlagi lastnih izkušenj, izhaja-joč iz svojega delovanja, na razvoj usmeri-tve, ki jo je že pred tem, še posebno pa, ko je prišel na čelo KP Jugoslavije, opredelje-val tovariš TITO«
Na svečani seji CK ZKJ je tov. Edvatd KARDELJ dejal: »V zgodovini človeške družbe so se zmeraj pojavljali vizionarji, ki so sanjali o tem, kako bi morala biti prihod-nost rešena tegob sedanjosti. Mnogi filo-zofi so po svojih subjektivnih nazorih tol-mačili svet in mnogi kritiki so odkrivali
Delo osvobaja (Foto: SG)
njegove napake. Mnogi razredi in druž-bene skupine so se borili, da spremene svoj podrejeni družbeni položaj. Zmeraj znova so se formulirale nove idejne kon-strukcije, modeli in ideali etičnih in huma-nističnih načel o odnosih med Ijudmi, da bi svet postal pravičnejši in boljši. Večina njih je na svoj način prispevala k razvoju druž-bene zavesti. Svet pa so mogla dejansko spreminjati tista gibanja in tisti razredi, ki so se za spremembo družbe borili s pra-vimi sredstvi in potmi, ki so ustrezale glob-Ijim spoznanjem resnice, izvirajoče iz objektivne nujnosti, kakortuditisti Ijudje, ki so znali oborožiti gibanja in razrede, ki so jim pripadali, s takšnimi sredstvi in spoz-nanji in ki so bili sposobni. da se proti stihij-ski nujnosti bore prav z njenimi Istnimi zakoni in sredstvi. Nobeni objektivni pogoji sami po sebi ne morejo spremeniti družbe, če človeška misel in spoznanje ne posta-neta zavestna ustvarjalca in uresničevalca sprememb. In nasprotno, zmaguje samo tisto gibanje, ki je sposobno spoznavati nujnost ter iskati v njej izhodiščno osnovo za revolucionarne spremembe. Prav tu se
začenja velika TITOVA VLOGA v zgodo-vini delavskega gibanja in narodov Jugo-slavije. Zakaj TITO je tista vodilna, ustvar-jalna osebnost našega revolucionarnega delavskega gibanja, ki je KP Jugoslavijo oborožila z največ spoznanj in sredstev, kar ji je zagotovilo uspehe in zmage.«
Vse velike odločilve, ki so jih jugoslo-vanski komunisti sprejemali v odločujočih zgodovinskih trenutkih, vse velike akcije, ki so jih vodili komunisti na čelu delav-skega razreda in vseh delovnih množic v izrednih zgodovinskih trenutkih, so neraz-druženo vezani s Tiiovim imenom in nje-govo ustvarjalnostjo. Težko je z besedami povedati pa tudi napisati, kaj vse za nas pomeni tovariš Tito. TITO je osebnost, ki se v zgodovini posameznih narodov redko pojavi, je osebnost, ki je zgodovini in ra-zvoju človeštva sposobna dati svoj dopri-nos, je osebnost, ki je sposobna na osnovi spoznavanja zakonitosti in odnosov v družbi, z izrednim znanjem znanstvenega socializma vplivati, da se odnosi spremi-njajo.«
27. MAJA 1942. LETA SEM POSTALA PARTIZANKA
Zjutraj je Marjanca vstala kot ponavadi. Bila je nerazpoložena. Nekaj težkega ji je ležalo na srcu. Ni povedala, kaj jo teži, le napravljala se je hitro, kot bi jo skrbelo, da ne bi zamudila službe. Žalostno je pogle-dovala po sobi, po kuhinji, po svojem domu, Se bolj žalostno se je ozirala na svojo staro mamo, ki je po smrti staršev skrbela zanjo in ki jo je imela zelo rada.
Prišla je ura odhoda, Marjanca je tiho in brez slovesa odhajala od doma. Ni šla v službo kot ponavadi, pač pa se je napolila k svojim prijateljicam, s katerimi se je domenila, da prav ta dan odidejo v partiza-ne. V srcu ji je igralo nepopisno veselje ob zavesii, da gre med borce in da se bo s puško v roku borila proti sovražniku.
Dopoldne so s prijateljicami uredile vse, kar je bilo potrebno. Skromno garderobo je stlačila vsaka v svojo mrežo in potem so nestrpno čakale trenutek, kc odidejo \z bele Ljubljane. Ura je tekla počasi. Časa je bilo na pretek. Marjanca, vsa nestrpna, bi najraje stekla še domov po slovo. Odšla je pravzaprav »po francosko«. Kaj neki si bo mislila njena stara mama? Saj ni niti vede-la, da Marjanca dela za OF, sedaj pa odide v partizane.
»Ne smem se poslavljati, jokala bo,« si je mislila. »Napisala ji born pismo in se ji zahvalila za njeno skrb. Pa še to, naj se pazi pred sovražniki in naj nikomur ne pove niti besedice, kam sem šla, sicer bi bila v veliki nevarnosti«. Pismo je bilo napi-sano, nesel ga bo Peter, ki ostane v Ljub-Ijani.
Marjanca, Milojka in Zlata so odhajale vsaka s svojo culico po cesti proti avtobu-sni postaji. Bile so zelo zamišljene. Čeprav vesele, ker odhajajo, jih je vznemirjala misel, da morda nikoli več ne bodo hodile po Ljubljani. Mlada srca so lahno drhtela. Hodile so mimo izložb, se v duhu poslav-Ijale, a nihče ni slutil, na kakšni poti so. Z občutkom, da so že skoraj partizanke, so ponovno korakale proti »Mestnemu domu« k avtobusu.
Ura je bila tričetrt na dvanajst. Ljudje so hodili mimo njih resnih obrazov. Ozirale so se po znancih. po prijateljih, ki so jih sreče-vale. Niso se poslavljale od njih, niso jim podale rok, čeprav bi to rade. Poslavljale so se v duhu od vsega lepega in grdega, kar je ostalo v Ljubljani.
Na postaji so avtobusi že čakali. Ljudje
V nove zarje (Foto: Aleš Babnik, VI. gimnazija)
so se pomenkovali o delu, o težavah, o vseh mogočih zadevah. Marjanca, Milojka in Zlata pa so tiho čakale na odhod. Še par minut in zapustile bodo belo Ljubljano.
Vavtobusu so sedele kot na trnih. »Kako neki bo na bloku? so se spogledovale. Druga drugo so bodrile. »Oh, da bi bilo to že mimo.« Sprevodnik že zapira vrata. »Odhod. Na svidenje bela Ljubljana, na svidenje, domači!«
»Odhajamo tiho, brez besed, a vrnile se bomo vesele. Ali se bomo vrnile? Bomo! Koi zmagovalci! Morda bomo pa ostale nekje daleč, nekje v gozdovih.« Vse te misli so spreletavale mlada dekleta. Odpovedati se udobju, dormu, mirnemu življenju, ni tako enostavno.
Vožnja po mestu je bila počasna. Ko so bili izven vrveža, je šlo hitreje. »Ali bomo prišle čez blok? Ali bodo morda Italijani spoznali, da imamo ponarejene dokumen-te?« Še nekaj težkih minut in proste bodo!
Prišli so na blok pri Polju. Vsi so morali iz avtobusa. Dekletom so se noge šibile in tresle. Bile so kot pijane, a treba se je ob-vladati. »Katega gre prva čez blok?« Mar-janca se je ojunačila. Stopila je med fašiste in brez besed pokazala ponarejeno dovo-Ijenje. Italijan je pogledoval njo, pogledo-val sliko na dovoljenju in nekaj mrmral. Marjanca je stala tam, kot na trnih. »Me je morda spoznal?« ji je prišlo na misel. Itaii-jan je mrmral močneje a nazadnje dejal: »Buono signorina,« in bilo je konec nevar-nosti. Tudi Milojka in Zlata sta jo dobro zvozili in tako so vse tri odšle naprej na javko.
Prispele so do hišice ob Ljubljanici. »Ali imate kaj čebel?« so vprašale. »Da, imamo 10 panjev, nekaj jih prodamo.« »Ste že pravi, kar v redu je šlo. Ali nam boste pre-skrbeli vi zvezo za naprej?« so nestrpno spraševale. »Kai v hišo pojdite, dekleia, se bomo takoj pomenili,« je odgovoril moža-kat. Dekleta so vstopila, se usedla za mizo in čakala gospodarja, ki je šel po zvezo.
Marjanca zagleda na omari koledar z datumom: 27. maj. Da, 27. maj, dan njene težke, a vendar zelo pomembne odločitve. Sklenila je, da bo pomagala partizanom. Bolničarka bo! Negovala bo ranjene borce. Pa tudi puško bo imela. Solze so ji zalile oči. »27. maja sem postala partizanka!«
Nekaj ji je še težilo srce. Pred leti ji je na isti dan umrl oče, čez nekaj let, prav tako na 27. maj, mati. A letos 27. maja je po-stala partizanka. »Kaj neki to pomeni? Vse na ta dan! Morda se bom tudi jaz nasled-njega 27. maja poslovila in odšla za oče-tom in materjo?« Ves pogum se ji je prelil v tlečo bolečino. Nili poslovila se ni od star-šev. Ni prižgala ene same svečke v slovo, niti ni položila cvetke na grob. Odšla je tiho, skrivaj. Saj se v skrbi in pripravah ni spo-mnila, da je prav danes tisli nesrečni dan, . tisti črni dan slovesov.
Gospodar se je vrnil. Čoln je bil priprav-Ijen in že so se peljale čez Ljubljanico. Na drugi strani jih je čakal pravi partizan s puško v roki in ttiglavko na glavi. Torej, so že med partizarti! Vse je šlo po sreči. Tudi pot do taborišča na Podlipoglav je bila kmalu za njimi.
Tam je bilo že veliko partizanov. Tudi dve tovarišici sta bili tam. Marjanca, Mi-lojka in Zlata so se jima pridružile in ob dobri večerji, kakršne v Ljubljani že dolgo niso imele, se niso počutile več tako osam-Ijene.
27. maj je počasi mineval, a nazadnje srečno minil. Marjanca, Milojka in Zlata so se počutile v partizanih srečne kot v veliki družini med brali in sestrami.
SILVA TAURER
IZ ŠOLSKIH KLOPI   IN Z DELOVNIH MEST
Tito
Jedinstvo i bratstvo,
Odanost narodu,
Slobodi i časti,
Istini i pravdi,
Partiji i radu,
Borbena su gesla
Radnoga naroda gradova i sela,
Ostvarena Tobom!
Zastavo Ti naša,
Tvojim putevima
Ičičemo smelo.
Tvoje veliko
Ostvaričemo delo.
VELIBOR RADISAVUEVIČ SAP Ljubljana
Pionirji med NOV
Domovina
»Iz ognja in pepela, iz krvi in solza se je porajala nova Jugoslavija. V tem okrutnem boju na življenje in smrt se je porajala tudi nova vojska, ki ji naši narodi niso mogli dati ničesar drugega kot svoje goloroke borce in brezmejno Ijube-zen.«
Zveza pionirjev Jugoslavije je bila ustanovljena v narodnoosvobodilnem boju na prvem antifašističnem zboru mladine Jugoslavije v Bihaču.
Prvi člani zveze pionirjev Jugoslavije so bili otroci, ki so zbirali pomoč za parti-zane, skrbeli za ranjene borce, opravljali odgovorne naloge pariizanskih kurir-jev, veliko jih je bilo tudi borcev, ki so s puško v roki branili svobodo svoje dežele. Mnogi so za domovino žrtvovali tudi življenje.
Med vojno so pionirji nastopali na partizanskih prireditvah in proslavah, pre-pevali so borbene partizanske pesmi, recitirali, igrali. Imeli so celo svoj časopis in svojo uniformo.
Danes nosijo titovko, kapo modre barve s peterokrako zvezdo in rdečo ruto. Preden postanejo pionirji pa morajo pod pionirsko in državno zastavo priseči, da bodo zavedno in vestno naredili vse, kar od njih zahteva pionirska organiza-cija. Pri tem jih vzpodbujajo Titove besede:
»Ko so to zahtevale okoliščine, so fantje in dekleta umirali v tisočih, vendar se niso vdajali sovražnikom. Tudi zdaj je treba pri mladi generaciji vzgajati te čudo-vite lasinosti: vdanost domovini, prekaljenosl, čvrsiost tudi v boju in nenehno težnjo k boljši prihodnosti.«
TATJANA KREVELJ, 7.c OŠ Karla Destovnika-Kajuha
Domovina je naša majka, koja nas brižno čuva. Sretna sam što u njoj, sunce slobode sija.
Jugoslavijo, zemljo mira, u tebi su Ijudi sretni svi. Tvoja lepota srce mi dira, tobom se svuda ponosimo mi.
Zato volim domovinu svaku stopu, svaki kamen, nikada i nikome nečemo dati da ugasi njezin plamen.
JOŽICA VIDOŠ Saturnus
RAZMIŠLJANJE O VOJNI IN MIRU
Naša generacija ni doživela vojne. Njene strahote poznamo le iz knjig, filmov in pripovedovanja preživelih borcev pa tudi babic in dedkov. Mi otroci smo bili rojeni in odraščamo v miru.
Stara mama mi je veliko pripovedovala o vojni. Prva svetovna vojna je terjala življenja le na frontnih črtah, v zaledju so jo občutili le v brezposelnosti in lakoti. V drugi svetovni vojni so možje in žene odšli v gozdove, doma so ostali otroci in starčki. Toda nemški škorenj je prišel v vsako vas. Ljudje, ki so ostali doma, so trpeli tudi pod terorjem domačih izdajalcev. V tej vojni se je pojavila nova oblika nasilja — koncentracijska taborišča. Tudi moj stari oče je bil v Gonarsu in na Rabu. Vrnil se je bolan in izčrpan. Posledice so mu ostale za vse življe-nje.
Koliko gorja prinese vojna! Na froniah je padlo na tisoče vojakov, v taboriščih je umrlo nešteto Ijudi. Prelito je bilo morje krvi in solza. Toda mnogi so siisnili zobe in mislili na boljše čase — na mir.
Želim si, da ne bi bilo nobene vojne več na svetu in da bi Ijudje vseh narodnosli živeli v miru in prijateljstvu.
MATEJABURNIK,8.a Oš Toneta Trtnika-Tomaža
Na trdnih temeljih rasie mladi rod (Foto: N.
DOBER DAN, TASCA
Sreča, po kateri je hlepela Majda, je šla po zlu. Njeno življenje z Vilijem se je spre-vrglo v nenehno spopadanje med dvema voljama in v tem spopadanju je bila vedno v podrejenem položaju. Črne misli so ji ro-jile po glavi in naravnost obsedena je bila od razmišljanja. Toda ni se mogla sprijaz-niti z mislijo, da bi pustila stanovanje in vse drugo.
Vili ni bil nikoli prost. Dolgo je oslajal v lovarni in ko se je vrnil domov, je delal pozno v noč. Vedno je nekaj premikal, popravljai avto ali pa urejal zbirko starih kovancev. Majda se je dolgočasila v pu-stem stanovanju, brala časopise, še zlasti pa oglasne strani ter premišljevala o tem, ali ne bi raje odšla nekam daleč, kamorkoli.
Bila je še trda tema, ko je vstala. Zakurila je v štedilniku in se predaia sanjarjenju. Resen Vilijev glas \z sobe je prekinil njen sladki beg. Slišala ga je stopiti proti vra-tom. Nekaj trenutkov pozneje je že stal na pragu.
»Kaj res odhajaš?«
Sunkoma je vstala.
»Vse to je lepo in prav.«
Majda je poskočila. »Niti za trenutek ne pomisliš name!« ji je prekipelo. »Dovolj mi je tega, da ravnaš z menoj kot s služkinjo. Kar naprej se norčuješ iz mene!«
»To pa kar sama sebi pripiši. Nihče te ne sili, da ostaneš tu.«
•    »In vsemu naj bi se odpovedala, kaj? Tako neumna pač nisem.«
»Bojim se, da ti je edino vodilo pohlep,« je rekel popolnoma mirno.
»Kakor hitro dobiš nekaj, hočeš še več. Nič te ne zadovolji in bojim se, da te nič tudi ne bo.«
»Jaz, da bi bila pohlepna? Kako si drzneš? Nikdar nisem bila in nikoli ne bom!«
Vili se je zasmejal.
»V obup me spravljaš, draga Majda. Ne jezi se! Obleci se, potem greva.«
»S teboj ne pojdem! Zaničujem te. Pojdi in pusti me na miru. Preziram te, prezi-ram...«
Vrgla se je na posteljo in zajokala.
Začelo se je daniti. Široko okno ie nudilo pogled na pokrajino, zavito v prebujajoče jutro. Kot v zgodnjem otroštvu, ko človek ne verjame, da je na svetu še kaj, razen sreče: čudovita podoba, polna miru in zadovoljstva. S soncem se je ta začela spreminjati, najprej tu, potem tam, dokler slika ni bila več mirna in tiha, temveč polna življenja. Vse naokoli se je razkošalil gozd toplih, nadahnjenih barv.'
»Najbrž se ti ne bo ležko seliti, kaj?« jo je po krajšem molku nagovoril Vili.
»Hvala,« je bilo vse, kar je Majda spra-vila iz sebe in zvenelo je nekoliko žalostno. Nepričakovano naglo je vslala in se napo-tila k vratom.
»Ali naj dobim koga, ki bo gospo odpeljal na njen dom?«
»Hvala za vašo dobro voljo, gospod.« Odprla je vrata ter se za hip ozrla v sveže jutro.
Viliju se je komaj opazno sprostil resni obraz, toda njej sprememba vseeno ni ušla. Zdelo se ji je celo, da je ujela senco žalosti, ki se je pojavila na njegovih ustni-cah.
Ponudil jj je roko. »Zdaj je vse pozablje-no,« in zaprl vrata. Brž je stopil pc dve skodelici in jih postavil na mizo ter na il
8
kavo. Počasi sta pila kavo in molčala. Majda je opazovala sončne pramene, ki so se pletli med visokim drevjem. Ravna, visoka drevesa so se ji zdela kot molčeči stražarji. Toda, stražarji česa? Vili se je oziral po kuhinji in kdaj pa kdaj globoko zajel sapo. Upal je, da bo ona prekinila molk. Hotel je že oditi, vendar se je še obr-nil k njej in jo gledal skozi dišečo meglico kave.
»Nikar ne bodi taka, Majda,« se ji je nasmehnil nad plamenčkom vžigalice. Meni se zdi imenitno, kadar se spomnim, kako te je prvič ta kraj očaral. Takrat si se odločila, da oslaneš za vedno tu. Se spomniš...«
Majda se je morala nasmehniii. Obraz ji je zasijal, v očeh so se prižigali zeleni plamenčki. Pomislila je: »Vili je včasih čuden in trd, toda pod tem oklepom iz zgla-jenega jekla ima zlato srce. Kje sva že ostala?« je zagostolela.
»Bila si očarana. Topoli na bregu potoka so li razburkali domišljijo, primerjala si jih z Ijubeznijo. No, takrat si sklenila živeti z menoj in deliti dobro in slabo. Kako se ne bi spomnil: plesala si po trati in prepevala. Vse, kar mi je vzela mladost, je dala bajka, a kar mi je ostalo, sem razdelila rožam... S perutmi hrepenenja si hotela poleteti. Neznano kam. In tako vidiš... Torej... Človek ne more imeti vsega,« ji je še bre-
zbrižno vrgel pod noge. »Ce ti je to v olaj-šanje. Ne bom poskušal vplivati na tebe ne tako, ne drugače.«
Bila je nekje v njegovem skritem dnu še vedno tisto čudovito dekle, brez katere ne bi mogel živeti. V isti sapi pa se mu je zdela nevrednica, ki ga je opeharila za najlepša čustva. Ta dvojna resnica je bila vir nje-gove bolečine, ki jo je poirjeval s smehom. Dokler ena teh resnic ne bo prevladala in ubila druge, bo iskal miru in soglasje dveh duš, ki dajeta druga drugi notranji mir in potrebo za delo. Kako naj ji razloži svoj polom? Saj ne bo razumela... in on je prešibak, da bi nosil resnico.
Stenska ura je zmotila tišino v kuhinji — udarila je sedem.
Sedaj je čutil kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsak sebi. Zaradi njegove ali njene nečimrnosti? Preveč sla si sorodna in hkrati premalo. Kakor jez je segal molk od enega do drugega in zapiral življenje, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta.
»Mar res misliš, da sem čisto brez srca? Morala bi se naučiti spoznavati značaje Ijudi, draga.«
»Zaničuješ me, kaj!« je zakričala in ga pogledala naravnost v oči. »Hočeš...« hišni zvonec je kakor ostro rezilo na mah prerezal njeno misel. Nenadoma sta si nasmehnila. Mora se je umaknila za špan-sko steno, neresničrta kakor sen po dolgo-trajnem spancu. Zunaj so se v listju ogla-šali ptiči in slišati je bilo korake. Hkrati sta stekla k vratom, na pragu je stala tašča.
JOŽE RIBIČ Moste
SEJEMO, SEJEMO...
Sejem bil je živ. Sejali smo po dol-gem in počez. Saj ni bila huda seja, zasejali smo 14 pravilnikov, 9 dopolnil samoupravnega sporazuma o združe-vanju v delovno organizacijo, posejali tri probleme za odbor delavske kontro-le, znanslveno ocenili vratarsko in pro-tipožarno službo. Saj več časa nismo imeli. Ura je bita štirinajst. Ob dveh se gre pa domov!
Začeli smo ob 7.25. Bili smo sicer vsi že ob šestih na mestu. ampak kaj: ju-tranji kofetek, pa prenekateri na veliko potrebo takoj zatem, pa komenlar včerajšnje tekme, TV programa, pa gobarska debata o včerajšnji nedelji, pa kdo s katero na novo in delovna urica je bila mimo.
Za nameček so brhke tajnice dosta-vile »franco na mizo« dodato gradivo za sejo in takc smo se lahko zbrali.
Poldrugi kilogram gradiva — predlo-gov pravilnikov — bi mi prišel prav za peč v vikendu, sosedova Nataška me je pa ludi prosila za papir ob akciji Rdečega križa.
Seveda je bil predsednik odsoten. V inozemstvu. Drugi namestnik pred-sednika se je ulegel v foteljček za tristo jurjev in pred nami je zdrdralo vseh 14 pravilnikov. Poleg sedeči Geofinij se je hotel sicer nekaj pridušati nad trinaj-stim — ker dela v financah, mu ni bilo vseeno, če se včlanimo oz. postanemo sopodpisniki sporazuma o cenah copat, če pa delamo težke stroje. Vendar je Geofinij kot vsi drugi dvignil svojo  od  kenta   porjavelo  desnico.
Krasno, pravilniki in sporazumi so mimo. In moj zavojček Astorja se pridno prazni. Seveda, sedim poleg Georgine, ki pridno piše zapisnik. Ga mora biti vsaj za 16 strani, mi je zaupala in vmes pridno nezavedno segala po mojem Aslorju. (Mimogrede: »organizi-ra« mi ga trgovski potnik Georgin.)
Drugi podpredsednik Geofratovič prepusti mesto delovnega predsednika Geofantu — mora namreč v svojo pi-sarno podpisat enega od pravkar spre-jetih pravilnikov. (Če sem ga videl čez pet minut v našem bifeju, je to moj pro-blem.)
Dopolnila so mi že v osnovni šoli delala preglavice. Ko sem večkrat imel »dopolnilni puk« (mama je temu rekla: zaprt si bil po šoli zaradi nerednosti in tepeža!), si dopolnil nisem znal pred-stavljati. Dopolnil sporazuma, ki sem ga sam sestavil, pa že tako nimam kje prepisati. Zato sem glasoval ZA.
Trije predlogi za našo delavsko kon-trolo pa se glasijo:
Ali je šporina sekcija res že porabila ves proračun za letos? (pojedina z zobatcem na finski način) Ali je vratar Geoden med nočno službo popil res samo liter »starčka«? Ali je naš služ-beni avto minulo soboto peijal našega propagandnega v Split na jastoga? Eha, to je pa že preveč za mojo glavo. Kaj takega se dogaja v naši TOZDAR-Nl? Sem samo delegat delavskega sveta. Prvič slišim, pa ti?
JAGR