UMRL JE DR. JOSEF STUMMVOLL
Miloš Rybdf
V svojem rojstnem kraju Baden pri Dunaju je 22. marca 1982 umrl upokojeni generalni ravnatelj Avstrijske nacionalne biblioteke dr. Josef Stummvoll. Bil je svetovno znan bibliotekar, saj je deloval na treh kontinentih, poleg tega pa je imel posebne stike s slovenskim bibliotekarstvom, zato je naša dolžnost, da se ga spomnimo v našem glasilu.
Rojen je bil 19. avgusta 1902 v Badnu, kjer je končal tudi šolanje z maturo na realki. Nato je študiral na tehniški visoki Šoli na Dunaju in postal dipl. inženir kemije; iz te stroke (fizikalna kemija) je izdelal tudi prvo doktorsko disertacijo. V letih 1925—1939 je služboval v Leipzigu v »Deutsche Bucherei«, ki je od 1913 dalje nacionalna knjižnica za Nemčijo in zbira nemške publikacije iz vsega sveta. Vmes je bil 1926 znanstveni asistent v knjižnici Inštituta za svetovno gospodarstvo in pomorski promet v Kielu. V Leipzigu je opravil bibliotekarski strokovni izpit in se vpisal na tamkajšnjo univerzo (ker je opravil maturo na realki, je moral pred vpisom opraviti izpit iz latinščine in stare grščine), kjer je poslušal predmete; filozofija, politična ekonomija in veda o časnikih (Zeitungswissenschaft). Iz zadnjega predmeta je obranil svojo drugo doktorsko disertacijo, v kateri obravnava nemške časnike s posebnim ozi-rom na njihovo poročanje o tehniki. Nekdanji rektor univerze v Leipzigu je po nalogu turške vlade organiziral izgradnjo agronom-sko-veterinarske visoke šole s 5 fakultetami v Ankari, za ravnatelja knjižnice na tej visoki šoli pa je bil izbran dr. Stummvoll, ki je izdelal načrte zanjo in 1933 odpotoval z 18.000 knjigami v Ankaro, kjer je organiziral izgradnjo, opremo in strokovno ureditev knjižnice. Za Turčijo so bile tedaj nove knjižnice posebno važne, saj so komaj pet let pred tem uvedli latinico kot obvezno pisavo in zato za novo generacijo stare knjige niso bile uporabne. Leta 1937 se je dr, Stummvoll vrnil v Leipzig in 1939 se je poročil s Svedinjo Luiso
244
Knjižnica 2(1(1902)3-4
Thorngren (spoznal jo je v leipziški čitalnici). Istega leta je odšel v Berlin kot pomočnik ravnatelja knjižnice Državnega patentnega urada, ki je tedaj obsegala 400.000 zvezkov in več kot 9,000.000 patentnih spisov in je bila največja tehniška knjižnica v Evropi. V tem času je že izbruhnila druga svetovna vojna in tudi dr. Stummvoll je bil mobiliziran; ob kapitulaciji Nemčije je bil tudi v ruskem ujetništvu do oktobra 1945.
Leta 1946 je stopil v službo v Avstrijski nacionalni biblioteki na Dunaju, kjer je (s prekinitvami zaradi dela v inozemstvu) deloval do upokojitve. Se istega leta je postal pomočnik generalnega ravnatelja, naslednje leto višji bibliotekar in leta 1949 generalni ravnatelj knjižnice. Dr. Stummvoll je v teh dveh funkcijah uvedel mnogo reform. V prvih letih po vojni je bilo npr. na naročeno knjigo treba čakati 2 do 3 dni, od 1947 samo nekaj ur (pozneje so ta čas še skrajšali); nekaj 10.000 zvezkov starega fonda so katalogizirali in 15.000 naslovov periodike, ki že leta ni bila vezana, so vezali ali vsaj opremili z mapami. Izpopolnili so avstrijsko nacionalno bibliografijo in dr. Stummvoll je vedno branil njen obstoj in poudarjal njen pomen kot znak avstrijske neodvisnosti od Nemčije. Knjižne novosti so objavljali tedensko. Oživeli so tečaji za bibliotekarsko izobraževanje. Leta 1946 so obnovili strokovno organizacijo, ki ni delovala od 1920. Knjižnica je uvedla obsežno razstavno in publicistično dejavnost. Leta 1948 so s sodelovanjem 72 uslužbencev uvedli štetje in merjenje knjig in so pri tem našteli 1,332.815 zvezkov in 34.506 tekočih metrov. Kot generalni ravnatelj knjižnice se je dr. Stummvoll lotil številnih prezidav, dozidav in obnovitev, restavri-rana je bila tudi reprezentativna baročna slavnostna dvorana (Prunksaal). Posebno važna akcija je bila prepisovanje starega kataloga iz let 1501—1929 (Palatina-Katalog), ki je bil na težko čitljivih listkih velikega formata nedostopen za obiskovalce; v letih 1959—1967 so na električno povezanih pisalnih strojih za vsak listek pretipkali pet kopij in pri tem prepisali okrog 1,300.000 starih listkov, da so od tedaj na voljo obiskovalcem.
V letih 1948—1949 je bil več mesecev v Združenih državah Amerike, kjer se je seznanjal s tamkajšnjim bibliotekarstvom; ob povratku je obiskal še najpomembnejše angleško, skandinavske in švicarske knjižnice. Organizacija UNESCO ga je v letih 1952—1953 v okviru programa tehnične pomoči poslala v Teheran, kjer je bil svetovalec iranske vlade za bibliotekarstvo. Tam je preuredil knjižnico medicinske fakultete (uvedel je decimalno klasifikacijo in knjižnico opremil z drugimi pomagali), da je bila vzor za druge knjižnice v državi, obiskoval je druge iranske knjižnice in dajal nasvete za izboljšanje poslovanja, skrbel pa je tudi za strokovno izobrazbo
Knjižnica 26(1962)3-4
245
bibliotekarskih kadrov. Zadnje je bilo posebno težavno, ker je imelo osebje v knjižnicah zelo različno temeljno izobrazbo, saj v Iranu takrat ni bilo obveznega šolanja. Kljub temu je dr. Stummvoll zbral na tečajih 200 obiskovalcev. Ob izteku svoje naloge v Iranu je dr. Stummvoll podal obsežno poročilo, v katerem je tudi kritično ocenil tovrstno tehnično pomoč deželam v razvoju. Kot generalni ravnatelj avstrijske nacionalne knjižnice in vodilni funkcionar avstrijske bibliotekarske zveze je dr. Stummvoll obiskoval zborovanja nemških, Švicarskih in italijanskih bibliotekarjev ter zasedanja IFLA in FID, v mednarodnih strokovnih krogih pa je postal posebno znan po svojem poročilu iz Irana. V letih 1958—1964 je bil podpredsednik IFLA.
Generalni sekretar Organizacije združenih narodov Dag Ham-marskjöld je leta 1959 povabil dr. Stummvolla, da je prevzel vodstvo knjižnice svetovne organizacije v New Yorku. Knjižnica je v skladu z organizacijo, kateri je pripadala, imela uslužbence iz različnih držav, ki so govorili 50 jezikov. V času Stummvollovega vodstva so zgradili novo poslopje za knjižnico; zgradba ima 6 etaž, od katerih so 3 pod zemljo, na vrhu pa je Se poseben prizidek za velike prireditve; knjižnica nosi ime tragično preminulega generalnega sekretarja OZN (Dag Hammarskjöld Library). Kot vodja knjižnice OZN je dr. Stummvoll obiskoval svetovne knjižnice, ki so kot depozitarne knjižnice hranile material OZN. V štirih letih, ki jih je dr. Stummvoll preživel v New Yorku, je ostal še vedno generalni ravnatelj Avstrijske nacionalne biblioteke, zato je dobival pri OZN večmesečne dopuste, da je na Dunaju urejal potrebne zadeve.
Leta 1963 se je vrnil na Dunaj in bil 1967 upokojen. Avstrijska nacionalna knjižnica je leta 1966 dobila novo čitalnico za knjige z 200 sedeži in čitalnico za periodiko s 60 sedeži, pnevmatično pošto, priročno knjižnico z 10.000 zvezki in s 3000 naslovi tekočih revij. Ob odhodu v pokoj so ga domači in inozemski kolegi počastili z obsežnim Zbornikom — Festschrift Josef Stummvoll, Wien 1970, XVI + IX + 898 str. (prim, oceno v knjižnici XVII/1973, str. 174 do 176). Po upokojitvi je Se naprej zahajal v Avstrijsko nacionalno biblioteko, deloval v strokovnih društvih in pri reviji Biblos, ki jo je sam ustanovil 1952.
2e od dijaških let je dr. Stummvoll zahajal v LaSko in tako sem se z njim seznanil. Ko je bil že upokojen, smo se dogovorili za obisk v Ljubljani. Tedaj je 17. maja 1971 predaval v NUK o zakladih Avstrijske nacionalne biblioteke. Pri kosilu je pri »Vitezu-« nastal osnutek za članke o slovenskem bibliotekarstvu za revijo Biblos, zvečer pa je tedanji avstrijski generalni konzul dr. Riesenfeld pri-
246
Knjižnica 26(11182)3-4
„•edii sprejem kakor ob kakšnem državniškem obisku. Naslednje leto smo mu s prijatelji iz Laškega vrnili obisk v Badnu in tedaj sem imel priložnost, da sem si pod njegovim vodstvom lahko temeljito ogledal avstrijsko nacionalko. V naslednjih letih je bil na počitnicah v Rogaški Slatini in tedaj si je vedno še kaj ogledal, tako npr. Studijsko knjižnico v Celju, novo knjižnico v Velenju in tovarno Gorenje, Pleterje ter še mnogo drugega. Zanimivo ga je bilo ob takih srečanjih poslušati, saj je rad pripovedoval o svojih številnih potovanjih po svetu (razen Avstralije je obiskal službeno ali zasebno vse kontinente).
Ideja o prikazu slovenskega bibliotekarstva v Biblosu, ki je nastala 1971 pri »Vitezu«, je skoraj zaspala. Ko pa je bilo 1973 izvoljeno novo vodstvo DBS, je pod vodstvom dr. Berčiča 10 avtorjev pripravilo članke o slovenskem bibliotekarstvu, ki so bili natisnjeni v Biblosu 1975, št. 3 in 4, skupaj pa pod naslovom »Das slowenische Bibliothekswesen«, Wien 1976 kot 84. zvezek serije Biblos-Schriften.
Tako smo po zaslugi dr. Stummvolla prišli do prikaza slovenskega bibliotekarstva, ki ga nimamo niti v slovenščini. Prof, F. Dobrovoljc je delo takole označil: »Izredno mikavna, pomembna in dovolj reprezentativna publikacija, s katero je slovensko biblio-tekarstvo prvič v svoji zgodovini v taki razsežnosti prestopilo državno mejo in je s temeljitim svojim prikazom namenjeno tujemu občinstvu in preko nemškega jezika tudi zainteresirani mednarodni javnosti« (Knjižnica XX/1976, str. 155—-153). Ko so članki izšli tudi v Biblos-Schriften, sta se izdajatelja dr. Stummvoll in dr. Walter Wieser pripeljala v Ljubljano in na kratki slovesnosti razdelila avtorjem in prevajalcu dr. V. Bohincu avtorske izvode. Tedanji predsednik DBS prof. Maks Veselko je v govoru rekel: »Dunajski kolegi so nam pomagali odriniti vrata, skozi katera želimo stopiti v svet« (prim. Knjižnica XX71976, str. 214—215). Dr. Stummvoll je pa tedaj izjavil, da bo publikacijo poslal kanclerju Kreiskemu kot dokaz dobrega sodelovanja s Slovenci. Ko sem Čez dve leti obiskal dr. Stummvolla v Badnu in smo spet bili v avstrijski nacionalki, mi je rekel: »Slovenci ste pri Biblosu prebili led za Jugoslavijo, sedaj so dobili svoj zvezek še hrvatski bibliotekarji, pa je šlo pri njih že mnogo laže« (prim, oceno v Knjižnici XXIII/1979, str, 163—164).
V zadnjih letih je prihajala v Rogaško Slatino samo žena z obema hčerkama (sin-zdravnik ni zahajal v Slovenijo), po tem smo spoznali, da mu moči počasi popuščajo. V septembru 1980 sem bil na kongresu zgodovinarjev v Aggsbachu; takrat sem ga poklical po telefonu in tedaj sva poslednjič govorila, V letošnjem marcu sem dobili sporočilo o smrti, želel si je tih pogreb. Pokojnikova vdova je dobila na stotine sožalnih izjav, Avstrijska nacionalna biblioteka
KriJUnlca 20(1982)3-4
247
in Zveza avstrijskih bibliotekarjev pa tudi. V nekrologu v Biblosu (1982/2) je dr. W. Wieser opisal svoje 28-letno sodelovanje pri Biblosu in omenil željo pokojnika, da bi v Biblosu prikazal biblio-tekarstvo tistih »nasledstvenih držav« nekdanje Avstro-Ogrske, ki so v strokovnih publikacijah bolj mačehovsko obravnavane. Pri tem (poudarja dr. Wieser) gotovo niso vsi avstrijski kolegi vedno tako mislili kot pokojni. Nasprotno pa kot izraze hvaležnega priznanja dr. Wieser navaja ravno sožalno brzojavko Društva bibliotekarjev Slovenije, kjer je zapisano, da je »pokojni pri sodelovanju za publikacijo o slovenskem bibliotekarstvu pokazal toliko prijateljske naklonjenosti, da nam bo ostal v trajnem spominu«.
248
Knjižnico 26(l!ia2)3-4