GLAS
LETO XXI. ŠT. 49 (1013) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 15. DECEMBRA 2016
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
foto  dpd
  Zahvalna maša ob 40. obletnici Sveta slovenskih organizacij
“V povezanosti je življenje, 
v razdeljenosti je smrt”
GORICA 
  tirideseto obletnico obstoja in delovanja je
Svet slovenskih organizacij v nedeljo, 11.
decembra, obeležil z zahvalno sveto mašo
v cerkvi sv. Ignacija na Travniku v Gorici. Vodil
jo je goriški nadškof msgr. Carlo Roberto Maria
Redaelli, ob njem so somaševali - poleg škofo-
vega vikarja za slovenske vernike v goriški škofiji
Karla Bolčine in dekana Marijana Markežiča - še
trije “gostje”: ljubljanski nadškof msgr. Stanislav
Zore, nadškofijski tajnik Boštjan Prevc in g. Aleš
Rupnik iz škofije Koper. Cerkev na Slovenskem
je tako resnično počastila krovno organizacijo,
potrdila njene usmeritve in spodbudila nadal-
Š jnja prizadevanja. Evharistične daritve so se vlepem številu udeležili predstavniki in člani raz-vejene družbene in kulturne stvarnosti sloven-
ske narodne skupnosti iz Goriške, Tržaške in Vi-
demske. Med izvoljenimi predstavniki v krajev-
nih upravah omenimo vsaj podpredsednika
deželnega sveta FJK Igorja Gabrovca in goriško
občinsko svetnico Marilko Koršič. Posebno lepo
je bilo videti vse dosedanje predsednike: Dam-
jana Paulina, Marijo Ferletič, Sergija Pahorja,
Draga Štoko in Walterja Bandlja, ki smo jih po
maši ujeli v objektiv s škofoma (slika zgoraj) .
Goriški nadškof se je na začetku zahvalil vod-
stvu
krovne
organi-
zacije za
povabilo
ter ji zaželel, da bi nadaljevala pot, ki povezuje
vse slovenske dejavnosti v Italiji, ki najdejo smi-
sel in izvir svojega življenja v vrednotah evan-
gelija. “Naj vas Gospod blagoslovi! V božičnih
dneh pa naj mir iz Betlehema napolni vaše duše
in vaše domove”!
Zbrane je s čvrstimi duhovnimi mislimi v ho-
miliji nagovoril msgr. Zore. Na tretjo adventno
www.noviglas.eu
40 let Sveta slovenskih organizacij
Dosedanji predsedniki z nadškofoma po zahvalni maši v Gorici
nedeljo, ko cer-
kveno bogoslužje
že poziva, da bi se
veselili v pričako-
vanju Božiča, je
poudaril, da “je
Gospod blizu”.
Njemu se zahval-
jujemo za 40 let
Sveta slovenskih
organizacij in za
vse tisto, kar je
SSO ustvaril skozi
leta “po navdiho-
vanju od zgoraj
in po prizadevanju posameznikov”. Pokomen-
tiral je nedeljska berila in se še zlasti ustavil pri
liku Janeza Krstnika: ta je pozival h kesanju in
k spreobrnjenju ter kazal na Jezusa iz Nazareta,
ki “išče grešnike, je usmiljen z njimi, ozdravlja
bolne, odpira oči slepim, deluje čisto drugače,
kot je pričakoval Janez Krstnik”.
/ str. 3
Msgr. Stanislav Zore Walter Bandelj
Svet okrog nas15. decembra 20162
Povejmo na glas
Volonterstvo gradi lepši svet
  e pred dobrimi tridesetimi leti je Orga-
nizacija združenih narodov namenila
volonterstvu svetovni dan, ki naj nas
vedno na novo spominja na to plemenito člo-
vekovo delovanje. Delovanje za druge, prosto-
voljno dajanje vsakršne pomoči ljudem v sti-
ski, nagnjenje torej, ki se še kako ujema s spo-
ročilom adventa, naj po svojih močeh gradi-
mo božje kraljestvo na zemlji. In to kraljestvo
ni nekje v oblakih in od nas odmaknjeno ali
celo težko doumljivo, to kraljestvo je prepro-
sto v tem, da pomagamo sočloveku in naredi-
mo nekaj zanj, če ne drugače vsaj s prijazno-
stjo in iskrenim pozdravom. V tem smislu je
volonterstvo mnogo stvari, kot je zapisano v
njegovi temeljni listini: podpira pobude za
mir in se za mir zavzema, uresničuje humani-
tarno pomoč, pozorno spremlja stanje in ure-
sničevanje človekovih pravic in si prizadeva
za uspeh nepridobitnih organizacij na po-
dročju sociale. Kako nujne so pobude za mir,
saj vojn ne manjka in žal ne manjka pre-
pričanja, da so nujne in neizbežne. Kako nuj-
na je humanitarna pomoč, saj ne manjka rev-
nih in lačnih in tistih, ki niso deležni osnovne
zdravstvene oskrbe. In ne nazadnje, kako ne-
lahka je usoda človekovih pravic in kako so te
pogostoma teptane. In volonterstvo oziroma
prostovoljstvo je dosti bolj razširjeno, kot se
zdi, saj je npr. v Italiji več kot 6 milijonov oseb
ter več kot 40 tisoč združenj, še posebej ver-
skih, ki darujejo svoj prosti čas, v največji meri
za socialno in zdravstveno pomoč. Mesečno
naj bi volonter namenil drugim okrog 20 ur,
in to v okviru društev ali kot posameznik, ker
je dela ogromno: varstvo otrok, nega ostarelih
in bolnih, pomoč v kuhinjah za lačne in sploh
pomoč v vsem, kar ljudje tega časa najbolj po-
trebujejo. Potrebujejo pogovor, ki jim prinese
olajšanje, potrebujejo obleko in denar, potre-
bujejo potemtakem dejanja dobrodelnosti, ki
je eden od osrednjih temeljev verskega
izročila. In versko izročilo zavrača vse, kar do-
brodelnost ni, zavrača misel zgolj nase,
mržnjo, zavist in sovraštvo do drugega človeka
in sploh do vseh ljudi, toliko bolj zavrača
vsakršno nasilje in ukinja večvrednost bogatih
nad revnimi, čeprav je le-ta v svetu zakorenin-
jena in vsak dan vplivnejša. Še več, versko
izročilo predlaga, naj od njega ne prejemamo
pomoči zgolj zase, ampak naj tudi mi poma-
gamo drugim, naj torej spremenimo svoje le-
pe misli in čustva v lepa dejanja za druge, kar
vse je prav volonterstvo. In za volonterstvo so
tisti, ki v njem delujejo, bogato poplačani, saj
izjavljajo, da se počutijo dosti bolje, odkar po-
magajo drugim, spoznali so celo vrsto drago-
cenih ljudi in so v svoje dobro prelomno spre-
menili svoj pogled na svet. Pomenljivo je, da
se volonterstvo s svojim delom ne ponaša,
čeprav bi bil svet brez njega gotovo mnogo te-
mačnejši. Pač pa vabi v svoje vrste vse, ki hre-
penijo po smislu, tem najvišjem cilju člove-
kovega srca, cilju, ki nam ga v tem prevečkrat
neprijaznem svetu do zdaj še ni uspelo doseči.
Janez Povše
Ž
Predsednik republike Borut Pahor je v ponedeljek, 12.
decembra, z redom za zasluge odlikoval revijo Acta
Carsologica. Medalje za zasluge pa je vročil Urški
Gallos, Živi Gruden, Luigii Negro, Ignaciju Vojetu in Zinki
Zorko.
Živa Gruden in Luigia Negro sta odlikovanje prejeli za
prispevek k utrjevanju slovenske identitete v Benečiji
oziroma Reziji.
Luigia Negro je nosilka slovenstva v Reziji, so zapisali v
obrazložitvi. Že od leta 1990 deluje v Zvezi slovenskih
kulturnih društev v Reziji, kjer daje pobude za različne
kulturne prireditve, 14 let je bila predsednica
kulturnega društva Rozajanski Dum. Vodi društvo
Muzej rezijanskih ljudi, piše članke za slovenske
časopise v zamejstvu ter sodeluje pri pripravi slovenskih
tedenskih radijskih oddaj, kot sta Te rozajanski glas in
Okno na Benečijo. Skoraj desetletje je bila občinska
svetovalka v Reziji, kjer je skrbela za občinsko knjižnico.
Bila je tajnica lokalnega turističnega društva in kot
pobudnica tudi sodelavka v projektu Spoznati Rezijo
od leta 1991. Od leta 2009 je predsednica slovenske
krovne organizacije SKGZ za videmsko pokrajino.
Živi Gruden je predsednik Pahor podelil medaljo za
izjemen prispevek k utrjevanju temeljev slovenske
jezikovne in kulturne identitete v slovenski Benečiji, saj
je kot šolnica desetletja skrbela za ohranitev in razvoj
slovenske besede v Beneški Sloveniji, predvsem pa si
je vedno prizadevala, da bi slovenska beseda tudi v
Benečiji iz zasebnosti stopila v javnost, tudi njena
zasluga je, če je danes dvojezična šola v Špetru
stvarnost.
Obema nagrajenkama iz srca čestitamo tudi v imenu
naših naročnic in naročnikov kot tudi v imenu celotnega
uredništva Novega glasa!
Prejeli smo (glej gloso Za spravni objem, Primorski dnevnik, 13. X. 2016)
Tridelni odgovor zgodovinarju
Jožetu Pirjevcu (2)
  naj odgovorim še na nekaj
tvojih žgočih vprašanj.
Sprašuješ me, dragi Jože, za-
kaj sem se postavila (in se še po-
stavljam – dodajam jaz) v bran člo-
veka, katerega preteklost ni bila
brezmadežna. In nadaljuješ: Ne
morem si predstavljati, da bi o njej
ne vedela, saj je leta živel v Sežani
in tam storil tudi nesrečno smrt.
Lastni sin ga je ustrelil na lovu.  (Že
spet obsodba z nedokazanimi na-
migi, ki si je zgodovinar ne bi smel
dovoliti.) Odgovor: ker ste ga kri-
minalizirali, da ne rečem demoni-
zirali – vsi trije, ti, Brecelj in Zajc
sin – le na podlagi spominov za-
krinkane gospe (in spomini so, kar
so: nekaj skrajno nezanesljivega),
katerim ste doložili nekak šne... zdi
se mi: Brecljeve... precej meglene
indice, ki so se, če dobro premisliš
– skušaj misliti in tudi premisliti –
izkazali nični in jih implicitno de-
mantira nič manj kot njegova knji-
ga; na kratko: brez nobenih opri-
jemljivih dokazov. Zate – dovoli
mi, da povem še enkrat na glas, kar
mislim – ker si zgodovinar, je na-
ravnost nezaslišano, da si v itali-
jansko knjigo Foibe dodal to še
vedno vprašljivo trditev kot neiz-
podbitno resnico, da so Stanka Vu-
ka likvidirali (eliminarono) slo-
venski komunisti, pa čeprav si do-
dal v opombi zaradi korektnosti
(va detto, per correttezza), kot sem
sama pred leti brala, a je to nedav-
no omenil in osve žil naš spomin
tudi odv. dr. Bogdan Berdon v pi-
smu uredništvu Za spravni objem
(o pomenu ustne zgodovine) PD z
dne 15. 10. 2016. Preberi ga ponov-
no, je zelo poučno, nič skregano z
logičnim razmišljanjem, ki ga pri
nekaterih naših piscih, publicistih
in novinarjih močno pogrešam.
Preberi tudi njegovo lapidarno
mnenje o Brecljevi publikaciji v
PD, 16. 11. 2016, ki drži od a do ž.
Martinu Breclju pa je, se zdi, tvoje
korektnosti bolj malo mar, saj jo je
v svoji knjigi Anatomija politične-
ga zločina: trojni umor v Rossetti-
jevi ulici med ugibanji in dejstvi
(Trst, 2016) kar pozabil omeniti,
namesto da bi jo podčrtal in dal v
pretres bralcem svoje raziskave. Za-
radi te, sicer male, a pomembne
opustitve si ti postal nekakšen ga-
rant, da so trojko “ubili partizani”,
kot pribija že v Ljubljani Alenka
Puhar, ki očitno komuniste enači
s partizani (PD, 11. nov. 2016) –
klevete in netočnosti se naglo širi-
jo po svetu, to je splošno znano!
Zlasti v dobi raznih revizionizmov
vsepovsod kar silijo v klasje. In to
sicer zanimivo, a nedokazano hi-
potezo, celo nekoliko po svoje pri-
A krojeno, je meni nič tebi nič pro-glasila za zgodovinski dan. Pri nasje tudi to mogoče, da zelo bistra in
zanesljiva časnikarka in publici-
stka, ki smo jo od nekdaj večinsko
silno radi brali, saj je bilo vse, kar
je podpisala, neovrgljivo in doku-
mentirano, na vsem lepem pa, ne
ve se zakaj, začne ponavljati za
drugimi, govoriti na pamet in pro-
stodušno razpečavati za suho zlato
njihove domneve.
Že lani je pisatelj Alojz Rebula prav
pohitel, kot da mu gori pod peta-
mi, pripisati v krajšo zgodbo Breg
(glej njegovo in Zorino knjigo Dve
mladosti – ena ljubezen, ki je izšla
pri Celjski Mohorjevi družbi leta
2015) to tvojo novico. Preskočila
bom uvodni del – sami si ga poi -
ščite v knjigi! – in bom navedla le,
kar je v zvezi z mojim diskurzom:
“Zdaj pa je dr. Jože Pirjevec v itali-
janski publikaciji, ki pa je v sloven-
skem prevodu nečastno črtala po-
glavje o Vuku, razkril, da likvidator
ni prišel iz četniške strani, kakor je
marsikdo domneval, ampak iz par-
tizanske, in da je bil to najstarejši
brat Berto [tj. najstarejši brat Rebu-
lovega nekaj let mlajšega so-
vaščana Stanka – op. J. M.]. To je
odkril kljub svoji znani prorežim-
ski drži, kar dela ta podatek poseb-
no verodostojen... ” – In že spet ne-
točnost, plod le površnosti ali pri-
voščljivosti in zlonamernosti?
Vprašujem pisatelja Rebulo, ker ne
bi rada mislila slabo o njem. Saj si
ti pisal o treh “killerjih” (tre sicari)
komunističnega (!) izvora, tudi pi-
satelj Rebula, vse tako kaže, ne loči
partizanov od komunistov. On pa
je samovoljno – in ne samo on, tu-
di Žajdela v Demokraciji in neka
solkanska zelo obetavna razisko-
valka in iskalka resnice, zapeljani
od Brecljevih apodiktičnih trditev
v PD – stigmatiziral samo sorojaka
Bliska. Zdaj pa zvemo iz Anatomi-
je, da Blisk ni bil niti vodja usodne
trojke eksekutorjev (!), torej le ni
bil ubijalec na svojo krvoželjno
pest, marveč le eden (baje!) od
morebitnih sekundantov, in ni
izklju čeno, da enako vsi trije, z
vodjem vred, kar naenkrat – pri
bolj akuratni raziskavi, saj Brecelj
svoje študije-raziskave še ni speljal
do sre čnega konca, zaustavil se je
spet kot prvič pri indicih, ki so v
PD krivili zlasti, da ne rečem samo
Bliska, ki ste ga radi prikazovali (in
ti celo v pismu meni ga še vedno
prikazuješ kot krvoloka številka 1),
zdaj po enoletni raziskavi nam je
le privlekel iz rokava – končno –
tri morilce z nekaj poglavij dolgi-
mi, tokrat najbrž najbolj indicira-
nimi obremenilnimi indici (!!!!)
in imeni kar premnogoterih na-
ročnikov umora, o katerih ni bilo
pred Brecljevo knjigo niti govora,
o kakšnem dokazu pa tudi zdaj ni
ne duha ne sluha, jaz ga vsaj ne vi-
dim, res je, da imam oslabljen vid,
zato vas prav milo prosim, po-
kažite mi ga s prstom ali navedite
strani, če ga vidite vi, da se ga opri-
mem kot rešilne bilke, in se vam z
vsem žarom svoje duše pridružim,
ker mene, ponovim, rešujejo in
potešijo samo argumenti, nobena
dimna zavesa, pa naj bo še tako le-
pa, mi ne utiša vesti, nasprotno, le
budi dvome in pomisleke.
Drugače rečeno, zdi se, da smo še
daleč od zanesljivih ugotovitev in
dokazov, le zakaj je ta filozof in
časnikar tako neučakan, da že spet
prehiteva samega sebe, in ni sploh
rečeno, da ponovno ne strelja v
prazno. Tudi to je meni nerazum-
ljivo: da ste urbi et orbi lani spom-
ladi v PD z dne 10. marca 2015 oz-
nanili: Čas je, da pogledamo v svo-
jo preteklost brez ideoloških bre-
men – in na temelju famoznih za-
krinkanih spominov in nekih Bre-
cljevih slutenj proglasili za
naj ve čjega oziroma edinega krivca
Bliska, zdaj pa kar naenkrat avtor
v knjigi trdi, ne da bi se bralcem
in obsojencu opravičil ter preklical
težko in prenagljeno obsodbo: v
Primorcu sem se zmotil in brž čas
marsikaj narobe tolmačil, tista
naša gospa pričevalka ni o tem nič
vedela oz. nam ni nič povedala,
zdaj pa trdim na bazi arhivov, in
mi morate verjeti, da je glavni mo-
rilec nekdo drug, in da so bili, kot
so vse priče in dokumenti trdili od
vsega začetka, trije; Blisk, revček,
od ubijalske primadone se bo mo-
ral zadovoljiti s kakšno stransko
vlogo, stopiti bo moral v drugo ali
tretjo ligo, tisti neznani mami ano-
nimne znamenite hčerke se je, ko
je bil 20-letni fant, pač samo ju-
načil in se ji nalagal, da je on la-
stnoročno upihnil tri življenja, dve
tako rekoč iz čistega veselja do ubi-
janja, tretje pa, ker se ni dalo dru-
gače, seveda z nikomer v španoviji,
po nobenem partizanskem nalogu
ali komunističnem ukazu z vrha,
zakrinkana gospa od matere ni
čula niti besedice o kakšni Zdenki
Kidrič, niti besedice o celi plejadi
bolj ali manj prestižnih imen, ki
so si izmenjala pisemca in kot
kakšni marljivi pajki ali idrijske
klekljarice intenzivno predla
mreže, kako po najkrajšem kanalu
spraviti nevarno trojico s poti, da
ne bi zavajala borcev in škodovala
naši stvari.
/ dalje
Jolka Milič
  tranka Slovenska skupnost
je na izrednem kongresu 2.
decembra na Opčinah spre-
jela nov statut. Končal se je po-
stopek, ki je trajal dobro leto.
“Potreba po prenovljenem statu-
tu izhaja iz zakonskih sprememb,
ki so sad politične klime na
državni ravni. Primarni cilj re-
form, ki so si sledile od leta 2012,
je bila ukinitev javnega financi-
ranja strank, ki ni več predvide-
no”, je v poročilu poudaril dežel-
ni podtajnik in blagajnik SSk
odv. Marko Jarc. Tudi SSk je bila
deležna javnega financiranja, ki
je v skromnih zneskih zagotavlja-
lo minimalno dotacijo za nemo-
S teno delovanje. Nova zakonodajaje naprtila strankam statutarnein računovodske obveznosti. Gle-
de na novo začrtani sistem je tre-
ba stranko upravljati kot gospo-
darsko družbo s poudarkom na
transparentnost. Skladno z za-
konskimi določili SSk že objavlja
na spletu letna poročila, ki so
predmet predhodne revizije in
naknadnega skrbnega pregleda
parlamentarne komisije za statu-
te in letna poročila strank. Orga-
ni ostajajo nespremenjeni, pre-
sežena pa je sistemska dihotomi-
ja med pokrajinama Trst in Gori-
ca. Skladno z določili novega sta-
tuta delujejo vsi organi v vseh
pokrajinah po istih pravilih
- v bistvu z istimi funkcijami
in pristojnostmi kot v prete-
klosti. Statutu je priložen
simbol, ki ostaja nespremen-
jen. Nov statut je sredstvo, s ka-
terim bo stranka lahko sama (fi-
nančno) shodila in kljubovala
novi ureditvi strankarskega siste-
ma v Italiji. Potrebno bo urediti
samostojno financiranje, kar bo
izziv za strankino vodstvo v no-
vem letu. V ta namen bo v de-
cembru pripravljen pravilnik za
članarine, ki bo predstavljen med
kampanjo za včlanjevanje za leto
2017.
Pred izrednim kongresom se je
sestal tudi strankin deželni svet,
pod vodstvom predsednika Petra
Močnika, ki je predhodno sogla-
sno odobril vsebine novega sta-
tuta.
Na izrednem kongresu 
SSk je sprejela nov statut
Preseganje starega in uveljavljanje novega sistema
dodeljevanja prispevkov iz zaščitnega zakona, ki naj
bi posebej izpostavljal tiste organizacije, ki s svojim
delovanjem prispevajo k boljšemu in učinkovitejšemu
uresničevanju prioritet slovenske narodne skupnosti
v FJK, je bila in bo tudi v prihodnje osrednja tema
deželne posvetovalne komisije, sta zapisala v
skupnem sporočilu predsednika krovnih organizacij.
Narejen je bil torej korak naprej, še ugotavljata.
Dejstvo, da sta SSO in SKGZ, kljub določenim razlikam
v pogledih in tudi zaradi specifičnosti njune
organizirane stvarnosti, znali najti skupen jezik, gre
oceniti kot pomemben korak znotraj manjšinske
civilne družbe. S tem sta krovni izpostavili predvsem
subjektiviteto naše skupnosti in posredovali deželni
upravi usklajen predlog. Predlog, ki je na koncu
obveljal, predstavlja sicer rešitev, ki jo bo potrebno v
prihodnjih mesecih še dopolniti z vsebinami glede
uvedbe novih ocenjevalnih kriterijev, sta še zapisala.
Predsednika Pavšič in Bandelj bosta v zvezi s tem
dala tudi primerne pobude.
Posebna pozornost je bila namenjena poglavju, ki
zadeva slovenske založbe in medije, katerim je
komisija predlagala precejšnje poviške sredstev, ki so
vezani tudi na negotovosti pri izvajanju novega zakona
o založništvu (PD in Novi Matajur) ter krizi pri Novem
glasu.
SSO obžaluje, da ni prišlo do poviška prispevka za
goriško Zvezo slovenske katoliške prosvete. Pri SKGZ-
ju so mnenja, da bodo novi kriterji ocenjevanja
upoštevali različne “premike”, ki so bili storjeni v naših
osrednjih kulturnih zvezah, ki morajo upoštevati tudi
številčnost včlanjenih društev in teritorialne (deželne
in pokrajinske) dimenzije posameznih zvez.
Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza
FOTOGRAFIJA TEDNA
Aktualno 15. decembra 2016 3
  Zahvalna maša ob 40. obletnici SSO-ja
“V povezanosti je življenje...”
S 1. STRANI 
  ato je veliki prerok, človek trde hrbtenice,
tudi dvomil. V veri imamo vsi dvome, ki jih
skrivamo, saj dvom človeka razjeda in ga
lahko tudi pahne v temo, je dejal nadškof. Zato se
moramo zgledovati po Janezu Krstniku: vprašanja,
dvome in stiske moramo povedati Bogu, “izročiti
mu vso temo svoje duše”. On bo stopil vanjo in
“v nekem trenutku bomo doživeli razsvetljenje”;
okrepil bo naše srce, našo vero in zaupanje, da bo-
mo mogli živeti tudi z dvomi, dokler se naša vera
ne bo spremenila v gledanje iz obličja v obličje.
Ko se Bogu zahvaljujemo za 40 let Sveta slovenskih
organizacij, je še dejal nadškof Stanislav, je po-
membno, da se kot kristjani našega časa in kot Je-
zusovi učenci vedno znova vprašamo, kaj so danes
slepota, gluhost, ohromelost in smrt. “Morda bo-
mo prišli do ugotovitve, da je to razdeljenost, nez-
drava razdeljenost med različnimi posamezniki ali
skupinami; takšna razdeljenost, ki ljudi obrne dru-
gega proti drugemu”. Zato je Svet slovenskih or-
ganizacij deloval v
duhu Jezusa Kristu-
sa in njegovega
mesijanskega delo-
vanja, ko je ljudi
povezal med seboj,
združil moči, ideje,
ustvarjalnost, ko je
zahteval pravice,
skrbel za to, da bi
bil jezik razvezan,
da bi ga mogli go-
voriti na vseh ra-
zličnih stopnjah.
Povezanost! “Rad
bi, da to ostane
vaša zaveza še na-
prej”, je odločno
zatrdil msgr. Zore,
“kajti v povezano-
sti je življenje, v
razdeljenosti je smrt”. Če bodo pripadniki orga-
nizacije ostali povezani med seboj, “združeni v lju-
bezni do jezika in naroda, krščanstva, evangelija
in Jezusa Kristusa”, potem bodo še naprej prinašali
življenje tako v zamejstvo kakor tudi sporočilo
življenja v matico. “Bodite spodbuda tudi za vse
nas, ki živimo znotraj meja države Slovenije! Spod-
buda za povezanost in sodelovanje”. Vodstvu SSO-
ja se je pridigar posebej zahvalil, ker praznuje svoj
jubilej ob 25-letnici samostojnosti Slovenije: zah-
valil se mu je za vse, kar je že pred osamosvojitve-
nim procesom, med njim in po njem, vse do da-
našnjega dne, “storil za to, da bi samostojnost
zaživela, da bi bila blagoslov in blagor za vse pre-
bivalce Slovenije; in za kar še boste storili za to, da
bi naš prostor bil v resnici prostor sodelovanja”.
Homilijo je metropolit sklenil s posebnim
voščilom, prežetim z božično svetlobo: “Veselite
se luči, ki od Kristusa prihaja v vaša srca, v naša
srca, v naše odločitve in se spreminja v dejanja, ki
prinašajo življenje”.
Tik pred koncem maše, pri kateri sta brali berili
Liljana Filipčič
in Franca Pa-
dovan,
prošnje pa Ric-
cardo Ruttar
in Mauro Le-
ban, je pred
mikrofon sto-
pil predsednik
SSO Walter
Bandelj. Zah-
valil se je ško-
foma in so-
maševalcem
ter povedal
nekaj misli.
Krovna orga-
nizacija se je
pred 40 leti rodila v duhu pluralizma, demokracije
in krščanstva. Krščanstvo kot “vrednota je za nas
temeljnega pomena, saj nas združuje pod isto stre-
ho, ki je Cerkev”. Jezus postavlja temelje, da gra-
dimo z našimi močmi vedno večjo skupno
družino, je poudaril Bandelj. V njej smo tudi mi,
ki želimo pomagati drug drugemu, brez sovraštva
in brez krivic. SSO sloni na teh vrednotah, “ne
moremo brez njih”. V članicah Sveta slovenskih
organizacij, ki delujejo v videmski, tržaški in go-
riški pokrajini, “je luč našega slovenskega naroda”.
Na to moramo biti ponosni. Bandelj se je za pre-
hojeno pot izrecno zahvalil Bogu, vsem svojim
predhodnikom, nekdanjim predsednikom in čla-
nom odbora ter članom društev; za tako občuteno
in doživeto, praznično nedeljsko bogoslužje pa
pevcem na koru (peli so člani zborov goriškega
Združenja cerkvenih pevskih zborov in tržaške
Zveze cerkvenih pevskih zborov, posebno številni
so bili pevci zbora Sv. Jerneja z Opčin), dirigentki
Martini Hlede, organistu Silvanu Zavadlavu.
Zahvalno sv. mašo je s spodbudno mislijo sklenil
nadškof Redaelli: izrazil je poziv-željo, da bi delo-
vanje Sveta slovenskih organizacij ostalo vedno
zakoreninjeno v evangeliju zato, da bi prinašalo
darove. “Ni dovolj imeti korenine v evangeliju, po-
trebno je prinašati sadove”, biti verodostojni v la-
stnem okolju, v krščanski skupnosti in vseh dru-
gih stvarnostih.
Danijel D.
Z
  Dr. Egon Pelikan in prof. Jože Pirjevec “pod lipami”
Umetnine z izrednim (ne le
umetniškim) nabojem
GORIC A 
  red kratkim je pri Cankar-
jevi založbi izšla slikovno
bogata in vsebinsko izred-
no zanimiva knjiga Tone Kralj in
prostor meje. Monografija izpod
peresa zgodovinarja dr. Egona Pe-
likana postavlja pod drobnogled
številne poslikave Toneta Kralja
(1900-1975) v luči pojava t. i. slo-
venske nacionalne markacije pro-
stora v času med svetovnima voj-
nama in še zlasti med drugo sve-
tovno vojno v obmejnem prosto-
ru od Svetih Višarij do morja. To,
kar je naredil slovenski ekspresio-
nistični slikar, ki je študiral v Pra-
gi, na Dunaju, v Parizu, Benetkah
in Rimu, je nekaj izjemnega in ni-
ma primerjave v vsej Evropi in ni-
ti v svetu, je zatrdil avtor, ki je bil
9. decembra v komorni dvorani
Kulturnega centra Lojze Bratuž v
Gorici gost Srečanja pod lipami
skupno z zgodovinarjem dr.
Jožetom Pirjevcem.
Na večeru v organizaciji krožka
Anton Gregorčič in kulturnega
hrama je časnikarka Erika Jazbar
kot moderatorka poudarila, da je
“strokovna monografija, ki se ze-
lo lepo bere”, pravi “spomenik
primorskemu človeku, primorski
zemlji, primorski duhovščini,
čeprav je protagonist knjige
umetnik, ki prihaja iz Dolenjske”.
Tone Kralj je na Primorskem po-
slikal okrog 50 cerkva: s čopičem
je “gradil posebno obliko anti-
fašizma in antinacizma”.
Pirjevec je uvedel svoje misli s
trditvijo, da smo Slovenci v 19.
stoletju naredili velik evolucijski
skok: “Na začetku stoletja so mo-
goče le štirje znali pisati po slo-
vensko, na koncu stoletja skoraj
nismo imeli analfabetov” oz.
smo bili med najbolj pismenimi
narodi v Evropi in torej v svetu.
“Vsa naša identiteta je slonela -
in upam, da sloni še danes - na
kulturi”. Ko so Italijani leta 1918
prišli v naše kraje, so se zavedeli,
da morajo najprej uničiti našo
kulturo. Tako bi uničili tudi na-
rod. Italijani so imeli pomembne
viške kulture, toda splošno gleda-
no so bili “dosti bolj nekulturni
kot mi”. Ko se je Italija leta 1861
združila, 50% prebivalstva ni zna-
lo ne pisati ne brati; leta 1914 je
bilo analfabetov še vedno 40%.
Hoteli so torej uničiti našo kultu-
ro: izobražence so večinoma iz-
gnali, ostali so duhovniki, ki so
bili dobro organizirani, izo-
braženi, nacionalno zavedni in
kulturno dejavni. Bili so res po-
gumni, še bolj pa Tone Kralj, ki se
je vključil v ta okvir. V 20. in 30.
letih prejšnjega stoletja, ko so te
fašisti lahko pretepli, če si govoril
slovensko, je v Furlaniji Julijski
krajini poslikal skoraj 50 cerkva s
P slikarijo, ki je očitno nabožna,ima pa močan političen in anti-režimski naboj. Še danes imamo
“ogromno dediščino, ki je izred-
nega umetniškega, ideološkega
in nacionalnega pomena, na ka-
tero moramo biti ponosni”. Mo-
nografija bi morala zato priti v
vsako primorsko - če ne sloven-
sko - hišo, če hočemo biti pono-
sni, da smo Slovenci, je pre-
pričano dejal Pirjevec. Sicer pa ne
smemo gledati na Kralja zgolj s
tega zornega kota, “gledati mora-
mo njegovo lepoto”. Nekatere
njegove cerkve “so nekaj čudovi-
tega, resnično kot Sikstinske ka-
pele”.
Pelikan je najprej opisal metodo-
loške iztočnice svojega dela, nato
pa je s pomočjo diapozitivov na-
zorno prikazal Kraljeve poslikave
in zgovorne detajle. Med drugim
je poudaril, da smo bili “v 20. sto-
letju v Srednji Evropi priče radi-
kalnim nacionalno-ideološkim
posegom v urbani in ne-urbani
prostor z načrtno uporabo semio-
tike domnevnih 'nacionalnih bi-
stev'... Palimpsest ideoloških go-
voric je značilen za vso Srednjo
Evropo”. Tako je bilo mogoče v
prostoru brati tudi čas. Krono-
loško so se nanizali različni 'pro-
stori': Avstrijsko primorje, Terre
irredente, Julijska krajina, Pri-
morska pod fašizmom, Venezia
Giulia, Adriatisches Küstenland,
STO itd. “Spopad” za prostor je
lahko kronološko zaporeden, so-
sleden, ali pa horizontalen,
sočasen, kot spopad dveh ideolo-
gij v istem času in prostoru. Tu se
začne zgodba Toneta Kralja. V
večini slovenskih vasi je bilo vi-
deti stavbe fašističnih organizacij,
dopolavoro, šolska poslopja,
pošte, železniške postaje itd.: vse
to je govorilo o “rimskosti”, ro-
manizaciji prostora, ki je pome-
nila negacijo vsega slovenskega v
FJK. V tem času in prostoru je lju-
di na poseben način nagovarjal
Tone Kralj, ki je bil zelo inteligen-
ten in izobražen, človek s širokim
biblijskim in zgodovinskim
znanjem. Njegovo govorico so
mogli brati tudi nepismeni ali - v
specifičnem položaju Slovencev
v Julijski krajini pod fašizmom -
na nepismenost obsojeni. Kralj je
tako od Sv. Višarij do Opatije risal
slovensko in tudi hrvaško mejo.
“Kot tudi večino krščanskih so-
cialcev in duhovščine, je Kralja
zanimala Jugoslavija”. Na tem
območju je slikal med letoma
1921 do 1975. Cerkvene poslika-
ve vsebinsko prevevajo - skozi bi-
blijsko naracijo - iredentizem, ju-
goslovanstvo, zedinjena Sloveni-
ja, Primorska in antifašizem. Ne-
katere detajle je komu razkril,
večine pa ne. Bil je zelo molčeč,
malo je govoril, “sam sebi je bil
najboljša konspiracija”.
Pri prvi poslikavi na Premu je bil
star komaj 21 let. Najprej je delal
“zelo subtilno in nežno”: sveta
Ciril in Metod sta nosilca kodira-
nih sporočil, kot so npr. želja po
združitvi s Kraljevino SHS, staro-
davnost poselitve, srbska cirilica
in iredentizem. V Auberju se spet
pojavi glagolica kot namig na sta-
ro pismenost Slovencev, kodirana
sporočila so že drznejša. V Pevmi
je zelo očitno, kako so 'pozitivci'
oz. trpeči in zatirani v biblijski
naraciji oblečeni v rdeče-belo-
plavo, 'negativci' pa v italijanske
barve. Hudič ima Mussolinijeve
obrazne poteze. V Šentviški Gori
so vidni dva črnosrajčnika, od ka-
terih eden močno spominja na
Augusta Turatija, državnega tajni-
ka fašistične stranke, pa tudi Du-
ce, arijski blondinec in črno-
srajčnik itd. Pogosti so simboli
fašistične ikonografije. V Hreno-
vicah (1942) je Kralj še bolj drzen;
na križu je slovenski trpeči narod,
zraven sta črnosrajčnik in rjavo-
srajčnik. V Lokvi na Krasu (1943)
usmiljeni Samarijan z ranjencem
tvori narodno zastavo, dvema po-
balinoma se na glavo podira sim-
bol režima. V Slivju je biblijski
motiv preusmerjen v nacionalno
vprašanje. V nekaterih poslika-
vah se najdejo tudi bolj eksplicit-
ni simboli, kot npr. kljukasti križ,
a v glavnem za oltarjem ali v bolj
skritih kotičkih. V Soči pri Bovcu
je sv. Hema odeta v nacionalne
barve (“Tudi za Koroško prihaja
čas osvoboditve”). Odlične posli-
kave so tudi v Trenti in Vrtojbi.
Med pogubljenimi so tudi Karl
Marx, D'Annunzio, Henrik VIII.,
Stalin, Hitler (tudi Tito?) itd.
V zakotne primorske cerkve je
prihajalo nekaj, kar je bilo cenje-
no po vsej Evropi, saj je Kralj po-
biral nagrade vsepovsod, trikrat
zaporedoma je bil izbran na be-
neškem Bienalu, je dejal Pelikan.
In vendar ni imel mesta, ki ga je
imel npr. Jakac. Z bratom Fran-
cem sta bila potisnjena na rob, za-
to je tudi delal veliko ilustracij, da
bi lahko živel. Po drugi vojni mu
ni bilo lahko ne zaradi političnih
razmer ne zaradi umetniških ab-
straktnih tokov, v katerih se prav
ni znašel. Obsesivno je začel ob-
navljati svoje poslikave od Sv.
Višarij do Trsta.
Kdor bi se rad poglobil v Kraljevo
slikarstvo in našel še druge sim-
bole, naj se samo usede pred po-
slikavo, svetuje Pelikan. On je
“pobral smetano”, v pogovorih s
še živimi pričevalci oz. v župnij-
skih kronikah bi se gotovo našlo
še marsikaj. / DD
Dr. Egon Pelikan, prof. Jože Pirjevec in Erika Jazbar (foto dpd)
Kristjani in družba15. decembra 20164
  udi letos je Klub krščan-
skih izobražencev Koper,
pod vodstvom novega
predsednika Borisa Marzija, orga-
niziral v koprski Rotundi bl. Elija
tradicionalne adventne večere.
Gost prvega (7. 12.) je bil tržaški
filozof, časnikar in publicist Mar-
tin Brecelj, gost drugega (14. 12.)
bo koprski župnik dr. Primož
Krečič, tretjega (21. 12.) pa teolog
in terapevt p. Marjan Čuk.
Moderator prvega koprskega ad-
ventnega večera je bil zgodovi-
nar, novinar in publicist Tino
Mamić. Martinu Breclju je v zah-
valo za gostovanje izdelal rodov-
no drevo družine Brecelj, ki izha-
ja iz Žapuž pri Ajdovščini. Sicer
pa je bil avtor nove knjige pri za-
ložbi Mladika, Anatomija poli-
tičnega zločina, rojen v Argenti-
ni. Ob prvem obisku družine v
materinem rojstnem Devinu leta
1964 pa so se Brecljevi vrnili iz
izseljenstva. Knjiga, o kateri je ne-
kaj uvodnih besed spregovoril
urednik Mladike Marij Maver, je
že takoj ob izidu doživela velik
odmev, saj podaja indice za skriv-
nosten umor zakoncev Vuk in
njunega gosta Draga Zajca v
tržaški ulici Rossetti, ki se je zgo-
dil 10. marca 1944, in ozadje
slednjega. Stanko Vuk in Danica
Tomažič, sestra Pinka Tomažiča,
sta bila namreč sporni člen tako
za leve kot za desne aktiviste, zato
smo lahko 72 let le ugibali, kdo
je naročil in kdo izpeljal ta kruti
umor. Pojavljale so se različne te-
ze: da so umor naročili in izvedli
pripadniki bele garde, plave gar-
de, Črne roke, komunisti … Trije
mladi ljudje so se namreč odpra-
vljali v partizane.
'Pokosili so ju
streli neugoto-
vljivih morilce-
v', zapiše Andrej
Capuder na za-
vihku slovenske-
ga prevoda ro-
mana Fulvia To-
mizze, Mlado-
poročenca iz uli-
ce Rossetti,
Zgodba neke
manjšine (ZTT,
Trst, 1987), iz-
pod prevajalske-
ga peresa Majde
Capuder.
Kar naenkrat, po principu – kjer
je volja, je pot, pa postanejo v
knjigi Anatomija političnega
zločina morilci ugotovljivi, a ne
le morilci, knjiga razkrije tudi
režiserje umora. Avtor ugotavlja,
da gre za politični vzrok umora,
ki so ga izvršili trije pripadniki
VOS-a OF (Morda pa bi bilo le
preveč imeti v vrstah OF še
krščanskega socialista dr. Stanka
Vuka – 'primorskega Kocbeka',
ugotavlja Brecelj.), in da ni bil
motiv rop, kot je zadevo sklenil
takratni tržaški preiskovalni sod-
nik, ki si morda ni želel mazati
rok z zadevami neke manjšine.
Pričakovali bi, da se bodo zadeve
lotili zgodovinarji, in to na
način, ki stroki pritiče. A gotovo
bi morali na takšen korak še dol-
go čakati. Avtor pravi, da pričaku-
je, da se bo vsaj zdaj, po njegovih
razkritjih, to zgodilo. Trije zgodo-
vinarji so namreč knjigo tudi re-
cenzirali: Boris Mlakar, Renato
Podbersič in Jože Pirjevec. Ta je
celo v svoji monografiji Foibe:
una storia d'Italia (Torino, Einau-
di, 2009) zapisal, da so umor za-
grešili slovenski komunisti, a v
slovenskem prevodu monografi-
je Fojbe (Ljubljana, CZ, 2012) te
izjave ni. Tudi tržaški pisatelj Bo-
ris Pahor, sicer dober
poznavalec primera
Vuk, se je po avtorjevih
besedah nagibal k tezi,
da je zločin delo predv-
sem tržaških komuni-
stov, a več od tega men-
da ni voljan komentira-
ti.
Smiselno bi se bilo vprašati, kdo,
za koga in za kaj oziroma zakaj
piše zgodovino, skriva ali potvar-
ja resnico, in seveda tudi vedeti,
zakaj.
Martin Brecelj je v razmeroma
kratkem času zbral gradivo. Pre-
gledal je policijske zapisnike, Ar-
hiv RS: VOS-a in KP in
dobil izjave pričeval-
cev. Z metodo zgodo-
vinske raziskave je iz-
sledil tri pisce poročil
za VOS in pisca poročil
iz Mirna, prav tako pa
tudi eksekutorje – vse z
imeni in priimki.
Kakšen bo epilog, se še
ne ve. Morda v slogu:
in vse tiho je bilo, mor-
da pa bodo zagrmeli
topovi, a resnica je ena
– prikrita ali razkrita.
Žal pa se je še vedno do
nje težko dokopati, saj
priče praviloma molčijo, arhivi
so izropani, na srečo ne povsem,
in politične volje obelodaniti 'za-
deve' pač ni, kar je za Slovence
že kategoričen imperativ.
Gost prvega koprskega adventne-
ga večera je med številno publiko
požel veliko zanimanja, saj je za
ta naš prostor in čas pokazal veli-
ko drznosti in poguma ter doka-
zal, da ni nikoli prepozno razkri-
vati resnice pravi obraz.
Ines Cergol
T
Adventni večeri v Kopru
Z Martinom Brecljem o
Anatomiji političnega zločina
  učka miru iz Betlehema
ima dobrodelni namen;
skavti jo delijo vsako leto v
upanju, da bi prinesla mir v čim
več domov in prišla tudi do naj-
bolj osamljenih ter družbeno pri-
krajšanih ljudi. Letošnje pomen-
ljivo geslo te akcije je Brez tebe me
zebe.
V nedeljo je v Trstu potekal urad-
ni sprejem primorske regije. Na
Velikem trgu so se zbrali člani Slo-
L
venske zamej-
ske skavtske
organizacije,
Združenja slo-
venskih kato-
liških skavtinj
in skavtov,
Odraslih skav-
tov Slovenije
ZBOKSS,
Odraslih skav-
tov SZSO in
Slovenskih ta-
bornikov. Po
skavtski pesmi in molitvi sta več
kot dvesto petdeset oranžnih in
modrih krojev pozdravila primor-
ska načelnika ZSKSS in deželna
načelnika SZSO, nato so skavti
predali lučko miru občinskemu
svetniku Igorju Švabu. Program je
nato vodil skavte, od najmlajših
do najstarejših, po mestnem sre-
dišču, končal pa se je s sv. mašo v
cerkvi Sv. Marije Velike.
Metka Šinigoj
Trst / Sprejem betlehemske lučke miru
Letošnje geslo je Brez
tebe me zebe
Foto Matic Slemič
Foto Matic Slemič
Kristjani in družba 15. decembra 2016 5
Srčna izkaznica Karitas
Klic po dobroti
  lic dobrote je že petindvaj-
set let srčna izkaznica Ka-
ritas v naši domovini. Se-
veda se dobrota dogaja prej in
potem, toda takrat ljubezen do
bližnjega stopi na oder dobrodel-
nosti ter kliče vse, ki želijo slišati.
In tudi letos ste številni dobri
ljudje slišali in pomagali. Hvala
vam. Klic po dobroti so slišali tu-
di glasbeni in likovni umetniki,
povezovalci in snovalci dogodka,
ki so nesebično stopili v ta bla-
gozvočni krog dobrodelnosti.
Verjemite pa, slišali so ga tudi
ljudje, ki pomoč potrebujejo. Klic
dobrote ni namenjen promociji
Karitas, pač pa krepitvi solidar-
nosti in ljubezni do bližnjega. Za-
to je vse to dogajanje zaradi ljudi
v stiski, saj so prav oni tisti, ki
kličejo po dobroti in v vsaki iz-
govorjeni besedi iščejo upanje in
zaupanje v dobroto sočloveka.
Ne bom razlagala, koliko ljudem
Karitas pomaga, ker smo to na
številnih prireditvah že slišali. Že
velikokrat smo tudi slišali, da člo-
vek ne živi samo od kruha, zato
je dodana vrednost vsake pomoči
poslušati in slišati, biti usmiljen
ter po svoji moči pomagati.
In v zadnjem času smo veliko
slišali, zaradi pomanjkanja časa
tudi, Bogu hvala, nismo vsega
poslušali, vendar dovolj, da se
človek vpraša, kam so v naši do-
movini izginile vrednote srca in
duha. Ob vsakem komentarju
me spremljajo besede papeža
Frančiška, ki je rekel: “Kdo sem
jaz, da bi sodil”? In prav zaradi
teh besed tudi jaz ne bom sodila,
vendar bi najraje vsem, ki so kro-
K jili medijsko in politično scenotega tedna poslala sms in jih poz-vala k strpnosti in solidarnosti …
O dobroti pa morda kdaj drugič,
ker zanjo očitno še niso pripra-
vljeni.
V sindikalnem duhu po dobroti
(beri denarju) kličejo nekateri
zdravniki, pravim nekateri, kajti
mnogi med njimi delijo bolni-
kom dobroto in srčno kulturo z
veliko žlico. Zanimivo, človek bi
pričakoval, da dobroto in pomoč
potrebujejo bolniki, saj je že Je-
zus rekel, da zdravnika ne potre-
bujejo zdravi, ampak bolni. Seve-
da je On imel v mislih grešnike,
vendar a ni to podobno? In pri-
pisovati grešnost in napake vsem
od kraja res ni dobro, zato dragi
državljani, prihajamo v čas, ko
bo nujno in potrebno ločiti zdra-
vo zrnje od plevela. Besedičenja
je preveč, tudi sindikalni obrazi
so zbledeli, štejejo le dejanja.
Kot posmeh zdravniški stavki se
pojavi na obzorju korupcija v
zdravstvu. Verjamem, da je mar-
sikateri odstotek privlečen za ro-
kav, pa vendar se čudim nečemu
drugemu. Imeli smo take in dru-
gačne vlade, take in drugačne
ministre, kot zdaj slišimo na sto-
tine zaposlenih na področju jav-
nih naročil, in nihče ni tega niti
slišal niti videl, zato je danes naj-
večje vprašanje 'kdo je tisti, ki bo
sojen, in kdo bo tisti, ki bo sodil'.
Kdo bo sodil na koncu, vemo, ve-
mo tudi, da je neskončno usmil-
jen, vendar to še ne opravičuje
požrešnosti tukaj in danes.
Prepričana sem, da smo pri inter-
pelaciji ministrov in vlade uni-
kum v svetovnem merilu. Pa ne
le zato, ker je tega preveč, pač pa
zato, ker za take stvari, kot se od-
govornim pri nas očita, v svetu
odstopijo kar sami in s tem dajo
državljanom vzgled, kaj je za
skupno dobro prav. Vem, da je to
demokratična pravica vladanja,
pa vendar, vlaki vozijo mimo, mi
pa se kregamo. Resnično mislim,
da bi bil tudi v parlamentu po-
treben nekakšen klic dobrote, v
katerem ne bi bilo prostora niti
za grde besede niti za laži. Nor-
malno je, da vsak berač svojo
malho hvali, zato vladajoči
poiščejo vse dobro, kar so nare-
dili, in zamolčijo vse, kar jim ni
uspelo, ter obratno, tisti, ki iščejo
dlako v jajcu, povedo vse, kar je
narobe, in zamolčijo, kar je bilo
dobro. Prosim vas, prekinite s to
prakso. Naš predstojnik je pred
časom na prireditvi Karitas rekel,
da je 'mojpravstvo' največji pro-
blem našega časa. Popolnoma se
strinjam in naj to velja tudi za de-
bate v našem parlamentu. Verje-
mite, vzela sem si samo eno uro,
da sem poslušala in presodila, ali
to drži. Žal, še kako drži. Niti en-
krat nisem slišala, da bi drug dru-
gemu, glede na politično barvo,
priznali, da so kaj naredili prav.
To ni klic po dobroti, ki pomeni
odgovorno in pošteno delo, ki
pomeni delo za vse državljane, ki
pomeni poiskati rešitve, ki se
imenujejo skupno dobro. To je
klic po nestrpnosti in podtikan-
ju, to je klic po 'moj prav'.
Potem pa na Karitas srečaš člove-
ka, ki išče vse možne kanale, da
preživi, da dela na črno, da ne
rečem nezakonito, pa takega, ki
ima raje socialno podporo kot
pošteno službo. In ko mu poveš,
da to ni dobro, dobiš odgovor,
'saj vsi delajo tako'. Res vzgledi
vlečejo.
Sicer pa klicev po dobroti je veli-
ko, naj se vas dotaknejo tudi sko-
zi pesem goriškega slavčka, ki
pravi: “Za vse je svet dovolj bogat
in srečni vsi bi bili, če kruh delil
bi z bratom brat, s prav srčnimi
čutili”.
Jožica Ličen
Ljubljana / Predstavitev knjige Naš nadškof Šuštar
“V naš prostor je vnašal
mirnost in zbranost”
   adškofa Šuštarja
smemo šteti med
najpomembnejše
osebnosti slovenskega osamo-
svajanja”! je na praznik Brez-
madežne, 8. decembra, v Lju-
bljani na nadškofiji na tiskovni
predstavitvi o slovenskem veli-
kem škofu dejal predsednik Slo-
venije Borut Pahor, ko je skupaj
z nekdanjim osebnim tajnikom
dr. Šuštarja in avtorjem knjige
škofom dr. Antonom Jamni-
kom, z urednikom založbe
Ognjišče mag. Božom Rustjo in
naslednikom dr. Šuštarja, lju-
bljanskim nadškofom dr. Sta-
netom Zoretom predstavljal
knjigo.
Založba Ognjišče je namreč v
prostorih ljubljanske nadškofije
predstavila knjigo Antona Jam-
nika o pokojnem ljubljanskem
nadškofu Alojziju Šuštarju.
Po uvodu mag. Rustje je spre-
govoril predsednik Pahor, ki je
za knjigo tudi sam prispeval
“N svoj pogled na dr. Šuštarja innjegovo vlogo v času osamo-svajanja. Poudaril je, da je bil
pokojni nadškof osebnost, “ki
se je znala zelo mehko dotak-
niti slehernega posameznika”.
To je bilo po predsednikovih
besedah zelo pomembno v
času osamosvajanja, “ko je
nadškof s svojo osebnostjo v
naš prostor vnašal mirnost in
zbranost”.
“Vsi smo vedeli, da je zelo na-
klonjen demokraciji in neodvi-
sni Sloveniji. V tem smislu ni
bil edini. Ni bil nestor sloven-
ske osamosvojitve. To je bil Jože
Pučnik. Ni bil prvi in najbolj
goreč zagovornik slovenske
osamosvojitve. To so bili drugi
pomembni slovenski politiki,
denimo Janez Janša, Igor
Bavčar in drugi. Je bil pa tisti,
ki je znal s svojo mirnostjo to
zelo prelomno odločitev za Slo-
vence nekako umestiti v našo
kolektivno zavest kot pravil-
no”, je še dejal predsednik Pa-
hor, ki se je tudi spomnil dej-
stva, da je pokojni nadškof z ve-
likim veseljem prišel v Novo
Gorico v začetku devetdesetih
let minulega stoletja na tako
imenovane “Pahorjeve večere”
v Kulturni dom, ki je takrat po-
kal po šivih.
Ljubljanski nadškof metropolit
Stanislav Zore pa je izpostavil
Šuštarjevo vztrajnost in po-
trpežljivost. Ti sta po Zoretovih
besedah rasli iz Šuštarjeve “glo-
boke zasidranosti v Boga”, iz
katere je tudi črpal svojo pove-
zanost in skrb za človeka. O
svojem velikem predniku je de-
jal, da je bil zares to, kar so o
njem govorili, ko so pravili, da
je “dolenjska mehkoba, ki so jo
izbrusile švicarske Alpe”. Dr.
Zore je še poudaril, da je dr.
Šuštar sejal povsod, bil po-
trpežljiv in preudaren, človek
molitve, a tudi zaupanja v Ma-
ter Božjo, saj je rad dejal: “Ma-
rija je pomagala, pomaga in bo
pomagala”! Nadškof Zore je tu-
di poudaril velik posluh
nadškofa Šuštarja za bolne, na
stran odrinjene ljudi.
Knjiga dr. Antona Jamnika Naš
nadškof Šuštar je po besedah
ljubljanskega pomožnega škofa
Jamnika nastajala več let, v njej
pa je opisal vse tisto, kar je z dr.
Šuštarjem doživel kot njegov
tajnik. Nadškof je bil po njego-
vih besedah človek, ki je pove-
zoval in ni nikoli izključeval.
“K njemu so hodili ljudje ra-
zličnih prepričanj in pogledov,
pri tem pa si ni nikoli vzel svo-
bode, da bi koga zavrnil. Rdeča
nit njegovega delovanja je bil
citat iz Antigone: 'Ne da so-
vražim, da ljubim, sem na sve-
tu'”, je dejal dr. Anton Jamnik
na predstavitvi.
Kljub temu da je bil dr. Šuštar
“mila duša”, pa po besedah av-
torja knjige ni bil človek, ki bi
se dal tudi ukalupiti. “Poslušal
je različne ljudi, na koncu pa se
je vedno odločal po lastni pre-
soji, bil je namreč človek
odločitev, svobodne odločitve,
saj se je zavedal, da je najslabša
odločitev neodločitev”, je dejal
dr. Anton Jamnik.
Nadškof je bil po njegovih be-
sedah tudi svetovljan, osebni
prijatelj Janeza Pavla II. ter šte-
vilnih evropskih voditeljev.
Ravno to je bilo odločilno, da
je Vatikan 13. januarja 1992
priznal Slovenijo, temu priz-
nanju pa so nato sledila priz-
nanja EU in drugih držav, je de-
jal dr. Jamnik.
“Ko je človek zares velik, same-
ga sebe ne postavlja v središče!
Tak je bil nadškof Alojz Šuštar”,
je dejal avtor knjige, ki se je ob
koncu predstavitve zahvalil
vsem, ki so pripomogli, da je
knjiga izšla, še posebej
Ognjišču.
Jurij Paljk
Cerkveni in družbeni antislovar (30)
D kot DIRKAČ
  seba, o kateri bomo nekaj
napisali, je pravzaprav
zdaj že nekdanji dirkač, a
nič ne de. Govorimo seveda o no-
vem svetovnem prvaku Formule
1, Nicu Rosbergu, ki pa svojega na-
slova v prihodnji sezoni tega elit-
nega dirkalnega športa ne bo bra-
nil, saj se je takoj po osvojitvi le-
tega upokojil kot dirkalni voznik.
To je storil pri 31 letih, le dan po
osvojitvi prestižnega naziva, o ka-
terem mnogi le sanjajo. Zagotovo
se v zgodovino športa ne bo zapi-
sal kot “najtrofej-
nejši” športnik,
kjer še vedno, za
zdaj, kraljuje ne-
srečni Michael
Schumacher,
brez katerega je ta
šport izgubil pre-
cej svojega čara,
prav tako se ne bo
vpisal med legen-
de, kamor spada-
jo takšni, kot je bil
prav tako ne-
srečni Ayrton
Senna in še kdo.
Zakaj potem
sploh pisati o tem
fantu, ki je le dve
leti mlajši od ti-
stega, ki piše?
Ravno zato, ker
ne gre za fanta,
temveč resnično
gre za moža.
Uvrstimo pa ga lahko, če ga ne-
kam že moramo uvrstiti, v katego-
rijo modrih mož. Kako neslavno
lahko konča kak športnik, je
najbrž znano vsem. Videli smo šte-
vilne vrhunske športnike, ki so
morda bili celo legende svojega
športa, kako so tudi kariero samo
neslavno končali. Saj vemo, da še
kako drži pregovor kdor visoko le-
ta, nizko pade, zlasti pa so lahko
takšni padci zelo boleči. Vemo tu-
di, kako številne športnike, pa ne
samo športnike, temveč kar vse, ki
jahajo na visokih valovih slave, še
kako mika, če ne celo skuša, da bi
imeli neskončne kariere, še zlasti
pa, da se njihova slava ne bi nikdar
končala. Nekateri pa vendarle gre-
do proti toku in se odločijo, da se
umaknejo pravzaprav na vrhuncu
kariere. Lahko bi rekli, da je to mo-
dra odločitev, čeprav se zdi močno
nerazumljiva, še zlasti, če si imel v
žepu pogodbo, vredno 18,3 mili-
jona evrov za prihodnje leto. Kot
vladajoči svetovni prvak se je upo-
kojil pred njim le še Alain Prost leta
1993, vendar je takrat osvojil že
četrti naslov. Nekdo je dejanje pri-
merjal s svetovnimi boksarskimi
prvaki, ki so se umaknili takoj po
osvojitvi naslova, tako da jih nihče
več ni mogel izzivati za slednjega,
kakor da bi pravzaprav iskali tisto
slavo, ki je večna. Vendar pa gre
najbrž za več kot to, ker je resnica
ta, da slava sama po sebi nič ne ko-
risti, če ni nekega večjega in višje-
ga cilja. Kaj pomaga športniku na-
daljevati kariero in imeti milijon-
ske pogodbe, če bo pa enkrat ven-
darle moral reči besedo “konec”?
Po tebi bodo drugi nosili tvoje
našitke, drugi bodo zmagovali,
najbrž bodo tudi podrli tvoje re-
korde, pa tudi spomin nate bo po-
stal bled, dokler ne bo popolnoma
izginil. Zato je tako pomembno
opozarjati, kako krhko je vse člo-
veško, tudi naš spomin, ki je živ le
toliko, kolikor smo živi sami, po-
tem ga ni več. Samo večni spomin,
ki pa ni nekaj človeškega, je tisti,
ki zares velja, vse drugo izgine, se
uniči, če o denarju, slavi, karieri in
podobnih rečeh ne rečemo nič.
Ko sem že prej omenil Prosta, se
ga sam ne spomnim več, ker sem
imel takrat še niti ne deset let. Pa
O čeprav sem “formule”, kot po do-mače rečemo športu, rednospremljal, skupaj z očetom in sta-
rejšim bratom. Kdo se, recimo,
spomni slave Sostrata, ki je Ahaj-
cem prinesel zmago na olimpij-
skih igrah po kar 300 letih? V
Olimpiji so mu sicer postavili spo-
menik, ki pa raztresenim turistom
nič ne pove - sploh ne vedo, kdo
je tisti možakar. Ravno tako lahko
normalno živimo, ne da bi videli
igrati Peleja ali Wayna Gretzkega,
če omenimo najvišjo raven hoke-
ja. Prav tako se lahko brez težav po-
govarjamo še naprej o nogometu,
pa čeprav ima človek številne brid-
ke spomine, ko so igralci zaradi
poškodb prekinili kariero, nekateri
pa so jo, kot, recimo, kapetan
svežega slovenskega prvaka, Bla-
goje “Rašo” Radovanović, končali
hkrati s svojim zemeljskim življen-
jem. Kot smo dejali, je namreč le-
pota slave kratkotrajna in minljiva;
z leti izgubi svoj lesk. Tisto, kar je
lepo, mora klicati po večji in prav-
zaprav večni lepoti, sicer nima ni-
kakršnega pomena. Če pa velja ta-
ko, potem je lahko vsak bleščeč
trenutek predokus tiste slave in le-
pote, ki se ne bo nikdar končala.
Morda je skrivnost za dosego tega
prav to, kar je počel Nico Rosberg,
da dirkaš in se maksimalno trudiš,
da se boriš kot lev zato, da dosežeš
le en cilj, ne pa zato, da bi pridobil
še več privilegijev, ki jih nekega
dne tako ali tako ne bo več, že tako
pa jih je dovolj že zato, ker si na
takšno raven prišel. Danes smo iz-
gubili tisto sporočilo, ki ga lahko
damo otrokom s pomočjo športa,
ki pa ni samo v tem, da je pomem-
bno sodelovati. Lahko sodeluješ in
sodeluješ, je to tvoj edini cilj v
življenju, potem pa pri 40 letih
sklepaš brezvezne pogodbe na pe-
riferiji. Važno je igrati in sodelova-
ti, a zato, da zmagamo, tako da se
pomerimo z lastnimi omejitvami
in sencami ter jih premagamo, da
pripeljemo neko tekmo do konca.
Ta upokojitev pa uči tudi vse nas,
ker je metafora dobrega boja v luči
neke še večje slave. Zdaj mora Ro-
sberg doseči krono pravega moža,
družinskega očeta, ki je tista tre-
nutna večja slava, katero je modro
in pravočasno sprevidel in se zanjo
odločil, v brk tistim, ki merijo
uspehe z drugačnimi vatli. S to bit-
ko lahko dosežemo tudi tisto ne-
minljivo slavo, a mnogi se ne za-
vedajo, kako pomembno se je po-
svečevati v svojem stanu in k temu
peljati tudi tiste, ki so ti zaupani.
To je tudi evangeljsko sporočilo -
ena sama tekma, polna napora,
težav in preprek, na koncu pa ena
sama zmaga, ki ne predvideva no-
benih ponovitev, ker je ta zmaga
pač večna.
Andrej Vončina
Dr. Anton Jamnik, predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, 
ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore in mag. Božo Rustja (foto JMP)
Goriška15. decembra 20166
  lasba bogati moj svet, so
navdušeno zapeli mladi
pevci OPZ Veseljaki iz
Doberdoba in tako izrazili misel,
ki je prav gotovo skupna vsem
mladim, ki prosti čas namenjajo
tej kulturni dejavnosti, ki je od
nekdaj priraščena na srce sloven-
skega človeka. Da glasba in petje
našim otrokom res še veliko po-
menita, so spet potrdili nastopi
več kot 300 mladih pevcev, ki so
zapeli v petnajstih zborovskih se-
stavih na letošnji reviji otroških
in mladinskih zborov Mala Ceci-
lijanka. Nad štirideset let to zbo-
rovsko srečanje spodbuja najm-
lajše pevce iz naše dežele, da se z
veseljem in zagnanostjo vsakič
znova predstavljajo na njem z no-
vimi pesmicami in s tem tudi
požlahtnijo praznik Brezma-
dežne, 8. decembra, ko je v
ozračju že občutiti pričakovanje
Božiča. Pevski popoldan, ki se ga
je tudi letos udeležilo veliko po-
slušalcev vseh starosti, prireja
Združenje cerkvenih pevskih zbo-
rov (ZCPZ) Gorica v sodelovanju
z Zvezo slovenske katoliške pro-
svete in Svetom slovenskih orga-
nizacij. ZCPZ zadnja leta vodi Da-
rio Bertinazzi, ki je tudi sam kot
pevec in zborovodja predan gla-
sbeni umetnosti. Kot se njej pov-
sem predajajo požrtvovalne zbo-
rovodkinje, ki z veliko potrpežlji-
vostjo in vztrajnostjo vodijo po
glasbenih stezicah naše najm-
G lajše, da že zelo zgodaj, že kotpredšolski otroci, vzljubijo neiz-merni svet zvokov, da bodo sčaso-
ma postali vneti pevci. Tudi same
so v glavnem začele svojo pevsko
pot v domačem zborčku in mar-
sikatera od njih je gla-
sbeno izobrazbo prido-
bila v Slovenskem cen-
tru za glasbeno vzgojo
Emil Komel iz Gorice,
ki si ga je zamislil in ga
vse do smrti – maja
2012 -, ki mu ni dala iz-
vesti vseh načrtov, vodil
prof. Silvan Kerševan.
Gotovo bi bil ponosen
na pevce Mešanega
mladinskega pevskega
zbora Emil Komel iz
Gorice, ki so letos s svo-
jim zborovodjem Davi-
dom Bandljem prvič
nastopili na Cecilijanki
med odraslimi zbori.
Prav njim je bila zaupana uvodna
beseda na letošnji Mali Cecilijan-
ki. Dva člana, Gregor Devetak in
Andrej Rustja, sta pred prvim in
drugim delom revije stopila na
oder in na kratko obnovila pot
MeMlPZ Emil Komel iz Gorice.
Njegovi prvi zametki segajo v po-
letje 2008. Takrat so še kot otroci
preživeli pevski teden v naravi.
Pod vodstvom zborovodkinje Da-
mijane Čevdek Jug in še drugih
mentorjev so peli in spoznavali
glasbila. V jeseni se je zasnoval
zbor na šoli Komel in začele so se
njegove intenzivne vaje. Sčasoma
je zbor kakovostno zmeraj bolj
napredoval. L. 2010 je prejel zlato
priznanje na državnem zborov-
skem tekmovanju v Zagorju. Zbor
že nekaj let vodi David Bandelj in
z njim so njegovi člani spoznali
drugačen pristop k petju. Nasto-
pajočim na Mali Cecilijanki ti
pevci svetujejo: “Vlagajte trud v
petje, saj vam bo povrnjeno. Ne
mislite, da je petje le kratkočasje,
ne, to je mnogo več: skupinsko
delo, doseganje ciljev in osebna
zadoščenja. Ključnega pomena za
napredovanje je disciplina. Ko sta
v skupini prisotni disciplina in
marljivost, je katerikoli cilj lažje
dosegljiv. Cilji nekega zbora niso
samo posebne nagrade in
priznanja – zadnje čase si po-
stavljamo kot cilj koncertov
uživanje ob glasbi. Treba je,
da vsak član zbora da vse (in
še več) od sebe, da zbor čim
bolje zveni”. Lepo je, da so
take besede izšle iz ust mladih
pevcev, to zaleže veliko več kot
“kakšen učen nagovor” poklicne-
ga glasbenika. Sicer pa imamo
Slovenci na Goriškem in
Tržaškem res veliko srečo, da je v
naši skupnosti toliko mladih pe-
vovodkinj, ki res s srcem, a tudi s
trdno voljo in strokovnim znan-
jem posredujejo našim otrokom
ljubezen do petja, pa tudi to, da
se kakovost dosega le s trudom in
vztrajnimi vajami, ki seveda zah-
tevajo red in disciplino. Pa saj
zmeraj ostane tudi kaj časa za
sproščen klepet in smeh.
Kot že omenjeno, je bila tudi letos
Mala Cecilijanka, zaradi velikega
števila nastopajočih zborov, raz-
deljena na dva dela: v prvem so
  Revija otroških in mladinskih zborov
Zvonke pesmice iz nežnih grl
MALA CECILIJANKA nastopili: OPZ OŠ Josip Abram,Pevma (zborovodja Marta Ferle-
tič, klavirska spremljava Martina
Hlede); OPZ KD Sovodnje v sode-
lovanju z Glasbeno matico (Va-
lentina Nanut, Erika Tomsič);
OPZ Štmaver (Lara Feri, Martina
Valentinčič - klavir, Petra Feri - ki-
tara); OPZ Emil Komel, Gorica
(Damijana Čevdek Jug, Elisabetta
Cavaleri - klavir); OPZ KD Sovod-
nje (Jana Drassich, spremljava
učenci Glasbene matice: Vida
Gallo in Daniel Liut -
klavir, Tina Jarc – čelo);
OPZ OŠ Ljubka Šorli,
Romjan (Zora Černic,
Lucija Lavrenčič - kla-
vir); OPZ F. B. Sedej
(Martina Hlede, Marti-
na Valentinčič - klavir).
V drugem delu so zape-
li: Mali OPZ F. B. Sedej
(Martina Hlede, Marti-
na Valentinčič - klavir);
OPZ Mali Veseljaki (Ma-
teja Jarc); OPZ Ladjica
Devin (Olga Tavčar, Bar-
bara Corbatto – klavir,
Blaž Terpin – violina);
COPZ Štandrež (Mateja
Jarc, Tiziana Zavadlav -
klavir, Makrina Quinzi – violina);
OPZ Plešivo (Alessandra Schetti-
no, Elisabetta Cavaleri - klavir,
Danjel Braini - tolkala); OPZ Vrh
Sv. Mihaela (Karen Ulian, Julija
Cotič - klavir), OPZ Veseljaki (Lu-
cija Lavrenčič, Ivana Gerin – flav-
ta, Jurij Lavrenčič - čelo, klavir, Vi-
da Gallo – klavir; letos se je zbor,
ki deluje v sklopu SCGV Emil Ko-
mel prvič predstavil v sodelovan-
ju z Glasbeno matico); MlPZ Emil
Komel, Gorica (Damijana Čevdek
Jug, Elisabetta Cavaleri - klavir).
Mlade pevovodkinje so v glav-
nem, upoštevajoč zmogljivosti
svojih pevcev, pazljivo izbrale pro-
gram treh pesmi. Veliko jih je bilo
iz slovenske ljudske in umetne za-
kladnice (Janez Kuhar, Aldo Ku-
mar, Lojze Kranjčan, Janez Bitenc,
Patrick Quaggiato, Walter Lo Ni-
gro, Tomaž Habe…), saj jih ima-
mo res mnogo na izbiro! Med nji-
mi so se oglasila šegava in igriva
besedila, ki so jih pospremili še
drobni instrumenti in tudi rit-
mični gibi, nekatere pesmice pa
so izzvenele prav lirično in sanja-
vo. Kar dvakrat smo slišali “him-
no” Bratovščina Sinjega galeba
(1970) Marijana Vodopivca
(1920-1977). V prejšnjih letih so
zborčki uvrstili v spored treh pe-
smic tudi kakšno Marijino v po-
klon Brezmadežni. A kaj, časi, iz-
bire in okusi se pač spreminjajo!
Program je povezovala in vsakič
zbore, ki tako prisrčno pritegnejo
pozornost občinstva, na kratko
predstavila mlada dijakinja Karin
Vižintin. Precej mlajša dekletca,
Marta in Ana Čavdek, Ivana in
Marta Jug ter Anastasia Di Pasqua-
le, so v imenu prirediteljev zboro-
vodkinjam izročale spominski
dar: pesmarico Pesmi za mlada
grla, vezano s spiralo, tako da je
zelo dobro uporabna, in oprem-
ljeno s prikupnimi ilustracijami.
Ob 70-letnici revije Pastirček je
izšla izpod peresa Patricka Quag-
giata, izdala pa jo je Zadruga Go-
riška Mohorjeva. Vsem, ki so jo
želeli kupiti, je bila na razpolago
v atriju Kulturnega centra Lojze
Bratuž. Tam je tudi knjige Goriške
Mohorjeve družbe ponujala štu-
dentka Erika Kosič.
Iva Koršič
OPZ OŠ Josip Abram (Pevma) pod vodstvom Marte Ferletič (foto dpd)
Goriška 15. decembra 2016 7
Štandrež / Ekološki dan na OŠ Fran Erjavec
Vse o pravilnem
ločevanju odpadkov
  štandreški osnovni šoli
Frana Erjavca je bilo
prejšnji torek zelo živah-
no in zanimivo, saj smo imeli
pravi ekološki dan. V šoli smo
namreč gostili dijake šempe-
trske Biotehniške šole in njiho-
vo mentorico Rosano Vrh Ma-
karovič, ki so nam najprej spre-
govorili o ekologiji, nato pa o
sortiranju odpadkov. Ker smo o
ekologiji že marsikaj vedeli, nas
je bolj zanimalo pravilno
ločevanje odpadkov. Zato so
nas dijaki povabili, da skupaj iz-
delamo posode za sortiranje
odpadkov in nam sproti ra-
zložili, kaj spada vanje.
Tako smo najmlajši učenci
prvega in drugega razreda izde-
lali zaboje za papir in plastiko
ter dodobra spoznali, kaj spada
vanje. Petošolci pa smo se lotili
zahtevnejšega izdelovanja pra-
vega kompostnika. Še prej so
nam priložnostni učitelji - dija-
ki razložili, katere odpadke lah-
ko vanj mečemo in katerih
sploh ne smemo.
Da bi bilo srečanje čim bolj za-
nimivo, smo mimogrede pomi-
V slili še na žuželke in ptičke, kimorajo zimo prezimiti, seveda,kar na odprtem. Učenci tretjega
in četrtega razreda smo zanje
izdelali pravi žuželčji hotel in
ptičjo hišico. Prav vsak učenec
se je preizkušal v zabijanju
žebljev in v nalaganju slame in
paličic, zato da bi bilo žuželkam
in ptičkom v novem domu čim
udobneje.
Tako se je jutro izteklo, ne pa
popoldne, ko nas je čakalo še
eno presenečenje in sicer gleda-
liška predstava, ki nam jo je po-
nudilo društvo Štandrež. V so-
sednji župnijski dvorani smo si
po kosilu ogledali gledališko ra-
zličico pravljice o volku in sed-
mih kozličkih, ki nam jo je odi-
grala skupina dijakinj Gleda-
lišča na vrvici pod vodstvom
režiserja Aberška. Povedati mo-
ramo, da je bila predstava prav
simpatična in lepo odigrana.
Ta dan je bil eden najlepših, kar
smo jih letos doživeli! Vsem, ki
so k temu pripomogli, gre naša
najlepša zahvala.
Učenci in učitelji 
OŠ Frana Erjavca iz Štandreža
Miklavževanje v Domu Franc Močnik
Bodite bolj skromni!
  obri belobradi svetnik
sv. Miklavž je tudi letos
imel polne roke dela, da
je lahko ugodil željam otrok po
širnem svetu. Še k sreči, da ima
na nebeških poljanah pomočni-
ke, krilate angelčke, ki mu
uslužno pomagajo pri delu! Na
svojem zemeljskem obhodu ni
pozabil niti na otroke, ki priha-
jajo k nedeljski sv. maši v cerkev
sv. Ivana v Gorici, kjer ima sedež
Slovensko pastoralno središče. Tu
šolarji obiskujejo veroučne ure za
prvo sv. spoved, obhajilo in bir-
mo. Sv. Miklavž jih je obiskal v
nedeljo, 4. decembra 2016, po
maši ob 10. uri. Letos so mu spre-
jem z gledališko igrico pripravili
najmlajši, ki sestavljajo gleda-
liško skupino O’Klapica, podm-
ladek mladinske gledališke sku-
pine O’Klape, ki deluje pod okril-
jem Skupnosti družin Sončnica
in pod mentorstvom Katerine
Ferletič, vedno aktivno prisotne,
ko se pripravlja kakšna gledališka
uprizoritev. Rosno mladi igralci
Sara Siria Gravante, Marta Pasi,
Matej Corsi, Maja Corsi, Ana Čav-
dek, Noemi Iacono, Patrick Ver-
bicaro, Erica Gravante, Amadej
Bandelj, Marta Čavdek in Lucija
Bandelj so tekoče odigrali igrico
Miklavževo pismo. Uprizoritev je
nastala po zgodbici Božičkovo pi-
smo, ki jo je napisala mladinska
pisateljica Helena Kraljič. Otroci
so jo postavili na oder pod vod-
stvom mladih delavnih in
D
požrtvovalnih deklet Katje
Terčič, Sanje Vogrič in Karin
Vižintin. Pripoved razvija pripo-
vedovalka, ki povezuje posamez-
ne prizore. Ti se dogajajo v pred-
božičnem času. Poštarica Tanja
hiti od hiše do hiše, ker mora
izročiti Miklavževo pismo na-
slovniku, najskromnejšemu otro-
ku. Preden končno najde malo
Lučko, ki si je za Miklavževo da-
rilo želela le to, da bi ji dobri svet-
nik odpisal, je obredla kar nekaj
hiš, v katerih so prebivali razva-
jeni otroci, ki so od Miklavža
“zahtevali” celo kopico daril.
Prisrčno odigrana igrica, preple-
tena s petjem pesmic, vezanih na
prihod Miklavža, pa tudi pope-
strena s prebliski senčnega gleda-
lišča, je jasno spodbudila k temu,
Obvestila
Svet slovenskih organizacij
obvešča, da bo v petek, 16.
decembra, na razpolago avtobusni
prevoz iz Gorice v Trst za ogled
slavnostne akademije ob 40-letnici
ustanovitve. Prijave na 0481-
536455 ali gorica@ssorg. eu.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča udeležencem
silvestrovanja, ki bo 29. decembra
v kraju Remanzacco, da bo
avtobus št. 1 odpeljal ob 17. uri iz
Gorice s trga Medaglie d'oro/ z
Goriščka, nato s postanki pri “vagi”
blizu pevmskega mosta, v Podgori
pri telovadnici, v Štandrežu pri
lekarni in na Pilošču. Avtobus št. 2
pa bo odpeljal iz Doberdoba
ob16.45, nato s postanki na
Poljanah, v Sovodnjah pri cerkvi in
lekarni ter v Štandrežu na Pilošču.
Organizatorji priporočajo točnost.
Občina Sovodnje ob Soči
obvešča, da od ponedeljka, 12.
decembra, dalje uradne ure
tehničnega urada bodo:
ponedeljek 12.00 -13.00, sreda
16.00-17.30.
AŠZ Olympia vabi na Telovadno
božičnico AŠZ Olympia v
ponedeljek, 19. decembra 2016,
ob 17. uri v telovadnici AŠZ
Olympia, drevored XX. septembra
85, Gorica. Nastopajo: gymplay
Olympia, deklice športne ritmične
gimnastike, dečki orodni telovadci
in show dance Olympia.
Zveza slovenske katoliške
prosvete in Združenje cerkvenih
pevskih zborov Gorica obveščata,
da je skupni urad z novembrom
začel delovati po naslednjem
urniku: ponedeljek, torek, četrtek
in petek od 8. do 14. ure, ob
sredah: od 8. do 18. ure
nepretrgoma.
Večstopenjska šola s slovenskim
učnim jezikom v Gorici vabi
starše petošolcev, ki bodo v
prihodnjem šolskem letu obiskovali
1. razred nižje srednje šole, na
informativno srečanje na
ravnateljstvu, v ul. dei Grabizio 38
v četrtek, 15.12.2016, ob 17. uri.
Dodatne informacije dobite na
spletni strani www. icgorizia. net.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško prireja šestdnevni izlet,
od 16. do 21. maja 2017, v
Nemčijo - 25 LET PO PADCU ZIDU
za ogled Berlina in drugih
pomembnih mest. Predvpis na
društvenem sedežu na korzu Verdi
51/int. ob sredah od 10. do 11. ure
do 31. januarja.
PD Rupa-Peč vabi na izlet v London
in Kornovalijo ter v kraje
legendarnega kralja Arturja od 23.
do 30. avgusta 2017. Za
informacije Ivo Kovic 0481
882285.
Prispevke za Slovenski center za gla-
sbeno vzgojo Emil Komel v spomin na
ravnatelja prof. Silvana Kerševana lah-
ko nakažete na bančni tekoči račun:
Banca di Cividale (Via Kugy, 2, Gorica)
IBAN IT 30 C 05484 12402 003 570
036 225; SWIFT CIVIIT2C s pripisom: za
SKLAD SILVANA KERŠEVANA. Informaci-
je na tajništvu SCGV Emil Komel, tel. št.
0481 532163 ali 0481 547569.
Darovi
V spomin na pokojno ravnateljico
Rožico Simsič Lojk daruje Bruna za
misijonarja Danila Lisjaka 50 evrov.
Za Novi glas: ob božičnih praznikih
daruje Lucijan Lučko Mozetič 25
evrov.
Vabilo
Gospe, ki bi želele razgibavati
mišice in na splošno poživljati telo
s primerno vadbo pod strokovnim
vodstvom profesorice telesne
vzgoje Maje Leban, se lahko
pridružijo veseli druščini telovadk,
ki se vsako sredo srečujejo na uro
in pol trajajočem telesnem
razgibavanju, od 15.30 do 17.00,
v Domu Franc Močnik ob cerkvi sv.
Ivana v Gorici. Po decembrskem
premoru se bodo telovadne ure
spet začele v sredo, 11. januarja
2017. Prisrčno vabljene vse, ki bi
rade kaj storile za boljše počutje!
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 16.12. 2016 do 22.12.2016)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5, 91.9
Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9
Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,
99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele
98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,
103.6 Mhz; na internetu www.
radiospazio103. it. Slovenske
oddaje so na sporedu vsak dan
razen ob sobotah od 20.00 do
21.00. Spored:
Petek, 16. decembra (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki
z naših kulturnih prireditev - Glasba
iz studia 2.
Nedelja, 18. decembra, ob 21. uri (vodi
Ilaria Banchig): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Ponedeljek, 19. decembra (v studiu
Stefania Berretta): Le spomin...
Torek, 20. decembra (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -
Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 21. decembra (v studiu Danilo
Čotar): Pogled v dušo in svet: Starci
ob jaslicah - Izbor melodij.
Četrtek, 22. decembra (v studiu
Andrej Baucon): Četrtkov večer z
glasbo - Zanimivosti, obvestila in
humor.
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
v sodelovanju s SCGV EMIL KOMEL
Koncertna sezona 2016-2017
“TIHA NOČ IN BLAŽEN MIR”
Božični koncert
Združeni mladinski pevski zbor Goriške s solisti
Kvartet harmonik: Manuel Figeli, Dejan Vidovič, 
Manuel Persoglia, Jure Bužinel
Na sporedu skladbe iz slovenske in svetovne 
zakladnice v priredbah Patricka Quaggiata
Dirigent Mirko Ferlan
Kulturni center Lojze Bratuž - Gorica
Nedelja, 18. decembra 2016, ob 17. uri
Ponedeljek, 19. decembra 2016, ob 20. uri
Informacije in nakup vstopnic: 
Kulturni center Lojze Bratuž ponedeljek – petek med 8.30 in 12.30
Tel. +39 0481 531445
e-mail: info@centerbratuz.org
naj bomo bolj skromni! Pridnim
nastopajočim so toplo zaploskali
gledalci, ki so napolnili dom
Franc Močnik. Tudi sv. Miklavž
jih je zelo pohvalil. Obenem je
otrokom toplo priporočil,
naj vendarle odložijo tele-
fončke, računalnike … in
naj rade volje segajo po
knjigah. Odrasle pa je opo-
zoril, naj jim bodo zmeraj
za zgled. Otroke je k sebi
poklical po starostnih sku-
pinah, od najmlajših – ne-
kateri so bili še v mami-
nem naročju -, do nižješol-
cev in seveda višješolk, ki
so pripravile gledališki pri-
zor. Nazadnje je povabil k
sebi še vse, ki se trudijo, da
je Duhovnija sv. Ivana živa
skupnost in da je v cerkvi
vse urejeno.
IK
Nova zgoščenka DVS Bodeča Neža
PD Vrh Sv. Mihaela in DVS Bodeča Neža vabita v četrtek, 15. decembra,
ob 20. uri v palačo Lantieri v Gorici (Trg sv. Antona 6) na predstavitev
božične zgoščenke DVS Bodeča Neža GAUDETE ET CANTATE.
Zgoščenko bo predstavila muzikologinja Rossana Paliaga.
Msgr. dr. Stres pod božičnimi lipami
Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič vabita v četrtek,
15. decembra, ob 20. uri v Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici na
Srečanje pod lipami. Tokratni gost bo msgr. dr. Anton Stres - Duhovna
misel za Božič.
Betlehemska luč
Združenje Krajevna skupnost Pevma-Štmaver-Oslavje, KD Sabotin,
župnija sv. Mavra in Silvestra, Turistično društvo Solkan, župnija
Solkan v sodelovanju s skavti obveščajo, da bodo Solkanci izročili
Betlehemsko luč sosedom iz Pevme, Štmavra in z Oslavja ter vsem
tistim, ki si želijo lučko miru, v soboto, 17. decembra, ob 17. uri v Štmavru
na kmečki domačiji Grad Štmaver št. 1 (pri Barnabi). S Solkanci se
bodo udeleženci srečali na nekdanjem kmečkem mejnem prehodu.
Kulturni program bodo izoblikovali OPZ Štmaver, skavti s poslanico
miru, Dekliška pevska skupina Štmaver in MoPZ Štmaver. Sledi
družabno srečanje ob božičnih in novoletnih voščilih. Vabljeni!
Božični koncert SCGV Emil Komel
Tudi letos bodo “komelovci” na prav poseben način pričarali
praznično vzdušje. Tradicionalni Božični koncert adventnih in božičnih
skladb bodo oblikovali učenci šole Komel in društva Arsatelier,
povezovali ga bodo člani gledališke skupine O’Klapa. Nastopali bodo
otroški zbor, solisti, komorne skupine in šolski orkester. Koncert bo
v cerkvi sv. Ivana v Gorici, v sredo, 21. decembra, ob 18. uri. Toplo
vabljeni!
Pevma / Srečanje ob božični pesmi
KD Naš prapor, župnija sv. Mavra in Silvestra, KD Sabotin, Lovska
družina Pevma, Združenje proizvajalcev rebule z Oslavja, Ribiško
društvo Čarnik, Zavodni svet Večstopenjske šole s slovenskim učnim
jezikom, Združenje staršev OV Pikapolonica vabijo na srečanje ob
božični pesmi. V cerkvi v Pevmi bodo v četrtek, 22. decembra, nastopili
Zbor otroškega vrtca Pikapolonica iz Pevme (vodi Anita Kerpan),
Dekliška pevska skupina Štmaver (Petra Feri), zbor OŠ Josip Abram
iz Pevme (Marta Ferletič), Cerkveni MePZ Pevma (Zdravko Klanjšček)
in Moška vokalna skupina Sraka iz Štandreža (Patrick Quaggiato).
Božično misel bo izrekel župnik Marijan Markežič, večer bo
povezovala Barbara Uršič. Toplo vabljeni!
DRUŠTVO ARS 
v sodelovanju s
KULTURNIM CENTROM LOJZE BRATUŽ
Vljudno vabi na odprtje likovne prodajne 
razstave v dobrodelne namene
UMETNIKI ZA KARITAS
O gibanju Umetniki za karitas bo spregovorila Jožica Ličen,  
razstavljena dela pa bo predstavila Anamarija Stibilj Šajn
Galerija Ars na Travniku, Gorica
Torek, 20. decembra 2016, ob 18. uri
Foto dpd
SCGV EMIL KOMEL
GLASBENA MATICA
V PRIČAKOVANJU BOŽIČA
nastop učencev doberdobske podružnice 
SCGV Emil Komel in Glasbene matice
cerkev sv. Martina v Doberdobu
torek, 20. decembra 2016, ob 19. uri
Kratke
Kultura15. decembra 20168
  adnji teden Magajnove raz-
stave v tržaški palači
Gopčevič je obeležil niz
vsebinsko bogatih pobud, ki so se
vse dogajale v dvorani, naslovlje-
ni po tržaškem knjigoslovcu Bo-
biju Bazlenu. V torek,
29. novembra, je bil
uradno predstavljen še
iz tiskarne svež, dvoje-
zični katalog Mario
Magajna, fotografo/fo-
tograf, ki je izšel v so-
založbi tržaške Comu-
nicarte Edizioni in Za-
ložništva tržaškega ti-
ska. Urednika Martina
Kafol (ZTT) in Massi-
miliano Schiozzi (Co-
municarte) sta opisala
zahtevno zakulisno
delo, z doprinosom
mnogih sodelavcev in
navdihovalcev, da je
prišlo do tako bogate-
ga, estetskega in doku-
mentarnega pomnika.
Robi Jakomin, ena od
organizacijskih duš
razstave, ki je z Marti-
nom Lissiachom napi-
sal uvod, je spregovoril
o Magajni. Iz posegov
vseh so prišle do izraza
svojevrstna Magajnova
osebnost, genialnost,
spoštovanje in ljube-
zen celega mesta, slo-
venskega in italijanskega, do
pričevalca, “kateremu je uspelo
združiti delo, poklic in ustvarjal-
ni dar”.
Gre za bogato (180 strani in 150
fotografij, tudi takšnih, ki niso na
razstavi) in lepo publikacijo (gra-
Z fična podoba M. Schiozzi), ki je ssvojo kvadratno obliko zasnova-na na formatu 6x6. To je format,
ki ga je Magajna uporabljal za
svojo Rollejko, da so nastali nje-
govi značilni in nekateri že kla-
sični, rekel bi ponarodeli, črno-
beli posnetki. Prej fotograf in po-
tem novinar tržaškega Il Piccola,
Claudio Erne', ga je v uvodnem
portretu opredelil kot “strastnega
reporterja”, z vsemi človeškimi in
strokovnimi vrlinami in izpričal
novo vrednotenje Magajne tudi s
strani italijanskega dela mesta.
Njegov zapis je bil delno obja-
vljen v Primorskem dnevniku
29.11.2016.
Dušan Kalc, predsednik KD Bub-
nič-Magajna (eden od
organizatorjev razsta-
ve) in dolgoletni kole-
ga iz redakcije PD, je
prispeval pristen in
občuten življenjski iz-
pis z naslovom: “Člo-
vek dialoga, človek
srca in njegovo po-
slanstvo”. V osred-
njem delu kataloga je
objavljen “album” po-
snetkov čez celo stran,
ki sta jih izbrala Kafo-
lova in Schiozzi. Na-
zorna pahljača vseh
žanrov, ki jih je bil spo-
soben Mario, od etno-
grafske do socialne, od
reporterske do špor-
tne, od politične do
“titovske” fotografije,
od kronike do portre-
ta, od pejsaža do ab-
strakcije in svojske
kompozicije.
V drugem delu so stro-
kovni “zapiski”, v prvi
vrsti zgodovinarja Go-
razda Bajca o “Eku-
menskem Mariju in
njegovem/našem
Trstu”. Slovenska fotografinja in
novinarka Meta Krese, za navidez
skromnim naslovom “Mene so
poznali vsi”, razgrne poglobljeno
in obenem lapidarno analizo nje-
gove večplastne avtorske, doku-
mentarne in umetniške dejavno-
sti. Zgodovinar fotografije
in fotograf Claudio Do-
mini pa ga s študijo “po-
klic fotoreporter” kot av-
torja umesti v italijansko
in evropsko razsežnost
razvoja povojne fotografi-
je, s koreninami velikih
mojstrov 30. in 40. let
prejšnjega stoletja, revije
Life in njenih ilustriranih
inačic v Evropi, agencije
Magnum, Sanderja, Patel-
lanija, rodu italijanskih
fotografov okrog 50. let
itd.
Zaključuje dragocen zapis
arhivarke Martine Humar
o dveh zbirkah Odseka za
zgodovino in etnografijo
Narodne in študijske knjižnice v
Trstu, kjer se hrani gradivo o Ma-
gajni: fond Primorskega dnevni-
ka in Magajnova osebna za-
puščina. V prvem je poleg pribl.
260.000 fotografij Magajne še
skromni izbor fotografij drugih
fotografov in novinarjev (A. Bub-
nič, E. Šelhaus, E. Kraus, Ž. Lenar-
dič, Petričevič, Segulin, L. Gro-
pazzi, D. Križmančič), v drugem
pa so zbrani Magajnovi osebni
dokumenti, družinske fotografi-
je, diapozitivi in albumi s članki,
iz katerih je Humarjeva črpala in-
formacije za objavo seznama
člankov, ki jih je Mario Magajna
pisal za Primorski dnevnik od
1951 do 1997. Dokumentacijo
dopolnjujejo seznama razstav oz.
priznanj in odličij ter bibliografija
o Magajni, ki je od 1983 do 2014
dosegla 10 enot, monografij in
katalogov iz razstav v več jezikih.
Petek (2.12.) sta Občina Dolina
  eto 2016 je presenetila nova
knjižna objava, ki jo je v Trstu
izdal Sklad Mitja Čuk. Gre za
knjigo pravljic avtorice Majde Artač
Sturman, za ilustracije in oblikovan-
je pa je poskrbela Dunja Jogan. Knji-
ga nosi naslov Pravljice za Niko, pra-
vljice za malo in veliko. Naslov vse-
buje že vse bistvene podatke o knjigi.
Gre za knjigo pravljic, ki so namen-
jene otrokom in odraslim. Pravljice
obdaja pripovedni okvir: Nika je
živahna in radovedna deklica, ki ra-
da posluša babičine in dedkove pra-
vljice, zato želi izbor dvanajstih pra-
vljic deliti z vsemi bralci. Nekaj pra-
vljic je na adventno ali božično te-
matiko, zato je knjiga primerna za
božično darilo.
Knjige krasijo pisane ilustracije Dun-
je Jogan. Ilustracije niso take, kot
smo jih navajeni v pravljičnih zbir-
kah. Različne barve, materiali, vzorci
in detajli ustvarjajo prave umetnine
z negeometričnimi oblikami ter s
prepletom dovršenih podrobnosti in
otroških potez. Vsakič ko si bodo
bralci ogledali te podobe, bodo v
njih odkrili nekaj novega, kak odte-
nek, ki jim je prejšnjič ušel.
Pravljice so napisane v živi knjižni
slovenščini, ki zaide v (knjižno) po-
govorno samo, ko je nujno potreb-
no. Avtoričino izražanje je izredno
bogato: v nabor besed spadajo take,
ki jih bralci že poznajo, take, ki bi se
jih morali naučiti, in lepi slovenski
frazemi. Jezik je zdaj čudovito do-
mač in preprost, zdaj stilno zazna-
movan, vendar nikoli tog in nera-
zumljiv. Tak jezik lahko avtorici za-
vida vsak (otroški) pisatelj iz matice.
Pravljice Majde Artač so skratka knji-
ga za jezikovne sladokusce. Slog je
pravljičen, kakor se za pravljice spo-
dobi, ponekod tudi zelo poetičen,
s stavki, ki so pravi verzi v prozi.
Avtorica, ki je v slovenskem kul-
turnem prostoru znana kot pesni-
ca, je v zbirko vključila tudi dve
otroški pesmi.
Vsebina pravljic je raznolika, od
podvodne zgodbe o biseru do
računalniške dogodivščine in
slaščičarskih podvigov. V knjigi
nam avtorica ponuja tudi tri re-
cepte, ki jih lahko vsi bralci, mali
in veliki, pripravijo doma. V zgod-
bah nastopajo otroci in odrasli ter
pravljična bitja, morska deklica,
čarovnice, škrati in škratulje, vile,
palček, kralj in kraljica. Ko pra-
vljičnih bitij ni, oživijo predmeti
ali nastopi pisateljica, ki edina
med odraslimi ohranja stik s sve-
tom pravljic.
Pravljice za Niko so v prvi vrsti na-
menjene otrokom: otroci se bodo
zabavali ob privlačnem pripove-
dovanju, ki ima poleg fabule tudi
globljo vsebino. Pravljice otroke
učijo vrednot (dobrote, marljivosti,
ljubezni, ustvarjalnosti) in lepih na-
vad, na primer večerne molitve, opo-
zarjajo na okoljsko problematiko in
razlagajo običaje, kot sta postavljanje
jaslic in peka božične potice. V bran-
ju bodo uživali tudi odrasli in se za-
mislili ob vprašanjih, ki jih pravlji-
ce odpirajo. Starše, babice in dedke
vabijo k preživljanju kvalitetnega
časa z otroki, opozarjajo na nevar-
nost, če otroci sami brskajo po sple-
tu, poudarjajo pomen domišljije.
Pravljice za malo in veliko bodo
otroke popeljale v fantastični pra-
vljični svet, odrasle pa kratkočasile,
razveseljevale in jih celo ganile.
Pravljica Le sekaj, sekaj smrečico, le
pleti, pleti majčico je ena najbolj
prodornih pravljic, ki po avtoričinih
besedah ima več elementov iz re-
sničnosti. Štiri visoke smreke, nekoč
božična drevesca, ki jih je nekdo po-
sadil, so povod za preprosto zgodbo
iz prejšnjega stoletja, ki jo pisateljica
pripoveduje v hvaležen spomin dra-
gi osebi. Teta Anka je delala v tovarni
pletenin in je rada pletla. Odločila se
je, da bo sorodnikom za božično da-
rilo spletla razna oblačila, tega pa ni
razglašala, saj je šlo za presenečenje
in je poleg tega živela v državi in v
času, v katerih ni bilo dovoljeno jav-
no praznovanje Božiča. Toda zman-
jkalo ji je volne, ki je ni našla v no-
beni trgovini, saj je takrat priman-
jkovalo tudi hrane. Na pomoč so ji
priskočile barjanske vile, ki so spre-
dle nitke iz zgoščenih snežink. Tako
je lahko teta Anka pripravila načrto-
vana darila in obdarila svoje bližnje.
Pravljica nas uči, kako so nekoč lju-
bezen, dobrota in zaupanje dajali lju-
dem moč, da so premagovali
težave. Metafizični pojavi, kot
so pravljična bitja, angelčki (v
knjigi pravljično in božje delu-
jeta sinergično) ali srečno na-
ključje, so ljudem pomagali, da
so z zaupanjem gledali v pri-
hodnost.
Knjiga se konča s poglavjem o
Skladu Mitja Čuk, ustanovlje-
nem v spomin na Mitjo Čuka,
ki je kot vsi otroci zelo rad po-
slušal pravljice. Sklad bo leta
2019 praznoval 40. obletnico
in izid knjige pravljic je prva od
mnogih pobud, ki se bodo
zvrstile ob tej priložnosti.
Majda Artač Sturman je s to
knjigo vstopila v čudežni svet
otrok ter ga verodostojno in
tenkočutno ubesedila. To lah-
ko stori samo ženska, mama,
profesorica in pesnica, torej
oseba, ki pozna otroke in po
dolgoletni izkušnji za šolskim
katedrom ve, katere so potrebe in
zahteve (mladih) bralcev. Zbirka Pra-
vljice za Niko, pravljice za malo in
veliko si zasluži mesto na knjižni po-
lici vsake družine ob ostalih velikih
slovenskih pravljičarkah in pra-
vljičarjih.
Nina Pahor
L
Pisatelj, dramatik in
esejist Zorko Simčič, ki ga
kritiki omenjajo kot prvo
literarno avtoriteto
slovenske diaspore, je
dopolnil 95 let. Svoje
življenjsko in literarno delo
Simčič, ki je pred tremi leti
prejel Prešernovo
nagrado, dojema kot
poziv k razumnosti,
pogumu, zmernosti in
srčnosti, brez katerih, kot
pravi, ni sprememb na
boljše.
Ob častitljivem jubileju so
pri Celjski Mohorjevi
družbi ponatisnili Simčičevo dramo Tako dolgi mesec avgust,
ki jo je napisal v Argentini leta 1975 in jo 15 let pozneje
prevedel še v slovenščino ter jo leta 1991 V Buenos Airesu
izdal skupaj z misterijem Zgodaj dopolnjena mladost v knjigi
Prepad kliče prepad.
Ob ponatisu drame je avtor med drugim komentiral dejstvo,
da drame kljub pohvalnim kritikam še ni uprizorilo nobeno
slovensko profesionalno gledališče. Kot je dejal, se zaradi
tega ne počuti prizadetega. Razlog za neodzivnost gledališč
vidi v tem, da je pri odločevalcih še vedno prisotna “previdnost
v ambientu”. Poleg tega po njegovih besedah vsaj polovica
mlade generacije ne bi razumela vsebine dela.
Zorko Simčič se je rodil v Mariboru. Uveljavil se je že s prvim
romanom Prebujenje (1943). Med vojno je izdal zbirko
humoresk in satir Tragedija stoletja ter napisal libreto Krst pri
Savici in dramo Zadnji akord. Maja 1945 se je umaknil na
Koroško. Pozneje je odšel v Italijo, nato pa je emigriral v
Argentino. V Buenos Airesu je bil organizator kulturnega
življenja pri Slovenski kulturni akciji in 12 let urednik revije
Meddobje.
Leta 1994 se je vrnil v domovino. Tu je že leta 1993 za roman
Človek na obeh straneh stene prejel nagrado Prešernovega
sklada, leta 2006 so ga imenovali za izrednega, leta 2011
pa za rednega člana SAZU. Leta 2012 je presenetil z
romanom Poslednji bratje, dve leti pozneje je prejel še
Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Pisatelju iz srca čestitamo tudi mi!
Prešernov nagrajenec Zorko
Simčič praznoval častitljivih 95 let
(župan Sandy Klun in podžupan
Goran Čuk) in konzorcij olja Ter-
geste D. O. P.  (Pavel Starec) “krsti-
la” s še svežim, komaj pridelanim
oljčnim oljem, nov koledar Pod
oljkami v Bregu 2017. Naslovnica
in 12 fotografij koledarja so po-
svečene “Mariu v poklon”, saj je
bil tržaški fotograf navezan na
Breg in tu štel mnogo prijateljev.
Kustos razstave Robi Jakomin je
zbral sugestivne posnetke, od
brežanskih vasi do pradavnih
običajev in dogodkov kmečkega
življenja: pust, dviganje majev in
Majenca, trgatev, pridelovanje ol-
ja, žganjekuha.
Dan pred zaprtjem razstave
(3.12.) pa je bila okrogla miza o
poklicu fotoreporterja, s poseb-
nega tržaškega zornega kota, ki so
jo sooblikovali tržaški italijanski
in slovenski Magajnovi kolegi.
Časnikarka PD Poljanka Dolhar,
ki je bila tudi med pobudniki raz-
stave, je moderirala bogato in
mestoma živahno razpravo med
Sergiom Ferrarijem, Damjanom
Balbijem, Claudiom Erne'jem,
Giovannijem Montenerom in
Andreo Lasorte. Ferrari, Erne' in
Montenero so prispevali nekaj
osebnih utrinkov o njem, Balbi
pa se je ganljivo spomnil pred na-
tanko tremi leti umrlega prijatelja
in kolega Primorskega dnevnika,
Davorina Križmančiča.
Mimo "herojskih" časov za
tržaške fotoreporterje, ko je bil
Trst v središču sve-
tovnega dogajanja
in so bili oni akter-
ji-pričevalci veli-
kih političnih pre-
tresov, demonstra-
cij, sprememb ob
meji, je bila glavna
dilema vprašanje
prihodnosti tega
poklica, ki “izumi-
ra”, sredi čivkanja
tweetov in hiper-
trofije foto in vi-
deoposnetkov im-
proviziranih ama-
terjev s telefončki,
ki kradejo delo po-
klicnim fotorepor-
terjem, saj da-
našnji medij, tako
tiskani kot elek-
tronski, vse več
objavljajo prav te posnetke.
Andrea Lasorte, avtor znane foto-
grafije o mrtvecu sredi kopalcev
na plaži v Barkovljah, o kateri je
pisal Magris in je bila objavljena
najprej v Piccolu in zatem v šte-
vilnih italijanskih časopisih, je
sprožil doživeto skupinsko raz-
mišljanje o etiki, strokovnosti in
zasebnosti, o tem, kar fotorepor-
ter lahko posname in kar ne bi
smel - iz etičnomoralnega vidika.
Všeč mi je bil njegov zadnji spo-
min na Mariota, na enem od zad-
njih prvomajskih shodov, ki se
jih je udeležil, okrog leta 2000.
Sledil je shodu, s svojo malo re-
flex pod pazduho. Ne ve, če je
sploh kaj posnel. Sedečega z na-
geljnom v roki, za množico, nek-
je v ozadju, ko je poslušal govor-
nika, ob spomeniku na trgu Uni-
ta'. Takšnega ga je fotografiral.
Rad bi videl ta portret.
Davorin Devetak
Tito na srečanju z novinarji (Brioni, 24.6.1952 - NŠK OZE, inv. 2211/3)
Mario Magajna - 1. maj 2003/ foto Andrea Lasorte
Trst / Veliki finale za Magajnovo razstavo v palači Gopčević
Več kot 7.000 obiskov – Zdaj gre 
v Gorico, Čedad in Ljubljano
Prikupna knjiga Majde Artač Sturman 
Pravljice ali povestice,
kakor pravi Nikin dedek
Kultura 15. decembra 2016 9
Za zasluge na glasbenem področju
Zlato odličje Jožetu Troštu
  ospod Jože Trošt je bil
rojen 12. maja 1940 na
Colu nad Ajdovščino.
Osnovno šolo je obiskoval na
Colu (1947-1952), nižjo gim-
nazijo pa v Vipavi (1952-1955),
kjer je bil eden od 18 fantov, ki
so 6. septembra 1952 prvi pre-
stopili prag že dve leti prej usta-
novljenega in tedaj končno tu-
di odprtega Malega semenišča,
višjo gimnazijo z maturo pa je
obiskoval v Ajdovščini (1955-
1959). Bogoslovje in teološko
fakulteto je obiskoval v Ljublja-
ni (1959-1966) in na koncu
študija prejel mašniško po-
svečenje v Logu pri Vipavi ter
nato pel novo mašo na Colu.
Naslednje leto je bil kaplan v
Postojni (1966-67), nato pa je
odšel na študij glasbe na Pon-
tificium Institutum Musicae
Sacrae v Rim (1967-1970) in
dosegel Licentiatum in Musica
Sacra.
Po vrnitvi iz Rima je postal 're-
gens chori' v ljubljanski stolni-
ci in predavatelj cerkvene gla-
sbe na Teološki fakulteti v Lju-
bljani. Leta 1971 je obnovil Or-
glarsko šolo v Ljubljani in po-
stal njen ravnatelj in profesor
glasbenih predmetov. V letih
1973-1977 je študiral dirigiran-
je in kompozicijo na Akademiji
za glasbo v Ljubljani. Od leta
1974-2000 je bil zborovodja
MePZ Anton Foerster. Od leta
1976-2001 je bil odgovorni
urednik revije Cerkveni glasbe-
nik. Od leta 1978-1983 je bil
zborovodja pevskega zbora
Alojzij Mav. Ob vsem tem pa je
ves čas, kakor iz nedrij doline
G Trente vre reka Soča in kakor izosrčja Nanosa vre reka Vipavain kakor iz krila Angelske Gore
vre reka Hubelj, tako je iz nje-
govega osrčja brez pojemanja
vrela deroča reka skladb in gla-
sbenega ustvarjanja, bučno vre
še naprej in izdatno zaliva in
napaja vse doline in planote
koprske škofije in se razliva tu-
di daleč preko njenih mej.
Za svoje delo in zasluge na gla-
sbenem področju je gospod
Trošt že prejel naslov monsin-
jorja (1999) in vrsto odličnih
priznanj: SŠK mu je leta 2000
podelila Odličje Svetega Cirila
in Metoda; Glasbeno društvo
Anton Foerster mu je leta 2001
podelilo naziv 'častni član';
Zveza kulturnih društev Lju-
bljana mu je leta 2004 podelila
Zlato priznanje; Javni sklad RS
za kulturne dejavnosti mu je le-
ta 2004 podelil Zlato častno ju-
bilejno Gallusovo značko; Slo-
vensko Cecilijino društvo mu
je leta 2006 podelilo Cecilijino
priznanje.
Tej zgovorni zbirki želi danes
dodati svoje priznanje in zah-
valo tudi Škofija Koper, ki ji je
gospod Jože Trošt kot svoji ško-
fiji vedno izkazoval posebno
pozornost in naklonjenost. Na
Orglarski šoli, ki jo je ustanovil,
se je izobraževalo tudi veliko
organistov naše škofije in petje,
ki ga danes poslušamo po
naših cerkvah, je v veliki meri
sad njegovega dela. Poleg tega
je naše zborovodje in organiste
dolga leta spremljal in vzgajal
na duhovno glasbenih tednih
v Soči. Več let je spremljal zbo-
rovske festivale v Logu pri Vi-
pavi: jeseni je imel pripravo, v
maju pa je ne samo dirigiral
skupno pesem, temveč je vsak
nastopajoči zbor tudi poslušal
in na koncu zborovodjem po-
vedal svojo presojo in oceno.
Zborovodje so to pričakovali in
se tega veselili, ker jih je znal
ustrezno usmeriti in opogumi-
ti. V naši škofiji je tako s svoji-
mi skladbami kakor s svojimi
pripravami in vodstvom zbo-
rov zaznamoval častitljive
obletnice: 450-letnico prika-
zovanja Matere Božje na Sve-
ti Gori (1989); 480-letnico
prikazanja Device Marije in
ponovno vzpostavitev pro-
slavljanja Velikega Šmarna v
Strunjanu (1992); 500-letni-
co prikazanja Device Marije
v Strunjanu (2012). Pod nje-
govim vodstvom so ob obi-
sku papeža Janeza Pavla II.
peli združeni pevski zbori v
Postojni (1996)...
Hude bolezni in operacije, ki
so ga v zadnjem času dolete-
le, niso niti malo zamajale
njegove volje do življenja in
ustvarjanja. Na obisku maja
meseca letos mi je zaupal tri
reči, ki so mu jih povedali
zdravniki: 'Rekli so mi, da
imam dobro srce, da se hitro
celim, da imam korajžo'!
Dragi Jože, naš rojak! Sprejmi
medaljo Svetega Jožefa delavca,
glavnega zavetnika naše škofi-
je, v znamenje našega priznan-
ja in naše zahvale za Tvoje delo
in zasluge, za Tvojo zvestobo in
Tvoje pričevanje, za Tvoj čudo-
viti in veličastni svet, ki ga no-
siš v sebi in nam ga veliko-
dušno odkrivaš in podarjaš. –
Jurij Bizjak, koprski škof
Msgr. Jože Trošt (Foto: Družina)
JEZIKOVNICAVladka Tucovič
Zemljepisna velika začetnica
Verjetno se vsak med nami še spomni, kako se je učil pisati in s
kakšnimi igrivimi pravili so nam učitelji poskušali pomagati pri
usvajanju pravopisnih pravil. Tak je npr. rimani mnemotehnični
izrek Pred ki, ko, da, če vejica skače. Težava nastane, ko otroci
začnejo tvoriti večstavčne povedi, v katerih se nizajo odvisni stav-
ki, pa to pravilo ne drži več v vseh primerih. Pa tudi tisto, da pred
veznik in nikoli ne postavimo vejice, nas v zapletenejših besedilih
hitro postavi na laž. Danes pa kljub takemu uvodu ne bomo govo-
rili o njenem veličanstvu vejici, njej se bomo posvetili v kakšni od
prihodnjih Jezikovnic, pač pa se bomo tokrat poskušali spomniti,
kako smo se v otroških letih učili pisati veliko začetnico in kaj se
nam je tedaj in se nam zdi še zdaj pri
tem logično ali nelogično.
Pri pisanju velikih tiskanih črk ni velike
začetnice ne na začetku povedi ne pri
lastnih imenih, drugače pa je, ko se ra-
bijo male tiskane in pisane črke. Nekako
smo si zapomnili, da mora velika začet-
nica stati na začetku vsake nove povedi
in v naslovih pa tudi pri nakaterih bese-
dah, ki zaznamujejo imena oseb (Ja-
nez), krajev (Trst), pokrajin (Primorska),
rek (Soča), držav (Slovenija) itd. Zaple-
tlo pa se je in se še zmeraj zapleta, ko so
našteta poimenovanja sestavljena iz več
besed. Je pravilno pisati Ovčja vas ali
Ovčja Vas*, Bela krajina ali Bela Kraji-
na*, Poljanska Sora ali Poljanska sora*,
Črna gora ali Črna Gora*?
Prvo preprosto pravilo, ki si ga je s tem v zvezi treba zapomniti, je,
da je prva beseda v večbesednem imenu vedno z veliko začetnico,
s čimer ponavadi ni težav. Drugo preprosto pravilo, ki nas bo
rešilo (skoraj) vseh tovrstnih zagat, pa je, da moramo ločiti med
krajevnimi oz. naselbinskimi in vsemi ostalimi zemljepisnimi
imeni. Včasih ne razumemo dobro, kaj točno je mišljeno z bese-
dami kraj, naselje oz. naselbina. To so mesta, vasi in zaselki, prav
gotovo pa to niso pokrajine ali države.
Za krajevna imena namreč velja, da vse sestavine, razen predlo-
gov, pišemo z veliko začetnico, torej: Volčji Grad, Črni Kal, Gabro-
vica pri Črnem Kalu. Izjema so tista krajevna imena, ki že vsebu-
jejo besede, ki označujejo naselbine, to pa so: mesto, vas, selo, na-
selje in trg. Po tem zgledu nam velike začetnice pri drugi besedi
imena ni treba rabiti, ko zapisujemo imena krajev, iz katerih je že
samo po sebi razvidno, da to niso npr. vzpetine ali reke, pač pa
mesta in vasi: Novo mesto, Medja vas, Opatje selo, Ribiško nasel-
je, Stari trg pri Ložu. Drugače je pri tistih krajih, ki vsebujejo bese-
de, iz katerih ne moremo sklepati, da gre za kraj (npr. polje, most,
gora, grič, brdo, potok, draga, loka): Božje Polje, Zidani Most,
Kranjska Gora, Drenov Grič, Filipičje Brdo, Volčji Potok, Volčja
Draga, Škofja Loka. Besede, ki so že same po sebi zemljepisna
imena (npr. Mersa, Rute, Žablje, Krka, Kopriva, Komen), v sesta-
vljenih krajevnih imenih tudi ohranijo veliko začetnico: Gorenja
Mersa, Male Rute, Velike Žablje, Kostanjevica na Krki, Brje pri Ko-
privi, Brestovica pri Komnu.
Iz čisto preprostega razloga torej pišemo besedo gora v besedni
zvezi Kranjska Gora z veliko, da pokažemo, da to ni vzpetina, kot
je Šmarna gora ali Donačka gora, pač pa kraj. Enako je pri imenu
države Črna gora druga beseda z malo, ker ne gre za krajevno
ime, pač pa ime države. Zato tudi druge
sestavine v zvezah Evropska unija ali
Italijanska republika ali Združene
države Amerike ne bomo pisali z veliko,
ker ne gre za krajevna imena, v katerih
morajo vse sestavine biti z veliko, pa
tudi zato, ker so besede unija, republika
in države na drugem mestu v sestavlje-
nem lastnem imenu. Na prvem mestu
je beseda republika v imenu Republika
Slovenija, zato je z veliko, ker gre za
začetek zemljepisnega lastnega imena,
ali pa beseda kneževina v imenu
Kneževina Monako.
Vrnimo se še nekoliko h krajem, in si-
cer k delom krajev. Zanje ne velja isto
pravilo, kot za krajevna imena, zato bo-
mo iz zapisa velike začetnice razbrali,
ali gre za Rožno Dolino (naselje pri Novi Gorici) ali Rožno dolino
(del Ljubljane). Tako na Štajerskem obstaja kraj Dolge Njive, del
Opčin pa se imenuje Frčeva njiva. Krajevno ime je Črni Kal, po-
krajinsko pa Pod kalom (pri Šempolaju). Pravilno se zapiše Zidani
Most (kraj ob sotočju Save in Savinje), del Ljubljane pa je Dolgi
most.
Pa še odgovor iz uvoda: pravilno je seveda pisati Ovčja vas, ne pa
Ovčja Vas*, Bela krajina, in ne Bela Krajina*, Poljanska Sora, in ne
Poljanska sora* in Črna gora namesto Črne Gore*.
* Besede in besedne zveze, označene z zvezdico, zanalašč niso za-
pisane pravopisno pravilno.
Doc. dr. Vladka Tucovič na Oddelku za slovenistiko Fakultete za
humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper) izvaja pra-
vopisne in lektorske vaje. Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi
brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov:
vladka.tucovic@fhs.upr.si.
3
Srečanje slovenskega Cecilijinega društva
Glasbeno razkošje 
v Ziljski Bistrici
  Stari pošti na Ziljski
Bistrici je v petek,
18., in v soboto, 19.
novembra, imelo svoje
letno srečanje slovensko
Cecilijino društvo s
sedežem v Ljubljani. Že v
petek zvečer so cerkveni
zbori iz Bistrice, Šentjurja
in Ukev nastopili na
skupnem koncertu v
starodavni bistriški cerkvi.
Kdor ve, da se mnogi
cerkveni pevci ne
postavljajo radi pred
publiko, ta ve, da je tak
koncert že velik dosežek.
Med sporedom, ki sta ga
povezovala Tomaž Faganel
in Pavli Zablatnik, smo
poslušali tudi spretno
orgelsko igro Ferdinanda
Mörtla (igral je skladbi
Johanna Gottfrieda
Waltherja, ki je bil učenec
velikega Bacha, ter - vsa
čast - eno izmed koralnih
prediger letošnjega
slavljenca Maxa Regerja) in
vse to na tako rekoč vaške
orgle iz delavnice
Grafenauer. Na koncu
sporeda pa je zaigral
Matjaž Meglič še variacije
na temo Ti, o Marija
Stanka Premrla.
Poslušalce, pevce in
cerkvene glasbenike je
domači župnik Stanko Trap
povabil še na čaj v Staro
pošto, kjer so se nam
pridružili še pevci zbora
Oisternig, tako da je večer
minil v bolj sproščenem
vzdušju.
V soboto dopoldan nam je
gostiteljica Pepca Druml
predstavila ziljske navade,
za mnoge goste iz Slovenije
je bilo prav gotovo
zanimivo prisluhniti tem
zanimivostim, ki so jih
skorajda neokrnjene
ohranili Ziljani do danes,
prav posebno so
občudovali žlahtnost
starega narečja. Nato je
bila na vrsti predstavitev
Loške cerkvene pesmarice
iz leta 1825 (Simon
Trießnig) ter zanimivosti
okoli tako imenovanega
Rateškega oz. “Celovškega
rokopisa”. Ivan Florjanc je
nato predstavil še svojo
najnovejšo uglasbitev dela
tega rokopisa.
Na sporedu je bil nato
prikaz Slovenske cerkvene
glasbe na Koroškem, ki jo
je podal podpisani. Sicer bi
to obširno temo lahko
bolje predstavil dolgletni
škofijski kantor Jože
V Ropitz, žal pa je bil zaradislabega počutja odsoten.Sobotno popoldne pa je
bilo namenjeno
predstavitvam novih
glasbenih publikacij.
Goričani so tako
predstavili svoje tri nove
knjige oz. notne izdaje z
deli Emila Komela (1875 -
1960), ki je bil v svojem
dolgem življenju ob Vinku
Vodopivcu in sinovsko
dragemu prijatelju Lojzetu
Bratužu eden tihih,
neomajnih in marljivih
stebrov slovenskega
glasbenega in posredno
narodnega življenja na
Goriškem. Poleg teh treh
knjig pa bo na Tržaškem v
kratkem izšla zbirka krajših
in šarmantnih obdelav
slovenskih ljudskih
nabožnih pesmi, ki jih je
napisal Ubald Vrabec in so
v ciklostilirani obliki izšle
že pred več
desetletji,
zdaj pa so se
odločili za
dopolnitev
te prve
izdaje in
tiskano
izdajo. Na
koncu pa
smo se tudi
zvočno
povrnili v
Zilsko
dolino:
zapeli smo
dve stari
zilski pesmi,
ki jih je
približno
zapisal
Nanti
Mörtl. Zakaj “približno”?
Pevci namreč skoraj
recitirajo besedilo in
besede določajo mikro-
ritem. To pa je zelo težko
zapisovati.
Na koncu dvodnevnega
seminarja nas je popeljal
Matej Podstenšek še v svet
porodnih krčev okoli Nove
cerkvene pesmarice, Jure
Dobravec pa je prikazal
smele zamisli, ki naj bi
privedle do boljše zaščite
starih orgel.
Ob že minulem prazniku
sv. Cecilije naj v spodbudo
zapišem še nekaj misli
švicarskega filozofa Petra
Bierija, ki jih je pod
psevdonimom Pascal
Mercier položil v usta
svojemu ateističnemu
junaku v romanu Nočni
vlak v Lizbono: “... Nočem
živeti v svetu brez katedral.
Potrebujem njihovo lepoto
in njihovo veličastnost.
Potrebujem jih zaradi
navadnosti sveta. Hočem
gledati proti svetlečim
cerkvenim oknom in
hočem, da me preslepijo
njihove nezemeljske barve.
Potrebujem njihov lesk.
Potrebujem jih proti
umazani enobarvnosti
uniform.
Želim biti odet s trpkim
hladom cerkva.
Potrebujem njihov
zapovedani molk...
Prisluhniti želim šumeči
tonski reki orgel, tej
preplavi nezemeljskih
zvokov......
Andrej Feinig
Tržaška15. decembra 201610
Društvo Rojanski Marijin dom / Predbožični
tečaj venčkov in okraskov
Že več let prireja Društvo Rojanski Marijin dom v predbožičnem
času tečaj božičnih venčkov in okraskov. Tako je bilo tudi letos. 1.
in 2. decembra so se udeleženke tečaja zbrale v rojanskem
Marijinem domu in v prijetni družbi pod vodstvom odlične
mentorice, gospe
Jadranke Sedmak,
izdelovale venčke
in božične okraske
iz smreke, jelke,
bršljana, ciprese,
pušpana, lobo -
dike... zimzelenih
rastlin res ni
manjkalo! Vse so
potem še lepo
okrasile s sve -
čami, storži vseh
velikosti, zvez -
dicami in balončki, da bo praznik Jezusovega rojstva lep in svetal
ne samo v srcih, ampak tudi po domovih.
V DSI o referendumu, ko še ni bil znan izid
Šlo bi za pravo spremembo ustave
Na razpravi o nedeljskem referendumu in reformah, ki bi bistveno
spremenile ustavo, sta v Društvu slovenskih izobražencev
spregovorila odvetnik Peter Močnik in nekdanji senator Stojan
Spetič, Igor Gabrovec pa je opravičil svojo odsotnost. Matia Premolin
je oba gosta predstavil in moderiral pogovor.
Na vprašanje, zakaj sploh gremo na referendum, je Spetič dejal, da
138. člen ustave pravi, da je najbolje, če se ustava odobri s široko
večino, potrebna pa je dvotretjinska. To večino, ki je lažna,
protiustavna in brez širokega dogovarjanja, je vlada vsiljevala, saj
skuša okrepiti svojo oblast in neocentralizem. Močnik je nato
odgovoril na Premolinovo vprašanje o Berlusconiju, češ da je leta
2006 predlagal spremembo ustave, ki je pogorela. Sam pravi, da
ustava ni in ne sme biti stvar vlade, ker prinaša vrednote, ki veljajo
v državi in mora združevati ljudstvo. Drugi problem je ta, da je
referendum vsilila vlada. Iskali so podpornike, a ga skušajo prikazati
ljudem kot velik prihranek javnega denarja. To ni zadeva prihranka,
temveč tega, kar se hoče doseči. Saj ne ukinemo senata, je dejal
Močnik, a ni več izvoljen. Obenem se je vprašal, kako bo senat
učinkovit, če ne bo zasedal redno. Resnici na ljubo se z
referendumom spreminja 47 na 139 členov, kar ni popravek,
temveč sprememba ustave.
Stojanu Spetiču se gnusi, kako so izpeljali to reformo, saj bi raje
ukinili v celoti senat in ohranili parlament. Z vidika pripadnika
slovenske manjšine v Italiji je velika laž, da se ne bo spremenilo
nič, saj bo senat imel kot primarno nalogo tudi manjšinsko
zakonodajo in ustavne zakone. Kot je dejal Spetič, “Slovencev v
tem senatu ne boste našli”. Istočasno pa ukinjajo ustanove, ki bi
morale ščititi slovensko manjšino. Če zmaga NE, bodo morali
določiti volilni zakon v senatu. Spetič je mnenja, da imamo vse
razloge, da volimo proti, da pošljemo sporočilo, da nismo zadovoljni.
Pokazal je tudi nestrinjanje s trditvijo, da so senatorji bogati. Ko je
bil on senator, je prejemal približno eno četrtino plače, ki jo
prejemajo zdajšnji parlamentarci. Živel je spodobno in še dajal
polovico plače svoji stranki. Če hočemo torej privarčevati, bi lahko
ukinili senat.
V nadaljevanju večera je prišel v ospredje še pomen volitev, ki naj
bi bile enakopravne, svobodne in tajne. Enakopravne pa sploh ne
morejo biti, ker odstotki tega ne dovolijo. Na Premolinovo vprašanje,
ali v primeru, da zmaga NE, propade Evropa, je Spetič dejal, da
Evropa propada že nekaj časa, saj ni več demokratična struktura
miroljubnih držav. Če bo še naprej sledila bankam in kapitalu, ne
pa ljudstvu, bo res propadla. Ob koncu pogovora z gostoma se je
razvila živahna debata. / Metka Šinigoj
Kratke DSI / Ferruccio Tassin o koncentracijskem taborišču v Viscu
Da bi ta kraj trpljenja ne šel
v pozabo
  erruccio Tassin, največji iz-
vedenec taborišč, je bil že
večkrat gost Društva slo-
venskih izobražencev. Tokrat je
predstavil knjižno novost mlade
raziskovalke Tanie Zanuttini, ki
jo je izdala Goriška Mohorjeva
družba “Visco 1943. Un campo
di concentramento in Friuli”. Z
njim se je pogovarjal prof. Tomaž
Simčič.
V uvodu se je prof. Tassin razgo-
voril o razgibani zgodovini Visca
od leta 1420 dalje. Po smrti zad-
njega goriškega grofa so prevzeli
oblast Habsburžani, česar pa Ve-
neti niso sprejeli. Po triletni vojni
so leta 1523 začrtali meje. Ob-
močje Visca je bilo kraj izmenja-
ve med latinsko, slovansko,
nemško in madžarsko kulturo.
Ko pa so leta 1593 ustanovili Pal-
manovo, se je vse spremenilo.
Meje so bile od nekdaj zelo po-
membne, a so se – posebno na
tem območju – pogosto spremin-
jale. Po dunajskem kongresu leta
1815 so na novo začrtali Evropo,
do leta 1866 pa je bil Visco meja.
Ob začetku vojne so Visco zasedli
italijanski vojaki in tam postavili
F
bolnišnico 035 italijanskega
Rdečega križa. To je bila največja
bolnišnica pod šotorom, ki je raz-
polagala s tisoč ležišči. Po čudežu
pri Kobaridu pa so evakuirali bol-
nišnico in tja naselili 400 begun-
cev, zatem pa je postalo skladišče
orožja. Šele nato, leta 1942, so iz-
brali Visco kot primeren kraj za
koncentracijsko taborišče.
Za to je prof. Tassin izvedel
slučajno, v družinskem krogu,
ker je oče skrivaj raznašal pisma
internirancev na Rabu. Ko pa je
v župnijskem arhivu našel sez-
nam mrtvih v koncentracijskem
taborišču v Viscu, je postal še bolj
radoveden. Prebral je znane
priimke, predvsem pa je opazil,
da so bili tam zelo mladi ljudje,
ki so umrli pri tridesetih letih za-
radi organskega razkroja. V Viscu
je bilo fašistično koncentracijsko
taborišče, a nikjer ni našel
ničesar zapisanega o tem. Zato je
začel poizvedovati in iskati priče.
Spoznal je Covatto, 90-letnega
fašista in intelektualca, ter opra-
vil z njim pogovor.
Preko Visca je šlo več deset tisoč
internirancev. Čeprav je bilo to
koncentracijsko taborišče na-
menjeno deset tisočem ljudem,
jih je tam bilo največ tri tisoč.
Prof. Tassin, ki se čuti prej Furlan
in šele nato Italijan, se bojuje za
Visco, da ne bi šlo vse v pozabo.
Pravi namreč, da boj se še ni
končal, saj marsikdo trdi, da kon-
centracijskega taborišča tam ni
nikoli bilo. Sam je našel načrt, s
katerim je pred leti dokazal ob-
stoj vsake posamezne zgradbe.
Sam hodi tudi po šolah ozaveščat
učence in dijake o pretekli zgo-
dovini. Večkrat jim ponovi, da je
bila v taborišču huda lakota. Del
taborišča na Viscu je bil zgrajen
za ceno dodatnega krožnika ju-
he.
Resnici na ljubo pa hoče občina
prodati zemljišče in zgraditi nove
objekte. Ostankov taborišča si ne
moremo ogledati, ker so zaprti za
publiko. Predavatelj je omenil
pomembno vlogo, ki jo pri tej
bitki imata pisatelj Boris Pahor in
tudi deželni svetnik Igor Gabro-
vec.
Knjiga je v bistvu razširjena di-
ploma Tanie Zanuttini, uvodno
besedo pa sta napisala prof. Tas-
sin in prof. Pahor. Na naslovnici
je fotografija svetovno znanega
fotografa Claudeja Andreinija.
Predavatelj je pohvalil mlado ra-
ziskovalko, avtorico pričujoče
knjige, ker je prebrala veliko
knjig in se je posvetila pisanju in
delu z veseljem.
Metka Šinigoj
Smrt v časnikarskih vrstah 
Marjanu Slokarju 
v slovo
  est, da je v noči na sre-
do, 30. novembra,
umrl kolega Marjan
Slokar, nas je vse presenetila,
saj je kazalo, kot da bi se zanj
čas ustavil, čeprav je bil v 78.
letu starosti. Poredko smo se
sicer srečevali, a vendar, ko je
do tega prišlo, smo z občudo-
vanjem ugotavljali, da je ved-
no enak. Le kaka gubica več
na licu, a drugače je bil ved-
no isti Marjan s prijaznim na-
smehom na ustnicah, iskre-
no pozoren do sogovornika
tako glede osebnega stanja in
počutja kot glede razmer na
radiu. Ko sva se zadnjič
slučajno srečala pri semafor-
ju na ulici Carducci, je glede
radia ugotavljal, kako se je
spremenil način dela. Včasih
je inž. Sancin prebral vsako
V vrstico, preden jo je napove-dovalec, zdaj pa prisegajo naneposreden nastop pred mi-
krofonom, posledica tega pa
je, da je jezik res bolj
sproščen, a prav gotovo veli-
ko bolj površen, je ugotavljal
v svoji znani pozornosti do
lepe pisne in govorjene slo-
venščine. Kot dolgoletni član
Radijskega odra in predvsem
dolgoletni napovedovalec na
radiu Trst A je bil namreč zelo
pozoren na ta vidik radijske-
ga dela in ni slučaj, da je pri
delu v uredništvu rad pou-
darjal potrebo po “profesio-
nalnem pristopu”. Površnosti
in približnosti namreč ni pre-
našal. Tako kot je dobro ob-
vladal slovenščino, je enako
suvereno nastopal v itali-
janščini in angleščlini, kar
dobro pa si je pomagal tudi v
drugih jezikih, tako da je
med kolegi veljal za pravega
poliglota.
Marjan Slokar je bil radijski
človek, ki je svojo poklicno
pot začel še na starem sedežu
na Trgu Oberdan, konec pet-
desetih let. Tako je med dru-
gim rad pripovedoval, kako je
doživel znani požar, ki je
uničil ta zgodovinski sedež
radia Trst A, in kako so hiteli
reševati, kar se je rešiti dalo,
in kako so nato nekaj časa
oddajali iz Avditorija za
tržaškim županstvom. Vedno
je kazal veliko odprtost in za-
nimanje za različna področja
dela na našem radiu in tako
je bil tudi angažiran pri zna-
nem večletnem nizu Radio za
šole, ki so ga pripravljali šte-
vilni učitelji in profesorji slo-
venskih šol. Velikokrat so te
oddaje oblikovali s svojimi
učenci, kar je bilo tako za
udeležence kot seveda po-
slušalce še posebej zanimivo.
Marsikdo se verjetno spo-
minja teh oddaj, ki smo jih
radi poslušali tudi v razredu,
mogoče pa se kdo spominja
tudi nekaterih publikacij in
avdio-kaset, ki so izšle kot di-
daktično gradivo ob teh od-
dajah. No, Marjan Slokar je
bil urednik teh izdaj. Po-
skrbel je za ureditev tekstov
za tisk in seveda tudi za distri-
bucijo, da so te publikacije
dosegle šole in razrede na ob-
močju. Z možnostjo optiran-
V Dvorani Virgil Šček / Slovenščina z empatijo
Novo srečanje ob
Prešernovih verzih
  petek, 2. decembra, je
bilo v interaktivni, dvo-
jezični obliki v dvorani
Virgila Ščeka peto srečanje
Slovenščina z empatijo. Med
udeleženci srečanja so bili
občinska svetnica Fabiana
Martini, profesorica Luisa Faz-
zini, zgodovinarka Silva Bon,
profesorica Savica Malalan,
profesorica Francesca Ferluga,
duhovnik doktor Benedict
Chidiebere Nwankwo, umet-
nica Graziella Valeria Rota,
Luciano Ferluga, vzgojiteljica
Magda Zulian, Alessandro Mi-
nisini. Razmišljanje in pogo-
vor, ki ju je koordinirala Elena
Cerkvenič, je izhajal iz Prešer-
novih verzov, povzetih iz
V Krsta pri Savici, ki jih je v ita-lijanski verziji napisal GiorgioDepangher v sodelovanju z
Marijo Pirjevec. Prešernove
verze v slovenščini in v itali-
janščini je prebral študent
Thomas Grill, nato so ude-
leženke in udeleženci z vesel-
jem razmišljali in se pogovo-
rili o miru, bratstvu med na-
rodi ter medsebojni ljubezni,
ki naj bi bili v današnjem sve-
tu prava utopija. Sledila sta
dvojezična predstavitev pesmi
Glej zvezdice božje, na besedi-
lo pesnika Andreja Praprotni-
ka in glasbo Leopolda Belarja
ter Matije Tomca in poslušan-
je pesmi v izvedbi Slovenskega
okteta. Nato je bilo na vrsti še
razmišljanje o povezavi slo-
venske kulturne stvarnosti na
našem območju z zborovsko
kulturo ter kulturo petja že od
otroških let. Na srečanju so se
udeleženci pogovarjali o
božičnih navadah, o kajenju
in škropljenju in njuni simbo-
liki, o tepežnici, slovenski
umetnosti pritrkovanja po
zgledu Ivana Mercine, o kole-
dovanju ter o lučanju, navadi,
ki se v Boljuncu izvaja v spo-
min na kamenjanje svetega
Štefana. O koledovanju, obho-
dih, pri katerih so si včasih
predstavniki revnejših slojev
gmotno opomogli, ter o dru-
gih navadah so se na srečanju
udeleženci spraševali, ali še
obstajajo v današnjem času.
Srečanje se je končalo z vabi-
lom udeleženkam in ude-
ležencem na naslednje srečan-
je V empatiji z avtorjem, na
katerem naj bi se pogovarjali
o romanu Draga Jančarja To
noč sem jo videl. Srečanje V
empatiji z avtorjem spodbuja
in podpira Javna agencija za
knjigo Republike Slovenije. V
ta namen koordinatorka
srečanj Elena Cerkvenič želi,
da bi v Trstu dobili primeren
prostor, kjer bi občani in
občanke slovenske in italijan-
ske narodnosti (lahko tudi pri-
padniki ostalih etničnih
skpin) imeli možnost izposoje
Jančarjevega romana. JAK,
točneje njen direktor Aleš No-
vak, je namreč poklonila
načrtu Slovenščina z empatijo
20 izvodov romana v izvirni-
ku, 10 pa v italijanskem pre-
vodu. Kdor pa bi želel poglo-
biti poznavanje slovenščine, si
bo lahko izposodil knjigi v
obeh jezikih in ju prebral v
primerjalni obliki; tovrsten
način branja odlomkov poma-
ga pri usvajanju jezikovnih
elementov slovenskega jezika
in morfosintaktičnih jezikov-
nih struktur. Kraj izposoje bo
znan naknadno.
ja za drugo delovno področje
se je Marjan Slokar odločil za
prestop v časnikarski oddelek
in tako je bil od januarja
1978 z vso vnemo in poklic-
no predanostjo v službi infor-
mativnega uredništva. Svojo
časnikarsko pot pa je končal
kot rimski dopisnik leta
1993, prej pa je bil ob red-
nem delu za radijska poročila
več let zadolžen tudi za Kme-
tijski tednik.
Marjan Slokar je imel res ve-
liko zanimanj. Prav gotovo je
bil eden prvih, ki se je zani-
mal in obvladal računal-
ništvo. V časih, ko se nam je
zdelo še nemogoče, da bodo
računalniki tako vseprisotni,
je Slokar o tem že pisal in
predaval. Drugo njegovo ve-
selje sta bila morje in jadran-
je. S svojo barko je imel veli-
ko dela, a tudi veliko za-
doščenj. Tretje področje, v
katerem je blestel, je bila fo-
tografija, in to že od dijaških
let. Marsikje je bila npr. obja-
vljena fotografija prof. Jožeta
Peterlina, ki sedi ob katedru
pred dnevnikom in knjigami
in se med pozornim po-
slušanjem dijaka podpira z le-
vo roko. Malokdo pa ve, da je
to sliko na skrito posnel prav
Marjan Slokar. Marsikomu je
tudi še živo v spominu nepo-
zaben z glasbeno podlago
opremljen dia-večer, po-
svečen New Yorku, ki ga je
Marjan Slokar pripravil v
DSI. Še bi lahko naštevali, kaj
vse je polnilo njegov prosti
čas. Zadnja leta se je na pri-
mer zanimal in se aktivno
ukvarjal s starodavno kitajsko
sprostilno in meditativno
veščino Tai chi ter o tem znal
povedati veliko več kot to, da
te vaje krepijo telo in življen-
jske energije ter so zelo pri-
merne za starejšega človeka.
Od rajnega Marjana Slokarja
smo se poslovili v petek, 9.
decembra, najprej pri Sv. Ani
v Trstu in nato s pogrebno
mašo v Lokavcu, kamor so ga
tudi položili v družinski
grob. Ohranili ga bomo v
dragem in lepem spominu.
M. T.
Foto damj@n
Tržaška 15. decembra 2016 11
Obvestila
Področni svet Pastoralnega
središča za Trst - Milje in
Vincencijeva konferenca vabita
ob prihajajočem prazniku Božiča
na obisk gostov v domu za starejše
ITIS, ul. Pascoli 31, v četrtek, 15.
12. 2016. V novi kapeli v I. nad. bo
ob 16.10 molitev rožnega venca,
nato ob 16.30 sv. maša, ki jo bo
daroval msgr. Franc Vončina, po
maši bo prijateljsko druženje.
Delavnica gledališke pedagogike
za učitelje, vzgojitelje in mentorje
bo 18. decembra v Finžgarjevem
domu na Opčinah. Informacije:
Slovenska prosveta 040 370846
ali www. slovenskaprosveta. org
Društvo Kons vabi na ogled
razstave desetih ilustratorjev z
naslovom Na Noetovi barki, ki je
nastala v sodelovanju s
Slovenskim stalnim gledališčem ob
gostovanju predstav za otroke Emil
in detektivi in Na Noetovi barki ob
osmih. Tako kot predstavi je tudi
razstava namenjena mlajši publiki,
a bo prav gotovo nagovorila tudi
odrasle obiskovalce. Na ogled bo v
vhodni avli Kulturnega doma v
Trstu (ulica Petronio 4) od 6.
decembra do 8. januarja ob urah
odprtja gledališča, ob delavnikih
med 10.00 in 15.00 in eno uro
pred pričetkom predstav.
Zanesljiva in resna gospa z
izkušnjami išče delo: likanje,
pospravljanje, varstvo starejših tudi
24 ur ali samo vikende. Tel. št.
00386 31 297566.
Darovi
V spomin na ljubljene starše
darujeta Drago in Sonja Ukmar 30
evrov za rojanski cerkveni pevski
zbor in 30 evrov za Društvo rojanski
Marijin dom.
Za rojansko glasilo Med nami
daruje Mirka Kermac 20 evrov.
Misijonski krožek Rojan je prejel:
za slovenske misijonarje: Dragica
Morenčič 10, Marija Čubin 10,
Lizetta Janežič 10, N. N. 50,
Valentina Rupnik 20 evrov; za
misijon p. Ernesta Saksida –
Brazilija: N. N. 360 evrov; za p.
Janeza Mesca - Madagaskar: N. N.
iz Boršta 10 evrov; za s. Jožico
Sterle – Ukrajina: N. N. iz Boršta
10 evrov; za p. Pedra Opeka –
Madagaskar: Karin in njeni
prijateljčki 210 evrov.
Darove lahko nakažete tudi na:
ZADRUŽNO KRAŠKO BANKO
IBAN: IT22 L089 2802 2010 2000
0086 948
Codice BIC: CCTSIT2TXXX
Misijonski krožek Rojan
ulica Cordaroli 29
34135 Trst
  a praznik Marije Brez-
madežne je g. Tone Be-
denčič daroval zahvalno
sveto mašo ob svoji 40-letnici
župnikovanja na Repentabru.
Cerkev na Tabru je bila polna
hvaležnih župljanov, ki so dol-
goletnemu dušnemu pastirju iz-
kazali bližino ob tako pomem-
bnem jubileju. Slavljencu se je
zahvalil tudi tržaški škof,
nadškof Giampaolo Crepaldi,
Mitja Premolin pa je spregovoril
v imenu slovenske zamejske
skavtske organizacije, pri kateri
je g. Bedenčič duhovni asistent.
Prestavnika župljanov Peter
Cvelbar in Ivanka Guštin Destri
pa sta izpostavila predanost g.
Bedenčiča, njegovo razpoložlji-
vost, bližino in pomembno delo
z mladimi ter obnovo Tabra in
njegovo vrednotenje z Marijini-
mi shodi. Pri somaševanju, na
katerem je bil prisoten tudi pred-
stojnik salezijancev Slovenije,
mag. Janez Potočnik, je lepo so-
delovala župnija, zlasti njen
otroški del, ki se je izkazal z ubra-
nim petjem Marijinih pesmi.
“Srečal sem veliko čudovitih in
zvestih ljudi. Skupaj smo delali,
gradili, preko prikazovanja prak-
tične vere so ljudje dokazovali,
da čutijo skupnost kot Jezusovo
skupnost in da čutijo izreden po-
men pripadnosti slovenski žup-
niji”, je dejal med svojo homilijo
openski dekan, ravnatelj Marija-
nišča in škofov vikar g. Bedenčič,
ki ga je po sveti daritvi počastila
tudi domača občina: župan Pisa-
ni in njegova uprava sta slavljen-
cu v sejni dvorani podelila
občinsko priznanje za zasluge.
N
  ledališka dejavnost, mednarod-
ni in časnikarski krožek. Mladi
v odkrivanju skupnih poti
(MOSP) – društvo, ki deluje v Trstu, v
ulici Donizetti 3, tudi letos ponuja mla-
dim vrsto dejavnosti na najrazličnejših
področjih; letos obsega presenetljivo
široko ponudbeno paleto.
Na primer: bi se radi naučili primernega
in učinkovitega make-upa? MOSP nudi
dekletom priložnost, da se naučijo izbi-
rati primerne pudre, šminke in ličila,
nato pa, da izberejo sebi primeren ma-
ke-up. Delavnica, ki bo zaživela januarja
meseca in jo bo vodila poklicna esteti-
stka in frizerka Jessica Alfarano, pa ne
bo sama sebi namen. Zamisel je namreč
nastala v časnikarskem krožku MOSP-a
in Slovenskega kulturnega kluba, v ka-
terem se letos člani posvečamo zakuli-
sju nastajanja revije. V ta okvir spadajo
tudi modne oziroma ženske revije, ki so
med dekleti posebno priljubljene. Iz de-
lavnice ličenja bo tako izšel daljši članek
o ličenju, ki ga bomo pripravile članice
časnikarskega krožka.
Delavnica ličenja bo sicer odprta za vse
(mlade). Jessica Alfarano je zrasla na Re-
pentabru v slovenski skupnosti, obisko-
vala je slovenske šole in bila več let čla-
nica Slovenske zamejske skavtske orga-
nizacije. Delavnica bo potekala v salo-
nu, ki ga Jessica upravlja v središču me-
sta, na začetku ulice Valdirivo 38. To pa
zato, ker bo lahko imela vsaka ude-
leženka mesto pred ogledalom, tako da
bo na sebi takoj preizkusila vsa navodila
izkušene estetistke. Jessica bo v treh
urah delavnice dekleta naučila dveh ti-
pov make-upa. Prvega za vsakodnevno
uporabo, drugega pa za posebne pri-
ložnosti – mondene večere, pa tudi na-
stope na odru ali foto-session. Prav ta
drugi tip make-upa bi lahko zanimal tu-
di vse, ki se ukvarjajo z gledališčem, ple-
som, ali pa dekleta, ki želijo postati mo-
deli. Prvo priložnost za poziranje bodo
imele že na delavnici sami, saj bomo
članice novinarskega krožka – kot
rečeno – pripravile članek s fotografija-
mi o postopkih ličenja.
Za delavnico je na razpolago le omeje-
no število mest, zato MOSP zbira prijave
na šoli Franceta Prešerna (obrnite se na
Noel Piščanc) ali preko FB strani
(MOSP-Slovenski kulturni klub).
Kot rečeno, je pobuda za to delavnico
nastala v okviru dejavnosti, ki si jih je
za letošnjo sezono zamislil časnikarski
krožek MOSP, ki ga vodi Breda Susič.
Člani krožka smo in bomo skozi vso se-
zono na mesečnih srečanjih spoznavali,
kako nastane revija. Že v petek, 18. no-
vembra, je tako potekala prva delavnica
tega sklopa na sedežu Mladike. O tem,
kako sestavljamo temo in kako pišemo
članke za revije, je govoril poklicni
časnikar Andrej Černic, zdaj zaposlen v
slovenski redakciji informativnih spo-
redov Deželne radiotelevizije RAI, sicer
pa dolgoletni sodelavec Novega glasa in
revije Reporter, ki izhaja v Ljubljani.
Delavnica je potekala na preprost, a za-
nimiv način: najprej smo si ogledali več
različnih vrst revij v slovenskem, itali-
janskem in tudi angleškem jeziku. Re-
vije so lahko zelo različne, posvečajo se
najrazličnejšim temam, pristopi so ra-
zlični – od bolj strokovnih do poljud-
nih, tako da ima vsakdo možnost, da iz-
bere tisto revijo, ki ga najbolj privlači in
zanima. Med mladimi so najbolj prilju-
bljene revije o modi, športu in glasbi.
Po kratkem listanju in primerjanju revij
je sledilo pomembno vprašanje: “Katera
je razlika med časopisnim člankom za
dnevnik in člankom za revijo”? Vsem
je znano, da je večina člankov v dnev-
nikih namenjena kroniki. Članke v re-
viji pa pišemo na drugačen način, saj je
pomembno, da so zanimivi, da gredo v
globino in da pritegnejo pozornost.
Imamo več možnosti, kako napisati tak
članek; oblika in naslov moreta biti lo-
gično, a izvirno sestavljena. Pomembni
so tudi naslov in fotografije, ki vzbujajo
pozornost bralca.
Ko smo ugotovili, kako napisati zani-
miv članek, si je voditelj delavnice iz-
mislil neko temo: mladi in zasvojenost
s tehnologijo. Naša naloga je bila, da
smo si izmislili, kako bi lahko razvili ta-
ko temo in kako bi napisali članek ali
več člankov na to temo. Delavnica je bi-
la zelo zanimiva, saj smo se naučili ve-
liko novega, predvsem pa smo dobili iz-
ziv, da tudi sami kaj napišemo, kar je
najlepše.
Ko smo že pri dejavnostih krožkov
MOSP-a, naj poročamo še o našem gle-
dališkem krožku, ki ga od letos vodi Ja-
smina Gruden. Gledališki krožek je v
novembru organiziral in izpeljal dve de-
lavnici dikcije oziroma pravilnega go-
vora. Vodila ju je režiserka in nova
umetniška voditeljica Radijskega odra,
mag. Manica Maver. V soboto, 3. de-
cembra, pa je gledališka skupina v Pre-
benegu na pobudo društva Rapotec po-
novila svojo lansko produkcijo, kome-
dijo Ta (ne)srečni dan, ki jo je napisala
Patrizia Jurinčič Finžgar, režirali pa av-
torica besedila in Maruška Guštin.
Dejavnosti in programe naslednjih de-
lavnic časnikarskega in gledališkega
krožka, kot tudi dejavnosti mednarod-
nega krožka, ki zdaj že intenzivno pri-
pravlja mednarodno srečanje članov de-
lovnih skupin evropske organizacije
Youth of European Minorities (YEN) v
Trstu, pa lahko spremljate na Facebook
strani društev MOSP - Slovenski kultur-
ni klub.
Svetlana Brecelj
G
MOSP in SKK ponujata mladim paleto dejavnosti
Ličila, novinarstvo in dikcija 
v programu MOSP-a
  Nova maša g. Marija Varge
V Ricmanjih nov
hrvaški duhovnik
RICMANJE 
  a praznik brezmadežne-
ga spočetja blažene De-
vice Marije je v župnijski
cerkvi sv. Jožefa v Ricmanjih bilo
nadvse slovesno. V svetišču je
namreč novomašnik g. Marijo
Varga daroval novo mašo: dan
pred tem je namreč v stolnici sv.
Justa prejel mašniško posvečenje;
v duhovnika ga je posvetil tržaški
škof Giampaolo Crepaldi (ob isti
priložnosti je nadškof posvetil v
duhovnika še diakona Domenica
De Filippija). G. Varga je tako po-
stal duhovnik skupnosti Trajnih
častilcev presvete Trojice po
prečistih rokah Marijinih, ki je že
tri leta prisotna na tem koncu
N Brega. Skupnost,ki je neke vrste‘privatno’
Združenje verni-
kov škofije v
Trstu, saj je doslej
pravna le na ško-
fijski ravni, ni pa
še na cerkveni, se
navdihuje pri
zgledu sv.
Frančiška Asiškega in temelji na
kontemplativni duhovnosti.
Svoj sedež ima ravno v ricman-
jski župniji sv. Jožefa Ženina, kjer
je uvedla maše tudi v itali-
janščini, hkrati pa oskrbuje tudi
slovensko versko skupnost. Skup-
nost je prevzela
Baragov dom in
upravlja ricman-
jski muzej. Sestre
Bratovščine pa so
prevzele dom šol-
skih sester v Doli-
ni. Moderator
skupnosti je p. Ro-
zo Palić, ki je tudi
upravitelj župnije
Ricmanje. Skup-
nost ima močan
hrvaški pečat, kar
navsezadnje po-
trjuje tudi nova
maša g. Varge. Je-
zikovno ozračje se
je s prihodom
hrvaških duhovnikov nekoliko
spremenilo, ob slovenski besedi
je pri bogoslužjih bolj prisotna
tudi italijanščina zaradi vse večje
prisotnosti vernikov italijanskega
porekla, ki so k sveti maši nekoč
zahajali drugam.
Novomašnik se je rodil v
Hrvaškem Iloku v slavonski regi-
ji, po študiju na teološki fakulteti
v Zagrebu pa je prišel prav v Ric-
manje na počitnice: to obdobje
se je spremenilo v trajno bivanje
v naših krajih, kjer je bil g. Varga
dve leti diakon. V skupnosti
častilcev Sv. Trojice je spoznal ve-
liko ljubezen in odprtost za Boga
in za ljudi. “Danes ni moj dan,
danes je dan zahvale. Sprejeli ste
me kot enega svojih, kar je velika
stvar”, je dejal med slavnostnim
bogoslužjem, ki ga je bogatilo
petje Združenega zbora ZCPZ
pod vodstvom Janka Bana. G.
Varga, ki naj bi še naprej službo-
val v Ricmanjih, je novo mašo
daroval v italijanščini, prisotni
pa so bili tudi odlomki v sloven-
skem in hrvaškem jeziku. V ime-
nu domače slovenske verske
skupnosti je novomašnika poz-
dravil Marijan Kravos.
IG
V soboto, 17. decembra, ob 18. uri bodo v Tržaškem knjižnem središču
predstavili knjigo SAMOSTOJNI s spomini Saše Rudolfa na čas, ko
se je Slovenija pripravljala na osamosvojitev, ko je bil razpisan in
izveden plebiscit, na zaostrovanje z Beogradom in na 10-dnevno
vojno. Večino spominov je NOVI GLAS objavil v podlistkih. Dodana
so še pričevanja na vedno hujše spopade na Hrvaškem in obleganja
in obstreljevanja Sarajeva. Knjigo bosta predstavila novinar Tone
Hočevar, ki je vodil med osamosvojitveno vojno Dnevnik RTV
Slovenija in bil nato dolga leta rimski dopisnik dnevnika Delo, ter
višja kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Irena Uršič,
ki je knjigi napisala uvodno besedo, med drugim naslednje:
Saša Rudolf je ogrodje svojega spomina učvrstil z brskanjem po
lastnih beležkah, člankih, strokovni literaturi, in ga tu in tam brez
dlake na jeziku izpostavil kritičnemu razmisleku in refleksiji na
aktualne družbenopolitične razmere. Poglobil se je v čas od
slovenske pomladi do 1992, ki je bila za samostojno in
demokratično Slovenijo zaradi mednarodnega priznavanja res
pomladna, za Hrvaško in Bosno in Hercegovino zaradi
uresničevanja krvavega pohoda grozljivo jesenska. Pripoved Saše
Rudolfa je tako sproščen preplet dejstev in lastnega doživljanja kot
tudi osupljiv opis skrajno nevarnih okoliščin. Novinarjev vpliv je
izjemen. Če ni medijskega poročanja o dogodku, dogodka ni.
Avtorjeva je najmanj trojna razpetost – geografska po skoku čez
lužo med Trstom in Rimom, Ljubljano in Beogradom, profesionalna
med poročanjem iz sveta politike in svetovnih športnih spektaklov,
domovinska med zvestobo slovenstvu in primežem italijanske
redakcije. Živahno in polno kontrastov je avtorjevo valovanje med
visoko politiko in posebnostmi s Tržaškega, med nogometnimi
zadetki in svinčenimi kroglami, med glasovi teleprinterjev in
opernimi arijami. Pripoved Saše Rudolfa pretresa, opominja in
pomirja.
TKS / Predstavitev knjige Samostojni
  e dni gostuje v tržaškem
Verdijevem gledališču tra-
dicionalna predbožična
predstava, in sicer zadnji od zna-
menitih baletov Čajkovskega,
Hrestač (Lo Schiaccianoci) , ki
ga je uglasbil l. 1892, eno leto
pred smrtjo, po prav tako slav-
nih Labodjem jezeru (1876) in
Trnuljčici (1889). Tokratna upri-
zoritev, od srede, 14., do nedelje,
18. decembra, je v produkciji
skupine Daniele Cipriani Enter-
tainment, ki prispeva tudi balet-
T
G. Tone Bedenčič slavil 40-letnico župnikovanja na Repentabru
“Srečal sem veliko
čudovitih in zvestih ljudi”
Foto Henrik Sturman
Foto IG
Gledališče Verdi
Božični Hrestač
no skupino. Koreografijo in
režijo je podpisal Amedeo Amo-
dio, hišni orkester gledališča
Verdi pa vodi Alessandro Ferra-
ri.
Nesmrtna božična pravljica, ki
jo je veliki ruski interpret ro-
mantike in čustvenih ljubezen-
skih izlivov povzel po pripoved-
ki nemškega pisatelja E. T. A.
Hoffmanna Hrestač in Mišji
kralj, je privabila številno občin-
stvo, saj so vse predstave skoro
razprodane. O tem priča tudi
dolga vrsta navdušencev baleta,
ki se je te dni vila pred tržaškim
opernim gledališčem ob od-
prtju blagajn za neabonente.
/ str. 14
Davorin Devetak
Aktualno15. decembra 201612
  erjetno se bo marsikdo nasmehnil, saj
Mamić v resnici še zdaleč ni vipavski prii-
mek, ampak priimek priseljencev izpred
pol stoletja. Ker pa ravno v tem času mineva sto-
letje, odkar je bil na Sabotinu zasut in smrtno
ranjen Petar Mamić, bomo njemu v spomin po-
svetili nasled-
nji zapis.
Priimek Ma-
mić pomeni
“mamini sino-
vi”. To pome-
ni, da so prii-
mek dobili
otroci, ki so
svojo mamo
imeli najbolj
radi daleč nao-
koli. He, he,
šalim se, kajpa-
da. Verjetno so
priimek dobili
otroci kake
vdove. Ali pa
ženske, ki je v
družini nosila
hlače. Ali otroci, ki so bili mamini lju-
bljenčki.
Druga možnost nastanka tega priimka
pa je na podlagi aramejske besede, ki so
jo prevzeli Grki. Besedo mamon pozna-
mo tudi v slovenščini, to je bogastvo,
denar ali zli duh bogastva. Torej je prii-
mek dobil nekdo, ki je pohlepen ali bo-
gat. Če je kdo ob tem pomislil na ravz-
pitega zagrebškega bogataša Zdravka
Mamića, naj si dovolim pripomniti, da
si dokazano nisva v sorodu.
Priimek ima več gnezd, ki med seboj
sorodstveno sploh niso povezana. Ma-
miće tako najdemo ne le med Hrvati,
ampak tudi med Bošnjaki in Srbi. Naj-
več jih je na Hrvaškem in v hrvaških
predelih Bosne in Hercegovine. V Slo-
veniji je 97 Mamićev in 14 Mamičev. Ti
so večinoma nekdanji Mamići. Med
slovenskimi Mamići najdemo tako ka-
toličane kot muslimane.
Na Slovenskem najdemo ta priimek tu
in tam že pred prvo svetovno vojno.
Verjetno gre za priseljence iz Bosne ali
Hrvaške. Tako najdemo poroko Franca
Mamiča v Postojni leta 1876. Še stoletje
prej pa najdemo ravno tam Jakoba Mimiča, Mu-
miča ali Mamiča (Jacques Mumitsch), ki je bil
nabornik Ilirskega polka v času francoske zased-
be. V 19. stoletju naj-
demo priimek Mamič
tudi v Grgarju. V Go-
rici najdemo med
gimnazijci Jakoba Ma-
miča iz Grgarja, ki je
bil leta 1865 sošolec
Simona Gregorčiča in
je domov prinesel
boljše spričevalo od
pesnikovega. Med čla-
ni Mohorjeve družbe
leta 1885 je bil tudi
Štefan Mamič,
podžupan v Grgarju.
Verjetno gre za očeta
in sina. V Slovencu pa
najdemo leta 1916 za-
pis, da je Josipina Ma-
mič, 83 let stara užit-
karica iz Grgarja 11,
bila sprejeta v lju-
bljansko bolnišnico.
Družina je bila nam-
reč zaradi vojne izsel-
jena v zaledje.
Ko so iz Grgarja Ma-
miči odšli, pa so k
Soči prišli Mamići. Na
soški fronti se je borilo kar nekaj avstro-ogrskih
vojakov s tem priimkom. Nekaj jih je ob Soči pu-
stilo tudi svoje ko-
sti. V Logu pod
Mangrtom je bil
novembra pred
stotimi leti poko-
pan Jakov Mamić
iz Grborezov pri
Tomislavgradu v Bosni in Hercegovini. Bil je v
4. mostarskem pešpolku, tako kot Petar Mamić,
ki je umrl v plazu na Planini Zagreben. Zagrebli
so ga dan zatem, pred natančno stotimi leti, 14.
decembra 1916. Petar je bil rojen v vasi Zidine
pri Tomislavgradu. Še enega Petra Mamića naj-
demo istega leta na fronti. Poleti 1916 je zasulo
kaverno, v kateri je bilo sedem avstro-ogrskih vo-
jakov. Rešili so jih po treh dneh. Po ustnem
izročilu je bilo to na Sabotinu. Med zasutimi je
bil tudi Petar Mamić, rojen 1883 v vasi Lokvičići
v bližini Imotskega na Hrvaškem. Mamić je bil
zaradi izčrpanosti poslan v bolnišnico v zaledje.
27. oktobra 1916 je umrl v vojaški bolnišnici v
Doboju (Bosna in Hercegovina). Služil je v 37.
dubrovniškem domobranskem polku LIR 37, v
rekovalescentnem oddelku. Njegov grob so po-
tomci našli šele pred nekaj leti. Še vedno pa brez
uspeha iščejo podatke o zasutju in se priporočajo
za vsako informacijo o zasuti kaverni iz poletja
1916, verjetno na Sabotinu.
Vojna je Petrovo družino postavila
na glavo. Dva meseca prej je umrl še
Petrov oče, tri mesece kasneje pa
njegov novorojeni sin Ivan. Soproga
je ostala sama. Od osmih otrok so ji
ostali samo štirje. Ponovno se je po-
ročila, a otrok ni vzela na novi dom.
Travme vseh teh dogodkov so v
družinskem spominu ostale vse do
danes. Prekleta vojna. Tudi Petrovove-
ga najstarejšega
sina, ki je skrbel
za mlajši sestri in
brata, je svetovna
vojna pripeljala
na Primorsko.
Partizani so Ljuba
Mamića mobilizi-
rali in s četrto ar-
mado je prispel
do Trsta. Po vojni
se je srečno vrnil
domov.
Isto pot iz Imot-
ske Krajine do Vi-
pavske doline so v
povojnem času
naredili tudi nje-
govi štirje sinovi.
Dva sta nadaljeva-
la pot na Zahod,
dva pa sta ostala
na Primorskem in
si tu ustvarila
družini, ki pred-
stavljata petino
vseh Mamićev v
Sloveniji (22). Rod “vipavskih” Mamićev pa ni
od pamtiveka iz okolice mesta Imotski. Tjakaj se
je prvi prednik priselil leta 1718. To je bil Ante
Dogan Mamić, rojen okoli leta
1660 v zaselku Dugandžije v žup-
niji Brotnjo. Beseda dugandžija
ima turški izvor in pomeni goji-
telja sokolov. Glede na priimek so
se verjetno s sokolarstvom ukvar-
jali tudi predniki Anteja Dogana
Mamića. Danes ta kraj poznamo
kot vas Zvirovići za znamenitim
hribom Križevac v Međugorju. Po
končani II. morejski vojni med
Benetkami in Turčijo so se nam-
reč v opustele vasi zaledja Makar-
ske, priselile mnoge krščanske
družine iz Hercegovine. Iz musli-
manskega Osmanskega cesarstva
v katoliško Beneško republiko.
Prišli so v svobodo, saj pod Turki
niso smeli graditi cerkva in bili
zaradi svoje veroizpovedi diskri-
minirani.
Ante Dogan Mamić je bil moj
pra-pra-pra-pra-pra-praded. Nje-
gov potomec Petar Mamić je svo-
je življenje dal na Sabotinu, ko so
branili Gorico pred 100 leti. Ta za-
pis naj bo spoštljiv zapis v spomin
njemu in vsem drugim padlim.
Pa tudi, in mogoče še bolj, vsem
tistim, ki so na obeh straneh meje še desetletja
zatem čutili posledice strašne velike vojne.
V
VIPAVSKI PRIIMKI (21)
MAMIĆ
Rodovnik »vipavskih« Mamićev.
Vpis iz beneške zemljiške knjige iz leta 1725, ki ga hrani Državni arhiv v
Zadru, omenja preselitev Anteja Dogana Mamića s štirimi otroki. To je
doslej najstarejša listina rodbine.
Grb viteza Georga Mamića, ki je viteški
naziv dobil v 17. stoletju zaradi uspehov v
bojih s Turki. Čeprav je bil iz bližnjih krajev
kot “naši” Mamići, pa sorodstvene vezi še
niso dokazane. Viteški naziv pa nosi tudi
Ivan Mamić, nekdanji poslanec NSi iz
Ajdovščine, ki je postal vitez Božjega groba.
Tino
 M
a
m
ić
  o “vročem” kresanju mnenj
okrog glasovanja na
vsedržavnem referendumu
so Srečanja pod lipami v četrtek,
24. novembra 2016, bila uglašena
na bolj sprostitveno noto. Večer
sta prireditelja Kulturni center Loj-
ze Bratuž in Krožek Anton Gre-
gorčič za družbenopolitična
vprašanja, v sodelovanju z Galerijo
Avsenik in KD Kraška Harmonika,
Sežana, naslovila Zlati zvoki, po
istoimenski Avsenikovi skladbi, ki
je svojčas dala ime tudi dvojnemu
albumu slovitega narodno-zabav-
nega Ansambla bratov Avsenik.
Pod istim naslovom se predstavlja
Katalog Avsenikove glasbe 1953-
2016. Zelo zajetno, 450 strani ob-
segajočo publikacijo je uresničil
Aleksi Jercog, radijski urednik, pu-
blicist in glasbenik, rojen v Trstu
l. 1971. Že kot otrok je spoznal Av-
senikovo glasbo, ki so jo v njegovi
družini radi poslušali, in jo že ta-
krat vzljubil. Po študiju harmonike
je z odliko in pohvalo diplomiral
iz zgodovine glasbe na leposlovni
in filozofski fakulteti tržaške uni-
verze. Od l. 2006 je kot glasbeni
urednik zaposlen na Radiu Trst A,
kjer vodi oddaje Iz domače zaklad-
nice. L. 2005 je ob 50-letnici prve-
ga Avsenikovega nastopa v zamej-
stvu objavil knjigo S pesmijo našo
- 50 let ob Avsenikovi glasbi na
Tržaškem in Goriškem. L. 2008, ob
55-letnici Avsenikove glasbe, je po
naročilu založbe Avsenik napisal
knjigo S polko v svet - Glasbene
poti bratov Avsenik. L. 2013 je za
slovenski TV program RAI napisal
scenarij in režiral televizijski doku-
mentarec Spomin - naših 60 let ob
Avsenikovih melodijah. Njegovo
nezmanjšano navdušenje nad Av-
senikovo glasbo izžareva iz njego-
vih besed in seveda tudi iz njego-
vega zadnjega knjižnega podviga,
ki je zahteval veliko truda in na-
pora ter zbirateljske energije in
vztrajnosti in ne nazadnje boja
proti temu, da bi ga v trenutkih
malodušja premagal obup in da bi
vrgel puško v koruzo, kot je zaupal
poslušalcem na četrtkovem
večeru. Njegova zadnja publikacija
o Ansamblu bratov Avsenik Zlati
zvoki je poseben katalog vseh nji-
hovih plošč in pesmi, ki so izšle v
letih od 1953 do 2016. Avsenikove
melodije še zmeraj izhajajo, tudi
po smrti Slavka Avsenika. Njegov
brat Vilko, neutrudni tekstopisec,
pa še kar naprej piše in prav pred
kratkim so izdali tri notne zapise.
V mali dvorani KCLB se je na
četrtkovem večeru z Aleksijem Jer-
cogom pogovarjala Maja Langus
iz Galerije Avsenik v Begunjah. V
imenu prirediteljev je številno
občinstvo pozdravila časnikarka
Erika Jazbar, ki je še posebno po-
zornost namenila prisotnemu go-
stu, Slavku Avseniku mlajšemu, in
spomnila, da je v KCLB že tretjič v
krajšem času gostja glasba bratov
Avsenik. Le-ta vselej osvaja srca
poslušalcev tudi pri nas. Prireditel-
P ji tega srečanja so hoteli ovredno-titi to res monumentalno deloAleksija Jercoga tudi zato, ker je on
zamejski Slovenec.
Legendarna polka Na Golici, ki jo
je na harmoniko izvajal 14-letni
Jan Novak iz KD Kraška harmoni-
ka, Sežana, je bila sijajen uvod v ta
čarobni večer, na katerem se je be-
seda prepletala z zimzelenimi me-
lodijami bratov Avsenik, polnimi
čustvenih odtenkov. Maja Langus
je povedala, da je začetnica založbe
Avsenik Brigita Avsenik, žena po-
kojnega Slavka, preminulega l.
2015. Že pred kakimi 70 leti je pre-
pisovala note v poznih nočnih
urah in je še zdaj aktivna pri za-
ložbi, saj je tudi ona spodbujala
Jercoga pri pisanju zadnjega dela.
Ko je stekel pogovor, je Jercog naj-
prej opisal, kako so Avsenikovo
glasbo takoj vzljubili tudi pri nas
v zamejstvu, saj so jo poslušali že
v 50. letih prejšnjega stoletja na va-
lovih Radia Trst A v oddaji Radio
po željah, pa tudi Radia Slovenije,
še posebno na Četrtkovih večerih.
Avseniki so sicer že v daljnem letu
1955 bili gostje v Trstu, nato še v
naslednjih letih tudi po kraških
vaseh na Tržaškem in tudi Go-
riškem. Avsenikova glasba je še
zmeraj zelo priljubljena in jo še
vedno predvajajo na našem radiu
in ji namenjajo posebne oddaje.
Predstavljajo jo na žlahten način,
kot si zasluži. Radi jo imajo predv-
sem tisti poslušalci, ki so jo spoz-
nali v mladih letih v najlepšem
razcvetu Ansambla bratov Avse-
nik. Takrat so Avseniki imeli tudi
po tri ali celo pet koncertov na
dan! Jercog je Avsenikovo glasbo
vzljubil, ko je začel igrati harmo-
niko. Le-to je v rokah držal že pri
sedmih letih. Kot harmonikarja ga
je ta glasba zelo prevzela, saj je so-
deloval pri raznih narodno-zabav-
nih ansamblih. Avsenikove melo-
dije so sicer očarale tako velike
množice ljudi prav zato, ker so pol-
ne čustvenosti, ki sta jo brata Av-
senik znala preliti v glasbo. Zato
sta se z njo dotaknila toliko po-
slušalcev. Emotiven naboj je čutiti
v glasbi in besedilih, je poudaril
Jercog. O sami izdaji tega obširne-
ga kataloga Avsenikove glasbe pa
je povedal, da ima velike zasluge
sama založba Avsenik. Ideja se je
porodila ob 60-letnici delovanja
bratov Avsenik. Tudi gospa Brigita
si je želela, da bi vse gradivo zbrali
in ga združili v neko skupno delo.
Spet so Jercoga spodbudili k temu
l. 2013, ko je spisal omenjeni sce-
narij Spomin – Naših 60 let ob Av-
senikovi glasbi. Gradiva je res
ogromno, saj so bili Avseniki
izredno ustvarjalni. Njihov opus
obsega več kot tisoč skladb na sto-
tinah izdanih plošč. Jercog je mo-
ral izbrati primeren ključ za pri-
pravo te publikacije, da bi bila čim
bolj privlačna, tudi estetsko, in
predvsem berljiva. Nedvomno je
to Jercogu in sodelavcem uspelo,
saj je katalog zelo natančno in po-
drobno, a prikupno iz-
delan, z neštetimi zelo
lepimi, jasnimi foto-
grafijami, v katere so
ujeti trenutki z izjem-
no plodovite glasbene
poti bratov Avsenik.
Jercog se je lotil dela,
tako da je najprej kata-
logiziral vse, kar je
imel zbranega do tedaj, krono-
loško je sestavil diskografijo, raz-
delil jo je v sklope: uradne albume,
plošče s štirimi skladbami, plošče
z dvema skladbama, pregledati je
moral tudi vse ovitke in popraviti,
kar je bilo na njih zgrešenega. Vse
to ogromno gradivo je moral spra-
viti v računalnik in ga urediti.
Knjiga se tako predstavlja razdelje-
na na štiri večja poglavja. V prvem
je zbrana diskografija bratov Avse-
nik, to se pravi vse plošče, ki so bi-
le izdane na slovenskem in
nemškem tržišču, pa tudi “onstran
luže” v Severni in Južni Ameriki,
celo v Avstraliji. Vsi ti albumi in
plošče so popisani, vsak album
ima priložen izvirni ovitek v
bleščečih očiščenih barvah, zra-
ven so našteti vse skladbe, posnete
na njem, naslovi skladb in avtorji
glasbe ter besedil, pa še letnica izi-
da in vsi drugi tehnični podatki
(kje je bil posnet, kdo je bil tonski
mojster, navedeni so zasedba an-
sambla, solisti, ritem). Zraven pa
je dodan še Jercogov komentar, za-
pis o uspehu plošče, pa še kakšna
anekdota ali kak drug pomenljiv
podatek, in vse edicije, kajti pogo-
sto so albumi doživeli več objav.
Vsak zapis ima priložen tudi
nemški prevod, saj je publikacija
dvojezična. Prvi del knjige se
konča z diskografskimi projekti, ki
so nastali po l. 1994 - ko je Ansam-
bel bratov Avsenik končal delovati
- z nadaljevalci glasbe bratov Av-
senik do današnjega, Saša Avseni-
ka s svojim ansamblom. Sklepa pa
ga zapis 1955-2015: 60 let polke
Na Golici. V drugem delu publi-
kacije je katalog skladb Slavka in
Vilka Avsenika, objavljenih na no-
silcih zvoka njunega ansambla.
Zapisani so slovenski in nemški
naslov, leto, ritem … pa še njune
druge skladbe in tiste Slavka Avse-
nika mlajšega in Gregorja Avseni-
ka. Tretji del obsega zgodovino oz.
pregled delovanja bratov Avsenik
po kronološkem zaporedju do-
godkov in krasne fotografije. V
četrtem delu je pa bibliografija, še
posebno dragocena za tiste, ki bo-
do želeli nadgraditi to res ogrom-
no Jercogovo delo. Veliko fotogra-
fij je prišlo na dan tudi v zadnjem
času, tudi take iz mladih let bratov
Avsenik, ko se je ansambel šele
razvijal. Na koncu sta povzetek v
angleščini in kratek esej v itali-
janščini. Plošče in notni zapisi
izhajajo še zmeraj in harmonikarji
jih imajo na razpolago, tako da
lahko izvajajo glasbo slovitega an-
sambla. Vse tri knjige, ki jih je do
zdaj napisal Jercog, nosijo naslov
po Avsenikovih skladbah. Zadnja
Zlati zvoki je zelo zanimiva tudi
zato, ker ima na naslovnici foto-
grafijo zlate plošče v reliefu, tako
da ima tisti, ki jo vzame v roke,
občutek, da tipa pravo vinilno
ploščo. Vsaka izmed knjig nadgra-
juje prejšnjo, ta zadnja pa je vse-
kakor najbolj popolna, prva je
namreč bolj lokalnega značaja,
druga je biografija o bratih Avse-
nik, tretja pa je bolj tehnična,
čeprav je obenem poljudna, ker
kaže razvoj Avsenikove glasbe sko-
zi desetletja. Pri delu je Jercoga naj-
bolj presenetila količina plošč, ki
so jih Avseniki izdali: 80 uradnih
albumov, polovica je dvojnih, več
kot 20 plošč s štirimi skladbami,
okrog 99 singlov in preko 160
kompilacij. Verjetno ni ansambla,
ki bi se lahko ponašal s takimi šte-
vilkami!
/ str. 15
Iva Koršič
Foto DP
Jezero Mamić je dobilo ime po zaselku Mamići
(Lokvičići), le-ta pa po priimku priseljene
družine Anteja Dogana Mamića. Vas Lokvičići
leži na robu kraškega polja z mnogimi jezeri, ki
si prizadeva priti na Unescovo listo naravne
dediščine. Ob jezerih se ustavljajo tudi mnogi
romarji na poti v Međugorje.
  Srečanja pod lipami
Zimzeleni Zlati zvoki
bratov Avsenik
KCLB – KROŽEK A. GREGORČIČ 
Slovenija 15. decembra 2016 13
  Sloveniji se duh in sporočila adventa
kažejo in uresničujejo v množicah ver-
nikov in tudi v cerkvenih oziroma ka-
toliških ustanovah in dejavnostih. Sveti Mi-
klavž je zapustil prizorišča, do konca decembra
pa bosta otroke obiskovala s svojimi darovi še
Dedek Mraz in Božiček. O adventu in njego-
vem sporočilu, da se bližamo Božiču in praz-
novanju rojstva Božjega sina, Boga, ki se je učlo-
večil, da bi nas grešnike rešil smrti in zavrženo-
sti, obširno poročata slovenski katoliški tednik
Družina in revija Praznična družina. Ta je na-
menjena predvsem obravnavi adventa in
Božiča.
Toda zgodilo se je, morda slučajno ali pa na-
merno, da so se prav v prazničnem obdobju,
ko naj bi prevladovali strpnost in dobrota ljudi,
povečali izbruhi in primeri nestrpnosti in tudi
sovraštva do vernih ljudi in
Cerkve. Publicist Bernard
Brščič je v tedenskem magazi-
nu Reporter objavil kolumno,
v kateri je grobo, tudi pro-
staško, ne da bi spoštoval etiko
spoštovanja do ljudi, napadel
papeža Frančiška, kar se v Slo-
veniji nikoli doslej še ni zgodi-
lo. Obsoja ga zlasti tega, “da je
ob smrti kubanskega voditelja
Fidela Castra objokoval smrt ti-
rana ter se zavezal k molitvi in
priprošnji za njegovo dušo”. S
tem naj bi papež “ponovno
upravičil svoj vzdevek 'papa
ruber, rdeči papež'”. V takem
slogu je nadaljeval razne trdit-
ve o osebnosti sv. očeta in na
koncu svoje pogromaške ko-
lumne zapisal, “da bo čas napravil svoje, saj se
papež Frančišek utegne kmalu pridružiti svo-
jemu prijatelju Fidelu Castru”.
Pričakovali bi kakšen odmev ali odgovor na ko-
lumno Bernarda Brščiča, a ga doslej ni bilo. Pač
pa so sledili novi primeri protiverskega blaten-
ja, kar histerije. V oddaji Polnočni klub na na-
cionalni televiziji o temi o verovanju se je Mar-
jan Smrke norčeval iz verskih resnic ter je le-te
poimenoval za “čudaštvo”. V parlamentu je
nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek
žalila Cerkev in ljubljanskega nadškofa metro-
polita, predsednika vlade Mira Cerarja pa poz-
vala, naj v postopkih glede materialnih pravic
Cerkve krši ustavo in zakonodajo. Njej in dru-
gim nasprotnikom vere in Cerkve je v komen-
tarju, objavljenem v tedniku Družina, odgovo-
ril Igor Vojinovič. Opozoril je, da so kristjani
najbolj preganjana družbena skupina na svetu,
in zatrdil, “da, kjer pade verska svoboda, počasi
padajo tudi vse druge. Tako je laže vladati in
manipulirati z ljudmi. Zato ima od polno za-
gotovljene verske svobode korist vsa družba,
tudi neverujoči, saj so z njo vse bolj zagotovlje-
na svoboda prepričanja, drugačnega mnenja,
političnega in družbenega delovanja, misli,
izražanja. Smo pa kristjani na vse gorje pripra-
vljeni”. Ob tem dodajam dejstvo, da so tudi du-
hovniki vse pogosteje tarča napadov, ropov in
tatvin. V preteklih desetih letih se je v sloven-
skih sakralnih prostorih zgodilo več kot 2.300
omenjenih kaznivih dejanj.
No, kljub vsem krivicam in prepričanju kristja-
nov, da so še vedno drugorazredni državljani,
pa je njihov številčni delež v prebivalstvu Slo-
venije znaten. Iz podatkov v letnem poročilu
katoliške Cerkve za leto 2016 je razvidno, da je
bilo v Sloveniji konec leta 2015 nekaj čez dva
milijona prebivalcev, od tega nad milijon 535
tisoč katoličanov, kar predstavlja njihov več kot
74-odstotni delež. To je veliko in pomembno
število, ki bi moralo spodbujati kristjane za nji-
hovo delovanje in k povečanju njihove vloge v
družbi in državi.
Sicer je v Sloveniji v prazničnem decembru kro-
nika polna različnih dogodkov, ki vzbujajo ra-
zlične odmeve in ocene. Zelo je aktiven pre-
mier Miro Cerar, ki neumorno hvali vlado in
njeno uspešnost, nikoli pa ne omenja, denimo,
da v Sloveniji kar okoli 300.000 prebivalcev živi
v revščini in da veliko otrok iz revnih družin
edini dnevni obrok hrane dobi v šoli, kjer
zaužijejo toplo malico ali kosilo. Nasploh pa
velja, da revežem bolj pomaga dobrodelna or-
ganizacija Karitas kot pa vlada.
Javna občila kar naprej napovedujejo možnost
predčasnih državnozborskih volitev in zanje
pripravljajo ustanovitev kar devet novih poli-
tičnih strank. Vendar, kot kaže, bodo ustanovi-
telji znani politiki in ne nekakšni “novi obrazi”.
Navajajo, da se bo Borutu Pahorju, ki bo najbrž
kandidiral za nov mandat predsednika države,
kot protikandidat predstavil Milan Brglez,
zdajšnji predsednik državnega zbora. Volivcem
naj bi se predstavil kot kandidat poli-
tične levice. Aleš Primc bo sedanje Gi-
banje za otroke in družine preobliko-
val v politično stranko. V pogovoru za
tednik Demokracija je tudi dejal, “da
se z rezultatom na prihodnjih volit-
vah ne obremenjuje, se pa pripravlja-
mo na zmago”. Po njegovem ima
izrojena levica v Sloveniji zelo veliko
moč, po njegovem trdnem prepričan-
ju, pa nima na svoji strani Boga.
Iz bogate kronike dogajanj v praz-
ničnem decembru nadalje povze-
mam, da je predstavništvo Evropske
komisije v Sloveniji dobilo nov sedež.
Nahaja se na Dunajski cesti št. 20, v
Ljubljani. Njen vodja Zoran Stančič je
ljudi povabil, naj jih obiščejo in si
ogledajo nov, velik in moderen sedež,
“saj hiša EU ni le hiša uradnikov, am-
pak tudi hiša ljudi”.
In za konec znova o zastrupitvah v novem ur-
gentnem centru Splošne bolnišnice dr. Franca
Derganca v Šempetru pri Gorici. Med preiskavo
o smrti nekega bolnika so ugotovili, da sta za-
radi napake v napeljavi umrla še dva pacienta,
78-letni moški in 63-letna ženska. Celotna za-
deva naj bi se razpletla na sodišču. Bolnišnica
je zaradi omenjenih smrti in tudi nekaterih po-
manjkljivosti v poslovanju zagotovo izgubila
največji del svojega ugleda in prestiža, čeprav
strokovno mnenje zatrjuje, da zdravstvenemu
osebju ne gre očitati nobene odgovornosti.
Marijan Drobež
V
Razmišljanje
Je mar usoda Evrope
njena islamizacija?
Demografsko izumiranje Evrope
in Slovenije
Oktobra 2015 je bila na Inštitutu
Jožef Štefan mednarodna konfe-
renca na temo Soočanje z demo-
grafskimi izzivi. V Delu (13. 11.
2015) je dr. Matjaž Gams navedel,
da je v razvitih državah za ohran-
janje stabilnega stanja prebival-
stva potrebna rodnost 2,1 otroka
na žensko. Z večanjem standarda
pa rodnost večinoma pada pod to
mejo. V Sloveniji npr. znaša 1,5
otroka. Medtem pa se je po podat-
kih medijev npr. v musliman-
skem svetu, ki obdaja Evropo, šte-
vilo prebivalcev v zadnjih nekaj
desetletjih podvojilo. Zaradi na-
vedenega se je delež Evropejcev v
skupnem svetovnem prebivalstvu
v obdobju 1950-2010 znižal z 22
na 11 odstotkov, delež Afričanov
pa npr. povečal z 9 na 15 odstot-
kov. Do leta 2100 pa naj bi se pri
obstoječih nihanjih rodnosti šte-
vilo Afričanov povečalo z da-
našnje 1,2 milijarde na 5,6 mili-
jarde, pri skupnem številu 11 mi-
lijard ljudi. Pri sedanji nizki rod-
nosti (1,5) ter sedanjih emigraci-
jah Slovencev v tujino in imigra-
cijah tujcev v Slovenijo naj bi bilo
Slovencev leta 2100 le še kakih
500.000. Tempirana bomba de-
mografskega izumrtja Evropejcev
in Slovencev tako že tiktaka. Dr.
Gams je še povedal, da stroka
opozarja politiko na te skrb zbu-
jajoče demografske projekcije, a
naj bi bili odzivi zelo medli in naj
bi pri tem naleteli celo na ideo-
loške odpore.
Islamizacija Evrope kot način
reševanja njene vitalnosti?
Nizko rodnost spremljajo staranje
ljudi, pomanjkanje delovne sile,
pešanje gospodarstva in z njim
državnih blagajn, to je predvsem
proračuna, pokojninske in zdrav-
stvene blagajne. Zaradi tega so
morale razvite evropske države že
pred sedanjo migrantsko krizo na
široko odpreti vrata ekonomskim
migrantom iz edinega bližnjega
naravnega bazena s presežkom
delovne sile, to je iz sosednega
muslimanskega sveta. Tako ima
Evropa že danes okrog
45.000.000 muslimanov, od tega
25.000.000 staroselcev (BIH, Ko-
sovo, Albanija, Makedonija idr.)
in 20.000.000 prišlekov. V Slove-
niji se je po podatkih popisa šte-
vilo muslimanov v obdobju
1991-2015 povečalo z okrog
30.000 na 60.000. Mediji pa nam
sporočajo skrb zbujajoče vesti, da
je v Belgiji in na Nizozemskem že
danes 50% vseh novorojenih
otrok iz muslimanskih družin, in
čez 15 let naj bi bila polovica vseh
prebivalcev muslimanov. V Fran-
ciji naj bi bil do leta 2030 vsak
četrti prebivalec musliman, v
Nemčiji pa naj bi ob sedanjem
tempu priseljevanja muslimani
postali večina leta 2050. To odpi-
ra možnost, da lahko postopoma
prevzamejo oblast in vsilijo osta-
lim svoj vzorec mišljenja in način
življenja. Naj še za ilustracijo na-
vedem, da je v Evropi že danes
okrog 10.000 mošej (Nemčija
2.800, Francija 2.100, Velika Bri-
tanija 1.500, BIH 1.900 idr.). Zad-
nji naval migrantov, pospešen z
vojnami ter notranjimi državljan-
skimi in verskimi spopadi v šte-
vilnih državah Bližnjega vzhoda
in Afrike, je tako le vrh ledene go-
re. Razlikuje se od migracijskih
valov zadnjih desetletij med osta-
lim po tem, da je bil zelo
množičen in nasilen ter da je do-
besedno sesul evropske meje. Pa
da je bila med ekonomskimi mi-
granti tudi množica nesrečnikov,
ki so bili bodisi pregnani ali pa so
zbežali iz vojnih žarišč. Naj k na-
vedenemu dodamo še izjavo
predsednika Združenja nemške
industrije Ulricha Grilla (Repor-
ter, 16. 11. 2015), s katero je
podprl vabilo Merklove migran-
tom, nadejajoč se pri tem cenene
delovne sile in novih mladih
plačnikov v nemške državne bla-
gajne. Kot tudi podatke dr. Saše
Prešerna (Delo, 12. 11. 2015), da
stane vsak otrok svoje starše v EU,
od rojstva do 21. leta, okrog
100.000. - evrov, in da ima z vsa-
kim otrokom še država okrog
20.000. - evrov stroškov letno, in
tako lahko razumemo Grilla, da
je uvoz delovne sile cenejši kot
formiranje lastne. V potrditev teh
navedb je dr. Prešeren posredoval
tudi podatek University College
London, da so zunajevropski pri-
seljenci od leta 1995 do danes pri-
nesli s seboj v Veliko Britanijo
znanje, vredno 35 milijard fun-
tov, in prispevali v državno bla-
gajno okrog 20 milijard ali še en-
krat več, kot so prejeli ugodnosti.
Po podatkih Reporterja (22. 2.
2016) pa je nemški sociolog in de-
mograf Gunnar Heinsohn nasli-
kal Evropi še mračnejši scenarij,
rekoč, da sta na trikotniku med
Indonezijo, Marokom in Južno
Afriko dve milijardi ljudi, od ka-
terih se jih vsaj pol milijarde želi
preseliti v EU. Če vsi ti podatki
držijo, so pričakovanja o morebit-
nem usihanju migrantskega vala
iluzorna, saj ga iz ekonomskih in-
teresov pospešujemo tudi sami.
Če ob navedenem upoštevamo še
moralno in drugačno dekadenco
Zahoda, se poraja dvom, ali smo
evropski narodi sploh še sposobni
preživetja.
Pred resnimi izzivi
Zaradi pomanjkanja prostora sem
se ognil ostali obsežni problema-
tiki migracij, zlasti ilegalnih. Ven-
dar že iz povedanega izhaja, da
nam ob tempirani demografski
bombi tiktaka tudi islamska in je
tako Evropa pred resnimi izzivi
ter mora razviti svoje obrambne
mehanizme. Kratkoročno naj-
manj zavarovati svoje meje, po
svojih močeh pomagati begun-
cem iz vojnih žarišč, morebitne
nujne ekonomske migracije pa
spraviti pod nadzor. Kot to počne-
jo Kanada, Avstralija idr., ki se
sproti dogovarjajo s posameznimi
državami za takšno število in po-
klicni sestav migrantov, kot ga ra-
bijo, in v kolikor jim, skladno s
človeškim dostojanstvom, lahko
takoj ponudijo delo in dostojno
streho nad glavo ter jih tako hitro
vključijo v družbo. Dolgoročno
pa se mora, vključno s Slovenijo,
predvsem spopasti z vzroki lastne
dekadence in okrepiti demograf-
sko rast svojega prebivalstva z ma-
terialno podporo večjim
družinam ter s pospešeno grad-
njo cenenih in neprofitnih stano-
vanj za mlade pare, kar po ocenah
stroke sploh ne gre za kaka preti-
rana ali nevzdržna vlaganja. Sku-
paj z ostalimi dejavnimi na sve-
tovni politični sceni pa mora
Evropa vlagati napore tudi v ure-
janje razmer v nemirnih delih
sveta, izkoreniniti terorizem in
razviti dialog z zmernim isla-
mom.
Milan Gregorič
Nov sedež Evropske komisije v slovenski prestolnici
V Sloveniji je nad 74 odstotkov
katoličanov
Na Prevali pod Sveto Goro
Spomenik za
vojskovodjo
  soboto, 10. decembra,
so na Prevali pod Sv.
Goro odkrili parkovni
spomenik vojskovodji Sveto-
zarju Boroeviću de Bojna. Bil je
prvi in edini nenemški fel-
dmaršal v avstro-ogrski vojski.
Pobudnik postavitve je bilo
Društvo soška fronta 1915–
1917, ki mu že nekaj let pred-
seduje Tadej Munih. Gre za
prvi tovrstni spomenik v naših
krajih. S tem so počastili spo-
min na generala in feldmaršala
Boroevića, imenovanega tudi
“soški lev”, ob 160. obletnici
njegovega rojstva. Gre za av-
stro-ogrskega visokega častni-
ka, ki je sodeloval pri obvaro-
vanju velikega dela slovenskih
dežel pred uničenjem med
prvo svetovno vojno.
Svetozar Boroević je bil rojen
13. decembra 1856 v Umetiću
pri Kostajnici na Hrvaškem. Po
rodu je bil krajiški Srb in je pri-
padal stari vojaški graničarski
družini. Mladi Svetozar je ostal
zvest družinski tradiciji in je že
kot desetletni deček začel
šolanje na različnih vojaških
šolah. Nase je opozoril med av-
stro-ogrsko okupacijo Bosne in
Hercegovine leta 1878, ko je s
svojo enoto sodeloval pri zav-
zetju Sarajeva. Dobil je svoje
prvo odlikovanje in uspešna
kariera se je začela. Napredoval
je na vojaški lestvici, vrstile so
se odgovorne službe v avstro-
ogrski vojski. Leta 1902 je dobil
visoko vojaško odlikovanje, red
železne krone III. stopnje. Ob
podelitvi odlikovanja je bil
povzdignjen v plemiški stan in
polkovnik Boroević si je izbral
plemenito ime de Bojna.
Služil je v različnih vojaških
enotah po tedanji habsburški
monarhiji, maja 1904 je napre-
doval v generalmajorja. Veljal
je za izredno delavnega,
odločnega in discipliniranega
častnika. Verjetno bi se njegova
aktivna vojaška služba končala
z visokim činom, kupom odli-
kovanj in spodobno vojaško
pokojnino, če ne bi vmes po-
segla prva svetovna vojna. V
njej je general Boroević sode-
loval že pred prihodom na
soško fronto. Od septembra
1914 je namreč poveljeval III.
avstro-ogrski armadi v bojih
proti Rusom v Karpatih in bil
večkrat odlikovan.
Ko so se razmere na jugozaho-
du donavske monarhije nagi-
bale k vojaški rešitvi, je nastopil
trenutek, ki je Boroevića izstre-
lil med glavne protagoniste bo-
jevanja na soškem bojišču.
/ str. 15
Renato Podbersič ml.
V
Bernard Brščič
Foto David Verlič, E-fronta
Aktualno15. decembra 201614
NATUROPATSKI NASVETI (136)Erika Brajnik
ZDRAVNIK IN NATUROPAT,
PREDVSEM PA ČLOVEK S SRCEM,
DR. CARLO MAGGIO
Profesor Carlo Maggio je napisal knjigo v ita-
lijanskem jeziku z naslo-
vom “100 anni da giovane
(100 let mlad)”.
Profesor dejansko izgleda
veliko mlajši, kot je v resni-
ci, zato sem ga vprašala,
kakšna je skrivnost njego-
vega tako mladostnega vi-
deza.
Po njegovem mnenju je ze-
lo pomembna prehrana, ki
zajema veliko sadja, zelen-
jave in beljakovin ter pol-
nozrnatih žit. Res pa je, da
s presnovo 60-letnika pro-
fesor Maggio ne zaužije ve-
likih količin hrane.
Druga najpomembnejša
stvar za večno mladost je
tudi vsakodnevna telesna aktivnost. Sam
namreč vsako jutro telovadi 15 minut in 4-
krat na teden teče.
Tretje pravilo je urjenje možganov, npr. da se
spomnimo glavnih mest določenih držav in
obratno. Sam ima aplikacijo na telefonu, ki
je dejansko igrica pomnjenja in jo izvaja vsa-
ko jutro 10 minut. Na ta način vsako jutro
uri svoje možgane in pri 58 letih jih kaže 40.
Poleg vsega se vsako jutro 10 minut uči tuje-
ga jezika.
Vsakodnevna rutina naštetih komponent je
zanj ključnega pomena, da ohranja telo in
možgane v zdravem in vitalnem stanju čez
vsa ta leta. Potrebna je to-
rej disciplina in vsakod-
nevno prizadevanje za
zdravje.
Pripravlja se tudi njegova
druga knjiga o tkivnih so-
leh, ki bo pravi revolucio-
narni miselni proces pom-
njenja in zabave. Profesor
v svoji kliniki že vrsto let
deluje s tkivnimi solmi za
krepitev zdravja posamez-
nikov in v preventivne na-
mene. V načrtu ima izde-
lati poučno, zabavno, kori-
stno knjigo, ki bo bralca
postavilo v aktivno vlogo
pomnjenja in s tem pre-
prečevanja staranja.
Na koncu sem ga vprašala, kateri je njegov
moto. Celo dva ima: “nulla dies sine linea” –
vsak dan se nekaj nauči in “bolje dodati
življenje letom kot leta življenju”.
Človek, zdravnik, naturopat, z eno besedo
zgled!
Iščimo zdravje!
/ konec
www. saeka. si
Nekaj misli ob smrti Ljuba Sirca
Knjigi za prihodnost
  zjemno zanimivi in po-
membni knjigi, ki so jih
slovenski mediji skorajda
povsem prezrli, bosta ostali ak-
tualni še dolgo po smrti njune-
ga avtorja, uglednega ekono-
mista dr. Ljuba Sirca. Zato je
prav, da na knjigi ob odhodu
velikega Slovenca ponovno
opozorimo.
Ob izidu obeh sem pred
leti pisal v Primorskih
novicah v rubriki Zgod
(b) ovina. Ne brez težav.
Dolgo življenje po smrtni
obsodbi je knjiga, ki je
izšla pred šestimi leti
(Nova obzorja). Če člo-
vek v starosti 90 let izda
knjigo o svojem življenju,
v katerem je doživel
smrtno obsodbo, je že to
dovolj velik vzrok, da se
lotimo njenega branja.
Napeta zgodba je napisa-
na dobro, v lepem in ber-
ljivem jeziku. Ljubo Sirc,
član medvojne Stare
pravde, ki je bila del
Osvobodilne fronte (OF),
nato pa partizan preko-
morskih brigad, je svojo
življenjsko odisejado opi-
sal na podlagi svojih
dnevnikov. Dokazuje, da
je Tito prepovedal osvo-
bodilni boj izven komu-
nističnih vrst, napadal
nekomunistične odpor-
nike in dosegel, da so
začeli sodelovati z okupa-
torjem, hkrati pa je tudi sam
ponujal sodelovanje nacistom.
Poleg dramatičnih dogajanj
znotraj OF med vojno, v zajetni
knjigi najdemo podrobne opi-
se dogodkov po vojni, ko je
mladi levičarski intelektualni
trust - Sirc skupaj z Nagodetovo
skupino skušal organizirati
opozicijo partiji na prvih po-
vojnih volitvah. Takole pravi:
“Komunisti so nam sporočili,
da ne morejo več razpravljati o
slovenskih mejah, ker so zave-
zani dogovoru, ki so ga sklenile
komunistične partije Jugoslavi-
je, Avstrije in Italije. To nas je
še bolj razburilo. Kakšno pravi-
I co so imeli komunisti samiodločati o prihodnjih mejah?Prepad med Staro pravdo in
Osvobodilno fronto se je še po-
večal”. Čeprav je Tito zavezni-
kom obljubil demokratične vo-
litve, pa opozicija ni imela
praktično nikakršnih možno-
sti. Še več, opozicija, ki je med
celotno vojno kljub nasproto-
vanju komunističnim meto-
dam ostala skupaj s komunisti
in OF, je pristala na zatožni klo-
pi. Sirc je bil obsojen na smrt,
nato pomiloščen na 20 let pri-
silnega dela, slednjič pa je od-
služil “le” sedem let in pol, od
tega dve leti v samici.
Po izpustu je pobegnil na Za-
hod, doktoriral iz ekonomije in
naredil univerzitetno kariero v
Veliki Britaniji. Kot ekonomist
je napovedal propad komuni-
stičnih gospodarskih sistemov
in vrnitev v liberalno ekono-
mijo.
Leta 1989 se je vrnil v domovi-
no in bil ponovno skoraj areti-
ran: slovenska policija je na-
ročila beograjski, naj ga zapre,
česar pa ta ni hotela. Kot libe-
ralec se je poskusil tudi v poli-
tiki, a na predsedniških volit-
vah (1992) na listi LDS ni
uspel. Skratka, zanimiva zgod-
ba od začetka do konca.
Druga knjiga, ki je
izšla istočasno, ob
90. življenjskem ju-
bileju Ljuba Sirca, že
z naslovom pokaže
svoje sporočilo: Brez-
potja socializma
(Slovenska matica).
V časih, ko je nostal-
gija po starih časih
komunistične Jugo-
slavije še posebej
močna, je knjiga
uglednega ekonomi-
sta iz Glasgowa Lju-
ba Sirca še posebej
zanimiva. Strokovno
namreč opisuje go-
spodarsko politiko v
času tako imenova-
nega socializma, ki
se je sesulo samo va-
se.
Ta zlom pa je kot
eden redkih ekono-
mistov napovedal
tudi Sirc že v sedem-
desetih letih
prejšnjega stoletja.
Knjiga ne opisuje le,
kako in zakaj je plan-
sko gospodarstvo na-
stalo, ampak ugotavlja tudi nje-
gove značilnosti in posledice.
Zanimive so tudi avtorjeve pri-
merjave v številkah, kako je Ju-
goslavija gospodarsko vse bolj
zaostajala. Slovenija je pred
drugo svetovno vojno gospo-
darsko dohitevala Avstrijo, ob
zlomu komunizma leta 1990
pa je bila daleč za njo. Let po
koncu druge svetovne vojne se
Sirc spominja takole: “Ljudje s
sekirami branijo pičle zaloge
žita, ki so ga poželi. Med osvo-
bodilno vojno so bili na naši
strani, sedaj so naši sovražni-
ki”.
Tino Mamić
Z 11. strani
Božični Hrestač
  nana je sanjska zgodba
male Klare in njenega
bratca Fritza, skrivno-
stnega botra Drosselmeierja, ki
prinese darila za vse male in ve-
like na božični večer. Za ne-
srečno Klaro, ki je ostala brez
njih, pa naredi čudežno lutko
vojaka, Hrestača, ki ponoči
oživi in z njo zapleše magični
ples igrač, a tudi senc in te-
snobnih mor, strahovitih miši,
ki se bijejo z živimi igračami in
hočejo lesenega vojaka-hre-
stača ugonobiti... A na koncu,
kot v vseh pravljicah, se vse
uredi in Ljubezen z veliko
začetnico zmaga.
Z Peter Iljič Čajkovski je na to te-mo najprej sestavil suito za or-kester in šele potem balet v
dveh dejanjih, ki so ga s koreo-
grafijo Leva Ivanova in libre-
tom Mariusa Petipe krstno iz-
vedli v gledališču Marinskij v
Sankt Peterburgu. Z drugo zna-
menito in bolj moderno koreo-
grafijo se je v 50. letih prejšnje-
ga stoletja proslavil v Ameriki
George Balanchine, tudi ruske-
ga rodu.
Prvi plesalci tržaške uprizoritve
so (v prvi zasedbi) Ashley Bou-
der v vlogi Klare in Andrew An-
drew Veyette kot Hrestač, oba
iz znanega New York City Bal-
let, ter Anbeta Toromani (Kla-
ra) in Alessandro Macario (Hre-
stač) v drugi, Valerio Polverari
oz. Umberto De Santis pa je
Drosselmeier. Za zanimivost
povejmo, da je albanska plesal-
ka Anbeta Toromani zaslovela
v televizijski oddaji Amici Ma-
rie De Filippi skupaj s soroja-
kom in soplesalcem Kledijem
Kadiujem. Avtor živobarvnih
sugestivnih kulis in kostumov
pa je veliki ilustrator in sceno-
graf Emanuele Luzzati.
Ponovitve bodo potekale vse
večere do sobote, ob 20.30, ter
še popoldneve v soboto (ob 15.
uri) in v nedeljo (ob 16. uri). Za
morebitna zadnja razpoložljiva
mesta se lahko obrnete na gle-
dališko blagajno: info na splet-
ni strani www. teatroverdi-trie-
ste. com.
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Pravni zastopnik Marko Tavčar
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 19 F 08532 12400 000000730643, SWIFT ali BIC koda: ICRAITRRES0
ali IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 13. decembra, ob 14. uri
Aktualno 15. decembra 2016 15
  ed krajšim potepanjem po so-
sednjem Krminu sva z možem
izvedela, da bo na pobudo
tamkajšnje občinske uprave v Rožacu go-
stoval znani novinar, pisatelj in politik
Magdi Cristiano Allam. Ker že dolgo pre-
birava njegove članke, spremljava njego-
ve posege v javnosti ter na socialnih om-
režjih, sva si bila edina, da priložnosti ne
smeva zamuditi. Da tako zanimiva oseb-
nost gostuje na obrobju furlanskega po-
deželja, pa čeprav v prestižni vili Nachini
Cabassi, se namreč ne dogaja vsak dan.
In sva se skoraj uro prezgodaj znašla v na-
bito polni viteški dvorani, poleg odlične
enoteke, kjer je zares veliko število ljudi
v živahnem klepetu pričakalo novinarja
dnevnika Il Giornale.
Magdi Cristiano Allam je človek, ki se ti
priljubi že po uvodnem nastopu. Predv-
sem, ker daje vtis odkrite, pristne oseb-
nosti. O njem bi, če naj sledim svojim
občutkom, napisala, da je čista, lepa ose-
ba. Da pri njem nimaš občutka, da bi na-
tolceval, da bi se hinavsko prikupoval jav-
nosti. Magdi Cristiano Allam je s seboj in
s poslušalci odkrit, načelen, pa naj nam
bodo njegova stališča všeč ali ne. Predv-
sem pa je Magdi Allam človek, ki v svojih
govorih nikoli ni sovražen, niti napada-
len. Niti preveč uporen. Prej žalosten in
vdan realist.
Večer se je začel s predstavitvijo zadnje
Magdijeve knjige, “Io e Oriana”, “Jaz in
Oriana”, v kateri avtor pripoveduje o svo-
jem prijateljstvu in sodelovaju z novinar-
ko Oriano Fallaci. O njej, spoznal jo je
nekaj let pred smrtjo, ko je že bila bitko
s kruto boleznijo, pravi, da nikakor ni bi-
la lahka osebnost. O skupnih srečanjih
je odločala vedno in samo ona, taka je
bila z vsemi, z njim morda še bolj zaradi
verskih in rasnih razlik. Bila je inteligen-
tna in kontroverzna ženska, ki je tudi te-
daj, ko je že vedela, da so ji dnevi šteti,
spala s puško v rokah, ker se je bala, da bi
jo kdo umoril. Bila je predvsem novinar-
ka in pisateljica, svoje knjige je primerjala
otrokom, ki jih v življenju ni imela. Poz-
nala je svet, kajti v svoji dolgi novinarski
karieri je srečala in intervjuvala številne
zgodovinske osebnosti in velike državni-
ke. In sovražila je islam, ki se na noben
način ni ujemal z njenimi velikokrat
anarhističnimi, feminističnimi in svo-
bodnjaškimi načeli. Islam je poznala bol-
je, kot ga pozna kdorkoli izmed nas.
Doživljala ga je in ravno zato ga ni nikoli
sprejela.
V tistem času, ko sta prijateljevala, je Cri-
stiano Allam še verjel v zmerno, strpno
strujo islama, “islam moderato”, mu pra-
vijo Italijani, in bil celo predstavnik tega
gibanja. Ona te izbire ni odobravala, pa
čeprav ju je vezalo trdno prijateljstvo in
ga je imela za odličnega sogovornika.
Skupaj sta celo zasnovala knjigo v obliki
intervjuja, ki pa zaradi dvomov Fallacije-
ve, nikoli ni izšla. Veliko let pozneje, ko
so mu zaradi strpnosti in odprtosti do
drugih veroizpovedi muslimani zagrozili
s smrtjo, je Magdi spoznal, da je imela
Fallacijeva prav. Islam kot religija ne mo-
re biti strpen, to, kar piše in zapoveduje
Koran, je lahko le vzrok nasilja, neprila-
gajanja, zaprtosti in nasprotovanja vsa-
kemu napredku in integraciji. Lahko pa
so strpni in svobodomiselni nekateri po-
samezniki, čeprav so po kulturi musli-
mani. To so predvsem tisti, pravi Allam,
ki so tako rekoč laiki, se pravi, ki se ne
strogo držijo verskih načel in šarije, tem-
več živijo po laičnih in demokratičnih
pravilih. S takimi muslimani je sožitje
mogoče. A to pravzaprav niso več musli-
mani.
Poleg predstavitve Orianine knjige in pri-
jateljevanja z njo je bil večer v Rožacu na-
menjen tudi razpravi o islamu. Islam, ki
postopno postaja del našega vsakdana in
nasilno vdira v našo civilizacijo, pozna-
mo namreč vsi premalo. O islamu veliko
govorijo in govorimo. Tisti, ki so za in
prisegajo, da je miroljubna veroizpoved,
ki lahko brez večjih travm sobiva z našo
kulturo, in tisti, ki na muslimansko vero
gledamo skeptično, ker se bojimo za
našo svobodo, za naše krščanske koreni-
ne in za naše kulturne vrednote,
ki so si večkrat tako nasprotujoče
z muslimanskimi.
Magdi Cristiano Allam ni bil v svo-
jem nastopu v Rožacu nikoli napa-
dalen, nikoli ni uporabil žaljivk. O
svoji izkušnji z islamom je pripo-
vedoval mirno in omikano, ne da
bi kazal jeze ali sovraštva. Pa čeprav
so bile njegove besede polne gren-
kobe. Grenkobe človeka, ki je dol-
go verjel, da je sožitje med musli-
mani, kristjani in laiki možno. Pre-
den je leta 2008 postal kristjan, je
bil 56 let musliman, nikoli pa ni
bil verski skrajnež. Verjel je namreč
v božje usmiljenje in ljubezen in
bil prepričan, da je lahko njegova
vera tudi strpna in svobodobljub-
na. Vse dokler mu niso sonarod-
njaki zagrozili s smrtjo. Rodil se je
namreč v Egiptu in odraščal v času
Nasserja, ko je bila država laična in
življenje v njej podobno našemu
na evropskem zahodu. To je bil čas
politike neuvrščenosti pa tudi ru-
skega vpliva na arabski svet. To je
bil čas, ko je bil islam nekako poti-
snjen v ozadje in sta bila napredek
in družbena rast pomembnejša od
religije. Tisti, ki pri nas zagovarjajo
hidžab ali samo naglavno ruto, se sploh
ne spominjajo, da so v petdesetih in
šestdesetih letih ženske v arabskih
državah živele in se oblačile kot zahod-
njakinje. Poleg tega, da niso bile pokrite,
so lahko vozile avto, delale, se srečevale
v kavarnah in na zabavah ter hodile nao-
koli brez spremstva. Tako kot mi. Skratka,
skrajnostni islam je Bližnji vzhod popel-
jal za petdeset in več let nazaj in mi, Evro-
pejci, postajamo v tem trenutku slepi za-
govorniki fundamentalizma in šarije, ko
zaradi kulturnega relativizma dovoljuje-
mo navade, ki so nam in našemu načinu
življenja tuje in do naše svobode in
družbenih vrednot celo nevarne in žalji-
ve.
Cristiano Magdi vidi v našem relativizmu
vzrok za marsikatero zlo. Naša družba je
izgubila pojem vrednot, ne ve več za la-
stno kulturo, za domovino. Vse je rela-
tivno in v tem relativizmu išče rešitve v
poveličevanju iracionalne multikultnosti
in uničevanju svoje lastne identitete. Že
nekaj časa sama opazujem podobnost
med zgodovinskim trenutkom, v katere-
ga smo ujeti, in zatonom rimskega cesar-
stva. Za oba so značilni padec rodnosti,
odprtje mej tujim narodom, relativizem
in izguba vrednot, ekonomska kriza in
visoki davki. Kot pravi Magdi Allam,
družba, ki postaja družba ostarelih, ne-
aktivnih ljudi, nima prihodnosti. V Evro-
pi ima le 16% prebivalstva manj kot 30
let, leta 2050 pa naj bi bilo po predvide-
vanjih kar 84% vseh Evropejcev delovno
neaktivnih, upokojenih. Elite, ki vladajo
svetu, so zato pomislile na tisto, kar Mag-
di imenuje avtoinvazijo oziroma vodeno
invazijo, ki naj bi v nekaj letih v Evropi
ustvarila družbo brez identitete in brez
duše, ki bo delovna sila in potrošniški
aparat obenem. Zaradi kulturnega rela-
tivizma bo tej antropološki zmesi lahko
vladati. Denar bo cilj vladajočim in po-
dložnikom. Ekonomske elite bodo lahko
brez težav uresničile sanje o enotni sve-
tovni vladi.
V svetu, ki nastaja, veliko požira
malo. Težnja svetovnih vlada-
jočih sil je uničenje malih naro-
dov, malih podjetij, malih kme-
tov, malih trgovcev. V imenu de-
narja, globalizacije, velikih inte-
resov in velikih dobičkov. Macro
uničuje vse, kar je micro. Človek
postaja bitje brez specifične
identitete in se utaplja v global-
nem relativizmu. Politična avto-
nomija prehaja v politični cen-
tralizem.
Nastop Magdija Cristiana Alla-
ma v Rožacu so večkrat prekinili
burni aplavzi. Tudi sama sem v
njegovih besedah našla marsi-
kak odgovor na dvome in stra-
hove, ki spremljajo ta nenavadni
in vsekakor žalostni zgodovinski
trenutek. Trenutek, ki piše zgo-
dovino in žal predvsem našo
prihodnost. Ne pozabimo nam-
reč, da je lani Italijo zapustilo
115.000 Italijanov, predvsem
mladih izobražencev, in da je sa-
mo v letošnjem letu prišlo v
našo državo preko 160.000 mi-
grantov. Medtem ko oni preje-
majo vsakovrstne podpore,
12.000.000 Italijanov živi v hudi
revščini. In medtem ko mladi pari brez
službe ne morejo priti do stanovanja in
lastne družine, sredstva, ki jih država na-
menja priseljencem, nimajo nobenih
omejitev. V zadnjih letih je namreč Italija
za vzdrževanje le teh porabila kar 12 mi-
lijard evrov, delež tujih priseljencev v Ita-
liji pa je presegel nevarno mejo desetih
odstotkov celotnega prebivalstva. Ob
rodnosti, ki je vrtoglavo visoka. Morda je
že za vsak razmislek prepozno. Morda ni
poti nazaj. Morda bodo nekoč, v bližnji
prihodnosti, o kulturi in vrednotah, ob
katerih smo doraščali, pisale samo zgo-
dovinske knjige.
Suzi Pertot
M
  raljevina Italija, dotedanja av-
stro-ogrska zaveznica, se je skri-
vaj pogajala z antantnimi silami
o vstopu v vojno. Londonska pogodba,
podpisana 26. aprila 1915, je Italija-
nom dajala velike koncesije v vzhod-
nojadranskem prostoru, a tudi obvezo,
da v roku enega meseca začnejo so-
vražnosti proti nekdanjim zavezni-
kom. Avstro-ogrska armada je že bila
vezana na rusko in srbsko bojišče. Ge-
neralštabne poveljnike je dodatno
skrbel italijanski vstop v vojno. Tako
so sredi pomladi 1915 preigravali dva
koncepta obrambe proti Italiji. Po
prvem naj bi italijanski vojski prepu-
stili pobudo in se sami umaknili. Z Ita-
lijani naj bi učinkovito obračunali šele
v notranjosti monarhije, v celovški ko-
tlini oziroma v bližini Zagreba. Kaj bi
to pomenilo za slovenske dežele, si
lahko le predstavljamo!
Druga možnost je predvidevala učin-
kovito obrambo ob reki Soči, naravni
oviri. Zanjo se je zavzemal tudi Boroe-
vić, ki je že imel potrebne izkušnje iz
bojevanja na karpatskih grebenih. Kot
tajni cesarski svetnik je sodeloval pri
prepričevanju samega cesarja in vrhov-
nega poveljnika Franca Jožefa ter av-
stro-ogrskega generalštaba. Odločitev
o obrambi na Soči je bila sprejeta le
nekaj dni pred italijanskim vstopom v
vojno. Za vrhovnega poveljnika nove
5.  (Soške) armade s sedežem v Postoj-
ni, ki je sprejela obrambo pred so-
vražnikom, je bil imenovan prav Sve-
tozar Boroević de Bojna. Odlikoval se
je v enajstih soških bitkah, kjer mu je
uspelo zaustaviti prodor številčno
močnejše italijanske vojske. Razen Go-
rice, ki je avgusta 1916 po šestih ofen-
zivah padla v italijanske roke, je
uspelo Boroevićevi armadi
vzdržati močan italijanski pritisk
na soški fronti. Velika želja italijan-
skega poveljstva, prodor proti Trstu
in po Vipavski dolini proti Ljubljani,
je ostala neuresničena.
Boroević je zaradi junaškega povelje-
vanja obrambnim enotam ob Soči pre-
jel častno meščanstvo številnih mest
in občin po Sloveniji in Hrvaški. Ko-
nec prve svetovne vojne in razpad hab-
sburške monarhije je dočakal v zase-
deni Italiji. Legenda pravi, da je proti
napredujoči italijanski armadi načrto-
val novo, obrambno soško fronto. To-
da postal je le nemi opazovalec dogod-
kov, ki jih ni pričakoval.
Po premirju novembra 1918 se je po-
zabljeni feldmaršal Boroević z ženo na-
stanil v hiši ob Vrbskem jezeru na Ko-
roškem. Prejemal je pokojnino nove
avstrijske republike, ki je morala prev-
zeti skrb za številčni oficirski kader raz-
padle monarhije, ki je ostal v Avstriji.
V času razpadanja države je doživel tu-
di osebno tragedijo, saj mu je v reki
Dravi pri Mariboru utonil sin, gojenec
tamkajšnje kadetnice. Čeprav naj bi
Boroević izrazil željo po preselitvi v Za-
greb, mu je bila ta zaradi tedanjih vo-
jaškopolitičnih razmer odbita. Le kdo
v Kraljevini SHS bi si še želel bližine
upokojenega generala, nekdanjega ju-
naka in avstrijskega patriota, zvestega
prisegi cesarju. Feldmaršal Svetozar Bo-
roević de Bojna je umrl zaradi kapi 23.
maja 1920 v celovški bolnišnici. Poko-
pali so ga v Celovcu, toda že čez pol le-
ta so ga prekopali na dunajsko mestno
pokopališče. Ob prekopu so mu na
Dunaju priredili veličasten pogreb.
Spominski park na Prevali ima čudovit
razgled na Goriško in bližnje vrhove
ter poleg ohranjanja spomina nudi
odlično izhodišče za izletniške poti v
okolici.
K
Morda je za razmislek že prepozno ... 
Magdi Cristiano Allam
v Rožacu
  osebno ugleden gost na goriškem
četrtkovem večeru je bil Slavko
Avsenik mlajši, ki ga mnogi poz-
najo kot žiranta na festivalu narodno-
zabavne glasbe v Števerjanu. Dejal je,
da mu je v veliko čast, da je lahko pri-
soten na tem večeru v zamejstvu, kjer
je tudi tako priljubljena glasba njegove-
ga očeta in strica. Brez vnetih poslušal-
cev bi ne bilo niti pričujoče, čudovite
knjige. Kljub temu da
nas je ločevala meja in
jo je še čutiti, nas je
združevala Avsenikova
glasba, ki jo čutimo za
svojo. Sam svoje stro-
kovno znanje še zmeraj
namenja temu, da bdi
nad priredbami Avseni-
kove glasbe, ki mora
zmeraj ohranjati izvir-
nega duha bratov Avse-
nik, čeprav jo lahko pri-
rejajo za razne skupine,
zborovske sestave itd., le da ohranja ti-
sto pristno čutenje, ki ga je zmeraj iz-
povedovala in ga še. Sam pri založbi po-
maga, da se glasba “ne pači” preveč, saj
se je porodila v nekem določenem času,
ob nekih čustvenih stanjih. Mladostni
Slavkovi motivi odražajo predvsem nje-
govo ljubezen do domovine, idiličen,
liričen pogled na naravne slovenske le-
pote …, melodija nosi čustva in občutke
trenutka. Dejal je, da se je Avsenikova
glasba porodila “oblečena v narodno
nošo”, lahko bi rekli, da je domoljubna.
In to je treba ohraniti. Njegova naloga
je prav preprečiti, da bi Avsenikovo gla-
sbo spreminjali tako, da ne bi bila več
prepoznavna. Melodija mora ohraniti
svoj smisel, svoj značaj. Ta glasba je v
preteklih letih imela veliko
posnemovalcev, ki pa so bolj
posnemali način izvajanja
glasbe kakor pa njenega re-
sničnega duha.
Zlati zvoki, je dejal Slavko Avsenik
mlajši, je knjiga, ki pomeni za njegovo
družino zelo veliko; v njej je mnogo tu-
di takih stvari, ki jih člani družine niso
vedeli, in so veseli tudi zato, ker bodo v
njej vsi dobili željene informacije. Med
drugim je dejal, da je bilo besedilo za
njegovega očeta Slavka zelo pomem-
bno, s svojim tekstopiscem je tesno so-
deloval.
Pri knjigi Zlati zvoki, ki vsebuje vse, kar
so Avseniki napravili v svoji dolgi karie-
ri, je sodeloval tudi Cristiano Steffe’, Ita-
lijan iz Trsta, s katerim se je Jercog spoz-
nal pred nedavnim. Steffe’ je izvedenec
za popularno glasbo 80. let in je lekto-
riral angleški prevod v knjigi ter napisal
italijanski povzetek - lektorica nemških
tekstov je Loredana Gec. Dejal je, da je
to čudovita knjiga, ki bi jo rad imel vsak
glasbenik. Sam je naredil neke vzpored-
nice med izredno bogato diskografsko
dediščino bratov Avsenik in velikimi
pop ansambli, kot so npr. Abba, Beatles,
Elvis Presley, ki pa ni skladal glasbe,
Queen … Po njegovem je škoda, da so
Avseniki premalo izkoristili podobo,
grafične možnosti, da niso imeli nekega
simbola, loga – na platnici kataloga je
zdaj majhen stiliziran gorenjski dežnik.
Verjetno jim je bila bolj pomembna
vsebina od grafične podobe. Sicer pa je
opozoril, da je slovenska glasbena za-
ložba Helidon bila bolj pozorna na to
kot pa nemška Telefunken. Poudaril je
tudi, da je Avsenikova glasba nezamen-
ljiva.
Jercog se je ob koncu dolgega klepeta
zahvalil Maji Langus in Lili Milojevič iz
založbe Avsenik, gospe Brigiti in na
splošno družini Avsenik, Simonu Go-
lobiču, zbiratelju albumov, ki je le-te
odkril tudi v Avstraliji, iz l. 1963, pa še
svojim staršem,
ker se je ob njih
navdušil za Avse-
nike, in drugim
strokovnjakom,
ki so sledili nje-
govemu delu, pa
še oblikovalcu
Žigi Culibergu.
Nazadnje je zah-
valo izrekel še
Kulturnemu
centru Lojze Bra-
tuž, ki je že tret-
jič gostil Avsenikovo glasbo.
Večer se je sklenil ob “zlatih zvokih” Av-
senikovih melodij. Mladi harmonikar
Jan je podaril še eno Avsenikovo posla-
stico. Nato je harmoniko vzel v roke
Aleksi Jercog in z njo spremljal vokalni
tercet Kresnice, ki goji Avsenikovo gla-
sbo. Zapele so tri pesmi, sanjavi valček
in poskočni polki Otočec sredi jezera in
hudomušno Gremo na Pokljuko.
Prisrčen aplavz je potrdil, da je Avseni-
kova glasba še zmeraj zelo občutena in
priljubljena.
Udeleženci večera so v družbi gostov
imeli priložnost izvedeti še kaj zanimi-
vega ob kozarčku rujne kapljice, kot se
to zmeraj dogaja na Srečanjih pod lipa-
mi.
P
Foto DP
Z 12. strani
Zimzeleni Zlati ...
S 13. strani
Spomenik za ...