Stenografier zapisnik štirinajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljtobljani dne 8. februvarija 1896. MoMMer KM der vierzenten Sitzung itcs kratiusdirn laiutfuges in Laibach mn 8. la’brneti* 1896. Nazoči: Prvosednik: Deželni glavar Oton Detela. — Vladna zastopnika: G. kr. deželni predsednik baron Viktor H ein in c. kr. okrajni komisar baron Viljem Rechbach. —Vsi članovi razun: Ekscelenca knezoškof dr. Jakob Missia, Ivan Hribar, Feliks pl. L e n k h in Alojzij Loy. — Zapisnikar: Deželni tajnik Jožef Pfeifer. Dnevni red: 1. Branje deželno-zborskega zapisnika XIII. seje dnd 6. februvarija 1896. 2. Naznanila deželno-zborskega predsedstva. 3. Priloga 51. Poročilo deželnega odbora glede uravnave užitkov primarijev in sistemizacije stopnje definitivnega asistenta na kirurgičnem oddelku. 4. Priloga 48. Poročilo deželnega odbora o zvršitvi sklepov, katere je storil visoki deželni zbor v seji dnä 29. julija 1895. 1. vsled potresne katastrofe. 5. Priloga 52. Poročilo finančnega odseka o letnem poročilu, § 5., marg. št. 9, glede glavne bilance mestnega loterijskega posojila Ljubljanskega. 6. Ustno poročilo upravnega odseka o samostalnem predlogu gospoda poslanca Hribarja in tovarišev glede ustanovitve deželne živinske zavarovalnice (k prilogi 20.). 7. Ustno poročilo upravnega odseka o samostalnem predlogu gospoda poslanca dr. Ign. Žitnika glede ustanovitve deželne zavarovalnice proti požaru, toči in živinskim boleznim (k prilogi 21.). 8. Ustno poročilo upravnega odseka o samostalnem pred-logu gospodov poslancev Prana Povšeta, Karola Kluna in tovarišev glede carinske pogodbe z Ogersko in gledd Zumbcrskega in Marijindolskega okraja nekdanje vojaške granice (k prilogi 22.). Ustno poročilo upravnega odseka o samostalnem predig gospoda poslanca Ivana Hribarja in tovarišev glede avenih in pristojbinskih olajšav za nove obrtnostne podjetbe v mestu Ljubljani in bližnji okolici (k prilogi 30.). Anwesende: Vorsitzender: Landeshauptmann Otto Detela. — Regierungsvertreter: K. k. Landespräsident Victor Freiherr v. Hein und k. k. Bezirks-commissär SB i II) e Im Freiherr v. Rechbach. — Sämmtliche Mitglieder mit Ausnahme von: Se. Excellenz Fürstbischof Dr. Jacob Missia, Ivan Hribar, Felix von Lenkh und Alois Loy. — Schriftführer: Landschaftssecretär Josef Pfeifer. Tagesordnung: 1. Lesung des Protokolles der XIII. Landtagssitzung vom 6. Februar 1896. 2. Mittheilungen des Landtagspräsidiums. 3. Beilage 51. Bericht des Landesausschusses, betreffend die Regelung der Bezüge der Primarärzte und Shstemisirung einer definitiven Assistentsarztenstelle auf der chirurgischen Abtheilung. 4. Beilage 48. Bericht des Landesausschusses über die Durchführung der vom hohen Landtage in der Sitzung vom 29. Juli 1895 infolge der Erdbebenkatastrophe gefassten Beschlüsse. 5. Beilage 52. Bericht des Finanzausschusses über den Rechenschaftsbericht § 5, Marg. Nr. 9, betreffend die Hauptbilanz des Loiterie-Anlehens der Landeshauptstadt Laibach. 6. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über den selbständigen Antrag des Herrn Abgeordneten Hribar und Genossen in Angelegenheit der Errichtung einer Landes-Viehversichernngsanstalt (zur Beilage 20). 7. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschnsses über den selbständigen Antrag des Herrn Abgeordneten Dr. Ignaz Žitnik und Genossen, betreffend die Errichtung einer Landes-Versicherungsanstalt gegen Feuerschaden, Hagelschlag und Viehkrankheiten (zur Beilage 21). 8. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über den selbständigen Antrag der Herren Abgeordneten Franz Povše, Karl Klun und Genossen, betreffend den Zollvertrag mit Ungarn und in Angelegenheit des Sichelburger und Marienthaler-Bezirkes der ehemaligen Militärgrenze (zur Beilage 22). 9. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über den selbständigen Antrag des Herrn Abgeordneten Ivan Hribar und Genossen, betreffend die Steuer- und Gebühren-Erlcichterungen für neu zu errichtende Jndustrieunterneh-mungen in der Stadt Laibach und in deren nächsten Umgebung (zur Beilage 30). 318 io. li. 12. 13. 14. 15. 16. 17. IS. 19. 20. XIX7. seja. dne 8. februvarija 1896. — XIX Kitz UN g NIN 8. Jfßbtuat 1896. Ustno poročilo upravnega odseka glede' prenaredbe §§ 12. in 36. zakona z dne 15. septembra 1881. 1., dež. zak. št. 14, o redu o požarnej policiji in gasilnih stražah za vojvodino Kranjsko izvzemši deželno stolno mesto Ljubljano (k prilogi 47.). Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji posestnikov iz Novevasi pri Lescah za odpomoč glede uporablje-vanja vode hudournika Zgoša. Ustno poročilo upravnega odseka o § 5. letnega poročila. Občinske stvari. Ustna poročila finančnega odseka: a) o prošnjah raznih občin glede podpor za nove šolske zgradbe in za popravo šolskih poslopij; 1>) o samostalnem predlogu g. poslanca Hribarja glede oprostitve po potresu poškodovanih poslopij od deželnih priklad (k prilogi 19.) in o prošnji mestnega magistrata Ljubljanskega za sprejem tega predloga; c) o prošnji žebljarske zadruge v Kropi za brezobrestno posojilo 10.000 gld.; d) o prošnji kmetijske podružnice v Košani glede podpore za sirarsko zadrugo; e) o samostalnem predlogu g. poslanca Lenarčiča glede pospeševanja industrije (k prilogi 50.); f) o prošnji občin Št. Vid in Podraga glede podpore za napravo dveh kalov na Nanosu; g) o prošnji Franca Pavločiča, strašnega nadzornika v prisilni delavnici za dovolitev aktivitetne doklade ; h) o prošnji občine Hrenovice glede podpore za napravo vodovoda v podobčinah Luknje in Gorenje; i) o prošnji odbora za upravo vaškega premoženja v Št. Vidu pri Zatičini glede podpore za vodovod. Ustno poročilo finančnega odseka o predlogu gospoda poslanca Modica glede vodovoda za Cerknico, Rakek, i. t. d. Ustno poročilo finančnega odseka glede akcije za nastavljanje državnega hidrotehnika. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji več posestnikov iz Studenca za izločitev katasterske občine Bučke iz občine Studenec. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji več posestnikov v Jevnici pri Kresnicah, da bi južna železnica dala iztrebljevati podrove v s vrbo prostega odtoka Jevniškega potoka. Ustno poročilo upravnega odseka o vlogi glavnega odbora kranjske kmetijske družbe glede lažje dobave soli za živino. Ustno poročilo upravnega odseka o letnem poročilu deželnega odbora, in sicer: o § 3. B: Agrarne razmere, o § 6.: Občila. Priloga 45. — Poročilo stavbnega odseka o vladni predlogi z načrtom stavbnega reda za deželno stolno mesto Ljubljano (k prilogi 28). 10. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses inbetreff der Abänderung der §§ 12 und 36 des Gesetzes born 15. September 1881, L. G. B. Nr. 14, betreffend die Feuerpolizei-und Feuerwehrordnung für das Herzogthuin Krain mit Ausnahme der Landeshauptstadt Laibach (zur Beilage 47). 11. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition mehrerer Insassen bon Neudorf bei Lees um Abhilfe inbetreff der Benützung des Wassers des Wildbaches Sgoscha. 12. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über § 5 des Rechenschaftsberichtes: Gemeinde-Angelegenheiten. 13. Mündliche Berichte des Finanzausschusses: a) über die Petitionen mehrerer Gemeinden um Subbentionen für Schulhausbauten und Reconstructionen bon Schulhäusern; b) über den selbständigen Antrag des Herrn Abgeordneten Hribar, betreffend die Befreiung der durch das Erdbeben beschädigten Gebäude bon den Landesumlagen (zur Beilage 19) und über die diesbezügliche Petition des Stadtmagistrates Laibach; c) über die Petition der Nagelschmiede-Genossenschast in Kropp um ein unberzinsliches Darlehen per 10.000 fl.; d) über die Petition der landwirtschaftlichen Filiale in Ko-schana um Subbention für die Käsereigenossenschaft; e) über den selbständigen Antrag des Herrn Abgeordneten Lenarčič, betreffend die Förderung der Industrie (zur Beilage 50); f) über die Petition der Gemeinden St. Veit und Podraga um Subbention behufs Errichtung bon zwei Viehtränke» am Nanos; g) über die Petition des Franz Pabločič, Wachinspectors im Zwangsarbeitshause, um Bewilligung der Actibitäts-zulage; h) über die Petition der Gemeinde Hrenobiz um Subbention behufs Errichtung einer Wasserleitung in den Untergemeinden Bukuje und Gorenje; i) über die Petition des Vermögensberwaltungsausschusses in St. Veit bei Sittich um Subbention für die Anlage einer Wasserleitung. 14. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über den Antrag des Herrn Abgeordneten Modic, betreffend die Wasserleitung für Zirkniz, Rakek, u. s. w. 15. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses in Angelegenheit der Action für die Bestellung eines Staats-Hydrotechnikers. 16. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition mehrerer Insassen bon Bründl um Ausscheidung der Katastralgemeinde Bučka aus der Ortsgemeinde Bründl. 17. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition mehrerer Insassen bon Jebniza bei Kresnitz um Verhaltung der Südbahn zur Reinigung der Durchlässe behufs freien Wasserablaufes des Jebnizabaches. 18. Mündlicher Bericht des Vewaltungsausschusses über die Eingabe des Centralausschusses der krainischen Landwirtschaft--gesellschaft in Angelegenheit eines leichteren Bezuges von Viehsalz. t 19. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über de Rechenschaftsbericht des Landesausschusses und zwar uve. § 3 B: Agrarberhältnisse; § 6: Communicationen. . , 20. Beilage 45. Bericht des Bauausschusses über die borlage mit dem Entwürfe einer Bauordnung für die Lau »-Hauptstadt Laibach (zur Beilage 28). Začetek seje ok 10. uri 15 minut dopoldne, §tgmn der Sitzung um 10 N hr 15 Minuten HcmittM. XIV. seja dne 8. feb ru vari j a 1896. — XIV. Kihung Ulit 8. Februar 1896. 319 Deželni glavar: Potrjujem sklepčnost visoke zbornice ter otvar-jam sejo. Gospoda zapisnikarja prosim, da prečita zapisnik zadnje seje. 1. Branje deželno-zborskega zapisnika XIII. seje dne 6. februvarija 1896. 1. Lesung des Protokolles der XIII. Land-tagssihung vom 6. Februar 1896. Tajnik Pfeifer: (Bere zapisnik XIII. seje v slovenkem jeziku. ■— Liest das Protokoll der XIII. Sitzung in slovenischer Sprache.) Deželni glavar: Želi kdo gospodov kak popravek v ravnokar prečitanem zapisniku ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, izrekam, da je zapisnik zadnje seje potrjen. 2. Naznanila deželno-zborskega predsedstva. 2. Mittheilungen des Landtagspräsidinms. Deželni glavar: Naznanjam, da ima gospod poslanec Hribar za danes dopust. Sedaj prestopimo k tretji točki dnevnega reda. to je: 3. Priloga 51. Poročilo deželnega odbora. glede uravnave užitkov primarijev in sistemizacije stopnje definitivnega asistenta na kirur-gičnem oddelku. 6, Beilage 51. Bericht des Landesausschnsses, betreffend die Regelung der Bezüge der Primarärzte und Spftemisirnng einer definitiven Assistentsarztcnsstclle auf der chirurgischen Abtheilung. (Izroči se finančnemu odseku. ömanzausschusse zugewiesen.) Wird d ■ ji'iloga 48. Poročilo deželnega odbora o z vršit vi sklepov, katere je storil visoki deželni zbor v seji ?ne 29. julija 1895. 1. vsled potresne katastrofe. 4. Beilage 48. Bericht des Landesansschnsses über die Durchführung der vom hohen Landtage in der Sihnng vom 29. Juli 1895 infolge der Erdbebenkatastrophe gefassten Beschlüsse. (Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.) Točka 5. Priloga 52. Poročilo finančnega odseka o letnem poročilu, § 5., marg. št. 9, glede glavne bilance mestnega loterijskega posojila Ljubljanskega 5. Beilage 52. Bericht des Finanzausschusses über den Rechenschaftsbericht § 5, Marg. Nr. 9, betreffend die Hauptbilanz des Lotterie-Anlehens der Landeshauptstadt Laibach se odstavi od dnevnega reda, ker gospod poročevalec ni navzoč. Prestopimo sedaj k daljni točki, to je: 6. Ustno poročilo upravnega odseka o samostalnem predlogu gospoda poslanca Hribarja in tovarišev glede ustanovitve deželne živinske zavarovalnice (k prilogi 20.). 6. Mündlicher Bericht des Bcrwaltnngs-ansschttsses über den selbständigen Antrag des Herrn Abgeordneten Hribar und Genossen in Angelegenheit der Errichtung einer Landes - Biehversichernngsanstalt (zur Beilage 20). Poročevalec Lenarčič: V prvi vrsti izreči se mi je za umestnost predloga gospoda poslanca Hribarja: V tako mnogih ozirih se obračamo v Avstriji po uzgledih sosedne Nemčije, naj si so ti uzgledi že dobri ali ne, zakaj bi se tudi v pred-stoječem vprašanji ne. Da se izrečem za nekako posnemanje pa nima svoj uzrok v tem, ker je to že nekaka slaba človeška lastnost, marveč v tem, ker ima sosedna dežela skušnjo mnogih let za sabo j. Ze kmalo po početlcu 60 let tega stoletja, nastajale so privatna podjetja zavarovalne stroke te panoge, in akopram je mnogo tac ih privatnih družeb zginilo raz površja, vsled nesposobnega vodstva, ali ker so dotični „gründerji“ imeli le namen, si osigurati dobro povračilo stroškov za utemeljenje in nekaj let lepe plače sebi kot direktorji in njih prijateljem v upravnem odboru 48* 320 XIV. seja dne 8. februvarija 1896. — XIV. Sitzung still 8. Febrilstr 1896. — vender se je zvršil nekak čistilni proces, kateri je izločil take nezdrave poganjke na narodnem telesu, zato pa tembolj podperl umestnost onih podjetij, kateri so na podlagi ljudomilih namenov ustregla potrebam kmetovalca in v obče posestnikov živine, ter jim o priliki nesreče priskočila na pomoč. Gospod predlagatelj sam je navel že statistične podatke o številu družeb, njih zavarovanih svot, njih izplačanih odškodnin i. t. d., da meni ni treba spuščati se na to polje. Poleg 20 velicih privatnih družeb omenjati mi je premnogo okrožnih družeb, katere so po mojem mnenji raztezajo v bližnjem okoliši kakor n. pr. naše kmetijske podružnice in katere okrožne družbe naslanjajo se na uzajemnost in se potem proti zavarujevajo pri velicih družbah. Moj namen, kot poročevalcev ni, da bi se tukaj danes temeljito razpravljala ta zadeva, katera za temeljito razpravljanje zahteva mnogih študij in proučevanja statističnih podatkov, v to primanjkuje potrebnega časa. Zato se bo tudi v smislu predlagateljevem po odsekovem odobrenji predlog izročil, kakor drugače biti ne more, deželnemu odboru v pretres z nalogom, da v prihodnjem zasedanji pride s konkretnimi predlogi pred zbornico. Upravni odsek pa se je razgovarjal o načelih tacega zavarovanja v svrho, da more dati deželnemu odboru neko navodilo, kako naj bi se to vprašanje rešilo v zadovoljnost onih krogov, katerim bi bilo zavarovanje namenjeno. V prvi vrsti mi je tu povdarjati, da je misliti na to, da podjetnik naj bi ne iskal pri tem dobička. Ker pa to od privatnih oseb ni pričakovati, ne preostaja druzega, kot obrniti se do edine osebe, kateri ne more biti tolikanj do dobička, in to je dežela. Torej dežela naj bi bila podjetnica in deželni odbor torej nekak upravni odbor. V drugi vrsti pa je sprejeti princip, da zavarovanec zopet ne sme iskati dobička iz zavarovanja, marveč le delno pokritje faktične škode, katero je imel. Ta princip je skorej pri vsih nemških zavarovalnicah veljaven, katere odškodujejo kvečjem 75°/o faktične škode. Le o eni taki zavarovalnici vem, da izplačuje polni znesek odškodnine. Ne morem si pa misliti, da bi tudi ta kasneje ne spremenila svoje nazore in se oprijela onega prej navedenega principa. Tretja točka naj bi bila ta, da se v živinsko zavarovalnico sprejmo vse koristne domače živali, konji, osli, goveda, ovce in prašiči. Ti oddelki imeti bi morali različno premijo, katera bi se ravnala po nevarnosti dotičnega oddelka proti boleznim oziroma poginu živine istega oddelka. Navadno se pri privatnih zavarovalnicah ločijo konji v 3 kategorije, v gosposke, kmečke in vozniške. Konji se navadno individuelno zaznamujejo, kar se mi zdi priporočila vredno med tem, ko se goveda, ovce in prašiči zavarujejo po številu s poprečno modnostjo. Četrta točka bi morala obsegati dolžnosti zavarovanca in sicer glede točnega plačila premij, glede istinite napovedi pri zavarovanji in končno jasno določilo glede postopanja o slučaji obolelosti in poginu živine. Peta točka naj bi obsegala vsa ona določila, katera zavarujejo deželno zavarovalnico proti goljufi vnim nakanom kakega podjedinega zavarovanca. Ne smela bi pa ta določila segati tako daleč, da bi se mogla vsled malih nerodnosti zavarovanca, po katerih pa zavarovalnica ni bila faktično oškodovana, odrekati izplačila odškodnin, kakor je to v veljavi pri nekaterih nemških zavarovalnicah, katere po svojih določilih, ako se jih hoče strogo tolmačiti, skorej vsako izplačilo lahko odreko. Končno bilo bi sprejeti za dognanje pre-pirnih točk razsodišče, katero bi imelo nalog, po umetnosti razsoditi, in torej zavarovanca varovati, ako se je proti določbam pregrešil brez hudobnega namena. Kakor vsako podjetje more le takrat uspevati, kadar so dohodki primerni izplačilom, moralo bi se skrbeti zato, da se podjetje deželne zavarovalnice samo poživlja in torej ne bi smelo deželo kaj stati. To je pa le mogoče, ako se skuša razširiti delokrog zavarovalnice po vsi deželi. Ne morem se izreči, ali naj bi se priporočalo prisilno zavarovanje. To naj bo prepušeno temeljitemu priučevanju. Vender mislim, da bi prisilno zavarovanje se dalo tudi nekako zagovarjati s tem, da bi vsled velike množine zavarovancev premija bila tako nizka, da bi posestnika nikakor občutno ne zadela. Nasprotno pa bi to segalo jako daleč v privatne zadeve posameznika, kar bi se iz liberalnega stališča zopet nikakor ne dalo zagovarjati. Premije bi morale biti vsekakor tako visoke, da bi ne zadostovale le za izplačila odškodeb, marveč, da bi se zbiral tudi nekak rezervni zaklad, kateri bi omogočil, dobra leta zjednačiti s slabimi. Skušnje bi potem najbolj pokazale, s katerim zneskom bi se dalo izhajati. Ako se torej izključi kako stremljenje po dobičku, ne bo težko, tu pravo ukreniti. Nadejam se, da bo visoka zbornica jedno-glasno pritrdila sklepu upravnega odseka: Visoki deželni zbor skleni: „Predlog poslanca Hribarja in tovarišev se izroči deželnemu odboru z naročilom, naj p° temeljitem preučevanji vprašanje v prihodnjem zasedanji visokemu deželnemu zboru predloži konkretne predloge.“ Deželni glavar: Želi kdo besede? (Nihče se ne oglasi. —- Niemand meldet jich)- Prosim torej gospode, ki pritrjujejo tenm predlogu upravnega odseka, da izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen). Predlog je prejet. Daljna točka dnevnega reda je: XIV. seja dne 8. feb vu vari j a 1896. — XIV. Sitzung mit 8. Februar 1896. 321 7. Ustno poročilo upravnega odseka o samostalnem predlogu gospoda poslanca dr. Ign. Žitnika glede ustanovitve deželne zavarovalnice proti požaru, toči in živinskim boleznim (k prilogi 21.). 7. Mündlicher Bericht des Berwaltnngs-ausschilsses über den selbständigen Antrag des Herrn Abgeordneten Dr. Ignaz Žitnik und Genossen, betreffend die Errichtung einer Landes-Bersichernngs-anstalt gegen Feuerschaden, Hagelschlag und Biehkrankheiten (zur Beilage 21). Poročevalec Lenarčič: O samostalnem predlogu častitega gospoda tovariša dr. Žitnika glede ustanovitve deželne zavarovalnice proti požaru, toči in živinskim boleznim temeljito se poučiti mi ni bilo mogoče, ker mi je manjkalo vseh potrebnih podatkov in ker je bil čas mnogo prekratek, nego da bi se bilo dalo o tej zadevi kaj temeljitega doseči. Opozarjati imam samo na to, da je na Dunaji pričela delovati neka komisija, ki ima nalog, zbirati vse podatke o zavarovalstvu sploh, in ako se sprejme predlog upravnega odseka, po katerem se ima vsa stvar izročiti deželnemu odboru, potem bi si deželni odbor lahko pri dotični komisiji preskrbel vse primerne podatke, na podlagi katerih bo visoki zbornici v prihodnjem zasedanji poročal. Usojam si torej predlagati: Visoki deželni zbor naj sklene: „Se izroči deželnemu odboru z naročilom, da v prihodnjem zasedanji o tem poroča ter stavi konkretne predloge.“ Deželni glavar: Gospod poslanec dr. Schaffer ima besedo. Abgeordneter Dr. Schaffer: . Die Angelegenheit, meine Herren, welche bei dem bongen und dem gegenwärtigen Punkte der Tagesordnung in Verhandlung steht, ist unfraglich eine außerordentlich wichtige Angelegenheit, wichtig zunächst schon °n und für sich nach ihrem Inhalte und Ziele, aber noch wichtiger biegen ihres Zusammenhanges, der auch m dieser Angelegenheit mit dem großen Complexe der genannten agrarischen Maßregeln nicht zu verkennen m. Tie Versicherung, namentlich wie sie in dem zweiten geplant ist, fällt unbedingt in den Kreis dieser . ^ns den Gegenstand an und für sich anbelangt, f!» s« heute trotz der von mir betonten Wichtig-ien desselben nicht in der Lage sein, meritorisch darauf j.Aer einzugehen, und zwar schon deshalb nicht, weil ns JJmtenal zu einer meritorischen Erörterung fehlt und nach der Sachlage fehlen muss; wir haben die Anträge nur flüchtig gehört, der geehrte Herr Berichterstatter war bei der Kürze der Zeit selbstverständlich nicht in der Lage, im Namen des Ausschusses merito-risches Material zu bieten, und es entzieht sich infolge dessen die Angelegenheit derzeit einer eingehenden Erörterung in materieller Richtung. Selbstverständlich kann ich infolge dessen auf die von dem Herrn Berichterstatter angedeuteten Fragen, ob die Versicherung obligatorisch sein soll oder nicht, wie diese Einrichtung vom Reiche und vom Lande durchzuführen sein wird, überhaupt auf eine ganze Reihe von Fragen, die damit tat Zusammenhange stehen, heute des weiteren nicht eingehen. Trotzdem aber erlaube ich mir im Namen meiner Gesinnungsgenossen die Erklärung abzugeben, dass wir keinen Altstand nehmen, auch für den zweiten Antrag zu stimmen, weil wir gerne geneigt sind, dazu behilflich zu sein, dass diese Frage einem eingehenden Studium unterzogen ttnb womöglich einer glücklichen Lösung entgegengeführt werde. Selbstverständlich aber wollen wir uns in der Freiheit des Urtheiles und in der Entscheidung über die Art der künftigen Durchführung in der Sache selbst in keiner Weise gebündelt haben wollen. Ich habe gesagt, dass diese Angelegenheit wichtig ist wegen ihres Zusammenhanges mit der ganzen großen Agrarfrage, ja heute unleugbar neben der socialen Frage im engeren oder engsten Sinne, insoweit diese das Proletariat der großindustrtellen, fabriksmäßigen Erzeugung betrifft, unbedingt diejenige ist, welche einerseits das wissenschaftliche, andererseits das öffentlich-praktische Interesse überall weitaus in dem größten Umfange in Anspruch nimmt. (Poslanec ekscelenca baron Schwegel: — Abgeordneter Excellenz Freiherr von Schwegel: „Ganz richtig!") Es ist infolge dessen auch ganz natürlich, dass derzeit alle Parteien sich vorwiegend mit dieser Frage beschäftigen und bemüht sind, das Material zur Lösung dersclbetl zusammenzutragen. Ich glaube, meine Herren, auch für die Partei, welche ich vertrete, die Anerkennung beanspruchen zu dürfen, dass sie mit großer Aufrichtigkeit nlid mit den besten Wünschen an die Erörterung dieser Frage herantritt und mindestens ebenso lebhaft und warm, wie irgend eine andere Partei, eine glückliche Lösung der Sache anstrebt. Ich will in dieser Richtung' nicht weiter zurückgreifen, sondern erlaube mir nur darauf hinzuweisen, dass von Seite unserer Partei schon anfangs der achtziger Jahre ein großes socialpolitisches Programm entworfen, die Angelegenheit, welche derzeit in Discussion steht, in Vorschlag gebracht und die Durchführbarkeit zum Theile schon angedeutet worden ist. Ich finde es auch ganz natürlich, dass derzeit alle Parteien in dieser Frage Stellung nehmen, und zwar aus dem einfachen Grunde, weil ich der Anschauung bin, dass eine Partei, — das gilt ebenso wie von der Partei, als von dem einzelnen Politiker, — die es ver-lneiden würde, sich mit dieser Frage eingehend zu beschäftigen, keilte Gegenwart mehr, am allerwenigsten aber eine Zukunft hat. Ich möchte in dieser Richtung teilten allzu bestimmten Ausspruch machen, allein ich glaube, wenn die nationale Frage von der Mitte dieses Jahrhundertes bis gegen das Ende der zweiten Hälfte desselben die ganze öffentliche Discussion und das ganze öffentliche Leben beherrscht hat, und nun in dieser Richtung ein 322 XIV. seja dne 8. februvarija 1896. — XIV. Slhnng N m 8. jfrbntlU' 1896. Rückgang zu verzeichnen ist, sagen zn dürfen, dass die nationale Frage nicht mehr ganz sin de siede ist. Wir in Österreich und speciell in Krain haben keinen Grand, dies zu bedauern, vielmehr müssen wir uns nur freuen, wenn diese Frage von den großen, praktischen, materiellen, socialpolitischen und agrarischen Fragen abgelöst wird, wir auf diesem Boden uns viel leichter zum Wohle des Reiches und des Landes zusammenfinden können. (Odobravanje. — Beifall.) Den Ausgangspunkt der agrarpolitischen Discussion und der diesbezüglichen Vorschläge bildet die missliche und schwierige Lage des bäuerlichen Standes. Wer wollte dies leugnen, meine Herren. Doch diese Lage in ihrer beklagenswerten Art ist nicht ganz neu; der Bauernstand hat sich auch in früheren Jahrhunderten in einer nichts weniger als glücklichen Lage befunden, und so schwer sie auch jetzt ist, so kann man sich doch nicht verhehlen, dass in anderer Richtung die Situation des Bauers gegenwärtig eine bessere ist, als in früheren Jahrhunderten, ja besser als noch anfangs oder Mitte dieses Jahrhundertes. Denken Sie nur zurück an die Zeiten der Hörigkeit, wo der Bauer fast rechtlos war, denken Sie zurück an die Zeiten, wo der Bauer der einzige Stand war, der die gesammte Gut- und Blutsteuer bestritten hat! In dieser Beziehung muss man demnach billigerweise sagen, dass wir jetzt in der Lage des Bauernstandes nicht lauter Schattenseiten haben, was uns jedoch, meine Herren, nicht hindern kann, anzuerkennen, dass die gegenwärtige Situation dieses Standes eine außerordentlich schwierige und missliche ist, dass dieselbe eine Abhilfe dringend erheischt und es daher eine ethische Pflicht einer jeden Partei und eines jeden Politikers ist, in dieser Frage einem Stande, welcher in großen Staaten und auch im unseren der Grundpfeiler ihrer Existenz ist, zur Hilfe zu eilen. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Dobro!“) Nun, meine Herren, liegt es in der Natur der Sache, dass, wenn eine Frage plötzlich mit einer gewissen Gewalt auftritt, und alle Parteien sich derselben bemächtigen, die Fülle der Mittel, die zum Zwecke der Abhilfe vorgeschlagen werden, man könnte sagen, eine ungeheuere wird. Dass Vorschläge in dieser Richtung sich überhäufen und immer neue Verbesserungsversuche gemacht werden, ist daher eine ganz natürliche Erscheinung. Aber ebenso natürlich ist es auch, dass nicht alle Mittel gleichwertig sein können und dass namentlich nicht atte' gleichzeitig realisirbar sind, und da muss man dann genau unterscheiden, was möglich und erreichbar, und was nicht ausführbar ist oder der Zukunft vorbehalten bleiben muss. Ich habe es nicht nothwendig, in einer Versammlung, wie es dieses hohe Haus ist, dessen Mitglieder sich alle mehr oder weniger intensiv mit dieser Frage schon beschäftigt haben, anzuführen, was alles an Plänen und Vorschlägen in dieser Richtung bereits aufgetaucht ist; Sie kennen alle diese Vorschläge über das Höferecht, die Heimstättengesetzgebung, Schaffung von Rentengütern, Unkündbarkeit und Conversion von Hypotheken, Übernahme der Hypotheken durch den Staat, Beschränkung der Belastungsfähigkeit der Güter, Einschränkung der Heilbarkeit derselben, Commassirung n. s. w. u. s. w. Jeder, der sich mit diesen Fragen beschäftigt hat, weiss, dass jede einzelne von diesen Angelegenheiten zu den schwierigsten Problemen gehört, sei' es, dieselben wissen- schaftlich, sei es praktisch zu lösen. Gegenüber solchen Schwierigkeiten halte ich auch für dringend gebothen, dass wir uns in weisen Grenzen halten, Und wenn ich über den Gegenstand nunmehr einige Bemerkungen vorzubringen mir erlaube, so werde 'ich mir die Ausgabe dieser hohen Versammlung strenge vor Augen halten. Ich will keine theoretischen Untersuchungen über amerikanische oder deutsche Zustände, ja nicht einmal über die Zustände aller österreichischen Länder anstellen, sondern beschränke mich auf die krainischen Verhältnisse. Was halte ich da für nothwendig und zweckmäßig, zunächst im Interesse einer Hebung der bäuerlichen Bevölkerung und ihrer Lage vorzukehren? Zunächst, möchte ich sagen, tritt an uns die Verpflichtung heran, soweit wir können und es in unserer Macht gelegen ist, die Organisirung von bäuerlichen Genossenschaften zu fördern. Das ist ein Postulat, Det dem mir wohl alle Herren zustimmen werden und, wie Sie sich erinnern, haben schon eine Reihe von Collegen die Gelegenheit wahrgenommen, in dieser Beziehung die Initiative zu ergreifen. Das ist das Eine. Das zweite und wichtigste vielleicht ist die Organisirung des bäuerlichen Credites. Das ist eine Fragej die thatsächlich gelöst werden kann, wenn auch nicht ohne Schwierigkeiten, und sobald auch als möglich in einem günstigen Sinne gelöst werden muss. Es ist selbstverständlich, dass es sich hier einerseits um den Real-, andererseits mit den Personalerem handelt. Ich bin auch in dieser Beziehung in der glücklichen Lage, constatiren zu können, dass im Laufe die)er Session ebenfalls, wenn auch nur präparatorisch, schätzenswerte Beschlüsse in dieser Richtung gefasst wordensind, und die Herren werden sich noch erinnern, dass bezüglich des Realcredites eine wertvolle Anregung und ein sehr verwertbarer Fingerzeig in der Resolution, mit welcher die Petition der Gemeinde Wippach wegen Verlängerung des Credites von 15.000 fl. erledigt wurde, enthalten ist. Ich verzichte darauf, in die Details näher einzugehen, wie ich mir die Organisirung des bäuerlichen Credites in Krain denke; aber im allgemeinen muss ich sagen, dass auch hier schon verschiedene Möglichtenen in' Betracht zu ziehen sind, den Realcredit zu orgam-siren. Es können zu dem Zwecke die Sparcassen herangezogen, eine Landeshypothekenbank, eine sogenannt Agrarbank oder Ameliorationsbank gegründet.meroen, usw. Ebenso ist es mit dem Personalcredite. Der Per-sonalcredit muss mit dem Realcredite eorrespondnei, denselben completiren und daher auch in der ausgl-bigsten Weise entwickelt werden. Nach einer Richtung ist' schon durch die vorhandenen Vorschussvereine et gewisse Abhilfe in dieser Beziehung geschaffen worvm, allein den Schlussstein dieser Action soll ein gE Netz von Raiffeisen'schen Cassen bilden, welches sich u das ganze Land ausbreitet, damit ans diese Weise l den Personalcredit des kleinen Grundbesitzers tu ll Richtung gesorgt wird. (Živahno odobravanje na levi-- Lebhafter Beifall links.) Das ist der zweite Wunm Der dritte Punkt — von welchem ich dafür halte, er schon jetzt organisirt werden soll — tmd damn ich wieder ganz' bei dem Gegenstände, den der V Berichterstatter vertritt, — ist eine entsprechende r flussnahme auf das Versicherungswesen im Dienste landwirtschaftlichen Credites und im Dienste der r Achtung der wirtschaftlichen Lage des Bauernstai XIV. seja dne 8. februvarija 1896. — XIV. S it; IM si mit 8. Februar 1896. 323 Damit möchte ich für jetzt schon den Abschluss machen. Ich glaube, dass das, was ich vorstehend angedeutet habe, wenn es auch scheinbar nur wenige Punkte des ganzen großen Programmes enthält, allein schon mehr als genügt, um unsere geistigen und materiellen Kräfte ans eine Reihe von Jahren vollauf in Anspruch zu nehmen, und dass wir froh sein müssen, wenn wir dieses Pensum, dass ich nur in Umrissen zu beschreiben mir gestattet habe, glücklich bewältigen. Wenn wir die wohlmeinenden und zum Theile sicher auch glücklichen Anregungen, die im Laufe dieser Session zum Zwecke einer befriedigenden Lösung der agrarischen Frage und der Hebung der Industrie im Lande gegeben worden sind, zusammen fassen, so muss ich sagen, dass wir damit einen Weg betreten haben, von dem wir nur wünschen können, dass er nach allen Richtungen zu einem gedeihlichen Ziele führen möge. Ich glaube, dass wir damit für das Gedeihen aller Stände und für die Entwicklung der Wohlfahrt der gesammten Bevölkerung unseres Heimatlandes außerordentlich viel thun. Was die materielle Seite dieser Frage betrifft, so will ich mich heute des näheren auf diesen Gegenstand nicht einlassen, da ich damit zu weit von der Tagesordnung abweichen würde, sondern möchte nur angesichts so mancher Erfahrung, die wir gemacht haben, die Mahnung, die nicht vergeblich sein möge, aussprechen: Stellen wir uns dabei ans einen ganz unbefangenen Standpunkt, halten wir uns von gewissen Schlagworten frei, unterlassen wir es ja, gegen das Capital überhaupt oder gegen das mobile Capital speciell in diesem Lande irgendwie mit der Anschuldigung der Missbräuche oder mit Vorwürfen aufzutreten, denn dies wäre die größte Schädigung, ja der Ruin der wirtschaftlichen Ziiknnst des Landes. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr.Tavčar: „Dobro!“) Ich habe früher als eine von denjenigen Maß-rcgcln, deren Organtsirnng ich für die Gegenwart als gereift betrachte, das Versicherungswesen bezeichnet und bemerkt, dass in dieser Richtung von Seite des Verwal-tnngsausschnsses Anträge ans Grundlage der in dem hohen Hause gestellten Initiativanträge gestellt werden. Auf diesen Punkt, der, wie gesagt, der eigentliche Ge-gcihtand der Tagesordnung ist, möchte ich doch noch etwas näher eingehen, und dabei bemerken, dass ich das Gebiet des Versicherungswesens, auf welches der Landesausschuss sein Studium erstrecken soll, etwas erweitern möchte. Wenn Sic die Nothlage unserer bäuerlichen Bevölkerung überblicken und nach den Ursachen derselben loychcn, so werden Sie finden, dass eine dieser Ursachen und zwar nicht die geringste, in familicnrechtlichen Vernu a ungm gelegen ist, die beim Bauernstände einge-Sie wissen, meine Herren, dass das Ans-spmge, die Erhtheile, das Heiratsgut und dergleichen him11'- rtn t^len Fällen der eigentliche Ausgangspunkt n Verschuldungen bäuerlicher Realitäten sind. Es ist w ganz natürlich, dass dem so ist, weil der Fall (.? borkommt, und die Herren, die am Lande os am besten, dass auf Grundlage dieser eine Ä m8Cil Bauerngut, welches genügen würde, M««« • v bMnden zu ernähren, im Laufe der Zeit mm™ m ^n9e kommt, zwei oder gar mehrere Fa-ernahren zu müssen, und es ist daher ganz klar und begreiflich, dass dieser Umstand zu finanziell sehr traurigen Folgen führen muss. Man suche also nach einer Abhilfe in dieser Richtung! Eine Abhilfe ist in dieser Beziehung allerdings in der Weise gesucht worden, dass man die familienrechtlichen Verpflichtungen einschränken wollte und sagte: Ich will nur das Gut erhalten, was mit den Personen darauf geschieht, ist gleich-giltig; oder man sagte: nur einer soll Besitzer des Gutes bleiben, die übrigen Erben können des Weges gehen! Ich halte diesen Weg zur Beseitigung der finanziellen Schwierigkeiten wegen familienrechtlicher Verpflichtungen für keinen glücklichen, weil ich glaube, dass damit wieder ein Unterschied in der rechtlichen und wirtschaftlichen Qualität der verschiedenen Kreise der ländlichen Bevölkerung geschaffen würde, denn man würde damit einerseits eine privilegirte Classe ans dem Lande entstehen lassen, andererseits aber dem Anwachsen des ländlichen Proletariats Vorschub leisten. Dies ist also kein geeignetes Mittel, Abhilfe zu schaffen, sondern man muss dasselbe anderswo suchen. Das nächstgelegene Mittel wäre wohl das, dass man die Leute nöthigen würde, zu sparen. Sparen ist leicht gesagt, aber wenn jemand nicht viel hat und mit dem, was er hat, nur schwer auskommt, so kann man ihm das Sparen nicht zumuthen. Das freiwillige Sparen ist eine sehr schwierige Sache, und wir wissen nur zu gut, wie leicht der Mensch unter dem Drange der Verhältnisse im entscheidenden Momente an der Kraft seiner Entschließungen nachläßt. Man muss also zum zwangsweisen Sparen greifen. Dieses zwangsweise Sparen besteht in gewissem Sinne schon darin, dass ich amortisirbare Darlehen aufnehme, weil dadurch, dass ich gezwungen bin, neben den Zinsen auch einen Theil des Capitals abzuzahlen, schon ein Zwang auf mich ausgeübt wird. Aber auch dieses Mittel allein genügt nicht, weil begreiflicherweise die Amortisationsfrist ungleich länger ist, als die Zeit, in welcher der Besitzer sein Gut tune hat und die Schuld abzahlen kann, und daher häufig zu einer Zeit, wo von der Schuld erst wenig amortisirt ist, infolge familienrecht-licher Verpflichtungen die Katastrophe eintritt. In dieser Beziehung liegt nun die Möglichkeit vor, durch Herbei-ziehnng der Versicherung, und zwar der Lebensversicherung wenigstens in gewisser Richtung eine sehr wertvolle Abhilfe zu schaffen, und das ist der Punkt, wo ich mir erlauben möchte, die Antrüge des Ausschusses, die heute in Discussion stehen, noch etwas zu ergänzen. Meine geehrten Herren! Ihnen ist es wohl nicht nothwendig, das Wesen der Lebensversicherung auseinanderzusetzen ; sie beruht bekanntlich darauf, dass gewisse Gefahren und Schäden, die dem einzelnen drohen, dadurch eine Ausgleichung finden, dass das Risico auf die möglichst große Anzahl von einzelnen Genossen, die sich in der gleichen Lage befinden, vertheilt wird. Bei der Lebensversicherung, wie ich sie mir denke, in Verbindung und als Vorschubleistung für die Abtragung familienrechtlicher Lasten, gibt es nun eine ganze Reihe von Formen, die wie in der Lebensversicherung überhaupt, so auch hier platzgreifen können. Die Versicherung ans den Todesfall des betreffenden Besitzers, die Versicherung ans den Erlebensfall, die Versicherung des Heiratsgutes, des Ausgedinges, des Erbtheiles usw. In dieser Beziehung will ich in^nähere fachliche Details nicht eingehen, ich gestehe auch offen, 324 XIV. seja dne 8. februvarija 1896. — XIV'. Sitzung n Ut 8. Februar 1896. dass mir hiezu die fachlichen Kenntnisse fehlen; aber schon das Wenige, was ich gesagt habe, dürfte vollkommen genügen, um zu zeigen, in welch wertvoller und ausgiebiger Weise man die Lebensversicherung im Anschlüsse an die in Frage stehende Action behufs Hebung der Lage der bäuerlichen Bevölkerung verwenden kann. Nur auf eine Form möchte ich noch speciell hindeuten, nämlich auf die Form der Verbindung der Lebensversicherung mit der Abzahlung von Hypothekarschulden, eine Form, die insbesondere in Deutschland mit vielem Erfolge und in nicht geringem Umfange praktisch ins Leben gerufen worden ist. Diese Form besteht darin, dass ich, wenn ich ein amortisirbares Darlehen aufnehme, dazu noch eine ganz kleine Prämie zu dem Zwecke entrichte, damit, wenn ich zu einer Zeit sterbe, wo die Amortisirung noch nicht vollzogen ist, die Abzahlung als geleistet betrachtet wird, wodurch die Befreiung des Gutes von der Schuld eintritt, der neue Besitzer die volle Actionsfreiheit gewinnt und in die Lage kommt, das Gut, weil es entlastet ist, neuerdings zu productiven Zwecken in Anspruch zu nehmen. Ich möchte hiebei zugleich aus einen weiteren Umstand hinweisen, der mir besonders wichtig zu sein scheint, dass nämlich vermöge der angedeuteten Verbindung der Lebensversicherung mit der Abzahlung bäuerlicher Lasten auch ein wohlthätiger Einfluss ans die Creditfähigkeit geübt wird, weil der Umstand, dass jemand in dieser Weise vor dem finanziellen Ruine gesichert ist, und ihn Katastrophen nicht ereilen sönnen, die Creditfähigkeit des betreffenden Besitzers begreiflicherweise in sehr bedeutendem Maße erhöht. Es ist klar, meine Herren, dass mit den Andeutungen, die ich gemacht habe, zwar noch kein Universal-mittel gefunden ist und dass es ein Leichtes ist, dagegen manche Einwendungen vorzubringen. Eine solche Einwendung möchte ich selbst anführen, dass nämlich derjenige, der schon sehr belastet ist, nicht den Muth findet, vielleicht auch nicht das Geld, noch eine kleine Prämie dazu zu zahlen. Aber vielleicht findet sich hiefür doch eine theilweise Abhilfe nach zwei Richtungen, erstens darin, dass gut organisirte, sehr solide Gesellschaften zu diesem Zwecke herangezogen werden, und zweitens gibt es ja noch unverschuldete und kräftige Besitzer, bei denen es keinem Anstande unterliegt, eine solche Versicherung durchzuführen. Der Einführung einer derartigen Combination bei uns sind noch andere Momente günstig. Wir gehen der Steuerreform entgegen und wenn diese so durchgeführt wird, wie wir es wünschen, so wird damit ein Nachlass an der Grund- und Hausclassensteuer verbunden sein; weiters wollen wir eine Organisation des bäuerlichen Credites schaffen, welche der bäuerlichen Bevölkerung zu billigeren Preisen als die jetzt vorhandenen Institute Geld zur Verfügung stellen soll. Es ist daher kaum eine übertriebene Behauptung, wenn ich sage, diese beiden Quellen würden auch der ärmeren ländlichen Bevölkerung die Mittel bieten, wenn es sich darum handelt, jene Prämien, von welchen ich gesprochen habe, leicht zu zahlen. Was die Durchführung dieser Angelegenheit anbelangt, so ist es selbstverständlich, dass ich heute nur beantragen kann, den Landesausschuss mit den dies-jfilligen Studien zu betrauen. Diese Studien werden sehr schwierig, mühevoll und weitgehend fein, und ich glaube überhaupt, dass wir alle nicht nur bezüglich des Punktes, den ich speciell berührt habe, sondern auch bezüglich der ganzen agrarischen Action, die wir einleiten wollen, uns klar machen müssen, dass dies eine Arbeit von außerordentlich großem Umfange sein wird, wozu sehr viel Fleiß, Verständnis, Hingebung, Ausdauer und nicht zuletzt auch Geld gehört. Ich hoffe, dass dies alles nicht fehlen wird. Nachdem ich schon etwas zu lange die Geduld des hohen Hauses in Anspruch genommen habe, möchte ich zum Schluffe vielleicht nur noch andeuten, dass ich bei dieser Versichernngsaction selbstverständlich noch mit dem Momente rechnen muss, dass die bäuerliche Bevölkerung gegen derartige Sachen eine gewisse Aversion hat, einen Argwohn, der übrigens gegen manche Versicherungsgesellschaften ein nicht ganz unbegründeter ist. In unserem Falle stelle ich mir die Sache jedoch anders vor: diese Anstalt muss eine Landesanstalt sein, oder wenn sie nicht eine Landesanstalt sein wird, so muss sie im Anschlüsse an eine andere Anstalt unter der Patronanz des Landesausschusses stehen. Selbstverständlich wird da die Mitwirkung der öffentlichen Gewalten, der Gemeinden, Bezirkshauptmannschaften, des Landesausschusses, und nicht in letzter Linie auch die der Geistlichkeit in Anspruch genommen werden müssen. Alle diese Factoren müssen mitwirken und der Bevölkerung die Zweckmäßigkeit einer solchen Anstalt vor Augen führen, und endlich wird das Beispiel dazu kommen, welches für die ländliche Bevölkerung von besonderer Bedeutung ist; wenn sie sehen wird, wie gut sich diese Maßregel in 20, 30 oder 40 Fällen bereits bewährt hat, werden Misstrauen mib Apathie hoffentlich schwinden. In diesem Sinne erlaube ich mir als Zusatz zu dem Antrage des Herrn Berichterstatters noch eine Resolution folgenden Inhaltes vorzuschlagen: Der hohe Landtag wolle beschließen: „Der Landesausschuss wird weiters beauftragt, die Frage der Verwendung der Lebensversicherung zur Bekämpfung der wirtschaftlichen Nothlage int Bauernstande, insbesondere soweit diese durch das AnwaaM der Hypothekarlasten in Folge familienrechtlicher Verpflichtungen entsteht, einer eingehenden Prüfung zu unterziehen, zn dem Zwecke umfassende Erhebungen zu pflegen und auch, hierüber dem Landtage Bericht und eventuellen Antrag zu erstatten." Diese Action bezweckt nur einen kleinen weiteren Beitrag zu derjenigen Action, welche von dem hohen Landtage nach anderer Richtung auf dem agrarischen Gebiete bereits eingeleitet worden ist. Ich Ihnen die Resolution zur wohlwollenden Bcrnckpchn-gung, und wenn wir in die Lage kommen, constattren zu können, dass nur ein kleiner Theil dessen, was um heute wünschen, im nächsten Jahre eine praktische GeMl annimmt, so wird dies gewiss uns zu großer Pcsrie-digung, dem Lande zum Wohle gereichen, odobravanje in ploskanje na desni. — Lebhafter -fall und Händeklatschen rechts.) Deželni glavar: Gospodje, ki podpirajo predlog gospoda P° slanca dr. Schafferja, izvolijo ustati. (Se podpre. — Wird unterstützt). XIV. seja due 8. febrilvarija 1896. — XIV. KitzUttg mil 8. Februar 1896. 325 Predlog je zadostno podprt in je torej o razpravi. Zeli še kdo besede? v Gospod poslanec dr. Žitnik ima besedo. Poslanec dr. Žitnik: Visoka zbornica! Z ozirom na bližajoči se konec zasedanja in dolgo vrsto toček, ki so na dnevnem redu, ne bom obširneje podpiral predloga upravnega odseka, akoravno imam veliko gradiva pripravljenega, in sicer zato ne, ker se mu z nobene strani ne ugovarja. Namen, da sem se k besedi oglasil, je samo ta, da se v svojem in gotovo tudi tovarišev imenu najtopleje zahvalim častitemu gospodu predgovorniku dr. Schafferju, ki se je o svojih besedah pokazal res dobrohotno naklonjenega opravičenim zahtevam revnejšega kmetskega prebivalstva in je priznal nujno potrebo izdatne in vsestranske pomoči propadajočemu poljedelskemu stanu. Vse točke, katere je gospod predgovornik našteval v tem oziru, kakor organizacija kmetskih zadrug in potrebnega kredita, zavarovanje življenja in dot — vse to so tudi točke našega socijalnega programa. Da sem se pa v svojem predlogu oziral ravno na zavarovanje proti požaru, toči in živinskim boleznim, zgodilo se je zato, ker je to zavarovanje najložje in najjednostavneje, in se zato tudi more naj prej e zvršiti, med tem ko se ves kompleks so-cijalnih vprašanj v enem letu ne da zvršiti, temveč se ta vprašanja morejo reševati le polagoma in zistematično. Častiti gospod predgovornik je izrazil željo, da naj bi mi, ki imamo priliko z ljudstvom občevati, ljudi poučevali o koristi in potrebi zavarovanja. Gospoda moja, ko bi to delali, nosili bi takorekoč vodo v Savo. Ljudstvo si po ogromni večini samo želi tako zavarovalnico in le malo je še takih zanikernežev, ki bi se, boječ se neznatnih troskov za zavarovanje, branili takih na-prav, vpa tudi ti glasovi bodo kmalu potihnili. Se na nekaj bi hotel kratko reagirati. Častiti gospod predgovornik je na adreso katoliške na-lodne stranke in v prvi vrsti na mojo adreso izrekel željo, naj bi ne napadali kapitala. Gospoda moja, mi — in najmanj jaz — msmo nasprotniki kapitala. Mi želimo, da bi bilo mnogo kapitalistov v deželi, želimo, da bi se sploh pomnožilo premoženje. Proti čemur pa se obra-oaino, to^so tisti izrastki, oziroma neprimerna in večkrat škodljiva poraba kapitala, ki se tu in am pojavlja v škodo nižjih slojev prebivalstva, 11 “jo za lepo ceno služiti kapitalu. Proti apitaiu pa nismo, in o tem oziru mi vest ničesar nek°Cll“i Olede tovarne, ki se je ustanovila v .em kraji na Gorenjskem, poudarjam, da se <. na Stanka ni upirala osnovi tiste tovarne, X 1;lvec ^ zvijačam, s katerimi so neki krogi sku-ni„K.Posestnike prisiliti k prodaji zemljišča za pre-Limi° ,ceno’ česar pa dotični podjetnik ni bil kriv. rečem V°.Sam° nas Je na pomoč klicalo, pa, kakor nit; .P1’0*'1, pstanovitvi tovarne mi nismo imeli najmanjših ugovorov. To sem hotel pojasniti, v drugem se pa samo še enkrat zahvalujem oni (desni — rechten) strani, da je opustila predsodke, katere je prejšnja leta imela proti ustanovitvi take deželne zavarovalnice. Opozarjam le še na to, da je v štajerskem deželnem zboru interpelacijo dr. Wannischa do vlade, da se izreče, kaj ona misli o zavarovanji in ali je za prisilno zavarovanje in za monopol, podpiralo 30 poslancev. Vprašanje, za katero se gre, ni politično, ampak popolnoma stvarno, in mene veseli, da so glede predloga vse stranke edine. Deželni odbor bo imel mnogo dela s pripravami za deželno zavarovalnico, toda to delo bo zaslužno in hvaležno. Izražam samo še željo, naj bi se ga deželni odbor lotil prej ko mogoče. Deželni glavar: Želi še kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, ima gospod poročevalec končno besedo. Poročevalec Lenarčič: Gospoda predgovornika, ki sta se k besedi oglasila, zagovarjala sta oba predlog upravnega odseka in torej mi v tem pogledu ni treba ničesa omenjati. Pač pa se čutim prisiljenega, da tudi jaz — v imenu upravnega odseka in iz svojega stališča — častitemu gospodu tovarišu dr. Schafferju izrekam zahvalo za namigljeje, ki jih je dal v tem pogledu, da naj bi se zavarovalnica razširila tudi na življensko zavarovanje, zlasti pa na ono, katero obstoji o tem, da se tudi dedščine nekako zavarujejo, ali da se dolgovi, ki so na posestvih vknjiženi, nekako amortizujejo. Ker bo častiti gospod tovariš dr. Schaffer itak v tem zmislu deloval v deželnem odboru, mislim, da se bo stvar dala povoljno rešiti in zato nimam nič več pripomniti, ampak le priporočam, da se sprejme predlog upravnega odseka, ob enem pa tudi resolucija gospoda poslanca dr. Schafferja. Deželni glavar: Preidemo na glasovanje in sicer prosim najprej glasovati o nasvetu upravnega odseka. Gospodje, ki mu pritrjujejo, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet. Sedaj prosim glasovati o resoluciji gospoda poslanca dr. Schafferja. Gospodje, ki hočejo glasovati za to resolucijo, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Tudi ta predlog je sprejet. Daljna točka je: S. Ustno poročilo upravnega odseka o samostalnem predlogu gospodov poslancev Frana Povšeta, Karola Kluna in tovarišev gleda ca- 49 326 XIV. seja dne 8. februvavija 1896. XIV. Sitzung mn 8. Februar 1896. rinske pogodbe z Ogersko in glede Žumberskega in Mirijindolskega okraja nekdanje vojaške granice (k prilogi 22.). 8. Mündlicher Bericht des Berwaltnngs-ansschnsses über den selbständigen Eintrag der Herren Abgeordneten Franz Povse,Karl Klun und Genosten, betreffend den Zollvertrag mit Ungarn und die Angelegenheit des Sichelburger- und Marienthaler - Bezirkes der ehemaligen Militärgrenze (zur Beilage 22). Tukaj bi le omenjal, da je o prvem delu predloga, namreč glede carinske pogodbe z Ogersko, katerega je stavil in utemeljeval gospod poslanec Povse, že v zadnji seji poročal poročevalec upravnega odseka, gospod poslanec grof Barbo, torej se bo sedaj poročalo le še o predlogu^ gospoda poslanca Kluna in tovarišev o zadevi Zum-berškega in Marijindoljskega okraja nekdanje vojaške granice. Ich ersuche dm Herrn Berichterstatter Ritter von Langer das Wort zu ergreifen. Berichterstatter "glitter von Langer: Hohes Hans! Ich habe die Ehre, im Namen des Verwaltnngsausschusses den Antrag der Herren Abgeordneten PovZe, Klun lind Genossen in dessen zweitem Absätze vor dem hohen Hause zu vertreten. Der zweite Absatz dieses Antrages geht dahin, dass die hohe Regierung aufgefordert werde, die Angelegenheit der Zugehörigkeit des Sichelburger- und Marienthaler Bezirkes zu Kram endlich und ehestens durchzuführen. Meine Herren! Die ursprüngliche Geschichte dieser Frage, woraus die Zugehörigkeit des Sichelburger- und Marienthaler Bezirkes zu Krain erhellt, hat in einer sehr ausführlichen Rede der Herr Abgeordnete Canonicus Klun dargestellt. Aus derselben geht vor allem hervor, dass der Sichelburger- und Marienthaler Bezirk schon seit altersher zu Krain gehört haben, ferner, dass die krainischen Landstände diese beiden Bezirke stets als zu Krain gehörig behandelt, und weiters, dass die staatlichen Factoren dieses Gebiet von Sichelbnrg mtb Marienthal stets als krainisches Gebiet angesehen haben. Diese Zugehörigkeit zu Krain wurde dadurch, dass das Sichelburgcr Gebiet in einen Militärgrenz-District umgewandelt wurde, durchaus nicht alternd. Um sich klar zu machen, wieso durch die Verwandlung des Sichelburger Gebietes in einen Militärgrenz-District die Zugehörigkeit zu Krain nicht alterirt worden ist, muss man sich vor allem die Entstehung der Militärgrenze vor Augen halten. Wie sind nun die Militärgrenzen selbst eigentlich entstanden? Zu der Zeit, als die Türken die Baltanhalbinscl besetzt hatten und dann gegen den Norden, gegen Ungarn und Kroatien vorgedrungen waren, haben sie natürlich flüchtige Haufen vor sich hergetrieben. Diese flüchtigen Haufen sind über die ungarische Grenze herüber gekommen und bildeten, weil sie unansässig waren, eine Gefahr und Verlegenheit für die Regierung. Der ungarische König Mathias Coröinns war nun der erste, welcher dieser Gefahr dadurch begegnete, dass er diese unansässigen Scharen ansässig machte, und zwar unter Bedingungen, wornach sie die Grenzen Ungarns und Kroatiens gegen die Türken zu vertheidigen hatten. Darauf sind natürlich diese Leute umso lieber eingegangen, als sie dadurch ihren eigenen neuen Herd gegen den Feind zu vertheidigen hatten, und dieses Bewußtsein, dass sie ausschließlich dazu berufen sind, die Grenze zu vertheidigen, haben sie noch bis ins 17. und 18. Jahrhundert behalten. Wie ist nun die Ansässigmachung selbst vor sich gegangen? Dort an der kroatischen Grenze waren der größte Theil der Ländereien Krongüter; es wurde somit, um die Ansässigkeit durchzuführen, ein Theil dieser Krongüter an die herandrängenden Flüchtlinge, zumeist Serben, ab- und denselben zu Lehen gegeben. Dadurch, dass ihnen diese Ländereien zu Lehen gegeben wurden, waren die Besitzer nicht Hörige, sondern Freie; auch, erhielten sie mehrere Privilegien, jedoch immer unter der Bedingung, dass sie die Grenze gegen die Türken zu vertheidigen haben werden." So entstand die sogenannte Militärgrenze in Kroatien. Die türkische Herrschaft drang aber immer weiter gegen den Westen vor und bald war auch Krain der türkischen Invasion ausgesetzt. Auch da drängten Flüchtlinge an die traf nische Grenze, auch da trat an die Regierung die Pflicht heran, diese unansässigen Hufen nicht zur Gefahr werden zu lassen. Nach dem Beispiele Ungarns wollte man ebenso österreichischerseits diese Scharen ansässig machen, also mit Ländereien belehnen. Aber wo? In Kroatien und Ungarn waren Kronländereien zur Verfügung gestanden, hier aber gab es keine, hier war bereits das Privateigenthum ausgebreiteter. Da fand ltd) die österreichische Krone veranlaßt, eine Privatherrschaft zu kaufen, mit deren Ländereien an die herandrängenden Flüchtlinge, sie nannten sich Ustoken, lehensweist zu vertheilen. Am geeignetsten erschien zu diesem Zwectc die in südlichstem Krain gelegene Herrschaft Sichen b u r g. Durch Vermittlung eines Krainer Landstaudes wurde diese Herrschaft von einer gewissen Witwe Kovactc gekauft und sind die Ländereien derselben an die Uskoteii, welche in den Jahren 1530—1540 herangezogen kamen, größtentheils abgetreten worden, und zwar wieder unter der Bedingung her Pflicht, Heeresdienste zu leisten und insbesondere die Grenze von Krain gegen die warten zu vertheidigen. Die dort früher ansässigen, hongteits-pflichtigen Bauern wurden, um nicht Elemente neb!in* einander zu lassen, die sich gegenseitig befehden tonmen, diesseits des Gortancgebirges in die Herrschaft Maicha eingesiedelt, und sind das die jetzigen Podgorzen. Ja Territorium der Herrschaft Sichelburg, das dazu dien , die Uskoken anzusiedeln und eine Militärgrenze m Kra zu schaffen, ist der jetzige Sichclburger- mtb Mau. thaler District. Im wahrsten Sinne des Wortes a war die Mtlitärgrenze Sichelbnrg und Maricitthat krainische Militärgrenze, im Gegensatze zu kroatischenMilitärgrenze andererseits. WF demnach zu der damaligen Zeit zwei Mrlitargrenz , eine krainische und eine kroatische, und die darf mat einander nicht verwechseln. Die Podgorzen, wetai Sichelbnrg über den Gorianz herüber kamen, hav XIV. seja dne 8. febvuvavija 1896. — XIV. Sitzung mil 8. Februar 1896. 327 ihren Volkssagen noch Beziehungen zn Sichelburg und Erinnerungen an den Landstrich, wo sie ursprünglich ansässig waren. Es heißt in der Sage, ein Mädchen drüben in Sichelburg war mit einem Jünglinge diesseits des Gebirges schon viele Jahre verlobt; sie blieb ihm treu und wartete darauf, heimgeführt zu werden. Es kamen fremde Freier, denen sie standhaft widerstand. Als aber ihr Bräutigam immer und immer nicht kam, um sie über das Gebirge hin mitzunehmen, und das Drängen der Fremden ungestüm wurde, bat das Mädchen die Mutter Gottes, sie doch in einen Felsen zu verwandeln, bis der Bräutigam sie heimführe, dem sie angehöre. — Die Mutter Gottes willfahrte diesem Wunsche und die Jungfrau ward zum Felsen, und wird es bleiben, solange bis nicht der Freier diesseits des Gebirges sich auf den Weg macht, um sie aus der Versteinerung zu erlösen. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Das ist natürlich historisch!" — Veselost. — Heiterkeit.) Diese Sage bei den Pod-gorzen beweist, dass im Bolke das Gefühl noch fortlebt, dass jener Landstrich zu Krain gehört. Nun, meine Herren, wie ist. es denn gekommen, dass trotz der klaren Rechtsverhältnisse Sichelburg und Marienthal nicht überall als zu Krain gehörig angesehen wird? Wie ist es gekommen, dass das klare Recht Krams auf Sichelbnrg erst erwiesen werden muss? Das dürfte seine Ursache in der Reorganisation der Militärgrenze Mitte des vorigen Jahrhundertes haben. Im Jahre 1746 wurde nämlich die Militärgrenze militärisch-administrativ fester zusammengefügt. Es war dies deshalb nothwendig, weil damals die Militärgrenzer vielfach in Kriegen tut Norden verwendet wurden, während sic früher nur die Grenze gegen die Türken zu vertheidigen hatten. Bei dieser militärischen Reorganisation ; wurde die gestimmte Militärgrenze in Gene-ralatc eingetheilt, und unter das Generalat Karlstadt fiel auch der krainische District Sichelbnrg und Ma-rienthal. Hiezu _ kam noch tut Jahre 1850 für alle Grenz-lande die sogenannte Grenzverfassung, wodurch den Grenzern das volle Eigenthum ihrer Liegenschaften überladen worden ist, und so verlor sich nach und nach in der allgemeinen Meinung vielfach das Bewusstsein, dass cs eigentlich zwei Militärgrenzen gebe, eine krainische tutti ernt kroatische. Sofort musste jedoch das Be-wchsstcni von zwei Grenzen wieder auftauchen, als cs steh darum handelte, die Militärgrenze aufzulösen und zu provinzialisiren, was tut Jahre 1869 beschlossen luüi'ben ist. Da kam die Bevölkerung sofort wieder zu dctu Bewusstsein, dass Sichelbnrg zu Krain und nicht zu Kroatien gehört, lind dem sehet! wir in einem bald hierauf folgenden Gesetze Ausdruck verliehen, und zwar m folgendem Zusammenhange: Es wurde die Militär-grcuze nicht gleich im Jahre 1869 tut vollstem Umfange pcovtnztaltstrt, sondern handelte sich zuförderst nur mit tc Grenzbezirke Warasdin und Zengg. Aber schon das ^ nznsugen dieser beiden Bezirke zu Ungarn musste das zwischen Österreich und Ungarn alte-Jb T c ^"glichen Verhandlungen zwischen der öster-M.s, stlcn und ungarischen Regierung führten zu deut On m. insolange es sich nur um die Provin- LJfU’mt0 des Warasdiner und des Zcngger Bezirkes uuuotc, zu Lasten des ungarischen Staates 0-4°/o der gemeinsamen Auslagen in Rechnung genommen, der Rest dersclbeit aber nach dem bestehenden Schlüssel von 70:30 ausgetheilt werde. Dann wurde weiters festgestellt, dass, wenn die ganze Grenze provinzialisirt worden seht wird, von den gesummten gemeinsamen Ausgaben ebenso noch P6°/o tut ganzen also 2°/o zu Lasten Ungarns in Rechnung genommen zu werden haben, der Rest nach dem Verhältnisse von 30:70 zu behandeln sei. Von diesem Abkommen aber ist der Sichelburger und der Marienthaler Bezirk ganz ausdrücklich aus-geuomuten und dabei gesagt, dass die Bestimmung bezüglich der 2°/o nicht altertet werde, möge schließlich der Marienthaler und Sichelburger Bezirk zn Krain oder zu Ungarn geschlagen werden. Ein Zeichen, dass diese Bezirke durchaus nicht als zu Ungarn oder Kro-ctiteti gehörig angesehen wurden. Außerdem heißt es im Gesetze vom 8. Juni 1871 und zwar im ersten Absätze desselben, den ich mir vorzulesen erlaube (bere: — liest:) „Das Ministerium der tut Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder wird znm Abschlüsse des hier nachfolgenden Uebereinkommens mit dem Ministerium der Länder der ungarischen Krone, betreffend die Bei-tragsleistnng zu den gemeinsamen Angelegenheiten in Folge des Ueberganges eines Theiles der Militärgrenze ans' der Militär- in die Civilverwaltnng, jedoch nur unter der ausdrücklichen Bedingung ermächtigt, dass hievon der Sichel bürg er District und die Gemeinde Maricnthal ausgenommen werden, bei der gleichzeitig durchzuführenden Grenzregulirnng der Anspruch des Herzogih um es Krain ans diese Gebietstheile die gebührende Berücksichtigung finde, und die Grenzregulirnng der Genehmigung der Rcichsver-tretung unterzogen werde." Ganz dieselbe Bestimmung erscheint tut ungarischen Reichsgesetzblatt, vom Jahre 1872 aufgenommen. Es ist somit tut Gesetze ausdrücklich die Rede von den krainischen Ansprüchen auf die Grenzdistricte Sichelbnrg und Marienthal. Durch kais. Verordnung vom 15. Juli 1881 wurde die ganze Militärgrenze provinzialisirt und mit Ausnahme von Sichelbnrg und Marienthal zu Kroatien geschlagen, mit Rücksicht ans diese beiden Districte aber in dieser Verordnung ausdrücklich gesagt: „Gemäß des Gesetzes vom Jahre 1871", was soviel bedeutet, als dass die Frage der Ansprüche Krams auf Sichelbnrg und Mariettthal in der Schwebe belassen wurde. Die Frage, unter welche Verwaltung diese beiden Districte einstweilen gestellt werden sollen, entschied inan an hoher Stelle dahin, die Verwaltung in die Hände der Person des Banus von Kroatien zu legen. Ich wiederhole: der Person des Banns von Kroatien, nicht etwa in die der kroatischen Regierung, man hätte die Verwaltung von Sichelbnrg und Marienthal principiell ebenso der Person des Gouverneurs von Fiume anvertrauen können. Im Jahre 1881 trat die österreichische Regierung der Frage der Provinzialisirung der Districte Sichel-burg und Marienthal endlich näher und wurde von derselben auf Grund der Acten, die ihr in den Archiven in Wien und tut Archiv der krainischen Landesregierung zur Verfügung standen, ein Memorial verfasst, welches für Krain ein außerordentlich wichtiges Document bildet, worin es nnumstößlich nachgewiesen erscheint, bajy Krain 398 XIV. seja dne 8. februvarija 1896. — XIV. KihUNg Mil 8. jFcbtIUU' 1896. allein Ansprüche auf die Bezirke Sichelburg und Marienthal seit jeher gehabt und sie bisher nie fallen gelassen hat. Dieses Memorial wurde der ungarischen Regierung vorgelegt und fand sich diese auf Grund desselben veranlaßt/mit Note vom 4. Juli 1881 die Zugehörigkeit Sicheiburgs und Marienthals zu Kram im Prinzipe anzuerkennen. In eben diesem Jahre 1881 hat sich die Regierung weiters bewogen gefühlt, an den krainischen Landtag heranzutreten und denselben zu einer Äußerung in dieser Frage zu veranlassen. Dem hohen Landtage wurden damals sowohl das erwähnte Memorial, als auch andere einschlägigen Acten vorgelegt, und wurde im Jahre 1881 eine Resolution beschlossen, wornach der hohe Landtag an den Rechten Krains festhält. Am 7. August 1881 hat aber die ungarische Regierung an die österreichische Regierung eine neuerliche Note eingesendet, worin sie neuerdings die Zugehörigkeit der Districte Sichelburg und Marienthal zu Kram im Prinzipe anerkennt, jedoch gegen die Retncorporirung derselben nach Krain einige opportunäre und administrative Bedenken erhebt. Und welche sind diese opportu-nären und administrativen Bedenken? Sie gipfeln in folgenden 5 Passussen: 1) meint die ungarische Regierung, dass die geographische Abgrenzung mehr zu Gunsten Trausleithaniens als zu Gunsten der diesseitigen Reichshälfte, beziehungsweise Krains spreche; 2) dass mit Kroatien bereits die Ädministrationsgemein-schaft bestehe und es infolgedessen Schwierigkeiten bieten würde, die Districte Sichelburg und Marienthal aus derselben herauszureißen und sie der krainischen Administrativ n einzufügen; 3) dass der wirtschaftliche Verkehr der Bevölkerung von Sichelburg und Marienthal ausschließlich nur nach Kroatien resp. Ungarn gravitire; 4) dass religiöse Unterschiede zwischen der krainischen Bevölkerung und jener der fraglichen Districte vorhanden seien und 5) betont die ungarische Regierung, dass das Volksbewusstsein dort ein anderes sei, als es in Krain der Fall ist. Meine Herren! Ich begreife nicht, wie die ungarische Regierung diese Bedenken zu Gunsten der anderen Reichshälfte vorbringen konnte, nachdem alle diese Bedenken, wie sie da sind, als absolut nichtig erscheinen müssen, wenn man sich die Verhältnisse genauer ansieht und dieselben kennt. (Poslanec ekscelenca baron Schwege]: — Abgeordneter Excellenz Freiherr von Schwegel: „Hört!") Wenn die geographische Abgrenzung Krains eine derartige wäre, dass die südliche Grenze desselben längs des Kammes des Gorjanzge-birges gienge und auf der anderen Seite desselben der krainerische Boden seine Fortsetzung nicht fände, dann würde ich die Bedenken wegen der geographischen Abgrenzung zugeben. Aber es ist doch nicht vorauszusetzen, dass die ungarische Regierung dieser falschen Ansicht ist. Kram hat ja auf der anderen Seite des Gorjanzgebirgcs einen großen Landstrich, Weißtrain, welcher den District Sichelbnrg und Marienthal derartig umschließt, dass jeder Laie verwundert fragen muss: Ist es möglich, dass eine solche Grenze zwischen den beiden Reichshälften besteht? Marienthal wird von der Kulpa, die dort nicht überbrückt ist, von Kroatien abgeschlossen und reicht wie eine Zunge nach Krain herein, so dass die Marienthalcr genöthigt sind, um nach Kroatien zu kommen, krainisches Gebiet zu durchwandern; sie müssen über Möttling oder die Ucberfuhr bei Freithnrn, mit zum Bezirksgerichte Rakovac und zum Steueramte in Karlstadt zu gelangen. Allerdings wird man in Ungarn entgegnen, Marienthal bilde keine eigene Gemeinde, sondern sei nur ein äußerster Theil einer kroatischen Gemeinde, deren Sitz (Štorča ist. Freilich, der Sitz der Gemeinde ist ichelburger Bevölkerung ausschließlich mit Krain stattfindet, von dessen Einwohnern sie sich religiös schon- deshalb nicht getrennt fühlen kann, da im District Sichelburg selbst die römisch-katholische und griechisch-unirte Religion friedlich neben einander bestehen — und 3. ) sowohl die Marienthaler als auch die Sichelburger Bevölkerung an der Weißkrainer Bevölkerung, von gerade deren Territorium sie größtentheils umschlossen ist, einen verwandten Stamm findet: — hält der Landtag des Herzogthnmes Krain an dem in der Landtagssitzung vom 21. Oktober 1881 gefaßten Resolutionsbeschlusse fest, betont neuerlich sein unentwegtes Festhalten an den nie erschütterten Rechtsansprüchen des Landes Krain auf die Reincorporirung des Districtes Sichelburg und der Gemeinde Mariathal, protestirt gegen die Holzabstockungen in den dortigen ärarischen Wäldern und fordert die k. k. Regierung wiederholt und dringend auf, in Befolgung des Gesetzes vom 8. Juni 1871, R. G. B. Nr. 49, Absatz 1, die Rechte des Landes Krain zu schützen und zu wahren, demnach die Reincorporirung des Districtes Sichelburg und der Gemeinde Mariathal, also der ehemals krai-nischen Militärgrenze zu Krain, endlich und ehestens zur Durchführung zu bringen. — Der Landesausschuss wird beauftragt, diese Resolution der f. k. Regierung zur Kenntnis zu bringen. Deželni glavar: Besedo ima gospod poslanec dr. Tavčar. Poslanec dr. Tavčar: Visoka zbornica! V odseku sem glasoval za resolucijo, katero je ravnokar prečital gospod poročevalec, in naravno je torej, da bom tudi v visoki zbornici zanjo glasoval, dasiravno je spi- sana v nekakem železnem glasu in sestavljena tako ^energično, kakor da bi se smela inkorpora-cija Zumberškega okraja že jutri pričakovati! No, jaz mislim, da se bo to železo na resoluciji že še nekoliko zmehčalo, predno bomo Zumberk prištevali kronovini Kranjski. Vzlic temu čutim potrebo, da naglašam razloge, ki so me napotili, da glasujem za to resolucijo. Slavna gospoda! Zadeva Zaimberška se je že večkrat razpravljala v visokem deželnem zboru, in zadnjič se je leta 1881. vršila o nji jako temeljita razprava. Vidi se mi potrebno, da povem, kako stališče so zastopale razne stranke pri tej zadnji razpravi leta 1881. Reci moram, da je nemška stranka ostala konsekventna, ker je neprestano od prvega početka zahtevala, da naj se Zumberk priklopi deželi Kranjski, dasiravno je to včasih prej ko ne, le zahtevala iz golega nasprotstva proti narodni stranki. Jedno cele zadeve, v kolikor je pri nji interesirana nemška stranka, je pri omenjeni razpravi leta 1881. prav dobro razjasnil tedanji voditelj te stranke, sedaj urnrši Deschmann, ki je takrat izustil nastopne besede: „Der Bericht der Majorität hingegen weist darauf hin, welch' einen großen Wert die Ärarialforste des Sichelberger Districtes haben, nnd wenn eine Grenzberichtigung einmal stattfinden soll, wird es uns nicht so sehr daran gelegen sein, die kroatischen Brüder, welche in Sichelburg und am kroatischen Abhange des Gorjanzberges wohnen, zu uns zu bekommen, sondern die Absicht des Landes muss dahin gerichtet sein, den kostbaren Besitz der Wälder für diese Reichshälste in Anspruch zu nehmen." Za to torej se je šlo nemški Stranki in zaradi tega moram reči, da ona danes konsekvetno postopa. Narodna stranka, gospoda moja, je pa takrat zastopala drugo stališče. Večina, katere poročevalec je bil takrat graščak Metliški, stavila je predlog, ki je sličen današnjemu, nasproti pa je stavila manjšina, katere vodja je bil poslanec Navratil, čisto drugačen predlog. Dotični minoritetni predlog so podpisali ali podpirali vsi poslanci narodne stranke, med njimi tudi gospodje poslanci Murnik, Klun in naš prečastiti glavar Oton Detela. No, in takrat je narodna stranka stala glede tega vprašanja na tem stališči, da je pametno, če se zahteva redna regulacija ali uravnava meje proti Hrvatski, in da bi vsled tega imel pripadati deželi Kranjski Ma-rindolski okraj, ki je pa danes bolj postranskega pomena, da se pa Žumberškega okraja ne sme zahtevati s tisto odločnostjo, kakor ga je zahteval gospod kanonik Klun pri utemeljevanji svojega predloga. Pri takih razmerah se vidi meni kot članu narodne stranke vsekale o potrebno, da po-jasnujem v javni seji, kako smo prišli do prepričanja, da je pri današnjih razmerah za nas dana potreba, da glasujemo za resolucijo, kakor je bila stavljena od častitega gospoda poročevalca, glasovali bomo zanjo pa z nekakim pridržkom, z nekako reservatio mentalis, in to iz naslednji i razlogovv Meni se vidi samo po sebi umevno, a 8e mora Žumberško vprašanje presoditi objektivno, mirno in hladnokrvno, in da se za to vprašanje ne gre boriti s kakimi pravljicami, kakor je 331 XIV7. seja dne 8. februvavija 1896. - storil gospod poročevalec, pa tudi ne s trditvijo, kakor da bi bilo Bog ve kake koristi za deželo Kranjsko, ako se jej priklopi Žumberški okraj I Vsa stvar se mora hladnokrvno v presojo Vzeti! Visoka zbornica! Ne da se tajiti, da se iz historičnega stališča da dokazat, da je bil Žum-berk nekdaj Kranjska posest, ali da je pripadal tostranski državni polovici, kakor je na Dunaji trdil Fournier! Na drugi strani pa priobčujejo tudi hrvatski pisatelji listine, v katerih dokazujejo, da pripada Žumberk Hrvatski in ne Kranjski deželi. Tako historično pravo za me nima posebne vrednosti in mislim, celo, da bi tega historičnega prava tudi nemška stranka ne smela preveč poudarjati. V Avstriji je obilo historičnih prav, pa gotovo je, da se bodo le malokatera uresničila. Pa tudi ta (leva — linke) stranka se ne sme preveč sklicevati na historično pravo, kajti končno, ako bi to res toliko veljalo, prišlo bi tako daleč, da bi se moglo trditi, da je dežela Kranjska prav za prav nemška dežela. Pa to historično pravo ne velja in zategadelj tudi tistemu historičnemu pravu pripisujem le malo cene, po katerem bi Žumberk pripadal Kranjski deželi. Istina je, da so kranjski stanovi veliko denarja potrosili za Žumberk. Pa če se sklicujete na to historično pravo, potem smete s tisto pravico še marsikatero hrvatsko mesto zase zahtevati, vsaj so kranjski stanovi podpirali trdnjave od Sike do Szigetha in Bihacsa! Z jedno besedo, če bi hoteli na tem polji historično pravo popolnoma izkoristiti, prišli bi do konkluzij, o katerih se niti govoriti ne more. Ali za me je merodajno v tem vprašanji ono, kar je bilo za narodno stranko merodajno leta 1881. Takrat je našo stranko zastopal poslanec metliških kmetskih občin Navratil. Gospod kanonik Klun sicer ni posegel v razgovor, pač pa je to med drugimi storil gospod poslanec Oton Detela, ki je očitno pripoznal, da je stališče poročevalca manjšine Navratila jedino korektno in da je on izvrstno in izborno zagovarjal svoje stališče. Vprašam se sedaj, ali se je od leta 1881. do danes kaj bistvenega spremenilo v tej zadevi tako, da bi smela narodna stranka, ne da bi jej bilo treba pojasniti svojega stališča, glasovati za predlog upravnega odseka? Pred vsem vprašam, ali bi bila stvar, če se v istini tako zvrši, kakor se predlaga po odseku, koristna za deželo ali ne? Visoka zbornica! ne da se tajiti, da je narod, ki stanuje v Žumberku — od Ma-imdola ne govorim, ker sem tudi za to, da se ™eja uravna — popolnoma hrvatski. Tega ne oste utajili. Ge bi bil narod sam vložil prošnjo, da naj se priklopi deželi Kranjski, bi jaz za svojo osebo morda trdil, da je stvar tako utemeljena, kakor je to naglasa! častiti gospod poročevalec. ° pa se ni zgodilo, pač pa je že leta 1881. te-a|V Poročevalec manjšine Navratil opozarjal na n. slučaj, ki se je leto poprej pripetil v Kosta-"J^cu. Bil je tam semenj in prišel je tudi meščan 2 ^Metlike tja agitirat, naj se ljudje izreko, da ocejo priti p°(j Metliko in pod Kranjsko. Ali pri 1 Pruiki je nastal grozovit hrup. Kričali so: ■ XIV. Sitzung NIN 8. Februar 1896. „Spijon je, dajte ga pobiti!“ in morda bi ga bili res ubili, da jim ni peto odnesel. Tako misli ljudstvo še dandanes. Tisti hrvatski narod neče priti pod Kranjsko, ker gravituje vsled jezika, navad in slučajev na hrvatsko stran. Vprašanje pa sedaj nastane, kake koristi bi bilo za našo deželo, ako se jej v istini priklopijo prepirne 4 štirjaške mile ? Leta 1881. se je dokazalo, da narod Žumberški plačuje nekaj čez 6.000 gld. davka. Današnji gospod poročevalec je v odseku sicer nekoliko več izračunil; ali na podlogi razprave od leta 1881. je vidno, da znaša ves zemljiški davek, ki ga plačujejo Žumberčani le nekaj nad 6.000 gld. Pomislite sedaj, kakšna bo stvar. Gospod poročevalec je rekel, da že sedaj vodi 7 cest iz Kranjske v Žumberk. Neobhodna posledica, ako ta pokrajna pride pod Kranjsko, bode, da bomo nasproti njej morali jednako postopati, kakor nasproti drugim pokrajinam naše dežele. Posledica bo, da jej bomo .morali dati vsaj jedno deželno cesto ; dalje pa bodo, kakor so pri nas prošnje za vodovode in vodnjake že v modi, prišli vsako leto tudi Žumberčani pred visoko zbornico in zahtevali vodovode, vodnjake, okrajne ceste in pota. In končno — ker se ne da tajiti, da so Hrvatje, in se na Kranjskem ne moremo postavljati na stališče, da bi jih hoteli iznenaroditi — morali bomo za tistih 11.000 Hrvatov preskrbeti tudi šolo in sicer hrvatsko šolo. Dva jezika imamo dandanes v deželi in že s tema imamo zadosti sitnosti, sedaj pa naj pride še tretji in naj pride tudi še tretja vera, ko imamo že z dvema dovolj sitnosti in prepirov! Pred vsem pa je gotovo, da bo Žumberk za deželo Kranjsko tako pasiven, do bo dežela veliko več doplačevala, kakor bodo znašali dohodki iz tega okraja. Vse to se mora v pretres vzeti! Pred vsem pa se mora tudi v pretres vzeti, da se tu ne gre za stvar madjar-ske vlade. V Ogrski državi obstoji Ogrska kot taka, tik nje pa je še trojedino kraljestvo. In to kraljestvo želi imeti mali Žumberk. Za nas pa se sedaj vpraša, ali bi se v istini izplačalo, zaradi ubornega in beraškega Žumberka se postaviti v nasprotje s celim hrvatskim narodom, ki ima pravico do te pokrajine, ne vsled historičnega, temveč vsled naravnega prava, katero je v veljavi že več kakor sto let, ker faktično spada Žumberk že nad sto let k onstranski državni polovici. Ako bom danes venderle glasoval za resolucijo odsekovo, storil bom to s pridržkom, da se stvar ne sme tako daleč tirati, da bi se Žumberško ljudstvo proti svojej volji in želji priklopilo k naši kronovini. Kar me pa pred vsem n a. vdaj e zato, da glasujem za resolucijo, je to, kar je na-glašal častiti gospod jtovariš ekscelenca baron Schwegel. Vsa stvar Žumberška v prvi vrsti ne interesu)e dežele Kranjske. Za Kranjsko deželo nima stvar nobenega pomena, in ako je gospod kanonik Klun govoril in sanjal, da se bo iz Žumberka dal za deželo našo izčrpati tisti milijon, ki ga sedaj potrebujemo, so to le gole sanje. Vprašanje, čigavi so gozdovi, to vprašanje interesu) e samo našo državo kot tako. Kajti če tudi 339 XIV. seja due 8. febiuvarija 1896. - Žumberk pripade h Kranjski, ne bo posledica to, da bi bili gozdovi last Kranjske dežele. vAko bi bilo to tako — dobro, potem zahtevajmo Žum-perk, in če ga nam Ogri iz lepa ne dajo, prisilimo jih z vojsko (Veselost. — Heiterkeit). Ker je pa to absolutno izključeno in ker bi ostali gozdi tudi potem državni upravi, samo da bi stopila na mesto onostranske, tostranska državna vlada, je opravičeno, če trdim, da stvar o prvi vrsti interesuje samo tostranko državno polovico kot tako. In ravno zategadelj, ker je vsekako potrebno, da se pri ponovitvi nagodbe z Ogrsko v vsakem oziru postavimo na tesnosrčno stališče, da imamo čisto jednake pravice, kakor onstranska državna polovica, vidi se mi, da je času primerno, da visoka zbornica sklene tako ostro resolucijo, da se tudi v tem oziru Ogrom pokaže, da mora veljati popolna ^pravica na obeh straneh. Ge hočejo Ogri imeti Žumberške šume, morajo tostransko državno polovico primerno odškodovati. Za to se gre, ne pa za to, da dežela Kranjska dobi majhen, beraški okraj. Ker je ravno v tem času, ko se vrše razprave glede ponovitve nagodbe z Ogrsko, potrebno, da se tudi v tem oziru strogo in bistveno preci-zuje stališče tostranske državne polovice, glasoval bom za resolucijo upravnega odseka, dasiravno v drugem stojim glede Žumberškega vprašanja še vedno na tistem stališči, na katerem je leta 1881. stala narodna stranka in ž njo prijatelj Klun. (Odobravanje v središči. — Beifall im Centrum.) Deželni glavar: Zeli še kdo besede? Gospod poslanec''Kalan ima besedo. Poslanec Kalan: Ker se je v visoki zbornici sprožilo vprašanje Žumberško in Marindolsko, je nastal med Hrvati velik hrup in časniki raznih političnih strank so to reč na dolgo in široko razpravljali, in sicer iz zgodovinskega in iz političnega stališča. Naštevala so se v člankih raznih glasil imena zgodovinskih avtoritet, katerih imajo Hrvatje lepo število, ki so z dokazi utrjevali svoje nazore, da spada preporna pokrajina Žumberška Hrvatski deželi. Glede zgodovinskega vprašanja mi ni treba ničesa več omenjati, ker so o njem že drugi govorniki obširno in temeljito govorili. Nasproti pa so se tudi iz političnega stališča slišali glasovi, da je to vprašanje, ki se je sedaj vrglo v zbornico kranjsko, nekako preporno jabelko, katero hočejo nasprotniki Hrvatov in Slovencev uporabiti, da bi se ta dva naroda med saboj odtujila. Ti glasovi, ki so se čuli iz Hrvatske strani, so me napotili, da tukaj izjavljam v svojem imenu, da vsaj mene, ko sem se odločil glasovati za ta predlog, niso vodili ti nameni, ampak samo namen, katerega je razjasnjeval častiti gospod poročevalec in kateremu bo vkljub vsemu ugovarjanju moral pritrditi tudi gospod poslanec dr. Tavčar, namreč, da je sedaj, ko se gre za ponovitev nagodbe z XIV. Sitzung mu 8. Februar 1896. Ogrsko, dana praktična prilika, da tudi mi poudarjamo svoje posebne zahteve, katere imamo glede kranjske dežele. To in nič drugega naša stranka želi. Ona želi, ravno tako kakor dosedaj, vedno živeti v prijateljskih odnošajih z rodnimi brati onkraj Sotle. Loči nas samo voda in kakor je rekel pokojni pesnik in pisatelj Šenoa, voda ni kri, in zato menim, da razmere, ki jih imamo z bratskim narodom, ne bodo kar nič trpele, ako tudi visoka zbornica sprejme predlog. Zakaj ako se kaka zgodovinska krivica kake dežele poravna, mislim, da se s tem nobenemu ne godi krivica, in vsak, ki pravično sodi, bo rekel, tako mora biti, kakor zahteva pravica. V tem oziru je gospod poslänec dr. Tavčar lahko pomirjen, da to ne bo nikako preporno jabelko, ampak naj se stvar tako ali tako reši, vkljub temu ostanejo razmere med nami in Hrvati, kakoršne so bile dosedaj. Deželni glavar: Želi še kdo besede? Gospod poslanec Schweiger ima besedo. Poslanec Schweiger: Visoka zbornica! Ge pogledamo Bauerjev zemljevid, kakoršnjega rabijo v naših ljudskih šolah, in pogledamo, kje leži Radoviča, vidimo, da je Radoviča, kakor neka zagozda v Hrvatsko. Mojo faro, oziroma občino Radovico, obdajajo Žumberčani na treh straneh, le na jugu smo zvezani z matere zemljo Kranjsko. Ker sem že toliko let bližnji sosed Žumberčanov, mi boste gotovo verjeli, če rečem, da so mi tamošnje razmere precej dobro znane. Gospod tovariš dr. Tavčar je opomnil, da bodo Žumberčani prišli z raznimi prošnjami pred našo zbornico, kakor postavim za vodo. No, gospodje, bodite uverjeni, da za vodo Žumberčani ne bodo prišli prosit, — imajo je več kakor treba, toliko, da pripovedujejo, da na Gorenjskem molijo za tiste, ki žive pod Uskoki, da bi jih Bog obvaroval nesreče, češ, svoječasno jih bo preplavila voda iz Gorjancev. Dalje misli gospod dr. Tavčar, da dobimo novo vero v deželo. Naj se on tega ne boji (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Bojim se! kaj pa je to slabega?“). Marijindolcev, ki =° pravoslavne vere, itak iz dežele ne moremo dati, ker prebivajo v sredini med Adlešiči in Preloko. Žumberčani so pa katoličani, kakor mi, le s tem razločkom, da imajo drugačne obrede, obrede čez vse lepe in častitljive. Ž njimi živimo, gospoda moja, v tako lepem miru, da se mnogokrat zgodi, da si duhovniki med saboj pomagamo drug drugemu. Kadar sosednega župnika doma ni, grem, ako potrebno, jaz tja in opravim duhovno službo. Njih ljudje hodijo k naši službi božji, naši pa k njihovi. Sam birma se jim ne sme pri nas deliti, ker ondo n. fara spada k Križevski biškupiji. Kar pa zadeva to, da je gospod poslane dr. Tavčar omenjal slučaja, da je nekdo v Kostanj XIV. seja dne 8. februvavija 1896. — XIV. KihttNg am 8. Februar 1896. 333 vacu bežati moral, da je odnesel zdravo kožo, ker so ga imeli za agitatorja, (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Navratil, Vaš prednik je to povedal!“), verjamem, da je istina, da se je to zgodilo. Jaz pa vem nekaj druzega. Ko sem šel v Ljubljano, bili so ljudje pri meni in so mi rekli: „Skrbite in delajte na to, gospod, da bomo Kranjci postali“. (Poslanec Kalan: — Abgeordneter Kalan: „Čujte, čujte gospod dr. Tavčar!“) In gospoda moja, ko bi mi dali na plebiscit, ne da bi se agitiralo in hujskalo za ali zoper vtelesenje, ampak da si sami izbero, 99 odstotkov bi glasovalo za inkorporacijo (Poslanec Murnik: — Abgeordneter Murnik: „Mislijo, da je tukaj več podpor, kakor na Hrvatskem !“). Uzrokov, zakaj se žele nam pridružiti, tukaj nečem navajati (Poslanec Murnik: — Abgeordneter Murnik: „Pa bi bilo dobro!“) Istina pa je, da si prosto ljudstvo to želi, (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Ne vem, — hrvatski listi drugače pišejo!“). Pišejo iz svojega stališča, pišejo in govore tako posebno tisti, ki bi tudi radi imeli, da bi mi, ki smo onkraj Gorjancev, bili Hrvati, ker nas Belokranjce tako zovejo planinske Hrvate. Katera stranka je to, Vam je ravno tako dobro znano, kakor meni. Glasoval bom torej tudi jaz za resolucijo in le želim, da bi se povoljno rešila za našo kranjsko deželo. (Živahno odobravanje na levi. — Lebhafter Beifall links). Deželni glavar: Želi še kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, ima gospod poročevalec končno besedo. Berichterstatter Bitter von Langer: . Vor allem muss ich mit Befriedigung eonstatiren, dais keiner der Herren Redner im hohen Hause erklärt hat, gegen die beantragte Resolution stimmen zu wollen. Ivelters muss ich dem Herrn Abgeordneten Dr. Tavčar gegenüber, der auf die Debatte vom Jahre 1881 zurückgegriffen hat, eonftatiren, dass wir damals ganz den-lelom Standpunkt, wie heute, eingenommen haben, und ?!e. Resolution von damals ist dem Sinne nach ganz meselbe, wie heute, (Poslanec dr. Tavčar: — Abge-i?^er Dr. Tavčar: „Das habe ich ja selbst bestätigt!") >ch begrüße jedoch dabei mit Vergnügen die Thatsache, baw heute die Herren der beiden slovenischen Parteien n ßteicrn hohen Hause in dieser Frage nicht mehr auf Standpunkte stehen, eine Gegcnrcsolntion zu lunsten Kroatiens in Antrag zu bringen, wie dies Inder nn Jahre 1881 der Fall war. nv Der sehr geehrte Herr Vorredner von der national-Mulmü Wartet hat gemeint, man könne ja auch ge-!!) mJ 1 u .Daten anführen, wornach Sichelbnrg und hm-« 01 i M Main, sondern zu Kroatien ge-i t*+ '„.!! • r "ifolgedessen sei es, wie er sagt, durchaus »n? ihl.ur! ^ der Rechtsstandpunkt ganz klar für hitia sl. r Dun gegenüber muss ich aufrichtig bedauern, mTirtnZ Vorredner keine einzige solche Date vor-aehpit+S-eUs ^er, war, oder doch wenigstens an-yeoeutet hat, welche geschichtlichen Thatsachen für seine Anschauung sprechen sollen. Andererseits aber dürften diese Daten, wenn sic auch vorhanden wären, was ich jedoch durchaus negire, von wenig durchschlagendem Belange sein, da doch sonst eine ungarische Regierung im Jahre 1881 die Zugehörigkeit Sichelburgs ititb Marienthals zn Kram schwerlich im Principe anerkannt hätte; seither sind aber keine neue Daten entstanden. Weiters hat derselbe Herr Abgeordnete gemeint, dass er sich bei der Eigeuthmnsfrage jener 660Ü Joch ärarischer Waldungen nur um Staats- nicht aber um Landesinteressen handelt. Ja meine Herren, wo liegt denn eine Grenze zwischen Staats- und Landesinteressen!? — Was dem Staate frommt, frommt auch dem Lande; und wenn es gelingt, durch die Beschlüsse unseres Landtages dem Staate zur Erlangung der ärarischen Wälder im Sichelburger Districte mitgeholfen zu haben, dann können wir darauf stolz sein und haben wir im Interesse des Staates und somit auch im Interesse des Landes gehandelt (Živahno odobravanje. — Lebhafter Beifall. — Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „To sem tudi jaz povdarjal!“). Ferner hat der Herr Abgeordnete Dr. Tavčar gemeint, er wäre nicht gegen die Reineorporirung, wenn letztere nicht gegen den Wünsch der dortigen Bevölkerung wäre und wenn diese Bevölkerung nicht nach Kroatien gravitiren würde, wogegen der Herr Abgeordnete Schweiger versichert hat, dass im Falle eines Plebiscites 99°/o der nämlichen Bevölkerung für den Anschluss an Krain sich anssprechen würden. Nun, zu einem Plebiscit wird es jedenfalls nicht kommen. — Indes möchte ich hier eine andere Beweisführung antreten, weshalb meiner Ansicht nach die Bevölkerung Sichelburgs und Marienthals ein Interesse daran hat, zn Krain zn gehören. Das größte Interesse, welches die dortige Bevölkerung an unser Land bindet, sind wirtschaftliche, sind materielle Interessen, welche dabei hauptsächlich maßgebend sind. Sehen wir nun einmal nach, was für Stenern die Bevölkerung in Kroatien und somit auch jetzt Sichelbnrg und Maricn-thal zahlt, und was sie für die ganz gleichen Grundstücke bei uns an Stenern zahlen würde! Das in Rede stehende Gebiet umfasst im ganzen 40.919 Joch, wovon nur 895 Joch unproductiv sind. Von diesen 40.919 Joch entfallen rund 22.000 Joch ans Waldungen, wobei aber die ärarischen Wälder hier nicht mitgerechnet erscheinen. Nimmt man den Katastralretnertraa des Waldes per Joch nur mit 30 kr., jenen der Culturen nur mit 2 fl. an, was entschieden nicht übertrieben ist, indem z. B. die Wiesen bei uns, die in die 5. also letzte Classe eingereiht sind, einen Katastralreinertrag von 3 fl. 40 kr. per Joch ergeben, so ergibt sich hieraus eine Besteuerung des Sichelburger Distriktes mit über 20.000 fl. (Ugovor v središči. — Widerspruch tilt Centrum.) Ich bitte nur nachzurechnen, was in Kroatien an Stenern gezahlt wird! Da haben Sie erstens die 251/s°/o Grundsteuer, wovon aber hier 81/.i°/o in Abzug kommen, indem 81/4°/o jener 251/s°/o für die Grundlasten-Ablvsung bezahlt werden, diese aber im Sichelburger Districte nicht vorkommen dürfte, da die Stchelbnrger keine Hörigen, sondern mit Grund und Boden seit jeher belehnt waren; deshalb rechne ich hier nur 171/2°/o Grundsteuer ; dann haben wir einen 30°/o Einkommensteuer-Zuschlag, weiters die sogenannte Erwerbs-, die aber eigentlich eine Kopfsteuer ist, indem jeder Hausherr für sich 2 fl., von jedem Familienmitglicde und Gesinde 50 334 XIV. seja dne 8. februvarija 1896. — aber, welches das 16. Lebensjahr erreicht hat, 1 fl. zn j zahlen hat. Nach diesen Steuersätzen ist wohl anzunehmen, dass bei einem Flächenmaße von 40.919 Joch rund 20.000 fl. an Steuern, also kaum 50 kr. vom Joch in Sichelburg entrichtet werden. Bei uns aber würden j unter den gleichen Verhältnissen nur rund 16.000 fl. an Steuern entrichtet werden. (Ugovor v središči. — Widerspruch im Centrum.) Es ist Thatsache, sie zahlen i dort 20.000 fl., während sie bei uns nur 16.000 fl. zu | zahlen hätten. Ich bitte nur nachzurechnen und Sic werden sich von der Richtigkeit meiner Behauptung über- ! zeugen! Unter diesen Umständen glaube ich nicht, dass i sich die Bevölkerung jener Distrikte dagegen wehren wird, einem Lande anzugehören, wo sie weniger Steuern zu zahlen hätte, mit dem sie ohnehin im regsten Verkehre steht und welches ihnen wahrlich größere Rücksichten entgegen bringen würde, als es Kroatien thut. WasdenangcblichenWnnschderBevölkcrung,zuKro-atien zn gehören, betrifft, so erinnere ich nur daran, dass, als die Grenze ausgelassen wurde, von Sichelburg eine Deputation nach Agram gegangen ist, um gegen die Jncorporirung nach Kroatien zu Protestiren. (Poslanec dr. Tavčar: —■ Abgeordneter Dr. Tavčar: „Kakšni stari korporali!“) Das war int Jahre 1869, und diese Deputation ist auch vom Banus empfangen worden. Nun meinte weiters der erste Herr Vorredner, dass unser Land von der Jncorporirung dieser Districte keinen Vortheil und Nutzen hätte, sie seien ja passiv. Ich glaube, meine Herren, dass, selbst wenn es so wäre, wir hier heute nicht so sehr mit unserem materiellen Vortheile, als vielmehr mit unserem Rechte aus diese Districte zu rechnen und vor Allem dies im Auge behalten müssen, denn dieses Recht eristirt einmal zweifellos und wir dürfen es nicht aufgeben! Ferner meint der Herr Abgeordnete Dr. Tavčar, dass Sichelburg eigentlich als zu Kroatien und nicht zu Ungarn gehörig angesehen wird. Mag sein, allein ich glaube, es ist kein ganz sicherer Schluss, dass Sichelburg, wenn nicht an Kram angeschlossen, dann gewiss Kroatien zufallen müsste. Stellen wir uns vor, die Verhandlungen mit der ungarischen Regierung würden dahin führen, dass die österreichische Regierung auf Sichelburg verzichtet. In diesem Falle könnte die ungarische Regierung, welche im Jahre 1881 anerkannt hat, dass Sichelburg rechtlich zu Kram gehört, den Spiess gegen Kroatien drehen und sagen: die österreichische Regierung hat an die ungarische Krone Sichelburg, ein Land, welches nie zu Kroatien, sondern stets nur zu Kram gehört hat, abgetreten, dieses Land gehört somit nicht zu Kroatien, sondern wird unter die Verwaltung des Gouverneurs von Fiume gestellt. Es muss also nicht sein, dass Sichelburg, wenn nicht zu Krain, jedenfalls zn Kroatien fallen müsste. — Wir haben eben wegen Sichelburg und Marienthal nicht mit der kroatischen, sondern mit der ungarischen Regierung zu verhandeln, und wenn dieses Territorium an Ungarn abgetreten wird, so steht es der ungarischen Regierung frei, dasselbe nicht als kroatisches, sondern als ungarisches Territorium zu behandeln, eventuell als Tauschobject zur Vergrößerung ihres Fiumaner Territoriums — zu benützen. Schließlich möchte ich noch auf eines hindeuten. — Wir stehen mit der ungarischen Regierung jedenfalls XIV. Sitzung am 8. jfvbnmr 1896. aus freundschaftlichem Fuße, ebenso auch und zufolge der slavischen Majorität in unserem Lande auf uoch freundschaftlicheren Fuße mit der kroatischen Bevölkerung; andererseits aber müssen wir bedenken, dass es immer eine Ehrenpflicht eitles jeden Landes war, die Integrität seiner Grenzen hochzuhalten und dieselben gegen jeder-mait zu vertheidigen. Meine Herren! Diese Ehrenpflicht findet ihre Grenze an der Freundschaft nicht! (Živah™ ! odobravanje. — Lebhafter Beifall.) Sie besteht fort und man kann den Freund nach wie vor hochhalten, ! wenn man auch bemüssiget ist, gegen denselben seine ! Rechte, seine Ehrenpflicht geltend zu machen. Demgemäß wollen wir trotz der bestehenden Freundschaft unsere Grenzen, unser gutes Recht auf Sichclburg und Marien-thal ebenso entschieden wahren, wie es seit Jahrhunderten unsere Väter gethan haben. — (Živahno odobravanje in ploskanje. — Lebhafter Beifall und Händeklatschen.) Deželni glavar: Preidemo na glasovanje. Gospodje poslanci, ki pritrjujejo predlogu upravnega odseka, izvolijo ustali. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je soglasno sprejet. Der Antrag ist einstimmig angenommen. 8 tem je ta točka rešena. Daljna točka je: 9. Ustno poročilo upravnega odseka o samostalnem predlogu gospoda poslanca Ivana Hribarja in tovarišev glede davčnih in pristojbin-skih olajšav za nove obrtnostne podjetbe v mestu Ljubljani in bližnji okolici (k prilogi 30.). 9. Mündlicher Bericht des Verwaltnngs-ansschusses über den selbständigen Antrug des Herrn Abgeordneten Ivan Hribar und Genossen, betreffend die Steuer* und Gebühren-Erleichternngen für neu zu errichtende Jndustriennternehmungeu m der Stadt Laibach und in deren nächsten Umgebung (zur Beilage 30). Poročevalec dr. Tavčar: Visoka zbornica ! Gospod poslanec Ivan Hribar je s tovariši stavil sledeči predlog: „Visoki deželni zbor skleni: Visoka c. kr. vlada se naprosi, predložiti ‘k žavnemu zboru načrt zakona, s katerim se za ^ nostne podjetbe, ki se v mestu Ljubljani tet v tasterskih občinah Spodnja Šiška, Vodmat in nice na novo ustanove v teku petih let, dovo davčne in pristojbinske olajšave, kakor so se 335 XIV. seja dne 8. febvuvarija 1896. — XIV. Kihung mit 8. Februar 1896. konom z dne 10. avgusta 1895, drž. zak. št. 131, dovolile za tržaško okolico in katastersko občino Milje.“ Upravni odsek se je o tem predlogu posvetoval. Kakor je znano, izdal se je za Tržaško mesto lanskega leta zakon, v katerem so se določile nekatere in sicer jako izdatne olajšave za gotova podjetja, ki se na papirji jako čudno bero, v praksi pa lahko nekoliko drugače zvršujejo. Po tistem zakonu dovoljene so za podjetja, katerih sploh še ni bilo v Avstriji, ali so pa taka, da izdelujejo svoje predmete v nezadostnem številu, in glede katerih se mora sploh pripoznati, da so v prospeh gospodarskim razmeram, olajšave pri napravi tovarn in pri nakupu zemljišč. Daljne jako eminentne olajšave obstoje v tem, da se za dotična podjetja ne pobira niti dohodninski, niti obrtni, niti hišnorazredni davek. Ta zakon ima za Trst in okolico veljati do konca 1. 1890. in ustanavlja za podjetja, ki se ustanove v okviru in na podlagi tega zakona take olajšave, da morajo dotična industrijska podjetja res dobro uspevati. Stvar je torej sama po sebi taka, da bi bilo le želeti, da bi visoka vlada tudi za vojvodino Kranjsko, oziroma za mesto in okolico ljubljansko izdala tak zakon. Mi vsi vemo, da je v interesu dežele le želeti, da se pospešuje industrija, in to bo le mogoče, ako se nam posreči, da privabimo kapital v našo kronovino, o kateri je ekscelenca gospod baron Schwegel zadnjič tako značilno rekel, da je krajina, ki za Trstom leži in ki je od narave poklicana, da bi imela več industrije, kakor je ima sedaj. Odsek je torej mnenja, da se imamo krepko potegniti za nasvetovani zakon. Za Ljubljano bi bilo to že posebno želeti. Ako bi se izdal tak zakon, umevno je, da bi se v Ljubljano tekom 4 ali 5 let pridobilo veliko industrijskih podjetij, in iz tega bi izviralo, da bi se na jedni strani število prebivalcev izdatno pomnožilo in na drugi strani sploh izdatno zboljšalo gmotno naše stanje. Ljubljana, ki se vsled potresa nahaja v tako žalostnem stanji, je gotovo opravičena zahtevati, da se na njo ozir jemlje. Pripoznavam, da je visoka vlada nasproti mestu Ljubljanskemu pokazala veliko naklonjenosti, pa rane, katere je mestu vsekala potresna katastrofa, se še dolgo ne bodo zacelile in zatorej je želeti, da bi mu visoka vlada isto naklonjenost ohranila tudi še v prihodnje. Prilika, izkazati jo nam vnovič, ponuja se jej ravno pri predlogu, ki je v razpravi. Upravni odsek se glede tega predloga m mogel na drugo stališče postaviti, nego da je l„i *’• Priporočati ga visoki zbornici v sprejem, stavljen od gospoda poslanca Hribarja in zato mi je čast predlagati: Visoki deželni zbor skleni: _ »Visoka c. kr. vlada se naprosi, predložiti rzavnemu zboru načrt zakona, s katerim se za r nostne podjetbe, ki se v mestu Ljubljani ter v asterskih občinah Spodnja Šiška, Vodmat in Gli-,i o na novo ustanove v teku petih let, dovoli one l, cne m pristojbinske olajšave, kakor so se z za-om z dne 10. avgusta 1895, drž. zak. št. 131, Mimr je nn 'n tovarišev, dovolile za tržaško okolico in katastersko občino Milje." (Poslanec ekscelenca baron Schwegel: — Abgeordneter Excellenz Freiherr von Schwegel: „Bravo, bravo!") Deželni glavar: Želi kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovali. Gospodje poslanci, ki se strinjajo s predlogom upravnega odseka, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet. Preidemo k daljni točki dnevnega reda, to je: 10. Ustno poročilo upravnega odseka glede prenaredbe §§ 12. in 36. zakona z dne 15. septembra 1881. L, dež. zak. št. 14, o redu o po-žarnej policiji in gasilnih stražah za vojvodino Kranjsko izvzemši deželno stolno mesto Ljubljano (k prilogi 47.). 10. Mündlicher Bericht des Berwaltnugs-ansschuffes inbetreff der Abänderung der LL nud 36 des Gesetzes vom 15. September 1881, L. G. B. Vir. 15, betreffend die Feuerpolizei- und Feuerwehrordnnng fits das Herzogthum Krain mit Ans-nahme der Landeshauptstadt Laibach (zur Beilage 47). Poročevalec Globočnik: Visoka zbornica! Deželni oclbor je predložil poročilo glede prenaredbe §§ 12. in 36. zakona z dne 15. septembra 1881. L, dež. zak. št. 14, o požarni policiji in gasilnih stražah. Te prenaredbe se tičejo povračila troškov, če nastane v kaki občini požar in če pride bližnja občina ali bližnja požarna straža na pomoč. Dosedaj so v tem oziru odločevale določbe §§ 12. in 36. citiranega zakona. § 12. določuje namreč, da je vsaka občina dolžna, v slučaji požara na pomoč priti sosesdni občini brezplačno; § 36. pa določuje, da ima troške za tako zunajno pomoč in pa za popravljanje pokvarjenega gasilnega orodja ali drugih pripomočkov prevzeti tista občina, ki je drugi prihitela na pomoč. To je bilo dosedaj princip in to načelo se ni izkazalo kot pravo, kajti občina, ki je imela dobro požarno hrambo in dobro osnovano gasilno orodje, morala je brezplačno na pomoč priti bližnji občini, če je tam nastal kak ogenj. Taka občina, ki je imela dobro osnovano gasilno stražo, morala je torej ne le v nevarnost postavljati življenje, oziroma zdravje, svojih 336 XIV. seja due 8. februvarija 1896. — XIV. Sitzung NM 8. Februar 1896. gasilcev, njih telesne in duševne moči v službo dajati sosedni občini, morala je imeti vrh tega še gmotno škodo. To niso bile zdrave razmere. Taka občina, ki je imela dobro osnovano gasilno stražo, je morala nevoljna biti vsled tega, da je morala brezplačno pomoč deliti, in gotovo še bolj nevoljna pa je morala biti požarna hramba. In če je drugikrat zopet nastal kak požar v bližnji občini, zgodilo se je čestokrat, da požarna hramba ni več hotela sodelovati ali da vsaj ni rada sodelovala. In če ni sodelovala, nastala je mržnja med obema občinama, nastalo je sovraštvo, in to se je posebno občutno kazalo nasproti požarni straži. Torej na jedni strani je bila požarna hramba užaljena, užaljena pa tudi sosedna občina, kjer je gorelo, in sosedna občina se je tam, kjer je v bližini bila na razpolaganje dobra požarna hramba, zmiraj držala načela, da jej ni treba skrbeti za posebne gasilne naprave, ker si je bila v svesti, če nastane ogenj, da bo potem brezplačno pomagala dotična bližnja občina, ki ima požarno hrambo. Torej je postala malomarna glede gasilnih naprav, in to je čisto umevno, kajti ako bi bila hotela stvar uravnati, imela bi bila veliko troškov za ustanovo požarne hrambe, za gasilne pripomočke i. t. d., in zdelo se jej je torej najbolj koristno, ako ničesa ne stori glede gasilnih pripomočkov in gasilnih priprav. Torej gasilstvo ni napredovalo, ampak le nazadovalo, in take razmere za prihodnje ne kaže vzdrževati. Zato je odbor zaveze kranjskih gasilnih društev vložil na vlado prošnjo, v kateri je prosil, da bi se te razmere prenaredile, in da bi se občine, ki nimajo požarne hrambe, prisilile prispevati za bližnje požarne hrambe in za povrnitev troškov o priliki požara, ako pride požarna hramba na pomoč. C. kr. deželno predsedstvo uvaževalo je te razmere in je izročilo dotično prošnjo deželnemu odboru s priporočilom, da bi se času primerno prenaredile določbe §§ 12. in 36. prej navedenega zakona. Deželni odbor je potem sklenil prenarediti ta dva paragrafa, ampak določiti kot načelo, da se imajo za zunajno pomoč plačati troški le tedaj, če nima dotična občina, kateri se je pomoč prinesla, svoje gasilne straže, ali pa če se ni s kako občino zaradi gasilne straže v zmislu § 28. dogovorila. Določilo se je dalje, da se ima zahteva pri dotični občini, katera ima troske povrniti, zglasiti tekom 8 dnij po požaru, in da ima v slučaji, da bi nastal kak prepir, razsojati deželni odbor. Dotični načrt zakona je predložen visoki zbornici kot priloga 47. Toda upravni odsek je ta načrt nekoliko spremenil. Princip, da naj se spremenita §§ 12. in 36., odobril je upravi odsek, toda besedilo je spremenil in sicer spremenil tako, da so se troski, ki se imajo povra-čevati, natanko določili. Določilo se je namreč, da plačuje dotična občina, ki je po požaru prizadeta, troske občin in gasilnih straž za priprego v svrho zunanje pomoči, kakor tudi troške za popravljanje njihovih o tej priliki poškodovanih gasilnih pripomočkov ; — dalje, da se imajo zadevni zahtevki pri tej občini zglasiti tekom 8 dni po požaru — in končno, da selska občina ni opravičena zahtevati kako povračilo vzrastlih jej troškov od po požaru poškodovanih. To so principi, katerih se drži upravni odsek, in jaz v njegovem imenu predlagam, da visoka zbornica izvoli sprejeti načrt zakona, kakor je tiskan v prilogi 47. s to premembo, da se ima § 36. glasiti takole: .§ 36. Troške občin in gasilnih straž za priprego v svrho zunanje pomoči, kakor tudi troške za popravljanje njihovih o tej priliki poškodovanih gasilnih pripomočkov plačuje po požaru prizadeta selska občina. Zadevni zahtevki morajo se tekom 8 dni po požaru zglasiti pri oni občini, ki jih je dolžna plačati, ter razsoja v slučaji prepira o tem končno-veljavno deželni odbor. Selska občina ni opravičena zahtevati, da bi se ji iz zgorajšnje obveze vzrastli troški povrnili od požara oškodovanih. § 36. Die Auslagen der Gemeinden und der Feuerwehren für die Bespannung zum Zwecke auswärtiger Hilfeleistung, sowie die Kosten für die Wiederherstellung ihrer hiebei schadhaft gewordenen Löschmittel werden von der vom Brande getroffenen Ortsgemeinde getragen. Diesfällige Ansprüche müssen innerhalb 8 Tagen nach erfolgtem Brande bei der zahluugspflichtigen Gemeinde angemeldet werden und entscheidet im Streitfälle hierüber endgiltig der Landesausschuss. Die Ortsgemeinde ist nicht berechtiget, den Ersatz der ihr aus der obigen Verpflichtung erwachsenen Kosten von den durch den Brand Beschädigten zu verlangen. Deželni glavar: Otvarjam splošno razpravo. Gospod poslanec dr. Schaffer se je oglasil k besedi. Abgeordneter Ar. Schaffer: Hohes Haus! Nachdem ich im Jahre 1880 als damaliger Berichterstatter im Landesausschupe m Gemeindeangelegenhetten die Ehre hatte, die letzt geltende Feuerwehrordnung aus dem Jahre 1881 om hohen Hause vorzulegen, so möge es mir gestattet M/ ganz kurz zu dem vorliegenden Gegenstände das zu ergreifen umsomehr, als ich mit Dem Antrage u» verehrten Verwaltungsausschusses mich nicht Unverstand erklären kann. , sv,rlrf Dieser Antrag geht von der auf den ersten J captivirenden Voraussetzung aus, dass der Unmand gewisse Unbilligkeit involvire, dass diejenige Gemen , welche einer anderen Gemeinde mit Spritzen und -TI ' Werkzeugen zu Hilfe eilt, also fremden Leuten^ mm Vortheil bringt, und dabei ihre eigenen LosMi l schäften der Gefahr der Beschädigung aussetzt, sw ihre That auch noch in die Tasche greifen und Schaden selbst repariren soll. Nach meiner Memm g ! jedoch diese Unzukömmlichkeit eine scheinbare. Diese 6' . ist im Jahre 1880, damals als der hohe Landtag um 337 XIV. seja dne 8. februvarija 1896. — XIV. Sitzung mit 8. Februar 1896. beut betreffenden Gesetzentwürfe fiel) beschäftiget hat, auch erörtert worden und hat sich die große Majorität des Landtages nach einer längeren Auseinandersetzung nach der einen und der anderen Richtung endlich für die Fassung entschieden, wie sie in dem derzeitigen § 36 enthalten ist, und zwar war der durchschlagende Gesichtspunkt der, dass bei dieser Bestimmung das Princip einer gewissen Gegenseitigkeit zum Ausdrucke gelangt, und dass das Opfer, welches in dem einem Falle von einer Gemeinde zu Gunsten der anderen gebracht wird, eben so gut in dem nächsten Falle von der letzteren zu Gunsten der ersteren gebracht werden kann, und dass, wenn das Land einmal, wie es zu hoffen steht, — bettn in einem ziemlich weitgehenden Maße ist es schon jetzt der Fall, — von einem ziemlich eng geschlossenen Netze von Feuerwehren umgeben sein wird, diese gegenseitige Hilfeleistung von selbst aufhört, bezw. sich aufhebt. Thatsache ist' es, dass die bestehendett Feuerwehr-orbnungen, und es sind deren 10—15, nahezu alle bis auf 2 an diesem Grundsätze nach der ursprünglichen Fassung nach einer 20—25 jährigen Erfahrung noch immer festgehalten haben. Eine Änderung ist nur in Tirol und Oberösterreich erfolgt aber nicht in dem Sinne, wie sie jetzt vom Verwaltungsausschusse vorgeschlagen wird, diese Fassung ist bisher noch nirgends angenommen worden, sondern nur in dem Sinne, wie § 36 nach dem Gesetzentwürfe in der Beilage Nr. 47 lauten soll. Ich würde nach meiner Anschauttng am liebsten gar lebte. Änderung an dem bestehenden Gesetze vornehmen, weil mir die Schwierigkeiten, die als Grund für die Nothwendigkeit einer Änderung angeführt worden sind, nicht von Bedeutung zu sein scheinen.' Es ist gesagt worden, die Feuerwehren kommen tticht gerne auf den Brandplatz, weil sie kein Geld haben, um sich eigene Pferde zn haltet!, die Kosten für die Aufnahme der Bespannung aber nicht ersetzt werden. Ich glaube jedoch, dass die Fülle, in denen die Feuerwehren trotzdem nach den bestehenden Vorschriften gerne und freiwillig gekommen, und das Gegentheil' davon nur Ausnahmen sind. Fassung oder wenigstens bei jener, wie sie vom Landesausschusse in der Beilage Nr. 47 vorgeschlagen wird, der ich eventuell zustimmen könnte, weil damit eine gewisse Pression darauf ausgeübt wird, dass Feuerwehren auch dort eingeführt werden, wo sie gegenwärtig noch nicht bestehen und sich die möglichen Unzukömmlichkeiten und Unbilligkeiten im Laufe der Jahre zwischen den Gemeinden vollkommen ausgleichen, ob man nun die gegenwärtige Fassung beibchält, oder dem § 36 die Stilisirung gibt, wie sie in der Beilage Nr. 47 enthalten ist. Ich würde mir daher in erster Linie erlauben, nachdem der Verwaltnngsausschuss die Fassung des Landesausschusses fallen gelassen hat, diese Fassung des Landesausfchuffes als meinen Antrag wieder aufzunehmen. Sollte jedoch das hohe Haus diesem meinem Antrage nicht zustimmen, so wird man hoffentlich mindestens soviel zugeben, dass die Frage von verschiedenen Gesichtspunkten noch erörtert zu werden verdient, weshalb ich in zweiter Linie die Rückverweisung an den Landesausschuss zur nochmaligen Berathung und Berichterstattung beantrage. Deželni glavar: Gospod poslanec dr. Schaffer, je predlagal, da naj se § 36. sprejme tako, kakor ga nasvetuje deželni odbor v prilogi 47. Za slučaj ko bi se ta predlog ne sprejel, pa stavlja drug eventualni predlog, da se načrt zakona vrne deželnemu odboru. Gospodje poslanci, ki podpirajo prvi predlog gospoda poslanca dr. Schafferja izvolijo ustati. (Podpre se. — Wird unterstützt.) Predlog je zadostno podprt in je torej v razpravi. Gospod deželni predsednik se je oglasil k besedi. K. li. Laudesprästdent Arcilicrr i>. Kem: Was spricht aber noch weiter gegen die Fassung des § 36, wie sie vom Verwaltungsausschusse beantragt wird? Ein Grund ist der, dass die Gemeinden, die Wehin durch den Brand allein schon nach verschiedenen Nichtungen hart betroffen werden, auch noch dazu verhalten werden sollen, für weitere Kosten aufzukommen. Arff diesen Umstand lege ich ittdcssen weniger Gewicht. Allem ich befürchte etwas anderes, nämlich, dass die Bestimmung des § 36, wie er gegenwärtig zur Bc-rathung vorliegt, die Onelle großer Streitigkeiten und der Anlaß zu mühevollen Erhebungen und unnützer Arbeit sein wird. Ich bitte nur zu bedenken, wie leicht und wie oft es vorkommen wird, dass die Gemeinde, welcher Hilfe geleistet worden ist, sagt: „der Schaden ~ln“ übertrieben hoch angegeben, er beträgt nicht soviel, cs Iollen Erhebungen stattfinden und «sachverständige einvernommen werden". Die ganze Sache wird dann rfiW Landesausschuss gehen; was geschieht aber in-ptUljcu <« Die eine Möglichkeit wäre die, dass die invfto "Wischen reparirt werden, sie werden aber Ostens nicht reparirt werden, unter allen Umständen §e?.F"d. eine Reihe von Fällen denkbar, wo es zu uetttgkeiten kommt. Bleiben wir also bei der jetzigen Hoher Landtag! Es sei mir gestattet, da ich ein warmer Freund der Feuerwehren bin, dieser Angelegenheit ein paar Worte zu widmen, umsomehr, als ich die Anträge, welche von Seite des Verwaltungsans-schusses gestellt werden, für sehr zweckmäßig erachte, die Anträge des Herrn Abgeordneten Dr. Schaffer aber als geradezu gefährlich bezeichnen möchte. Der Herr Abgeordnete Dr. Schaffer, — er möge das Wort entschuldigen, das ich jetzt gebrauchen werde —, kennt die Verhältnisse auf dem Lande und in den Landgemeinden nicht, sonst hätte er zu diesem Antrage nicht kommen können. Das gegenwärtig in Geltung befindliche Gesetz ist geradezu eine Prämie für jene Gemeinden, welche für die Feuerwehren absolut nichts thun, denn diejenigen Gemeinden, welche keine Feuerwehren haben, haben die fremde Hilfe umsonst, denn die Feuerwehren lassen sich in ihren menschenfreundlicher Thätigkeit, Gott sei Dank, trotz der drohenden finanziellen Nachtheile nicht abhalten, auch dort Hilfe zu leisten, wo sie für die Bespannung und die Abnützung der Geräthe bisher keine Entschädigung gefunden haben. Es haben also diejenigen Gemeinden, welche dem Löschwesen gegenüber bisher ablehnend sich verhalten haben, ein gutes Geschäft ge- 338 XIV. seja dne 8. febrüvavija 1896. —- XIV. Sitzung UM 8. jfrbvuni" 1896. macht, beim die Hilfe haben sie geradeso erhalten, wie diejenigen, die in dieser Hinsicht etwas gethan haben, sie selbst aber haben dafür nichts gezahlt. Das war die Folge des gegenwärtigen Gesetzes. Mit diesem Principe endlich einmal aufzuräumen ist hoch an der Zeit und darum halte ich einen vertagenden Antrag, wornach der Gesetzentwurf wieder an den Landesaus-schnss zur Berathung und Berichterstattung zurück verwiesen und dadurch die gegenwärtigen misslichen Verhältnisse aus ein weiteres Jahr verlängert werden sollen, geradezu für einen Schaden für das ganze Land. Was den Ansschussantrag und jenen des Landes-ansschusses, wie er in der Beilage Nr. 47 enthalten ist, anbelangt, so differiren diese beiden Anträge darin, dass der Landesausschuss von der Anschauung ausgeht, dieses von dem Herrn Abgeordneten Dr. Schaffer vertretene und hochgehaltene Princip der Reciprocität sei wenigstens theilweise noch ausrecht zu erhalten. Diese Reciprocität, vermöge welcher keine Gemeinde für auswärtige Hilfeleistung einen Ersatz zu leisten hatte, hat bisher sactisch nicht bestanden; sie bestand höchstens darin, dass die eine Gemeinde für ihre Feuerwehr Opfer brachte, die andere aber nicht, was jedoch keine Reciprocität, sondern das Gegentheil davon ist. Wie wird nun die Sache jetzt und zwar zunächst nach dem Antrage des Landesausschusses sich gestalten? Es sollen diejenigen Feuerwehren, welche zur auswärtigen Hilfeleistung in andere Gemeinde sich begeben, in denen ebenfalls Feuerwehren bestehen, keinen Anspruch aus den Ersatz der Kosten für die Wiederherstellung und Neuanschaffung ihrer bei der Rettungsaction schadhaft oder unbrauchbar gewordenen Löschmittel haben. Jetzt kommt allerdings der Grundsatz der Reciprocität zur'Geltung, weil hier nurmehr jene Gemeinden zur Zahlung nicht verpflichtet werden, welche selbst für die Feuerwehr etwas geleistet haben. Das wäre anscheinend ganz richtig; was aber wird die Folge dieses Grundsatzes sein? Die Gemeinden werden bald zu der Erkenntnis gelangen und sagen: „Wenn ich keine Feuerwehr habe, muss ich zahlen, wenn ich aber eine Feuerwehr habe, brauche ich für die fremde Hilfe nichts zu zahlen". Sie werden daher Feuerwehren minderer Kategorie ins Leben rufen, Vereine gründen, die ans dem Papiere vielleicht 20—30 Mann ausweisen, aber die Löschrequisiten und die Ausrüstung werden mangelhaft sein und mit den Übungen wird es wahrscheinlich auch ziemlich schlecht aussehen, kurz und gut die ganze Wirtschaft wird nur auf dem Papiere stehen, um nur den papierenen Anspruch zu haben, dass sie zu einer Gegenleistung nicht verpflichtet ! sind, wenn ihnen andere Gemeinden zu Hilfe kommen. Dieser Antrag des Landesausschusscs birgt eine noch viel größere Gefahr in sich, weil er das Entstehen von nicht zweckentsprechend ausgerüsteten, richtig geleiteten und überhaupt nicht ernstlich intendtrten Feuerwehren ' zur Folge haben wird. Das Entstehen derartigen Feuerwehren, die kaum diesen Namen verdienen, kann aber nur das ganze Institut der Feuerwehren discreditieren. Ich glaube daher, dass der Grundsatz der Reciprocität in der Richtung aufrecht zu erhalten ist, wie der Verwaltungsausschuss die Sache auffasst, dass nämlich für jede auswärtige Hilfeleistung und zwar das zu zahlen ist, was für diese Hilfeistung billigerweise beansprucht werden kann, und das sind nach der Bestimmung des §. 36, wie er in Zukunft lauten soll, in erster Linie die Kosten für die Bespannung. Wer das Leben und die Bevölkerung in den Landgemeinden kennt, der wird gewiss zugeben, dass gerade die Beistellung der Bespannung dasjenige ist, was den Gemeinden bezüglich der Feuerwehren die größten Opfer auferlegt und die Feuerwehren in vielen Fällen verhindert, ihrer Verpflichtung zur Hilfeleistung nachzukommen. Diese Kosten für die Bespannung bilden nicht nur hier, sondern auch in allen Kronländern immer das Hindernis, mit welchem die Feuerwehren zu kämpfen haben, und wenn in den anderen Kronländern dieselbe unbillige Bestimnnmg, wie wir sie hier haben, ebenfalls vorhanden ist, so ist dies dem Umstande zuzuschreiben, dass andere Länder, wenn sie ein Gesetz tendiren, immer bei anderen Kronländern nachsuchen, ob nicht dort ein derartiges Gesetz existirt, und wenn der betreffende Referent ein solches Gesetz glücklich gefunden hat, so bringt er es im eigenen Landtage als Antrag des Landesausschusses ein, mit der Mottvirung, das besteht dort und dort, und weil es bestehe, müsse es gut sein, denn sonst wäre es anders. Ein solches Gesetz kann durch ganz Österreich die Runde machen, bis es sich endlich in dem einen oder dem anderen Kronlande überlebt hat. Ganz denselben Fall haben wir heute da. Der Herr Abgeordnete Dr. Schaffer hat eine Rundreise angetreten und hiebei zwei Länder angetroffen, die etwas geändert haben; er hat dasselbe gethan, ist von der Rundreise zurückgekehrt, kann daher etwas erzählen und meint nun, Tirol und noch eilt anderes Land haben an dem Gesetze etwas geändert, Kram solle dasselbe thun. (Veselost. — Heiterkeit.) Nun da verfallen wir wieder in denselben Fehler, wie ihn andere Kronländer bereits begangen haben. Ich glaube, der Landtag von Krain könnte einmal einen selbständigen Weg gehen, und bin überzeugt, dass, wenn heute das Gesetz nach dem Antrage des Verwaltnngs-ausschusses beschlossen wird, nach 6 Jahren andere Länder, die auch Excursionen gemacht haben werden, unser Gesetz nachahmen werden. Ich erlaube mir daher nochmals ans das wärmste das Eingehen in die Spccial-debatte auf Grundlage des Ausschussantrages unter gleichzeitiger Ablehnung der beiden Anträge des Herrn Abgeordneten Dr. Schaffer zu empfehlen und behalte mir vor, bei der Berathung des § 36, falls dies nothwendig sein sollte, eingehender zu begründen, warum die von dem Verwaltungsausschusse vorgeschlagene Sti-lisirung den Vorzug verdient. Deželni glavar: Želi še kdo besede ? Gospod poslanec dr. Schaffer ima besedo. Abgeordneter Dr. Schaffer: Der sehr geehrte Herr Landespräsident hat nut einer jeden Zweifel ausschließenden Sicherheit sen Anschauung als die einzig mögliche und richtige, o meinige dagegen als die unbedingt falsche hmgesten -Jch wäre in der Lage, ihm in ganz gleiKr Wen meinerseits zu antworten, weil ich trotz seiner IW ' rangen meine Anschauung noch immer für die netju XIV. seja due 8. febmvarija 1896. — XIV. Si hUNg lint 8. Februar 1896. 339 halte; aber das ist nach meiner Meinung nicht die richtige Art, eine Polemik zu führen. Wenn jedoch der geehrte Herr Landespräsident gewissermaßen abfällig über meine Behauptung gesprochen hat, dass so viele andere Länder meine Anschauung für die richtige halten, so möchte ich nur auf die eine Thatsache verweisen, deren Gewicht nicht wegzuleugnen ist, dass die bezüglichen Gesetze in manchen Ländern schon 20—25 Jahre bestehen, dass aber, wie schon gesagt, der Standpunkt des Verwaltungsausschusses nirgends, jener des Landesausschusses nur in Tirol und theilweise in Oberösterreich acceptirt worden ist. Meine Herren! Ich glaube, dass es doch auffallend wäre, wenn mein Standpunkt, wenn er wirklich gar so gefährlich wäre, in 14 oder 15 Grönländern in 20 Jahren keinen Anlass zu einer Änderung gegeben hätte. Im übrigen steht hier Ansicht gegen Ansicht, die Erfahrung aber wird lehren, welcher Standpunkt der richtige war; ich für meine Person bin überzeugt, dass die Fassung, wie sie der Verwaltungsausschuss vorschlägt, Anlass zu Streitigkeiten geben und nicht sobald irgendwo Nachahmung finden wird. Deželni glavar: K besedi se je oglasil gospod poslanec dr. Tavčar. Poslanec dr. Tavčar: Visoka zbornica! V odseku sem zastopal stališče, da se mi stvar še ne vidi godna in da vse-kako ni umestno, da se tako hitro iz rokava strese in pred zbornico potisne. Pred vsem pa, predno se podam v razpravo, moram proti neki navadi, ki se je takorekoč v tej zbornici nekako vkoreninila, izreči svoj ugovor. Če ustane n. pr. gospod poslanec Zelen, pravi: „Jaz poznam razmere“; danes je tovariš gospod župnik Schweiger rekel: „Jaz poznam razmere“ in kolikokrat ustane gospod Primož Pakiž, ter pravi: „Jaz imam pravico govoriti, kajti jaz razmere poznam.“ (Veselost v središči — Heiterkeit nit Centrum.) In danes smo videli, da se je te navade poprijel tudi že gospod deželni predsednik in da govornikom naravnost v obraz pove — še nekoliko ostreje, kakor prijatelji iz te (leve — linken) strani, — da govore o stvareh, dasiravno razmer ne poznajo. Mislim sicer, da je to samo fraza, ali vender bi želel, da bi se ta fraza preveč ne vdoma-c . v tej zbornici, kajti več ali manj smo vender vsi poklicani, da presojamo razmere, in tudi tovariš gospod dr. Schaffer, ki že toliko let sedi v deželnem odboru, je gotovo poklican, iz svoje strani izreči s'oje subjektivno prepričanje, da razmere v deželi vsaj toliko pozna, da sme spregovoriti k zakonu, ki se,n£™ ]'e predložil. V drugem pa naglašam še ]e enkrat, da je vprašanje, ki je sproženo s tem za onem, v istini važno, in da je deželna vlada, ko j® .ur sprožila, imela brez dvoma hvalevredne enoje. Hoče se doseči to, da bi se požarno straž-is vo v deželi sploh povzdignilo in pomnožilo. To prasanje — to morate priznati — se s tem zako-oin ne bo rešilo. V tem oziru sem popolnoma ega prepričanja, kakor gospod tovariš dr. Schaffer, da namreč, če sklenemo ta zakon, ne bomo dosegli tega lepega namena, ampak le to, da se bodo une-mala nasprotstva med posameznimi občinami. Sedaj imajo več ali manj samo večje in boljše občine, kakor Vrhnika, Mengiš, Logatec i. t. d. požarno hrambo, siromašneje pa je nimajo. Vsled tega bodo pogostokrat med siromašnimi in boljšimi občinami zaradi tistih par goldinarjev, ki se bodo morali plačevati za odškodnino, nastali prepiri, in to tembolj, ker bodo požarne hrambe ta zakon izkoriščale sebi v korist. Kader bo kje kak požar, rekli bodo : „Pojmo tja pomagat — morebiti kaj dobimo, da si popravimo orodje, ki je že slabo.“ (Poslanec dr. Schaffer: — Abgeordneter Dr. Schaffer: „Ganz richtig!") Tako se bodo zaračunavale škode, katere pa ni provzročil do lični požar in prišlo bo do prepirov. Zato sem prepričan, da je najbolj, da se stvar še jedenkrat preišče in bolj natanko presodi, kako bi se v resnici dal doseči tisti namen, ki je tendiran s tem zakonom. Z določilom: „Končnoveljavno določa deželni odbor“, je tudi premalo rečeno in zatorej moram ostati na stališči, katero sem izrazil že v odseku, da naj se stvar zopet izroči deželnemu odboru, ki naj je presodi vsestransko, iz različnih momentov in ne samo iz malenkostnega argumenta, kakor se je zgodilo sedaj. Za predlog tovariša gospoda dr. Schafferja, da naj se sprejme predlog deželnega odbora, tudi nisem, ampak priporočam, da se vsa stvar še jedenkrat izroči deželnemu odboru v temeljito posvetovanje in svoječasno poročanje. Deželni glavar: Gospod poslanec dr. Schaffer mi je naznanil, da je umaknil svoj predlog, da naj se § 36. sprejme, kakor ga predlaga deželni odbor in kakor je tiskan v prilogi 47., temveč sedaj samo še predlaga, da se razprava odloži in izroča stvar deželnemu odboru v novo posvetovanje in poročanje. Ker je to odlagajoči predlog, pride prvi na glasovanje, najprej pa moram vprašati, če še kdo želi besede v splošni razpravi. (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich. Ker ne, ima gospod poročevalec končno besedo. Poročevalec Globočnik: Govoriti mi je pred vsem le o predlogu, ki sedaj še ostane v razrešitev, namreč o predlogu gospoda poslanca dr. Schafferja, da se zadeva vrne deželnemu odboru v zopetno posvetovanje. Zoper ta predlog bi se jaz odločno izrekel, kajti stvar, kakor stoji sedaj in kakor je gospodom znano, je taka, da je sedanje nedostatke težko vzdržati še v prihodnje. Požarne hrambe na podlagi sedanjih razmer, kolikor toliko težavno delujejo, delujejo nerade, z nevoljo, in jaz mislim, ako nam je napredek gasilstva sploh na srci, moramo kaj storiti v od-pomoč teh nezdravih in neugodnih razmer. Glavna debata se je zasukala precej v nadrobno razpravo in govorilo se je nadrobno o H. 36. in o prepirih, ki bi vsled tega, če bi se ta paragraf 340 XIV. seja dne 8. februvavija 1896. - sprejel, kakor ga predlaga upravni odsek, nastali med posameznimi občinami. Menim, da se vsled premembe § 36. glede povračila troskov ni bati posebnih prepirov. Prej se je ta paragraf vse drugače glasil; prej je bilo rečeno: „Troske občin, selišč in prostovoljnih gasilnih straž za zunanjo pomoč, kakor tudi troske za popravljanje in novo napravljanje njihovih o tej priliki poškodovanih ali nerabnih storjenih gasilnih pripomočkov, plačujejo, če pride pomoč takim občinam na korist, ki imajo prostovoljno gasilno stražo, ali ki so se z drugimi občinami združile v ustanovitev gasilne straže (§ 28), one občine, iz katerih je prišla dotična pomoč. V nasprotnem slučaji plača troske za zunanjo pomoč občin, selišč in prostovoljnih gasilnih straž po požaru prizadeta občina.“ Sedaj pa se je to zelo predrugačilo. Prej se je mislilo na povračilo troskov sploh in lahko bi se zgodilo, da bi po stilizaciji deželnega odbora požarna hramba, ki je kaki občini na pomoč prišla, zahtevala tudi povračilo troskov za pijačo, za jed požarnih brambovcev, ali za poškodovano obleko; po določbi §. 36. pa, kakor jo sedaj predlaga upravni odsek, se povrnitev takih troškov nikakor ne more zahtevati. Sicer pa bo morebiti še v speci) a 1 ni debati, ako pride do nje, čas, obširneje o tem govoriti. Mislim, da glede prepirov med občinami stvar ni tako nevarna. Ge bi res tu in tam nastal kak prepir, potem ima deželni odbor končno besedo in končno veljavno odločitev. Po temeljitem govoru visokorodnega gospoda deželnega predsednika mi za sedaj ni treba dalje govoriti, in zato le ponavljam predlog, da izvoli visoka zbornica prestopiti v nadrobno razpravo o načrtu zakona, kakor ga predlaga upravni odsek. Deželni glavar: Preidemo na glasovanje. Najprej nam je glasovati o odlagajočem predlogu gospoda poslanca dr. Schafferja, da se načrt zakona vrne deželnemu odboru. Gospodje, ki pritrjujejo temu predlogu, izvolijo ustati. (Se odkloni. — Wird abgelehnt). Predlog je padel. Torej imamo glasovati o predlogu poročevalca, da se o načrtanem zakonu preide v specijalno razpravo. Gospodje, ki glasujejo za prehod v nadrobno razpravo, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Prosim gospoda poročevalca, da prečita člen I. Poročevalec Globočnik: (bere: — liest:) Glen I. §§ 12. in 36. zakona z dne 15. septembra 1881. >., dež. zak. št. 14, sta v svoji dosedanji besedi razveljavljena ter se odslej glasita: - XIV. Sitzung mn 8. februar 1896. Artikel I. Die §§ 12 und 36 des Gesetzes vom 15. September 1881, L. G. B. Nr. 14, werden in seiner gegenwärtigen Fassung außer Kraft gesetzt und haben künftighin zu lauten, wie folgt: (Obvelja. — Angenommen.) § 11 Vsaka občina je dolžna svojim sosednim občinam o požarih kar je največ moči pomagati. (§ 36.). § 12. Jede Gemeinde ist verpflichtet, ihren Nachbarge-meinden bei Feuersbrünsten thunlichste Hilfe zu leisten (§ 36). (Obvelja. — Angenommen.) .§ 36. Troške občin in gasilnih straž za priprego v svrho zunanje pomoči, kakor tudi troške za popravljanje njihovih o tej priliki poškodovanih gasilnih pripomočkov plačuje po požaru prizadeta selska občina. Zadevni zahtevki morajo se tekom 8 dni po požaru zglasiti pri oni občini, ki jih je dolžna plačati, ter razsoja v slučaji prepira o tem končno-veljavno deželni odbor. Selska občina ni opravičena zahtevati, da bi se ji iz zgorajšnje obveze vzrastli troški povrnili od po požaru oškodovanih. § 36. Die Auslagen der Gemeinden und der Feuer* wehren für die Bespannung zum Zwecke auswärtiger Hilfeleistung, sowie die Kosten für die Wiederherstellung ihrer hiebei schadhaft gewordenen Löschmittel werden von der vom Brande getroffenen Ortsgemeiude getragen. Diesfälltge Ansprüche müssen innerhalb 8 Tagen nach erfolgten Brande bei der Zahlungspflichtigen Gemeinde angemeldet werden und entscheidet im Streitfälle hierüber endgiltig der Landesansfchuss. Die Ortsgemeinde ist nicht berechtiget, den Ersatz der ihr aus der obigen Verpflichtung erwachsenen Kosten von den durch den Brand Beschädigten zu verlangen. (Obvelja. — Angenommen.) Glen II. Mojemu ministru za notranje reči je naročeno izvršiti ta zakon. Artikel II. • Mein Minister des Innern ist mit dem Vollzüge dieses Gesetzes beauftragt. (Obvelja. — Angenommen.) Zakon z dne.........................................• •’ veljaven za vojvodino Kranjsko s katerim se prenarejata §§ 12. in .36, zakona z d»® I 15. septembra 1881. L, dež. žak. št. 14, o redu o pozavn J XIV. seja dne 8. februvarija 1896. — XIV. Kihunls Ulit 8. jFvbl'UlU* 1896. 341 policiji in gasilnih stražah za vojvodino Kranjsko izvzcinši deželno stolno mesto Ljubljano. Po nasvetu deželnega zbora Svoje vojvodine Kranjske ukazujem tako: Gesel; vom................................................ wirksam für das Herzogthum Krain, mit welchem die §§ 12 und 36 des Gesetzes vom 13. September 1881, L. G. B. Nr. 14, betreffend die Feuerpolizei- und Feuerwehrordnung für das Herzogthum Krain mit Ausnahme der Landeshauptstadt Laibach abgeändert werden. Ueber Antrag des Landtages Meines Herzogthumes Kram finde Ich anzuordnen, wie folgt: (Obvelja. — Angenommen.) Poročevalec Globočnik: Predlagam tretje branje, prosim pa ob jednem, da se v nemškem tekstu, v členu I. v 2 vrsti beseda „ferner" premeni v „ihrer". Deželni glavar: Gospod poročevalec predlaga tretje branje, pri katerem naj se v členu L. v drugi vrsti nemškega teksta popravi beseda „seiner" v „ihrer". Gospodje poslanci, ki hočejo ravnokar v drugem branji sprejeti načrt zakona potrditi tudi v celoti in ki pritrjujejo ob enem omenjenemu popravku, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Načrtani zakon je sprejet v celoti. Prekinem sejo in naznanjam, da se bo nadaljevala danes popoldne ob 1/m, ker mora pri vseh stvareh prvi korak napravi l s od onih, ki so v dotični stvari prizadeti, tega pa Kropi ni bilo. Zastop tega trga in posamezni g spodarji so vedno mislili, da bo od drugod Pn podpora, ali te ni bilo. Vsled te bede se je Pr® valstvo trga Krope vedno bolj zmanjševalo. _ tem, ko jih štejemo v deželnem zakoniku leta _ kjer so posamezni kraji navedeni s številom 1 prebivalcev 1244, bilo jih je pri številjenji leta ^ še 1110 in pri zadnjem številjenji leta 1°J • 892, Gospoda moja, to manjšanje števila pa n » XIV. seja dne 8. febvuvarija 1896. — XIV. Sitzung mil 8. Februar 1896. 345 pripisati nobenemu posebnemu uzroku, ampak je ]e posledica velike bede, vsled katere so bili marsikateri prebivalci prisiljeni, svoj kruh drugod iskati, bodisi v Ljubljani ali na Štajarskem in Koroškem. Pa ves trg se ne da izprazniti, in tako je nekaj prebivalcev vender le ostalo, ki so bili navezani na svoj rojstni kraj. V zadnjem času pa je beda v Kropi tako narastla, da treba z vso resnostjo gledati in skrbeti, da Kropa popolnoma ne obuboža, in prebivalci, ki jih še ima, ne pridejo popolnoma v nič. Na poziv c. kr. deželnega predsedništva se je zopet o tej stvari vršilo posvetovanje in ukrenilo se je marsikaj, ker to ni bila le enketa, ampak se je resno mislilo, da se mora kaj storiti. Visoka zbornica se je bavila s Kropo pred dvema letoma in tudi lansko leto. Pred dvema letoma se je sklenilo, da se skuša trgu kolikor mogoče pomagati deloma s tem, da se s pomočjo strokovne šole za pletarstvo vpelje nova industrija v Kropo, in deloma s tem, da bi se vpeljal čevljarski obrt. Kakor danes stvar stoji, se lahko reče, da se bo uspešno rešila, ker se bodo nekateri mladeniči iz Krope učili pletarstva košaric in drugih stvari, in ker se bo s pomočjo tovarne v Tržiči tudi uvedel čevljarski obrt. Dalje se je pa tudi sklenilo, da naj se skuša sploh železna obrt v trgu Kropi pospeševati. Po dolgem posvetovanji in pre-vdarjanji se je to doseglo in napravila se je, kakor je znano, že iz te prošnje zadruga na podstavi zakona z dne 9. aprila 1. 1873, drž. zale. št. 70. Pravila so že potrjena in firma se glasi: „ Prva zadruga za žrebljarski obrt in druge izdelke iz železa v Kropi, registrovana zadruga z omejenim jamstvom.“ To je bil gotovo dober začetek. Zadruga je pričela svoje delovanje meseca maja preteklega leta in pri končnem računu za leto 1895. kaže bilanca, katero je deželni odbor pregledal, da ima zadruga v aktivih gotovine in menjic 125 gld. 95 kr.; premakljivega imetja, to je surovega železa za 7.653 gld. 24 kr. Izdelanega blaga ima za 9.966 gld. 54 kr. in vrednost orodja in strojev znaša 1.305 gld. 05 kr. Skupni vrednosti izdelanega blaga ter orodja in strojev v znesku 21.271 gld. 59 kr. se ima v zmislu pravil odtegniti 10°/o, ostane torej 19.144 gld. 43 kr. Potem je nepremakljivega imetja 1.185 gld. in zadružne terjatve znašajo 8.269 gld. 51 kr. Skupaj znašajo aktiva torej 36.378 gld. 13 kr. Pasiva pa obstanejo v zadružnih deležih, ki pa še niso vsi vplačani, 14.480 gld. 39 kr., reservni zaklad znaša "O Zdd., posojila 5.300 gld , zadružni dolgovi 15.974 gld. 57 5r; in dobiček 603 gld. 17 kr. Skupna pasiva znašajo torej ravnotoliko kakor aktiva. Iz tega je razvidno, da, če zadruga ne bo imela izgube pri kupčiji, bi se deleži lani obrestovali z nekoliko čez 4°/o. Gotovo bi bil dobiček boljši, a ° ™ tzo bilo treba nakupiti vignic. Deželni odbor je prepričan, da bo zadruga v prihodnjem letu imela jpCrovo še boljše uspehe kakor v prvem letu svo-Jega. delovanja, ker stoje na čelu zadruge samo za Pospeševanje železne obrti navdušeni možje. Dela zactruf>' ne primanjkuje, ker so se posebno po J^ovanji visokočastitega gospoda deželnega pred-n,ka napravila precej izdatna naročila (Klici:' — Rufe: „Dobro, dobro!“) in ker so se ljudje naučili narejati tudi druge izdelke, ne samo žeblje in verige, ampak tudi popolnoma nove stvari. O tem sem se sam prepričal in konštatovati moram, da so se moje nade v tem oziru gotovo več kakor izpolnile. Mislil sem si namreč, da bodo težko kaka druga dela zvrševali oni delavci, ki so navajeni narejati le male žeblje za čevlje in konjake, pa sedaj izdelujejo že prav dobro stvari, ki so potrebne pri železnicah, v ladjenicah, pri zgradbah mostov i. t. d. Videti je, da je bila misel, ki se je že leta 1883. izrazila, prava, namreč da se bo trg Kropa najbolj pospešil, ako mu bo omogočeno, da ostane pri svojem navadnem delu, to je pri izdelkih iz železa. Finančni odsek se je ha vil s predležečo prošnjo, ter se v prvi vrsti vprašal, ali je treba še nadalje podpirati zadrugo in ali bi si ne mogla že sama pomagati. Prišel je do prepričanja, da je potrebno, zadrugo podpirati še z nekolikim zneskom, da si bo mogla nabaviti potrebnega surovega železa in z vršiti vsa naročila, ki so jej došla in ki zahtevajo razne železne stvari, ne samo tiste, ki jih ima že sedaj v zalogi. S tem pa misli finančni odsek, da se ne bo le železarski obrti v Kropi pomagalo, ampak celemu trgu, kajti ako se ljudem ne pomaga k delu, k temu, da si sami preskrbe živež, je gotovo, da pride do tega, da bo Kropa še bolj ubožala, kakor dozdaj. Nazadnje bi se moralo res še dokaj ljudi izseliti in v Kropi bi ostali samo ubogi ljudje. Glede vprašanja, kako naj bi se pomagalo Kropi, bil je finančni odsek mnenja, da bi bilo najbolj umestno, ako se dovoli lanskega leta ustanovljeni zadrugi podpora s tem, da se vzame nekoliko zadružnih deležev, ki so po 100 gld. in sicer za sedaj za 4.000 gld. Ker je finančni odsek prepričan, da je zadruga te podpore potrebna in da jo tudi zasluži in da bo ta podpora prišla v korist ne le zadrugi sami, ampak tudi prebivalstvu Krope, nasvetuje: Visoki deželni zbor naj sklene: „Dežela Kranjska pristopi k prvi zadrugi za žrebljarsko obrt in druge izdelke iz železa v Kropi, registovani zadrugi „z omejenim jamstvom“, in prevzame 40 zadružnih deležev po 100 gld., torej vkup za 4.000 gld. Ta znesek je izplačati zadrugi iz deželnega zaklada s tem pogojem, da je deželi kranjski zajamčeno, kadarkoli pregledati po svojem odposlancu zadružno gospodarstvo.“ Deželni glavar: Želi kdo besede? Gospod poslanec Ažman ima besedo. Poslanec Ažman; Visoki zbor! Toplim besedam, s katerimi je poročevalec gospod Murnik v imenu finančnega odseka priporočal prošnjo kroparske zadruge, nimam kaj dodati. Gospod poročevalec je namreč kroparske 346 XIV. seja dne 8. februvarija 1896. — XIV. Kitzung rtnt 8. Februar 1896. težavne razmere prav živo in resnično narisal. Kot zastopnika gorenjskega okraja in kot kroparskega rojaka me sili hvaležnost, da se vsem prizadetim krogom najtopljeje zahvaljujem za naklonjenost, katero kažejo Kropi nasproti in njeni žebljarski zadrugi: v prvi vrsti visoki deželni vladi, ki jim je izposlovala naročila od državnega ministerstva, potem kranjski hranilnici, ki ji je že večkrat priskočila, posebno pa še gospodu poročevalcu, ki se je veliko trudil, da je poklicane kroge opozoril na silno stisko, v kateri se kroparski trg nahaja in kateri ima največ zaslug, da se je ustanovila žebljarska zadruga. Glavna naloga je zdaj ta, da se zadruga ohrani in s tem delo preskrbi Kroparjem, zakaj če zadruga pade, ne bo lahko mogoče, jo zopet obuditi. Želeti je le, da se zadruge oklenejo tudi tisti, ki ji zdaj naproti stoje, posebno Kamnogoričani, ker le v zje-dinjenji je moč. Naj bo torej Kropa in nje zadruga posebno priporočena visoki zbornici! Deželni glavar: Želi kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ako ne, bomo glasovali. Prosim gospode poslance, ki pritrjujejo temu predlogu finančnega odseka, da izvolijo obsedeti. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Daljna točka dnevnega reda je : e) o samostalnem predlogu gospoda poslanca Lenarčiča glede pospeševanja industrije (k prilogi 50.); e) über den selbständigen Antrag des Herrn Abgeordneten Lenarčič, betreffend die För-derung der Industrie (zur Beilage 50); Deželni glavar: Želi še kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovati. Gospodje, ki pritrjujejo temu predlogu finančnega odseka, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet. Daljna točka je: d) o prošnji kmetijske podružnice v Košani glede podpore za sirarsko zadrugo; d) über die Petition der landwirtschaftlichen Filiale in Kofchana um Subvention für die Käfereigenosfenfchaft; Poročevalec Povše: Visoki deželni zbor! Finančnemu odseku je bila v posvetovanje in poročanje izročena prošnja kmetijske podružnice v Košani, katera prosi izdatne podpore in sicer v namen osnovanja posebne sirarske zadruge. Finančni odsek je povsem uvaževal razlog, katerega navaja kmetijska zadruga v Košani, v tem zmislu, ker ona pravi, da je cilj in smoter njen ta, da bi ljudstvo odvračala od tega, da kakor doslej prodaja svoje seno direktno v Trst. Vsled tega imajo namreč doma pičlo število živine in prepičlo gnoja in ne more se tajiti, da se ravno zato premalo na njivah pridela, ker se ne gnoje zadostno. Kakor vse take prošnje pa seveda tudi ta spada v področje deželnega odbora in zato predlaga finančni odsek: Visoki deželni zbor naj sklene: „Prošnja se izroča deželnemu odboru v rešitev." Berichterstatter Luck m a n n: Hohes Haus! Mir wurde die Ehre zntheil, über den Antrag, welchen unser geehrter Herr Collega Lenarčič in diesem hohen Hause bezüglich der Förderung der Industrie unseres Landes gestellt hat, zu referiren. Es ist dies eine dankbare Aufgabe, denn einerseits ist dieser Antrag von allen Mitgliedern des hohen Hauses unterfertigt worden, andererseits sehen wir, dass gerade in dieser Session des hohen Hauses sehr viel Eifer und Wärme für die Hebung unserer Industrie vorherrscht. Dies beweist der Antrag, die hohe Regierung möge jede neue Industrie in Laibach und Umgebung durch Steuerbefreiung unterstützen, wie nicht minder der mnnittelbar vorher angenommene Antrag, welcher darauf abzielt, eine alte, jetzt nahezu dahin sterbende Industrie durch Mittel des Landes aufrecht zu erhalten. Ich muss aufrichtig gestehen, dass mich alle diese Bestrebungen mit großer Freude erfüllen, da ich überzeugt bin, dass unser schönes Land mit seinem Grund und Boden nicht tut Staude ist, die ganze Bevölkerung zu ernähren, und wir daher auch auf andere Erwerbszweige, wie die Gewerbe und die Industrie angewiesen sind. Wir haben seit einiger Zeit, namentlich seit der Eröffnung der Südbahn von Laibach nach Trieft, in mancher Hinsicht einen Rückgang zu verzeichnen, denn früher haben wir ein bedeutendes Speditionsgeschäft/ einen bedeutciiden Handel, eine bedeutende Mahlindnstric, Zuckerraffincrie usw. gehabt. Ich erinnere nur daran, dass noch vor 40 Jahren ungefähr 3000 Mühlen m Krain im Betriebe waren, die alle hauptsächlich sin den Export gearbeitet haben. Die geehrten Herren willen, wie dies alles zurückgegangen ist und wie schwer bas Wenige davoti, was noch am Lebeti ist, um seine stetig kämpfen muss, und gerade früher haben nur gehört, wie die Eisenindustrie in Kropp und Skmbiichet, die früher blühende Jndustrieorte waren, im Rückgang begriffen ist. In mancher Beziehung ist allerdings stP Einiges geschehen, um Abhilfe zu schaffen. So z. A a Neumarktl, das Manchester von Krain genannt, stny auch schwere Zeiten gehabt, ist aber durch neue ^nou-striezweige wieder in einer Weise emporgekommen, LnlB XIV. seja dne 8. feb ruvanja 1896. — XIV. Sitzung mu 8. Februar 1896. 347 man sich über diesen Fortschritt nur freuen kann. Wie bereits erwähnt, ist in dieser Beziehung schon manches geschehen, aber int allgemeinen können wir doch sagen, dass vieles, was wir verloren haben, nicht wieder ersetzt worden ist und dass wir namentlich für den ehemals großen Umsatz im Getreidehandel in der Stadt Laibach bisher keinen Ersatz gefunden haben. Wenn es mm gelingen würde, die Industrie im Lande zu heben, so wäre das eine dankbare Aufgabe, welche in jeder Beziehung nur Vortheilhaft auf das ganze Land zurückwirken würde. Nachdem der hohe Landtag einen so regen Eifer für die Hebung unserer Industrie entwickelt, kann ich meinerseits hier nur den Wunsch aussprechen, dass dieses Bestreben auch in weitere Kreise sich verbreiten, dass namentlich unsere Landgemeinden dafür ein Bischen mehr sich erwärmen und zu der Erkenntnis gelangen mögen, dass es gleichgiltig ist, welcher Religion oder Nationalität der betreffende Unternehmer angehört, dass jede Arbeit und jedes Unternehmen der Bevölkerung zmn Nutzen gereicht. (Odobravanje na desni. — Beifall rechts.) Den Anträgen, wie sie von Seiten des Herrn Abgeordneten Lenarčič in dieser Richtung gestellt worden sind, stimmt der Finanzausschuss im großen und ganzen vollständig zu. Der Finanzausschuss glaubt, dass es hauptsächlich Aufgabe der Handelskammer sein wird, die Bestrebungen, die der Herr Antragsteller vor Augen hat, zu fördern und dass ferner der Landesausschuss in den innigsten Contact mit der Handelskammer treten muffe, um die erhofften Erfolge zu erreichen. Es wird allerdings außerordentlich schwierig sein, eine vollkommen geeignete Persönlichkeit zu finden, welche mit den betreffenden Agenden betraut werden soll, denn dieser Persönlichkeit fällt eine große Aufgabe zu; sie muss nicht nur mit den Verhältnissen von Krain sich durchaus vertrant machen, sondern muss auch die Verhält-Me dfs ganzen Reiches, ja ich möchte sagen, die Verhältnisse der Welt kennen, welche dafür maßgebend sind, nrn beurtheilen zu können, welche neuen Industriezweige sich bei uns einführen lassen, welche lebensfähig zu sein ver prechen, wohin ein Absatzgebiet eröffnet, woher das Rohmaterial gewonnen werden soll, usw. Ich glaube, ochs unser Land hiefür ein sehr dankbares Feld dar-vieten wird, indem hier, um mit dem Dichter zu sprechen, noch sehr viele rohe Kräfte sinnlos walten; wir haben .."och sehr viel unverwendete Wasserkräfte und eine Mvotterung, von der man ohneweiters behaupten kann, oa v jtc sich ausgezeichnet für Jndustriearbeiten guali-)0sun sie hierin nur eine Anleitung und einen nterncht erhält. Und so wollen wir denn hoffen, dass JLF8 tm Vereine mit der Handelskammer gelingen fJv m.;' E m dem oder dem anderen Lande gangbar Muster nach Hause, geben den einheimischen usw . Een Anleitungen bezüglich der Facou, Packung nd haben dadurch schon außerordentlich viel ge- nützt. Ich glaube, dass das k. k. Handelsmuseum in Wien diesem unseren zu gründenden Amte in jeder Hinsicht bereitwilligst an die Hand gehen wird, und erlaube mir demnach int Namen des Finanzausschusses folgende Anträge zu stellen: Hoher Landtag wolle beschließen: „I. Zur Förderung der Industrie und des Handels im Lande Krain ist ein mit der krainischen Handelsund Gewerbekammer in Verbindung stehendes Amt zu schaffen, welches mit dem k. k. öfter. Handelsmnsenm in Wien in Verbindung zu treten und nachstehende Aufgaben zu erfüllen hätte: 1. ) Objective sachliche Auskünfte jenen Personen zu geben, welche sich um irgend einen Industrie- oder Handelszweig interessiren. 2. ) Die bestehenden Industriezweige im Lande kennen zu lernen und die Vertreter derselben mit den Bedürfnissen des in- und ausländischen Marktes bekannt zu machen und denselben Verbindungen mit den verschiedenen Handelsplätzen zu vermitteln. 3. ) Die natürlichen und materiellen Bedingungen und Kräfte zur Schaffung neuer Industriezweige im Lande Krain zu erforschen. II. Das Amt ist verpflichtet, dem Landesausschusse über seine Thätigkeit regelmäßig Bericht zu erstatten. III. Die diesfälligen Kosten sind aus dem Credite für den gewerblichen Unterricht zu bedecken. IV. Der Landesausschuss wird beauftragt, mit der Handels- imb Gewerbekammer in Laibach das Nöthige diesfalls vorzukehren." Ich habe die Ehre dem hohen Hause diese Anträge zur Annahme zu empfehlen. Deželni glavar: Želi kdo besede ? Seine Excellenz der Herr Abgeordnete Baron Schwegel hat das Wort. Abgeordneter Arcelkenz Ireilierr u. Schwegel: Hohes Haus! Den Ausführungen des Herrn Berichterstatters über den vorliegenden Gegenstand habe ich wenig beizufügen, er ist eine der kompetentesten Persönlichkeiten in Angelegenheiten, welche die Industrie betreffen, ein maßgebendes Urtheil abzugeben und ich schätze mich glücklich, coustatiren zu können, dass in dem gegenwärtigen Landtage eine der Entwicklung der Industrie und der Förderung des Handels äußerst günstige Strömung wahrzunehmen ist, die, wenn sie anhält, ohne Zweifel den besten Erfolg in Aussicht zu stellen geeignet ist. Ich habe mir aber das Wort erbeten, weil für die Einrichtung, welche mach dem in Verhandlung stehenden Antrage geplant wird, die Mitwirkung eines Institutes angerufen wird, zu dessen Leitung ich berufen bin, nämlich des k. k. Handelsmuseums in Wiett. Ich schätze mich glücklich, die Erklärung abgeben zu können, dass das Handelsmuseum, wenn diese Institution ins Leben gerufen wird, mit den besten Kräften und Intentionen die Zwecke dieser Einrichtung zu unterstützen 348 XIV. seja dne 8. febvuvavija 1896. — bereit sein wird. (Živahno odobravanje. — Lebhafter Beifall.) Nür um diese Erklärung abzugeben, habe ich mir das Wort erbeten. Deželni glavar: Gospod poslanec Perdan ima besedo. Poslanec Perdan: Ker je častiti gospod poročevalec omenil sodelovanje trgovinske in obrtne zbornice, imam čast v imenu trgovinske in obrtne zbornice obljubiti, da bo ona rada storila vse tisto, kar bo deželni odbor od nje zahteval. (Klici v središči: — Rufe im Centrum : „Dobro, dobro!“) Deželni glavar: Želi še kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, vprašam gospoda poročevalca, če on želi govoriti. Berichterstatter Luckinaim: Ich erlaube mir nur den geehrten Herren Vorrednern für das Versprechen der Unterstützung der geplanten Institution den wärmsten Dank auszusprechen. Deželni glavar: Preidemo na glasovanje. Ker proti nobenemu predlogu finančnega odseka ni bilo ugovora, mislim, da ni potreba o vsakem predlogu posebej glasovati. (Pritrjuje se. — Zustimmung.) Prosim torej gospode, ki se strinjajo s predlogi finančnega odseka, da izvolijo usta ti. (Obvelja. — Angenommen.) Predlogi finančnega odseka so sprejeti in s tem je točka rešena. Na vrsto pride: /) o prošnji občin St. Vid in Podraga glede podpore za napravo dveh kalov na Nanosu; f) über die Petition der Gemeinde St. Veit und Podraga um Subvention behufs Errichtung von zwei Viehtränken am Nanos; Poročevalec dr. Papež: Visoki zbor! Občini Št. Vid in Podraga prosite zdatne podpore iz deželnega zaklada v s vrh o naprave dveh kalov. Že v seji visoke zbornice z dne 10. maja leta 1893. se je rešila enaka prošnja in XIV. Sitzung ant 8. Februar 1896. sklenilo se je takrat, da se dotična prošnja izroči deželnemu odboru z naročilom, naj v ta namen dovoli primerno podporo iz kredita za vodovodne naprave. Vsled tega sklepa je dovolil deželni odbor za vsakega teh kalov po 260 gld. podpore. Predle-žeča prošnja pa naglaša, da bodo kalovi stali toliko svoto, da bi ono morda ne zadostovalo. Proračunje-nih je namreč za vsak kal 1.600 gld. Obrisi, ki leže pri aktih, ki jih imam v roki, niso prav za prav strokovno izdelani, in skrbeti bi bilo zato, da bi morebiti poljedeljsko ministerstvo, ako ni načrt izdelan strokovno, ne utegnilo dovoliti podpore, kajti poljedelsko ministerstvo stavilo je pogoje za vsa enaka dela, da se morajo strokovno izdelati in vrh tega, da se morajo potem, ko so izdelana, kolavdovati, ob enem pa pravi ministerstvo, da se morajo udeleženci izreči in to so zrniraj občine, da prispevajo z neko svoto, po navadi z 20°/o k troskom in da tudi sklenejo in se zavežejo, da bodo vzdrževali za naprej te naprave. Da se vse to dožene, da se od strani deželnega stavbnega urada ali potrde doti čni obrisi, ki so pri aktih, ali da se popravijo, ali na podlagi novih poizvedeb novi načrti in proračuni narede, o tem kaj ukreniti je poklican deželni odbor sam, in zato je finančni odsek sklenil, da predlagam: Visoki deželni zbor naj sklene: „Deželnemu odboru v uvaževanje glede na-daljnega prispevka nad vže dovoljeni podpori vsaki po 260 gld. in v dotično rešitev.“ Deželni glavar: Želi kdo besede ? Gospod poslanec Lavrenčič ima besedo. Poslanec Lavrenčič: Visoki zbor! V dolžnost si štejem, spregovoriti tudi nekoliko besed o tej prepotrebni stvari, o kateri je častiti gospod poročevalec ravno sedaj poročal, namreč o prošnji občin Podraga in St. n na Vipavskem zaradi naprave dveh kalov. Častitim gospodom tovarišem je večinoma znano, kje Nanos stoji, in jaz moram reči, da, kakor je veli , se na njem nikjer ne nahaja niti en sam studenec. Koliko pa je ljudi, ki se posebno v poletnem času, v največji vročini in suši nahajajo na Nanosu, imajo tam svoje delo, bodisi da kosijo, ali žanjej i. t. d. in ki silno trpe vsled pomanjkanje vo • In kako silno se muči živina! Ljudje morajo po in več ur daleč hoditi v dolino po vodo, živina• P je navadno ves dan brez pijače. Napoji se zju J> predno se vpreže, in zvečer, kadar pride domov, dan pa ne dobi niti kanca vode. Ker so mi ° ščine popolnoma znane, usojam si prošnjo o Št. Vid in Podraga toplo priporočati visoki zborna, oziroma deželnemu odboru, kateri naj bi, če m P pora dovoljena že leta 1893. ne zadostova a, 1 špeval še z nadaljnim zneskom v te prepo r ^ naprave. Imel sem preudarek v rokah m z mi pomanjkljiv, kajti za vožnjo kubičnega 349 XIV. seja due 8. februvarija 1896. - peska računjeno je veliko premalo. Treba le pomisliti pot od Št. Vida ali iz Podrage na Nanos. Tu ne zadostujejo trije pari volov, ampak morebiti jih bo treba šest parov, da izvozijo 1 m3. Častiti gospod poročevalec je omenjal, da bo morda treba načrte popraviti in popolniti, ali kolikor jaz o stvari razumem, to ne bo potrebno. Cernu treba posebnega načrta za taka dva kalova, ko vender, kakor mislim, noben izvedenec ne bo bolje vedel, kje se dobi voda, kakor ljudje, ki tam bivajo in vedno hodijo po tistih krajih. Poseben načrt se mi torej zdi nepotreben. Izrekam pa prošnjo, naj bi slavni deželni odbor prispevek iz deželnega zaklada res kolikor mogoče izdatno povikšal, kajti če ostane pri tistih 260 gld., ki so se dovolili leta 1893., potem bi na udeležence v očigled povišani potrebščini ne pripadlo 20°/o troskov, katere ima deželni odbor v smislih pri takih stvareh, temveč 60—70°/o. Še enkrat prosim, naj bi deželni odbor blagohotno se oziral na prošnjo občin Št. Vid in Pod-draga in na razloge, katere tukaj navajati sem si štel v dolžnost. Deželni glavar: Želi še kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich. Ker ne, in če tudi gospod poročevalec nima ničesa omeniti (Poročevalec dr. Papež: — Berichterstatter Dr. Papež: „Ne!“) preidemo na glasovanje in prosim gospode poslance, ki se strinjajo z nasvetom finančnega odseka, da izvolijo ustali. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet. Točka: g) o prošnji Franca Pavločiča, stružnega nadzornika v prisilni delavnici za dovolitev aktivitetne doklade; g) über die Petition des Franz Panločič, Wachinspectors im Zwangsarbeitshanse, um Bewilligung der Activitätszulage; je v finančnem odseku sicer rešena, pride pa v razpravo v tajni seji. Preidemo torej na točko: h) o prošnji občine Hrenovice gledč podpore za napravo vodovoda v podobči-nab Bukuje in Gorenje; h) über die Petition der Gemeinde Hreno-wiz um Subvention behufs Errichtung einer Wasserleitung in den llntergemein-den Bukuje und Gorenje; Poročevalec dr. Papež: Vis°ki zbor! Občina Hrenovi ca prosi za pod-o za napravo vodovoda v podobčinah Bukuje XIV. Sitzung nm 8. februar 1896. in Gorenje. V tej prošnji je konštatovano, kar se je tudi zgodilo, namreč da je deželni odbor že poslal deželnega hidrotehnika Hraskega na lice mesta, da je tam nabiral potrebne podatke. Deželni hidrotehnik sicer še ni izdelal dotičnega načrta in proračuna, pač pa se je izrekel, kar je v prošnji navedeno, da bi dotični vodovod stal 25.000 — 30.000 gld. in k tem troskom ne bi mogli udeleženci tudi ne z 20°/o prispevati in zato so prišli na drugo izpeljivo misel, namreč, da bi se bolj obližini, le kakih 400 — 500 m od vasi Gorenje, poiskala voda, za katero še ne vedo, kje da je. Do sedaj bi se imela voda napeljati od velike daljave, od Ubeljskega. Petit gre pa odločno na to, naj bi se podobčinoma Gorenje in Bukuje dovolila podpora v svrho iskanja pitne vode v bližini. Ta misel, da bi se skušalo, priti do pitne vode, ni nova. Kakor je visoki zbornici znano,, se je to že v treh raznih krajih na Notranjskem zgodilo in na dveh krajih tudi posrečilo. Torej prošnja ni taka, da bi bila zmatrati kot neizpeljiva in da bi se podpora ne mogla dovoliti, vender treba, da se vsa ta zadeva tako tehnično kakor- v finančnem oziru izposluje uradnim potom pri deželnem odboru in zato je sklenil finančni odsek, da predlagam: Visoki deželni zbor skleni: „Prošnja se izroča deželnemu odboru v primerno rešitev.“ Deželni glavar: Želi kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prestopimo na glasovanje in prosim gospode, ki pritrjujejo temu predlogu, da izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog finančnega odseka je sprejet. Preidemo na daljno točko dnevnega reda, to je: i) o prošnji odbora za upravo vaškega premoženja v St. Vidu pri Zatičini glede podpore za vodovod. i) über die Petition des Bermbgensverwal-tnngsansschnsses in St. Veit bei Sittich um Subvention für die Anlage einer Wasserleitung. Poročevalce dr. Papež: Visoki zbor ! Odbor za upravo vaškega premoženja v Št. Vidu pri Zatični prosi podpore za vodovod. V tej prošnji je dokazana resna potreba, da bi se imenovana občina preskrbela s pitno vodo, ki jej popolnoma primanjkuje, tako, da morajo prebivalci tam uživati večinoma nezdravo vodo, kakor je to spričano v priloženem spričalu okrožnega zdravnika v Št. Vidu. Storili so prosilci tudi še en korak naprej in dali izdelati od znanega strokovnjaka Puticka nek splošni načrt na podlagi tistih preiskav, katere je imel na lici mesta. Proračun tega gospoda izkazuje potrebščino 14.860 gld. S tem seveda še 52 350 XIV. seja due 8. februvaiija 1896. — XIV. Sitzung n 111 8. Februur 1896. ni rešeno to, kar je, kakor sem prej omenjal, predpisano od poljedeljskega ministerstva, da se mora temeljito preiskavati po deželnem hidrotehniku vse, kar treba zato, da se uvidi, da je potreba v istini velika; in vrh tega, da se dožene, ali je sploh mogoče zadostnega izvirka dobiti. Omenjam le, da je gospod Putick v splošnem svojem proračunu izrekel mnenje, da bi se voda ne dovajala kot gravitacijski vodovod. marveč da bi se gnala po takozvanem „hydraulischen Widder." Meritorično ni stvari rešiti godno, treba, da deželni hidrotehnik stori kar predpisano in potem poroča deželnemu odboru in zato je finančni odsek sklenil, da predlagam: Visoki deželni odbor skleni: „Prošnja se izroča deželnemu odboru v uva-ževanje in rešitev.“ Deželni glavar: Želi kdo besede? Gospod poslanec Košak ima besedo. Poslanec Košak: Visoki zbor! Gospod poročevalec o prošnji občine Št. Vid na Dolenjskem nasvetuje, da se ta prošnja odstopi deželnemu odboru v uvaževanje in rešitev. Bodi tudi meni dovoljeno, to prošnjo kar najtopleje priporočati, ker ravna se, da si ta obširna vas s 93 hišami in 600 prebivalci preskrbi zdravo vodo, katere ji sedaj teko zelo pomanjkuje. Prav zaradi nezdrave vode nastajajo tako pogostoma razne nalezljive bolezni v tej vasi, omenjam pogostoma nastopajoče griže, davice, tifuza; kar pa tudi ni čuda, vsaj ljudstvo ima na razpolago le vodo, ki prihaja v vas, ko se je pretekala skozi ozemlje, na katerem je pokopališče te obširne, več tisoč duš broječe fare. Potrebne preiskave zvršil je strokovnjak v vodni tehniki gospod Putick in slavni deželni odbor našel bo v tem spisu dovolj dokazov, kako zelo opravičana je ta prošnja in kolika dobrota bo za ondotno ljudstvo, ako se zvrši ta vodovod. Prosim kot poslanec tega okraja, da slavni deželni odbor z vso blagohotnostjo reši nalog visoke zbornice in če le mogoče, v prihodnjem zasedanji stavi že do-tične načrte in predloge v končno obravnavo. (Klici na levi: — Rufe links: „Dobro, dobro!“) Deželni glavar: Želi še kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovati in prosim gospode, ki se strinjajo z predlogom finančnega odseka, da izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Daljna točka je: 14. Ustno poročilo finančnega odseka o predlogu gospoda poslanca Modica glede vodovoda za Cerknico, Rakek, i. t. d. 14. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über den Antrag des Herrn Abgeordneten Modic, betreffend die Wasserleitung für Zirkniz, Rakek, n. s. w. Poročevalec Povše: Visoki zbor! Pri razpravi o letnem poročilu deželnega odbora je pri dotični m arg. št. gospod poslanec notranjskih kmetskih občin Modic stavil sledeči j predlog, ki se je pa moral v nadaljno posvetovanje odkazati finančnemu odseku, predno se more visoka zbornica o njem odločevati. Glasom je njegova resolucija bila sledeča: „Deželni zbor pripozna potrebo, da se vasi Topol, Brezje, trg Cerknica, Dolenjevas, Zelše. Rakek in Unec preskrbijo z vodo.“ Drugi oddelek se glasi: „Deželni zbor se izreče, da je za ta vodovod v slučaji, ako prevzame država 50 odstotkov gra-dilnih troskov, ako se dotične občine zavežejo, celo zgradbo kot občinsko podjetje izpeljati, zagotoviti 30 odstotkov deželne podpore.“ Finančni odsek priznava, prvi del njegove resolucije po vsem opravičenim, kajti na razpolaganje so bile vse potrebne priprave, načrti so izdelani, troškovnik istotako in zamoglo bi se o tem sklepati, toda svota, ki bo potrebna v pokritje troskov, za izpeljavo tega velikega vodovoda, so toliki, da je poprej vender treba z vršiti, kar spada v vrsto pripravljalnih del. Ne da se tajiti, da treba za to časa in temeljitega poučevanja. Gotovo je toliko, da se z ozirom na veliko kopico enakih zadev, ki pri deželnem odboru čakajo rešitve, tekom tega leta stvar sploh končno ne da rešiti, kajti ravna se, da deželni odbor izposluje državni prispevek 50"/o in ker država sama še nima budgeta, ampak bo šele proti Velikinoči sankcijoniran, je razvidno, da bo vsekako še veliko mesecev prešlo, predno bo od vlade zagotovljen 50°/o prispevek, potem pa nastane za deželni odbor še končno potreba, da se dogovori z interesenti, ali bodo hoteli prispevati ne le 20°/o od celega troškovnika, ampak se tudi zavezati, da prevzamejo vsakoletne 1 roške za vzdrževanje tega vodovoda na svoj račun. Zato bo gotovo celo leto s poizvedbami prešlo, nadjam se pa, da bo deželni odbor s tisto odločnostjo zamogel delovati, ako drugi del predloga gospoda poslanca Modica drugače Stiliziram, v kar me je odsek pooblastil. Dovoljujem si torej predlagati: Visoki deželni zbor skleni: „Deželni zbor pripozna potrebo, Topol, Brezje, trg Cerknica, Dolenja vas, in Unec s zdravo vodo preskrbijo. da se vasi Zelše, Rakek XIV. seja due 8. februvarija 1896. — XIV. Sitzung stilt 8. Februar 1896. 351 Deželnemu odboru se naroča, da zvrši vse potrebne predpozvedbe in dožene obravnavo glede prispevkov v pokritje stroškov ter o tem poroča v prihodnjem zasedanji in stavi potrebne predloge“. Deželni glavar: Gospod poslanec Modic se je oglasil k besedi. Poslanec Modic: Glede drugega predloga finančnega odseka bi si dovolil le željo izreči, da bi deželni odbor zanesljivo tekom tega leta vse poizvedbe zvršil, tako da bo mogoča že v prihodnji sesiji rešitev tega važnega in potrebnega vprašanja, ker prebivalci tistih pokrajin zares željno hrepene po tej napravi, ki bo služila v prospeh zdravja in živinoreje. Deželni glavar: Gospod poslanec dr. Papež se je oglasil k besedi. Poslanec dr. Papež: Visoki zbor! Kakor je gospodom iz upravnega odseka znano, je projekt od stavbnega urada že izdelan in po tistem načrtu bi se imel dotični vodovod izpeljati od izvirka nad Selcami noter do čez Rakeka. Troski znašajo po dotičnem proračunu na 90.000 gld. Za tako veliko podjetje bo treba, kakor znano, zakona, in jaz bi pri tej priložnosti le priporočal deželnemu odboru, naj bi se oziral na veliko potrebo posebno Girkniškega trga glede preskrbljenja s pitno vodo in naj bi gledal na to, da bi se pri načrtu dotičnega zakona napravil odstavek liki dotočnega odstavka za Ambruški vodovod, ker se je en del že financiral v zakonu, toliko, v kolikor se za Prvi čas ima izdati; izdelanje drugega oddelka pa se je pridržalo kasnejšemu času. S tem bi se omogočilo dodelati vodovod od izvirka do Cerkniškega trga. Cevi bodo pa morale biti bolj močne z ozirom na to, da bo kasneje priklopljena, kakor je načrtano, proga do čez Rakeka. Samo to sem hotel opomniti, da bi se deželni odbor spomnil na zakon za vodovod v Ambrusu in sestavil v tistem zmislu zakon za vodovod v Cerknici, v drugem oziru pa podpiram predlog finančnega odseka. Deželni glavar: Želi še kdo besede ? (Nihče se ne oglasi, -t- Niemand meldet sich.) - - tier ne, prosim glasovati. Gospodje, ki glasu-° za Pre(dt0g finančnega odseka, izvolijo ustati. (Obvelja. ^— Angenommen.) t redlog je sprejet, Daljna točka dnevnega reda je: 15. Ustno poročilo finančnega odseka glede akcije zanastavljenje državnega hidrotehnika. 15. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses in Angelegenheit der Action für die Bestellung eines Staats-Hydrotechnikers. Poročevalec dr. Papež: Visoki zbor! Pri razpravi o § 3. letnega poročila „Deželna kultura“ je gospod poslanec Hribar stavil sledeči predlog: „Vlada se poživlja, naj ustanovi hidrotehniški urad na Kranjskem, kakor ga imajo za Primorsko in Dalmacijo, ali pa dovoli za ta dela primeren prispevek.“ Pri razpravi v finančnem odseku, kateremu se je ta resolucija dala v poročanje, bilo je povsem jasno razvidno, da je deželni odbor že to trikrat ponovljeno zvršil ; osobito v tretji svoji n logi je prosil ministerstvo, da bi ono dovolilo nastaviti pri deželni vladi posebnega hidrotehničnega uradnika v navedeno s vrh o. Ker je deželni odbor torej, kar hoče predlog doseči, dejansko vže zvršil in ker se od dne do dne pričakuje odlok, odpade vsa razprava in torej samo prosim to stvar na znanje vzeti. Deželni glavar: Želi kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ako ne, prosim gospode, ki pritrjujejo temu predlogu, da izvolijo obsedeti. (Obvelja. — Angenommen). Predlog je sprejet. Daljna točka je: 16. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji več posestnikov iz Studenca za izločitev katasterske občine Bučke iz občine Studenec. 16. Mündlicher Bericht des Verwaltungs-ausfchnfses über die Petition mehrerer Insassen von Bründl mit Ausscheidung der Katastralgemeinde Bneka ans der Ortsgemeinde Bründl. Poročevalce Jelovšek: Visoki zbor! V XV. seji dne 15. februvarija 1. 1895. se je bavila visoka zbornica z vprašanjem kako bi se katasterska občina Bučka izločila iz občine Studenec. Razmere so tam čudne. Studenec leži v Gorovji, Bučka zopet je' na planem in oddaljena, in tako je vedno prepir med podobSinama, kje naj bo sedež županstva, in tako podobčini Bučka 52* 352 XIV. seja due 8. februvarija 1896. XIV. Sitzung mn 8. Februar 1896. in Studenec želita, da bi se ustanovili kot samostnini občini. Osobito katasterska občina Studenec se za to poteguje. Kakor sem omenil, bavila se je visoka zbornica že dne 15. februvarija 1. 1895. s tem vprašanjem, pa je takrat na predlog dotičnega poročevalca prošnjo dotičnih prosilcev odložila, ker ni bilo navedenih nobenih natančnejih dat. Letos so prosilci prišli z novo prošnjo, v kateri je pač navedeno. koliko je v Bučki in v Studenci prebivalcev, koliko plačujejo davka, manjka pa vseh drugih podatkov, da bi bil upravni odsek mogel sklepati o potrebi ali nepotrebi te razdružitve. Posamezni člani upravnega odseka so pač pripoznavali potrebo razdružitve, vender se pa ta potreba iz prošnje in iz aktov, katere je upravni odsek imel na razpolaganje, ni mogla razvideti. Deželni odbor je že vsied sklepa visoke zbornice z dne 15. februvarija lanskega leta skušal, dobiti razne date. Poizvedaval je pri okrajnem glavarstvu, katero pa stvar še ni rešilo, in vrh tega manjka še raznih drugih podatkov, tako da upravni odsek ne more drugega nasvetovati, nego da se prošnja zopet vrne deželnemu odboru. Predlagam torej: Visoki zbor naj sklene: „Prošnja več posestnikov iz Studenca, Brezovja, Roviš, Hubajnice i. t. d., nadalje prošnje župnije Bučke in v to faro spadajočih občinskih odbornikov, da bi se katasterska občina Bučka izločila iz okrajne občine Studenc, odstopi se deželnemu odboru v na-daljno poizvedovanje z naročilom, da naj gotovo poroča o tej zadevi v prihodnjem zasedanji, oziroma da stavi primerne nasvete“. Deželni glavar: Želi kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovati. Gospodje poslanci, ki pritrjujejo predlogu upravnega odseka, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Na vrsto pride točka: 17. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji več posestnikov v Jevnici pri Kresnicah, da bi južna železnica dala iztrebljevati pod-rove v svrho prostega odtoka Jev-niškega potoka. 17. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition mehrerer Insassen von Jevniza bei Kresnih um Verhaltung der Südbahn zur Reinigung der Durchlässe behufs freien Wafserablaufes des Jevnizabaches. Poročevalec Povše: Vaščani vasi Jevnica v Litijskem okraji obračajo se z iskreno prošnjo do visokega zbora, da bi. on hotel njih opravičene potrebe uvaževati in naročiti ali izposlovati pri vladi pomoči, katere oni pri nižjih podrejenih jej oblastvih ne najdejo. Navaja v prošnji, da je Jevniški potok, ki je znaka hudourniškega, minulo jesen tako narastel, da je preplavil njive in polja ter jih 1 m visoko zasul z gramozom. lstinito je, da je potok v tako grozni meri narastel, da je voda stopila tudi čez železniški tir in nanesla toliko gramoza, da se je vožnja morala ustaviti. Že pred leti imeli so take sitnosti po tem hudourniku, in iz vloge, katero prikladajo prošnji, je razvidno, da je že leta 1882. razsodila prva politična inštanca, ki je na lici mesta pregledala razmere, da mora južna železnica bolj temeljito trebiti podrove pod železniškim mostom, kajti le to, da voda nima dovelj hitrega odtoka, provzročuje, da prihaja nasipina iz potoka na polja in celo na hiše. Priliko sem imel sam videti in slišati ljudi, ki so pravili, da je bil nek mlin krog in krog zasut z gramozom in še danes stoji tam kozolec, ki je nad 1 meter visoko zasut s to prodovino. Kakor so takrat p eten ti le po tem potu si mogli pomagati, da so od vlade izprosili pomoči, da je ona na lici mesta dala preiskovati vse razmere in z odlokom z dne 14. julija 1. '1882. prisilila južno železnico, da je iztrebila dotične podrove, tako sedaj upajo, da jim bo pomagal deželni zbor s tem namreč, da se obrne do vlade in izposluje, da pošlje veščega hidrotehnika, da preišče razmere in potem vse potrebno ukrene toliko v interesu železnice same, da promet ne pride v nevarnost, še bolj pa v interesu teh ubogih vaščanov, katerim vsako leto povodenj preplavlja polja in njive in jih zasuje z gramozom. Upravni odsek je uvaževal te uzroke in me je pooblastil, da z ozirom na to predlagam: Visoki deželni zbor naj sklene: „Prošnja vaščanov Jevniških se izroča deželnemu odboru, da izposluje pri c. kr. deželni vladi odreditev ogleda na kraji pbškodb ter da potrebno ukrene v varstvo ondotnih zemljišč.“ Deželni glavar: Želi kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet M).) Prestopimo na glasovanje, in prosim gospode, ki pritrjujejo predlogu upravnega odseka, da izvolijo obsedeti. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet. Daljna točka je: 18. 18. Ustno poročilo upravnega odseka o vlogi glavnega odbora kranjske kmetijske družbe glede la^je dobave soli za živino. Mündlicher Bericht des Verwaltuugsaus-' schusses über die Eingabe des Eentrab ausschnsses derkraiuischenLandwirtschasto XIV seja due 8. febmvavija 1896. — XIV. Sitzung am 8. Februar 1896. 353 gesellschaft in Angelegenheit eines leichteren Bezuges von Viehsalz. Poročevalec Lenarčič: Visoka zbornica! V imenu upravnega odseka mi je čast poročati o prošnji glavnega odbora kranjske kmetijske družbe glede lažje dobave soli za živino. Leta 1894. v XIII. seji dne 15. februva-rija razpravljala se je v visoki zbornici ta zadeva vsled predloga gospoda poslanca Kersnika, ki je opozarjal na nedostatke, ki so združeni s teškim aparatom za dobavo živinske soli. Pri tisti priliki opozoril sem že jaz kot poročevalec na tem- mestu na to, da se ljudstvo skorej gotovo ne bo v obilni meri posluževalo olajšave, katero je vlada dovolila, zlasti iz tega ozira, ker je dobava živinske soli jako obtežkočena in ker je cena neprimerno visoko določena. Žal, da se je moje prerokovanje obistinilo, kajti komaj 1ji one soli, ki je bila določena v prid kmetovalcem, se je v istini porabila in kakor razmere stoje, je skorej gotovo, da v prihodnje še te množine ne bo mogoče razpečati. V tem pogledu je torej upravni odsek to zadevo pretresava! in prišel do prepričanja, da se mora težiti na to, da se zniža cena živinske soli. Štajerski deželni zbor je že dne 22. januvarija t. 1. sklenil nek tak predlog, ki meri na to, da bi se živinska sol dobivala po znižani ceni in usojam si torej predlagati, da tudi naš deželni zbor sklene resolucijo v jednakem zmislu, da bo vender mogoče dobivati živinsko sol po taki ceni, kakor bi bila primerna. Usojam si torej v imenu finančnega odseka predlagati: Visoki deželni zbor naj sklene: „Glede soli za živino se deželnemu odboru naroča, ministerstvo opozoriti na težkoče, ki so v zvezi z dobavo te soli in katere težkoče še niso odpravljene z napravo depotov v zmislu naredbe finančnega rninisterstva z dne 28. decembra 1. 1894. Dalje naj deželni odbor predlaga primerne olajšave ter naj_ prijavi mnenje deželnega zbora, da je le tedaj pričakovati splošne povoljne rešitve vprašanja o soli za živino, če se v bodočnosti prične z oddajo navadne čiste soli po izdelovalni ceni in to posameznem kmetovalcem razmerno njilini živini. Ako pa vlada na vsak način hoče ostati pri posebni soli za živino, naj jo pa prodaja brez naprave težkoč v taki kakovosti, ki živini ni škodljiva, in po tisti ceni, kakor jo prodaja obrtnikom za njih obrtovanje.“ Deželni glavar: Želi kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ako ne, prosim gospode, ki pritrjujejo temu predlogu, da izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) sprejeto*. Prestopimo k daljni točki, to je: 19. Ustno poročilo upravnega odseka o letnem poročilu deželnega odbora, in sicer: o § 3. B: Agrarne razmere. 19. Mündlicher Bericht des Verwaltnngsaus-schttsses über den Rechenschaftsbericht des Landesausschusses und zwar über: § 3 B: Agrarverhältnisse. Poročevalec dr. Tavčar: Visoka zbornica! V § 3. letnega poročila, točka B, daje se od strani deželnega odbora poročilo o takoimenovanih agrarnih razmerah. T.o poročilo deželnega odbora je od leta do leta, kar je naravno, več ali manj jedno in isto, ter razpravlja o tem, kake spremembe so se vršile v osobji pri agrarskih komisijah in uradih in poroča tudi končno, kako je stanje agrarskih operacij na Kranjskem sploh. Marg. št. 83. se peča s sklepom visoke zbornice, po katerem se je dalo ali dovolilo posojilnici v Dobrepoljah neko posojilo. Samo po sebi je umevno, da upravni odsek nima temu poročilu ničesa dostavljati nego to, da naj se sprejme v vednost. Kar se tiče marg. št. 84. je ž njo sklenjena vsakoletna tabela, ki daje pregled o tem, kako so se zemljišča na Kranjskem v jednem letu obremenila, oziroma kako se je bremensko stanje pri zemljiščih v javni knjigi spremenilo. Tabela sama po sebi je poučna, ali ker jo imajo častiti gospodje deželni poslanci itak pred saboj, nima upravni odsek nič posebnega dostavljati. V imenu tega odseka mi je torej čast predlagati, da visoka zbornica izvoli marg. št. 83. in 84. v vednost vzeti. Deželni glavar: Želi kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovati. Gospodje, ki pritrjujejo temu predlogu, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje. Poročevalec dr. Tavčar: Daljne marginalne številke pečajo se prav za prav z agrarnimi operacijami in s poslom, ki je ž njimi v zvezi. Pod marg. št. 85. se naznanja neka sprememba v stanji krajnih komisarijev; pod marg. št. 86. se poroča o spremembah^ pri tehničnem agrarnem osobji. Pod marg. št. 87. se naznanja, kaj se je ukrenilo vsled tega, ker se je moralo dobiti za deželno komisijo novo stanovanje; marg. št. 88. naznanja, koliko se je nakupilo orodja za tehnično osobje in marg. št. 89. je pomenljiva zategadelj, ker se tu poroča, da je poljedelsko 354 XIV. seja due 8. febiuvarija 1896. — XIV. Sibling ant 8. Februar 1896. ministerstvo nekaj primernega ukrenilo v tem oziru, da se je izdala določba ob, roki, katere se hoče doseči, da bi se dostikrat izdatni troski pri skupnih agrarnih zadevah primernejše razvrstili na posamezne slučaje. Dosedaj namreč ni bilo nobenega pravega navodila. Poljedelsko ministerstvo je deželnemu odboru predložilo tako navodilo, deželni odbor ga je odobril in zato je samo po sebi ra-zumevno, da ne preostaje drugega, nego da se visoka zbornica temu odobrenju pridruži. Istotako je deželni odbor vse potrebno ukrenil glede stanovanja in se je popolnoma dogovoril z deželno vlado. Ker je odsek prepričan, da v tem oziru deželnemu odboru ni bilo mogoče drugače postopati, kakor je postopal, zato predlagam, da visoka zbornica marg. št. 85.—89. blagovoli v vednost sprejeti. Deželni glavar: Želi kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovati in prosim, da gospodje, ki se strinjajo s tem predlogom, izvolijo obsedeti. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Prosim nadaljevati poročilo. Poročevalec dr. Tavčar: V marg. št. 90. se nam poroča o stanji agrar-skih operacij. Iz tega poročila razvidi visoka zbornica, da se agrarski slučaji v istini prav močno množe, in iz tega poročila dalje razvidi visoka zbornica, da vzlic temu, da se mora pripoznati, da agrarsko oblastvo deluje kolikor mogoče hitro in vestno, agrarski posel le počasi napreduje. V zadnjem letu, na katero se ozira poročilo deželnega odbora, je mnogo več novih slučajev na-rastlo, nego se je pričetih slučajev končno rešiti moglo. Iz tega vidi visoka zbornica, da bo agrarski posel v deželi še dolgo časa se nadaljeval in da še ni pričakovati, da bi se agrarske operacije končno dognale. Visoki deželni zbor je na tem polji že večkrat naglašal in tudi storil potrebne ukrepe v ta namen, da bi se postopanje pri agrarskih komisijah kolikor mogoče pospešilo in da bi se pri posameznem slučaji uradno postopanje kolikor mogoče skrčilo. Dotični koraki niso bili vselej s popolnoma dobrim uspehom zvršeni, in končno se mora pripoznati, da se na tem polji ne more vsega doseči, kar bi bilo želeti. Krivda leži v tem, da imamo za Kranjsko zakon, ki natančno do zadnje pike odloča, kako postopati v vsakem posameznem agrarskem slučaji in sicer zakon, ki je deloma napravljen po uzorih iz drugih kronovin, delomo pa po uzorih zakona, ki je veljaven na Nemškem, kjer je vrednost dotičnih zemljišč velika in taka, da se jej vrednost zemljišč na Kranjskem nikakor ne da primerjati. Napaka se je zgodila takrat, ko smo sprejeli ta zakon in posledica je ta, da se agrarske operacije ne dajo drugače vršiti, kakor po predpisih tega zakona. Cisto opra- vičeno je, če pravi vlada, da ne more drugače postopati, kakor po zakonitih predpisih. Ako bi pa bili takrat, ko smo delali zakon za Kranjsko ozir jemali na to, da so zemljišča pri nas dostikrat silno majhne vrednosti, bi se bila dobila postava, po kateri bi se bilo vpeljalo dosti krajše, priprav-nejše in tudi dosti cenejše postopanje, ker to, visoka zbornica, si ne moremo utajiti samim sebi, da so troški pri posameznih agrarskih operacijah dostikrat taki, da dosežejo vrednost dotičnega zemljišča. To se pravi, agrarska operacija dostikrat v posameznih slučajih toliko pogoltne, kakor je zemljišče vredno, ali pa troški to vrednost še celo presežejo. Ampak, kakor rečeno, mi nimamo drugega izhoda, ker imamo zakon, po katerem se imajo agrarna oblastva ravnati, priznati pa se mora, da vestno postopajo po predležečih zakonskih predpisih in priznati tudi, da delujejo objektivno, pridno in kolikor mogoče hitro. Kakor pa vidite iz marg. št. 91., so agrarske operacije dotični kredit, ki ga je dežela dovolila, pogoltnile tudi v zadnjem letu in iz tega se lahko prepričamo, da bodo agrarske operacije deželi tudi v prihodnje prouzročevale dosti troškov. Ker je odsek prepričan, da se pri obstoječem zakonu s kako resolucijo ne da ničesa doseči, predlaga samo, da naj se marg. št. 90. in 91. v zameti v vednost. Deželni glavar: Želi kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovati. Gospodje, ki ^se strinjajo s predlogom gospoda poročevalca, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Daljna točka je: Ustno poročilo upravnega odseka o letnem poročilu deželnega odbora, in sicer o § 6.: Občila. Mündlicher Bericht des Berwaltnngsausschns-ses über den Rechenschaftsbericht des Landesausschusses und zwar über § 6: Connnunicatio nen. Poročevalec Lenarčič: Visoka zbornica! Cast mi je poročati o 8 ^ letnega poročila deželnega odbora in tukaj je orne niti v prvi vrsti, da je deželni odbor tako, kakci že lansko leto, se oziral na želje, izražene v PieJ šnih zasedanjih, da je namreč o delovanji ces ni odborov predložil nekak tabelarični izkaz. 11 vi|| nam podaja deželni odbor te izkazke na strane 190., 192., 194, 196., 198. in 200 letnega porocga. Iz teh izkazkov je natanko razvidno vse delovanj cestnih odborov po deželi. Na strani 190. ». P ' vidimo, daje znašala skupna dolgost vseh ökrajn in deželnih cest 2170 km, in nekoliko čez; o 355 XIV. seja dne 8. februvarija 1896. - pripada 1597 J;m na okrajne ceste, 572 Jem in nekaj čez pa na deželne ceste. Skupni troški znašali so 256.670 gld. OM/s kr. in te se zopet po-razdele tako, da na okrajne ceste pripada 158.287 gld. 94 kr., na deželne ceste pa 98.382 gld. 07^2 kr. Priklade sukale so se pri posameznih cestnih odborih od 6°/o do 36°/o in sicer je bil s 36°/o osrečen Ribniški cestni okraj, kar ima svoj vzrok v tem, ker mora prispevati k troskom za zgradbo ceste Hrib-Sodražica. Cestni odbori so v obče pravilno poslovali in tudi izkazali svoje proračune, le Brdski cestni odbor zopet ni predložil nobenega izkaza za 1. 1894. in torej so dotične številke tudi izpuščene v tem izkazu. Drug izkaz B na strani 192. nam podaja troške vzdržavanja okrajnih cest z doneski okrajno-cestnih zakladov za vzdrževanje deželnih cest za 1.1894. in tu je povedano, da so vsi troški skupaj znašali 192.448 gld. SO3/* kr., posamezne rubrike pa navajajo izdatke, kakor mezde za cestarje in troške za kopaško orodje, za dobivanje gramoza i. t. d. Izkaz C nam kaže troške za vzdrževanje deželnih cest. Tukaj je v 1. rubriki pomota; številka „57'2440“ se ima popraviti v „572 44". Ravno tako se nahaja tudi pri izkazu D neka pomota in sicer se ima v rubriki 8. številka „22.156 gld. 431/2 kr.“ popraviti v „221.556 gld. 431/» kr.“ Izkaz E nam končno podaje nekak sestavek o podporah, ki so se dale posameznim cestnim odborom iz deželnega zaklada in povedano je tudi, v kako svrho so se dale. Predlagam, da bi se, kakor je bilo prejšnja leta običajno, ne imenovale posamezne številke, marveč da bi smel sklicevati samo imena posameznih cestnih okrajev in kdor bi izmed častitih gospodov tovarišev želel govoriti k tej ali oni točki, naj se oglasi pri d etičnem cestnem okraji. Deželni glavar: Otvarjam splošno razpravo o § 6. letnega poročila. Zeli kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Rer ne, prosim gospoda poročevalca, da preide v lu}orobno razpravo. Da se obravnava okrajša, prosim gospode poslance, ki žele govoriti, da se oglasijo pri tem ali onem cestnem okraji. Če se mice ne bo oglasil, smatrala se bo dotična točka Poročila kot sprejeta. rosim torej gospoda poročevalca, da postopa na prej označeni način. Poročevalec Lenarčič: Cestni okraj Bistriški! Cestni okraj Blejski! Cestni okraj Brdski! Cestni okraj Cerkniški! XIV. Sitzung mit 8. Februar 1896. Cestni okraj Črnomaljski! Cestni okraj Idrijski! Cestni okraj Kamniški! Cestni okraj Kočevski! Cestni okraj Kostanjeviški! Cestni okraj Kranjski! Cestni okraj Kranjska Gora! Cestni okraj Krški! Cestni okraj Litijski! Cestni okraj Ljubljanske okolice ! Cestni okraj Logaški! Cestni okraj Ložki! Cestni okraj Metliški! Cestni okraj Mokronoški! Cestni okraj Novomeški! Cestni okraj Postonjski! Cestni okraj Radeški! Cestni okraj Radeljski! Cestni okraj Ribniški! Cestni okraj Senožeški! Cestni okraj Škofjeloški! Cestni okraj Trebanjski! Cestni okraj Tržiški! Cestni okraj Velikolaški! Cestni okraj Vipavski! Cestni okraj Vrhniški! Cestni okraj Zatiški! Cestni okraj Žužemberški! (Vse točke obveljajo brez debate. — Alle Punkte werden ohne Debatte angenommen.) Predlagam dalje, da se poročili pod marg. št. 121. in 122. vzameta na znanje. (Obvelja. — Angenommen.) Pod marg. št. 123. je govor o popravi Blejsko-Javorniške ceste med Rečico in Spodnjimi Gorjami. To je bilo že v sedanjem zasedanji obravnavano in zato le predlagam, da se marg. št. 123. vzame na znanje. (Obvelja. — Angenommen.) Ravnotako se je že razpravljalo o popravi Žužemberško-Trebanjske okrajne ceste, o kateri je govor v marg. št. 124. in o napravi cestne zveze med gorenjo Krško dolino in železniško postajo Maričina, o kateri se poroča v marg. št. 125. Predlagam torej, da se tudi te dve marg. št. 124. in 125. vzameta na znanje. (Obvelja. — Angenommen.) O marg. št. 126., 127., 128. in 129. nimam ničesa omeniti. Prosim, da se sprejmejo v vednost. (Obvelja. — Angenommen.) Pod marg. št, 130. se poroča o ustanovitvi železniškega prometnega ravnateljstva v Ljubljani. V tem pogledu je omeniti, da je deželni odbor storil, kar mu je bilo od visoke zbornice naročeno, in se je obrnil do trgovinskega ministerstva in ravnateljstva državnih železnic, dalje da je tudi bila deputa-cija pri tedanjem ravnatelju državnih železnic Bilin-skemu na Dunaj i, da pa odgovor, katerega je dotična deputacija takrat dobila, ni bil popolnoma 356 XIV. seja due 8. februvarija 1896. - povoljen. Ker zadeva še ni rešena, bi bilo po mnenji upravnega odseka umestno, da se zadeva zopet sproži in zato je sklenil predlagati visoki zbornici sledečo resolucijo : Visoki deželni zbor naj sklene: „Deželnemu odboru se naroča, da se v smislu sklepa visokega deželnega zbora od 11. februvarija 1895 še enkrat obrne do visokega c. kr. železniškega ministerstva s prošnjo za ustanovitev, oziroma premestitev ravnateljstva c. kr. železniškega obrata v Ljubljani." Deželni glavar: Želi kdo besede P (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovati. Gospodje poslanci, ki pritrjujejo nasvetu upravnega odseka, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet. Prosim nadaljevati. Poročevalec Lenarčič: Marg. št. 131. govori o železnični progi Ljub-ljana-Logatec in tu je navedeno, da je trgovinsko ministerstvo naročilo južni železnici, da naj odpravi vse nedostatke, o katerih je bil tukaj govor v prejšnjih zasedanjih. Povedano je dalje, de je bil rok za zvršitev določen do konca 1. 1897. Od teh poprav se jih je nekoliko res že zvršilo, samo na glavnih predmetih, kakor so mostovi čez staro strugo Ljubljanice se dosedaj še ni nič storilo. Ker ni pravega upanja, da se bodo te stvari zvršile v času, ko teče rok, se je upravnemu odseku umestno zdelo, na ta predmet obrniti nekoliko pozornosti in zato predlaga: Visoki deželni zbor naj sklene: „Ker je bilo upravnemu svetu c. kr. priv. južne železnice po visokem c. kr. trgovinskem ministerstvu ukazano, vse podrobno navedene poprave na progi Ljubljana - Logatec zlasti nadomestovanje sedanjih Howejevih lesenih mostov z definitivnimi objekti do konca leta 1897 zvršiti, naroča se deželnemu odboru, da pazi na to zadevo in ako bi se kmalo kaj ne ukrenilo, na primernem mestu opozori na izpolnitev popravkov v določenem roku.“ Deželni glavar: Želi kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim za glasovanje. Gospodje poslanci, ki pritjujejo temu predlogu, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet. Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje svoje poročilo. XIV'. Sitzung ant 8. stimmt 1896. Poročevalec Lenarčič: O marg. št. 134. nimam ničesa omeniti. Predlagam, da se vzame na znanje. Deželni glavar: Želi kdo besede ? Gospod poslanec dr. Tavčar ima besedo. Poslanec dr. Tavčar: Kar se tiče belokranjske železnice, visoka zbornica, je poročilo deželnega odbora precej suhoparno in tanjko. Iz tega poročila je razvidno, da deželni odbor prav za prav ni mnogo storil na tem polji. Sklicuje se deloma na to, da je nek udeleženec obolel, sklicuje se na potres, o katerem je pričakovati, da na prihodnje letno poročilo ne bo več tako vplival, kakor na sedanje in sklicuje se v prvi vrsti tudi na to, da dotični, v zadnjem zasedanji sklenjeni zakon glede železnic nižje vrste dosedaj še ni zadobil Najvišjega potrdila. Kakor sem v svoje veselje' čul, pa pride Najvišje potrjenje vsak čas iz Dunaja (Poslanec dr. Schaffer: — Abgeordneter Dr. Schaffer: „Ist schon gekommen!") — če je že prišlo, me to tem bolj veseli in torej le izrekam željo, da bi naš deželni odbor svoje delovanje glede te železnice kolikor mogoče pospešil, da bo imel v prihodnjem zasedanji kaj več poročati, nego letos. V tej nadi ne stavljam nobenega predloga in izrekam samo pričakovanje, da se bo deželni odbor z vso resnostjo lotil tega vprašanja, da se prej ko mogoče doseže ta prepotrebna železnica. Deželni glavar: Gospod poslanec Schweiger ima besedo. Poslanec Schweiger: Visoki zbor! Besedam gospoda poslanca za Črnomaljsko in Metliško mesto se tudi jaz pridružujem in prosim slavni deželni odbor, naj blagovoli kakor hitro mogoče to delo pospeševati, da tudi mi Belokranjci kmalu pridemo do železnice, katero si tako iz srca želimo, da se tudi mi zvežemo z drugo Kranjsko deželo in da se tudi pri nas oživi kak pio-met, ko smo sedaj takorekoč ločeni od vsega diu-gega sveta, če pa železnico dobimo, postali bomo deležni tudi drugih dobrot. Torej jaz se popolnoma strinjam z željo, katero je izrekel gospod tovari dr. Tavčar. Deželni glavar: K besedi se je oglasil gospod poslanec Murnik. Poslanec ccs. svčtnik Murnik: Visoki zbor! Iz besed gospoda deželnega odbornika dr. Tavčarja bi se smelo soditi, da 357 XIV. seja dne 8. febvuvarija 1896. - želni odbor z ozirom na sklep visoke zbornice iz zadnjega zasedanja ni storil vsega, kar mu je bilo mogoče storiti. Seveda se v tem poročilu deželni odbor sklicuje na potres in na zapreke, ki so vsled tega nastale, da ni mogel vsega zvršiti tako, kakor bi bil gotovo rad svršil. Gospoda moja, stvar belokranjske železnice je gotovo zelo važna, to je pripoznal visoki deželni zbor, ko je v zadnjem svojem zasedanji sklenil dotični zakon o pospeševanji lokalnih železnic nižje vrste, ali rešiti se pa zadeva ne da tako hitro od jednega zasedanja do drugega, kakor bi človek mislil in želel, in to posebno za to ne, ker nimamo vedno onih moči na razpolaganje, katere morajo pri tako važnih stvareh imeti besedo. To je bilo tudi pri deželnem odboru, ker se nazadnje deželni odbor, oziroma dotični gospod deželni odbornik ne more zanašati na svoje mnenje o prav za prav tehničnem delu cele te železnice. Deželni odbor je skušal pridobiti strokovnjaka, ki bi imel odposlancu deželnega odbora na strani stati, ko se je imela stvar pregledati in resnično je, da je bil deloma potres uzrok, da se to preiskovanje ni moglo tako naglo zvršiti, kakor je deželni odbor želel, in to za to ne, ker je dotični gospod, ki je obljubil, da bo sodeloval in podpiral deželni odbor s svojimi sveti, ni bil na razpolago, ker ga je poklic njegov silil, prijeti se nekega drugega dela v jedni severnih dežel našega cesarstva. To je bil torej glavni uzrok, da se razne črte niso mogle pregledati in to pa se je moralo zgoditi, ker so se sodbe slišale, da projektovane črte niso povsem take, kakor si jih žele prebivalci. Preiskovati pa je tudi treba, ali se da sploh računati glede te železnice s sredstvi, 0 katerih govori sedaj že od presvetlega cesarja potrjeni zakon glede železnic nižje vrste. Kakor je gospodom znano iz obravnav, ki so se v visoki zbornici vršile, bo ta železnica le takrat potrebovala podporo okroglo letnih 15.000 gld., ako se vse dogotovi, kar je v dotičnemu poročilu navedeno. Dotično poročilo se naslanja, jednako kakor se je godilo pri dolenjski železnici, na premog v Ornomiji in na gozde, ki leže ob železnični črti. vprašanje je pa tukaj dokaj težje, kakor pri dolenjski železnici, ker so se tam vršile le obrav-n®-ve z jedno samo velikansko družbo z velikanskim kapitalom, med tem, ko so gozdi, za katere gre tukaj, v različnih rokah in se morajo torej obravnave vršiti z raznimi posestniki. Rešitev teh vprašanj je za deželni odbor jako težavna, pa vender je upati, ko pride glavni udeleženec P»i tej stvari iz Sicilije, da bo vender mogoče najti kako sredstvo, kako bi se stvar zaradi teh gozdov dala tako urediti, da bi bilo rešeno vprašanje o pokritji troškov, ki so v zvezi s prome-°m te železnice. Jaz sem torej mnenja, da je 1 m 1 on°dbor’ *iat' se tiče belokranjske železnice a j vse storil, kar je bilo mogoče in da ga zadeva nobena krivda, ako poročilo ni tako, u cer si je ga mogel človek po sklepih zadnjega zasedanja visoke zbornice misliti. Deželni odbor la ia ne le to železnico, ampak tudi druge že- XIV. Sitiuug ant 8. Februar 1896. lezniške zadeve kot take stvari, za katere se mora z vso silo delati, da se brž ko mogoče z vrše in zato bo vse storil, kar le mogoče, da bo v prihodnjem zasedanji visoki zbornici mogel predložiti svoje utemeljeno mnenje o tej železnici. Prosim, da bi visoki zbor te moje podatke blagovoljno na znanje vzel. Deželni glavar: Želi kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, ima besedo gospod poročevalec. Poročevalec Lenarčič: Nimam ničesa omeniti. Deželni glavar: Prestopimo torej na glasovanje. Gospod poročevalec je predlagal, da se marg. št. 134. vzame na znanje. Gospodje, ki se strinjajo s tem predlogom, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet. Prosim nadaljevati. Poročevalec Lenarčič: Marg. st. 132. in 133. sem prej preskočil. Marg. št. 132. govori o lokalni železnici Ljubljana-Kamnik. Tukaj podaje deželni odbor vest, da se je obrnil do trgovinskega ministerstva s prošnjo, da bi osebni vlaki te železnice tudi na južni kolodvor prihajali, da pa dotična prošnja ni imela uspeha. V pogledu zdelo se je upravnemu odseku potrebno, da se prošnjo ponovi in zato predlaga: Visoki deželni odbor naj sklene: „1. Deželnemu odboru se naroča, naj se še enkrat obrne do visocega c. kr. železniškega ministerstva ter ponovi prošnjo v smislu sklepa visocega deželnega zbora z dne 16. februvarja 1895.“ Na tej kamniški progi je pa še nek nedostatek in ta je, da vlaki na postajah Jarše in Domžale predolgo čakajo. Zato treba kaj storiti, da se, ako mogoče, postajni čas prikrajša. V tem pogledu se predlog dalje glasi: „Pri tej priliki naj deželni odbor opozori na nedostatke glede osebnega prometa na postajah Jarše in Domžale, kjer vlaki neizmerno dolgo stoje. — Naj bi se ta postajni čas kolikor možno okrajšal.“ Še na neko okolnost bi tukaj opozoril in to je na dovozno cesto, katero imamo tukaj v Ljubljani do kolodvora državne železnice. Ta dovozna cesta pač ni taka, kakor bi bilo dostojno mesta samega in državne železnice kot take. Nedostojna je za osobni in za tovorni promet in skrajin čas bi 358 XIV. seja dne 8. februvarija 1896. — XIV. Sitzung um 8. Februar 1896. bilo, da se ta nedostatnost odpravi. Ne vem, v koliko bo regulacija mesta Ljubljanskega odpomogla, ker leži državni kolodvor že zunaj pomerija, in zato tudi ni bilo mogoče, v upravnem odseku kaj definitivnega ukreniti. Ker je pa vender želja občna, da se sedanji nedostatki odpravijo in dovozna cesta do državnega kolodvora gradi tako, da bo primerna za osobni in tovorni promet, dalje da se mesto sedanjih leščerb uvede bolj primerna razsvetljava, stavlja upravni odsek predlog: „9.) Deželnemu odboru se naroča, naj se obrne do kompetentnega mesta, da se doseže primerna dovozna cesta do državnega kolodvora, katera cesta bodi pa tudi razsvetljena.“ Deželni glavar: Želi kdo besede? Gospod poslanec župan Grasselli ima besedo. Poslanec Grasselli: Visoka zbornica! Z ozirom na posebno resolucijo, ki jo je stavil častiti upravni odsek, si uso-jam visokemu zboru le zagotovljati, da mestna občina sama dobro ve za te nedostatke glede dovozne ceste do državnega kolodvora. Ta stvar se je tudi v mestnem zboru opetovano razpravljala in da se pride temu nedostatku v okom, je bilo nasvetovano, da se podaljša preložena Tržaška cesta do križpota pred državnim kolodvorom, ki — mimogrede povedano — leži deloma na ozemlji sosedne Šiške, deloma v Ljubljani; in sicer tovorni kolodvor. Ali tisti del kolodvora, na katerem se obrat vrši glede tovornega prometa, tisti leži na mestnem ozemlji. Z radostjo mora mestna občina pozdravljati izjavo, katero, mislim, bo visoka zbornica potrdila, ker je iz nje posneti, da bo razprava o konkurenci glede dovozne ceste imela p o volj en uspeh in da ni pričakovati ugovora ali upora od strani dežele. Kar se tiče drugega nedostatka, na katerega je opozoril častiti gospod poročevalec, moram tudi temu pritrditi, da je razsvetljava na sedanji dovozni cesti jako primitivna. Ali z ozirom na provizorni značaj te cestne zveze in na okolnost, da se ravno sedaj snuje neka prememba glede javne osvetljave, zaradi tega — mislim, da bo temu tudi visoka zbornica pritrdila — pač ni bilo umestno na tej stari cesti uvesti plinovo svečavo, katera itak za ostalo mesto ne zadostuje. Torej v potolažilo visoke zbornice le zagotov-ljam, da bosta ta dva nedostatka, na katera je opozarjal častiti gospod poročevalec upravnega odseka, odstranjena, kader se z vrši tista zveza, ki je tudi v novem regulacijskem načrtu za mesto Ljubljansko obsežena, zveza namreč od Marije Terezije ceste do tovornega kolodvora državne železnice, in potem bo tudi skrbi jen o za boljšo osvetljavo. Deželni glavar: Želi še kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, ima gospod poročevalec besedo. Poročevalec Lenarčič: Zahvaljujem se častitemu gospodu tovarišu županu Grasselliju za pojasnilo v tem pogledu, ker mislim, da se bodo na ta način odpravila nedostat-nosti, katere sem prej omenil. Deželni glavar: Preidemo na glasovanje.] Prvi predlog upravnega odseka se glasi: „1.) Deželnemu odboru se naroča, naj se še enkrat obrne do visokega c. kr. železniškega mini-sterstva ter ponovi prošnjo v smislu sklepa visokega deželnega zbora z dne 16. februvarija 1895. Pri tej priliki naj deželni odbor opozori na nedostatek glede osebnega prometa na postajah Jarše in Domžale, kjer vlaki neizmerno dolgo stoje, — naj bi se ta postajni čas kolikor možno okrajšal.“ Gospodje, ki pritrjujejo temu predlogu, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet. Drugi predlog upravnega odseka se glasi: „2.) Deželnemu odboru se naroča, naj se obrne do kompetentnega mesta, da se doseže primerna dovozna cesta do državnega kolodvora, katera cesta bodi pa tudi razsvetljena.“ Gospodje poslanci, ki glasujejo za ta predlog upravnega odseka, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Tudi ta predlog je sprejet. Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje. Poročevalec Lanarčič: O marg. št. 133. nimam nič omeniti in prosim, da se vzame na znanje. (Obvelja. — Angenommen.) Marg. št. 135. govori o železnici Celovec-Trst. V tem pogledu se je že mnogo govorilo in zlasti sta merodajna sklepa visoke zbornice z leta 1886. in z leta 1894. Takrat se je zadeva na dolgo in široko razpravljala. Gospod poslanec Murnik je bil poročevalec in govorili so gospodje poslanci dr. Tavčar, ekscelenca baron Schwegel, Luckmann, Klun m dr. Schaffer. Pri tisti priliki je šlo za prošnjo občin Škofjaloka, Žiri, Poljane, Trata, Javorje in Senožeče za zgradbo železnice Škofjaloka - Divača. Dotičra sklep se je glasil: „Prošnje občin Škofjaloka, Žiri, Poljane, Trata, Javorje in Senožeče za zgradbo železnic predložiti je s toplim priporočilom c. kr. trgovinskemu ministerstvu.“ ... Deželni odbor je dano mu nalogo z vršil in je izročil prošnje trgovinskemu ministerstvu, od katerega pa dosedaj seveda še ni mogel priti odgovor, ker zadeva samo po sebi še ni toliko rešena. Ker imamo sedaj novo železniško ministerstvo, katero bi morda hotelo vender jedenkrat rešiti o 359 XIV. seja due 8. februvarija 1896. - stvar, bilo bi po mnenji upravnega odseka umestno, ako se zadeva še jedenkrat ponovi in ministerstvo opozori na želje dežele Kranjske. Vsled tega stavljam v imenu upravnega odseka še sledečo resolucijo: „Resolucija: Ker bi bilo za kronovino Kranjsko in tudi za celo državo velike koristi, če. bi se Trst kot najvažnejše naše trgovsko pristanišče zvezal po drugi samostojni in krajši železnični progi, kakor je sedanja, s severnimi deželami, izreka deželni zbor željo, da bi se c. kr. avstrijske državne železnice dopolnile s progo Divača-Loka in s progo Kranj-Celovec preko Karavank. Deželnemu odboru se naroča, da ta sklep prijavi visokemu c. kr. železničnemu ministerstvu v blagovoljno uvaževanje.“ Deželni glavar: Gospod poslanec Globočnik se je oglasil k besedi. Poslance Globočnik: Visoka zbornica! Resolucija, katero smo ravnokar slišali, zdi se mi umestna in potrebna zaradi tega, ker je koristno, da naš deželni zbor ob času, ko se je osnovalo novo železniško ministerstvo, zopet svoj glas povzdigne glede tistih črt, katere so nam pred vsem na srci. Ta resolucija tiče se pred vsem tiste proge, katera bi dopolnila naše železnice na jugu države v korist zveze s Trstom. Trst, gospoda moja, je naše glavno trgovsko pristanišče, katero nam omogočuje izvoz naših pridelkov na zunaj po morji in katero nam omo-gočuje uvoz tujega blaga v naše cesarstvo. Skrbeti nam je torej zato, da se ta izvoz in uvoz kolikor toliko olajša, da se s tem ščiti trgovina, ter pospešuje tudi obrtnija in industrija zlasti v onih krajih, ki so precej oddaljeni od Trsta, ki so pa zopet z ozirom na svojo kapitalno moč vsega uvaževanja vredni. Mislim posebno na Geško,_ Moravsko, Šlezko, Gorenjeavstrijsko itd. Sedanja zveza teh pokrajin s Trstom je neugodna, la zveza je precej dolga in vsled tega precej draga, in če se oziramo na prečudno tarifno politiko južne železnice, potem vidimo, da so prometne razmere za obrtnijo in industrijo kolikor Koliko neugodne in take, da jih je pač treba zboljšati. Večkrat, gospoda moja, govori se: „Trst propada“ in ta beseda ima prevažen pomen za celo Avstrijo. Ako Trst propada, propada tudi trgovina in industrija, v kolikor je navezana na !st, namreč tista industrija, ki ima namen, da se njeni izdelki izvažajo v inozemstvo. Ce nam Je torej na tem, da pospešujemo trgovino in in-t ustnjo, skrbeti moramo za to, da napravimo r ™r° zvezo s Trstom. In kaka naj bi bila ta gVeza‘ Projekti, ki so v tem oziru že sproženi in ° lazgovarljivi v tej zbornici, so: Predeljska že- XIV. Sitzung um 8. februar 1896. leznica, ki bi vezala Trst čez Gorico s severnimi deželami; dalje železnica Trst - Divača - Loka-Kranj-Celovec; in kot tretjo bi imenoval železnico čez Gorico-Bohinj-Lesce, čez Medvedjo dolino na Celovec. Katera je bolj ugodna, to je vprašanje, ki sedaj nastane. Pri tem moramo pred vsem na to gledati, da bodi železnicna proga, ki bi Trst vezala z osrednjo Avstrijo in s severnimi sosednimi deželami, da bodi ta proga kratka, ker potem bo tudi cena. Gledati moramo na to, da troski za nje zvr-šitev ne bodo previsoki, in gledati nadalje na to, da se samostojna zveza napravi s Trstom, neodvisna od kake druge železnice, in četrtič je še nek drug razlog upoštevati: ozirati se nam je na strategično važnost dotične proge. In če se v tem pogledu oziramo na te železnice, ki so projektovane, moramo pač reči, da je železnica iz Trsta čez Divačo-Loko-Kranj v Celovec najbolj ugodna. Ta železnica bila bi pred vsem kratka. Jaz bi si dovolil za podlago vzeti dolgost proge Trst-Sv. Mihael na Štajerskem. Sedaj znaša dolgost te proge 444 km, ako se zida železnica Trst-Predelj, znašala bi dolgost te proge 368 km, ako bi se zidala železnica Trst-Divača-Loka-Kranj-Celovec, znašala bi 342 km, in ako bi se zidala železnica Trst - Gorica - Bohinj - Lesce-Celovec, znašala bi dolgost tudi 342 km. Razvidno je torej, da je glede dolgosti železnica Trst-Predelj najbolj neugodna, drugi dve progi: Trst-Divača-Loka-Kran j-Celo vec in Trst-Gorica- Bohinj-Celovec pa bi bili glede dolgosti jednaki. Kar se pa tiče troskov, je zopet železnica, ki bi vodila iz Trsta čez Divačo-Loko-Kranj v Celovec najbolj ugodna, kajti ta bi prouzročila trosek 36,000.000 gld., namreč za progo iz Divače do Loke 16 milijonov in za progo iz Kranja do Celovca 20 milijonov. Železnica Trst-Gorica-Bohinj-Celovec bi baje provzročila 52 milijonov gld. troškov, in sicer okroglo 32 milijonov do Lesec in 20 milijonov od Lesec skozi Stol in Medvedjo dolino v Celovec. (Poslanec Luckmann: — Abgeordneter Luckmann: „Kdo je to izrajtal?“) Predeljska železnica bi bila boljši kup; ona bi veljala 27 milijonov po sedanjih poročilih, ali ta železnica ima druge nedostatke, ki je ne priporočajo posebno. Torej v tem oziru, glede troškov, bi bila tudi proga Trst-Divača-Loka-Ivranj-Celovec ugodna. Nadalje sem rekel, da je treba gledati na to, da bo nova železniška proga popolnoma samostojna in neodvisna od drugih železničnih prog, in to zgodi se ravno pri železnici, ki bi vodila iz Trsta čez Herpelje-Divačo-Loko-Kranj-Celovec, kajti ta bi bila popolnoma samostojna državna proga in neodvisna od vsake druge, česar pa ni nahajati pri drugih sedaj projektovanih progah. Predeljska železnica bi vodila v Gorico in bi morala iz Gorice do Trsta uporabljati južno železnico. Ravno tako bi morala železnica čez Bohinj uporabljati tisto progo južne železnice, namreč Gorica-Trst. To so torej nedostatki, katerih 3(10 XIV. seja dne 8. februvarija 1896. — XIV. Sitzung nut 8. Februar 1896. se je treba ogibati. In kar se tiče drugih ugodnosti, so pa te tudi na strani železnice, ki bi vodila iz Trsta čez Divačo-Loko-Kranj v Celovec, kajti ta železnica, če bi bila izdelana, vezala bi pred vsem istrske železnice s severom. Dalje bi bila ugodna zveza severnih krajev oziroma središča državnega do najvažnejšega vojaškega pristanišča Pulja. Tudi strategični oziri so gotovo jako pomenljivi in uvaževanja vredni. Ta že-ležnica, ako bi se izpeljala čez Loko in Divačo, bi bila nova proga za naš strategični nastop o priliki kake vojne z Italijo. Mi imamo sedaj v tem oziru samo južno-železniško progo na razpolaganje in ta proga je neizmerno velikim nevarnostim izpostavljena. Prevečkrat je v zimskem času vsled zametov zaprta, pelje čez mah in ima zlasti tudi umetne naprave. Ako bi se jeden ali drugi teh važnih objektov n. pr. v Borovnici ob času vojne po nepriliki ali po kakem vohunu razdejal le deloma, potem mogočna Avstrija nima nobene zveze z najvažnejšim vojaškim pristaniščem v Pulji, in državne železnice nobene proge, po kateri bi še v slučaji vojske z Italijo mogli pošiljati vojaki zoper Italijo. V takih nepriličnostih se država, kakor je Avstrija, ne sme puščati, in zato je njena dolžnost, da si preskrbi drugo progo, ki jej bo na razpolago za slučaj vojne. Dosedaj se v tem oziru žalibog ni veliko storilo, in mislim, da je uzrok temu trozveza, ki je dosedaj obstala med Avstrijo, Nemčijo in Italijo. Ali ta trozveza mogoče da že prihodnje leto preneha, in zato je iz strategičnih in iz političnih ozirov važno, da se interesiramo za železnico, ki bi vezala pristanišči Pulj in Trst in sploh meje proti Italiji na najkrajši način s središčem države in s severnimi deželami. Nasproti je železnica Trst-Divača-Loka-Kranj-Celovec tudi taka, da ni preveč izpostavljena sovražnim napadom o priliki vojne z Italijo. Vsaka druga železnica, ki bi vodila iz osredja države, recimo na Goriško preko Predelja, bi bila sovražnim napadom bolj izpostavljena. Sovražnik pride iz Italije lahko preko Pontebe in tam napravi naskok na železnico, odprta mu je pa tudi pot iz Vidma po dolini Rakolana na Raibl ali po veliki cesti preko Cividale na Kobarid. Tudi tam bi lahko prodrl, in ako bi se Bohinjska železnica zidala tudi nekoliko nižje na Tolmin in na Sveto Lucijo, poslal bi sovražnik lahko svoje vojne trume čez Kobarid na Tolmin in pretrgal bi že-leznično zvezo črez Bohinj. Iz vseh teh ozirov mislim da je projekt Divača - Loka - Ljubelj jako ugoden za državo iz splošnih trgovinskih in industrijskih, kakor tudi iz strategičnih ozirov, in da je proga tudi za deželo važna, in zato si dovoljujem visoki zbornici resolucijo upravnega odseka priporočati v sprejem. Deželni glavar: Zeli še kdo besede? Ekscelenca gospod baron Schwegel ima besedo. Abgeordneter Excellenz Ireiljerr von Schwegel: Anlässlich des Rechenschaftsberichtes zu § 5 Marg. Z. 135 betreffend die Eisenbahn Klagenfnrt-Triest ist die hier in diesem hohen Hanse schon wiederholt besprochene Angelegenheit einer zweiten Verbindung des Hinterlandes mit Triest wieder zur Sprache gebracht worden. Es unterliegt keinem Zweifel, dass diese Angelegenheit unser Land im höchsten Grade interessirt und dass wir deshalb keine Gelegenheit vorübergehen lassen dürfen, den Wünschen und Bedürfnissen unseres Landes in dieser Hinsicht Ausdruck zu verleihen. Vielleicht dürfte es angezeigt sein, sich über den Stand der Frage, um die cs sich hier handelt, wie sie sich heute darstellt, zu informiren und ich glaube, soweit mir die Verhältnisse bekannt sind, heute im Anschlüsse an jene Verhandlungen, welche in der letzten Landtagssession über denselben Gegenstand hier stattgefunden haben, anführen zu können, dass diese Frage einen wesentlichen Fortschritt im günstigen Sinne gemacht hat, und zwar günstig deshalb, weil die drei Regierungen, die jetzt im Jahre 1895 sich gefolgt find, alle bei verschiedenen Anlässen auf das bestimmteste erklärt haben, dass sie die Nothwendigkeit dieser zweiten Verbindung von Triest mit dem Hinterlande anerkennen. Diese Thatsache ist die wichtigste Grundlage jeder Verhandlung, der Anker der Hoffnung, an den sich die Durchführung dieses Projected knüpft. Meine Herren! Es wird Ihnen erinnerlich sein, dass es eine Zeit gab, und die ist nicht znwcit hinter uns, wo die Frage einer zweiten Verbindung mit Triest ganz anders beurtheilt wurde, wie heute. In maßgebenden Kreisen war die Meinung vorherrschend, dass die Südbahn mehr als ausreiche, um den durch diese Bahn vermittelten Verkehr zu bewältigen. Wenn man nur nach Meterzentnern und Kilometern rechnet, so mag diese Ansicht vollständig richtig sein, und wer auf der Südbahn verkehrt, wird sich leicht überzeugen, dass zwischen die Züge, die jetzt auf dieser Strecke laufen, noch eine ganze Menge Züge eingeschaltet werden können, die dem Verkehre in jeder Beziehung Rechnung tragen würden und wofür zwei Schienenstränge genügen. Dem ist jedoch nicht so, denn es handelt ficki nicht bloß darum, ob der Verkehr physisch bewältigt werden kann, sondern darum, ob die Bedingungen, die an diesen Verkehr geknüpft sind, solche sind, dass sic den Anforderungen einer raisonablen Eisenbahn-Verkehrspolitik entsprechen. Diese Verkehrspolitik verlangt billige Tarife auf der gegebenen Strecke, insbesondere aber eine entsprechende Ausdehnung des vcr-kehrspolitischen Gebietes, welches eine solche Bahn beherrschen muss, die DÜdbahn aber ist nicht in der Lage, jene Gebiete, welche das Emporium von Triest zu nlt-mentiren im Stande sind, ganz an sich zu gi*11-Deshalb ist die Anerkennung von Seite der hohen Rc-giernng, dass unabhängig von der Südbahn aus Verkehrs- und handelspolitischen Rücksichten eine zweite Verbindung mit Triest nothwendig sei, eine That!ache von der größten Bedeutung und dem größten Werte, was ich mit Vergnügen als einen Fortschritt in dieser Frage verzeichnen zu können glaube. Als ein cntichic-dener Fortschritt ist auch die Thatsache zu bezeichnen, dass die Vertretungen anderer Kronländer immer naher an diese Frage herantreten und dass immer mehr Mio mehr die unglückliche Spaltung aufhört, die Decenmen XIV. seja dne 8. febvuvavija 1896. — XIV. Sitzung mit 8. Februar 1896. 361 hiedurch eine vernünftige Regelung dieser Frage verhindert hat, und zwar nur deshalb, weil von den betheiligten Factoren der eine diese, der andere wieder ebe andere Lösung verlangte. Weil diese Factoren über die praktische Seite sich nicht einigen konnten, ist in der ganzen Frage nichts geschehen. Wenn ein Fehler zu vermeiden ist, so ist es dieser, der bisher begangen worden; nichts ist gefährlicher, als in solchen Fragen, deren Lösung nicht von der Wohlmeinung der einen oder anderen Partei abhängt, eigensinnig auf einem einseitigen Standpunkte zu beharren. Gerade aus diesem Grunde ist die Lösung dieser Frage durch volle 30 Jahre verzögert worden und ich fürchte sehr, dass, wenn derartige Anschauungen noch weiter die öffentliche Meinung beherrschen und beirren sollten, dieselben noch lange Zeit die gleichen Resultate zu Tage fördern werden. Auch in dieser Hinsicht ist, wie gesagt, ein erfreulicher Fortschritt wahrzunehmen. Über die verschiedenen Pro-jeete, mögen sie Tauernbahn, Predilbahn, Wocheiner Bahn, Lack-Divace-Karavankenbahn, oder wie immer heißen, ist eine ganze Bibliothek von Broschüren verfasst und publicist worden, die Interessantes, aber auch Falsches enthalten; eine widerspricht der anderen, eine ist im gewissen Sinne weniger wert, wie die andere, so dass ein jeder zu bedauern ist, der das Unglück hat, diese Broschüren studieren zu müssen. Einen Wert hat nur die Durchführung des Projectes, aber diese Frage wird nicht Kram und auch Kärnten nicht entscheiden. Diese Frage wird der Staat an dem Tage entscheiden, wo in den maßgebenden Kreisen die Erkenntnis dnrch-gedrnugen sein wird, dass eine zweite Verbindung mit Triest eine Nothwendigkeit ist. Da wird der Staat alle jene Momente zusammen fassen, welche die Durchführung ermöglichen, und dann wird diese zweite Verbindung zustande kommen. Für die Lösung dieser Frage werden zwei Rücksichten maßgebend sein; die eine ist die handelspolitische, die andere, welche der Herr Vorredner besonders betont hat, die strategische; welche van den beiden Rücksichten aber die wichtigere ist, habe ich nicht zu entscheiden, auch eine Partei allein nicht, sondern die Entscheidung wird auf Grundlage des Zusammenwirkens beider Factoren gefällt werden. In dieser Frage haben Nur unser Interesse in der Richtung wahrzunehmen, dass wir mit allen Kräften bestrebt sind zu erreichen, ochs diese zweite Verbindung des Hinterlandes mit Triest durch unser Land gehe; das ist unsere einzige Aufgabe, tzch aber die Bahn dann etwas nördlicher oder westlicher me Karawanken überschreitet, kommt hiebei nicht in betracht und zwar aus dem Grunde nicht, weil wir, Demi wir uns wie in Triest in zwei Lager theilen wurden, damit die Sache nicht fördern, sondern nur Ichadigen würden. Dasjenige, was wir wiederholt betont haben, ist das, dass wir eine Überschienung der mrawanken wünschen. Welche Richtung aber diejenige s st. oje den Interessen des Staates in erster Reihe ent-Ir ?' to^bcii wir nicht entscheiden, denn für diese Entscheldung sind nicht bloß die Länder, welche die Bahn L? nrte ,cu ' und der Kostenpreis als ausschlaggebend "uge zu fassen, sondern auch andere höhere Rück-A, sttcr des näheren auseinanderzusetzen viel zu weit fuhren würde. .-•X . ®je kilometrischen und virtuellen Längen lassen 5 m Zahlen jeder Art darstellen, so dass es einem >oarz und gelb vor den Angen wird, und dass schließlich Niemand weiß, um was es sich eigentlich handelt. Wir wissen aber Eines genau, dass, wenn die Bahn über den Predil gebaut wird, sie dann über Krain nicht geht, dass aber dann Krain aus dem Weltverkehre ausgeschaltet wird, und hierin gerade liegt die Gefahr für uns. Deshalb wäre es wünschenswert, dass unsere Vertreter an anderer Stelle nicht so sehr für die Tauernbahn sich engagiren, weil die Tauernbahn, wie sie geplant ist, ohne sonst Pestreiten zu wollen, dass sie gewisse Vortheile für Österreich mit sich brächte, an und für sich, wenn sie Süddeutschland mit Triest verbinden soll, vielleicht zur Consequenz hätte, dass sie über den Predil weitergeführt werden würde. Wer aber nur ein wenig der Thatsache Rechnung tragen will, dass durch die Verbindung zwischen Trient und Primolano und deren Fortsetzung nach Venedig eine außerordentliche Abkürzung des Weges von Mitteldeutschland an die Adria geschaffen worden ist, so dass Triest in dieser Richtung gar nicht concurriren kann, der wird sich nn-möglich für eine Idee begeistern können, als ob in einem kleinen Bezirke des Südostens von Barern das Heil von Triest gelegen wäre. Das Heil von Triest liegt in Böhmen und um Böhmen herum, in Sachsen und in der Concurrenz gegen Hamburg, und wenn diese Linie gebaut werden wird, so wird sie in erster Reihe im österreichischen Interesse gebaut werden, um unseren Producten, — ich verweise nur aus die Bierprvdnetion in Böhmen — nicht aber den Producten anderer Länder den Weg an die Adria zu ermöglichen. Deshalb, meine Herren/ glaube ich nicht, dass es zweckmäßig wäre, heute einen einseitigen Beschluss zu fassen, der nach meiner Auffassung in dem Antrage des Verwaltnngs-ausschusses gelegen wäre, weil dieser sich ausdrücklich nur für die Verbindung über Klagenfnrt-Nenmarktl-Lack-Divaca ausspricht. Meine Herren! Ich werde diese Linien weder kritisiren, noch loben, nicht sagen, welche nach meiner Ansicht besser oder weniger gut ist, weil ich, aufrichtig gestanden, vom Standpunkte eines Vertreters von Krain an dieser Stelle mich nicht für berechtigt halte, einem Landestheile irgendeine Bahnverbindung zu missgönnen, oder bevorzugterweise zu gönnen; was aber im Interesse des Landes Krain geschehen muss, das habe ich bereits betont und das liegt betritt, dass wir die Bestrebungen der anderen Länder, welche eine zweite Verbindung mit Triest verlangen, unterstützen. In dieser Beziehung erlaube ich mir darauf aufmerksam zu machen, dass erst vor ein paar Tagen im böhmischen Landtage bedeutungsvolle Beschlüsse gefasst wurden, die schwerer wiegen, als alles andere und deshalb erscheint es wünschenswert und zweckmäßig, dass wir diesen Beschlüssen uns accommodiren, was aber nur dann geschehen kann, wenn wir hier nicht eine einseitige Beschlussfassung bewerkstelligen. Die Einseitigkeit würde, glaube ich, der Sache nichts nützen, andererseits aber glaube ich, meine Herren, dass für den Fall, als die Entscheidung von den maßgebenden Factoren seinerzeit dahin gefällt würde, dass die Verbindung von Klagen-surt über Jauerbnrg und die Wochein diejenige sei, welche den Staatsintercssen am besten entspricht, in dem Momente, wo die Durchführung dieser Linie, beziehungsweise das Aufgeben der Loibllinie zur Wahrscheinlichkeit wird, uns die schwerwiegende Pflicht erwachsen wird, im Sinne der früheren Beschlüsse um so nachdrücklicher für eine sofortige Eisenbahnverbindung zwischen Neu- 362 XIV. seja dne 8. februvarija 1896. — XIV. Sitzung mit 8. Februar 1896. marftl und einem geeigneten Punkte der Rudolfsbahn zwischen Laibach und Tarvis zu wirken. Ju dieser Beziehung haben wir schon bestimmte Beschlüsse gefasst, die bisher nicht hinfällig geworden sind; wir dürfen die Bewohner von Neumarktl, deren Strebsamkeit jeder von uns anerkennt und deren Industrie jeder von uns gehoben und gefördert sehen wünscht, nicht dadurch ent-muthigen, dass diese industriereiche Bevölkerung glauben könnte, wir hätten auf diese unsere Pflicht vergessen. Deshalb, meine Herren, möchte ich bitten, halten wir bezüglich der zweiten Verbindung mit Trieft fest au den Beschlüssen, die der frühere Landtag diesbezüglich gefasst hat und die in keiner Weise, sei es der Linie Lack-Divaea, sei es der Linie über die Wochein präju-dieiren, und seien wir uns bewusst jener Pflichten, die wir in der Richtung haben, dass eine Eisenbahnverbindung mit Neumarktl geschaffen werde. Ich glaube, meine Herren, dass Sie, wenn Sie diesen kurzen Ausführungen beipflichten, keinen Anstand nehmen werden, der Resolution beizustimmen, welche ich an Stelle der von dem Verwaltungsausschuffe beantragten zur Annahme zu empfehlen mir erlaube und welche lautet: Hoher Landtag wolle beschließen: „Der Landesausschuss wird beauftragt: Die wiederholten Beschlüsse des Landtages in Betreff einer zweiten Verbindung von Triest mit dem Hinterlande — durch Krain zum Anschlüsse au die Rudolfsbahn in Klagenfurt im Auge zu behalten und sich nachdrücklichst für die Durchführung dieses Projeetes und insbesondere auch für eine Eisenbahnverbindung zwischen Neumarktl und einem geeigneten Punkte der Rudolfsbahn zwischen Laibach und Tarvis sowohl bei der hohen Regierung zu verwenden, als im eigenen Wirkungskreise dafür alles Erforderliche ohne Verzug zu veranlassen." (Odobravanje na desni. — Beifall rechts.) Deželni glavar: Gospodje, ki podpirajo predlog gospoda poslanca ekscelence barona Schwegelja, izvolijo ostati. (Se podpre. — Wird unterstützt.) Predlog je zadostno podprt in je v razgovoru. Želi še kdo besede? Gospod poslanec dr. Tavčar ima besedo. Poslanec (lr. Tavčar: Visoka zbornica! Predložila se je po odseku resolucija, katere obseg je važen in tak, da je vreden, da se v tej visoki zbornici o njej razpravlja in premišlja. Stavil pa je neko novo resolucijo danes tudi prevzvišeni gospod baron Schwege!, resolucijo, katera se v prvem hipu ne da tako natanko presoditi. Stojimo pred težkim položajem. Na jedni strani imamo nasvet upravnega odseka, na drugi srani pa je spregovoril gospod predgovornik besede, ki so vsega premšiljevanja vredne, tembolj, ker vem, da prihajajo iz ust poslanca, ki je popolnoma strokovnjak na polji, katerega se tiče današnja razprava. Ker so pa vsi častiti gospodje poslanci ravno v tem položaji, kakor jaz, je želeti, da se stvar ne reši tako hitro in v par kratkih minutah, temveč jaz bi v očigled nove resolucije, ki prihaja od tako merodajne strani, predlagal, da se razprava o tej točki odloži do prihodnje seje in da se danes končno ne sklepa. Glede resolucije gospoda poslanca ekscelenca barona Schweglja pa predlagam nadalje, da se vsa zadeva še jedenkrat vrne upravnemu odseku, da se bo mogel o njej še jedenkrat in na tak način posvetovati, da se nam ne bo moglo očitati, da smo tako važno zadevo takorekoč čez koleno prelomili in storili sklep, ne vedoč zakaj se gre. Časa je še dovelj, tembolj, ker upravni odsek še ni končal svojih posvetovanj in ima itak še v ponedeljek sejo. Torej ima še dovelj časa, da se še jedenkrat posvetuje o tej prevažni zadevi. Abgeordneter E.reellen; Freiherr v. Schwege!; Ich schließe mich diesem Antrage an. Deželni glavar: Gospod poslanec Globočnik se je še enkrat oglasil k besedi. Poslanec Globočnik: Častita gospoda! Mislim, da predlog, katerega je stavil gospod poslanec dr. Tavčar, ni bil posebno potreben. Visoka zbornica je že v svojih prejšnjih zasedanjih izrekla svoje mnenje, za katero železnico se ona poteza. Leta 1886. v seji z dne 20. januvarija je bil namreč storjen sklep, ki je popolnoma v soglasji z resolucijo, katera se danes ponavlja od strani upravnega odseka, in ravno tisti predlog, ki je prouzročil ta sklep, stavil je gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel. Že takrat je bila visoka zbornica popolnoma tega mnenja, da je proga Trst-Divača-Loka-Kranj-Celovec tista proga, ki je najbolj koristna v interesu države in dežele. Tisti sklep je čisto jasen in odločen in jaz ne vidim, zakaj ga sedaj spremeniti, ko vender nobenega povoda ni za to. Leta 1894. predložile so se visoki zbornici prošnje raznih občin, da bi se ta železniška proga pospeševala in o priliki takratne debate — šlo je namreč za prošnje občin Škofjaloka, Žiri, Poljane, Javorje, Trata in Senožeče — je bila zopet pov-darjana korist te proge za deželo in državo, in tiste prošnje odstopile so se trgovinskemu ministerstvu s toplim priporočilom. Mislim torej, častiti gospodje, če se je visoka zbornica že večkrat in odločno izrekla za to progo, da ne ravnamo nikakoi ne inkonsekventno in nepremišljeno, če ostanemo pri teh starih sklepih. Leta 1893. se je ta stvar zopet obravnavala v tej visoki zbornici, takrat pa se je stvar nekohko ■ zasukala in takrat se je le želelo, da bi se želez-nična proga čez Bohinj nekoliko natančneje preiskavah in da bi to preiskavanje deželni zbor tudi podpiral. To je deželni zbor tudi takrat storil in oc XIV. seja due 8. fehruvarija 1896. takrat naprej so se ta preiskavanja zvršila in so prišla dokonča, in sedaj imamo resultate tistih preiskav pred saboj. Mi vemo, da bi Bohinjska .železnica za 16 milijonov več stala, kakor železnica Trst-Divača-Loka-Kranj-Celovec; mi vemo, da bi Bohinjska železnica ne bila samostojna zveza Trsta s centrom naše države; mi vemo, da bi se morala posluževati dela južne železnice; da bi torej ne bila samostojna in torej ne toliko vredna, kakor državna železnica Trst-Divača-Loka-Kranj-Celovec, ki bi direktno zvezala severne kraje s Trstom. Torej mi smo preudarili te razmere glede predlaganega projekta Bohinjske železnice, in če pridemo sedaj do sklepa, da bi ne bilo tako ugodno, ako se izrečemo za Bohinjsko progo, kakor pa za progo Trst-Divača-Loka-Kranj-Celovec, mislim, da s tem ničesa ne storimo zoper previdnost; Potem prosim pa še glede lokalnih, deželnih razmer pomisliti, koliko ugodnejša bi bila zveza Divača-Loka-Celovec za deželo Kranjsko. Ta proga bi vodila čez kraje, ki imajo mnogo industrije in so precej obljudeni, kakor Tržič, Kranj, Loka, Vipava, Senožeče, Razdrto itd., potem pa poglejte Bohinjsko železnico, po kakih krajih ta vodi, in priznati morate, da je tudi v tem oziru proga Divača-Loka veliko ugodnejša. Z ozirom na vse te razmere bi bilo nepotrebno to stvar odlagati, temveč mislim, da se prav lahko že danes izrečemo za tisto progo, katera se deželi naši in visoki zbornici najbolj primerna zdi. Mi ne bomo proge odločevali, ampak država, in tega tudi nikakor ne pretendiramo, da bi bila odločitev nam izročena, ampak mi samo prosimo in izražamo željo, da bi se država pred vsem na to progo Divača-Loka ozirala, ker se nam ta proga bolj primerna zdi, kakor vsaka druga sedaj pro-jektovana proga. Deželni glavar: Želi se kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, ima gospod poročevalec besedo. Poročevalec Lenarčič: Gospoda moja! Zadeva, o kateri se tukaj razpravlja, se meni zdi jako važna in nikakor hi ne imel rad, ako bi bila visoka zbornica različnega mnenja, kajti le potem je upati, da bomo imeli uspeh do sklepa, ako se v tem pogledu zjedinimo (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „ 1 ako je!“) Jaz kot poročevalec za svojo osebo v tako važni zadevi ne morem vsiljevati svojega mnenja kot mnenje upravnega odseka in vsled tega m se tudi pridružil predlogu gospoda dr. Tavčarja, oa se zadeva še enkrat vzame v upravnemu odseku v pretres. Deželni glavar: Glasovati nam je najprej o predlogu gospoda poslanca dr. Tavčarja, ker je odlagajoč. Gospodje XIV. Sitzung ant 8. Februar 1896. 363 poslanci, ki pritrjujejo predlogu, da se vsa zadeva vrne upravnemu odseku v zopetno posvetovanje, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet, torej se ta stvar vrne upravnemu odseku v zopetno obravnavanje in poročanje. Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje. Poročevalec Lenarčič: Usojam si dalje predlagati, da naj se marg. št. 136. in 137. vzameti na znanje. (Obvelja. — Angenommen.) O marg. št. 138. govoril sem že začetkom razprave. Prosim torej sedaj samo, da se tudi ta oddelek letnega poročila in sicer s korekturami, ki sem jih poprej navedel, na znanje vzame. (Obvelja.' — Angenommen.) Končno si bom usojal v imenu upravnega odseka staviti še nek predlog. Ker. je zakon za lokalne železnice že potrjen in pridemo s tem v položaj, da treba misliti na ustanovitev železničnega sveta za deželo Kranjsko, vsled tega predlaga upravni odsek, naj bi se ta zadeva takoj sedaj rešila in sicer na ta način, da se deželnemu odboru da naročilo, da takoj potrebno ukrene, da se sestavi dotični že-leznični svet za deželo Kranjsko. Nasvet se glasi: Visoki deželni zbor naj sklene: „Deželnemu odboru se naroča, naj z vrši potrebno da se ustanovi železniški svet za deželo Kranjsko“. Deželni glavar: Želi še kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, preidemo na glasovanje. Prosim, gospode, ki pritrjujejo temu predlogu, da izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet. Prosim nadaljevati. Poročevalec Lenarčič: Dalje imam še nekaj opomniti. V poslednjem času se vedno bolj pojavljajo želje za zgradbe raznih lokalnih železnic, in ker nam mora na tem ležeče biti, da se take zadeve kakor hitro mogoče rešujejo in ne odlašajo predolgo, zdi se upravnemu odseku primerno, da se deželni odbor pooblašča, da sme on moralično pospeševati taka prizadevanja za zgradbe lokalnih železnic. Usojam si torej v imenu upravnega odseka končno še predlagati: Visoki deželni zbor naj sklene: „Deželni odbor se pooblašča, da se sme o priliki potegovati za zgradbe lokalnih železnic“. Deželni glavar: Želi kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) 364 XIV. seja dne 8. februvarija 1896. — XIV. Sitnutg Mil 8. Februar -1896. Ker ne, prosim glasovati. Gospodje, ki pritrjujejo temu predlogu, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet in s tem je rešena 19. točka dnevnega reda. Ker je danes že prepozno, pride zadnja točka današnjega dnevnega reda, kot prva na dnevni red prihodnje seje, ki bo v ponedeljek 10. t. m. ob 9. uri dopoldne. Na dnevni red pridejo razun tega še sledeče točke: (Glej dnevni red prihodnje seje. — Siehe Tagesordnung der nächsten Sitzung.) Naznanjam še, da je gospod poslanec Loy opravičil odsotnost od današnje seje. Sklepam sejo. Konec seje ob 7. uri 15 minut zvečer. — Schluss der Sitzung mit 7 Jjlljf 15 Minuten Abends. Založil kranjski deželni odbor. — Tisk R. Milič-eve tiskarne.