171Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Je z ik o s lo v n i za p is k i Revija inštituta za slovenski jezik FRana Ramovša zRC sazu 3 0 .1 ( 2 0 2 4 ) Miha Sušnik Dejan Gabrovšek Ivana Matas Ivanković – Goranka Blagus Bartolec Branimir Belaj – Darko Matovac Nikolina Hršak – Ines Carović Mitja Trojar Novica Vujović Jožica Škofic Tjaša Jakop Simon Atelšek – Tanja Fajfar – Mateja Jemec Tomazin – Jera Sitar – Mojca Žagar Karer Tjaša Jakop Alenka Jelovšek Helena Dobrovoljc Halid Bulić Razprave in članki Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini Položaj naslonskega niza v vezniškem stavku v slovenski zloženi povedi Prijedložno-padežni izrazi u koordinaciji u hrvatskome O kognitivnim temeljima distribucije i alternacije prijedloga u i na u hrvatskome jeziku Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa u kajkavskom govoru Jurjevca Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije v slovenskih slovnicah 1768–2017 Zakonski osnov i filološka argumentacija u prilog zaštiti crnogorskih govora Slovenski govori na vzhodnem robu (3) Fonološki opis govora kraja Zibika (SLA T334) Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu (SLA T339) Iz svetovalnic Pobude za terminološke intervencije v Terminološki svetovalnici Ocene in poročila Slovenski istrski lingvistični atlas (SiLA) 1: vremenske razmere, geomorfologija, običaji in institucije, telo in bolezni (2024) Jubileji »Kdor čas svoj prav obrne, se s čednostjo ogrne«: ob življenjskem jubileju dr. Jožice Narat V spomin In memoriam akad. Janez Orešnik (12. december 1935 – 1. april 2024) In memoriam prof. dr. Senahid Halilović (1958–2023) Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) ISSN 0354-0448 ISSN 0354-0448 30.1 (2024) Jezikoslovni zapiski Revija inštituta za slovenski jezik FRana Ramovša zRC sazu hrbet knjige 19 mm Nekaj besedil je bilo pripravljenih z vnašalnim sistemom ZRCola (http://ZRCola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss. Navodila avtorjem Jezikoslovni zapiski so revija Inštituta za slovenski jezik Fra- na Ramovša ZRC SAZU, slovenska znanstvena jezikoslovna revija, ki izhaja dvakrat na leto. Poleg delavcev inštituta so k sodelovanju vabljeni tudi drugi domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov. Uredništvo k pisanju posebej spodbuja mlade raziskovalce in raziskovalke. Največji obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30 vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi obsegala do 5, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del pa do 10 strani. Izvirna besedila je treba oddati uredništvu v programu Word in v pisavi Times New Roman ali 00 ZRCola (velikost 10 pik); ta je priporočena za posebne jezikoslovne znake, dobiti pa jo je mogoče v okvi- ru za stonjskega vnašalnega sistema ZRCola na spletni strani http://ZRCola.zrc-sazu.si. Besedila naj bodo oddana v elek- tronski ob liki po e-pošti, tistim s posebnimi jezikoslovnimi znaki pa naj bo priložena tudi datoteka v obliki PDF. Vsi prispevki imajo na začetku slovenski in angleški izvle- ček s po do 5 vrsticami in do 5 ključnimi besedami. Po vzetek pri razpravah in člankih v obsegu do 15 vrstic je pri slovenskih prispevkih objavljen v angleščini, pri neslovenskih prispevkih pa v slovenščini; oddate ga lahko v jeziku prispevka. Pri na- vajanju objav v literaturi naj se avtorji po možnosti ravnajo po prejšnjih objavah v Jezikoslovnih zapiskih. Prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave praviloma tudi recenzirajo. Pri dvojnem slepem recenziranju sodelujejo tudi zunanji recenzenti. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo. Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravlja- nju revije želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce revije ter vse zainteresirane, da pošiljajo svoje pred- loge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino revije ter z delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v rubriki Odmevi. Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024)Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) ISSN 0354-0448 Urednica Uredniški odbor Prevod izvlečkov in povzetkov v angleščino Naslov uredništva Telefon Izdal Založila Zanju Glavni urednik Prelom Oblikovanje Tisk Naklada Letna naročnina Letna naročnina za študente Cena posamezne številke Cena dvojne številke Naročila sprejema Telefon Alenka Jelovšek Hubert Bergmann, Metka Furlan, Nataša Jakop, Mateja Jemec Tomazin, Karmen Kenda-Jež, Hana Mžourková, Alenka Šivic-Dular, Peter Weiss, Andreja Žele Donald Reindl, DEKS, d. o. o. Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Novi trg 4, SI-1000 Ljubljana, Slovenija +386 1 4706 160 alenka.jelovsek@zrc-sazu.si, isj@zrc-sazu.si http://ojs.zrc-sazu.si/jz ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Založba ZRC Oto Luthar, Kozma Ahačič Aleš Pogačnik Petra Jerič Škrbec Evita Lukež Birografika Bori 200 izvodov 10 € 8 € 7 € 12 € Založba ZRC, p. p. 306, SI-1001 Ljubljana, Slovenija +386 1 4706 464 zalozba@zrc-sazu.si Revija izhaja s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodne zbirke podatkov MLA International Bibliography of Books and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York, ZDA; Bibliographie linguistique / Linguistic bibliography, The Hague, Nizozemska; IBZ, K. G. Saur Verlag, Osnabrück, Nemčija; New Contents Slavistics, Staatsbibliothek zu Berlin, Nemčija. To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5, ki ob priznavanju avtorstva dopušča nekomercialno uporabo, ne dovoljuje pa nobene predelave. Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) P et er D aj n ko , L eh rb uc h de r W in di sc he n Sp ra ch e (1 82 4) Revija inštituta za slovenski jezik FRana Ramovša zRC sazu hrbet knjige 19 mm Nekaj besedil je bilo pripravljenih z vnašalnim sistemom ZRCola (http://ZRCola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss. Navodila avtorjem Jezikoslovni zapiski so revija Inštituta za slovenski jezik Fra- na Ramovša ZRC SAZU, slovenska znanstvena jezikoslovna revija, ki izhaja dvakrat na leto. Poleg delavcev inštituta so k sodelovanju vabljeni tudi drugi domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov. Uredništvo k pisanju posebej spodbuja mlade raziskovalce in raziskovalke. Največji obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30 vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi obsegala do 5, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del pa do 10 strani. Izvirna besedila je treba oddati uredništvu v programu Word in v pisavi Times New Roman ali 00 ZRCola (velikost 10 pik); ta je priporočena za posebne jezikoslovne znake, dobiti pa jo je mogoče v okvi- ru za stonjskega vnašalnega sistema ZRCola na spletni strani http://ZRCola.zrc-sazu.si. Besedila naj bodo oddana v elek- tronski ob liki po e-pošti, tistim s posebnimi jezikoslovnimi znaki pa naj bo priložena tudi datoteka v obliki PDF. Vsi prispevki imajo na začetku slovenski in angleški izvle- ček s po do 5 vrsticami in do 5 ključnimi besedami. Po vzetek pri razpravah in člankih v obsegu do 15 vrstic je pri slovenskih prispevkih objavljen v angleščini, pri neslovenskih prispevkih pa v slovenščini; oddate ga lahko v jeziku prispevka. Pri na- vajanju objav v literaturi naj se avtorji po možnosti ravnajo po prejšnjih objavah v Jezikoslovnih zapiskih. Prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave praviloma tudi recenzirajo. Pri dvojnem slepem recenziranju sodelujejo tudi zunanji recenzenti. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo. Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravlja- nju revije želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce revije ter vse zainteresirane, da pošiljajo svoje pred- loge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino revije ter z delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v rubriki Odmevi. Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024)Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) ISSN 0354-0448 Urednica Uredniški odbor Prevod izvlečkov in povzetkov v angleščino Naslov uredništva Telefon Izdal Založila Zanju Glavni urednik Prelom Oblikovanje Tisk Naklada Letna naročnina Letna naročnina za študente Cena posamezne številke Cena dvojne številke Naročila sprejema Telefon Alenka Jelovšek Hubert Bergmann, Metka Furlan, Nataša Jakop, Mateja Jemec Tomazin, Karmen Kenda-Jež, Hana Mžourková, Alenka Šivic-Dular, Peter Weiss, Andreja Žele Donald Reindl, DEKS, d. o. o. Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Novi trg 4, SI-1000 Ljubljana, Slovenija +386 1 4706 160 alenka.jelovsek@zrc-sazu.si, isj@zrc-sazu.si http://ojs.zrc-sazu.si/jz ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Založba ZRC Oto Luthar, Kozma Ahačič Aleš Pogačnik Petra Jerič Škrbec Evita Lukež Birografika Bori 200 izvodov 10 € 8 € 7 € 12 € Založba ZRC, p. p. 306, SI-1001 Ljubljana, Slovenija +386 1 4706 464 zalozba@zrc-sazu.si Revija izhaja s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodne zbirke podatkov MLA International Bibliography of Books and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York, ZDA; Bibliographie linguistique / Linguistic bibliography, The Hague, Nizozemska; IBZ, K. G. Saur Verlag, Osnabrück, Nemčija; New Contents Slavistics, Staatsbibliothek zu Berlin, Nemčija. To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5, ki ob priznavanju avtorstva dopušča nekomercialno uporabo, ne dovoljuje pa nobene predelave. Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) P et er D aj n ko , L eh rb uc h de r W in di sc he n Sp ra ch e (1 82 4) Revija inštituta za slovenski jezik FRana Ramovša zRC sazu 3Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Kazalo RazpRave in članki Miha Sušnik Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini Dejan Gabrovšek Položaj naslonskega niza v vezniškem stavku v slovenski zloženi povedi Ivana Matas Ivanković – Goranka Blagus Bartolec Prijedložno-padežni izrazi u koordinaciji u hrvatskome Branimir Belaj – Darko Matovac O kognitivnim temeljima distribucije i alternacije prijedloga u i na u hrvatskome jeziku Nikolina Hršak – Ines Carović Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa u kajkavskom govoru Jurjevca Mitja Trojar Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije v slovenskih slovnicah 1768–2017 Novica Vujović Zakonski osnov i filološka argumentacija u prilog zaštiti crnogorskih govora SlovenSKi govori na vzhodnem robu (3) Jožica Škofic Fonološki opis govora kraja Zibika (SLA T334) Tjaša Jakop Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu (SLA T339) iz Svetovalnic Simon Atelšek – Tanja Fajfar – Mateja Jemec Tomazin – Jera Sitar – Mojca Žagar Karer Pobude za terminološke intervencije v Terminološki svetovalnici Ocene in pOROčila Tjaša Jakop Slovenski istrski lingvistični atlas (SiLA) 1: vremenske razmere, geomorfologija, običaji in institucije, telo in bolezni (2024) 7 49 65 85 109 131 153 173 195 219 239 3Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Kazalo RazpRave in članki Miha Sušnik Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini Dejan Gabrovšek Položaj naslonskega niza v vezniškem stavku v slovenski zloženi povedi Ivana Matas Ivanković – Goranka Blagus Bartolec Prijedložno-padežni izrazi u koordinaciji u hrvatskome Branimir Belaj – Darko Matovac O kognitivnim temeljima distribucije i alternacije prijedloga u i na u hrvatskome jeziku Nikolina Hršak – Ines Carović Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa u kajkavskom govoru Jurjevca Mitja Trojar Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije v slovenskih slovnicah 1768–2017 Novica Vujović Zakonski osnov i filološka argumentacija u prilog zaštiti crnogorskih govora SlovenSKi govori na vzhodnem robu (3) Jožica Škofic Fonološki opis govora kraja Zibika (SLA T334) Tjaša Jakop Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu (SLA T339) iz Svetovalnic Simon Atelšek – Tanja Fajfar – Mateja Jemec Tomazin – Jera Sitar – Mojca Žagar Karer Pobude za terminološke intervencije v Terminološki svetovalnici Ocene in pOROčila Tjaša Jakop Slovenski istrski lingvistični atlas (SiLA) 1: vremenske razmere, geomorfologija, običaji in institucije, telo in bolezni (2024) 7 49 65 85 109 131 153 173 195 219 239 4 Kazalo JubileJi Alenka Jelovšek »Kdor čas svoj prav obrne, se s čednostjo ogrne«: ob življenjskem jubileju dr. Jožice Narat v Spomin Helena Dobrovoljc In memoriam akad. Janez Orešnik (12. december 1935 – 1. april 2024) Halid Bulić In memoriam prof. dr. Senahid Halilović (1958–2023) Recenzenti Előd Dudás Metka Furlan Dejan Gabrovšek Januška Gostenčnik Marc L. Greenberg Luka Horjak Mateja Jemec Tomazin Domen Krvina Mojca Kumin Nina Ledinek Andreja Legan Ravnikar Mija Michelizza Vlado Nartnik Irena Stramljič Breznik Jožica Škofic Drago Unuk Andreja Žele 245 251 257 5Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) RazpRave in članki 4 Kazalo JubileJi Alenka Jelovšek »Kdor čas svoj prav obrne, se s čednostjo ogrne«: ob življenjskem jubileju dr. Jožice Narat v Spomin Helena Dobrovoljc In memoriam akad. Janez Orešnik (12. december 1935 – 1. april 2024) Halid Bulić In memoriam prof. dr. Senahid Halilović (1958–2023) Recenzenti Előd Dudás Metka Furlan Dejan Gabrovšek Januška Gostenčnik Marc L. Greenberg Luka Horjak Mateja Jemec Tomazin Domen Krvina Mojca Kumin Nina Ledinek Andreja Legan Ravnikar Mija Michelizza Vlado Nartnik Irena Stramljič Breznik Jožica Škofic Drago Unuk Andreja Žele 245 251 257 5Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) RazpRave in članki 7Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024), 7–47 Miha sušnik Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov sRednjega spola v slovenščini Cobiss: 1.01 https://doi.org/10.3986/Jz.30.1.01 V prispevku je najprej eksplicitno predstavljen teoretični pristop k slovničnemu spolu tako z vidika istodobnega opisa kot razvoja spolskih sistemov, v drugem delu pa so preko t. i. ujemalnih tipov (tj. tipov zvez samostalnika in ujemalnih besed glede na njihove oblikovne in oblikoskladenjske značilnosti) opisane osnove silnice razvoja srednjega spola v sloven- skem jeziku. Čeprav lahko marsikatero rešitev zgolj ponovimo po Oblaku (1888; 1890), Tesnièru (1925b) in Ramovšu (1935; 1952), ostaja nerešenih vprašanj o razvoju srednjega spola v slovenščini kljub večji količini danes dostopnega gradiva še veliko. Ključne besede: slovnični spol, zgodovinska slovnica, slovenska narečja, tipologija, oblikoskladenjski vzorci The Development of Agreement Types of Neuter Nouns in Slovenian This article first lays out an explicit theoretical approach to grammatical gender, separa- tely examining both the synchronic and diachronic perspectives. It then describes so-cal- led agreement types of (original) neuters (i.e., types of noun phrases containing agreeing words with regard to their morphological and morphosyntactic properties), which serve as representations of the main paths of development of the neuter gender in Slovenian. Although the works of Oblak (1888; 1890), Tesnière (1925b), and Ramovš (1935; 1952) have already provided several solutions, many issues regarding the development of the neuter gender in Slovenian still remain unresolved. Keywords: grammatical gender, historical grammar, Slovenian dialects, typology, morphosyntactic patterns 1 uvod Razvoj srednjega spola v slovenščini1 je bil na več mestih (Tesnière 1925b: 162; Priestly 1984b: 357) prepoznan kot zapleten problem, ki bi zaslužil posebno mo- Miha Sušnik  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana – Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta  miha.susnik@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0000-0001-7014-3312 Besedilo je nastalo v okviru raziskovalnega programa P6-0038 Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju, ki ga financira ARIS. 1 Praslovenske oblike zapisujem s tremi naglasnimi znamenji (  za dolga in  za edini kratki naglas), dvanajstimi zložniškimi znaki (i ẹ e ę ə a ǫ o ọ u  , pri čemer ẹ označuje izhodiščni *ě, ọ dolgi izhodiščni *o, o pa kratkega) in 22 nezložniškimi znaki (p b t d ť k g c s z č š ž h m n  r l ľ j v, pri čemer imajo h, j, v, ť, , ľ vrednosti [x], [], [], [], [ń], [ĺ]; temna vrednost l v položaju ne pred samoglasnikom je označena z ł), prim. Logar 1981; Furlan 2013: 100. 8 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini nografsko obdelavo (Smole 2006: 127). Prvi je različne vidike razvoja srednjega spola v slovenščini natančneje obravnaval Oblak (1888; 1890), najbolj podroben, argumentiran in sistematičen prikaz pa je (predvsem pri samostalniški, manj pri pri- devniški in zaimenski morfologiji) kljub osredotočanju na dvojino podal Tesnière (1925b: 134–176), čigar analize ni nadaljevala nobena izmed kasnejših študij, ki so bile omejene na kak narečni govor (Priestly 1984a; 1984b o govoru Sel na Rožu) ali na določeno morfološko kategorijo (Smole 2006 o samostalnikih na ‑o; Dovjak 2011 o samostalnikih na ‑e). Kot Oblak je posamezne vidike te problematike na različnih mestih obravnaval Ramovš (1918–1920; 1935; 1952), celostno, a le pregledno in površinsko pa Stankiewicz (1965; 1986). Ker danes razpolagamo z več narečnega gradiva, novimi morfološkimi opisi posameznih govorov2 ter bolj natančno in ek- splicitno teorijo slovničnega spola (Corbett 1991), je čas pravi, da se nadaljuje delo na novi sintezi razvoja srednjega spola v slovenščini (Smole 2006: 129), ki je potreb- na za preučevanje tudi drugih tematik iz zgodovinske slovnice slovenskega jezika. V prispevku skušam očrtati glavne silnice razvoja srednjega spola, ki so pred- stavljene preko t. i. ujemalnih tipov, ponazorjenih z dvobesedno zvezo pridevnika ali števnika ter samostalnika v imenovalniku. Čeprav je končni cilj raziskovanja, v katero se vključuje pričujoča raziskava, osvetliti razvoj srednjega spola v slo- venščini, je vsebina prispevka namenjena predvsem kot ogrodje za nadaljnje razi- skovanje te problematike v slovenskih narečjih in zgodovinskih virih. Razčlemba na ujemalne tipe bo omogočila obravnavo posameznih podproblemov z jasnim mestom v širši sliki, kar gotovo pomeni tudi postopno izboljševanje te slike. Upo- rabljeno gradivo izhaja v veliki meri iz narečne gradivske zbirke za SLA3 ter dru- gih dialektoloških del, v manjši meri pa neposredno iz historičnih virov in zapisa- nih narečnih besedil. Obravnavo začenjam s predstavitvijo teoretičnih izhodišč z novim izrazjem, ki predstavlja boljši temelj za opisovanje slovničnega spola oz. njegovih oblikoskladenjskih vidikov. Sledi seznam ujemalnih tipov samostalni- kov (izvorno) srednjega spola, prikazanih v poknjiženi obliki in razvrščenih po slovničnih številih. Zaradi preglednosti je vsak tip predstavljen le z bistvenimi 2 Izstopa opis govora Krope (Škofic 2019 kot nadgradnja Škofic 1996), v katerem je dovolj na- tančno predstavljena morfologija in oblikoskladnja, da je mogoče pridobiti jasno sliko o slov- ničnem spolu znotraj tega jezikovnega sistema. V večini primerov obstoječi opisi takega vpog- leda ne omogočajo, sliko lahko tedaj dopolnjujemo le na podlagi gradiva sorodnih sistemov s pomočjo primerjalnojezikoslovnega pristopa. 3 Gradivo iz zbirke za SLA (o ureditvi prim. Benedik 1999) je citirano z imenom kraja, točko in številko vprašanja, pri katerem se gradivo pojavlja, npr. s (Vidra vas, SLA T038 V001). Če točka ni del aktualne mreže in ima staro številko, je navedena ta (npr. Drtija, SLA X199a), sicer je podatek izpuščen. Podatki se vselej nanašajo na zapis v zvezku; le pri zapisih, ki so bili oddani samo na listkih, se nanašajo na le-te. V primeru sklicevanja na listek, ko obstaja zapis v zvezku, je številki vprašanja dodan L (npr. Skrilje, SLA T128 V810bL). Če citirano gradivo ni v vprašalnici za SLA, temveč v opisu krajevnega govora, je namesto številke vprašanja zapisana beseda opis. Pri navajanju večje količine gradiva iz istega zapisa številke vprašanj niso navedene. Različni zapisi za isti kraj so po potrebi označeni z navedbo letnice zapisa ali imena zapisovalca. 9Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) informacijami, tj. približni areal, nekaj ponazarjalnega gradiva ter njegovo raz- merje do ostalih tipov oz. diahrona razlaga, ki tip umešča v skupno razvojno sliko. 2 Teorija slovničnega spola V tem razdelku uvajam teoretični pristop k slovničnemu spolu, ki se v svojem bistvu ujema s konceptom agreement class (ru. согласовательный класс), ki ga je uvedel Zaliznjak (1964) in nadgradil Corbett (1991: 147). Zaradi drugačnega zornega kota se razlikuje izrazje, ki nekoliko drugače zajame relevantne koncepte, na kar je na ustreznih mestih opozorjeno. 2.1 Slovnični spol s sinhronega vidika Slovnični spol je oblikoskladenjska kategorija samostalnika,4 ki določa obliko ujemalnih besed,5 tj. pregibnih besednih vrst, ki se z njim ujemajo (v slovenščini so to pridevniki in pridevniški zaimki, deležniki ter nekateri števniki).6 Čeprav je nosilec te slovnične kategorije samostalnik, je za pojav slovničnega spola bi- stven obstoj različnih oblik ujemalnih besed znotraj iste slovnične kategorije (npr. dbər : dóbra : dóbro v im. ed.), katerih distribucija je odvisna le od posameznega samostalnika, s katerim se beseda ujema.7 Ker gre za imanentno lastnost samos- talnika, je oblika ujemalne besede odvisna od samostalnika v celotnem sklanjatve- nem vzorcu; paradigmo ujemalne besede, ki se ujema z določenim samostalnikom, imenujem (besedni) ujemalni vzorec (npr. lp, lpega, lpemu … za samostalnik stȍł). Če združimo ujemalne vzorce vseh ujemalnih besed za posamezni samos- talnik, dobimo t. i. splošni ujemalni vzorec8 tega samostalnika (npr. tȃ, lp, včji … – tegȁ, lpega, včjega … – temȕ, lpemu, včjemu … za samostalnik stȍł). 4 Za t. i. nesamostalniški spol prim. 2.1.1. 5 Corbett (1991) uporablja izraze agreeing elements oz. items in agreement targets, ki pomenijo isto. 6 Tukaj zanemarjam glagol, ki v indoevropskih jezikih praviloma ne izraža spola (deležnike ra- zumem kot imensko besedno vrsto glagolskega izvora), čeprav se to lahko v njih pojavlja kot inovacija, prim. nar. sln. 1. os. dv. sva šlȁ (m. sp.) : sve šlȅ (ž. sp.). S povedkovnikom kot netra- dicionalno besedno vrsto ne operiram. 7 Tak pogled na slovnični spol v slovenistki ni neznan, prim. »Spol je značilnost samostalniških besed sploh [...] Sploh bi bilo treba spol tudi definirati: verjetno kot imanentno lastnost samos- talniških besed, razodevajočo se v prilastkovnem […] in povedkovnem […] delu besedne zveze oz. stavka« (Toporišič 1981: 80, kar se ne odraža v Toporišič 1976: 202, 211–212; 2000: 266, 276–277), »spol samostalnika določa ujemanje s pridevniki« (Priestly 1984b: 338 o primeru rož. wəséw nów létə, Slovenji Plajberk). 8 Corbett (1991) izraz agreement pattern uporablja splošneje pri opisovanju ujemanja v različnih jezikih, bolj specifičen pomen pa ima izraz consistent agreement pattern (Corbett 1991: pred- vsem 176–184), kjer se consistent nanaša na dejstvo, da iz nabora ujemalnih skupin izključuje tiste, kjer maloštevilni samostalniki kažejo izjemne primere ujemanja. Ti so navadno povezani z obliko samostalnika, v slovenščini npr. lpo ok : mn. lpe očȋ, vélik kȋno : mn. velíka kȋna, dȏłg separȃt : mn. dółga separȃta (prim. Toporišič 2000: 301), ali pa gre za primere z neustaljenim ujemanjem, ki je navadno posledica nasprotovanja med oblikovnim in pomenskim ali pragma- tičnim vidikom, npr. novi NUK : nova NUK (Narodna in univerzitetna knjižnica). 10 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini Samostalniki z enakim9 splošnim ujemalnim vzorcem tvorijo t. i. ujemalne sku- pine (= agreement class), pripadnost posamezni ujemalni skupini pa ustreza slov- nični kategoriji spola.10 Prim.: ujemalni vzorec pridevnika lp ujemalna skupina lp, lpega, lpemu, lp ... stȍł, pȓt, stəbr ... lpa, lpe, lpi, lpo ... góra, besda, ríba ... lpo, lpega, lpemu, lpo ... msto, snce, drev ... Iz zgornjih primerov je razvidno, da se pri ujemalnih besedah lahko pojavlja sinkretizem,11 npr. rod. ed. lpega mostȗ (m. sp.) = lpega msta (s. sp.). Z vidika splošnih ujemalnih vzorcev je mogoče razlikovati med naslednjimi tipi sinkre- tizma: splošni medvzorčni sinkretizem, kjer v isti oblikoskladenjski kategoriji (npr. v orod. mn.) vse ujemalne besede izkazujejo sinkretizem z obliko iz drugega splošnega ujemalnega vzorca, npr. orod. mn. trmi lpimi besdami (ž. sp.) = trmi lpimi msti (s. sp.); besedni medvzorčni sinkretizem, kjer v isti oblikoskladenj- ski kategoriji (npr. v im. mn.) zgolj posamezna ujemalna beseda izkazuje sinkreti- zem z obliko iz drugega splošnega ujemalnega vzorca, npr. im. mn. trȋ lpe besde (ž. sp.) ≠ trȋ lpa msta (s. sp.); splošni znotrajvzorčni sinkretizem, kjer znotraj istega splošnega ujemalnega vzorca (npr. za s. sp.) vse ujemalne besede izkazujejo sinkretizem oblik za dve različni oblikoskladenjski kategoriji, npr. im. ed. t stáro msto = tož. ed. t stáro msto; besedni znotrajvzorčni sinkretizem, kjer znotraj istega splošnega ujemalnega vzorca (npr. za ž. sp.) zgolj posamezna ujemalna be- seda izkazuje sinkretizem oblik za dve različni oblikoskladenjski kategoriji, npr. im. dv. t stári žéni ≠ im. mn. t stáre žéne. 9 Pri enačenju ujemalnih vzorcev se pojavi vprašanje, kako obravnavati nepopolne ujemalne vzorce (pri Corbettu (1991: 175) defective nouns), npr. singularia in pluralia tantum. V knjižnem sistemu so dolge hlače lahko samo ženskega, velika vrata samo srednjega spola, v narečjih s tipom velíke msta (prim. 3.3.1) pa se pojavi dilema, saj je razlika med ženskim in srednjim splošnim ujemal- nim vzorcem omejena na ednino. Zaliznjak (1964) je samomnožinske samostalnike v ruščini, ki pozna sovpad ujemalnih vzorcev za vse tri spole v množini (splošni medvzorčni sinkretizem, gl. spodaj), obravnaval kot posebno ujemalno skupino. Corbett (1991: 175) njegovo rešitev zavrača in predlaga neoznačenost za spol (v slovenščini to zaradi ohranjenosti posebnih oblik za im. mn. m. sp. ne pride v poštev), arbitrarno določitev spola ali določitev spola na podlagi morfologije samostalnika. Ta problem bi bilo v slovenščini mogoče reševati še s hierarhično ureditvijo slov- ničnih spolov z osnovno delitvijo moški : nemoški slovnični spol. V jeziku obstajajo tudi še bolj defektivne besede, pri katerih se pojavlja isti problem, npr. na vse kriplje (Toporišič 2000: 301). Slovnični spol torej s sinhronega vidika ni vedno enoznačno določljiv. 10 Razlikovanje med spoli in podspoli za nadaljnjo razpravo ni bistveno in je zato zanemarjeno. O podspolih v tem kontekstu piše Corbett (1991: 161–168). 11 Čeprav nekateri jezikoslovci zagovarjajo rabo izraza sinkretizem le za tiste primere enakozvočja znotraj oblikotvorja, ki niso posledica fonetičnih dejavnikov, izraz tukaj rabim v skladu s pome- nom ob njegovi uvedbi, tj. za vse primere enakozvočja znotraj oblikotvornih vzorcev ne glede na izvor (prim. Baerman idr. 2005: 3–7). Samo tako je namreč izraz lahko rabljen opisno. 11Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 2.1.1 Dva, trije ali štirje spoli? V prejšnjem razdelku je bilo rečeno, da je slovnični spol imanentna kategorija samostalnika, ki določa obliko ujemalnih besed v celotni paradigmi. Nekatere pri- mere, ki bi po zgoraj predstavljenem pristopu predstavljali splošni medvzorčni sinkretizem, bi bilo mogoče obravnavati tudi kot menjavo spola v delu paradigme. Posebej privlačen je ta pristop v primeru sistemov, ki jih ponazarja stanje v govoru Krope:12 im. ed. tːpu cːgu tóːpla zːma tːpu lːt im. mn. tóːplə cːglə tóːple zːme tóːple lːta S pristopom iz 2.1 bi prišli do zaključka, da imamo v tem govoru tri splošne uje- malne vzorce in zato tri spole, čeprav tretji spol nima v nobeni kategoriji samo njemu lastnih oblik ujemalnih besed. V narečjeslovni literaturi je verjetno zaradi tega dejstva velikokrat govor o moškem spolu v ed. in ženskem spolu v mn. (npr. Smole 2006: 127; Jakop 2019: 256; Škofic 2019: 123). Corbett (1991: 151) v takih primerih razlikuje med spolom samostalnika (controller gender) in spolom ujemalnih besed (target gender), kar pa ni neproblematično.13 Spol zato razumem izključno kot imanentno kategorijo samostalnika, ki se znotraj paradigem sistema- tično ne spreminja,14 ujemanje oblik v sistemih, kot je kroparski, pa razumem kot sinkretizem.15 Prvotne oblike za im. – tož. s. sp. se v kroparskem govoru ne ohranjajo samo kot prislovi, temveč tudi kot pridevniki oz. deležniki v povedkovem določilu, in sicer (a) v stavkih brez (imenovalniškega) osebka, npr. Temnː  ʀàːtal (Škofic 2019: 232), in (b) kadar je v osebku eden izmed samostalniških zaimkov tː, tːle, tːst, ˈse, ˈko ‘káj’, npr. Madːna,  tːle močnː (Škofic 2019: 137, 176, 179, 232); gre torej za posebno obliko ujemalnih besed, kadar gre za nesamostalniški 12 Gradivo na podlagi Škofic 2019. Podoben sistem pozna romunščina, katere spolski sistem je bil predmet številnih razprav, prim. Corbett 1991: 150–152 z literaturo. 13 Na prvi pogled elegantna rešitev nas pri podrobnostih pusti na cedilu: s spolom ujemalnih besed Corbett označuje nabor različnih oblik znotraj posamezne oblikoskladenjske kategorije (npr. dbər : dóbra : dóbro v im. ed. kot m., ž. in s. sp.), pri primerih medvzorčnega sinkretizma pa pride do zapletov: katerega spola ujemalne besede bi bile oblike v primerih rod. ed. dóbrega : dóbre, im. dv. dóbra : dóbri, daj. mn. dóbrim? Prim. tudi Corbettovo (1991: 157) analizo ujemalnih vzorcev knjižne slovenščine v imenovalniku, kjer edninske in množinske oblike po- imenuje s tremi spoli, poimenovanju dvojinskih s sinkretizmom med ž. in s. sp. pa se izogne. Če se problema lotimo s pomočjo paradigmatskega vidika, stopimo na isto pot, ki je privedla do nastanka koncepta agreement class. 14 Možne so seveda posamezne izjeme, prim. op. 8. 15 Ker sta za kroparski govor značilna ujemalna tipa vélik msto in velíke msta (prim. 3.1.1, 3.3.1), se pojavi v op. 9 predstavljeni problem določanja spola, in sicer tako pri samomnožin- skih samostalnikih med ženskim in srednjim spolom kot pri samoedninskih samostalnikih med moškim in srednjim spolom. 12 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini (imenovalniški) osebek, ki je lahko ničti. Čeprav so te oblike omejene na im. ed., spadajo k morfologiji pridevnikov in deležnikov16 in predstavljajo poseben, četrti ujemalni vzorec (prim. poknj. večr je tpəł (večri so tópli) : júha je tópla (júhe so tóple) : lto je tpəł (lta so tóple) : vsȅ je tóplo), ki bi ga lahko označili za četrti, nesamostalniški spol.17 Podobno stanje (vsaj v stavkih brez osebka) najdemo tudi v drugih govorih, v katerih je prišlo do izenačenja srednjega ujemalnega vzorca z moškim v ednini (tip vélik msto, prim. 3.1.1), npr. rož. líətəšən lat į bȋ sȗx : sx į bò (Sele na Rožu, Isačenko 1939: 92; prim. Priestly 1984a: 44–45). Posebej dosledne primere ohranjanja srednjespolske končnice v takih primerih za zgor- njegorenjske govore navaja Čop (1983: 36), npr. zgre je s snọ (Obrne), otrk je bọ pa líkọ (Zagorice [Bled]). Tudi v južnoziljskih govorih, kjer imajo ujemalne besede ob samostalnikih srednjega spola kot v Kropi izvorno moško obliko, npr. lːp sːnca (Lipalja vas, Kenda-Jež idr. 2016: 73), mlíəka e fríš (Ukve, SLA T005 V813), sùːx sːno (Ovčja vas, Kenda-Jež 2005a: 102), čísu mlíəka (Rateče, Čop 1983: 36, 127), stàr tramôvja (Rateče, Škofic – Klinar 2015: 7), nastopajo v primerih z nesamostalniškim osebkom posebne oblike na ‑o:18 taščːwo ‘tiščalo’, aƀwáːčno, γarːwo, mːkro (Ukve, Logar 1971: 122), tíːxo, tóːpwo, zuǥáːno ‘zlagano’, đa je to ˈwən šˈwo, peˈro je mùərwo ˈtək ˈjətẹ, níː ƀˈwo ˈnəč (Ovčja vas, Kenda-Jež 2005a: 97; 2005b: 134, 151, 164). Posebne oblike je kljub ohranjenemu srednjemu ujemalnemu vzorcu prepoznati v tolm. tu ẹ plȉtwu, wablȃčnu : na lȋpa sdla, lȋpγa sdla, na lȋpmu sdlu (Šebrelje, SLA T165 V536, V569, V783).19 O podobnih pojavih v drugih jezikih prim. Corbett 1991: 214–216. 2.1.2 Ali je oblika samostalnika povedna za njegov spol? Večina raziskovalcev slovničnega spola se strinja, da je za določanje slovničnega spola odločilna oblika ujemalnih besed in ne oblika samostalnika, prim. Corbett 16 Večina raziskovalcev te oblike razume kot povedkovnike (Toporišič 1981: 81; Priestly 1984a: 44; Kenda-Jež 2005a: 97; Škofic 2019: 137). 17 Idejo o četrtem, nesamostalniškem spolu ob treh samostalniških je podal Toporišič (1981: 81), ki ga drugje imenuje neosebkov srednji spol (Toporišič 1976: 202; 2000: 266). V mislih je imel sicer knjižni sistem, kjer je ujemalni vzorec v teh primerih načeloma enak tistemu samostalni- kov srednjega spola. Raziskati pa bi bilo treba, ali razlike tipa gŕdo : grd v nekaterih sodobnih sistemih odražajo to delitev, npr. msto je gŕdo : t je grd, lagáti je grd. Pri tem je treba upo- števati enakozvočje med samostalniškimi in pridevniškimi zaimki, prim. Priestly 1984a: 45–46. 18 Pravilni odraz *‑o (in *‑ǫ) v teh govorih je ‑a (Ramovš 1935: 10), prim. čːwa ‘čelo’, šíːwa, ːkna, karíːta, tož. kːža, pađ kùːəža, síːəčama, síːəčaja (Ukve, Logar 1971: 122), máːswa, tož. móːka, zíːma (Ovčja vas, Kenda-Jež 2005a: 97). Izglasni ‑o je pravilni odraz nekdaj naglašenega *‑ po naglasnem umiku, prim. sam. nːƀo, črːwo, kːo, sːno, méːso, ːko, prid. súːxo, lːpo, tíːxo (Ukve, ibid.), tíːxo (Ovčja vas, ibid.). Končnica ‑o se je očitno posplošila s prid. in del. a. p. c na vse prid. in del. znotraj t. i. nesamostalniškega ujemalnega vzorca, prim. ƀəsːko, mːkro (Ukve, ibid.), đóːƀro, tóːpwo, zuǥáːno ‘zlagano’ (Ovčja vas, ibid.). 19 Zapisovalec govora (Tine Logar) je že pri zapisu teh oblik nakazal možnost analoškega nastan- ka te končnice na podlagi oblik tipa pȗ, γxərdȗ. 13Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 1991: 146.20 Kljub temu se lahko v jeziku pojavlja tendenčna ali popolna korela- cija med obliko samostalnika in njegovim spolom, kot je razviden iz ujemalnih besed. Za knjižno slovenščino načeloma velja, da imajo samostalniki m. sp. v rod. mn. končnico ‑ov, samostalniki s. sp. pa ničto končnico, a se izjeme pojavljajo na obeh straneh, prim. otrk, knj in nenazadnje slȗg na eni ter dnȍv/dnv na dru- gi strani. Nasprotno so kljub obstoju tudi moških ā-osnov (npr. sluga, vodja) ter moških o-osnov na ‑o (npr. kȋno) ojevski samostalniki z ničto končnico v im. ed. vselej moškega spola.21 V praslovanščini je še veljalo, da so v im. – tož. o-osnove s končnicami *‑o/e, *‑ě/i, *‑a srednjega spola, tiste s končnicami *‑ъ/ь, *‑a, *‑i oz. *‑y/ę pa moškega spola ter da so i-osnove s končnicama *‑ьmь, *‑ьje v orod. ed. in im. mn. moškega, tiste s končnicama *‑ьjǫ, *‑i pa ženskega spola. Na spol samo- stalnika na podlagi njegove oblike je torej mogoče sklepati, a je treba zanesljivost predpostavljene enačbe predhodno temeljito preveriti znotraj obravnavanega siste- ma. Prepričanje, da gre pri ujemanju po spolu za oblikovno istovetnost samostalni- kov in ujemalnih besed (Toporišič 2000: 266), se pri obravnavi narečnih sistemov izkaže za zavajajoče, kar lepo prikazujejo naslednji narečni primeri: v ednini zilj. lːp sːnca (Lipalja vas, Kenda-Jež idr. 2016: 73), cerklj. weˈliku ˈmiːsta (Cerkno, SLA T166 V814), rož. dbr mlíqò (Sveče, SLA T016 V727), zgsav. ˈmičkənə ˈvaːtrak (= mȋčkəno otrȍk, spodnja Zadrečka dolina, Weiss 2013: 199), jpoh. ˈjiẹn ˈuọtrọk me je ˈta:k ˈjiẹzlọ22 (Oplotnica, Zorko 1998: 144); v dvojini obir. mó:wznɛ qrá:w (Obirsko, Karničar 1990: 64), nad. dƀȋa ókna (= dv kna, Livek, SLA T076 V145), ter. dȃ velíke kna (Viškorša, SLA T062 V145); v množini rož. lče mȋəstə (Čahorče, SLA T018 V810b), selš. sxȉ korȉta (Ramovš 1935: 112), gor. velːke mːsta (Kropa, Škofic 2019: 123). 2.2 Razvoj spolskih sistemov V jezikovnem razvoju lahko pride do sprememb v razmerju med samostalniki in njihovimi splošnimi ujemalni vzorci na več načinov. Prvič, posamezni samostal- nik lahko zamenja splošni ujemalni vzorec oz. preide v drugo ujemalno skupino, 20 Tudi pri raziskovalcih, ki se vendarle opirajo na obliko samostalnika, se pogosto pojavlja bolj ali manj eksplicitna trditev, da oblika samostalnika ni vedno zanesljiva za določanje slovničnega spola, prim. Smole 2006: 129; Jakop 2008: 58, 61–62; Legan Ravnikar 2019: 267; Marvin 2019: 151–152. 21 V nekaterih narečnih govorih ne drži niti to, prim. slȃbọ vrmn, rod. vrmna (Črešnjevci, SLA T368 V539). 22 Zdi se, da obliki ˈjiẹn in ˈjiẹzlọ v tem primeru kažeta na dva različna ujemalna vzorca znotraj iste sintagme, kar je opaziti tudi v nekaterih drugih zabeleženih primerih (ta tip bi lahko poimenova- li »hibridni« ujemalni tip), npr. vdol. velka mȇsta sa se pudrle (Mokronog, SLA T267 V813) ter pri Trubarju taku ga ta nega vſta bodo ſama ſodile (TT 1557: q1a). Za navedena primera to ne drži nujno, saj bi lahko šlo tudi za besedni medvzorčni sinkretizem. Ker je zaradi načina zbiranja narečnega gradiva takih primerov mnogo premalo, puščam ta pojav pri obravnavi ujemalnih tipov ob strani. 14 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini npr. psl. *lpъ ptь (m. sp.) → sln. lpa pt (ž. sp.). V tem primeru se ne spremi- njajo ujemalni vzorci sami, temveč samostalnik, saj spremeni svojo imanentno ka- tegorijo slovničnega spola, s čimer se spremeni sestav ujemalnih skupin, tj. nabor samostalnikov, ki si delijo posamezni splošni ujemalni vzorec. Gre za menjavo spola nekega samostalnika.23 Pri tej spremembi pride pogosto tudi do prestruk- turiranja oz. spremembe sklanjatvenega vzorca samostalnika, prim. praslovanski moški ijevski samostalnik *ptь, ki ima v slovenščini prilagojeni obliki orod. ed. potj, im. mn. potȋ za psl. *pǫtьmь, *pǫtьje. Drugič, spremeni se lahko oblika ujemalnih besed, medtem ko število uje- malnih skupin in nabor samostalnikov v posamezni skupini in torej tudi slovnični spol ostajajo nespremenjeni. V narečnem govoru Krope se je npr. oblika ujemalnih besed ob samostalnikih srednjega spola v ednini izenačila z moškimi, prim. tːpu sːnce, véːlək mːst (Škofic 2019: 133). A v tem primeru ne moremo govoriti o menjavi spola samostalnikov, kot je definirana zgoraj, ker se ujemalni vzorec teh samostalnikov v množini razlikuje od moškega, prim. tʀː velːke mːsta proti mèːxnə stóːl (ibid.); tovrstno spremembo lahko imenujemo sprememba v uje- malnem vzorcu, saj je do spremembe dejansko prišlo v morfologiji ujemalnih besed, samostalniki pa še vedno tvorijo posebno ujemalno skupino, tj. *toplȍ (s. sp.) → *tȍp (s. sp.), zato tːpu sːnce. Čeprav vsaka fonetična ali analoška spre- memba v morfologiji ujemalnih besed pomeni spremembo ujemalnega vzorca, so pri razvoju spolskega sistema bistvene spremembe, ki povzročijo spremembo raz- merij med samostalniki ter različnimi oblikami ujemalnih besed, npr. medvzorčni sinkretizem.24 Primer nastanka medvzorčnega sinkretizma zaradi fonetične spre- membe je števnik pide. *dó‑ ‘dva’, prim. im. *dóh₁ (s. sp.) ≠ *déh₂ih₁ (ž. sp.) > *duo ≠ *dua > psl. *dvě (s. sp.) = *dvě (ž. sp.) zaradi fonetičnega sovpada izhodiščnih *o in *a (prim. Tesnière 1925b: 134; Olander 2015: 194–199 z lite- raturo). Primer nastanka medvzorčnega sinkretizma zaradi analoške spremembe je števnik pide. *trí‑ ‘trije’, prim. im. *tríh₂ (s. sp.) ≠ *trées25 (ž. sp.) > psl. *trȋ (s. sp.) = *trȋ (ž. sp.) zaradi analoškega preoblikovanja ženske oblike na podlagi tož. mn. psl. *trȋ < pide. *tríns (Olander 2015: 224–226) ter bodisi fonetičnega 23 V primerjavi z izrazom sprememba spola izbrani izraz menjava spola jasneje poimenuje, da samostalnik pri tej spremembi zamenja ujemalno skupino in s tem spol. 24 Uvajanje novih razlikovanj, ki bi število ujemalnih skupin povečalo, je redko. Tak primer je razširitev znotrajvzorčnega sinkretizma med rod. in tož. ed. k samostalnikom srednjega spola, ki pomenijo živo, npr. tẹˈlėːta smə ˈkupl (Weiss 2013: 199; prim. še Dovjak 2012: 319–320). 25 Čeprav je v prajeziku verjetno obstajala posebna ženska oblika *tis(o)res < *tri‑s(o)r‑es, na katero kažejo stind. tisrás (Emmerick 1991b: 166–167), avest. tišrō (Emmerick 1991b: 166; 1991a: 293–294), stir. teüir, téoir in morda gal. tidres (Greene 1991: 507, 539), je v slovanščini kot v baltščini tudi v ženskem spolu treba računati z osnovo *trí‑, prim. lit. im. ž. sp. trỹs, tož. trìs, psl. im. – tož. *trȋ. 15Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) prehoda pide. *tríh₂ > *trȋ26 ali izenačenja srednjespolske oblike z žensko po ana- logiji na števnik *dvě.27 Menjava spola in sprememba v ujemalnem vzorcu torej prizadeneta različne besedne vrste: prva pomeni menjavo splošnega ujemalnega vzorca določenega samostalnika oz. njegov prehod v drugo ujemalno skupino (npr. pt m. sp. → pt ž. sp.), druga pa spremembo v morfologiji ujemalnih besed (npr. velíko s. sp. → vélik s. sp.). Obe spremembi pa lahko povzročita sovpad spolov, kjer bodisi vsi samostalniki postopoma zamenjajo ujemalno skupino ali pa spremembe v ujemal- nih vzorcih privedejo do popolnega izenačenja dveh splošnih ujemalnih vzorcev. V primeru sovpada spolov je zato potrebna previdnost, saj je neustrezno govoriti o menjavi spola samostalnika, katerega prvotni spol je sovpadel z drugim spo- lom zaradi spremembe v ujemalnem vzorcu. Lahko se npr. zgodi, da je nekdanji samostalnik srednjega spola po sovpadu spolov v novem sistemu (kjer srednji spol ne obstaja več) enakega spola kot nekdanji samostalniki moškega spola, a če je sovpad spolov posledica izenačevanja ujemalnih vzorcev (tudi če gre za t. i. uje- malno maskulinizacijo, prim. 3.1.1), ne moremo govoriti o menjavi spola tega samostalnika oz. njegovem prehodu v moški spol, saj ni nikdar v času obstoja različnih ujemalnih skupin prešel iz srednje v moško ujemalno skupino. 2.3 Primer analize sprememb v zvezi s slovničnim spolom Tolminski govori poznajo akanje izglasnega *‑o, npr. kȗla (< *klo) ‘kolo’, lȋtwa (< *dltvo) ‘dleto’, sdla (Šebrelje), čla (Most na Soči).28 Da na podlagi takih samostalniških oblik ne moremo delati nobenih zaključkov o njihovem spolu, lepo kaže primerjava med oblikami ȁdna čla, ȁdn čl, ȁdni čl (Most na Soči), z debila lȋtwa ter lȋpa sdla, lȋpγa sdla, na lȋpmu sdlu (Šebrelje). Tudi v drugih sklonih oblika samostalnika ni nujno povedna za spol; kombinacij, kot je (*)*lȋpγa čl, ne smemo kar implicitno in vnaprej izključiti kot možnost, prim. knj. vlikega vdje. Ker pa iz zabeleženega gradiva vendarle vidimo zgolj ženski ujemalni vzo- 26 Pri izhodišču pide. *tríh₂ je zaradi laringala pričakovan prvotni pbsl. akut. Psl. stari cirkumfleks, ki se pojavlja v psl. *trȋ, lahko odraža pbsl. recesivni cirkumfleks ali recesivni akut po Meilleto- vem zakonu (tj. prehod recesivno naglašenega akutiranega zložnika v psl. starocirkumflektira- nega, npr. tož. ed. psl. *gȏlvǫ proti lit. gálvą), pričakovan odraz izhodiščnega *tríh₂ pa bi bil psl. *tr z dominantnim akutom kot v končnici za im. mn. o-osnov s. sp. psl. *‑ < *‑eh₂. Rasmussen (2007; prim. tudi Villanueva Svensson 2011) predpostavlja že baltoslovansko metatonijo akuta v cirkumfleks v enozložnicah, pri čemer navaja tudi slovanske primere z odrazi psl. starega cirkumfleksa – metatonija mora tedaj povzročiti tudi recesivnost naglasa, saj bi sicer pričako- vali naglas tipa novega akuta. Če je vsaj za slovanščino mogoče nastaviti regularni razvoj pbsl. dominantnega akuta v recesivni akut (ali cirkumfleks) v enozložnicah, kar se (po Meilletovem zakonu) odraža kot psl. stari cirkumfleks, potem psl. *trȋ lahko fonetično odraža pide. *tríh₂. 27 V tem primeru psl. *trȋ (vsaj neposredno) ne odraža pide. *tríh₂, kot se splošno misli, prim. Olander 2015: 226–228; ker te možnosti ni mogoče izključiti, psl. oblike ni mogoče uporabiti kot argument za obstoj pide. oblike *tríh₂. 28 Narečno gradivo iz tega razdelka je citirano pri tipu velȋka čéla (gl. 3.1.2). 16 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini rec ob prestrukturiranih samostalnikih (nekdaj) s. sp., lahko eksplicitno predposta- vimo (in po potrebi kasneje ovržemo), da ajevske oblike samostalnika implicirajo ženski ujemalni vzorec. Tedaj lahko na podlagi dostopnega gradiva zaključimo, da je lȋtwa, mn. lȋtw, v govoru Šebrelja ženskega spola, sdla pa srednjega, saj imata različna splošna ujemalna vzorca. V tem primeru ne govorimo o sovpadu spolov ali spremembi v ujemalnem vzorcu, temveč o menjavi spola samostalnika lȋtwa, saj sprememba ni prizadela ujemalnih vzorcev (še vedno imamo srednji vzorec ‑a, ‑γa, ‑mu in ženski vzorec ‑a, ‑e, ‑i), temveč se je spremenil nabor samostalnikov, ki se ujema po enem oz. drugem vzorcu, in sicer je samostalnik lȋtwa prešel iz srednje v žensko ujemalno skupino, medtem ko je npr. samostalnik sdla ostal v srednji ujemalni skupini. Beseda za kolo se v Šebrelju glasi im. ed. kȗla, rod. kȗle, mest. kȗl, im. mn. kȗla, rod. kȗl, mest. kȗlax. Samostalnik je v ednini prestrukturiran v ā-osnovo (pričakujemo torej ženske oblike ujemalnih besed), to pa ne velja za im. mn., saj oblika kȗla kaže na staro srednjespolsko končnico *‑a. A ker pozna ta govor množinski ujemalni tip velíke msta (gl. 3.3.1), prim. dȁbr lȋta, trdne γnȋzda, debil, wacvrte ȅca, je samostalnik kljub ohranjeni samostalniški obliki na ‑a nedvomno ženskega spola; tudi v tem primeru gre torej za menjavo spola. V Grahovem ob Bači je bil zabeležen primer tȃ mlȋka e γusta. Ker zaimek tȃ ne odraža stare srednjespolske oblike *t, prim. tolm. t líəta ‘to leto’ (Ramovš 1935: 83), bi lahko na podlagi oblike zaimka zaključili, da je mlȋka ženskega spola. A primer mȃla dȁbərγa mlȋka kaže, da bi bil tak zaključek lahko napačen, saj rod. oblika dȁbərγa skupaj z im. obliko γusta kaže na obstoj srednjega splošnega uje- malnega vzorca ter pripadnost samostalnika mlȋka srednji ujemalni skupini; v tem primeru je treba obliko tȃ v prvi sintagmi razumeti kot srednjespolsko.29 Obliko tȃ je tedaj mogoče razložiti z analoško izenačitvijo z žensko obliko tȃ (s čimer nastane medvzorčni sinkretizem v im. ed. med ž. in s. sp.), ki je lahko posledica številnih obstoječih primerov medvzorčnega sinkretizma v im. ed. med ž. in s. sp. zaradi fonetičnega razvoja *‑o > *‑a, npr. γusta (ž. sp.) = γusta (s. sp.) < *gsta ≠ *gsto, in sicer po analogiji γusta (ž. sp.) : γusta (s. sp.) = tȃ (ž. sp.) : X (s. sp.), X = tȃ. Ker pri tej analoški spremembi nabor samostalnikov v posameznih ujemalnih skupinah ostaja isti, tukaj ne moremo govoriti o menjavi spola samo- stalnika mlȋka, temveč o spremembi v ujemalnem vzorcu, in sicer o izenačenju srednjespolske oblike zaimka (nekdaj *tȗ < *t) z žensko obliko tȃ, tj. *t (s. sp.) → tȃ (s. sp.). 29 To velja le, če v navedenih primerih ne gre za soobstoj nove ženske in stare srednje oblike, kar je izpričano tudi drugod (prim. tip velȋka jájca, 3.1.3), a na podlagi razpoložljivega gradiva za ta govor ni ugotovljivo. Zaradi namena predstavitve metodologije je v besedilu podrobneje obravnavana le prva možnost. 17Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 3 ujemalni tipi samostalnikov (izvoRno) sRednjega spola Ujemalne tipe razumem kot panhrone skupke oblikovnih in oblikoskladenjskih značilnosti samostalnika in z njim ujemajočih se besed. Poimenovani so po ob- liki v im., saj so v tem sklonu najbolj razpoznavni. Zapisani so poknjiženo po etimološko-zgodovinskem načelu. Morfologija ujemalnih besed in samostalnikov izven im. in tož. zaradi kompleksnosti problematike ni obravnavana. Nekdanje soglasniške osnove niso obravnavane ločeno od tematskih, ker gradivo kaže, da so v im. – tož. dv. in mn. sovpadle s slednjimi (gl. Tesnière 1925b: 167–168). Iz obravnave so izključeni tudi dvojinski primeri tipa prd dvma bjla gradwa (Malošče [Bekštajn], Tesnière 1925b: 225), kjer se namesto pričakovanega orod. pojavlja oblika za im. – tož. 3.1 Ednina Izhodiščni edninski tip je velíko msto, ki so ga lahko zamenjali tipi vélik msto, vélik jájc, velȋka čéla in velȋka jájca. Različni edninski ujemalni tipi lahko soobsta- jajo v istem govoru, prim. dol. dóbrə senȗ ob sȏnce je atmnȕ (Grosuplje, SLA T240 V813), srsav. ˈkisu mˈlėːk ob deˈbẹːla ˈjaːjca (Ložnica pri Žalcu, Jakop 2019: 256), slgor. ˈvəlka ˈuọkna ob ˈvəlko ˈmiẹsto (Zgornja Velka, SLA T364 V814). 3.1.1 Tipa vélik msto in vélik jájc Razpravo o edninskem tipu je treba začeti pri odpadu izglasnega nenaglašenega *‑o v osrednjih narečnih govorih, npr. lːt (Kropa, Škofic 2019: 123) < psln. *lto (prim. Oblak 1888: 410–411; Ramovš 1918–1920: 158–160; Tesnière 1925b: 157–159; Isačenko 1939: 70–71; Ramovš 1952: 35–36; Stankiewicz 1965: 183; Priestly 1984b; Greenberg 2000: 150; Smole 2006: 127). Če je celotna pot od psln. *‑o do odpada le fonetični razvoj, moramo za osrednje govore zaključiti, da se je razlika med psln. *o in *ǫ v izglasju (in samo tam) ohranila, in sicer kot ozki *‑ọ proti širokemu *‑o (prim. Rigler 1963: 44), saj odraz slednjega v teh govorih ni odpadel, prim. tož. žlːco (Kropa, Škofic 2019: 106) < psln. *žlȉcǫ.30 Da je odpad zgolj rezultat fonetike, ni tako enostavno ugotoviti, ker je izglasni *‑o v obliko- tvorju skoraj popolnoma omejen na eno samo slovnično kategorijo, tj. im. – tož. s. sp. nominalnih besednih vrst, in bi zato lahko bil vsaj delno rezultat morfoloških procesov oz. analogije, npr. nastanek ozkega izglasnega *‑ọ v im. – tož. ed. s. sp. po analogiji na perispomena tipa psln. *blag, kjer je fonetičnega nastanka.31 Da gre res za popolnoma fonetični razvoj od *‑o do ‑, kažejo določene izolirane be- 30 Iz tega so izvzeti koroški govori, kjer tudi *‑ǫ odpade, prim. tož. ed. qṙá < *krȁvǫ, 3. os. mn. dȋa < *dlajǫ; orod. ed. qṙȃu za *krȃvǫ je nejasen (Sele, SLA T024 V331, V750). 31 Prim. Ramovš 1918–1920: 158 in Tesnière 1925b: 158, ki sta operirala le z *‑ȗ → *‑u, kar za nedolenjske govore ne pride v poštev. 18 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini sede32 ter za koroščino odpad *‑ǫ (gl. op. 30), da gre vsaj za delni fonetični razvoj, pa predvsem obrobni areali z odrazom ‑ə in/ali le položajno odpadlim samoglasni- kom, kar izdaja fonetični značaj spremembe (prim. Smole 2006).33 Kljub fonetičnemu razvoju, ki je glasovno končnico za s. sp. izenačil z ničto končnico za m. sp. (tj. apokopa končnice, ki posredno ali neposredno odraža psln. *‑o), se razlika med izvornima oblikama lahko ohranja (tako pri ujemalnih bese- dah kot pri samostalniku) zaradi različnih izhodiščnih in sekundarnih naglasnih in glasovnih opozicij med njima, npr. sȗx ≠ sx < *sȗh ≠ *suh (Sele na Rožu, Isačenko 1939: 92), tóapu ≠ tòpu < *tȍp ≠ *toplȍ (Kneža, Logar 1968a: 408), éːlək ≠ elːk < *velȉk ≠ *velȉko, ˈsok ≠ sóːk < *visȍk ≠ *visokȍ, kúːxọ ≠ kúːxal < *kȕhał ≠ *kȕhalo (Kropa, Škofic 2019: 75, 179, 186, 226, 250). S pomočjo teh lahko v govorih, ki poznajo apokopo *‑o, ločimo med starimi oblikami na *‑o, ki jih je prizadel zgolj fonetični razvoj, ter novimi oblikami, ki so tako ali drugače rezultat analogije po moški obliki. Tako je v teh govorih mogoče zaznati rabo izvorno moških oblik ujemalnih besed s samostalniki srednjega spola, npr. tːpu sːnce (Kropa, Škofic 2019: 133); pričakovana oblika za s. sp. bi bila **tóːplə sːnce < *toplȍ snce (prim. Ramovš 1952: 36). V tem primeru gre za morfološko izenačitev oblik ujemalnih besed v im. – tož. ed., z vidika ujemalnih vzorcev pa za nastanek medvzorčnega sinkretizma, tj. *tːpu (m. sp.) ≠ *tóːplə (s. sp.) → tːpu (m. sp.) = tːpu (s. sp.).34 Taki primeri se pojavljajo tudi v govorih, ki ne poznajo apokope *‑o, prim. zilj. čísu mlíəka (Rateče, Čop 1983: 36; prim. op. 18). To verjetno velja tudi za vse zgornjegorenjske govore, prim. lp žítọ (Srednja vas v Bohinju, SLA T196 V191). Za te govore Čop (1983) navaja številne oblike z ohranjeno končnico, še posebej ob nesamostalniških osebkih (Čop 1983: 36; prim. 2.1.1), kjer se končnica zelo dosledno ohranja, npr. p dí bo ponorwọ (Žirovnica, Moste, ibid.), je že s zarȃšenọ (Bohinj, Bled, Čop 1983: 127), ob tem pa imamo ponekod očitno še ohranjeno staro srednjespolsko obliko tudi ob samostalnikih srednjega spola, prim. korítọ je bíwọ (Mojstrana, ibid.), po drugi strani pa naj bi se tudi ob nesamostalniških osebkih pojavljale brezkončniške oblike (Čop 1983: 36). Čeprav je soobstoj oblik z ohranjeno končnico ter brezkončniških oblik v teh govorih še nerešen in očitno zapleten problem, je jasno, da prav zaradi soobstajanja oblik ne moremo računati s fonetiko, ker fonetični razvoj ne bi ustvaril tovrstnih dvojnic (Tesnière 1925b: 158). Na to namiguje tudi glasovna vrednost končnice, 32 Najbolj jasno in, inu, ino < *ino. Pri vrsti takšnih besed obstaja možnost, da že izhodiščno niso vsebovale *‑o, prim. prek, mim, tam, kam ipd., zaradi njihove izoliranosti pa je treba upoštevati tudi možnost posebnih razvojev ter mednarečnega prevzemanja. 33 Izglasni ‑o se ohranja tudi v osebilu za 1. os. mn. ‑mo z nejasno zgodovino (prim. Olander 2015: 354–355). Lahko bi odražalo *‑mǫ, kar lahko predstavlja izhodiščni *‑mo z nazalizacijo zaradi predhodnega nosnika. 34 Srednji spol je v govoru Krope ohranjen, prim. 2.1.1. 19Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) saj na večini območja ni prišlo do redukcije v ‑ə,35 ki jo vidimo na drugih mejnih območjih pojava. Ta areal bi torej bilo treba izključiti iz območja z apokopo *‑o (prim. karto Smole 2006: 136). Do morfološkega izenačevanja pa prihaja tudi pri samostalnikih, na kar naj- bolj jasno kaže oblika jájc ← *jajcȅ, ki se pojavlja predvsem v govorih gorenjske, dolenjske in rovtarske narečne skupine, saj izglasni *‑e v teh govorih ne odpade. Podobno kaže gradivo tipa vdol. čá, rod. čála, dä, däla (okolica Mokronoga, Ramovš 1952: 36), dn ‘dno’ (Brezovica pri Mirni, SLA T268 V734), saj oblike v im. ne morejo biti posledica zgolj fonetičnega razvoja. Glede na sovpad *‑o in *‑u v zgornjegorenjskih govorih (prim. op. 35) na morfološko preoblikovanje lepo kaže razlika med nekdaj enakozvočnima oblikama ledinskega imena im. Sdu < *sedlȍ in mest. na Sdwọ < *sedlȕ (Javorniški Rovt, Čop 1983: 35). V Srednji vasi v Bohinju, ki torej ne pozna apokope *‑o kot fonetičnega pojava, se ob oblikah rbrọ, stγnọ, kọlnọ, knu, kwádwọ/kwadlọ, želzọ, ápkȯ, vínȯ, dbwȯ, gnzdọ pojavljajo tudi kọln, ší, kwádọ, kọrít, ápk, vín (SLA T196), ki jih je prav tako treba razumeti kot morfološko preoblikovane. Tradicionalno bi bile vse oblike brez srednjespolske končnice označene z izrazom maskulinizacija nevter. A če maskulinizacija pomeni menjavo spola (gl. 2.2),36 potem z vidika ujemalnih skupin v nobenem od zgornjih primerov zgolj na podlagi predstavljenih dejstev še ne moremo govoriti o maskulini- zaciji. Sprememba lːt < psln. *lto je lahko zgolj fonetična, nastala oblika pa sama po sebi ne more biti povedna za slovnični spol, saj je ta zanesljivo določljiv zgolj na podlagi ujemalnih besed. Tudi na podlagi primerov lp žítọ in tːpu sːnce še ne moremo govoriti o menjavi spola, saj je to odvisno od oblik ujemalnih besed tudi v drugih številih. Tukaj gre dejansko za izenačeva- nje oblik enega splošnega ujemalnega vzorca z drugim, »moškim« splošnim ujemalnim vzorcem, saj oblike ujemalnih besed v množini niso enake oblikam za moški spol (prim. 2.2). Ker je izraz maskulinizacija v obstoječi literaturi 35 Čop (1983: 26–37) za *‑o in *‑u navaja enake odraze za posamezne govore, kar nakazuje sovpad obeh glasov, verjetno v *‑u (Rigler 1963: 44), ki se nato niža v smeri proti o in/ali reducira v smeri proti ə. Zožen odraz izkazuje tudi naglašeni *‑ȍ, prim. dol. dnȕ : kȁš < *kȍš (Zagradec, SLA T256 V319, V734), ki seveda ne odpada, prim. gor. dˈnə : čéːl (Kropa, Škofic 2019: 123, 127). 36 Izraz maskulinizacija je razložen kot »prehajanje nevtra v maskulinum« (Ramovš 1935: 16), »zamena srednjega spola z moškim« (Toporišič 1992: 100), »prehod besede v moški slovnični spol« (Snoj 2009: 17) ali »samostalniki srednjega spola postanejo moškega spola« (Bon – Smo- le 2019: 243); raznorodnost pojavov, označenih s tem izrazom, je z razlago »menjava spola oz. prehajanje iz srednjega spola v moškega oz. izenačitev oblik srednjega spola z oblikami moške- ga« predstavila Tjaša Jakop (2008: 57; 2019: 255). Velikokrat je izraz rabljen brez definicije (npr. Ramovš 1952: 36; Priestly 1984b). 20 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini rabljen zelo široko,37 ga je smiselno razumeti večpomensko38 (enako velja za izraz feminizacija): (1) maskulinizacija samostalnika oz. samostalniška masku- linizacija, tj. menjava spola oz. prehod samostalnika iz srednje ujemalne skupine v moško, s čimer samostalnik menja splošni ujemalni vzorec, in (2) maskuliniza- cija ujemalnega vzorca oz. ujemalna maskulinizacija, tj. analoška sprememba v ujemalnem vzorcu, in sicer izenačenje nekega dela srednjega ujemalnega vzorca z moškim, pri čemer je srednja ujemalna skupina ohranjena.39 V primerih tipa obir. wɛsélɛ nówɛ lət (Obirsko (starejše), Priestly 1984b: 357), posav. mȃk je bȃł (Žigon, SLA T303 V813), srsav. vk je pȃdł (Polzela, SLA X259a V813) ne moremo govoriti o maskulinizaciji v nobenem smislu;40 taki primeri jasno kažejo, 37 Maskulinizacija in feminizacija sta v vsakem primeru diahrona procesa, zato teh izrazov ni mo- goče rabiti za opisovanje stanja v posameznem govoru, npr. v morfoloških opisih, temveč sodita k interpretativni diahroni analizi tega stanja. Prim. tudi op. 39. 38 V literaturi se pojavljata dve tipologiji maskulinizacije (in feminizacije). Prva – starejša in manj eksplicitna – se pojavlja pri Ramovšu in Logarju, ki razlikujeta »lingvistični« oz. »formalni« ter »psihološki« vidik maskulinizacije, tj. odražanje spola (a) v obliki samostalnika ali (b) zgolj »v je- zikovnem čutu« oz. kasneje »v zvezi v stavku« (v izrazju pričujočega prispevka to ustreza ujemal- nemu vzorcu), prim. Ramovš 1935: 112, 120; 1952: 36; Logar 1941: 207; prim. tudi Dovjak 2011: 13–14. Ramovševo in Logarjevo izražanje predstavlja nesistematični poskus opisovanja primerov, ki so jima zaradi izhodišča, da oblika samostalnikov sama po sebi kaže slovnični spol, povzročali težave (o neustreznosti tega pristopa gl. 2.1.2). Bolj načelna je tipologija Stankiewicza (1965: 183–184), ki jo prevzame Priestly (1984b: 357–358): razlikujeta med besedno maskulinizacijo (polj. maskulinizacja leksykalna), kjer zgolj nekatere besede spremenijo spol, a je srednji spol v slovničnem sistemu ohranjen, in slovnično maskulinizacijo (polj. maskulinizacja gramatyczna), kjer je srednji spol v celoti odpravljen. Izraza sta prekrivna z zgoraj predstavljenima konceptoma menjava spola in sovpad spolov, umanjka pa ustreznik za spremembo v ujemalnem vzorcu ter uvid, da lahko sovpad spolov povzročita tako menjava spola kot sprememba v ujemalnem vzorcu. 39 Kot ujemalno maskulinizacijo ali feminizacijo je mogoče označiti le tiste analoške spremembe, kjer analogija deluje v smeri zbliževanja ujemalnih vzorcev. Pri sinkretizmu fonetičnega izvora ali pri tistem analoškega izvora, ki ni posledica izenačevanja z obliko iz drugega ujemalnega vzorca, govoriti o maskulinizaciji ali feminizaciji ni smiselno. To je mogoče lepo ponazoriti na primerih iz razdelka 2.2: ker je medvzorčni sinkretizem psl. *dvě (s. sp.) = *dvě (ž. sp.) fonetičnega nastanka (< *duo ≠ *dua), ne bi bilo ustrezno govoriti niti o feminizaciji sre- dnjespolske niti o »nevtrizaciji« ženskospolske oblike, saj je enakozvočje teh oblik slučajna posledica fonetičnega razvoja. Dalje, če je psl. *trȋ (s. sp.) fonetični odraz pide. *tríh₂ in psl. *trȋ (ž. sp.) analoško posplošena oblika za tož., prav tako ne bi bilo ustrezno govoriti o feminizaciji srednjespolske ali o »nevtrizaciji« ženskospolske oblike, saj je njun sovpad slučajna posledica analoškega procesa, ki ni povezan z zbliževanjem ujemalnih vzorcev. Nasprotno pa v primeru, da je psl. *trȋ (s. sp.) analoška, izvorno ženska oblika na podlagi medvzorčnega sinkretizma psl. *dvě (s. sp.) = *dvě (ž. sp.), to spremembo lahko razumemo kot feminizacijo srednjega (besednega) ujemalnega vzorca. 40 Pridevnika wɛsélɛ in nówɛ (Obirsko) kažeta določno končnico za s. sp. na ‑ɛ < psl. *‑oje, ki pri- pada samo srednjemu splošnemu ujemalnemu vzorcu. Pridevnika bȃł (Žigon) in pȃdł (Polzela) ne kažeta prehoda *‑ł > *‑, ki bi bil pričakovan, če bi šlo za prvotno moško obliko, zato verje- tno odražata psln. srednjespolski obliki *blo, *pȁ(d)lo (manj verjetno je, da gre za izravnavo po stranskih sklonih, elkanje ali za dlč. obliko *bli, prim. šȋł ‘šilo’, mn. šȋli, Žigon, SLA T303 V121); samostalnika imata torej še vedno srednji splošni ujemalni vzorec. V vseh primerih je srednji spol samostalnika kljub ničti končnici samostalnika (in ujemalnih besed) ohranjen, priš- lo ni torej niti do samostalniške niti do ujemalne maskulinizacije. 21Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) da maskulinizacije ni mogoče ugotavljati zgolj na podlagi samostalniških oblik lt, ókən, mlk ipd.41 Ujemalni tip, ki izkazuje medvzorčni sinkretizem z ujemalnim vzorcem za moški spol v im. in tož. ed., imenujem tip vélik msto. Tudi v govorih z odpadom izglasnega *‑o (kar bi dalo vélik mst) se ta tip razlikuje od izvornega tipa velíko msto (ki bi postal velík mst). Če je do preoblikovanja dokazljivo prišlo tudi v samostalniški obliki, govorim o tipu vélik jájc (tip **velíko jájc po mojem vede- nju ni izpričan, a prim. op. 21). Tip vélik jájc ima torej ob izvorno moški obliki ujemalnih besed tudi analoško ničto samostalniško končnico. To je posebej jasno pri o-osnovah z izhodiščnim im. ed. na *‑e, npr. gor. jáːc (Kropa, Škofic 2019: 124), posav. jȃc (Sevnica, SLA T304 V501) ← *jajcȅ, saj *‑e v teh govorih ne odpade. Ker sta oba navedena samostalnika srednjega spola, prim. jáːca so se stːkle (Kropa, Škofic 2019: 179), trȋ jȃce (Sevnica, SLA T304 V501),42 ničta končnica verjetno ni prevzeta od samostalnikov m. sp., temveč od samostalnikov s. sp. tipa éːn véːlək mːst, mn. velːke mːsta (Kropa, Škofic 2019: 123, 133), kjer je nastala fonetično iz *‑o. Takšne oblike pa se pojavljajo tudi v sistemih, kjer ni prišlo do apokope *‑o, prim. ter. jáːbuk proti lito (Ter, Ježovnik 2022: 308–309), nist ‘gnezdo’ proti lito (Zavarh, Ježovnik 2022: 308, 311), dol. jác, jábuk proti mlku, snce je otəmnlu (Ribnica, SLA T247 V813), ter v sistemih, kjer oblika samostalnika ne more biti zgolj posledica fonetičnega razvoja, prim. vdol. če,43 orod. s čelam (Mokronog, SLA T267 V006). Te primere je treba pojasniti po ana- logiji na moške o-osnove. Ramovš (1952: 36) in Ježovnik (2022: 308) sta podlago 41 Spol samostalnika (sinhroni vidik) in samostalniško oz. ujemalno maskulinizacijo (diahroni vi- dik) je v teh govorih mogoče ugotavljati le na podlagi ujemalnih besed, in sicer izključno tistih, ki so kljub apokopi *‑o ohranile razliko med prvotno srednjo in moško obliko, nabor takih besed pa je odvisen od fonetičnega in morfološkega razvoja posameznega govora. Izmišljeni primer lp jábuk iz nekega sistema, ki še pozna samostalnike srednjega spola, torej ne dopušča zaključka, da je jábuk moškega spola niti da gre za izvorno moško obliko pridevnika, saj oblika lp lahko odraža *lpo s posplošenim naglasom na prvem zlogu. Če obravnavani govor ne pozna švapanja, bi rabo izvorno moške oblike potrdila zveza c jábuk (in ne cl ali cl, a zgolj če lahko izključimo možnost, da gre za določni obliko *cli) ali pa dbər jábuk (in ne dóbər, če seveda nista kot v nekaterih dolenjskih govorih odraza v nezadnjem zlogu podaljšanega *o in sekundarno naglašenega *o sovpadla, prim. op. 57), a še vedno ne moremo zaključiti, da je sa- mostalnik moškega spola. To je mogoče šele, ko ugotovimo celoten ujemalni vzorec, torej tudi v ostalih sklonih in številih, npr. velík jȃbuka (in ne velíke jȃbuka). V tem primeru je samostalnik moškega spola, in sicer zaradi samostalniške maskulinizacije, saj so samostalniki srednjega spola še ohranjeni. Iz tega primera pa ni mogoče vleči zaključkov o ujemalni maskulinizaciji srednjega ujemalnega vzorca; govor bi jo lahko poznal (c, dbər snce) ali pa ne (cl/cl, dóbər snce). Če pa bi se izkazalo, da ima leksem jábuk množinski tip velíke jȃbuka (in ne velík jȃbuka), ne bi bilo mogoče na podlagi primera lp jábuk govoriti o samostalniški maskuliniza- ciji, saj samostalnik ni moškega, temveč srednjega spola, in je tedaj treba obliki pridevnikov v c jábuk, dbər jábuk razlagati z ujemalno maskulinizacijo. 42 Za govor Krope je značilen množinski tip velíke msta (gl. 3.3.1, prim. tudi 2.1.1), za govor Sevnice pa tip velíke mste (gl. 3.3.2). 43 Če bi bila oblika zgolj posledica apokope, ne bi pričakovali ‑ iz *‑l < *‑lo. 22 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini za analogijo videla v skupnih oblikah v stranskih sklonih, npr. rod. ed. jávora = jábolka (Ježovnik, ibid.). Razlaga se mi zdi manj verjetna, ker so pogoji za to ana- logijo izpolnjeni na zelo širokem območju, ki tipa vélik jájc ne pozna. Verjetnejša razlaga je, da gre za posledico stika v glavnih sklonih. Tako izhodišče lahko pred- stavlja dvojinski tip dvȃ ókna (gl. 3.2.3 in prim. Tesnière 1925b: 156–160), tj. dvȃ velíka ráka : vélik rȁk = dvȃ velíka jájca : X, X = vélik jájc.44 Podporo izhodišču analogije izven ednine lahko predstavlja razlika med leksemoma jájce in snce: samostalnik jájce je preoblikovan na širokem območju, samostalnik snce, ki je rabljen predvsem v ednini, pa nikjer. Teoretično je mogoče, da so te oblike prev- zete iz govorov z apokopo *‑o, a je to razlago težko podpreti z argumenti. Pri tipu vélik msto je analogija dokazljivo prizadela le ujemalne besede;45 te jasno kažejo na izhodiščnono moško obliko, npr. selš. wlk k (Rudno, SLA X170a V145), srsav. ˈkisu mˈlėːk (Ložnica pri Žalcu, Jakop 2019: 256). V govorih z odpadom *‑o gre lahko za posledico tega odpada, ki je pri določenih ujemalnih besedah povzročil besedni medvzorčni sinkretizem, npr. sln. nar. zavȋt (m. sp.) = zavȋt (s. sp.) < psln. *zavȋt ≠ *zavȋto.46 Po analogiji na take primere se je moška oblika začela uporabljati namesto srednje tudi pri drugih ujemalnih besedah, kar je postopoma privedlo do splošnega medvzorčnega sinkretizma, npr. zavȋt : dbər (m. sp.) = zavȋt : X (s. sp.), X = dbər. S to razlago pa težko razložimo primere v narečnih govorih, kjer do odpada *‑o ni prišlo: Gradivo: zilj. lːp sːnca (Lipalja vas, Kenda-Jež idr. 2016: 73), mlíəka e fríš, snò je sȗx, snce je tpù, tle e mwȃđ (Ukve, SLA T005 V813), sùːx sːno (Ovčja vas, Kenda-Jež 2005a: 102), čísu mlíəka, Srd bda (Rateče, Čop 1983: 36, 127), mlíəkȍ je bíə, swȁƀ, db ltȍ (Brn- ca, SLA), sȁk čw/čw (Kranjska Gora, SLA T009 V006), rož. dbr mlíqò, èlq hnízdò, sȗx ltò, sinȗ e səxȗ/sȗx, mlíqò je dor/dbṙ, ti sȗx sinȗ e dbṙ za jst (Sveče, SLA T016 V813), wəséw nów létə (Slovenji Plajberk, Priestly 1984b: 357), gor. lp žítọ (Srednja vas v Bohinju, SLA), dol. mléku e dábru/dúobər, sȗonce se e skrílu/skrȕ (Gorenji Vrh pri Dobrniču, SLA T265 V813), morda tudi v govoru Tera.47 Nastanek tipa vélik msto je v teh primerih zelo težko prepričljivo razložiti. Nje- gov nastanek si je mogoče predstavljati enako kot pri tipu vélik jájc, a z dodatkom, da je analogija prizadela zgolj ujemalne besede, ne pa tudi samostalnikov, npr. dvȃ velíka ráka : vélik rȁk = dvȃ velíka msta : X, X = vélik msto, kar bi se nato 44 Množinski tip velíki msti kot izhodišče za analogijo izključuje dejstvo, da so množinske oblike pogosto ohranjene, prim. jàːbuka (Ter, Ježovnik 2022: 309), jáca (Ribnica, SLA T247 V501). 45 Samostalnik v tipu vélik msto namreč bodisi nima ničte končnice, npr. čísu mlíəka (Čop 1983: 36), ali pa je ta lahko nastala fonetično zaradi odpada *‑o, npr. dbu poln (Rudno, SLA X170a V317); tu torej ni mogoče govoriti o morfološkem preoblikovanju samostalnika, ki je jasno vidno pri leksemu jájc. 46 Tovrstnih primerov je več na območjih z določenimi fonetičnimi ali morfološkimi značilnostmi, npr. švapanjem (*esȇ = *esȇ < *vesȇł ≠ *vesȇlo) ali ustalitvijo starega cirkumfleksa na istem zlogu kot v moški obliki (*mlȃd = *mlȃd < *mlȃd ≠ *mlad/mlȃdo). 47 »[S]amostalniki srednjega spola pa so često občuteni kot moškospolski« (Ježovnik 2019: 468). 23Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) posplošilo na vse, tudi večinoma edninske samostalnike s. sp. tipa mlko, snce. Glede mednarečnega širjenja pojava z območij, ki poznajo apokopo *‑o, velja ena- ko kot pri tipu vélik jájc. 3.1.2 Tip velȋka čéla Ker je bil ta tip že obravnavan v razdelku 2.3, bo tukaj predstavljen krajše. Območ- je s središčem v tolminskem narečju z baškim podnarečjem pozna sovpad izglas- nih *‑o in *‑ǫ, in sicer imata oba odraz ‑a, ki enako kot odraz *‑ǫ v rovtarskih narečjih nasploh sovpade z odrazom izhodiščnega *‑a. Podobno kot fonetični raz- voj *‑o > ‑ še ne pomeni (samostalniške ali ujemalne) maskulinizacije, fonetični razvoj *‑o > ‑a še ne pomeni (samostalniške ali ujemalne) feminizacije.48 Kot tip velȋka čéla identificiram samostalnike s samostalniško feminizacijo, katere vzrok je izglasno akanje na istem območju, prim. ȁdna čla, ȁdn čl, ȁdni čl (Most na Soči, Kušar 1959: 19), lȋtwa (< *dltvo), z debila lȋtwa, mn. lȋtw (Šebrelje, SLA T165 V814). Nekateri samostalniki na tem območju še ohranjajo srednji spol oz. izhodiščni tip velíko msto, prim. tȃ mlȋka e γusta, mȃla dȁbərγa mlȋka (Grahovo ob Bači, SLA T162 V813), lȋpa sdla, lȋpγa sdla, na lȋpmu sdlu (Šebrelje, SLA T165 V814). Samostalnik kȗla ‘kolo’, ‑e, na kȗl, mn. kȗla, kȗl, na kȗlax (Šebrelje, SLA T165 V814) je kljub še ohranjeni prvotni obliki za mn. s. sp. na ‑a prešel v ženski spol (samostalniška feminizacija s prestrukturiranjem v ednini – tip velȋka čéla), saj je za ta govor značilen množinski tip velíke msta, prim. tu sa bl dȁbr lȋta, tȉč ma trdne γnȋzda, kȕreta nsee debil ȅca, wacvrte ȅca (SLA T165 V810b). Možen primer ujemalne feminizacije je tȃ v že navedenem primeru tȃ mlȋka e γusta (Grahovo ob Bači).49 3.1.3 Tip velȋka jájca Za tip velȋka jájca je značilen ženski spol (samostalniška feminizacija) in popolno prestrukturiranje v ā-osnovo, npr. ˈvəlka ˈuọkna (ob ˈvəlko ˈmiẹsto), rod. ˈuọkne, orod. z ˈuọkno, dv. ˈuọkni, mn. ˈuọkne (Zgornja Velka, SLA T364 V145, V814). Razlikujem ga od tipa velȋka čéla, saj obsega drugačen nabor samostalnikov in se pojavlja predvsem v govorih brez akanja, zaradi česar mora imeti drugačen izvor. Žarišče tega pojava se je vselej postavljalo na stičišče koroške, štajerske in pa- nonske narečne skupine (prim. Ramovš 1935: 167, 168; 1952: 37;50 Smole 2006: 130), ker se tam pojavlja največ samostalnikov z izvedeno spremembo. Čeprav je 48 Prim. zilj. govor Rateč, kjer kljub izglasnemu akanju pride do ujemalne maskulinizacije v edni- ni, npr. čísu mlíəka (Čop 1983: 36). 49 Ker gre na tem območju večinoma za govore brez tonemskih opozicij, oblike za ž. in s. sp. sovpadejo v velikem deležu. V govoru Zatolmina se razlikujejo predvsem, kadar je končnica naglašena, prim. ˈsuːəncə jə ˈžiːə šˈluːə proti mlaˈđuːəst jə ˈχiːtra šˈla (Čujec Stres 2010: 224). 50 Z imenom Goričko je avtor verjetno mislil na Slovenske gorice, prim. Smole 2006: 130. 24 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini pojav, ki ga opazimo že v 16. stoletju npr. pri leksemu bedra (SSKJ16), značilen za to območje, primeri iz drugih narečij kažejo, da je areal bistveno širši. Gradivo: zilj. rƀrà, ‑è, mn. rƀrè, čríəwà, rod. ‑ƀè, mn. čríəƀe (Ukve, SLA T005 V043, V051B), je ƀˈwa žalːza čìəz (Ovčja vas, Kenda-Jež 2005a: 102), rƀrȁ, tož. rƀr (Blače, SLA T003 V043), rbrà, ‑è, mn. rbrè (Kranjska Gora, SLA T009 V043), rož. čaȁ, rod. čalȅ, tož. soq ča, mest. čal (Čahorče, SLA T018 V006), obir. d:ra jà:buqa, mn. l:sne jà:buqe, réəːbra, ‑e, mn. réəːbre (Obirsko, Karničar 1990: 62, 179; SLA T029 V043), podj. ƀəqa ‘ja- bolko’, mn. ƀəqa (Djekše, SLA T032 V405), rbra, ‑e, dv. rbr, mn. rbre (Belšak, SLA T039 V043), ter. béːdra, ‑e, mn. béːdre (Ter, Ježovnik 2019: 393), vdol. črevḁ, črév, mn. črév (Šmalčja vas, SLA V053), posav. ȃca, ‑, mn. ȃc, ena drva, dve drve, mn. drv, bdra, rod. bdre, na črva, mn. črv, rȋəbra, ‑e, pḁrgȋša, ‑e, mn. ‑e (Ložice [Gorenji Leskovec], SLA T305 V040, V043, V051, V057, V158, V501), bdra, ‑, rȉebra, ‑, mn. rȉebre (Leskovec pri Krškem, SLA T306 V043, V057), srsav. deˈbẹːla ˈjaːjca, dv. dˈvėː deˈbẹːle ˈjaːjce, mn. ˈjaːj‑ ce (Ložnica pri Žalcu, Jakop 2019: 256, 257), kozj.-biz. rbra, mn. rbre (Pišece, SLA T347 V043), wxa, ‑e, mn. wxe (Bistrica ob Sotli, SLA T345 V008). Od Ramovša (1935: 167; 1952: 37) naprej je znano, da gre pri tem tipu za analoško narejeno ednino (tako tudi Smole 2006: 130) zaradi ujemanja z ženskimi ā-osnova- mi v dv. in mn. (tip velíke mste, gl. 3.3.2) oz. za sočasno prestrukturiranje v ā-osno- vo in z njo povezano samostalniško feminizacijo. To razlago podpira arealna distri- bucija tipa velíke mste (gl. 3.3.2), saj ga poznajo vsi govori s tipom velȋka jájca51 (izjema so le govori na prehodnem arealu, kjer se pojavljata tako tip msta kot mste, prim. op. 67). Podporo najdemo tudi v dejstvu, da do samostalniške feminizacije ne prihaja pri (navadno) neštevnih samostalnikih,52 npr. mlko, víno, žíto, snce, sen, mes (prim. Koletnik 2001: 130). V slovenskogoriškem narečju se poleg ujemalne- ga vzorca v dv. in mn. ujemajo tudi samostalniške končnice za daj., tož. in mest. ed., kar je prav tako lahko prispevalo k reinterpretaciji. Da so bile nove oblike večino- ma narejene na podlagi množinskih oblik, kažejo naglasne značilnosti, npr. srštaj. rȇbra, rod. ‑e, dv. ‑e, mn. ‑e (Proseniško, SLA T328 V043). Najti pa je mogoče tudi oblike, ki odražajo edninske naglasne razmere, npr. srštaj. rbra, rod. ‑e, dv. rbre, mn. rbre (Tlake, SLA T338 V043), slgor. rbra, rod. ‑e, mn. rbr (Črešnjevci, SLA T368 V043). Izhodišče za nastanek teh oblik bi lahko bil npr. mest. ed. *rebrȉ = *ženȉ iz psl. *rebr = *žen (v nekaterih govorih tudi daj. in tož. ed.) ali pa gre za 51 Poseben primer je leksem jabolko, ki se pojavlja kot ā-osnova v mnogo širšem obsegu kot vsi ostali samostalniki (Oblak 1888: 411; Tesnière 1925b: 152), in sicer v nekaterih obsoških, na- diških, briških, banjških, kraških, istrskih, zahodnih notranjskih, vzhodnodolenjskih, belokranj- skih, vzhodnih prleških ter prekmurskih govorih. 52 Morda zgolj navidezno izjemo predstavlja ter. eliːẕa, ki se ob obliki eliːẕo pojavlja v go- voru Prosnida in nima izpričane množine (Ježovnik 2019: 391). Množina je izpričana v večini preostalih v navedenem delu obravnavanih govorov (v Zavarhu je bila celo zabeležena oblika ʒelìẹze), kar kaže na obstoj števnega pomena te besede (ibid.). Da se oblika na ‑a pojavlja rav- no v govoru Prosnida, ne preseneča, saj je to edini terski govor, kjer je tip velíke mste skoraj popolnoma izpodrinil tip velíke msta, hkrati pa ima izmed vseh obravnavanih govorov največ samostalnikov, ki so se prestrukturirali v ā-osnove (ibid.). 25Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) križanje med staro obliko rébro in novo obliko rbra, ki v posameznem govoru lah- ko soobstajata, npr. slgor. drva ob drv, mn. drv, ka ob ok (Črešnjevci, SLA T368 V391, opis str. 29–30), prl. snca, ‑ ob snc, ‑a (Sveti Tomaž, SLA T376 V007). Manj primerna je razlaga z reinterpretacijo množinske oblike jájca kot edninske (Ježovnik 2022: 308), ki bi bila lahko nejasna le v im. (tož. ne pride v poštev, saj mn. velíka jájca ≠ ed. velíko jájco) in le v primerih brez osebne glagolske oblike (sicer razliko kaže glagol, prim. jájca jȅ proti jájca sȍ). V vzhodnih slovenskogoriških govorih z ohranjenim tipom velíke msta, ki poznajo tudi tip velȋka jájca, se pojavlja neobičajen sklanjatveni vzorec, npr. koˈleno, rod. koˈlene, daj. koˈlen, orod. koˈlenoj (Koletnik 2001: 130).53 Stransko- sklonske oblike bi bilo mogoče razložiti po reinterpretaciji končnic daj. ‑i, tož. ‑o, mest. ‑i, ki se v ā-sklanjatvi glasijo enako, na tej podlagi pa bi bila narejena tudi nov rod. in orod. (verjetno je na to vplival tudi tip velȋka jájca v sosednjih govorih). Ti samostalniki imajo poseben ujemalni vzorec, zato tvorijo posebno ujemalno skupino in lahko predstavljajo (če gre za nezanemarljivo število samo- stalnikov in če ta sprememba ni prizadela prav vseh samostalnikov izvorno sre- dnjega spola) četrti spol. 3.2 Dvojina Izhodiščni dvojinski tip je dv ókni,54 ki so ga lahko zamenjali tipi dvȃ kna, dv kna, dvȃ ókna, dvȃ ltu, dvȃ ltu, dv kni in dv kne. Različni dvojinski tipi lahko soobstajajo v istem govoru, prim. rož. dba ʻolésa ob dbi ʻolésʼ (Borovlje, Scheinigg 1882: 428), nad. da oknà ob dƀȋa ókna (Livek, SLA T076 V145), gor. dvː lːt ob dvàː velːka mːsta ob mːsta (Kropa, Škofic 2019: 123, 133), srštaj. kle ob dv kȍlå (Dobovec pri Rogatcu, SLA T339 V268; Rojs 1967: 45). O zgodovini dvojinskega ujemalnega tipa v knjižnem jeziku prim. Tesnière 1925b: 144–147, 153–154. 3.2.1 Tip dvȃ kna Za tip dvȃ kna je značilna izvorno moška oblika števnika dvȃ in oblika samo- stalnika na ‑a55 s tipičnimi naglasnimi razmerami prvotne množinske oblike na 53 Edninski ujemalni vzorec teh samostalnikov v monografiji ni opisan, avtorica pa mi je sporočila, da se v im. (in tož.) pojavlja izvorno srednjespolska oblika ujemalnih besed, v ostalih sklonih pa izvorno ženskospolska. 54 V ta tip vključujem vse primere, ki odražajo psl. samostalniški končnici *‑ě in *‑i. Ti se pojavljajo izključno z obliko dv; edini protiprimer obedva ſènzy navaja Tesnière (1925b: 357), a na citira- nem mestu dejansko piše obedva uſhéſsa, ſenzy (HD 1711–12: Orbis pictus, 14); primer torej ni poveden. O sln. primerih z jasnim odrazom *‑ě prim. Tesnière 1925b: 141–143, 148 (prim. tudi op. 65). Za problematiko razmerja med sln. ‑i in psl. *‑ě prim. Tesnière 1925b: 147 z literaturo. 55 Pri nekaterih primerih ni mogoče določiti, ali pripadajo tipu dvȃ kna ali dvȃ ókna, npr. aba ušȋsa, mn. ušȋsa h ȕxu (Idrija, SLA T169 opis str. 23), dwȃ kalȋesa, mn. kalȋesa/kȗla h klu (Laniše, SLA T168 V822), im. dv. ta piſma (BH 1584: 60). 26 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini ‑a.56 Pojavlja se v zahodnih koroških, severnih primorskih, rovtarskih, gorenjskih in dolenjskih govorih. Gradivo: zilj. đȃ ȗəkna, trȋ ȗəkne k knȍ (Podklošter, SLA T006 V145), đa lȋəta, trȋ lȋəte k ltȍ (Rikarja vas, SLA T007 V145), rož. dȃ qnà, mn. qne k oqn (Hodiše, SLA T017 V145), wꝗna, mn. wꝗna k wọꝗn (Slovenji Plajberk, Tesnière 1925b: 141), obir. dwà: já:j‑ ca, mn. já:jc k jjcɛ/j:jcɛ, rod. já:jca (Karničar 1990: 45, 63, 159, 204), ter. dȃ velíke kna (Viškorša, SLA T062 V145), poljan. ȗọkna ob ókna, mn. ȗọkna k ók (Bukov Vrh, SLA T182 V145), dwa ȗkna, mn. ȗkna k ák (Žiri, SLA X156 V145), gor. dvàː velːka mːsta (Kropa, Škofic 2019: 133), dwȃ wkna, mn. wkna k wk (Tržič, Tesnière 1925b: 141, 169), wkna, mn. tj wkna k wk (Stranje, Tesnière 1925b: 141, 157), dvȃ kna (Kranj, Tesnière 1925b: 169), dol. úkna, mn. úkna k ókən (Grosuplje, SLA T240 V145), dvȃ wkna, mn. kna k wknu (Rašica, Tesnière 1925b: 140, 169).57 Za ta tip je mogoče navesti dve razlagi. Tesnière (1925b: 161–162) je tip dvȃ kna videl kot rezultat križanja med tipoma dvȃ ókna in dv kni (gl. 3.2.3, 3.2.5), saj je tip dvȃ ókna imel za prvotnejšega od dvȃ kna.58 V tem primeru je pridevniška oblika v dvàː velːka mːsta (Kropa) prvotnejša, primer dȃ velíke kna (Viškorša) pa bi kazal nadaljnji vpliv množine, saj gre za govor z množinskim tipom velíke msta (prim. 3.3.1). A tip dvȃ kna bi vendarle lahko bil prvotnejši (prim. op. 58). Terski tip namreč popolnoma ustreza polj. dwa wielkie miasta, kjer imata pridev- nik in samostalnik množinsko morfologijo, števnik pa je prvotno imel obliko dwie (prim. slš. dve veľké mestá), a se je v 17. stoletju zamenjal z dwa zaradi množin- 56 Za samostalnike a. p. b je mogoče rekonstruirati razmerje psln. ed. *oknȍ : mn. *ȍkna (prim. ru. окн, mn. кна). Poleg izravnave v mn. *oknȁ obstaja tudi varianta *kna (npr. úkna, Grosu- plje) s podaljšavo odraza praslovanskega kratkega novega akuta ter *kna (npr. ȗəkne, Podkloš- ter; za končnico ‑e prim. tip velíke mste pod 3.3.2) z analoškim cirkumfleksom po tipu *msta. Primeri iz panonske narečne skupine, npr. kna k kno (Gornji Petrovci, SLA T399 V145), odražajo bodisi *kna ali *kna, kar zaradi izgube tonemskih nasprotij ni določljivo. V obliki mn. qne (Hodiše) vokalizem kaže na *ȍkna, zato mora biti analoška metatonija kasnejša (prim. razlago tipa dvȃ ókna pod 3.2.3). 57 Riglerjev zapis govora Rašice za SLA iz leta 1959 kaže enak odraz za sekundarno naglašeni in v nezadnjem zlogu podaljšani *o, tj. uọ. 58 Tesnière je zagovarjal, da dvojinska oblika okna (naglasne razlike je razlagal z naknadnimi spremembami) ne izhaja iz množinske oblike kna, kar je dokazoval s štirimi argumenti: (a) z obstojem govorov s tipoma dv. dvȃ ókna, mn. velíke mste, kjer je dvojinski tip moral nastati po množinskem, saj bi sicer prišlo do izenačitve oblik, (b) z rabo dvojinskih in ne množinskih oblik glagola s tipom dvȃ ókna, (c) z vlogo tipa dvȃ ókna pri nastanku tipov vélik msto in velíki msti ter (č) z naglasnimi razlikami med števno obliko ter množinsko obliko sam. s. sp. v štokavskih in čakavskih govorih (Tesnière 1925b: 154–161). Nobeden od argumentov ni odločilen. K (a): ni razloga, zakaj bi izenačitev oblik bila ovira za nastanek tipa velíke mste s hkratno ohranit- vijo tipa dvȃ ókna/kna. K (b): predpostavka, da ima zamenjava dvojinske oblike samostalnika z množinsko za nujno posledico množinsko ujemanje v glagolskih oblikah, mora biti najprej temeljito preverjena, preden je lahko uporabljena kot tipološki argument; vsaj sodobni primeri tipa dve sestre sta nanjo mečejo dvom. K (c), (č): gradivo res kaže na oblike, ki bolje ustrezajo moškim dvojinskim kot srednjim množinskim oblikam, a to še ne pomeni, da niso mogle nastati sekundarno pod vplivom oblike za rod. ed. Nobeden izmed argumentov torej ne izključuje mož- nosti, da je tip dvȃ ókna nastal iz predhodnega dvȃ kna. 27Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) ske končnice samostalnika ‑a (Dejna 1973: 220). Kroparska oblika velːka, ki ni enaka množinski, saj ima ta govor prav tako množinski tip velíke msta, prim. tʀː velːke59 mːsta (Škofic 2019: 133), je tedaj lahko nastala po analogiji na moški ujemalni vzorec kot posledica ujemalne maskulinizacije v ednini (prim. tip dvȃ ókna), manj verjetna možnost pa je, da bi šlo za ostanek iz časa pred prevlado tipa velíke msta, ki dvojinskih oblik ne bi zajela. Koroški dvojinski primeri lȋəta, ȗəkna, qnà oblikovno popolnoma ustrezajo izhodiščnim množinskim oblikam *lta, *kna, *ȍkna, množinske oblike lȋəte, ȗəkne, qne pa so v primerjavi z njimi inovativne (prim. op. 56). Vpliv množinskih oblik je torej treba postaviti v starejše obdobje, zato je manj verjetno, da je izhodišče tega pojava še starejši nastanek tipa dvȃ ókna. Ta tip bi torej lahko predstavljal sekundarni odraz izpri- čanega tipa dv kna. 3.2.2 Tip dv kna V nadiškem govoru Livka je bila ob varianti da oknà (tip dvȃ ókna, prim. 3.2.3) zabeležena zveza dƀȋa ókna (Livek, SLA T076 V145). Zveza deluje arhaično, saj vsebuje prvotno obliko števnika (psln. *dv) in izhodiščno množinsko obliko samostalnika (psln. *ȍkna). Tak primer je potrjen tudi v sevniško-krškem govoru Dobenega v zvezi dv lȋca (SLA T307 V012). Nastanek tipa dv kna lahko razu- memo enako kot v češ. dvě města, slš. dve mestá in starejšem polj. dwie miasta, kjer se ob ohranjeni obliki števnika pojavlja množinska oblika samostalnika (prim. Dejna 1973: 220). Ta tip je zabeležen tudi pri Svetokriškem, tož. dvej slata telleta (SkP 1700: 295); pridevniško obliko na ‑a lahko razumemo kot izvorno množin- sko in tip povežemo s knj. češ. dvě velká města. 3.2.3 Tip dvȃ ókna Za tip dvȃ ókna je značilna izvorno moška oblika števnika dvȃ in oblika samostal- nika na ‑a z enakimi naglasnimi razmerami kot v edninskih oblikah, ki se posle- dično popolnoma ujema z obliko za rod. ed. enako kot pri o-osnovah m. sp. (prim. tudi op. 55). Pojavlja se v zahodnih koroških, severnih primorskih, rovtarskih, gorenjskih, dolenjskih in južnih ter zahodnih štajerskih govorih. Gradivo: zilj. knȁ ob kn, mn. knȅ k kn, rod. knȁ (Rikarja vas, SLA T007 V145), rož. da oqnà, mn. tṙȗna qna k tȋstə oqnò, rod. oqnà (Breznica, SLA T015 V145), obir. dwà: w:qna, mn. wóqən k w:qən (Karničar 1990: 62–63), ter. dȃ koríta, mn. korȋta h koríto (Viškorša, SLA T062 V169), nad. da oknà, mn. ókna k oknò, rod. oknà (Livek, SLA T076 V145), poljan. ákna, mn. ȗọkna k ák, rod. ákna (Dobračeva [Žiri], SLA T178 V145), selš. 59 Cirkumfleks oblike za im. mn. s. sp. velȋke v zilj. ƀlìːke jáːƀka (Ovčja vas, Kenda-Jež 2005b: 139), gor. velːke mːsta (Kropa, Škofic 2019: 133) in vdol. vlːke mːsta (Šentrupert, Smole 1994: 111) bi lahko bil kot pri samostalnikih po izvoru novi cirkumfleks, ki se je ob nastanku tipa velíke msta ohranil, tj. psl. *velka > *velȋka → *velȋke, lahko pa bi šlo tudi za izvorno določno obliko. 28 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini obȃ kna sta zaprta, mn. kna k wlk k, rod. kna (Rudno, SLA X170a V145), gor. dwȃ kna, mn. kna k kən, rod. kna (Kokra, SLA T207 V145), dol. dva kna, trȋ úkna k knu, rod. kna (Dolenja vas, SLA T248 V145), da áknȁ, trȋ ȃkna k áknu, rod. áknȁ (Gorenji Vrh pri Dobrniču, SLA T265 V145), posav. rbra, mn. rȋəbre k rbər, rod. rbra (Planinska vas, SLA T297 V043), zgsav. dˈvåː ˈvėːlka ˈmėːsta ob dˈvẹː ˈvėːlk ˈmėːt, mn. ˈmẹːste/ˈmėːte k ˈmėːstə, rod. ˈmėːsta (Zadrečka dolina, Weiss 1990: 88; 1998: 42–43), srsav. dvȃ vkna, mn. vk‑ ni k vk, rod. vkna (Polzela, SLA X259a V145), srštaj. dvȃ wkna (Dramlje, Tesnière 1925b: 169), dv kolnå h kolnȯ, dv kȍlå, mn. kulȇ/kle h kol, rod. kȯl (Dobovec pri Rogatcu, SLA T339 V058, V268; Rojs 1967: 45), kozj.-biz. kna, mn. kne k knu (Artiče, SLA X244a V145), jpoh. dvȃ wkna ob dvȃj wkni (Skomarje, Tesnière 1925b: 169). Kjer je zveza s pridevnikom izpričana, ima pridevnik enako obliko kot za dv. m. sp., prim. dˈvåː ˈvėːlka ˈmėːsta (Zadrečka dolina, Weiss 1998: 43), obȃ kna sta zaprta (Rudno, SLA X170a V145); navedeni obliki pridevnikov se razlikujeta od množinskih oblik, saj gre za govora z množinskim tipom velíke mste (gl. 3.3.2) oz. velíke msta/velíki msta (gl. 3.3.1, 3.3.4). Sinkretizem oblik za im. dv. in rod. ed. je podedovana značilnost moških o-osnov (od izgube nasprotja akutirano : ne- akutirano pri recesivnih izglasnih zložnikih, prim. Kapović 2015: 527, 532), zato je izvor tega tipa smiselno iskati v analogiji po moških samostalnikih. Analogijo bi lahko povzročil tip vélik msto v govorih z apokopo *‑o (tj. vélik ókən → dv. dvȃ velíka ókna kot vélik kámən, dv. dvȃ velíka kámna). To možnost je težko izklju- čiti, a je areal tipa dvȃ ókna veliko širši od areala apokope, zato z njo ni mogoče razložiti vseh primerov. Tesnière (1925b: 154–162), sledeč Oblaku (1890: 414), argumentirano razlaga tip dvȃ ókna kot izvorno moško dvojinsko obliko neodvi- sno od sprememb v ednini in množini. Središče te inovacije postavlja na Gorenj- sko, kot motivacijo za spremembo pa navaja skupne oblike v stranskih sklonih (Tesnière 1925b: 164). Razlagati spremembo po preprosti analogiji rod. ed. énega kámna : énega ókna = im. dv. dvȃ kámna : X, X = dvȃ ókna (enako kot pri tipu vélik jájc pod 3.1.1) se ne zdi ustrezno, saj so pogoji za to analogijo izpolnjeni na veliko širšem območju, kjer ne prihaja do tipa dvȃ ókna. Dalje ni jasno, zakaj bi (sledeč Tesnièru) po stranskih sklonih lahko nastal samo inovativni dvojinski tip dvȃ ókna, ne pa tudi edninski tip vélik jájc in množinski tip velíki msti, ki ju ima Tesnière (1925b: 156–160) za posledico dv. tipa dvȃ ókna.60 Tip dvȃ ókna je zato bolje izvajati iz tipa dvȃ kna z analoškim preoblikovanjem oblike samostalnika po rod. ed. na podlagi enakega razmerja pri sam. m. sp. zaradi skupne oblike dvȃ. K tej analogiji so lahko pripomogli tudi primeri, kjer se stara množinska oblika na ‑a in edninska rodilniška oblika prvotno nista razlikovali, npr. psln. *jȁbka (rod. ed.) = *jȁbka (im. mn.). Da gre pri obliki da oqnà iz Breznice (gl. zgoraj) za prvotno množinsko obliko, bi lahko kazala primerjava z gradivom iz Hodiš, tj. 60 Za tako razlago tipov vélik jájc (tako Ramovš (1952: 36) in Ježovnik (2022: 308), gl. 3.1.1) in velíki msti seveda velja enak ugovor, da izhajanje iz stranskih sklonov ne razloži arealne dis- tribucije. Prav zaradi razlik v arealni distribuciji teh tipov pa verjetno drži Tesnièrova domneva, da sta tipa vélik jájc in velíki msti nastala sekundarno iz tipa dvȃ ókna. 29Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) oqn, dv. qnà, mn. qne (SLA T017 V145). Oblika qne ima cirkumfleks po analogiji na a. p. a, a ga je očitno dobila kasneje, in sicer v času po daljšanju zložnikov v predzadnjem zlogu, saj bi sicer pričakovali odraz ȗə oz.  v vzglasju (prim. pud čisam, SLA T017 V826L). Fonetično pričakovana oblika za im. mn. bi se glasila *qnà, kar popolnoma ustreza zabeleženi dvojinski obliki.61 Da do preoblikovanj dvojinskih oblik na ‑a na podlagi rod. ed. nedvomno prihaja, kažeta tudi tipa dvȃ ltu/ltu (gl. 3.2.4) ter pridevniške oblike tipa ˈlaxγa ob ˈlaxna za im. – tož. dv. m. in s. sp. (pri s. sp. tudi še ˈlax; Cerkno, Birc - Makuc 1982: 66). 3.2.4 Tipa dvȃ ltu in dvȃ ltu Tipa dvȃ ltu in dvȃ ltu se pojavljata v terskem narečju, prim. dvȃ liétu, trȋ lȋeta k lito, dva nizdu, mn. nȋėzda k nizdo (Bardo, SLA T061 V500, V517), lìẹtu, mn. lìẹta k lito, rod. litu ob lita, ṣìːlu, mn. ṣìːl k ṣíːlo (< *šȉ(d)lo), rod. ṣíːlu (Ter, Ježovnik 2019: 557, 593). Pridevniške oblike niso izpričane. Enaka končnica se pojavlja tudi pri sam. m. sp., npr. páːrṣtu, mn. páːrṣt k páːrṣt, rod. páːrṣtu, ṣːnu, mn. ṣːnue k ṣːn, rod. ṣːnu (Ter, Ježovnik 2019: 580, 585), kjer je verjetno prevze- ta iz rod. ed. in predstavlja staro ujevsko končnico (Ježovnik 2019: 468; Tesnière (1925b: 53–59) navaja tudi druge razlage). Pri sam. m. sp. je pojav znan tudi izven terskega narečja, in sicer že pri protestantskih piscih v 16. stoletju (Ramovš 1952: 50), zaradi njegove distribucije po narečjih pa Tesnière (1925b: 51–59) zaključi, da mora biti relativno star. Kot pri tipu dvȃ ókna je prvotni stik med im. dv. in rod. ed. lahko nastal kot posledica rabe množinske oblike. V različnem tonemu je tedaj mogoče videti ohranjanje naglasnih razmer prvotnega tipa pred razširitvijo konč- nice ‑u, tj. dvȃ ltu ← dvȃ lta (tip dvȃ ókna) in dvȃ ltu ← dvȃ lta (tip dvȃ kna). 3.2.5 Tip dv kni Tip dv kni v sicer ohranjeni dvojinski samostalniški obliki kaže naglasne razme- re, ki so pričakovane v množinski obliki. Gradivo: zilj. đƀȋə kn, mn. tri kn, rod. ed. òakn (Bistrica na Zilji, SLA T004 V145L), kni, mn. kn k wkn (Brdo, Tesnière 1925b: 141), rož. míest’, mn. míeste k mést’ (Borovlje, Scheinigg 1882: 428), podj. míъsti (Oblak 1890: 418), kni, mn. kna k ọȃkn (Replje, Tesnière 1925b: 141), nad. dvie kni, mn. štír kna k ōknò (Livek, SLA T076 V145), cerklj. k, mn. kna k ȁkna (Cerkno, SLA T166 V145), gor. d k (Jesenice, Tesnière 1925b: 143), dol. kn,62 mn. úkna k knu (Šegova vas, Tesnière 1925b: 141), vdol. úkn, mn. úkna k knu (Regr- ča vas, Tesnière 1925b: 141), kozjaš. ȗkni, mn. ȗkne k kn (Sveti Jurij, Tesnière 1925b: 141). 61 Če to drži, je nastanek množinskega tipa velíke mste v teh govori treba relativnokronološko umestiti v čas po prehodu množinske oblike v dvojino. Na enak način bi bilo treba razložiti tudi zgsav. dˈvåː ˈvėːlka ˈmėːsta ob mn. ˈmẹːste (Zadrečka dolina, Weiss 1990: 88; 1998: 42–43). 62 Medtem ko v Šegovi vasi mn. úkna kaže na izhodiščno obliko *kna in knu na *oknȍ, je dv. oblika kn nekoliko bolj nejasna, saj je v monografiji objavljenega premalo gradiva iz tega kraja, da bi bilo mogoče iz njega izluščiti pravila regularnega fonetičnega razvoja. Teoretično bi lahko  predstavljal odraz v nezadnjem zlogu podaljšanega psln. *ȍ. 30 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini V okviru a. p. a so takšne oblike kot tonemske dvojnice normirane tudi v knjižnem jeziku z edino izjemo lti in ne **lti (Toporišič 2000: 299–300). Nastanek tipa dv kni se razlaga z vplivom množinske oblike (Tesnière 1925b: 161; Šekli 2006: 25–26). Vprašanje je, ali je s tovrstnimi vplivi treba računati povsod ali pa je do njih (lahko) prišlo le v tistih govorih, kjer je prišlo do nastanka dvojinskega tipa dv kna. 3.2.6 Tip dv kne Za tip dv kne je značilna ohranjena oblika števnika in izvorno ajevska končnica ‑e < *‑ę. Pojavlja se v štajerski narečni skupini (predvsem srštaj. in kozj.-biz.), v nekaterih govorih briškega narečja ter še nekaterih posameznih govorih,63 prim. srštaj. dv šȋle, mn. šȋle k šȋłu (Ratanska vas, SLA T337 V121). Na ta tip sklepam tudi v preostalih primerih dvojinskih samostalniških oblik na ‑e < *‑ę s teh obmo- čij (zveze z ujemalnimi besedami so namreč izredno redko zabeležene). Gradivo: briš. ȏknə, mn. ȏknə k ȏkno, rȇbrə, mn. rȇbrə k rȇbro (Kozana, SLA T085 V043, V145),64 srštaj. ukne, mn. ukne k uknȯ, kȍle ob dv kȍlå, mn. kulȇ/kle h kȯl/kla (Dobovec pri Rogatcu, SLA T339 V268; Rojs 1967: 45), kozj.-biz. rbr, mn. rbr k rbru (Mostec, SLA T351 V043), rbrȧ, mn. rbrȧ k rbrọ (Drenovec pri Bukovju, SLA X286a V043), rbr, mn. rbr k rbrọ (Zgornji Obrež, SLA X287a V043). V nekaterih primerih je prišlo do samostalniške feminizacije s prestrukturiranjem v ā-osnovo (gl. tip velȋka jájca pod 3.1.3). Gradivo: srsav. dˈvėː deˈbẹːle ˈjaːjce, mn. ˈjaːjce k deˈbẹːla ˈjaːjca (Ložnica pri Žalcu, Jakop 2019: 256–257), srštaj. dv wkne, mn. trȋ wkn k wkna, rod. ‑e (Ratanska vas, SLA T337 V145), dv rbre, mn. rbre k rbra, rod. ‑e (Žusem [Dobrina], SLA T332 V043), jpoh. ȏkne, mn. ȏkne k ȏkna, rod. ‑e, kȏla, mn. kȏle h kȏla, rod. ‑e, rbre, mn. rbre k rbra, rod. ‑e (Pivola, T358 V043, V145, V268). Da gre pri tem tipu za zamenjavo starejšega tipa dv ókni z množinsko obliko kne (enako kot pri ā-osnovah), je prepričljivo pokazal Tesnière (1925b: 150–152); sprememba se je torej morala zgoditi po nastanku tipa velíke mste. Primer srštaj. rbre, mn. rbre k rbra, rod. ‑e (Tlake, SLA T338 V043) kaže, da je dv. oblika na ‑e tudi v akcentskem smislu identična z mn. obliko. Odraz starega cirkumfle- ksa, ki ga kažejo dvj kl (Gabrje), dvj kul (Podčetrtek, oboje Tesnière 1925b: 141–142)65 ter kulȇ (Dobovec pri Rogatcu, SLA), ni značilnost zgolj mn. oblik 63 Baški govori imajo prav tako oblike na ‑e, prim. ˈwakne, mn. ˈwakne k ˈwakna, rod. ‑e (Rut, SLA T158 V145), ȗkne, mn. ȗkne k ȗkna, rod. ‑e (Porezen, SLA T160 V145), a so tukaj lahko tudi posledica fonetičnega razvoja *‑i > ‑e (Logar 1968b: 166–167) 64 Briš. dvȋe k, mn. k k kno (Kojsko, SLA T086 V145) lahko odraža *‑i ali *‑ę. 65 Sodeč po razliki v vokalizmu med obema končnicama v posamezni sintagmi, tukaj ne gre za staro dvojinsko obliko, kot je mislil Tesnière, ki jo je pravilno prepoznal v navedenih knjižnih primerih ter narečnem dvȇ oknȇ (Prekmurje, Tesnière 1925b: 141–142). Nepovedna sta prime- ra dv kọl (Vareja) in dv kọl (Poljana Sutlanska), vsaj drugi primer glede na sosednje govore zelo verjetno nadaljuje množinsko obliko na *‑ę. 31Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) ā-osnov z mešanim naglasom, temveč se sekundarno pojavlja tudi pri mn. oblikah s. sp. na ‑a, prim. Šekli 2006: 37. 3.3 Množina Izhodiščni množinski tip je velíka msta, ki so ga lahko zamenjali tipi velíke msta, velíke mste, velíke okn, velíki msta, velíki msti, velíki msti in velíke msti. Različni množinski tipi lahko soobstajajo v istem govoru, prim. rož. tȋ mstə so lči ob t mȋste so lče (Sveče, SLA T016 V810b), dol. vs tríj palnə ob prdga/prdóge palna (Gorenje Brezovo, SLA T253 opis str. 8), srsav. na sˈtåːre ˈlẹːte ob uˈmaːzan ˈoːkni (Ložnica pri Žalcu, Jakop 2019: 256–257). O zgo- dovini množinskega ujemalnega tipa v knjižnem jeziku prim. Stankiewicz 1965: 182–183. 3.3.1 Tip velíke msta V največjem delu slovenskih narečnih govorov končnica v obliki za im. – tož. mn. ujemalnih besed s tematsko osnovo, ki se ujemajo s samostalniki s. sp., odraža *‑ę, torej enako kot v ženskem ujemalnem vzorcu, npr. zilj. tìːste sa ƀle ƀlìːke jáːƀka (Ovčja vas, Kenda-Jež 2005b: 139; prim. op. 59), notr. ˈmaːje ˈaːkna so uˈseː ˈčiːste (Opčine, SLA T136 V810b), selš. wsè kna so zaprte (Rudno, SLA X170a V145), kozj.-biz. svsk vxa (Mostec, SLA T351 V810b), pkm. ˈnåše ˈjåca so ˈlẹːpe (Žetinci, Zorko 1998: 95). Primeri tega tipa se v zapisani slovenščini pojav- ljajo vsaj od 17. stoletja, prim. ſo ſe te negove uſta odpèrle pri Hrenu, lete naſhe piſma pri Schönlebnu (po Ramovš 1952: 104–105), kasneje pa je ta tip v knjižnem jeziku popolnoma prevladal, dokler ni Levstikova reforma ponovno vzpostavila oblik na ‑a (Ramovš ibid.). Pojavu v narečjih je posvečena Tesnièrova karta 30 (1925a), iz katere je razvidno, da ga je Tesnière našel tudi pri severozahodnih kaj- kavskih govorih. Enako kot Tesnière v ta areal vključujem govore, kjer odraz *‑ę izkazuje tudi končnica samostalnika (tip velíke mste, gl. 3.3.2). Če zanemarimo manjše otoke in posamezne izjeme, sta mejni področji areala dve.66 Prvo poteka 66 Tesnière (1925a: karta 30) širši areal z ohranjenim tipom velíka msta predvideva tudi za osre- dnjo koroščino (rožansko, obirsko in podjunsko narečje), prim. im. mn. s. sp. dbrà (Malošče [Bekštajn], ibid.), drȃ (Slovenji Plajberk, ibid.), dbra (Železna Kapla, ibid.), dwȃra (Replje, ibid.), zapisal pa je tudi ohranjene samostalniške oblike na ‑a, prim. knà (Malošče [Bekštajn], Tesnière 1925b: 141), wꝗna (Slovenji Plajberk, ibid.), kna (Replje, ibid.). Za govor Slove- njega Plajberka (od zgornjih edini natančneje zapisani govor po Tesnièru) ni bila v kasnejših zapisih zabeležena nobena ajevska oblika (prim. qn, SLA T019 V145), za govor Repelj pa bi glede na lego med Rinkolami in Vidro vasjo lahko šlo za območje z izglasno spremembo *‑ę > ‑a (gl. pri tipu velíke mste, 3.3.2). Vsekakor je glede na široko izpričanost tipa velíke mste na tem območju verjetneje, da gre za manjše otoke z arhaičnim stanjem, ne pa za tako širok areal, kot ga je predvidel Tesnière. 32 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini v severozahodnem delu prekmurskega narečja, med vzhodnimi govori prleškega narečja ter med haloškimi govori.67 Gradivo: pkm. ˈväːka ˈoːkńa68 (Večeslavci, SLA T397 V810b), im. mn. s. sp. ˈleːpa/ˈleːpe (Cankova, Gere 1993: 20), ˈnåše ˈjåca so ˈlẹːpe, ˈlẹːta so biˈlẹː, ˈkọːla so biˈlẹː ˈnọːve (Žetinci, Zorko 1998: 95), slgor. tška lta (Črešnjevci, SLA T368 opis str. 35), fˈse ˈleːta, pọˈfaːrba‑ ne ˈjaːjca, ˈtåkše iˈmẹːna, ˈtåke zdraˈviːla (Črešnjevci, Radenci, Spodnji Ivanjci, Koletnik 1997: 77; 2001: 130–132), prl. ˈvẹːka ˈmẹsta (Veržej, SLA T371 V810b), krvve vsta (Križevci pri Ljutomeru, SLA T372 V014), im. mn. s. sp. dbra (Sveti Jurij ob Ščavnici, Kocbek 1959: 45), im. mn. s. sp. ˈdọ·bra/‑e (Brengova, Rajh 1976: 19), ˈvüsta69 (Biš, Zorko 1998: 79), ˈvẹjke mėːsta (Juršinci, SLA T378 V810b), vka msta, lpa kna, lpa ȃca (Bučkovci, SLA T373 V810b), vk mst (Podvinci, SLA T379 V810b), na str lta (Sveti Tomaž, SLA T376 V810b), ˈvẹːke ˈmẹːsta, ˈviːsoke ˈuːkna, šiːroke ˈpuːla (Cvetkovci, SLA T380 V810b), lp lta (Trgo- višče, SLA X299a V810b), ˈvẹːka ˈmẹːsta, lpa pla, lpa žȉta (Ormož, SLA T381 V810b), lpa pla (Ljutomer, SLA T374 V810b), ˈlẹːpa/ˈlẹːpe ˈmẹːsta (Radomerščak, Zorko 1998: 57), vȇka mȇsta, lȇpa ršta, mȃla ȏkna/mȃl ȏkn (Kog, SLA X300a V810b), ˈvẹːke ˈlẹːpe ˈpsa (Gomila pri Kogu, Zorko 1998: 68), vlke msta (Gibina, SLA T375 V810b), hal. ˈzemelske ˈdẹːla, ˈnåše ˈlẹːta (Veliki Vrh, Zorko 1998: 16), vka msta (Cirkulane, SLA T386 V810b), ˈduge ˈleːta (Gradišče, Zorko 1998: 21). Drugo prehodno območje je v zahodnem in severnem delu notranjskega ter sever- nem in vzhodnem delu dolenjskega narečja (z vzhodnodolenjskim podnarečjem). Gradivo: velȋka mȇsta, dȏγa palȇna, lȇpa ȃpka (Kolonkovec, SLA T137 V810b), veˈliːke ˈmẹːsta, veˈsaːke ˈaːkna, ˈteː ˈdẹːla, ˈlẹːpe ˈpiərja, ˈjaːca so fˈriːšne, ˈmaːje ˈaːkna so uˈseː ˈčiːste (Opčine, SLA T136 V810b), velȋka msta (Draga, SLA T138 V810a), veˈliːka ̍meːsta, ̍ leː‑ pa dekˈliəta, ̍noːva ̍aːkna, nə sˈtaːra ̍ leːta (Merče pri Sežani, SLA V810b), im. mn. s. sp. bḁγȃte (Dutovlje, SLA T134 opis str. 40), velȋke mȋəsta (Šmarje, SLA T108 V810bL), velȋke mȇsta (Skrilje, SLA T128 V810bL), vəlȋka mȇsta, lȇpa deklta (Ajdovščina, SLA T129 V810b), vəlȋke mȇsta, vəlȋke vȏkna (Goče, SLA X145a V810b), vəlȋka mȇsta in vəlȋke mȇsta (Podna- nos, SLA T133 V810b), lpe telita (Bukovje, SLA T140 V810b), im. mn. s. sp. (tḁ) bȋəl (Črni Vrh, Tominec 1964: 33), velíːke mːsta, ləpíe dẹklìẹta (Cerknica, SLA T234 V810b), lépe dəklȋẹta (Borovnica, SLA T230 V810b), vəlȋke msta, ləp dəklta (Vnanje Gorice, SLA T229 V810b), velȋka mȇsta, lp dəklta (Rakitna, SLA T231 V810b), vəlíka msta, lpa deklta (Rudnik [Ljubljana], SLA T249 V810b), uəlȋke mȇista, léipe dəklta (Studenec [Ljubljana], SLA T250 V810b), wəlíke mȇista, ləpi dəklita (Janče, SLA T251 V810b), prdga/prdó‑ ge palna mə j nažȃgọ, stára/stár kalȋesa paprvlä (Gorenje Brezovo, SLA T253 opis str. 67 Tesnière (1925a: karta 30) je v tip vključil celotno prleško narečje, kar je morda posledica tega, da za to področje ni zapisoval govorov po svoji vprašalnici, temveč se je zanašal na objavljeno gradivo. Druga možnost je, da je Tesnière pravilno predvideval nekdanji areal, današnje stanje pa je posledica ponovnega vzpostavljanja tipa velíka msta. Celotno vzhodno mejno območje je namreč z vidika predpostavljene relativne kronologije velíka msta → velíke msta → velíke mste → ed. velȋka jájca precej nekonsistentno, prim. lva vxa, ‑e : mn. vxa, ujemalni tip krvve vsta (Križevci pri Ljutomeru, SLA T372 V008, V014), vxa, ‑e (ob vxo/vix, rod. vxa) : mn. vxa, bdra, ‑e : mn. bdre, drev/driv, rod. drva : mn. drve, ujemalni tip vka msta (Veržej, SLA T371 V008, V057, V391, V810b), kar implicira mešanje oz. sovplivanje različnih govorov na mejnem območju. 68 Glas ń v obliki ˈoːkńa je nejasnega izvora, pojavlja se tudi oblika ˈọːkne. 69 »Pridevniški prilastki se pred samostalniki srednjega spola v množini pojavljajo večinoma v obliki ženskega spola« (Zorko 1998: 79). 33Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 8), im. mn. s. sp. bagáta (Stična, SLA T254 opis str. 33), velȋka mȇsta, lpa deklȋẹta (Grosuplje, SLA T240 V810b), ləpȋe dklȋeta (Muljava, SLA T255 V810b), velíka mȇsta, ləpȋe dəklȋe‑ ta (Zagradec, SLA T256 V810b), velȋka/velȋke msta (Dobrnič, SLA T266 V810b), velíːke msta/mste (Podhosta, SLA T270 V810b), velíka mȇsta, lépe dəklȋeta (Uršna sela, SLA T271 V810b), velíːke mːsta, ləpi dəklita (Vavta vas, SLA T269 V810b). Tip velíke msta (oz. velíke mste) pozna večina primorskih, gorenjskih, koro- ških, štajerskih in panonskih govorov na vmesnem področju. Otok z izhodiščnim tipom velíka msta se nahaja v rovtarski narečni skupini: im. mn. s. sp. baγȃta (Laniše, SLA T168 opis str. 13), elȉka mȋsta (Idrija, SLA T169 V810b), velȉka/‑e msta, lpe/‑a dȅklīeta (Dobračeva [Žiri], SLA T178 V810b), veˈlika mːsta, lːpe ˈdekliẹta (Lučine, SLA T179 V810b). Stankiewicz (1965: 183) navaja še visoka ȏkna in mlȃda telta za Črni Vrh (Tominec (1964: 33) ima ‑) ter velíka/‑e kna, dȏγa/‑e ušsa za Horjul, kjer naj bi starejša generacija uporabljala oblike na ‑e (teh primerov v gradivu za SLA nisem mogel preveriti). Za nekaj posameznih govorov v koroški narečni skupini, večinoma v južnem pasu ob Karavankah, je bil prav tako še zabeležen tip velíka msta, in sicer v govoru Breznice, prim. lqa mȋsta, lípa daqlétà, tṙȗna qna (SLA T015 V145, V810b), ter po en primer v Tesnièrovih zapisih govorov Malošč (Bekštajna), Slovenjega Plajberka, Železne Kaple in morda Repelj (prim. op. 66). Ajevske oblike se pojavljajo tudi v nekaterih podjunskih govorih, a gre tam verjetno za sekundarne odraze *‑ę (gl. pri tipu velíke mste, 3.3.2). V severnem slgor. govoru Zgornje Velke je bil zabeležen primer ˈvəlka ˈmiẹsta ob ed. ˈvəlko ˈmiẹsto (SLA T364 V727, V810b, V814), a gre za edini primer ob sicer samih mn. na ‑e, kar da misliti, da je morda bila zapisana edninska oblika (tj. tip velȋka jájca, gl. 3.1.3). Zdi se, da se izhodiščni tip velíka msta ohra- nja tudi ob Sotli pred izlivom v Savo, tj. v govoru Kapel, Globokega in v mlajšem zapisu govora Pišec,70 medtem ko govora Mosteca in Velike Doline izkazujeta tip velíke msta, ostali kozj.-biz. in posav. govori proti severu pa že velíke mste. Prepletanje različnih tipov na tem območju prikazuje spodnje gradivo. Gradivo: vdol. uráte, plče proti ríbra, dv. rébra k rébər, parȋsa, dv. parȋsa k par, ušísa k ušís, tlȁ, pársa, ítra ‘jetra’, ústa, nəbísa (Sela pri Šentjerneju, SLA T277), wrte, plče, ùst, črév k črevḁ proti jtra, prsḁ, ušiésḁ k ùxo, jáca k jàc, gnzda k gnst, pulna k puln, kúla h koló, dərvá (Šmalčja vas, SLA), posav. lȇte, dv. lȇta k lȇt, c k ca, črv k črva, pḁrgȋše k pḁrgȋša ‘prgišče’, rt, plč, jȋətr, prs, ȗst, nḁ kl e p (Ložice [Gorenji Leskovec], SLA T305), tr lte, dv. dv lt k lt, rȉebre k rəbrȗ, ušȉese k uxȗ, drv, na tl (tož.), urte, črve, plče, jtr, prse, st (Leskovec pri Krškem, SLA T306), płȗčä proti vlkä msta k msto, lpä deklta k dȇklä, vȗxa k vȗxo, ȏkna k ȏkno, gzdva h gzdvo ‘gnezdo’, polna k polno, lȋca k lȋcä, drva/drȇva k drȇvo, pra (ob pri) k pro, telta k tlä, rbra k 70 Starejši zapis govora Pišec kaže skoraj izključno tip mste, ki implicira tip velíke mste (edina izjema je kłȁ ‘tla’, SLA T347 V138). Ob tipu velíke mste je bil tip velíka msta zabeležen tudi za Hrastje pri Bistrici (ne pa tudi v obeh zapisih za bližnjo Bistrico ob Sotli). Ker bi bil glede na položaj krajevnega govora pričakovan tip velíke mste, je to stanje najlažje razumeti kot posle- dico mešanja. 34 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini rbro, tlȃ, vrta, jtra, psa, vȗsta (Velika Dolina, SLA T308), kozj.-biz. lȋc k lȋc, rbr, dv. rbr k rbru, plč proti vȍelk msta ob msta k mstu, svsk vxa, dv. vxa k vxu, ȗkna ob nerȗdn kna, dv. dve kn k knu, kȗła, dv. kȗła h kułȕ/kȕłu, pra, dv. pra k pe ᷈ ̣ru, pulna k pulnu, drva k drvu, gnzda h gnzdu, lta k ltu, ca ob c k c, vsta, psa, tra, vrta, kłȁ (Mostec, SLA T351), lta k ltọ proti vlk mst k mstọ, lp dẹklt k dkl, kn, dv. kn k knọ, pr k pẹrȗ, jc k jȃc, gnzd h gnzdọ, pọln k pọlno, rbr k rbrọ, vxe k vxo, kọl h kọlȗ, vrte, plč, jtr, prse/pse, vste (Šentlenart [Brežice], SLA T350), lt k ltọ, src, dv. src k src, jc, dv. jc k jc, kn, dv. kn k knọ, kọl, dv. kọl h kọlȗ, pẹr, dv. pẹr k pẹrȗ, drẹvs k drẹvȗ, vh k vhọ, rbr, dv. rbr k rbrọ, vst, prs, jtr, črv, plč, vrt, nȃ kl (tož.), drv (Zgornji Obrež, SLA X287a), vlke mste k mstu, lpe diklte k dkle, kulse, dv. kulsa k kułȗ, pirse, dv. pirsa k pirȗ, pre, dv. pra k pru, rbre, dv. rbra k rbru, nibse, vrte, plče, tre, prse, vste, šȋle k šȋłu, lȋce k lȋce, vxe k vxu, tilte (ob tlči), dv. tilta k tle, gnzde h gnzdu, pulne h pulnu, lte k ltu, kne, dv. kna k knu (Artiče, SLA X244a), ˈvəːlke ˈmẹːste k ˈmẹːsto, ˈlẹːpe dikˈleːte k ˈdẹːkle, ˈlẹːte k ˈlẹːtọ, ˈvüːĥe k ˈvüːĥo, ˈliːce k ˈliːce, ˈvüːste, ˈpeːrse, ˈjẹːtre, pˈlüːče, vˈråːte, ˈọːkne, dv. ˈọːkna k ˈọːkno, kuˈlẹː, dv. kuˈlẹː h kuˈluː, ˈrẹːbre k ˈrẹːbro, čˈrẹːve k čˈrẹːvo, gˈnẹːzde k gˈnẹːzdọ, ˈjẹːjce k ˈjẹːjce (Volčje, SLA) vlke mste k mstọ, lpe dẹklte k dkle, lte k ltọ, jȃjce k jȃjce, rbre k rbrọ, gnzde h gnzdọ, kulne h kulnọ, kul, dv. kul h kulȗ, kne k knọ, vxe k vxọ, vrte, plče, jtre, pȇrse, vste, mn. lȋce (Sromlje, SLA T348), ˈvüːste, ˈvüːhe k ˈvüːho proti ˈvəːlka ˈmẹːsta k ˈmẹːsto, ˈlẹːpa dekˈlẹːta k ˈdẹːkle, ˈọːkna, dv. ˈọːkni k ˈọːkno, ˈrẹːbra, dv. ˈrẹːbri k ˈrẹːbro, ˈkuːła, dv. ˈkuːła h ˈkuːło, ˈlẹːta k ˈlẹːto, ˈjäːca k ˈjäːce, dˈrẹːva k dˈrẹːvo, čˈrẹːva k čˈrẹːvo, vˈråːta, ˈdäːrva, pˈlüːča, ˈjẹːtra, ˈpäːrsa (Globoko, SLA), vlke mste, lpe dklete k dekl, lte k lto, kne, dv. kna k kno, rbre, dv. rbra k rbro, kul, dv. kȗla h kȗlo, gnzde k gnzdo, ace k ȃce, črve k črvo, vxe k vxo, drve, kl ‘tla’, vrte, plče, tre, prse, vste (Brezovica na Bizeljskem, SLA), vlkȧ mstȧ k vłkọ mstọ, lpȧ dikltȧ k ngȗvo dẹkl, knȧ, dv. knȧ k knọ, rbrȧ, dv. rbrȧ k rbrọ, prȧ, dv. prȧ k prọ, pȧr, dv. pȧr k pȧr, kul, dv. kul in kȗłå h kȯłȗ/kȗłọ, ltȧ k ltọ, rod. ltå, drvȧ k drvọ, rod. drvå, cȧ k cȧ, *gnzdȧ71 h gnzdọ, lȋcȧ k lȋcȧ, vxȧ (ob vx, rod. vxọf) k vxọ, črvȧ k črvọ, nȧbsȧ, drvȧ, kl ‘tla’, vrtȧ, plčȧ, trȧ, prsȧ, vstȧ (Drenovec pri Bukovju, SLA X286a), kul, dv. kul h kułȗ, drva, prsa, plča, kl, vrte, jtr, wstä, kn k knȯ, rbra k rbrȯ (Zgornja Sušica [Bizeljsko], SLA T346),72 kłȁ proti kul/kọl h kȗłu/kułȗ, lte k ltu, kn k knu, rbre k rbra, kọlne, dv. kọlne h kọlnu/kọlnu, wxe k wxu, vrt, plče, jtre, prs, wste (Pišece, 1954, SLA T347), vrte, plče, vste, lȋce k lȋce proti vlka msta k msto, lpa deklta k jegvo dkle, lta k lto, kȗla, dv. kȗla k kȗlo, kna, dv. kna k kno, rbra, dv. rbra k rbro, gnzda k gnz‑ do, polna k polno, vxa k vxo, pra k pro, jȃca k jȃce, telta ob tlča k tle, nebsa, jtra, prsa (Pišece, 1969, SLA T347), gnzde h gnzdȯ, kn h knȯ, rbre k rbrȯ, wxe k wxa, vrȃt, drve, črv, plče, jtre, prse, wste (Bistrica ob Sotli, 1953, SLA T345), veˈliːke ˈmẹːste k ˈmẹːsto, ˈlẹːpe dekˈlẹːte k ˈjẹːgovo ˈdöːkle, ˈjaːjce (ob ˈjäːjcẹ) k ˈjäːjce, ˈvüːxe k ˈvüːxo, ˈlẹːte k ˈlẹːto, čˈrẹːve k čˈrẹːvo, ˈliːce k ˈliːce, ˈrẹːbre, dv. ˈrẹbrė k ˈrẹːbrọ, ˈdərve, vˈraːte, pˈlüːče, ˈjẹːtre, ˈpərse, ˈvüːste (Bistrica ob Sotli, 1981, SLA T345), pərsa, rbra, dv. rbra k rbro, kna, dv. kna k kno proti vlke mste (na drugem mestu vlka msta) k vlko msto, lpe dklete k egȏvo dekl, vxe k vxo, lȋce k lȋce, črve k črvo, kul, dv. kȗla h kulȗ, polne k polno, gnzde h gnzdo, ȃce k ȃce, vste, tre, plče, vrte/vrȃte, drve, nebse (Hrastje pri Bistrici, SLA), ˈliːeta k ˈłiːeto, ˈmiːesta k ˈvəlko ˈmẹːsto/ˈmiːesto, poˈłiːena k poˈłiːeno, čˈrẹːva k čˈrẹːvo, dˈriːeva k dˈriːevo, ˈłiːca k łiːce, ˈjäːjca k ˈjäːjce, 71 Oblika je pri končnem zapisu umanjkala, zabeležena pa je bila v osnutku v obliki gnzdä pred avtorjevo odločitvijo o zapisovanju glasu ä kot ȧ. 72 Logarjev zapis je nesistematičen; kljub raznolikim zapisom gre verjetno za enako stanje kot v govoru Drenovca pri Bukovju, kjer je odraz izglasnega ‑e zelo širok, odraz izglasnega ‑a pa zaokrožen. Ker ti plurali niso nikoli zapisani z zaokroženim izglasnim samoglasnikom, gre najverjetneje enako kot v sosednjih govorih v vseh primerih za *‑ȧ < *‑ę. 35Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) gˈniːezda h gˈniːezdo, ˈvüːxa k ˈvüːxo, ˈkuːła, dv. ˈkuːła h ˈkuːło, ˈọːkna, dv. ˈọːkna k ˈọːkno, ˈrẹːbra, dv. ˈrẹːbra k ˈrẹːbro, vˈråːta, pˈłüːča, ˈjẹːtra, ˈpəːrsa, ˈvüːsta, im. mn. s. sp. ˈłaːxka, viˈsọːka (Kapele, SLA T349). Tudi na območjih, kjer se zveza pridevnika in samostalnika glasi velíka msta, ima deležnik na ‑l v povedkovem določilu lahko končnico ‑e, prim. vdol. velka mȇsta sa se pudrle (Mokronog, SLA T267 V813); taka sta tudi primera iz 16. stoletja taku ga ta nega vſta bodo ſama ſodile (TT 1557: q1a), inu vſa driveſſa na Puli, ſo po nym vſahnile (DB 1584: III, 75a), prim. op. 22. Najbolj jasno ubesedeno razlago nastanka tipa velíke msta je podal Oblak (1890: 31), namreč da gre pri izenačevanju srednje oblike ujemalnih besed z žensko za nevtralizacijo spola v množini (tj. nastanek medvzorčnega sinkre- tizma med vsemi splošnimi ujemalnimi vzorci), ki je že izvršena v stranskih sklonih. Tesnière (1925b: 150) citira Oblaka in opozarja na enakozvočje tudi z moško končnico za tož. mn. *‑ę. O nevtralizaciji govori tudi Stankiewicz (1965: 184, 185), a na podlagi samostalniških oblik, kar je neustrezno (prim. 2.1.2). Ramovš (1952: 104–105) pojav omenja, a skripta razlage ne ponujajo, dikcija pri razlagi tipa velíke mste pa nakazuje, da je pridevniško končnico ‑e imel za izvorno žensko (Ramovš 1952: 44). Oblakovi razlagi je treba ugovarjati z dejstvom, da je v večini slovenskih narečij posebna oblika za im. mn. m. sp. ohranjena.73 Nevtralizacijo je zato mogoče predvideti samo za tož. mn., kjer med moškim in ženskim spolom že obstaja medvzorčni sinkretizem, od tam pa se je pri sam. s. sp. lahko zaradi za indoevropske jezike značilnega splošnega znotrajvzorčnega sinkretizma med im. in tož. v s. sp. razširila tudi v im. mn. Priestly (1984b: 362–363) za govor Sel ponuja možnost, da se je »feminiza- cija« (narekovaji Priestlyjevi) množine srednjega spola ‑a ‑a → ‑e ‑e zgodila zaradi preteče izenačitve z dvojinskimi oblikami ob prevzemu moških končnic ‑a ‑a. Njegovo razlago je težko umestiti v širši kontekst, saj sploh ne upošteva možnosti ‑e ‑a, vsekakor pa razlaga ne pride v poštev v vseh govorih, saj imajo nekateri v mn. končnico ‑e, v dv. pa še ‑i, prim. nad. im. dv. s. sp. visoˈki, mn. visoˈke (Marsin, SLA T074 V577). Če gre res za nevtralizacijo opozicije po spolu oz. nastanek medvzorčnega sinkretizma med vsemi spoli v tož. mn., je raba izraza feminizacija za ta pojav manj primerna, ker je *‑ę tudi moška končnica (< pide. *‑ons po preglasu), prim. op. 39. Dejansko ujemalno femi- nizacijo bi lahko zagovarjali na podlagi (a) popraslovanskega medvzorčnega sinkretizma med ž. in s. sp. v celotni dvojini (tj. po izgubi imenske pridevniške sklanjatve v odvisnih sklonih) in (b) besednega medvzorčnega sinkretizma med 73 Izjema so vsaj baški govori, npr. govor Porezna (Stankiewicz 1965: 186), a je tam pojav verjet- no fonetičnega izvora, prim. op. 63. 36 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini ž. in s. sp. v celotni množini pri števnikih trȋ in štȋri. Razlagi z nevtralizacijo in ujemalno feminizacijo se ne izključujeta.74 3.3.2 Tip velíke mste Pri tipu velíke mste kažeta tako samostalnik kot ujemalna beseda končnico, ki odraža psl. *‑ę (o tem tipu Oblak 1890: 27–32; Tesnière 1925b: 149–150). Gradivo: zilj. ta zàːđńe kùəle (Ovčja vas, Kenda-Jež 2005a: 102), lȋəte k ltȍ, tož. nȃ tle k tȁ ‘tla’ (Rikarja vas, SLA T007 V138L, V517L), rož. lȋət k ltò, ácẹ k ac, tož. na tlè (Podravlje, SLA T012 V138, V501, V517), podj. lȋəte k ltə, jce k jȁce (Globasnica, SLA T037 V501, V517), spoh.-remš. sȗxe lȋət, dv. dvȋə lti k ltȯ (Sv. Primož na Pohorju, SLA T050 V517), rez. štȋrẹ lȋt k lto, jȃce k jẹc (Bila, SLA T056 V501, V517), ter. àːrle k áːrlo ‘grlo’ (Ter, Ježov- nik 2022: 308), tˈle ‘tla’ (Prosnid, Ježovnik 2022: 313), briš. lȋet k lȋeto, jȃce k jȃce (Medana, SLA T084 V501L, V517L), banj. lĭét75 k lĭt, jájc k jéce, tož. nà tl k tlá (Ročinj, SLA T089 V138, V501, V517), kraš. lȋəte, dv. dvȋə lȋəte k lȋəto, jȇce k jȇce (Doberdob, SLA T105 V501, V517), gor. trȋ, štr lt (ob vs lta) k lt, jáce k jác (Zgornje Jezersko, SLA T205 V501, V517), zgsav. dbre lť k ltə/litə (Gornji Grad, SLA T312 V517), jpoh. lte k ltȯ (Lobnica, SLA T357 V517), kozjaš. lȁte, dv. dvȁ lȋti k lȋto/lto, jce k jca (Zgornja Kungota, SLA T362 V501, V517), slgor. lt k ltọ, jac k jȃca (Črešnjevci, SLA T368 V501, V517), prl. lt k ltọ, tl (Podvinci, SLA T379 V138, V517), pkm. ˈọːkne (ob ˈoːkńa; prim. op. 68), dv. ˈọːknẹ k ˈọːkno (Večeslavci, SLA T397 V145). Tovrstne oblike se pojavljajo tudi že v 16. stoletju, prim. taku bo jetre inu ſerce gledal (DB 1584: II, 70a, tudi jetra na isti strani), bedre (SSKJ16; prim. Ramovš 1952: 44–45, 104–105). Areal tega pojava sta v kartah o narečnem odrazu oblike za im. mn. o-osnov s. sp. predstavljala Tesnière (1925a: karta 30) in Jakop (2008: karta SLA 10).76 Kot je razvidno z obeh kart, se ta tip pojavlja v dveh arealih. Prvi, 74 Raba naslednikov psl. končnic *‑y in *‑ę oz. *‑ě, dlč. *‑y‑ję oz. *‑y‑jě in *‑ę‑ję oz. *‑ě‑jě pri ujemalnih besedah v srednjem spolu množine ni samo slovenska, temveč se pojavlja tudi v vseh zahodnoslovanskih jezikih razen knjižne češčine, npr. polj. te wielkie miasta (od 15. stoletja, Von- drák 1908: 124), slš. tie veľké mestá, češ. nar. ty velké města, ter v nekaterih hrvaških narečjih, npr. dȍbre vinȁ (Rijeka, Strohal 1895: 153–157; Tesnière 1925a: karta 30; Stankiewicz 1965: 181). Ker so zgoraj omenjeni pogoji tako za nevtralizacijo kot za ujemalno feminizacijo že praslovanski, bi lahko šlo tudi v teh jezikih za enako spremembo kot v slovenščini. Stanje v zahodnoslovanskih jezikih pa lahko zaradi skupne inovacije, tj. izenačitve pridevniških (in samostalniških) končnic za im. mn. m. sp. s tisto za tož. mn. po analogiji na ed., kadar gre za neosebno (polj., slš.) ali neživo (češ.), tj. tip *ti vysociji dǫbi → *ty vysokyjě dǫby, razumemo tudi nekoliko drugače: ker samo- stalniki srednjega spola večinoma pomenijo neosebno oz. neživo (prim. prehod v moški spol polj. ten książę ‘princ’ < *kъnęžę, mn. ci książęta), lahko spremembo razumemo kot izenačevanje mn. končnic za vse spole (im. torej ni izvzet kakor v slovenščini), kadar gre za neosebno/neživo. Če to drži, je izhodišče za spremembo nastanek moške končnice za im. mn. *‑y in je zato povezovanje z ženskimi končnicami (npr. Gebauer 1896: 446) manj ustrezno. Ker ta inovacija slovenskih narečij ni zajela, bi bilo v tem primeru pojava treba obravnavati ločeno. 75 V govoru Ročinja je regularni razvoj *‑ę > ‑, prim. Logar 1958: 111. 76 Obe karti imata za celostno predstavo o arealu tega pojava manjšo uporabno vrednost, ker različne mno- žinske tipe jemljeta kot medsebojno izključujoče, zato areali prikazujejo predvsem razporeditev tipov pri določenih leksemih, zamegljujejo pa dejansko razširjenost obravnavanih pojavov, npr. areal tipa velíke mste sega še globoko v področje, na katerem sta oba avtorja kartirala (zgolj) tip (velíki) msti. 37Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) koroško-štajerski areal zajema koroške, štajerske in zahodne panonske govore, pri čemer lahko zajame tudi obrobne gorenjske in (vzhodno)dolenjske govore. Na obrobju tega areala se pojavlja tip velíke msta, in sicer v nekaterih južnoziljskih govorih, npr. tìːste sa ƀle ƀlìːke jáːƀka (Ovčja vas, Kenda-Jež 2005b: 139; prim. op. 59), panonskih, primorskih in dolenjskih govorih ob vzhodni in južni meji tipa velíke msta (gl. 3.3.1) ter ob Savi pred izlivom Sotle, npr. Mostec in Velika Doli- na (gradivo pod 3.3.1). V notranjosti koroško-štajerskega areala je samostalniška končnica ‑a ohranjena tam, kjer je ohranjen izhodiščni tip velíka msta (gl. pri tipu velíke msta, 3.3.1), ter redko pri posameznih samostalnikih v posameznih govo- rih, nemalokrat pri (nekdanjih) soglasniških osnovah. Pri teh primerih bi lahko šlo za arhaizme z ohranjeno končnico ‑a. Gradivo: rož. sməna ob Salį ← *sȅla (Sele na Rožu, Isačenko 1939: 103–104, 110–111), prta ob ušte, qolȋəse, wxe, lȋət, húste ‘usta’, qolȋəne, tl (Žitara vas, SLA T028), posav. kna, ȇta ob nebise, ušise, ȗste, rȃte, tre, nȇkle ‘na tla’ (Lokavec, T302), ȗsta ob jȃce, vrȃte, črȃve, plȗče, jtre (Žigon, T303), srštaj. trȋ wkna ob trȋ wkn, dv. dvȃ wkna (Dramlje, Tesnière 1925b: 155), bremȇna, vremȇna, semna ob kulȃse, telȃte, ȗokne, črȃve, vrte, dȃrve, tl/kl (Zibika, SLA T334), telta, persa ob gzde, ce, mste, nebse, ȅtre, kl ‘tla’ (Tlake, T338), jpoh. telta (dv. telta) ob gnzde, lte (Pivola, T358). Nasprotno velja za podjunske govore krajev Djekše (SLA T032), Kneža (T033), Rinkole (T036) in Vidra vas (T038), ki poznajo (v nekaterih govorih le položajni) prehod *‑ę > ‑a, prim. Ramovš 1935: 22; 1952: 48; Logar 1968a. Čeprav se v teh govorih pojavljajo pridevniške in samostalniške oblike na ‑a, je ta verjetno le fone- tični odraz *‑ę, prim. SLA V810b: lqa mȋəsta (Djekše), skȕpna mȋəsta ob ȅke mȋəsta, bíəe mȋəsta, tške kadȋe (Rinkole), stra mȋəsta, lpe mȋəsta (Vidra vas). Govora krajev Globasnica (T037) in Belšak (T039) jasno in dosledno kažeta tip velíke mste, npr. lqe mȋəste, vȅke mȋəste. Drugi, primorski areal zajema severni del primorskih govorov, in sicer rezi- jansko, tersko, obsoško, nadiško, briško in kraško narečje z banjškim podnareč- jem. V tem arealu se oblike na ‑e in na ‑a sopojavljajo, in sicer imajo znotraj istega govora samostalniki eno ali drugo končnico, nekateri samostalniki imajo lahko obe možnosti, lahko pa ima en govor (pretežno) oblike na ‑a, sosednji pa lahko že (pretežno) oblike na ‑e. Strnjeni podareal z oblikami na ‑e predstavljajo neka- teri govori briškega narečja z okoliškimi govori drugih narečij. V terskem narečju oblike na ‑e prevladujejo zgolj v govoru Prosnida, v ostalih pa se pojavljajo ob prevladujočih oblikah na ‑a (Ježovnik 2022: 308–313). V literaturi se pojavljata dve razlagi tega tipa. Nastal je lahko kot nadaljnji razvoj tipa velíke msta, kjer je prišlo do izenačenja samostalniške končnice s pridevniško po analogiji na ā-osnove (tako Oblak 1890: 30; Tesnière 1925b: 149). Čeprav na takšno razlago z dikcijo namiguje tudi Ramovš (1952: 44), se pogo- steje in bolj eksplicitno zavzema za analogijo po stranskosklonskih samostalniških 38 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini končnicah ‑am, ‑ah, ‑ami (Ramovš 1935: 167; 1952: 37, 45), ki bi se na o-osnove s. sp. razširile od ā-osnov zaradi analoškega daj. mn. ‑am ← ‑om po im. mn. ‑a (Škrabec [1881] 1994: 66; Oblak 1890: 363; Ramovš 1952: 46–47). Razlagi se ne izključujeta, a potrebujemo za presojo druge podrobno sintezo o razvoju stran- skosklonskih končnic v slovenščini. Na povezanost tipov velíke msta in velíke mste kažejo prehodna območja, kjer izhodiščni tip velíka msta preko velíke msta prehaja v velíke mste, ter odsotnost tipa **velíka mste (Tesnière 1925b: 150). V govorih, kjer obstajajo tudi množine tipa velíki msti (ali msti, gl. 3.3.5), na arhaičnost oblik na ‑e kažejo pluralia tantum ter arhaičnejši vzorci v govoru, npr. srsav. ˈuste, pˈluče, ˈjėːtre, tˈri lėːte k ˈeːn ˈlėːt ob običajnem vzorcu ˈoːkni k ˈoːk (Ložnica pri Žalcu, Jakop 2019: 258, 259). Gradivo kaže, da je oblika mste nastala z zamenjavo končnice, saj so se naglasne razmere večinoma ohranile. Pri- meri z inovativnimi naglasnimi razmerami so pogosto samostalniki a. p. b in c, pri katerih se tovrstne inovacije pojavljajo tudi pri oblikah na ‑a (prim. Šekli 2006: 27, 37), npr. àc, đƀȋə àc, trȋ àc (Brdo pri Šmohorju, SLA T001 V501L), kulȇ in kle h kọl/kla (Dobovec pri Rogatcu, SLA T339 V268). 3.3.3 Tip velíke okn V govorih s središčem v rovtarskem tolminskem narečju se pojavlja tip mn. velíke okn, ki enako kot tip velíke mste kaže odraz končnice *‑ę tako pri samostalnikih kot pri tematskih ujemalnih besedah; od njega ga lahko ločijo drugačne naglasne značilnosti, a je bistven predvsem drugačen izvor tega tipa. Gradivo: wakni in wȃkne (Rut, SLA T158 V145), kne (Podbrdo, SLA T159 V145), ȗkne (Porezen, SLA T160 V145), aknȋẹ (Most na Soči, SLA T161 V145), velȉče wakni (Grahovo ob Bači, SLA T162 V145, V810), akni (Tolmin, SLA X076 V145). Tip velíke okn je nastal na podlagi edninskega tipa velȋka čéla, ki je značilen za isto območje in je posledica izglasnega akanja na tem območju. Nova množinska oblika samostalnika je torej posledica prestrukturiranja z izhodiščem v ednini, zato je razumljivo, da v naglasnem smislu odraža razmere ā-osnov, prim. bxa, mn. pši ‘bolha’ (Grahovo ob Bači, SLA T162 V717). Tako lahko interpretiramo tudi gradivo v Čiginju, npr. ed. kapítà, kapít, na kapít, s kapȋta ‘kopito’ z mn. obli- kama kapít in kapȋta (SLA T073 V368), kjer oblika kapȋta predstavlja arhaizem z ohranjenim cirkumfleksom, oblika kapít z akutom pa novotvorbo na podlagi edninskih oblik. Prvotne oblike na ‑a se torej ohranjajo kot arhaizmi, prim. še mn. wȁkna (Most na Soči, SLA T161 V145), ohranjajo pa se tudi pri samomnožinskih samostalnikih, kjer zaradi odsotnosti edninskih oblik do prestrukturiranja ni prišlo, prim. ˈuṣta (Rut, SLA T158 V014), ȕsta (Most na Soči, SLA T161 V014), ȗsta, plȗča (Grahovo ob Bači, SLA T162 V014, V049), ȕsta, drwa ob rȃte, jtr (Če- povan, SLA T163 V014, V047, V134, V158), ústa (Tolmin, SLA X076 V014). 39Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Če je bil za to območje značilen tip velíke msta pred nastankom tipa velíke okn, potem nastanek tipa velíke okn pomeni zgolj spremembo morfologije samostalni- ka, ki je že prešel v ženski spol (samostalniška feminizacija). Gradivo iz govorov, ki obdajajo to območje, res kaže tip velíke msta oz. velíke mste. Gradivo: blíč míəstḁ (Zatolmin, SLA T072 V810b), náš drw so súxo (Ročinj, SLA T089 V158; prim. op. 75), velȉke mȋesta/‑e, dȁbre lȋətve (Gorenja Trebuša, SLA T164 V785, V810b), dȁbr lȋta, trdne γnȋzda, debil, wacvrte ȅca, (Šebrelje, SLA T165 V810b), weˈliče ˈmiːsta, ˈliːpe deˈklieta, ˈdabre ˈjaːpka (Cerkno, SLA T166 V810b), tož. mn. ˈsiẹne ˈraːta (Srednja Ka- nomlja, SLA T167 V134). 3.3.4 Tip velíki msta Tip velíki msta Ramovš (1935: 112) navaja za selško narečje, prim. sχȉ korȉta, ta bȉt kna, náš pšta, ta dəžn lta, značilen pa naj bi bil tudi za vso osrednjo gorenjščino. Tesnière (1925b: 167) je zabeležil selš. tj wkna (Rudno) in gor. tj wkna (Stranje). Na Rudnu v Selški dolini (SLA X170a) se ta tip pojavlja ob tipu velíke msta. Gradivo: ws klȃdwa so pl, dv. obȃ kládwa sta t h kládu  težȃk, trj korìta, dv. dwȃ koríta k ta korìt i še tŕdən, prsa so pì k pros  lp, ws kolsa, dv. obȃ kolsa h kol, ws polna so žȃgan, dv. obȃ polna k dbu poln, náš telta, dv. obȃ teléta k nàš tle, ws pšta so prèč pəršl, dv. obȃ pšta k naš pšè, kopìta so dbər, tə dərwsa so še mladì, jȃpka so zrl k jápk i zrò, ták dbla so rxk k db i γlìh proti wsè kna so zaprte, dv. obȃ kna sta zaprta k wlk k, búkowe dərwà, žìta so lp k létoš žìt, želza so težk k želz i težȃk. Sicer je bilo v okviru SLA za selško narečje relevantno gradivo zbrano samo še za točko T191 (Železniki), kjer se glasi velìke msta, lpe deklta (SLA T191 V810b). Potrditi ga je mogoče za dva gorenjska govora, in sicer Tunjice, prim. vəlík msta, əlpȋ msta ob əlp msta, zále deklta (SLA T217 V810b), ter Srednje Jarše, prim. wəlìːk mːsta ob léːpe dəklːta (SLA T218 V810b). Ob tipih velíke msta in velíki msti se ta tip pojavlja tudi v vzhodnodolenjskem govoru Šentru- perta, prim. vlːk mːsta, dbil jáːjca, starː ršjàːta, dbil pulːna, lpː jːtra ob vlːke mːsta (prim. op. 59), dbile jáːjca, srːdne ()àːkna in srːdən áːkni (Smole 1994: 111). Vzrok za nastanek tega tipa je verjetno že predhodno obstoječi medvzorčni sinkretizem z moškim ujemalnim vzorcem v ednini ali dvojini (tipa vélik msto in dvȃ ókna, gl. 3.1.1, 3.2.3). Zaradi nepopolne slike o sistemih je tež- ko reči, za kakšne vrste spremembo gre, soobstoj tipov velíki msta in velíke msta tudi pri istih leksemih pa kaže na proces v teku. 3.3.5 Tipi velíki msti, velíki msti in velíke msti Pri tipu velíki msti imajo oblike ujemalnih besed izvorno moško obliko, oblika samostalnika pa izvorno moško ojevsko končnico ‑i. Ta tip je značilen predvsem za posavsko, srednjesavinjsko, srednještajersko in kozjansko-bizeljsko narečje ter 40 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini vzhodnogorenjsko in vzhodnodolenjsko podnarečje, in sicer predvsem za tiste go- vore, v katerih je izglasni *‑o odpadel. Gradivo: vgor. wȁknə k wȁk (Krašnja, SLA T223 V145), wȁkni k wȁkən (Vače, SLA T225 V145), wkni/wȁkni k wk (Izlake, SLA T227 V145), vkni k wk (Polšina, SLA X198a V145L), ȁkni k ȁk (Drtija, SLA X199a V145), vdol. srːdən áːkni k ()áːkən (Šentrupert, Smole 1994: 111, 214), ákən sa se razbl, dva ákna k áki77 ‘okno’ (Mokronog, SLA T267 V145, V813), vəlík mstə ob vəlíke msta k mst, vəlík áknə, dv. ákna k ákən (Brezovica pri Mirni, SLA T268 V145, V728, V810b), posav. vlk msti (Planinska vas, SLA T297 V810b), vȇlk msti (Lokavec, SLA T302 V810bL), srsav. ˈvəlk ˈmẹːsti (Motnik, SLA T317 V810b), vlk msti (Ložnica pri Žalcu, SLA T324 V810b), srštaj. vȃlki mȃsti, lȃpi pozrti (Bobovo pri Šmarju, SLA X275b V810b), vȗẹlk mȃsti (Podgrad, SLA X274b V810b), vlki msti (Žusem [Dobrina], SLA T332 V810b), vȇlk mȇsti (Proseniško, SLA T328 V810b), kozj.-biz. vȇlki mȇsti (Prevorje [Lopaca], SLA T342 V810b), vȗlk msti (Gubno, SLA X283b V810b). Nekaj primerov se sporadično najde tudi v preostalih govorih, ki poznajo odpad izglasnega *‑o. Gradivo: škfl. ȏkni, dv. ȏkna k ȏk, γnȅzdi k γnȅzd, jȃci ob jȃca k jȃc oz. jȅce (Pungert, SLA T185 V145, V500, V501), starȉ γnȅzdi/γnzdi ob γnzda k γnzd (Godešič, SLA X175a V500, V810bL), gor. wknə ob wkna k wkən (Valburga, SLA T212 V145), dol. ákn ob úkna k áknə (Rakitna, SLA T231 V145), knə, karítə, palnə (Gorenje Brezovo, SLA T253 V810a), xíša mȃ trȋ kne (Mirna, SLA T263 V810b). Tip velíki msti bi lahko nastal po analogiji na moške o-osnove v govorih s tipom velíki msta. Tak govor je npr. Šentrupert, kjer je edini primer tipa velíki msti, tj. srːdən áːkni k ()áːkən (Šentrupert, Smole 1994: 111, 214), naveden ob več primerih tipa velíki msta (gl. 3.3.4). V tem primeru gre zgolj za preoblikovanje samostalnika, ki je že moškega spola, saj poznajo ti govori tipa vélik msto in dvȃ ókna (gl. 3.1.1, 3.2.3). Druga možnost je, da je nastal neposredno na podlagi tipov ed. vélik msto in/ali dv. dvȃ ókna, ki omogočata analoški nastanek tako oblike samostalnika kot tudi medvzorčnega sinkretizma v ujemalnem vzorcu. Tesnière (1925b: 156) kot izhodišče posebej izpostavlja tip dvȃ ókna zaradi ugotovitve, da se tip velíki msti pojavlja izključno na območjih s tipom dvȃ ókna. Tip velíki msti se pojavlja tudi v govorih brez apokope *‑o. Te je treba raz- lagati bodisi s prevzemanjem iz govorov, ki poznajo apokopo *‑o, bodisi zgolj na podlagi dv. tipa dvȃ ókna. Gradivo: zilj. kȗəlasẹ, dv. kȗəlasa h kò, ȋžasẹ, dv. ȋžasa h íγ (Ukve, SLA T005 V268, V283), ter. ṣíːt k ṣíːto (Ter, Ježovnik 2022: 308), cerklj. wȃkni, dv. wȃkna k wȃknu (Idrija, SLA T169 V145), posav. pri ob pra k pro ter jȃci/jȇci k jȃcä/jȇcä (Velika Dolina, SLA T308 V501, 77 Mlajši zapis ima ákən, mn. ákni. Izglasni ‑i lahko odraža *‑ə, prim. ági ‘ogenj’ (mlajši zapis, V772), zato je oblika áki najverjetneje nastala po analogiji na tovrstne samostalnike, a je zaradi nezabeleženih sklanjatvenih vzorcev slednjih težko identificirati oblikovni stik, ki bi predstavljal izhodišče za to analogijo. 41Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) V758), zgsav. vkni k vkno (Mozirje, SLA T316 V145), srsav. kni k knȯ (Šoštanj, SLA T321 V145), kozj.-biz. vx, rod. vxọf (ob vxȧ, rod. vx) k vxọ, (Drenovec pri Bukovju, SLA X286a V008), poˈlẹːnẹ k poˈlẹːno, ˈkuːlẹ h ˈkuːlo, gˈnẹːzdẹ h gˈnẹːzdo, ˈọːknẹ, dv. ọːkna k ˈọːkno (Bistrica ob Sotli, SLA T345 V145, V268, V317, V500), jpoh. wkni k wknu (Vitanje, SLA T352 V145), ˈoːkni k ˈoːknu (Kebelj, SLA T355 V145). Na msti s tipičnimi naglasnimi razmerami stare oblike na ‑a kažejo nekateri go- vori ziljskega, rožanskega, terskega narečja ter posamezna primera iz posavske- ga in dolenjskega narečja. Primeri ujemanja tipa ti lči mȋstə so dálč (Sveče, SLA T016 V810b), mȋəstẹ sa blíč (Ukve, SLA T005 V810b) kažejo na tip velíki msti, drugi primeri tipa sa sam sə (səś) lȋətə (Rateče, SLA T008 V517), lče mȋəstə (Čahorče, SLA T018 V810b) pa kažejo na tip velíke msti. Za govor Rateč sta zabeležena še primera kalȋəsə sa blíćə (blíťə), knə sa lepȋ (V810b), oba brez jasnih znakov tipa msti.78 Razen dolenjskega primera gre izključno za govore, ki poznajo tip velíke mste, zato je te oblike najlažje razložiti po analogiji iz tož. mn. mste, h kateremu je narejen nov im. mn. msti. Tip velíke msti lahko tedaj razumemo kot bolj arhaičnega od tipa velíki msti, saj do spremembe v ujemalnem vzorcu ni prišlo. Dolenjski primer je zaradi odsotnosti tipa velíke mste treba raz- ložiti drugače, najbrž kot križanje med staro obliko *jȃbuka in novo *jábuki (prim. spodaj) ali po nastanku na podlagi dvojinske *jȃbuka (tip dvȃ kna, gl. 3.2.1). Gradivo: zilj. kapȋtẹ h kapítà, mȋəstẹ sa blíč k mstà (Ukve, SLA T005 V368, V728, V810b), šȋlə k šíȁ, palȋənə k palnȁ, lȋətə k an ltȁ (Rateče, SLA T008 V121, V317, V517), rož. qnə k oqn, qulȋnə h qolnò, mȋstə (ob mstə, mȋste) k mstò, qladȋə h qlad, ác k acȅ (Sve- če, SLA T016 V058, V145, V154, V501, V727, V728, V810b), mȋəstə (Čahorče, SLA T018 V810b), qn, dv. qnà k qn (Slovenji Plajberk, SLA T019 V145), mȋəst k mast (Sele na Rožu, Isačenko 1939: 104), ter. edìːl (ob edìːle, edìːla) k cedíːlo, nìẹẓd (ob nìẹẓde, nìẹẓda) k niẓdo in ṣìːl, dv. ṣìːlu k ṣíːlo (Ter, Ježovnik 2022: 310, 311; 2019: 593), nìẹzd k nist (Zavarh, Ježovnik 2022: 311), jȃbọkẹ k jábọk (Bardo, SLA T061 V405), posav. wkni k wk (Žigon, SLA T303 V145), dol. jȃbəkə (ob jábəkə, jȃbəka) k jábək (Gorenje Brezovo, SLA T253 V404, V405, V718, V810a). V nekaterih gorenjskih in dolenjskih narečnih govorih se je stara oblika na ‑a ob novi na ‑i ohranila. Starejša oblika je ponavadi označena kot kolektivna, novejša pa se pogosto rabi s števniki. Za govor Krope sta med samostalniki z množinskima oblikama na ‑ə in ‑a, kjer se slednja uporablja za »številčno nedoločno kolektiv- nost«, navedena tudi kláːdu in njegova izpeljanka kláːduc (Škofic 2019: 93). Para oblik sta bila zabeležena tudi za rovtarske govore, a brez komentarja glede distri- bucije, prim. vákni in ːkna k vák (Horjul, SLA T176 V145), kni in kna k k (Podgora, SLA X163a V145). 78 Razlika v korenskem samoglasniku med knə in kn na podlagi zbranega gradiva ni pove- dna. V ednini je te blíť/mȃl kna (tj. tȃ velíki/mȃli ókno), rod. kna. Za odraz umično nagla- šenega *o prim. ksȁ, grȁ, ktȕ, atrc, za *o v vzglasju še wčȁ, daj. wč ‘stari oče’, árx ‘oreh’, àscȁ ‘osa’, anȁ ‘ona’. 42 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini Gradivo: dol. kn, karít, jȃbək, paln proti úkna, karȋta, tlȋeta, pȋščta/pščȋeta s pripisom kolektivna raba, prim. vs tríj palnə sa mə pál na nȗgj, tríje kalȋesə sa se patȁrlə proti prdga palna mə j nažȃgọ, stára kalȋesa paprvlä (Gorenje Brezovo, SLA T253 V810aL, opis str. 8), xíša mȃ trȋ kne proti ta vȋelka kna so ..., pər ... so nva kna (Mirna, SLA T263 V810b), ákn proti úkna, prva s pripisom Ob števnikih tri in štiri stoji ta maskulinizirana obli‑ ka, sicer pa se rabi sledeča (Rakitna, SLA T231 V145). 4 Zaključek Prispevek sestavljata teoretični in gradivski del. Novo izrazje iz prvega dela omo- goča jasnejšo predstavitev oblikoskladenjskih značilnosti samostalnikov (nekdaj) srednjega spola ter diahronega ozadja opisovanega stanja v posameznem govoru. Izpostavljen je obstoj t. i. nesamostalniškega ujemalnega vzorca (sicer omejenega zgolj na obliko za im. ed.), ki ga je treba v nekaterih govorih obravnavati posebej. Ker je za slovnični spol bistven splošni ujemalni vzorec, ki zajema vse oblike samostalnika, je treba zaključiti, da je kljub mnogim primerom približevanja sred- njih ujemalnih vzorcev moškim in ženskim srednji spol v slovenskih narečjih po- večini vendarle ohranjen. V drugem delu predstavljena tipizacija ujemalnih tipov je prvi poskus, ki bo gotovo deležen dopolnitev. Medtem ko so nekateri tipi z vi- dika nastanka, razširjenosti in relativne kronologije pojavov bolj jasni (npr. velȋka čéla, velíke okn, velȋka jájca …), so drugi veliko manj (npr. vélik msto, velíki msta, dvȃ ókna …). Obravnavati ni bilo mogoče prav vseh vidikov posameznega problema, zato so puščeni za specializirane študije v prihodnosti. Kljub temu pa je študija pokazala, da ni mogoče posameznih podproblemov obravnavati izoli- rano, temveč vselej v kontekstu celotnega sistema. Pri nekaterih problemih, npr. »hibridnem« ujemalnem tipu velika mesta so se podrle, je glavna ovira že pomanj- kanje gradiva, ki bi kazalo na prisotnost ali odsotnost tega pojava, saj se tovrstnih primerov v narečjeslovnih raziskavah pogosto ni zbiralo. Enako velja za zveze pridevnikov, deležnikov, zaimkov in števnikov s samostalniki nasploh. Z vidika zbiranja novega narečnega gradiva bi bile potrebne predvsem predstavitve v obliki podrobnih morfoloških opisov posameznih govorov, ki ustrezno prikažejo tudi oblikoskladenjska razmerja in upoštevajo možnost soobstoja različnih ujemalnih tipov znotraj istega sistema. Dobrodošla pa je večja pozornost na to problematiko tudi pri splošnejših, manj obsežnih predstavitvah značilnosti posameznih narečnih govorov. seznam kRajšav a. p. = akcentska paradigma (naglasni vzorec); avest. = avestijski; banj. = banjški; briš. = briški; cerklj. = cerkljanski; češ. = češki; daj. = dajalnik; del. = deležnik; dlč. = določni; dol. = dolenjski; dv. = dvojina; ed. = ednina; gal. = galski; gor. = gorenjski; hal. = halo- ški; ibid. = ibidem (na istem mestu); im. = imenovalnik; jpoh. = južnopohorski; knj. = 43Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) knjižni; kozj.‑biz. = kozjansko-bizeljski; kozjaš. = kozjaški; kraš. = kraški; lit. = litovski; m. = moški; mest. = mestnik; mn. = množina; nad. = nadiški; nar. = narečni; obir. = obirski; orod. = orodnik; os. = oseba; pbsl. = prabaltoslovanski; pide. = praindoevropski; pkm. = prekmurski; podj. = podjunski; poknj. = poknjiženi; poljan. = poljanski; polj. = poljski; posav. = posavski; prid. = pridevnik; prl. = prleški; psl. = praslovanski; psln. = praslovenski; rez. = rezijanski; rod. = rodilnik; rož. = rožanski; ru. = ruski; s. = srednji; sam. = samostalnik; selš. = selški; slgor. = slovenskogoriški; sln. = slovenski; slš. = slo- vaški; sp. = spol; spoh.‑remš. = severnopohorsko-remšniški; srsav. = srednjesavinjski; srštaj. = srednještajerski; stind. = staroindijski; stir. = staroirski; škfl. = škofjeloški; ter. = terski; tolm. = tolminski; tož. = tožilnik; vdol. = vzhodnodolenjski; vgor. = vzhodnogo- renjski; zgsav. = zgornjesavinjski; zilj. = ziljski; ž. = ženski viRi in liteRatuRa Baerman idr. 2005 = Matthew Baerman – Dustan Brown – Greville G. Corbett, The Syntax‑Morpho‑ logy Interface: a Study of Syncretism, Cambridge: Cambridge University Press, 2005. Benedik 1999 = Francka Benedik, Vodnik po zbirki narečnega gradiva za Slovenski lingvistični atlas (SLA), Ljubljana: Založba ZRC, 1999. BH 1584 = Adam Bohorič, Arcticae horulae succisivae, de Latino Carniolana literatura, ad Latinae linguae analogiam accommodata, unde Moshoviticae, Rutenicae, Polonicae, Boëmicae & Lu‑ saticae lingvae, cum Dalmatica & Croatica cognatio, facile deprehenditur, Witebergæ, 1584. Birc ‑ Makuc 1982 = Slavica Birc ‑ Makuc, Govor kraja Cerkno, diplomsko delo, Univerza v Ljub‑ ljani, Filozofska fakulteta, 1982. Bon – Smole 2019 = Mija Bon – Vera Smole, Narečna sprememba nekaterih samostalnikov moškega in ženskega spola v množini, Slavistična revija 67.2 (2019), 243–252. Corbett 1991 = Greville G. Corbett, Gender, Cambridge: Cambridge University Press, 1991. Čop 1983 = Dušan Čop, Imenoslovje zgornjesavskih dolin, doktorska disertacija, Univerza v Ljublja‑ ni, Filozofska fakulteta, 1983. Čujec Stres 2010 = Helena Čujec Stres, Slovar zatolminskega govora 1: A–O, Zatolmin: Stres inže‑ niring, 2010. DB 1584 = Jurij Dalmatin, BIBLIA, Wittemberg: durch Hans Kraffts Erben, 1584. Dejna 1973 = Karol Dejna, Dialekty Polskie, Wrocław: Zakład narodowy imienia ossolińskich wy‑ dawnictwo, 1973. Dovjak 2011 = Rok Dovjak, Srednji spol samostalnikov na ‑e v slovenskih narečjih (po gradivu za SLA), diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2011. Dovjak 2012 = Rok Dovjak, Narečno prespoljenje na primeru poimenovanj za živalske mladiče, v: Slavistika v regijah – Koper, ur. Boža Krakar Vogel, Ljubljana: Zveza društev Slavistično dru‑ štvo Slovenije, 2012, 318–325. Emmerick 1991a = Ronald Emmerick, Iranian, v: Indo‑European numerals, ur. Jadranka Gvozdano‑ vić, Berlin – New York: Mouton de Gruyter, 1991, 289–345. Emmerick 1991b = Ronald Emmerick, Old Indian, v: Indo‑European numerals, ur. Jadranka Gvoz‑ danović, Berlin – New York: Mouton de Gruyter, 1991, 163–198. Furlan 2013 = Metka Furlan, Novi etimološki slovar slovenskega jezika: poskusni zvezek, Ljubljana: Založba ZRC, 2013. Gebauer 1896 = Jan Gebauer, Historická mluvnice jazyka českého III: tvarosloví: I. Skloňování, Praha – Vídeň: Náklad F. Tempského, 1896. Gere 1993 = Marija Gere, Govor Cankove, diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakul‑ teta, 1993. Greenberg 2000 = Marc L. Greenberg, A Historical Phonology of the Slovene Language, Heidelberg: Universitätsverlag C. Winter, 2000. Greene 1991 = David Greene, Celtic, v: Indo‑European numerals, ur. Jadranka Gvozdanović, Berlin – New York: Mouton de Gruyter, 1991, 497–554. 44 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini HD 1711–12 = Hipolit Novomeški, DICTIONARIUM TRILINGUE EX TRIBUS NOBILISSIMIS EUROPÆ LINGUIS COMPOSITUM IN ANTERIORI PARTE LATINO-GERMANICO-SCLA- VONICUM IN POSTERIORI PARTE. GERMANICO-SCLAVO-LATINUM, 1711–1712, https:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC‑UZIR‑C8O2. Isačenko 1939 = A. V. Isačenko, Narečje vasi Sele na Rožu, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1939. Jakop 2008 = Tjaša Jakop, Dvojina v slovenskih narečjih, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008. Jakop 2019 = Tjaša Jakop, Maskulinizacija in feminizacija v srednjesavinjskem narečju, Slavistična revija 67.2 (2019), 253–262. Ježovnik 2019 = Janoš Ježovnik, Notranja glasovna in naglasna členjenost terskega narečja sloven‑ ščine, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2019. Ježovnik 2022 = Janoš Ježovnik, Glasovne in naglasne značilnosti terskega narečja, Ljubljana: Založba ZRC, 2022. Kapović 2015 = Mate Kapović, Povijest hrvatske akcentuacije: fonetika, Zagreb: Matica hrvatska, 2015. Karničar 1990 = Ludwig Karničar, Der Obir‑Dialekt in Kärnten, Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1990. Kenda‑Jež 2005a = Karmen Kenda‑Jež, Fonološki opis govora Ovčje vasi, v: Ovčja vas in njena slovenska govorica, ur. Nataša Komac – Vera Smole, Ukve: Planika – Ljubljana: Založba ZRC, 2005, 85–104. Kenda‑Jež 2005b = Karmen Kenda‑Jež, Narečna besedila iz Ovčje vasi, v: Ovčja vas in njena slo‑ venska govorica, ur. Nataša Komac – Vera Smole, Ukve: Planika – Ljubljana: Založba ZRC, 2005, 129–220. Kenda‑Jež idr. 2016 = Karmen Kenda‑Jež – Robert Grošelj – Vera Smole, Govorjena besedila iz Li‑ palje vasi, v: Lipalja vas in njena slovenska govorica, ur. Nataša Gliha Komac – Andreja Legan Ravnikar, Ljubljana: Založba ZRC, 2016, 19–90. Kocbek 1959 = Alenka Kocbek, Govor vasi Videm, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 1959. Koletnik 1997 = Mihaela Koletnik, Glasoslovna in oblikoslovna podoba govora v Črešnjevcih, Jezik in slovstvo 42.2–3 (1997), 73–80. Koletnik 2001 = Mihaela Koletnik, Slovenskogoriško narečje, Maribor: Slavistično društvo, 2001. Kušar 1959 = Jelka Kušar, Govor Mosta na Soči in okolice, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 1959. Legan Ravnikar 2019 = Andreja Legan Ravnikar, Slovnični spol prevzetih samostalnikov v knjižni slovenščini 16. stoletja: od besedilnih virov k slovarju, Slavistična revija 67.2 (2019), 263–271. Logar 1941 = Tine Logar, Akanje in nepoudarjeni vokalizem v horjuljskem govoru, Čas 35.5–6 (1941), 207–210. Logar 1958 = Tine Logar, O izgubi nominalnih končnic v nekaterih slovenskih primorskih govorih, Slavistična revija 11.1–2 (1958), 109–112. Logar 1968a = Tine Logar, Dialektološke študije XIV: govor vasi Kneža pri Djekšah na Koroškem, Slavistična revija 16.1 (1968), 397–412. Logar 1968b = Tine Logar, Glasoslovne in morfološke posebnosti v govorici sloveniziranih Nemcev, Slavistična revija 16.1 (1968), 159–169. Logar 1971 = Tine Logar, Dialektološke študije XV: govor Slovencev Kanalske doline v Italiji, Sla‑ vistična revija 19.2 (1971), 113–123. Logar 1981 = Tine Logar, Izhodiščni splošnoslovenski fonološki sistem, v: Fonološki opisi srp‑ skohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvaćenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom, ur. Pavle Ivić – Nedim Filipović, Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, 1981, 29–33. Marvin 2019 = Tatjana Marvin, O predvidljivosti slovnične kategorije spola v slovenščini, Slavistič‑ na revija 67.2 (2019), 151–158. Oblak 1888 = V. Oblak, Zur Geschichte der nominalen Declination im Slovenischen, Archiv für Slavische Philologie 11 (1888), 395–423, 523–561. Oblak 1890 = V. Oblak, Zur Geschichte der nominalen Declination im Slovenischen, Archiv für Slavische Philologie 12 (1890), 1–47, 358–450. 45Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Olander 2015 = Thomas Olander, Proto‑Slavic Inflectional Morphology: a Comparative Handbook, Leiden – Boston: Brill, 2015. Priestly 1984a = Tom M. S. Priestly, O popolni izgubi srednjega spola v selščini: enodobni opis, Slavistična revija 32.1 (1984), 37–47. Priestly 1984b = Tom M. S. Priestly, O popolni izgubi srednjega spola v selščini: raznodobna rekon‑ strukcija, Slavistična revija 32.4 (1984), 357–372. Rajh 1976 = Bernard Rajh, Govor Brengove pri Cerkvenjaku v Slovenskih goricah, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 1976. Ramovš 1918–1920 = Franz Ramovš, Slovenische Studien, Archiv für Slavische Philologie 37 (1918–1920), 123–174, 289–330. Ramovš 1935 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika VII: dialekti, Ljubljana: Uči‑ teljska tiskarna, 1935. Ramovš 1952 = Fran Ramovš, Morfologija slovenskega jezika: skripta, prirejena po predavanjih prof. dr. Fr. Ramovša v l. 1947/48, 48/49, Ljubljana: DZS, 1952. Rasmussen 2007 = Jens Elmegård Rasmussen, The accent on Balto‑Slavic monosyllables, v: To‑ nes and Theories: Proceedings of the International Workshop on Balto‑Slavic Accentology, ur. Mate Kapović – Ranko Matasović, Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje, 2007, 29–38. Rigler 1963 = Jakob Rigler, Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, Slavistična revija 14.1–4 (1963), 25–78. Rojs 1967 = Jurij Rojs, Dialekt vasi Dobovec, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 1967. Scheinigg 1882 = Janez Scheinigg, Obraz rožanskega razrečja na Koroškem, Kres 2 (1882), 427–431, 475–479, 529–532, 582–585, 628–630. SkP 1700 = Janez Svetokriški, Sacrum promptuarium diversos pro diversis occurrentibus sacris mi‑ nisteriis praedicabiles continens sermones IV, Labaci: Ex Typographéo Mayriano, 1700. SLA = Gradivo za Slovenski lingvistični atlas, Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. Smole 1994 = Vera Smole, Oblikoglasje in oblikoslovje šentrupertskega govora, doktorska disertaci‑ ja, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 1994. Smole 2006 = Vera Smole, Lingvogeografska obdelava spola v ednini: samostalniki srednjega spola na ‑o v slovenskih narečjih, Slavistična revija 54, posebna št. (2006), 125–136. Snoj 2009 = Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, Ljubljana: Modrijan – Založba ZRC, 2009. SSKJ16 = Kozma Ahačič – Metod Čepar – Alenka Jelovšek – Andreja Legan Ravnikar – Majda Merše – Jožica Narat – France Novak, Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja: A–D, Ljubljana: Založba ZRC – ZRC SAZU, 2021. Stankiewicz 1965 = Edward Stankiewicz, Neutralizacja rodzaju nijakiego w dialektach słoweńskich, Studia z filologii polskiej i słowiańskiej 5 (1965), 179–187. Stankiewicz 1986 = Edward Stankiewicz, The Fate of the Neuter in the Slovene Dialects, v: The Slavic Languages: Unity in Diversity, Berlin – New York – Amsterdam: Mouton de Gruyter, 1986, 143–152. Strohal 1895 = R. Strohal, Osobine današnjega riječkoga narječja, Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 124 (1895), 103–188. Šekli 2006 = Matej Šekli, Tonemski naglasni tipi samostalnikov srednje o‑jevske sklanjatve v (knji‑ žni) slovenščini, v: Varia XIV: zborník materiálov zo XIV. kolokvia mladých jazykovedcov (Nit‑ ra – Šintava 8. – 10. 12. 2004), Bratislava: Slovenská jazykovedná spoločnostʹ pri SAV – Nitra: Katedra slovenského jazyka DD UKF v Nitre, 2006, 23–39. Škofic 1996 = Jožica Škofic, Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope na Gorenjskem, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 1996. Škofic 2019 = Jožica Škofic, Krajevni govor Krope, Ljubljana: Založba ZRC, 2019. Škofic – Klinar 2015 = Jožica Škofic – Klemen Klinar, Rateški slovar: ad abnjaka da žoka in ad agrabka da žlef, Kranjska Gora: Občina, 2015. 46 Miha Sušnik  Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini Škrabec 1994 = Stanislav Škrabec, Jezikoslovna dela: ponatis platnic časopisa Cvetje z vertov sv. Frančiška 1880–1890 1, ur. Jože Toporišič, Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevi‑ ca , 1994. Tesnière 1925a = Lucien Tesnière, Atlas linguistique pour servir à l’étude du duel en slovène, Paris: Champion, 1925. Tesnière 1925b = Lucien Tesnière, Les formes du duel en slovène, Paris: Champion, 1925. Tominec 1964 = Ivan Tominec, Črnovrški dialekt, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1964. Toporišič 1976 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 11976. Toporišič 1981 = Jože Toporišič, K teoriji spola v slovenskem (knjižnem) jeziku, Slavistična revija 29.1 (1981), 79–94. Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 42000 (11976). TT 1557 = Primož Trubar, TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA, Tvbingæ, 1557. Villanueva Svensson 2011 = Miguel Villanueva Svensson, Indo‑European long vowels in Balto‑Sla‑ vic, Baltistica 46.1 (2011), 5–38. Vondrák 1908 = Wenzel Vondrák, Vergleichende Slavische Grammatik II: Formenlehre und Syntax, Göttingen: Vandenhoeck und Ruprecht, 1908. Weiss 1990 = Peter Weiss, Govori Zadrečke doline med Gornjim gradom in Nazarjami: glasoslovje, oblikoslovje in skladnja, magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 1990. Weiss 1998 = Peter Weiss, Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim gradom in Nazarjami: poskusni zvezek (A–H), Ljubljana: ZRC SAZU – Založba ZRC, 1998. Weiss 2013 = Peter Weiss, Kategorija živosti v govorih spodnje Zadrečke doline, Jezikoslovni zapiski 19.2 (2013), 193–206. Zaliznjak 1964 = A. A. Zaliznjak, K voprosu o grammatičeskih kategorijah roda i oduševlennosti v sovremennom russkom jazyke, Voprosy jazykoznanija 13.4 (1964), 25–40. Zorko 1998 = Zinka Zorko, Haloško narečje in druge dialektološke študije, Maribor: Slavistično društvo, 1998. summaRy The Development of Agreement Types of Neuter Nouns in Slovenian The theory of grammatical gender presented here is broadly equivalent to that of Corbett (1991). Grammatical gender is defined as an immanent property of the noun that can be securely determined only from the form of the agreement targets of the noun. The declen- sional pattern of a word as it appears when agreeing with a noun is called the agreement pattern of that word, and a combination of the agreement patterns of all words agreeing with a certain noun is called the general agreement pattern for that noun. Nouns sharing their general agreement pattern belong to the same agreement class; that is, they share the same gender. Diachronically, there are two main ways the relationship between a noun and the form of an agreeing word may change: the noun may change its agreement class, switching to a different general agreement pattern (a gender switch), or the general agreement pattern itself (in other words, the morphology of the agreement targets) may change while the agreement classes remain unchanged (an agreement pattern change). Both can eventually lead to gender merger. The terms masculinization and feminization were given more precise definitions with a distinction drawn between the masculinization of a noun (a gender switch) and the masculinization of an agreement pattern (an analogical agreement pattern change). Alongside the three substantival genders, the existence of a separate so-called non-substantival agreement pattern in some Slovenian dialect systems was emphasized. The synthetic account of the development of the neuter in Slovenian incorporates and builds upon previous research on this topic (Oblak 1888; 1890; Tesnière 47Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 1925b; Ramovš 1935; 1952; Stankiewicz 1965; 1986; Priestly 1984a; 1984b; Smole 2006; Dovjak 2011) while adding additional relevant data. The identified innovative agreement types in the singular are vélik msto, vélik jájc, velȋka čéla, and velȋka jájca. Whereas some cases of the types vélik msto and vélik jájc and the type velȋka čéla appeared as a consequence of the phonetic development of *‑o in Slovenian, other cases of the types vélik msto and vélik jájc as well as the type velȋka jájca require a morphological expla- nation, likely from the dual type dvȃ ókna and the plural type velíke mste. The dual type dvȃ ókna is explained as a further development of dvȃ kna, itself a development of dv kna, with the latter two being likened to West Slavic types such as Polish dwa wielkie miasta, Slovak dve veľké mestá, and Czech dvě velká města. The types dvȃ ltu/ltu stem from masculine nouns, whereas the type dv kni is a blend of dv ókni and kna. The type dv kne is in origin the plural from the type velíke mste. In the plural, the type velíke mste represents a further development of velíke msta, which may or may not be parallel to West Slavic types such as Polish te wielkie miasta, Slovak tie veľké mestá, and Czech dialect ty velké města. The types velíke okn, velíki msta, velíki msti, velíki msti, and velíke msti probably stem from innovative types in the singular and dual, such as dvȃ ókna and velȋka čéla. 49Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024), 49–63 deJan gabrovšek položaj naslonskega niZa v veZniškem sTavku v slovenski Zloženi povedi Cobiss: 1.01 https://doi.org/10.3986/Jz.30.1.02 Članek se ukvarja s položajem naslonskega niza v vezniškem stavku v slovenski zloženi povedi. Mesto veznika definira kot ničto mesto na začetku stavka, naslonski niz pa stoji na prvem ali drugem mestu, torej takoj za veznikom ali za prvim stavčnim členom. Članek pokaže položaj na- slonskega niza glede na skupine razmerij, v katerih se pojavlja, v prirednih razmerjih pa opiše še položaj naslonskega niza glede na število in ponavljanje udeležencev. Glavno vlogo pri položaju naslonskega niza imata razmerje med stavkoma in veznik. Ključne besede: klitika, zaimek, stavek, besedni red, skladnja The Position of the Clitic String in the Conjunction Clause in the Slovenian Multi‑Clause Sentence This article deals with the position of the clitic string in the conjunction clause in the Slo- venian compound sentence. It defines the position of the conjunction as zero position at the beginning of the sentence, whereas the clitic string is placed in first or second position; that is, immediately after the conjunction or after the first constituent. The article shows the position of the clitic string according to the groups of relations in which it occurs, and in coordinations it also describes the position of the clitic string according to the number and repetition of the participants. The main role in the position of the clitic string is played by the relation between the clauses and the conjunction. Keywords: clitics, pronoun, sentence, word order, syntax 1 uvod Namen članka je raziskati položaj slovenskega naslonskega niza v vezniškem stavku (to je stavku, ki ga uvaja veznik) v slovenski večstavčni povedi. Iz pre- gleda literature o stavi naslonskega niza (Smolej 2021) se kaže, da so jo do sedaj proučevali predvsem v enostavčni povedi, kar je pomanjkljiv pristop. Prispevek ta Dejan Gabrovšek  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  dejan.gabrovsek@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0000-0002-4995-1814 Članek je nastal kot v okviru programa P6-0038 Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Re- publike Slovenije. Jedro članka je nastalo kot doktorski seminar pod mentorstvom dr. Erike Kržišnik, ki se ji tudi zahvaljujem za dragocene pripombe. 50 Dejan Gabrovšek  Položaj naslonskega niza v vezniškem stavku ... manko zapolnjuje z obravnavo naslonskega niza v vezniškem stavku v večstavčni povedi.1 Pod terminom veznik razumemo vse besede, ki v vsaj enem pomenu opravljajo vezniško vlogo, torej veznike (in, da), členke (pa) in zaimke (kjer, kaj) (Krvina – Žele 2018: 8). Z vidika stave naslonskega niza razlik glede na to, v katero besed no vrsto sodijo izhodiščno, ni, zato je tako združevanje smiselno. Pogled je torej skla- denjski, termin veznik pa je v tem primeru sinonimen s terminom vezniška bese‑ da.2 Ker večbesednost vezniških besednih zvez na položaj naslonskega niza nima vpliva, so s terminom veznik poimenovane tudi te. Izhodišče so posamezni vezniki in znotraj njih možna pomenska razmerja. Tak vidik se je skozi raziskavo izkazal kot najbolj produktiven, saj za vse veznike znotraj podobnega razmerja (ker : saj : kajti) ne veljajo enaka pravila, poleg tega pa je možno, da se posamezni veznik glede na pomen obnaša drugače.3 Navedeni zgledi so iz korpusov Gigafida 2.0 in Janes, nekateri zgledi, zlasti redkejših ali časovno že nekoliko oddaljenih rab, so iz drugih virov, zlasti iz SSKJ2. Večina zgledov je najdena s pomočjo orodja CQL, koda iskanja je nave- dena pri prvem zgledu, za katerega velja. 2 naslonski niz O položaju naslonskega niza4 v povedi odločajo stavčni členi, ne pa posamezne besede. V slovenščini tako naslonski niz stoji (a) za prvim stavčnim členom, torej na drugem mestu (t. i. Wackernaglov zakon),5 (b) na začetku stavka ali (c) za vez- nikom (Toporišič 1982: 175). Naslonski niz je lahko na prvem mestu, če je stavčni člen ali beseda brez stavčnočlenske vloge pred naslonskim nizom (predvid ljivo) 1 Glavno vprašanje večine razprav o naslonskem nizu je, ali lahko stoji na začetku ali ne, pogled pa je bil predvsem stilistični: mi se z vrednotenjskim vidikom ne ukvarjamo, zanima nas pred- vsem stanje, kot ga kaže sodobno korpusno gradivo. 2 Primeren je tudi za leksikografsko analizo: besede, ki jih v tem članku razumemo kot veznike, slovar obravnava kot veznike v okviru besedne vrste (da, in) ali kot konverzijo v veznik (ali, itak). 3 Večstavčna brezvezja zato niso obravnavana, čeprav so pogosta. 4 Ta članek ne obravnava celotne problematike naslonskega niza: kot odprte teme se kažejo vsaj naslednje postavke: mesto členka, mesto bi, vrstni red členkov (še pa, pa še). Beseda pa je poseb- na, saj se kot členek lahko pojavi (skoraj) kjer koli v naslonskem nizu (Rath 2018: 239). Čeprav Toporišič (2004: 671) za (nikalni, čeprav navaja tudi druge) členek predvideva zadnje mesto v naslonskem nizu, raba, zlasti v govorjenih besedilih, kaže drugače. Slovenska slovnica (Toporišič 2004: 671) predvideva red bi ne (členek, z izjemo naj, je v naslonskem nizu zadnji), omenja pa tudi vrstni red ne bi v primeru Rekel je, da se ne bi rad vmešaval (Toporišič 2004: 674). Raba, kot jo izkazuje korpus Gigafida, kaže drugače, in sicer v razmerju 120 : 1 prevladuje možnost ne bi. V korpusu Janes je razmerje podobno, 91 : 1. Murko (1891: 59) predvideva, da se bi stavi k vezniku in ne k deležniku, čeprav že opaža odstopanja od tega pravila. Členki v naslonskem nizu nimajo povsem določenega mesta, saj se njihovo mesto spreminja glede na to, na katero besedo, besedno zvezo se nanašajo (Toporišič 2004: 445). Neredki so tudi primeri po več naslonskih nizov v enem stavku, npr. Vneto trenira, ker si želi spustiti se v najglobljo jamsko vertikalo na svetu. 5 Ta je lahko tudi ničto izražen: v tem primeru je naslonski niz na začetku stavka. 51Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) izpuščena (Zuljan Kumar 2019: 59), npr. Boš jutri prišel?, kjer je izpuščena vpra- šalnica ali (Ali boš jutri prišel?).6 Tu obravnavamo le t. i. stavčni naslonski niz, to je naslonski niz, ki ga ses- tavljajo nekateri vezniki, naslonske oblike zaimkov, nekateri členki in pomožne oblike glagola biti.7 Poleg stavčnega naslonskega niza obstajajo tudi drugi nas- lonski nizi, ki jih tu ne obravnavamo, npr. predlog pred samostalnikom (za mizo) in določeni frazemi (dober dan). Stavčni naslonski nizi so v zgledih odebeljeni, poudarjene in s tem naglašene naslonke so podčrtane. Veznik vedno stoji na začetku stavka, to je na ničtem mestu v stavku,8 zato ga lahko z vidika proučevanja mesta naslonskega niza razumemo kot začetno mesto, četudi veznik opravlja stavčnočlensko vlogo in je naglašen: dokaz za to je, da se podredni vezniki s stavčnočlensko vlogo in brez nje, kot bomo videli v nadalje- vanju, obnašajo enako. Če bi naglašenost ali stavčnočlenska vloga podrednega veznika vpliv na besedni red imela, bi naslonski niz pri veznikih kdor, kar, kje deloval drugače kot pri veznikih da, če, ali. To tudi dodatno dokazuje, da pri ozi- ralnih in vprašalnih zaimkih vezniška funkcija prevladuje nad zaimkovno in da jih lahko v teh primerih obravnavamo kot veznike.9 Na položaj naslonskega niza torej vpliva predvsem funkcija vezniškega stavka: zato se naslonski niz obnaša drugače pri vzročnem podredju (veznik ker) kot pri vzročnem priredju (veznik kajti). Če je veznik nenaglašen, je del naslonskega niza: tudi zato je smiselno reči, da veznik stoji na ničtem mestu glede na celoten stavek (ta vidik proučujemo mi) in na prvem mestu znotraj naslonskega niza, če je nenaglašen.10 Nenaglaše- nost nekaterih prirednih veznikov (in, pa) na položaj naslonskega niza ne vpliva, prav tako ne vpliva njihova naglašenost (kajti : torej) – tako se še enkrat kaže, da so za položaj naslonskega niza odločilni razmerje kot celota ter stavčni členi, ki ne opravljajo vezniške vloge. Dodatni dokaz, da na položaj naslonskega niza 6 Na podobno rabo opozarja tudi Murko s primerom Mi je pisal moj gospod, pri čemer trdi, da v takih primerih enklitike nosijo glavni naglas (Murko 1891: 8). V nasprotju z njim Orešnik (1983: 129) ugotavlja, da se breznaglasnice oziroma naslonke praviloma obnašajo kot prokliti- ke, torej da se navezujejo na naglašeno besedo za njimi. V primeru, ki ga navaja Murko, mi torej ni naglašen, ampak je prva naglašena beseda pisal. To tudi razloži samoglasniško redukcijo ne- naglašenega mi v govoru. Pri tem primeru tudi ne moremo reči, da je stavčni člen pred naslonko izpuščen. 7 Seveda ni nujno, da so v posameznem naslonskem nizu prisotne naslonke iz vseh skupin, za naslonski niz je dovolj že ena naslonka, jih je pa lahko tudi več: Sprejel je pogojno zaporno kazen devetih mesecev, ki pa mu jih ne bo treba odsedeti. 8 Veznik je lahko del besedne zveze, v kateri zaradi pravil besednega reda ne stoji na začetku, a obvezno na začetku stoji celotna besedna zveza: Okoli mestnega obzidja je bilo pokopališče, ostanki katerega so vidni še danes. 9 Zlasti oziralni vezniki predstavljajo kompleksen preplet lastnosti zaimka, samostalnika, pri‑ devnika ali prislova ter veznika: določitev, katera besedna vrsta je primarna, je zato odvisna predvsem od vidika proučevanja. Ker je naš vidik skladenjski, je v ospredju vezniška funkcija. 10 Praviloma so enozložni vezniki nenaglašeni, večzložni pa so naglašeni. 52 Dejan Gabrovšek  Položaj naslonskega niza v vezniškem stavku ... vpliva prisotnost veznika, je odsotnost sprememb naslonskega niza pri premem govoru, čeprav praviloma sodi v predmetni odvisnik – za naslonski niz torej ni pomembna vloga stavka v zloženi povedi, ampak sestava tega stavka, torej prisot- nost veznika.11 Možnosti besednega reda naslonskega niza v vezniškem stavku sta dve: (1) prvo mesto za veznikom ne glede na njegovo stavčnočlensko vlogo in (ne)naglašenost; (2) drugo mesto za veznikom, torej je med veznikom in naslonskim nizom en stavčni člen. 3 položaj naslonskega niZa ZnoTraj veZniškega sTavka V tem poglavju bomo prikazali primere iz vseh večjih skupin slovenske večstavč- ne povedi, v katerih se vezniki pojavljajo. Nevtralni besedni red je tak, kot bi bil, če bi stavek stal sam zase brez veznika. Obravnavamo zgolj zglede, v katerih je naslonski niz – torej vsaj ena naslonka – prisoten. 3.1 Vezniki s stavčnočlensko vlogo Vezniki, ki so po izvoru oziralni in vprašalni zaimki (kdor, kdo), znotraj odvisnika opravljajo funkcijo stavčnega člena ali njegovega dela (Toporišič 2004: 431). Ker pa hkrati tudi povezujejo dva stavka, je njihov položaj vedno na ničtem mestu v odvisniku – ne glede na skladenjsko vlogo v njem. Veznik, ki opravlja stavčno- člensko vlogo, je naglašen, zato ni del naslonskega niza, ampak zaseda ničto mes- to, za katerim se naslonski niz šele začenja. Vezniška funkcija pri teh zaimkih prevlada nad zaimkovno: z vidika stave naslonskega niza se obnašajo enako kot ostali podredni vezniki, njihova stavč- nočlenskost pa ne vpliva na to, da bi mesto naslonskega niza razumeli kot drugo mesto – naslonski niz še vedno stoji na prvem mestu takoj za veznikom, saj bi stal tam, četudi bi bil veznik nestavčnočlenski. Za njim stoji naslonski niz, nato pa ostali stavčni členi. Po členitvi po aktualnosti se razporedijo le tisti udeleženci v odvisniku, ki niso izraženi v vezniku in naslonskem nizu, ker členitev po aktual- nosti vpliva zgolj na t. i. prosto stavo in ne na stalno stavo, del katere je naslonski niz (Žele 2018). Zaradi prevlade vezniške funkcije pri oziralnem ali vprašalnem vezniku12 lahko trdimo, da veznik stoji na ničtem mestu, naslonski niz na prvem, na drugem in naslednjih pa ostali stavčni členi. 11 Podobno stavčnočlenska funkcija odvisnika ne vpliva nujno na stavčnočlensko vlogo veznika. 12 Oziralni zaimki so vedno vezniki, saj zmeraj stojijo na vezniškem mestu, vprašalni zaimki pa vezniško funkcijo opravljajo le v določenih primerih, so torej konvertiti. 53Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Zglede 1–4 uvajajo oziralni in vprašalni vezniki, ki znotraj odvisnika op- ravljajo stavčnočlensko vlogo, naslonski niz sledi vezniku. [1] Kdor bo želel kaj kupiti, bo moral seči v žep.13 [2] Povedal sem zgolj, kaj sem čutil do njih.14 [3] Ne vemo, kam se obrniti.15 [4] Država se mora odločiti, kakšen potniški promet bo imela. 3.2 Vezniki brez stavčnočlenske vloge Vezniki, ki v stavku nimajo stavčnočlenske vloge, so po besednovrstnem izvoru vezniki ali členki. Z vidika besednega reda se delijo na tiste, ki na besedni red (po- tencialno) vplivajo, in na tiste, ki nanj ne vplivajo. Ker nobeden od udeležencev ni izražen z veznikom, je naslonski niz pogosteje daljši, saj je večja verjetnost, da bo vsaj en udeleženec več izražen z zaimkom, torej praviloma znotraj naslonske- ga niza – pri veznikih s stavčnočlensko vlogo je en stavčni člen nujno izražen z veznikom. Tu so pogostejši nenaglašeni vezniki, npr. če, da, ki so tudi prvi del nas- lonskega niza. Priredni nenaglašeni vezniki (in) so del naslonskega niza le, če jim takoj sledijo ostale naslonke, sicer pa tvorijo lasten naslonski niz na ničtem, tj. vezniškem mestu in tako niso del stavčnega naslonskega niza. Poseben veznik je ki, saj stavčnočlenske vloge ne opravlja, a vedno zahteva zaimek v ustreznem sklonu, razen če bi bil zaimek v imenovalniku, saj v tem primeru zaimka ni (zgled 5). [5] Ta, ki ga poznam, ni pri policiji. 3.2.1 Vezniki, ki vpeljujejo vsebinske odvisnike Vsebinski odvisniki zapolnjujejo pomensko vlogo vsebine (Žele 2016a: 84; 2016b: 35; Gabrovšek – Žele 2019: 492). Najpogostejši veznik je da, pogosta sta še ali in če. Za vse odvisnike velja, da se naslonski niz postavi za veznik, tudi če odvisnik stoji na začetku povedi. Tu niso obravnavani primeri, ki jih uvajajo vprašalni zaimki, čeprav uvajajo vsebinske odvisnike, saj smo jih prikazali v razdelku 3.1. [6] Ali jim bo uspelo, bo precej odvisno od tega, ali jim bo še letos uspelo skleniti nove posle.16 [7] Mislim, da je to prava pot. 13 [word="kdor"] [] {,3} [tag="Gg.*"] [] {,3} [tag="U"] [] {,3} [tag="Gg.*"]. 14 [tag="Gg.*"] [] {,3} [word=","] [word="kaj"] [] {,3} [tag="Gg.*"]. 15 [tag="Gg.*"] [] {,3} [tag="U"] [word="kam"] [] {,3} [tag="Gg.*"]. 16 [word="\."][word="Ali"] [tag="Z.*"] [tag="Z.*"]? [word="ne"]? [] {,3} [tag="Gg.*"]. 54 Dejan Gabrovšek  Položaj naslonskega niza v vezniškem stavku ... 3.2.2 Prislovnodoločilni vezniki Vezniki, ki uvajajo prislovnodoločilne odvisnike, natančneje določajo prislovno- določilno razmerje odvisnika do matičnega stavka (vzrok, pogoj ipd.). Naslonski niz se postavi takoj za veznik ne glede na pomen in število udeležencev. Pri ve- zniku ne da pogojna oblika bi ni obvezni del veznika, je pa zelo pogosta in skoraj vedno stoji takoj za veznikom (Toporišič 2004: 671), zato se zdi, da gre za eno enoto. Krajevne odvisnike praviloma uvajajo oziralni vezniki, torej znotraj odvis- nika opravljajo stavčnočlensko vlogo. [8] Tako bi ravnali tudi, če bi ga videli zadnjič. [9] Bil sem star štirinajst let, ko sem začel peti. [10] Ogledal si je truplo, ne da bi se ga dotaknil. Veznik čim v sorazmerijskem odvisniku je del pridevniške ali prislovne zveze (enako kot veznik kakšen), naslonski niz se postavi za pridevniško ali prislovno zvezo kot celoto. [11] Čim višja je kategorija ali čim več zvezdic ima hotel, boljša je tudi njegova kakovost.17 Pri prislovnodoločilnih odvisnikih prihaja do razhajanj pri stavi vejice: bodisi med odnosnico in veznikom (kljub temu, da) bodisi pred odnosnico, ki postane del več- besednega veznika (, kljub temu da). Postavitev vejice na položaj naslonskega niza nima vpliva, kar kaže, da je njen položaj do neke mere arbitraren (Gabrovšek – Krvina 2022: 578) in da veznik deluje kot ena enota, ne glede na to, ali je eno- ali večbeseden. [12] Cene naftnih derivatov so se znižale, kljub temu da je vlada zvišala trošarine. [13] Kljub temu, da je prvič sodeloval v močni konkurenci, je končal na prvem mestu. 3.2.3 Vezniki, ki vpeljujejo nematična dopolnila V nematičnih dopolnilih (Gabrovšek 2019) se naslonski niz obnaša enako kot v podredjih ne glede na razliko v pomenu glede na podredja.18 Isti vezniki, ki stavč- nočlensko vlogo opravljajo v podredjih, jo tudi v nematičnih dopolnilih in isti vezniki, ki v podredjih ne opravljajo stavčnočlenske vloge, je tudi tu ne. [14] Iz prve lige je izpadel Livar, kar je bilo znano že dolgo pred koncem prvenstva. [15] Prodaja je cvetela na domačem trgu, medtem ko je drugod v Aziji padla. [16] Sneženje je zajelo Slovenijo, ki se bo čez noč še okrepilo. 17 [word="čim"] [] {,3} [tag="Gg.*"] [] {,3} [word=","] [tag="Ppp.*"]. 18 Razlike med odvisniki in nematičnimi dopolnili so sicer pomembne: nematična dopolnila se od od‑ visnikov razlikujejo predvsem po odsotnostni odnosnice, vezljivosti oziroma družljivosti in restrik‑ tivnosti. Nematična dopolnila uvajajo novo, dodatno informacijo in so s tega vidika bliže priredjem. 55Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 3.2.4 Priredni vezniki Tudi pri nekaterih prirednih veznikih se naslonski niz postavi takoj za veznik, pri nekaterih raba niha (torej je naslonski niz takoj za veznikom ali za prvim stavčnim členom), nekateri vezniki pa besednega reda ne spreminjajo (skoraj) nikoli. Na podlagi korpusne analize19 smo sestavili seznam najpogostejših veznikov glede na postavitev naslonskega niza. Zaradi težav pri označevanju moramo upoštevati, da je to zgolj okviren seznam in ne vključuje vseh veznikov, prav tako vezniki niso razporejeni po frekvenci – podatkov je preveč, da bi jih lahko preverili učinkovito. Tu so navedeni zgolj frekventni vezniki: vzročno-pojasnjevalni zakaj je preredek, da bi ga korpusna raziskava, ki temelji na pogostih kolokacijah, zaznala, zato so taki primeri obravnavani posebej. Vezniki, ki postavljajo naslonski niz takoj zase: in, pa, saj, zato, a, vendar, ter, ampak, temveč, oziroma, sicer, torej, marveč, bodisi, niti, zatorej. Vezniki, ki naslonski niz postavljajo za prvi stavčni člen:20 in, a, toda, ampak, kajti, toda. Kot vidimo, se nekateri vezniki pojavljajo na obeh seznamih. Taka prekriv- nost je pričakovana, saj se naslonski niz občasno postavlja takoj za veznik tudi pri tistih veznikih, pri katerih naslonski niz tam načeloma ne stoji. Korpusna analiza je pokazala, da (tudi) večina prirednih veznikov na besedni red vpliva, in sicer tako, da se naslonski niz postavi takoj za veznik. Pri nekaterih veznikih je možen tudi nespremenjeni besedni red, torej je naslonski niz za prvim stavčnim členom, vendar so taki v manjšini. Pri posameznih veznikih ima sprememba besednega reda tudi opazen pomenski vpliv, česar pri razmerjih, ki so bliže podrednemu polu, nismo opazili. S tem se tudi kaže, da je vsaka sprememba besednega reda povezana s spremembo skladenjskega pomena celotne konstrukcije in da hkrati vsaka sprememba strukture vpliva na spremembo skladenjskega pomena ali vsaj poudarka celotne konstrukcije (Gabrovšek – Krvina 2023). Kaže se tudi težnja, da pri veznikih, pri katerih je lahko naslonski niz takoj za veznikom ali za prvim stavčnim členom, naslonski niz pogosto stoji za prvim stavčnim členom, če je osebek v obeh stavkih različen. Razlog je v tem, da osebek kot izhodišče stavka praviloma stoji na začetku stavka in mora biti izražen, če je drugačen kot v prvem stavku – če je enak v obeh stavkih, je v drugem lahko izpuščen. Za te primere tudi velja, da je naslonski niz praviloma na drugem mestu, če so vsi udeleženci v obeh stavkih različni. 19 Naslonski niz takoj za veznikom smo iskali z ukazom: [tag="Vp"] [tag="Z.......k*|Gp.*"], nas‑ lonski niz ne za veznikom smo iskali z ukazom: [tag="Vp"][tag!="Z.......k*|Gp.*"], nato pa smo iskali vse primere z naslonskim nizom (pozitivni filter, ukaz [tag="Z.......k*|Gp.*"]) na drugem do četrtem mestu od rezultatov osnovnega ukaza. 20 Iskali smo naslonski niz na drugem do tretjem mestu za prirednim veznikom. 56 Dejan Gabrovšek  Položaj naslonskega niza v vezniškem stavku ... Naslonski niz se v parentezah obnaša enako kot v priredjih. V parentezah med vezniki izrazito prevladuje in,21 naslonski niz se lahko postavi takoj za veznik (17) ali pa na drugo mesto, če za veznikom stoji naglašena oblika zaimka (18). [17] Dvakrat kliknite besedo (in jo tako izberite), nato pa vpišite pravilno črkovano besedo. [18] Proti takšnim tekmecem, kot so bili takrat Italijani – in to so še danes – res ne potrebuješ motiva. Pri vezniku ampak se razmeroma izrazito kaže22 naslednja težnja: če je prvi stavek zanikan, stoji naslonski niz takoj za veznikom, udeleženec v osebkovi vlogi je v obeh stavkih isti. SSKJ2 ta pomen definira ‘za uvajanje nove trditve namesto prej zanikane’: gre za podtip zamenjave (19). Pri primerih za pomen ‘izražanje nasprot ja s prej povedanim’ prvi stavek ni zanikan, naslonski niz pogosteje stoji za prvim stavčnim členom, osebek pa je praviloma različen, gre za podtip nasprotje (20). Ta veznik je torej primer, kako se pri različnem pomenu znotraj protivnosti lahko razlikuje tudi besedni red. [19] Šamanizem ni bil omejen na Sibirijo, ampak je bil razširjen med vsemi severnimi ljudstvi. [20] Šport je večinoma ob vikendih in ob večerih, ampak toliko časa sem že športna novinarka, da sem tega vajena. Pri stopnjevalnem dvodelnem vezniku ne samo – ampak tudi in njegovih sinonim- nih variantah je opazna težnja, da se med ampak in tudi vrine (najmanj) naslonski niz, kadar je drugi stavek izražen v celoti. [21] Ljudje so se naučili ne samo gojiti hrano, ampak so jo tudi skladiščili za obdobje zime.23 Pri vezniku saj se naslonski niz navadno postavi za veznik, tudi če so vsi udele- ženci različni (22). Izjemo predstavlja poudarjenost enega od udeležencev; v tem primeru je poudarjeni udeleženec na prvem mestu za veznikom (23), naslonka pa je naglašena. Sporadično se taka raba pojavlja tudi pri podrednem vezniku ker, kar kaže na podobnost razmerij. [22] Finalno srečanje je bilo zanimivo, saj se je v dvorani zbralo veliko število gledalcev, ki so spodbujali domačine. [23] Z moje strani bi to že moralo biti rešeno, saj denar je na razpolago. 21 Še pogostejše je brezvezje. 22 Ali to velja v vseh primerih ali le v večini, je zaradi števila zgledov (660.000) težko zanesljivo raziskati. 23 [word="ne"] [word="samo"] [] {,6} [word="ampak"] [] {1,5} [word="tudi"]. 57Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Pri vezniku a raba niha med naslonskim nizom na začetku za veznikom in nespre- menjenim besednim redom – če je eden od udeležencev na začetku pred nas- lonskim nizom, je ta udeleženec poudarjen. [24] Prva faza bo zaključena do junija, a je veliko odvisno tudi od vremenskih razmer. [25] Njihovo podjetje tudi sicer dela s slovenskim lesom, a sogovornik je dodal, da je presodila predvsem kakovost. Pri vezniku pa naslonski niz izrazito teži na prvo mesto ne glede na pomen, s čimer se razlikuje od veznika in. [26] Rada bi ga oštela, pa ji besede niso hotele z jezika.24 [27] Zdaj bo prišel pa mu sam povej! Nekateri vezniki zaradi specifične rabe zahtevajo ob sebi točno določeno obliko določene besedne vrste, nekateri celo isto obliko iste besedne vrste, npr. pri dvo- delnem vezniku niti – niti. V zvezi niti – niti takoj za veznikom stoji naslonski niz in kot njegov zadnji del členek ne ali zanikana oblika glagola biti, to je ni, ki je naglašena. V drugem stavku je glagolska nikalnica pred nedoločnikom lahko izpuščena. [28] Obrambni minister različnih stališč niti ne skriva niti ga ne motijo.25 Na splošno velja, da je v priredjih naslonski niz v neprvih stavkih pogosto (vsaj delno) izpuščen, zlasti če se naslonke ponavljajo iz prejšnjega stavka. [29] Borili smo se do konca, a na koncu ostali praznih rok. [30] Sedela je pred vhodom v jamo in opazovala okolico. 3.2.4.1 Prislovi v povezovalni vlogi Nekateri prislovi povezujejo priredne, zlasti vezalne stavke, če stojijo na začetku neprvega stavka. To so nato, potem, medtem in še nekateri redkejši (Gabrovšek – Krvina 2022). To niso vezniki, čeprav je povezovalna vloga zaradi tipičnega vez- niškega mesta izrazita. Naslonski niz se postavi za prislov: to mesto lahko obrav- navamo kot drugo mesto, saj prislov zaseda prvo mesto. Za razliko od podrednih veznikov s stavčnočlensko vlogo (kdor, kjer), ki zasedajo ničto mesto, so ti prislovi za pomen celotne povedi neobvezni, lahko jih premaknemo z vezniškega mesta na sredino stavka, poleg tega pa razmerja ne uvajajo in s tem določajo, ampak ga le dodatno poudarjajo in pomensko specificirajo: nič od tega za podredne veznike ne velja (Gabrovšek – Krvina 2022: 574). Dodatno merilo, ki kaže, da ti prislovi 24 [tag="Gg.*"] [] {,3} [word=","] [word="pa"] [] {,3} [tag="Gg.*"]. 25 [word="niti"] [] {,3} [tag="Gg.*"] [] {,3} [word="niti"]. 58 Dejan Gabrovšek  Položaj naslonskega niza v vezniškem stavku ... niso priredni vezniki, je, da pred prislov lahko vstavimo priredni veznik, kar za priredne veznike ni mogoče. [31] Izbruhnil je požar, nato pa je odjeknila še eksplozija. [32] Peli in plesali smo do ognjemeta, potem smo srečni in veseli odšli domov. 3.2.4.2 Vezniki, ki besednega reda ne spreminjajo Razmerja, v katerih se naslonski niz postavi na drugo mesto, so blizu priredne- mu polu: večja samostojnost obeh stavkov v priredju se tako kaže tudi povsem formalno, saj je besedni red drugega (tj. vezniškega) stavka enak, kot če bi stal samostojno. S tem se tudi bolje kaže, da imata oba stavka enak status, saj je nas- lonski niz pri obeh stavkih najverjetneje na drugem mestu. Kadar na (ne)spre- membo besednega reda vpliva veznik, to kažejo sinonimni vezniki, kot sta kajti in saj: kajti namreč besednega reda ne spreminja, saj pa navadno ga. Nespremenjeni besedni red je značilen zlasti za pojasnjevalno in protivno priredje in znotraj njiju za veznike kajti, toda, zakaj, le. Raba prirednega zakaj je zaznamovana in redka. V zgledu 34 je za veznikom deležnik bil in ne je: bil je naglašen in tako zaseda prvo mesto, je pa (edini) sestavlja naslonski niz. Zgled 35 dobro kaže, da veznik toda besednega reda ne spreminja: prvi stavčni člen, naglasna oblika osebnega zaimka njo, je naglašena in ni del naslonskega niza – če bi bila, bi bila v naslonski obliki jo, naslonski niz sestavlja le je. [33] Turistična sezona je porušila vse rekorde, kajti deželo je obiskalo kar sedem milijonov turistov. [34] Presenečenje je bilo popolno, zakaj bil je dovolj hiter, da bi na tekmi prednjačil z več kot četrt ure naskoka.26 [35] Padla je s konja, toda njo je skrbelo za njegovo varnost. [36] Hekerji so napadli bolnišnico z virusom, ki je zašifriral vse njihove sisteme, le hekerji pa so imeli ključ za dešifriranje.27 Kaže se, da se tudi pri teh veznikih naslonski niz sporadično postavlja takoj za veznik, verjetno po analogiji z ostalimi vezniki – to tudi dodatno kaže, da veznik kot besedna vrsta naslonski niz načeloma postavlja takoj zase, kar je lahko ena od definicijskih lastnosti veznika. V zgledu 37 je naslonski niz takoj za veznikom, ker je izpuščena vprašalnica ali. [37] Možnosti je danes mnogo, toda jih poznamo dovolj?28 [38] Trudim se gledati filme, toda je zelo težko. 26 [word=","] [word="zakaj"] [!word="je|si|ga"] {,3} [tag="Gg.*"]. 27 [word=","] [word="le"] [!word="da"]. 28 [word="kajti|toda"][tag="Z.......k*|Gp.*"]. 59Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Naslonski niz veznikom, ki besednega reda (načeloma) ne spreminjajo, sledi tudi, če temu vezniku sledi podredni stavek, ki vsebuje naslonski niz – na sestavo podrednega stavka nadredni veznik nima vpliva. [39] Vest je bila sprva neverjetna, toda ko smo jo preverili po telefonu, je dobila logično razlago.29 3.2.4.3 Veznik to je Veznik to je je z vidika naslonskega niza zanimiv, saj naslonka je vedno stoji na koncu naslonskega niza, za njo je možen le še členek (Toporišič 2004: 671), kar pomeni, da za tem veznikom drugih naslonk ne more biti, naslonski niz pa je ob- vezni del veznika. Ta veznik je zato omejen predvsem na pojasnjevanje, sestava vezniškega stavka pa je to je + samostalnik. Če je ta samostalnik v dvojini ali množini, je veznik v obliki to sta, to so. Ostale naslonke se torej ne morejo pojaviti, saj vezljivost glagola biti, ki je del veznika, predmetov (ga, mu, ji) ali povratnosti (se, si) ne predvideva.30 [40] Onkološki inštitut bo dobil mamotom, to je naprava za diagnosticiranje raka dojk. 3.2.4.4 Raba veznika in Veznik in uvaja več razmerij, zato si zasluži posebno obravnavo. Na njegovem primeru najlažje prikažemo, kako na besedni red vplivajo pomen in udeleženci v obeh stavkih. Kot kažejo primeri, vezalni in praviloma vpliva na besedni red tako, da se naslonski niz postavi takoj za veznik, pri drugih pomenih pa praviloma ne, vendar se hkrati kaže, da je spremenjeni besedni red pri vezalnem in praviloma posledica izpusta ponovljenih udeležencev. Skupaj z drugimi pomeni, kjer in be- sednega reda ne spreminja (najpogosteje zato, ker se udeleženci ne ponavljajo in zato morajo biti vsi izraženi), lahko ugotovimo, da in kot veznik sam po sebi na položaj naslonskega niza praviloma ne vpliva; ker pa se udeleženci pogosto po- navljajo, je naslonski niz pogosto na prvem mestu. Če se udeleženci ne ponavljajo, se naslonski niz praviloma postavi za prvi stavčni člen.31 Veznik ter se obnaša enako, a pri njem prevladuje vezalna raba, torej se naslonski niz praviloma postavi za veznik. [41] Vozniki naj bi zaužili lažji obrok in se osvežili s pijačami. [42] Sina so policisti na kraju prijeli ter mu odvzeli prostost.32 29 [word="kajti|toda"][tag="Vd"]. 30 To velja vsaj za pomen izražanja lastnosti osebka, to je v tem primeru osebek. 31 Elipsa je pogosta kot postopek izogibanja podvajanju istih informacij, ni pa obvezna, torej lahko v vsakem stavku v večstavčni povedi izrazimo vse udeležence. V tem primeru se naslonski niz postavi za prvi stavčni člen: Bila je neka drobna, drobna misel, ki smo jo hoteli podčrtati, in misel smo podčrtali, po malem, ampak v redu. 32 [tag="Gg.*"][] {,3} [word="ter"] [] {,3} [tag="Gg.*"]. 60 Dejan Gabrovšek  Položaj naslonskega niza v vezniškem stavku ... [43] Kar odšla je, in slovo se ni zdelo prav nič prijateljsko. [44] Nekaj hrbtnih vretenc je vrnil v pravilni položaj, in težave s srcem so izginile. 3.3 Poudarjena vloga veznika Pri tem tipu je vezniški stavek ločen od veznika s pomišljajem ali dvopičjem. Tako so dodatno poudarjeni vloga in pomen veznika ter vsebina vezniškega stavka. Gre torej zlasti za stilistično varianto ostalih razmerij. Izstopajo dopustni in protivni vezniki, a razmerje ni omejeno zgolj nanje. Dokaj pogosto veznik uvaja premi govor, kar kaže na oddaljevanje od tipičnih priredij in podredij – pa tudi na to, da nekaj samostojnosti to razmerje vseeno ima. Dokaz samostojnosti vezniškega stavka je, da se naslonski niz ne postavi takoj za veznik. [45] Osnovati proizvodnjo za moške obleke je veliko dražje, čeprav: vse je odvisno od šivilje. 3.4 Poudarjena naslonka V posameznih primerih je naslonka poudarjena in s tem naglašena – obnaša se torej kot običajna naglašena beseda in naslonskega niza ne tvori, zato ne stoji za veznikom. Izrazito izstopa poudarjeni glagol biti v pomenu obstoja. Poudarjeni naslonski zaimki so redkejši, saj se zunaj naslonskega niza praviloma pojavlja naglasna oblika ustreznega zaimka. [46] Jaz sem prepričana, da denar je.33 [47] Tega res ne morem akceptirati, ker nekateri argumenti so res šli preko nekaterih meja. [48] Vprašanje je le, s koliko klanci se je pripravljen spoprijeti, ker ušel jim v nobeni smeri ne bo.34 Poudarjena naslonka se pri veznikih, ki naslonski niz postavljajo na drugo mesto, postavi takoj za veznik (49) – na videz torej ravno obratno kot pri zgledih 46–48 –, razlog pa je obakrat enak: poudarjena naslonka ni več del naslonskega niza, zato se razvršča po tematski progresiji. [49] Po površju sveta je lepo hoditi, kajti so ovinki, ki ti pripravijo prijetno presenečenje, so stvari, sestavljene tako, da ti ponudijo lep razgled. Posamezni primeri imajo naslonski niz na drugem mestu zaradi metrične sheme, kar velja zlasti za pregovore in pesmi. Naslonke v teh primerih zasedajo nepou- darjena mesta, torej se obnašajo kot tipične naslonke, le da ne stojijo na mestu, ki je zanje tipično. [50] Če maj se z vročino začenja, mraz še po Urbanu rad ne jenja. 33 [tag="Vd"] [tag="S.*|P.*|Gg.*"] []{,2} [tag="Z.......k|Gp.*"] within , neg. filter [word="ni.*|ne|,"], [tag="Vp"], [lemma="kot|kakor"]. 34 [tag="Vd"] [tag="S.*|P.*|Gg.*"] [tag!="V.|U"]{,2} [tag="Zo......k*"] within , neg. filter [lemma="kot|kakor"]. 61Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) [51] Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga. [52] Da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! V posameznih primerih se v vsebinskih odvisnikih še vedno ohranja izhodiščni premi govor, kjer je naslonski niz na drugem mestu, tam pa ostane tudi v pretvorbi v odvisni govor. [53] Vedno se bo našel kdo, ki bo opozoril, da zdaj je pa res konec. 4 Zaključek Raziskava je obravnavala razmerje med veznikom, njegovim pomenom in be- sednim redom stavka, ki ga veznik uvaja, in prišla do naslednjih ugotovitev: (1) Večina veznikov spreminja besedni red ne glede na pomen in število različnih udeležencev; to velja za vse podredne in večino prirednih: da, kar, ki, kdor, zato. (2) Nekateri priredni vezniki ne spreminjajo besednega reda ne glede na pomen in število različnih udeležencev: kajti, le, toda. (3) Nekateri priredni vezniki se obnašajo različno glede na pomen in število ude- ležencev: ampak, ali, in. (4) Pri nekaterih prirednih veznikih položaj naslonskega niza niha znotraj pomena: pa, saj. (5) Pri zadnjih dveh točkah je pomemben dejavnik tudi stilistika: udeleženec na začetku (drugega) stavka je navadno poudarjen: s slovničnega vidika je torej možen kateri koli položaj naslonskega niza. Pregled in obravnava naslonskega niza sta potrdila, da veliko vprašanj o besed- nem redu zaenkrat ostaja še odprtih, zlasti red naslonk znotraj naslonskega niza. Poseben stilistično-zvrstni izziv je tudi vprašanje razmerja med govorjenim in za- pisanim besedilom. Vsekakor pa se je tudi z vidika besednega reda potrdila teza o različnih stopnjah odvisnosti med stavki, ki izničuje izrazito ostro mejo med podredji in priredji. viRi Fran: http://www.fran.si/ Korpus Gigafida: https://viri.cjvt.si/gigafida/ Korpus Gigafida v orodju NoSketch Engine: https://www.clarin.si/noske/sl.cgi/first_form. Korpus Janes v orodju NoSketch Engine: https://www.clarin.si/noske/sl.cgi/first?corpna- me=janes 62 Dejan Gabrovšek  Položaj naslonskega niza v vezniškem stavku ... liteRatuRa Gabrovšek 2019 = Dejan Gabrovšek, Tipologija nestavčnočlenskih nematičnih dopolnil v slovenšči- ni, Jezikoslovni zapiski 25.2 (2019), 83–96. Gabrovšek – Krvina 2022 = Dejan Gabrovšek – Domen Krvina, Skladenjsko razmerje med istoiz- raznim prislovom in veznikom: opis glede na njuno mesto in funkcijo v povedi ter obravnava zlasti v SSKJ, Slavistična revija 70.4 (2022), 573–589. Gabrovšek – Krvina 2023 = Dejan Gabrovšek – Domen Krvina, Vloga permutativnosti pri določanju in razvrščanju skladenjskih pomenov, v: Prispevki k preučevanju slovenske skladnje, ur. Mojca Schlamberger Brezar – Mojca Smolej, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani, 2023, 59–75. Gabrovšek – Žele 2019 = Dejan Gabrovšek – Andreja Žele, Tipologija stavčnočlenskih odvisnikov v slovenščini, Slavistična revija 67.3 (2019), 487–507. Krvina – Žele 2018 = Domen Krvina – Andreja Žele, Vezniki: poskus opredelitve njihove vloge v slovenskih zloženih povedih, Jezikoslovni zapiski 24.1 (2018), 7–25. Murko 1891 = Matija Murko, Enklitike v slovenščini. Oblikoslovje in skladnja, Letopis Matice slo‑ venske za leto 1891, Ljubljana: Matica slovenska, 1891, 1–65. Murko 1892 = Matija Murko, Enklitike v slovenščini. II. del: skladnja, Letopis Matice slovenske za leto 1892, Ljubljana: Matica slovenska, 1892, 1–36. Orešnik 1983 = Janez Orešnik, Slovenske breznaglasnice se vedejo predvsem kot proklitike, Jezik in slovstvo 29.4 (1983), 129. Orešnik 1985 = Janez Orešnik, O desnem izpustu proklitičnih-enklitičnih naslonk, Jezik in slovstvo 30.5 (1985), 145–147. Pogorelec 2021 = Breda Pogorelec, Veznik v slovenščini, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2021. Rath 2018 = Alexander Rath, Skladenjski položaj prvine pa pri prevajanju v nemščino, Jezik in slov‑ stvo 63.2–3 (2018), 237–244. Smolej 2021 = Mojca Smolej, Normiranje besednega reda slovenskega knjižnega jezika – začetna stava naslonk. Jezik in slovstvo 66.2 (2021), 67–80. Štarkl 2023 = Ema Štarkl, Podredni velelni stavki v slovenščini kot prikriti subjunktivi, magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2023. Toporišič 1982 = Jože Toporišič, Nova slovenska skladnja, Ljubljana: DZS, 1982. Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. Toporišič 2004 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 42004. Zuljan Kumar 2019 = Danila Zuljan Kumar, Word order in Slovene dialectal discourse, Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 12 (2019), 53–74. Žele 2016a = Andreja Žele, Odvisniki v slovenščini: vsebinski odvisniki in nepravi prislovnodoločil- ni odvisniki, Slavistična revija 64.2 (2016), 81–94. Žele 2016b = Andreja Žele, O razlikah med priredno in podredno izraženim razmerjem, Jezikoslovni zapiski 22.2 (2016), 31–43. Žele 2018 = Andreja Žele, O aktualnostnočlenitveni stavi v slovenščini, Jezik in slovstvo 63.2–3 (2018), 59–73. summaRy The Position of the Clitic String in the Conjunction Clause in the Slovenian Multi‑Clause Sentence This article focuses on the position of the clitic string in relation to the conjunction: in Slovenian, the clitic string is placed in the first or second position in the clause, but most conjunctions affect it by placing it immediately after them. This applies to all subordinating conjunctions, even if they introduce non-subordinating relations. Some coordinate conjunctions have no effect on the position of the clitic string, indicating 63Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) greater independence of the clause in which the clitic string is placed. A corpus survey showed that most coordinate conjunctions show variation in the position of the clitic string; it can be placed immediately after the conjunction or after the first constituent (i.e., in second position). If the clitic is stressed, it is accented and therefore does not behave like a clitic; this phenomenon occurs in some stylistically marked examples, such as proverbs and poems. 65Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024), 65–83 ivana Matas IvankovIć − goranka blagus bartoleC prijedložno-padežni iZraZi u koordinaciji u hRvatskome Cobiss: 1.01 https://doi.org/10.3986/Jz.30.1.03 Predložnosklonski izrazi v priredju v hrvaščini V prispevku so analizirane predložnosklonske zveze, ki jih povezuje priredni veznik i ‘in’. Strukturno-semantična analiza je bila opravljena na primerih najpogostejših predlož- nosklonskih izrazov, pridobljenih iz korpusa hrWaC kot stalnih izrazov. Posebna pozor- nost je namenjena predložnim besednim zvezam z enakim predlogom, ki se ponavlja, in tistim, v katerih je drugi predlog izpuščen (npr. u jednom i u drugom : u jednom i drugom ‘v enem in v drugem : v enem in drugem’). Posebej izpostavljen je tudi poudarjeni i, ki se ponavlja pred vsako predložno frazo. Ključne besede: hrvaški jezik, priredje, priredni veznik i, poudarjeni i, predložnosklonski izrazi Prepositional Phrases in Coordination in Croatian The paper analyzes Croatian prepositional phrases with the conjunction i ‘and’. Using the hrWaC corpus to search for examples, the most frequent examples were analyzed struc- turally and semantically. Special attention is paid to prepositional phrases with the same preposition that is repeated and prepositional phrases in which the second preposition is omitted (e.g., u jednom i u drugom : u jednom i drugom ‘in one and in the other : in one and the other’), as well as to emphatic i, which is repeated before each prepositional phrase. Keywords: Croatian, coordination, coordinating conjunction i, emphatic i, prepositional phrases 1 uvod Koordinacija se prema Siliću i Pranjkoviću (2007) odnosi na nezavisnosložene re- čenice (npr. Sjede u kavani i čitaju novine.).1 Zhang (2009) koordinirani kompleks Ivana Matas Ivanković  Institut za hrvatski jezik, Zagreb  imatas@ihjj.hr  https://orcid.org/0000-0002-9796-8346 Goranka Blagus Bartolec  Institut za hrvatski jezik, Zagreb  gblagus@ihjj.hr  https://orcid.org/0000-0002-3577-7026 Ovaj rad financirala je Hrvatska zaklada za znanost projektima HRZZ-IP-2022-10-6867 i HRZZ-IP-2022-10-7697. 1 »Nezavisnosloženim (koordiniranim) rečenicama nazivaju se složene rečenice u kojima sureče‑ nice čine cjelinu (jednu jedinicu), ali strukturno ne ovise jedna o drugoj, što znači da svaka od surečenica zadržava posebno rečenično ustrojstvo, odnosno da jedna surečenica u strukturnome smislu ne postaje sastavnim dijelom druge.« (Silić – Pranjković 2007: 321) 66 Ivana Matas Ivanković – Goranka Blagus Bartolec  Prijedložno-padežni izrazi ... opisuje kao sintaktički konstituent koji se sastoji od dviju ili više jedinica (koje se nazivaju konjunkti), a njegova je kategorija identična kategoriji barem jednog od konjunkata. Općenito, postoji element (čestica, klitika, afiks) koji povezuje kon- junkte. Takav se element naziva koordinator, koji se dalje može klasificirati kao konjunktivni (npr. and ‘i’), disjunktivni (npr. or ‘ili’) i adverzativni koordinator (npr. but ‘ali’).2 Toporišič (2000) razlikuje čak sedam vrsta koordinacije: kopula- tivnu, gradacijsku, disjunktivnu, adverzativnu, kauzalnu, eksplikativnu i konseku- tivnu,3 dok se koordinirana struktura u Traskovu rječniku (2005: 166) opisuje kao: [g]ramatička struktura koja se sastoji od dviju ili više jedinica jednake razine, spojenih vezuju- ćom riječi. U engleskom i u hrvatskom koordinirana se struktura većinom sastoji od gramatičkih jedinica povezanih veznicima kao što su i ili ili. U pravilu, dvije ili više združenih (eng. conjoi‑ ned) ili spojenih povezanih jedinica (eng. conjuncts) moraju pripadati istim sintaktičkim kate- gorijama. Evo nekoliko primjera u kojima je koordinirana struktura izdvojena zagradama, kao i njezine sastavne povezane jedinice: [[Suzana] i [njezini roditelji]] dolaze (združene imenske skupine); Suzana [[se svukla] i [otuširala]] (združene glagolske skupine); Mađarski se govori [[u Mađarskoj], [u velikom dijelu Rumunjske] i [u dijelu Hrvatske]] (združene prijedložne sku- pine); Vozi li ona [[dobro] ili [loše]]? (združeni prilozi). Prema navedenom opisu u koordinirane strukture ubrajaju se i združeni prijedlož- no-padežni izrazi koji podrazumijevaju pripadnost istim sintaktičkim kategorija- ma. U ovom radu proučavaju se prijedložno-padežni izrazi povezani veznikom i koji je tipičan i najfrekventniji koordinacijski veznik.4 Prema ŠKRJ-u veznik i »1. a. povezuje riječi, označuje pridruživanje, dodavanje [ja ~ ti; pas ~ mačka] b. zatvara niz u kojemu se nabraja [ja, ti, on ~ ona] c. u ekspresivnome nabrajanju naglašuje svaku riječ u nizu [Nakupovala je ~ haljina, ~ cipela, ~ svakakvih stva‑ ri.]; sin. te; ant. ni, niti d. povezuje dvije iste riječi naglašujući njihovo značenje [On priča ~ priča, nikad kraja.]; sin. pa, te e. označuje zbrajanje [dva ~ tri].« Ko- ordinacija se uglavnom obrađuje u kontekstu složenih rečenica (usp. Silić – Pranj- ković 2007: 319–328; Belaj – Tanacković Faletar 2020: 15–158), dok je koordi- nacija na sintagmatskoj razini, kojoj pripadaju prijedložno-padežni izrazi, slabo 2 »A coordinate complex is a syntactic constituent consisting of two or more units (called conjun‑ cts), and its category is identical to that of at least one of the conjuncts.[1] Generally, there is an element (particle, clitic, affix) to link the conjuncts. Such an element is called a coordinator, which can be further classified as a conjunctive (e.g. and), disjunctive (e.g. or), and adversative coordinator (e.g. but).« (Zhang 2009: 9) 3 »Glede na to, v kakšnem razmerju so si deli prirednosti (dalje jih imenujemo kar priredje), lo‑ čimo sedem vrst priredij: 1. vezalno (kopulativno), 2. stopnjevalno (gradacijsko), 3. ločno (dis‑ junktivno), 4. protivno (adverzativno), 5. vzročno (kavzalno), 6. pojasnjevalno (eksplikativno) in 7. sklepalno (konsekutivno).« (Toporišič 2000: 646) 4 U hrWaC‑u se i pojavljuje 44 774 436 puta, pa 3 082 784 puta, te 4 067 548, ni 1 634 773, niti 670 672 te ili 3 895 093 puta. Korpusna pretraga istim regularnim izrazom prijedložno‑padežnih izraza među kojima je suprotni veznik pokazuje da oni ne povezuju susjedne prijedložno‑padež‑ ne izraze, nego rečenice: ... stoga smo Vam uvijek spremni ponuditi jedno od njih a na Vama je da samo izrazite svoje želje. 67Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) opisana u hrvatskome, te je cilj ovog rada izdvojiti glavna obilježja prijedložnih spojeva povezanih koordinacijskim veznikom i na temelju primjera iz korpusa. 2 metodologija Analiza je rađena na temelju potvrda iz korpusa hrWaC, koji je javno dostupan u alatu NoSketch Engine te sadržava najveći broj pojavnica (više o korpusu usp. Ljubešić – Klubička 2014). Uzeto je prvih 200 primjera koji su dobiveni pretra- gom s pomoću regularnog izraza [tag="S.*"][]{1}[lemma="i"][tag="S.*"][], te su tako dobivene konstrukcije koje na prvome mjestu imaju prijedlog, zatim jednu riječ pa veznik i iza kojega slijedi prijedlog i neka riječ. U pretragu su tako ušle i riječi koje nisu imenice. Konstrukcije su zatim poredane prema frekvenciji.5 Tri su isključene iz popisa jer veznik i ne povezuje prijedložno-padežne izraze koji pripadaju istim sintaktičkim kategorijama (prije godinu i po dana, između ostalog i zbog toga, među ostalim i zbog toga). Također, u daljnju analizu nisu uključene konstrukcije s velikim početnim slovom koje je korpus izdvojio kao zasebne: U dobru i u zlu, Na početku i na kraju te Krajem 19. i početkom 20. s obzirom na to da su zabilježene i u obliku u dobru i u zlu, na početku i na kraju i krajem 19. i početkom 20., a u analizu nije uzeto ni pet konstrukcija kao za vrijeme i nakon utakmice, za vrijeme i poslije rata jer je u njima izraz za vrijeme prijedložni izraz sa značenjem istovremenosti te mu u odnosu na ostale primjere nedostaje imenska riječ koja za njim slijedi (npr. za vrijeme utakmice i nakon nje). Tako je dobiven popis od 189 konstrukcija na kojima je provedena daljnja analiza. U ostatku rada donosi se (1) opis dobivenih rezultata, (2) rezultati usporedbe prijedložno-padež- nih izraza u kojima se isti prijedlog ponavlja ispred obiju imenskih riječi s onima u kojima je prijedlog na drugome mjestu izostavljen te (3) usporedba konstrukcija u kojima se i pojavljuje samo između dvaju prijedložno-padežnih izraza s onima u kojima se i pojavljuje i ispred prvoga i ispred drugoga prijedložno-padežnog izraza (emfatični i). 3 opis dobivenih konsTrukcija U većini primjera iz korpusa riječ je o konstrukcijama s istim prijedlogom – u 108 se ponavlja isti prijedlog te se izriče isti značenjski odnos između zavisnih riječi (u jednom i u drugom, s jedne i s druge, u dobru i u zlu, u Hrvatskoj i u svijetu, na jednoj i na drugoj, u nas i u svijetu, za jedne i za druge). Među njima dominira prijedlog u, koji se pojavljuje 43 puta, zatim slijede na (18 konstrukcija), za (18), s 5 S pomoću opcije Frequency > Make frequency list, kao Attribute je odabrano Word, a kao Po‑ sition Node. 68 Ivana Matas Ivanković – Goranka Blagus Bartolec  Prijedložno-padežni izrazi ... (10), kod (6), prema (4), od (3), po (3), o (2) i pred (1). U 81 konstrukciji pojavlju- ju se različiti prijedlozi s istim ili različitim padežima (kod nas i u svijetu, u svijetu i kod nas, u nama i oko nas…), u kojima odnos među sastavnicama može biti i antoniman (na posao i s posla). Analiza konstrukcija pokazala je da riječi koje se kao kolokati zdesna pojavljuju iza prijedloga mogu biti i morfološki i sadržajno različite. Morfološka analiza kolokata koji kao prvi zdesna dolaze iza prijedloga po- kazuje da se kao zavisne riječi pojavljuju uglavnom riječi iste vrste koje imaju istu sintaktičku funkciju, npr.:6 (a) imenice: u proljeće i u jesen, u domovini i u inozemstvu, za muškarce i za žene, prema Bogu i prema čovjeku; (b) zamjenice: za tebe i za mene; (c) pridjevi: na hrvatskom i na engleskom; (d) brojevi: krajem 19. i početkom 20.; (e) prilozi: prema gore i prema dolje, na dugo i na široko.7 Iznimka su primjeri kao: (f) u Hrvatskoj i izvan nje, na terenu i izvan njega, krajem prošle i početkom ove, u svijetu i u nas, kod nas i u svijetu i kod nas i u inozemstvu u kojima se pojavljuju različite vrste riječi. U primjerima u Hrvatskoj i izvan nje, na terenu i izvan njega imenica je na prvome mjestu, a zamjenica na drugome.8 Obilježje da je zamjenica na drugom mjestu Zhang vidi kao potvrdu da se koordinirani kompleksi binarno granaju9 te da nisu plitka struktura s višestrukim grananjem, odnosno da je prvi konjunkt strukturno viši od drugog.10 Sadržajna (značenjska) analiza prvoga kolokata zdesna od prijedloga poka- zuje: (1) da se kod ponovljenih prijedloga prva i druga zavisna riječ uvijek razli- kuju (od tebe i od mene, u zemlji i u svijetu), što je i očekivano jer bi se inače dobile dvije identične sastavnice; te su sastavnice često u komplementarnom (na terenu i na tribinama) ili antonimnom odnosu (u ratu i u miru); (2) kod različitih prijed- loga najviše je konstrukcija u kojima su obje zavisne riječi iza prijedloga različite 6 U primjerima s pridjevima, brojevima i nekim zamjenicama česta je elipsa, tj. izostavljanje imenice koju određuju, npr. na hrvatskom (jeziku) i na engleskom (jeziku). 7 Pravopis preporučuje sastavljeno pisanje tih priloga, nadugo i naširoko, a tako je i s izrazom slijeva i zdesna koji je ovdje zadanom pretragom u korpusu zabilježen kao s lijeva i s desna. 8 Osim u primjerima kod nas i u svijetu i kod nas i u inozemstvu. 9 »A well‑cited argument for the binary‑branching constituency of coordinate complexes is Blümel’s (1914: 164) observation of a binding asymmetry in coordination. The first conjunct as a whole can be the antecedent of a pronoun in the second conjunct, but the second conjunct as a whole cannot be the antecedent of a pronoun in the first conjunct.« (Zhang 2009: 11) 10 »We can see that the two conjuncts are asymmetrical in binding: the first conjunct is structurally higher than the second one (…). Accordingly, the structure of coordinate complexes cannot be a flat multiple‑branching one.« (Zhang 2009: 12) 69Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) i odnose se na različit sadržaj. To mogu biti različite imenice (46 konstrukcija): na poslu i kod kuće, u školama i na fakultetima. U nekoliko konstrukcija dolazi zamjenica i imenica: kod nas i u svijetu, kod nas i u inozemstvu, ili imenica i zamjenica: u svijetu i kod nas, gdje kod nas znači ‘u našoj zemlji’. U ostalim kon- strukcijama s različitim prijedlozima zavisne imenske riječi iza obaju prijedloga označavaju isti pojam koji može biti izražen: (a) imenicom koja se ponavlja: na posao i s posla, s djecom i za djecu, u klubu i oko kluba, u školu i iz škole; (b) zamjenicom koja se ponavlja: u nama i oko nas, u sebi i oko sebe, oko nas i u nama, oko sebe i u sebi, u njemu i oko njega, prije svega i iznad svega; (c) sa zamjenicom u drugom dijelu koja najčešće zamjenjuje imensku riječ u prvom dijelu: u Hrvatskoj i izvan nje, na terenu i izvan njega, u klubu i oko njega, u školi i izvan nje. Među potvrđenim konstrukcijama ističe se velik broj prijedložno-padežnih izraza sa sastavnicama jedan – drugi / jedni – drugi kojima se izražava opreka između dvaju sadržaja: na jednu i na drugu, s jednim i s drugim, od jednog i od drugog, od jednih i od drugih, u jednoj i u drugoj (26 konstrukcija).11 Uočene su i 22 konstrukcije koje među prvih 189 konstrukcija imaju i svoj simetrični parnjak s istim sastavnicama, ali različitim poretkom sastavnica: npr. za djecu i za odrasle – za odrasle i za djecu, u Hrvatskoj i u Sloveniji – u Sloveniji i u Hrvatskoj, u Za‑ grebu i u Splitu – u Splitu i u Zagrebu, na kopnu i na moru – na moru i na kopnu. Kad su sastavnica koordiniranih prijedložno-padežnih izraza imenice i/ili osobne zamjenice, njihovo je značenje uglavnom transparentno. Ti se izrazi prema značenju zavisnih imenskih riječi te prototipnih značenja prijedloga mogu svrstati u različita semantička polja: prostor/mjesto (u nas i u inozemstvu, na nebesima i na zemlji, u Hrvatskoj i u Bosni, kod vas i kod nas, na terenu i na tribinama, na kopnu i na moru), vrijeme (po noći i po danu, u ratu i u miru), namjena (za njih i za nas, za jednog i za drugog, za muškarce i za žene), okolnosti (u obrani i u napadu, u dobru i u zlu), pripadnost (kod jednog i kod drugog), usmjerenost (prema sebi i prema drugima), odnos/društvo (s Bogom i s ljudima, sa sobom i s drugima, pred Bogom i pred ljudima) itd. 11 Obilježuje ih djelomično izostavljanje imenice (na jednu i na drugu stranu) ili potpuno izosta‑ vljanje imenice (od jednih i od drugih), kad je iz prethodnoga konteksta razumljivo na koji sadržaj upućuju (npr. … mogu razumjeti obje strane, jer sam svašta čuo od jednih i od drugih.), pa se o takvoj uporabi u literaturi govori kao o neodređenim zamjenicama (Barić i dr. 1997: 208) ili o njihovu poimeničenju (usp. Marković 2012: 492). Barić i dr. (1997: 208) tumače: »Službu neodređene zamjenice imaju: […] redni broj drugi kad ne znači položaj u redu nego je u suprot‑ nosti s ličnim i pokaznim zamjenicama: ne ja, ne ti, ne ovaj, ne taj i sl., npr. Ako nećeš ti, hoće d r u g i. Za sve su uvijek krivi d r u g i, ili je u korelaciji s jedan, npr. Jedni su otišli na sjever, d r u g i na jug.« 70 Ivana Matas Ivanković – Goranka Blagus Bartolec  Prijedložno-padežni izrazi ... Značenje prijedložno-padežnih izraza s pridjevima, pridjevnim zamjenicama ili brojevima (s lijeve i s desne, u prvoj i u drugoj…) ovisi o imenskoj riječi zde- sna, primjerice izraz s lijeve i s desne najčešće označava prostor/mjesto (s lijeve i s desne strane), a izraz u prvoj i u drugoj može označavati ili vrijeme ili prostor (u prvoj i u drugoj trudnoći/fazi/rubrici/rundi/rečenici). Značenje koordiniranih prijedložno-padežnih izraza sa sastavnicama jedan i drugi u jednini također ovi- si o kontekstu na koji te sastavnice upućuju te ih je potrebno analizirati u široj sintaktičkoj okolini,12 dok konstrukcije s množinskim oblicima jedni i drugi u koordinaciji najčešće označavaju dvije skupine osoba. Neki prijedložno-padežni izrazi imaju obilježja frazema kao čvrstih sveza s cjelovitim (prenesenim) značenjem, npr. po babi i po stričevima, na dugo i na široko, u svoje i u ime, u se i u svoje (kljuse). 3.1 Tipovi alternacija Prijedložno-padežni izrazi povezani veznikom i mogu imati alternacije koje ne utječu na značenje, ali imaju stilsku vrijednost. Izdvajaju se dva tipa alternaci- ja: izostavljanje ponovljenih sastavnica ili dodavanje sastavnica, koje odgovaraju dvjema tendencijama u jeziku. S jedne je strane uočljiva jezična ekonomičnost kao »značajka svih ljudskih jezika da neprestano nastoje uspostaviti ravnotežu (sinte- zu) između dviju suprotstavljenih sila koje u jeziku djeluju. To su s jedne strane komunikacijske potrebe (koje zahtijevaju što veći broj jedinica i što specifičnijih) i na drugoj strani prirođena ljudska inertnost i težnja za manjim naporom« (HE), a s druge redundancija ili zalihost kao »višak obavijesti u komunikaciji radi si- gurnijega prenošenja obavijesti, sprječavanja nesporazuma i boljega nadzora nad prenošenjem obavijesti« (HE). (1) Izostavljanje dijela koji se ponavlja podrazumijeva: (a) izostavljanje drugog prijedloga kod konstrukcija s ponovljenim prijedlozima (u Zagrebu i u Splitu > u Zagrebu i Splitu) (b) izostavljanje imenske riječi kod konstrukcija s različitim prijedlozima i ponovljenom imenskom riječju (u klubu i oko kluba > u i oko kluba, u školu i iz škole > u i iz škole).13 U eliptičnim konstrukcijama izostavlja se dio koji se ponavlja, odnosno koji se u obavijesnome smislu može shvatiti kao suvišan, ovdje je riječ o punoznačnoj sastavnici. Međutim, hrvatska normativistička literatura nije sklona takvim elipsama te preporučuje upotrebu obaju imen- skih oblika, bilo u obliku ponavljanja iste riječi, bilo da na drugome mjestu 12 Npr., koordinirani prijedložno‑padežni izraz u jednom i u drugom s obzirom na kolokate zdesna može označavati okolnost (i u jednom i u drugom slučaju), mjesto/prostor (i u jednom i u dru‑ gom /poslu/mediju/području/filmu/smjeru), vrijeme (i u jednom i u drugom ratu). 13 O izostavljanju imenske riječi vidi više u Petrović 2022. 71Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) dođe zamjenica, npr u i oko kluba > u klubu i oko kluba/njega, u i iz škole > u školu i iz škole/nje.14 (2) Dodavanje podrazumijeva pojačavanje izraza još jednim i na početku prvoga prijedložno-padežnog izraza (npr. u Zagrebu i u Splitu > i u Zagrebu i u Splitu, na posao i s posla > i na posao i s posla). S aspekta razumijevanja taj je i zalihostan, međutim on ima svoju komunikacijsku vrijednost. Haspelmath (2007: 15–16) taj tip koordinacije naziva emfatičnom koordinacijom. Prema njemu mnogi jezici razlikuju normalnu koordinaciju kao što su A i B, X ili Y i ono što bi se moglo nazvati emfatičnom koordinacijom: i A i B, ili X ili Y. Razlika je u tome što je u emfatičnoj koordinaciji naglašeno da svaki koor- dinand pripada koordinaciji, a svaki se od njih razmatra zasebno.15 U svjetlu emfatičnosti može se promatrati i ponavljanje prijedloga navedeno u 1a (u Zagrebu i u Splitu) jer bi jezična ekonomičnost nalagala izostavljanje prijed- loga (u Zagrebu i Splitu), pa se njegovo udvajanje može smatrati emfatičnim isticanjem. 4 diskusija U ovom dijelu rada analizirat će se izostavljanje prijedloga ispred druge imenske riječi (u Zagrebu i u Splitu > u Zagrebu i Splitu) te pojačavanje izraza emfatičnim i (u Zagrebu i u Splitu > i u Zagrebu i u Splitu) kako bi se ustanovila raširenost u upotrebi i na ovom uzorku proučio odnos zalihosti i ekonomičnosti. 4.1 Izostavljanje drugog prijedloga Kad se spajaju dva prijedložno-padežna izraza s istim prijedlogom, taj se prijedlog s obzirom na razumljivost sadržaja može izostaviti u drugom dijelu. Očekivalo se da će zbog jezične ekonomičnosti biti više primjera u kojima je drugi prijedlog izostavljen zbog potrebe za što sažetijim izrazom te da se u upotrebi izbjegava ponavljanje istih riječi ili izraza. Cilj nam je u ovom dijelu istraživanja bio utvr- diti je li u hrvatskome proširenija upotreba s izostavljanjem prijedloga ili je češća upotreba s ponavljanjem prijedloga te postoje li neki razlozi za takve obrasce. Analiza je rađena na 108 konstrukcija iz korpusa s ponovljenim prijedlogom koje su izdvojene iz početnog popisa od 189 konstrukcija. Svaka konstrukcija s tog popisa pretražena je u korpusu i u obliku u kojemu se ne pojavljuje drugi prijedlog (u subotu i u nedjelju > u subotu i nedjelju, u Hrvatskoj i u Sloveniji > u Hrvatskoj 14 Usp. npr. »Budući da obvezno određuje padež imenskoj riječi ispred koje stoji, pogrešne su konstrukcije u kojima izostaje imenica iza prijedloga. U tim svezama (s/sa i bez, s/sa ili bez) svaki prijedlog traži svoju padežnu rekciju (s/sa + I, bez + G): *Neki su došli s prijateljima, a neki bez → Neki su došli s prijateljima, a neki bez njih/prijatelja.« (Barić i dr. 1999: 179) 15 Haspelmath koordinande određuje kao jedinice koordinacije, a koordinatore kao čestice ili afikse koji povezuju jedinice koordinacije. 72 Ivana Matas Ivanković – Goranka Blagus Bartolec  Prijedložno-padežni izrazi ... i Sloveniji) te je zabilježen i uspoređen broj primjera za jednu i za drugu strukturu. U tablici 1 prikazani su rezultati poredani prema udjelu primjera s izostavljenim drugim prijedlogom (od većega prema manjem). S obzirom na različit broj pri- mjera (npr. u zemlji i (u) inozemstvu pojavljuje se ukupno 3973 puta, a kod vas i (kod) nas ukupno 46 puta), uspoređivali su se omjeri (npr. od ukupno 3973 puta, konstrukcija u zemlji i inozemstvu s izostavljenim drugim prijedlogom pojavljuje se 3803 puta, tj. u 95,72 % primjera). Konstrukcije su zatim poredane prema po- stotku primjera s izostavljenim drugim prijedlogom. Tablica 1: Poredak konstrukcija prema udjelu izostavljenog prijedloga u ukupnom broju primjera Konstrukcija Broj primjera s ponovljenim prijedlogom Broj primjera s izostavljenim drugim prijedlogom Ukupan broj primjera Udio primjera s izostavljenim drugim prijedlogom u ukupnom broju primjera (%) 1. u subotu i (u) nedjelju 77 1755 1832 95,80 2. u zemlji i (u) inozemstvu 170 3803 3973 95,72 3. u petak i (u) subotu 75 1270 1345 94,42 4. za djecu i (za) odrasle 100 1280 1380 92,75 5. u Hrvatskoj i (u) Sloveniji 52 661 713 92,71 6. u Zagrebu i (u) Splitu 61 748 809 92,46 7. na hrvatskom i (na) engleskom 87 1014 1101 92,10 8. u Hrvatskoj i (u) regiji 91 934 1025 91,12 9. za sebe i (za) svoju 95 932 1027 90,75 10. u Europi i (u) svijetu 130 1248 1378 90,57 11. u SAD-u i (u) Europi 38 314 352 89,20 12. u muškoj i (u) ženskoj 78 623 701 88,87 13. za sebe i (za) svoje 160 1241 1401 88,58 14. u Hrvatskoj i (u) BiH 165 1264 1429 88,45 15. u zemlji i (u) svijetu 98 748 846 88,42 16. na veliko i (na) malo 56 426 482 88,38 17. u Europi i (u) Americi 46 347 393 88,30 18. na sebe i (na) svoje 52 377 429 87,88 19. u Hrvatskoj i (u) inozemstvu 239 1707 1946 87,72 20. u Splitu i (u) Zagrebu 71 507 578 87,72 21. u Hrvatskoj i (u) Bosni 126 869 995 87,34 22. u Sloveniji i (u) Hrvatskoj 51 349 400 87,25 73Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Konstrukcija Broj primjera s ponovljenim prijedlogom Broj primjera s izostavljenim drugim prijedlogom Ukupan broj primjera Udio primjera s izostavljenim drugim prijedlogom u ukupnom broju primjera (%) 23. s lijeve i (s) desne 83 514 597 86,10 24. u prvoj i (u) drugoj 54 332 386 86,01 25. za žene i (za) muškarce 97 573 670 85,52 26. u proljeće i (u) jesen 52 304 356 85,39 27. u domovini i (u) inozemstvu 66 375 441 85,03 28. sa sobom i (sa) svojim 45 250 295 84,75 29. prema Bogu i (prema) bližnjemu 83 457 540 84,63 30. u teoriji i (u) praksi 53 277 330 83,94 31. u Hrvatskoj i (u) Europi 88 436 524 83,21 32. prema Bogu i (prema) čovjeku 43 202 245 82,45 33. o sebi i (o) drugima 57 240 297 80,81 34. u prvom i (u) drugom 127 530 657 80,67 35. na lijevoj i (na) desnoj 38 153 191 80,10 36. za muškarce i (za) žene 143 512 655 78,17 37. za odrasle i (za) djecu 52 181 233 77,68 38. za nas i (za) naše 43 149 192 77,60 39. u Crkvi i (u) društvu 63 211 274 77,01 40. u Hrvatskoj i (u) Srbiji 138 398 536 74,25 41. prema sebi i (prema) drugima 157 430 587 73,25 42. u domovini i (u) svijetu 62 169 231 73,16 43. u Hrvatskoj i (u) svijetu 376 1006 1382 72,79 44. po babi i (po) stričevima 49 131 180 72,78 45. u tuzemstvu i (u) inozemstvu 41 105 146 71,92 46. u Srbiji i (u) Hrvatskoj 75 190 265 71,70 47. za majku i (za) dijete 75 187 262 71,37 48. na sjeveru i (na) jugu 47 117 164 71,34 49. s Bogom i (s) ljudima 54 125 179 69,83 50. kod žena i (kod) muškaraca 52 119 171 69,59 51. pred Bogom i (pred) ljudima 82 179 261 68,58 52. u sebe i (u) svoje 273 548 821 66,75 53. kod muškaraca i (kod) žena 131 248 379 65,44 74 Ivana Matas Ivanković – Goranka Blagus Bartolec  Prijedložno-padežni izrazi ... Konstrukcija Broj primjera s ponovljenim prijedlogom Broj primjera s izostavljenim drugim prijedlogom Ukupan broj primjera Udio primjera s izostavljenim drugim prijedlogom u ukupnom broju primjera (%) 54. u ratu i (u) miru 80 144 224 64,29 55. s jedne i (s) druge 594 1067 1661 64,24 56. kod publike i (kod) kritike 51 89 140 63,57 57. na dugo i (na) široko 103 175 278 62,95 58. za sebe i (za) druge 198 336 534 62,92 59. na kopnu i (na) moru 154 259 413 62,71 60. na moru i (na) kopnu 84 132 216 61,11 61. u Crkvi i (u) svijetu 98 153 251 60,96 62. sa jedne i (sa) druge 807 1255 2062 60,86 63. za tebe i (za) mene 52 69 121 57,02 64. s ove i (s) one 48 60 108 55,56 65. na Istoku i (na) Zapadu 110 137 247 55,47 66. u napadu i (u) obrani 82 102 184 55,43 67. od tebe i (od) mene 43 53 96 55,21 68. s jednima i (s) drugima 44 54 98 55,10 69. sa sobom i (s) drugima 49 60 109 55,05 70. u pozitivnom i (u) negativnom 41 46 87 52,87 71. u svijetu i (u) Hrvatskoj 211 223 434 51,38 72. za jednu i (za) drugu 113 119 232 51,29 73. u obrani i (u) napadu 195 196 391 50,13 74. na jedno i (na) drugo 53 53 106 50,00 75. u dobru i (u) zlu 645 635 1280 49,61 76. na jednu i (na) drugu 76 73 149 48,99 77. na vrhu i (na) dnu 48 43 91 47,25 78. s jednim i (s) drugim 76 65 141 46,10 79. na terenu i (na) tribinama 44 34 78 43,59 80. od jednog i (od) drugog 75 57 132 43,18 81. prema gore i (prema) dolje 52 39 91 42,86 82. od jednih i (od) drugih 75 52 127 40,94 83. u jednoj i (u) drugoj 182 124 306 40,52 84. za jedan i (za) drugi 699 460 1159 39,69 75Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Konstrukcija Broj primjera s ponovljenim prijedlogom Broj primjera s izostavljenim drugim prijedlogom Ukupan broj primjera Udio primjera s izostavljenim drugim prijedlogom u ukupnom broju primjera (%) 85. o jednom i (o) drugom 65 41 106 38,68 86. za jedne i (za) druge 248 153 401 38,15 87. kod jednih i (kod) drugih 148 88 236 37,29 88. na jednoj i (na) drugoj 292 170 462 36,80 89. na početku i (na) kraju 430 234 664 35,24 90. s lijeva i (s) desna 92 50 142 35,21 91. za jedno i (za) drugo 221 115 336 34,23 92. na jednom i (na) drugom 147 66 213 30,99 93. u svoje i (u) ime 110 49 159 30,82 94. u jednom i (u) drugom 707 306 1013 30,21 95. u nas i (u) inozemstvu 37 16 53 30,19 96. kod jednog i (kod) drugog 84 32 116 27,59 97. za jednog i (za) drugog 46 16 62 25,81 98. po danu i (po) noći 153 50 203 24,63 99. za nas i (za) njih 45 14 59 23,73 100. po noći i (po) danu 44 12 56 21,43 101. za njega i (za) nas 45 10 55 18,18 102. na nebu i (na) zemlji 245 47 292 16,10 103. u se i (u) svoje 207 33 240 13,75 104. za njih i (za) nas 51 8 59 13,56 105. na nebesima i (na) zemlji 106 11 117 9,40 106. kod vas i (kod) nas 42 4 46 8,70 107. u nas i (u) svijetu 266 18 284 6,34 108. u svijetu i (u) nas 135 2 137 1,46 Prikaz u tablici 1 potvrđuje tezu o ekonomičnosti – prevladava izostavljanje prije dloga: ukupno 73 konstrukcije (od 108) pojavljuju se češće s izostavljenim prijedlogom nego s ponovljenim. Najveća razlika u korist izostavljenih prijedloga pokazala se u ovim konstrukcijama (prvih 10 na popisu): u subotu i nedjelju, u zemlji i inozemstvu, u petak i subotu, za djecu i odrasle, u Hrvatskoj i Sloveniji, u Zagrebu i Splitu, na hrvatskom i engleskom, u Hrvatskoj i regiji, za sebe i svoju, u Europi i svijetu. 76 Ivana Matas Ivanković – Goranka Blagus Bartolec  Prijedložno-padežni izrazi ... Konstrukcija na jedno i na drugo pojavljuje su u jednakom broju kao na jedno i drugo. Ukupno 34 konstrukcije pokazuju jezičnu zalihost jer se češće pojavljuju s ponov- ljenim prijedlogom, iako ponavljanje nije nužno s obzirom na to da je s aspekta razumi- jevanja dovoljan samo prvi prijedlog. Najveća je razlika u konstrukciji: u svijetu i u nas, koja se 135 puta pojavljuje s ponovljenim prijedlogom, a samo 2 puta s izostavljenim prijedlogom: u svijetu i nas. Po omjeru zatim slijede konstrukcije (u tablici 1 od 107. do 99.): u nas i u svijetu, kod vas i kod nas, na nebesima i na zemlji, za njih i za nas, u se i u svoje, na nebu i na zemlji, za njega i za nas, po noći i po danu, za nas i za njih. Pregled pojedinačnih konstrukcija u kojima je veći broj ponovljenih prijedloga u odnosu na izostavljeni pokazuje sljedeće: (a) U 15 konstrukcija pojavljuje se jedan – drugi: npr. na jednu i na drugu, s jednim i s drugim, od jednog i od drugog. Već samo pojavljivanje obiju sastavnica jedan i drugi u takvim svezama može se smatrati naglašavanjem jer bi umjesto konstrukcija s jedan – drugi kraće i sadržajno jednako infor- mativne bile konstrukcije s brojevnim riječima oba, oboje, obojica i sl., npr. umjesto Mislim da je žuti karton za jednog i za drugog bilo najpravednije rješenje… kraće i ekonomičnije bilo bi Mislim da je žuti karton za obojicu bilo najpravednije rješenje... U tom smislu i ponavljanje prijedloga u tim konstrukcijama može se smatrati stilskim naglašavanjem jer drugi prijedlog na obavijesnoj razini ne nosi novi sadržaj. (b) U pet konstrukcija u drugom je dijelu osobna zamjenica: za nas i za njih, za njega i za nas, za njih i za nas, kod vas i kod nas; u svijetu i u nas. Osobne zamjenice jednosložni su oblici sa silaznim naglaskom, te često dolaze i kao nenaglašene riječi jer im se naglasak pomiče na riječ ispred njih. Budući da je veznik i prednaglasnica, ponavljanjem prijedloga ispred druge zamjenice otvara se i mjesto za naglasak čime se postiže jednaka izgovorna vrijednost koordiniranih izraza lijevo i desno od kordinacijskog veznika i. (c) Neke konstrukcije čvrste su i ustaljene sveze koje imaju stilsku vrijednost (u dobru i u zlu, na početku i na kraju, na nebu i na zemlji, po danu i po noći). Korpusna pretraga pokazuje da je ponavljanje prijedloga rjeđe nego upotreba po- jedinačnog prijedloga s izostavljenim drugim prijedlogom. Ponavljanje prijedlo- ga nema obavijesnu vrijednost, ali ima stilsku funkciju i pridonosi ekspresivnosti iskaza te oba prijedložna izraza u koordinaciji imaju jednaku naglasnu vrijednost. Ponavljanje veznika Haspelmath opisuje kao emfatičnu koordinaciju, pa bi se sli- jedom toga kod ponavljanja prijedloga moglo govoriti o emfatičnoj upotrebi pri- jedloga. Svaki prijedložno-padežni izraz sastoji se prototipno od prijedloga i imen- ske riječi pa je izostavljanje prijedloga otklon od incijalnog izraza i rezultat jezične ekonomije koja, kako pokazuju primjeri, ipak prevladava. Ponavljanje prijedloga posljedica je želje za isticanjem (no uzimajući u obzir inicijalni izraz koji uključuje 77Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) prijedlog, to je isticanje možda slabije izraženo nego kod emfatičnog i, koji se pro- totipno uopće ne nalazi na početku sveze, nego je njegovo pojavljivanje isključivo rezultat želje za isticanjem). 4.2 Emfatična koordinacija Prema Haspelmathu (usp. 2007: 15–16) europski jezici imaju monosindetski oblik A koordinator-B za normalnu koordinaciju i bisindetski oblik koordinator-A ko- ordinator-B za emfatičnu koordinaciju. Dva koordinatora (kao što su u engleskom both... and, either... or) često se nazivaju korelativnim koordinatorima u takvim emfatičnim konstrukcijama jer se barem jedan od njih ne može pojaviti bez dru- goga. U emfatičnoj koordinaciji nije neuobičajeno da oba koordinatora imaju isti oblik i da su identični pojedinačnom koordinatoru (npr. u ruskom i... i u usporedbi s pojedinačnim i, u talijanskom e... e u usporedbi s pojedinačnim e). U nekim jezicima samo je drugi koordinator identičan pojedinačnom koordinatoru (npr. u engleskome both... and u usporedbi s pojedinačnim and), a rjeđe su dva koordina- tora identična jedan drugomu, ali nisu identična pojedinačnom koordinatoru (npr. u mađarskom mind... mind u usporedbi s pojedinačnim és).16 Prema Haspelmathovoj podjeli hrvatski se ubraja u skupinu jezika u kojoj se pojedinačni koordinator i pojavljuje i u udvojenom obliku i ... i (i kod jednih i kod drugih). Kako bi se dobio uvid u proširenost emfatičnog i u koordinaciji prijed- ložno-padežnih izraza, u daljnjoj analizi uspoređena je upotreba pojedinačnog i i ponovljenog i tako da je za svaku konstrukciju napravljena usporedba broja pri- mjera s pojedinačnim i i broja primjera s ponovljenim i, tj. zabilježeno je koliko se puta određena konstrukcija u korpusu pojavljuje bez emfatičnog i (npr. kod jednih i kod drugih) i s emfatičnim i (npr. i kod jednih i kod drugih). S obzirom na različit broj primjera (npr. u nas i u inozemstvu pojavljuje se 37 puta, a sa jedne i sa druge 807 puta), i ovdje su u izračun uzimani omjeri (npr. od ukupno 37 puta oblik u nas i u inozemstvu pojavljuje se 31 put, a i u nas i u inozemstvu šest puta, što znači da se u ukupnom broju primjera ponovljeni i pojavljuje u 16,22 % primjera). Ti su brojevi stavljeni u omjer te su poredani po postotku emfatičnog i. Taj je postupak zatim napravljen i na konstrukcijama s različitim prijedlozima. 4.2.1 Usporedba emfatičnog i uz ponovljene i različite prijedloge Usporedba broja primjera emfatičnog i uz ponovljene i različite prijedloge poka- zuje da je omjer konstrukcija s emfatičnim i veći u skupini s ponovljenim prijedlo- zima. Tako se raspon kod ponovljenih prijedloga kretao od 93,9 % (i kod jednih i kod drugih, koji se u tom obliku pojavljuje 139 puta, a kao kod jednih i kod drugih devet puta) do 0 % (za dvije konstrukcije koje se ne pojavljuju s emfatičnim i, tj. 16 Takve konstrukcije postoje i u hrvatskome, npr. i... i, ni... ni, niti... niti, i u slovenskome niti… niti, ali… ali, bodisi… bodisi itd. 78 Ivana Matas Ivanković – Goranka Blagus Bartolec  Prijedložno-padežni izrazi ... pojavljuju se samo kao u tuzemstvu i u inozemstvu te na dugo i na široko), a sred- nja vrijednost svih postotaka s emfatičnim i iznosi 42,75 %. Raspon se kod različitih prijedloga kretao od 35,1 % (za konstrukciju na selu i u gradu, koja se u tom obliku pojavljuje 24 puta, a kao i na selu i u gradu 13 puta) do 0 % (za 23 konstrukcije koje nisu zabilježene s emfatičnim i) sa srednjom vrijednošću svih postotaka s emfatičnim i 7,65 %. Iz navedenih podataka vidljivo je da se emfatični i češće pojavljuje uz ponov- ljene prijedloge: ponavljanje prijedloga u korelaciji je s ponavljanjem koordina- tora i. Prema Haspelmathu (2007: 15) u takvoj je koordinaciji naglašeno da svaki koordinand pripada koordinaciji i da se svaki od njih promatra odvojeno. Prvi i tako ima isključivo stilsku vrijednost naglašavanja jer dolazi na početku izraza te ispred sebe nema istu sintaktičku kategoriju koju bi povezivao s ostatkom. Drugi i povezuje prijedložno-padežne izraze, ali u paru s prvim i, osim funkcije povezi- vanja, dobiva i stilsku funkciju isticanja, a ponavljanjem se postiže i ritmičnost. 4.2.1.1 Emfatični i uz ponovljene prijedloge Među konstrukcijama u kojima prevladava emfatični i dominiraju one s jedan i drugi. U tablici 2 prikazano je prvih 15 konstrukcija po udjelu primjera s emfatič- nim i, u kojima je vidljivo da samo jedna konstrukcija ((i) u prvoj i u drugoj) ne odgovara tomu opisu jer je riječ o rednim brojevima. Tablica 2: Prvih 15 konstrukcija s ponovljenim prijedlozima prema udjelu primjera s emfatičnim i Konstrukcija Ukupan broj primjera Broj primjera bez emfatičnog i Broj primjera s emfatičnim i Udio primjera s emfatičnim i (%) 1. (i) kod jednih i kod drugih 148 9 139 93,92 2. (i) za jednu i za drugu 113 7 106 93,81 3. (i) s jednima i s drugima 44 3 41 93,18 4. (i) za jedno i za drugo 221 16 205 92,76 5. (i) za jedan i za drugi 699 57 642 91,85 6. (i) u jednoj i u drugoj 182 15 167 91,76 7. (i) za jedne i za druge 248 21 227 91,53 8. (i) u prvoj i u drugoj 54 5 49 90,74 9. (i) na jedno i na drugo 53 5 48 90,57 10. (i) u jednom i u drugom 707 71 636 89,96 11. (i) s jednim i s drugim 76 8 68 89,47 12. (i) kod jednog i kod drugog 84 9 75 89,29 13. (i) o jednom i o drugom 65 7 58 89,23 14. (i) za jednog i za drugog 46 5 41 89,13 15. (i) na jednom i na drugom 147 21 126 85,71 79Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Ponavljanje i veznika i i prijedloga može se smatrati rezultatom stilskog naglaša- vanja jer je u obavijesnom smislu redundantno i jedno i drugo. To potvrđuje i či- njenica da se među konstrukcijama s ponovljenim prijedlogom i s emfatičnim i po učestalosti izdvajaju konstrukcije s jedan i drugi, koje se i tako mogu promatrati kao naglašeno isticanje elemenata koordinacije u odnosu na kraću i jezično eko- nomičniju alternativu s oba/obje/oboje (umjesto I na jedno i na drugo odgovara negativno. moglo bi se kraće reći Na oboje odgovara negativno.). S druge strane, konstrukcije izdvojene u tablici 3 pojavljuju se s emfatičnim i samo jednom (npr. sa sobom i sa svojim, u se i u svoje, u sebe i u svoje, kod kojih prva zamjenica ima imeničku funkciju, a druga pridjevnu) ili nijednom (u tuzemstvu i u inozemstvu, na dugo i na široko). Tablica 3: Konstrukcije koje se s emfatičnim i pojavljuju jednom ili nijednom Konstrukcija Ukupan broj primjera Broj primjera bez emfatičnog i Broj primjera s emfatičnim i Udio primjera s emfatičnim i (%) 1. (i) sa sobom i sa svojim 45 44 1 2,22 2. (i) u se i u svoje 207 206 1 0,48 3. (i) u sebe i u svoje 273 272 1 0,37 4. u tuzemstvu i u inozemstvu 41 41 0 0 5. na dugo i na široko 103 103 0 0 Primjeri uz koje se emfatično i pojavljuje samo jednom netipični su primjeri jer prva i druga zavisna riječ ne pripadaju istoj vrsti, a pregled primjera pokazuje da prva, povratna zamjenica često pripada kolokaciji sam sa sobom (Danas sam zadovoljna sama sa sobom i sa svojim rezultatima...) te da se dio s povratno-po- svojnom zamjenicom može protumačiti kao specifikacija, uže određenje povratne zamjenice (Ljudi iz daleko težih početnih pozicija čine čuda sa sobom i sa svojim životom., Korist masaže za roditelje je u tome što postaju sigurniji u sebe i u svoje postupanje s djetetom, pogotovo ako je to prvo dijete.). Slijed u se i u svoje dio je frazema uzdati se u se i u svoje kljuse i njegovih izvedenica (Inače, za duži sezon‑ ski posao još uvijek vrijedi uzrečica “uzdaj se u se i u svoje kljuse”..., Ne mogu reći da nisam vjernik (ako ništa drugo ‑ vjerujem u se i u svoje kljuse...). Pregled primjera s u tuzemstvu i u inozemstvu pokazuje da oni uglavnom potječu iz novina (vjerojatno iz komentara), te im je u prvom planu objašnjavanje i ne očekuje se stilizacija (Takovim bi se potezom pravovremeno i ozakonjeno svim drzavljani‑ ma RH u tuzemstvu i u inozemstvu dala kvalitetna informacija...), ili pripadaju administrativno-pravnim tekstovima (Ukupni dohodak je ukupni iznos dohotka podnositelja zahtjeva i dohotka članova njegova kućanstva, ostvaren u tuzemstvu i u inozemstvu sukladno propisima o oporezivanju dohotka.). Na dugo i na široko 80 Ivana Matas Ivanković – Goranka Blagus Bartolec  Prijedložno-padežni izrazi ... frazem je koji je zabilježen samo u tom obliku, odnosno bez početnog i (A sebe će na dugo i na široko bez pol problema hvaliti i hvaliti i hvaliti...). 4.2.1.2 Emfatični i uz različite prijedloge U skupini s različitim prijedlozima po omjeru primjera s emfatičnim i i bez njega općenito je manji broj primjera s emfatičnim i te je veći broj konstrukcija koje uopće nemaju emfatičnu koordinaciju. Od svih pregledanih konstrukcija (189) nema potvrde za 25 konstrukcija s emfatičnim i. Od toga se 23 konstrukcije koje nemaju svoj parnjak s emfatičnim i nalaze u skupini s različitim prijedlozima (npr. u korpusu nisu zabilježene konstrukcije i krajem prošle i početkom ove, i na na‑ čin i pod uvjetima, i krajem kolovoza i početkom rujna, i na način i po postupku, i s djecom i za djecu, i oko sebe i u sebi, i iz rada i po osnovi, i krajem svibnja i početkom lipnja, i krajem 19. i početkom 20., i u prizemlju i na prvom, i s nama i u nama...).17 Među tim konstrukcijama izdvajaju se one koje u sastavu imaju krajem i početkom te su u tablici 4 izdvojene sve konstrukcije s tim sastavnicama. Od 12 konstrukcija čak devet ih uopće nije zabilježeno s emfatičnim i, a samo tri ih ima emfatično i samo u jednom ili dvama primjerima (i krajem sedamdesetih i početkom osamdesetih, i krajem srpnja i početkom kolovoza, i krajem osamdesetih i početkom devedesetih). Tablica 4: Konstrukcije koje u sastavu imaju krajem i početkom Konstrukcija Ukupan broj primjera Broj primjera s emfatičnim i 1. krajem 19. i početkom 20. 339 0 2. krajem prošle i početkom ove 119 0 3. krajem osamdesetih i početkom devedesetih 128 1 4. krajem kolovoza i početkom rujna 90 0 5. krajem srpnja i početkom kolovoza 81 1 6. krajem svibnja i početkom lipnja 74 0 7. krajem 17. i početkom 18. 55 0 8. krajem rujna i početkom listopada 53 0 9. krajem lipnja i početkom srpnja 55 0 10. krajem 18. i početkom 19. 61 0 11. krajem sedamdesetih i početkom osamdesetih 56 2 12. krajem šezdesetih i početkom sedamdesetih 50 0 17 U skupini s ponovljenim prijedlogom nisu zabilježene samo dvije konstrukcije s emfatičnim i, a to su: i u tuzemstvu i u inozemstvu te i na dugo i na široko. 81Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Specifična semantika te rijetka upotreba ponovljenog i pokazuje da konstrukcije s krajem i početkom treba promatrati kao višerječne jedinice, tj. čvrste sveze koje se sastoje od dvaju dijelova jedinstvene semantike i u čiji sastav ulazi prijedlog, a pravo značenje ostvaruju tek kao cjelina. »U sveze se ubrajaju i primjeri kao nastati krajem 19. i početkom 20. stoljeća. Iako je riječ o nekoj vrsti nabraja- nja, tj. o vremenskom razdoblju koje obuhvaća i kraj jednoga i početak drugoga vremenskog odsječka, njihova semantika zapravo je jedinstvena, odnosi se na razdoblje prije i nakon neke granice (u ovom primjeru oko 1900. godine), a izostavljanje bilo kojeg dijela dovodi do promjene značenja.« (Matas Ivanković 2016: 553) 5 Zaključak U ovom radu na sintagmatskoj razini analizirani su koordinirani prijedložno-pa- dežni izrazi povezani veznikom i s obzirom na to da se koordinacija opisuje najčešće na rečeničnoj razini. Posebno su razmatrana dva aspekta: ponavljanje prijedloga i ponavljanje koordinatora i. Usporedba konstrukcija u kojima se prijedlog pojavljuje samo jednom i onih u kojima se ponavlja isti prijedlog po- kazuje dominaciju eliptičnih izraza s pojedinačnim prijedlogom, što se tumači kao rezultat jezične ekonomičnosti i potrebe da se misao iskaže sa što manje jedinica. Manji je broj primjera koji nisu u skladu s tim načelom, a ponovljeni prijedlozi češće su u upotrebi uz jedan i drugi, uz osobne zamjenice te u čvrstim vezanim skupinama stalne strukture (na nebu i na zemlji, po danu i po noći, na dugo i na široko) koje pošiljatelj uzima kao gotove jedinice i ne mijenja ih. Po- navljanjem prijedloga postiže se naglasna ritmičnost i ekspresivnost prijedlož- no-padežnih izraza u koordinaciji, i to neovisno o njihovu sadržaju jer je analiza pokazala da pripadaju različitim semantičkim poljima (mjesto/prostor, vrijeme, način, odnos, pripadnost, društvo, okolnost, namjena itd.). Drugi dio istraživanja posvećen je emfatičnom i te je uočena korelacija između emfatičnog i i ponavljanja prijedloga, što je vidljivo i po tome da se po ovom svojstvu razlikuju konstrukcije s ponovljenim prijedlozima i s različitim prijedlozima te je emfatično i češće uz ponovljene prijedloge. Ponavljanje pri- jedloga ima funkciju naglašavanja, a ta se funkcija pojačava emfatičnim i, čime se naglašava sadržaj i primateljeva pozornost usmjerava na sadržaj. Za cjelovitu analizu koordinacije u prijedložno-padežnim izrazima u daljnje je istraživanje potrebno uključiti širu sintaktičku okolinu i širi kontekst (pogo- tovo upotrebu koordinatora na kraju niza više koordiniranih prijedložno-padež- nih izraza), te diskursna i komunikacijska obilježja iskaza u kojima se koordini- rani izrazi pojavljuju. 82 Ivana Matas Ivanković – Goranka Blagus Bartolec  Prijedložno-padežni izrazi ... liteRatuRa Barić i dr. 1997 = Eugenija Barić – Mijo Lončarić – Dragica Malić – Slavko Pavešić – Mirko Peti – Vesna Zečević – Marija Znika, Hrvatska gramatika, Zagreb: Školska knjiga, 1997. Barić i dr. 1999 = Eugenija Barić – Lana Hudeček – Nebojša Koharović – Mijo Lončarić – Marko Lukenda – Mile Mamić – Milica Mihaljević – Ljiljana Šarić – Vanja Švaćko – Luka Vukojević – Vesna Zečević – Mateo Žagar, Hrvatski jezični savjetnik, Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje – Pergamena – Školska knjiga, 1999. Belaj – Tanacković Faletar 2020 = Branimir Belaj – Goran Tanacković Faletar, Kognitivna grama‑ tika hrvatskoga jezika 3: sintaksa složene rečenice, Zagreb: Disput, 2020. Haspelmath 2007 = Martin Haspelmath, Coordination, v: Language Typology and Syntactic Description, ur. Timothy Shopen, Cambridge: Cambridge UP Cambridge, 1–51. HE = ekonomija, jezična; redundancija, v: Hrvatska enciklopedija, mrežno izdanje, Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2013–2024, https://www.enciklopedija.hr/clanak/ekonomija-jezicna, https://www.enciklopedija.hr/clanak/redundancija. hrWaC = Croatian web corpus, https://www.clarin.si/noske/all.cgi/first_form?corpname=hrwac;a‑ lign=. Ljubešić – Klubička 2014 = Nikola Ljubešić – Filip Klubička, {bs,hr,sr}WaC – Web corpora of Bosnian, Croatian and Serbian, v: Proceedings of the 9th Web as Corpus Workshop (WaC‑9), ur. Felix Bildhauer – Roland Schäfer, Gothenburg: Association for Computational Linguistics, 2014, 29–35. Marković 2012 = Ivan Marković, Uvod u jezičnu morfologiju, Zagreb: Disput, 2012. Matas Ivanković 2016 = Ivana Matas Ivanković, Složeni prijedložni spojevi, Rasprave Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje 42.2 (2016), 543–562. Petrović 2022 = Ante Petrović, Sa ili bez istog padeža: katalipsa prijedložne dopune u koordiniranim konstrukcijama, Jezikoslovlje 23.2 (2022), 255–279, DOI:10.29162/jez.2022.10. Silić – Pranjković 2007 = Josip Silić – Ivo Pranjković, Gramatika hrvatskoga jezika za gimnazije i visoka učilišta, Zagreb: Školska knjiga, 2007. ŠKRJ = Matea Birtić – Goranka Blagus Bartolec – Lana Hudeček – Ljiljana Jojić – Barbara Kovače‑ vić – Kristian Lewis – Ivana Matas Ivanković – Milica Mihaljević – Irena Miloš – Ermina Ra‑ madanović – Domagoj Vidović, Školski rječnik hrvatskoga jezika, Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje – Školska knjiga, 2012. Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Založba Obzorja, 42000. Trask 2005 = Robert Lawrence Trask, Temeljni lingvistički pojmovi, Zagreb: Školska knjiga, 2005. Zhang 2009 = Niina Ning Zhang, Coordination in syntax, New York: Cambridge University Press, 2009. povzetek Predložnosklonski izrazi v priredju v hrvaščini V prispevku so analizirani predložnosklonski izrazi, ki jih povezuje priredni veznik i ‘in’. Strukturno-semantična analiza je bila izvedena na primerih najpogostejših predložnosklon- skih izrazov, pridobljenih iz korpusa hrWaC kot stalni izraz. Usklajevanje omogoča po- vezovanje: (a) predložnosklonskih izrazov z enakim predlogom, ki se ponavlja (npr. u nas i u svijetu ‘pri nas in v svetu’), (b) predložnosklonskih izrazov, v katerih je drugi predlog izpuščen, saj se šteje za ponavljajočega (npr. u Hrvatskoj i svijetu ‘na Hrvaškem in svetu’), in (c) predložnosklonskih izrazov z različnimi predlogi (npr. u svijetu i kod nas ‘v svetu in pri nas’). Analizirani primeri so obravnavani glede na predloge in odvisne besede, ki se po- javljajo v njih. Posebna pozornost je namenjena razmerju med izrazi z istim predlogom, ki se ponavlja, in izrazi, kjer je drugi predlog izpuščen (npr. u jednom i u drugom : u jednom i drugom ‘v enem in v drugem : v enem in drugem’), kot tudi poudarjenemu i, ki se ponavlja pred vsako predložno besedno zvezo. 83Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) summaRy Prepositional Phrases in Coordination in Croatian This article analyzes Croatian prepositional phrases with the conjunction i ‘and’. Using the hrWaC corpus to search for examples, the most frequent examples were analyzed structurally and semantically. Coordinated prepositional phrases may be divided into: (a) prepositional phrases with the same preposition that is repeated (e.g., u nas i u svijetu ‘at home and around the world’), (b) prepositional phrases in which the second preposition is omitted because it is considered repetitive (e.g., u Hrvatskoj i svijetu ‘in Croatia and around the world’), and (c) prepositional phrases with differing prepositions (e.g., u svijetu i kod nas ‘around the world and at home’). The examples are analyzed in terms of prepositions and the words they govern. Special attention is paid to prepositional phrases with the same preposition that is repeated and prepositional phrases in which the second preposition is omitted (e.g., u jednom i u drugom : u jednom i drugom ‘in one and in the other : in one and the other’), as well as to emphatic i, which is repeated before each prepositional phrase. 85Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024), 85–107 braniMir belaJ − darko MatovaC o kogniTivnim Temeljima disTribucije i alTernacije pRijedloga u i na u hRvatskome jeziku Cobiss: 1.01 https://doi.org/10.3986/Jz.30.1.04 O kognitivnih temeljih distribucije in alternacije predlogov u ‘v’ in na ‘na’ v hrvaščini V prispevku z metodološkim aparatom teorije konceptualne metafore in metonimije ter kognitivne slovnice analiziramo kognitivne temelje distribucije in alternacije predlogov u ‘v’ in na ‘na’ v hrvaških predložnih zvezah, v katerih predložna dopolnila označujejo pre- vozna sredstva, kraje, ustanove ter lokacije in dogodke. Prispevek izhaja iz predpostavke, da vsak konkretnejši pomen obeh predlogov predstavlja elaboracijo njihovih shematskih pomenov intralokalnosti in supralokalnosti. Ključne besede: predlog u ‘v’, predlog na ‘na’, distribucija, alternacija, shematski pomen, hrvaški jezik The Cognitive Foundations of Distribution and Alternation of the Prepositions u ‘in’ and na ‘on’ in Croatian This article uses the methodological apparatus of conceptual metaphor and metonymy, as well as cognitive grammar, to analyze the cognitive foundations of the distribution and al- ternation of the prepositions u ‘in’ and na ‘on’ in Croatian prepositional phrases in which prepositional complements denote means of transport, inhabited places, institutions, various selected locations, and events. The article starts with the assumption that each more speci- fic meaning of these prepositions represents an elaboration of their schematic meanings of intralocality and supralocality. Keywords: preposition u, preposition na, distribution, alternation, schematic meaning, Croatian language 1 uvod Budući1da je prostor temeljna kognitivna domena koja je na različite načine (im- plicitno ili eksplicitno, doslovno ili metaforički) prisutna u (gotovo) svim jezičnim Branimir Belaj  Sveučilište Josipa Jurja Strossmayera u Osijeku, Filozofski fakultet  bbelaj@ffos.hr  https://orcid.org/0000-0002-2334-9673 Darko Matovac  Sveučilište u Zagrebu, Filozofski fakultet  dmatovac@ffzg.unizg.hr  https://orcid.org/0000-0003-2919-2029 Ovaj je rad izrađen u okviru projekata Semantičko‑sintaktička klasifikacija glagola u hrvatskom je‑ ziku (SEMTACTIC) (IP-2022-10-8074) i Hrvatski prijedlozi u upotrebi – semantička i sintaktička analiza (HRPA) (HRZZ-IP-2022-10-6867), koje u cijelosti financira Hrvatska zaklada za znanost. 86 Branimir Belaj – Darko Matovac  O kognitivnim temeljima distribucije ... izrazima, determinatori prostornih odnosa, u prvome redu prijedlozi, glagolski prefiksi i glagolske čestice, kao prototipni načini kodiranja prostornih informa- cija u indoeuropskim jezicima, od samih su početaka bili jedno od središnjih područja istraživanja u kognitivnoj lingvistici (npr. Janda 1986; Lakoff 1987; Taylor 1995), a moglo bi se čak i reći da je intenzivan razvoj kognitivne lingvi- stike i započeo upravo analizom engleskoga prijedloga over (Brugman 1981) i engleskih glagolskih čestica up i out (Lindner 1981). I mnogi prijedlozi u hr- vatskome jeziku analizirani su primjenom kognitivnolingvističke metodologije (v. Šarić 2008 i 2014 ili Matovac 2017 te literaturu koja se tamo navodi), a u ovome radu taj će se metodološki okvir, konkretnije metodološki aparat teorije konceptualne metafore i metonimije (Lakoff – Johnson 1980) te kognitivne gra- matike (Langacker 1987; 1991; 2008), primijeniti kako bi se opisale i analizirale konstrukcije s prijedlozima u i na te kako bi se objasnila kognitivna uvjetovanost alternacije tih prijedloga uz određene tipove prijedložnih dopuna. Primjerice u radu će se analizirati i objašnjavati alternacija prijedloga u i na u konstrukcijama u kojima se kao prijedložne dopune pojavljuju različite ustanove i institucije, kao u primjeru 1a i 1b iz korpusa hrWaC, a slično se vidi i u slovenskim primje- rima 2a i 2b iz korpusa slWaC. [1a] Do prije nekih 15 godina sam i sama radila u školi (predavala sam engleski jezik). [1b] Vjerujem da velik broj onih koji studiraju npr. književnost, a često i strane jezike, zaista i žele biti profesori književnosti ili stranih jezika i raditi na školama. [2a] Tako bi v pripravništvu lahko delal v šoli kot profesor brez enega samega nastopa pred razredom. [2b] Na informativnih dnevih so dijaki obiskovalcem prikazali delček tega, kar se učijo in delajo na šoli v okviru programa naravovarstveni tehnik. U radu će se poći od pretpostavke da je svaka specifičnija upotreba prijedloga u elaboracija njegova shematičnoga značenja intralokalnosti te da je svaka speci- fičnija upotreba prijedloga na elaboracija njegova shematičnoga značenja supra- lokalnosti. Značenja intralokalnosti i supralokalnosti pak temelje se na dvjema predodžbenim shemama – shemi spremnika i shemi površine. Naglasak će biti na konstrukcijama s prijedlogom na jer je riječ o jednome od značenjski najslo- ženijih odnosno najpolisemnijih prijedloga u hrvatskome jeziku, a posebna će se pozornost posvetiti uočavanju konceptualnosemantičkih razlika i odnosa između konstrukcija s prijedlogom na i konstrukcija s prijedlogom u. Analiza koja će biti predstavljena u ovome radu temelji se na primjerima pri- bavljenim pretragom korpusa hrWaC. Riječ je o korpusu koji obuhvaća tekstove s internetskih stranica na .hr domeni te obaseže 1,2 milijarde riječi. Budući da je upotreba prijedloga u i na izrazito česta (prema korpusu hrWaC prijedlozi u i na nalaze se, zajedno s prijedlozima za i s, među deset najčešćih riječi u hrvatskome 87Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) jeziku), pretraga korpusa ograničena je na konstrukcije s odabranim glagolima (npr. glagol raditi uz konstrukcije u kojima se kao prijedložne dopune pojavljuju različite ustanove i institucije) kako bi se dobili što bolji primjeri upotrebe i prov- jerila distribucija i učestalnost alternacije tih dvaju prijedloga.1 Za svaku konstruk- ciju provjereno je koliko se puta pojavljuje u korpusu i koliki je udio pojavnica u kojima se pojavljuje prijedlog u, a koliki pojavnica u kojima se pojavljuje prijed- log na. Iako su kvantitativni podaci utjecali na usmjeravanje analize, ponajprije pri odabiru primjera koje je potrebno analizirati i u uočavanju upotreba kojima je potrebno posvetiti pozornost i objasniti ih, potrebno je istaknuti da se analiza u nastavku neće temeljiti na kvantitativnoj metodi, nego na kvalitativnoj jer je cilj rada konceptualnosemantička analiza. Rad će biti organiziran tako da nakon uvodnih poglavlja u kojima se donose osnovne informacije o teorijskome okviru (poglavlje 2) slijedi središnji dio rada (poglavlje 3) u kojem će se opisivati i analizirati, uzimajući u obzir i objašnjavajući konceptualnosemantičku uvjetovanost, distribucija i alternacija prijedloga u i na u hrvatskome jeziku uz prijedložne dopune koje pripadaju kategoriji prijevoznih sredstava (poglavlje 3.1), kategoriji naseljenih mjesta (poglavlje 3.2), kategoriji ustanova i institucija (poglavlje 3.3), različitih lokacija (poglavlje 3.4) i događaja (poglavlje 3.5). Rad će završiti sažetkom spoznaja i zaključnim razmatranjima (poglavlje 4). 2 teoRijska pozadina Prijedlozi su izrazito polisemne jezične jedinice, što je jasno čim se pogleda nji- hov opis u rječnicima i gramatikama. Tradicionalan pristup opisu značenja pri- jedloga, kao i općenito svih polismenih jezičnih jedinica, podrazumijevao je ili potpuno zanemarivanje pitanja povezanosti različitih značenja ili se smatralo da su različita značenja međusobno povezana na potpuno proizvoljan način. Takav nezadovoljavajući, a u krajnju ruku i neintuitivan pristup, potaknuo je razvoj ko- gnitivnolingvističkih opisa u kojima se smatra da su različita značenja prijedloga međusobno sustavno i motivirano povezana u koherentnu značenjsku mrežu orga- niziranu oko prototipnoga značenja. Iako nema općeprihvaćenoga dogovora oko toga kako definirati prototipno značenje neke jezične jedinice (usp. Tyler – Evans 2003: 47; Matovac 2017: 75–79), kod prijedloga, barem osnovnih, a takvima pri- 1 Dodatno je potrebno reći da su upotrebe prijedloga u i na, posebice prijedloga na, izrazito raz‑ granate te da distribucija i alternacija tih prijedloga mogu biti drugačije uz različite glagole, pa smo svjesni da je ponekad moguće pronaći primjere upotrebe koji odudaraju od interpretacija predstavljenih u ovome radu. Zbog toga smo pretragu ograničili na određene glagole, a svrha rada je opisati kako konceptualizacija utječe na upotrebu prijedloga, a ne donijeti popis pravila o upotrebi prijedloga u i na. 88 Branimir Belaj – Darko Matovac  O kognitivnim temeljima distribucije ... padaju i prijedlozi u i na koji su tema ovoga rada, neupitno je da je prototipno značenje prostorne naravi. To je značenje izravno povezano s percepcijom i tjele- snim iskustvom kognitivnim načelom otjelovljenosti (engl. embodied cognition) i iz njih proizlazi te je shematične naravi – riječ je o shematskome prostornom prizoru (prododžbenoj shemi)2 koji se sastoji od konfiguracijskih i funkcionalnih elemenata. Konfiguracijski elementi prostornoga prizora nazivaju se trajektor (tr) (engl. trajector) i orijentir (or) (engl. landmark) (Langacker 1987), a funkcionalni elementi prostornoga prizora proizlaze iz međudjelovanja trajektora i orijentira. Primjerice u izrazu knjiga je na polici prijedlogom na kodira se prostorni prizor u kojem se određuje položaj prvoga elementa prostornoga prizora – knjige – u odno- su na drugi – policu. Prvi element naziva se trajektor i njemu se određuje položaj, a drugi se naziva orijentir i služi kao referentna točka pomoću koje se određuje polo- žaj trajektoru. Prijedlog na donosi i informaciju da orijentir ima obilježja površine. Ili, drugačije rečeno, činjenica da orijentir ima obilježja površine uvjetovala je da se prostorni odnos kodira prijedlogom na. S druge pak strane u izrazu knjiga je u torbi orijentir torba ima obilježja spremnika, pa je zbog toga prostorni odnos ko- diran prijedlogom u. Različiti prostorni odnosi i različite karakteristike konfigura- cijskih elemenata imaju i različite funkcionalne posljedice, što utječe na upotrebu prijedloga, posebice u situacijama kada se prijedlogom ne kodiraju konkretni pros- torni odnosi. Primjerice u odnosu kakav kodira prijedlog u orijentir često zaklanja trajektor od pogleda, štiti ga od utjecaja vanjskih sila, ograničava njegovo kretanje ili upravlja njegovim kretanjem itd., pa je stoga govornicima hrvatskoga sasvim logična upotreba prijedloga u u izrazu živimo u opasnosti iako orijentir opasnost više nema fizičke karakteristike spremnika, ali zato ima isti funkcionalni utjecaj na trajektor kakav ima orijentir s fizičkim karakteristikama spremnika – ograničava i utječe na ponašanje orijentira. Na to koji će se prijedlog iskoristiti za kodiranje nekoga odnosa utječe dakle kako se percipira odnos trajektora i orijentira, ali i kako se percipiraju njihova obilježja i konceptualizira njihova međusobna interak- cija. U ovome radu analizirat će se upotreba prijedloga u i na u konstrukcijama s različitim orijentirima (prijevoznim sredstvima, naseljenim mjestima, ustanovama i institucijama, različitim lokacijama i događajima) i objašnjavat će se kako je upotreba tih prijedloga motivirana konceptualiziranjem tih orijentira u okvirima predodžbenih shema spremnika s jedne strane i površine s druge strane. U skladu s konvencijama kognitivne gramatike značenja će se prikazivati shematskim pri- kazima. Promjene u prostornome odnosu i karakteristikama konfiguracijskih eleme- nata kao i funkcionalne posljedice međudjelovanja konfiguracijskih elemenata motiviraju nastanak novih značenja prijedloga. Međutim sva različita značenja 2 Detaljnije o predodžbenim shemama v. u Hampe – Grady 2005. 89Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) nekoga prijedloga proizlaze izravno ili neizravno iz njegova prototipnoga znače- nja. To znači da se sva značenja unutar značenjske mreže mogu povezati u jednu cjelinu. Pri tome se u kognitivnoj lingvistici mogu uočiti dva pristupa – pove- zivanje značenjske mreže u cjelinu uočavanjem značenjskih lanaca (što je češći pristup) i uočavanje elaboracije ishodišne predodžbene sheme u svim značenjima, što drži značenjsku mrežu koherentnom i čvrstom (što je pristup primijenjen u ovome radu).3 Neovisno o odabranome pristupu, nastanak novoga značenja nekoga prijedloga motiviran je uvijek istim kognitivnim procesima koji oblikuju i koncep- tualne kategorije. Drugim riječima, jezične i konceptualne kategorije organizirane su na isti način, a, prema shvaćanju kognitivne lingvistike, jezična sposobnost dio je opće ljudske kognitivne sposobnosti. U ovome će se radu pri objašnjavaju konceptualiziranja različitih orijentira u okvirima predodžbenih shema spremnika i površine naslanjati na konceptualnu metaforu i metonimiju kao dva temeljna procesa koja sudjeluju u uspostavljanju značenjske veze između tih predodžbenih shema i konkretnih upotreba prijedloga u i na. 3 RaspRava U nastavku će se analizirati i objašnjavati konceptualnosemantičke razlike između konstrukcija s prijedlozima u i na u kojima prijedložna dopuna, tj. orijentir, pripa- da jednoj od sljedećih pet kategorija: (1) kategoriji prijevoznih sredstava, (2) kate- goriji naseljenih mjesta, (3) kategoriji ustanova i institucija, (4) kategoriji različitih odabranih lokacija i (5) kategoriji događaja. Te će konceptualnosemantičke razlike biti promatrane kao elaboracije dviju predodžbenih shema – sheme spremnika ili intralokalnoga značenja inherentnoga prijedlogu u i sheme površine ili supralokal- noga značenja inherentnoga prijedlogu na. 3.1 Prijedlozi u i na uz prijevozna sredstva U prijedložnim skupinama u kojima se prijedlozi u i na upotrebljavaju s prijevoz- nim sredstvima shema spremnika s prijedlogom u elaborira se značenjem fizičkoga ulaska u prijevozno sredstvo, a shema površine s prijedlogom na značenjem upot- rebe prijevoznoga sredstva, usp. primjere 3–7: [3a] Iskreno se i srdačno nasmijao i rekao da uzmem torbu i da mogu ići u autobus. [3b] Budući da nije izgrađen nogostup, djeca su u opasnosti dok idu na autobus. [4a] Sad u doba svinjske gripe mi se baš ne ide u tramvaj koji je pun. [4b] Viđala sam ga često jer sam tamo uvijek išla na tramvaj u školu. [5a] Ima li netko kakvu preporuku za ruksak koji ide u avion, a da je ipak prostraniji od običnog školskog? 3 Više o tome u npr. Belaj – Buljan 2016 ili Matovac 2017. Primjena takvog pristupa značenjima padeža u hrvatskome nalazi se u Belaj – Tanacković Faletar 2014. 90 Branimir Belaj – Darko Matovac  O kognitivnim temeljima distribucije ... [5b] Nažalost ne stignem na sve odgovoriti jer za par sati trebam ići na avion. [6a] Inače, ako biciklom idete u vlak, morate za njega kupiti kartu. [6b] Kroz Kolodvorsku ulicu prolazi puno ljudi, ljudi idu na vlak, s vlaka... [7a] Nedavno, dok su „izvlačili“ jednu putnicu iz vozila na aerodromu, žena se pobunila i rekla da ne ide u taksi jer je puno skuplji. [7b] Idemo na taksi, prati nas neki drugi lik, klasična pitanja, klasičan engleski kao i svi drugi. Elaboracije sheme spremnika prijedlogom u u navedenim konstrukcijama seman- tički su jasne i ne zahtijevaju dodatna pojašnjenja. Riječ je jednostavno o tome da različita prijevozna sredstva kao orijentiri predstavljaju spremnike u koje se intralocira neki trajektor. No u konstrukcijama s prijedlogom na semantička je konstelacija kudikamo složenija, a ključno je pitanje zašto u značenju upotrebe prijevoznoga sredstva dolazi prijedlog na, odnosno u kojoj je vezi značenje upot- rebe prijevoznoga sredstva sa shemom površine. Šarić (2008: 115) takvu upotrebu prijedloga na objašnjava time da je riječ o tipu konstruala (načina izgradnje znače- nja) u kojem se prijevozna sredstva konceptualiziraju kao voznim redom uređena usluga javnoga prijevoza, pa je njihov oblik i funkcija spremnika u drugome planu. S time se može složiti, ali s druge strane mogu se ponuditi i dva alternativna objaš- njenja nešto detaljnije kognitivne motivacije. Prvo se objašnjenje tiče toga da se značenje supralokalnosti inherentno shemi površine aktivira preko metonimije prijevozno sredstvo za mjesto polaska općega tipa dio za cjelinu, što je prikazano i na gornjem dijelu slike (1). Pri tome prije- vozno sredstvo funkcionira kao referencijska točka (RT) (Langacker 1993; 2009) preko koje se provodi mentalni kontakt (deblja isprekidana strelica) s mjestom polaska kao ciljnim konceptom (C). U tome smislu konstrukcije tipa ići na vlak zapravo znače ‘ići na željeznički kolodvor (na kojem će se ući u vlak za željeno odredište)’, a kolodvori kao mjesta polaska prototipne su površine kompatibilne s temeljnim značenjem supralokalnosti prijedloga na.4 Da je tomu doista tako, potvrđuje se slabijom učestalošću primjera upotrebe prijedloga na s imenicom taksi (7b) jer unatoč postojanju taksi-stajališta njih ne konceptualiziramo kao mjesta polaska tipa kolodvora ili aerodroma prije svega zato što ona nisu dio služ- bene infrastrukture mjesta ili gradova, a i perceptivno su slabije dostupna jer su manja. Osim toga u konstrukcijama s nespecificiranim odredištem tipa ići na vlak, žuriti se na avion i sl. može se govoriti o još jednome metonimijskom odnosu koji 4 Kada je riječ o upotrebi prijedloga na uz prijevozna sredstva, potrebno je reći da se u takvim konstrukcijama, npr. ići na vlak ili žuriti se na tramvaj, može kao motivacija upotrebi prijedloga na povući paralela i s dolaskom na određenu stanicu kao jednu od točaka fiktivne linije po kojoj vozila prometuju. Da je tomu doista tako, potvrđuje se i time što se o određenim relacijama po kojima se prometuje govori kao o linijama, npr. za tramvaje linija 17, linija 2…, za vlakove i autobuse linija Zagreb‑Ljubljana, linija Zagreb‑Osijek itd., a takva bi pak interpretacija također potpadala pod metonimiju prijevozno sredstvo za mjesto (točku) polaska. 91Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) nije u izravnoj vezi s interpretacijom značenja prijedloga na, a aktivira se para- lelno s interpretacijom metonimije prijevozno sredstvo za mjesto polaska. Riječ je o metonimiji općega tipa cjelina za dio odnosno generičko (opće) za specifično (pojedinačno), što je prikazano u donjem dijelu slike 1. Imenovano prijevozno sredstvo kao shematična generička referencijska točka (RT) (isprekidane linije) stoji za ciljni koncept konkretnoga, točno određenoga prijevoznog sredstva koje vozi na željeno odredište. Taj metonimijski odnos podrazumijeva odabir ciljnoga koncepta iz konceptualnoga područja (KP) (engl. dominion) koje sadrži skup enti- teta (u ovome slučaju vlakova za različita odredišta) konceptualno povezanih sa shematičnom generičkom referencijskom točkom (RT), a iz kojih govornik potom odabire jedan entitet (u ovome slučaju vlak koji vozi na njegovo odredište) kao ciljni koncept označen debljim linijama. Oba navedena metonimijska odnosa pri- kazana su na slici 1, pri čemu gornji dio slike prikazuje konceptualnosemantičke odnose pri metonimijskoj interpretaciji supralokalnoga značenja prijedloga na u prijedložnim konstrukcijama s prijevoznim sredstvom kao orijentirom, a donja slika interpretaciju metonimije generičko (opće) za specifično (pojedinačno). Slika 1: ići na vlak 92 Branimir Belaj – Darko Matovac  O kognitivnim temeljima distribucije ... Drugo objašnjenje aktivacije sheme površine odnosno značenja supralokalnosti u konstrukcijama u kojima se prijedlog na upotrebljava s prijevoznim sredstvi- ma odvija se preko metonimije cjelina za dio jer se aktivira scenarij ulaska koji započinje stajanjem ili zakoračivanjem na dio prijevoznoga sredstva (najčešće stepenicu ili neki tip podesta) koji omogućuje ulaz u vozilo. Tada metonimijska interpretacija počiva na suprotstavljanju odnosno diskrepanciji referencijske točke (RT) i aktivne zone (AZ) (Langacker 1993: 31; 2009: 49). U slučaju izraza ići na vlak referencijsku točku predstavlja vlak kao cjelina, a aktivnu zonu dio vozila koji omogućava ulaz odnosno intralociranje trajektora u vozilo kao spremnik, što je prikazano na slici 2. Iako to značenje zakoračivanja na prijevozno sredstvo Ša- rić (2008: 116) povezuje samo s glagolom penjati se, npr. u izrazima penjati se na tramvaj, mogućnost takve interpretacije moguća je i s drugim glagolima, kao što se dobro vidi iz primjera 6b, u kojem suprotstavljanje značenjski antonimnih prijed loga na i s snažno aktivira koncept ulaza u vozilo kao aktivnu zonu kon- strukcije. Slika 2: ići na vlak U kategoriji upotrebe prijedloga na uz prijevozna sredstva vrlo su zanimljive i izrazito učestale i konstrukcije s glagolom sjesti, npr. sjesti na tramvaj, sjesti na vlak, sjesti na autobus. I u tim konstrukcijama dolazi do izražaja visokoshematično supralokalno značenje prijedloga na, koje metonimijski defokusira sam čin ulaska u prijevozno sredstvo odnosno defokusira shemu spremnika. Kažemo li nekome npr. Sjedni na tramvaj i dođi k meni!, ta konstrukcija predstavlja kondenziranu događajnu strukturu Idi na tramvajsku stanicu, pričekaj odgovarajući tramvaj, uđi u njega i dovezi se do mene! U tome smislu semantička interpretacija uključuje metonimiju središnja faza radnje za cijelu radnju općega tipa dio za cjelinu jer je samo smještanje trajektora u prijevozno sredstvo, a koje kao posljedica konden- zacije i niveliranja događajne strukture nije kodirano prijedlogom u, konceptualno najistaknutija i najvažnija faza cijele radnje, pa stoga i jedina ima potencijal funk- cionirati kao referencijska točka. Što se tiče same motivacije za upotrebu glagola sjesti, razlog treba tražiti u tome što je sjedenje, prije nego stajanje, prototipni i 93Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) profilirani način vožnje u prijevoznim sredstvima, pa stoga ima najveći uporabni potencijal. Ako odredište nije kodirano, onda se kao i u konstrukcijama s glagolom ići može govoriti i o metonimiji generičko (opće) za specifično (pojedinačno) jer generički profil tramvaja kao referencijske točke reducira konceptualno područje na jedan određeni tramvaj kao ciljni koncept. Na slici 3 događajna struktura Idi na tramvajsku stanicu, pričekaj odgovarajući tramvaj, uđi u njega i dovezi se do mene! kao ciljni koncept (C) metonimije središnja faza radnje za cijelu radnju odnosno kondenzirane događajne strukture Sjedni na tramvaj i dođi k meni! (donji dio slika) prikazana je u gornjem pravokutniku. Budući da je riječ o temporalnoj relacijskoj predikaciji ona je podložna sekvencijskomu promatranju (engl. sequ‑ ential scanning), koje se odvija fiktivnim kretanjem u govornikovu umu od etape do etape u određenim trenucima poimanoga vremena (v), a konceptualzacija sva- ke od tih etapa odvija se u određenome trenutku stvarnoga vremena (V).5 Dvije isprekidane strelice označavaju dvije metonimijske interpretacije: kraća strelica označava metonimiju središnja faza radnje za cijelu radnju, a dulja generičko (opće) za specifično (pojedinačno). Nasuprot shematično-generičkomu konceptu tramvaja kao referencijske točke (deblje isprekidane linije) u gornjem su pravokut- niku dva središnja manja pravokutnika označena debljim linijama, koje označava- ju specifični tramvaj kao ciljni koncept metonimije generičko (opće) za specifično (pojedinačno), a točkaste linije označavaju korespondenciju među entitetima do- gađajne strukture. Radi jednostavnosti shematskoga prikaza na slici 3 izostavljeno je konceptualno područje (engl. dominion) iz kojega bi metonimijom generičko za specifično bio odabran odgovarajući tramvaj iz skupa tramvaja konceptualno povezanih s referencijskom točkom. Slika 3: Sjedni na tramvaj i dođi k meni! 5 O odnosu poimanoga i stvarnoga vremena kod sekvencijskoga promatranja svojstvenoga glago‑ lima v. više u Langacker 1987: 250. 94 Branimir Belaj – Darko Matovac  O kognitivnim temeljima distribucije ... U konstrukcijama s glagolom sjesti, npr. sjesti na tramvaj, sjesti na vlak, sjesti na autobus, može se govoriti i o značenju sredstva jer primjerice izraz Sjedni na tram‑ vaj i dođi! podliježe i interpretaciji Dođi tramvajem!. Tada je riječ o metaforič- kome preslikavanju prijevoznoga sredstva kao trajektorove lokacije na imanentno mu značenje sredstva. Potrebno je spomenuti da je metaforičko iskazivanje zna- čenja sredstva kod različitih vozila prisutno u hrvatskome, kao i u mnogim drugim jezicima, i u konstrukcijama s glagolom uzeti, npr. Uzmi taksi i dođi! ili Bolje uzmi autobus nego vlak., pri čemu se vozila konceptualiziraju kao prototipna sredstva u fizičkome posjedu trajektora podložna manipulaciji odnosno prijenosu energije u izvornoj domeni lanca radnje. 3.2 Prijedlozi u i na uz naseljena mjesta Što se tiče distribucije prijedloga u i na u prijedložnim skupinama s različitim naseljenim mjestima, u najvećem broju slučajeva vrijedi pravilo da imena sela, mjesta, gradova, regija, država i kontinentata dolaze kao orijentiri i dopune s prijed logom u, a imena otoka i poluotoka s prijedlogom na, npr. u Josipovcu, u Zagrebu, u Hrvatskoj, u Slavoniji, u Europi te na Braču, na Visu, na Madagaska‑ ru, na Pelješcu itd. Takvu distribuciju tih dvaju prijedloga Šarić (2008: 120–121) i Ban Matovac – Matovac (2020) objašnjavaju razlikom u (ne)jasnoj i (ne)samodo- statnoj strukturiranosti dvaju tipova orijentira. Mjesta s jasnom i samodostatnom strukturiranošću, koja uključuje granice, središte, periferiju, glavni grad ako je ri- ječ o državi itd., pojavljuju se kao orijentiri s prijedlogom u, a mjesta kao orijentiri čija strukturiranost u navedenome smislu nije toliko jasna dolaze s prijedlogom na. S takvim se stavom može složiti, no dodatno se postavlja pitanje u kakvoj je vezi (ne)jasna strukturiranost s predodžbenim shemama površine i spremnika odnosno sa shematičnim značenjima supralokalnosti i intralokalnosti, značenjima koja uvijek na neki način, izravnije ili manje izravno, moraju biti prepoznata u svakoj uporabnoj varijanti prijedloga na i u. Odgovor na to pitanje jest u činjenici što jasna strukturiranost uključuje i infrastrukturnu razvedenost, koja posljedično u slučaju gradova, država i različitih drugih naseljenih mjesta na konceptualnoj razini uključuje i dimenziju visine, koja pak rezultira konceptom dubine, te se tako aktivira koncept trodimenzionalnoga prostora kompatibilnoga sa shemom sprem­ nika i značenjem intralokalnosti, a otoci i poluotoci s obzirom na konceptualnu asocijaciju nerazvedenosti infrastrukture, koja se, razumije se, ne mora poklapati s izvanjezičnom stvarnošću, aktiviraju samo dvodimenzionalnu shemu površine, odnosno shematično značenje supralokalnosti. Dakle predodžbene sheme spremni­ ka i površine u podlozi su dviju konceptualnih metafora na temelju kojih kon- ceptualiziramo infrastrukturno razvedena i nerazvedena naseljena mjesta, a to su konceptualne metafore infrastrukturno razvedena mjesta su spremnici i infra­ strukturno nerazvedena mjesta su površine. Dvodimenzionalna shema površine 95Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) kod otoka se, a analogno i kod poluotoka, dodatno aktivira i kontrastom s vodom kojom su omeđeni, čime se uspostavlja iskustvena veza s konceptom plutanja raz- ličitih predmeta po vodi, pri čemu je treća dimenzija visine u pravilu isključena. Ti su odnosi prikazani na slici 4. Slika 4: na Braču (lijevo) i u Zagrebu (desno) Iako se o opisanoj distribuciji prijedloga u i na s imenima naseljenih mjesta može govoriti kao o pravilu, od toga pravila ima i podosta iznimaka. One se u prvome redu tiču otoka i poluotoka koji su ujedno i države, regije ili čak kontinenti, pa u nekim slučajevima konceptualni primat ima shema površine, a u nekim shema spremnika. Razlika u aktivaciji shema površine i spremnika dobro se recimo vidi na primjeru distribucije tih dvaju prijedloga s imenima dvaju hrvatskih poluotoka – Istre i Pelješca. Iako su čisto geografski gledano i Istra i Pelješac poluotoci, Istra je ujedno i regija s razvedenom infrastrukturom koja aktivira trodimenzionalni prostor, pa status regije ima konceptualni primat nad samim geografskim statusom, čime se eliminira upotreba prijedloga na, npr. živjeti u Istri i *živjeti na Istri. Nasuprot tomu konceptualizacija poluotoka Pelješca, kako zbog veličine tako i zbog struk- turne i infrastrukturne nerazvedenosti, odgovara konceptualizaciji otoka te poslje- dično licencira shemu površine kodiranu prijedlogom na, npr. živjeti na Pelješcu i *živjeti u Pelješcu. Isto je tako primjerice geografski status kontinenta, a koji bi podržao upotrebu prijedloga u, u slučaju Antarktike u drugome planu jer je na konceptualnoj razini kudikamo relevantnija profiliranost sheme površine kao posljedice izrazite infrastrukturne nerazvedenosti toga kontinenta, pa je prijedlog na jedina mogućnost, npr. živjeti na Antarktici i *živjeti u Antarktici. S druge stra- ne u slučaju Australije, a unatoč činjenici da je objektivno riječ o otoku, ne dolazi u obzir *živjeti na Australiji jer prevagu ima profilirani koncept državnosti, koji posljedično aktivira shemu spremnika i upotrebu prijedloga u, a isto je recimo i s Japanom kao otočnom državom, npr. živjeti u Japanu i *živjeti na Japanu. Nasuprot tomu u slučaju npr. Kube, Islanda ili Cipra prevladava koncept otoka i shema površine, pa se najčešće i neutralno nazivi tih država upotrebljavaju s prijedlogom na, npr. živjeti na Kubi, živjeti na Islandu, živjeti na Cipru, iako ima 96 Branimir Belaj – Darko Matovac  O kognitivnim temeljima distribucije ... potvrda i za obrnutu konceptualizaciju i posljedično upotrebu prijedloga u (Šarić 2008: 121; Ban Matovac – Matovac 2020). Ima i slučajeva kada se naseljeno mjesto upotrebljava paralelno s obama prijedlo- zima, ali u različitome značenju kao posljedicom alternativnih konstruala s obzirom na aspekt specifičnosti/shematičnosti kao jedne od dimenzija konstruala,6 npr. takva je upotreba prijedloga u i na uz imenicu selo. Kada se ona upotrebljava s prijedlo- gom u, tada je obvezno riječ o konkretnome, specifičnom selu, koje kao takvo aktivira koncept trodimenzionalnoga prostora i podržava shemu spremnika, a naziv sela mora biti izrečen, usp. *on živi u selu i on živi u selu Babina Greda. To se, naravno, odnosi samo na slučajeve u kojima se konstrukcijski pretpostavlja kodiranje imena sela, kao ovdje s glagolom živjeti, a ne i općenito kada je upotreba prijedloga u moguća, usp. U nekoliko sela u Slavoniji pojavila se svinjska kuga ili U ta dva sela nema djece i sl. No i tada je riječ o specifičnim, određenim selima, pa konstrukcija obavezno zahtijeva neki determinator, bilo eksplicitni bilo implicitni odnosno nulti (Ø), npr. U Ø selu nema struje. S druge strane prijedlog na dolazi u slučajevima generičkoga značenja, pri čemu se konceptualnom shematizacijom trodimenzionalnost defokusira, a profilira plošnost kompatibilna sa shemom površine. Posljedično, tada ne dolazi u obzir izricanje imena sela, usp. on živi na selu i *on živi na selu Babina Greda. Ponekad su kolebanja u distri- buciji tih dvaju prijedloga rezultat političkoga opredjeljenja uvjetovanoga promjenom administrativnoga statusa. Tako Ban Matovac – Matovac (2020: 75) kao jedan od pri- mjera navode Island, uz koji je u švedskome, danskom i norveškom upotreba jednoga ili drugoga prijedloga postala osjetljiva politička tema nakon što je Island 1944. stekao samostalnost. Slično je i s Ukrajinom, pa Krivoruchko (2008) navodi da je do raspada SSSR-a i u ruskome i u ukrajinskome bila neutralna upotreba prijedloga na, a osamo- staljenjem Ukrajine 1991. godine u ukrajinskome prevladava upotreba prijedloga u, dok je u ruskome upotreba jednoga ili drugoga prijedloga pitanje političkoga opredje- ljenja. Što se tiče prostora bivše Jugoslavije, dobar su primjer političke uvjetovanosti alternacije tih dvaju prijedloga sarajevske Pale. Prije rata uobičajeno je bilo govoriti na Palama, a danas Srbi u Republici Srpskoj govore u Palama, dok su Bošnjaci zadržali na Palama.7 6 Osim specifičnosti dimenzije su konstruala još fokusiranje, isticanje i perspektiva. Detaljnije o različitim dimenzijama konstruala v. u Langacker 2008: 55–89. 7 U kategoriji upotrebe prijedloga u i na s naseljenim mjestima vrlo je zanimljiva i alternacija tih dvaju prijedloga u prijedložnim skupinama s imenima kvartova kao orijentirima, npr. na Treš‑ njevci (dio Zagreba), na Baščaršiji (dio Sarajeva), na Borongaju (dio Zagreba), na Sjenjaku (dio Osijeka) i u Donjem gradu (dio Osijeka), u Španskom (dio Zagreba), u Dubravi (dio Zagreba), u Trnju (dio Zagreba) itd. Načelno i ovdje alternacija ovisi o konceptualnoj aktivaciji sheme površi­ ne odnosno spremnika, što posebno dolazi do izražaja u prototipnim slučajevima tipa na Baščaršiji i na Sjenjaku te u Donjem gradu i u Dubravi. Međutim u ta pitanja nećemo detaljnije ulaziti jer su takvi orijentiri izrazito brojni, pa u mnogim slučajevima jednostavno nije moguće uspostaviti jasne kriterije, odnosno u svakome bi gradu bilo nekoliko iznimaka ili primjera čija motivacija nije dovoljno jasna, što se prije svega odnosi na kvartove koji zahtijevaju shematičniji prijedlog na. 97Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 3.3 Prijedlozi u i na uz ustanove i institucije Distribucija i alternacija prijedloga u i na u konstrukcijama gdje mjesto orijentira elaboriraju ustanove i institucije prikazana je u primjerima 8–15: [8a] Svejedno sam jako ponosna i zadovoljna jer radim u Poliklinici SUVAG i pomažem djeci i olakšavam im život. [8b] Radio je na Poliklinici posljednje četiri godine na mjestu specijalista. [9a] Radi u Centru za prevenciju i izvanbolničko liječenje ovisnosti od 1998 godine. [9b] Ona trenutačno radi na Centru za ženske studije. [10a] A krivi su i roditelji jer ne prate što im djeca rade u školi. [10b] Nakon preseljenja u Beč 1965. godine radi na Visokoj školi za primijenjenu umjetnost. [11] To se ne radi na fakultetima jer se to na fakultetima ne može raditi. [12] Otac je novinar i dugo je predavao na Sveučilištu. [13a] Prije diplomatskog rada, dugi je niz godina radio u Odsjeku za obranu zagrebačke općine Centar. [13b] Nakon doktorata vratio se u Hrvatsku gdje je nastavio raditi na Odsjeku zapovijest HAZU. [14a] Njih dvojica rade u Odjelu za arhiv Ureda predsjednika. [14b] U svojstvu znanstvenog novaka radio je na Odjelu ginekologije i poro ništva KB Sveti Duh od 1989. do 1991. godine. [15a] Ona sada radi u Zavodu za javno zdravstvo Zadar, a prije je radila u vinariji u Benkovcu. [15b] Do 2004. godine radila je na Zavodu za fiziku Medicinskog fakulteta u Rijeci. Kao i s prethodnim dvjema kategorijama temeljno je problemsko pitanje sljedeće – koji konceptualnosemantički faktori uvjetuju intralokalni, a koji supralokalni konstrual? Stevanović (1979: 490–492) upotrebu prijedloga na u kontekstu viših obrazovnih institucija objašnjava metaforički, pri čemu se fizička visina preslikava na apstraktnu visinu prestižnih institucija, što je onda kompatibilno značenju prijedloga na jer se prijedlog na tipično upotrebljava uz orijentire koji aktiviraju koncept visine. Da su u pitanju samo obrazovne institucije, takvo bi objašnjenje možda bilo dovoljno uvjerljivo, no kako se iz navedenih primjera vidi, obrazovne institucije nisu jedini tip ustanova uz koje prijedlozi u i na alterniraju. S druge strane Šarić (2008: 112) daje uvjerljivije objašnjenje tvrdeći da se prijedlog u s nazivima institucija upotrebljava onda kada je riječ o konceptualizaciji institucije u konkretnome značenju, a prijed- log na onda kada je riječ o funkcionalnome metonimijskom značenju, pri čemu mjesto stoji za aktivnosti koje se u njemu provode. Međutim unatoč tomu što je objašnjenje alternacije dvaju prijedloga preko aktivacije metonimije mjesto za aktivnost prihvatljivije od Stevanovićeva (1979: 490–492) objašnjenja, ono također otvara neka dodatna pitanja. Prvo, ono nije primjenjivo na kon- strukcije sa svim glagolima. S glagolom raditi primjerice jest, npr. raditi u 98 Branimir Belaj – Darko Matovac  O kognitivnim temeljima distribucije ... školi i raditi na fakultetu, ali u primjerima ići u osnovnu školu i ići na fakultet u značenju pohađanja određenoga obrazovnog programa metonimija mjesto za aktivnost aktivira se i u jednome i u drugome slučaju, iako je riječ o različi- tim prijedlozima, jer i u ići u osnovnu školu mjesto stoji za aktivnosti koje se tamo provode, odnosno učenje, pohađanje nastave i, jednom riječju, sve ono što učenici u školama rade. Drugo pitanje koje se nameće u vezi objašnjenja al- ternacije prijedloga u i na uz ustanove i institucije preko aktivacije metonimije mjesto za aktivnost jest kako tu metonimiju u konstrukcijama s prijedlogom na povezati sa shemom površine odnosno supralokalnim značenjem, koje na neki način mora biti u podlozi svake upotrebe prijedloga na. Smatramo stoga da je u konstrukcijama s prijedlogom na uz institucije i ustanove u podlozi metonimije mjesto za aktivnost metafora apstraktna intelektualna ili znan­ stvena potpora je fizička potpora. Naime kod ustanova i institucija gdje je profiliran bilo koji takav vid potpore (one projektnoga tipa, potpore u smislu dostupnosti znanstvene građe, potpore znanstvenoga napredovanja, potpore usavršavanja itd.) dolazi prijedlog na, a tamo gdje to nije izraženo, odnosno gdje je profilirana interaktivna uključenost trajektora u radnju koja se obavlja u nekoj instituciji, češće dolazi prijedlog u. Zato recimo u kontekstu osnovnih i srednjih škola u najvećem broju slučajeva dolazi prijedlog u jer je konstrual takav da profilira međuljudsku interakciju, bilo djece međusobno bilo djece i nastavnika, dok je u slučaju visokih učilišta i njihovih različitih odjela takva interakcija konceptualno u drugome planu iako, razumije se, i tamo postoji. Isto tako različite poliklinike (8a–8b), centri (9a–9b), odsjeci (13a–13b), od‑ jeli (14a–14b) ili zavodi (15a–15b) mogu s jedne strane profilirati interaktivnu uključenost trajektora u radnju, a s druge pak znanstvenu potporu radu. Razlike između tih dvaju konstruala prikazane su na slici 5. Lijevi dio slike 5 prikazuje interaktivnu uključenost trajektora u radnju istaknutu odabirom prijedloga u, a desni dio slike 5 prikazuje znanstvenu potporu radu istaknutu prijedlogom na, pri čemu je profilirana apstraktna potpora kao elaboracija sheme površine označena debljom isprekidanom linijom, isto kao i strelica koja označava raz- ličite aktivnosti ustanova i institucija koje rezultiraju takvom potporom, ali su konceptualno defokusirane i označene tanjim linijama. 99Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Slika 5: raditi u Odsjeku za obranu (lijevo) i raditi na Odsjeku za anglistiku (desno) Kod nekih ustanova kao što su primjerice instituti kao isključivo znanstvene usta- nove upotrebljavaju se paralelno oba prijedloga, npr. raditi na institutu i raditi u institutu. Iako bi s obzirom na postavljene kriterije očekivana bila isključivo upotreba prijedloga na, upotreba prijedloga u, koja čak i prevladava, može se obja- sniti etimološkom analogijom prema imenici institucija, koja se gotovo isključivo upotrebljava s prijedlogom u, npr. raditi u instituciji i *raditi na instituciji. Korpus potvrđuje, doduše vrlo rijetko, i upotrebu prijedloga na sa srednjim i osnovnim školama kao orijentirima. Tako se recimo može pronaći raditi na školi ili zaposliti se na školi, ali ta je mogućnost ograničena na glagole koji donekle profiliraju i značenje potpore ustanove, ali s drugim glagolima prijedlog na ne dolazi u obzir, usp. *ići na školu, *biti na školi, *otići na školu itd.8 3.4 Prijedlozi u i na uz različite lokacije Rasprava o alternaciji prijedloga u i na uz orijentire koji označavaju različite loka- cije temeljit će se na primjerima 16–21: [16a] Živim u Njemačkoj i sa svojim osmogodišnjim sinom često idem na stadion. [16b] Većina ljudi koji to podržavaju, idu u stadione i kupuju neke bezvezne dresove. [17] Pitaj kuda se ide na kolodvor. [18] Jutro nakon je proteklo u polupaničnom završavanju preostalih poslova u kući i po gradu, jer je trebalo ići na aerodrom. [19] Spuštamo se kroz bolnicu, jer nam je pobjegla devetka u 18:20 h, i idemo na stanicu čekati četvorku. [20a] Ukoliko more bude valovito i nepristupačno, toga dana djeca neće ići u more. [20b] Sjećam se kad smo prvi put išle na more. [21a] Voda koja ide u bazen može biti slatka ili slana. [21b] Mi smo nekad morali u sklopu tjelesnog ići na bazene. 8 Pretraživanje korpusa pokazuje da do sustavnijega alterniranja prijedloga u i na, a u konstruk‑ cijama s glagolom raditi, dolazi uz orijentire klinika, institut, odjel i zavod. Sustavno s prijedlo‑ gom u (pri tome se misli da je u korpusu pronađeno manje od 20% primjera s prijedlogom na) pojavljuju se orijentiri bolnica, poliklinika, centar, galerija, kazalište, ured, jaslice, knjižnica, muzej, škola, ustanova, vrtić. Sustavno s prijedlogom na (pri tome se misli da je u korpusu pronađeno manje od 20% primjera s prijedlogom u) pojavljuju se orijentiri fakultet, sveučilište, odsjek, katedra, visoka škola, visoko učilište, veleučilište. 100 Branimir Belaj – Darko Matovac  O kognitivnim temeljima distribucije ... U konstrukcijama u kojima orijentiri označavaju stajališta javnoga prijevoza, a riječ je o primjerima 17–19, izrazita je profiliranost sheme površine te u ana- liziranome korpusu nema primjera upotrebe prijedloga u, npr. *ići u kolodvor, *ići u aerodrom ili *ići u stanicu i sl.9 Iznimka je od toga luka (analogijom i zračna luka), s kojom dolazi isključivo prijedlog u, i to zato što su luke kao pristaništa najčešće u obliku uvale ili zaljeva koji pak svojim oblikom profi- liraju shemu spremnika. Drugim riječima, unatoč tomu što stajališta javnoga prijevoza osim otvorenoga prostora uključuju i zatvoreni prostor, koji bi pak aktivirao shemu spremnika, zatvoreni prostor konceptualno je potisnut u drugi plan, pa se značenje konstruira isključivo na bazi otvorenoga prostora kom- patibilnoga sa shemom površine, a isto vrijedi i za druge lokacije kod kojih događajna struktura podrazumijeva odvijanje radnje na otvorenome, kao što su primjerice stadioni, npr. u 16a. U tim slučajevima, barem što se tiče konstruk- cija s glagolom ići, npr. ići na kolodvor, ići na stanicu, ići na aerodrom ili ići na stadion, interpretacija značenja odvija se aktivacijom metonimije mjesto za aktivnost jer odlazak na javno stajalište pretpostavlja radnju ulaska u određe- no vozilo i odlaska na željenu destinaciju. Tada mjesto kao orijentir (ispreki- dani pravokutnik) funkcionira (deblja isprekidana strelica) kao referencijska točka (RT) za konceptualizaciju aktivnosti trajektora kao ciljnoga koncepta (C), kao što je prikazano na slici 6. Također, a kao i u primjerima tipa ići na vlak, što je prikazano na slici 1, kolodvor kao shematična referencijska točka metonimijski stoji za specifični, određeni kolodvor na koji se ide, a koji se kao ciljni koncept bira iz konceptualnoga područja (KP) koje sadrži različite ko- lodvore iskustveno povezane s govornikom. Ti su odnosi prikazani na slici 6. Dodatno, potrebno je reći da uz orijentir stadion u konstrukciji s glagolom ići ipak vrlo rijet ko može doći do odstupanja od upotrebe prijedloga na, npr. kao u 16b, ali tada je riječ o drukčijem konstrualu koji profilira zatvoreni prostor, odnosno različite lokale i trgovine koje se kao spremnici nalaze unutar suvre- menih stadiona. 9 Za potrebe rada analizirane su konstrukcije s glagolom ići. Uz neke druge glagole orijen‑ tiri kolodvor, aerodrom i stanica mogu se upotrebljavati i uz prijedlog u, a tada je riječ o konkretnome značenju intralociranja trajektora u prostor orijentira, npr. vlak ulazi u kolod‑ vor Zagreb i sl. 101Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Slika 6: ići na kolodvor Kada je riječ o lokacijama tipa more, bazen, jezero i sl., prijedlozi u i na alterniraju u različitome značenju koje uključuje ili aktivaciju sheme spremnika ili aktivaci- ju sheme površine. Intralokalno značenje spremnika oprimjereno je u 20a i 21a. To značenje može biti elaborirano ili tako da je u pitanju intralociranje cijeloga tra jektora u granice orijentira, kao u 21a, ili pak aktivacijom metonimije cijeli entitet za dio entiteta, pri čemu dolazi do izražaja diskrepancija profila kao refe- rencijske točke i aktivne zone, kao u 20a. Ti slučajevi uključuju konstrukcije tipa biti u moru, ući u rijeku itd., u kojima trajektor kao cjelina stoji za svoj dio (obično trup) koji je kao aktivna zona intralociran u vodi kao orijentiru, što je prikazano na slici 7. Slika 7: biti u moru Nasuprot tomu kada se uz te lokacije upotrebljava prijedlog na, kao u 20b i 21b, shema površine aktivira se na dva načina. Prvi je preko metonimije mjesto za aktivnost, kao u 21b, gdje bazeni kao shematična mjesta defokusiraju narav sprem nika, a profiliraju različite aktivnosti koje se provode unutar takvoga re- kreacijskoga kompleksa, aktivnosti koje primarno profiliraju lociranje trajektora na površine izvan samih bazena kao spremnika, a tek sekundarno i radnju ulaska u sam bazen. U drugome slučaju, u primjerima kakav je 20b, shema površine elaborira se preko dviju metonimija, što je i prikazano na slici 8. Prva je istaknuti 102 Branimir Belaj – Darko Matovac  O kognitivnim temeljima distribucije ... dio lokacije za cijelu lokaciju, pri čemu more kao shematična referencijska točka (isprekidani pravokutnik), središnji i najvažniji dio lokacije, štoviše, i primarni razlog putovanja, stoji za cijelu lokaciju kao ciljni koncept (C) (dulja isprekidana strelica). Da je to doista tako, dobro se vidi recimo u dijalozima tipa: A: Sutra idem na more. B: Kamo? A: U Biograd. Paralelno s tom metonimijom aktivira se i me- tonimija mjesto za aktivnost jer more odnosno lokacija koja uključuje i more stoji (kraća isprekidana strelica) za različite aktivnosti koje će trajektor tamo provoditi (odmor, sunčanje, kupanje, šetnje itd.). Naravno, u konstrukcijama kao što su na more, na jezero ili na rijeku shema površine može imati i prototipnije elaboracije, kao primjerice u konstrukciji ribari obično uvečer odlaze na more, gdje se aktivira koncept kretanja ribarskoga čamca po površini vode. Slika 8: ići na more 3.5 Prijedlozi u i na uz događaje Posljednja se kategorija tiče različitih događaja kao orijentira s prijedlozima u i na, a jedna je od temeljnih značenjskih razlika u tome što se prijedlogom u kodira aktivno sudjelovanje trajektora u nekome događaju, a prijedlogom na pasivno, usp. primjere 22–24: [22a] Većina navijača išla bi na utakmice samo da iskaže mržnju. [22b] S takvim se kalkulacijama ne ide u utakmicu. [23a] I dan‑danas idem na predstave kao da o kazalištu ništa ne znam. [23b] Ta potpora najčešće je išla u predstave, ali sam osmislila i realizirala niz posebnih projekata. [24a] Ja godinama idem na prosvjede, ali nikad ne znam zašto se prosvjeduje. [24b] Kazao je da će seljaci idući tjedan ići u prosvjede ako im se ne ispune njihovi zahtjevi. Konstrukcije pasivnoga sudjelovanja kodirane prijedlogom na sa shemom povr­ šine povezane su metonimijom događaj za mjesto, pa se tako 22a može interpre- tirati kao Većina navijača išla bi na mjesta gdje se odigravaju utakmice samo 103Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) da iskaže mržnju.10 Taj je metonimijski odnos prikazan na slici 9, gdje utakmica kao događaj (referencijska točka, RT) stoji (isprekidana strelica) za mjesto odi- gravanja kao ciljni koncept (C). Punom strelicom koja vodi od trajektora prema mjestu odigravanja označena je konkretna fizička radnja dolaska, a isprekidanom, usmjerenom na događaj, apstraktnija koja uključuje vizualnu i auditivnu percep- ciju događaja. Slika 9: ići na utakmicu Kada je riječ o konstrukcijama s glagolom ići, upotreba prijedloga na gotovo je beziznimna. Jedina je češća iznimka izraz ići u prosvjede, kao u 24b. U toj situaciji prijedlog u profilira aktivno sudjelovanje trajektora u prosvjedu, dok se odabirom prijedloga na u primjeru 24a to ne ističe (iako se ne isključuje kao mogućnost). U primjeru 23b pak prijedlogom u označava se da su financijska sredstva investirana u predstavu, tj. nije riječ o situaciji u kojoj je trajektor aktivni ili pasivni sudionik događaja (niti to trajektor potpora može biti). Potrebno je istaknuti da se u situa- cijama kad se uz iste orijentire upotrebljava glagol sudjelovati, npr. sudjelovati u utakmici, koji sam po sebi profilira aktivno sudjelovanje trajektora, upotrebljava prijedlog u, koji također izrazito profilira aktivno sudjelovanje. To je još jedna potvrda da je za distribuciju i alternaciju prijedloga u i na uz orijentire koji ozna- čuju događaje važan način sudjelovanja trajektora u događaju. Ima međutim dosta događaja kod kojih upotreba prijedloga u ili ne dolazi u obzir ili je rjeđa i obilježena bez obzira na aktivno odnosno pasivno sudjelovanje trajektora. Takvi su događaji recimo Olimpijske i Mediteranske igre ili različita svjetska i europska prvenstva u različitim sportovima ili pak različiti festivali, koji čak i s glagolom sudjelovati, uz koji se inače dominantno upotrebljava prijedlog u jer izrazito profilira aktivno sudjelovanje i shemu spremnika, prednost daju pri- jedlogu na,11 usp. sudjelovati na Olimpijskim igrama i ?sudjelovati u Olimpijskim 10 Razlika između aktivnoga i pasivnoga sudjelovanja načelna je razlika jer ne mora uvijek biti tako, kao recimo u konstrukciji biti na treningu, gdje razlog upotrebe prijedloga na očito nije pasivno sudjelovanje, ali i tada je riječ o metonimiji događaj za mjesto. 11 Pretraga korpusa pokazuje da se takvi događaji uz glagol sudjelovati još donekle i pojavljuju uz prijedlog u, ali rijetko, no da uz glagol ići upotreba s prijedlogom u nije moguća. 104 Branimir Belaj – Darko Matovac  O kognitivnim temeljima distribucije ... igrama, sudjelovati na svjetskom prvenstvu i ?sudjelovati u svjetskom prvenstvu, sudjelovati na Festivalu kajakavske popevke i *sudjelovati u Festivalu kajkavske popevke, ići na Olimpijske igre i *ići u Olimpijske igre, ići na svjetsko prvenstvo i *ići u svjetsko prvenstvo te ići na Festival kajkavske popevke i *ići u Festival kajkavske popevke. S druge strane ako je riječ o nacionalnom prvenstvu u nekom sportu, prijedlog u jedina je mogućnost, usp. sudjelovati u nacionalnom prvenstvu i *sudjelovati na nacionalnom prvenstvu, dobro igrati u nacionalnom prvenstvu i *dobro igrati na nacionalnom prvenstvu te dobro stajati u nacionalnom prven‑ stvu i *dobro stajati na nacionalnom prvenstvu. O čemu je tu riječ, odnosno koji su konceptualnosemantički razlozi odgovorni za takvu distribuciju prijedloga u i na? Odgovor na to pitanje treba tražiti u značenju smotre, koja se u kontekstima s Olimpijskim igrama, svjetskim i europskim prvenstvima redovito upotrebljava, pogotovo u sportskom diskursu novinsko-publicističkoga stila. Tako se često uoči tih događaja mogu čuti konstrukcije tipa svjetska smotra, svjetska smotra nogo‑ metaša, europska nogometna smotra, olimpijska smotra itd., a značenje smotre vrlo je usko povezano sa shemom površine jer smotra podrazumijeva okupljanje skupine ili skupina (u slučaju momčadi) ljudi iste profesionalne orijentacije na jed- nom mjestu, što je posebno recimo izraženo na otvaranju Olimpijskih igara. Tada se navedeni događaji metaforički konceptualiziraju kao površine odnosno mjesta okupljanja i natjecanja sportaša. Nasuprot tomu nacionalna prvenstva nemaju to značenje, ona traju cijele godine i nisu kompatibilna sa značenjem smotre, pa posljedično ne aktiviraju ni shemu površine, nego spremnika. Osvrnimo se na kraju na još jedan važan aspekt opisanih metonimijskih kon- strukcija s prijedlogom na. Naime iako je profiliranje ciljnoga koncepta jedna od glavnih uloga metonimije i iako većina metonimija počiva upravo na tome, u dobrome dijelu ovdje problematiziranih konstrukcija situacija je obrnuta, odnosno izvorni je koncept ili referencijska točka onaj koncept koji je profiliran.12 Tako naprimjer u konstrukciji ići na utakmicu, unatoč tomu što utakmica kao događaj stoji za stadion kao mjesto, čime se omogućuje aktivacija sheme površine, odnosno omogućuje se povezivanje toga specifičnijega metonimijskog značenja visokoshe- matičnoga i polisemnoga prijedloga na s njegovim temeljnim supralokalnim zna- čenjem, utakmica je kao izvorni koncept profilirana jednostavno zato što stadioni 12 Takvi slučajevi nisu toliko neobični kao što bi se na prvi pogled moglo zaključiti, a prepoznani su već u Lakoff – Johnson 1980: 38, a usp. i u Panther 2005: 371–373 te u Belaj 2023: 273, u kontekstu analize metonimije zapovjednik za podređene tipa Nixon je bombardirao Hanoi i Napoleon je izgubio kod Waterlooa, gdje su Nixon i Napoleon profilirani unatoč tomu što me‑ tonimijski kao referencijska točka stoje za američke pilote i francuske vojnike. Tomu je tako jer su oni kao vrhovni zapovjednici idejno odgovorni za radnje koje provode njihovi podređeni, pa posljedično imaju i konceptualni primat kao najvažniji elementi vojne sile, a koja se pak sastoji od niza nepoznatih osoba koje govornicima na konceptualnome planu ne znače ništa. Slično je i u konstrukcijama s prijedlogom na. 105Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) postoje zbog utakmica koje se na njima odigravaju, a ne obrnuto. Isto je i u pri- mjerima kao što su ići na vlak, ići na autobus i sl., gdje su oni također, unatoč tomu što vlakovi i autobusi kao prijevozna sredstva stoje za kolodvore kao mjesta i doprinoseći time povezivanju prijedloga na sa značenjem supralokalnosti, kao izvorni koncepti profilirani jer kolodvori postoje zbog prijevoznih sredstava koji s njih polaze i na njih dolaze, pa su oni posljedično konceptualno u prvome planu prilikom interpretacije značenja leksema kolodvor, a rečeno vrijedi i za primjere tipa sjesti na vlak, kao i za konstrukcije s lokacijskim orijentirima tipa ići na more ili ići na bazene itd. Upravo je to i razlog zbog kojega su na slikama koje prikazuju te odnose navedeni ciljni koncepti označeni tanjim linijama kao znakom relativne konceptualne defokusiranosti u odnosu na profiliranu referencijsku točku. 4 Zaključak U ovome radu analizirane su i objašnjavane konceptualnosemantičke razlike iz- među konstrukcija s prijedlozima u i na u kojima prijedložna dopuna, tj. orijentir, pripada jednoj od sljedećih pet kategorija: (1) kategoriji prijevoznih sredstava, (2) kategoriji naseljenih mjesta, (3) kategoriji ustanova i institucija, (4) katego- riji različitih odabranih lokacija i (5) kategoriji događaja. Rad je pokazao i ob- jasnio da su sve analizirane upotrebe prijedloga na povezane sa shemom površi­ ne, a sve analizirane upotrebe prijedloga u sa shemom spremnika, tj. da je svaka specifičnija upotreba prijedloga na elaboracija njegova shematičnoga značenja supralokalnosti te da je svaka specifičnija upotreba prijedloga u elaboracija nje- gova shematičnoga značenja intralokalnosti. Budući da je u mnogim primjerima upotreba prijedloga u jasno semantički motivirana i ne zahtijeva detaljna poja- šnjavanja, dana je prednost analizi konstrukcija u kojima se pojavljuje prijedlog na. Naime pokazalo se da su elaboracije sheme površine kod prijedloga na iz- razito razgranate i samim time podložne različitim pragmatičkim inferencijama koje počivaju na brojnim metaforičko-metonimijskim preslikavanjima kojima se uspostavlja značenjska veza sa shemom površine odnosno supralokalnim znače- njem toga prijedloga. Također, rad je pokazao da su u određenim kontekstima moguće višestruke semantičke interpretacije, tj. višestruke konceptualizacije utemeljene na različitim konstrualima, te je ukazao na prednosti i nedostatke pojedinih interpretacija. U konačnici, potrebno je istaknuti da ovaj rad nije imao za cilj prikazati pravila upotrebe prijedloga u i na te preskriptivistički uočiti i odrediti alternaciju prijedloga u i na u konstrukciji s pojedinim glagolima. Nap- rotiv, ovaj rad želio je pokazati na koji su način značenje i gramatika povezani i na koji način konceptualizacija i kognitivni mehanizmi kao što su konceptualna metafora i metonimija utječu na jezične realizacije. 106 Branimir Belaj – Darko Matovac  O kognitivnim temeljima distribucije ... liteRatuRa Ban Matovac – Matovac 2020 = Lidija Ban Matovac – Darko Matovac, Varijacija u upotrebi prijed‑ loga u i na uz imena država (s naglaskom na poučavanje hrvatskoga kao drugog i stranog jezi‑ ka), v: HINIZ – Hrvatski inojezični, ur. Zrinka Jelaska – Igor Marko Gligorić, Zagreb: Hrvatsko filološko društvo, Filozofski fakultet u Zagrebu – Klagenfurt: Institut za slavistiku Sveučilišta u Klagenfurtu, 2020, 65–84. Belaj 2023 = Branimir Belaj, Kognitivna lingvistika i hrvatski jezik, Osijek: Filozofski fakultet Sve‑ učilišta Josipa Jurja Strossmayera u Osijeku, 2023. Belaj – Buljan 2016 = Branimir Belaj – Gabrijela Buljan, The polysemy of the Croatian verbal prefix od-, Review of Cognitive Linguistics 14.2 (2016), 337–384. Belaj – Tanacković Faletar 2014 = Branimir Belaj – Goran Tanacković Faletar, Kognitivna grama- tika hrvatskog jezika 1: imenska sintagma i sintaksa padeža, Zagreb: Disput, 2014. Brugman 1981 = Claudia Brugman, The story of over, MA Thesis, University of California, 1981. Hampe – Grady 2005 = Beate Hampe – Joseph E. Grady (ur.), From Perception to Meaning: Image Schemas in Cognitive Linguistics, Berlin – New York: Walter de Gruyter, 2005. Janda 1986 = Laura A. Janda, A semantic analysis of the Russian verbal prefixes ZA-, PERE-, DO-, and OT-, München: Otto Sagner, 1986 (Slavistische Beiträge 192). Krivoruchko 2008 = Julia G. Krivoruchko, Prepositional wars: when ideology defines preposition, v: Adpositions: pragmatic, semantic and syntactic perspectives, ur. Dennis Kurzon – Silvia Adler, Amsterdam – Philadelphia: John Benjamins Publishing Company, 2008, 191–208. Lakoff 1987 = George Lakoff, Women, Fire, and Dangerous Things: What Categories Reveal about the Mind, Chicago: The University of Chicago Press, 1987. Lakoff – Johnson 1980 = George Lakoff – Mark Johnson, Metaphors We Live By, Chicago – London: The University of Chicago Press, 1980. Langacker 1987 = Ronald W. Langacker, Foundations of Cognitive Grammar, Stanford: Stanford University Press, 1987. Langacker 1991 = Ronald W. Langacker, Foundations of Cognitive Grammar: Descriptive Applica- tion, Stanford: Stanford University Press, 1991. Langacker 1993 = Ronald W. Langacker, Reference‑point constructions, Cognitive Linguistics 4.1 (1993), 1–38. Langacker 2008 = Ronald W. Langacker, Cognitive Grammar: a Basic Introduction, New York: Oxford University Press, Inc., 2008. Langacker 2009 = Ronald W. Langacker, Metonymic grammar, v: Metonymy and Metaphor in Grammar, ur. Klaus‑Uwe Panther – Linda L. Thornburg – Antonio Barcelona, Amsterdam – Philadelphia: John Benjamins, 2009 (Human Cognitive Processing 25), 45–71. Lindner 1981 = Susan Jean Lindner, A Lexico-Semantic Analysis of English Verb-Particle Construct- ions with UP and OUT, PhD dissertation, University of California, 1981. Matovac 2017 = Darko Matovac, Prijedlozi u hrvatskome jeziku: značenje, prostorni odnosi i kon- ceptualizacija, Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada, 2017. Panther 2005 = Klaus‑Uwe Panther, The role of conceptual metonymy in meaning construction, v: Cognitive Linguistics, Internal Dynamics and Interdisciplinary Interaction, ur. Francisco J. Ruiz de Mendoza Ibáñez – M. Sandra Peña Cervel, New York: De Gruyter Mouton, 2005, 353–386. Stevanović 1979 = Mihailo Stevanović, Savremeni srpskohrvatski jezik 2, Beograd: Naučna knjiga, 1979. Šarić 2008 = Ljiljana Šarić, Spatial concepts in Slavic: a cognitive linguistic study of prepositions and cases, Wiesbaden: Otto Harrassowitz Verlag, 2008. Šarić 2014 = Ljiljana Šarić, Prostor u jeziku i metafora: kongnitivnolingvističke studije o prefiksima i prijedlozima, Zagreb: Naklada Jesenski i Turk, 2014. Taylor 1995 = John R. Taylor, Linguistic Categorization: Prototypes in Linguistic Theory, Oxford: Clarendon Press, 21995. Tyler – Evans 2003 = Andrea Tyler – Vyvyan Evans, The Semantic of English Prepositions: Spatial Scenes, Embodied Meaning and Cognition, Cambridge: Cambridge University Press, 2003. 107Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) povzetek O kognitivnih temeljih distribucije in alternacije predlogov u ‘v’ in na ‘na’ v hrvaščini Določevalci prostorskih odnosov – zlasti predlogi, glagolske predpone in glagolski mor- femi – so bili že od samega začetka eno od osrednjih raziskovalnih področij v okviru kognitivnega jezikoslovja. V članku so z metodološkim aparatom konceptualne metafore in metonimije ter kognitivne slovnice analizirane konstrukcije s predlogoma u ‘v’ in na ‘na’ v hrvaščini; analizirani so kognitivni temelji distribucije in alternacije omenjenih predlogov v izbranih konstrukcijah. Izhodišče članka je domneva, da vsak konkretnejši pomen teh predlogov predstavlja elaboracijo njunih shematskih pomenov intralokalnosti in supralokalnosti. Analizirane so elaboracije in alternacije predlogov u ‘v’ in na ‘na’ v predložnih zvezah, v katerih predložna dopolnila označujejo prevozna sredstva, kraje, ustanove ter lokacije in dogodke. Za opis konceptualizacije teh pomenskih skupin sta uporabljeni shema posoda in shema površina. summaRy The Cognitive Foundations of Distribution and Alternation of the Prepositions u ‘in’ and na ‘on’ in Croatian Determinators of spatial relations—primarily prepositions, verb prefixes, and verb par- ticles—have been one of the central areas of research in cognitive linguistics since its very beginning. This article uses the methodological apparatus of conceptual metaphor and metonymy, as well as cognitive grammar, to analyze constructions with the prepositions u ‘in’ and na ‘on’ in Croatian; that is, to analyze the cognitive foundations of the distribution and alternation of these prepositions in certain constructions. The article proceeds from the assumption that each more specific meaning of these prepositions is an elaboration of their schematic meanings of intralocality and supralocality. The elaborations and alterna- tions of the prepositions u ‘in’ and na ‘on’ are analysed in prepositional phrases in which prepositional complements denote means of transport, inhabited places, institutions, locations and events. The container image schema and the surface image schema are used to address the conceptualization of these semantic groups. 109 nikolina hršak − ines CarovIć glasnik /v/ iZmeđu aproksimanTa i frikaTiva u kajkavskom govoru jurjevca Cobiss: 1.01 https://doi.org/10.3986/Jz.30.1.05 Fonem /v/ med aproksimanti in frikativi v jurjevskem govoru kajkavščine Prispevek podaja akustični opis govornih uresničitev fonema /v/ v jurjevskem govoru, ki ga uvrščamo v srednjezagorsko narečje kajkavščine. Nekateri avtorji pri podrobnejših opi- sih kajkavskih narečij uvrščajo fonem /v/ med prave soglasnike (nezvočnike) v položaju na koncu besed ali pred nezvenečimi soglasniki, v drugih primerih pa med aproksimante. Zaradi različnosti v opisih fonema /v/ v literaturi je prispevek usmerjen v akustično opiso- vanje alofonov fonema /v/ v kajkavskem govoru; predpostavka prispevka je, da se fonem /v/ v govoru Jurjevca uresničuje kot frikativ, ne pa kot aproksimant, kot običajno navaja literatura. Natančna akustična analiza zajema glasovne uresničitve fonema /v/ v različnem glasovnem okolju, da bi tako ugotovili fonetične lastnosti njegovih alofonov. Ključne besede: kajkavsko narečje, govor Jurjevca, fonem /v/, akustični opis The Phoneme /v/ in the Kajkavian Dialect of Jurjevec: Approximant or Fricative? This article describes the consonant system of the local dialect of Jurjevec, which belongs to the central Zagorje dialect. When describing Kajkavian dialects, some authors classify the phoneme /v/ among consonants when it is pronounced at the end of words or before voiceless consonants, whereas in other cases it is an approximant. Inconsistency in the description and the attempt to describe allophones of Kajkavian /v/ acoustically were a re- ason for the assumption that the phoneme /v/ in Kajkavian is realized as a fricative and not as an approximant, as is usually stated in the literature. A detailed acoustic analysis covers the phonetic realizations of the phoneme /v/ in various phonetic environments to determine the phonetic characteristics of its allophones. Keywords: Kajkavian dialect, Jurjevec phonemes, phoneme /v/, phonetic inventory Nikolina Hršak  nikolina.hrsak@gmail.com Ines Carović  Sveučilište u Zagrebu, Filozofski fakultet  icarovic@ffzg.hr  https://orcid.org/0009-0006-3994-0683 Rad je nastao i financiran je u sklopu Institucijskog istraživačkoga projekta Filozofskoga fakulteta Sveučilišta u Zagrebu Flunetnost u govornoj proizvodnji. Dužna zahvala ide recenzentima te nji- hovim konstruktivnim i detaljnim primjedbama koje su rad učinile puno kvalitetnijim i nadamo se, boljim. Na sugestijama zahvaljujemo i Mariji Malnar Jurišić te Arini Veseli. Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024), 109–129 110 Nikolina Hršak – Ines Carović  Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa ... 1 uvod Prilikom proučavanja jezika oduvijek se pristupalo govoru kao jezičnom fenome- nu, pa su ga zato brojni jezikoslovci iznova pokušali definirati. Nedvojbeno je pak reći uzgred mnogim definicijama da je govor komunikacijsko sredstvo koje raz- likuje misaona bića od ostalih. Već se samim svojim dolaskom na svijet javljamo krikom i postepeno pokušavamo ovladati govorom. Nakon krika javlja se dječje gugutanje, slogotvorno brbljanje, a onda i spajanje vokala i konsonanata koje će činiti naše prve riječi. Spominjući usvajanje govora već od najranije životne dobi, neophodno je osvrnuti se na pojam mjesnoga govora, tj. idioma. Tako u hrvatski jezik s jedne strane ubrajamo standardni jezik, a s druge narječja (štokavsko, ča- kavsko i kajkavsko). Dok standardni jezik učimo od trenutka sjedanja u školske klupe, organski govor učimo spontano i nesvjesno još ranije. Potonji je prvi govor koji usvajamo od nama najbliže osobe (najčešće majke) i kojim izražavamo svoje želje, potrebe i mišljenja. Mjesne govore proučavaju mnogi dijalektolozi diljem Hrvatske, ali brojni su i do danas ostali neistraženi. Među njima je i govor Jurjevca koji pripada središnjozagorskom dijalektu kajkavskoga narječja (Lončarić 1996: 141–146). Jurjevec se nalazi u sjeverozapadnom dijelu Republike Hrvatske u Kra- pinsko-zagorskoj županiji, otprilike 9 kilometara sjevernije od grada Zaboka i 15 kilometara zapadnije od grada Pregrade. Jurjevec je maleno naselje koje je 2021. godine brojilo, prema podacima Državnog zavoda za statistiku, 140 stanovnika. Glavni izvor prihoda stanovnika jest poljoprivreda i rad u zanatskim zanimanjima. Stanovnici izuzetno cijene svoj mjesni govor te nisu pod velikim utjecajem hrvat- skog standardnog jezika. Uvidom u inventar jedinica govora Jurjevca te njihovih realizacija i distri- bucija, nedostatno preciznim se pokazalo klasificiranje glasnika /v/ kao i u broj- nim radovima koji opisuju kajkavske govore. Horga (2019) je istraživao razlike akustičkim mjerama između realizacija hrvatskoga i slovenskoga /v/, dok je Unuk (2023) istraživao fonetsko-fonološke karakteristike glasnika /v/ u raznoli- kom glasovnom okruženju u slovenskome jeziku što bi se moglo uspoređivati s kajkavskim jer imaju istu bazu kajkavskoga narječja. O fonetskim osobitostima fonema /v/ u standardnom slovenskom jeziku pisao je Tivadar (1999; 2023), prije svega putem opisa spektrograma fonema /v/ te se kritički i detaljnom akustičkom analizom osvrnuo na opise u slovenskim gramatikama. Razlika u slovenskome jeziku kod glasnika /v/ ovisi i o tome istražuje li se standardan slovenski, ili istočna narječja (kao npr. štajerski dijalekt, panonski dijalekt) u kojima je /v/ frikativ i zvučni je parnjaka bezvučnoga frikativa /f/ (Ramovš 1924: 130). Izgovorom glas- nika /v/ u različitim fonotaktičkim uvjetima pomoću akustičke analize provjerit će se fonetske značajke navedenoga glasa u kajkavskom jurjevečkom govoru. Time će se se ovim radom pokušati definirati akustička svojstva glasnika /v/ i njegovo 111Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) smještanje u konsonantsku tablicu te ponuditi prijedlog za ujednačavanje dijalek- tološkog i fonetskog nazivlja za ovaj glasnik. 2 cilj rada i isTraživačko piTanje Cilj je ovoga rada istražiti, snimiti te akustički i fonetski analizirati alofone glasni- ka /v/ u govoru Jurjevca. Na taj će se način adekvatno riješiti problemsko pitanje svrstavanja glasnika /v/ u konsonantski inventar, odnosno provjerit će se ima li glasnik /v/ značajke frikativa ili pak aproksimanta. U autorskoj tablici donosi se pregled kako se glasnik /v/ definira u radovima istraživača kajkavskih govora. Tablica 1: Specifikacija glasnika /v/ u kajkavskim govorima Autor, godina Opis glasnika /v/ Antun Šojat (1982: 352) Glasnik /v/ je smješten pod turbulente i sonante u konsonantskoj tablici. „Fonem /v/ ostvaruje se kao sonant samo ispred vokala – u drugim je položajima zvučni parnjak fonema /f/.“ Mijo Lončarić (1996: 87–88) /v/ je sonant u konsonantskoj tablici. Ali Lončarić piše: „v se počeo ponašati kao opstruent, tj. postaje zvučni parnjak bezvučnome f, pa dolazi do jednačenja po zvučnosti“. Đuro Blažeka (2008: 271) /v/ je sonant – „Fonem v u distribuciji može imati osobine i sonanta (ispred samoglasnika i iza šumnika) i zvučnog opstruenta, sa šumnikom f kao bezvučnim parom (u svim ostalim pozicijama).“ Marija Malnar Jurišić (2012: 100, 105) /v/ je smješten pod sonante u konsonantskoj tablici no autorica napominje „sonant v se ispred bezvučnih opstruenata i na kraju riječi ponaša kao zvučni opstruent čiji je parnjak f.“ Anita Celinić (2015: 61) „Suglasnik v u dijelu se distribucije ponaša kao sonant, a u dijelu kao zvučni konsonant. Osobine konsonanta ima u položajima u kojima dolazi do zamjene zvučnih konsonanata bezvučnima.“ Marina Marinković (2015: 90) /v/ je sonant (konsonantska tablica). Hrvoje Kovač i Marija Malnar Jurišić (2016: 494) /v/ je sonant (konsonantska tablica). No, „kada se nalazi na kraju riječi u glagolskome pridjevu radnome, obezvučuje se do v ̯ (spov̯ ‘spavao’).“ Josip Galić i Josip Lisac (2017: 136) /v/ je smješten pod sonante u konsonantskoj tablici. Međutim – „sonant v u dijelu se distribucije, i to ispred šumnika i na kraju riječi, i sam ponaša kao (zvučni) šumnik, koji pred bezvučnim šumnicima i na kraju riječi prelazi u svoj bezvučni parnjak f “. Samanta Kretić (2019: 22) /v/ je klasificiran kao sonant u konsonantskoj tablici. No – „Sonant v se ispred bezvučnih opstruenata i na kraju riječi ponaša kao opstruent, dakle obezvučuje se…“ Joža Horvat (2020: 54) /v/ je sonant ako promatramo konsonantsku tablicu. Ali – „Konsonant v može imati i značajke sonanta i značajke opstruenta. Značajke sonanta ima ako se nalazi ispred vokala, sonanata i zvučnih opstruenata. Kao opstruent ponaša se ispred bezvučnih opstruenata i u završnome položaju ispred stanke – u tim položajima uvijek je zamijenjen bezvučnim opstruentom f.“ August Kovačec (2021: 133) /v/ je okarakteriziran kao labiodentalni frikativ u konsonantskoj tablici. 112 Nikolina Hršak – Ines Carović  Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa ... Kao što je prikazano, u dosadašnjoj se literaturi glasnik /v/ najčešće klasificira kao aproksimant u konsonantskoj tablici (Lončarić 1996; Blažeka 2008; Malnar Jurišić 2012; Celinić 2015; Marinković 2015; Kovač – Malnar Jurišić 2016; Ga- lić – Lisac 2017; Kretić 2019; Horvat 2020) s napomenom da se može govoriti o glasniku /v/ kao pravom konsonantu u dijelu distribucije, odnosno u položa- jima na kraju riječi ili prije bezvučnih konsonanata. Šojat (1982) piše da se o glasniku /v/ kao aproksimantu može govoriti samo kad se nalazi ispred vokala, a u svim je ostalim položajima frikativ. Postoje i objašnjenja da je glasnik /v/ isključivo frikativ (Kovačec 2021). Upravo zbog različitih opisa glasnika /v/ u kajkavskim govorima, postavljaju se sljedeća pitanja: Zašto se u konsonantskoj tablici glasnik /v/ ne klasificira kao zvučni parnjak bezvučnome frikativu /f/ ako se već upućuje na njegovo dvojno tumačenje? Može li se o glasniku /v/ govoriti isključivo kao o frikativu ili u kajkavskom govoru imamo možda dva različita glasnika /v/ – aproksimant i frikativ? Postoji li mogućnost da se /v/ kao frikativ ostvaruje samo kao alofon? 3 metoda 3.1 Ispitanici U ovome je istraživanju sudjelovalo četvero ispitanika (dvoje muških i dvoje ženskih) u dobi od 50 do 75 godina (srednja vrijednost 58,75). Ispitanici imaju srednjoškolsko obrazovanje te za svoga života nisu napuštali Jurjevec na du- lje vremensko razdoblje. Većina ispitanika odlazi na posao u Zabok zbog ne- mogućnosti zapošljavanja u rodnom naselju dok se ostali bave poljoprivredom. Riječ je o ispitanicima koji nisu pod velikim utjecajem hrvatskoga jezičnog standarda te im izražavanje mjesnim govorom ne predstavlja problem. Također, artikulacijske su sposobnosti ispitanika uredne, odnosno nemaju zabilježene slušne ni govorne poteškoće. Tijekom ispitivanja ispitanici nisu bili izloženi stresu, rizicima ni neugodi više nego što je to u uobičajenoj komunikaciji. Istra- živanje je odobrilo Etičko povjerenstvo Odsjeka za fonetiku na sjednici održanoj 6. lipnja 2022. 3.2. Izrada materijala i zadaci Prije samoga istraživanja, napravljen je materijal za snimanje. Budući da se ovim istraživanjem nastoje utvrditi fonetske značajke alofona glasnika /v/ u govoru Jur- jevca, pripremljene su određene fotografije koje su ispitanici trebali imenovati na svom organskom idiomu. Riječ je o riječima koje sadrže glasnik /v/ u raznoli- kom glasovnom okruženju, odnosno glasnik /v/ nalazi se u inicijalnoj, medijalnoj i finalnoj poziciji u kombinaciji s vokalima i svim mogućim konsonantima. Isto tako, ponekad je bilo ključno dobiti traženu riječ u određenom padežu pa je uz 113Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) sliku napisana i dodatna riječ kako bi se dobio traženi oblik. Prilikom izgovora apstraktnih riječi, fotografija bi najčešće izostala te bi ispitanik trebao dopuniti re- čenicu. U slučaju da ispitanici ne izgovore ciljanu riječ, postavlja im se potpitanje na mjesnom govoru. Prikazani materijal unaprijed je pripremljen te nije napisano što je prikazano na fotografijama kako čitanje ne bi utjecalo na izgovor ispitanika. Sav materijal prikazan je ispitanicima na PowerPoint prezentaciji. Ispitanici su snimljeni u stu- diju za akustička snimanja na Odsjeku za fonetiku Filozofskog fakulteta Sveučili- šta u Zagrebu. Prije snimanja dobili su upute za pokretanje PowerPoint prezenta- cije te imenovanje fotografija, odnosno, u rijetkim slučajevima kad je fonotaktički trebalo izazvati neki gramatički oblik osim nominativa ili infinitiva, nadopunjava- nja rečenica. Tijek snimanja reguliran je prezentacijom. Nakon svake izgovorene riječi ispitanici su pritiskom na strelicu udesno samostalno prelazili na idući pri- mjer da bi se osiguralo dovoljno vremena za prepoznavanje i imenovanje denotata koji se tražio na pojedinoj fotografiji te dobili pomoć ako je potrebna. Snimanje je provedeno tijekom srpnja 2022. godine, a snimanje pojedinoga govornika trajalo je 40 minuta. Na početku su ispitanici ispunili upitnik o demografskim podacima i korištenju ciljanoga govora u pojedinim situacijama. Osim pripreme i upoznava- nja s akustičkim studijem te uputama za udaljenost od mikrofona, ispitanicima su pokazane slike koje su se tijekom snimanja izmjenjivale na PowerPoint prezen- taciji da bi se mogli pripremiti za što spontaniji i povezaniji govor koji je bio cilj istraživanja. Također, uz navedeno snimanje, u radu se koriste i rezultati snimanja spontanoga govora te građa prikupljena ciljanim upitnikom (prema Horvat 2020). Opažanjem je zaključeno da su ispitanici bili pod tremom jer su htjeli što jasnije artikulirati glasove. 3.3 Anotiranje i segmentiranje Nakon snimanja u zvučno izoliranoj sobi, snimke su anotirane u računalnom pro- gramu Praat 6.2.23 (Boersma – Weenink 2022) oslanjajući se na valni oblik i spektrogram. Kriterij za uzimanje uzorka za analizu bilo je određivanje središnjeg dijela realizacije konsonanta /v/ zbog normativizacije podataka te minimalnog ut- jecaja koartikulacije. Na slikama u nastavku bit će prikazan spomenuti kriterij u anotacijama realizacije konsonanta /v/ u različitom položaju (inicijalni, medijalni, finalni, intervokalni) u pojedinim riječima. Slika 1 prikazuje anotaciju realizacije glasnika /v/ u inicijalnom položaju ispred vokala. 114 Nikolina Hršak – Ines Carović  Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa ... Slika 1: Anotacija realizacije glasnika /v/ u inicijalnom položaju ispred vokala Slika 2 reprezentira anotaciju realizacije glasnika /v/ u finalnom položaju. Slika 2: Anotacija realizacije glasnika /v/ u finalnom položaju 115Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Na slici 3 dana je anotacija realizacije glasnika /v/ ispred bezvučnog konsonanta. Slika 3: Anotacija realizacije glasnika /v/ ispred bezvučnog konsonanta Na slici 4 vidi se anotacija realizacije glasnika /v/ ispred zvučnog konsonanta. Slika 4: Anotacija realizacije glasnika /v/ ispred zvučnog konsonanta 116 Nikolina Hršak – Ines Carović  Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa ... Na slici 5 anotirana je realizacija glasnika /v/ ispred sonanta. Slika 5: Anotacija realizacije glasnika /v/ ispred sonanta Slika 6 prikaz je anotacije realizacije glasnika /v/ u medijalnom položaju između vokala. Slika 6: Anotacija realizacije glasnika /v/ u intervokalnom položaju 117Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 4 analiza 4.1 Kvalitativna analiza Akustička se analiza u većini radova većinom bazirala na vizualnoj inspekciji spek trograma, a ne na kvantitativnim mjerenjima (Vujasić 2014: 111). Bakran (1996) pomoću vizualne inspekcije objašnjava da je kod zvučnih frikativa u nižem dijelu spektra vidljiv harmoničan ton koji može biti prisutan i na višim frekven- cijama. Zato će se prvo opisati kvalitativna analiza na temelju spektrograma labi- odentalnog alofona /v/ u različitom položaju pojedinih riječi. Svaki položaj glasa bit će naznačen određenim slovom na slikama: (a) za inicijalni /v/ ispred vokala, (b) za finalni /v/, (c) za kombinaciju /v/ + bezvučni konsonant, (d) za /v/ + zvučni konsonant, (e) za /v/ + sonant, (f) za intervokalno /v/. Slika 7 prikazuje spektrograme labiodentalnog alofona /v/ u različitom polo- žaju riječi prvog ispitanika. Slika 7: Spektrogrami labiodentalnog alofona /v/ u različitom položaju riječi prvog ispitanika Slika 8 prikaz je spektrograma labiodentalnog alofona /v/ u različitom položaju riječi drugog ispitanika. Slika 8: Spektrogrami labiodentalnog alofona /v/ u različitom položaju riječi drugog ispitanika Slika 9 reprezentira spektrograme labiodentalnog alofona /v/ u različitom položaju riječi trećeg ispitanika. 118 Nikolina Hršak – Ines Carović  Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa ... Slika 9: Spektrogrami labiodentalnog alofona /v/ u različitom položaju riječi trećeg ispitanika Slika 10 prikazuje spektrograme labiodentalnog alofona /v/ u različitom položaju riječi četvrtog ispitanika. Slika 10: Spektrogrami labiodentalnog alofona /v/ u različitom položaju riječi četvrtog ispitanika Prema Vujasić (2014: 111) šum je akustički pokazatelj bezvučnosti konsonanata, a kod zvučnih se šumu pridodaje i prisutnost harmoničnosti. Odnos harmoničnosti i šumnosti upućuje na glavnu razliku zvučnih i bezvučnih glasova. Zvučni će glaso- vi imati harmoničan ton u nižem dijelu spektra, a često i na višim frekvencijama. Upravo su te razlike vidljive na priloženim spektrogramima. Realizacije glasnika /v/ u položajima a), d), e) i f) ima harmoničan ton u nižem dijelu spektra te na višim frekvencijama. Stoga možemo govoriti o zvučnom i bezvučnom alofonu glasnika /v/. 4.2 Deskriptivna i statistička analiza Analizirano je pet varijabli: HNR i četiri momenta spektra: težište ili centar gravi- tacije, raspršenje, nagib spektra šuma te istaknutost glavne amplitude. HNR (engl. harmonic to noise ratio) mjera je odnosa količine šumnog i har- moničnog dijela spektra, stoga se koristi za analiziranje prisutnosti harmoničnosti u zvučnim glasovima u odnosu na bezvučne. Težište ili centar gravitacije (engl. centre of gravity) mjera je težišta najveće koncentracije energije u spektru, tj. težište je mjesto u spektru u kojem je zastupljena podjednaka količina energije iznad i ispod tog mjesta (Harrington 2010; Vujasić 2014: 116). Raspršenje ili standardna devi- jacija centra gravitacije (engl. spectral standard deviation) mjera je koja ukazuje 119Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) koliko je zvučna energija raspršena u spektru šuma, odnosno njome se pokazuje koliko frekvencije u spektru mogu odstupati od težišta (Vujasić 2014: 116). Nagib spektra šuma (engl. skewness) tumači gdje se u odnosu na težište nalazi većina ener- gije u spektru (Harrington 2010; Vujasić 2014: 116). Istaknutost glavne amplitude (engl. kurtosis) mjeri istaknutost glavne amplitude u odnosu na energiju u ostatku spektra (Harrington 2010; Vujasić 2014: 117). Nakon svake anotacije i segmentacije glasovnih realizacija glasnika /v/ u raz- ličitim riječima četiriju ispitanika, izrađen je spektar koji je potom analiziran u pro- gramu Praat (Boersma – Weenink 2022) koje se odnose na HNR i četiri momenta spektra. Sve su mjere dobivene pomoću funkcija u Praatu. Dobiveni rezultati pri- kazani su u Microsoft Excelu te u statističkom program R i statistički su izračunate mjere korelacije i značajnosti razlike između spomenutih varijabli. Budući da su sve mjere pokazivale vrlo sličnu tendenciju, radi preglednosti će u radu biti grafički prikazani rezultati za HNR. Napravljena je provjera normalnosti podataka, provjera jednakosti varijanci, testiranje razlika i vizualizacija HNR vrijednosti s obzirom na položaj fonema /v/. HNR vrijednosti ne prate normalnu raspodjelu (testirano pomoću Kolmogorov Smirnovljevog testa; p-vrijednost < 2.2e-16). Varijance unutar grupa položaja /v/ nisu jednake (testirano pomoću Levene testa; p-vrijednost = 0.01768). Budući da uvjeti za parametrijske metode nisu zadovoljene, nastavak analize je nap- ravljen s neparametrijskim testom Kruskal-Wallis koji testira razlike između više grupa. Kruskal-Wallis hi-kvadrat vrijednost = 82.374, stupnjevi slobode = 5, p-vri- jednost = 2.672e-16 te se može zaključiti da postoji značajna razlika u vrijednosti HNR između 6 grupa položaja /v/. Kako bi se ispitalo o kojim se grupama radi, dalje je proveden test višestruke usporedbe: pairwise.wilcox.test. Pokazalo se da ne postoji statistički značajna razlika između parova inicijalan položaj fonema /v/ i položaj ispred sonanta, intervokalan položaj i ispred zvučnog glasnika, u intervokal- nom položaju i ispred sonanta te ispred sonanta i ispred zvučnog glasnika. Između ostalih parova postoji statistički značajna razlika (p < 0.05) što navodi na zaklju- čak da postoji razlika između zvučnih i bezvučnih labiodentalnih frikativa, no nema statistički značajne razlike između različitih harmoničnih glasnika (aproksimanta i frikativa). U programu R je provedena i ugniježđena statisitika (nested linear mixed models) te napravljena regresija koja kao random efekte uzima ispitanika i riječ, budući da su to bile razine koje se ponavljaju. Uz kontrolu efekta svakog ispitanika i svake riječi, dobiven je značajan efekt položaja /v/ na HNR vrijednosti (p-vrijednost = 2.424e-15) što je dovelo do zaključka da se odlučimo na neparametrijske testove i prikaz boxplotevima. Na slici 11 se može vidjeti središnja horizontalna crta unutar pravokutnika u boxplot grafu koja označava medijan (medijan je mjera centralne vrijednosti koja se prikazuje kad podaci ne prate normalnu distribuciji kao u ovom slučaju), gornja crta je treći kvartil, donja crta je prvi kvartil. Ostale okomite crte pokazuju minimalno i maksimalno raspršenje vrijednosti. 120 Nikolina Hršak – Ines Carović  Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa ... Slika 11: Statistička analiza i boxplot grafovi – HNR vrijednosti prema položaju glasnika /v/ Vrijednost korelacije brojčano se iskazuje koeficijentom korelacije koji pokazu- je omjer kovarijance i umnoška varijanci s predznakom + ili – ovisno o smjeru povezanosti (Vulić 2015: 11). Jačina povezanosti između varijabli određuje se modulom koeficijenta korelacije. Na temelju ovih podataka objasnit će se korelacija između HNR-a, težišta, raspršenja, nagiba i istaknutosti glavne amplitude glasovnih realizacija glasnika /v/ u riječima četiriju ispitanika. Rezultati su dobiveni primjenom funkcije za izra- čun korelacije u programu R te su vidljivi na slici 12 u različitim nijansama sivih tonova. Slika 12: Korelacija između HNR‑a i četiri momenta spektra Koeficijenti korelacije između HNR-a i četiri momenta spektra (težište, rasprše- nje, nagib, istaknutost glavne amplitude) ukazuju na jaku (HNR i raspršenje), od- 121Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) nosno srednje jaku korelaciju (HNR i težište, HNR i nagib, HNR i istaknutost glavne amplitude). Korelacija između težišta i raspršenja je jaka, između težišta i nagiba srednje jaka dok je između težišta i istaknutosti glavne amplitude relativno slaba. Izračun između raspršenja i nagiba te istaknutosti glavne amplitude upuću- je na srednje jaku korelaciju, a korelacija je između nagiba i istaknutosti glavne amplitude jaka. Naravno, potpuna je korelacija mjera s njima samima. Budući da sve mjere međusobno koreliraju više od srednje jake korelacije, može se odabrati jedna od njih kao reprezentativna mjera za tumačenje podataka. U ovome radu odabrana je mjera HNR za analizu šumnosti, a uz nju kao provjera i težište ili centar gravitacije. U prilogu ovog rada izneseni su podaci o HNR-u (ali i sve mjereza četiri momenta spektra šuma) koji su, kako je već navedeno, dobiveni u programu Praat (Boersma – Weenink 2022). HNR mjera je koja se izražava u decibelima (dB) te nam govori koliko je određeni glasnik harmoničan, odnosno šuman što možemo primijeniti na provjeru teze o frikativnosti, odnosno sonantnosti u našem istraživa- nju. Što je brojčani rezultat bliže nuli ili ide u minus, glasovna realizacija ima više šumnosti, a što je veći broj u plusu ili se približava 20 dB, glasovna realizacija ima više harmoničnosti. Promatrajući rezultate možemo zaključiti da glasovna realiza- cija /v/ u finalnom položaju i u kombinaciji /v/ + bezvučan konsonant sadrži više šumnosti dok ima više harmoničnosti u inicijalnom i intervokalnom položaju te u kombinaciji /v/ + zvučni konsonant i /v/ + sonant. Na temelju priloga, rezultata mjere težišta ili centra gravitacije, deskriptivno se može opisati da se kategorije glasovne realizacije /v/ mijenjaju sa smanjenjem težišta. Što se težište smanjuje, to se pretvara položaj glasovnih realizacija /v/ iz finalnog, bezvučnog prema zvučnom, sonantu, inicijalnom, vokalu. Dakle, gla- sovna realizacija /v/ ima najveće težište u finalnom položaju, zatim malo manje u kombinaciji /v/ + bezvučni konsonant, /v/ + zvučni konsonant, /v/ + sonant, inicijalnom i najmanje u intervokalnom položaju. Time ponovno potvrđujemo da je razlika između Zaključujemo da nije ustanovljena statistički značajna razlika između položaja finalno /v/ i /v/ + bezvučni konsonant kao i u odnosu položaja inicijalno /v/ + vokal, /v/ + zvučni konsonant, /v/ + sonant, intervokalno /v/. Raz- lika je statistički značajna između svih preostalih parova položaja. Interpretaci- jom dobivenih rezultata, dolazimo do zaključka da su zbog nedostataka statističke značajnosti razlike u količini šumnosti u izgovoru glasovnih realizacija glasnika /v/ u položaju finalno /v/ i /v/ + bezvučni konsonant te kategorije glasova slične. Također, kategorije su glasovnih realizacija glasnika inicijalno /v/ + vokal, inter- vokalno /v/, /v/ + zvučni konsonant, /v/ + sonant slične zbog nedostataka statističke značajnosti razlike u količini harmoničnosti. To bi značilo da je harmoničnost gla- sovne realizacije glasnika /v/, odnosno njegova šumnost, u spomenutim položa- jima vrlo slična te da glasnik /v/ ima opreku po razlikovnom obilježju zvuč nosti 122 Nikolina Hršak – Ines Carović  Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa ... (odnosno harmoničnosti). Možemo zaključiti da govor Jurjevca ima jedan labi- odentalni glasnik koji se može svrstati u kategoriju frikativa jer ima spomenutu opreku po zvučnosti. Treba naglasiti da su potencijalne nekonzistentnosti u govoru ispitanika mogle utjecati na konačna mjerenja, a time i na vrijednost t-testa, ali iz dobivenih vrijed- nosti moguće je kvalitativno odrediti značajke glasovnih realizacije glasnika /v/, tj. odnose među položajima glasnika. Naime, pojedini ispitanici određene riječi izgo- varaju drugačije, s time i glasnik /v/, u odnosu na ostale ispitanike. »Sumnjive« riječi označene su sivom bojom u prilogu. Riječi su izgovorene drugačije zbog utjecaja standardnog jezika te pogrešnog izgovaranja naglasnih cjelina (riječ + zanaglasnica). Utjecaj standardnog jezika prevladao je kod nekih ispitanika u rije- čima bivši, kajkavsko, nalivpero. Što se tiče izgovora naglašene riječi s klitikom, auditivno je opaženo da su poneki ispitanici napravili pauzu između naglašene i nenaglašene riječi te su pritom obezvučili glasovnu realizaciju glasnika /v/ na kraju riječi, a onda izgovorili klitiku (kriv je, ljubav mi, ljubav ga). 5 Zaključak Prilikom opisa konsonantskoga sustava govora Jurjevca izdvaja se glasnik /v/ zbog dvosmislenog definiranja u radovima istraživača kajkavskih govora. Uvi- dom u dosadašnju literaturu zabilježeni su opisi glasnika /v/ kao aproksimanta u konsonantskoj tablici s napomenom da se može govoriti o glasniku /v/ kao pra- vom konsonantu u položajima na kraju riječi ili prije bezvučnih konsonanata, kao aproksimanta kad se nalazi ispred vokala dok je u ostalim pozicijama frikativ te isključivo kao frikativ u svim položajima. Sukladno s time, u radu se nastojalo odgovoriti na pitanja: Može li se o glasniku /v/ govoriti isključivo kao o frikativu ili u kajkavskom govoru imamo dva različita glasnika /v/ – aproksimant i frikativ? Ostvaruje li se glasnik /v/ kao jedini alofon koji je frikativ? Izgovorom glasa /v/ u raznolikom glasovnom okruženju pomoću akustičke analize provjerile su se fonetske značajke glasovnih realizacija navedenoga glas- nika. Provedena je kvalitativna, deskriptivna i statistička analiza snimaka četiriju ispitanika biranih prema utvrđenim dijalektološkim kriterijima te snimljenih u stu- diju za akustička snimanja. Već se vizualnom inspekcijom uočilo postojanje zvuč- nih i bezvučnih glasovnih realizacija glasnika /v/ zbog prisutnosti harmoničnog tona na nižem dijelu spektra i na višim frekvencijama (inicijalno /v/, intervokalno /v/, /v/ + zvučni konsonant, /v/ + sonant) dok je kod bezvučnih glasova prevla- davao šum (finalno /v/ i /v/ + bezvučni konsonant). Ta je razlika potvrđena dalj- njim analiziranjem HNR-a i težišta koji su pokazali veću količinu šuma, odnosno veći centar gravitacije u finalnom položaju glasovnih realizacija glasnika /v/ te 123Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) glasovnih realizacija /v/ ispred bezvučnog konsonanta. Nadalje, analiziran je odnos svih dvočlanih kombinacija položaja glasnika /v/. Određivanjem stupnjeva slobode za svaki par položaja i usporedbom vrijednosti t-testa za izračunatu apso- lutnu vrijednost t-testa za određenu p vrijednost, zaključeno je da govor Jurjevca ima jedan labiodentalan glasnik /v/ koji se može uvrstiti u kategoriju frikativa jer ima opreku po razlikovnom obilježju zvučnosti (harmoničnosti). Naposljetku se donosi potpuni konsonantski inventar govora Jurjevca na slici 13. Slika 13: Konsonantski inventar govora Jurjevca inTerneTski i elekTronički iZvori Boersma – Weenink 2022 = Paul Boersma – David Weenink, Praat: doing phonetics by computer, ver. 6.2.23, 2022 (12005), https://www.fon.hum.uva.nl/praat/. liteRatuRa Bakran 1996 = Juraj Bakran, Zvučna slika hrvatskoga govora, Zagreb: Ibis, 1996. Blažeka 2008 = Đuro Blažeka, Međimurski dijalekt, Hrvatski dijalektološki zbornik 14 (2008), 261–292. Celinić 2015 = Anita Celinić, Fonologija Rijeke Voćanske i voćanskoga kraja (na sjeveru Hrvatskoga zagorja), Hrvatski dijalektološki zbornik 19 (2015), 25–77. Celinić 2020 = Anita Celinić, Kajkavsko narječje, Hrvatski dijalektološki zbornik 24 (2020), 1–37. Galić – Lisac = Josip Galić – Josip Lisac, Kajkavski govori u okolici Jastrebarskoga: Petrovina i Domagović, Hrvatski dijalektološki zbornik 21 (2017), 129–145. Harrington 2010 = Jonathan Harrington, Acoustic Phonetics, u: The Handbook of Phonetic Sciences, ur. William J. Hardcastle – John Laver – Fiona E. Gibbon, Hoboken, NJ: John Wiley & Sons, 2010, 81–129, DOI: https://doi.org/10.1002/9781444317251.ch3. Horga 2019 = Damir Horga, Hrvatsko i slovensko /v/ u akustičkoj usporedbi, u: Slovenski javni govor in jezikovno-kulturna (samo)zavest, ur. Hotimir Tivadar, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019 (Obdobja 38), 27–37, https://centerslo.si/simpozij‑obdobja/zborniki/ obdobja‑38/. Horvat 2020 = Joža Horvat, Iz fonologije govora Svetoga Đurđa – konsonantizam, Hrvatski dijalek- tološki zbornik 24 (2020), 47–105. Kovač – Malnar Jurišić 2016 = Hrvoje Kovač – Marija Malnar Jurušić, O fonologiji govora Crnoga Luga, Časopis Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje 42.2 (2016), 483–503. 124 Nikolina Hršak – Ines Carović  Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa ... Kovačec 2021 = August Kovačec, Opis fonološkoga sustava govora Jesenja, Hrvatski dijalektološki zbornik 25 (2021), 93–144. Kretić 2019 = Samanta Kretić, Fonološki i frazeološki opis mjesnog govora Donjeg Ladanja s rječni- kom frazema, diplomski rad, Sveučilište u Zagrebu, Filozofski fakultet, 2019. Lončarić 1996 = Mijo Lončarić, Kajkavsko narječje, Zagreb: Školska knjiga, 1996. Malnar Jurišić 2012 = Marija Malnar Jurišić, Fonološki opis čabarskih govora na frazeološkom korpusu, doktorski rad, Sveučilište u Zagrebu, Filozofski fakultet, 2012. Marinković 2015 = Marina Marinković, Iz fonologije mjesnoga govora Brežana kraj Karlovca, Hrvatski dijalektološki zbornik 19 (2015), 79–97. Ramovš 2024 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika: konzonantizem, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1924. Šojat 1982 = Antun Šojat, Turopoljski govori, Hrvatski dijalektološki zbornik 6 (1982), 317–493. Tivadar 1999 = Hotimir Tivadar, Fonem /v/ v slovenskem govorjenem knjižnem jeziku, Slavistična revija 47.3 (1999), 341–361, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC‑LHRME4FC. Tivadar 2023 = Hotimir Tivadar, Normativni vidik slovenščine v tretjem tisočletju – artikulacija, percepcija in kodifikacija fonema /ʋ/, Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023), 77–112, DOI: https:// doi.org/10.3986/JZ.29.2.03. Unuk 2023 = Drago Unuk, Fonetično‑fonološki status fonema /v/ v slovenskem govorjenem knjiž‑ nem jeziku, Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023), 37–75, DOI: https://doi.org/10.3986/JZ.29.2.02. Vujasić 2014 = Nives Vujasić, Akustička analiza spektra šuma hrvatskih lingvalnih frikativa, Govor 32 (2014), 109–130. Vulić 2015 = Martina Vulić, Upotreba koeficijenta korelacije u procjeni podrijetla nitrata na područ- ju zagrebačkog vodonosnika, diplomski rad, Sveučilište u Zagrebu, Rudarsko‑geološko‑naftni fakultet, 2015. povzetek Fonem /v/ med aproksimanti in frikativi v jurjevskem govoru kajkavščine Prispevek podaja akustični opis govornih uresničitev fonema /v/ v jurjevskem govoru, ki ga po klasifikaciji Mije Lončarića (1996) uvrščamo v srednjezagorsko narečje kajkavšči- ne. Nekateri avtorji pri podrobnejših opisih kajkavskih narečij uvrščajo fonem /v/ med prave soglasnike (nezvočnike) v položaju na koncu besed ali pred nezvenečimi soglasniki, v drugih primerih pa med aproksimante. Premena glasu v omejenem glasovnem okolju (posebej enačenje glasu po napetosti oziroma zvenečnosti) je značilnost pravih soglasni- kov. Zaradi različnosti v opisih fonema /v/ v literaturi je prispevek usmerjen v akustično opisovanje alofonov fonema /v/ v kajkavskem govoru; predpostavka prispevka je, da se fonem /v/ v govoru Jurjevca uresničuje kot frikativ, ne pa kot aproksimant, kot običajno navaja literatura; eden od načinov raziskovanja tega vprašanja je akustična analiza. Na- tančna akustična analiza zajema glasovne uresničitve fonema /v/ v različnem glasovnem okolju, da bi tako ugotovili fonetične lastnosti njegovih alofonov. Raziskovalno gradivo je bilo posneto v akustičnem snemalnem studiu na Oddelku za fonetiko Filozofske fakul- tete v Zagrebu, akustična analiza je bila opravljena z računalniškim programom Praat. V raziskavi so sodelovali štirje govorci, ki so vse življenje živeli v Jurjevcu, posamezne besede s fonemom /v/ so izgovarjali ob vnaprej pripravljenih fotografijah (da branje ne bi vplivalo na njihovo izgovarjavo), posnet pa je tudi njihov spontani govor. Vizualni pregled je pokazal obstoj zvenečih in nezvenečih fonemov zaradi prisotnosti harmonič- nega tona v spodnjem delu spektra in na višjih frekvencah na različnih mestih v besedi, medtem ko je pri nezvenečih fonemih prevladoval šum. To razliko je potrdila nadaljnja analiza HNR in težišča, ki je pokazala večjo količino šuma, to je večje težišče v končnem položaju fonema /v/ in glasu /v/ pred nezvenečim soglasnikom. Ugotovljeno je bilo, da ima jurjevski govor en zobnoustnični fonem /v/, ki ga lahko uvrstimo v kategorijo frikati- vov, ker ima opozicijo zaradi razlikovalne lastnosti zvočnosti (harmoničnosti). 125Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) summaRy The Phoneme /v/ in the Kajkavian Dialect of Jurjevec: Approximant or Fricative? This article describes the consonant system of the local dialect of Jurjevec, which Mijo Lončarić’s classification lists as belonging to the central Zagorje dialect. The article focu- ses on the phoneme /v/ and describes the acoustic characteristics of allophones of the pho- neme /v/ in various phonetic contexts. When describing Kajkavian dialects, some authors classify the phoneme /v/ among consonants when it is pronounced at the end of words or before voiceless consonants, whereas in other cases it is an approximant. The pheno- menon of a phoneme changing in a different phonetic context (and especially the voiced/ voiceless change) is a characteristic of real consonants. Inconsistency in the description and the attempt to describe allophones of Kajkavian /v/ acoustically were a reason to assume that the phoneme /v/ in Kajkavian is realized as a fricative and not as an approxi- mant, as is usually stated in the literature (Lončarić 1996; Celinić 2020; Horvat 2020). The research material was recorded in the acoustic studio at the Department of Phonetics, and the acoustic analysis was performed in the Praat program (Boersma & Weenink 2005). Four speakers (two men and two women) that had lived in Jurjevec all their lives took part in the research, and they pronounced words represented by photos prepared in advance (so that reading would not affect their pronunciation) as well as in spontaneous speech. Inspection revealed the existence of the voiced and voiceless phonemes /v/ and /f/ due to the presence of a harmonic tone in the lower part of the spectrum and at higher frequencies in different positions in the word, whereas noise prevailed in voiceless phonemes. This difference was confirmed by further analysis of the harmonics-to-noise ratio and the center of gravity, which showed a greater amount of noise (i.e., a greater center of gravity) in the final position of the phoneme /v/ and the phoneme /v/ before a voiceless consonant. It was concluded that the local dialect of Jurjevac has one labiodental phoneme /v/, which can be classified as a fricative because it has an opposition based on the distinguishing feature of sonority (harmonicity). Priloga: Rezultati HNR‑a i 4 momenta spektra šuma za sve govornike Ispitanik Segment rb‑ seg Time HNR Težište Raspršenje Nagib Istaknutost glavne amplitude VANJKUŠ 1 v-i 1 0,03 25,18 322,05 396,86 25,01 914,99 VEKŠI 1 v-i 2 0,08 21,53 192,87 248,94 43,06 2359,57 VINO 1 v-i 3 0,05 18,26 290,31 423,61 19,52 615,88 VODA 1 v-i 4 0,11 29,76 222,20 187,13 55,59 4551,55 VUGAREK 1 v-i 5 0,09 27,8 214,69 223,45 51,29 3425,30 VRH 1 v-i 6 0,10 22,76 272,74 252,26 35,76 2149,68 LJUBAF 1 f-f 7 0,20 -4,61 6201,13 5347,89 0,81 -0,65 LAGEF 1 f-f 8 0,15 -2,66 7871,63 6053,59 0,18 -1,27 ŠLJIF 1 f-f 9 0,17 -4,16 8399,90 5168,74 -0,01 -1,05 KROF 1 f-f 10 0,20 0,66 11244,11 4177,59 -0,90 0,02 KRUF 1 f-f 11 0,09 0,95 1378,66 2713,23 3,26 11,26 126 Nikolina Hršak – Ines Carović  Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa ... Ispitanik Segment rb‑ seg Time HNR Težište Raspršenje Nagib Istaknutost glavne amplitude KRF 1 f-f 12 0,13 -4,47 6008,74 5300,60 0,84 -0,39 LJUBAVBI 1 v-s 13 0,07 17,46 273,45 327,71 23,71 902,58 OFCA 1 f-s 14 0,11 -1,9 5055,26 4865,49 0,67 -0,65 OFČAR 1 f-s 15 0,09 3,44 2498,08 3908,17 1,87 2,74 OVDE 1 v-s 16 0,06 24,45 245,64 259,36 37,63 2048,43 LJUBAVGA 1 v-s 17 0,06 17,45 422,98 412,74 16,18 446,69 KRIVJE 1 f-s 18 0,18 -3,91 5233,60 4632,71 1,05 0,26 OLOFKA 1 f-s 19 0,15 -0,2 4117,35 5803,56 1,21 0,09 RAZVLAČITI 1 v-s 20 0,07 30,67 216,25 320,62 42,76 2097,73 POVLJEČI 1 v-s 21 0,07 25,66 277,87 246,50 14,36 559,78 LJUBAVMI 1 f-s 22 0,12 -0,18 1463,03 1352,80 5,66 43,49 OVNA 1 v-s 23 0,04 15,63 438,16 496,15 14,06 362,44 TRAVNJAK 1 v-s 24 0,07 21,16 343,40 419,61 17,13 554,49 NALIFPERE 1 f-s 25 0,11 2,38 1769,09 1900,91 2,55 12,30 VRAK 1 v-i 26 0,10 22,64 251,73 483,38 22,22 623,84 KAJKAFSKO 1 f-s 27 0,07 4,42 2740,99 5136,79 2,00 2,56 BIFŠI 1 v-s 28 0,05 21,65 290,15 613,10 17,18 336,82 KRFTI 1 f-s 29 0,16 -4,29 7284,82 5929,41 0,33 -1,16 KRAVA 1 v-s 30 0,14 25,58 682,56 418,15 12,73 387,23 JURJEVEC 1 v-s 31 0,04 18,8 412,87 532,45 10,95 255,41 ŽIVI 1 v 32 0,08 21,16 410,37 604,32 6,75 73,52 GOVORI 1 v-s 33 0,11 27,73 370,82 474,81 14,87 354,72 VANJKUŠ 2 v-i 1 0,08 17,63 204,22 419,67 27,94 1010,21 VEKŠI 2 v-i 2 0,10 17,22 224,52 155,00 43,46 3877,40 VINO 2 v-i 3 0,07 16,01 230,56 183,79 58,90 5031,24 VODA 2 v-i 4 0,09 12,79 201,69 161,14 40,60 3645,18 VUGAREK 2 v-i 5 0,12 17 181,26 160,30 40,66 3164,06 VRH 2 v-i 6 0,05 13,04 195,46 241,80 40,78 2602,85 LJUBAF 2 f-f 7 0,12 -0,64 6038,02 5285,51 0,32 -1,24 LAGEF 2 f-f 8 0,13 -3,97 6584,02 4938,34 0,47 -0,90 ŠLJIF 2 f-f 9 0,12 -0,46 2705,39 4133,89 1,92 2,90 KROF 2 f-f 10 0,16 0,43 5481,29 5698,01 0,81 -0,88 KRUF 2 f-f 11 0,12 2,65 2649,50 3762,32 2,38 4,43 127Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Ispitanik Segment rb‑ seg Time HNR Težište Raspršenje Nagib Istaknutost glavne amplitude KRF 2 f-f 12 0,15 0,17 4367,75 4885,05 1,19 0,03 LJUBAVBI 2 v-m 13 0,05 18,01 163,52 482,91 24,54 724,04 OFCA 2 f-m 14 0,07 1,49 6446,89 5322,74 0,48 -1,19 OFČAR 2 f-m 15 0,09 -0,38 2002,51 2569,02 3,42 12,59 OVDE 2 v-m 16 0,06 23,45 206,13 231,70 43,71 2880,24 LJUBAVGA 2 f-m 17 0,10 1,64 3515,66 4935,29 1,34 0,50 KRIVJE 2 v-m 18 0,03 31,58 261,75 210,44 38,06 2570,34 OLOFKA 2 f-m 19 0,10 2,72 3419,78 4915,04 1,62 1,35 RAZVLAČITI 2 v-m 20 0,06 19,33 271,05 291,91 33,20 1669,79 POVLJEČI 2 v-m 21 0,07 23,62 242,97 398,28 29,59 1167,69 LJUBAVMI 2 v-m 22 0,05 20,46 238,44 298,40 37,79 2000,36 OVNA 2 v-m 23 0,05 27,76 246,26 303,48 38,29 1991,20 TRAVNJAK 2 v-m 24 0,06 21,94 228,94 178,47 26,53 2049,93 NALIFPERE 2 f-m 25 0,11 2,1 954,74 1955,26 4,93 29,90 VRAK 2 v-i 26 0,10 13,66 233,91 407,58 28,52 1092,50 KAJKAFSKO 2 f-m 27 0,09 2,2 3660,91 5107,38 1,39 0,89 BIFŠI 2 f-m 28 0,06 -0,3 2708,03 2817,55 2,69 8,42 KRFTI 2 f-m 29 0,10 -2,45 6927,34 5339,88 0,40 -0,91 KRAVA 2 v-m 30 0,07 26,67 293,19 255,52 22,10 1308,56 JURJEVEC 2 v-m 31 0,06 25,78 241,23 263,47 41,21 2418,64 ŽIVI 2 v-m 32 0,05 30,08 233,88 335,20 35,18 1641,87 GOVORI 2 v-s 33 0,06 24,61 185,68 149,21 44,24 4413,88 VANJKUŠ 3 v-i 1 0,04 5,53 256,07 174,81 26,13 1962,27 VEKŠI 3 v-i 2 0,06 9,21 413,60 419,94 18,25 638,38 VINO 3 v-i 3 0,06 24,93 257,67 190,46 39,62 2918,32 VODA 3 v-i 4 0,07 15,96 273,95 169,17 27,83 2366,01 VUGAREK 3 v-i 5 0,07 4,12 240,70 202,72 35,12 2515,89 VRH 3 v-i 6 0,08 7,37 335,14 457,07 20,35 667,98 LJUBAF 3 f-f 7 0,12 1,21 545,34 1366,82 7,39 65,93 LAGEF 3 f-f 8 0,11 7,02 343,99 943,84 10,43 134,81 ŠLJIF 3 f-f 9 0,18 -3,11 5026,87 5492,70 1,30 0,70 KROF 3 f-f 10 0,18 -3,17 3396,67 3802,15 1,67 2,05 KRUF 3 f-f 11 0,08 6,56 398,52 1116,71 8,64 87,03 128 Nikolina Hršak – Ines Carović  Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa ... Ispitanik Segment rb‑ seg Time HNR Težište Raspršenje Nagib Istaknutost glavne amplitude KRF 3 f-f 12 0,16 -1,97 6436,96 6259,14 0,66 -0,94 LJUBAVBI 3 v-m 13 0,09 6,95 1154,89 2910,82 3,90 15,57 OFCA 3 f-m 14 0,12 -0,33 1185,19 1728,21 4,41 26,67 OFČAR 3 f-m 15 0,10 2,39 464,36 1052,23 7,86 87,23 OVDE 3 v-m 16 0,06 20,87 259,35 412,37 27,46 1043,15 LJUBAVGA 3 f-m 17 0,22 1,65 387,45 843,77 9,17 129,78 KRIVJE 3 v-m 18 0,05 28,45 253,50 358,44 32,43 1389,91 OLOFKA 3 f-m 19 0,09 2,79 332,31 556,12 11,17 227,35 RAZVLAČITI 3 v-m 20 0,05 20,72 257,79 353,16 29,78 1282,58 POVLJEČI 3 v-m 21 0,05 18,92 251,67 183,05 19,41 1176,37 LJUBAVMI 3 v-m 22 0,07 23,78 220,66 240,55 35,20 2133,31 OVNA 3 v-m 23 0,06 29,08 223,09 353,64 36,09 1613,42 TRAVNJAK 3 v-m 24 0,04 26,09 230,45 230,76 46,16 3095,66 NALIFPERE 3 f-m 25 0,08 7,55 220,04 356,57 22,91 857,09 VRAK 3 v-i 26 0,08 10,32 275,32 315,87 25,57 1150,13 KAJKAFSKO 3 f-m 27 0,09 3,47 762,99 1047,29 6,14 73,64 BIFŠI 3 f-m 28 0,09 20,08 261,13 411,71 12,57 266,32 KRFTI 3 f-m 29 0,09 0,77 3422,15 5274,90 1,61 1,50 KRAVA 3 v-m 30 0,09 28,1 291,59 364,09 29,74 1282,36 JURJEVEC 3 v-m 31 0,03 29,29 415,46 445,53 11,02 282,00 ŽIVI 3 v-m 32 0,05 20,17 279,87 333,60 32,98 1526,36 GOVORI 3 v-m 33 0,03 22,02 350,73 254,88 21,43 1150,10 VANJKUŠ 4 v-i 1 0,09 20,84 219,34 167,63 51,78 4258,73 VEKŠI 4 v-i 2 0,06 20,02 217,47 199,27 53,35 3921,27 VINO 4 v-i 3 0,08 24,64 229,53 290,38 34,69 1747,05 VODA 4 v-i 4 0,09 21,47 219,48 341,84 31,93 1223,10 VUGAREK 4 v-i 5 0,03 9,82 293,95 537,48 17,63 372,77 VRH 4 v-i 6 0,11 18,68 243,81 217,99 23,30 1340,27 LJUBAF 4 f-f 7 0,19 1,92 7841,97 6107,56 -0,20 -1,58 LAGEF 4 f-f 8 0,20 -1,36 11290,01 4337,56 -0,91 0,75 ŠLJIF 4 f-f 9 0,19 2,19 9721,64 4765,70 -0,97 -0,07 KROF 4 f-f 10 0,17 -1,64 8885,91 5282,77 -0,47 -0,79 KRUF 4 f-f 11 0,17 -2,27 5145,28 5055,43 0,85 -0,58 129Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Ispitanik Segment rb‑ seg Time HNR Težište Raspršenje Nagib Istaknutost glavne amplitude KRF 4 f-f 12 0,19 -0,33 9930,11 4166,73 -0,77 -0,14 LJUBAVBI 4 v-m 13 0,07 20,7 361,14 576,68 17,03 378,53 OFCA 4 f-m 14 0,11 3,43 2717,70 4764,91 1,65 1,30 OFČAR 4 f-m 15 0,08 4,52 2334,43 4130,36 1,88 2,40 OVDE 4 v-m 16 0,08 20,25 297,28 937,19 13,18 188,97 LJUBAVGA 4 v-m 17 0,05 20,75 427,00 378,01 17,52 604,90 KRIVJE 4 v-m 18 0,11 6,1 2323,78 4187,95 1,81 1,92 OLOFKA 4 f-m 19 0,18 -0,54 7569,44 5354,62 0,03 -1,31 RAZVLAČITI 4 v-m 20 0,10 16,8 402,94 806,95 9,85 125,22 POVLJEČI 4 v-m 21 0,05 17,14 305,40 514,28 19,92 531,21 LJUBAVMI 4 v-m 22 0,05 15,16 543,51 400,02 9,86 241,85 OVNA 4 v-m 23 0,06 15,91 267,59 504,06 22,56 689,80 TRAVNJAK 4 v-m 24 0,07 13,03 418,03 751,34 13,45 229,04 NALIFPERE 4 f-m 25 0,11 3,97 7233,98 7825,10 0,50 -1,44 VRAK 4 v-m 26 0,06 20,24 309,44 590,63 16,19 358,59 KAJKAFSKO 4 f-m 27 0,08 5,61 3305,21 5029,59 1,50 1,01 BIFŠI 4 f-m 28 0,06 0,45 7157,06 5259,70 0,01 -1,42 KRFTI 4 f-m 29 0,11 -2,26 7756,17 4312,75 0,20 -0,60 KRAVA 4 v-m 30 0,06 24 293,21 418,71 20,51 731,22 JURJEVEC 4 v-m 31 0,05 19,75 332,79 618,18 19,83 452,67 ŽIVI 4 v-m 32 0,10 18,41 348,05 486,29 15,06 400,74 GOVORI 4 v-m 33 0,09 17,97 266,27 590,77 18,71 420,44 131 MitJa troJar ustaljevanje slovenske jezikoslovne teRminologije v slovenskih slovnicah 1768–2017 Cobiss: 1.01 https://doi.org/10.3986/Jz.30.1.06 Članek pregledno predstavlja razvoj slovenske jezikoslovne terminologije, zlasti v slo- venskih slovnicah v obdobju 1768–2017. V empiričnem delu se na vzorcu 50 jedrnih jezikoslovnih pojmov ugotavlja, kateri slovničar je imel odločilno vlogo pri njenem ustal- jevanju. Ključne besede: terminologija, jezikoslovna terminologija, zgodovina jezikoslovja, slo- venske slovnice The Establishment of Slovenian Linguistic Terminology in Slovenian Grammars, 1768–2017 This article reviews the development of Slovenian linguistic terminology, especially in Slovenian grammars from 1768 to 2017. The empirical analysis uses a sample of fifty core linguistic concepts to determine which grammarian played a decisive role in the establishment of Slovenian linguistic terminology. Keywords: terminology, linguistic terminology, history of linguistics, Slovenian grammars 1 uvod V članku je opisan proces ustaljevanja slovenske jezikoslovne terminologije, kot ga lahko spremljamo zlasti v slovenskih slovnicah v obdobju 1768–2017. Najprej je pregledno predstavljen razvoj slovenske jezikoslovne terminologije od 16. stoletja do danes, zlasti, a ne izključno v slovenskih slovnicah. V naslednjem razdelku so prikazani rezultati raziskave, v katero je bilo zajetih 50 jezikoslovnih pojmov in ustreznih poimenovanj, njen cilj pa je bil ugotoviti, od katere slovnice dalje se je določen termin dokončno uveljavil kot ustaljeno poimenovanje za izbrani pojem in kateri avtor je uvedel največ terminov, ki so v rabi še danes. Mitja Trojar  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  mitja.trojar@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0000-0003-3334-2413 Prispevek je nastal v okviru programa P6-0038, ki ga financira ARIS. Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024), 131–151 132 Mitja Trojar  Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije ... 2 pRegled Razvoja slovenske jezikoslovne teRminologije od 16. sToleTja do danes, s posebnim poudarkom na slovenskih slovnicah Začetki1 oblikovanja jezikoslovne terminologije v slovenskem jeziku sega- jo v obdobje oblikovanja slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju. Ahačič (2007a; 2007b) popisuje izraze, ki označujejo pojave, povezane z jezikom, in sicer abec, abece, beseda, bukovščina, črka, glas, gramatika, idioma, izreče‑ nje, jezik (tudi v zvezah, npr. gmajn jezik), konzonant, natura, ortografija, pis‑ mo, puhštab, razum, register, rič, sentencija, silaba, silb, slovo, šega, štimo‑ vec, tipfel, zastop.2 Že v tem obdobju se pojavijo prvi priročniki za poučevanje branja in pisanja (npr. TA 1555), zaradi odsotnosti znanstvenih in strokovnih jezikoslovnih besedil v slovenščini 16. stoletja pa bi bilo verjetno ustrezneje govoriti o nastavkih3 za razvoj slovenske jezikoslovne terminologije v tem ob- dobju: izpričana je predvsem metajezikovna leksika, ki nakazuje potencial za terminologizacijo v poznejših obdobjih (npr. beseda, glas). Zaradi posebnega pomena za razvoj slovenskega jezikoslovja je treba omeniti Bohoričevo slov- nico (1584): čeprav je napisana v latinščini, predstavlja prvi (jezikoslovni) opis slovenskega jezika in s tem prenos tedanjega jezikoslovnega konceptualnega aparata, sicer izvorno zasnovanega za opis grščine in latinščine, na slovenski 1 Razdelek 2 se pretežno opira na Rotarjev (1958) pregled razvoja slovenske jezikoslovne terminologije, zlasti za obdobje od Pohlinove slovnice do sredine 20. stoletja, dopolnjen in korigiran pa je s spoznanji drugih raziskovalcev zgodovine slovenskega slovničarstva in slo- venske jezikoslovne terminologije, zlasti Toporišiča (1986), Ahačiča (2007a; 2007b; 2012) in ostalih (med njimi izstopajo opisi slovenskih slovnic na portalu Slovenske slovnice in pra‑ vopisi (Ahačič 2015b), po katerem je povzet tudi nabor slovnic, vključenih v pregled razvoja jezikoslovne terminologije v tej razpravi; prim. op. 4). Slovnice so v pregledu in nato v razi- skavi izpostavljene zato, ker so bile predvsem v zgodnejših obdobjih kot vir slovenske jeziko- slovne terminologije med najvplivnejšimi jezikoslovnimi (metajezikovnimi) besedili, nikakor pa seveda ne njen edini vir. V pričujoči razpravi sta med starejšimi slovarji omenjena npr. le Hipolitov in Janežičev slovar, ne pa tudi vsi ostali; prav tako načeloma niso izpostavljene jezikoslovne monografije, znanstveni članki in druga dela, ker jih je v kasnejših obdobjih enostavno preveč; vendar to ne pomeni, da te in druge besedilne vrste niso pomembne ali v določenih obdobjih celo pomembnejše od slovnic v smislu vpliva na rabo in ustaljevanje (zlasti nove, še neustaljene) jezikoslovne terminologije. 2 Prim. navedene iztočnice v Besedju16 za nabor besedil (knjig), v katerih se pojavljajo, ter iztoč- nice abec, abece, beseda, bukovščina, črka v eSSKJ16, kjer so že leksikografsko obdelane. Po- udariti je treba, da lahko v 16. stoletju o terminologiji, kakor jo razumemo danes, govorimo le v zvezi s protestantsko krščansko terminologijo: zaradi obstoja (in ohranitve) znanstvenih verskih besedil (npr. TO 1564) in zato, ker izrazje v teh delih tvori relativno koherenten poimenovalni in pojmovni sistem stroke (gl. Legan Ravnikar 2008; 2009; prim. tudi Novak 2004). V 16. stoletju je prihajalo tudi že do determinologizacije (gl. Žagar Karer 2011 o pojavu determinologizacije in Legan Ravnikar 2023 o obravnavi krščanske terminologije in iz nje nastale determinologizi- rane leksike v splošnem slovarju SSKJ16). 3 Prim. Toporišič 1986: 128, ki o nastavkih govori predvsem zaradi nesistemskosti metajezikov- nega izrazja pri protestantskih piscih (za razliko od Pohlina in Zagajška). 133Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) jezik.4 Z vidika razvoja terminologije v slovenščini je Bohoričeva slovnica po- membna zaradi svojega vpliva na kasnejše slovenske slovnice (prek slovničnega opisa samega in tudi latinske terminologije).5 V t. i. katoliški dobi (gl. Ahačič 2012) je nastalo še nekaj slovničnih opi- sov slovenskega jezika: krajša slovnica Gregoria Alasie da Sommaripa (1607) v italijanščini in latinščini v uvodu v italijansko-slovenski slovar ter tri predelave Bohoričeve slovnice: latinsko pisana Hipolitova (1715), latinsko pisana rokopisna (1755) in nemško pisana (celovška) predelava (1758). V tem obdobju v razvoju slovenske jezikoslovne terminologije ni bistvenih premikov glede na 16. sto- letje, zapisi o slovenskem jeziku v slovenščini so namreč maloštevilni, je pa v njih vseeno mogoče zaznati kontinuiteto metajezikovne leksike s 16. stoletjem, npr. izraz črka za označevanje diakritičnih znamenj v Basarjevem Predgovoru v Pridige is bukviz imenvanih Exercitia s. ozheta Ignazia (1734) (gl. Ahačič 2012: 210–213), puštab v naslovu Paglovčevega abecednika Tabla teh pushtabou, inu visha ſe navuzhiti Crainsku, ali Slovensku brati (1745) (gl. Ahačič 2012: 218). V to obdobje med drugim sodi Hipolitov rokopisni slovensko-nemško-latinski slovar (1711–1712),6 v katerem je zajeta tudi metajezikovna leksika,7 npr. črka (‘črka’, npr. Gramma. Buchstab. púſtab v'pismi, zhérka), glas (‘naglas’, npr. Proſodia, der Thon eines Jeden worts. dolg ali krátek glaſs éne sléherne beſséjde), gramatika (‘slovnica’, npr. Grammatick, sprachkunst. gramática ali sapopádik éniga jeſýka, 4 Za izčrpen opis Bohoričeve slovnice gl. Ahačič 2007b. Osnovni in drugi podatki o slovenskih slovnicah so v članku povzeti po Stankiewiczu (1984), izbranih geselskih člankih s portala Sloven‑ ska biografija (Vide Ogrin 2013) in po portalu Slovenske slovnice in pravopisi (Ahačič 2015b; gl. tudi tam navedeno literaturo). Za pregledne prikaze slovenskega slovničarstva gl. Štrekelj 1922; Ramovš 1971; Vidovič-Muha 1998; za tipologijo slovenskih slovnic pa Ahačič 2015c. 5 Gl. opise slovenskih slovnic na portalu Slovenske slovnice in pravopisi (Ahačič 2015b) ter na portalu Corpus de textes linguistiques fondamentaux (Colombat 2020), kjer so v razdelkih Vpliv na delo in Vpliv na nadaljnja dela zabeleženi do nastanka opisov identificirani medsebojni vpli- vi med slovnicami. Prim. tudi Trojar 2022 za metodologijo ugotavljanja vplivov med slovnica- mi, in sicer z merjenjem deleža ponovljenih Bohoričevih samostalniških ponazarjalnih zgledov iz poglavij o členu in samostalniku v izbranih slovnicah (Pohlin 1768; 1783; Gutsman 1777; Zagajšek 1791; Kopitar 1809; Vodnik 1811): samo po deležih ponovljenih zgledov bi lahko sklepali na pomemben vpliv Bohoričeve slovnice zlasti na Kopitarja, Pohlina in Vodnika in na šibek (oziroma posredni) vpliv na Gutsmana in Zagajška. Med deli, na katera je vplivala Bohoričeva slovnica, je tudi slovnični dodatek k Megiserjevemu slovarju Exempla aliqvot dec‑ linationum et conjugationum (MD 1592). 6 Za osnovne podatke o digitalizirani izdaji slovarja gl. Uvod v Hipolit 1711–1712, specifični vi- diki Hipolitovega slovarja in jezika pa so opisani v Čepar 2022; Jelovšek 2022; Legan Ravnikar 2022 in Orel 2022. 7 Metajezikovna leksika je tu razumljena v opoziciji do jezikoslovne terminologije, to pa zato, ker je Hipolitov slovar v osnovi splošni in ne specializirani (terminološki) slovar (gl. Trojar 2023a o prepoznavanju terminov in determinologizirane leksike v starejših slovenskih slovarjih, tudi v Hipolitovem). Termin metajezikovna leksika (metajezikovni leksemi) je sicer splošna oznaka za terminološke in neterminološke izraze, ki se v metajeziku poleg avtonimov in besed, ki lahko v ustreznem kontekstu pridobijo metajezikovni pomen, uporabljajo za opisovanje jezika (gl. Trojar 2023b). 134 Mitja Trojar  Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije ... ali éne ſhpráhe. Grammatica), puštab (‘črka’, npr. Vocalis, der ein Laute stimm hat. ein selbstlautender buchstab. glaſsàn, katéri imà glaſsnò shtímo. en samogláſ‑ sen púshtab), samoštimski (‘samoglasniški’, npr. Stimmbare buchstaben. ſamoſh‑ tímski, ſamogláſni púgſhtabi. vocales). Tudi Hipolitov slovar pretežno potrjuje kontinuiteto z metajezikovno leksiko 16. stoletja. Za začetnika slovenske jezikoslovne terminologije sicer velja Marko Pohlin (gl. Rotar 1958; prim. Kidrič 2013),8 ki je izbranim izrazom v dveh izdajah nemško pisane slovnice Kraynska grammatika (1768, 1783) v oklepajih dodajal slovenske ustreznike (po Rotarjevem mnenju gre bodisi za Pohlinove lastne tvorbe ali dobe- sedne prevode iz nemščine).9 Rotar (1958: 38) Pohlina postavlja tudi na začetek svoje periodizacije razvoja slovenske jezikoslovne terminologije. Prva stopnja traja od Pohlina do sredine 19. stoletja, druga stopnja obsega drugo polovico 19. stoletja in začetek 20. stoletja (predvsem od druge izdaje Janežičeve slovnice l. 1863 dalje), tretja pa se začne z Breznikovo slovnico leta 1916 (prim. Toporišič 1986: 114). Pohlinovi slovnici v 18. stoletju sledita še nemško pisana Gutsmanova Win‑ diſche Sprachlehre (1777), ki ne vsebuje slovenske terminologije, ter Zagajškova Slovennska grammatika (1791), ki je prva slovenska slovnica, ki je v celoti pisana tudi v slovenskem metajeziku (poleg nemščine), zato vsebuje tudi sistematično tvor- jeno slovnično10 terminologijo.11 V 18. stoletju so nastale še tri slovnice slovenskega jezika, ki so ostale v rokopisu (gl. Stankiewicz 1984: 99), in sicer nemško pisana slovnica Blaža Kumerdeja Versuch einer historisch‑kritischen krainisch‑slavischen Grammatik […] (1780–1795, več redakcij), nemško pisana slovnica Janeza Debevca Krainerisch‑slavische Sprachlehre (1795–1797) in še skrajšani, na slovenščino omejeni del zgoraj omenjene slovnice Blaža Kumerdeja Krainerische Sprachlehre als ein Auszug aus der allgemeinen slavischen Grammatik (ok. 1795). 8 Toporišič (1986: 114) opozarja na prve »izrazotvorne poskuse« že pri piscih v 16. stoletju, pri čemer omenja Trubarjeva izraza štimovci in debeli l po načinu Bezjakov ter izpostavlja še Krelja. Prav tako Toporišič – v nasprotju z Rotarjem, ki po Toporišičevem mnenju nadalju- je Kopitarjevo smer negativnega presojanja Pohlinovega dela – poskuša rehabilitirati Pohlina: »Vse, kar je bilo pozneje doseženo za slovensko strokovno izrazje v jezikoslovju, je pravzaprav nadaljevanje in izboljševanje Pohlinovih predlog.« (Toporišič 1986: 117) 9 V zvezi s Pohlinovo slovnico velja opozoriti na Slovar Pohlinovega jezika (Snoj 2021), v kate- rem so leksikografsko obdelani tudi Pohlinovi jezikoslovni termini, npr. azbuk ‘cirilska abece- da’, glasnik ‘naglas’, samosvojna ‘samostalnik’. 10 Slovnična terminologija je tu razumljena kot podmnožica jezikoslovne terminologije, tj. kot jezikoslovna terminologija, ki poimenuje (osnovne) pojme s področij, s katerimi se tradicional- no ukvarjajo slovnice: zlasti glasoslovje, oblikoslovje, skladnja, pravopis. Natančno mejo med podmnožico slovnične terminologije in širšo množico jezikoslovne terminologije je nemogoče potegniti. 11 Zagajškova slovnica je bila v slovenskem jezikoslovju še dolgo deležna negativnih kritik, tako v smislu jezikoslovne vrednosti (ker je izhajala iz Pohlinove) kot tudi zaradi »ponesrečene« terminologije (ki je deloma prevzeta od Pohlina ali Zagajškova lastna), gl. Rotar 1958; Pirnat 1986; Suhadolnik 2013. 135Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 19. stoletje prinaša razcvet slovenskega slovničarstva in s tem tudi slovničar- stva v slovenskem metajeziku. V prvi polovici so nastali naslednji slovnični opisi slovenščine: nemško pisana didaktično-primerjalna slovnica Jurija Japlja Slavische Sprachlehre (1807, rokopis), nemško pisana znanstvena slovnica Jerneja Kopitarja (1809), slovensko pisana didaktična slovnica Valentina Vodnika (1811), slovnica za tujce v italijanščini Vincenca Franula de Weissenthurna (1811), slovnica za tujce v nemščini Janeza Krstnika Leopolda Šmigoca (1812), nemško pisani učbe- nik slovenščine za tujce Petra Dajnka (1824), nemško pisana znanstvena slovnica Franca Serafina Metelka (1825), nemško pisana slovnica za tujce Franca Serafina Metelka (1830) in nemško pisana slovnica za tujce Antona Murka (1832). Vrhu- nec slovničarstvo doseže okrog leta 1850, ko nastane večje število krajših slov- nic: slovensko pisana predelava didaktične Vodnikove slovnice avtorja Štefana Kocian čiča (1847), slovensko pisana didaktična slovnica Jožefa Muršca (1847), nemško pisana slovnica za tujce Antona Janežiča (1849), slovensko pisana didak- tična slovnica Franca Malavašiča (1849), nemško pisana didaktična slovnica Blaža Potočnika (1849), slovensko pisana didaktična slovnica Matija Majarja (1850) in nemško pisana slovnica za sodne uradnike Ivana Navratila (1850). V prvi polovici 19. stoletja je z vidika razvoja slovenske jezikoslovne termi- nologije najpomembnejša Vodnikova slovnica, predvsem zaradi svojega vpliva na nadaljnje slovnice. Vodnik se je pri tvorbi terminov zgledoval po cerkvenoslovan- ski slovnici Meletija Smotrickega in po ruski slovnici Mihaila Vasiljeviča Lomo- nosova. Rotar (1958: 39) izpostavlja tri načela, ki jim je pri tvorjenju terminov sledil Vodnik: (1) cerkvena slovanščina in ruščina kot slovanska jezika sta bližje naravi slovenskega jezika kot npr. latinščina in nemščina; (2) cerkvenoslovanski in ruski termini so pomensko in glede na nastanek bližje grškim kot nemški ter- mini (ti so nastajali prek latinščine), (3) ruska slovnična terminologija je bila v Vodnikovem času že oblikovana in se je samo še dopolnjevala, medtem ko nem- ška slovnična terminologija še ni bila ustaljena (kar je razvidno tudi iz nemško pisanih slovenskih slovnic v 18. in 19. stoletju). V splošnem je bila Vodnikova jezikoslovna terminologija v slovenskem jezikoslovju deležna precej naklonjenih sodb. Pirnat (1986) npr. poudarja, da se je Vodnik zavedal, da je moč slovenščine v izpeljavi in ne v zlaganju (za razliko od Pohlina), izpostavlja pa tudi sistemskost tvorbe terminologije in jasno motiviranost terminov.12 Za Vodnikovo slovnico in njeno predelavo (Kociančič 1847) je prva v celoti slovensko pisana slovnica šele Murščeva (1847). Rotar (1958: 40) navaja, da je 12 Avtorica tudi nasploh Vodnikov metajezik, ne le njegovo terminologijo, ocenjuje pozitivno, npr. postopno uvajanje razlag (definicij) terminov, kar naj bi bilo sploh ustrezno glede na naslov nika slovnice, ki je nestrokovnjak, pa npr. tudi dejstvo, da Vodnikove razlage praviloma vsebujejo podstavo tvorjenke, npr. »Predlógi so beſédize, ktire predlágamo drugim beſédam sa kásati, kako ſe ena ſtvar nanaſha na drugo« (Vodnik 1811: 102). 136 Mitja Trojar  Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije ... Muršec termine prevzemal iz Babukićevega dela Osnova slovnice slavjanske narěčja ilirskoga (1836) in da so se zaradi pozornosti, ki jo je posvečal »onoma- topoiji«,13 do danes ohranila nekatera njegova poimenovanja za sklone in ločila, npr. imenovavnik, vprašaj. V zvezi z Malavašičevo slovnico (1849) Rotar (1958: 40) domneva, da je Malavašič tiste termine, ki jih ni povzel po Vodniku, prevzel od Franca Metelka. Metelko je namreč vodil slovenski jezikovni tečaj, ki se ga je udeležil tudi Malavašič. Metelkovi naj bili npr. termini dvopičje, osebno zaime, povedek. Matija Majar je kot ilirec prevzemal termine zlasti iz hrvaščine (npr. jedinobroj). Pomembno vlogo pri poenotenju jezikoslovne terminologije Rotar (1958: 41) pripisuje Antonu Janežiču. Zaradi velikega zanimanja za slovničarstvo in pre- cejšnjega števila slovnic so se v sredini 19. stoletja pojavljali številni sinonimi oz. vzporedni sistemi terminologije. Janežič je v svojem slovarju (nemško-slovenski del, 1850, in slovensko-nemški del, 1851) popisoval obstoječo jezikoslovno termi- nologijo, prav tako je v prvi izdaji svoje slovnice (1854) zajel večino takrat obsto- ječih poimenovanj (Rotar 1958: 41). Druga izdaja (1863) prinaša več terminolo- ških inovacij in terminološko poenotenje, pri čemer Rotar (1958: 41) izpostavlja predvsem Janežičev občutek za jezik, njegovo jezikoslovno znanje in organizacij- ske sposobnosti, pa tudi pobude, ki so prihajale od drugih jezikoslovcev. Ena od takšnih pobud je poziv Frana Levstika v Napakah slovenskega pisanja (1858): »Jako je treba in čas je, da bi se porazumeli možje, ki jezik znajo, in da bi dali naši slovnici terminologijske oblike narejene slovenščini po volji. Dokler ne bo tega, tako dolgo bo šušmaril vsak šušmar po svoje.« Za ustaljevanje in poeno- tenje slovenske jezikoslovne terminologije pa so bile najpomembnejše razprave v Slovenskem glasniku. Začetna razprava je bil prispevek Ivana Macuna Sloven- ska terminologija v obče in posebno jezikoslovna (1862), v katerem je pozval k oblikovanju enotne terminologije za rabo v šolstvu po vzoru Hrvatov, kjer se je okrog leta 1850 oblikoval odbor za terminologijo »vseh gimnazijalnih naukov«. Macun je prispevek začel z navajanjem splošnih lastnosti, ki naj bi jih imel ter- min:14 (1) termin naj bi po možnosti izražal definicijo predmeta (pojma) ali pa 13 Rotar ima tu verjetno v mislih blagozvočnost, blagoglasje. 14 Lahko bi rekli, da gre za neke vrste terminološka načela, tj. smernice, kakšna naj bo oblika termina oz. kateremu terminu dati prednost pri izbiri prednostnega termina (prim. Žagar Karer 2011: 34–35). 137Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) vsaj eno njegovo glavno lastnost;15 (2) termin naj bi imel samostalniško obliko;16 (3) termini naj bodo skladni s splošnimi pravili slovenskega jezika;17 (4) termini naj bi v idealnem primeru označevali le strokovni pojem;18 (5) v vsakem delu naj se sproti ob omembi termina sistematično dodaja nemške oz. latinske ustreznike, na koncu dela pa naj se doda slovensko-nemški ali slovensko-latinski slovar (ter- minologija). Čeprav se navedena načela ne pokrivajo povsem s sodobnimi, pa že dokaj jasno napovedujejo, s katerimi temami in vprašanji se je med drugim ukvar- jala terminologija še v naslednjih okoli 160 letih. Macun se je posebej posvetil še izvoru terminov, torej dilemi o domačem terminu proti prevzetemu terminu. Če je domači termin ustrezen, se ga ohrani. Če sta na voljo dva termina, od katerih je prvi domači, drugi pa ni le slovenski, ampak skupen tudi drugim Slovanom, zlasti Hrvatom in Srbom, potem ima pred- nost termin, ki je znan širše v slovanskem prostoru, npr. za lat. litera so se tedaj uporabljali slovenski termini črka, pismenka in pisme, Macun pa je dal prednost terminu pisme, ker ga uporabljajo tudi Hrvati. Kadar v slovenščini še ni poime- novanja za določen pojem, potem se termin izposodi od omenjenih slovanskih narodov, prednost naj ima tisti termin, katerega koren je znan tudi v slovenščini, npr. za lat. liquidus (v liquida litera ‘likvida’) imajo štokavci pridevnika slitan in židak, Slovenci bi torej morali izbrati slitan, ker poznamo glagol z‑liti. Če tudi pri štokavcih ni ustreznega termina glede na navedena merila, potem se izbere koren, ki je poznan tudi pri njih, npr. za lat. genus epicoenum je Macun predlagal obči spol. Macun je zaključil svojo razpravo s seznamom svojih predlogov terminov za poimenovanje osnovnih jezikoslovnih pojmov. Pod Macunovo razpravo se je v kratkem dostavku oglasil tudi urednik Slo‑ venskega glasnika Anton Janežič (1862a). Navedel je svoj seznam jezikoslovnih terminov, ki jih je uporabil že v svoji slovnici (1854), ter povabil jezikoslovce, naj 15 Z vidika sodobnega razumevanja terminologije je jasno, da termin (= poimenovanje, tj. označu- joče) načeloma ne izraža celotne definicije, drži pa drugi del Macunovega priporočila, tj. da se kot termin oz. sestavina termina za poimenovanje pojava pogosto izkoristi ena od glavnih (ali izstopajočih) lastnosti pojava, ki je lahko omenjena tudi v definiciji termina. Primer Macuno- vega presojanja: za lat. verbum ‘glagol’ se v nem. uporablja termin Zeitwort, ki je po njegovem mnenju manj primeren, ker genus proximum ni dovolj natančno določen, tudi prislova jetzt in gestern namreč označujeta čas, medtem ko je glagol (»govoreča beseda«) ustreznejši termin, ker »celo izreko more znamenovati« (Macun 1862: 68; verjetno je imel v mislih primere, ko je poved (izreka, Satz) sestavljena samo iz glagola). 16 Macun je omenil lat. termina substantivum in adjectivum, ki sta sicer pridevnika, a se rabita (tudi) samostalniško. 17 Macun je imel v mislih besedotvorne zmožnosti posameznega jezika: medtem ko ima nemščina zelo razvito zmožnost zlaganja, je v slovanskih jezikih treba poiskati druge besedotvorne načine. 18 Macun je kot primer manj ustreznega termina navedel jezičnik, ki v splošnem jeziku označuje ‘jezičnega moškega’ in hkrati jezikoslovni pojem ‘lingval’, a je poudaril, da se poimenovanju več pomenov/pojmov z enim terminom (besedo) ni mogoče povsem izogniti. 138 Mitja Trojar  Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije ... te termine pretehtajo in po potrebi predlagajo boljše, da bi skupaj prišli do poeno- tenega nabora ustreznih jezikoslovnih terminov za rabo v šolstvu. V eni od naslednjih številk Slovenskega glasnika je Janežič (1862b) napo- vedal, da bo vsaj polovico takrat še nastajajoče slovnice (Janežič 1863) poslal v kritični pretres na Dunaj Francu Miklošiču, Ivanu Navratilu in Mateju Ciga- letu, v Gorico Janezu Šolarju in Andreju Marušiču, v Ljubljano Janezu Bleiweisu, Antonu Lesarju in Josipu Marnu, v Maribor Janezu Majcigerju in Josipu Šumanu, v Novo mesto Ladislavu Hrovatu, v Trst Franu Cegnarju in Franu Levstiku, v Varaždin Valentinu Mandelcu, Matiju Valjavcu in Sebastijanu Žepiču, v Zagreb Ivanu Macunu, Franu Erjavcu in Ivanu Tušku ter morda še kakemu jezikoslovcu. Razpravo v Slovenskem glasniku je zaokrožil Ivan Navratil (1862), ki je poro- čal o tem, da si v posebno knjižico, ki spremlja rokopis nastajajoče Janežičeve slovnice, tako kot ostali pregledovalci zapisuje svoje popravke. V zvezi z jezi- koslovno terminologijo je podal še mnenje, ki ga je delil s Franom Miklošičem in Matejem Cigaletom, in sicer, da je termin, ki je ustrezno kalkiran neposredno po latinski predlogi, veliko boljši od kakega drugega, predvsem zato, ker olajša pomnjenje učencem, ki že znajo latinsko. V tem duhu je npr. za lat. casus namesto novejšega sklona priporočal starejši termin padež (ki je bil v rabi že pri hrvaških, srbskih in ruskih slovničarjih). Slovenska slovnica Antona Janežiča (1863) je bila torej v terminološkem smislu rezultat skupnih naporov večjega števila pomembnih jezikoslovcev tiste dobe in verjetno je bilo terminološko poenotenje prav zato tako učinkovito.19 V drugi polovici 19. stoletja je poleg Janežičeve slovnice v več izdajah nastalo še nekaj drugih, in sicer nemško pisana primerjalna slovnica slovanskih jezikov Franca Miklošiča (1852–1875), slovensko pisan tabelarični prikaz šolske slov- nice Antona Lesarja (1863), nemško pisana normativna slovnica Frana Levstika (1866), slovensko pisana šolska slovnica Andreja Praprotnika (1869), slovensko pisana šolska slovnica anonimnega avtorja (1874),20 slovensko pisana znanstvena slovnica Josipa Šumana (1881), ki temelji na Miklošičevi primerjalni slovnici, slo- vensko pisana šolska slovnica Petra Končnika (1883) in slovensko pisana srednje- šolska didaktična slovnica Josipa Šumana (1884). 19 V sodobni terminologiji bi lahko govorili o terminološkem dogovoru, tj. o pojavu, ko se strokov- njaki implicitno ali eksplicitno dogovarjajo in načeloma tudi dogovorijo glede rabe terminov (npr. v procesu izdelave terminološkega slovarja, v standardizacijskih telesih (npr. v okviru organizacije ISO), s pristajanjem na terminologijo, ki se uporablja npr. v zakonodaji in uredbah ali v obstoječi strokovni literaturi), prim. Žagar Karer 2011: 18–19. Za pregled in primerjavo z razvojem slovenske pravne terminologije, ki se je začela intenzivneje razvijati v drugi polovici 19. stoletja, gl. Jemec Tomazin 2010: 111–134. 20 Ahačič (2015a) domneva, da je avtor te slovnice Peter Končnik, ker je leta 1883 izdal predelano slovnico (pod svojim imenom in z istim naslovom). 139Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Rotar (1958: 80) v drugi polovici 19. stoletja v zvezi z razvojem jezikoslovne terminologije izpostavlja predvsem Josipa Šumana in Stanislava Škrabca. V 20. stoletju, na tretji razvojni stopnji, sta po njegovem mnenju pomembna predvsem Anton Breznik s svojo slovnico (1916 in nadaljnje izdaje) in pa Fran Ramovš, ki je s svojim izrazjem vplival na nove generacije jezikoslovcev, tudi na Brez- nika (zlasti na četrto izdajo njegove slovnice iz leta 1934). Rotar kot značilnost tretje razvojne stopnje jezikoslovne terminologije navaja širjenje slovenske termi- nologije na vseh področjih jezikoslovnega raziskovanja in zapolnjevanje po ime- novalnih praznin s tujimi, prevzetimi izrazi (npr. poldeponentnik, nesonoren). Prevzemanje jezikoslovne terminologije na tretji razvojni stopnji komentira tudi Toporišič (1986: 122): z ustanovitvijo ljubljanske univerze naj bi prišlo do preloma s tradicijo tvorjenja terminologije iz domačih korenov; predavatelji, habilitirani na tujih univerzah (Rajko Nahtigal, Fran Ramovš, France Kidrič, Ivan Prijatelj), so dajali prednost prevzeti (t. i. mednarodni) terminologiji (npr. fleksija, maskulinum, singular). Toporišič (1986: 127) sicer še ugotavlja, da je slovensko izrazjetvorje v splošnem »domačnostno zmagovito« (kljub določeni stopnji sinonimije v smislu delitve domače : prevzeto) in da jezikoslovna terminologija lahko drugim podro- čjem služi za vzor. V 20. stoletju so bile sicer izdane naslednje slovnice:21 slovensko pisana sred nješolska didaktična slovnica Antona Breznika (1916), slovensko pisana zgo- dovinska slovnica Karla Štreklja (1922), slovensko pisana zgodovinska slovnica Frana Ramovša (1924–1952), slovensko pisana normativna in didaktična slov- nica Antona Bajca, Rudolfa Kolariča, Mirka Rupla in Jakoba Šolarja (Bajec idr. 1956), nemško pisana slovnica za tujce Gunnarja Olafa Svaneja (1958), francosko pisana znanstvena slovnica za tujce Clauda Vincenota (1975), slovensko pisana znanstvena strukturalistična slovnica Jožeta Toporišiča (11976, 42000), angleško pisana slovnica za tujce Rada L. Lenčka (1982), rusko pisana slovnica za tujce Olge Sergejevne Plotnikove (1990) in angleško pisana slovnica za tujce Petra Her- rityja (2000). V 21. stoletju velja izpostaviti angleško pisano slovnico za tujce Marca Lelanda Greenberga (2006/2008) in slovensko pisani didaktični slovnici Kozme Ahačiča za osnovno šolo (2017a) in srednjo šolo (2017b). Sodeč zgolj po navedenem izboru slovnic bi za drugo polovico 20. stoletja in 21. stoletje lahko dobili vtis, da so pobudo na področju slovničarstva slovenskega jezika v veliki meri prevzeli tujci. Verjetno gre zasluge za skromno produkcijo 21 Opozoriti je treba, da gre pri navajanju slovnic iz 20. in 21. stoletja za izbor slovnic, kakršen je bil opravljen pri snovanju portala Slovenske slovnice in pravopisi (Ahačič 2015b). Na portal npr. niso vključeni številni učbeniki za pouk slovenskega jezika v osnovnih in srednjih šolah, pa tudi ne številni priročniki (metode) za učenje slovenščine kot drugega/tujega jezika. Dodatno sta tu navedeni še slovnici Kozme Ahačiča (2017a; 2017b), ki še nista vključeni na portal, sta pa vključeni v raziskavo (gl. razdelek 3). 140 Mitja Trojar  Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije ... slovensko pisanih slovnic slovenščine pripisati hegemoniji Toporišičeve slovni- ce,22 po drugi strani pa visoki stopnji specializacije znanj na različnih področjih jezikoslovja (in posledično manjšemu zanimanju za produkcijo splošnejših del, ki sintetizirajo znanje) ter tudi širjenju in množenju jezikoslovnih področij; produk- cija različnih vrst besedil s področja jezikoslovja (monografije, znanstveni članki, učbeniki slovenskega jezika itd.) v slovenskem metajeziku je namreč bila in ostaja zelo bogata. 3 uveljavljanje jezikoslovne teRminologije v slovenskih slovnicah na primeru poimenovanj Za iZbranih 50 pojmov v 22 slovenskih slovnicah v obdobju 1768–2017 Posamezne zgoraj predstavljene splošnejše ugotovitve raziskovalcev o razvoju oz. ustaljevanju slovenske jezikoslovne terminologije v slovenskih slovnicah (npr. pomembna vloga Vodnika in Janežiča, obrobna vloga Slomškovega učbenika) so na gradivu slovenskih slovnic preverjale tudi nekatere (sicer redke) empirične razi skave. Med njimi velja izpostaviti študijo Irene Stramljič Breznik (1998/99), ki je analizirala poimenovanja za besedne vrste v sedmih slovnicah v obdobju 1791– 1854. Avtorica ugotavlja, da se je nekaj Vodnikovih terminov ohranilo do danes, Muršec in Malavašič sta pri terminologiji večinoma povzemala Vodnika, glede izrazov v Slomškovem učbeniku Blaže in Nežica v nedeljski šoli pa npr. komenti- ra, da se niso ohranili, ker učbenik ni bil predpisan, hkrati pa imajo njegovi izrazi ženskospolska obrazila, kar je z vidika spolskosti zaznamovano. Ugotavlja npr. tudi, da so analizirani izrazi v 90 % samostalniške izpeljanke, večinoma tvorjene z moškospolskimi morfemi. Druga primerljiva raziskava jezikoslovne terminolo- gije, omejena na 19. stoletje, je raziskava Mojce Pacek (2003). Avtorica analizira šest slovnic v obdobju 1811–1863 in pri vseh avtorjih ugotavlja težnjo k enobe- sednosti, hkrati pa so se vsi avtorji zavedali, da je v besedotvorju izpeljevanje v slovenščini zelo produktivno; kot vir terminologije je služilo tudi prevzemanje. Cilj v nadaljevanju predstavljene raziskave je preverjanje in dopolnitev neka- terih dosedanjih ugotovitev (trditev) preglednih in empiričnih raziskav v zvezi z ustaljevanjem slovenske jezikoslovne terminologije z namenom razširiti nabor pregledanih terminov (pojmov) in zaobjeti daljše časovno obdobje kot v dosedanjih 22 Gl. še druge članke, v katerih avtor posredno ali neposredno obravnava probleme jezikoslovne terminologije, npr. Toporišič 1958; 2007. Med zanimivejšimi raziskavami jezikoslovne termi- nologije je razprava Irene Stramljič Breznik (2004), v kateri analizira metafore v besedotvor- nem izrazju; ugotavlja, da je konceptualna metafora, ki je prisotna v vseh analiziranih slovnicah od Zagajškove do Toporišičeve, metafora BESEDA JE KOT DREVO/RASTLINA. S termi- nografskega vidika je zanimiva raziskava Simona Atelška (2019), ki ugotavlja, da v Cigaleto- vi Znanstveni terminologiji ustrezniki ob iztočnicah in podiztočnicah s področja jezikoslovja večinoma niso označeni glede na izvor in da se je Cigale zavedal pomena celovitosti obravnave terminologije z vidika popolnosti predstavitve pojmovnih skupin. O jezikoslovni terminologiji gl. tudi Trojar 2015, o nastanku splošne teorije o terminologiji pa Trojar 2017b. 141Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) raziskavah. Prvotna raziskava, ki je bila del doktorske disertacije,23 je v pričujoči raziskavi nadgrajena, in sicer s širjenjem nabora slovnic (dodatno sta vključeni še Ahačičevi slovnici, skupaj je torej vključenih 22 slovnic), poleg tega pa je spreme- njeno izhodišče raziskave; v prvotni raziskavi je bila kot merilo, ki naj bi prikazovalo rezultat ustaljevanja v 19. stoletju, uporabljena Breznikova slovnica (1916), ker gre za prvo izvirno slovensko slovnico v 20. stoletju; v pričujoči raziskavi pa to vlogo opravlja četrta izdaja Toporišičeve Slovenske slovnice (2000), ker se ugotavlja uve- ljavljanje jezikoslovne terminologije glede na sodobno stanje. Na širšem vzorcu slovnic se je v pričujoči raziskavi poskušalo preveriti, kako so se v obdobju od prve slovnice, ki vsebuje tudi slovensko terminologijo (Poh- lin 1768), do najnovejših slovenskih slovnic (Ahačič 2017a; 2017b), uveljavljali izbrani jezikoslovni termini: kateri avtor je v svoji slovnici uvedel največ termi- nov, ki so v rabi še danes, in od katere slovnice dalje se določen termin kontinui- rano uporablja za označevanje posameznega pojma. Pričujoča (razširjena) raziskava je tako kot prvotna zajela 50 jezikoslov- nih pojmov, za katere se predvideva, da tvorijo jedrno slovnično (jezikoslovno) izrazje. Večina teh pojmov je, sicer pod različnimi poimenovanji, namreč priso- tna v večini od 22 analiziranih slovenskih slovnic v obdobju 1768–2017.24 Gre predvsem za poimenovanja besednih vrst (npr. zaimek) in terminov, ki označujejo njihove podredne pojme (npr. svojilni zaimek), oz. lastnosti (kategorij), ki se jim pripisujejo (npr. ženski spol). Pri analizi niso bili upoštevani tujejezični citatni termini (npr. casus) ali pisno/izgovorno podomačeni latinski termini (npr. nomina‑ tiv). Če se v slovnici pojavlja več sinonimov za označevanje istega pojma, ti niso razvrščeni glede na frekventnost rabe (avtorji neredko uporabljajo več sinonimov). Posebej je treba poudariti, da je analiza omejena na opisani nabor slovnic, kar pomeni, da je bil kateri izmed terminov lahko prvič uporabljen tudi že prej, zunaj katere koli slovnice. Tabela 1 prikazuje rezultate pričujoče raziskave. V prvem stolpcu so nave- deni termini iz Toporišičeve slovnice (2000), ki je bila izbrana kot reprezentativna za sodobno jezikoslovno terminologijo, tj. kot merilo za ustaljenost.25 Ponekod 23 Doktorska disertacija Razvoj slovenske jezikoslovne terminologije v slovenskih slovnicah v 18. in 19. stoletju (Development of Slovenian Linguistic Terminology in Slovenian Grammars in the 18th and 19th Centuries) (Trojar 2017a) je bila obranjena leta 2017 na Univerzi v Novi Gorici pod mentorstvom izr. prof. dr. Kozme Ahačiča. 24 Gre za naslednjih 22 slovenskih slovnic: Pohlin 1768, Pohlin 1783, Zagajšek 1791, Vodnik 1811, Muršec 1847, Malavašič 1849, Potočnik 1849, Majar 1850, Janežič 1854, Janežič 1863, Lesar 1863, Levstik 1866, Praprotnik 1869, Anonimni 1874, Šuman 1881, Končnik 1883, Šu- man 1884, Janežič – Sket 1889, Breznik 1916, Toporišič 2000, Ahačič 2017a in Ahačič 2017b. 25 Med Toporišičevo slovnico (2000) in Ahačičevima slovnicama (2017a; 2017b) ni pomemb- nejših razlik; omeniti velja pojmovanje samostalnika kot besedne vrste pri Ahačiču, na preosta- le maloštevilne terminološke razlike med Toporišičevo in Ahačičevima slovnicama pa je sproti opozorjeno v opombah v 3. stolpcu tabele. 142 Mitja Trojar  Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije ... sta v prvem stolpcu navedena dva termina (npr. primernik, primerniška stopnja); v takih primerih se je pri pregledu kot ponovitev termina upoštevala pojavitev prvega ali drugega termina.26 V drugem stolpcu je navedena slovnica v analizi- ranem naboru slovnic, v kateri se izbrani termin pojavi prvič.27 V tretjem stolpcu je navedena slovnica, od katere dalje se termin kontinuirano pojavlja v slovnicah, zajetih v analizo. Tabela 1: Uveljavljanje izbranih sodobnih terminov v slovenskih slovnicah v obdobju 1768–2017 Izbrani termini (pojmi) v Toporišič (2000) Slovnica, v kateri se izbrani termin pojavi prvič (slovničar + leto uvedbe (izdaje slovnice)) Začetek kontinuiranega pojavljanja termina v slovnicah (slovničar + leto izdaje slovnice) besedna vrsta Breznik (1916) Breznik (1916) samostalnik Janežič (1863) (samostavnik) Janežič (1863) lastno ime Pohlin (1768) (leſtnu imę) Vodnik (1811) občno ime Majar (1850) (obćno ime) Janežič – Sket (1889)28 moški spol Pohlin (1768) Vodnik (1811) ženski spol Pohlin (1768) Vodnik (1811) srednji spol Vodnik (1811) (ſrédni ſpol) Vodnik (1811) imenovalnik Malavašič (1849) (imenovavnik) Šuman (1881) rodilnik Muršec (1847) (rodivnik) Šuman (1881) dajalnik Janežič (1854) (dajavnik) Šuman (1881) tožilnik Janežič (1854) (toživnik) Šuman (1881) mestnik Muršec (1847) Šuman (1881) orodnik Šuman (1881) Šuman (1881) pridevnik Levstik (1866) Levstik (1866) osnovnik Toporišič (2000) Toporišič (2000) primernik, primerniška stopnja Janežič (1863) Šuman (1884) presežnik, presežna stopnja Vodnik (1811) Šuman (1881) števnik Janežič (1863) Šuman (1884) glavni števnik Janežič (1863) Šuman (1884) vrstilni števnik Janežič (1863) (vrstivni števnik) Janežič – Sket (1889) ločilni števnik Janežič (1863) (ločivni števnik) Šuman (1884) 26 Seveda tudi za vse druge v analizo zajete slovnice velja, da je znotraj posamezne slovnice lahko uporabljenih več poimenovanj (sinonimov) za označevanje istega pojma. V takem primeru se za vsakega od sinonimov šteje, da je enakovredno zastopan v slovnici (ni torej hierarhizacije npr. po pogostosti). Če slovensko poimenovanje za določen pojem v kaki slovnici manjka, a je določeno slovensko poimenovanje za isti pojem uporabljeno v predhodnih in kasnejših slovni- cah, se v tem primeru vseeno šteje, da gre za kontinuirano pojavljanje termina (to odstopanje je dopuščeno zato, ker zlasti v nemško pisanih slovnicah (npr. Pohlin 1783; Potočnik 1849) slovenski termini za obravnavane pojme niso nujno navajani dosledno, vendar je kontinuiteta določenega poimenovanja skozi daljše časovno obdobje vseeno očitna). 27 Termini, ki so v drugem stolpcu navedeni v oklepaju, se pisno in/ali glasovno minimalno razliku- jejo od sodobne oblike, navedene v prvem stolpcu, zato so vseeno upoštevani kot »isti termin«. 28 Ahačič (2017a; 2017b) uporablja termin splošno poimenovanje. 143Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Izbrani termini (pojmi) v Toporišič (2000) Slovnica, v kateri se izbrani termin pojavi prvič (slovničar + leto uvedbe (izdaje slovnice)) Začetek kontinuiranega pojavljanja termina v slovnicah (slovničar + leto izdaje slovnice) množilni števnik Janežič (1863) (množivni števnik) Janežič – Sket (1889) zaimek Janežič (1863) Janežič – Sket (1889) osebni zaimek Janežič (1863) Janežič – Sket (1889) svojilni zaimek Janežič (1863) (svojivni zaimek) Janežič – Sket (1889) kazalni zaimek Janežič (1863) (kazavni zaimek) Janežič – Sket (1889) vprašalni zaimek Janežič (1863) (vprašavni zaimek) Janežič – Sket (1889) oziralni zaimek Janežič (1863) (oziravni zaimek) Janežič – Sket (1889) nedoločni zaimek Janežič (1863) Janežič – Sket (1889) glagol Vodnik (1811) Vodnik (1811) sedanjik Janežič (1863) Šuman (1881) preteklik Toporišič (2000) Toporišič (2000) predpreteklik Toporišič (2000) Toporišič (2000)29 prihodnjik Janežič (1863) Janežič – Sket (1889) oseba Muršec (1847) (osoba) Muršec (1847) povednik, povedni naklon Toporišič (2000) Toporišič (2000) velelnik, velelni naklon Vodnik (1811) (velivni naklòn) Janežič (1854) pogojnik, pogojni naklon Janežič (1863) Praprotnik (1869) nedoločnik Janežič (1863) Šuman (1881) namenilnik Janežič (1854) (namenivnik) Šuman (1881) glagolnik Janežič (1863) Praprotnik (1869)30 prislov Majar (1850) Janežič (1863) prostorski prislov, prislov prostora, krajevni prislov Janežič (1863) Končnik (1883) časovni prislov, prislov časa Janežič (1863) Janežič (1863) načinovni prislov, prislov načina Končnik (1883) Končnik (1883) predlog Vodnik (1811) Praprotnik (1869) veznik Majar (1850) Končnik (1883) vezalni veznik Janežič (1863) (vezavni veznik) Janežič – Sket (1889) pogojni veznik Janežič (1863) Šuman (1884)31 medmet Vodnik (1811) Vodnik (1811) Pri interpretaciji tabele 1 je treba opozoriti, da je tretji stolpec lahko zavajajoč, in sicer v tem smislu, da vsem slovnicam daje isto težo oz. jim pripisuje isto mero vplivnosti. Termin imenovalnik (imenovavnik) se npr. pojavlja v vseh slovnicah od Janežiča (1854) dalje z izjemo anonimnega avtorja (1874), ki uporablja termin pervi padež. Kontinuirano pojavljanje termina imenovalnik je zato v tabeli zabele- 29 V Ahačič (2017a) se termin predpreteklik ne pojavi. 30 V Ahačič (2017a) se termin glagolnik ne pojavi. 31 V Ahačič (2017a; 2017b) se termin pogojni veznik ne pojavi. 144 Mitja Trojar  Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije ... ženo šele od Šumana (1881) dalje. Po drugi strani pa tretji stolpec vseeno pokaže nekaj zanimivih dejstev, npr. da je Vodnik zaslužen za prenos treh terminov, ki jih je uvedel Pohlin (lastno ime (leſtnu imę), moški spol, ženski spol) in so se od Vodnika dalje ohranili v vseh slovnicah vse do danes. Dvanajst terminov (24 % celotnega vzorca terminov), ki se kontinuirano pojavljajo v slovnicah od Janežič- -Sketove (1889) dalje, verjetno kaže na širok domet in vplivnost predelav Janeži- čeve slovnice. V tretjem stolpcu izstopa tudi Šuman (1881, 1885), ki je v svojih slovnicah uporabil 15 terminov (30 % celotnega vzorca terminov), ki se kontinu- irano pojavljajo v slovnicah od njunega izida dalje, vendar je prav za Šumanovi slovnici znano, da sta bili v strokovni javnosti precej neodmevni (Kranjec 2013). Podatek, ki je vendarle poveden, pa je ta, da je v tretjem stolpcu samo pet terminov (10 % celotnega vzorca terminov), ki so se uveljavili šele v 20. stoletju (en termin v Breznik 1916 in štirje v Toporišič 2000), kar pomeni, da se je ustalitev jedrnega dela slovenske jezikoslovne terminologije izvršila že do konca 19. stoletja. Povednejši je sicer drugi stolpec, v katerem izstopa Janežič s svojima slovni- cama. Uvedel je namreč 26 terminov (52 % celotnega vzorca terminov), sledi mu Vodnik s šestimi termini (12 % celotnega vzorca terminov). Toporišič je uvedel štiri nove termine (8 % celotnega vzorca terminov). Pohlin, Muršec in Majar so vsak prispevali po tri termine (vsak po 6 % celotnega vzorca terminov). Malava- šič, Levstik, Šuman, Končnik in Breznik so uvedli vsak po en termin (vsak po 2 % celotnega vzorca terminov). Pregledani vzorec slovničnih pojmov (terminov) omogoča tudi nekaj posplo- šitev glede povezave med avtorji slovnic in pojmovnimi skupinami, za katere so uvajali termine: pri Janežiču (pretežno v izdaji slovnice iz leta 1863) med uve- denimi termini izstopajo poimenovanja za zaimke (npr. zaimek, osebni zaimek, kazalni zaimek), števnike (npr. števnik, glavni števnik, ločilni števnik) in nekatere glagolske oblike (npr. pogojnik, namenilnik, glagolnik). Izpostaviti velja tudi kate- gorijo spola, za katero so se poimenovanja pojavila in uveljavila že zelo zgodaj: termina moški spol in ženski spol se pojavita že pri Pohlinu (1768), srednji spol pa z Vodnikom (1811). Od Vodnikove slovnice dalje so se ti trije termini kontinui- rano uporabljali za označevanje slovničnih spolov. Rezultati kvantitativne raziskave torej potrjujejo ugotovitve raziskovalcev o pomembnosti Janežičevih slovnic pri oblikovanju slovenske jezikoslovne termi- nologije, hkrati pa dokazujejo tudi uspešnost terminološkega dogovora, ki ga je sredi 19. stoletja izvedel Janežič. Prav tako se potrjuje vplivna vloga Pohlina in Vodnika oz. uspešnost njunega terminološkega dela. Izkazalo se je, da širjenje nabora slovnic in zamenjava slovnice, uporabljene kot merilo za ustaljenost, nista bistveno spremenila rezultatov razširjene raziskave v primerjavi s prvotno raziskavo (Trojar 2017a), kar potrjuje ugotovitev, da je bila osnovna jezikoslovna terminologija do začetka 20. stoletja že ustaljena in se 145Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) od takrat ni več bistveno spreminjala. Pokaže pa se tudi Toporišičevo poznavanje in upoštevanje slovničarske (terminološke) tradicije, saj je uvedel relativno maj- hen delež novih terminov v pregledanem vzorcu. Tudi npr. termina preteklik in predpreteklik, ki ju je uvedel in uporabljal Toporišič, bi lahko ob drugačni zasnovi raziskave obravnavali kot ponovitev terminov (s poenobesedenjem) pretekli zhaſ (uvedel Vodnik 1811) in predpretekli čas (uvedel Malavašič 1849). Prav ta primer opozarja na metodološke probleme pri diahronem raziskova- nju terminologije, čeprav sta izdelava seznamov terminov, ki jih uporablja posa- mezni slovničar, in primerjava teh seznamov na videz precej trivialna postopka. Pojavijo se namreč vprašanja, kako pri diahroni analizi obravnavati in upoštevati glasovne različice (npr. osoba : oseba, velivni : velelni, lestno (leſtnu) : lastno : vlastno), besedotvorne različice (npr. zaime : zaimek; številnica : številnik : števnik) in poenobesedenja (npr. presežna stopnja : presežnik; nedoločni naklon : nedoločni način : nedoločnik) ter skladenjske variante terminov (npr. časovni prislov : prislov časa) in sinonime nasploh (npr. posestni zaimek in svojilni zaimek v Končnik 1883). Nekateri od teh problemov imajo v okviru zgodovinske leksiko- grafije že premišljene in na gradivu preverjene rešitve (gl. npr. Uvod v Snoj 2020, razdelek 4.1 Iztočnica in variantna iztočnica, in uvod v SSKJ16, razdelek 2.1.1 Iztočnica in njene glasovne različice), po drugi strani pa je vedno treba upošte- vati posebnosti pri obravnavi terminologije (npr. vprašljivo enačenje večbesednih terminov in njihovih poenobesedenj na diahroni ravni, sploh če med avtorji pri- haja do razlik pri samostalniškem jedru terminološke zveze, tip nedoločni naklon : nedoločni način : nedoločnik). Vsekakor pa je za poglobljeno diahrono raziskavo terminologije koristno, če vključuje tudi besedotvorno analizo terminologije, ker omogoča vpogled v medsebojne vplive med slovničarji na ravni zgradbe besed; obravnava terminov zgolj na ravni besed in besednih zvez tovrstne vplive namreč prikrije. Zgoraj navedene dileme zadevajo predvsem poimenovalni vidik diahronega raziskovanja terminologije, tj. ukvarjanje s poimenovanjem (terminom v ožjem smislu). Pri diahronem raziskovanju terminologije in tudi sinhronem raziskovanju preteklih razvojnih stadijev terminologije posameznih področij je z vidika zgodo- vinskega jezikoslovja poimenovalni vidik terminologije (npr. izvor poimenovanj, tvorjenost poimenovanj) pogosto v ospredju, ker je jezikoslovcem najbolj nepos- redno dostopen, čeprav se zgodovinski jezikoslovci ne morejo izogniti pojmovni (pomenski) analizi terminov (prim. npr. Legan Ravnikar 2023 za problematiko razlikovanja med termini in determinologiziranimi leksemi v SSKJ16). Diahrono raziskovanje jezikoslovne terminologije v slovnicah je zanimivo prav zato, ker jezikoslovcem samim zaradi poznavanja osnovnih pojmov svoje stroke omogoča vpogled v delovanje pojmovnih sistemov in opazovanje razvoja (spreminjanja) pojmovnih sistemov v času. Eno izmed vprašanj, ki se takoj pojavi pri diahroni 146 Mitja Trojar  Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije ... analizi terminov, kakršna je tudi zgoraj opisana raziskava, je, kaj omogoča, da se pri analizi dva pojma iz dveh različnih slovnic (z ustreznima terminoma, ki ju označujeta) upošteva kot »ista« oz. ekvivalentna. Problem je mogoče ponazoriti na preprostem zgledu jedrnega jezikoslovnega termina, kot je npr. pridevnik. V Toporišičevi slovnici (2000) je pridevnik podredni pojem pridevniške besede (ki je besedna vrsta), v Vodnikovi slovnici (1811) pa je prilòg podredni pojem plemena beſedi. Kljub različnosti terminov in drugačnem položaju obeh pojmov v pojmov- nih sistemih je za jezikoslovce relativno trivialno vzpostaviti ekvivalentnost med tema pojmoma.32 Vendar pa niso vsi primer tako jasni in včasih je težko določiti, ali je mogoče vzpostaviti ekvivalentnost med preučevanimi pojmi (npr. v slovni- cah iz med seboj bolj oddaljenih obdobij). 4 sklep Predstavljena raziskava je poskus kvantitativne analize v diahronem raziskovanju terminologije. Raziskava, opravljena na vzorcu 50 jezikoslovnih pojmov, veči- noma potrjuje dosedanje ugotovitve o pomenu Janežičevih slovnic in Vodnikove slovnice v razvoju slovenske jezikoslovne terminologije (Janežič je v svojih slov- nicah uvedel dobro polovico (52 %) terminov iz preučevanega nabora terminov, Vodnik pa dobro desetino (12 %)). Pomembna je tudi ugotovitev, da se je pretežni del (90 %) analiziranih terminov v slovenskih slovnicah ustalil že do konca 19. stoletja. Podobne so bile ugotovitve prvotne raziskave (Trojar 2017a), z razširjeno raziskavo pa se je izkazalo tudi, da širjenje nabora slovnic in zamenjava slovni- ce, uporabljene kot merilo za ustaljenost, nista bistveno spremenila rezultatov. Razprava vsebuje tudi razmislek o metodoloških dilemah, ki spremljajo diahrono raziskovanje (jezikoslovne) terminologije. Raziskavo bi bilo dragoceno nadgraditi v smislu zajetja še večjega vzorca terminov, upoštevanja ponavljanja ne le termi- nov, ampak tudi npr. besedotvornih podstav. Nujno pa je v terminološki analizi upoštevati tudi pojmovni (pomenski) vidik: s teoretičnega vidika se tu zastavlja vprašanje, kako poteka primerjava pojmov med različnimi pojmovnimi sistemi in kdaj lahko govorimo o ekvivalentnosti pojmov. 32 Težko je reči, da gre v navedenih primerih za »isti« pojem. Zagotovo pa to vzpostavljanje po- teka na predteoretični oz. brezteoretični (zdravorazumski) osnovi, brez eksplicitne semantične teorije oz. brez eksplicitne teorije prevajanja v metajezik, ki omogoča vzpostavljanje ekviva- lentnosti med pridevnikom in prilogom. 147Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) viRi Ahačič 2017a = Kozma Ahačič, Kratkoslovnica: slovenska slovnica za osnovno šolo, Ljubljana: Ro‑ kus Klett, 2017. Ahačič 2017b = Kozma Ahačič, Slovnica na kvadrat: slovenska slovnica za srednjo šolo, Ljubljana: Rokus Klett, 2017. Anonimni 1874 = Anonimni, Slovenska slovnica z naukom, kako se pišejo pisma in opravilni sestav‑ ki, Dunaj: Cesarsko kraljeva založba šolskih bukev, 1874. Bajec idr. 1956 = Anton Bajec – Rudolf Kolarič – Mirko Rupel – Jakob Šolar, Slovenska slovnica, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956. Besedje16 = Kozma Ahačič – Andreja Legan Ravnikar – Majda Merše – Jožica Narat – France No‑ vak, Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011, www.fran.si. Bohorič 1584 = Adam Bohorič, Arcticae horulae ʃucciʃivae, Wittenberg, 1584. Breznik 1916 = Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole, Celovec: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 1916. Dajnko 1824 = Peter Dajnko, Lehrbuch der Windiſchen Sprache, Gradec: Johann Andreas Kienreich, 1824. eSSKJ16 = Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, 2022–, www.fran.si. Greenberg 2006/2008 = Marc Leland Greenberg, A Short Reference Grammar of Slovene, Kansas: University of Kansas, 2006 – München: Lincom Europa, 2008. Herrity 2000 = Peter Herrity, Slovene: a comprehensive grammar, London – New York: Routledge, 2000 (22016). Hipolit 1711–1712 = Hipolit Novomeški, Slovensko‑nemško‑latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega Dictionarium trilingue (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Sta‑ beja, 2022, www.fran.si. Janežič 1849 = Anton Janežić, Kurzer leichtfaßlicher Unterricht in der Slovenischen Sprache. Für Deutſche nach Dr. F. Ahns bekannter Lehrmethode bearbeitet; nebſt einer kurzen Formenlehre, Celovec: J. Sigmund’sche Buchhandlung, 1849. Janežič 1854 = Anton Janežić, Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirilskim in glagoliškim berilom za Slovence, Celovec: Eduard Liegel, 1854. Janežič 1862a = Anton Janežič, Dostavek uredništva, Slovenski glasnik 8.2 (1862), 72–73. Janežič 1862b = Anton Janežič, Dostavek uredništva, Slovenski glasnik 8.5 (1862), 174. Janežič 1863 = Anton Janežič, Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo, nova, predelana in popravljena izdaja, Celovec: Janez Leon, 1863. Janežič – Sket 1889 = Anton Janežič – Jakob Sket, A. Janežičeva Slovenska slovnica, Celovec: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 61889. Kociančič 1847 = Štefan Kociančič, Vodnikova Kranjska pismenost okrajšana za male šole, Trst: I. Papš, 1847. Končnik 1883 = Peter Končnik, Slovenska slovnica z naukom, kako se pišejo pisma in opravilni sestavki, Dunaj: Cesarsko kraljeva založba šolskih knjig, 1883. Kopitar 1809 = Jernej Kopitar, Grammatik der Slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyer‑ mark, Ljubljana: Wilhelm Heinrich Korn, 1809. Levstik 1858 = Fran Levstik, Napake slovenskega pisanja, Kmetijske in rokodelske novice 16 (1858), https://sl.wikisource.org/wiki/Napake_slovenskega_pisanja. Lenček 1982 = Rado L. Lenček, The structure and history of the Slovene language, Columbus, Ohio: Slavica, 1982. Lesar 1863 = Anton Lesar, Slovenska slovnica v spregledih, Ljubljana: Jožef Blaznik, 1863. Levstik 1866 = Fran Levstik, Die ſloveniſche Sprache nach ihren Redetheilen, Ljubljana: Johann Giontini, 1866. Macun 1862 = Ivan Macun, Slovenska terminologija v obče in posebno jezikoslovna, Slovenski glas‑ nik 8.2 (1862), 67–72. Majar 1850 = Matija Majar, Slovnica za Slovence, Ljubljana: Jožef Blaznik, 1850. Malavašič 1849 = Franc Malavašič, Slovenska slovnica za perve slovenske šole v mestih in na deželi, Ljubljana: Janez Giontini, 1849. 148 Mitja Trojar  Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije ... MD 1592 = Hieronymus Megiser, DICTIONARIVM QVATVOR LINGVARVM, Graz, 1592. Metelko 1825 = Franz Seraph. Metelko, Lehrgebäude der Sloweniſchen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen, Ljubljana: Leopold Eger, 1825. Metelko 1830 = Franz Seraph. Metelko, Sloweniſche Sprachlehre: ein Auszug aus dem Lehrgebäude der ſloweniſchen Sprache im Königreiche Illyrien, Ljubljana: k. k. Volksſchulbücher‑Verſchlei‑ ßung des Laibacher Gubernial‑Gebiethes […], 1830. Miklošič 1852–1875 = Franz Miklosich, Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen I–IV, Dunaj: Wilhelm Braumüller, 1852–1875. Murko 1832 = Anton Johann Murko, Theoretiſch‑praktiſche Sloweniſche Sprachlehre für Deutſche, nach den Volksſprecharten der Slowenen in Steiermark, Kärnten, Krain und Ungarns west‑ lichen Diſtrikten, Gradec: Johann Lorenz Greiner, Verlag der Franz Ferſtl’ſchen Buchhandlung, 1832. Muršec 1847 = Jožef Muršec, Kratka slovenska slovnica za pervence, Gradec: Lajkamovi nasledniki, 1847. Navratil 1850 = Ivan Navratil, Kurze Sprachlehre mit einer möglichſt vollſtändigen Rechtſchreibung der ſloveniſchen Sprache, nebſt einem praktiſchen Anhange […] vorzüglich für Gerichtsbeamte, Ljubljana: Jožef Blaznik, 1850. Navratil 1862 = Ivan Navratil, O imenstvu slovničnem, Slovenski glasnik 8.9 (1862), 302–305. Plotnikova 1990 = Ol’ga Sergejevna Plotnikova, Slovenskij jazyk, Moskva: Izdatel’stvo Moskovs‑ kogo universiteta, 1990. Pohlin 1768 = Marko Pohlin, Kraynska grammatika, Ljubljana: Lorenz Bernbacher, 1768. Pohlin 1783 = Marko Pohlin, Kraynska grammatika, druga, izboljšana izdaja, Ljubljana: Lorenz Bern bacher, 1783. Potočnik 1849 = Blasius Potočnik, Grammatik der ſloweniſchen Sprache, Ljubljana: Joſeph Blasnik, 1849. Praprotnik 1869 = Andrej Praprotnik, Slovenska slovnica za pervence, Ljubljana: Andrej Praprotnik, 1869. Ramovš 1924–1952 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika: II: konzonantizem; V: morfologija; VII: dialekti; VII/dodatek: kratka zgodovina slovenskega jezika I, Ljubljana: Učiteljska tiskarna – Državna založba Slovenije, 1924–1952. Snoj 2020 = Marko Snoj, Slovar Pohlinovega jezika: na osnovi njegovih jezikoslovnih del, Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 2020. Snoj 2021 = Marko Snoj, Slovar Pohlinovega jezika: na osnovi njegovih jezikoslovnih del, Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 2021, www.fran.si. SSKJ16 = Kozma Ahačič – Metod Čepar – Alenka Jelovšek – Andreja Legan Ravnikar – Majda Merše – Jožica Narat – France Novak, Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. A–D, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2021. Svane 1958 = Gunnar Olaf Svane, Grammatik der slowenischen Schriftsprache, Kopenhagen: Ro‑ senkilde und Bagger, 1958. Šmigoc 1812 = Johann Leopold Schmigoz, Theoretiſch‑praktiſche Windiſche Sprachlehre, Gradec: Aloys Tuſch, 1812. Štrekelj 1922 = Karel Štrekelj, Historična slovnica slovenskega jezika, Zagreb: Jugoslavenska aka‑ demija znanosti i umjetnosti – Maribor: Zgodovinsko društvo, 1922. Šuman 1881 = Josip Šuman, Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni, Ljubljana: Matica slovenska, 1881. Šuman 1884 = Josip Šuman, Slovenska slovnica za srednje šole, Celovec: Tiskarna Družbe sv. Mohora, 1884. TA 1555 = Primož Trubar, ABECEDARIVM, Tübingen, 1555. TO 1564 = Primož Trubar, CERKOVNA ORDNINGA, Tübingen, 1564. Toporišič 1976 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Založba Obzorja, 11976. Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, četrta, prenovljena in razširjena izdaja, Maribor: Založba Obzorja, 2000. Vincenot 1975 = Claude Vincenot, Essai de grammaire slovène, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1975. Vodnik 1811 = Valentin Vodnik, Piſmenoſt ali Gramatika sa Perve Shole, Ljubljana: Leopold Eger, 1811. 149Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Weissenthurn 1811 = Vincenzo Franul de Weissenthurn, Saggio grammaticale italiano‑cragnolino, Trst: Stamperia di Antonio Maldini, 1811. Zagajšek 1791 = Mihael Zagajšek (= Georg Sellenko), Slovennska grammatika oder Georg Sellen‑ ko’s Wendiſche Sprachlehre in deutſch und wendiſchen Vortrag, Celje: Fr. Joſ. Jenko, 1791. liteRatuRa Ahačič 2007a = Kozma Ahačič, Jezikoslovna terminologija pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja, v: Besedje slovenskega jezika, ur. Marko Jesenšek, Maribor: Slavistično društvo, 2007 (Zora 50), 127–135. Ahačič 2007b = Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestanti‑ zem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. Ahačič 2012 = Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600–1758), Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012. Ahačič 2015a = Kozma Ahačič, Anonimni (Peter Končnik?): Slovenska slovnica z naukom, kako se pišejo pisma in opravilni sestavki, v: Slovenske slovnice in pravopisi, ur. Kozma Ahačič, 2015, www.fran.si. Ahačič 2015b = Kozma Ahačič (ur.), Slovenske slovnice in pravopisi, 2015, www.fran.si. Ahačič 2015c = Kozma Ahačič, Tipologija slovenskih slovnic, v: Slovnica in slovar – aktualni jezi‑ kovni opis 1 (Obdobja 34), ur. Mojca Smolej, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul‑ tete, 2015, 15–30. Atelšek 2019 = Simon Atelšek, Navajanje prevzetih jezikoslovnih terminov in celovitost pojmovnih skupin v Cigaletovi Znanstveni terminologiji (1880), Jezikoslovni zapiski 25.1 (2019), 67–82. Colombat 2020 = Bernard Colombat (ur.), Corpus de textes linguistiques fondamentaux, 2020, http://ctlf.ens‑lyon.fr/index.htm. Čepar 2022 = Metod Čepar, Sklanjatev samostalnikov srednjega spola v Hipolitovem slovarju: gra‑ divo, Jezikoslovni zapiski 28.2 (2022), 217–236. Jelovšek 2022 = Alenka Jelovšek, Samostalniške tvorjenke in določanje iztočnic v obrnjenem Hipo‑ litovem slovarju, Jezikoslovni zapiski 28.2 (2022), 205–216. Jemec Tomazin 2010 = Mateja Jemec Tomazin, Slovenska pravna terminologija: od začetkov v 19. stoletju do danes, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. Kidrič 2013 = Francè Kidrič, Pohlin, Marko (1735–1801), Slovenska biografija, 2013, https://www. slovenska‑biografija.si/oseba/sbi443704/. Kranjec 2013 = Marko Kranjec, Šuman, Josip (1836–1908), Slovenska biografija, 2013, https:// www.slovenska‑biografija.si/oseba/sbi677219/. Legan Ravnikar 2008 = Andreja Legan Ravnikar, Slovenska krščanska terminologija. Od Brižinskih spomenikov do srede 19. stoletja, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008. Legan Ravnikar 2009 = Andreja Legan Ravnikar, Razvoj slovenskega strokovnega izrazja, v: Ter‑ minologija in sodobna terminografija, ur. Nina Ledinek – Mojca Žagar Karer – Marjeta Humar, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009, 49–73. Legan Ravnikar 2022 = Andreja Legan Ravnikar, Besedotvorje v rokopisnem Hipolitovem slovarju (1711–1712): slovarsko izročilo in novosti, Jezikoslovni zapiski 28.2 (2022), 185–204. Legan Ravnikar 2023 = Andreja Legan Ravnikar, Med termini in determinologiziranimi leksemi v splošnem razlagalnem Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (SSKJ16), Slavistična revija 71.4 (2023), 519–531. Novak 2004 = France Novak, Samostalniška večpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2004. Orel 2022 = Irena Orel, Leksika Hipolitovega prevoda Orbis pictus (1712) primerjalno s kasnejšimi delnimi slovenskimi prevodi, Jezikoslovni zapiski 28.2 (2022), 171–83. Pacek 2003 = Mojca Pacek, Jezikoslovno izrazje 19. stoletja, Slavistična revija 51.1 (2003), 33–51. Pirnat 1986 = Marta Pirnat, Znanstveni jezik v Vodnikovi slovnici, v: Simpozij Slovenski jezik v znano‑ sti 1, ur. Ada Vidovič‑Muha, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut, 1986, 101–109. 150 Mitja Trojar  Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije ... Ramovš 1971 = Fran Ramovš, Zgodovina slovenske slovnice, v: Zbrano delo 1, ur. Tine Logar – Jakob Rigler, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971, 213–250. Rotar 1958 = Janez Rotar, Naše jezikovno izrazje, Jezik in slovstvo 4.2−3 (1958), 37–41, 78–81. Stankiewicz 1984 = Edward Stankiewicz, Grammars and dictionaries of the Slavic languages from the Middle Ages up to 1850: an Annotated Bibliography, Berlin – New York – Amsterdam: Mouton Publishers, 1984. Stramljič Breznik 1998/99 = Irena Stramljič Breznik, Oblikovanje poimenovanj za besedne vrste v slovensko pisanih slovnicah med leti 1791‑1854, Jezik in slovstvo 44.4 (1998/99), 103–110. Stramljič Breznik 2004 = Irena Stramljič Breznik, Metafora v slovenskem besedotvornem izrazju, v: Terminologija v času globalizacije / Terminology at the Time of Globalization, ur. Marjeta Humar, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2004, 93–101. Suhadolnik 2013 = Stane Suhadolnik, Zagajšek, Mihael (1739–1827), Slovenska biografija, 2013, https://www.slovenska‑biografija.si/oseba/sbi851042/. Toporišič 1958 = Jože Toporišič, Oblikoslovna terminologija in njeno jezikovno ozadje, Jezik in slovstvo 3.5 (1958), 209–213. Toporišič 1986 = Jože Toporišič, Izrazjetvorje ob primeru slovenskega jezikoslovnega izrazja, v: Simpozij Slovenski jezik v znanosti 1, ur. Ada Vidovič‑Muha, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut, 1986, 113−131. Toporišič 2007 = Jože Toporišič, Jezikoslovni teoremi Jožeta Toporišiča, v: Razvoj slovenskega stro‑ kovnega jezika, ur. Irena Orel, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 2007 (Obdobja 24), 401–413. Trojar 2015 = Mitja Trojar, Pregled definicij pojma »samostalnik« v izbranih slovenskih slovnicah, v: Slovnica in slovar – aktualni jezikovni opis, ur. Mojca Smolej, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015, 767–774. Trojar 2017a = Mitja Trojar, Development of Slovenian Linguistic Terminology in Slovenian Grammars in the 18th and 19th Centuries, doktorska disertacija, Univerza v Novi Gorici, Fa‑ kulteta za podiplomski študij, 2017. Trojar 2017b = Mitja Trojar, Wüster’s view of terminology, Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 11 (2017), 55–85. Trojar 2022 = Mitja Trojar, Odmevi Bohoriča, slovničarstvo v nadaljnjih stoletjih, v: Novi pogledi na Adama Bohoriča, ur. Marko Jesenšek, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2022, 276–300. Trojar 2023a = Mitja Trojar, Prepoznavanje terminov in determinologizirane leksike v izbranih sta‑ rejših slovenskih slovarjih, Slavistična revija 71.4 (2023), 505–518. Trojar 2023b = Mitja Trojar, Teorija metajezika in opis avtonimije v slovenščini, Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023), 163–188. Vide Ogrin 2013 = Petra Vide Ogrin (ur.), Slovenska biografija, 2013, www.slovenska‑biografija.si. Vidovič‑Muha 1998 = Ada Vidovič‑Muha, Slovnice slovenskega jezika, Enciklopedija Slovenije 12, 1998, 79–81. Žagar Karer 2011 = Mojca Žagar Karer, Terminologija med slovarjem in besedilom: analiza elek‑ trotehniške terminologije, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. summaRy The Establishment of Slovenian Linguistic Terminology in Slove- nian Grammars, 1768–2017 This research, carried out on a sample of fifty linguistic concepts, applies quantitative ana- lysis to diachronic research on terminology. It confirms previous findings about the impor- tance of Janežič’s grammars in the development of Slovenian linguistic terminology. The findings of the research show that, with his two grammars, Janežič played a decisive role in establishing the terms analyzed: he introduced twenty-six terms (52% of the total sam- ple of terms), followed by Vodnik with six terms (12% of the total sample of terms), and 151Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Toporišič with four new terms (8% of the total sample of terms), whereas Pohlin, Muršec, and Majar each contributed three terms (each 6% of the total sample of terms). The results of the quantitative research therefore confirm previous findings about the importance of Janežič’s grammars in the formation of Slovenian linguistic terminology, and at the same time they prove the success of the terminological agreement implemented by Janežič in the mid-nineteenth century. 153 noviCa vujovIć Zakonski osnov i filološka argumenTacija u prilog ZašTiTi crnogorskih govora Cobiss: 1.02 https://doi.org/10.3986/Jz.30.1.07 Pravna podlaga in filološka argumentacija za zaščito črnogorskih narečij Črnogorska narečja so med najbolje preučenimi v slovanskem svetu. Črnogorska filo- logija je potrdila jezikovno in kulturno vrednost mikronarečnih območij in avtentičnih stvaritev tradicionalne kulture ne le za znanost, ampak tudi za celotno črnogorsko kulturo. Naravno nadaljevanje dosedanjih aktivnosti naj bi bila pravna zaščita črnogorskih dialek- tov kot nesnovne kulturne dobrine. Analiza, ki smo jo opravili je pokazala da obstoječi zakonski okvir daje dober temelj za zaščito črnogorskih dialektov ob multidisciplinarnem sodelovanju filološke stroke, državnih ustanov in delavcev v kulturi. Ključne besede: črnogorska narečja, črnogorska filologija, pravo, nesnovna kulturna dediščina The Legal Basis and Philological Argumentation for Protecting Montenegrin Dialects Montenegrin dialects are among the most thoroughly studied dialects in the Slavic world. Montenegrin philology has confirmed the linguistic and cultural value of micro-dialect areas and authentic creations of traditional culture not only for scholarship, but also for Montenegrin culture as a whole. A natural continuation of activities to date should be the legal protection of Montenegrin dialects as intangible cultural assets. The analysis conducted in this study shows that the current legal framework provides a good basis for protecting Montenegrin dialects through multidisciplinary collaboration of philology, national institutions, and those involved in cultural activities. Keywords: Montenegrin dialects, Montenegrin philology, law, intangible cultural heritage 1 uvod Posve je jasno da u montenegistici postoji precizna literatura kojom se i termino- loški i teorijski i na građi iz konkretnih crnogorskih govora u mnogom pogledu zaokružuju pitanja crnogorske dijalektologije (Krivokapić – Drašković 2021).1 Na Novica Vujović  Fakultet za crnogorski jezik i književnost, Cetinje  novica.vujovic@fcjk.me  https://orcid.org/0000-0003-4528-6287 1 Nesumnjivo je golem značaj ove bibliografije. Zahvaljujući njezinim registrima radova, čla- naka, polemika, monografija, autora itd. koji su razvrstani u 13437 jedinica, na gotovo 1000 stranica, na jednome mjestu našla se baza dragocjena svakome domaćem i inostranom kolegi, bez obzira na to bavi li se jezičkim problemima u dijahroniji ili sinhoniji, jezičkom politikom ili statusom crnogorskoga jezika, raznim segmentima jezika crnogorskih pisaca itd. Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024), 153–168 154 Novica Vujović  Zakonski osnov i filološka argumentacija ... red je došlo pitanje zakonskih uslova, zakonskoga definisanja te pravila koja u domenu nematerijalne kulturne baštine važe u Crnoj Gori. Kao i u drugim oblas- tima čovjekova rada i života, i kulturna baština je u pravnoj terminologiji jasno definisana, posebnim zakonima i pravilnicima se vodi pouzdana evidencija o broju i stepenu očuvanosti, nadležnostima, uslovima korišćenja itd. Budući da mi na ovome mjestu operišemo pojmom nematerijalna kulturna dobra sasvim konkre- tno naglašavamo da »prihvaćanjem pojma kulturne baštine, na vrlo jasan način dolazi do izražaja suvremeno shvaćanje da, pored tradicionalne zaštite spomenika kulture, treba također zaštititi i očuvati određene tradicije, vještine, običaje i ritu- ale« (Šošić 2014: 841). Iskustvo je pokazalo da u bogatoj literaturi onih kojima je to primarna struka nema potpune usaglašenosti kad je riječ o terminima, njihovu sadržaju i dafinisanju, pa o tome čitamo kod antropološkinje Milice Nikolić, inače u ovim poslovima kod nas u dužem nizu godina s vrlo zapaženim rezultatima. Pouzdanost se njezinih sudova temelji na dobrome poznavanju teoretskih i prak- tičnih stanovišta, uvidu u dosadašnja postignuća crnogorskih institucija u saradnji s UNESCO-om, poznavanju domaće i inostrane literature, zbog čega je vrijedno upućivati na njezine popise korišćene literature. Antropološkinja Nikolić veli: definicije kulturnog nasljeđa koja ne postoji kao opštepriznata, što jasno ukazuje na način na koji se termin mijenjao tokom evolucije međunarodnih, a zatim i nacionalnih/lokalnih standarda u ovoj oblasti. Neki termin, poput »nematerijalnog nasljeđa«, »kulturnog pejzaža«, »industrij- skog nasljeđa« relativno su novi, u smislu njihove formalizacije, iako označavaju segmente nasljeđa koji su i ranije bili prepoznati po svojim kulturnim vrijednostima, samo nijesu dobijali adekvatan naziv ili neophodnu pažnju, na način na koji je danas dobijaju (Nikolić 2019: 48). Razgranatost mreže aktivnosti koje proizlaze iz same činjenice evidentiranja i za- konske zaštite datoga kulturnog dobra sudionike ovih aktivnosti (a njih je svakako puno, počev od prosvjete, đe vidimo da je mnogo prostora ostavljeno učenicima i nastavnicima u nastavnim i vannastavnim aktivnostima, zatim su tu kulturnou- mjetnička društva, NVO sektor, lokalne zajednice, turističke organizacije, mediji, privrednici kroz marketing i dizajn svojih proizvoda i kompanija, umjetnici, razni posvećenici zavičaju) – svi su, dakle, oni usmjereni na administrativne i formalne zakonske obaveze pri izradi projekata kojim bi učvršćivali svijest o vrijednosti ovoga dijela naše kulture, afirmisali i podsticali interes za nju na svim nivoima crnogorske zajednice.2 2 O bogatome iskustvu i već zatemeljenoj tradiciji u domenu očuvanja i afirmacije nematerijalne kulturne baštine kroz aktivnosti kulturnoumjetničkih društava i praktične izrade i realizacije projekata u zadarskome području vidi više u radu Marka Brkljačića (Brkljačić 2020). Osobito bi se moglo istaknuti autorovo bavljenje raznovrsnim programima čiji sadržaji afirmišu kulturu i tradiciju Zadarske županije. 155Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 2 RaspRava Nekolike pojedinosti posebno ćemo eksplicirati. Naša je namjera da istaknemo kako ne treba zanemariti ulogu jezičkih elemenata u zanatskome privređivanju, registraciji poljoprivrednih gazdinstava, reklamiranju njihovih poljoprivrednih proizvoda i mnogim sličnim aktivnostima koje su u ekspanziji posljednjih godina. Ističemo ovo takođe s aspekta poštovanja autentične leksike datoga kraja. Niko, razumije se, nije dužan da pita filologa za izbor leksema na reklamnim materija- lima njegovih proizvoda, ali nije bez osnova mišljenje da ako se neki proizvod registruje kao autentičan proizvod nekoga crnogorskog područja da se i imenu- je prema tradicionalnom nazivu datoga kraja. Primjera je u crnogorskome isku- stvu u novije vrijeme više, npr. nar (umjesto šipak), šaran (umjesto krap), žalfija (umjesto pelim) i tako redom. Naučno se tim aspektom crnogorskoga narodnog nazivlja zanimao biolog-botaničar Vukić Pulević, na više mjesta i u različitim pri- likama, razumije se, a ovo je samo jedan ilustrativan primjer: U tradicionalnoj crnogorskoj poljoprivedi, i u crnogorskome jeziku, fitonimi pipun i dinja imali su jasan floristički identitet. Pipun je narodni naziv za vrstu Cucumis melo L. (fam. Cucurbita- ceae), a (...) naziv potiče od latinskoga pepone i talijanskoga popone (= melone). Naziv dinja u Crnoj Gori isključivo se odnosi na vrstu Citrullus vulgaris Chrad. (fam. Cucurbitaceae). Kao svjedočanstvo o tome fitonimu ostali su brojni toponimi tipa Dinjak i Dinjište. Vremenom je u crnogorski jezik uvezen naziv lubenica, a prvobitno ime dinja zadržano je samo u predjelima đe se ta biljka uzgaja (Zeta, Bjelopavlići i dr.), ili ga izgovaraju starije osobe koje su to ime zadr- žale u memoriji, kao uspomenu. U najnovije vrijeme došlo je do još jedne zamjene koja izaziva velike nedoumice i zabune u govornoj i pisanoj komunikaciji. Umjesto imena pipun sve više se odomaćuje i uvezeni fitonim dinja, i to u svim komunikacijama: u svakodnevnome govoru, medijima, udžbenicima, trgovini i dr. Tako umjesto nekadašnjih pipun i dinja, sad preovladava dinja i lubenica (Pulević 2012: 300−301). Nadalje, česta su u javnim nastupima u formi poštovanja navodno pravilnog jezika opiranja crnogorskome jeziku i njih recentna literatura tretira kao ostatke tradici- onalističkoga gledanja na pitanje crnogorskoga jezika i svaku afirmaciju njegova imena i identiteta. Produžavaju se tragovi te ideologije, nažalost, i danas kroz dje- lovanje raznih političkih organizacija i nekih medija, pa se na njihovome udaru ne- rijetko nađu čak i primjeri iz sfere privrede i marketinga u privredi. Za primjer koji ovo slikovito potvrđuje možemo negativnu kampanju prema jednome privatnom preduzeću zbog odluke da se na etiketi njihovih proizvoda nađe i grafem iz zva- nične crnogorske norme: ś (a upotrijebljen je bio u formi: kiśelo mlijeko). U ovome primjeru, dakle, negativnom kampanjom protiv službeno potvrđene jezičke norme imamo kršenje crnogorskoga Ustava te elementarnih ljudskih prava onih koji su se opredijelili za tu jezičku normu. Nesreća je, međutim, veća zbog toga što oni koji takve kampanje pokreću svojim čitaocima prikrivaju da sve naše dijalektološke studije, sva građa u crnogorskoj dijalekatskoj leksikografiji i, što je još i bitnije, 156 Novica Vujović  Zakonski osnov i filološka argumentacija ... savremeni crnogorski jezik u svim idiomima − oblik kiśelo mlijeko potvrđuju kao opštecrnogorski isključivo u liku koji je to privredno društvo i odabralo za svoju etiketu. U konkretnome slučaju, i inače, motivi su za otpor crnogorskome jeziku izvannaučni.3 Vrijedan komparativni uzor prema kojimu bi se nadležni za kulturnu i jezičku politiku u crnogorskome društvu mogli rukovoditi jeste primjer Slove- nije, jezičke zajednice i države s relativno malim brojem govornika, koja nema dilemu u pogledu predstavljanja varijantnih izgovora svojega jezika.4 Skreće pažnju činjenica da se u sferi međunarodnoga prava ova problema- tika pojmovno-terminološki i zakonski tokom XX vijeka uspješno definiše i raz- rađuje s aspekta nacionalne kulture kojoj pripada, ali i uopšte kulture savremenoga čovječanstva.5 Jedan od osnovnih dokumenata od kojega nacionalne kulture i vlade država polaze u definisanju, zaštiti i međunarodnoj afirmaciji kulturnih dobara te izradi nacionalnih dokumenata jeste Konvencija UNESCO-a o zaštiti nematerijalne kul- turne baštine koja je usvojena 2003. godine.6 Skupština Crne Gore Zakon o zaštiti kulturnih dobara donijela je 27. jula 2010. − Sl. list Crne Gore, br. 49/10 od 13. 08. 2010 – (Zakon 2010). Članom 2 ovoga Zakona definisano je kulturno dobro, pa se pod njim podra- zumijeva: »svako nepokretno, pokretno i nematerijalno dobro za koje je, u skladu sa ovim zakonom, utvrđeno da je od trajnog istorijskog, umjetničkog, naučnog, arheološkog, arhitektonskog, antropološkog, tehničkog ili drugog društvenog zna- čaja« (Zakon 2010). Istim se zakonom propisuje zaštita7 kulturnih dobara, kao i 3 Prilažemo i link za portal IN4S na kojemu se kroz tekst o reklami proizvoda na neprimjeren način piše o crnogorskoj jezičkoj normi i jezikoslovcu Adnanu Čirgiću kao jednome od najza- služnijih iz poslova na pravopisu i gramatici: https://www.in4s.net/za-zaobici-mljekara-nika- -promovise-cirgilicu/ (pristupljeno 15. januar 2023). 4 Dragocjen primjer za komparativne analize nalazimo na etiketama proizvoda Pomurske mle- karne (Prekomurje, Slovenija) Lejko mlejko (dato, dakle, u dijalekatskom liku, dok bi to što je prekmurskom govoru u standardnome slovenačkom jeziku bilo Lahko mleko ‘lako mlijekoʼ). 5 Ambicije ovoga rada nijesu da se na ovim pojedinostima detaljnije zadržavamo, no za više informacija vrijedi uputiti na Šošić 2014. Autor Šošić u članku govori o Haškoj konvenciji za zaštitu kulturnih dobara u slučaju oružanog sukoba iz 1954, raznim konvencijama donešenim pod okriljem UNESCO-a, a osobito o konceptu kulturne baštine čovječanstva i brige o njoj na različitim poljima. 6 U to vrijeme Vlada Crne Gore relativno je brzo reagovala: Crna Gora je potpisnica UNESCO Konvencije, odnosno država je ratifikovala tu Konvenciju (Službeni list Crne Gore, br. 49/10, 40/11, 44/17 i 18/19) i učestvuje u njezinoj implementaciji, a na tu i druge konvencije i međuna- rodna dokumenta o kulturnim dobrima odgovorila je formiranjem i radnih tijela koja su dobila u zadatak da se o toj problematici staraju. 7 Na važnost zaštite i multudisciplinarnost u procesu koji znači zaštita treba posebno ukazati. Cr- nogorski je zakon to prepoznao i definisao, no ovđe bismo pozornost kad je o tim poslovima riječ potcrtali i mišljenjem izvedenim na temelju konkretnih iskustava kolega u Hrvatskoj. »Uloga etnologa je i upozoriti na neprimjerenu upotrebu tradicije u one svrhe koje bi mogle dovesti do njene degradacije i u konačnici do uništenja. Sa stanovišta konzervatorske struke, važno bi bilo da etnolozi što više rade na osvještavanju nositelja nematerijalne baštine jer nositelji u današnje 157Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) ciljevi te zaštite. S pravom se svakako u literaturi i razmišljanjima o ovome pro- blemu drži da su pri koncipiranju i registra dobara, i načina zaštite, i projekata afirmacije ove pojedinosti u suštini svojoj značajne ne samo za užu zajednicu koja se služi idiomom koji se štiti, ili je na tim mikrodijalekatskim odlikama nastalo dato nematerijalno dobro, već ono ima značaj za crnogorsku kulturu u cjelini, ali i za projekte i istraživanja u regionalnim okvirima, osobito kad govorimo o takoz- vanim jezičkim i kulturnim interferencijama. Uzmu li se u obzir ciljevi zaštite ponaosob vidljivo je da se po svakome kri- terijumu filološka argumentacija višestruko da upotrijebiti za postavljeni cilj. Bez temeljnih lingvističkih analiza, popisane građe od informatora s terena čiju će autentičnost potvrditi filolozi, obrade u dijalektološkim monografijama i dijalekat- skim rječnicima − ovaj segment crnogorske kulturne baštine ne može biti zaštićen u »autentičnom obliku« (Zakon 2010: član 4), a to znači da se bez učešća filolo- ške struke ne može raditi na očuvanju »njihovog integriteta« (Zakon 2010: član 4). Takođe, bez suda montenegrista u domenu dijalekatskih materijala s prostora crnogorskoga jezika ne može se meritorno odraditi »sprječavanje radnji i aktiv- nosti kojima se može promijeniti izgled, svojstvo, osobenost, značenje ili značaj kulturnog dobra« (Zakon 2010: član 4). Tako postavljeni ciljevi zaštite u kontinu- itetu traže prisustvo pouzdane lingvističke literature. Poznato je, međutim, da ima i drukčijih primjera, pa ilustracije radi navodimo slučaj opisa govora Paštrovića (Jovanović 2005) za koju se s obzirom na sumnju u postupak odabira adekva- tnih informatora smatra da ponuđenom analizom u nekim pojedinostima nije dala upotrebljive nalaze (Čirgić 2020: 22), što se, da to i istaknemo, u proceduri zakon- ske zaštite tako obrađenoga govora mora uzeti u obzir da bi se te greške otklonile. Zbog neautentične slike koju dijalektolog u istraživačkome procesu daje, za kakvu postoji sumnja u rečenome Jovanovićevu radu, ali i nekih drugih autora za druga područja, moraju se, kako je svima poznato, pažljivo birati literatura i stručne komisije koje će na temelju pouzdane građe pisati referate o zaštiti datoga govora ili nematerijalnoga dobra što je na tom idiomu nastalo. Nijesu, takođe, rijetki pri- mjeri da dijalektolog ili onomastičar odlično odradi posao na terenu, ali oni koji opremaju knjigu ili tekst u časopisu pri izradi karte opisanoga terena pogrešno unesu primjere. Jedan je takav primjer rad Petrović 1966 u kojemu se pouzdano daje građa, kao i inače kad je riječ o građi, u radovima toga dijalektologa, ali se na karti koja prati tekst, i koju je vjerovatno radio neko drugi, nalaze likovi kojih nema u rječniku: umjesto Śenokos, za koji autor daje više potvrda, na karti je Sje‑ nokos itd. Govori crnogorskoga jezika, međutim, u mnogim su svojim segmentima vrijeme trebaju izgraditi odnos prema svojoj baštini koji bi im omogućio daljnje prenošenje znanja i vještina stečenih u prošlosti, kritički stav prema negativnim utjecajima na baštinu i mogućnost odlučivanja o daljnjem tijeku očuvanja svoje baštine« (Hrovatin 2012: 133). 158 Novica Vujović  Zakonski osnov i filološka argumentacija ... opisani a građa bilježena na terenu publikovana, pa uz stručne filologe lako se dolazi do literature koja je naučno temeljno korisna. Naučne pojedinosti su, istina, dostupne u literaturi, a dijalektolozima i stručnjacima za savremene štokavske jezike uglavnom su poznate, ali se, da i to istaknemo, previše izvannaučne motivacije unosilo u raspravu o statusu i identi- tetu crnogorskoga jezika, toliko da se u kontinuitetu taj jezik i njegovi proučavaoci nastoje kompromitovati a najšira javnost ubijediti da je to – »neznavena lingvistika«, »avetluk« lingvistički itd. (Petrović 2011). Bitna se prepreka s aspekta sudbine imena i identiteta crnogorskoga jezika i crnogorskih govora nalazi u tome što neki istraživači u ovome pogledu zanemaruju stvarno stanje opisano u montenegrističkoj literaturi.8 Iz nepoznavanja filološke literature mnogim je aktivistima, političarima, prosvjetnim radnicima godinama i decenijama uspijevalo kod govornika crnogor- skoga jezika takozvanim terorom standardnoga jezika i stigmatizovanjem crno- gorskih jezičkih oblika kao »neknjiževnih«, »manje vrijednih« usaditi otpor prema opštecrnogorskim jezičkim osobinama. Ide to do tih granica da te opštecrnogorske jezičke pojedinosti doslovno najveća većina govornih predstavnika spontano i sva- kodnevno u svim prilikama koristi, ali otpor prema njima nastaje kad ih treba atribu- irati kao crnogorske ili koristiti u službenim prilikama. Utisak je autora ovih redova da dio kadra u sistemu crnogorskih institucija koji bi trebalo da brine o sprovođenju zakonske procedure, afirmiciji crnogorskih govora kao nematerijalnoga kulturnog dobra, potpomaže pisanje projekata na te teme i sl. – i dalje je više-manje pod utica- jem pseudolingvističkih predrasuda o crnogorskome jeziku. Članom 17 (Zakon 2010) definiše9 se nematerijalno kulturno dobro: »(1) Nematerijalno kulturno dobro je ljudsko umijeće, izražaj, vještina ili izvođenje, 8 Postoji bogata istorija polemika o raznim pitanjima crnogorskoga jezika u registru radova (Cr‑ nogorski jezik 2021). U novije vrijeme tim se tendencijama pridružila i kampanja protiv standar- dnoga crnogorskoga jezika koncipirana kao borba protiv navodnog crnogorskog nacionalizma plasirana inostranim istraživačima. Centralno mjesto te kampanje čini manipulacija o tome da su crnogorski standardolozi izjednačili normu i crnogorske govore. Ilustracija spomenute kam- panje i stavova jeste knjiga Glušica 2020. Takav se aktivizam u nauci tek kod neobaviještenih istraživača prihvata kao utemeljen, iako je nedvosmisleno ustanovljeno da ništa od onoga što se ističe kao sporno a što se standardološkom literaturom propisuje kao crnogorska jezička norma − nije produkt kabinetskih konstrukcija već isključivo opštecrnogorska jezička činjenica naše prošlosti ali i savremenih govornika. Po svojim je temeljnim principima, da to i istaknemo, crnogorska jezička norma zasnovana integrativno i demokratski. 9 Kod nekih je naučnika i u literaturi katkad postojala dilema može li se precizno odrediti koje dobro spada u materijalnu a što u nematerijalnu kulturnu baštinu, ponajviše zbog očiglednoga sinkretizma i brojnih zajedničkih elemenata. Jedno od mišljenja u tome pravcu je i ovo: »Kulturna je baština uvijek vezana uz materijalnost i one se zapravo ne mogu razdvojiti. Tako se, primjerice, društveni običaji artikuliraju pomoću određenih instrumenata ili na specifičnim mjestima. Čak i jezik ima svoju vlastitu materijalnost u obliku govora i znakova, a njegova smislenost proizlazi iz međusobnih odnosa govornika te njihova odnosa prema stvarnom svijetu« (Jeff Malpas, Cultural Heritage in the Age of New Media, u: New Heritage: New Media and Cultural Heritage, ur. Y. E. Kalay – T. Kvan – J. Affleck, London: Routledge, 2008, 13−26, citirano prema Šojat-Bikić 2011: 103−128). 159Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) kao i predmet, rukotvorina, instrument ili prostor koji je sa tim povezan, koje zaje- dnice, grupe i, u pojedinim slučajevima, pojedinci prepoznaju kao dio svoje kul- turne baštine« (Zakon 2010). Dalje se u istome članu precizira što spada u nematerijalna kulturna dobra, a to su: 1) jezik, govor, usmeno predanje, usmena književnost ili drugi usmeni izraz; 2) izvođačka umjetnost; 3) običaj, obred i svečanost; 4) znanje ili vještina vezana za prirodu i svemir; 5) kultno i znamenito mjesto; 6) tradicionalni zanat i vještina (Zakon 2010: član 17). Jasno je iz citirane definicije nematerijalnoga kulturnog dobra te preciziranja što crnogorski zakon ubraja u nematerijalna kulturna dobra da crnogorski govori, kao i svi sadržaji tradicijske kulture i folklora ostvareni na nekome od jezičkih idioma crnogorskoga jezika pripadaju nematerijalnome kulturnom dobru. Obič- no se u prvome redu pomisli na one naše govore koji su u nauci određivani kao arhaičniji govori ili staroštokavski govori, ali je nesumnjivo izuzetan potencijal i ostalih naših govora i, razumije se, da ovđe i na njih mislimo, osobito što ponajviše ti govori nestaju u vrlo izraženoj migraciji stanovništva (crnogorska plemena i plemenske oblasti: Piva, Drobnjak, Uskoci, Banjani, Grahovo, Rovca, Morača...). Da bismo uopšte govorili o zaštiti nematerijalne kulturne baštine i dobara koji joj pripadaju, potrebno je takav njihov status potvrditi na temelju nekih kriteri- juma. I ovo je pitanje (Zakon 2010), tačnije članom 24, precizirano postavljanjem kriterijuma: 1) autentičnost i integritet; 2) stepen očuvanosti; 3) jedinstvenost i rijetkost u okviru svoje vrste; 4) istorijski, umjetnički, naučni, arheološki, arhitektonski, antropološki, tehnički ili drugi društveni značaj (Zakon 2010: član 24). Autentičnost, integritet i očuvanost crnogorskih govora u njihovome vjero- dostojnom liku vrlo je aktuelno pitanje. Na ugroženost pojedinih naših govora ukazivano je odavno, što kroz lingvističku literaturu što u javnim predavanjima filologa. Crnogorski dijalektolog Adnan Čirgić na više je mjesta ukazivao na ne- ophodnost djelovanja i neoprostivo kašnjenje u bilježenju dijalekatske građe zbog čega ona nestaje ili se urbanizacijom i drugim procesima savremenoga života ra- dikalno mijenja njezina autentičnost i integritet. Povodom golemoga rada Milana Rešetara kojim je zahvaćen cio štokavski prostor te konkretno onih pojedinosti s 160 Novica Vujović  Zakonski osnov i filološka argumentacija ... crnogorskih terena, Čirgić kaže: »mnoge osobine koje je on opisao ili objasnio da- nas usljed ubrzanoga procesa urbanizacije sve više nestaju ili su već u potpunosti iščezle. No njegovo precizno lociranje pojedinih pojava danas nam (uz pomoć literature koja je nastala poslije Rešetara) može pomoći da ocrtamo precizne izog- lose pojedinih jezičkih pojava u Crnoj Gori« (Čirgić 2020: 100). Komentarišući zapažanje Draga Ćupića da je pred lingvistima još dosta posla na bilježenju le- ksike nekih govora jugoistočnoga crnogorskog terena, Adnan Čirgić ističe i ovo: O nekima od navedenih govora objavljene su u novije vrijeme ili dijalektološke ili leksikograf- ske studije, no sigurno je da bi makar po unaprijed sastavljenome upitniku valjalo ispitati neke oblasti o kojima imamo samo šture ili nesigurne podatke. Nažalost, za dobar dio toga posla uveliko se zakasnilo. Kad je u pitanju Primorje, takav bi posao dao prilično labave rezultate jer je proces urbanizacije onđe gotovo u potpunosti završen, mada bi teško uopšte danas bilo naći kraj u Crnoj Gori u kojemu se mogu naći apsolutno relevantni govorni predstavnici (Čirgić 2020: 372−373). Slična zapažanja nalazimo kod toga dijalektologa i kad je riječ o govoru Rovaca ili nekih drugih područja, a već u predgovoru, u prvim redovima svoje Dijalektologije (Čirgić 2017: 7–11) on kaže: »Neki su govori danas gotovo ugašeni (poput uskoč- koga), neki su promijenili svoja znatna obilježja stvarajući još uvijek uglavnom nezavršeni amalgam s govorom došljaka (poput podgoričkoga), neki su se raširili prema teritoriji na kojoj ih izvorno nije bilo (poput vasojevićkoga u Bjelopavlići- ma) i tako dalje« (Čirgić 2017: 10). No i onđe đe je u pogledu autentične građe jasna situacija, opet da spome- nemo, okončanje procesa zaštite nekoga od crnogorskih govora nemoguće je ako se svi koji smo na to upućeni dosljedno ne odnosimo prema literaturi. Izuzetno su česti propusti autora pri posezanju za literaturom iz oblasti koje nijesu nji- hove primarne, pa se tako dogodi da autori, selektivno koristeći literaturu ili ne provjeravajući tvrdnje autora iz drugih struka, napišu radove koji djelimično ili čak u cjelosti nijesu upotrebljivi. Ilistrujući rečeno spominjemo primjer istraži- vača Miloša Rašića i njegov članak (Rašić 2021). Rečeni Rašićev rad nadilazi kompetencije autora ovoga teksta da bismo ga u cjelini komentarisali, to nam i nije namjera, razumije se, no onome dijelu njegova članka u kojemu se govori o crnogorskome jeziku nedvosmisleno se može prigovoriti da je zasnovan na nepouzdanoj literaturi, štoviše na netačnim pojedinostima o savremenome stanju crnogorskoga jezika koje Rašić daje idući za člancima Rajke Glušice.10 Primarni nam je cilj pri navođenju ove pojedinosti činjenica da autori koji pišu o lokalnim 10 Riječ je o u montenegristici poznatim stavovima te autorke o crnogorskome jeziku kao naciona- lističkome konceptu. Autorka se, evidentno je, ne osvrće na argumentaciju kojom su osporene njene teze iz toga višegodišnjeg aktivizma protiv crnogorskoga jezika, međutim nejasno je što se autor Rašić vezao za Glušičin tekst kao jedini izvor informacija o crnogorskome jeziku. Vidi u njegovome članku i fusnotu 13 (Rašić 2021: 184−185). 161Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) tradicijama i njihovome autohtonome liku, identitetu i očuvanosti, moraju mnogo više pažnje posvećivati literaturi na kojoj temelje zaključke. Korak dalje bi pred- stavljale komisije ili recenzentska tijela koje ocjenjuju elaborate i argumentaciju u prilog zapisu i opisu nekoga govora ili same lokalne tradicije koja se namjerava zaštititi – nedopustivo je da se njihov rad odvija bez prisustva ili makar izjašnjenja pouzdanoga poznavaoca crnogorske dijalektologije. Bosanskohercegovački dijalektolog Asim Peco problem nestajanja pojedinih govora i njihovog autentičnog dijalekatskog lika načelno je ovako opisao: Dijalekti gube bitku sa standardom. Krug njihove upotrbe se sužava, broj njihovih značajki se smanjuje. (...) I upravo zbog toga mi bismo morali biti vredniji u prikupljanju dijalekatske građe, u pohranjivanju onoga što je još živo. Jer, da to i kažem, dijalekatske osobine koje će ka- rakterisati pojedine naše dijalekte i govore u budućnosti neće imati istu istorijsku vrednost kao i one koje mi još slušamo svuda oko nas. Ako sačuvamo od zaborava te osobine, one će korisno poslužiti budućim proučavaocima našega jezika i umesto da se služe samo pisanom rečju, mi im možemo omogućiti i slušanje te reči. To je ono što nama nedostaje kada proučavamo istorijski razvoj našega jezika u prethodnim vekovima. Generacije koje slede za nama, dakle, mogle bi tu biti u povoljnijoj situaciji. Na nama je da im osiguramo ono što je tu pred nama (Peco 1985: 79). Budući da smo radi bilježenja onomastičke i druge dijalekatske građe često na različitim terenima i u kontaktu s govornim predstavnicima jugoistočnih i śeve- rozapadnih crnogorskih govora (Vujović 2013; 2016; 2019; 2020; 2022a; 2022b), možemo posvjedočiti da su mnoge crte lokalnih govora našega jezika već znatne izmjene pretrpjele, a neke evidentirane u starijoj literaturi i izgubljene čak. Isto se događa s crnogorskom leksikom različitoga tipa: mnogi stari zanati izumiru ili su već nestali, pa tako i sva leksika koja ih je pratila; mnogi običaji i vjerovanja odavno su nestali;11 način bavljenja poljoprivredom tako će izmijenio, pa je odla- skom starih alatki iz upotreba s njima zaboravljena i leksika; socijalna slika naših naseljenih mjesta, ponajprije seoskih sredina, temeljno je izmijenjena, što je boga- te fondove terminologije kuće i pokućstva iz aktivnoga leksičkog fonda pomjerilo na periferiju; istu sudbinu imala je kulinarska leksika, stočarska leksika i tako 11 Pripremajući monografiju o natprirodnim bićima i vjerovanjima u vezi s njima kod nas (Čirgić 2018) autor te monografije upoznao se s relevantnim fondom etnografske, putopisne, memoarske i slične literature. Ta je znanja povezao s iskustvima aktivnoga dijalektologa koji je često na terenu i sluša priče mještana, pa je gradeći strukturu u prvi put kod nas zaokružen sistem znanja iz tih disciplina na jednome mjesto u knjizi rekao i ovo: »Terenski je rad za ovu problematiku gotovo jalov u potpunosti – jedno zbog toga što izvornih informatora na terenu gotovo da i nema, drugo zbog toga što je novi način života odagnao stara vjerovanja, naročito potonjih decenija. Nažalost, taj novi način života nerijetko je donio nekakvu novu religioznost, a ne civilizacijski napredak. Tako bi za današnjega čovjeka bilo nezamislivo pranje vampirovih kostiju vinom jer današnji čovjek ne samo da ne vjeruje u vampire nego bi s izvjesnim gnušanjem primio informaciju o takvu činu. No kad taj običaj primjenjuje najviše svešteno lice nad kostima nađenim u crkvi ili oko nje, a prilikom njihove ‘obnove’, izgleda da toga gnušanja nema, što bi se moglo suditi po popularnosti toga duhovnika u Crnoj Gori« (Čirgić 2018: 7−8). 162 Novica Vujović  Zakonski osnov i filološka argumentacija ... redom. Među uočljivije primjere ovoga tipa ubrajamo i crnogorske toponime,12 pa neke ilustrativnije primjere navodimo. Toponim dat u liku Dražin vrt ne odgovara sistemu našega jezika, dok se njegov izvorni oblik Dražev vrt može pronaći i kod Vuka Karadžića, kao i u raspravama Vasa Tomanovića, a na oba je ukazano u spomenutoj Čirgićevoj knjizi portreta autora koji su se bavili crnogorskim go- vorima.13 Posvjedočena je u literaturi, medijima i raznim internetskim izvorima netipična promjena toponima Velika i Murina.14 12 Vukić Pulević, najpoznatiji savremeni crnogorski biolog i botaničar, bavio se pitanjima crno- gorske onomastike, konkretno njezinim fitotoponimskim slojem. Mnoga je netačna tumačenja u dijalekatskim rječnicima Vukić Pulević otklonio, mnoge je osvrte na onomastičke monografije dao i u njima ukazao na netačne identifikacije fitotoponima, pa o svim tim Pulevićevim istraži- vačkim i drugim studijama u kojima se bavi radovima spomenutih lingvista vidi: Pulević 2012. Nesnalaženje lingvista u botaničkoj literaturi razvidno je iz spomenute knjige, a uglavnom su sva ogrešenja lingvista imala isti korijen: lingvisti su posezali za uticajnom knjigom Dragutina Simonovića (1959) ne znajući da je ona metodološki neadekvatno zatemeljena, pa su u nepozna- vanju preciznoga rasprostiranja biljne vrste iz spomenutoga rječnika preuzimali latinske nazive. Kako je Pulević opisao postupak izrade Simonovićevog rječnika te na osnovu njega kasnije nastale nepreciznosti kod lingvista koji su se bavili crnogorskom dijalektologijom i onomasti- kom − vidimo se iz ovoga: »Kao osnovni kriterijum za sistematizaciju i klasifikaciju narodnih naziva biljaka Simonoviću služi pojam ‘stepen upotrebeʿ i mjerilo ‘rasprostranjenja imena’. U tome se krije opasna zamka, jer stoje realne mogućnosti da jedna biljka može biti rijetka u sredini (republici) koja ima veliku površinu, a veoma česta i široko rasprostranjena u republici s malom teritorijom. [...] Rangiranjem imena biljaka na bazi njihove najveće rasprostranjenosti i ‘stepena upotrebe’, u Simonovićevoj obradi najrasprostranjenije ime je favorizovano, posebno sugerisano isticanjem masnim slogom kao standardno (književno), a svi ostali nazivi sugestivno se nameću kao dijalektizmi i provincijalizmi. [...] Na taj način se domaći nazivi biljaka i živo- tinja arhaiziraju i asimiluju u ‘srpskohrvatski’ jezik, crnogorski fitonimi i zoonimi u toponomi- ji postaju ‘srpskohrvatski’, iako Crnogorci nijesu ni Srbi, niti pak Hrvati, pa ni ‘Srbohrvati’« (Pulević 2012: 59−60). Pulević u svojim radovima operiše terminom invazivna leksika, te obra- zlaže kako takva leksika ulazi u leksički fond crnogorkoga jezika. 13 S više pažnje o tome imenu u Boki pisao je Adnan Čirgić, smještajući problem izmjene auten- tičnoga lika toga toponima u savremeni kontekst i nebrigu crnogorskoga društva o tome dijelu naše baštine. Pored ostaloga, Čirgić dodaje: »Na tabli kojom se pokraj puta označava naziv toga lokaliteta stoji nažalost pogrešno ime (Dražin vrt). Osim toga, iz pomenutoga Karadžićeva predgovora otkrivamo još jednu pogrešku našega vremena. Evo o čemu je riječ. Karadžić kaže: ‘Dalje idući uz otoku oko po sahata od Perasta nekoliko rastrkanijeh kuća zovu se Dražev vrt, u kojemu na samoj vodi ima stara zidina, za koju se pripovijeda da je bila kula Lima arambaše; a na drugoj strani prema Draževu vrtu za jednu kućerinu podno Markova vrta govori se da je bila kuća Baja Pivljanina’. Danas je ta Limova kula označena kao kula Baja Pivljanina« (Čirgić 2020: 33). Povodom istoga toponima Čirgić citira i Vasa Tomanovića: »Nije tačno da se na Mržepu nalaze zidine kule Baja Pivljanina. Tu se nalaze zidine harambaše Lima, pobratima Baja Pivljanina, a zidine kule Baja Pivljanina nalaze se na suprotnoj strani mora, kod Dražen rta. Vuk je ovde zamenio Baja i Lima, što je imalo za posledicu to da je netačno kazao i za Dražen vrt« (Čirgić 2020: 287). 14 »U novinskim tekstovima imenica Velika često se u lokativu ‘transformiše’ u oblike Veliki (u Veliki), ili Velikoj (u Velikoj). Međutim, standardno je samo u Velici. Kao što je ispravno reći Murina (a ne Murino), u lokativu u Murini, ili Rožaje (a ne Rožaj), a u lokativu u Rožajama...« (Jokić 2012: 15). 163Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) U crnogorskome jeziku prije Vuka Karadžića živio je samo oblik Sinjavina i tek je Karadžiće- vim bilježenjem u upotrebu ušao i ustalio se oblik Sinjajevina. Danas je u medijima i većini knjiga prisutan jedino lik Sinjajevina. Dijalektolog Milija Stanić zalagao se za standardizovanje oblika Tušinja, međutim, svjedoci smo da današnji govornici gotovo bez izuzetka koriste naziv Tušina. Takođe, sve češće se u pisanju griješi kad se navodi pivsko selo Goransko, pa je u štam- pi i nekim publikacijama preimenovano u Goranjsko. Sve manje govornika crnogorskoga jezika zna da je, u stvari, izvorni oblik ličnoga imena Ćekla a ne Tekla (na primjer, nadomak Velestova je zaselak Ćeklin Do) (Vujović 2014: 5). Pri utvrđivanju autentičnosti i rada na zakonskoj zaštiti nekoga od naših govora možemo se, pored ostaloga, pouzdati u građu publikovanu u dijalekatskim rječni- cima. Uz uslov da s terena donose tačno bilježene primjere, dobro je kroz prosvje- tu i razne vidove kulturnoumjetničkih programa razvijati ośećanje da dijalekatski rječnici nijesu tek obična zbirka riječi iz crnogorskih govora, već, u prvome redu, svjedočanstvo jezičkih i kulturoloških procesa iz dalje i davne naše prošlosti.15 Kako se iz rečenoga da viđeti, nijedan segment zakonske zaštite crnogorskih govora, toponima ili bilo kakvih produkata naše tradicijske kulture naslonjenih na različite idiome crnogorskoga jezika ne može se realizovati bez konsultovanja filološke struke i pouzdane literature. Crnogorski Zakon o zaštiti kulturnih dobara (Zakon 2010) u pogledu kate- gorizovanja razlikuje kulturno dobro od međunarodnoga značaja, kulturno dobro od nacionalnoga značaja i kulturno dobro od lokalnoga značaja. Autori su sadržaj 15 Kratko podśećamo na specifičnosti nekih rječnika što je objavio Fakultet za crnogorski jezik i književnost. Širina zahvata, metodologija i obim od slučaja do slučaja su različiti, ali je važno da su publikovani materijali u datom idiomu tačno zabilježeni. Za utvrđivanje autentičnosti govora dragocjen prilog, na primjer, nalazimo u fonozapisima uz Rječnik rožajskoga govora (Hadžić 2013). Veliku većinu tonskih zapisa čine materijali snimljeni 1971. godine, međutim, autor Ibrahim Hadžić njima je pridružio i nekoliko novijih što su nastali 2012. Ukupno je 30 priloga zabilježenih od 22 informatora, od kojih je najstariji rođen 1882. godine, a najmlađi 1947. (Ha- džić 2013: 563−564). Autor Rječnika paštrovskoga govora (Skender 2019) u uvodnim napom- enama kaže: »Današnji naraštaji sve jače prisvajaju nove izraze i imena za postojeće pojmove, pravdajući to obogaćivanjem jezika, što je pogrešno, jer jezik se obogaćuje novim pojmovima i imenima, a ne preimenovanjem postojećih imena i izraza, dakle zatiranjem istorije i gubljenjem identiteta« (Skender 2019: 8), a daje ilustracije radi jednu svakodnevnu govornu situaciju: »otac se obraća sinu: ‘Mȃli, pođi u kamaru, preko karȋjege visi jaketȗn, iz lijevoga špȁga mi donesi takulȋn.’ (Mali, pođi u sobu, preko stolice visi sako, iz lijevoga džepa mi donesi novčanik). Ili: ‘Kuma Kȃte, kukȃla ne, gore jerȍplan, dolje karocȃn, a sve lubardȃ’! (Kuma Kate, jao, gore avion, dolje kamion, a sve buči!)« (Skender 2019: 7). Njeguški rječnik (Otašević 2012) donio je registar iz kojega čitamo što je sve činilo svijet toga plemena. Na jezik i leksiku Njeguša uticao je položaj i naslonjenosti na Kotor i Primorje i Cetinje, rano razvijena trgovina s okolnim centrima, poljoprivredna proizvodnja, arhitektura, hotelijerstvo itd. U predgovoru čitamo i ovo: »Razlike u govoru u pojedinim djelovima tzv. Stare Crne Gore ipak su takve da ljudi po govoru znaju ko je iz kojega kraja. Iako razlike nijesu toliko velike, mnogo je specifičnih riječi i izraza po kojima se međusobno razlikuju. (...) Psovki i ‘sramotnih riječi’ malo je bilo u njeguškome govoru. Kad se želi kome što u tome smislu reći, obično se kaže: bestija, galiot, grdo, fastak, jado, paśa noga; ili: bog te nagrdio, zmija te fištila, strelica te pogodila, pas ti se mesa napoteza, jad te ubio i slično« (Otašević 2012: 16). 164 Novica Vujović  Zakonski osnov i filološka argumentacija ... ovoga zakona kreirali sa sviješću o činjenici da uprkos reformisanim programima i udžbenicima za crnogorski jezik emancipatorski proces u tom domenu kod nas još nije okončan. To se, pored ostaloga, čita iz dobro razrađenih dužnosti na planu edukacije na koje se ovim zakonom pozivaju obrazovne ustanove, organi uprave i javne ustanove u čijoj je nadležnosti zaštita materijalnih dobara. Potreba eduka- tivnih kampanja kao dobro zatemeljenoga procesa iza kojega će stati ne samo lingvisti i prosvjeta, nego i mediji i ustanove kulture u svim crnogorskim opšti- nama − neophodnost je zbog toga što nerijetko i u stavovima crnogorskih stude- nata u kojima se odnos jezičkoga standarda prema drugim idiomima crnogorskoga jezika posmatra kao odnos prestižnog idioma ili idioma kulture prema ruralnom ili obilježju neobrazovanosti koju vezuju uza sve nestandardne idiome, a u što smo se uvjerili iz višegodišnjeg rada na fakultetu. Slični stavovima studenata su i stavovi koji se često afirmišu u medijima, u skupštinskim izlaganjima ili nekom drugom vidu javnoga nastupa. Činjenica je da su takvi tradicionalistički pogledi preživjeli upravo zahvaljujući dijelu prosvjetnog kadra i nekim lingvistima koji i dalje slijede programsko nametanje ideologije standardnoga jezika te neodvojivo od usađiva- nja ośećaja inferiornosti svim govornicima crnogorskoga jezika zbog toga što su im jezik i leksika »pokrajinski«, »regionalni« itd., kako su obično govorili kreatori jezičke politike iz Beograda (Čirgić 2011: 171−202). Edukacija i popularizovanje naučnih pogleda na jezik naša je, dakle, nužnost kako bismo uspjeli afirmisati sve bogatstvo crnogorskih govora kao nematerijalne kulturne baštine. Podređen rečenome cilju je i ovaj član zakona »Prezentacija i popularizacija kulturnih dobara« kojim se precizira: (1) Prezentacijom se obezbjeđuje dostupnost kulturnih dobara javnosti, radi zadovoljenja kulturnih, naučnih i edukativnih potreba i širenja saznanja o njihovim vrijednostima i značaju. (2) Prezentacija kulturnih dobara se obezbjeđuje, u skladu sa njihovom prirodom i namjenom: 1) izradom publikacija o kulturnim dobrima; 2) pristupom kulturnim dobrima na način koji omo- gućava samoobrazovanje, podsticanje međusobne tolerancije, učenje o drugim kulturama i lju- dima i njihovoj raznovrsnosti; 3) razvojem kulturnog turizma (Zakon 2010: član 77). 3 Zaključak Zakonski okvir kojim se sistematično tretira crnogorska nematerijalna baština pos- tavljen je još 2010. Sprovedenom analizom došli smo do zaključka da je u glavnim svojim djelovima taj zakon ponudio dobru osnovu za zaštitu crnogorskih govora kao nematerijalnog kulturnog dobra. U vezi s tim, no i kao neophodan uslov za posve uspješno realizovanje ovoga procesa, istaknuli smo ulogu filologa i montenegristi- ke, discipline koja u jezikoslovnim i kulturološkim monografijama donosi korpus građe s pouzdanim opisom jezičkog identiteta i sociokulturnoga koda u kojemu se vjekovima i formirao taj jezik. Budući da je danas situacija posve jasna, filolozi se u 165Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) ovome slučaju nesumnjivo slažu da: »ne treba zaboraviti da nasljeđe bilo kog karak- tera u znatnoj mjeri počiva na zajednicama, one su njegovo prirodno okruženje, te se jedino potpunim angažovanjem lokalne zajednice, i u saradnji sa institucijama, može postići adekvatan okvir za dugoročno očuvanje. U suprotnom, svi institucionalni napori usloviće razdvajanje elementa ili dobra od njegove prirodne okoline, te gub- ljenje većine ili svih njegovih funkcija, a time i njegove suštine« (Nikolić 2019: 53). Kako se da zapaziti, popularizacija nematerijalne baštine, ne samo u crnogorskome primjeru nego inače u svijetu, počiva na raznovrsnosti programa, uključivanju broj- nih državnih i lokalnih ustanova i škole i izvanškolskih aktivnosti sa zajednicama u kojima škole rade, krećući se od naučnih, kulturno-zabavnih do turističkih, pri čemu, svim tim sadržajima vrijedi podsticati i one temeljne crte crnogorskih govora po kojima su oni neodvojivi od crnogorskoga identiteta u cjelini. S tom je nesumnjivom identitetskom komponentom i sociolingvističkom prepoznatljivošću crnogorskih govora računao i jezikoslovac Dalibor Brozović kad je svojevremeno konstatovao: »Postoji neka neulovljiva impresionistička linija koja nam pomaže da čim otvori usta, odmah prepoznamo Crnogorca i razlikujemo ga od svih drugih, pa i Crnogorca novoštokavca od drugih novoštokavaca« (Brozović 1984: 60). liteRatuRa Brkljačić 2020 = Marko Brkljačić, Nematerijalna kulturna baština u natječajima na području Zadar‑ ske županije, Etnologica Dalmatica 27, Split: Etnografski muzej, 2020, 103−158. Brozović 1984 = Dalibor Brozović, Crnogorski govori 12, Titograd: Crnogorska akademija nauka i umjetnosti, 1984. Krivokapić – Drašković 2021 = Petar Krivokapić – Nada Drašković, Crnogorski jezik 1768−2020: bibliografija, Cetinje – Podgorica: Fakultet za crnogorski jezik i književnost – JU Biblioteka »Radosav Ljumović«, 2021. Čirgić 2011 = Adnan Čirgić, Jezička politika u Crnoj Gori od Njegoša do naših dana, Crnogorski jezik u prošlosti i sadašnjosti, Podgorica: Institut za crnogorski jezik i književnost – Matica crnogorska, 2011, 171−202. Čirgić 2017 = Adnan Čirgić, Dijalektologija crnogorskoga jezika, Cetinje: Fakultet za crnogorski jezik i književnost, 2017. Čirgić 2018 = Adnan Čirgić, Natprirodna bića u tradicijskoj kulturi Crnogoraca, Cetinje: Fakultet za crnogorski jezik i književnost, 2018. Čirgić 2020 = Adnan Čirgić, Dijalektolozi i crnogorski jezik, Cetinje: Fakultet za crnogorski jezik i književnost, 2020. Glušica 2020 = Rajka Glušica, Crnogorski jezik i nacionalizam, Beograd: Biblioteka XX vek, 2020 (Biblioteka XX vek 243). Hadžić 2013 = Ibrahim Hadžić, Rječnik rožajskoga govora, Podgorica: Institut za crnogorski jezik i književnost, 2013. Hrovatin 2012 = Mirela Hrovatin, Procesi očuvanja i popisivanja nematerijalnih kulturnih dobara u Hrvatskoj, Godišnjak zaštite spomenika kulture Hrvatske 36, Zagreb: Ministarstvo kulture, 2012, 125−135. IN4S = https://www.in4s.net/za‑zaobici‑mljekara‑nika‑promovise‑cirgilicu/. Jokić 2012 = Branko Jokić, Rječnik veličkoga govora, Podgorica: Institut za crnogorski jezik i knji‑ ževnost, 2012. 166 Novica Vujović  Zakonski osnov i filološka argumentacija ... Jovanović 2005 = Miodrag Jovanović, Govor Paštrovića, Podgorica: Univerzitet Crne Gore, 2005. Nikolić 2019 = Milica Nikolić, Koncept zaštite nasljeđa i ostale (teorijske) apstrakcije, Nematerijalna kulturna baština Paštrovića, Petrovac na Moru: Društvo za kulturni razvoj Baui – Budva: JU Muzeji i galerije Budve – Beograd: Etnografski institut SANU, 2019, 47−54. Otašević 2012 = Dušan Otašević, Njeguški rječnik, Podgorica: Institut za crnogorski jezik i književ‑ nost, 2012. Peco 1985 = Asim Peco, Stazama našega jezika, Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, 1985. Petrović 1966 = Dragoljub Petrović, Mikrotoponomastika Nikšićkog polja, Prilozi proučavanju jezi‑ ka (Novi Sad) 2 (1966), 123–144. Petrović 2011 = Dragoljub Petrović, Zlovremenik, Podgorica: Književna zajednica Srpskog narodnog vijeća, 2011. Pulević 2012 = Vukić Pulević, Crnogorske onomastičke studije, Podgorica: Institut za crnogorski jezik i književnost, Podgorica, 2012. Rašić 2021 = Miloš Rašić, Potraga za identitetom: antropološko tumačenje angažovanog istraživanja u Paštrovićima i upotreba koncepta nematerijalnog kulturnog nasleđa u identitetsko‑političke svrhe, Etnoantropološki problemi (Beograd), nova serija 16.1 (2021), 179−207. Simonović 1959 = Dragutin Simonović, Botanički rečnik: imena biljaka, Beograd: Srpska akademija nauka, 1959 (Posebna izdanja 318 – Institut za srpskohrvatski jezik 3). Skender 2019 = Miloš Skender, Rječnik paštrovskoga govora, Cetinje: Fakultet za crnogorski jezik i književnost, 2019. Šojat‑Bikić 2011 = Maja Šojat‑Bikić, Hrvatska tradicijska baština online: stanje i mogućnosti, Etno‑ loška istraživanja (Zagreb) 16 (2011), 103−128. Šošić 2014 = Trpimir M. Šošić, Pojam kulturne baštine − međunarodno pravni pogled, Zbornik rado‑ va Pravnog fakulteta u Splitu 51.4 (2014), 833−860. Vujović 2013 = Novica Vujović, Mikrotoponimija Barjamovice, Velestova i Markovine, Folia Lin‑ guistica et Literaria: časopis za jezik i književnost (Nikšić) 7 (2013), 175–189. Vujović 2014 = Novica Vujović, Prilog crnogorskoj onomastičkoj bibliografiji, Lingua Montenegrina (Cetinje) 14 (2014), 3−24. Vujović 2016 = Novica Vujović, Apelativi u crnogorskoj toponimiji, Matica (Podgorica) 65 (2016), 199−214. Vujović 2019 = Novica Vujović, Toponimi sela Vuči Do, Lingua Montenegrina (Cetinje) 23 (2019), 356−366. Vujović 2020 = Novica Vujović, Onomastika Barjamovice, Velestova i Markovine, Cetinje: Fakultet za crnogorski jezik i književnost, 2020. Vujović 2022a = Novica Vujović, Kolašinsko Lipovo u svijetlu toponima, Matica (Podgorica) 91 (2022), 383−394. Vujović 2022b = Novica Vujović, Toponimi kolašinskoga sela Lugovi, Lingua Montenegrina (Ceti- nje) 30 (2022), 537−540. Zakon 2010 = Zakon o zaštiti kulturnih dobara, http://www.ckacg.me/materijal/Zakon%20o%20 za%C5%A1titi%20kulturnih%20dobara%20Crne%20Gore.pdf. povzetek Pravna podlaga in filološka argumentacija za zaščito črnogorskih narečij Dolga tradicija proučevanja, ki se je začelo sredi 19. stoletja, je omogočila, da je v sodob- ni montegrenistiki na voljo bogata literatura s področja črnogorske dialektologije. Vanjo spada tudi Dialektologija črnogorskega jezika izpod peresa jezikoslovca Adnana Čirgića, ki jo odlikujejo na zanesljivi rezultati in ustrezna kontekstualizacija. Poleg znanstvenih dosežkov v dialektologiji pa se v Črni gori niso spodbujali emancipatorni procesi v kul- 167Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) turni in jezikovni politiki, zato nobeno narečje črnogorskega jezika še vedno ni z zakonom zaščiteno kot nesnovna kulturna dediščina. Ta zakon je v svojih glavnih členih ponudil dobro osnovo za opredelitev, ugotavl- janje identitete, oceno trenutnega stanja in ohranjenosti, opredelil je pristojnosti v smislu upravljanja, kot tudi zaščito črnogorskih jezikov kot nesnovne kulturne dediščine. Mik- ronarečne strukture pričajo o jezikovnih, sociolingvističnih, etnolingvističnih, kulturnih in drugih vrednotah, ki jih razbiramo iz jezikovnih vsebin, zapisanih v narečni podobi danega območja. Uspešno uresničevanje tega procesa vidimo v dobro zasnovanih vzgoj- no-izobraževalnih strategijah in programih, ki afirmirajo narečno jezikovno podobo na ravni državnih in lokalnih institucij, šol in obšolskih dejavnosti z lokalnimi skupnostmi, v katerih šole delujejo, od kulturnih in zabavnih do obrti in turizma. Po drugi strani so pogoj za začetek omenjenih dejavnosti verodostojno zapisane jezikovne vsebine, v katerih je bil realiziran neki produkt lokalne tradicije. Priča smo bili, da je bilo skozi čas pogosto mogo- če najti publikacije, v katerih so bralcem predstavljene najrazličnejše oblike tradicionalne kulture, krajše ali daljše oblike črnogorske ustne ustvarjalnosti itd. v nepristni narečni podobi. Skozi več primerov v tem prispevku, pa tudi na drugih mestih v zvezi s to temo, smo ugotovili, da je nujno, da mora biti pristop k pravni zaščiti črnogorskih narečij multi- disciplinaren, pri čemer bodo imeli pomembno vlogo jezikoslovci, kot tudi izobraževanje, mediji, kulturne ustanove v vseh črnogorskih občinah in drugi. summaRy Legal basis and philological argumentation for the protection of Montenegrin dialects A long tradition of study since the middle of the 19th century has led to the fact that there is a rich literature on Montenegrin dialectology in modern Montenegrin studies. Among them, the Dialektologija črnogorskega jezika (Dialectology of the Montenegrin Langu- age) was written by the linguist Adnan Čirgić which is distinguished by reliable results and adequate contextualization. Along with the scientific achievements in dialectology, however, emancipatory processes in cultural and language policy were not encouraged in the country, so no Montenegrin dialect has been protected by law as an intangible cultural asset. The UNESCO Convention on the Protection of Intangible Cultural Heritage was adopted in 2003, and it was soon ratified by Montenegro, so that the Law on the Protec- tion of Cultural Property was adopted by the Parliament of Montenegro on July 27, 2010. According to all the details of that law, it is clear that Montenegrin languages, as well as all contents of traditional culture, folklore, etc. realized in one of the linguistic idioms of the Montenegrin language belong to the intangible cultural heritage. In its main parts, that law offered a good basis for defining, determining identity, assessing the current state and preservation, jurisdiction in terms of management, as well as - protection of Montenegrin languages as an intangible cultural asset. Microdialectal structures testify to linguistic, sociolinguistic, ethnolinguistic, cultural and other values that we can read from the lin- guistic content recorded in the dialect character of the given area. We see the successful implementation of this process in well-designed educational strategies and programs that affirm the dialectal language character at the level of state and local institutions, schools and extracurricular activities with the local communities in which the schools work, from cultural and entertainment, crafts to tourism. On the other hand, as a condition for starting said activities, authentically recorded language content in which some kind of product of local tradition was realized. We have witnessed that over time one could often come across publications in which the most diverse forms of traditional culture, shorter or lon- ger forms of Montenegrin oral creativity, etc. they are given to the readers in an inauthen- tic dialectal character. Through several examples in this paper, as well as in other places 168 Novica Vujović  Zakonski osnov i filološka argumentacija ... regarding this topic, we have concluded that it is necessary that the approach to the legal protection of Montenegrin languages should be multidisciplinary, and in it linguists will have an important role, as well as education, media, cultural institutions in all Monteneg- rin municipalities and others. 169Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) SlovenSki govori na vzhodnem robu (3) 170 Tematski sklop Slovenski govori na vzhodnem robu (3) je nadaljevanje sprotnega predstavljanja delnih rezultatov projekta Raziskave ogroženih narečij v sloven- skem jezikovnem prostoru (Radgonski kot, Gradiščanska, Hum na Sutli z okolico, Dubravica z okolico) (V6-2109, 1. 10. 2021 – 31. 8. 2024), ki ga sofinancirata Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije in Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. V tematskem sklopu Slovenski govori na vzhodnem robu je težišče na objavi fonoloških opisov govorov, ki spadajo v štajersko in panonsko narečno skupino slovenskega jezika. V tematskem sklopu Slovenski govori na vzhodnem robu (1) so bili objavljeni štirje fonološki opisi, in sicer govori krajev Slivnica pri Celju (srednještajersko nare- č je), SLA T331, Bistrica ob Sotli (kozjanski govor kozjansko-bizeljskega narečja), SLA T345, Večeslavci (prekmursko narečje), SLA T397, in Žetinci–Sicheldorf (prekmursko narečje), SLA T414, v Radgonskem kotu v Avstriji. V tematskem sklopu Slovenski govori na vzhodnem robu (2) sta bila objav- ljena dva fonološka opisa, in sicer govora krajev Kapele (bizeljski govor koz- jansko-bizeljskega narečja), SLA T349, in Gomilica (prekmursko narečje), SLA T392 in OLA T021. Slovenski govori na vzhodnem robu (3) prinaša dva nova fonološka opisa, in sicer govora krajev Zibika (srednještajersko narečje), SLA T334, in Dobovec pri Rogatcu (srednještajersko narečje), SLA T339. 171Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Ka rt a 1: M re ža to čk S L A in d o se da j i zd el an i f on ol oš ki o pi si z no tr aj te m at sk eg a sk lo pa S lo ve ns ki g ov or i n a vz ho dn em ro bu 173 Jožica Škofic Fonološki opiS govora kraja zibika (SLA T334) cobiss: 1.01 https://doi.org/10.3986/JZ.30.1.08 V prispevku je prikazan govor kraja Zibika (SLA T334), ki spada v srednještajersko na- rečje štajerske narečne skupine. V obliki fonološkega opisa so predstavljene njegove os- novne glasoslovne in naglasoslovne značilnosti, in sicer na osnovi narečnega gradiva, ki ga je zbrala in zapisala Mira Založnik po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas (SLA) leta 1960. Govor Zibike zaradi dvojnic znotraj dolgega vokalizma izkazuje srednještajer- sko-kozjansko prehodnost. Ključne besede: štajerska narečna skupina, srednještajersko narečje, fonološki opis, Slovenski lingvistični atlas (SLA), slovenščina A Phonological Description of the Local Dialect of Zibika (SLA Data Point 334) This article presents the local dialect of Zibika (SLA data point 334), which is part of the Srednještajersko (Middle Styrian) dialect in the Štajersko (Styrian) dialect group. Its basic phonological and accentual characteristics are presented as a phonological description based on dialect material collected and recorded by Mira Založnik following a question- naire for the Slovenian Linguistic Atlas (SLA) in 1960. Due to the doublets within the long vowel system, the local dialect of Zibika shows Srednještajersko-Kozjansko transitivity. Keywords: Štajersko (Styrian) dialect group, Srednještajersko (Central Styrian) dialect, phonological description, Slovenian Linguistic Atlas (SLA), Slovenian Jožica Škofic  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  jozica.skofic@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0000-0003-3478-5056 Prispevek je nastal v okviru projekta Raziskave ogroženih narečij v slovenskem jezikovnem prostoru (Radgonski kot, Gradiščanska, Hum na Sutli z okolico, Dubravica z okolico) (V6- 2109, 1. 10. 2021 – 31. 8. 2024), ki ga sofinancirata Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije in Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/raziskave-ogrozenih- -narecij-v-slovenskem-jezikovnem-prostoru-radgonski-kot), projekta i-SLA – Interaktivni atlas slovenskih narečij (L6-2628, 1. 9. 2020 – 31. 8. 2024, ARIS in SAZU, https://isjfr.zrc-sazu.si/ sl/programi-in-projekti/i-sla-interaktivni-atlas-slovenskih-narecij) in programa Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju (P6-0038). JeZikoslovni Zapiski 30.1 (2024), 173–194 174 Jožica Škofic  Fonološki opis govora kraja Zibika ... 1 uvod Govor kraja Zibika (občina Šmarje pri Jelšah) je v Slovenskem lingvističnem atla- su označen s točko T334. Spada v srednještajersko narečje štajerske narečne sku- pine. Diahrono ga uvrščamo v južnoštajersko narečno ploskev južne slovenščine (Rigler 1963; Šekli 2018: 340–341). Prispevek prinaša osnovne (na)glasoslovne značilnosti govora in njegov fonološki opis, ki je nastal na osnovi narečnega gradiva, ki ga je zbrala in zapisala Mira Založnik po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas (SLA) leta 1960.1 Gra- divo je v arhivu zapisano v stari Ramovševi transkripciji, za fonološki opis pa je bilo prepisano v sodobno slovensko fonetično transkripcijo. Prispevek je nastal v sklopu tematskega bloka Slovenski govori na vzhodnem robu (3). V sklopu tematskega bloka Slovenski govori na vzhodnem robu so že bili objavljeni fonološki opisi govorov naslednjih krajev štajerske in panonske narečne skupine: T397 Večeslavci (Gostenčnik 2022a), T331 Slivnica pri Celju (Jakop 2022), T345 Bistrica ob Sotli (Gostenčnik 2022b), SLA T414 Žetinci – Sicheldorf (Kumin Horvat 2022), T349 Kapele (Gostenčnik 2023), T392 Gomilica (Gostenč- nik – Kenda-Jež 2023). Za uvodni prispevek v prvi tematski blok Slovenski govori na vzhodnem robu (1) gl. Gostenčnik – Kenda-Jež – Kumin Horvat 2022. 2 OsnOvne (na)glasOslOvne značilnOsti Srednještajersko narečje ima kot del jugovzhodnih narečij in južnoštajerske nareč- ne ploskve naslednje lastnosti: (1) issln. */*ō > JV sln. *e/*o > J štaj. *e₁/*o₁ > srednještaj. e₁/o₁; (2) issln. *- > Z in J sln. *- > J štaj. *é1- > srednještaj. e; (3) issln. *ē > J štaj. *e₂ > srednještaj. e; (4) issln. *è-/*ò- > Z in J sln. *é-/*ó- > J štaj. *-/*- > srednještaj. -/-; (5) issln. */*ǭ > JV sln. */* > J štaj. *ē/*ō; (6) issln. *-/*- > JV sln. *-/*- > J sln. *-/*- > J štaj. ē/ō; (7) issln. * > srednještaj. ; (8) issln. *- > Z in J sln. *- > J štaj. *ē- (Šekli 2018: 340–341). Govor Zibike pozna zgodnje daljšanje issln. kratkih naglašenih zložnikov v nezadnjem besednem zlogu in mlajše interno daljšanje issln. kratkih naglašenih zlož nikov v zadnjem ali edinem besednem zlogu – kolikostnih nasprotij v govoru ni. 2.1 Odrazi naglašenih zložnikov v govoru Zibike Odrazi issln. naglašenih dolgih in kratkih samoglasnikov v nezadnjih in zadnjih zlogih v govoru Zibike (dalje Zi.) so: – odrazi znotraj izhodiščno dolgega vokalizma so: (1) issln. * > Zi. eː in aː ter (mlajše) ẹː; (2) issln. *ē > Zi. eː; (3) issln. * > Zi. eː; (4) issln. *ō > Zi. oː in 1 Nekateri manjkajoči podatki v gradivu so bili ob nastajanju tega prispevka preverjeni na terenu v začetku leta 2024. Zapis Založnik 1960 je bil primerjan in dopolnjen tudi z opisom Orač 2013. 175Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) aː; (5) issln. *ǭ > Zi. oː in (mlajše) ọː; 6) issln. * > Zi. ẹː; (7) issln. *ī > Zi. iː in (mlajše) iː; (8) issln. *ū > Zi. üː in (mlajše) uː; (9) issln. *ā > Zi. åː in (mlajše) aː; (10) issln. * > Zi. aː; (11) issln. * > Zi. aːr; – odrazi znotraj izhodiščno kratkega vokalizma v nezadnjih besednih zlo- gih so: (1) issln. *- > Zi. eː in aː (redko iːe); (2) issln. *è- > Zi. eː in in aː ter (mlajše) ẹː; (3) issln. *- > Zi. iːe in eː ter (mlajše) ẹː; (4) issln. *ò- > Zi. aː in uːᵒ; (5) issln. *- > Zi. oː; (6) issln. *- > Zi. iːe in ẹː; (7) issln. *ì- > Zi. iː in iː; (8) issln. *à- > Zi. aː in åː; (9) issln. *ù- > Zi. üː in (mlajše) uː; (10) issln. *- > Zi. aː; (11) issln. *- > Zi. aːr; – odrazi znotraj izhodiščno kratkega vokalizma v zadnjih besednih zlogih so: (1) issln. *-è Zi. > eː; (2) issln. *-/*- > Zi. iːe; (3) issln. *-ò > Zi. uːᵒ; (4) issln. *- > Zi. oː; (5) issln. *-ì > Zi. iː; (6) issln. *- > Zi. iːe; (7) *-ù > Zi. üː; (8) issln. *-à > Zi. aː in å ter (redko) eː; (9) issln. *- > Zi. aː; (10) issln. *- > Zi. aːr; – odraz za umično naglašeni e je iːe, (redko) eː, (zelo redko) iː; odraz za umično naglašeni o je uːᵒ; odraz za umično naglašeni ə je iːe. 3 Fonološki opiS 3.1 Inventar 3.1.1 Vokalizem 3.1.1.1 Dolgi naglašeni samoglasniki iː üː uː iː uː iːe uːᵒ ẹː ọː eː oː eː aː aː åː aː + aːr 3.1.1.2 Nenaglašeni samoglasniki i ü u e ə o a +     176 Jožica Škofic  Fonološki opis govora kraja Zibika ... 3.1.2 Konzonantizem 3.1.2.1 Zvočniki m v n l r  j 3.1.2.2 Nezvočniki p b f t d c s z č š ž k g x 3.1.3 Prozodija Fonološko je relevantno mesto naglasa. Na naglašenih zlogih ni kolikostnih nasprotij. Inventar prozodemov vsebuje naglašene (ˈVː) in nenaglašene zložnike (V). 3.2 Distribucija 3.2.1 Vokalizem /ü/ ne more stati v vzglasju zaradi protetičnega /v/ ali /w/, ki nastopa pred njim (ˈvüːste = usta, ˈvüːsnica = ustnica, ˈwüːxa2 = uha ‘uho’, ˈvüːš3 = uš, ˈvüːzda = uzda). /ọ/, /u/, /uːo/, /oː/ se v vzglasju izgovarjajo nedosledno, ker se pred njimi lahko govori protetični v-: ˈvọːs ‘os’, ˈvuːosa = osa, ˈvuːorex ~ ˈvuːrex = oreh, ˈvuːje = oje, ˈvuːče4 = oče, ˈvuːgi = ogenj, prid m ˈvọːzek = ozek, toda ˈọːtavič = otavič ‘vnuka’, ˈọːrgle = orgle, uˈkaː = oko, uˈžiːenit se = oženiti se, ˈuːnterča ‘spodnje krilo’, ˈuːsje = usnje, ˈoːčim = očim, ˈoːšpice = ošpice, ˈuːotrok = otrok. 3.2.2 Konzonantizem 3.2.2.1 Zvočniki Zvočnik /v/ ne more stati v izglasju in pred nezvenečimi nezvočniki, saj se tam premenjuje s /f/ (pleˈvẹːf = plevel ‘pleva’, prid m zdˈraːf, ˈsiːf, kosˈtåːjof, ˈjåːf, krˈiːžof ˈpoːt, ˈpåːfc = palec, fsi sˈveːti = vsi sveti). 2 Toda tudi uˈxaː. 3 Toda Red uˈšiː. 4 Toda Imn uˈčẹːtje. 177Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 3.2.2.2. Nezvočniki Zveneči nezvočniki se pred nezvenečimi nezvočniki in v izglasju premenjujejo z nezvenečimi nezvočniki (ˈzoːp = zob, pogˈreːp = pogreb, gˈruːop = grob, xˈriːp, ˈọːpčina, opxaˈjiːlo, ˈjåːpka = jabka ‘jabolko, jablana’; ˈgåːt = gad, xˈloːt = hlod, ˈnaːxot = nahod, otˈkoːt = od kod, ˈpuːotplat = podplat, pomˈlåːt = pomlad, ˈmeːt = med, sˈlåːtka = sladka, ˈreːtka = redka, ˈriːetkva = redkva ʻredkevʼ, otˈpaːrti = odpreti; kˈriːš = križ, ˈaːrš = rž, ˈfüːreš = furež ‘koline’, ˈdiːeš = dež, ˈlaːmeš = le- mež, šˈtọːrš ‘storž’; ˈvoːs ~ ˈvaːs = voz, ˈjẹːs = jez, ˈniːsko = nizko; ˈplüːk = plug, sˈnaːk = sneg, ˈjüːk = jug, bˈraːk = breg). 3.2.3 Prozodija Naglašeni samoglasniki so fonetično dolgi, nenaglašeni pa kratki. Ponaglasnih dolžin ni. Naglašen je lahko kateri koli zlog v besedi. V večzložnicah (prevzetih zloženkah) sta lahko naglašena dva zloga (ˈtuːotnˈkåːmra ‘mrliška vežica’). 3.3 Izvor 3.3.1 Vokalizem 3.3.1.1 Dolgi naglašeni samoglasniki5 issln. Gradivo iː < *ī ˈžiːr, Red nuˈčiː, uˈšiː, prid m ˈsiːf, kˈriːf, grˈmiːčje; gˈriːč, xˈriːp, pasˈtiːr, netoˈpiːr, oˈdiːr = vodir ‘oselnik’, 2mn žˈviːte, 3ed žˈviː, garˈmiː, tarˈpiː, sneˈžiː; kˈriːlo, sˈviːa; ˈšiːška, bˈriːtva, meˈziːnc, šˈtiːrdeset, sreˈdiːnc, psˈtiːnc, ˈiːje, ˈšiːek = šijnjak ‘tilnik’; < *ì- ˈžiːto, seˈkiːra, topoˈriːše, peˈliːn, ˈriːba, ˈiːva = njiva, šiˈviːlja, ˈšiːlo, gosˈtiːlna, mˈliːnčofka = mlinčevka ‘potica’, opxaˈjiːlo, ˈkiːsca, ˈsiːrotka, vodeˈniːka ‘vodenica’, Ded ˈmiːši, Imn ˈpiːsaŋke ‘pirhi’, ˈviːlce, Imn čeˈtiːne = ščetine ‘dlaka’; prid m ˈžiːfč, pˈliːtek, ˈviːši ‘višji’, prid ž ˈkiːsla, ˈšiːvati, stroˈjiːti, del -l ž ed vzˈdiːgnila;6 < *-ì pˈtiːč, ˈmiːš, ˈniːč, ˈriːt, mrˈliːč, ˈsiːr, prid m ˈsiːt;7 < * po umiku naglasa z zadnjega kratkega zaprtega zloga prid m ˈviːsok; < * po umiku naglasa ˈšiːvaŋka; 5 Gradivo za issln. stalno dolge zložnike je (relativnokronološko) razvrščeno glede na (po)psl. tonem in splošnoslovenski naglasni premik ter medsebojno ločeno s podpičji. 6 Terensko preverjanje v začetku leta 2024 potrjuje obliko s pripono -na-, tj. vzˈdiːgnala (vzˈdiːgnat). 7 Toda ˈbiːk. 178 Jožica Škofic  Fonološki opis govora kraja Zibika ... v izposojenkah ˈciːg = cigel ‘opeka’, žˈniːder ‘krojač’, žˈniːdərca ‘šivilja’, ˈkiːkla, ˈfiːrma ‘birma’, pˈriːdga, revmaˈtiːz, ˈšiːrc ‘predpasnik’, ˈxiːšca, šˈtiːbc, oštaˈriːja, kmeˈtiːja, ˈbiːder ‘potica’, marˈtiːnček, kromˈpiːr, Ded ˈxiːši,8 Imn ˈfiːŋkošti = binkošti, sˈkiːje ‘smuči’; iː < *ī Imn oˈčiː, kusˈtiː, Omn z očˈmiː, Red ž kˈviː, kusˈtiː ~ kosˈtiː, peˈčiː, tˈriːdeset; stˈriːc, 3ed vaˈliː; ˈziːma, ˈliːce, gˈliːsta, ˈviːno, plaˈniːna, bˈliːzi = blizi ‘blizu’; 1ed ˈviːdim, mˈliːn; < *ì- luˈpiːna, žˈliːca, ˈžiːla, straˈniːše, koˈriːto, pšeˈniːca, poˈtiːca, spovedˈniːca, bradaˈviːca, kaˈdiːlo, roˈčiːca, koˈpiːca, deˈčiːca, preˈdiːvo, liˈsiːca, koˈpiːto, gˈriːva, sˈliːva, maˈliːna, koreˈniːna, ravˈniːna, druˈžiːna, pleˈniːca, Imn troˈpiːne, stopˈniːce, nogaˈviːce, Red jeˈziːka, Ded peteˈliːni, gˈriːsti, suˈšiːti, vaˈliːti, roˈsiːti, koˈsiːti, noˈsiːti, omoˈžiːti se, ˈviːdeti, vˈmiːti, moˈliːti, kroˈpiːti, ˈbiːti, 3ed bˈliːska se; < *--l v del -l m ed posuˈšiː = posušil, koˈsiː;9 v izposojenkah ˈxiːša ‘hiša’, ‘izba’, ˈmiːza, ˈpiːsker, kˈriːš, bˈriːtuf, Imn ˈdiːle ‘podstrešje’, šˈliːte ‘sani’; iːe < umično naglašenega *e ˈčiːelo, ˈbiːedro, pˈliːeče, ˈtiːele, peˈtiːelin, ˈjiːesen ‘jêsen’, ˈžiːelot, ˈčiːes, ˈdiːeblo, ˈsiːedlo, ˈžiːena, ˈtiːeta, ˈsiːestra, ˈziːemla, ˈriːetkva, Red ˈmiːene, ˈtiːebe, Ded ˈmiːeni, ˈtiːebi, Med na ˈpiːeči, prid m ˈdiːeba = debel, ˈniːesti, uˈžiːenit ~ uˈžiːenti se, 1ed ˈniːesem, del -l ž pˈliːela = pletla, tudi ˈjiẹːd ‘eden’, Red ˈjiẹːnega; < *- sˈniːexa; < *- ˈpiːes, ˈdiːeš, ˈniːes = dnes ‘danes’; < umično naglašenega *ə ˈsiːenec = senec ‘sence’, šˈčiːepek ‘ščepec’, ˈsiːemen ‘semenj’, ˈsiːeje = senje ‘sanje’, sˈtiːeber, ˈdiːeska, ˈpiːečka, ˈčiːeber, ˈmiːegla, Med na ˈviːesi, prid m ˈtiːemen = temen, prid ž cˈviːetna, tudi sˈtiːẹza; < *- ˈziːet, ˈviːeč, nam. ˈžiːet ‘žeti’; < *ę po umiku naglasa ˈjiːečmen, ˈjiːezik, gˈriːeda, ˈpiːeta; < * v položaju za r žˈriːebe, vˈriːeme, bˈriːeme, žˈriːeb = žrebelj ‘žebelj’; < *- redko (morda položajno pred /n/) v enozložnicah xˈriːen, čˈliːen;10 < *ě po umiku naglasa z zadnjega kratkega zloga ˈdiːekle; v izposojenkah sˈtiːepix ‘vodnjak’, ˈpiːeper = peper ‘poper’, ˈjiːešpren, pretˈfiːerer ‘svat’, ˈpiːep ‘fant’; 8 Toda Mmn ˈxiːšax. 9 Primer je potrjen s terenskim preverjanjem v začetku leta 2024. 10 Tako tudi čˈliːenek. 179Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) ẹː < * ˈrẹːsje; ˈlẹːšjek = lešnjak ‘lešnik’, prid m ˈbẹːf = bel; ˈpẹːsto; čˈrẹːšja;11 < *-l v del -l m ed ˈjẹː = jel ‘jesti’, cˈvẹː = cvel ‘cvesti’, vˈzẹː = vzel ‘vzeti’;12 < *è- ˈmẹːla = melja ‘moka’, ˈzẹːle, Red seˈmẹːna, ˈsẹːd, tˈrẹːki = tretji, četˈvẹːro; < *-è ˈšẹːn; < * redko ˈvẹːči = večji; < *- Imn ˈjẹːtre, ˈmẹːče,13 prid m škˈlẹːmpast ‘šepav’ (Horvat, Kostelec v SLA 1.2: 94), pˈrẹːsti; < *- ˈmẹːša14 = maša; Imn ˈsẹːe = sanje, prid m ˈvẹːški, 1ed ˈgẹːnem, doˈtẹːknem, 3ed ˈpẹːxne; < * ˈdẹːn, ˈlẹːn, ˈvẹːs, prid m boˈlẹːn;15 v izposojenkah ˈrẹːkc = rekeljc ‘suknjič’, ˈkẹːlder = kelder ‘klet’, cekˈrẹːt ‘stranišče’, ˈžẹːgnaje = žegnanje, kˈrẹːmp = krempelj, ˈjẹːtka, ˈvẹːbč = velbič ‘shramba’, proˈcẹːsja, ˈrẹːvma; iz knjižnega jezika oˈpẹːka, ˈjẹːlka; eː < * prid m sˈleːp, čˈreːs ‘čez’; prid ž ˈreːtka, ˈreːs ‘res’, 1ed ˈmeːlem;16 čˈreːda; bˈreːskva, ˈveːter, sˈteːska = soteska, poˈleːtje, dˈreːve; < *- pˈleːša, žeˈleːzu, ˈseːme, ˈseːver ‘severni veter’, neˈdeːla, Imn uˈreːxi, prid m čloˈveːški, tarˈpeːti, pˈdeːti, smarˈdeːti, gˈmeːti,17 xoˈteːti, mˈleːti, cveˈteːti, žˈreːti,18 ˈjeːsti, ˈreːzati, ˈveːdeti; < *ē ˈleːt = led, ˈmeːt, ˈpeːč, čeˈbeːla19 = čebela, jeˈseːn, Red breˈmeːna,20 vreˈmeːna, seˈmeːna,21 Ded koˈleːsi,22 ˈšeːst, ˈkeː ‘kje’; < *è- ˈžẹːnin, sˈtẹːla, Imn ˈreːbra;23 < umično naglašenega *e24 stuˈdeːnc;25 < * ˈpeːt, ˈdeveːt, deˈseːt; ˈpeːtek, ˈreːp, prid m sˈveːt, vˈzeːti, 1ed pˈreːdem; kˈleːti = kleti; < *- sˈreːča, Red teˈleːta, Ded uˈčeːti, sˈteːgniti se; < *- 1ed vˈzeːmem; v izposojenkah Imn teˈleːge ‘jarem’, ˈceːker, feceˈneːk ‘ruta’, šˈteːŋge, bˈreːnta, Imn teˈleːge ‘jarem’; 11 Tudi čˈreːšja. Orač 2013 ima čˈreːšja. 12 Primeri so potrjeni s terenskim preverjanjem v začetku leta 2024. 13 Tudi ˈmeːča. 14 Tudi ˈmeːša. 15 Po analogiji tudi prid ž boˈleːna. 16 Tudi ˈmaːlem. 17 Toda garˈmiː. 18 Tudi ˈžaːrti. 19 Tudi čˈveːla. 20 Tudi breˈmaːna. 21 Tudi seˈmaːna. 22 Tudi Ded kuˈlaːsi. 23 Tudi ˈrẹːbra. 24 Položajno ob /m/, /n/ tudi kot monoftong, npr.: oˈmeːla, pˈšeːno. 25 Tudi sˈtüːndenc. 180 Jožica Škofic  Fonološki opis govora kraja Zibika ... eː < * redko v položaju ob r prid ž mn ˈveːrne;26 < umično naglašenega *e v položaju ob m, n oˈmeːla, pˈšeːno; < *ē v položaju ob r veˈčeːrja, Imn potˈreːpance = potrepanice ‘trepalnice’ (Zuljan Kumar v SLA 1.2: 74); < *-è redko v položaju ob m 1ed tˈkeːm; < *è- v položaju pred r I/Ted xˈčeːr, xˈčeːrka ‘hči’, fˈčeːra ‘včeraj’; < * v položaju ob zvočniku pˈreːšič ‘prašič’, ˈteːm ‘tam’, kˈleː ‘tla’;27 v izposojenkah adˈveːnt, banˈdeːro, ˈceːxmošter28 ‘cerkveni ključar’, ˈceːrkva, Imn xoztˈreːgarji ‘naramnice za moške hlače’, prid ž ˈžeːgjena; aː29 < *30 sˈnaːk, bˈraːk, gˈraːx, ˈmaːx, čˈraːve, ˈvaːnca = vejnica ‘velnica’ (Gostenčnik v SLA 3.2: 145), sˈvaːčnik;31 kˈlaːše;32 sˈvaːča,33 dˈlaːto, gˈnaːzdo ~ gˈnaːzdu, sˈtaːna;34 ˈmaːsc ‘mesec’, Imn ˈmaːste ‘mesto’, 1mn ˈdaːlamu; < *- bˈraːza, ˈcaːsta, neˈvaːsta, stˈraːxa,35 ˈlaːto ~ ˈlaːtu, kuˈlaːnu, sˈvaːder, ˈvaːverca, smˈraːka, ˈraːpa, neˈdaːla, tˈraːbux, ˈdaːlu = delo, Imn pˈlaːve, ˈdaːlati, poseˈdaːti = posedeti ‘sedevati’, ˈsaːkat, žˈvaːti = živeti; < *ē redko ˈlaːmeš, Red uˈšaːsa; < *è- Imn neˈbaːsa, Red uˈšaːsa, pogˈraːba,36 1ed ˈmaːlem,37 del -l m ed ˈraːku, ˈpaːku, ˈnaːsu;38 < *ò-39 ˈaːder = oder ‘pograd v koči’, prid m ˈdaːber = dober; v izposojenkah40 dˈraːta = dreta, ˈpaːp = peb ‘fant’; 26 Primeri kot ˈveːa in Imn ˈčeːli so verjetno le navidez monoftonški in so posledica asimilacije. 27 Tudi tˈleː. 28 Tudi ˈcakmošter. 29 V gradivu zapisano tudi kot aː. 30 Verjetno položajno tudi ˈvöːnec ‘venec’; sˈvoːčnica ‘svečnica’. 31 Tudi sˈveːčnik. 32 Tudi kˈläːše. 33 Tudi sˈväːča. 34 Tudi sˈtäːna. 35 Tudi stˈräːxa. 36 Ied pogˈreːp. 37 Tudi ˈmeːlem. 38 Tudi ˈneːsu. 39 V vzglasju ob protetičnem v- lahko tudi uː, npr. ˈvuːgi ‘ogenj’. 40 Verjetno položajno tudi ˈmoːdrc ‘nedrc’, ˈmoːžnar ‘mežnar’. 181Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) aː < *ā prid m mˈlaːt, ˈsaːŋke, doˈmaː; kluˈčaːr, kroˈjaːč, sˈvaːk; ˈpaːzduxa ~ ˈpaːsxa ‘pazduha’; mˈlaːčva, priˈjaːt, ˈpaːčona, prid s ˈbaːbje; < *à- ˈraːna, ˈjaːvor, ˈjaːgoda, ˈmaːčexa, loˈbaːa, mˈraːla, sˈtaːreši; < *-à ˈgaːt,41 gˈraːx, bˈraːt,42 sˈvaːt, prid m zdˈraːf, pˈraː; < * ˈsaːtje,43 viˈxaːr; v izposojenkah ˈna ːg, poˈbaːr ‘fant’, ˈcaːa = cajna ‘jerbas’ (prim. Kenda-Jež v SLA 3.2: 404), ˈaːftre ‘naramnice’, šˈnaːctix ‘robec’, ˈaːntux ‘brisača’, šˈnaːjder ‘krojač’, ˈšaːba ‘šipa’, ˈaːmper ‘vedro’, ˈpaːjšter ‘blazina’, Imn šˈmaːrnice, ˈtaːžt = tavžent ‘tisoč’; åː < *ā ˈlåːket ‘komolec’, dˈlåːn, vˈråːt, ˈpåːs, ˈlåːs, možˈgåːni, Red neˈbåː, obˈlåːčno; kuˈvåːč, pˈlåːšč, xˈråːst, gospoˈdåːr, čebeˈjåːk = čebelnjak, olˈtåːr, koˈmåːr, gorˈjåːk = gornjak ‘zahodni veter’, Imn kˈråːli, otiˈråːč = otirač ‘brisača’; tˈråːva, bˈråːda, vˈråːte, prid m mˈlåːji ‘mlajši’; oˈtåːva, xˈlåːpec, ˈpåːfc = palec, Imn bˈråːtje, pˈlåːxta ‘rjuha’, ˈpåːk, sˈråːca, ˈzåːjkla, ˈzåːjc, ˈmåːčka, pomˈlåːt, ˈjåːjca, Oed z bˈråːtom, 1ed ˈdåːm; < *à- bratˈråːnc, ˈgåːber, kˈråːva, ˈmåːti, ˈžåːba, ˈkåːča, mˈlåːka, sˈkåːla, sˈlåːma, ˈmåːma, ˈråːma, dˈlåːka, kˈlåːda, kˈlåːdvo, ˈkåːmen, pˈråːprot,44 ˈpåːrk = parkelj, ˈkåːš, kˈnåːlo = tnalo, ˈpåːlca, stoˈpåːlo, pˈšåːnc = piščanec, ˈbåːba, Imn ˈgåːrje, sˈtåːtve, žˈgåːnci, Red bˈråːta, briˈsåːča, Rmn vˈråːt, pokoˈpåːti, kleˈpåːti, laˈgåːti, tˈkåːti, teˈsåːti, mˈlåːtit, ˈdåːti, kožuˈxåːti ‘ličkati’, sˈkåːkat, obˈråːčati, ˈdåːti, ˈkåːm, petˈnåːst; < *-à bˈråːt, žuˈpåːn, šˈkåːf; < *a redko, po umiku naglasa z zadnjega kratkega zaprtega zloga mˈlåːtič, ˈzåːmet ‘otrobi’; < *- ˈlåːxek; v izposojenkah ˈmåːnt, žˈlåːxta, coˈpåːta, ˈjåːŋka ‘krilo, kikla’, ˈkåːpa, šˈpåːrxert, šˈtåːla, ˈfåːrof ‘župnišče’, ˈråːca, ˈvåːga = vaga ‘prečka’, žˈlåːf, kˈråːnc = krancelj ‘venec’, gˈråːba, ˈfåːnt, Imn žˈnåːbli, ˈpåːre ‘mrtvaški oder’, xˈlåːče, ˈråːnte ‘late kozolca’, ˈlåːte, prid m kosˈtåːjof, ˈžåːgati; 41 Tudi ˈgåːt. 42 Tudi bˈråːt. 43 Po analogiji tudi ˈsaːtoje. 44 Tudi pˈråːprut. 182 Jožica Škofic  Fonološki opis govora kraja Zibika ... aː < *ō ˈnaːs, meˈsaː, ˈvaːs,45 ˈkaːst, ˈnaːč,46 sˈraːta = sirota, sˈnaːči, sˈtaː = sto, uˈxaː, neˈbaː, kuˈlaː, peˈraː, proˈsaː, seˈnaː, dreˈvaː, uˈkaː = oko, zˈvaːn, ˈnaːxt, zaˈnaːxtənca, ˈpaːle, gˈdaː = kdo, leˈpaː; po asmilaciji -o (< -ol-): doˈpaːdne, ˈpaːnoči, (< -ov) doˈmaː = domov; < *ò- ˈkaːža, ˈpaːstla, šˈkaːrja, 1ed ˈnaːsim, ˈmaːrem, ˈaːs = osem; < * ˈčaːn, ˈbaːxa, ˈvaːk, ˈsaːza, Imn ˈpaːnčnice,47 1ed ˈkaːnem;48 < *- ˈpaːx ‘polh’; < *- ˈsaːnce, ˈsaːnčnica; v izposojenkah ˈšaːla, ˈbaːtra, soˈbaːta, ˈaːle ‘olje’; oː < *ǭ49 xˈloːt, goˈloːp, ˈgoːs, ˈgoːska, ˈzoːp, Imn otˈroːbi, sreˈboːt = srebot ‘srobot’, Oed s karvˈjoː; ˈpoːt ‘pot, steza’, ˈroːbec, ˈgoːša = gošča; ˈroːka; poˈroːka, ˈpoːpek, ˈkoːčar, 1ed sˈtoːplem ‘stopati’; < *- ˈgoːba, ˈkoːča, ˈtoːča; < *ǫ po umiku naglasa Imn ˈzoːbi; < *ō50 pˈloːt, ˈnoːč, ot ˈdoːma, ˈxoːsta,51 gosˈpoːt, ˈkoːkla = koklja, gˈloːdat; < *ò- v primeru ˈoːšpice, ˈoːčim; < umično naglašenega *o v položaju ob v vˈdoːva;52 v izposojenkah ˈcoːta, kˈroːta, ˈroːmar, Imn ˈcoːkle; ọː53 < *ǭ54 ˈgọːš, prid m ˈvọːzek = ozek; < *ō položajno ob zvočniku55 moˈzọːlc ‘mozolj’, sˈvọːra = svora ‘sora’, ˈvọːs ‘os’; < * po umiku novega cirkumfleksa ˈọːtavič ‘vnuka, druga otava’; v izposojenkah ˈlọːd ‘trgovina’, ˈkọːrbica ‘jerbas’, fiˈžọːf = fižol, patˈrọːn, ˈkọːr, ˈxọːstija, Imn ˈọːrgle; iz knjižnega jezika ˈọːpčina; 45 Tudi ˈvoːs. 46 Tudi ˈnoːč. 47 Toda Ied poˈnoːčnica. 48 Tudi kˈleːem. 49 Redko aː, npr. v primeru Oed ž i-sklanjatve: s kostˈjaː, tudi s kostˈjọː. 50 Položajno ob zvočnikih lahko tudi kot ọː ali uːo. 51 Tudi ˈxːsta. 52 Redko, verjetno položajno ob /v/, tudi aː, npr. ˈaːca, Imn siˈnaːvi. 53 V gradivu zapisano kot ː ali oː, npr. ˈlːtnik, poˈnːčnica, (kˈriːžof) ˈpːt, zˈdːfc – blagosˈloː. 54 Položajno ob zvočnikih lahko tudi kot uːo. 55 Verjetno kot mlajša različica k oː. 183Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) uːᵒ 56 < umično naglašenega *o57 ˈvuːoda, ˈkuːosa, ˈkuːoza, ˈguːora, ˈvuːosa, ˈpuːotkva, ˈuːokno,58 ˈbuːožič, ˈkuːotu, čˈluːovek, ˈtuːork, ˈpuːotok, ˈvuːorex = oreh,59 ˈkuːožux, ˈskaluːovje, Red otˈruːoka, Ded ˈkuːosti, Med v ˈnuːoči, Oed s ˈkːojam, Imn graˈduːovi, prid m ˈbuːožji, prid ž šiˈruːoka, del -l ž ed ˈbuːodla,60 ˈguːore = gori, viˈsuːoko;61 < *-ò stˈruːop, gˈruːop, ˈkuːoš, ˈvuːof = vol, šˈkuːof, ˈkuːo = konj, kˈruːop, ˈnuːoš, ˈpuːot = pod ‘skedenj’, ˈbuːol = bolj, pˈruːoč = proč, ˈuːon = on; < *ō62 položajno ob zvočniku ˈmuːost, ˈtuːor, ˈvuːosek; < * po umiku naglasa z zadnjega kratkega zaprtega zloga ˈmuːodras, ˈuːotrok, ˈuːomet, ˈpuːotplat, prid m buːogat, 2ed ˈoːtpreš;63 < *ǭ položajno ob zvočniku ˈmuːoš, ˈnuːotre, ˈnuːoter; ˈmuːoka, nuˈcuːoj; po umiku novega cirkumfleksa (Furlan 2005: 407, op. 3) ˈguːosenca = gosenica; < * v primeru ˈkuːok; v izposojenkah ˈpuːost, šˈkuːof, ˈbuːoter, ˈkuːostaj = kostanj, ˈmuːošt, ˈknuːof, ˈtuːotnˈkåːmra, ˈšuːoštar; [uː ] < *ù- v položaju ob zvočniku ˈmuːxa; v izposojenkah (v položaju ob zvočniku) kuˈruːza; uː < *ū < *ù- < *ù- ˈjuːžna, odˈjuːga; ˈluːlek ‘moško spolovilo’, ˈuːsje = usnje, Imn sˈmuːče, prid m treˈbuːšast, treˈbuːšnat; ˈjuːtro, rˈjuːxa; koˈžuːx; < *ǭ redko 1mn sˈmuː, 3mn ˈsuː; v izposojenkah ˈšuːx, ˈluːster, čeˈbuːf = čebul ‘čebula’, ˈuːnterča ‘spodnje krilo’; 56 Ta samoglasnik je večinoma (sekundarni) odraz za položajne različice in mlajše razvoje o-jevskih glasov (umično naglašenega *o, interne podaljšave *-ò, mlajših umikov naglašenega *ǫ (po denazalizaciji in se torej obnaša kot etimološki o)). 57 Tako se obnaša tudi *ǫ v primeru ˈsuːoset ‘sosed’ (tudi ˈsaːset) in *- v primeru ˈuːogle. 58 Tudi ˈuːok in ˈuːoknu. 59 V vzglasju ob protetičnem v- lahko tudi refleks uː, npr. ˈvuːrex in ˈvuːče = oče. Refleks uː (ob zvočnikih) tudi v primerih ˈnuːnga = noga, ˈduːle = doli. 60 Tudi ˈboːdla. 61 Tudi viˈsoːko. 62 Verjetno položajno ob v, najverjetneje kot naslednja stopnja odraza uːo, tudi odraz uː, npr. peˈčuːvje, ˈvuːje = oje. 63 Tak odraz zaradi protetičnega v-. 184 Jožica Škofic  Fonološki opis govora kraja Zibika ... üː < *ū prid m ˈtüːj, ˈsüːx, gˈlüːx, ˈvüːš; kˈlüːč, meˈxüːr, kloˈbüːk, ˈsüːša, ˈpüːst, Ded ˈdüːši, Imn pˈlüːče, ˈvüːste ‘usta’, ˈtüːec; tˈrüːplo, ˈrüːse ‘brki’; pˈlüːk, ˈlüːkja, xˈrüːška, ˈsüːkja, ˈjüːk = jug; < *ù- kˈlüːka, ˈküːra = kura ‘kokoš’, ˈbüːkva, ˈküːšar = kuščar, vˈjüːtro ‘zjutraj’; < *-ù kˈrüːx, ˈküːp, ˈtüː; < * po umiku naglasa z zadnjega kratkega zaprtega zloga (v položaju ob r) prid m ˈšüːrok; < *- v položaju za v ˈvüːn ‘ven’; v izposojenkah ˈpüːnčux ‘visoki čevelj’, ˈüːberok ‘suknja’, ˈbüːča, ˈküːga, ˈküːxja = kuhinja, ˈbüːrk, gˈrüːnt, ˈfüːreš ‘koline’, fˈrüːštik ‘zajtrk’, ˈtüːnf = tunf ‘tolmun’, Imn šˈtüːnfi ‘nogavice’, prid m ˈpüːŋklast ‘grbast’, ˈžüːpnik; aːr < * in * ˈgaːrlo, ˈpaːrst, ˈbaːrki, ˈmaːrtvec, sˈmaːrt, ˈkaːrsta, ˈčaːrtalo, ˈvaːrt, ˈaːrš = rž, ˈkaːrst, ˈkaːrma, čˈmaːr, ˈsaːrna, ˈkaːrf ‘kri’, posˈtaːrva, ˈčaːrf, ˈgaːr, ˈvaːrba, ˈtaːrta, ˈgaːrča, ˈmaːrzlica, čeˈtaːrtek, ˈbaːrf,64 ˈvaːrx, ˈpaːrst, oˈbaːrf, Imn ˈdaːrve, ˈpaːrse ‘prsi’, prid m ˈčaːr, 1ed uˈmaːrjem,65 del -l m mn uˈmaːrli; pod terciarnim naglasom v primerih ˈsaːrce, ˈsaːršen; po onemitvi nenaglašenega samoglasnika za r uˈmaːrti ‘umreti’, otˈpaːrti ‘odpreti’, ˈžaːrti66 ‘žreti’; < *- v položaju pred - < - < -l del -l m ed cˈvaːr = cvrl, uˈmaːr = umrl, ˈžaːr = žrl, ˈdaːr = drl, otˈpaːr = odprl. 64 Toda oˈbåːrve. 65 Tudi umˈreːm (enake dvojnice tudi za druge osebe in števila). 66 Tudi žˈreːti. 185Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 3.3.1.2 Nenaglašeni samoglasniki issln. Gradivo i < *iK diˈxüːr, viˈxaːr, liˈsiːca, Ied s ndl viˈsoːko ~ viˈsuːᵒko; < *KiK ˈvüːsnica = ustnica, ˈjiːezik, ˈọːpčina, ˈžüːpnik, sˈvaːčnik ~ sˈveːčnik, ˈloːtnik, ˈoːčim = očim, ˈọːtavič ‘vnuka (druga otava)’, mˈlåːtič, ˈmaːrzlica, ˈžẹːnin, tˈråːnik = travnik, Imn šˈmaːrnice, ˈoːšpice, Mmn m ˈčiːebrix, ˈnuːožix, Mmn ž ˈmiːšix, prid Oed s ˈtuːotim, z ˈmuːojim, prid Rmn šˈtiːrix, prid Dmn šˈtiːrim, prid Omn šˈtiːrimi, 1ed ˈviːdim, mˈlåːtim, 2ed ˈviːdiš; < *-i Ied ˈmåːti, Imn m ˈlåːsi ‘lasi, lasje’, ˈzoːbi, ˈseːnsveti ‘vsi sveti’, ˈšuːxi ‘nizki čevlji’, otˈroːbi, Svˈeːti trijeː kˈråːli, ˈfiːŋkošti ‘binkošti’, žˈgåːnci, možˈgåːni, siˈnaːvi, uˈreːxi, Red ž ˈmiːši, ˈniːti, Ded m uˈčeːti = očetu, bˈråːti, ˈmaːsti, vreˈmaːni, ˈtiːebi, Ded ž ˈroːki, ˈpiːeči, xˈčiːeri, ˈžiːeni, ˈxiːši, ˈdüːši, Med m pər ˈlåːsi, o buˈžiːči, pər bˈråːti, Med s ˈwüːxi, Med ž na ˈviːesi, pər ˈvüːši, f‿ˈkaːrvi, Omn m z ˈlåːsami, Omn ž z ˈwüːxami, z ˈroːkami, z ˈmiːšmi, z ˈžiːenami, prid m čloˈveːški, ˈvẹːški = vaški, narˈviːši ‘najvišji’, smarˈdeːti, uˈmaːrti, pokoˈpåːti, zvoˈniːti, ˈšiːvati, ˈviːdeti, tarˈpeːti, koˈsiːti, gˈriːsti, stroˈjiːti, suˈšiːti, uˈžiːenti se,67 ˈžaːrti ~ žˈreːti, moˈliːti, ˈniːesti, ˈbiːti, ˈreːzati, 3ed ˈviːdi, del -l m mn uˈmaːrli; < *eK redko68 jidˈnåːst; v izposojenkah šˈnaːctix ‘robec’, sˈtiːepix ‘vodnjak’; e < *ęK preˈdiːvo, petˈnåːst; < *-ę ˈseːme, žˈriːebe, ˈtiːele, vˈriːeme, bˈriːeme, pˈråːse, ˈdiːekle, Red ž ˈžiːene, ˈmåːtere, xˈčeːre, xˈčeːrke, Imn ž ˈžiːene, ˈroːke, treˈpaːlnice, sˈmuːče, sˈkiːje ‘smuči’, teˈleːge ‘jarem’, ˈjẹːtre; < *eK sestˈriːčna, koreˈniːna, kmeˈtiːja, pšeˈniːca, pretˈpåːsnik;69 Oed s s teˈleːtom, deˈveːt, deˈseːt; < *KeK ˈjiːečmen, ˈdåːleč, 1ed ˈniːesem, vˈzeːmem, cˈviːetem, 2ed cˈviːeteš, 1mn cˈviːetemo, 2mn cˈviːetete, 2ed ˈniːeseš, vˈzeːmeš, 2mn ˈoːtprete, 3mn ˈoːtprejo; < *-e ˈliːce, ˈzẹːle, živˈlẹːje, koˈreːe, kaˈmeːe, ˈiːje, Imn bˈråːtje,70 3ed ˈniːese, vˈzeːme, ˈsaːrce; 67 Tudi uˈžiːenit se. 68 Morda položajno ob /j/. 69 Verjetno prevzeto iz knjižnega jezika ob narečnem ˈšiːrc. 70 Tudi bˈråːti. 186 Jožica Škofic  Fonološki opis govora kraja Zibika ... e < *ěK pleˈniːca, meˈxüːr, seˈnaː, sreˈdiːnc, seˈkiːra, leˈpaː; < *KěK ˈvuːrex, ˈsuːoset ~ ˈsaːset, čˈluːovek, ˈviːdeti; < *ə v priponah *-əc, *-ək xˈlåːpec, ˈtüːec, ˈcẹːpec, ˈroːbec, marˈtiːnček, ˈpoːpek, šˈčiːepek, ˈpeːtek, ˈgüːdek = gudek ‘prašiček’, zˈmaːdlešek = zmadlešček71 ‘oven’, prid m pˈliːtek, ˈniːzek, ˈlåːxek; < *a v položaju za j < *ń ˈlẹːšjek = lešnjak ‘lešnik’, ˈšiːek = šijnjak ‘tilnik’; < * (skupaj z r) sˈtiːeber; v izposojenkah šˈpåːrxert, ˈpiːsker, ˈluːster; a < *aK kaˈzåːfc, zaˈnaːxtənca, bradaˈviːca, marˈtiːnček, pasˈtiːr, plaˈniːna, maˈliːna, straˈniːše,72 Imn nogaˈviːce,73 vaˈliːti, naxˈriːp ‘navkreber’; < *KaK ˈmuːodras, ˈpiːšala = piščala ‘piščal’, ˈšiːvaŋka, ˈpuːotplat, gˈrüːntar, koˈlaːrat, Imn ˈpiːsaŋke ‘pirhi’, Dmn ˈlåːsam, čˈraːvam, vˈråːtam, ˈnuːngam ‘nogam’, Mmn pər vˈråːtax, ˈdaːrvax, pər koˈleːsax, pər ˈkoːjax, ˈxiːšax, ˈroːkax, pər ˈlåːsax, Oed z ˈlåːsam, Omn z ˈlåːsami, z ˈzoːbami, z ˈwüːxami, z ˈroːkami, z vˈråːtami, s koˈleːsami, z bˈråːtami, z ˈzåːjcami, prid m treˈbuːšast, treˈbuːšnat, ˈdaːlati, ˈsaːkat, zažˈlåːfat ‘zavreti’, ˈvaːjati ‘vejati’, 1ed ˈdaːlam, 2ed ˈdaːlaš, 1mn ˈdaːlamu, 2mn ˈdaːlate, 3mn ˈdaːlaju; < *-a ˈroːka, loˈbaːa, peˈšiːca = peščica ‘pest’, ˈžiːla, ˈrüːta, sˈvọːra, ˈdiːeska, ˈriːetkva, ˈtiːeta, ˈjẹːfša ‘jelša’, ˈjåːŋka = janka ‘žensko krilo’, ˈjåːpka ‘jablana, jabolko’, ˈjåːjca ‘jajce’, Red m ˈzoːba, dˈneːva, uˈčeːta, kusˈtaːja, Red s ˈčiːela, Red prid m, s ˈmuːojega, 3ed naˈpeːa = napenja, ˈdaːla; < *-el-ъ v primeru prid m ˈdiːeba = debel; < *-ě-l v del -l m ed ˈžiːva = živel, ˈvaːda = vedel, ˈtaːrpa = trpel, ˈviːda = videl, ˈvaːda = vedel; < *-a-l v del -l m ed kˈlẹːča, ˈdaːla, ˈpiːka = pikal, ˈdaː = dal, poˈdiːra; < * (skupaj z r) smarˈdeːti, tarˈpeːti, 3ed garˈmiː;74 v izposojenkah patˈrọːn; 71 Prim. zmladlešček, Furlan 2016, 79, in zmarletka, Bezlaj 2005, 416–417. 72 Verjetno prevzeto iz knjižnega jezika ob narečnem cekˈrẹːt. 73 Verjetno prevzeto iz knjižnega jezika ob narečnem šˈtüːnfi. 74 Toda gˈmeːti. 187Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) o < *oK75 loˈbaːa, pogˈreːp, kloˈbüːk, coˈpåːta, otiˈråːč ‘brisača’, koˈriːto, koˈžuːx,76 oˈpẹːka;77 gosˈtiːlna, gosˈpoːt ‘gospod, župnik’, proˈsaː, podˈrüːžnica, poˈtiːca, proˈcẹːsja, olˈtåːr, koˈpiːca, topoˈriːše, koˈlaːrat, koˈkaːš, koˈpiːto, oˈmeːla, koreˈniːna, moˈzọːlc ‘mozolj’, vodeˈniːka ‘vodenica’, pomˈlåːt, gorˈjåːk = gornjak ‘zahodni veter’, opxaˈjiːlo, gospoˈdiːa, stoˈpåːlo, spovedˈniːca, Red koˈleːsa,78 otˈruːoka,79 kosˈtiː, Imn uˈčẹːtje,80 otˈroːbi, oˈbåːrve, potˈreːpance ‘trepalnice’, možˈgåːni, oˈčiː, Dmn kosˈteːm, Mmn kosˈteːx, prid m kosˈtåːjof, boˈlẹːn, čloˈveːški, koˈsiːti, otˈpaːrti ‘odpreti’, kožuˈxåːti ‘ličkati’, kroˈpiːti, pokoˈpåːti, zvoˈniːti, noˈsiːti, obˈråːčati, spoˈveːdat se, stroˈjiːti, roˈsiːti, omoˈžiːti se, moˈliːti, doˈpaːdne, poˈpaːdne, obˈlåːčno, otˈkoːt, doˈmaː = domov; < *KoK ˈjaːgoda, bˈraːmor, mˈliːnčofka = mlinčevka ‘potica’, ˈsaːtoje, pˈråːprot,81 ˈsiːrotka, ˈnaːxot, Rmn m ˈlåːsof ~ ˈlåːso, ˈkoːjof = konjev, Dmn m ˈkoːjom, bˈråːtom, Oed m, s s teˈleːtom, s ˈpiːesom, z bˈråːtom, z ˈvuːolom, z dˈnẹːvom, z ˈniːebom,82 Rmn m bˈråːto, sˈtaːršo, Dmn m bˈråːtom, sˈtaːršom, prid m ˈviːsok, ˈšüːrok; < *-o ˈgaːrlo, ˈbiːedro, stoˈpåːlo, ˈuːokno (~ ˈuːoknu),83 kˈlåːdvo, kˈnåːlo = tnalo, ˈžiːto, ˈdiːeblo, gˈnaːzdo (~ gˈnaːzdu) ˈčiːelo, ˈsiːedlo, ˈkriːlo, dˈlaːto, koˈpiːto, kaˈdiːlo, prid s Ied ˈniːsko, 1mn84 ˈniːesemo, ˈviːdmo, tarˈpiːmo, ˈnaːsmo, ˈdaːlamo, ˈdåːmo, ˈčaːmo = hočemo; < *ǫK roˈčiːca, komˈpiːšənca = kopiščnica ‘robidnica’; < *KǫK ˈžiːelot;85 < *-ǫ Ted ž ˈžiːeno, ˈnuːŋgo ‘nogo’, 3mn86 ˈniːesejo, ˈviːdjo, tarˈpiːjo, ˈnaːsjo, ˈdaːlajo, ˈdåːjo, ˈčeːjo ‘hočejo’; < *-ojǫ Oed ž z ˈroːko, z ˈwüːxo = z uho, s ˈpiːečko, z ˈmåːterjo; 75 Kot pogostejša različica k u. 76 Tudi ˈkuːožux. 77 Verjetno prevzeto iz knjižnega jezika ob narečnem ˈciːg. 78 Tudi kuˈlaːsa. 79 Tudi utˈruːoka. 80 Toda z oˈčeːtom in z uˈčeːtum. 81 Tudi pˈråːprut. 82 Zadnji trije primeri so potrjeni s terenskim preverjanjem v začetku leta 2024. 83 Tudi ˈuːok. 84 Primeri v nadaljevanju so potrjeni s terenskim preverjanjem v začetku leta 2024. 85 Tudi ˈžiːelut. 86 Primeri v nadaljevanju so potrjeni s terenskim preverjanjem v začetku leta 2024. 188 Jožica Škofic  Fonološki opis govora kraja Zibika ... u < *uK87 stuˈdeːnc, luˈpiːna, kluˈčaːr, suˈšiːti; < *KuK ˈkuːožux,88 ˈpaːzduxa;89 < *KoK redko prid m gˈluːobuk; < *oK90 kuˈlaːnu, pudˈvaːje = podvoje ‘podboj’, kuˈvåːč, kuˈlaː, Red kusˈtiː, nuˈčiː, Med o buˈžiːči, Imn uˈraːxi, kuˈlaːse,91 putˈkuːovat, uˈžiːenit se ~ uˈžiːenti se, nuˈcuːoj; < *-o92 ˈdaːlu = delo, gˈnaːzdo (~ gˈnaːzdu), ˈlaːtu (~ ˈlaːto), ˈuːoknu (~ ˈuːokno); < *-əl ˈkuːotu; v del -l m ed ˈnaːsu, mˈlåːtu,93 ˈnuːᵒsu, ˈluːᵒvu ‘loviti’, ˈpeːxnu, poˈkaːsu = pokosil, naˈrẹːdu = naredil, fˈtẹːknu = vtaknil, ˈkuːpu = kupil, zˈmiːslu = izmislil, zapˈraːvu = zapravil, oˈžiːenu = oženil, ˈreːšu = rešil, ˈraːku, ˈpaːku = pekel;  < *li po onemitvi ponaglasnega i v položaju *KliK ˈkiːsca;94 < *ĺə v položaju *-Kəĺ žˈriːeb = žrebelj ‘žebelj’, ˈkåːš = kašelj, ˈpåːrk = parkelj ‘kopito, parkelj’; v izposojenkah < *-Kəĺ feceˈneːk ‘ruta’, kˈråːnc = krancelj ‘venec’, ˈrẹːkc = rekeljc ‘suknjič’, šˈnaːctix ‘robec’, ˈšiːrc ‘predpasnik’, šˈtiːbc ‘spalnica, kamra’, ˈciːg ‘opeka’, ˈbuːrk ‘burklje’, ˈpüːšc ‘cvetnonedeljska butara’, kˈrẹːmp, ˈnaːg ‘nagelj’; 95 < *ən po onemitvi ponaglasnega ə v položaju -Kən ˈkeːd = teden, ˈčiːes, ˈpaːg = poldan, Rmn ˈuːok, prid m ˈžiːfč, ˈjiːẹd = eden; < *ni po onemitvi ponaglasnega i v položaju Knica podˈruːžca,96 sˈveːčca, ˈpaːnočca = polnočnica, ˈbuːčca = bučnica ‘bučno seme’, koˈruːzca, Imn šˈmaːrce; < *m po onemitvi ponaglasnega ə ˈsẹːd, ˈaːs ‘osem’, ˈsẹːddeset, ˈaːsdeset; v izposojenkah *-Kən ˈžẹːg ‘blagoslov’, Imn xoztˈreːgarji ‘naramnice za moške hlače’, ˈtaːžt = tavžent ‘tisoč’; 97 < *m po onemitvi ponaglasnega ə revmaˈtiːz; 87 Samo v primeru 1ed küˈpüːvlem ‘kupujem’ je refleks *u v tem položaju [ü]. 88 Tudi koˈžuːx. 89 Tudi ˈpaːsxa. 90 Kot redkejša različica k o. 91 Tudi koˈleːse. 92 Kot redkejša različica k o. 93 Primeri v nadaljevanju so potrjeni s terenskim preverjanjem v začetku leta 2024. 94 Toda ˈmaːrzlica. 95 V gradivu pogosto zapisan kot n. 96 Primeri v nadaljevanju so potrjeni s terenskim preverjanjem v začetku leta 2024. 97 V gradivu zapisan kot m. 189Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 98 < * deˈčiːca, Red kˈviː, prid m ˈjåːf, gˈmeːti, pˈdeːti; v izposojenkah ˈloːtnik; ə sekundarno po onemitvi samoglasnikov (zlasti ob zvočnikih) zaˈnaːxtənca, komˈpiːšənca = kopiščnica ‘robidnica’, 2mn mˈlåːtəte, pər = pri. 3.3.2 Konzonantizem Soglasniki so nastali iz enakih izhodiščnih splošnoslovenskih soglasnikov, poleg tega pa še: Izvor Gradivo n < *ń gˈliːežn; < s sekundarno nazalizacijo samoglasnika ob konzonantu ˈnuːŋga = noga (prim. Ramovš 1924: 103– 104), sˈtüːndenc ~ stuˈdeːnc; kot ohranitev rinezma ˈmaːsc = mesec (prim. Ramovš 1924: 106);  99 < *ń loˈbaːa, ˈšiːek = šijnjak ‘tilnik’, ˈcüːa, sˈviːa, ˈiːva, gospoˈdiːa, Red ˈiːga = njega, Ded ˈiːmu = njemu; < *ń < *-nьj-/*-nъj- koˈreːe, kaˈmeːe, znaˈmeːe = znamenje, bˈriːe = brinje; < *j v primeru seˈaːčka100 = sejačka ‘jerbas’; l < *ĺ kˈlüːka, kˈlüːč, ˈzåːjkla, ˈkoːkla = koklja, ˈpaːle = polje, ˈziːemla, ˈpaːstla = postelja, mˈraːla, sˈtẹːla, ˈmẹːla = melja ‘moka’, neˈdeːla, kˈråːl, moˈzọːlc = mozoljec ‘mozolj’, čˈmaːrl, Imn pˈlüːče; < *-ĺ- < *-lьj-/*-lъj- ˈzẹːle = zelje; < *lV < primarna skupina *dl/*tl101 kˈriːlo, Imn ˈviːlce = vilice, del -l ž ed pˈliːela = pletla, ˈcviːela = cvetla; r v skupini *-črě-, -žrě- žˈriːeb = žrebelj ‘žebelj’, žˈriːebe = žrebe, čˈreːda = čreda, čˈrẹːšja ~ čˈreːšja = črešnja, Imn čˈraːve ‘čreva’; 98 V gradivu zapisan kot r. 99 V gradivu zapisan tudi kot . 100 Zapisano tudi kot seˈåːčka. 101 Toda ˈjeːdla. 190 Jožica Škofic  Fonološki opis govora kraja Zibika ... v < kot proteza pred *u-102 ˈvüːsnica = ustnica, ˈvüːste ‘usta’, ˈvüːš103 = uš; < kot proteza pred *o-/*ǫ- ˈvọːs ‘os’, ˈvuːosa = osa, ˈvuːorex ~ ˈvuːrex = oreh, ˈvuːče = oče, ˈvuːgi = ogenj, prid m ˈvọːzek = ozek; < - < *u- vˈbiːti = ubiti, vˈmiːti = umiti; < *b pudˈvaːje = podvoje ‘podboj’ (Jakop v SLA 2.2: 85); j104 < *ń ˈkuːostaj = kostanj, ˈsüːkja ‘suknjič’, ˈuːsje = usnje, ˈküːxja = kuhinja, čebeˈjåːk = čebelnjak (Šekli v SLA 2.2: 272), ˈlẹːšjek = lešnjak ‘lešnik’, ˈlüːkja, čˈreːšja, ˈkoː = konj, Imn ˈkoːji, Omn s ˈkoːami, Oed ž ˈjiːm, prid m kosˈtåːjof, 3ed naˈpeːja = napenja; < *ń < *-nьj-/*-nъj- ˈžẹːgnaje = žegnanje, Imn ˈsẹːe ‘sanje’; < kot prehodni j včasih pred d, s ˈmoːdrc = moderc ‘nedrc’, ˈaːder = oder ‘pograd’, ˈpaːsxa105 = pazduha; k < *t v skupini tn kˈnåːlo = tnalo; v skupini tl kˈleː ‘tla’,106 Mmn na kˈleːx; < * v primeru ˈkeːd = teden, tˈrẹːki = tretji; g < *d v skupini dn v primeru ˈpaːg107 = poldan, poˈpoːg = popoldan; < *k v položaju pred zvenečim nezvočnikom gˈdaː = kdo, gˈdeːr = kateri; f < *v pred nezvenečimi nezvočniki108 in v izglasju mˈliːnčofka = mlinčevka ‘potica’, bezˈgåːfka, kˈriːfc = krivec ‘severni veter’, ˈčaːrf = črv, ˈbaːrf = brv, kˈriːf ~ ˈkaːrf ‘kri’, Med f ˈkaːrvi, Imn fsi sˈveːti, Rmn ˈzoːbof, čˈraːf, ˈkoːjof = konjev, ˈlåːsof = lasov,109 prid m zdˈraːf, ˈsiːf = siv, kosˈtåːjof, ˈjåːf, škˈlẹːmpaf = šepav, zdˈraːf, ˈpüːŋklaf ‘grbast’, ˈžiːfč, kˈriːžof (ˈpoːt), fˈpiːti = vpiti, fˈsiːrti se = vsiriti se, fˈčeːra ‘včeraj’; 102 Le v primeru ˈwüːxa = uha ‘uho’, tudi uˈxaː, je zapisana proteza w-. 103 Toda Red uˈšiː. 104 V gradivu zapisan tudi kot . 105 Tudi ˈpaːzduxa. 106 Tudi tˈleː. 107 Toda tudi oˈpaːdne, poˈpaːdne. 108 Toda v gradivu tudi ˈaːca = ovca in pˈraː = prav. 109 Tudi ˈlåːso. 191Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) f < *lK in *-l pred nezvenečimi nezvočniki v izglasju ˈvuːof = vol, ˈkuːof = kol, pleˈvẹːf = plevel ‘pleva’, fiˈžọːf = fižol, ˈpåːfc = palec, kaˈzåːfc = kazalec, zˈdoːfc = zdolec ‘vzhodni veter’, ˈjẹːfša = jelša, prid m ˈbẹːf = bel; < - < *u- pred nezvenečimi nezvočniki fˈkaːzati = ukazati; š < *šč peˈšiːca = peščica ‘pest’, pˈgiːše, ˈpiːšala = piščala ‘piščal’, straˈniːše, topoˈriːše, pˈšåːnc = piščanec, pˈšẹː = pišče, ˈküːšar = kuščar, ˈgọːša ~ ˈgoːša = gošča, Imn kˈläːše = klešče, 1ed ˈiːšem; < *xč ˈniːšer ‘nihče’; < *s po prekozložni asimilaciji šˈtọːrš ‘storž’; v soglasniški skupini sk- šˈkaːrja = skorja (prim. Ramovš 1924: 293). 3.3.3 Prozodija Fonetično dolgi naglašeni zložniki so odrazi naglašenih issln. *, sekundarno tudi naglašenih issln. *- in issln. *-. Govor pozna vse splošnoslovenske na- glasne spremembe (pomik cirkumfleksa na naslednji zlog, umik na prednaglas- no dolžino, nastanek novega cirkumfleksa), od nesplošnoslovenskih pa umik na prednaglasno kračino (ˈvuːoda, ˈžiːena) in nadkračino (ˈmiːegla), mlajši umik naglasa z zadnjega kratkega odprtega in zaprtega zloga (ˈuːotrok) ter umik nove- ga cirkumfleksa (ˈšiːvaŋka, ˈọːtavič, ˈguːosenca), kjer so vsi novonaglašeni samo- glasniki dolgi. 3.3.4 Izguba glasov issln. Gradivo  < *i v položaju KiK v prednaglasnih zlogih pˈšåːnc, pˈšẹː = pišče, sˈraːta, žˈvaːti = živeti, 1ed žˈviːm, 2ed žˈviːš, 3ed žˈviː, 1mn žˈviːmu, 2mn žˈviːte, 3mn žˈviːju, del -l ž bˈlåː; v ponaglasnih zlogih proˈcẹːsja, ˈjẹːtka, ˈjuːžna ‘malica’, ‘kosilo’, kˈlåːdvo, ˈküːxja, fˈsiːrti se = vsiriti se, seˈsiːrti se, 1mn ˈviːdmu, mˈlåːtmo, ˈnaːsmu, 2mn ˈviːste, mˈlåːtəte, ˈnaːste, 3mn ˈviːdju, mˈlåːtjo, ˈnaːsju; v priponi -ica v *K-ica ˈguːosenca, ˈvaːverca, ˈkiːsca, ˈpåːlca, ˈviːlce, ˈvaːnca, žˈniːderca, zaˈnaːxtənca;110 110 Toda tudi: podˈrüːžnica, sˈvoːčnica, ˈsaːnčnica, šˈmaːrnice, ˈmaːrzlica, ˈoːšpice, pˈriːžnica, ˈkọːrbica itd. 192 Jožica Škofic  Fonološki opis govora kraja Zibika ... -i v nedoločniški priponi -ti111 mˈlåːtit, sˈkåːkat; < *e položaju Ke(K) ponˈdeːlk,112 ˈpaːg = poldne; < *ę v priponah *-ęc,*-ęk ˈzåːjc, ˈpåːk; < *a redko v položaju KaK del -l ž poˈvẹːdla;113 < *ǫ redko v položaju KǫK sˈteːska = soteska; < *ə v položaju KənK, Kən/Kəm/Kəĺ/ Kəc/Kək kaˈzåːfc, sreˈdiːnc, prsˈtiːnc ~ prsˈtaːnc, meˈziːnc, kˈriːfc ‘severni veter’, stuˈdeːnc ~ sˈtüːndenc, ˈmaːsc, bratˈråːnc, ˈkuːozọc, ponˈdeːlk, ˈtuːork, revmaˈtiːz, ˈžiːfč, ˈkeːd, ˈjiẹːd, ˈsẹːd, ˈaːs, ˈžẹːg, ˈkåːš, ˈpåːrk = parkelj, kˈrẹːmp, čˈmaːr; < *-l večinoma v položaju za soglasnikom v del -l m ed otˈpaːr = odprl, zmˈliːe = zmlel, vˈzẹː ~ vˈziːe = vzel, ˈbiː = bil; n < dn- ˈniːes = dnes ‘danes’; < vn- tˈråːnik = travnik; s < vs- ˈseːnsveti = vsi sveti;114 < st(n)- ˈvüːsnica = ustnica; d < td ˈpẹːdeset, ˈšẹːsdeset. 4 Sklep Govor kraja Zibika (SLA T334) izkazuje definicijske lastnosti južnoštajerske na- rečne ploskve južne slovenščine. Zanj je značilna sekundarna podaljšava večine issln. kratkih naglašenih zložnikov v zadnjem besednem zlogu. Govor v naglaše- nih zlogih zato ne pozna kolikostnih nasprotij. V dolgem vokalizmu je s številnimi dvoglasniško-enoglasniškimi dvojnicami tipa aː/eː (starejši refleks) – ẹː, aː/oː (starejši refleks) – ọː, åː – aː, iː – iː, uː – uː/üː izražena srednještajersko-kozjanska prehodnost zibiškega govora (prim. kozjanski govor Bistrice ob Sotli (Gostenčnik 2022a) in bizeljski govor Kapel (Gostenčnik 2023). 111 Če v arhivu SLA tak zapis ni napaka in gre morda za namenilnik, saj je v zapisu Mire Založ- nik v nedoločniku večinoma končaj -ti brez onemitve, npr. vˈzeːti, cveˈteːti, tarˈpeːti, noˈsiːti, ̍daːlati, stroˈjiːti, teˈsåːti, ˈžåːgati, ˈbiːti itd. Vendar pa ima tudi Orač 2013 kot nedoločnik večkrat zapisano »kratko obliko«, npr. ˈseːkat (V171.01 cepiti (drva na drobno) in V171A.01 sekati), mˈleːt V188.01 mleti, ˈmeːst V196.01 meti, kožuˈxåːt V198 ličkati, mˈlåːtit V293.01 mlatiti, koˈsiːt V312 kositi itd. 112 Toda ˈčliːenek. 113 Primer potrjen s terenskim preverjanjem v začetku leta 2024. 114 Toda tudi fsi sˈveːti. 193Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) krajšave in kraTice D = dajalnik; del = deležnik; ed = ednina; I = imenovalnik; issln. = izhodiščni splošnoslo- venski; JV = jugovzhodni; m = moški; M = mestnik; mn = množina; O = orodnik; prid = pridevnik; R = rodilnik; s = srednji; SLA = Slovenski lingvistični atlas; sln. = slovensko; srednještaj. = srednještajersko; štaj. = štajersko; T = tožilnik; T000 = točka; Z = zahodni; Zi. = Zibika; ž = ženski liTeraTura in viri Bezlaj 2005 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 4: Š–Ž, avtorji gesel France Bezlaj – Marko Snoj – Metka Furlan, uredila Marko Snoj – Metka Furlan, Ljubljana: SAZU – Založba ZRC, 2005. Furlan 2005 = Metka Furlan, Iz primorske leksike, Annales 15.2 (2005), 405–410. Furlan 2016 = Metka Furlan, Prispevki k slovenski in slovanski etimologiji, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Gostenčnik 2022a = Januška Gostenčnik, Fonološki opis govora kraja Bistrica ob Sotli (SLA T345), Jezikoslovni zapiski 28.2 (2022), 107–123. Gostenčnik 2022b = Januška Gostenčnik, Fonološki opis govora kraja Večeslavci (SLA T397), Jezikoslovni zapiski 28.2 (2022), 125–149. Gostenčnik – Kenda-Jež 2023 = Januška Gostenčnik – Karmen Kenda-Jež, Fonološki opis govora kraja Gomilica (SLA T392), Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023), 287–313. Gostenčnik – Kenda-Jež – Kumin Horvat 2022 = Januška Gostenčnik – Karmen Kenda-Jež – Mojca Kumin Horvat, Ogrožena narečja v slovenskem jezikovnem prostoru, Jezikoslovni zapiski 28.2 (2022), 75–87. Gostenčnik 2023 = Januška Gostenčnik, Fonološki opis govora kraja Kapele (SLA T349), Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023), 267–285. Jakop 2022 = Tjaša Jakop, Fonološki opis govora Slivnice pri Celju (SLA T331), Jezikoslovni zapiski 28.2 (2022), 89–106. Kumin Horvat 2022 = Mojca Kumin Horvat, Fonološki opis govora kraja Žetinci – Sicheldorf (SLA T414), Jezikoslovni zapiski 28.2 (2022), 151–168. Orač 2013 = Urška Orač, Govor v Zibiki, diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, 2013. Ramovš 1924 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika II: konzonantizem, Ljublja- na: Učiteljska tiskarna, 1924. Rigler 1963 = Jakob Rigler, Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, Slavistična revija 14.1–4 (1963), 25–78. SLA 1.2 = Jožica Škofic idr., Slovenski lingvistični atlas 1: človek (telo, bolezni, družina) 2: komen- tarji, ur. Jožica Škofic, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Jezikovni atlasi). SLA 2.2 = Jožica Škofic idr., Slovenski lingvistični atlas 2: kmetija 2: komentarji, ur. Jožica Škofic – Matej Šekli, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Jezikovni atlasi). SLA 3.2 = Jožica Škofic idr., Slovenski lingvistični atlas 3: kmetovanje 2: komentarji, ur. Jožica Ško- fic – Matej Šekli – Nina Pahor, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2023 (Jezikovni atlasi). Šekli 2018 = Matej Šekli, Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2018. 194 Jožica Škofic  Fonološki opis govora kraja Zibika ... Založnik 1960 = Mira Založnik, Govor vasi Zibika, Okolica Šmarja pri Jelšah, Arhiv Slovenskega lingvističnega atlasa, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, 1962 (rokopis). Summary A Phonological Description of the Local Dialect of Zibika (SLA Data Point 334) This article presents the basic phonetic and accentological characteristics of the local dia- lect of Zibika (SLA data point 334). The phonological description of this local dialect is based on dialect material recorded by Mira Založnik in 1960. The local dialect shows the defining characteristics of the southern Štajersko (Styrian) dialect base of southern Slovenian. Synchronically, it is part of the Srednještajersko (Middle Styrian) dialect in the Štajersko (Styrian) dialect group. It does not exhibit quantitative or qualitative oppositions in stressed syllables because this local dialect is characterized by secondary lengthening of stressed syllabic nuclei in final syllables that were originally short in the vowel system. In the long vowel system, Srednještajersko–Kozjansko (Middle Styrian–Kozjansko) dialect transitivity of Zibika local dialect is expressed by diphthong–monophthong doublets of the type aː/eː (older reflex) – ẹː, aː/oː (older reflex) – ọː, åː – aː, iː – iː, and uː – uː/üː. 195 tJaŠa Jakop Fonološki opiS govora kraja dobovec pri rogaTcu (SLA T339) cobiss: 1.01 https://doi.org/10.3986/JZ.30.1.09 V prispevku je prikazan narečni govor kraja Dobovec pri Rogatcu (SLA T339), ki spada v srednještajersko narečje štajerske narečne skupine (z nekaj prehodnimi značilnostmi). Fono- loški opis prikazuje osnovne glasoslovne in naglasoslovne značilnosti tega govora in je nastal na osnovi narečnega gradiva, ki ga je za Slovenski lingvistični atlas (SLA) zbral Jurij Rojs leta 1966. Gradivo je zapisano v stari Ramovševi fonetični transkripciji, zato je avtorica za potrebe fonološkega opisa narečne odgovore celotne vprašalnice pretvorila v sodobno slovensko fo- netično transkripcijo. Ključne besede: štajerska narečna skupina, srednještajersko narečje, fonološki opis, Slovenski lingvistični atlas (SLA), slovenščina A Phonological Description of the Local Dialect of Dobovec pri Rogatcu (SLA Data Point 339) This article presents the basic phonetic and accentual characteristics of the local dialect of Dobovec pri Rogatcu, which is part of the Srednještajersko (Middle Styrian) dialect in the Styrian dialect group. It describes the general phonological, phonetic, and accen- tual features of this dialect. The phonological description of this local dialect is based on dialect material collected by Jurij Rojs for the Slovenian Linguistic Atlas (SLA) in 1966. The material was written in the old Ramovš’s transcription and has been transcribed into the modern Slovenian phonetic transcription for the purpose of this article. Keywords: Štajersko (Styrian) dialect group, Srednještajersko (Central Styrian) dialect, phonological description, Slovenian Linguistic Atlas (SLA), Slovenian Tjaša Jakop  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  tjasa.jakop@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0000-0002-1299-4431 Prispevek je nastal v okviru projekta Raziskave ogroženih narečij v slovenskem jezikovnem prostoru (Radgonski kot, Gradiščanska, Hum na Sutli z okolico, Dubravica z okolico) (V6- 2109, 1. 10. 2021 – 31. 8. 2024), ki ga sofinancirata Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije ter Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/raziskave-ogrozenih- -narecij-v-slovenskem-jezikovnem-prostoru-radgonski-kot), projekta i-SLA – Interaktivni atlas slovenskih narečij (L6-2628, 1. 9. 2020 – 31. 8. 2024, ARIS in SAZU, https://isjfr.zrc-sazu. si/sl/programi-in-projekti/i-sla-interaktivni-atlas-slovenskih-narecij) ter programov Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju (P6-0038) in Dediščina na obrobjih: novi pogledi na dediščino in identiteto znotraj in onkraj nacionalnega (P5-0408). V mreži SLA so še naslednji bližnji kraji: Zibika (SLA T334), Ratanska vas (T337), Tlake (T338) in Podčetrtek (SLA T340). JeZikoslovni Zapiski 30.1 (2024), 195–215 196 Tjaša Jakop  Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu ... 1 uvod Narečni govor kraja Dobovec pri Rogatcu je v Slovenskem lingvističnem atlasu označen s točko T339. Spada v srednještajersko narečje štajerske narečne skupine (z nekaj prehodnimi značilnostmi). Diahrono ga uvrščamo v južnoštajersko nareč- no ploskev južne slovenščine (po Rigler 1963 in Šekli 2018: 340−341). Glede na daljšanje starega skrajšanega akuta štajersko narečno skupino delimo na severna in južna narečja. Za južnoštajerska narečja, kamor prištevamo južni del srednjesavinjskega narečja, srednještajersko, kozjansko-bizeljsko in posavsko narečje, je značilno zgodnje podaljšanje starih akutiranih kračin v nezadnjih zlogih. Stari akutirani samoglasniki so se začeli razvijati vzpo- redno z dolgimi samoglasniki, zato so bili v teh narečjih refleksi stalno dolgih in starih akutiranih samoglasnikov v nezadnjih zlogih prvotno enaki, danes pa se od govora do govora precej razlikujejo predvsem v diftongih (po Rigler 1986: 147−157). Avtorica prispevka je leta 2003 objavila fonološki opis bližnjega srednješta- jerskega govora vasi Šentvid pri Grobelnem (Jakop 2003),1 2010 in 2011 članka o glasoslovnih in oblikoslovnih posebnostih srednještajerskega šentviškega govora (Jakop 2010; 2011), 2022 pa fonološki opis srednještajerskega govora vasi Sliv- nica pri Celju (dalje Sliv.) (Jakop 2022). Tokratni prispevek prinaša osnovne (na)glasoslovne značilnosti govora in njegov fonološki opis, ki je nastal na osnovi narečnega gradiva, ki ga je zbral in zapisal Jurij Rojs po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas (SLA) leta 1966. Gradivo je v arhivu zapisano v stari Ramovševi transkripciji, za potrebe fono- loškega opisa pa so narečni odgovori pretvorjeni v sodobno slovensko narečno fonetično transkripcijo. V sklopu tematskega bloka Slovenski govori na vzhodnem robu so že bili objavljeni fonološki opisi govorov naslednjih krajev štajerske in panonske narečne skupine: T331 Slivnica pri Celju (Jakop 2022), T345 Bistrica ob Sotli (Gostenčnik 2022a), T397 Večeslavci (Gostenčnik 2022b), T414 Žetinci – Sicheldorf (Kumin Horvat 2022), T349 Kapele (Gostenčnik 2023), T392 Gomilica (Gostenčnik – Ken- da-Jež 2023) in SLA T334 Zibika (Škofic 2024). Za uvodni prispevek v prvi tematski blok Slovenski govori na vzhodnem robu (1) glej Gostenčnik – Kenda-Jež – Kumin Horvat 2022. 1 Za potrebe Slovanskega lingvističnega atlasa je za srednještajerski govor v obliki fonološkega zapisa predstavljen govor kraja Šmarje pri Jelšah (OLA 18), ki ga je izdelala Martina Orožen leta 1981. 197Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 2 OsnOvne (na)glasOslOvne značilnOsti gOvOra Srednještajersko narečje ima kot del jugovzhodnih narečij in južnoštajerske nareč- ne ploskve naslednje lastnosti: (1) issln. */*ō > JV sln. *e/*o > J štaj. *e1/*o > srednještaj. e1/o1; (2) issln. *- > Z in J sln. *- > J štaj. *é1- > srednještaj. e; (3) issln. *ē > J štaj. *e2 > srednještaj. e; (4) issln. *è-/*ò- > Z in J sln. *é-/*ó- > J štaj. *-/*- > srednještaj. -/-; (5) issln. */*ǭ > JV sln. */* > J štaj. *ē/*ō; (6) issln. *-/*- > JV sln. *-/*- > J sln. *-/*- > J štaj. ē/ō; (7) issln. * > srednještaj. ; (8) issln. *- > Z in J sln. *- > SV J štaj. *ē- (Šekli 2018: 340−341). 2.1 Odrazi naglašenih zložnikov v govoru Dobovca pri Rogatcu Govor Dobovca pri Rogatcu (dalje Dob.) nima kratkih naglašenih samoglasnikov, saj so se vsi issln. kratki naglašeni zložniki v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu naknadno podaljšali. Odrazi znotraj izhodiščno dolgega vokalizma so: (1) issln. * > Dob. eː; (2) issln. *ō > Dob. oː;2 (3) issln. *ē/* > Dob. eː; (4) issln. *ǭ > Dob. ọː/uọː in oː; (5) issln. * > Dob. ieː/ẹː; (6) issln. *ī > Dob. iː; (7) issln. *ā > Dob. åː/aː; (8) issln. *ū > üː; (9) issln. * > Dob. oː in uː; (10) issln. * > Dob. a(ː)r. Odrazi znotraj izhodiščno kratkega vokalizma v nezadnjih besednih zlogih so: (1) issln. *- > Dob. eː; (2) issln. *è/* > Dob. ẹː/ieː in eː; (3) issln. *- > Dob. ieː; (4) issln. *ò- > Dob. oː in ọː/uọː; (5) issln. *- > Dob. ọː in oː; (6) issln. *- > Dob. ọː/oː in uː; (7) issln. *ì- > Dob. iː; (8) issln. *à- > Dob. åː/aː; (9) issln. *ù- > Dob. üː; (10) issln. *- > Dob. a(ː)r. Odrazi znotraj izhodiščno kratkega vokalizma v zadnjih besednih zlogih so: (1) issln. *-/*-è/*-/*- > Dob. ieː; (2) issln. *-ò > Dob. uọː; (3) issln. *- > Dob. uọː; (4) issln. *-ì > Dob. iː in ieː; (5) issln. *-à > Dob. åː/aː; (6) issln. *- > Dob. uː; (7) issln. *-ù > Dob. ː.3 Odraz za umično naglašeni e je ieː. Odraz za umično naglašeni o je uọː. Odraz za umično naglašeni ə je ieː. Poleg splošnoslovenskih naglasnih premikov so v govoru prisotni mlajši naglasni umiki tipa: visk > vsok, Dob. ˈviːsok. Naglasni umik s cirkumflektirane zadnje dolžine je le delno izvršen: Dob. ˈmieːsȯ (tudi meˈsoː) : Sliv. meˈsoː, Dob. ˈoːka, ˈvüːxa : Sliv. oˈkoː, uˈxoː, Dob. ˈleːpȯ (tudi leˈpoː) : Sliv. leˈpoː; pogosta je morfologizacija naglasa (npr. ˈsaːrce, Med ˈsaːrc). 2 V izvornem zapisu v stari Ramovševi fonetični transkripciji je zapisan fonetično, s kračino (Rojs 1966: 8), a je fonološko dolg (kot vsi naglašeni samoglasniki v govoru), zato je v prispev- ku zapis fonologiziran. 3 V izvornem zapisu je zabeležena fonetična kračina, v prispevku je zapis fonologiziran.. 198 Tjaša Jakop  Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu ... 3 Fonološki opiS 3.1 Inventar 3.1.1 Vokalizem 3.1.1.1 Dolgi naglašeni samoglasniki iː üː uː ieː [iẹː] uọː [uoː] [ȯː] ẹː ː ọː eː oː [ọː] eː oː åː aː + aːr4 3.1.1.2 Nenaglašeni samoglasniki i [] ü u [ė] ȯ [ọ] e o a [å] +     3.1.2 Konzonantizem 3.1.2.1 Zvočniki m v  n l r [] j 3.1.2.2 Nezvočniki p b f t d c s z č š ž k g x 4 V izvornem zapisu je včasih zabeležena fonetična kračina, v prispevku je zapis fonologiziran. 199Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 3.1.3 Prozodija Fonološko relevantno je mesto naglasa. Na naglašenih zlogih ni kolikostnih na- sprotij; nekdanja kolikostna nasprotja se v nekaterih primerih odražajo s kako- vostnimi. Inventar prozodemov vsebuje naglašene zložnike (ˈVː) in nenaglašeno kračino (V). Naglas ni vezan na določeno mesto v besedi. Naglašeni samoglasniki so fonetično dolgi, nenaglašeni pa kratki. 3.2 Distribucija 3.2.1 Vokalizem Dolgi samoglasniki lahko nastopajo samo pod naglasom. Kratki samoglasniki nastopajo v nenaglašenih zlogih. /ü/ ne more stati v vzglasju zaradi protetičnega /v/, ki nastopa pred njim (ˈvüːste = usta, ˈvüːzda = uzda, ˈvüːš = uš, ˈvüːxa = uha ‘uho’). 3.2.2 Konzonantizem 3.2.2.1 Zvočniki Zvočnik /v/ ne more stati pred nezvenečimi nezvočniki in v izglasju ter se tam pre- menjuje s /f/ (ˈbaːrf = brv, ˈčaːrf = črv, fˈtiːč, ˈkuːkafca, ˈgȯːrfstaˈeːe ‘velika noč’, Rmn sˈtåːrešȯf, ˈzọːbȯf, čˈreːf; prid m ˈžiːfč, zdˈraːf, pˈraːf, fˈčeːre ‘včeraj’, fˈkraːj ‘proč’, fˈseː; fˈpiːt = vpiti, fˈsiːrit se). [ŋ] se izgovarja le v položaju pred velarom, npr. ˈfiːŋkište = binkošti, ˈjåːŋkå ‘kikla, krilo’, ˈpiːsajŋka ‘pirhi’, pˈlaːjŋkå, pleŋˈkåːča ‘tesarska sekira’, ˈsåːjŋke ‘sani’, ˈšiːvajŋkå, šˈtåːjŋga = štanga ‘os’, šˈteːŋge ~ šˈteːŋge = štenge ‘stopnice’, ˈšuːŋka, žˈgaːjŋkė ‘žganci’. 3.2.2.2 Nezvočniki Zveneči nezvočniki se pred nezvenečimi nezvočniki in v izglasju premenjujejo z nezvenečimi nezvočniki (ˈsọːt = sod, ˈgåːt = gad, otˈpaːr = odprl ‘odpreti’, ˈlaːs = laz, ˈdieːš = dež, ˈfüːreš ‘koline’, ˈmọːš ~ ˈmoːš, kˈriːš = križ ‘križ (razpelo)’, ˈleːmeš = lemež, gˈruọːp = grob, ˈrọːp = rob, ˈzọːp ‘zob’, Imn žˈrieːpc ‘žrebe’, ȯpxaˈjiːlȯ = obhajilo, bˈreːk = breg, ˈjːk = jug ‘južni veter, odjuga’, kˈrọːk ‘krog’, sˈneːk = sneg, Rmn ˈnọːk ‘noga’). 3.2.3 Prozodija Omejitev naglasnega mesta ni, naglašeni samoglasniki so možni v vseh besednih zlogih. Dolgi samoglasniki so vedno naglašeni, kratki samo nenaglašeni, ponaglas- nih dolžin ni. Naglašen je lahko kateri koli zlog v besedi. V večzložnicah sta lahko naglašena dva zloga, npr. ˈgȯːrfstaˈeːe ‘velika noč’, šˈlåːfˈciːmer ‘spalnica (kamra)’, ˈdåːxˈciːmer ‘podstrešna soba’. 200 Tjaša Jakop  Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu ... 3.3 Izvor 3.3.1 Vokalizem 3.3.1.1 Dolgi naglašeni samoglasniki issln. Gradivo iː < *ī ˈziːt, ˈsiːn (Ded/Med/Imn ˈsiːn), ˈžiːr, ˈliːst, stˈriːc, ˈbiːk, ˈšiːek = šijnjak ‘tilnik’, kˈriːvec ‘severni veter’, ˈviːnȯ ~ ˈviːnu, ˈliːce, bˈriːje = brinje, sˈviːå = svinja, pasˈtiːr, gˈliːsta, ˈziːma, bˈriːtva ‘britev’, kˈriː,5 Red karˈviː,6 Rmn liˈdiː ‘ljudje’, Imn/Rmn: kusˈtiː, viˈšiː = uši, nuˈčiː, ȯˈčiː ~ uˈčiː; bˈliːz = blizi ‘blizu’; prid m ˈsiːvė, zvȯˈniːt, sˈšiːt, 2ed žiˈviːš = živiš, 3ed tˈšiː = tišči, žiˈviː, zvȯˈniː, leˈtiː, tˈpiː = trpi, garˈmiː = grmi, rȯˈsiː; 1ed: ˈviːdim, ˈpiːšem; < *ì- ˈliːpa, ˈiːvå, sˈliːva, žˈliːca, ˈžiːla, ˈriːba, gˈriːva, luˈpiːe = lupinje ‘lupina’, čreˈpiːå = črepinja, roˈčiːca, bdåˈviːcå = bradavica, leˈsiːca = lisica, pšeˈniːca ~ šeˈniːca, kuˈšiːca ~ kȯˈšiːca = koščica ‘splošno ime za sadne koščice; pečka’, leˈviːca, resˈniːca, pleˈniːca, seˈkiːra, ogˈiːše = ognjišče, Imn fˈtiːč, ˈviːlce = vilice; škrȯˈpiːt ~ škruˈpiːt = škropiti ‘kropiti’, lȯˈviːt; 3ed bˈliːska se, prid m pˈliːtk = plitev, prid ž ˈkiːsala, ˈžiːtȯ, ˈšiːla = šilo, kȯˈpiːtȯ,7 kȯˈriːtȯ, kaˈdiːlca = kadilnica ‘kadilo’; < *-ì ˈsiːr, ž ˈmiːš, ˈniːt, ˈriːt ‘zadnjica’;8 < * po umiku naglasa z zadnjega kratkega zaprtega zloga prid m ˈviːsok; < * po umiku naglasa ˈšiːvajŋkå; v izposojenkah ˈciːg = cigel ‘opeka’, ˈfiːrma = birma, ˈxiːša = hiša ‘hiša, dnevna soba’, ˈxiːška ‘soba, v katero je vhod iz dnevne sobe (hiše)’, ˈkiːklå ‘krilo’, kˈriːš, bˈriːtȯf in ˈciːntor ‘pokopališče’, kˈrȯmˈpiːr, marˈtiːnček, ˈmiːza, ˈpiːsker9 ‘lonec’, ȯštaˈriːjå10 ‘gostilna’, kmeˈtiːjå,11 faˈmiːlja,12 žˈniːder ‘krojač’, žˈniːderca ‘šivilja’, Imn ˈdiːle ‘podstrešje’, ˈfiːŋkište = binkošti; 5 Tudi ˈkarf. 6 Z naglasno različico ˈkaːrv. 7 Samostalniki srednjega spola večinoma ohranjajo spol, nekateri pa so se feminizirali. V primeru sam. kopito v govoru obstaja tudi feminizirana različica oz. obliko(slo)vna dvojnica: kȯˈpiːtȯ in kȯˈpiːta; tako še kȯˈleːnȯ in kȯˈleːna, kȯˈpiːtȯ in kȯˈpiːta, poˈleːnȯ in poˈleːna, dˈreːvȯ in dˈreːvå, čˈreːvȯ in čˈreːvå, ̍reːbrȯ in ̍reːbrå itd. Samostalniki srednjega spola v množini izkazujejo prehod v ženski spol (npr. dˈreːve, ̍vüːlke ̍meːste), redko tudi v moški spol (npr. teˈlieːt, toda tudi teˈleːtå). 8 Tudi ˈmieːš, ˈnieːt in ˈrieːt. 9 Tudi ˈluoːnec. 10 Tudi gosˈtiːlna. 11 Tudi gˈrːnt. 12 Tudi druˈžiːna. 201Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) ieː [iẹː] < *è- gˈlieːž = gleženj, ˈžieːnin,13 Red/Imn ˈčieːre in ˈčieːrke,14 Ted ˈčieːrkȯ in ˈčieːr ‘hči’; 1ed ˈmieːlem = meljem, 3ed kˈlieːple; < *-è redko v enozložnicah 1ed žˈrieːm = žrem; < umično naglašenega *e ˈžieːna, ˈtieːta, ˈsieːstra; ˈčieːlọ ~ ˈčieːlȯ, ˈdieːblọ, ˈsieːdlọ, sˈtieːgnọ ‘stegno’, ˈtieːle, ˈčieːs, ˈžieːlȯt, Red ˈmieːkle; nedol ˈnieːsti, 1ed ˈnieːsem, ˈrieːčem, 3ed ˈnieːse, ˈpieːče; del -l ž ed sˈpieːkla, ˈnieːsla, ˈrieːkla; < ę po umiku naglasa gˈrieːda, ˈpieːta; prid ž ˈmieːxka = mehka, ˈtieːška = težka; < *- ˈzieːt, ˈvieːč;15 < *-ì ž ˈmieːš, ˈnieːt, ˈrieːt ‘zadnjica’;16 prid m ˈsieːt; < * ˈlieːn, ˈmieːx, ˈvieːs; < *- sˈnieːxa ‘snaha’, ˈmieːša,17 na ˈtieːše = na tešče; prid m ˈlieːxek = lahek, ˈvieːšk = vaški, 1ed ˈzieːmem, 1dv ˈzieːmema, 3ed: ˈgieːne ‘ganiti’, preˈmieːkne; < *- ˈdieːš = dež, ˈpieːs = pes, ˈtieːš = tešč, ˈvieːs = ves;18 < umično naglašenega *ə sˈtieːber = steber, ˈčieːber, šˈkieːg ‘skedenj’, ˈpieːklȯ ‘pekel’, sˈtieːza, ˈdieːska, ˈmieːgla; Med ˈvieːsi; prid m ˈtiẹːm = temen; < *ě po umiku naglasa z zadnjega kratkega zloga ˈdieːkle = dekle; < *- v položaju pred m ˈtieːme,19 bˈrieːmen; < *- redko v enozložnicah ˈdieːt = ded, xˈrieːn = hren, ˈsieːm ‘sèm’; v izposojenkah cˈvieːk ‘žebelj’, kˈmieːt, kˈrieːmp = krempelj, ˈpieːper ‘poper’, ˈrieːtkvicå, šˈtieːpix ‘vodnjak’; ẹː < *è- ˈžẹːnin,20 ˈmẹːla = melja ‘moka’ (Jakop v SLA 3.3: 171), Red ˈčẹːre,21 ˈpẹːrje; del -l m ed ˈnẹːsȯ; < *- ˈdẹːtela, sˈrẹːča, pȯkˈlẹːkt = poklekniti; < *ę po umiku naglasa del -l m ed kˈlẹːčaȯ; < * ˈdẹːn = dan, prid m bȯˈlẹːn in (po analogiji) prid ž bȯˈlẹːnå; v izposojenkah pˈlẹːt ‘pleteno ogrinjalo’; 13 Tudi ˈžẹːnin. 14 Tudi ˈčẹːre. 15 Tudi ˈvẹːč. 16 Tudi ˈmiːš, ˈniːt, ˈriːt. 17 Tudi ˈmeːša. 18 Toda ˈvọ̈n ‘ven’, ˈvọ̈nė ~ ˈvü̈nė ‘zunaj’. 19 Tudi ˈtẹːme. 20 Tudi ˈžieːnin. 21 Tudi ˈčieːre. 202 Tjaša Jakop  Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu ... eː < *ē ˈpeːč, ˈleːt = led, ˈmeːt, paˈpeːȯ = pepel, veˈčeːr, veˈčeːrja, znaˈmeːe = znamenje, čˈveːla = čbela ‘čebela’,22 jeˈseːn, ˈšeːst, Red iˈmeːna, prid m leˈseːn, sneˈžeːn, prid ž veˈseːla; < *è- ˈzeːle = zelje, ˈseːd = sedem, Imn dekˈleːte ‘dekle’, neˈbeːse (Rmn neˈbeːs, Mmn v neˈbeːsax), neˈbeːšk, tˈreːkė = tretji, fˈčeːre ‘včeraj’; < * iˈmeː, ˈreːp, vreˈmeː,23 ˈpeːtek, ˈpeːt, deˈveːt, deˈseːt; ˈpeːdeset, deˈveːdeset, ˈveːč = večji; 1ed ˈveːžem, gˈleːdam, pˈleːšem, pˈreːdem, 3ed ˈzeːbe, del -l m ed ˈzeːȯ ‘vzeti’, sˈpeːt; < *- ˈjeːtre ‘jetra’, Red teˈleːtå; < umično naglašenega *e za j ˈjeːsen ‘jèsen’, ˈjeːd ‘en, eden’; < * ob r v primeru vˈreːsje; < *- ob r v v primerih ˈreːpa, ˈveːvarca = veverica; v izposojenkah kȯmbiˈneːža, pˈreːdiga = pridiga, pˈreːdežcå = predižnica ‘prižnica’, ˈšeːka ~ ˈšeːkå = Šeka ‘ime krave po barvi’, šekˈreːt ‘stranišče’, šˈteːŋge24 ‘stopnice’, ˈceːkmešter = cehmešter ‘cerkveni ključar’, ˈmeːžner = mežner ‘mežnar, cerkovnik’, pˈceːsijå = procesija, ˈžeːgnae ‘blagoslov, žegnanje (farni praznik)’, ˈteːx25 ‘ogrinjalo’; eː < * sˈmeːx, ˈmeːx, gˈreːx, sˈneːk = sneg, ˈleːs, kˈleːt, bˈreːk = breg, mˈleːko = mleko, gˈjeːzdȯ = gnezdo, Ied s ˈdeːlȯ, dˈreːvȯ = drevo, dˈleːtȯ26 = dleto, čˈreːda, sˈreːda, ˈreːs, ˈreːs, tˈreːbȯx,27 sˈveːča, zˈveːzda, sˈteːnå, ˈpeːsek, ˈleːšjek = lešnjak ‘lešnik’, pȯnˈdeːlek, pȯˈleːtje, ˈmeːsc = mesec ‘mesec, luna’, ˈveːter = veter, vˈreːme,28 čˈreːšå ‘češnja’, bˈreːskvå, beˈseːda, ˈpeːstȯ ‘pesto (leseni del kolesa, skozi katerega gre os)’, prid m: sˈleːp, ˈleːp, vmˈreːt ‘umreti’, otpˈreːt; < *- bˈreːza, ˈceːsta, neˈveːsta, smˈreːka, stˈreːxa, ˈpeːna, ˈdeːkla, Ied s ˈleːtȯ, ˈmeːstȯ, kȯˈleːnȯ in kȯˈleːna,29 poˈleːnȯ in poˈleːna, žeˈleːzo, pˈleːva, ˈveːjå; ˈseːme ~ ˈseːmen, neˈdeːla = nedelja, sˈveːder = sveder, kˈleːše = klešče, Red ȯˈreːxa, ˈdeːlat, ˈreːzatė, ˈseːkat, poˈveːdat, žiˈveːt, seˈdeːt, tˈpeːt = trpeti, smarˈdeːt = smrdeti, mˈleːt, žˈreːt, ˈjeːst; < *- v položaju pred prehodnim j prid m ˈpeːse ‘pasji’, 3ed ˈpeːxne ‘pahniti’; v izposojenkah dˈreːta = dreta, ˈleːder ‘usnje’, Imn teˈleːge ‘jarem’; 22 Tudi fˈčẹːla. 23 Tudi vˈreːme. 24 Tudi šˈteːŋge. 25 Tudi ˈtieːx. 26 Tudi ž dˈleːta. 27 Tudi treˈbüːx ~ treˈbuːx. 28 Tudi vˈreːme. 29 Pri nekaterih sam. srednjega spola se kaže tendenca po feminizaciji, npr. Ied kȯˈleːnȯ in kȯˈleːna, poˈleːnȯ in poˈleːna, dˈreːvȯ in dˈreːvå, čˈreːvȯ in čˈreːvå, ˈreːbrȯ in ˈreːbrå itd. 203Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) aː30 < *à- kˈlaːdovec ‘kladivo’, ˈpaːlca = palica, ˈpaːmet, žˈgaːjŋkė ‘žganci’, ˈjaːgoda,31 Omn z ˈvaːm ‘vi’; < *-à bˈraːt; prid m zdˈraːf, pˈraːf; < *a v položaju pred j32 mˈlaːj; edˈnaːjst, dvaˈnaːjst, petˈnaːjst, dˈvaːjst; 2mn vel ˈdaːjte; < *-l skupaj z r del -l m ed ˈdaːr = drl, cˈvaːr = cvrl, vˈmaːr = umrl, ˈžaːr = žrl; v izposojenkah ˈaːjnšpanik ‘jarem za enega vola’, cˈvaːjšpanik ‘jarem za dva vola’, ˈmaːlca ‘malica’, ˈšaːjba ‘šipa’, ˈnaːjgc ‘nagelj’, ˈxaːntȯx in ˈaːntȯx ‘brisača’, šˈmaːrce = šmarnice, šˈpaːjza = špajza ‘shramba’, ˈtaːžt = tavžent ‘tisoč’; åː < *ā ˈlåːs, ˈpåːs, gˈlåːn = dlan, gˈråːt, pˈråːx, vˈråːt, mȯžˈgåːn, pˈlåːst33 ‘kopica sena’, ȯˈtåːvå, xˈråːst, kˈråːl = kralj, kȯˈvåːč, zˈdåːr, kȯˈmåːr, dˈvåː, ˈåːpnȯ, bˈråːdå ~ bˈråːda, tˈråːvå, gˈlåːvå, pˈlåːxtå ‘rjuha’, ˈpåːzdüxå = pazduha, xˈlåːpec, ˈpåːjek, ˈzåːjc, ˈzåːjkla, Imn pȯtreˈpåːlce ‘trepalnica’, ˈsåːjŋke ‘sani’, vˈråːte, ȯbˈlåːčnȯ ‘oblačno’, dȯˈmåː, prid m: mˈlåːt, mˈlåːjš, bȯˈgåːt, 1ed ˈdåːm; < *à- ˈgåːber = gaber, ˈkåːš = kašelj, ˈpåːrk = parkelj, Red bˈråːta, ˈkåːča, mˈlåːka, ˈžåːba, ˈmåːti, ˈmåːma, ˈmåːčȯxa, kˈråːvå, gˈlåːkå = dlaka, ˈbåːba, sˈkåːla, kˈnåːla ‘tnalo’, ˈjåːbukȯ ~ ˈjåːbuka ~ ˈjåːpka ‘jabolko, jablana’, loˈbåːå = lobanja, ˈmåːčkå, sˈlåːmå, ˈråːnå, ˈpåːjčȯvna = pajčevina, sˈråːjca, ˈjåːgoda,34 Ied/Imn ˈjåːjce laˈgåːt,35 kleˈpåːt, ˈdåːt, sˈpåːt, oˈråːt, pȯtkȯˈvåːt ~ pȯtkȯˈvåːtė, smeˈjåːt se, ˈkåː ‘kaj’; < *-à ˈgåːt = gad, gˈråːx; < * v primeru ˈtåːst; v izposojenkah xˈlåːče, ˈkåːnc ‘prižnica’, ˈmåːŋk ~ ˈmåːt ‘plašč (ženski)’, ˈpåːjp ‘fant’, šˈtåːla = štala ‘hlev’, mȯdˈråːs,36 žˈnåːbla ‘ustnice’, ˈåːkc ~ ˈxåːkc ‘kljuka pri verigi’, kˈråːnc ‘venec’, ˈvåːga, šˈtåːjŋga = štanga ‘oje’, žˈlåːxta, gˈråːb = graben ‘soteska’, ˈjåːŋkå ‘kikla, krilo’, ˈfåːjmešter ‘župnik’, šˈpåːrxert ‘štedilnik’, ˈfåːšek = fašnjak ‘pust’; Red kusˈtåːjå ‘kostanj’; 30 Rojs (1966: 20–21) obravnava [åː] kot prosto različico brez jasne distribucije. Ker zbrano gra- divo izkazuje razlike v distribuciji po izvoru, je izvor [åː] v FO predstavljen posebej, smiselnost takega prikaza bi lahko potrdila šele nova terenska raziskava na obsežnejšem gradivu. 31 Kot dvojnica z åː tudi ˈjåːgoda. 32 Lahko kot dvojnice z åː, npr. edˈnåːjst, dˈvåːjst. 33 Tudi kȯˈpiːca. 34 Kot dvojnica z aː tudi ˈjaːgoda. 35 Tudi ˈlåːgat. 36 Tudi ˈmuọːdres po umiku naglasa z zadnjega kratkega zaprtega zloga. 204 Tjaša Jakop  Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu ... oː [ọː] < *ō ˈboːk = bog, ˈroːk = rog, pˈloːt,37 zˈvoːn, ˈpoːle = polje, zaˈpoːvet = zapoved, siˈroːta = sirota, vzˈnoːžje, sˈfoːra ‘sora’, Imn dˈroːže, sˈtoː = sto, ˈnọːs, ˈnọːxt = noht, ˈnoːč, ˈmoːč, ˈkoːst, sˈnoːč = sinoči, proˈsoː = proso, seˈnoː, neˈboː, dreˈvoː, leˈpoː;38 < *ò- ˈkoːža = koža, ˈvoːla = volja, ˈxoːja, ˈoːs = osem, šˈkoːda, šˈkoːrå39 = skorja, suˈboːta; < *ǭ dˈroːk = drog, ˈpoːt = pot, 1ed sˈtoːpam, ˈmoːš = mož, xˈloːt = hlod, ˈgoːska, ˈroːbec, ˈpọːpek, ˈzọːp = zob, ˈrọːkå;40 < *- ˈgọːbå, ˈtoːča;41 < *ǭ po umiku novega cirkumfleksa (Furlan 2005: 407, op. 3) ˈgoːsanca = gosenica;42 < *o po umiku novega cirkumfleksa ˈoːka = oka ‘oko’; < * ˈžoːna; prid m ˈdoːž; < *- ˈsoːzå, Imn ˈsoːze,43 ˈsọːnce; v izposojenkah ˈxoːstijå, ˈškoːp = škopa, ˈšọːšter ‘čevljar’, ˈboːtra;44 oː < *o po umiku novega cirkumfleksa ˈoːtåvič ‘vnuka (druga otava)’; v izposojenkah šˈvoːger ‘svak’, ˈloːjteršek = lojtršček ‘lojtrni voz’ (prim. Gostenčnik v SLA 3.2: 252); 37 Tudi ȯgˈråːjå. 38 Nekatere dvojnice so naglasne, npr. dreˈvoː (tudi dˈreːvȯ), leˈpoː (tudi ˈleːpo). 39 Tudi šˈkoːrå. 40 Govor pozna tudi različice z ozkim monoftongom: ˈmọːš, xˈlọːt, ˈgọːska, ˈrọːbec, ˈpọːpek, ˈzọːp, ˈrọːkå (po analogiji tudi ˈnọːgå ~ ˈnọːgå). 41 Tudi ˈgọːbå, ˈtọːča. 42 Tako tudi v prekmurskih govorih krajev Grad (SLA T398) ˈgoːsenca (kot tudi goˈloːp, kˈroːk), Gornji Perovci (SLA T399) ˈgoːsenca (kot tudi goˈloːp, kˈroːk), Križevci (SLA T400) ˈgoːsanca (kot tudi ˈzoːf = zob, ˈpoːpak), Žetinci (SLA T414) ˈgọsanca (kot tudi goˈlọp), kot tudi v ostalih govorih prekmurskega narečja, poleg tega pa med drugimi tudi v bizeljskem govoru Bistrice ob Sotli (SLA T345) ˈgọːsanca (prim. Gostenčnik 2022: 113). Za koroške govore prim. tudi Pronk 2007. 43 Tudi ˈsọːzå, ˈsọːze. 44 Toda ˈbuọːter ‘boter’. 205Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) ọː < *ǭ kˈrọːk = krog, kˈlọːp, pˈrọːt, ˈrọːp = rob, ˈsọːt = sod, ˈgọːbec, otˈrọːb, goˈlọːp, ˈvọːg = vogel, ˈmọːš = mož, xˈlọːt = hlod, ˈgọːska, ˈrọːbec, ˈpọːpek, ˈzọːp = zob, ˈrọːkå;45 < *- ˈdọːga, ˈgọːbå, ˈtọːča; 46 < *ò- ˈdọːta, ˈnọːša;47 < *ō ob (prehodnem) j ˈvọːjsk = vosek, gˈnọːj; < *ō ob r ˈmọːrje, tˈvọːr;48 [ȯː] < *ǭ ob j Oed s kustˈjȯːj, pečˈjȯːj, vesˈjȯːj, nučˈjȯːj, karvˈjȯːj ~ kvˈjȯːj ‘kri’; < *ō ob j nˈcȯːj = nocoj; < *ō ob r ˈtȯːrk49 = torek, ˈgȯːrfstaˈeːe ‘velika noč’; uọː [uoː] < *-ò gˈruọːp = grob, ˈkuọː = konj, ˈnuọːš = nož, ˈkuọːš, kˈruọːp, stˈruọːp, pˈruọːč; < *ò- ˈnuọːša,50 prid m ˈduọːber, 1ed: ˈnuọːsim, pˈruọːsim, ˈxuọːdim; < umično naglašenega *o ˈvuoːda, ˈkuọːza,51 ˈguọːra, ˈbuọːžič, ˈkuọːsec, ˈkuọːnec, ˈluoːnec, čˈluọːvek, leˈnuọːba, ˈkuọːt = kotel, ˈuọːrex, ˈuọːsa, ˈuọknȯ, ˈuọːknȯ = okno, prid m ˈbuọːži, prid ž šėˈruọːka, ˈguọːr in ˈguọːrė, ˈduọːl in ˈduọːlė, del -l ž ed ˈbuọːla ‘bosti’; < *ō v primeru ob zvočnikih ˈluọːj, tˈvuọːr;52 < * po umiku naglasa z zadnjega kratkega zaprtega zloga ˈuọːtrok = otrok, 1ed ˈuọːtprem;53 < *ǭ ˈmuọːškė = moški; prid m ˈmuọːt = moten; ˈnuọːter = noter; < *- stˈruọːk; v izposojenkah ˈbuọːter, kˈnuọːf ‘gumb’, ˈmuọːšt, ˈkuọːstaj = kostanj, ˈuọːrgle; šˈkuọːf; 45 Govor pozna tudi različice z diftongom: ˈmoːš, xˈloːt, ˈgoːska, ˈroːbec, ˈpọːpek, ˈzọːp = zob, ˈrọːkå (po analogiji tudi ˈnọːgå ~ ˈnọːgå). 46 Tudi ˈgọːbå, ˈtoːča. 47 Tudi ˈnuọːša. 48 Tudi tˈvuọːr. 49 Tudi ˈtuːrk. 50 Tudi ˈnọːša. 51 Tudi ˈkọːza. 52 Tudi tˈvọːr. 53 Tak odraz zaradi protetičnega v-. 206 Tjaša Jakop  Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu ... üː < *ū ˈlüːč, ˈvüːš, kˈlüːč = ključ, kˈlüːčanca, kleˈbüːk, meˈxüːr,54 tˈrüːplȯ55 ‘trup (život)’, ˈdüːša, gˈrüːškå ‘hruška’, ˈvüːzda = uzda, ˈlüːkå = luknja, ˈsüːša, Imn ˈvüːste ‘usta’, pˈlüːče ‘pljuča’, prid m: gˈlüːx, ˈsüːx, dˈrüːgega; < *ù- Red ˈküːpa, kˈrüːxa; kˈlüːkå = kljuka, ˈmüːxa, ˈsüːkå = suknja, ˈjüːžna = južina ‘kosilo’, ˈbüːkva ‘bukev’ (Red ˈbüːkve), vˈjüːtrȯ ‘zjutraj’; v izposojenkah ˈbüːrkle = burklje, ˈküːga ~ ˈküːgå, ˈfüːreš ‘koline’, ˈfüːrtȯx ‘predpasnik’, ˈküːxå = kuhinja, ˈtüːmf = tumf ‘tolmun’, tˈrüːgå ~ tˈruːgå = truga ‘krsta’, gˈrüːnt56 ‘kmetija’, Imn ˈštüːmfė ‘nogavice’, prid m ˈpüːklast ~ ˈpüːklåst ‘grbast’; uː < *ū ˈkuːkafca = kukavica, oˈluːpek, 1ed ˈluːpim ‘lupiti’; < *-ù vˈnuːk; < * ˈvuːk,57 prid m ˈduːk = dolg, 1ed ˈtuːčem ‘tolči’; < *- ˈbuːxa (Red ˈbuːxe), Red ˈpuːxa, prid ž ˈduːga, ˈpuːna; < *- ˈpuːn; v izposojenkah ˈluːster ‘lestenec, svečnik’; aːr < * in *- ˈpaːrst = prst, ˈčaːrf = črv, ˈžaːrt = žrd, ˈsaːršen = sršen, ˈgaːrm = grm, ˈkaːrst = krst, čeˈtaːrtek, ˈvaːrba = vrba, ˈmaːrzcå = mrzlica, sˈmaːrt = smrt, ˈsaːrce, ˈgaːrlȯ ‘grlo’, ˈsaːrna = srna, ˈpaːrse ‘prsi’, ˈdaːrve ‘drva’; prid m ˈtaːrt = trd, ˈčaːrn = črni; del -l m mn vˈmaːrl = umrli; ː < *-ù ˈkːp = kup, ˈjːk = jug ‘južni veter, odjuga’, pˈlːk ‘plug’, kˈrːx = kruh,58 fˈkːp = vkup ‘skupaj’, ˈtː = tu. 54 Tudi meˈxiːr. 55 Tudi tˈruːplȯ. 56 Tudi gˈrːnt in kmeˈtiːjå. 57 Tudi ˈvaːk. 58 Tudi kˈrüːx ~ kˈruːx. 207Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 3.3.1.2 Nenaglašeni samoglasniki issln. Gradivo i [] < *iK- iˈmeː, zˈdåːr; žiˈveːt; < *KiK tˈråːnik = travnik, ˈžẹːnin, ˈoːtåvič ‘vnuka (druga otava)’, ˈbuọːžič, pˈråːšič; ˈaːjnšpanik ‘jarem za enega vola’, cˈvaːjšpanik ‘jarem za dva vola’, 1ed ˈxuọːdim; < *-i Med ˈkọː, Odv ˈkọːåm‘konj’, kȯˈkoːšåm; Imn m fˈtiːč, mȯžˈgåːn, sˈtåːreš, kˈråːl = kralji; Med treˈbüːx, Omn ȯtˈruọːkam, pˈlüːčåm, ˈreːbråm, sˈtåːrešam, ˈvüːxåm; ˈdeːlat, peˈlåːt, pˈlåːčat, pˈleːt, 2ed vel pˈnieːsi, ˈmieːl, ˈžieːri; del -l m mn ˈnieːsl = nesli, vˈmaːrl = umrli, žiˈveːl; < *uK Imn viˈšiː ‘uš’;59 Rmn liˈdiː ‘ljudje’, Mmn liˈdeːx, Omn liˈdmiː, sˈšiːt ~ siˈšiːt, dˈšiːt; e < *ęK meˈsoː,60 petˈnaːjst, Mmn pesˈteːx ‘pest’; < *ěK meˈxüːr ~ meˈxiːr, lesˈniːka, leˈnuọːba, leˈviːca, pleˈniːca, resˈniːca, seˈnoː; prid m leˈseːn, sneˈžeːn; seˈdeːt, ceˈdiːt, smeˈjåːt se; < *KěK ˈsọːset (tudi ˈsoːset), ˈuọːrex; < *KęK ˈpaːmet; < *-ę ˈtieːle = tele, vˈreːme,61 ˈseːme,62 Imn ž: žˈliːce, čˈveːle = čbele ‘čebela’, Red ž: ˈsieːstre, bˈråːde, ˈziːme, gˈlåːve; < *eK beˈseːda, pšeˈniːca ~ šeˈniːca, čeˈtaːrtek, peteˈliːn,63 deˈveːt, deˈseːt, edˈnaːjst ‘enajst’; < *KeK prid m Red ˈlieːxkega, 1ed: ˈnaːjdem ‘najti’, ˈnieːsem ‘nesti’, ˈzieːmem ‘vzeti’, 2ed ˈnieːseš; < *-e ˈzeːle ~ ˈzeːle = zelje, ˈlüːbje, vzˈnoːžje, znaˈmeːe = znamenje, šˈtiːrje, 3ed ˈnieːse ‘nesti’, 2mn vel ˈnieːsite; < *iK v primeru leˈsiːca = lisica; < *ə v priponah *-əc, *-ək ˈgọːbec, gˈrüːševec in ˈteːpkuvec ‘sadjevec, hruškovec’, xˈlåːpec, ˈkuọːnec, ˈkuọːsec, kˈriːvec ‘severni veter’, ˈrọːbec ‘robec, ruta’, žˈreːbec, stuˈdieːnec = studenec; ˈmọːžek ~ ˈmọːžek ‘ledvice’, ˈbiːndek ‘žepni nož’, ˈpeːsek = pesek, čeˈtaːrtek, ˈpeːtek, oˈluːpek, marˈtiːnček, ˈpọːpek (tudi ˈpọːpek), ˈpiːšek ‘pišče’, ˈšiːek = šinjak ‘tilnik’, vˈpoːdnek ‘opoldne’, zˈmaːrlek in zmˈlaːdek ‘pomlad’, prid m ˈlieːxek ‘lahek’; < *a v položaju za  < *ń mˈråvˈliːek = mravljinjak ‘mravljišče’, ˈviːterek = viternjak ‘oprtni koš’, kȯkȯˈšiːek = kokošinjak ‘kurnica’, ˈjåːbuček = jabolčnjak ‘sadjevec, jabolčnik’, čˈveːek = čbelnjak, ˈfåːšek = fašnjak ‘pust’; 59 Tudi ˈvüːš. 60 Tudi ˈmieːsȯ. 61 Tudi vreˈmeː. 62 Tudi ˈseːmen. 63 Tudi kȯˈkoːt. 208 Tjaša Jakop  Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu ... a [å] < *aK zaˈpoːvet = zapoved, znaˈmeːe = znamenje, kaˈdiːlca = kadilnica ‘kadilo’, plaˈniːna, dvaˈnaːjst; < *KaK Mmn: na ˈniːtax, p ˈmiːšax; ˈdåːvat, ˈdeːlat ‘delati’, ˈkåːlat ‘cepiti drva (na drobno)’, ˈleːtat, pˈlüːvat, poˈveːdat = povedati, ˈreːzat = rezati, ˈseːkat, sˈkåːkat, sˈrẹːčat, sˈtoːpat, ˈžåːjgat ~ ˈžaːjgat = žagati; 1ed gˈleːdam ‘gledati’, 2ed vel ˈdeːlaj ‘delati’; < *-a ˈrọːkå (tudi ˈrọːkå), resˈniːca, Red/Idv ˈkuọːå ~ ˈkuọːa, Idv ˈluoːncå; < *KěK ˈgoːsanca = gosenica; ˈviːdat, ˈveːdati; < * obarˈviː = obrvi, Red karˈviː (tudi ˈkarv) ‘kri’; smarˈdeːt‘smrdeti’, 3ed garˈmiː ‘grmeti’; ȯ [ọ] < *oK64 gȯspȯˈdiːja, kȯˈkoːš, kȯˈkoːt = kokot ‘petelin’, kȯˈpiːtȯ (tudi ž kȯˈpiːta), kȯˈreːe = korenje, kȯˈpiːca, kȯˈriːtȯ, kȯˈvåːč, mȯžˈgåːn, ȯgˈråːjå, ȯpxaˈjiːlȯ = obhajilo, pȯˈtiːca; dȯˈmåː, prid bȯˈlẹːn in (po analogiji) bȯˈlẹːnå ‘bolan, bolna’, kȯˈsiːt ‘kosíti’, lȯˈviːt, pȯtkȯˈvåːt, zvȯˈniːt, 3ed zvȯˈniː; < *KoK ˈnåːxȯt, ˈjaːgȯdå ~ ˈjåːgȯdå, ˈmåːčȯxa = mačoha; < *-o stȯˈpåːlȯ = stopalo; 1dv ž, 1mn mˈlåːtimȯ; ˈčieːlọ ~ ˈčieːlȯ, ˈdieːblọ, ˈsieːdlọ, sˈtieːgnọ = stegno; < *KǫK ˈžieːlȯt = želod, Oed ž z bˈråːdȯj, kˈråːvȯj, ˈliːpȯj, ˈmiːzȯj, ˈžieːnȯj, žˈliːcȯj, prid ž Oed viˈsuọːkȯj; < *-ǫ Ted: ˈrọːkȯ ~ ˈrọːkȯ, kˈråːvȯ, ˈmẹːlȯ = meljo ‘moka’, žˈliːcȯ; 3mn mˈlåːtijȯ; < *-ěl/*-əl/*-al/*-il v del -l m ed ˈnẹːsȯ ‘nesti’, cˈvẹːȯ ‘cvesti’, mˈlieːȯ, kˈleːȯ ‘kleti, preklinjati’, ˈjeːȯ ‘jesti’, ˈzeːȯ ‘vzeti’, pˈreːȯ ‘presti’, ˈnåːšȯ ‘najti’, ˈviːdaȯ ‘videti’, ˈveːdaȯ ‘vedeti’, žiˈveːȯ, xˈteːȯ ‘hoteti’, ˈtarpaȯ ‘trpeti’; ˈdåːo ‘dati’, ˈdeːlaȯ ‘delati’, kˈlẹːčaȯ ‘klečati’, kˈlieːpaȯ ‘klepati’, ˈlåːgaȯ ‘lagati’;65 lȯˈviːȯ ‘loviti’; ˈpeːxnȯ ‘pahniti’, ˈnuọːsȯ ‘nositi’, mˈlåːtȯ ‘mlatiti’; < v priponi *-əĺ/*-əl ˈpieːklȯ; ü < *uK 1ed: küˈpüːjem, küˈpüːvlem; < *KuK ˈpåːzdüxå = pazduha; u < *uK druˈžiːna, luˈpiːe = lupinje ‘lupina’, stuˈdieːnec; < *oK66 kuˈšiːca = koščica ‘splošno ime za sadne koščice’, suˈboːta, Imn/Rmn kusˈtiː, Omn kustˈmiː, Imn/Rmn nuˈčiː, uˈčiː; 64 Kot dvojnica k u (kȯˈšiːca ~ kuˈšiːca). 65 Pri glagolih z deležniki na *-al/*-ěl (tudi po naglasnem umiku). 66 Kot dvojnica k ȯ. 209Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024)  < l po onemitvi ponaglasnega i med soglasnikoma ˈmaːrzcå = mrzlica; < v priponi *-əĺ/*-əl ˈkåːš = kašelj, pˈjåːt = prijatelj, ˈkuọːt = kotel; v izposojenkah na *-Kəĺ < nem. -el/-əl ˈåːkc ~ ˈxåːkc ‘kljuka pri verigi’, ˈkåːnc ‘prižnica’, kˈråːnc ‘venec’, kˈrieːmp, ˈmåːŋk ~ ˈmåːt ‘plašč (ženski)’, ˈnaːjgc ‘nagelj’, ˈpåːrk = parkelj, žˈvarc = žvarcelj ‘tanka deska’;  <  pˈgiːše = prgišče, Oed s kvˈjȯːj ~ karvˈjȯːj ‘kri’; tˈpeːt = trpeti, 3ed tˈpiː = trpi, po onemitvi vokala v položaju KrVK bdåˈviːcå = bradavica, pˈceːsijå = procesija, pˈjåːt = prijatelj; Mmn p ˈmiːšax, 2ed vel pˈnieːsi; [] < n po onemitvi ponaglasnega i v položaju KniK ˈnọːscå = nosnica, ˈpeːrcå = pernica ‘blazina čez celo posteljo’, pˈreːdežcå ‘prižnica’, kaˈdiːlca ‘kadilo’, kȯˈpiːšca ‘robidnica (črna malina)’, ˈsoːnčca, ˈbüːčca, pȯdˈruːžca, sˈveːčca = svečnica, pọːˈnoːčce = polnočnice, šˈmaːrce, pȯtreˈpåːlce ‘trepalnice’, del -l: je ˈmaːrklȯ, ˈpeːxla, ˈpeːxl, vzˈdiːgli, ˈpeːxt, pȯkˈlẹːkt, sˈtẹːgt se, vzˈdiːgti, 2mn vel vzˈdiːgte; < n po onemitvi ponaglasnega e, ə v položaju Kən ˈčieːs, ˈkeːd = teden, lüˈbeːz = ljubezen, ˈseːddeset; prid m: ˈdoːž = dolžen, ˈmuọːt = moten, ˈreːs = resen, ˈžiːfč = živčen; redko v izposojenkah na *-Kən- < nem. -en-/-ən- ˈtaːžt = tavžent ‘tisoč’; < *ń v položaju -Kəń gˈlieːž = gleženj; < *m po onemitvi ponaglasnega ə v položaju Kəm ˈseːd = sedem, ˈoːs = osem, ˈoːsdeset = osemdeset, 1ed ˈs ‘biti’, ˈniːs ‘ne biti’; [] < m po onemitvi ponaglasnega e in i med soglasnikoma ˈseːj = sejem ‘semenj’. 3.3.2 Konzonantizem Soglasniki so nastali iz enakih izhodiščnih splošnoslovenskih soglasnikov (Logar 1981: 32), poleg tega pa še: 210 Tjaša Jakop  Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu ... 3.3.2.1 Zvočniki Izvor Gradivo n < *ń gˈlieːž = gleženj; kot ohranitev rinezma ˈmeːsc = mesec ‘mesec, luna’ (prim. Ramovš 1924: 103–104);  < *ń mråvˈliːek = mravljinjak ‘mravljišče’, ˈšiːek = šinjak ‘tilnik’, čˈreːšå = češnja, ogˈiːše = ognjišče, ˈlüːkå = luknja, ˈsüːkå = suknja, ˈjåːŋkå ‘kikla, krilo’, čreˈpiːå = črepinja, sˈviːå,67 loˈbåːå = lobanja, ˈkuọː = konj, R/Ted ˈkuọːå ‘konj’, ˈiːvå = njiva, zaim m Ded ˈeːmȯ ~ ˈeːmu, Ted ˈeːga, Oed ž ˈiːm ‘on’; < *ń < *-nьj-/*-nъj- kȯˈreːe = korenje, kaˈmeːe68 ‘kamenje’, ˈseːe = sanje, vogˈliːe = ogljinje ‘oglje’, znaˈmeːe ‘znamenje’; l < *ĺ kˈlüːč = ključ, kˈlüːkå = kljuka, mˈråːvlå, mˈråvˈliːek = mravljinjak ‘mravljišče’, ˈzieːmla, ˈvoːla = volja, ˈmẹːla = melja ‘moka’ ((Jakop v SLA 3.3: 171), sˈteːla = stelja, ˈdẹːtela, ˈpoːle = polje, neˈdeːla = nedelja, ˈpọːjstla = postelja, Imn pˈlüːče ‘pljuča’, kˈråːl = kralj, Imn kˈråːl; peˈlåːt = peljati; < *lV < primarna skupina *dl/*tl Imn ˈviːlce = vilice; del -l ž ed: pˈreːla = predla, ˈjeːla = jedla, cˈvẹːla = cvetla, ˈbuọːla = bodla; < *-ĺ- < *-lьj-/*-lъj- ˈzeːle ~ ˈzeːle, ˈpọːjstla = postelja; r v skupini *črě-, žrě- čˈreːšå ‘češnja’, čˈreːvå ‘čreva’; žˈreːbec, Imn žˈrieːpc ‘žrebe’; v < kot proteza pred *u- ˈvüːxa = uha ‘uho’, ˈvüːš = uš, ˈvüːste ‘usta’, ˈvüːzda = uzda; < *- < *um- v sklopu *m- vmˈreːt = umreti, 1ed vˈmiːram, del -l m vˈmaːr, del -l m mn vˈmaːrl = umrli; < *b pȯtˈvọːje69 = podvoje ‘podboj’ (Jakop v SLA 2.2: 85); j < *ń gȯspȯˈdiːja, ˈkuọːstaj = kostanj,70 kusˈtåːjå = kostanja, 3ed naˈpeːja = napenja; < *ń < *-nьj-/*-nъj- bˈriːje = brinje, peˈčeːje = pečenje; v primerih s prehodnim j včasih pred s, š, g in b ˈpọːjstla = postelja, ˈvọːjsk = vosek, pˈlaːjš = plašč, ˈoːjg = ogenj, ˈnaːjgc ‘nagelj’, ˈžåːjgat ~ ˈžaːjgat, ˈpåːjp ‘fant’; v položaju pred nk/ng ˈsåːjŋke ‘sani’, ˈšiːvajŋkå, žˈgaːjŋkė ‘žganci’, ˈpiːsajŋka ‘pirhi’, pˈlaːjŋkå, šˈtåːjŋga. 67 Tudi sˈviːa in sˈviːjå. 68 Tudi kaˈmeːje. 69 Tudi pȯtˈbːje. 70 Toda ˈoːjg ‘ogenj’ in šˈkieːg ‘skedenj’. 211Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 3.3.2.2 Nezvočniki Izvor Gradivo k < t v skupini tl Red ˈmieːkle, kˈleː = tla, Mmn kˈleːx ‘tla’; ˈmiːk = mitel ‘vmesna notranja stena v hiši’, ˈmåːŋk ‘plašč (ženski)’; v skupini tn kˈnåːla ‘tnalo’; <  ˈkeːd = teden, tˈreːkė = tretji; g < d v skupini dl gˈlåːn = dlan, gˈlåːkå = dlaka; v skupini dn šˈkieːg ‘skedenj’; f < *v pred nezvenečimi nezvočniki in v izglasju Imn fˈtiːč, ˈkuːkafca, ˈuọːfca ~ ˈọːfca = ovca, ˈžaːŋklåfkå ‘tesarska sekira’, ˈgȯːrfstaˈeːe ‘velika noč’, prid m ˈžiːfč, fˈčeːre ‘včeraj’, fˈkraːj ‘proč’, fˈseː; ˈbaːrf = brv, ˈčaːrf = črv, zdˈraːf, pˈraːf, Rmn ˈkuọːtlȯf ~ ˈkuọːtluf, sˈtåːrešȯf, ˈzọːbȯf, čˈreːf, Kˈriːžȯf ˈseːj, fˈpiːt = vpiti, fˈsiːrit se = usiriti se; š < *šč ˈküːšer = kuščar, kuˈšiːca = koščica (splošno ime za sadne koščice), ogˈiːše = ognjišče, ˈpiːše = pišče, pˈlaːjš = plašč, pˈgiːše = prgišče, topoˈriːše; Imn kˈleːše = klešče, prid m ˈtieːš = tešč, ˈlüːšit = luščiti, 3ed tˈšiː = tišči, 1ed ˈiːšem = iščem; < s pred k šˈkieːg ‘skedenj’; < *s v soglasniški skupini sk- šˈkoːrå71 = skorja (prim. Ramovš 1924: 293). 3.3.3 Prozodija Fonetično dolgi naglašeni zložniki so odrazi naglašenih issln. *, sekundarno tudi naglašenih issln. *- in issln. *-. Govor pozna vse splošnoslovenske naglasne spremembe (umik na prednaglasno dolžino, pomik cirkumfleksa na naslednji zlog, nastanek novega cirkumfleksa), od nesplošnoslovenskih pa umik na prednaglasno kračino (ˈkuoːzå ~ ˈkọːza, ˈsieːstra) in nadkračino (ˈmieːgla). Vsi novonaglašeni samoglasniki so dolgi. Naglasno mesto v besedi je podobno kot v izhodiščnem sistemu, le da so zlogi, ki so v njem bili pred naglašenimi kratkimi zadnjimi zlogi, sedaj nagla- šeni (ˈžieːna, ˈkuoːzå ~ ˈkọːza, ˈmieːgla). Naglasni umik s cirkumflektirane zadnje dolžine ni izvršen (v celoti): ˈmieːsȯ, ˈvüːxa ‘uho’, ˈoːka, ˈleːpȯ (toda neˈboː, tudi meˈsoː), pač pa je pogosta morfologizacija naglasa (npr. ˈsaːrce, Med ˈsaːrc). 71 Tudi šˈkoːrå. 212 Tjaša Jakop  Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu ... 3.3.4 Izguba glasov  < *i v položaju KiK ˈjüːžna = južina ‘kosilo’; 2mn vel vzˈdiːgte = vzdignite; v priponi -ica v *K-ica ˈpaːlca, ˈveːvarca = veverica, ˈgoːsanca = gosenica, ˈmaːrzcå = mrzlica, ˈkisalca = kislica, ˈkuːkafca = kukavica, kȯˈpiːšca ‘robidnica’, žˈniːderca ‘šivilja’; ˈnọːscå, kˈlüːčanca, ˈziːdanca ‘klet za shranjevanje krompirja’, sˈveːčca, pˈreːdežcå ‘prižnica’, ˈsoːnčca, ˈbüːčca, pȯdˈruːžca, Imn šˈmaːrce, ˈviːlce = vilice; < *ę v priponi *-ęc ˈzåːjc = zajec; < *ə v položaju Kən/ KənK/ Kəĺ/Kək ˈčieːs, ˈkeːd = teden, lüˈbeːz = ljubezen, ˈseːd, ˈoːs, prid m ˈdoːž = dolžen, ˈmuọːt = moten, ˈreːs = resen, ˈžiːfč; 1ed ˈniːs ‘ne biti’, s; ˈmeːsc = mesec ‘mesec, luna’, (-c < *-ənc < *-enc < *-ęc); ˈkåːnc ‘prižnica’, kˈråːnc ‘venec’, ˈkåːš = kašelj, kˈrieːmp = krempelj, ˈpåːrk = parkelj, ˈtȯːrk72 = torek; < *-l v položaju za soglasnikom v del -l m ed (< *-l) ˈdaːr = drl ‘dreti’, cˈvaːr = cvrl ‘cvreti’, vˈmaːr = umrl ‘umreti’, ȯtˈpaːr = odprl ‘odpreti’, ˈžaːr = žrl ‘žreti’; n < vn- tˈråːnik = travnik; s < vs- ˈsåːk in ˈsåːk = vsak(i), ˈseːsveti = vsi sveti; d < td ˈpeːdeset, ˈšeːzdeset, deˈveːdeset. 4 Sklep Govor kraja Dobovec pri Rogatcu (kot tudi Slivnice pri Celju, Jakop 2022) izka- zuje definicijske lastnosti južnoštajerske narečne ploskve južne slovenščine. Zanj je značilna sekundarna podaljšava večine issln. kratkih naglašenih zložnikov v zadnjem besednem zlogu. Govor v naglašenih zlogih zato ne pozna kolikostnih nasprotij. Sistem dolgih naglašenih samoglasnikov je monoftongično-diftongičen. Sto- pnja samoglasniške redukcije je srednja. Onemevajo predvsem nenaglašeni visoki samoglasnikih; npr. i v položaju ob zvočnikih: ̍ jüːžna = južina ‘kosilo’, kˈlüːčanca, ˈziːdanca ‘klet za shranjevanje krompirja’. Preglasa za funkcijsko mehkimi soglas- niki j (< , ń), l (< ĺ) ter č, ž, š govor ne pozna (npr. Oed s kȯˈvåːčȯm, Dmn ˈkọːȯm, Rdv ˈkọːȯf). Zaradi popolne onemitve nekaterih nenaglašenih samoglasnikov ob zvočnikih /l/, /m/ in /n/ nastanejo zlogotvorni zvočniki //, // in //, npr. kˈråːnc ‘venec’, ˈmåːŋk ~ ˈmåːt ‘plašč (ženski)’, ˈkuọːt, ˈnaːjgc ‘nagelj’, žˈvarc = žvar- celj ‘tanka deska’; ˈseːj = sejem ‘semenj’; ˈsoːnčca, ˈpeːrcå ‘blazina čez celo posteljo’, kȯˈpiːšca ‘robidnica (črna malina)’; pȯkˈlẹːkt, sˈtẹːgt se; ˈčieːs, ˈkeːd = teden; gˈlieːž = gleženj. 72 Tudi ˈtuːrk. 213Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) V govoru Dobovca pri Rogatcu je manj redukcij kot v govorih Slivnice pri Celju (Jakop 2022: 89–106) in v govoru Šentvida pri Grobelnem (Jakop 2003: 365–380); oblike mˈleːko, na ˈvieːs, ˈžiːtȯ itd. so primerljive z oblikami bližnjega srednještajerskega govora Šmarja pri Jelšah (Orožen, 1981): mˈłaːku, ˈvọːknu, v ˈviẹːsi, ˈžeːtu, medtem ko je v zahodnejšem šentviškem govoru več redukcij: mˈłaːk, ˈ(v)ȯːk, na ˈveːs, ˈžẹːt, prav tako v še zahodnejšem slivniškem: mˈleːk, ˈuọːk, na ˈviẹːs, ˈžẹːt itd. Za zahodnejši del srednještajerskih govorov je torej zna- čilna večja vokalna redukcija kot za vzhodnejši del tega narečja. Manj redukcij je tudi pri pred- in ponaglasnih samoglasnikih (npr. i) pri gla- golih: gˈråːbt, ̍ lüːšit ‘ružiti (koruzo)’, žiˈveːt (Sliv. gˈråːpt ‘grabiti’, ̍ luːšt ‘ružiti (koruzo)’, žˈveːt ‘živeti’); 1dv ˈviːdima, 2mn ˈviːdite ‘videti’, mˈlåːtite ‘mlatiti’, 3mn žiˈviːjo, del -l ž ed ˈküːpla = kupila, ˈtüːlila = tulila (Sliv. 1dv ˈviːdma, 2mn ˈviːtte ‘videti’, mˈlåːtte ‘mlatiti’, 3mn žˈviːjo = živijo, del -l ž ed ˈkuːpla = kupila, ˈtuːlla = tulila). Vsem tem govorom je skupna tudi izguba izglasnega -u (< *-il, *-ěl, *-el, *-əl, *-l) >  v deležnikih na -l m ed (šentviško je ˈxȯːt ‘hoditi’, naˈreːt ‘nare- diti’, ˈnaːš ‘najti’, ˈnaːs ‘nesti’, pˈriːš ‘priti’, ˈreːk, ˈvaːrk ‘vreči’, ˈmaːk ‘morati, moči’, šmarsko pˈriːš ‘priti’; slivniško ˈnaːš ‘najti’, ˈpeːk ‘peči’, ˈreːk, ˈneːs ‘nesti’, ˈnuọːs ‘nositi’, ˈmoːk ‘morati, moči’, ˈmaːr ‘umreti’, otˈpaːr ‘odpreti’, ˈdaːr ‘dreti’, cˈvaːr ‘cvreti’, ˈžaːr ‘žreti’, dobovško pa ˈdaːr ‘dreti’, cˈvaːr ‘cvreti’, vˈmaːr ‘umreti’, ȯtˈpaːr ‘odpreti’, ˈžaːr ‘žreti’ (tj. le pri del -l m ed < *-l), sicer pa imajo deležniki -l m ed končnico -ȯ: ˈnuọːsȯ ‘nositi’, ˈnẹːsȯ ‘nesti’, xˈteːȯ ‘hoteti’ itd. Tudi v bizeljskem govoru kozjansko-bizeljskega narečja štajerske narečne skupine kraja Bistrica ob Sotli (Gostenčnik 2022a: 3.3.1.2) je izguba izglasnega -u izkazana le pri del -l m ed < *-l, tj. ˈdər ‘dreti’, vˈmər, otˈpər (sicer ˈviːdo, ˈluːvo ‘loviti’, ˈnẹːso, ˈnaːšo itd.). Soglasniški sistem so sooblikovali naslednji razvoji: (1) mehčani ĺ je otrdel v l (pˈlüːče ‘pljuča’, ˈzeːle ‘zelje’); (2) mehčani ń je za samoglasniki prešel v naza- lizirani  (*ń > : čreˈpiːå ‘črepinja’, sˈviːå ‘svinja’, ˈlüːkå = luknja); (3) skupini črě-, žrě- sta ohranjeni (čˈreːšå ‘češnja’, čˈreːvå ‘čreva’); (4) skupina šč se je asimilirala v š (šč > š: kˈleːše ‘klešče’, kuˈšiːca ‘koščica’, ˈtieːš = tešč, na ˈtieːše = na tešče). Govor ima številne (zlasti glasoslovne) dvojnice (včasih morda tudi zaradi nepoenotenega zapisa pri istem leksemu), npr. ž ˈmiːš ~ ˈmieːš, ˈniːt ~ ˈnieːt, ˈriːt ~ ˈrieːt; sˈviːå ~ sˈviːa ~ sˈviːjå, dvojnici za - (ˈvieːč ~ ˈvẹːč) in dvojnici za *ǭ in *-, npr. ˈmọːš ~ ˈmoːš, ˈtọːča ~ ˈtoːča (Sliv. le monoftong ˈmọːš in ˈtọːča). Nekatere dvojnice so naglasne, predvsem pri nedoločnikih glagolov, npr. ˈlåː- gat ~ laˈgåːt ‘lagati’, pa tudi pri samostalnikih in drugih besednih vrstah, npr. mȯdˈråːs ~ ˈmuọːdres, Red ˈkoːst ~ kusˈtiː, ˈmieːsȯ ~ meˈsoː, dˈreːvȯ ~ dreˈvoː, ˈleːpo ~ leˈpoː. Zapisovalec Jurij Rojs piše (1966): »Zdi se mi, da bi bilo nemo- goče zapisati tipično govorico Dobovca, ker pravzaprav ni strnjenega naselja, tudi 214 Tjaša Jakop  Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu ... prebivalci so pomešani iz različnih krajev, tako da je možno en isti glas spregovo- riti v več različicah.« Na podlagi vseh teh odrazov in številnih (sistemskih) dvojnic lahko skle- pamo, da gre v osnovi za srednještajerski govor, prehoden s kozjansko-bizeljskim na eni strani in haloškim na drugi strani. krajšave in kraTice D = dajalnik; del = deležnik; Dob. = Dobovec; ed = ednina; dv = dvojina; I = imenovalnik; issln. = izhodiščni splošnoslovenski; K = konzonant/soglasnik; m = moški spol; M = mestnik; mn = množi- na; nem. = nemško; O = orodnik; prid = pridevnik; R = rodilnik; s = srednji spol; SLA = Slovenski lingvistični atlas; Sliv. = Slivnica; sln. = slovensko; T = tožilnik; T000 = točka; V = vokal/samoglas- nik; vel = velelnik; zaim = zaimek; ž = ženski spol; 1 = 1. oseba; 2 = 2. oseba; 3 = 3. oseba liTeraTura in viri Furlan 2005 = Metka Furlan, Iz primorske leksike, Annales 15.2 (2005), 405–410. Gostenčnik 2022a = Januška Gostenčnik, Fonološki opis govora kraja Bistrica ob Sotli (SLA T345), Jezikoslovni zapiski 28.2 (2022), 107–123. Gostenčnik 2022b = Januška Gostenčnik, Fonološki opis govora kraja Večeslavci (SLA T397), Jezi- koslovni zapiski 28.2 (2022), 125–149. Gostenčnik – Kenda-Jež 2023 = Januška Gostenčnik – Karmen Kenda-Jež, Fonološki opis govora kraja Gomilica (SLA T392), Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023), 287–313. Gostenčnik – Kenda-Jež – Kumin Horvat 2022 = Januška Gostenčnik – Karmen Kenda-Jež – Moj- ca Kumin Horvat, Ogrožena narečja v slovenskem jezikovnem prostoru, Jezikoslovni zapiski 28.2 (2022), 75–87. Gostenčnik 2023 = Januška Gostenčnik, Fonološki opis govora kraja Kapele (SLA T349), Jeziko- slovni zapiski 29.2 (2023), 267–285. Horvat 2004 = Simona Horvat, Leksika in živalski pregovori v žetalskem govoru, diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, 2004. Jakop 2003 = Tjaša Jakop, Fonološki opis šentviškega govora, Jezikoslovni zapiski 9.1 (2003), 113–127. Jakop 2010 = Tjaša Jakop, Srednjesavinjsko in srednještajesko narečje ter celjski pogovorni jezik, v: Vloge središča: konvergenca regij in kultur, ur. Irena Novak-Popov, Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije, 2010 (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 21), 120–129. Jakop 2011 = Tjaša Jakop, Glasoslovne in oblikoslovne posebnosti šentviškega govora, v: Globinska moč beside: zbornik ob 80-letnici red. prof. dr. Martine Orožen, ur. Marko Jesenšek, Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, 2011 (Zora 80), 360–369. Jakop 2022 = Tjaša Jakop, Fonološki opis Slivnice pri Celju (T331), Jezikoslovni zapiski 28.2 (2022), 89–106. Logar 1981 = Tine Logar, Izhodiščni splošnoslovenski fonološki sistem, v: Fonološki opisi srp- skohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvaćenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom, Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, 1981 (Po- sebna izdanja LV, Odjeljenje društvenih nauka 9), 29–33. Orožen 1981 = Martina Orožen, Fonološki opis za kraj Šmarje pri Jelšah (OLA 18), v: Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvaćenih opštes- lovenskim lingvističkim atlasom, Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, 1981 (Posebna izdanja LV, Odjeljenje društvenih nauka 9), 157–163. 215Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Prevolšek 2016 = Marjeta Prevolšek, Kmetijsko izrazje v žetalskem govoru, diplomsko delo, Univer- za v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2016. Pronk 2007 = Tijmen Pronk, The retraction of the neocircumflex in the Carinthian dialects of Slovene (on Ivšić’s retraction), v: Tones and Theories: Proceedings of the International Workshop on Balto-Slavic Accentology, ur. Mate Kapović – Ranko Matasović, Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje, 2007, 171–183. Ramovš 1924 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika II: konzonantizem, Ljublja- na: Učiteljska tiskarna, 1924. Rigler 1963 = Jakob Rigler, Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, Slavistična revija 14.1–4 (1963), 25–78. Rigler 1986 = Jakob Rigler, Razprave o slovenskem jeziku, Ljubljana: Slovenska matica, 1986. SLA 1.2 = Jožica Škofic idr., Slovenski lingvistični atlas 1: Človek (telo, bolezni, družina) 2: komen- tarji, ur. Jožica Škofic, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Jezikovni atlasi). SLA 2.2 = Jožica Škofic idr., Slovenski lingvistični atlas 2: kmetija 2: komentarji, ur. Jožica Škofic – Matej Šekli, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Jezikovni atlasi). SLA 3.2 = Jožica Škofic idr., Slovenski lingvistični atlas 3: kmetovanje 2: komentarji, ur. Jožica Ško- fic – Matej Šekli – Nina Pahor, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2023 (Jezikovni atlasi). Šekli 2018 = Matej Šekli, Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2018. Škofic 2024 = Jožica Škofic, Fonološki opis govora kraja Zibika (SLA T334), Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024), 173–194. Summary A Phonological Description of the Local Dialect of Dobovec pri Rogatcu (SLA Data Point 339) This article presents the basic phonological and accentual characteristics and a phonolo- gical description of the local dialect of Dobovec pri Rogatcu (SLA data point 339), which is part of the Srednještajersko (Middle Styrian) dialect in the Styrian dialect group. It describes the general phonological, phonetic and accentual features of this dialect. The phonological description of this local dialect is based on dialect material collected by Jurij Rojs for the Slovenian Linguistic Atlas (SLA) in 1966. The material was written in the old Ramovš’s transcription and has been transcribed into the modern Slovenian phonetic transcription for the purpose of this article. The local dialect shows the defining characteristics of the southern Styrian dialect base of southern Slovenian. Synchronically, it is part of the Srednještajersko (Middle Sty- rian) dialect in the Štajersko (Styrian) dialect group (with some features of Kozjansko–Bi- zeljsko dialect on the one hand, and the Haloško dialect of the Pannonian dialect group on the other). It does not exhibit quantitative or qualitative oppositions in stressed syllables because this local dialect is characterized by secondary lengthening of stressed syllabic nuclei in final syllables that were originally short in the vowel system. In long vowels, many systematic doublets or different reflexes coexist in the system, such as ieː/ẹː/eː for *è- (gˈlieːž, ˈžieːnin ~ ˈžẹːnin, ˈmẹːla ‘moka’, ˈseːd), oː/ọː/uọː for *ò- (ˈkoːža, ˈdọːta, ˈnọːša ~ ˈnuọːša, pˈruọːsim), and uː/oː for * and *- (ˈvuːk; ˈbuːxa vs. ˈžoːna; ˈsoːzå). 217Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Iz SveTovalnic 219JeZikoslovni Zapiski 30.1 (2024), 219–235 simon atelŠek – tanJa faJfar – mateJa Jemec tomaZin – Jera sitar – moJca žagar karer pobude za Terminološke inTervencije v Terminološki SveTovalnici cobiss: 1.01 https://doi.org/10.3986/JZ.30.1.10 Prispevek obravnava terminološke intervencije, ki so jih predlagali uporabniki Termino- loške svetovalnice na Terminologišču. Analiza je pokazala, da so glavni razlogi za termi- nološko intervencijo vsebinsko neustrezni termin, deloma ali v celoti prevzeti termin, pre- dolgi termin in politično nekorektni termin. Pri utemeljevanju odgovorov v svetovalnici je bilo največkrat uporabljeno terminološko načelo ustaljenosti, ki mu sledita terminološko načelo vsebinske ustreznosti in terminološko načelo gospodarnosti. Ključne besede: terminologija, terminološko svetovanje, terminološka intervencija, uporabniki terminologije, terminološka načela Initiatives for Terminological Interventions in the Terminology Consulting Service The article deals with terminological interventions suggested by users of the Terminology Consulting Service on the Terminologišče website. The analysis shows that the main reasons for terminological interventions are an inappropriate term with regard to the content of a con- cept, the foreign origin of a term, a term consisting of too many words and a politically incor- rect term. The terminological principle of consistency was most frequently used to justify the answers, followed by the terminological principle of content adequacy and the terminological principle of economy. Keywords: terminology, terminology consulting, terminological intervention, terminology users, terminological principles Simon Atelšek  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  simon.atelsek@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0000-0002-4225-7213 Tanja Fajfar  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  tanja.fajfar@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0000-0001-9410-7076 Mateja Jemec Tomazin  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  mateja.jemec-tomazin@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0000-0003-4053-1570 Jera Sitar  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  jera.sitar@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0009-0006-2659-6166 Mojca Žagar Karer  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  mojca.zagar-karer@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0000-0001-5302-1663 Prispevek je nastal v okviru programa P6-0038, ki ga financira ARIS. 220 Simon Atelšek idr.  Pobude za terminološke intervencije ... 1 uvod Ena*od glavnih značilnosti terminologije je, da je vsaj do neke mere dogovorna. To pomeni, da se termin, ki iz različnih razlogov ni več ustrezen, lahko tudi za- menja. Do novega poimenovanja je mogoče priti na različne načine. Eden od njih je, da se uporabnik s predlogom terminološke intervencije obrne na Terminološko svetovalnico, ki deluje na spletišču Terminologišče in v kateri pet terminologov skupaj pripravlja odgovore na terminološka vprašanja. V prispevku bomo najprej na kratko orisali delovanje Terminološke svetoval- nice, nato pa bomo natančneje opredelili terminološko intervencijo in si ogledali nekaj primerov, ki so opisani v tuji in domači literaturi. Sledi analiza vprašanj, ki so jih uporabniki poslali v Terminološko svetovalnico in vsebujejo pobudo za ter- minološko intervencijo. Z analizo bomo preverili, kako pogosto uporabniki dajo pobudo za terminološko intervencijo in katere razloge navedejo zanjo. Hkrati bomo analizirali tudi odgovore na prejeta terminološka vprašanja, ki vključujejo pobudo za terminološko intervencijo, s čimer želimo ugotoviti, kako pogosto smo pobudo potrdili ali zavrnili in s katerimi terminološkimi načeli smo svojo odločitev utemeljili. 2 terminOlOška svetOvalnica na spletišču terminOlOgišče Terminološka svetovalnica je bila vzpostavljena leta 2013 na Terminologišču,1 spletnem mestu Terminološke sekcije (zdaj Oddelka za terminologijo) Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, in od takrat naprej terminološko svetovanje poleg izdelave terminoloških slovarjev predstavlja eno od dveh glav- nih dejavnosti oddelka. Terminološko svetovanje smiselno dopolnjuje izdelavo terminoloških slovarjev, pri čemer je obema dejavnostma skupno, da se odzivata na potrebe uporabnikov terminologije. Terminološko delo v svetovalnici bi lahko opredelili kot ad hoc terminologijo, ker gre za obravnavo enega pojma in ne ce- lotnega pojmovnega sistema stroke, pri čemer je v središču zanimanja en termin ali manjša skupina terminov, v vsakem primeru pa praviloma zelo specifična ter- minološka težava uporabnika, ki želi dobiti hitro in verodostojno rešitev (Fajfar – Žagar Karer 2023: 370–371). S terminološkim svetovanjem smo se sodelavci oddelka ukvarjali tudi že pred vzpostavitvijo Terminološke svetovalnice, a je šlo navadno za individualne odgovore, ki niso bili javno objavljeni in zato niso bili dostopni širšemu krogu uporabnikov. Z vzpostavitvijo Terminološke svetovalnice smo natančno določili postopek odgovarjanja na terminološka vprašanja, pri čemer je pomembno pred- vsem to, da je vsak odgovor skupinsko delo petih terminologov in da so odgovori 1 https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce. 221Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) v anonimizirani obliki objavljeni na Terminologišču. Uporabnik terminološko vprašanje zastavi preko spletnega obrazca, v katerem posreduje osnovne podatke o pojmu, tujejezičnih terminih in morebitnih že obstoječih poimenovalnih rešitvah v slovenščini. Delo v Terminološki svetovalnici je organizirano tako, da se za pripravo odgovora na vsako terminološko vprašanje določi odgovorni terminolog (T1); na tem mestu se enakovredno izmenjuje vseh pet terminologov. Postopek odgo- varjanja je sestavljen iz sedmih korakov (Žagar Karer – Fajfar 2023: 83). Teči začne, ko uporabnik zastavi terminološko vprašanje. V drugem koraku odgo- vorni terminolog (T1) določi rok za pripravo mnenja ostalim terminologom (T2, T3, T4, T5), ki v tretjem koraku napišejo svoja mnenja, pri čemer upora- bijo tiskane in spletne vire, tako terminološke kot splošnojezikovne, strokovna besedila, po potrebi pa se posvetujejo tudi s strokovnjaki s posameznega pod- ročja (Fajfar – Žagar Karer 2023: 373). V četrtem koraku odgovorni terminolog (T1) prejeta mnenja uskladi, doda svoje in pripravi osnutek odgovora. V petem koraku osnutek odgovora pregledajo in komentirajo ostali štirje terminologi (T2, T3, T4, T5). V šestem koraku odgovorni terminolog (T1) na podlagi komen- tarjev pripravi končni odgovor in ga, ko ga potrdijo vsi terminologi v skupini, po e-pošti pošlje uporabniku. Počaka še na morebiten povratni odziv uporab- nika, potem pa v sedmem koraku končni odgovor objavi na Terminologišču.2 S sprotnim objavljanjem vprašanj in odgovorov nastaja zbirka avtentičnih pro- blemov uporabnikov terminologije, ki lahko služi tudi kot gradivo za jeziko- slovne raziskave. Naloga terminološkega svetovanja je reševati terminološke probleme, ki se pojavljajo na različnih strokovnih področjih. Zdi se, da je težava v osnovi vedno enaka; uporabnik želi vedeti, katero je ustrezno poimenovanje nekega pojma (Žagar Karer – Fajfar 2023: 78). Prepoznamo lahko dva najpogostejša tipa vprašanj, ki prihajajo v Terminološko svetovalnico. V prvo skupino sodijo vprašanja, pri katerih uporabnik pozna angleški termin in ga zanima, kateri je najprimernejši slovenski ustreznik, v drugo pa tista, pri katerih uporabnik izbira med več slovenskimi poimenovanji in sprašuje, katero je za določen pojem najustreznejše (Žagar Karer – Fajfar 2023: 89). Med vprašanji v Terminološki svetovalnici pa so tudi takšna, pri katerih se uporabniki iz različnih razlogov ne strinjajo z že uveljavljenim terminom ali podvomijo o njegovi ustreznosti. V teh primerih v svetovalnici pretehtamo, ali je terminološka intervencija utemeljena ali ne. V nadaljevanju se bomo posvetili teoretični opredelitvi terminološke intervencije in navedli nekaj tujih in domačih primerov, ki so bili obravnavani v literaturi. 2 15. 3. 2024 so bili objavljeni 603 odgovori. 222 Simon Atelšek idr.  Pobude za terminološke intervencije ... 3 Terminološka inTervencija Terminološka intervencija označuje pojav, ko se v rabi ustaljeni termin zamenja z novim, ki naj bi pojem označeval primerneje. Da bi zamenjava termina lahko uspela, mora biti terminološka intervencija vsebinsko utemeljena, verjetnost nje- nega uspeha pa se bistveno poveča, če je pravočasna. Zelo pomembno je tudi, da jo podpre zadosten del stroke, v kateri se obravnavani termin uporablja pri- marno. Vsebinska utemeljenost terminološke intervencije pomeni, da je pobuda zanjo dana, ker termin, ki se uporablja najpogosteje, pojem označuje nenatančno ali celo neustrezno, zaradi česar je lahko dvoumen in zavajajoč. Do terminolo- ške intervencije lahko pride npr. v primeru citatnega termina, ki naj ga sčasoma nadomesti jezikovnokulturno primernejši termin, ali pa v primeru, ko se vsebina pojma dopolni ali spremeni, zaradi česar termin, ki jo je označeval dotlej, ni več primeren. Pravočasnost je pomemben dejavnik zato, ker je uspešnost terminološke intervencije večja, če do pobude za zamenjavo termina pride, preden je ta ustaljen ali celo razširjen na sorodnih strokovnih področjih. Podpora primarne stroke pa zagotavlja, da bo predlagani termin zaživel v rabi. Če torej pobudo za terminolo- ško intervencijo dajo posamezniki, ki delujejo v strokah, v katerih se obravnavani termin ne uporablja primarno, primarna stroka pa je ne podpre, terminološka in- tervencija ne more uspeti. Zato je s terminološko intervencijo neločljivo povezan terminološki dogovor, s katerim se strokovnjaki poenotijo glede najprimernejšega poimenovanja za določen pojem. Terminološki dogovor je torej pomemben tako pri poimenovanju novih pojmov kot pri terminoloških intervencijah.3 Čeprav se terminološke intervencije dogajajo v terminologijah vseh strok, so med odmevnejšimi gotovo intervencije v kontekstu politično korektne terminolo- gije.4 V tuji literaturi tako lahko preberemo, da naj bi bil angleški termin patient (slv. pacient) na področju raziskovanja duševnega zdravja manj primeren, saj se od vključenih v raziskovalni projekt ne pričakuje, da so trenutno registrirani paci- enti v psihiatrični ustanovi. Predlog novega termina, ki je bil med osebami, sode- lujočimi v raziskavah, najbolje sprejet, je bil people with lived experience5 (Hawke – Sheikhan – Rockburne 2023: 1381–1382). Omenimo tudi primer s področja računalništva, na katerem sta sporna pos- tala angleška termina whitelist (slv. beli seznam) in blacklist (slv. črni seznam). 3 Natančneje o terminološkem dogovoru v Žagar Karer 2018: 236–237. 4 Tudi v Terminološki svetovalnici smo odgovarjali na nekaj tovrstnih pobud, gl. npr. odgovore Starejša oseba (https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/starejsa-oseba), Rejništvo (https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/rejnistvo), Varovanec (https://isjfr.zrc-sa- zu.si/sl/terminologisce/svetovanje/varovanec), Invalid (https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologi- sce/svetovanje/invalid). 5 Slovensko poimenovanje bi lahko bilo oseba z živetimi izkušnjami, za katero sicer nismo našli potrditve, se pa uporablja dvobesedno poimenovanje živeta izkušnja, ki ima v Korpusu znan- stvenih besedil OSS (https://www.clarin.si/ske/#dashboard?corpname=oss10) 140 zadetkov. 223Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) National Cyber Security Centre v Združenem kraljestvu je v blogovskem zapisu sporočil, da so ju nadomestili z jasnejšima in manj dvoumnima terminoma allow list6 in deny list (Emma W 2020). Podobno je z angleškima terminoma master (slv. gospodar) in slave (slv. suženj), ki prav tako sodita na področje računalništva in sta v začetku 21. stoletja postala sporna zaradi povezave s suženjstvom. V okviru sistema za upravljanje spletnih vsebin Drupal in Redis sta bila kot ustrezni zame- njavi za omenjena termina potrjena angleška termina primary in replica (McKen- zie 2019), spletni portal GitHub pa je termin master zamenjal z main (Cimpanu 2020). V kontekst politično nekorektne terminologije sodi tudi pobuda za termi- nološko intervencijo, ki je aktualna v ZDA, s katero naj bi se angleški termin marijuana (slv. marihuana) zamenjal s terminom cannabis (slv. konoplja). Pot- reba po menjavi je utemeljena z argumentom, da konoplja ni negativno konotirano poimenovanje, kar velja za marihuano, s katero so povezani rasni stereotipi. Ko je ameriška vlada v začetku 20. stoletja konopljo prepovedala, je z izbiro poime- novanja latinskoameriškega izvora rastlino povezala z množičnim mehiškim pre- seljevanjem in jo s tem označila za povzročiteljico številnih bolezni (MacDonald 2023: 4). Predstaviti velja še kanadski primer razprave o primernosti angleškega ter- mina visible minority (slv. vidna manjšina), ki označuje osebe, z izjemo kanadskih staroselcev, ki ne pripadajo beli rasi ali niso bele polti. Ta termin, ki je aktualen samo v Kanadi, se uporablja v vseh zveznih javnih službah. Zaradi pomanjkanja natančnosti naj bi predstavljal oviro za učinkovito reševanje socialno-ekonom- skih vrzeli različnih etničnih skupin, poleg tega se z njegovo rabo prikrijejo in zmanjšajo razlike med manjšinskimi skupinami in njihovimi različnimi izkuš- njami (Nicol – Osazuwa 2022). Nezadostno natančnost so nekateri avtorji očitali tudi angleškemu terminu infertility (slv. neplodnost) (Habbema idr. 2004). Termin namreč zajema stanja od popolne neplodnosti do (skoraj) normalne plodnosti, zato naj bi bila njegova enotna uporaba zavajajoča. V slovenskem prostoru so o terminoloških intervencijah pisali npr. Fajfar in Žagar Karer (2016), Škornik (2020), Pečovnik (2020) in Jurša Potocco – Plev- nik (2023). Fajfar in Žagar Karer (2016) predstavljata poskus jezikoslovca Jožeta Toporišiča, da bi ustaljene termine terminologija, termin in terminološki slovar nadomestila neprevzeta poimenovanja strokovno izrazje oz. samo izrazje, izraz in izrazijski slovar. Skleneta, da terminološka intervencija ni uspela, kot razlog pa navajata ustaljenost terminov, ki naj bi bili zamenjani, in dejstvo, da termino- loške intervencije ni podprl večji del strokovne skupnosti (Fajfar – Žagar 2016: 62–63). Škornik (2020: 76) analizira rabo terminov zrakoplov in letalnik na 6 Za angleške termine, ki so rezultat terminološke intervencije, za katero v slovenščini ni bilo prepoznanega razloga (npr. menjava črnega seznama zaradi povezave z rasizmom), slovenska poimenovanja niso navedena, ker ne obstajajo. 224 Simon Atelšek idr.  Pobude za terminološke intervencije ... vojaškem področju in ugotavlja, da zrakoplov sicer ni neustrezen termin, hkrati pa tudi, da je letalnik resen kandidat za njegovo zamenjavo.7 Z razmerjem med obema terminoma se ukvarja tudi Pečovnik (2020: 22–25), ki izpostavlja še primer terminološke intervencije, s katero je bil usmerjevalec združenih ognjev zame- njan s kontrolorjem združenih ognjev. Jurša Potocco in Plevnik (2023: 114, 115) pišeta o terminih s sestavino telesni v kineziološki terminologiji ter med drugim predlagata uporabo termina gibalna aktivnost namesto telesna aktivnost, kar ute- meljujeta z vsebinskimi argumenti, saj naj bi pridevnik gibalni bolje označeval vsebino pojma (zavestno krčenje skeletne mišice z namenom premikanja telesa ali telesnih delov). Omenimo še en primer, in sicer termin žrtev s področja nasilja nad ženskami in otroki. Avtorice Horvat, Lešnik Mugnaioni in Plaz (2007: 17) opo- zarjajo, da mu strokovna javnost vse odločneje očita zamejenost in neustreznost, saj označuje nekoga, ki trpi, je pasiven in se ne more upreti povzročitelju nasilja, dejansko pa ravno ta oseba razvije izredno moč, iznajdljivost in strategije preži- vetja. Kot primernejši poimenovanji izpostavljajo preživela/preživeli in oseba z izkušnjo nasilja, pri čemer poudarjajo, da sta ob nenatančni rabi obe poimenovanji lahko razumljeni dvoumno. Frangež idr. (2015) pa razpravljajo o terminologiji na področju spolnega izkoriščanja otrok, natančneje o terminološki intervenciji pri terminu child pornography (slv. otroška pornografija), ki se uporablja tudi v splošnem jeziku. Pobudo utemeljujejo z argumentom, da bi bil termin lahko zavajajoč za nestrokovnjake, ki zaradi pomena besede pornografija v splošnem jeziku (kjer ta seveda ne vključuje otrok) ne bi prepoznali resnosti kaznivega deja- nja, ki ga pojem označuje. Kot ustrezna zamenjava je bil predlagan termin child sexual exploitation material (slv. posnetki spolnega izkoriščanja otrok) (Frangež idr. 2015: 295). Izpostavili smo nekaj primerov pobud za terminološke intervencije, ki so ute- meljene z različnimi argumenti. Razprava, katere od omenjenih pobud so upra- vičene in katere ne, presega namen tega prispevka. Prav tako njegovi avtorji ne moremo ugotoviti, katere terminološke intervencije so uspele oz. v kolikšni meri so uspele.8 Zato se bomo v prispevku osredotočili na pobude za terminološke intervencije, ki so prispele v Terminološko svetovalnico v celotnem obdobju nje- nega delovanja, ter preverili, ali smo jih potrdili ali zavrnili. 7 Na vprašanje o ustreznosti letalnika smo odgovarjali tudi v Terminološki svetovalnici (gl. raz- delek 4.3). 8 Smiselnost in uspešnost terminološke intervencije namreč lahko potrdijo le strokovnjaki, ki uporabljajo termin, za katerega je bila dana pobuda za terminološko intervencijo. 225Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 4 analiza pobud za Terminološko inTervencijo Za potrebe analize smo pregledali vsa vprašanja, poslana v Terminološko sveto- valnico med avgustom 2013 in novembrom 2023, ter odgovore nanje. V nada- ljevanju smo preverili, kolikšen delež med vsemi zastavljenimi vprašanji pred- stavljajo vprašanja, v katerih je dana pobuda za terminološko intervencijo, ali spraševalci z željo po zamenjavi ustaljenega termina predlagajo tudi poimeno- vanje, ki naj bi ga nadomestilo, posebno pozornost pa smo namenili tudi uteme- ljitvam potrditev ali zavrnitev pobud za terminološko intervencijo. V prvi fazi smo torej izmed vseh vprašanj prepoznali tista, ki vsebinsko sodijo v analizo. V njih je moral spraševalec jasno izraziti nestrinjanje z veljav- nim terminom, pri čemer je lahko svoje nestrinjanje argumentiral in tudi predla- gal novo poimenovanje, prosil za izbiro najprimernejšega izmed več predlaganih novih poimenovanj ali pa preverjal, ali so pomisleki o neustreznosti termina smiselni, in prosil za mnenje terminologov. 4.1 Terminološka vprašanja s pobudo za terminološko intervencijo V analizo je bilo zajetih 589 vprašanj, ki smo jih v Terminološko svetovalnico prejeli v obdobju desetih let – med avgustom 2013 in novembrom 2023. Želja po terminološki intervenciji je bila izražena v 87 vprašanjih, kar predstavlja 15 % vseh zastavljenih vprašanj. Delež pobud za zamenjavo ustaljenega termina potrjuje, da je poimenovalni sistem posamezne stroke načeloma stabilen in da so pobude za zamenjavo razmeroma redke. Če spremljamo število pobud za ter- minološko intervencijo po posameznih letih, ne opazimo statistično pomembne razlike, število tovrstnih vprašanj se giblje med pet in deset na leto. Izstopata leti 2020 in 2021, ko smo zabeležili po dvanajst pobud. Graf 1 prikazuje razmerje med terminološkimi vprašanji, v katerih je bila izražena pobuda za terminološko intervencijo, in vsemi drugimi terminološkimi vprašanji, ki so v Terminološko svetovalnico prispela v obdobju 2013–2023. 226 Simon Atelšek idr.  Pobude za terminološke intervencije ... 15 % 85 % Terminološke intervencije Druga terminološka vprašanja Graf 1: Vprašanja s pobudo za terminološko intervencijo in druga terminološka vprašanja med letoma 2013 in 2023 4.1.1 Razlogi za terminološko intervencijo Uporabniki, ki so v Terminološko svetovalnico poslali vprašanje s pobudo za ter- minološko intervencijo, so zanjo imeli različne razloge, kar je prikazano na grafu 2. Spraševalci so najpogosteje izrazili pomisleke o vsebinski ustreznosti sestavin termina, in sicer kar v 36 primerih (41 %). Eden od spraševalcev je ob novem pre- vodu tujih tehničnih smernic nasprotoval novemu poimenovanju požarna voda9 za vodo, ki ostane na požarišču po končanem gašenju, in želel, da podpremo dotlej uporabljani termin gasilna voda, ki pa označuje tudi vodo, namenjeno gašenju. Pričakovani razlogi za menjavo termina so tudi jezikovnokulturni pomisleki, saj je kar 17 pobud (19 %) takšnih, v katerih so spraševalci iskali pomoč zaradi prevzete besede kot sestavine termina. Nekateri med njimi so predlagali zamenjavo z doma- čim poimenovanjem (npr. namesto biotske raznovrstnosti10 je spraševalec predla- gal poimenovanje raznoživost), drugi pa so preverjali, ali je uveljavljeni prevzeti termin emisija11 res treba zamenjati z domačim izpustom v zrak. Vprašanja, ki so vsebovala pobude za terminološko intervencijo, so se v petih primerih (6 %) do- taknila tudi politične korektnosti poimenovanj, npr. za poimenovanja oseb v kas- nejšem življenjskem obdobju je spraševalec izrecno poudaril, da sta poimenovanji starejši ljudje12 in starejši odrasli, ki sta se začeli uveljavljati kot najprimernejši, s sociološkega vidika neustrezni, ker te osebe označujeta kot homogeno skupino, 9 Gl. odgovor Požarna voda, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/pozarna-voda. 10 Gl. odgovor Biotska raznovrstnost, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/biot- ska-raznovrstnost. 11 Gl. odgovor Emisija, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/emisija. 12 Gl. odgovor Starejša oseba, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/starejsa-oseba. 227Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) čeprav to niso. Posebno skupino predstavljajo tista vprašanja, v katerih spraševal- ci iščejo krajše poimenovanje od obstoječega, in sicer v štirih vprašanjih (5 %). Problematičnost dolgega opisnega poimenovanja je v svojem vprašanju izpostavil spraševalec, ki je iskal krajše poimenovanje za pristop, ki upošteva spoznanja o travmi.13 V 13 vprašanjih (15 %) so omenjeni drugi razlogi za menjavo termina, ki ne tvorijo enovite skupine. Med drugim se je pojavil pomislek o besedotvorni pravilnosti termina, npr. namesto termina javor rebraš14 je spraševalec predla- gal po njegovem mnenju ustreznejše poimenovanje javor rebrač, saj je les tega javorja rebrast, zato bi bila ustreznejša tvorjenka z obrazilom -ač. Prav tako je bila problematizirana časovna aktualnost termina, in sicer v zvezi s terminom odškod- beni način,15 ker je spraševalec odškodbo našel le v zgodovinskih slovarjih. Med razlogi se je pojavilo tudi mnenje, da določen termin sploh ni potreben, kar je npr. izpostavil spraševalec, ki je menil, da je termin risoroman odveč, ker za isti pojem že obstaja termin strip.16 Enega od spraševalcev je zanimalo, ali se različne vrste lubadarjev še smejo poimenovati s skupnim imenom podlubniki, čeprav se je spremenila taksonomska razvrstitev in podlubniki niso več samostojna družina.17 Več spraševalcev se je na Terminološko svetovalnico obrnilo s predlogom, naj se izbere poimenovanje, ki je bolj »pravilno« od že uveljavljenega, pri čemer so spraševalci to večinoma dodatno utemeljili, včasih pa iz vprašanj ni bilo razvidno, zakaj naj neko poimenovanje ne bi bilo »pravilno«.18 V dvanajstih vprašanjih (14 %) spraševalci niso navedli nobenega razloga za zamenjavo termina oz. so samo izrazili svoje nestrinjanje. Tako je npr. spraševa- lec predlagal zamenjavo termina optični bralnik z enobesednim poimenovanjem optibralnik.19 13 Gl. odgovor Travmo upoštevajoči pristop, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/ travmo-upostevajoci-pristop. 14 Gl. odgovor Javor rebraš, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/javor-rebras. 15 Gl. odgovor Odškodbeni način, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/odskodbe- ni-nacin. 16 Gl. odgovor Risoroman, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/risoroman. 17 Gl. odgovor Podlubniki, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/podlubniki. 18 Z željo po bolj »pravilni« ali celo najbolj »pravilni« možnosti v jeziku se srečujejo tudi jezi- koslovci, ki odgovarjajo na jezikovna vprašanja uporabnikov v Jezikovni svetovalnici (prim. Dobrovoljc 2023: 317–339). 19 Gl. odgovor Optično prebrani dokument, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/ opticno-prebrani-dokument. 228 Simon Atelšek idr.  Pobude za terminološke intervencije ... 14 % 15 % 5 % 6 % 19 % 41 % Razlog ni naveden Drugi razlogi Predolgi termin Politično nekorektni termin Deloma ali v celoti prevzeti termin Vsebinsko neustrezni termin Graf 2: Razlogi za terminološko intervencijo 4.2 Vprašanja s predlogom ustreznejšega termina V nadaljevanju analize smo preverjali, kako pogosto so spraševalci poleg pobu- de za terminološko intervencijo podali tudi predlog novega termina, s katerim bi nadomestili obstoječega. To se je zgodilo v 56 odgovorih (64 %). Tako je npr. spraševalec termin starizem,20 ki označuje stereotipiziranje, zapostavljanje in dis- kriminiranje starejših ljudi, označil kot neustrezen, ker se obrazilo -izem običajno ne pripenja na domače osnove, poleg tega pa je menil, da bi lahko bilo poimeno- vanje zavajajoče z vidika vsebine pojma, tj. da označuje odobravanje starega in ne zavračanja starega. Namesto njega je predlagal termin staromrzništvo, ki se je v nekaterih krogih že uporabljal za označevanje obravnavanega pojma. V 31 vprašanjih (36 %) pa so spraševalci sicer izrazili mnenje, da obstoječi termin iz različnih razlogov ni ustrezen, a niso predlagali novega termina. Tako je npr. spra- ševalec za angleški termin rear facing car seat, ki označuje otroški avtosedež, na- meščen tako, da otrok gleda v nasprotno smer vožnje, navedel, da se v slovenščini uporabljata ustreznika nazaj obrnjeni avtosedež in avtosedež, obrnjen v nasprotni smeri vožnje. Za oba ugotavlja, da sta preveč opisna, ustreznejšega termina pa ne predlaga. V Terminološki svetovalnici smo po preučitvi problema in upoštevanju izraženih pomislekov predlagali termin vzvratni avtosedež.21 Graf 3 prikazuje delež vprašanj, v katerih spraševalec poleg pobude za termi- nološko intervencijo predlaga tudi poimenovanje, ki naj bi nadomestilo tisto, ki se že uporablja, oz. takega predloga ne poda. 20 Gl. odgovor Starizem, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/starizem. 21 Gl. odgovor Vzvratni avtosedež, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/vzvratni- -avtosedez. 229Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 36 % 64 % Delež vprašanj brez predloga Delež vprašanj s predlogom Graf 3: Pobude terminoloških intervencij s predlogom ustreznejšega termina in brez njega 4.3 Pobude za terminološko intervencijo, ki smo jih podprli ali zavrnili Preverili smo tudi, kako pogosto smo pobudo za terminološko intervencijo podprli oz. zavrnili. Od 87 pobud smo v 33 primerih (38 %) ocenili, da bi terminološka intervencija lahko bila uspešna, in smo jo podprli. Od tega smo v enajstih (13 %) primerih potrdili spraševalčev predlog. Tako smo npr. podprli predlog letalske stroke, da se termin zrakoplov, ki označuje vse vrste naprav za letenje po zraku, zamenja s terminom letalnik.22 V stroki se kot argument za menjavo termina naj- pogosteje navaja razlika med plovbo in letenjem, ki se v fizikalnem smislu razli- kujeta. V 22 (25 %) primerih pa smo predlog novega poimenovanja oblikovali v Terminološki svetovalnici, ker spraševalec ni navedel predloga ali pa predlog ni bil v skladu s katerim izmed terminoloških načel. Tako smo npr. za angleški ter- min dating violence, ki označuje obliko nasilja v partnerskih odnosih, predlagali termin zmenkarsko nasilje23 namesto zveze nasilje med zmenkanjem, ki jo je kot obstoječo poimenovalno rešitev navedel spraševalec. V 54 primerih (62 %) smo pobudo za terminološko intervencijo zavrnili. Tako smo npr. odsvetovali menjavo termina strelec,24 ki v košarki označuje igralca, ki doseže določeno število točk na tekmi. Spraševalec je kot razlog za pomislek glede ustreznosti termina navedel vsebino pojma, saj košarkarji ne streljajo, tem- več mečejo na koš. Delež pobud za terminološko intervencijo, ki smo jih potrdili ali zavrnili, je prikazan na grafu 4. 22 Gl. odgovor Letalnik, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/letalnik. 23 Gl. odgovor Zmenkarsko nasilje, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/zmenkar- sko-nasilje. 24 Gl. odgovor Strelec, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/strelec. 230 Simon Atelšek idr.  Pobude za terminološke intervencije ... 38 % 62 % Intervencija potrjena Intervencija zavrnjena Graf 4: Delež pobud za terminološko intervencijo, ki smo jih podprli ali zavrnili 4.4 Utemeljitve potrditev ali zavrnitev terminološke intervencije Da bi spraševalcu in zainteresirani skupnosti uporabnikov posredovali verodosto- jen odgovor, ga vedno utemeljimo s terminološkimi načeli, in sicer s temeljnimi terminološkimi načeli (ustaljenost, gospodarnost, jezikovnosistemska ustreznost, jezikovnokulturna ustreznost) in drugimi terminološkimi načeli (vsebinska ustrez- nost, usklajenost s pojmovnim sistemom, optimalna struktura).25 V tem razdelku smo preverili, katera terminološka načela smo uporabili v odgovorih na vprašanja s pobudo za terminološko intervencijo in kako pogosto. Iz analize izhaja, da smo odgovor najpogosteje utemeljili z enim terminološkim načelom, in sicer v 74 primerih, kar predstavlja 85 % vseh odgovorov. V desetih primerih (12 %) smo odgovor utemeljili z dvema terminološkima načeloma, v treh primerih (3 %) pa s tremi terminološkimi načeli. Analiza pogostosti posameznih terminoloških načel v pregledanih odgovorih kaže tudi, da smo se pri utemeljevanju odgovorov na terminološka načela skli- cevali 103-krat. V skupini temeljnih terminoloških načel smo najpogosteje upo- rabili terminološko načelo ustaljenosti, in sicer v 62 primerih (60 %). V devetih primerih (9 %) smo uporabili načelo gospodarnosti, v petih primerih (5 %) načelo jezikovnokulturne ustreznosti, v treh primerih (3 %) pa načelo jezikovnosistemske ustreznosti. Od drugih terminoloških načel smo najpogosteje uporabili načelo vse- binske ustreznosti, in sicer v 19 primerih (18 %), načelo usklajenosti s pojmovnim sistemom v štirih primerih (4 %), načelo optimalne strukture pa v enem primeru (1 %). Pogostost uporabljenih načel je prikazana na grafu 5. 25 Za natančnejše razmerje med njimi gl. Fajfar – Žagar Karer 2023: 374–383. 231Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) 1 % 4 % 18 % 3 % 5 % 9 % 60 % Optimalna struktura Usklajenost s pojmovnim sistemom Vsebinska ustreznost Jezikovnosistemska ustreznost Jezikovnokulturna ustreznost Gospodarnost Ustaljenost Graf 5: Pogostost uporabe posameznega terminološkega načela v utemeljitvah potrditev ali zavrnitev pobud za terminološko intervencijo V odgovorih smo najpogosteje uporabili terminološko načelo ustaljenosti, pra- viloma v primerih, ko smo pobudo za terminološko intervencijo zavrnili. To je pričakovano, saj je za menjavo ustaljenega termina, ki omogoča neovirano stro- kovno sporazumevanje, potreben dober razlog, ki je največkrat povezan z vse- binsko ustreznostjo. V primerih, ko smo terminološko intervencijo podprli, smo to pogosteje utemeljili z drugimi terminološkimi načeli, med katerimi izstopa gospodarnost (sedemkrat smo jo uporabili v primerih, ko smo intervencijo pod- prli, le dvakrat pa v primerih, ko smo jo zavrnili). Tudi načelo jezikovnokulturne ustreznosti je pogosteje uporabljeno v primerih, ko smo pobudo za intervencijo podprli (v štirih primerih, le enkrat pa v primeru, ko smo intervencijo zavrnili, in še takrat v kombinaciji z ustaljenostjo). Po drugi strani pa je načelo vsebinske ustreznosti precej bolj enakovredno porazdeljeno – devetkrat smo ga uporabili, ko smo pobudo zavrnili, desetkrat pa, ko smo jo potrdili. Uporaba tega načela tako pri potrditvah kot zavrnitvah pobud za terminološke intervencije ne preseneča, saj bi vsebinsko ustreznost lahko opredelili kot nadnačelo. Gre za to, da je vsebinska ustreznost inherentna lastnost učinkovitega termina (Fajfar – Žagar Karer 2023: 382). Analiza termina z vidika njegove primernosti za označevanje določenega pojma je zato pri odločanju, ali se termin menja ali ne, smiselna oz. celo nujna. Načelo ustaljenosti smo uporabili npr. v odgovoru Stresni test,26 v katerem smo pobudo za terminološko intervencijo zavrnili. Spraševalec je v vprašanju izpostavil, da termin pojma ne označuje vsebinsko ustrezno, saj pri njem ne gre za test, ki bi povzročal stres. Po pregledu gradiva smo ugotovili, da je termin stresni 26 Gl. odgovor Stresni test, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/stresni-test. 232 Simon Atelšek idr.  Pobude za terminološke intervencije ... test v bančništvu ustaljen, poleg tega pa gre za stalno besedno zvezo, v kateri vrstni pridevnik stresni izključuje morebitne interpretacije, da gre za teste, ki povzročajo stres. To pomeni, da pridevnika stresni kot sestavine termina ne moremo razumeti dobesedno (torej kot ‘test, ki povzroča stres’). Zaradi tega smo menili, da termi- nološka intervencija ni utemeljena. Načelo gospodarnosti pa smo npr. uporabili v odgovoru Tekočinska biopsija,27 v katerem smo podprli pobudo za terminolo- ško intervencijo. Spraševalec je v vprašanju poudaril, da strokovnjaki menijo, da termin tekoča biopsija vsebinsko ni ustrezen. Dodal je, da se pojavlja tudi daljše poimenovanje biopsija telesnih tekočin. V odgovoru smo se strinjali, da bi pri poi- menovanju morali izhajati iz tekočine, vendar smo namesto tribesednega termina biopsija telesnih tekočin predlagali dvobesednega tekočinska biopsija, ki je bolj gospodaren, po našem mnenju pa še vedno dovolj natančno označuje pojem. 5 ugoToviTve Analiza vseh vprašanj, ki so bila poslana v Terminološko svetovalnico od začetka njenega delovanja, je pokazala, da so vprašanja, v katerih je izražena pobuda za terminološko intervencijo, relativno redka, saj predstavljajo le 15 % vseh vprašanj. Vseeno pa to pomeni, da uporabniki Terminološko svetovalnico razumejo tudi kot mesto, kamor lahko pošljejo pobudo za terminološko intervencijo. Pobudo za intervencijo uporabniki v konkretnih primerih utemeljujejo z raz- ličnimi argumenti. Čeprav smo vsakega od 87 obravnavanih primerov terminolo- ških intervencij obravnavali kot poseben problem, lahko izluščimo glavne razloge za terminološko intervencijo – največkrat uporabniki navajajo vsebinsko neustre- znost termina (41 %), sledijo deloma ali v celoti prevzeti termin (19 %), politično nekorektni termin (6 %) in predolgi termin (5 %). V 64 % vprašanj s pobudo za ter- minološko intervencijo je spraševalec dal tudi svoj predlog za zamenjavo termina, v preostalih vprašanjih pa je samo izrazil nestrinjanje z obstoječim terminom in ni predlagal ustreznejšega. Od 87 pobud smo terminološko intervencijo podprli v 38 %. Relativno visok odstotek zavrnjenih pobud za intervencijo (62 %) kaže na to, da je ustaljenost v terminologiji zelo pomembna. Predloga za menjavo ustaljenega termina, ki po našem mnenju ni dovolj tehtno utemeljen, ne podpremo. Pri tem je pomemben dejavnik tudi stopnja ustaljenosti termina – če je pobuda za intervencijo dana v času, ko je termin že dolgo ustaljen, ima precej manjše možnosti za uspeh, kot če je dana pravočasno. Prav tako je uveljavitev konkretne terminološke intervencije 27 Gl. odgovor Tekočinska biopsija, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/tekocin- ska-biopsija. 233Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) v končni fazi odvisna od njene sprejemljivosti za strokovno skupnost, v kateri se termin uporablja. Pri presojanju, ali je terminološka intervencija upravičena, si pomagamo s temeljnimi terminološkimi načeli (ustaljenost, gospodarnost, jezikovnosistem- ska ustreznost, jezikovnokulturna ustreznost) in drugimi terminološkimi načeli (vsebinska ustreznost, usklajenost s pojmovnim sistemom, optimalna struktura). Največkrat smo uporabili eno terminološko načelo, včasih pa tudi dve ali več. V analiziranem gradivu je izrazito izstopalo načelo ustaljenosti (v 60 % primerov), relativno pogosto je bilo uporabljeno tudi načelo vsebinske ustreznosti (v 18 % primerov). Tretje po vrsti je bilo načelo gospodarnosti (v 9 % primerov), ostala načela so bila uporabljena manjkrat. 6 zaključek V prispevku smo obravnavali terminološke intervencije, za katere so dali pobu- do uporabniki Terminološke svetovalnice. Ta je v času svojega delovanja od leta 2013 postala referenčno mesto za vprašanja o slovenski terminologiji, kar dokazu- je konstanten pritok terminoloških vprašanj. Vprašanja uporabnikov so večinoma vezana na pomoč pri poimenovanju novih pojmov ali na izbiro najustreznejšega termina izmed več že obstoječih. Manjši del – natančneje 15 % – vprašanj pa vse- buje pobudo za terminološko intervencijo. Med razlogi zanjo so uporabniki naj- pogosteje navedli vsebinsko neustrezni termin, sledi deloma ali v celoti prevzeti termin, redkeje pa politično nekorektni termin in predolgi termin. Terminološka intervencija je potrebna v primeru, ko termin, ki je v rabi usta- ljen, pojma iz različnih razlogov ne označuje (več) ustrezno. Ker je ustaljene ter- mine načeloma težko menjati, je zelo pomembno, da za menjavo termina obstajajo res tehtni razlogi. Analiza je pokazala, da večina pobud za menjavo ustaljenega termina (62 %) po preučitvi problema po našem mnenju ni bila dovolj prepričlji- vih, da bi terminološko intervencijo podprli. Tudi v primerih, ko smo ocenili, da je konkretna terminološka intervencija smiselna in potrebna, je treba poudariti, da ima ta precej več možnosti za resnično uveljavitev v primeru, ko ima tudi podporo strokovne skupnosti. To pomeni, da se mora s potrebnostjo intervencije in spreje- mljivostjo predloga strinjati velik del strokovne skupnosti. Terminološka načela, ki jih tudi sicer uporabljamo pri terminološkem svetovanju, svojo funkcijo dobro opravljajo tudi v primerih, ko gre za terminološke intervencije. Kot najbolj rele- vantna so se v analizi pričakovano izkazala načelo ustaljenosti, načelo vsebinske ustreznosti in načelo gospodarnosti. Da bi se v strokah učinkovito sporazumevali, je potreben relativno stabilen terminološki sistem, pri čemer je bistveno, da se ustaljenih poimenovanj ne menja brez dobrega razloga. Ker pa se ves čas pojavljajo novi pojmi (poleg tega se lahko 234 Simon Atelšek idr.  Pobude za terminološke intervencije ... spremenijo tudi obstoječi pojmi), se včasih pojavi tudi potreba po terminolo- ški intervenciji. Vsak tak primer je treba dobro preučiti in premisliti, nato pa sprejeti odločitev, ali je zamenjava termina smiselna oz. potrebna ali ne. Pri tem lahko uporabnikom terminologije pomagamo tudi sodelavci Terminološke svetovalnice. liTeraTura Cimpanu 2020 = Catalin Cimpanu, GitHub to replace ‘master’ with ‘main’ starting next month, ZDNET, 19. september 2020, https://www.zdnet.com/article/github-to-replace-master-with- -main-starting-next-month/. Dobrovoljc 2023 = Helena Dobrovoljc, Jezikovna svetovalnica Inštituta za slovenski jezik po desetih letih delovanja (2012–2022), Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023), 317–339. Emma W 2020 = Emma W, Terminology: it's not black and white, National Cyber Security Centre, 30. april 2020, https://www.ncsc.gov.uk/blog-post/terminology-its-not-black-and-white. Fajfar – Žagar Karer 2016 = Tanja Fajfar – Mojca Žagar Karer, Jože Toporišič in terminološka terminologija, v: Toporišičeva obdobja, ur. Erika Kržišnik – Miran Hladnik, Ljubljana: Znan- stvena založba Filozofske fakultete, 2016 (Obdobja 35), 57–64. Fajfar – Žagar Karer 2023 = Tanja Fajfar – Mojca Žagar Karer, Ad hoc terminologija: analiza uporabe terminoloških načel v Terminološki svetovalnici na Terminologišču, Slavistična revija 71.4 (2023), 369–384. Frangež idr. 2015 = Danijela Frangež – Anton Toni Klančnik – Mojca Žagar Karer – Bjørn-Erik Ludvigsen – Jarosław Kończyk – Fernando Ruiz Pérez – Mikko Veijalainen – Maurine Lewin, The Importance of Terminology Related to Child Sexual Exploitation, Revija za kriminalistiko in kriminologijo 66.4 (2015), 291–299. Habbema idr. 2004 = J. D. F. Habbema – J. Collins – H. Leridon – J. L. H. Evers – B. Lunenfeld – E. R. teVelde, Towards less confusing terminology in reproductive medicine: a proposal, Human Reproduction 19.7 (2004), 1497–1501, https://doi.org/10.1093/humrep/deh303. Hawke – Sheikhan – Rockburne 2023 = Lisa D. Hawke – Natasha Y. Sheikhan – Faith Rockbur- ne, Lived experience engagement in mental health research: recommendations for a termino- logy shift, Health Expectations 26 (2023), 1381–1383, https://onlinelibrary.wiley.com/doi/ epdf/10.1111/hex.13775. Horvat – Lešnik Mugnaioni – Plaz 2007 = Dalida Horvat – Doroteja Lešnik Mugnaioni – Maja Plaz, Psihosocialna pomoč ženskam in otrokom, ki preživljajo nasilje: priročnik, Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke, 2007. Jurša Potocco – Plevnik 2023 = Barbara Jurša Potocco – Matej Plevnik, Najpogostejši termini s pri- devnikom telesni v slovenski kineziološki terminologiji in njihovi angleški ustrezniki, Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 15 (2023), 107–129. MacDonald 2023 = Taylor MacDonald, A Weed by Any Other Name: Culture, Context, and the Ter- minology Shift from Marijuana to Cannabis, Drug Enforcement and Policy Center 62 (2023), 1–13, https://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=4322694. McKenzie 2019 = Cameron McKenzie, Master-slave terminology alternatives you can use right now, TechTarget, 12. februar 2019, https://www.theserverside.com/opinion/Master-slave-termino- logy-alternatives-you-can-use-right-now. Nicol – Osazuwa 2022 = Julia Nicol – Beverly Osazuwa, Race and Ethnicity: Evolving Terminology, HillNotes, 31. januar 2022, https://hillnotes.ca/2022/01/31/race-and-ethnicity-evolving-termi- nology/. Pečovnik 2020 = Tina Pečovnik, Sodobni trendi v slovenski vojaški terminologiji / Contemporary trends in Slovene military terminology, Sodobni vojaški izzivi / Contemporary military challen- ges: znanstveno-strokovna publikacija Slovenske vojske, 22.1 (2020), 15–28, https://dk.mors.si/ Dokument.php?id=1992&lang=slv. 235Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Škornik 2020 = Vanesa Škornik, (Ne)utemeljenost terminološke intervencije pri terminu zrakoplov / Un-/justified terminological intervention in the use of Slovene equivalents for the term aircraft, Sodobni vojaški izzivi / Contemporary military challenges: znanstveno-strokovna publikacija Slovenske vojske 22.1 (2020), 59–78, https://dk.mors.si/Dokument.php?id=1995. Žagar Karer 2018 = Mojca Žagar Karer, Upoštevanje terminoloških načel v terminografski praksi, Slavistična revija 66.2 (2018), 235–249. Žagar Karer – Fajfar 2023 = Mojca Žagar Karer – Tanja Fajfar, Terminological problems of termi- nology users: analysis of questions in terminological counselling service on the Terminologišče website, Terminology 29.1 (2023), 78–102. Summary Initiatives for Terminological Interventions in the Terminology Consulting Service The article deals with terminological interventions proposed by users of the Terminology Consulting Service on the Terminologišče website. A terminological intervention is the act of replacing an established term with a new term that more appropriately denotes the concept. An analysis reviewed 589 questions submitted to the Terminology Consulting Service between August 2013 and November 2023 and the answers to these questions. The initiative for terminological interventions was expressed in eighty-seven questions, which corresponds to 15% of all questions asked. The most common reasons given by users for terminological intervention were an inappropriate term with regard to the con- tent of a concept, the foreign origin of a term, a term consisting of too many words, and a politically incorrect term. The analysis also checked how often users suggested a new term to replace an existing one. This happened in fifty-six cases (64%), whereas in thirty-one questions (36%) users did not suggest a new term. It also looked at how often the initiative for terminological intervention was supported or rejected. Of the eighty-seven initiatives, in thirty-three cases (38%) it was felt that the terminological intervention could be suc- cessful and it was supported, and in 54 cases (62%) it was opposed. The answers to the terminological intervention initiatives were based on the basic terminological principles of consistency, economy, language-system adequacy, and language-cultural adequacy, as well as other terminological principles of content adequacy, coordination with the concep- tual system, and optimal structure. The principle of consistency was used most frequently (in 60% of cases), and the principle of content adequacy was used relatively often (in 18% of cases). In third place was the principle of economy (in 9% of cases), whereas the other terminological principles were used less frequently. Efficient specialized communication requires a relatively stable terminological system. It is important that established terms not be changed without good reason. However, new concepts may emerge, and existing con- cepts may change. In such cases, terminological intervention is required. For replacement of a term to be successful, the terminological intervention must be justified; for example, if the term does not adequately denote the concept. The likelihood of the intervention being successful increases if it is proposed in good time. It is also very important that the intervention be supported by a sufficient proportion of experts in the subject field in which the term in question is primarily used. 237Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Ocene in pOrOčila 239 tJaŠa Jakop SlovenSki iStrSki lingviStični atlaS (SiLA) 1: vremenSke razmere, geomorfologija, običaji in inStitucije, telo in bolezni (2024) cobiss: 1.19 https://doi.org/10.3986/JZ.30.1.11 Suzana Todorović, Slovenski istrski lingvistični atlas 1: vremenske razmere, geomorfologija, običaji in institucije, telo in bolezni, Koper: Libris – Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, 2024, 774 str. Dr. Suzana Todorović (1979) že več kot desetletje zelo intenzivno in sistematično raziskuje slovenska in beneška istrska narečja v Istri. Rezultati njenih raziskav so objavljeni v več znanstvenih monografijah: Narečno besedje piranskega podeželja (2014), Šavrinsko in istrsko (2016), Narečna raznolikost v okolici Kopra (2017), Raznovrstnost narečnih govorov na Koprskem (2018), Istrobeneščina v krogu dru- gih jezikov in govorov v slovenskih obmorskih krajih (2019), Narečje ter ljudsko glasbeno in plesno izročilo v Dekanih z okolico nekoč in danes (2020), Narečje, življenje in hišna imena v treh istrskih krajih (2021). Pripravila je tudi tri atlase is- trskobeneškega narečja: Istrskobeneški jezikovni atlas severozahodne Istre 1, 2 in 3 (2019, 2020 in 2022), kjer je v dvanajstih raziskovalnih točkah (devetih istrsko- beneških, kjer je materni jezik danes še redkih starih prebivalcev izključno istrska beneščina, in v treh istrskoslovenskih, t. i. kontrolnih točkah) na 1541 jezikovnih kartah predstavila bogato narečno gradivo. Pred nami pa je že nov atlas – nova monografija te pronicljive in plodne raziskovalke ter poznavalke istrskih narečij. Tokrat je v atlas s pomenljivo kratico SiLA (za Slovenski istrski lingvistični atlas) zajela območje govora slovenskega istrskega narečja v Istri, v vaseh, ki se razprostirajo (od zahoda proti vzhodu) od neposrednega zaledja Kopra, Izole, Pirana in Ankarana do Kraškega roba ter (od severa proti jugu) približno od severnega roba Istre v Italiji do slovensko-hrvaške meje. V atlas je vključenih trideset raziskovalnih in kontrolnih točk na območju slovenske, hrvaške in italijanske Istre. 22 krajev oz. raziskovalnih točk sodi v slo- vensko istrsko govorno območje (po abecednem vrstnem redu: Abitanti, Bertoki, Boršt, Črnotiče, Dekani, Dragonja, Gračišče, Gradin, Krkavče, Mačkolje (v Ita- liji), Marezige, Nova vas nad Dragonjo, Podgorje, Pomjan, Puče, Rakitovec, Sveti Anton, Šared, Škofije, Šmarje, Tinjan in Zazid), sedem krajev (kontrolnih točk) JeZikoslovni Zapiski 30.1 (2024), 239–242 240 Tjaša Jakop  Slovenski istrski lingvistični atlas (SiLA) 1 ... pripada istrskobeneškemu jezikovnemu arealu (Bertoki, Izola, Koper, Piran, Sečo- vlje, Buje (na Hrvaškem), Milje (v Italiji), kontrolna točka Kućibreg (na Hrva- škem) pa sodi v čakavsko istrsko govorno območje. Večino krajev je avtorica popisala prvič, za pet od njih (to so Dekani, Podgorje, Krkavče, Pomjan in Raki- tovec) pa je v petdesetih letih 20. stoletja po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas (SLA) gradivo zbral in popisal dialektolog Tine Logar, saj so del mreže SLA. Nova znanstvena monografija – prva v nizu slovenskih istrskih jezikovnih atla- sov – predstavlja izbrano besedje iz semantičnih polj vremenske razmere, geomor- fologija, običaji in institucije ter človeško telo in bolezni. Zaradi velikega obsega zbranega besedja bodo jezikovne (leksikalne) karte objavljene v ločenih publikaci- jah (avtorica načrtuje še dve). Jezikovne karte (vseh je 569) kažejo, da meja sloven- skega istrskega narečja, ki na dosedanjih kartah slovenskih narečij sega do morja, ne ustreza narečni oz. jezikovni stvarnosti: slovenski šavrinski in rižanski govor namreč nikoli nista bila materni jezik avtohtonega prebivalstva obalnih mest in krajev. Avtorica (kot že v monografiji Šavrinsko in istrskobeneško besedje na Piran- skem iz leta 2015) tudi v novi monografiji ponovno predlaga, da se s karte slovenskih narečij izključi (oz. posebej označi) istrskobeneški jezikovni areal, ki vključuje kraje Kolomban, Ankaran, Koper, Izola, Piran, Strunjan in Sečovlje z bližnjo okolico. Narečno dvojezične kraje, kot so Cerej, Premančan, Hrvatini, Kampel, Bertoki in Dragonja, pa vanj – zaradi (so)obstoja slovenskega narečja – lahko umestimo (v teh krajih namreč obstajata obe narečji, zato jih avtorica obravnava kot istrskoslovenske točke atlasa in obenem kot kontrolne (istrskobeneške) točke). Zahodno mejo sloven- skega narečja v Istri bi bilo zato ustrezneje postaviti po črti Cerej–Hrvatini–Bertoki– Kampel–Šared–Dragonja in ne vse do morja. Na novi Karti slovenskega istrskega narečja, ki ima oporo v terenskih raziskavah in poglobljenem proučevanju istrskih govorov, avtorica na novo določi območje šavrinskega in rižanskega podnarečja. V uvodnih poglavjih (Uvod, Jezikovna podoba slovenskega dela Istre skozi čas, Raziskovanje slovenskega istrskega narečja in njegovi prikazi na jezikovnih zemljevidih) je razložen fenomen t. i. slovenskega istrskega narečja v slovenski Istri. Sledita poglavji Nova dialektološka spoznanja ter Opis geolingvistične raziskave in predstavitev narečnega gradiva, v katerih avtorica razloži, kako je potekala določi- tev meje med istrskoslovenskim in istrskobeneškim jezikovnim arealom. Opirajoč se na dejansko stanje na terenu in upoštevajoč zgodovinske podatke o poselitvi Istre je bila posebno pozorna na narečno dvojezične kraje, kjer soobstajata obe istrski narečji – slovensko in italijansko. Temu sledijo še poglavja Raziskovalne točke in čas raziskave, Kartografski prikaz narečnega izrazja ter Namesto zaključka, nada- ljevanje; slednje napoveduje nadaljnje zvezke atlasov SiLA. Čisto na koncu je avto- rica dodala še stvarno in imensko kazalo ter kazalo jezikovnih kart. Prikazano kartirano gradivo odraža preteklo in sedanje stanje narečij v slovenski Istri, ki ga že stoletja sooblikujeta dve narečji z različno genezo. Areal nam nakazuje 241Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) že samo besedišče na kartah: mejna točka Milje ima npr. romanski oz. istrskobene- ški izraz za oblak (ˈnuvolo), medtem ko v vseh ostalih krajih najdemo slovanskega oz. slovenskega (npr. Škofije ubˈłak, Tinjan obˈlak, Bertoki ọbˈlak, Krkavče ubˈlåk, Abitanti ọbˈlåk, Rakitovec ubˈlak), v obalnih mestih (npr. v Kopru) pa spet najdemo istrskobeneški leksem ˈnuvolo. Za pomen ‘roka’ imamo v mejni točki Milje npr. romanski oz. istrskobeneški izraz (man), v ostalih krajih slovanski oz. slovenski leksem (npr. Škofije ˈruọka, Tinjan ˈroka, Bertoki ˈroka in man, Krkavče ˈrokå, Abitanti ˈrọka, Rakitovec ˈrọka), v obalnih mestih (npr. v Kopru) pa pričakovani istrskobeneški leksem man. Za pomen ‘ustnica’ imamo v mejni točki Milje npr. romanski oz. istrskobeneški izraz (ˈlabro), v ostalih krajih slovanski oz. sloven- ski (ali iz nemščine prevzeti) leksem (npr. Škofije in Tinjan ˈšuọpca, Sveti Anton žˈnablȧ, Šmarje muˈžon, Krkavče ˈčynkå, Abitanti tˈropcẹ (mn.), Rakitovec tˈrobọc), v dvojezičnih krajih istrskobeneški in istrskoslovenski izraz (npr. Bertoki žˈnabel in ˈlabro), v obalnih mestih (npr. v Kopru) pa istrskobeneški leksem ˈlavro oz. ˈlabro. Zbiranje narečnega gradiva, njegova znanstvena obravnava in objavljanje so na jezikovno in narečno mešanih področjih še posebej pomembni, saj se tu narečja in jeziki spreminjajo hitreje ali celo tonejo v pozabo oz. izumirajo. Istrskobeneško narečje je z množičnim izseljevanjem avtohtonega romanskega mestnega prebi- valstva po koncu druge svetovne vojne izgubilo kar 90 odstotkov svojih govorcev, za današnja slovenska istrska narečja pa avtorica ugotavlja, da je zanje značilno postopno opuščanje značilnosti posameznih narečnih govorov, in opozarja na izgi- njanje (zadnjih) narečnih govorcev, zato je bilo raziskovanje pogosto zelo zah- tevno. V Uvodu (str. 9–10) zapiše: »Z doslednim in kontinuiranim raziskovanjem smo zaradi tega želeli zapisati še ohranjene narečne posebnosti. V prihodnjih dese- tletjih bomo zagotovo priča stapljanju oziroma poenotenju posebnosti posameznih narečnih različkov v splošnejšo rižansko in šavrinsko varianto, kasneje pa morda celo v enoten slovenski istrski pogovorni jezik. Njegova obravnava bo najverje- tneje predmet sociolingvističnih raziskav, dialektologi pa se bomo povečali zlasti analizi v preteklosti zbranega dialektološkega gradiva.« Monografija je zaradi področja raziskovanja omenjenega predela slovenske Istre jezikoslovno zanimiva tako za slovensko kot tudi za sosednji hrvaško in italijansko (romansko) jezikoslovje (atlas je obogaten tudi z italijanskimi prevodi kart in sloven- sko-italijanskim seznamom vprašanj), zlasti dialektologijo in leksikologijo. Potenci- alni bralci so tako jezikoslovci, dialektologi in drugi strokovnjaki humanističnih ved kot tudi laična javnost: vsi, ki jih zanimajo avtohtoni govori v obravnavanih istrskih krajev (Krkavče, Boršt, Nova vas nad Dragonjo, Padna, Sveti Peter, Dragonja, Sečo- vlje, Strunjan, Tinjan, Koper, Izola, Piran, Dekani, Hrvatini, Škofije, Bertoki, Puče, Sveti Anton, Šared, Pomjan, Buje in Milje) in (istrska) narečja nasploh. V torek, 27. 2. 2024, je bila v Pretorski palači v Kopru predstavitev prvega zvezka atlasa SiLA, pri katerem je sodelovala tudi urednica in recenzentka Tjaša 242 Tjaša Jakop  Slovenski istrski lingvistični atlas (SiLA) 1 ... Jakop, nastop pa so obogatili še številni narečni govorci in glasbenik Marino Kra- njac s svojim petjem in igranjem na harmoniko (gl. jezikovno karto »harmonika« spodaj). Dvorana je bila kljub dopoldanski uri polna; približno polovica občinstva je bila iz vrst informantov, narečnih govorcev, brez katerih, kot je povedala avtorica, te monografije ne bi bilo. Naslednji zvezek atlasa bo po besedah avtorice izšel kmalu. Slika 1: Jezikovna karta za leksem harmonika (SiLA, karta št. 246) 243Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) JubileJi 245 AlenkA Jelovšek »Kdor čas svoj prav obrne, se s čednostjo ogrne«: ob življenjsKem jubileju dr. jožice narat Cobiss: 1.25 https://doi.org/10.3986/JZ.30.1.12 11. februarja (rojstni dan si deli npr. s Thomasom Alvo Edisonom, Stankom Bloud­kom­in­državo­Vatikan)­je­okrogli­življenjski­jubilej,­sedemdeseto­obletnico­ rojstva,­ praznovala­ jezikoslovka­ in­ upokojena­ sodelavka­ Sekcije­ za­ zgodovino­ slovenskega­jezika­dr.­Jožica­Narat.­ Svoje­prvo­življenjsko­obdobje­je­preživela­v­osrčju­Štajerske,­ob­reki­Dravi.­ Rodila­se­je­leta­1954­v­Mariboru,­kjer­je­leta­1972­maturirala,­njen­domači­kraj­ pa­je­bila­vas­Zrkovci,­ki­ji­je­pozneje­jezikoslovni­spomenik­postavila­v­prispevku­ Oblikoslovne lastnosti krajevnih imen: Zrkovci­(2004).­Njena­prva­zaposlitev­je­ bila­v­takratni­Službi­družbenega­knjigovodstva,­a­»uka­žeja«­(pa­ne­»golj’fiva­ kača«)­jo­je­odpeljala­v­Ljubljano,­kjer­se­je­vpisala­na­študij­slovenskega­jezika­ in­primerjalne­književnosti­na­Filozofski­fakulteti­–­ izbira,­ki­ je­odražala­njeno­ ljubezen­do­slovenskega­jezika­ne­samo­z­vidika­njegove­strokovne­obravnave,­ temveč­tudi­z­vidika­književnosti­kot­njegovega­najbolj­žlahtnega­izraza.­Študij­ je­zaključila­leta­1982­z­diplomskima­nalogama,­od­katerih­je­zlasti­slovenistična­ (Izpeljava pridevnikov pri Juriju Dalmatinu in Štefanu Küzmiču (Matejev evan- gelij))­nakazala­temeljni­temi,­s­katerima­se­bo­ukvarjala­v­prihodnosti:­slovenski­ knjižni­jezik­16.­stoletja­in­knjižna­prekmurščina.­ Po­študiju­se­ je­najprej­zaposlila­kot­ referentka­v­zunanji­ trgovini­v­Leku,­ nekaj­časa­je­bila­knjižničarka­na­osnovni­šoli­in­nato­na­dveh­srednjih­šolah­pou­ čevala­slovenski­jezik,­preden­se­je­oktobra­1985­zaposlila­kot­raziskovalna­asis­ tentka­v­takratni­Komisiji­za­historične­slovarje­slovenskega­jezika­na­Inštitutu­za­ slovenski­jezik­Frana­Ramovša,­ki­se­je­nato­preimenovala­v­Sekcijo­za­zgodovino­ slovenskega­jezika,­in­se­tam­začela­strokovno­ukvarjati­s­knjižnim­jezikom­slo­ venskih protestantov. Leta­1987­je­sodelovala­na­mednarodnem­znanstvenem­simpoziju­z­refera­ tom Izrazi za ‘učenec’ pri slovenskih protestantskih piscih­(izšlo­v­III. Trubarje- vem zborniku,­1996),­dve­leti­zatem­pa­je­zaključila­magistrski­študij­iz­zgodovine­ Alenka Jelovšek  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  alenka.jelovsek@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0000-0003-3818-096X JeZikoslovni ZApiski 30.1 (2024), 245–247 246 Alenka Jelovšek  »Kdor čas svoj prav obrne, se s čednostjo ogrne« ... slovenskega­ knjižnega­ jezika­ na­ Filozofski­ fakulteti­ v­ Ljubljani­ z­ magistrsko­ nalogo­Sinonimi v jeziku Jurija Dalmatina (izvor, pomenske in stilistične funkcije). Sopomenskost­v­starejši­knjižni­slovenščini­je­predstavljala­v­več­prispevkih­(npr.­ Samostalniške besednozvezne sopomenke v Dalmatinovi Bibliji­ (1991),­Vzorčni prikaz obsežnejših sopomenskih skupin iz Pleteršnikovega slovarja­(1998),­Sopo- menke v Pleteršnikovem slovarju­(1998)).­Pomenoslovno­temo­je­nadaljevala­tudi­ v­svoji­doktorski­disertaciji­Semantika samostalnika v jeziku Jurija Dalmatina in Jurija Japlja (1999).­­ Leta­1991­je­bila­izvoljena­za­raziskovalno­sodelavko­v­Sekciji­za­zgodovino­ slovenskega­jezika,­v­tem­letu­se­je­strokovno­izpopolnjevala­tudi­na­Inštitutu­za­ češki­jezik­v­Pragi.­Poleg­pripravljalnih­del­za­Slovar jezika slovenskih protestant- skih piscev 16. stoletja­je­kot­pregledovalka­in­leksikografska­svetovalka­sodelo­ vala pri Računalniškem slovarčku­(1993).­ Od­junija­1993­je­v­skladu­s­sprejetimi­določili­predelovala­in­preurejala­Slo- var stare knjižne prekmurščine­dr.­Vilka­Novaka,­kar­je­reaktiviralo­njeno­zanima­ nje­za­prekmurski­knjižni­jezik,­ki­se­je­odražalo­že­v­njeni­diplomski­nalogi.­O­tej­ temi,­zlasti­v­povezavi­s­starejšimi­slovenskimi­slovarji,­je­napisala­več­prispev­ kov, npr. Oznaka ogr. v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju: ob Oblakovi opazki v Archivu 1893­(1998);­Mesto prekmurščine v Murkovih slovarjih­(1999);­ Cafove prekmurske besede v Pleteršniku­(2005);­Küharjeva prekmurska priredba Janežič-Sketove slovnice­(2007);­prekmurščino­je­obravnavala­tudi­v­povezavi­z­ delom­p.­Stanislava­Škrabca­(Prekmurščina v delih p. Stanislava Škrabca,­1999),­ raziskala­pa­je­tudi­njegovo­rabo­poimenovanja­Kranjci­in­njegov­odnos­do­dela­ Sebastijana Krelja (Kranjci in kranjsko v delih p. Stanislava Škrabca,­2002;­Seba- stijan Krelj v Škrabčevih očeh,­2006). V­okviru­ rednega­dela­Sekcije­za­zgodovino­slovenskega­ jezika­ je­ sodelo­ vala­pri­popisu­biblijskega­besedja­v­delih­ slovenskih­protestantov­ (Wortschatz der slowenischen Bibelübersetzungen des 16. Jahrhunderst),­ki­je­leta­2006­izšel­ v­monumentalni­monografiji­v­okviru­zbirke­Biblia­Slavica,­pri­pripravi­Besedja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja­(2011,­od­2014­tudi­na­portalu­Fran)­in­ pri­prvi­knjigi­Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (2021, spletna izdaja­2022),­ki­je­bil­uvrščen­v­izbor­dosežkov­Odlični­v­znanosti­2022.­Pomem­ ben­je­tudi­njen­izčrpni­pregled­besedoslovnih­raziskav­jezika­slovenskih­prote­ stantov (Slovenski knjižni jezik 16. stoletja v luči besedoslovnih raziskav,­2009),­ ki­ga­je­ob­petstoti­obletnici­Trubarjevega­rojstva­pripravila­za­posebno­številko­ Slavistične revije (Trubarjeva številka,­SR­56.4/57.2).­Za­portala­Slovenske slov- nice in pravopisi in Corpus de textes linguistiques fondamentaux je prispevala opis slovnice­Petra­Dajnka­Lehrbuch der Windißchen Sprache. Svoje­ jezikoslovno­ znanje­ je­ izkazovala­ tudi­ zunaj­ službenih­ okvirov.­ Na­ Dolenjskem,­ kjer­ si­ je­ ustvarila­ dom,­ se­ je­ aktivno­ vključila­ v­ lokalna­ kulturna­ 247Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) prizadevanja­ in­sodelovala­pri­več­projektih,­ki­ so­predstavljali­ lokalno­ jeziko­ (slo)v­no­in­kulturno­zgodovino,­npr.­pri­turističnem­vodniku­Lepote in zanimivosti Grosupljega in okolice (1995)­in­monografiji­Kočevar ima samo eno domovino = Göttscheabar hot lai oin Hoimöt (2014),­leta­2002­je­za­Zbornik občin Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje ­ predstavila­ jezik­ Jakličevih­ narodopisnih­ povesti,­ dejavno­pa­je­sodelovala­tudi­pri­pripravi­Šmarskega­simpozija­(2003),­na­katerem­ je­predstavila­ jezikoslovca­Janeza­Nepomuka­Primca;­prispevek­ je­ izšel­v­ jubi­ lejni­monografiji­Šmarska knjiga­leta­2007.­Primcu­je­posvečen­tudi­njen­prispe­ vek Elementi slovaropisja v Primčevih delih­(2005).­Njeno­aktivno­ukvarjanje­z­ različnimi­jezikoslovci,­njihovim­delom­in­kulturnim­vplivom­ter­široka­kulturna­ razgledanost­sta­jo­proti­koncu­delovne­dobe­ponesla­v­nove­vode:­kot­področna­ urednica­za­jezikoslovje­in­prevajalstvo­se­je­leta­2016­pridružila­ekipi,­ki­priprav­ lja Novi Slovenski biografski leksikon,­in­v­tej­vlogi­deluje­še­danes.­ Jožice­pa­ne­odlikuje­le­živo­zanimanje­za­jezik­in­jezikoslovje,­temveč­tudi­ izredno pretanjen­občutek­za­pravilnost­in­predvsem­lepoto­slovenske­besede,­ki­ ga­izkazuje­kot­dejavna­lektorica.­Skozi­desetletja­je­pomagala­izboljšati­in­izpiliti­ besedila­ne­samo­svojim­prijateljem­in­kolegom,­temveč­tudi­številnim­avtorjem­ monografij­z­najrazličnejših­področij,­najraje­pa­je­lektorirala­literarne­tekste,­saj­ je­ ljubezen­ do­ lepe­ besede­ vedno­ zaznamovala­ njeno­ življenje.­ To­ kažejo­ tudi­ igrivi­ naslovi­ nekaterih­ njenih­ znanstvenih­ člankov­ (npr.­Lisica, lisjak sta pila tobak,­2002;­Življenje besed v Bibliji: od nog do glave,­2007).­Njena­kulturna­zani­ manja­pa­niso­omejena­samo­na­literarno­področje,­ampak­je­široko­razgledana­po­ vseh­lepih­umetnostih­ter­redno­spremlja­sodobno­kulturno­produkcijo.­S­svojim­ entuziazmom­za­kulturo­je­za­pogled­izza­jezikoslovnih­okopov­navdihovala­tudi­ svoje­sodelavce,­ki­z­rdečico­na­obrazu­priznavamo,­da­smo­od­njene­upokojitve­ spet­preveč­zanemarili­ta­področja­duhovnega­razvoja.­­ Pomembno­ vlogo­ je­ Jožica­ odigrala­ tudi­ pri­ uvajanju­ mlajših­ sodelavcev­ v­ slovarsko­delo.­Zlasti­ je­bilo­dragoceno­njeno­usmerjanje­na­ relevantno­ stro­ kovno­literaturo­(po­sistemu­»ne­daj­človeku­ribe,­nauči­ga,­da­ jo­ujame­sam«)­ ter­razpravljanje­o­niansah­pomenov­besed­in­kulturnih­okoliščinah,­v­katerih­so­ bile­rabljene,­ki­nam­je­odpiralo­širši­pogled­na­delo­pri­zgodovinskem­slovarju.­ Še­pomembnejši­pa­je­morda­bil­njen­življenjski­zgled:­vedno­je­znala­negovati­ odnose­s­številnimi­prijatelji,­ki­jih­je­pridobila­v­različnih­življenjskih­obdobjih,­si­ vzeti­čas­tako­zanje­kot­za­svojo­družino,­nikoli­pa­ni­zanemarila­niti­svoje­osebne­ rasti.­Zato­ji­ob­življenjskem­jubileju­želimo,­da­bi­še­naprej­ohranjala­svoje­rado­ živo­zanimanje­za­vse,­kar­je­na­tem­svetu­lepega,­in­da­bi­preživela­še­veliko­lepih­ trenutkov­v­družbi­ljudi,­ki­so­ji­blizu.­ 249Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) v spomin 251 helenA dobrovolJC in memoriam aKad. janez orešniK (12. december 1935 – 1. april 2024) Cobiss: 1.04 https://doi.org/10.3986/JZ.30.1.13 Prvega aprila­ 2024­ je­ svojo­ ustvarjalno­ življenjsko­ pot­ sklenil­ akademik­ Janez­ Orešnik,­jezikoslovec,­doktor­germanskega­jezikoslovja,­redni­profesor­nemškega­ primerjalnega­jezikoslovja­in­redni­profesor­splošnega­jezikoslovja,­od­leta­1987­ član­ Slovenske­ akademije­ znanosti­ in­ umetnosti­ (SAZU),­ od­ leta­ 1993­ pa­ tudi­ Evropske­akademije­znanosti­in­umetnosti;­ob­tem­tudi­prejemnik­nagrade­Sklada­ Borisa­Kidriča­ (1987),­ zlatega­ znaka­ za­ zasluge­Republike­Slovenije­ (2004)­ in­ Zoisove­nagrade­za­življenjsko­delo­na­področju­jezikoslovja­(2007).­Po­upokojitvi­ je­bil­imenovan­še­za­zaslužnega­profesorja­Univerze­v­Ljubljani­(2011). Janez­Orešnik­je­svojo­znanstveno­pot­posvetil­preučevanju­jezikov,­ki­so­ga­ navduševali­že­od­začetka­šolanja­na­klasični­gimnaziji­Poljane­v­Ljubljani.­V­več­ delni­biografski­skici­Moj stik z jeziki in z jezikoslovjem, ki jo je objavljal v reviji Jezikoslovni zapiski­ (2017–2019),­ je­obdobje­svojega­jezikoslovnega­prebujanja­ v­dijaških­ letih­ simpatično­zarisal­ s­ spominom:­»Kot­pravo­ razsvetljenje­me­ je­ nekega­dne­preblisnilo,­da­je­na­videz­netvorjena­beseda­razum sestavljena iz raz in um.­Še­danes­pomnim,­da­me­je­preblisk­o­razumu spreletel med hojo po mestu, natančneje­pred­glavno­pošto.«­Kot­je­sam­poudarjal,­je­na­njegovo­jezikoslovno­ usmeritev­odločilno­vplivalo­izposojanje­knjig­iz­knjižnice­ameriškega­konzulata­ v­Zagrebu,­natančneje­že­drugo­delo,­ki­si­ga­je­izposodil­kot­dijak­–­monografija­ Jezik (Language,­ 1933)­Leonarda­Bloomfielda,­ utemeljitelja­ ameriške­ razvojne­ poti­strukturalizma­oz.­distribucionalizma.­Jezikoslovje­je­kmalu­postalo­zvezda­ stalnica­njegovega­vsakdanjika­in­ga­je­vodilo­v­študij­indoevropeistike­in­angli­ stike­na­ljubljanski­filozofski­fakulteti,­kjer­je­v­letih­1957­in­1958­uspešno­zago­ varjal­obe­diplomi.­Že­v­času­študija­je­iskal­tudi­novih,­drugačnih­pristopov­in­ pogledov­na­jezik,­kot­jih­je­bil­deležen­do­tedaj. Zavzetost­za­jezikoslovje,­zmožnost­skromnega­življenja­in­želja­po­izpopol­ njevanju­svojega­znanja­in­poznavanja­vedno­novih­jezikov­–­zlasti­v­času­študija­ in­ bivanja­ na­Danskem­–­ so­ ga­ pripeljale­ do­ priprave­ disertacije­ o­ islandskem­ Helena Dobrovoljc  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  helena.dobrovoljc@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0000-0003-2368-4161 JeZikoslovni ZApiski 30.1 (2024), 251–256 252 Helena Dobrovoljc  In memoriam akad. Janez Orešnik ... glagolu.­Razgledani­doktorski­študent­je­že­ob­prvem­srečanju­pridobil­strokovno­ zaupanje­svojega­mentorja,­islandskega­jezikoslovca­in­pesnika­Jóna­Helgasona,­ ki­ga­je­navdušil­z­interpretacijo­Prešernove­pesmi­O, Vrba. »Profesor­mi­je­bil­ od­tega­trenutka­do­konca­svojega­življenja­naklonjen,­od­njega­sem­bil­deležen­ vse­potrebne­strokovne­pomoči­in­smel­sem­mu­zaupati­svoje­strokovne­težave­in­ želje,«­je­zapisal­v­spominih.­Ko­se­je­leta­1961­vrnil­v­Ljubljano­in­postal­asistent­ na­oddelku­za­germanske­jezike,­je­disertacijo­z­naslovom­Menjava sprege v zgo- dovini islandskega glagola­še­izpopolnjeval­in­jo­leta­1964­uspešno­zagovarjal.­V­ prvem­desetletju­po­zagovoru­doktorata­se­je­z­objavljanjem­številnih­znanstvenih­ prispevkov­mednarodno­uveljavil­kot­primerjalni­jezikoslovec­indoevropeist,­spe­ cializiran­za­severnogermanske­jezike.­Mladega­jezikoslovca­je­navduševal­vsak­ vir­dodatne­jezikoslovne­védnosti,­obiskoval­je­knjižnice,­antikvariate­in­odkupo­ val­knjižnice­jezikoslovcev­ter­si­ tako­pridobil­relevantno­znanstveno­literaturo,­ hkrati pa si je prizadeval, da je bil seznanjen z aktualnimi raziskavami. V­središče­njegovega­ jezikoslovnega­ interesa­ je­ spontano­vstopila­želja­po­ preučevanju­delovanja­naravnega­jezika,­univerzalnih­»jezikovnih­mehanizmov«,­ neodvisno­od­jezikoslovja­in­od­jezikoslovnih­dogovorov,­ki­so­se­mu­zdeli­vse­ premalo­raziskovalno­premišljeni­in­preizprašani.­Spoznanje,­da­je­jezik­mogoče­ preučevati­tudi­s­perspektive­matematične­logike,­ga­je­pripeljalo­na­navdušujoča­ predavanja­ matematika­ Nika­ Prijatelja.­ Od­ zgodovinskoprimerjalnega­ jeziko­ slovja­se­je­vse­pogosteje­oziral­h­generativni­jezikovni­teoriji­Noama­Chomskega,­ ki­jo­je­slovenskim­jezikoslovcem­poljudno­in­šolsko­nazorno­prvič­predstavil­s­ prispevkom Vabilo k preučevanju transformacijske generativne slovnice­(1967).­ V­njem­je­kontrastivno­prikazal­razlikovanje­med­izhodišči­zgodovinske­slovnice,­ po­katerih­je­vsako­jezikovno­pravilo­»diahronično«,­in­med­izhodišči­nove­teo­ rije,­ki­zmore­ovrednotiti­vse­jezikovne­enote,­tudi­tiste,­ki­kljub­funkcijski­učin­ kovitosti­nimajo­»(znanih)­‚prednikov‘«.­Svoje­navdušenje­nad­tvorbeno­slovnico­ je­znanstveno­uveljavil­ob­izpopolnjevanju­na­Harvardu,­kjer­je­nastala­študija,­v­ kateri­je­z­vso­zahtevano­filološko­natančnostjo­preveril­izbrane­glagolske­oblike­ v­zgodovinskih­virih­in­argumentirano­problematiziral­jezikoslovne­mite­o­govor­ jeni­islandščini,­ki­naj­bi­bila­po­prepričanju­jezikoslovcev­precej­manj­regionalno­ in­socialno­variantna­kot­drugi­evropski­jeziki.­Prelomna­študija­On some weak preterite subjunctives of otherwise strong verbs in Modern Icelandic,­ki­je­izšla­ na­Švedskem­leta­1971­ in­velja­v­ jezikoslovju­za­nepreseženo,­ni­bila­edina.­V­ nadaljnjih­ letih­ je­objavil­več­razprav­o­islandščini,­ki­so­spreminjale­dotedanje­ predpostavke.­Nič­čudnega­torej­ni,­da­je­bila­ta­plat­znanstvenega­dela­profesorja­ Orešnika­ deležna­ posebnega­ priznanja­ leta­ 1985­ z­ odločitvijo­ nemškega­ zalo­ žnika­(Buske­Verlag)­o­ponatisu­njegovih­dvanajstih­esejev­o­sodobni­islandščini­ v­posebni­monografiji­z­naslovom­Studies in the Phonology and Morphology of Modern Icelandic: a Selection of Essays.­Urednik­Pétursson­je­delo­pospremil­z­ 253Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) željo,­da­bi­izdaja­širšemu­krogu­jezikoslovcev­približala­Orešnikovo­»pionirsko­ delo«,­s­katerim­je­»odprl­novo­stran­v­študiju­sodobne­islandščine­z­raziskova­ njem­nekaterih­fonetičnih/fonoloških­procesov,­ki­so­živi­v­vsakdanjem­govoru«­ (1985).­ Ob­opisanih­raziskovalnih­uspehih,­ki­jih­je­dosegel­z­metodološkimi­inova­ cijami­pri­preučevanju­sodobne­ islandščine,­se­ je­še­ne­štiridesetletni­ jezikoslo­ vec­začel­ukvarjati­tudi­z­materinščino.­Že­kot­prevajalec­izbranih­jezikoslovnih­ poglavij­ v­ enciklopediji­Komunikacije in jezik,­ ki­ je­ izšla­ leta­1970­kot­ ena­od­ knjig­v­seriji­Sodobna ilustrirana enciklopedija­založbe­Mladinska­knjiga,­se­je­ trudil­angleško­poljudnoznanstveno­besedilo­o­jeziku­približati­slovenski­publiki,­ ki­je­tako­mimogrede­izvedela,­da­je­slovenski­izraz­Nemci treba razumeti dobe­ sedno­ –­ zaradi­ nerazumevanja­ germanskih­ zavojevalcev­ so­ jih­ Slovani­ namreč­ opisovali­kot­»neme«­ali­»negovoreče«;­ali­pa,­da­smo­Slovenci­domačo­besedo­ mošnja­zamenjali­za­turški­žep,­ki­je­k­nam­prišel­prek­južnoslovanskih­jezikov­ (Sposojenke,­str.­66–67).­V­tem­času­je­bil­skupaj­s­Francem­Jakopinom­in­Mitjem­ Skubicem­pritegnjen­v­skupino­strokovnjakov­pri­Delavski­univerzi­v­Ljubljani,­ ki je leta 1971 pripravila Jezikovni priročnik za napovedovalce;­na­videz­nepo­ membna­in­skromna­ciklostirana­ izdaja­prinaša­prve­podrobne­napotke­bralcem­ slovenskega­radia­za­glasovno­prevzemanje­imen­iz­slovanskih,­romanskih­in­ger­ manskih­(ter­ugrofinskih)­jezikov­v­knjižno­slovenščino.­ Slovenščina­ je­ bila­ glavni­ predmet­ profesorjevega­ raziskovanja,­ tudi­ ko­ je­ deloval­(sprva)­kot­konzultant­ameriškega­tvorbenega­jezikoslovca­Davida­Perl­ mutterja­pri­študijah­slovenskega­naslonskega­niza,­nato­pa­tudi­kot­soavtor­obse­ žne­ študije­ o­ navezovalnem­ tožilniku­ v­ slovenščini­Language particular rules and explanation in syntax­ (1973),­ki­velja­za­prvo­ tvorbeno­študijo­o­slovenski­ skladnji.­V­obdobju­sodelovanja­s­Perlmutterjem­in­že­prej­je­bil­Orešnik­povab­ ljen­v­projektno­skupino­Inštituta­»Jozef­Stefan«,­za­katero­je­izdelal­več­razisko­ valnih­poročil,­povezanih­z­možnostjo­formaliziranja­naravnih­jezikov­za­potrebe­ njihove strojne obdelave, tj. O aksiomatski teoriji naravnih jezikov (1970),­O t. i. omejitvah v formalizirani slovnici naravnih jezikov­(1972)­in­Razlaganje sintak- tičnih posebnosti­(1973,­v­sodelovanju­s­Perlmutterjem),­skoraj­dve­desetletji­za­ tem­je­svoja­razmišljanja­predstavil­tudi­v­razpravi­Računalniško prepoznavanje slovenske skladnje­(1989).­ V­ osemdesetih­ in­ devetdesetih­ letih­ 20.­ stoletja­ je­ bilo­ Orešnikovo­ znan­ stveno­delovanje­nadvse­plodno­–­v­ugledni­tuji­znanstveni­periodiki­je­objavljal­ razprave­o­glasovnih­premenah­v­islandščini,­o­ islandski­narečni­razčlenjenosti,­ o­ klitikah­ v­ germanskih­ jezikih,­ s­ svojimi­ kratkimi­motivacijskimi­ prispevki­ o­ slovenski­slovnici­pa­je­v­slovenskih­revijah­spodbujal­zlasti­k­razmisleku­o­razi­ skovalno­podhranjeni­problematiki.­Samo­v­študijskem­letu­1984/85­je­v­Jeziku in slovstvu­objavil­pet­prispevkov­–­Slovenske breznaglasnice se vedejo predvsem kot 254 Helena Dobrovoljc  In memoriam akad. Janez Orešnik ... proklitike, O desnem izpustu proklitično-enklitičnih naslonk, O desnem prilastku v slovenščini, O naslonskem nizu v knjižni slovenščini, O slovenskem glagolskem načinu.­V­devetdesetih­ letih­ je­začel­objavljati­ tudi­monografije,­v­katerih­si­ je­ opazno­prizadeval­za­uveljavitev­slovenskega­jezikoslovnega­izrazja­na­področjih­ glagolskega­vida­(Slovenski glagolski vid in univerzalna slovnica,­1994)­in­udele­ ženskih­vlog­(Udeleženske vloge v slovenščini,­1992).­­ Jezikoslovje­ ga­ je­ navduševalo­ in­mu­ postavljalo­ izzive,­ ki­ jih­ je­ vztrajno­ sprejemal­–­tudi­z­lastno­različico­teorije­naravnosti;­eno­prvih­variant­teorije­je­ spoznal­ pri­Williju­Mayerthalerju­ in­Wolfgangu­U.­Dresslerju,­ nato­ je­ razvijal­ lastno­v­diahrono­orientiranih­raziskavah­s­skupino­študentov­na­ljubljanski­filo­ zofski­ fakulteti­ (Karmen­Teržan­Kopecky,­Teodorjem­Petričem,­Frančiško­Tro­ bevšek­Drobnak­in­Aljo­Ipavic­Oštir),­kasneje­pa­jo­je­izpopolnjeval­tudi­sinhrono­ z­drugimi­doktorskimi­študenti­ in­ženo­Varjo.­Teorijo,­ki­ jo­ je­poimenoval­slo­ venska teorija jezikovne naravnosti, je na predavanjih vedno uvedel z danes vsem dobro­poznano­formulo­teorije­naravnosti,­ki­se­glasi­nekako­takole:­vsak­govorec­ ima­nezavedno­uzaveščen­oziroma­delno­celo­gensko­določen­sistem­jezikovnih­ pravil,­na­podlagi­katerih­tvori­jezikovne­zgradbe.­Te­jezikovne­zgradbe­so­glede­ na­potek­govorjenja­ali­glede­na­kodiranje­za­človeške­možgane­bodisi­lažje­bodisi­ težje.­V­ naravnem­ jezikoslovju­ je­ kot­ bolj­ naravno­ opredeljeno­ tisto,­ kar­ je­ za­ možgane­lažje. Raziskovanje zaznamovanosti oz. neenakovrednosti dveh jezikov­ nih­enot­–­npr.­zgradb­na­morfosintaktični­ravni,­oblik­na­oblikoslovni­ravni­–­je­ hkrati­ tudi­ preizkušanje­ zmožnosti­ jezikovnega­ napovedovanja­ jezikovnih­ pro­ cesov.­Tu­se­ teorija­ tesno­navezuje­na­Fregejevo­matematično­načelo­kompozi­ cionalnosti,­po­katerem­je­mogoče­pomen­celote­»izračunati«­ iz­pomena­njenih­ sestavnih­delov.­Preizkušanje­»zmogljivosti«­teorije­je,­kot­se­je­izražal­njen­oče,­ jezikoslovca­osrečevalo­ne­le­s­konkretno­potrditvijo­delovanja­teorije,­temveč­je­ že­sámo­iskanje­in­opisovanje­jezikovnih­dvojnic­ter­okoliščin­njihovega­pojavlja­ nja­pogosto­pokazalo­na­problematične­vrzeli­v­opisu­jezika,­zaradi­katerih­jih­v­ teoriji­sploh­ni­bilo­mogoče­obravnavati.­Tudi­ob­pregledu­slovenskega­gradiva­ se­ je­ izkazalo,­da­ ima,­kot­ je­profesor­ sam­zapisal­v­predgovoru­k­ svoji­ zadnji­ monografiji­Naravna skladnja­(2015),­slovenska­slovnica­pri­temeljnih­vprašanjih­ splošnega­jezikoslovja­kakih­400­do­500­strani­premalo.­Univerzalna­merila­teo­ rije­(nekatera­od­njih­je­profesor­kasneje­opustil)­ponujajo­vidik,­s­katerega­bi­bilo­ treba­pregledati­večino­jezikovnih­pojavov­v­naravnem­jeziku,­preden­se­lotimo­ njihovega­opisovanja.­ Pogosto­neuspešno­je­uveljavljal­ločnico­med­knjižnim­in­naravnim­jezikom:­ dogovorni­knjižni­jezik­vzdržujemo­in­ga­uporabljamo­pri­branju­v­posebnih­komu­ nikacijskih­ položajih,­ ki­ zahtevajo­ nedvoumnost­ in­ večjo­ stopnjo­ formalnosti,­ naravnega­pa­uporabljamo­kar­se­da­sproščeno­v­vseh­drugih­okoliščinah,­saj­z­ vsakim­govornim­dejanjem­tudi­sami­uresničujemo­predmet­svojega­raziskovanja.­ 255Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Zadnjih­pet­monografij­profesorja­Orešnika,­ki­so­izhajale­v­obdobju­1999–2015,­ je­tako­posvečenih­slovenski­teoriji­jezikovne­naravnosti:­Krepke in šibke dvoj- nice v skladnji­ (1999),­A predictable aspect of (morpho)syntactic variants­ –­ Predvidljiv vidik (obliko)skladenjskih dvojnic (2001),­Naturalness in (morpho) syntax: English examples­–­Jezikovna naravnost v (obliko)skladnji (2002),­Dia- chronic natural syntax: directionality of change­ –­Diahrona naravna skladnja: smeri sprememb (2013),­Naravna skladnja­(2015). Profesor­Orešnik­pri­iskanju­svojega­jezikoslovnega­»grala«­ni­izpuščal­pri­ ložnosti­za­strokovni­pogovor­–­ tako­dopisno,­v­svoji­bogato­ razvejani­socialni­ mreži­ jezikoslovcev­ z­ vsega­ sveta,­ kot­ tudi­ na­ strokovnih­ srečanjih.­Do­ konca­ življenja­so­bila­vrata­njegovega­kabineta­široko­odprta­vsem.­Njegovi­doktoranti,­ magistranti­ in­ diplomanti­ smo­ bili­ sprejeti­ s­ toplo­ naklonjenostjo,­ spodbujal­ je­ sleherno­ strokovno­ radovednost,­ človeško­ iskrenost,­ poslušal­ o­ profesionalnih­ tegobah,­ tudi­blago­nasprotoval­ in­nikoli­pristajal­na­neenakovredno­obravnavo­ »enakih­pojavov«.­Svojo­mentorsko­in­konzultacijsko­vlogo­je­vedno­znova­pre­ dajal­tudi­kot­zapuščino­in­obvezo­vsem,­ki­stopajo­po­tej­poti.­ Z­ obnovitvijo­ delovanja­ ljubljanskega­ lingvističnega­ krožka­ leta­ 1964,­ ob­ selitvi­fakultete­na­Aškerčevo­ulico,­je­najprej­postal­njegov­redni­član,­kasneje­ pa­ neutrudni­ in­ tudi­ kritični­ spiritus agens.­Ob­ dvajsetletnici­ delovanja­ krožka­ je­namreč­zapisal:­»Z­doseženim­ne­smemo­biti­zadovoljni.­V­krožku­še­vedno­ ne­poteka­sprotno­medsebojno­obveščanje­o­jezikoslovnih­znanstvenih­novostih.«­ (Ob dvajsetletnici lingvističnega krožka filozofske fakultete v Ljubljani,­ 1974)­ Predvsem­zaradi­želje­po­spoznavanju­novega­je,­dokler­mu­je­zdravje­dopuščalo,­ svoje jezikoslovno znanje izpopolnjeval na univerzah v Københavnu, Reykjaviku in­ na­Harvardu­ ter­ bil­ gostujoči­ raziskovalec­ in­predavatelj­ tudi­ v­Madridu,­ na­ Cambridgeu,­v­Uppsali,­Leipzigu,­na­Dunaju,­v­Celovcu,­Salzburgu­ in­Berlinu;­ zlasti­bivanje­v­Zagrebu­ga­je­zbližalo­tudi­s­profesorjem­Katičićem,­ki­je­bil­kas­ neje­ocenjevalec­njegove­doktorske­disertacije.­Na­ljubljanski­filozofski­fakulteti­ je­bil­pobudnik­ustanovitve­nove­smeri­Splošno­jezikoslovje­v­okviru­Oddelka za indoevropsko primerjalno jezikoslovje in staro orientalistiko (zdaj Oddelek za pri­ merjalno­in­splošno­jezikoslovje);­v­devetdesetih­letih­je­dal­tudi­pobudo­za­uvedbo­ jezikovnega­svetovanja­(pod­vplivom­monografije­Uradi za jezik v Skandinaviji, 1995),­ki­so­ga­pod­njegovim­mentorstvom­izvajali­študenti­splošnega­jezikoslovja­ in­ob­katerem­so­se­vizionarsko­izoblikovala­merila­demokratičnega­svetovanja­ter­ vključevanja­laične­javnosti­v­razmisleke­o­knjižnem­jeziku­kot­družbenem­dej­ stvu,­ki­jim­skušamo­slediti­tudi­danes.­Tudi­v­razpravi­o­jeziku­znanosti­na­SAZU­ si­ je­prizadeval­ za­ jezikovne­ in­ jezikovnopolitične­ standarde,­ki­bi­ razlike­med­ ljudmi­manjšali­ in­ne­poglabljali.­V­razpravah­o­spolno­enakopravni­rabi­jezika­ je­bil­zagovornik­etike,­ki­ je­samoumevna­sestavina­človeškega­delovanja,­zato­ je­ni­treba­–­kakor­je­nekoč­zapisal­sam­–­»razstavljati­na­srebrnem­pladnju«.­Kot­ 256 Helena Dobrovoljc  In memoriam akad. Janez Orešnik ... akademik­z­več­kot­35­letnim­članstvom­v­SAZU­je­v­svoji­ustanovi­videl­krovno­ institucijo­nacionalnega­pomena­ter­je­lojalno­in­dobronamerno­opozarjal,­da­ne­ sme­postati­zgolj­klub­enako­mislečih,­ampak­naj­v­svojih­stališčih­simbolno­in­z­ dejanji­zrcali­pluralnost­družbe,­ki­jo­predstavlja.­ V­zadnjem­desetletju­je­bil­akademik­Janez­Orešnik­sodelavec­ožjega­sestava­ Pravopisne­komisije­pri­SAZU­in­ZRC­SAZU.­Spoznali­smo­ga­kot­spoštljivega­ sogovornika­z­vizijo­kodifikacije,­ki­bo­upoštevala­demokratizacijo­knjižnojezi­ kovne­norme­in­jezikovno­raznolikost,­hkrati­pa­kot­zavzetega­zagovornika­raz­ prav,­v­katerih­naj­prevlada­moč­strokovnega­argumenta­in­konsenza.­V­komisiji­ je­ dosledno­ uveljavljal­ vodilo:­ »Naredimo,­ kot­mislimo,­ da­ je­ za­ naše­ uporab­ nike­najboljše.«­V­ skrbi­ za­ laičnega­uporabnika­ ali­ vse,­ ki­knjižno­ slovenščino­ šele­usvajajo,­je­bil­tako­vedno­branilec­poenostavitev,­a­hkrati­tudi­postopnosti­ sprememb,­saj­jezikoslovje­ne­sme­»prehitevati­živih­potekov­v­jeziku«.­Počasi,­ a­vztrajno­so­njegovo­sodelovanje­žal­zasenčile­zdravstvene­tegobe.­Pravopisno­ poglavje,­pri­katerem­se­je­še­posebej­avtorsko­angažiral,­pravila­za­prevzemanje­ iz­ danščine,­ je­ bilo­ prav­ aprila­ 2024­ predstavljeno­ v­ javni­ razpravi­ kot­ eno­ od­ poglavij­nastajajočih­pravopisnih­pravil.­ Profesor­Janez­Orešnik­je­bil­vzor­jezikoslovca,­vdanega­svojemu­delu,­ter­uče­ njaka­s­širokim­in­poglobljenim­znanjem,­ki­se­je­v­slovensko­jezikoslovno­zgodo­ vino­zapisal­ne­le­s­svojimi­znanstvenimi­in­organizacijskimi­sposobnostmi,­temveč­ predvsem kot osebnost in Človek ... Noben­človek­ni­Otok,­povsem­sam­zase;­ vsak­človek­je­kos­Celine,­del­kopne­zemlje;­ če­Morje­odplavi­grudo­prsti,­je­Evrope manj, prav tako, kakor da je bil Rtič, prav­tako­kakor­da­je­bilo­posestvo­tvojih­prijateljev­in­tvoje­lastno;­ ob­smrti­vsakega­človeka­je­mene­manj,­zakaj­vključen­sem­v­Človeštvo:­ In­zato­nikdar­ne­pošiljaj­spraševat,­komu­zvon­zvoni:­zvoni­tebi. John­Donne­(1573–1631) 257 hAlid Bulić in memoriam prof. dr. senahid halilović (1958–2023) Cobiss: 1.04 https://doi.org/10.3986/JZ.30.1.14 V Sarajevu­je­24.­aprila­2023­po­kratki­bolezni­nenadoma­preminil­ugledni­bosan­ ski­jezikoslovec­Senahid­Halilović,­redni­profesor­Filozofske­fakultete­Univerze­ v­Sarajevu­in­redni­član­Akademije­znanosti­in­umetnosti­Bosne­in­Hercegovine. Rodil­ se­ je­ v­Tuholju­pri­Kladnju,­ kjer­ je­ tudi­ končal­osnovno­ šolo.­Gim­ nazijo­ je­ zaključil­ v­Kladnju­ leta­ 1975,­ dvoletno­ Pedagoško­ akademijo­ pa­ leta­ 1977­v­Tuzli.­Diplomiral­ je­na­Filološki­fakulteti­v­Beogradu­leta­1980.­Na­isti­ fakulteti­je­leta­1985­zagovarjal­magistrsko­nalogo­z­naslovom­Govor Muslimana Tuholja (okolina Kladnja).­Leta­1990­je­na­isti­ustanovi­uspešno­zagovarjal­dok­ torsko­disertacijo­Govorni tipovi u međuriječju Neretve i Rijeke dubrovačke.­V­ času­doktorskega­študija­je­bil­leta­1989­na­specializaciji­na­Humboldtovi­univerzi­ v­Berlinu.­Po­kratkotrajnem­delu­na­Gimnaziji­v­Kladnju­in­na­Radiu­Brčko­v­letih­ 1981­in­1982­se­je­zaposlil­na­Jezikovnem­inštitutu­v­Sarajevu,­kjer­je­od­1982­ do­1994­deloval­kot­asistent­ter­nato­kot­znanstveni­asistent­raziskovalec­in­znan­ stveni­sodelavec.­Potem­je­poučeval­na­Filozofski­fakulteti­Univerze­v­Sarajevu,­ kjer­je­deloval­od­leta­1994­do­konca­svojega­življenja.­Leta­2003­je­postal­redni­ profesor.­Najdlje­je­poučeval­dialektologijo­in­urbano­dialektologijo,­sociolingvi­ stiko, normo, jezikovno kulturo in pravopis. Objavil­je­osem­avtorskih­in­pet­soavtorskih­knjig­ter­več­kot­sto­znanstvenih­ in­ strokovnih­člankov.­Nekatere­njegove­knjige­ so­bile­ izdane­večkrat.­Večji­del­ njegovega­opusa­ima­velik­pomen­za­razvoj­bosnistike­od­zgodnjih­devetdesetih­let. V­besedilu­se­osredotočamo­na­Halilovićevo­delo­na­področju­dialektologije­ in­ standardizacije­ bosanskega­ jezika­ ter­ na­ njegovo­ mednarodno­ jezikoslovno­ udejstvovanje. Od­začetka­jezikoslovne­kariere­se­je­profesor­Halilović­zanimal­za­razisko­ vanje­narečnih­govorov.­To­najbolje­izpričujeta­njegova­magistrska­in­doktorska­ naloga,­ki­sta­bili­pozneje­izdani­tudi­kot­monografiji:­Govor Muslimana Tuholja (okolina Kladnja)­ (Bosanskohercegovački dijalektološki zbornik­ VI,­ Institut­ za­ jezik,­Sarajevo,­1990,­249–358)­in­Govorni tipovi u međuriječju Neretve i Rijeke Halid Bulić  Univerza v Sarajevu, Filozofski fakultet  halid.bulic@ff.unsa.ba  https://orcid.org/0000-0002-4779-5571 JeZikoslovni ZApiski 30.1 (2024), 257–259 258 Halid Bulić  In memoriam prof. dr. Senahid Halilović ... dubrovačke (Bosanskohercegovački dijalektološki zbornik­VII,­ Institut­ za­ jezik,­ Sarajevo,­1996),­ter­številna­objavljena­dela.­Med­delovanjem­na­Inštitutu­za­jezik­ v­Sarajevu­se­je­ukvarjal­predvsem­z­raziskovanjem­bosansko­hercegovskih­ljud­ skih­govorov­v­okviru­projekta­Bosanskohercegovački dijalekatski kompleks.­Več­ kot deset let je bil urednik revije Bosanskohercegovački dijalektološki zbornik, uredil­je­tri­njegove­številke:­knjigi­VIII­in­IX­(2002)­ter­knjigo­X­(2012).­Hali­ lovićev­prispevek­k­dialektologiji­v­Bosni­in­Hercegovini­se­kaže­tudi­v­tem,­da­ je­bil­mentor­pri­številnih­magistrskih­delih­in­doktorskih­disertacijah,­posvečenih­ dialektologiji. Profesor­Halilović­ je­ s­ svojimi­ deli­ o­ govoru­ Sarajeva­ v­ različnih­ časovnih­ obdobjih­ prispeval­ k­ razvoju­ urbane­ dialektologije­ v­Bosni­ in­Hercegovini.­Deli­ Podaci o našem jeziku u Ljetopisu Mula Mustafe Bašeskije (Književni jezik,­XX.3–4,­ Sarajevo,­1991,­189–197)­ in­Sarajevski govor do kraja XX stoljeća (objavljeno v­knjigi­Govor grada Sarajeva i razgovorni bosanski jezik,­Slavistički­komitet,­ Sarajevo,­ 2009,­ ki­ jo­ je­Halilović­ izdal­ v­ soavtorstvu­ z­ Ilijasom­Tanovićem­ in­ Amelo­Šehović),­sta­posvečeni­preučevanju­urbane­dialektologije. Kot­nekakšna­krona­Halilovićevega­dialektološkega­dela­ je­ leta­2021­ izšel­ Bosanskohercegovački lingvistički atlas I: fonetika­(dostopen­na:­https://slavistic­ kikomitet.ba/Bosanskohercegovacki_lingvisticki_atlas.pdf),­ki­so­ga­poleg­Hali­ lovića­podpisali­še­trije­sodelavci.­V­Atlasu so poudarjene ­zasluge­velikega­števila­ sodelavcev,­ki­so­prispevali­k­njegovemu­nastanku,­od­terenskih­raziskovalcev,­ki­ so­izpolnjevali­vprašalnike,­do­sodelavcev,­ki­so­klasificirali­in­digitalizirali­gra­ divo­ali­sodelovali­pri­tehnični­pripravi­knjige.­Profesor­Halilović­je­pri­priprav­ ljanju Atlasa­povabil­k­sodelovanju­tudi­slovenske­strokovnjake.­Ena­izmed­recen­ zentk Atlasa­je­bila­tudi­dr.­Jožica­Škofic,­raziskovalka­iz­Dialektološke­sekcije­ Inštituta­za­slovenski­jezik­Frana­Ramovša.­Pri­pripravi­Atlasa­so­mu­s­tehničnimi­ in­strokovnimi­nasveti­pomagali­dr.­Peter­Weiss­in­slovenski­dialektologi,­ki­sode­ lujejo pri Slovanskem lingvističnem atlasu. Zadnja­Halilovićeva­knjiga­o­dialektologiji,­Bosanskohercegovački govori kra- jem XIX stoljeća­(Slavistički­komitet,­Sarajevo,­2023),­je­izšla­po­avtorjevi­smrti. Za­sodobno­lingvistično­bosnistiko­in­bosanski­jezik­je­še­posebej­pomembno­ Halilovićevo­ delo­ na­ področju­ standardizacije­ bosanskega­ jezika.­V­ domači­ in­ mednarodni­javnosti­je­najbolj­znan­kot­avtor­knjige­Pravopis bosanskoga jezika (KDB­Preporod,­Sarajevo,­1996).­Po­omenjenem­delu­je­objavil­Pravopis bosan- skoga jezika: priručnik za škole­(Dom­štampe,­Sarajevo,­1999),­ki­je­izšel­v­več­ izdajah.­Tudi­ta­priročnik­je­leta­2005­v­Novem­Pazarju­(Srbija)­izdal­Center­za­ bošnjaške­študije.­Drugo,­bistveno­spremenjeno­izdajo­knjige­Pravopis bosanskoga jezika­ je­ leta­2017­ izdal­Slavistički­komitet­v­Sarajevu.­Na­podlagi­ tega­dela­ je­ Halilović­ pripravil­ tudi­ Školski pravopis bosanskoga jezika,­ ki­ je­ izšel­ pri­ isti­ založbi­leta­2019. 259Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) Leta­ 2000­ je­ Halilović­ v­ soavtorstvu­ z­ Dževadom­ Jahićem­ in­ Ismailom­ Palićem­izdal­knjigo­Gramatika bosanskoga jezika­(Dom­štampe,­Zenica),­ki­je­ znatno­prispevala­k­stabilizaciji­norme­bosanskega­jezika­in­njegovi­mednarodni­ prepoznavnosti. Ob­tej­priložnosti­velja­omeniti­tudi­Halilovićevo­leksikografsko­delo.­Skupaj­ z­Ismailom­Palićem­in­Amelo­Šehović­je­avtor­slovarja­Rječnik bosanskoga jezika (Filozofski­fakultet,­Sarajevo,­2010),­z­Amro­Halilović­pa­je­uredil­Bosansko-slo- venski rječnik­/­Bosansko-slovenski slovar­(Slavistički­komitet,­Sarajevo­–­Kultur­ no­izobraževalni­zavod­Averroes,­Ljubljana,­2014).­Leta­2018­je­objavil­Školski rječnik bosanskoga jezika,­ki­ga­je­izdal­Slavistički­komitet­v­Sarajevu. Večina­ omenjenih­ knjig­ profesorja­ Halilovića­ je­ imela­ velik­ mednarodni­ odmev­in­je­prispevala­k­prepoznavnosti­bosanskega­jezika­v­tujini. Profesor­Halilović­je­sodeloval­na­več­mednarodnih­jezikoslovnih­srečanjih­in­ ob­različnih­priložnostih­predaval­na­številnih­jezikoslovnih­in­slavističnih­centrih­ v­tujini.­Gostoval­je­na­univerzah­in­inštitutih­v­Avstriji,­Belorusiji,­Makedoniji,­ Nemčiji,­Rusiji,­na­Češkem,­Hrvaškem,­Slovaškem,­Norveškem,­v­Sloveniji,­na­ Švedskem­in­tudi­v­ZDA.­Bil­je­član­uredniškega­odbora­Vseslovanskega lingvi- stičnega atlasa­Mednarodnega­ slavističnega­komiteja­ (Moskva)­ in­ član­uredni­ škega­odbora­revije­Socjolingwistyka­(Krakov). Halilovićev­ najpomembnejši­ organizacijski­ prispevek­ k­ prepoznavnosti­ in­ uveljavitvi­bosanskega­jezika­v­mednarodnem­jezikoslovju­je­bila­ustanovitev­Sla­ vističnega­komiteja­Bosne­in­Hercegovine­leta­2008­in­njegova­vključitev­v­Med­ narodni­slavistični­komite­istega­leta.­Slavističnemu­komiteju­Bosne­in­Hercego­ vine­je­profesor­predsedoval­od­njegove­ustanovitve­do­leta­2021.­V­tem­obdobju­ je­bil­komite­dvakrat­organizator­Bosanskohercegovskega­slavističnega­kongresa­ (2011­in­2015). V­letih­2006­in­2007­je­profesor­Halilović­vodil­Microsoftov­projekt­preva­ janja­računalniške­terminologije­iz­angleščine­v­bosanščino.­Vodil­je­tudi­medna­ rodno skupino strokovnjakov, ki je leta 2013 izdala prvi popolni prevod Biblije v bosanski jezik. Halilovićeva­knjiga­Gnijezdo lijepih riječi: pravilno – nepravilno u bosan- skome jeziku­(Libris,­Sarajevo),­ki­je­prvič­izšla­leta­1997,­je­doživela­več­izdaj.­ Knjiga­ je­ posvečena­ ozaveščanju­ o­ pomenu­ jezikovne­ kulture­ in­ je­ namenjena­ predvsem otrokom. Kolegi­se­bodo­profesorja­Halilovića­spominjali­kot­odličnega­organizatorja,­ zanimivega­in­učenega­sogovornika­ter­nesebičnega­svetovalca­in­mentorja.­Z­nje­ govo­ smrtjo­ je­ jezikovna­ skupnost­Bosne­ in­Hercegovine­ izgubila­dragocenega­ člana,­toda­njegova­dela­bodo­za­vedno­ostala­vpeta­v­temelje­sodobne­bosnistike. Je z ik o s lo v n i za p is k i Revija inštituta za slovenski jezik FRana Ramovša zRC sazu 3 0 .1 ( 2 0 2 4 ) Miha Sušnik Dejan Gabrovšek Ivana Matas Ivanković – Goranka Blagus Bartolec Branimir Belaj – Darko Matovac Nikolina Hršak – Ines Carović Mitja Trojar Novica Vujović Jožica Škofic Tjaša Jakop Simon Atelšek – Tanja Fajfar – Mateja Jemec Tomazin – Jera Sitar – Mojca Žagar Karer Tjaša Jakop Alenka Jelovšek Helena Dobrovoljc Halid Bulić Razprave in članki Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini Položaj naslonskega niza v vezniškem stavku v slovenski zloženi povedi Prijedložno-padežni izrazi u koordinaciji u hrvatskome O kognitivnim temeljima distribucije i alternacije prijedloga u i na u hrvatskome jeziku Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa u kajkavskom govoru Jurjevca Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije v slovenskih slovnicah 1768–2017 Zakonski osnov i filološka argumentacija u prilog zaštiti crnogorskih govora Slovenski govori na vzhodnem robu (3) Fonološki opis govora kraja Zibika (SLA T334) Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu (SLA T339) Iz svetovalnic Pobude za terminološke intervencije v Terminološki svetovalnici Ocene in poročila Slovenski istrski lingvistični atlas (SiLA) 1: vremenske razmere, geomorfologija, običaji in institucije, telo in bolezni (2024) Jubileji »Kdor čas svoj prav obrne, se s čednostjo ogrne«: ob življenjskem jubileju dr. Jožice Narat V spomin In memoriam akad. Janez Orešnik (12. december 1935 – 1. april 2024) In memoriam prof. dr. Senahid Halilović (1958–2023) Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) ISSN 0354-0448 ISSN 0354-0448 30.1 (2024) Jezikoslovni zapiski Revija inštituta za slovenski jezik FRana Ramovša zRC sazu hrbet knjige 19 mm Nekaj besedil je bilo pripravljenih z vnašalnim sistemom ZRCola (http://ZRCola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss. Navodila avtorjem Jezikoslovni zapiski so revija Inštituta za slovenski jezik Fra- na Ramovša ZRC SAZU, slovenska znanstvena jezikoslovna revija, ki izhaja dvakrat na leto. Poleg delavcev inštituta so k sodelovanju vabljeni tudi drugi domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov. Uredništvo k pisanju posebej spodbuja mlade raziskovalce in raziskovalke. Največji obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30 vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi obsegala do 5, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del pa do 10 strani. Izvirna besedila je treba oddati uredništvu v programu Word in v pisavi Times New Roman ali 00 ZRCola (velikost 10 pik); ta je priporočena za posebne jezikoslovne znake, dobiti pa jo je mogoče v okvi- ru za stonjskega vnašalnega sistema ZRCola na spletni strani http://ZRCola.zrc-sazu.si. Besedila naj bodo oddana v elek- tronski ob liki po e-pošti, tistim s posebnimi jezikoslovnimi znaki pa naj bo priložena tudi datoteka v obliki PDF. Vsi prispevki imajo na začetku slovenski in angleški izvle- ček s po do 5 vrsticami in do 5 ključnimi besedami. Po vzetek pri razpravah in člankih v obsegu do 15 vrstic je pri slovenskih prispevkih objavljen v angleščini, pri neslovenskih prispevkih pa v slovenščini; oddate ga lahko v jeziku prispevka. Pri na- vajanju objav v literaturi naj se avtorji po možnosti ravnajo po prejšnjih objavah v Jezikoslovnih zapiskih. Prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave praviloma tudi recenzirajo. Pri dvojnem slepem recenziranju sodelujejo tudi zunanji recenzenti. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo. Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravlja- nju revije želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce revije ter vse zainteresirane, da pošiljajo svoje pred- loge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino revije ter z delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v rubriki Odmevi. Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024)Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) ISSN 0354-0448 Urednica Uredniški odbor Prevod izvlečkov in povzetkov v angleščino Naslov uredništva Telefon Izdal Založila Zanju Glavni urednik Prelom Oblikovanje Tisk Naklada Letna naročnina Letna naročnina za študente Cena posamezne številke Cena dvojne številke Naročila sprejema Telefon Alenka Jelovšek Hubert Bergmann, Metka Furlan, Nataša Jakop, Mateja Jemec Tomazin, Karmen Kenda-Jež, Hana Mžourková, Alenka Šivic-Dular, Peter Weiss, Andreja Žele Donald Reindl, DEKS, d. o. o. Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) Inštitut za slovenski jezik Fr na Ramovša Novi trg 4, SI-1000 Ljubljana, Slovenija +386 1 4706 160 alenka.jelovsek@zrc-sazu.si, isj@zrc-sazu.si http://ojs.zrc-sazu.si/jz ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Založba ZRC Oto Luthar, Kozma Ahačič Aleš Pogačnik Petra Jerič Škrbec Evita Lukež Birografika Bori 200 izvodov 10 € 8 € 7 € 12 € Založba ZRC, p. p. 306, SI-1001 Ljubljana, Slovenija +386 1 4706 464 zalozba@zrc-sazu.si Revija izhaja s podporo Javne agencije za raziskovaln dejavnost Republike Slovenije. Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodne zbirke podatkov MLA International Bibliography of Books and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York, ZDA; Bibliographie linguistique / Linguistic bibliography, The Hague, Nizozemska; IBZ, K. G. Saur Verlag, Osnabrück, Nemčija; New Contents Slavistics, Staatsbibliothek zu Berlin, Nemčija. To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5, ki ob priznavanju avtorstva dopušča nekomercialno uporabo, ne dovoljuje pa nobene predelave. 172 Alenka Jelovšek  Samostalniške tvorjenke in določanje iztočnic ... Je z ik o s lo v n i za p is k i Revija inštituta za slovenski jezik FRana Ramovša zRC sazu 3 0 .1 ( 2 0 2 4 ) Miha Sušnik Dejan Gabrovšek Ivana Matas Ivanković – Goranka Blagus Bartolec Branimir Belaj – Darko Matovac Nikolina Hršak – Ines Carović Mitja Trojar Novica Vujović Jožica Škofic Tjaša Jakop Simon Atelšek – Tanja Fajfar – Mateja Jemec Tomazin – Jera Sitar – Mojca Žagar Karer Tjaša Jakop Alenka Jelovšek Helena Dobrovoljc Halid Bulić Razprave in članki Razvoj ujemalnih tipov samostalnikov srednjega spola v slovenščini Položaj naslonskega niza v vezniškem stavku v slovenski zloženi povedi Prijedložno-padežni izrazi u koordinaciji u hrvatskome O kognitivnim temeljima distribucije i alternacije prijedloga u i na u hrvatskome jeziku Glasnik /v/ između aproksimanta i frikativa u kajkavskom govoru Jurjevca Ustaljevanje slovenske jezikoslovne terminologije v slovenskih slovnicah 1768–2017 Zakonski osnov i filološka argumentacija u prilog zaštiti crnogorskih govora Slovenski govori na vzhodnem robu (3) Fonološki opis govora kraja Zibika (SLA T334) Fonološki opis govora kraja Dobovec pri Rogatcu (SLA T339) Iz svetovalnic Pobude za terminološke intervencije v Terminološki svetovalnici Ocene in poročila Slovenski istrski lingvistični atlas (SiLA) 1: vremenske razmere, geomorfologija, običaji in institucije, telo in bolezni (2024) Jubileji »Kdor čas svoj prav obrne, se s čednostjo ogrne«: ob življenjskem jubileju dr. Jožice Narat V spomin In memoriam akad. Janez Orešnik (12. december 1935 – 1. april 2024) In memoriam prof. dr. Senahid Halilović (1958–2023) Jezikoslovni zapiski 30.1 (2024) ISSN 0354-0448 ISSN 0354-0448 30.1 (2024) Jezikoslovni zapiski Revija inštituta za slovenski jezik FRana Ramovša zRC sazu