65LEPoSLoVJE kdo bi si, ko se je vse to začenjalo, lahko zamišljal takšen večer? mi trije sedimo in čakamo predstavitev knjige v kateri se preganjamo, pretepamo in imamo radi. smejemo se in ne motijo nas zmedeni pogledi tistih, ki hočejo prodreti v bistvo pesmi. potem odidemo na pijačo s prijatelji. vsi smo veseli in srečni, pripravljeni na vojno, ki nas čaka po oddihu. drAGo GlAMUzinA* Ali je to vse? Oddih Peljem jo v bolnico, v kateri umira njen oče. Molčiva, potem pa mi zašepeta: še vedno se zapletaš s tisto žensko, sinoči sem te slišala kako šepetaš v telefon. Odgovarjam ji, da to ni res, toda ona noče poslušati mojih laži. Zapiram okno, da vozniki drugih avtomobilov ne bi slišali, kako kričiva. Potem stojiva ob postelji njenega očeta in ga spodbujava. Drživa se za roke, ko ga zapušča življenje in ga poslušava, kako stoka. Ne razumeva skoraj ničesar razen te besede, ki se kotalika iz njegove omračene zavesti, skozi njegov pridušen sapnik, ko se bori za zrak. Ljubezni, ljubezni – ponavlja hlipajoč, ko se mu celo telo trese. Ko se bori za zrak 66 TRETJI DAN 2011 3/4 Sedeli smo za zajtrkom, ko so nam sporočili, da je umrl in nas prosili da pridemo po truplo. Ko smo prišli v mrtvašnico, je telo ležalo na mizi razširjenih nog, oblečeno v obleko in otrplo. Bolničar ga je prijel za ramena, jaz pa za nogi in spustila sva ga v krsto. Ona tega ni mogla gledati, zato je odšla ven in jokala. Ko smo ga nosili po ozkih stopnicah, sem se spomnil, kako je pred nekaj urami to telo govorilo o ljubezni in se treslo od bolečine. Leživa na plaži in s kamenčki ciljava najinega sina, ki ne želi priti iz vode vse dokler ga ne zadeneva. Njegov smeh se sliši po plaži, vedno kadar izplava iz morja. Ko iščem drobne kamenčke pod njenimi stopali, opazim da joče, vendar se pretvarjam, da je vse, kakor mora biti, vse, dokler najin sin ne pride iz vode in položi roko na njen velik trebuh. Takrat stopim k njej in naredim isto. Telo Ko iščem drobne kamenčke 67LEPoSLoVJE Drevo se ne bo zlomilo. Morda ni s tega sveta. Morda pripada svetovom, o katerih sem včasih sanjal. Morda je med drevesi, odkoder sem se včasih dvigal v višine. Jakob emeršič: Sem zimski motiv – pohorje 5 (foto: Janez oblonšek) 68 TRETJI DAN 2011 3/4 moj sin, moja žena in jaz pod vrtiljakom, ne ringlšpilom, temveč tistim, ki se dviguje in spušča. polni nežnosti drug do drugega po letu, ki je bilo težko. kmalu sedeva moj sin in jaz, šef zaklepa varnostno ograjo in letimo vse bolj visoko in visoko. nisem verjel, da gre ta stvar tako visoko, ko je kolo doseglo najvišjo točko, so bile najine noge obrnjene v nebo in glavi proti zemlji. držim ga okrog pasu in stiskam, bojim se, da bo padel in potem v tem strahu občutim bližino kako, vrvra med nama, iz mojega čvrstega stiska. Njegovo telo držim z vso svojo ljubeznijo, z željo, da ga zaščitim, ženska pa kriči na tleh primi ga! primi ga! on prav tako kriči od sreče, vriska, ne zaveda se nevarnosti, ki je mogoče tudi ni, zakaj bi imela potem varnostno ograjo? In letimo Mesarji ona sedi s svojim sinom na fotelju, jutro je, komaj sta se zbudila in se milujeta. mama, rad te imam do zvezd, pravi on. jaz te imam rada do sonca, pravi ona. potem zaslišita top udarec in ona pomisli, da mesarji raztovarjajo gajbe mesa v mesnici v pritličju. čez pol ure gre v službo in pred vhodom prestopi telo, pokrito s črnim polivinilom. potem je pomislila, kako je to telo padlo mimo okna, ko se je milovala s svojim sinom. potem je vstopila v avtobus. 69 Čudno je to s temi stvarmi, kako se prekrivajo celo takrat, ko si tega ne želiš. nekaj dni po tistem, ko sem prebral Carverjevo pesem "Fotografija mojega očeta v dvaindvajsetem letu", gledam fotografijo svojega očeta, ko jih je imel triintrideset. brat in jaz gledava skozi okno moskviča (pri Carverju je bil ford), oče stoji zunaj in me drži za roko kakor je to kasneje počel celo življenje in jo držal, ko je bilo potrebno. trideset let pozneje me je poklical brat in rekel, da je oče umrl. Zdaj gledam to fotografijo, ki sva jo našla med tvojimi papirji in berem pesem, ki sem jo po tvoji smrti napisal o tebi in svojem sinu. rad sem te imel, oče, pišem in žal mi je, kar te nisem objel ko sva se videla zadnjič in ti to povedal kolikor bi se to zdelo na dopustu neprimerno, ko sediva zagorela in nasmejana, (ne da bi karkoli slutila) govoriti take stvari. Fotografija mojega očeta iz leta 1972 Ob treh zjutraj Tudi jaz ugašam prenosnik Zadovoljen Kajti napisal sem nekaj dobrih stavkov Grem na balkon in praznim pepelnik Zdi se mi da je tudi v tem nek višji smisel Kaj dela teh nekaj stavkov Potem gledam ta kraj pod seboj Popolna tišina, mir Samo neki pes teče po ulici Toda njegovi koraki so mehki In nič se ne sliši Vrgorac, 31. julija 2007 izbral in prevedel Jurij hudolin 1. *Drago Glamuzina se je rodil v Vrgorcu leta 1967. V Zagrebu je diplomiral iz primerjalne književnosti in filozofije. Delal je kot novinar pri Vjesniku in kot urednik pri Nacionalu, bil je tudi glavni urednik pri založbi Profil, zdaj pa je urednik pri založbi VBZ. Je eden od ustanoviteljev zagrebškega sejma knjig. Objavil je knjigo pesmi Mesarji (2001), za katero je prejel nagrado Vladimir Nazor za knjigo leta in Kvirinovo nagrado za najboljšo knjigo pesmi ter roman Tri, ki je dobil nagrado T-portala za knjigo leta. Z Romanom Simićem je sestavil antologijo hrvaške erotične zgodbe Libido.hr. Zbirka pesmi Mesarji je prevedena v slovenski, makedonski in nemški jezik, roman Tri pa v srbski, makedonski in slovenski jezik. Njegove pesmi so zastopane v številnih antologijah doma in po svetu. Pričujoči izbor je iz njegove najnovejše zbirke Ali je to vse? Toda njegovi koraki so mehki