proletarska
tribuna
BRE2PLAČNA ŠTEVILKA16 1. V. 1978 letnik XVII LJUBLJANA
EINE: idgane selivke
/E vrsti podgan živita: aje lačna, drugaje sita. e site žive zadovoljno doma, ačne rajžajo križem sveta.
i da bi kdaj počile, Jtečejo milje in milje, ;tečejo dolge, težke poti, dež ne vihar jih ne zadrži.
ženejo se čez pogorja, plavajo jezera, morja; ije se jih mnogo, utone še več, ivi jih puščajo, dalje hiteč.
Kaj čudne imajo gobčke, in v gobčkih ostre zobčke, ostrižene glave na balin, prav radikalno, do korenin.
Ta radikalna golazen je z bogom čisto narazen; nekrščena ji je mlada podrast, a babnice skupna so last.
Svojat, ki k nam bo pridrla, bi le žlampala in žrla; ko žre in žlampa, ji nič ni mar, dadušaje neumrljiva stvar.
Podgane sivodlačke ne boje se pekla ne mačke; denarja nimajo ne blaga, in rade bi novo delitev sveta.
Gorje - potujoče podgane prodirajo k nam podivjane. Po viku in kriku bi rekli lahko, da jih je legijonov več sto.
Gorje nam — že so pred vrati, ne bo jih več pregnati. Župan in modri občinski možje so kratkomalo zgubili glave.
Vsi purgarji k puškam hitijo, in farji preplah zvonijo. V nevarnosti resni je lastnina, krepostne države prva svetinja.
Ne farjev molitve ne glasni zvonovi, ne lahke havbice ne težki topovi, ne veleumni senatni dekreti -vse to vas danes ne more oteti.
Sestradanca gane do jeter globoko le logika juhe z razlogi cmokov, le argumenti piščancev pečenih, podprti s citati krač prekajenih.
Ne, danes ne reši vas gostobesednost,   Molčeča polenovka, dušena na masti,
govorništvo danes puhJa je vrednost.    Pri teh radikalcih bolj je v časti
Podgan ne ujameš na silogizme,           kot vsi govorci, kar imel jih je svet
z lahkoto preskočijo vse sofizme.        z Mirabeaujem in Cicerom vred!
IZ KOMUNISTlCNEGA MANIFESTA : MARX-ENGELS b) Malomeščanski socializem
Fevdalna aristokracga ni edini razred, ki ga je strmoglavila buržoazija in katerega življenjski pogoji so v moderni mešcanski družbi shirali in odmrli. Srednjeveško mestnjanstvo in mali kmečki stan sta bila predhodnika moderne buižoazijeAV industrijsko in trgovsko manj razvitih deželah ta razred še životari obgNzvijajoči se buržoazijh
V  deželah, kjer se, je razvila moderna civilizarija, se je oblikovalo novo malo  meščanstvo, k'i visi med proletariatom in buržoazijo in ki kot dopolnilni del meščanske družbe vedno znova nastaja, njegove člane pa konkurenca nenehno peha navzdol v proletariat, tako da že vidijo, kako se bliža trenutek, ko bodo kot samostojen del moderne družbe popolnoma izgjnili in jih bodo v trgovini^v manufakturi, v poljedelstvu zamenjali delovni nadzorniki in služabniki.
V  deželah, kot je Francija, kjer je kmečkega razreda daleč čez polovico prebivalstva, je bilo naravno, da so pisci, ki so nastopali za proletariat proti buržoaziji, pri svoji kritiki merili buržoazni režim z merilom malega meščana in malega kmeta in se za delavsko stvar zavzemali z malomeščanskih pozicij. Tako se je izoblikoval malomeščanski socializem-Sismondi je glavni avtor te literature ne le za Francijo, temveč tudi za Anglijo.
Ta socializem je nadvse ostroumno razčlenil protislovja v modernih pro-dukcijskih razmerjih. Razealil ;je hinavska olepševanja ekonomov. Nespod-bitno je dokazal uničujoce učinke strojev in delitve dela, koncentracijo kapitalov in zemljiške posesti, hiperprodukcijo, krize, nujni propad malih meščanov in kmetov, bedo proletariata, anarhijo v produkciji, kričeče nesorazmerje v razdelitvi bogastva, industrijsko uničevalno vojno nacije proti naciji, razkioj starih običajev, starih družinskih razmerij, starih narodov.
Po svoji pozitivni vsebini pa hoče ta socializem bodisi obnoviti stara produkcijska in občevalna sredstva in z njimi stara lastninska razmerja in staro družbo, bodisi hoče moderna produkcijska in občevalna sredstva nasilno spet vkleniti v okvir starih lastninskih razmerij, ki so jih ta sredstva bila razgnala in morala razgnatL V obeh primerih je reakcionaren in utopi-stičen hkiati.
Cehovstvo v manufakturi pa patriarhalno gospodarstvo na deželi, to sta njegovi zadnji besedi.
V nadaljnjem razvoju se je ta smer iztekla v strahopetno javkanje36
36 Ta stavek je v angleškem prevodu 1888 takole spremenjen: ,,Naposled, ko so neomajna zgodovinska dejstva razpodila vso omamo samoprevare, se je ta vista socializma iztekla v klavmo javkanje." - Uredn.
c) Nemski ali ,,resnični" socializem37
Socialistična in komunistična literatura Francije, ki je nastala pod pri-tiskom bufžoazije na vladi in je literarni izraz boja proti temu gospodarstvu, je bila uvožena v Nemčijo v času, ko je buržoazija bila pravkar začela boj s fevdalnim absolutizmom..
Nemški filozofi, polfilozofi in lepoumniki so se pohlepno polastili te literature in pozabili le to, da tedaj, ko so pripotovali iz Francije ti spisi, niso hkrati v Nemčijo pripotovale francoske življenjske razmere. Spričo nemških razmer je francoska literatura izgubila vsak neposredno praktičen pomen in zadobila čisto literarno podobo. Morala se je zdeti prosta (muessige) spe-kulacija o resnični družbi,38 o udejanjanju človeškega bistva. Tako so imele za nemške filozofe 18. stoletja zahteve prve francoske revolucije le ta smisel, da so bile zahteve ,,praktičnega uma" na splošno, izrazi volje revolucionarne francoske buržoazije pa so v njihovih očeh pomenili zakone čiste volje.kot moia biti, resnično človeške volje.
Delo nemških literatov je bilo izključno v tem, da so nove francoske ideje spravljali v sklad s svojo staro filozofsko vestjo, bolje rečeno, da so si s svojega filozofskega stališča prisvajali francoske ideje.
To prisvajanje se je godilo tako, kot si sploh prisvajaš tuj jezik, s prevaja-njem.
Znano je, kako so menihi čez rokopise, v katerih so bila zabeležena klasična dela starih poganskih časov, pisali omledne katoliške zgodbe o svet-nikih. Nemški literati so ravnali s profano francosko literaturo ravno narobe. Pisali so svoj filozofski nesmisel zadaj za francoski original. Napisali so na primer zadaj za francosko kritiko denarnih razmerij »povnanjenje človeškega bistva", zadaj za francosko kritiko buižoazne države so zapisali ,,odprava gospostva abstraktno občega" itd-
To podtikanje svojih filozofskih rečenic39 pod francosko razvijanje so krstili za »filozofijo dejanja", »resnični socializem", »nemško znanost so-cializma". .iilozofsko utemeljitev socializma" itn.
Francosko socialistično-komunistično literaturo so tako dobesedno sko-pili. In ker je v Nemčevih rokah nehala izražati boj enega razreda proti drugemu, si je bil Nemec v svesti, da je premagal ,,francosko enostranost",40 da je namesto resničnih potreb zagovarjal potrebo resnice in namesto inte-resov proletarca interese človeškega bitja, človeka riasploh, človeka, ki ne pripada nobenemu razredu, ki sploh ne pripada dejanskosti, ki pripada le nebeškim meglicam filozofske fantazije.
Ta nemški socializem, ki je jemal svoje nebogljene šolske vaje tako resno in tako slovesno in o njih tako sejmarsko trobil v svet, pa je vendarle po malem izgubil svojo pedantsko nedolžnost.
Boj nemške, zlasti pruske buržoazije proti fevdalcem in absolutnemu kraljestvu, skratka, liberalno gibanje je postalo resnejše.
,,Resničnemu" socializmu se je tako ponudila zaželena priložnost, da postavi političnemu gibanju nasproti socialistične zahteve, da zaluča proti liberalizmu, proti predstavniški državi, proti meščanski konkurenci, me-ščanski tiskovni svobodi, meščanskemu pravu, meščanski svobodi in enakosti tradicionalna prekletstva in da pridiga ljudskim množicam, da ni-majo pri tem meščanskem gibanju ničesar dobiti, marveč le vse izgubiti. Nemški socializem je o pravem času pozabil, da francoska kritika, katere odmev brez duha je bil, predpostavlja moderno meščansko družbo z ustre-zajočo ji politično ureditvijo - same predpostavke, ki si jih je bilo v Nemčiji šele treba izbojevati.
Nemškim absolutnim vladam z njihovim spremstvom farjev, šomoštrov, podeželskih plemičev in birokratov je rabil kot zaželeno ptičje strašilo proti buržoazgi, ki se je grozeče dvigala.
Bil je osladno dopolnilo grenkim udarcem z bičem in svinčenkam, s katerimi so te iste vlade obdelovale41 nemške vstaje.
Ce je ,^esnični" socializem takole postal orožje v rokah vlad proti nemški buržoaziji, pa je tudi neposredno zagovarjal reakcionaren interes nemškega zapečkarstva.42 V Nemčiji je malomeščanstvo, podedovano tam od 16. sto-letja, ki se od tega časa v raznih oblikah znova rn znova pojavlja, tista prava družbena podlaga obstoječih razmer.
MARX - ENGELS
               IZ KOMUNISTIČNEGA MANIFESTA
Njegova ohranitev je ohranitev obstoječih nemških razmer. Boji se indu-strijskega in političnega gospodarstva buržoazije, ki mu zanesljivo prinaša propad, na eni strani spričo koncentracije kapitala, na drugi stiani zaradi prihajajočega revolucionarnega proletariata. ,,Resnični" socializem, tako se mu je zdelo, ubija obe muhi na mah. Širil se je ko kuga. Oblačilo, stkano iz spekulativne pajčevine, vezeno z lepoumnimi govorniškimi rožicami, pre-pojeno s puhtečo roso ljubeče ginjenosti, to zamaknjeno oblačilo, v katero so nemški socialisti ogrinjali svojih nekaj koščenih ,,večnihresnic",43 jim je le povečalo odjem blaga pri tem občinstvu.
Sam nemški socializem je čedalje bolj spoznaval svoje poslanstvo biti nabuhel predstavnik te.ga zapečkarstva.
Razglasil je nemško nacijo za normalno nacijo in nemškega zapečkarja za normalnega človeka. Slednji njegovi podlosti je dal skrit, visji, socialističen smisel, v katerem je pomenila svoje nasprotje. Bil je do konca dosleden, ko je direktno nastopil proti ,,surovo destruktivni"44 smeri komunizma in razodel, da je sam nepristransko vzvišen nad vsemi razrednimi boji. Z zelo redkimi izjemami šteje vse, kar kroži domnevno socialističnih in komuni-stičnih spisov po Nemčiji, na področje te umazane, pomehkuževalne litera-ture.*
2. Konservativni ali buržoazni socializem
En del buržoazije želi odpomoči socialnim zlom, da bi zagotovil obstanek meščanske družbe..
Sem štejejo: ekonomisti, filantropi, humanitarci, izboljševalci položaja delovnih razredov, organizatorji dobrodelnosti, odpravijavci mučenja živali, ustanovniki društev treznosti, zakotni reformatorji vsake sorte. Pa tudi v cele sisteme je bil dodelan ta buržoazni socializem.
Za zgled navedimo Proudhonovo »Philosophie de la misere".45
Socialistični buržuji hočejo življenjske pogoje modeme družbe brez bojev in nevamosti, ki iz teh nujno izvirajo. Hočejo obstoječo družbo, odštevši elemente, ki jo revolucionirajo in razkrajajo. Hočejo buržoazijo brez pro-letariata. Buržoazija si svet, kateremu vlada, predstavlja sevedakot najboljši svet. Buržoazni socializem izdela to tolažilno predstavo v polovičen ali ce-loten sistem. Ce poziva proletariat, naj udejanji njegove sisteme, da bi prišel46 v novi Jeruzalem, zahteva v jedru le to, naj ostane v zdajšnji diužbi, toda naj se otrese svojih sovražnih predstav o njej.4/
Druga, manj sistematična in bolj praktična oblika (tega) socializma je skušala delavskemu razredu priskutiti vsako revolucionarno gibanje, dopo-vedujoč, da mu ne more biti v prid ta ali ona politična sprememba, temveč le sprememba materialnih življenjskih razmer. S spremembo materialnih življenjskih razmer pa ta socializem nikakor ne razume odprave meščanskih produiccijskih razmer, ki je mogoča le po revolucionarni poti, temveč administrativne izboljšave, ki potekajo na tleh teh produkcijskih razmer, ki torej v ničemer ne spreminjajo razmerja kapital - mezdno delo, temveč v najboljšem primeru buržoaziji zmanjšujejo stroške gospostva in poeno-stavljajo državni proračun.
Ustrezen izraz dobi buržoazni socializem šele tam, kjer postane gola govorniška figura.
Svobodna trgovina! v interesu delovnega razreda; zaščitne carine! v interesu delovnega razreda; zapori-samice! v interesu delovnega razreda: to je zadnja, edina resno mišljena beseda buržoaznega socializma.
Socializem buržoazije sestoji ravno v trditvi, da so buržuji buržuji - v interesu delovnega razreda..
3. Kritično-utopistični socializem in komunizem
Tu ne govorimo o literaturi, ki je v vseh velikih modernih revolucqah izrekala zahteve proletariata. (Babeufovi spisi itn.)
Prvi poskusi proletariata, da bi v času splošne razvnetosti, v dobi strmo-glavljene fevdalne družbe neposredno uveljavil svoj lastni razredni interes, so se nujno izjalovili ob nerazvitosti proletariata samega in ob pomanjkanju materialnih pogojev za njegovo osvoboditev, ki so ravno šele produkt me-ščanske epohe. Revolucionarna literatura, ki je sjjremljala ta prva gibanja proletariata, je po vsebini nujno reakcionarna. Uci vsesplošen asketizem in grobo izenačevalstvo.
Pravi socialistični in komunistični sistemi, sistemi St.—Simona, Fouriera, Owena itd., se pojavijo v prvem, nerazvitem obdobju boja med proletariatom in buržoazijo, ki smo ga prikazali prej. (Gl. ,,Buržoazija in proletariat").
Izumitelji teh sistemov sicer vidijo nasprotje razredov in delovanje razkra-jajočih elementov v sami vladajoči družbi. Toda na strani proletariata48 ne zapazijo nobene zgodovinske samodejavnosti, nobenega njemu lastnega po-litičnega gibanja.
Ker gre razredno nasprotje v korak z razvojem industrije, prav tako tudi ne nahajajo materialnih pogojev za osvoboditev proletariata in iščejo socialno znanost, socialne zakone, da bi ustvarili te pogoje.
Na mesto družbene dejavnosti mora stopiti njihova osebno izumiteljska dejavnost, na mesto zgodovinskih pogojev osvoboditve fantastični, na mesto postopoma potekajoce organizacije proletariata v razred posebej za to izmišljena organizacija družbe. Prihajajoča svetovna zgodovina se zanje razveže v propagando in praktično izvajanje njihovih družbenih načrtov.
Zavedajo se sicer, da v svojih načrtih zagovarjajo predvsem interes de-lovnega razreda kot najbolj trpečega razreda. Le iz tega zornega kota kot najbolj trpeči razred eksistira zanje proletariat.
Najbolj nerazvita oblika razrednega boja ter njihov lastni življenjski položaj pa storita, da se imajo za močno vzvišene nad onim razrednim nasprotjem. Zboljšati hočejo življenjski položaj vseh članov družbe, tudi tistih, ki jim gre najbolje. Zato apelirajo kar naprej na vso družbo brez razločka, še predvsem pa na vladajoči razred. Saj je njihov sistem treba le razumeti, da bi ga pripoznali za najboljši mogoči načrt za najboljšo mogočo družbo.
Zato zametavajo vsako politično, zlasti vsako revolucionarno akcijo, svoj cilj hočejo doseči po mirni poti in poskušajo z majhnimi eksperimenti, ki seveda spodletujejo, z močjo zgleda utreti pot novemu družbenemu evange-lijiu
To fantastično slikanje prihodnje družbe pa v času, ko je proletariat še nadvse nerazvit in torej sam svoje lastno mesto pojmuje še fantastično, ustreza49 njegovemu prvemu slutenj polnemu poganjanju k splošni preobrazbi družbe.
Socialistični in komunistični spisi pa sestoje tudi iz kritičnih prvin. padajo vse osnove obstoječe družbe. Zato so orisDevali nadvse draeocen gradivo zaprosveto delavcev. Njihove pozitivne teze o prihodnji družbi.,50 j odprava nasprotja med mestom in vasjo, družii:-, privatnega pridobitništ mezdnega dela, razglašanje družbene harmonije, sprememba države v gi upravljanje produkcije - vse te teze izražajo le to, da odpade razrec nasprotje, ki se je šele začelo razvijati, ki ga poznajo še komaj v njeg brezlični nedoločnosti. Te teze same imajo torej še čisto utopističen smi_
Pomen kritično-utopističnega51 socializma in komunizma je obrat sorazmeren z zgodovinskim razvojem. V isti meri, kot se razvija in obliki razredni boj, izgublja to fantastično povzdigovanje nadenj, to njegovo fa testično pobijanje vsako praktično viednost, vsako teoretsko upravičenoj Ceravno so torej bili začetniki teh sistemov v mnogočem revolucionarni, ] tvorijo njihovi učenci vselej reakcionarne sekte. Trdno se okJepajo stai mojstrovih nazorov proti nadaljnjemu zgodovinskemu razvoju proletariatj Zato dosledno spet skušajo otopiti razredni boj in posredovati nasprotja. oa vedno   sanjajo   o   poskusnem   udejanjenju svojih   družbenih  utopij,  cl ustanavljanju posamičnih falansterov, osnovanju home-kolonij, ureditvi kad majhne Ikarije* - žepni izdaji novega Jeruzalema -, in da bi s«zidali vsetl gradove v oblakih, morajo apelirati na človekoljubje meščanskih src il mošnjičkov. Polagoma zdrse v kategorijo prej opisanih reakcionarnih m konservativnih socialistov in se od njih ločijo le še po bolj sistematičd pedantnosti, po fanatični prazni veri v čudfcžno delovanje svoje socialnl znanosti.                                                                                             I
Zato ogorčeno nastopajo zoper vsako politično gibanje delavcev, ki da ¦ lahko nastaloiz slepe nevere vnovievangebj.                                           |
Ovenisti v Angliii, furieristi v Franciji, reagirajo tam proti čartistom, m proti reformistom52                                                                            1
37  V prvotisku ni narekovajev ob besedi »resnični"; to velja za ves ¦ tekst, enako tudi za ,,Nemško ideologijo" in za Engelsove članke o ,,resnifl nih" socialistih iz 1847. Narekovaje uvajajo šele ponatisi 1872-90. - Uieda
38 V ponatisih so besede ,,o resnični družbi" izpadle. - Uredn.            1
39 V izdajah po 1848: »Podtikanje teh filozofskih rečenic."- Uredn.   I
40  Vprvotisku brez narekovajev. — Uredn.                                      I
41  Hirschfeldov ponatis iz petdesetih let: »odgovarjale na". - Uredn.   I
42  Pfahlbueigerschaft. Prvotni pomen besede je ,,tisti prebivalci piJ mestij, ki so jim bile priznane mešcanske pravice, da bi okrepili obrambl moč mesta", v prenesenem pomenu pa je ,,Pfahlbuerger" isto kot ,,ozkl srčnež, omejenec, zapečkar, filister". Angleški prevod 1888 ima na td mestu enostavno: »nemških filistrov", tri odstavke niže pa »malomeščanskj filistrov", v zadnjem odstavku paje soznačnica ,^piessbuerger" prevedeaj ,,mali filistri". — Uredn.
* (1890) Revolucionaina vihra 1848 je pometla z vso to klavrno smei in vzela njenim nosilcem veselje še naprej krošnjariti s socializmom. Glav predstavnik in klasični tip te smeri je g. Karl Gruen.
43 Izdaje 1848 nimajo narekovajev. — Uredn.                                 ***
44 v izdajah 1848 ni narekovajev. - Uredn.
45  Na  Proudhonovo delo »Sistem ekonomskih protislovij ali filozof bede" (1846) odgovarja Marx z ,,Bedo fflozofije" (1847), ki jo objavljamo tem zvezku na str..395-54O. - Uredn.
46  S spremembo (tiskarsko? ) ,um" v ,,und" (izdaje po 1848) pomeni te besede ,,in pride". - Uredn.
47  Angleški prevod 1888: ,,predstav o buržoazfli"; v izvirniku se »njefl lahko nanaša le na ,,zdajšnji družbi". — Uredn.                                        ¦
48  Angleški prevod 1888 pristavija: »ki je še v otroških letih." - Uredfl
49 V izdajah po 1848 namesto ,,entspricht" stoji ,,entspringt" - ,jzvfl iz .., poganjanja". - Uredn.                                                              V
5^ Stavek se v angkškem prevodu 1888 začenja: ,JPraktični ukrepi, kifl predlagajo". - Uredn.                                                                    '     ¦
51  V izdajah po 1848: .Jcritično-utopističnega". - Uredn.                 I
* (1888) Phalansteres so bile sociaUstične kolonije po načrtu CharM Fouriera; Ikarija je imenoval Cabet svojo Utopijo in kasneje svpjo amerifl komunistično kolonijo.                                                                      I
(1890) Home-kolonije (kolonije v domovini) imenuje Owen svoje konfl nistične vzorne družbe. Phalanstere je bilo ime družbenih palač, ki jihl načrtoval Fourier^ Ikarija se imenuje utopična fantazgska dežela, katere U munistične ustanove je slikal Cabet.                                                     ¦
52   List  ,,La Reforme" (Pariz 1843-50) se je zavzemal za republill demokracijo in socialne reforme. Vanj sta dopisovala tudi Marx in Engelsfl Uredn.                                                                                               ¦
IZMEIDII, str. 616-626                                                                M
KARL MARX
lZ: 18. brumaire L. Bonaparta
Hegel pripominja nekje, da se vsa velika svetovnozgodovinska ejstva in osebe pojavljajo tako tekoč dvakrat. Pozabil je pristaviti: ivič kot tragedija, drugič kot farsa. Caussidiere namesto Dantona, ouis Blanc namesto Robespierra, montanja4 iz let 1848 do 1851 mesto montanje iz leta 1793-1795, nečak namesto strica. In ta karikatura je v okoliščinah, v katerih se pojavlja druga izdaja semnajstega brumaira.5
Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, itnveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so ie dane in ustvarjene s tradicijo. Tradicija vseh mrtvih pokolenj ži kakor mora na možganih živih ljudi. In ko se zdi, da si ravno rizadevajo preobrniti sebe in stvari ter ustvariti, česar še ni bilo, imo v takih obdobjih revolucionarne krize boječe zaklinjajo du-Dve preteklosti, naj jim služijo, izposojajo si njihova imena, bojna tsla in kostume, da bi v tej stari častitljivi preobleki in v tem posojenem jeziku uprizorili nov prizor svetovne zgodovine. Tako je Luther maskiral v apostola Pavla, revolucija v letih [89-1814 se je drapirala izmenoma kot rimska republika in kot Imsko cesarstvo in revolucija leta 1848 ni znala storiti nič drugega, ikor da je parodirala zdaj leto 1789, zdaj revolucionarno izročilo llet 1793-1795. Tako prevaja začetnik, ki se je naučil novega izika, ta jezik vselej spet v svojo materino govorico; toda duha ovega jezika si je prisvojil in svobodno lahko ustvarja v njem šele, sdar se izraža v tujem jeziku, ne da bi se spominjal materinščine iko pozabi v njem na svoj rodni jezik.
Pri proučevanju tega svetovnozgodovinskega obujanja mrtvih se
loj pokaže razlika, ki bije v oči. Camille Desmoulins, Danton,
obespierre, Saint-Just, Napoleon — tako heroji kakor stranke in
idske množice stare francoske revolucije so v rimskem kostumu
z rimskimi frazami izpolnili nalogo svojega časa: osvobodili in
itvarili so sodobno buržoazno družbo. Eni so razdrobili fevdalno
mljo na kose in pokosili fevdalne glave, ki so na njej rasle. Drugi
v Franciji ustvaril razmere, v katerih je šele bilo mogoče razviti
obodno konkurenco, izkoriščati parcelirano zemljiško lastnino in
lorabljati osvobojeno industrijsko produktivno silo naroda, on-
ran francoskih meja pa je povsod pometel s fevdalnimi tvorbami,
ilikor je bilo potrebno, da pripravi francoski buržoazni družbi
trezno, času primerno okolje na evropski celini. Brž ko pa je bila
tvarjena nova družbena formacija, so izginili predpotopni kolosi
z njimi vred znova obujeno rimljanstvo - Bruti, Gracchi, Publi-
le, tribuni, senatorji in Cezar sam. Buržoazna družba si je v svoji
zni resničnosti ustvarila svoje prave tolmače in besednike v
yih,   Cousinih,   Royer-Collardih,   Benjaminih   Constantih   in
lizotih, njeni resnični vojskovodje so sedeli za pisarniško mizo in
sta betica Ludvika XVIII. je bila njena politična glava. Ker sta jo
polnoma absorbirala produkcija bogastva in mirni konkurenčni
j, ni več razumela, da so ob njeni zibelki stali duhovi rimske
be. Toda neherojski, kakršna buržoazna družba je, ji je vendarle
o treba herojstva, požrtvovalnosti, terorja, državljanske vojne in
k med narodi, da se je lahko rodila. In njeni gladiatorji so našli v
sično strogih izročilih rimske republike ideale in umetniške obli-
samoprevare, ki so jih potrebovali, da bi sami sebi prikrili
tžoazno omejeno vsebino svojih bojev in ohranili svoj zanos na
ini velike zgodovinske tragedije. Tako sta si nekoč na drugi raz-
ni stopnji, stoletje prej, izposodila Cromvvell in angleško ljud-
d iz starega testamenta jezik, strasti in iluzije za svojo buržoazno
olucijo. Ko je bil resnični namen dosežen, ko je bila buržoazna
;obrazba   angleške   družbe   dovršena, je  spodrinil  Habakuka
cke.
Obujanje mrtvih je v tedanjih revolucijah rabilo torej temu, da poveličali nove boje, ne pa da bi parodirali stare, da bi dano ogo poveličali v fantaziji, ne pa da bi zbežali pred njeno rešitvijo ;sničnosti, da bi znova našli duha revolucije, ne pa da bi povzro-, da bi spet hodila okoli kot strašilo.
V letih 1848—1851 je hodilo okoli le strašilo stare revolucije —
Marrasta, republikanca en gants jaunes (v rumenih rokavicah),
ie je preoblekel v starega Baillyja, pa do pustolovca, ki skriva
je trivialno-zoprne poteze za železno mrtvaško masko Napoleo-
o. Ves narod, ki misli, da si \e z revolucijo dal zagona za pospe-
i razvoj, odkrije nenadoma, da je pahnjen nazaj v umrlo dobo;
da bi bila vsakršna prevara glede tega padca v minulo dobo
logoča, se znova obujajo stari datumi, staro štetje let, stara
na, stari edikti, ki so že zdavnaj postali predmet antikvaričnega
njaštva, in stari biriči, ki so že zdavnaj zgnili, kakor se je zdelo.
od se počuti kakor tisd nori Anglež v Bedlamu,6 ki meni, da
v časih starih faraonov, in toži dan za dnem o težkem delu, ki
nora opravljati v etiopskih rudnikih kot zlatokop, zazidan v
zemeljsko ječo, z medlo brlečo svetilko, pritrjeno na glavi, s
likom sužnjev z dolgim bičem za seboj in ob izhodih z množico
larskih vojščakov, ki ne razumejo niti delavcev na prisilnem
niti drug drugega, ker ne govore nobenega skupnega jezika.
vse to podtikajo meni," vzdihuje nori Anglež, ,,meni, svobodno
nemu Britancu, da bi pridobival zlato za stare faraone." ,,Da bi
lačal dolgove družine Bonaparte" — vzdihuje francoski narod.
ler je bil Anglež še pri pameti, se ni mogel otresti fiksne ideje,
nora pridobivati zlato. Francozi pa se niso mogli otresti, doklcr
svolucionirali, spomina na Napoleona, kakor so dokazale volit-
10. decembra (1848).7 Hrepeneli so iz nevarnosti revolucije
ij kegiptovskim loncem,polnim mesa,8 in 2. december 1851 je
)dgovor. Dobili pa so ne samo karikaturo starega Napoleona,
več imajo starega Napoleona samega karikiranega tako, kakršna
abiti njegova podoba sredi 19. stoletja.
ocialna revolucija 19. stoletja ne more črpati svoje poezije iz
eklosti, temveč le iz prihodnosti. Ne more se začeti, doklerse
trese vse prazne vere v preteklost. Prejšnjim revolucijam so bili
ebni spomini na minule dni svetovne zgodovine, da so se lahko
ale svojo lastno vsebino. Revolucija 19. stoletja pa mora pustiti
rim, da pokopljejo svoje mrtvake, če se hoče dokopati do «voje
le vsebine. Tam je fraza presegla vsebino, tu presega vseuina
3.
"'ebruarska revolucija je bila presenečenje za staro družbo, ne-en napad nanjo, in ljudstvo je razglasilo ta nepričakovani udar svetovnozgodovinsko dejanje, s katerim da se začenja nova a. 2. decembra je februarsko revolucijo s spretnim pnjemom knil sleparski igralec in tisto, kar je bilo strmoglavljeno - kakor di - ni več monarhija; temveč so to liberalne koncesije, ki so s stoletnimi boji izsiljene od monarhije. Namesto da bi si bila i,ba sama priborila novo vsebino, se zdi, da se je le država povr-k svoji najstarejši obliki, k nesramno preprostemu gospostvu je in kute. Tako odgovarja na coup de main (udar) iz februarja icoup de tete (udar od zgoraj) iz decembra 1851. Kakor dob-Itako izgubljeno. Toda čas medtem ni minil neizrabljen. Fran-a družba je v 1. 1848—1851 dohitela zamujene študije in iz-lje, in sicer po skrajšani, namreč revolucionarni metodi, ki bi la morala po rednem, tako rekoč šolskem razvoju opraviti že [februarsko revolucijo, če naj bi bila revolucija več kakor Bsljaj na površini. Zdi se, kakor da je stopila družba zdaj korak od svojega izhodišča, in res si mora šele ustvariti revolucio-
narno izhodišče, situacijo, razmere in pogoje, v katerih šele postane sodobna revolucija resna zadeva.
Buržoazne revolucije, kakršne so bile revolucije 18. stoletja, drve hitreje od uspeha do uspeha, njihovi dramatični efekti preka-šajo drug drugega, ljudje in stvari se zde vkovani v žareče briljante, ekstaza je duh, ki preveva sleherni dan; toda kratkotrajne so, kmalu dosežejo vrhunec in dolgotrajen maček se polasti družbe, preden se nauči trezno prisvajati rezultate svojega obdobja notranjega vihaija in zagona. Nasprotno pa proletarske revolucije, kakršne so revolu-cije 19. stoletja, nepretrgoma kritizirajo same sebe, se neprene-homa ustavljajo v svojem lastnem toku, povračajo se k na videz doseženemu, da bi začele spet znova, rogajo se neusmiljeno-temeljito polovičarstvu, šibkosti in klavrnosti svojih prvih posku-sov, zdi se, da mečejo svojega nasprotnika le zato ob tla, da bi se napil iz zemlje novih moči in da bi nato še ogromnejši znova vstal proti njim, vedno znova se zgroze pred nedoločno ogromnostjo svojih lastnih ciljev, dokler ne pride do položaja, ki popolnoma onemogoča vrnitev in ko razmere same kličejo: Hic Rhodus, hic salta! Tu je roža, tupleši!^
9 Prvi stavek (prevod: ,,Tu je Rodos, tu skoči!") je vzet iz Ezopove basni o nekem bahaču: ta je namreč trdil in se pri tem skliceval na priče, da je nekje na otoku Rodosu izvedel sijajen skok. Na to so mu odgovorili: ,,Kaj hočeš s pričami, če je res, kar praviš, tu je Rodos, tu skoči!" Z drugimi besedami: Z dejanjem pokaži, kaj zmoreš!
Drugi stavek: ,,Tu je roža, tu pleši!" je varianta prejšnjega (,,rhodon" pomeni v stari grščini ,,roža"), kotjojeuporabU Hegel v pred^ovoru k svojemu delu ,,Grundlinien der Philosophie des Rechts".
Tu Hegeltakole razvijaosnovno rniselnavedene anekdote: Naloga filozofije je, da zapopade, kar je (das, was ist), kajti to, kar je, je Um. Vsak individuum je sin svojega časa — in isto velja za filozo-fijo: tudi filozofija je le svoj čas, zajet v misli. Kot individuum ne more preskočiti svojega časa, skočiti preko Rodosa, tako tudi filozofija ne more preko sedanjosti, ne more v imenu bodočnosti kritizirati zdajšnjega. Vsak tak poskus bi po Heglovem mnenju ostal le v mnenju prizadetega, v njegovi čisti subjektivni zavesti. Tu
-  zdaj Hegel dodaja parafrazo navedenega izreka: ,,Hier ist die Rose, hier tanze!" — ,,Tu je roža, tu pleši!" Naloga filozofije je, da izvrši spravo (die Versoehnung) med Umom kot samozavednim duhom (tj. človekom) in pa umom kot dano stvamostjo. ,,Um spoznati kot rožo v križu sedanjosti in s tem se le-te veseliti — to umno sprevidenje je sprava s stvarnostjo, in filozofijo jo nudi tistim, ki jih je nekoč obšla notranja zahteva, da zapopadejo in da v tistem, kar je substancialno, obenem obdrže subjektivno svobodo in da hkrati s subjektivno svobodo ne stoje v nečem posebnem in slučajnem, ampak v tem, kar je po sebi in za sebe."
Za Hegla sta substancialno in nujno najtesneje povezani katego-riji. Subjektivna svoboda je torej isto kot subjektivni vpogled v nujnost in podreditev tej nujnosti. (Simbolika rože in križa ni slu-čajna; tu uporablja Hegel iste simbole kot Luther v svojem grbu: srce s črnim križem, obdano z vencem belih rož, vse na modrem polju; Luther sam ga razlaga takole: notranja podložnost srca križu, radost (rože) in misel na večnost. Hegel postavlja um za rožo (radost) v križu sedanjosti in nahaja svobodo in radost v spravi med umom in svetom, ki je po svoji naravi prav tako umen.)
Marx nikakor ne navaja Heglove parafraze slučajno. Gre za di-rekten odgovor na heglovsko ,,spravo" med idealnim in realnim: edina možna sprava med umom in stvarnostjo je roža (radost) revo-lucionarne akcije, tega sovpadanja med spreminjanjem okoliščin in človeško dejavnostjo ali samospreminjanjem (3. teza o Feuer-bachu). Kar je umno, je stvarno, se glasi prvi del znanega Heglovega izreka, ki se pdo Heglovi lastni dialektiki spreminja v nasprotje ,,sprave s stvarnostjo", v tisto, kar Heine polaga v Heglova usta: ,,Kar je umno, mora biti." (,,Briefe ueber Deutschland", 1844) Marx tu odgovarja Heglu: Svoboda in radost, emancipacija človeka, razrešitev konflikta med idealnim in realnim je mogoča samo kot revolucionarna akcija. Prim. še: Marx: ,,Ekonomsko-filozofski rokopisi", začetek tretjega rokopisa, dalje ,,H kritiki Heglove prav-ne filozofije", uvod — oboje v I. zvezku te izdaje — in pa Engels: ,,Ludwig Feuerbach", I. poglavje — v V. zvezku te izdaje.) — (Opombo je pripravil Božidar Debenjak).
Sicer pa je moral vsak povprečen opazovalec, tudi če ni korak za korakom sledil poteku francoskega razvoja, slutiti, da čaka revo-lucijo neznanska blamaža. Zadoščaloje, dasi sllšal samodopadljivo zmagoslavno bevskanje, ki so si z njim gospodje demokratje drug drugemu ^estitali zaradi čudodelnih učinkov 2. (nedelje meseca) maja lc'5210 Ta dan je postal v njihovih glavah fiksna ideja, dogma, kakor v glavah hiliastov dan, ko naj bi se spet prikazal Knstus in začelo tisočletno kraljestvo. Šibkost se je - kakor vselej
- zatekla k veri v čudeže, mislila je, da je sovražnik premagan, če ga je v svoji fantaziji odčarala s površja zemlje, in izgubila je vsako razumevanje za sedanjost, ko je brezdelno povzdigovala v nebo prihodnost, ki jo čaka, in dejanja, ki jih namerava uresničiti, a jih še noče izvesti. Tisti junaki, ki skušajo nesposobnost, katero so dokazali, ovreči s tem, da drug z drugim sočustvujejo in se družijo v gručo, so povezali svoje cule, pobrali za predujem lovorove vence in so se pravkar ukvarjali s tem, da bi si dali na meničnem trgu diskontirati republike in partibus1 J za katere so v vsej tišini svoje pohlevne čudi že previdno organizirali vladno osebje. 2. december jih je zadel kakor strela z jasnega in narodi, ki radi dopuščajo, da jim v obdobjih malodušne potrtosti njihov notranji strah pregluše najglasnejši kričači, so se nemara prepričali, da so minili časi, ko je gosje gaganje moglo rešiti Kapitol.! 2
Ustava, narodna skupščina, dinastični stranki, modri in rdeči republikanci, afriški junaki,13 grom tribune, bliskavica dnevnega časopisja, vsa literatura, politični sloves in veličina duha, državljan-ski zakon in kazensko pravo, liberte, egalite, fraternite (svoboda, enakost, bratstvo) in 2. (nedelja v maju) 1852 — vse je izginilo kakor privid pred čarodejno formulo moža, o katerem celo njegovi sovražniki ne trdijo, da je čarovnik. Zdi se, da je splošna volilna pravica preživela le trenutek, zato da bi pred očmi vsega sveta narcdila oporoko in v imenu ljudstva samega izjaviJa: ,,Vse, kar obstoji, je vredno, da propade." I4
Ni dovolj reči - kakor pravijo Francozi — da je bil njihov narod presenečen. Narodu in ženski nikdar ne oprostiš nečuječnosti, ure, ko ju je prvi slučajni pustolovec mogel posiliti. S takimi izgovori uganke ne rešiš, le drugače jo poveš. Treba bi bilo pojasniti, kat morejo trije pustolovci presenctiti šestin^idesetmilijonski naroc in ^2 brez odpora odpeljati v ujetništvo.   ^T MEID str. 452—460
6  Umobolnica v Londonu. — Uredn.
7  Na teh splošnih volitvah je bil Ludvik Bonaparte izvoljen za predsednika francoske republike. — Uredn.
8   Ko biblija pripoveduje o begu Judov iz egiptovske sužnosti, pravi tudi, da so si nekateri malodušneži zaradi naporov poti in stradanja ,,želeli nazaj k egiptovskim loncem, polnim mesa", tj. nazaj v manj nevarno hlapčevanje. — Uredn.
10  Tega dne je bilo treba izvoliti novega predsednika republike; ustava iz leta 1848 pa ni dopuščala, da bi bil predsednik, ki mu je potekel mandat, znova lzvoljen. V krogih maloburžoaznih demo-kratov, posebno pa v krogih emigrantov, so upali, da bodo tega dne prišle na oblast demokratske stranke. - Uredn.
11  Na papirju; gl. op. 5 na str. 12. — Uredn.
12  Po izročilu so gosi v Junoninem templju s svojim gaganjem pravočasno zbudile branilce rimskega Kapitola, tako da je spodle-tela namera Galcev, da bi gazavzeli z nenadnim nočnim napadom. — Uredn.
13   Dinastični stranki sta bili: legitimisti (privrženci starejše, Jegitimne" veje burbonske dinastije, ki je vladala
3  Hegel, ,,Predavanja o filozofiji zgodovine", tretji del. - Urecln.
4  Montagne (gora) ali montagnards (gorjanci) se je imenovala skupina jakobincev (radikalno krilo v narodni skupščini francoske revolucije), ker so pač sedeli na najviše postavljenih sedežih. V letih 1848-1851 pa jc imela ta naziv maloburžoazna radikalno-demo-kratična stranka, ki jo je vodil Ledru-Rollin. — Uredn.
s Brumaire je bil mesec v francoskem republikanskem koledar ju: 18. brumaire leta VIII. je bil 9. november 1799. Tega dne je Napoleon v državnem udaru strmoglavil direktorij, si nadel naslov ,,prvi konzul" ter začel vladati kot diktator. Z besedami ,,druga izdaja osemnajstega brumaira" misli Marx državni udar 2. decem-bral851.-Uredn.
/
engels friedrich
1. VPRAŠANJE - Kaj je komunizem?
ODGOVOR - Komunizem je nauk o pogojih osvobajania proletariata
2. VPRAŠANJE - Kaj je proletariat?
ODGOVORl - Proletariat je tisti družbeni razred, ki se preživlja edinole s prodajo svojega dela in ne z dobičkom kakršnega koli kapitala; katerega sreča in nesreča, katerega življenje in smrt, katerega ves obstoj je odvisen od povpraševanja po delu, torej od premene za zaposlitev dobrih in slabih časov, od nestanovitnosti neobrzdane konkurence. Proletariat ali razred pro-letarcev je, z eno besedo, delovni razred devetnajstega stoletja.
3. VPRASANJE - Proletariata torej ni bilo zmeraj?
ODGOVOR - Ne. Revni in delovni razredi so bili zmeraj; delovni razredi so bili večinoma tudi revni. Toda takšnih revežev, takšnih delavcev, ki bi živeli v pravkar navedenih razmerah, se pravi, proletarcev, ni bilo zmeraj, tako kot tudi konkuienca ni bila zmeraj svobodna in nečbizdana.
4. VPRAŠANJE - Kako je nastal proletariat?
ODGOVOR - Proletariat je nastal z industrijsko revolucijo, ki se je za-5ela v zadnji polovici prejšnjega stoletja v Angliji in ki se je odtlej ponovila v /seh civiliziranih deželah sveta. To industrijsko revolucijo je povzročila iz-najdba parnega stroja, raznih predilnih strojev, mehaničnih statev in cele /Tste drugjh mehaničnih naprav. Ti stroji, ki so bili zelo dragi in ki so si jih x>temtakem lahko nabavili samo veliki kapitalisti, so spremenili ves dote-lanji način produkcije in izpodrinili dotedanje delavce, ker so stroji izdelo-vali blago ceneje in bolje, kot so to mogli delavci s svojimi nepopolnimi lcolovrati in statvami. Ti stroji so s tem industrijo docela prepustili velikim capitalistom in popolnoma uničili vrednost še tiste skromne lastnine de-avcev (orodja, statev itn.), tako da je postalo kmalu vse last kapitalov in da lelavci niso obdržali ničesar. S tem so v izdelovanju blaga za obleke vpeljali tovarniški sistem. - Po prvi pobudi za uvedbo strojev in tovarniškega sistema io uporabili ta sistem prav kmalu v vseh drugih vejah industrije, posebno v tiskanju tkanin in knjig, lončarstvu in industriji kovinskih izdelkov. Delo se je čedalje botj delilo na posamezne delavce, tako da je delavec, ki je bil poprej opravil lep kos dela, zdaj opravil le del tega kosa. Ta delitev dela je omogočila, da so lahko izdelovali' produkte hitreje in zavoljo tega ceneje. Skrčila je dejavnost slehernega delavca na zelo preprost, vsak trenutek se ponavljajoč prijem, kar je lahko ne samo prav tako dobro, ampak še mnogo bolje storil stroj. Na ta način so se parna sila, stroji in tovarniški sistem polastili vseh industrijskih vej, prav tako kot predenja in tkanja. S tem pa so te veje hkrati prešle docela v roke velikih kapitalistov, in delavci so tudi tu izgubili zadnji ostanek samostojnosti. Polagoma se je tovarniški sistem poleg manufakture čedalje bolj polaščal tudi rokodelstva, ker so tudi tu veliki kapitalisti z ustanavljanjem velikih delavnic, pri katerih so lahko prihranili mnogo stroškov in prav tako zelo razdelili delo, izpodrinili male mojstre.
Tako smo prišli do tega, da se je v civiliziranih deželah uveljavil skoraj v vseh vejah dela tovarniški način obratovanja, da je velika industrija skoraj v trseh vejah dela izpodrinila rokodelstvo in manufakturo. - Dotedanji srednji sloj, posebno mali rokodelci, zavoljo tega čedajje bolj propada, poprejšnji položaj delavcev se je docela spremenil in nastala sta dva nova razreda, ki počasi požirata vse druge razrede, namreč:
I. razred velikih kapitalistov, ki imajo v vseh civiliziranih deželah že zdaj skoraj izključno v posesti vse življenjske potrebščine ter surovine in naprave (stroje, tovaine), potrebne za izdelovanje življenjskih potrebščin. To je razred meščanov ali meščanstvo;
II. razred ljudi brez vsakršne posesti, ki so primorani prodajati meščanom svoje delo, da bi zanj dobili življenjske potrebščine, ki jih potrebujejo, da bi sploh lahko živeli. Ta razred se imenuje razred proletarcev ali proletariat.
5.  VPRASANJE - Pod kakšnimi pogoji proletarci prodajajo svoje delo buržujem?
ODGOVOR - Delo*2 je blago kot vsako drugo in njegova cena se bo zaradi tega določala natanko po taistih zakonih kot cena vsakega drugega >laga. Pod oblastjo velike industrije ali svobodne konkurence, kar je, kot >omo videli, čisto isto, pa je cena blaga v poprečju zmeraj enaka produkcij-»kim stroškom tega blaga. Cena dela je torej prav tako enaka produkcijskim itroškom dela. A produkcijski stroški dela so ravno toliko življenjskih po-jebščin, kolikor jih je treba, da delavec lahko ostane zmožen za delo in da ielavski razred ne izumre. Delavec potemtakem za svoje delo ne bo dobil več, kot je potrebno v ta namen; cena dela ali plača bo torej najmanj, minimum tega, kar je potrebno za preživljanje. A lcer so poslovni časi zdaj slabši, zdaj boljši, bo dobil zdaj več, zdaj manj, kakor pač dobi tovarnai za svoje blago zdaj več, zdaj manj. Toda kakor ne dobi tovarnar v poprečju dobrih in slabih poslovnih časov za svoje blago vendarle ne več ne manj kot svoje produkcijske stroške, tako ne bo dobil delavec v poprečju tudi ne več ne manj kot prav ta minimun.*2 Ta ekonomski zakon delavske plače pa se izvaja toliko strože, kolikor bolj se velika industrija polasti vseh vej dela.
6.  VPRAŠANJE - Kateri delavski razredi so bili pred industrijsko re-volucijo?
ODGOVOR - Delovni razredi so živeli v različnih razmerah in različen je bil njihov položaj nasproti posedujočim in vladajočim razredom.kakor so že bile razvojne stopnje različne. V starem veku so bili delovni ljudje sužnji josestnikov, kot so še v mnogih zaostalih deželah in celo na jugu Združenih iržav. V srednjem veku so bili tlačani zemljiškoposestniškega plemstva, kot ;o še zdaj na Madžarskem, Poljskem in Ruskem. V srednjem veku in do ndustrijske revolucije so bili v mestih poleg tega rokodelski pomočniki, ki so delali v službi malomeščanskih mojstrov, in polagoma so se z razvojem manufakture pojavili tudi manufakturni delavci, katere so že zaposlovali večji kapitalisti.
7. VPRASANJE - V čem se proletarec razlikuje od sužnja? ODGOVOR - Suženj je prodan enkrat za vselej; proletarec se mora pro-
dajati sam vsak dan in vsako uro. Posameznemu sužnju, lastnini gospodarja, zagotavlja obstoj, pa če še tako bednega, že korist tega gospodarja; po-samezni proletarec, lastnina tako rekoč vsega meščanskega razreda, čigar delo odkupujejo samo tedaj, kadar ga kdo potrebuje, nima zagotovljenega obstoja. Ta obstoj je zagotovljen samo vsemu proletarskemu razredu. Suženj stoji zunaj konkurence, proletarec stoji v nji in čuti vso njeno nestanovit-nost. Suženj velja za stvar, ne za člana občanske družbe; proletarcu pri-znavajo, da je oseba, član občanske družbe. Sužnjevo življenje je torej lahko boljše kot proletarčevo, toda proletarec spada v višjo razvojno stopnjo družbe in je sam na višji stopigi kot suženj. Suženj se osvobodi tako, da od /seh odnosov privatne lastnine odpravi samo odnos sužnosti in s tem šele postane proletarec; proletarec se lahko osvobodi samo s tem, da odpravi orivatno lastnino sploh.
8. VPRAŠANJE - V čem se proletaiec razlikuje od tlačana? ODGOVOR - Tlačan ima in uporablja produkcijsko orodje, kos zemlje, v
zameno za oddajo dela svojega pridelka ali za svoje delo. Proletarec dela s produkcijskimi orodji koga drugega v korist tega drugega, zato da dobi del dohodka. Tlačan oddaja, proletarcu oddajajo. Hačan ima zagotovijen obstoj, proletarec ga nima. Tlačan stoji zunaj konkurence, proletarcev v nji. Tlačan se osvobodi bodisi s tem, da da svojemu gospodarju namesto dela in produktov denar in postane svoboden zakupnik, aU pa s tem, da prežene svojega fevdalca in sam postane lastnik zemJje, skratka, s tem, da na ta ali oni način vstopi v posedujoči razred in v konkurenco. Prolstarec se osvobodi s tem, da odpravi konkuienco, privatno lastnino in vse razredne razlike.
9. VPRASANJE - V čem se proletarec razlikuje od rokodelca? 3
10.  VPRASANJE - V čem se proletarec razlikuje od manufakturnega Jelavca?
ODGOVOR - Manufakturni delavec šestnajstega do osemnajstega stoletja je imel skoraj povsod v posesti še kakšno produkcijsko orodje, svoje statve, kolovrate za svojo družino, majhno polje, ki gaje obdeloval v prostem času. Proletarec vsega tega nima. Manufakturni delavec živi skoraj zmeraj na deželi in v bolj ali manj patriarhalnih razmerjih s svojim zemljiškim gospodom ali delodajalcem; proletarec živi večinoma v velikih mestih in je s svojim delo-dajalcem v vse skoz denarnem razmerju. Manufakturnega delavca velika industrija iztrga iz njegovih patriarhalnih razmerg, izgubi posest, ko jo je še imel, in s tem šele sam postane proletarec.
11.  VPRAŠANJE - Kakšni so bili prvi nasledki industrijske revolucije in razdelitve družbe na meščanstvo in proletariat?
ODGOVOR - Prvič so cene industrijskih produktov, ki so se zavoljo stiojnega dela znižale, v vs^h deželah sveta popolnoma uničile stari sistem manufakture ali industrije, ki je temeljila na ročnem delu. To je s silo iztrga-lo iz njih naprtosti vse napol barbarske dežele, ki so se bile dotlej bolj ali manj izognile zgodovinskemu razvoju in katerih industrija je dotlej temeljila na manufakturi. Kupovale so cenejše angleško blago in dovolile, da so nji-hovi manufakturni delavci propadli. Tako so se vseskozi zrevolucionirale dežele, ki že stoletja niso napredovale, npr. Indija, in celo Kitajska gre zdaj revoluciji naproti. Prišlo je tako daleč, da nov stroj, ki so ga danes izumili v
Angliji, v pol leta vzame kruh milijonom delavcev na Kitajskem. Na ta način je vefika industrija med seboj povezala vsa ljudstva sveta, strnila vse majhne krajevne trge v svetovni trg, povsod pripravila civilizacijo in napredek ter pripeljala tako daleč, da mora vse, kar se godi v civiliziranih deželah, vplivati na vse druge dežele; in tako mora, če se zdaj osvobode delavci v Angliji ali • ali Franciji, to potegniti za seboj v vseh deželah revolucije, ki bodo prej ali slej prav tako pripeljale do osvoboditve tamkajšnjih delavcev.
Drugič je povsod, kjer je velika industrija zavzela mesto manufakture, v najvišji meri razvila meščanstvo, njega bogastvo in moč ter ga naredila za prvi razred v deželi-Posledica tega je bila, da je meščanstvo povsod, kjer se je to zgodilo, dobilo v svoje roke politično moč in izpodrinilo doslej vladajoča razreda, aristokracijo in cehovsko meščanstvo, ter absolutno monarhijo, ki je zastopala oboje. Meščanstvo je uničilo moč aristokracije, plemstva, s tem da je odpravilo majorat ali neprodajnost zemljiške posesti ter vse plemiške pri-vflegije. Uničio je moč cehovskih meščanov, s tem da je odpravilo vse cehe in rokodelske privilegije. Oboje je nadomestilo s svobodno konkurenco, se pravi, s takšnim stanjem družbe, v katerem ima vsakdo pravico do tega, da se loti sleherne poljubne industrijske veje, in v katerem mu lahko to prepreči samo pomanjkanje kapitala, ki je za to potreben. Uvedba svobodne konkurence je torej javna razglasitev, da so člani družbe odslej neenaki samo še toliko, kolikor so neenaki njih kapitali, da je kapital odločilna sila in da so s tem kapitalisti, meščani, postali prvi razred v družbi. Svobodna konku-renca pa je za začetek velUce industrije potrebna, ker je edino družbeno stanje, v katerem lahko nastane velika industrija. Potem ko je buržoazija uničila družbeno moč plemstva in cehovskih meščanov, je uničila tudi nji-hovo politično moč. Kakor se je v družbi povzdignila do prvega razreda, se je zdaj razglasila tudi v politični obliki za prvi razred. To je storila z uvedbo predstavniškega sistema, ki temelji na meščanski enakosti pred zakonom, na zakonitem priznanju svobodne konkurence, in ki so ga v evropskih državah vpeljali v obliki ustavne monarhije. V teh ustavnih monarhijah volijo samo tisti, ki imajo v posesti neki kapital, torej le buržuji; ti buržujski volivci volijo poslance in ti buržujski poslanci volijo - s pomočjo pravice do odreke davkov - buržujsko vlado. 4
Tretjič je industrijska revolucija vsepovsod razvila proletariat v takšni meri, kot razvija buržoazijo. Kakor so bogateli buržuji, tako je bilo v enakem razmerju s tem proletarcev zmeraj več. Ker je namreč mogoče zaposliti proletarce samo s kapitalom in ker se kapital množi le takrat, kadar daje delavcem zaposlitev, množenje proletariata ne zaostaja za množenjem kapi-tala. Obenem zbira industrijska revolucija buržuje ravno tako kot proletarce v velikih mestih, kjer so pogoji za industrijsko obratovanje najbolj ugodni, in s tem kopičenjem velikih množic na enem kraju budi v proletarcih zavest o njihovi moči. Cim bolj se industrijska revolucija razvija, čim več izumijo novih strojev, ki izpodrivajo ročno delo, tem bolj zbija velika industrija plačo, kot že rečeno, na njen minimum, in zaradi tega postaja položaj pro-letariata čedalje neznosnejši.*4 Tako pripravlja pot revoluciji družbe po pro-letariatu na eni strani z naiaščajočim nezadovoljstvom, na drugi strani pa z rastočo močjo proletariata.
12.  VPRAŠANJE - Kakšni so bili nadaljnji nasledki industrijske revolu-cge?
ODGOVOR - Velika industrija je v parnem iii v drugih strojih ustvarile sredstva, s katerimi je mogoČe povečati industrijsko produkcijo v kratkem času in z malo stroški v ne^ončnost. Svobodna konkurenca^ki je nujno nastala iz te velike industrije, je dobila spričo te lahkote pirodukcije prav kmalu izredno silovit značaj; množica kapitalistov se je vrgia na industrijo in v kratkem so producirali več, kot so lahko porabili. Nasledek tega je bD, da izdelanega blaga ni bilo mogoče prodati in da je nastopila tako imenovana tigovinska kriza. Tovarne je bilo treba zapreti, tovarnarji so bankrotirali ui delavci so zgubili kruh. Vsepovsod je nastopila najhujša beda. Čez nekaj časa so odvečne produkte prodali, tovarne so spet začele delati, plače so se dvigale in polagoma je posel cvetel bolj kot kdaj prej. Toda ne dolgo, pa je bilo produciranega spet preveč blaga in nastopila je nova kriza, ki je potekala tako kot poprejšnja. Tako je stanje industrije od začetka tega stoletja ne-nehno nihalo med razdobji blaginje in razdobji krize in skoraj redno je vsakih pet do sedem let nastopfla takšna kriza, ki je bila vsakokrat združena z najhujšo bedo delavcev, s splošnim revolucionarnim vzburjenjem in z naj-večjo nevarnostjo za celotno obstoječe stanje.
13.  VPRAŠANJE - Kaj izhaja iz teh redno se ponavljajočih trgovinskih kriz?
ODGOVOR - Prvič: da je velika industrija, čeprav je v svojem prvem razvojnem obdobju rodfla svobodno konkurenco, le-to zdaj vendarle pre-rasla; da je konkurenca in sploh obratovanje industrijske produkcije, ki ga vodijo posamezniki, zanjo postala spona, ki jo mora streti in ki jo bo strla; da se lahko velika industrija, dokler obratuje na dozdajšnji podlagi, ohrani samo s pomočjo vsakih sedem let ponavljajoče se zmede, ki vsakokrat ogrozi vso civflizacijo in pahne v bedo ne le proletarce, ampak uniči tudi veliko števflo meščanov; da je torej treba ali popolnoma odpraviti veliko industrijo samo, kar je absolutno nemogoče, ali pa je zaradi nje nujno potrebna po-polnoma nova ureditev družbe, v kateri vodi industrijsko produkcijo po trdno zastavljenem načrtu in potrebah vseh Ijudi vsa družba, ne pa nekaj tovamarjev, ki si med seboj konkuriiajo.
Dmgjč, da velika industrija in z njo omogočeno povečanje produkcije v neskončnost omogočata takšno stanje družbe, v katerem se producira toliko tega, kar je potrebno za življenje, da lahko sleherni član diružbe v popolni svobodi razvija in uveljavlja vse svoje sile in zmožnosti. Tako bo tista lastnost velike industrije, ki povzroča v današnji družbi vso bedo in vse trgovinske krize, ravno tista lastnost, ki bo v neki drugi družbeni ureditvi unicila prav to bedo in to nestanovitnost, ki poraja toliko zla. In tako je kar najjasneje dokazano:
1.  da je treba odslej vse to zlo prisojati samo družbenemu redu, ki razme-ram ne ustreza več, in
2.  da so na voljo sredstva, da se to zlo z novim družbenim redompopol-noma odpravL*5
14.VPRAŠANJE - Kakšen bo moral biti ta novi družbeni red?
0DG0V0R - Predvsem bo moral vzeti vodenje industxije in vseh pro-dukcijskih vej iz rok nekaj posameznikov, ki med seboj konkurirajo, in namesto tega dati vsej družbi, da vodi vse te produkcijske veje, se pravi, v skupen prid, po skupnem načrtu in ob udeležbi vseh članov družbe. Ta novi red bo torej odpravil konkurenco in jo nadomestil z asociacijo. Ker pa je bila privatna lastnina nujna posledica tega, da so industrijo vodili posamezniki, in ker konkurenca ni nič drugega kot način, kako posamezni privatni lastniki vodijo industrijo, ne gre ločevati privatne lastnine od vodenja industrije po posameznikih in od konkurence. Tudi privatno lastnino bo potemtakem treba prav tako odpraviti in nadomestila jo bo skupna raba vseh produkcij-skih orodij in razdelitev vseh produktov po skupnem soglasju ali tako imeno-vana skupnost dobrin. Odprava privatne lastnine je celo najkrajši in najzna-čilnejši povzetek preobrazbe celotnega družbenega reda, nujno izvirajoče iz razvoja industrije, in zategadelj jo komunisti po pravici poudarjajo kot po-glavitno zahtevo.
15. VPRAŠANJE - Odprava privatne lastnine torej prej ni bila mogoča?
ODGOVOR — Ne. Vsaka sprememba v družbenem redu, vsak preobrat v lastninskih razmerjih je bil nujna posledica produciranja no\dh produkcijskih sil ki se niso več hotele ukloniti starim lastninskim razmerjem. Privatna lastnina sama je nastala tako. Zakaj privatne lastnine ni bilo zmeraj, ampak je, ko so proti koncu srednjega veka ustvarili v manufakturi noro vrsto produkcige, ki se ni dala podrediti tedanji fevdalni in cehovski lastnini, ta manufaktura, ki je prerasla stara lastninska razmeija, ustvaiila novo obliko lastnine, privatno lastnino*6 Za manufakturo in za prvo razvojno stopnjo velike industrije pa ni bila mogoča nobena druga oblika lastnine razen pri-vatne lastnine, noben drug družben red razen takšnega družbenega reda, ki je temeljil na privatni lastnini. Dokler se ne da producirati toliko, dajetega ne samo dovolj za vse ljudi, ampak da ostane za pomnožitev družbenega ka-pitala in za nadaljnje izpopolnjevanje produktivnih sil tudi še presežek pro-duktov, tako dolgo morata zmeraj obstajati vladajoči razred, ki gospodari nad produktivnimi silami družbe, in revni, zatirani razred. Kakšni bodo ti razredi, bo odvisno od razvojne stopnje produkcije. Od poljedelstvaodvisni srednji vek nam da barona in kmeta, mesta kasnejšega srednjega veka nam kažejo cehovskega mojstra in pomočnika ter dninarja, sedemnajsto stoletje ima manufakturista in manufakturnega delavca, devetnajsto stoletje relikega tovarnarja in proletarca. Jasno je, da produktivne sile doslej še niso bile tako razvite, da bi se bilo lahko produciralo dovolj za vse, in da je postala privatna lastnina za te produktivne sile spona, ovira. Zdaj pa, ko so, prvič. zaradi razvoja velike industrije ustvarili kapital in produktivne sile v doslej še ne-znanem obsegu in ko so na voljo sredstva, da je mogoče te produktivne sUe povečati v neskončnost; ko so, dmgič. te produktivne sile nakopičene v rokah nekaj meščanov, medtem ko^velika množica ljudstva proletaiizira, medtem ko postaja njen jjoložaj v enaki meri bednejši in neznosnejši, kot se množi bogastvo mešČaiiov; ko so, tretjič, te ogromne produktivne sile, ki se tako zlahka večajo, zrasle privatni lastnini in meščanom čez glavo, lako da vsakttentffek povzročajo v družbenem redu najhujše motnje, zdaj šele je jiostala odprava privatne lastnine ne le mogoča, temveč celo vseskozi po-trebna.
16.  VPRAŠANJE - Ali bo mogoče na miren način odpraviti privatno lastnino?
ODGOVOR - Želeti bi bilo, da bi to bilo mogoče, in komunisti bi bili zagotovo zadnji, ki bi t. mu nasprotovali. Komunisti vedo predobro, da so vse zarote ne le brez koristi, ampak celo škodljive. Predobro vedo, da se revolucij ne da uprizarjati namenoma in svojevoljno, ampak da so bile vsepovsod in vselej nujna posledica razmer, ki so popolnoma neodvisne od volje in vodstva posameznih strank in celih razredov. Vendar tudi vidijo, da je razvoj proletariata nasilno zatiran v skoraj vseh civiliziranih deželah in da nasprotniki komunistov s tem na vso moč skušajo doseči izbruh revolucije. Če bodo s tem pognali zatirani proletariat navsezadnje v revolucijo, bodo komunisti branili stvar proletarcev tedaj prav tako dobro z dejanjem,kot jo zdaj z besedo.
17.  VPRAŠANJE - Ali bo mogoče odpraviti privatno lastnino na en mah?
ODGOVOR - Ne, prav tako kot se ne da na en mah tako pomnožiti že obstoječih produktivnih sil, kot bi bilo potrebno za vzpostavitev skupnosti, Revolucija proletariata, ki bo nastopila po vsej verjetnosti, bo torej zdajšnjo družbo preoblikovala postopoma in lahko odpravila privatno lastniro šele takrat, ko bo ustvarjena za to potrebna množina produkcijskih sredstev.
18. VPRAŠANJE - Kako se bo razvijala ta revolucija?
ODGOVOR - Predvsem bo ustvarila demokratično državno ureditev in s tem neposredno ali posredno politično oblast proletariata. Neposredno v Angliji.kjer proletarci že predstavljajo večino ljudstva, posredno v Fianciji in Nemčiji, kjer sestoji vecina ljudstva ne samo iz proletarcev, marveč tudi iz malih kmetov in meščanov, ki šele prehajajo v proletariat in ki postajajo v svojih političnih interesih čedalje bolj odvisni od proletariata, in se bodo zaradi tega morali ukloniti zahtevam proletariata. Za to bo morebiti po-treben še drug boj, ki pa se lahko konča samo z zmago proletariata.
Demokracija bi bila za proletariat popolnoma brez koristi, če ne birabila takoj kot sredstvo za uveljavljanje nadaljnjih ukrepov, ki neposredno napa-dajo privatno lastnino in zagotav^ajo obstoj proletariata. Med temi ukrepi pa so, kakor se že zdaj kažejo kot nujne posledice isbstoječih razmer, najpogla-vitnejši:
1.  omejitev privatne lastnine s progresivnimi davki, veliki drivki na dedi-ščino, odprava dedovanja po stranskOi vejah (bratje, nečaki itn.), prisilna posojila itn.;
2.  postopna razlastitev zemljiških lastnikov, tovarnarjev, lastnikov že-leznic in ladij, deloma s konkurenco državne industrije, deloma neposredno proti odškodnini v denarju;
3.  zaplemba posestev vseh emigrantov in upornikov proti večini ljudstva;
4.  organizacija dela ali zaposlitev proletarcev na nacionalnih posestvih, v tovarnah in delavnicah, s čimer bo odpravljena medsebojna konkurenca de-lavcev in bodo tovarnarji, dokler bodo še obstajali, prisiljeni plačevati isto zvišano mezdo kot država;
5.  enaka delovna obveznost za vse člane družbe do popolne odprave privatne lastnine. Ustanavljanje industhjskih armad posebno za poljedelstvo;
6.  centralizacija kreditnega sistema in denarne trgovine v rokah države prek ene narodne banke z državnim kapitalom in z zatrtjem vseh privatnih bank in bankiijev;
7.  povečanje števila nacionalnih tovarn, delavnic, železnic in tadij, prido-bivanje novih obdelovalnih površin v vseh deželi in izboljševanje že obdelo-valne zemlje v takšnem razmerju, v kakršnem se veča kapital, ki je na voljo naiodu, ter število delavcev;
8.  vzgoja vseh otrok od tistega trenutka, ko lahko žive brez prve materine nege, v nacionalnih ustanovah in na nacionalne stroške.*7 (Vzgpja in fabri-kacija skupaj);8
9.  zidanje velikih palač na nacionalnih posestvih, ki naj rabgo za skupna stanovanja občinam državljanov, ki delajo tako v industriji kot v poljedelstvu in združujejo v sebi prednosti tako mestnega kot podeželskega žMjenja, ne da bi bili prebivalci deležni enostranosti in pomanjkljivosti obeh načinov živbenja;
10.  porušenje vseh nezdravih in slabo zgrajenih stanovanj in mestnih četrti;
11. enako dedno pravo za zakonske in nezakonske otroke; 1-2. koncentracija vsega transporta v rokah naioda.
Vseh teh ukrepov seveda ni mogoče izpeljati naenkiat. A en ukiep bo zmeraj potegnil za seboj drugega. Po pivem korenitem napadu na priratno lastnino bo proletariat videl, da mora iti zmerom dlje, da mora čedalje bolj koncentrirati v rokah države ves kapital, vse poljedelstvo, vso industrijo, ves transport, vso menjavo. To skušajo doseči vsi ti ukrepi; izpeljati iih bo mogoče in svoje centralizirajoče posledice bodo razvili v natanko takšnem razmerju, v kakišnem bo delo proletariata pomnožilo produktivne sile dežele. Ce so slednjič nakopičeni v rokah naroda ves kapital, vsa piodukcija in vsa menjava, odpade privatna lastnina sama od sebe, je denar odveč in se produkcija tako poveča ter ljudje tako spremene, da lahko padejo tudi zadnje občevalne oblike stare družbe.
19. VPRAŠANJE - Ali bo lahko prišlo do te revolucae le v eni sami deželi?
ODGOVOR - Ne. Velika industrija je že s tem, da je ustvarila svetovni trg, tako povezala vsa, posebno še civiliziiana ljudstva sveta, da je sleherno ljudstvo odvisno od tega, kar se zgodi pri kakem drugem ljudstvu. Dalje, v vseh civiliziranih deželah je v tolikšni meri izenačila družbeni razvoj, da sta postala meščanstvo in proletariat v vseh deželah oba odločflna razreda
družbe, boj med njima pa poglavitni boj dneva. Komunistična revolucija zategadelj ne bo zgolj nacionalna revolucija, temveč revolucija, ki bo do nje prišlo hkrati v vseh civiliziranih deželah, se pravi, vsaj v Angliji, Ameriki, Franciji in Nemčgi. V sleherni izmed teh dežel se bo razvijala hitreje ali počasneje, v skladu s tem, koliko ima ena ali druga dežela bolj razvito industrijo, večje bogastvo, pomembnejšo množino produktivnih sil. Zato bo v Nemčgi najpočasneje in najteže izvedljiva, v Angliji najhitreje in najlaže. Prav tako bo močno vplivala na druge dežele sveta in docela spremenila ter zelo pospešila svoj zdajšnji način razvoja. Je univerzalna revolucga in zato bo tudi imela univerzalno torišče.
20. VPRAŠANJE - Kakšni bodo nasledki končne odprave privatne lastnine?
ODGOVOR - S tem da družba vzame uporabo vseh produktivnih sil in prometnih sredstev ter menjavo in delitev proizvodov iz rok privatnih ka-pitalistov in jih upravlja po načrtu, ki izhaja iz obstoječih sredstev in potreb vse družbe, bodo popolnoma odstranjeni zli nasledki, ki so zdaj še povezani z obstojem velike industrije. Krize odpadejo; razširjene produkcije, ki je za sedanjo družbo prevelika in tako mogočen vzrok vse bede, takrat sploh ne bo dovolj in razširiti jo bo treba še mnogo bolj. Hiperprodukcija bo, namesto da bi povzročala bedo, presegala najprve potrebe družbe in zadovoljevala potrebe vseh, ustvaijala nove potrebe in hkrati sredstva za njihovo zadovolje-vanje. Bo pogoj in povod za nov napredek, ta napredek bo uveljavila, ne da bi s tem, kot doslej še zmeraj, v družbeni red vnesla zmedo. Velika industrija se bo, osvobpjena pritiska privatne lastnine, razvijala v takšni meri, da je v primeri z njo videti nje zdajšnje stanje prav tako neznatno kot manufaktura v primeri z veliko industrijo današnjih dni. Ta razvoj industrije bo dal družbi dovolj veliko množino produktov, da bo z njimi mogoče zadovoljiti potrebe vseh. Prav tako se bo kmetijstvo, ki mu pritisk privatne lastnine in razdrob-ljenost zemlje branita, da bi si prisvojilo že dosežene izboljšave in znanstveni razvoj, razmahnilo čisto na novo in dalo v uporabo popolnoma zadostno množino produktov. Na ta način bo družba ustvaiila dovolj produktov, da bo mogoče vpeljati takšno delitev, da bodo zadovoljene potrebe vseh članov. Razdelitev družbe na različne, nasprotujoče si razrede bo s tem odveč. Ne bo le odveč, z novim družbenim redom je celo nezdmžljiva. Razredi so nastali iz delitve dela in delitev dela v svojem dozdajšn|em načinu docela odpade. Kajti za to, da bi dvignili industrijsko in poljedelsko produkcijo na enako višino, ne zadoščajo samo mehanična in kemična pomagala; prav tako se morajo v ustrezni meri razviti sposobnosti ljudi, ki ta pomagala upo-rabljajo. Kakor so kmetje in manufakturni delavci prejšnjega stoletja spre-menili ves svoj način življenja in sami postali čisto drugačni ljudje,ko jDije potegnilo v veliko industrijo, tako bo skupna produkcija, ki jo bo opravljala vsa družba (der gemeinsame Betrieb der Produktion durch die ganze Gesell-schaft), in iz tega izhajajoči novi razvoj produkcije potreboval in ustvarjal čisto drugačne ljudi. Skupnega vodenja produkcije ni mogoče vpeljati z ljudmi, kakršni so danes, ko je sleherni od njih podrejen eni sami veji pro-dukcije, na njo prikovan, od nje izkoriščan, katerih sleherni je razvil le eno svojih zmožnosti na račun vseh drugih, katerih sleherni pozna le eno vejo ali le vejo ene veje celotne produkcije. Že zdajšnja industrija lahko takšne ljudi uporab^a čedalje manj. Industrija, ki jo bo skupno in načrtno vodila vsa družba, zahteva samo take ljudi, katerih zmožnosti so razvite vsestransko, ki so sposobni pregleda nad celotnim sistemom produkcije. Delitev dela, ki so jo že zdaj spodkopali stroji, delitev, ki naredi enega za kmeta, drugega za čevljaija, tretjega za tovarniškega delavca, četrtega za borznega špekulanta, bo torej popolnoma izginila. Vzgoja bo omogočila mladim ljudem, da bodo hitro spoznali ves sistem produkcije, usposobila jih bo za to, da bodo pre-hajaJi iz ene veje dela v drugo, kakor bodo to zahtevale potrebe družbe ali njih lastna nagnjerga. Vzela jim bo tedaj enostranski značaj, ki ga zdajšnja delitev dela vsiljuje vsakomur. Na ta način bo dala komunistično urejena družba svojim članom priložnost, da bodo svoje vsestransko razvite sposob-nosti vsestransko uveljavljali. S tem pa nujno izginejo tudi različni razredi, tako da je na eni strani komunistično urejena družba nezdružljiva z obsto-jem razredov in da daje na drugi strani nastanek takšne družbe sam pri-ložnost za odpravo teh razrednih razlik.
Iz tega izhaja, da bo prav tako izginilo nasprotje med mestom in deželo. Dejstvo, da bodo poljedelstvo in industrijo uravnavali namesto dveh različ-nih razredov isti ljudje, je že iz čisto materialnih razlogov nujen pogoj ko-munistične asociacge. Razdrobljenost poljedelskega prebivalstva na deželi je ob kopičenju industrijskega prebivalstva v velikih mestih stanje, ki ustreza le še nerazviti stopnji poljedelstva in industrije, je ovira vsega nadaljnjega razvoja, kar se že zdaj močno občuti.
Splošna asociacija vseh članov družbe v skupno in načrtno izkoriščanje produktivnih sil, povečanje produkcije v tolikšni meri, da bo zadovoljevala potiebe vseh, konec stanja, v katerih se zadovoljujejo potrebe enih na račun drugjh, popobio uničenje razredov in nasprotij med njimi, vsestranski razvoj sposobnosti vseh članov družbe z odpravo dozdajšnje delitve dela, z indu-strijsko vzgojo, z menjavanjem dejavnosti, s tem da bodo vsi deležni užitkov, ki so jih ustvarili vsi, s stapljanjem mesta in podeželja - to so poglavitni uspehi odprave privatne lastnine.
21.  VPRAŠANJE - Kako bo vplivala komunistična družba na družino? ODGOVOR - Iz odnosa obeh spolov bo naredila čisto privaten odnos, ki
se tiče le prizadetih oseb in ki se vanj družba ne sme vtikati. To lahko doseže, ker odpravi privatno lastnino in vzgoji otroke v skupnosti ter s tem uniči obe podstavi dozdajšnjega zakona, odvisnost žene od moža in otrok od staršev s pomočjo privatne lastnine. V tem je tudi odgovor na vpitje vele-moralnih malomeščanov proti komunistični ženski skupnosti. Ženska skup-nost je odnos, ki spada docela v meščansko družbo in ki danes obstaja popolnoma v prostituciji. Prostitucija pa temelji na privatni lastnini in z njo propade. Komunistična ureditev torej žensko skupnost odpravi, namesto da bijo vpeljala.
22.   VPRASANJE - Kakšen bo odnos komunistične organizacije do obstoječih narodov (Nationalitaten)?
- ostane.
23. VPRASANJE - Kakšen bo njen odnos do obstoječih religij?
- ostane."
24. VPRASANJE - Kako se komunisti razlikujejo od socialistov? *1U ODGOVOR - Tako imenovani socialisti se dele v tri razrede.
Prvi razred sestoji iz privržencev fevdalne in patriarhalne družbe.ki so jo uničile in jo še vsak dan uničujejo velika industrga, svetovna trgovina in od obojega ustvarjena buržoazna družba. Ta razred iz zla zdajšnje družbe sklepa, da je treba spet vzpostaviti fevdalno in patriarhalno družbo, ker v njej tega zla ni bilo. Vsi njihovi predlogi se bližajo temu ci^u naravnost ali po ovinkih. Ta razred reakcionarnih socialistov pa bodo komunisti kljub njih dozdevnem sočutju in vročim solzam nad bedo proletariata zmeraj odločno napadali, zakaj
1. prizadeva si doseči nekaj nemogočega;
2.  vzpostaviti hoče oblast aristokracije, cehovskih mojstrov in manu-fakturistov z njih spremstvom absolutnih in fevdalnih kraljev, uradnikov, vojakov in farjev, vzpostaviti družbo, v kateri sicer ni bilo pomanjkljivosti današnje družbe, namesto tega pa vsaj ravno toliko drugih nesreč, in v kateri ni bilo niti upanja v osvoboditev zatiranih delavcev s komunistično ureditvi-
3.  svoje dejanske namere razkrije vsakokrat, kadar postane proletariat revolucionaren in komunističen, ko se takoj zveže z meščanstvom in prole-tarcem.
Drugi tazred sestoji iz privržencev sedanje družbe, ki se zaiadi zla, ki v tej družbi nujno nastaja.boje za njen obstoj. Prizadevajo si torej za tem, da bi ohranili sedanjo druzbo, a odpravili z njo združeno zlo. V ta namen predla-gajo eni samo dobrodelne ukrepe, drugi veličastne reformne sisteme, ki hočgo s pretvezo, da bodo družbo preuredili, ohraniti osnove zdajšnje družbe in s tem zdajšnjo družbo. Tudi proti tem meščanskim socialistom se bodo morali komunisti boriti brez prestanka, zakaj oni delajo za sovražnike komunistov in branijo družbo, ki jo hočejo komunisii ravno zrušiti.
Tretji razred pa sestoji iz demokratičnih socialistov, ki hočejo po isti poti kot komunisti uveljaviti del ukrepov, navedenih v 18. vprašanju, vendai ne kot sredstvo za prehod v komunizem, ampak kot ukrepe, ki zadoščajo za to, da se odpravi beda in v zdajšnji družbi izgine zlo. Ti demokratični socialisti so bodisi proletarci, ki še niso dovolj poučeni o pogojih osvobajanja svojega razieda, bodisi piedstavniki malomeščanov, razreda, ki ima do izbojevanja demokracije in iz nje izvirajočih socialističnih ukrepov v marsikaterem pogledu isti interes kot proletarci. Komunisti se bodo morali zavoljo tega y trenutkih dejanj sporazumeti s temi demokratičnimi socialisti in se ravnati po politiki, kar se da skupni z njimi, kolikor se ti socialisti ne udinjajo vladajočemu meščanstvu in ne napadajo komunistov. Da to sodelovanje z njimi ne izključuje razprave o razločkih je jasno.
25.VPRAŠANJE - Kakšen je odnos komunistov do drugih političnih strank našega časa?
ODGOVOR - Ta odnos je v različnih deželah različen.
V Angliji, Franciji in Belgiji, kjer vlada meščanstvo, imajo komunisti antllkiJt bližajo cilju komunistov, se pravi, čim jasneje in odločneje zasto-pajo koristi proletariata in čiin bolj se opirajo na proletariat. V Angliji npr.
so iz delavcev sestoječi čartisti komunistom neskončno bliže kot demo-kratični malomeščani ali tako imenovani radikali.
V  Ameriki, kjer je uvedena demokratična ustava, se bodo morali komu-nisti držati tiste stranke, ki hoče naperiti to ustavo kot orožje proti malo-meščanstvu in jo uporabiti v korist proletariata, se pravi, agrarnih nacional-nih reformistov.
V  Svici so radikali, čeprav še zelo mešana stranka, vendarle edini, s ka-terimi se lahko komunisti povežejo, in med temi radikali spet so \vaadski in ženevski daleč najnaprednejši.
V  Nemčiji navsezadnje je odločilni boj med meščanstvom in absolutno monarhijo še pred nami. Ker pa komunisti ne morejo računati na odločilni boj med seboj in meščanstvom, preden ne zavlada meščanstvo, je v njiho1' prid, če čimprej pomagajo meščanstvu do oblasti, da bi ga potem čimprej zrušili.  Komunisti morajo torej proti vladam zmeraj  podpreti liberalne meščane in se varovati samo tega, da bi se vdajali samoprevaiam meščanov ali verjeli njihovim zapeljivim zagotovilom o posledicah zmage meščanstva, koristnih za proletariat.
Edine prednosti, kijih bo dala zmaga meščanstva komunistom, bodo
1.  v različnih popuščanjih, ki komunistom olajšajo obrambo, pretres in širjenje njihovih načel in s tem združevanje proletariata v tesno povezan, na boj pripravljen in organiziran razred; in
2.  v zavesti, da pride tistega dne, ko padejo absolutne vlade, na vrsto boj med meščani in proletaici. Od tega dne naprej bo politika stranke komuni-stov enaka njihovi politiki v deželah, kjer vlada meščanstvo že zdaj.
iz MEID II, str. 541-565
1 Od tod do konca v izvirniku samo začetnici F. (= Frage) in A. (-Antwort). Zaradi lažje preglednosti smo v naši izdaji besedi ,,vprašanje" -,,odgovor" izpisali - Uredn.
*2 Na tem mestu je hotel Engels dodati pripombo pod črto, zato je v glavnem tekstu zvezdica. - Uredn.
*3 V izvirnikuje pol strani prazne. Odgovor v ,,Osnutku izpovedi" je bil , takle:
„ - 12. V čem se proletarec razlikuje od rokodelca?
-  Rokodelec, ki ga tako imenujemo v razliko od proletaica, kot je še v prejšnjem stoletju eksistiral skoraj povsod, zdaj pa še tu in tam, je kvečjemu nekaj časa proletarec. Njegov namen je, da si sam pridobi kapital in z njim izkorišča druge delavce. Ta namen lahko pogosto doseže tam.kjer še eksisti-rajo cehi ali kjer obrtna svoboda še ni pripeljala do fabrišketa opravljanja rokodelstev in ne do hude   konkurence. Brž ko pa je vpeljano v rokodelstva fabriško obratovanje in je konkurenca v vsem razcvetu, tega upa ni več in rokodelec bolj in bolj postaja proletarec. Rokodelec se torq osvobodi, tako da bodisi postane buržoa ali sploh preide v srednji stan, bodisi tako da zaradi konkurence postane proletarec (kai se je zdaj veči del zgodilo) in se tedaj pridruži gibanju proletariata, t.j. bolj ali manj zavednemu komunističnemu gibanju."
Prim. nekoliko drugačen prevod v ,,Ustanovnih dokumentih , str. 80-81.-Uredn.
*4 Na tem mestu je hotel Entols dodati pripombo pod črto, zato je v gla^pem tekstu zvezdica. - Uredn.
*5 Zvezdica v tekstu napoveduje manjkajočo pripombo. - Uredn. ^6 Ustrezajoče pripombe ni. - Uredn. 7 Ustrezajočapripombamanjka. - Uredn.
8  Dostavek. - Uredn.
9  V ,,Osnutku izpovedi" sta vprašanji in odgovora nanju formulirana takole:
„- 21. Ali bodo v komunizmu narodi obstajali naprej?
-  Narodnosti ljudstev.ki se bodo povezovalepo načelu občestva, se bodo zaradi te združitve prav tako primorane pomešati in se s tem odpraviti, kot odpadejo različne stanovske in razredne razlikez odpravo njihove podlage, privatne lastnine.
- 22. Ali komunisti zametavajo obstoječe religije?
-  Vse dosedanje religije so bfle izraz zgodovinskih razvojnih stopenj po-sameznih ljudstev ali ljudskih množic. Komunizem pa je tista razvojna stop-nja, ki naredi vse obstoječe religge odvečne in jih odpiavi (aufhebt)."
V ,,Manifestu" se ti vprašanji obravnavata v II. poglavju. Zastran odgo-vora na vprašanje po religgi je treba opozoriti na obravnavo te teme v »Anti-Duehringu" (izdaja CZ 1958, str. 366-368). S tema vprašanjema se ,,Osnutek izpovedi" konča. - Uredn.
*10Ustrezajočapripombamanjka. - Uredn.
¦fOJBUNA  - ŠTUDENTSKI  LIST FTRG   OSVOBODITVE   1/11,   sobe
86.
tclefon: 21-280
61000 LJUB UANA
Izdajatelj:
Unrverzitetna     korrferenca     Zveze socialistične mladine Slovenije, Ljubljana, Trg osvoboditve 1/11
Uradne ure:
Vsak delavnik od 10. do 1 3. ure
Začasno vlogo izdajateljskega sveta opravlja UKZSMS- Ljubljana.
Priprava za tisk: Dnevnik, BEP; tisk: tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana.
UREDNIŠTVO:
Glavni in v. d. odgovornega uredni-
ka: Srečo*2aic.
Bavčar Igor (Univerza), Erjavec Aleš (Kultura), Kirn Srečo (Teorija). ,Belak Vesna (Lektoriranje) Bratko-vič Branko in Ante Goran Čala (ii-kovna ih tehnična oprema)
Redni javni sestanki uredništva so ob petkih od 11. ure dalje.
Naročnina: celoletna za dijake in študente je 50 din, za druge 75din.
Poštnina plačana vgotovini. Rokopisov ne vračamo.
Številka            žiro            računa:
50101-678-47303, z obveznim pripisom Za Tribuno.
Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421 -1 /70 od 22. januarja 1973.
načela komunizma
MARX  KARL:
IZ KRITIKE GOTHSKEGA PROGRAMA:
OBROBNE PRIPOMBE K PROGRAMU NEMŠKE DELAVSKE STRANKE
1., ,,Delo je vir vsega bogastva in vse kulture, in ker je koristno delo mogoče samo v družbi in z družbo, pripada donos dela neokrnjeno in po enaki pravici vsem članom družbe."
Pm del paragrafa: ,,Delo je vir vsega bogastva in vse kulture."
Delo ni vir vsega bogastva. Narava je prav tako vir uporabnih vrednosti (in iz teh pač sestoji stvamo bogastvo!) kakor delo, ki je samo le izraz neke naravne sile, človeške delovne sile.
Navedeno frazo nahajamo v vseh otroških abecednikih in je pravilna toliko, koLLkor predpostavlja, da se delo opravlja s pripadajočimi predmeti in sredstvi. Socialistični program pa takim buržoaznim frazam ne sme dovoliti, da bi zamolčale pogoje, ki jim šele dajo smisel. In kolikor se človek do narave, prvega vira vseh sredstev in delovnih predmetov, že vnaprej postavlja v odnos lastnika in ravna z njo kot s svojo, je njegovo delo vir uporabnih vrednosti, torej tudi bogastva. Meščani imajo zelo tehtne vzroke, da podti-kajo delu nadnaravno ustvarjalno moč, kajti ravno iz odvisnosti dela od narave izhaja, da mora biti človek, ki nima druge lastnine, kakor svojo delovno silo, v vseh družberuh in kulturnih razmerah suženj drugih Ijudi, ki so se jjolastili delovnih pogojev. Le z njihovim dovoljenjem more delati, torej le z njihovim dovoljenjem živeti.
Pa pustimo zdaj ta stavek kakršen je, ali bolje, kakor je šepav. Kaj bi pričakovali za sklep? OčitP' tole:
,,Ker je delo vir vsega bogastva, si tudi v družbi nihče ne more prilaščati bogatstva, ki ne bi bilo produkt dela. Kdor torej sam ne dela, živi od tujega dela in si prisvaja tudi svojo kulturo na stroške tujega dela."
Namesto tega pa so z besednim vijakom ,4n ker" privili zraven drugi stavek, da so iz njega - in ne iz prvega - povzeli sklep.
Drugi del paragrafa: »Koristno delo je mogoče samo v družbi in z družbo."
Iz prvega stavka zvemo, da je delo vir vsega bogastva in vse kulture, da torej tudi nobena družba ni mogoča brez dela. Zdaj pa zvemo nasprotno, da nobeno »koristno" delo ni mogoče brez družbe.
Prav tako bi bili lahko rekli, da more samo v družbi nekoristno in celo obče škodljivo delo postati pridobitna panoga, da je mogoče le v družbi živeti od brezdelja itd. itd. - skratka, lahko bi biU prepisali vsega Rou-sseauja.
In kaj je »koristno" delo? Pač le tisto delo, ki proizvaja nameravani koristni učinek. Divjak - in človek je divjak, odkar je nehal biti opica - ki ubija živali s kamnom, ki nabira plodove itd., opravlja ,,koristno" delo.
Tretjič, sklep: ,Jn ker je koristno delo mogoče samo v družbi in z družbo - pripada donos dela neokrnjeno in po enaki pravici vsem članom družbe."
Lep sklep! Če je koristno delo mogoče samo v družbi in z diužbo, pri-pada donos dela družbi - in posameznemu delavcu pripada od tega donosa samo tolflco, kolikor ni potrebno za vzdiževanje ,,pogoja" dela, družbe.
In zares so zagovarjali to trditev v vseh časih zagovorniki vsakokratnega družbenega razreda. Najprej pridejo zahteve vlade in vsega, kar se nanjo obeša, kajti ona je družbin organ za vzdrževanje družbenega reda; potem pridejo zahteve iaznih VTst privatne lastnine, kajti razne vrste privatne lastni-
ne so temelji družbe itd. Kakor se vidi, je mogoče take puhle fraze obračati, kakor kdo hoče.
Neko pametno zvezo imata prvi in drugi del paragrafa samo v tejle obliki:
,,Delo postane vir bogastva in kulture samo kot družbeno delo" ali, kar je isto: ,,v družbi in z družbo".
Ta trditev je nesporno pravilna, kajti četudi posamično delo (predpostav-ljamo njegove stvarne pogoje) lahko ustvarja uporabne vrednosti, ne more ustvarjati ne bogastev in ne kulture.
Toda prav tako nesporna je druga trditev:
,,V isti meri, kakor se delo družbeno razvija in postaja s tem vir bogastva in kulture, se razvijata tudi revščina in zapuščenost pri delavcu, bogastvo in kultura pri nedelavcu."
To je zakon vse dosedanje zgodovine. Namesto splošnih fraz o ,,delu" in ,,družbi" bi bilo treba določno pokazati, kako so v sedanji kapitalistični družbi končno ustvarjeni materialni itd. pogoji, ki delavce usposabljajo in silijo, da napravijo konec temu družbenemu prekletstvu.
Dejansko pa je ves stilistično in vsebinsko zgrešeni paragraf tu zgolj zato, da napiše Lassallovo geslo o ,,neokrnjenem donosu dela" kot geslo na konico strankine zastave. Vrnem se še pozneje k ,,donosu dela", ,,enaki pravici" itd., ker se ista trditev v nekoliko drugačni obliki ponavlja.
2.  ,,V današnji družbi so delovna sredstva monopol kapitalističnega razreda; iz tega izvirajoča odvisnost delavskega razreda je vzrok revščine in sužnosti v vseh oblikah."
Ta iz statuta internacionale povzeti stavek je v tej ,,popravljeni" obliki napačen.
V  današnji družbi so delovna sredstva tnonopol zemljiških lastnikov (monopol zemljiške lastnine je celo temelj monopola kapitala) in kapitali-stov. Statut intemacionale ne imenuje v zadevnem odstavku niti tega niti onega razreda monopolistov. Govori le o »monopolu delovnih sredstev, tj. življenjskih virov". Pristavek ,,življenjski viri" kaže dovolj jasno, daje všteta v delovna sredstva tudi zemlja.
Popravek so dodali, ker je Lassalle iz zdaj splošno znanih razlogov na-padal sauio kapitalistični razred, ne zemljiskih lastnikov. Na Angleškem ka-pitalist največkrat niti ni lastnik zemlje, na kateri stoji njegova tovarna.
3.  »Osvoboditev dela zahteva, da se povzdignejo delovna sredstva v skupno lastnino družbe in kolektivno uredi vse delo s pravično razdelitvijo donosa dela."
,,Da se povzdignejo delovna sredstva v skupno lastnino," naj pomeni pač, ,,da se spremene v skupno lastnino". Toda to le mimogrede.
Kaj je ,,donos dela"? Produkt dela ali njegova vrednost? In v tem drugem primeru: ali celotna vrednost produkta ali samo tisti del vrednosti, kiga je delo dodalo vrednosti porabljenih produkcijskih sredstev?
,,Donos dela" je nedoločna predstava, ki jo je uporabljal Lassalle namesto določnih ekonomskih pojmov.
Kaj je ,,pravična" razdelitev?
Ali ne trdijo bouigeois, da je sedanja razdelitev ,,pravična"? In ali ni dejansko edina ,,pravična" razdelitev na temelju sedanjega načina proizvod-nje? Ali urejajo ekonomske odnose pravni pojmi ali izvirajo nasprotno pravni odnosi iz ekonomskih? Ali nimajo tudi socialistični sektaši naj-različnejših predstav o ,,pravični" razdelitvi?
Da bi vedeli, kaj si moramo tokrat predstavljati pod frazo »pravična razdelitev", tnoramo prvi paragraf primerjati z le-tem. Ta predpostavlja diužbo, v kateri so ,,ddovna sredstva skupna lastnina in je vse delo urejeno kolektivno", v prvem paragrafu pa vidimo, da ,,pripada donos dela ne-okrnjeno in po enaki pravici vsem članom družbe".
,,Vsem članom družbe"? Tudi tistim, ki ne delajo? Kje pa je tedaj »neokinjeni donos dela"? Samo tistim članom družbe, ki delajo? Kje je tedaj »enaka pravica" vseh članov družbe?
Toda ,,vsi člani družbe" in ,,enaka pravica" sta očitno le frazi. Jedro je v tem, da mora dobiti v tej komunistični družbi vsak delavec »neokjmjeni" lassallovski ,,donos dela".
Ce razumemo izraz ,,donos dela" v smislu produkta dela, tedaj je ko-lektivni donos dela celotni produkt družbe.
Od tega pa je treba odtegniti:
Prvič: to, kar je potrebno, da se nadomestijo porabljena produkcijska sredstva,
Drugič: dodatni del za razširitev produkcije.
Tre^jič: rezervni ali zavarovalni sklad proti nesxečam, motnjam zaradi naravnih pojavov itd.
Ti odtegljaji od »neokrnjenega donosa dela" so ekonomska nujnost in njih velikost je treba določiti po obstoječih sredstvih in silah, deloma z verjetnostnim računom, nikakor pa jih ni mogoče izkalkulirati iz pravič-nosti.
Ostane drugi del celotnega produkta, kije določen za potrošna sredstva.
Preden pridemo do individualne delitve, je treba odtegniti še:
Prvič: splošne upravne stroške, ki ne spadajo k produkciji.
Ta del se takoj od začetka kai najznatneje zmanjša v primeri z današnjo družbo, in se zmanjšuje v isti meri, kakor se razvija nova družba.
Drugič: to, kar je namenjeno za zadovoljitev splošnih potreb, kakor za šole, zdravstvene ustanove itd.
Ta del že od začetka precej zraste v primeri z današnjo družbo, in se veča v isti meri, kakor se razvija nova družba.
Tretjič: sklad za dela nezmožne itd., skratka za vse, kar spada danes k tako imenovanemu uradnemu skrbstvu za revne.
Zdaj šele pridemo do tiste ,,razdelitve", ki jo ima program - pod lassal-lovskim vpiivom - na omejen način edino pred očmi, tj. k tistemu delu potrošnih sredstev, ki se razdeli med individualne producentc kolektiva.
»Neokrnjeni donos dela" se je neopazno že spremenil v ,,okrnjenega", čeprav dobi producent posredno ali neposredno kot član družbe to, kar zgubi kot zasebni individuum.
Kakor je izgjnila fraza o ,,neokxnjenem donosu dela", tako izgine zdaj fraza o ,,donosu dela" sploh.
V  kolektivistični, na skupni lastnini produkcijskih sredstev tcmclječi družbi producenti svojih produktov ne menjavajo; prav tako se tudi delo, potrošeno za produkte, ne pojavlja kot vrednost teh produktov, kot neka njihova stvarna lastnost, ker zdaj - v nasprotju s kapitalistično družbo -individualno delo ni več po ovinku, marveč neposredno sestavni del cclot-nega dela. Izraz »donos dela", ki zaradi svoje dvoumnosti tudi dandanes ni
Družba, s katero imamo tu opraviti, je komunistična družba, ki se ni razvUa na lastnih temeljih, temveč se, naiobe, šele poraja iz kapitalistične družbe; ki se je torej v vseh pogledih, ekonomsko, moralno-in duhovno, še diže materina znamenja stare družbe, iz neder katere izhaja. Zato prejema vsak posamezni producent - po odtegljajih - natanko to nazaj, kar ji daje. Kar ji je dal, je njegova individualna količina dela. Npr. družbeni delovni dan sestoji iz vsote individualnih delovnih ur. Individuabii delovni čas posamez-nega producenta je tisti del družbenega delovnega dne, katerega je on pri-speval, je njegov delež pri tem. Od družbe dobi potrdilo, da je prispeval toliko in toliko dela (po odbitku njegovega dela za družbene sklade), in s tem potrdilom dobi iz družbenih zalog toliko potrošnih sredstev, kolikor velja enaka količina dela. Isto količino dela, ki jo je dal družbi v eni obliki, dobi vrnjeno v drugi obliki.
Očitno vlada tu isto načelo, ki urejuje blagovno menjavo, kolikoi je ta menjava menjava enakih vrednosti. Vsebina in oblika sta spremenjeni, ker v spremenjenih okoliščinah nihče ne more dati kaj drugega kakor svoje delo, in ker na drugi strani ne more preiti v lastnino posameznika kaj drugega ko individualna potrošna sredstva. Kar pa se tiče razdelitve le^eh med posa-mezne producente, velja isto načelo, kakor pri menjavi blagovnih ekviva-lentov, menja se enaka količina dela v eni obliki za enako količino dela v drugi obliki.
Enaka pravica je tu - v načelu - torej še vedno buržoazna pravica, čeprav si načelo in praksa nista več v laseh, medtem ko se pri blagovni menjavi menjavajo ekviralenti samo v povprečju, ne v posameznih primerih.
Kljub temu napredku ima ta enaka pravica še vedno buržoazne meje. Pravica producentov je sorazmerna njihovim delovnim prispevkom; enakost je v tem, da se meri z istim merilom, z delom. Toda eden lahko prekaša drugega telesno ali umsko, daje torej v istem času več dela ali lahko dela dalj časa; da pa se delo lahko uporablja za merilo, se mora določati po trajanju ali po intenzivnosti, sicer bi nehalo biti merilo. Ta enaka pravica je neenaka pravica za neenako delo. Ne priznava nobenih razrednih razlik, ker je vsak le delavec, kakor so drugi; molče pa priznava neenako individualno nadarjenost in zato neenako zmogljivost kot naravna privilegija. Je torej po svoii vsebini. pravica neenakosti kakor vsaka pravica. Pravica lahko po svoji naravi obstaja samo v uporabljanju enakega merila; toda neenaki individui (in ti bi ne bili različni individui, če bi ne bili neenaki) se dajo meriti z enakim merilom samo, kolikor jih gledamo z enakega stališča, samo z določene strani, v tem primeru npr. samo kot delavce in v njih ne vidimo nič drugega, vse drugo odmislimo. Dalje: en delavec je oženjen, drugi ne, eden ima več otrok kakor drugi itd. itd. Pri enakem delovnem učinku in zato enakem deležu iz družbe-nega potrošnega fonda dobi potemtakem dejansko eden več kakor drugi, je eden bogatejši kot drugi itd. Da bi pa vse te pomanjkljivosti odpravili, bi pravica ne smela biti enjJca, temveč neenaka.
Toda te pomanjkljivosti so neizogibne v prvi fazi komunistične družbe, kakršna je pač po dolgih porodnih bolečinah izšla iz kapitalistične družbe. Pravo ne more biti nUcdar na višji stopnji kakor ekonomska ureditev in od nje odvisni kulturni razvoj družbe.
V neki višji fazi komunistične družbe, ko izgine zasužnjujoče podrejanje posameznikov delitvi dela in s tem tudi nasprotje med umskim in telesnim delom; ko delo ni več le sredstvo za življenje, temveč je samo postalo prva življenjska potreba; ko se z vsestranskim razvojem posameznikov povecajo tudi njihove produktivne sile in ko vsi viri kolektivnega bogastva obilneje pritekajo  - sele tedaj bo mogoče popolnoma prekoračiti ozko obzorje buržoazne pravice in bo družba lahko napisala na svojo zastavo: Vsak po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah!
Obširneje sem obravnaval ,^ieokrnjeni donos dela" ter »enako pravico" in ,,pravično razdelitev", da bi pokazal, kako zelo grešijo, ko hočejo na eni strani naši stranki znova vsiliti za dogme predstave, ki so v neki dobi imele svoj smisel, a so zdaj postale zastarele fraze, na drugi strani pa pačijo reali-stično pojmovanje, ki ga je bilo stranki tako težko dopovedati, ki pa je v njej pognalo korenine, s pravnoideološkimi in drugimi praznimi mamjami, ki jih tako radi uporabljajo demokrati in francoski socialisti.
Ne glede na vse doslej povedano je bilo sploh napačno delati iz ti. razde-litve nekaj bistvenega in ji dajati glavni poudarek.
Vsakokratna razdelitev potrošnih sredstev je le posledica razdelitve pro-dukcijskih pogojev. Le-ta razdelitev pa je odvisna od načina produkcije. Kapitalistični način produkcije npr. temelji na tem,da so stvarni produkcij-ski pogoji dodeljeni nedelavcem v obliki lastnine kapitala in lastnine zemlje, medtem ko je množica samo lastnik osebnega produkcijskega pogoja, de-lovne sile. In ker so elementi produkcije tako razdeljeni, izhaja iz tega sama po sebi sedanja razdelitev potrošnih sredstev. Če bodo stvarni pogoji produkcije kolektivna lastnina delavcev samih, bo posledica tega tudi dru-gačna razdelitev potrošnih sredstev, kakor je sedanja. Vulgarni socializem (in od njega spet del demokracije) je prevzel od buižoaznih ekonomistov to, da gleda na razdelitev in jo obravnava kot neodvisno od načina produkcije, in predstavlja zato socializem tako, kakor da se v glavnem vrti okrog razdelitve. Zakaj se vračati nazaj, potem ko so bili dejanski odnosi že zdavnaj po-jasnjeni?
4.  ,,Osvoboditev dela mora biti stvar delavskega razreda, nasproti ka-teremu so vsi drugi razredi ena sama reakcionarna masa."
Prva kitica je povzeta iz uvodnih besed statuta internacionale, toda ,,popravljena". Tam stoji: ,,Osvoboditev delavskega razreda mora biti dejanje delavcev samih"; tu pa mora »delavski razred" osvoboditi - kaj? ,,Delo"! Razumi, kdor moreš.
Za odškodnino pa je protikitica lassallovski citat najčistejšegakova: ,,na-sproti delavskemu razredu so vsi drugi razredi ena sama reakcionarna masa".
V  ,,Komunističnem manifestu" je rečeno: ,,Od vseh razredov, ki stoje danes  buržoaziji  nasproti, je  edino proletariat resnično revolucionaren razred. Drugi razredi propadajo in propadejo z veliko industrijo, proletariat je njen lastni proizvod."
Buržoazija je tu pojmovana kot revolucionaren razred - kot nosilec velike idustrije - nasproti fevdalcem in srednjim staiiovom, ki si vsi hočejo obdržati družbene postojanke, ki so tvorba zastarelih produkcijskih načinov. Ti torej ne tvorijo skupno z buržoazijo ene same reakcionaine tnase.
Na drugi strani je proletariat revolucionaren nasproti buržoaziji, ker je sam zrasel v veliki industriji in si prizadeva vzeti produkciji kapitalistični značaj, ki ga skuša buržoazija ohraniti za vse večne čase. Toda Manifest pravi dalje da »srednji stanovi... postajajo revolucionarni, kolikor jih čaka prehod v vrste proletariata".
S tega stališča je torej spet nesmiselno trditi, da tvorijo srednji stanovi ,,skupno z buržoazijo", in vrh tega še s fevdalci, nasproti delavskemu razredu ,,eno samo reakcionarno maso".
Ali so pri zadnjih volitvahl rekli obrtnikom.malim industrialcem idr. ter kmetom: nasproti nam ste z buržoazijo in fevdalci vred le ena sama reakcio-narna masa?
Lassalle je znal ,,Komunistični manifest" na pamet, kakor znajo njegovi verniki njegove zveličavne spise. Če ga je torej tako grobo potvarjal, je to delal samo zavoljo tega, da bi olepšal svojo zvezo z absolutističnimi in fev-dalnimi nasprotniki proti buržoaziji.
V  gornjem paragrafu pa je vrh tega njegov modri rek privlečen za lase, brez kakršnekoli zveze s popačenim citatom iz statuta internacionale. Tu gre, torej kratko malo za predrznost, in sicer tako, ki g. Bismarcku nikakor ni neljuba, za eno izmed tistih cenenih neotesanosti, ki jih počenja berlinski Marat.2
5.  ,,Delavski razred dela za svojo osvoboditev najprej v okviru današnje nacionalne države, zavedajoč se, da bo nujna posledica njegovih prizadevanj, ki so skupna delavcem vseh kulturnih dežel, internacionalno bratstvo naro-dov."
Lassalte si je v nasprotju s ,,Korrunističnim manifestom" in z vsem prejš-njim socializmom zamišljal delavsko gibanje z najožjega nacionalnega stali-šča. V tem ga posnemajo — in to po delovanju internacionale!
Samo ob sebi je razumljivo — da bi se delavski razred sploh mogel boje-vati, se mora organizirati kot razred pri sebi doma in je njegova dežela neposredno torišče njegovih bojev. Toliko je njegov razredni boj nacionalen, ne po vsebini, temveč, kakor pravi ,,Komunistični manifest", ,,po obliki". Toda ,,okvir današnje nacionalne države", npr. Nemčije, je sam spet gospo-darsko ,,v okviru svetovnega trga", politično pa ,,v okviru sistema držav". Vsak trgovec ve,. da je nemška trgovina hkrati inozemska trgovina, in veličina g. Bismarcka je ravno v neke vrste internacionalni politiki.
In na kaj reducira nemška delavska strgnka svoj internacionalizem? Na zavest, da bo posledica njenih prizadevanj ,,internacionalno bratstvo naro-dov" — na frazo, izposojeno od buržoazne Lige za svobodo in mir,3 jn ta fraza naj bo nadomestilo za internacionalno bratstvo delavskih razredov v skupnem boju proti vladajočim razredom in njihovim vladam. O internacio-nalnih nalogah nemškega delavskega razreda torej nobene besede! In s tem naj nastopi proti svoji lastni buržoaziji, ki se je proti njemu že pobratila z buržoazijo vseh drugih dežel, in pa proti internacionalni zarotniški politiki g. Bismarcka!4
Dejansko je internacionalizem tega programa še na neskončno nižji stop-nji kakor v programu stranke za svobodno trgovino. Tudi ta zatrjuje, da bo uspeh njenih prizadevanj ,,internacionalno bratstvo narodov". Ona pa tudi nekaj stori za to, da bi napravila trgovino internacionalno, in se nikakor ne zadovoljuje z zavestjo — da vsi narodi trgujejo pri sebi doma.
Internacionalna dejavnost delavskih razredov v nobenem pogledu ni od-visna od obstoja ,,Mednarodne delavske asociacije". Ta je bila samo prvi poskus ustvariti temu delovanju centralni organ; poskus, ki je s pobudo, katero je dal, dosegel trajen uspeh, ki se pa v svoji prvi zgodovinski obliki po padcu pariške komune ni mogel nadaljevati.
Bismarckova ,,Norddeutsche"^ je imela popolnoma prav, ko je v zado-voljstvo svojega mojstra oznanila, češ da se je nemška delavska stranka v novem programu odrekla internacionalizmu.
f,Da bi utrla pot rešitvi sociaTTTegaTprašanja, zahteva nemška delavska stranka ustanovitev produktivnih zadrug z državno pomočjo in pod demo-kratično kontrolo delovnega Ijudstva. Za industrijo in kmetijstvo je treba priklicati v življenje produktivne zadruge v takšnem obsegu, da bo iz njih nastala socialistična organizacija vsega dela."
Po Lassallovem ,,železnem mezdnem zakonu" — odrešilno sredstvo prero-kovo! Na spodoben način mu ,,utirajo pot"! Na mesto obstoječega razred-nega boja je stopila žurnalistična fraza ,,socialno vprašanje", katerega ,,re-šitvi" se ,,utira pot". Namesto iz revolucionarnega procesa družbene pre-obrazbe ,,nastane" ,,socialistična organizacija vsega dela" iz »državne pomoči", katero daje država produktivnim zadrugam, ki jih ,,prikliče v življenje" država, ne delavci. To je pač Lassalla vreden domislek, da je z državnim posojilom mogoče prav tako zgraditi novo dmžbo kakor novo železnico!
Ker so imeli še nekaj sramu, so postavili ,,državno pomoč" — ,,pod demo; kratično nadzorstvo delovnega Ijudstva".
Prvič: ..delovno Ijudstvo" sestoji v Nemčiji povečini iz kmetov in ne i proletariata.
Drugič, ,,demokratično" se pravi po nemško volksherrschaftlich (ljud< vladno).7 Kaj pa pomeni ,,ljudovladna kontrola delovnena Ijudstva"? in i celo pri delovnem Ijudstvu, ki izpoveduje s temi zahtevami do države svoj polno zavest, da ni niti na oblasti niti ni zreio za oblast!
Odveč je, da bi se spuščali tu v krrtiko recepta. ki ga je za časa Louia Philippa predpisal Buchez v nasprotju s francoskimi socialisti in ki so g sprejeli reakcionarni delavci okoli ,,Ateiiera".8 ln najhujše ni v tem.da so t specifično čudežno sredstvo napisali v program, temveč da so s stališč razrednega gibanja šli nazaj na stališče sektaškega gibanja.
Dejstvo, da hočejo delavci upostaviti pogoje kolektivne produkcije družbenem merilu in najprej pri sebi, v nacionalnem merilu, pomeni samc da delajo za prevrat sedanjih produkcijskih pogojev, in nima nobene zvezej ustanavljanjem zadrug z državno pomočjo. Glede sedanjih zacrug pa je treb reči, da imajo vrednost samo tolikOj^kolikor so neodvisne, ni:i od vlade nii od buržoazije protežirane delavs
Zdaj prebajam k demokratskemu poglavju.
A. ,,Svobodna osnova države"
Najprej si, po II. poglavju, prizadeva nemška delavska stranka dosefi ,,svobodno državo".
Kaj je to — svobodna država?
Nikakor ni namen delavcev, ki so se otresli omenjenega podložniškeg duha, da bi državo r,osvobodili". V nemškem rajhu je ,,država" skoraj tak< ,,svobodna" kakor v Rusiji. Svoboda je v tem, da se spremeni država i organa, ki je družbi nadrejen, v organ, ki je družbi popolnoma podrejen; i tudi dandanes so državne oblike toliko svobodnejše ali nesvobodnejše, koli kor bolj ali kolikor manj omejujejo ».svobodo države".
Nemška delavska stranka — vsaj če bo sprejela ta program — každ, da \ sociaiistične ideje niti pod kožo niso prodrle; kajti namesto da bi obravna vala obstoječo družbo (in to velja tudi za vsako prihodnjo) kot osnov« obstoječe države (ali prihodnje za prihodnjo družbo), pa obravnava držav« kot samostojno bitje, ki ima svoje lastne ,,duhovne, moralne, svobodne os nove".
In kako neznansko zlorablja program izraza ,,današnja država" in ,,da našnja družba"! In kako še bolj neznanski je nesporazum, ki ga ustvarja \ zvezi z državo, kateri postavlja svoje zahteve!
,,Današnja družba" je kapitalistična družba, ki obstaja v vseh kulturnil deželah, ki se je bolj ali manj otresla srednjeveških primesi, ki jo je bolj al manj modificiral posebni zgodovinski razvoj vsake dežele in ki je bolj al manj razvita. Nasprotno pa se ,,današnja država" spreminja z driavnimj mejami. Drugačna je v prusko-nemškem rajhu kakor v Švici, drugačna n« Angleškem kakor v Združenih državah Amerike. ,,Današnja država" je toraj fikcija.
Vendar pa imajo vse različne države različnih kulturnih dežel kljub pisad različnosti oblik skupno to, da so zasnovane na moderni buržoazni družbi, ki je bolj ali manj kapitalistično razvita. Skupne so zato tudi neke njihovd bistvene značilnosti. V tem smislu lahko govorimo o ,,današnji državnosti" \ nasprotju s prihodnostjo, v kateri bo njena sedanja korenina — buržoaznž družba — odmrla.
&
Vprašanje je torej: kakšno spremembo bo doživela državnost v komuni-stični družbi? Z drugimi besedami: katere družbene funkcije, podobne sedanjim državnim funkcijam, bodo tam še ostale? Na to vprašanje je mogoče odgovoriti samo znanstveno in problemu se ni mogoče približati niti za las, tudi če tisočkrat povežemo besedo Ijudstvo z besedo država.
Med kapitalistično in komunistično družbo je razdobje, v katerem se prva revolucionarno preobraža v drugo. Temu ustreza tudi politično prehodno obdobje, čigar država ne more biti nič drugega kakor revolucionarna dikta-tura proletariata.
Program pa se ne ukvarja niti s to niti z bodočo državnostjo komunistič-ne družbe.
Njegove politične zahteve ne vsebujejo ničesar razen starih, po vsem svetu znanih demokratičnih litanij: splošna volilna pravica, direktna zakonodaja, Ijudsko pravo, Ijudska obramba itd. Te zahteve so samo odmev buržoazne Ljudske stranke, Lige za mir in svobodo. Vse te zahteve so že uresničene, kolikor jih s fantastičnimi zamislimi ne pretiravamo. Le da država, v kateri so te zahteve že uresničene, ni znotraj nemških državnih mej, temveč v Švici, v Združenih državah itd. Ta vrsta ,,bodoče države" je današnja država, če-prav eksistira zunaj ,,okvira" nemškega rajha.
Na nekaj pa so pozabili. Ker nemška delavska stranka izrecno izjavlja, da se giblje v ,,mejah sedanje nacionalne države", torej svoje države, prusko-nemškega rajha — njene zahteve bi bile sicer tudi večidel nesmiselne, kajti zahtevamo vendar samo to, česar nimamo — bi pač ne bila smela pozabiti na poglavitno stvar, namreč da temeljijo vse te lepe stvarce na priznanju tako-itnenovane suverenosti Ijudstva, da so na mestu samo v demokratični re-publiki.
Ce niso imeli poguma — to je pametno, kajti razmere narekujejo previd-nost — da bi zahtevali demokratično republiko, kakor so jo programi fran-coskih delavcev za časa Ludvika Filipa in Ludvika Napoleona — bi se tudi ne bili smeli zateči k zvijači, ki ni niti poštena^ niti ni spodobna, in zahtevati stvari, ki imajo smisel samo v demokratični republiki, od države, ki ni nič drugega ko s parlamentarnimi oblikami zastrt, s fevdalnimi dodatki pomešan in že od buržoazije vplivan, birokratično stesan, od policije varovan milita-ristični despotizem, in tej državi vrh tega še zagotavljati, da mislijo doseči to od nje ,,z zakonitimi sredstvi"!
Celo vulgarna demokracija, ki gleda v demokratični republiki tisočletno kraljestvo in niti ne sluti, da je treba dokončno dobojevati razredni boj ravno v tej poslednji državni obliki buržoazne družbe — celo ta je sila visoko nad takim demokratstvom v mejah policijsko dopustnega in logično nedo-pustnega.
Da v resnici mislijo z ,,državo" vladni aparat ali državo, kolikor le-ta zaradi delitve dela tvori od družbe ločen, lastni organizem, kažejo že besede: ,,Nemška delavska stranka zahteva za gospodarsko osnovo države: en sam progresivni davek na dohodke" itd. Davki so gospodarska osnova vladne mašinerije in nikogar drugega. V državi prihodnosti, kakršno v Švici že imajo, je ta zahteva že precej izpolnjena. Pogoj davka na dohodke so različni viri dohodkov raziičnih družbenih razredov, torej kapitalistična družba. Nič nenavadnega ni torej, da liverpoolski finančni reformatorji — bourgeois z Gladstonovim bratom na čelu — zahtevajo  prav isto kakor ta program.
B. ,,Nemška delavska stranka zahteva kot duhovno in nravno osnovo države:
1.  splošno in enako Ijudsko vzgojo po državi. Splošno šolsko obveznost. Brezplačen pouk".
Enako Ijudsko vzgojo? Kaj si zamišljajo s temi besedami? Ali morda mislijo, da je v današnji družbi (in samo s to imarno opraviti) mogoča enaka vzgoja za vse razrede? Ali zahtevajo, naj se tudi višji razredi prisilno poni-žajo na mero vzgoje — Ijudsko, šolo — ki je edina združljiva z ekonomskimi razmerami ne le mezdnih delavcev, temveč tudi kmetov?
,,Splošna šolska obveznost. Brezplačen pouk"..Prva zahteva je glede Ijud-skih šol uresničena celo v Nemčiji, druga v Svici in Združenih državah. Če so v nekaterih državah Združenih držav ..brezplačni" tudi višji šolski zavodi, pomeni to, da se dejansko samo višjim razredom plačujejo stroški za vzgojo iz splošnih davčnih dohodkov. Mimogrede povedano, to velja tudi za ,,brez-plačno pravosodje", ki ga zahteva program v t. A 5. Kazensko sodstvo je povsod brezplačno, civilno pa ima opraviti le z lastninskimi spori, se tiče torei le premožnih razredov. Mar naj se ti pravdajo na stroške Ijudstva?
Clen o šolstvu bi moral zahtevati vsaj tehniške (teoretične in praktične) šole v zvezi z Ijudsko šolo.
Popolnoma je treba odkloniti Jjudsko vzgojo po državi".. Določiti s splošnim zakonom sredstva za Ijudske šole, usposobljenost učiteljev, učne predmete itd. in — kakor se to godi v Združenih državah — po državnih nadzornikih nadzirati izpolnjevanje teh zakonskih predpisov je čisto nekaj drugega kakor imenovati državo za vzgojitelja Ijudstva! Nasprotno, vladi in cerkvi je treba enako vzeti sleherni vpliv na šolo. V prusko-nemškem rajhu (nikar si pomagati s praznim izgovorom, da gre za ,,bodočo državo"; videli tmo, kako je s to stvarjo) pa je nasprotno država potrebna stroge vzgoje od Ijudstva.
Ves program pa je kljub vsemu demokratičnemu žvenkljanju skoz in skoz okužen s podložniško vero lassallovske sekte v državo, ali kar ni nič bolje, z demokratično vero v čudeže, ali pa je kratko malo kompromis med tema dvema vrstama vere v čudeže, ki sta socializmu enako daleč.
,,Svoboda znanosti" se glasi neki paragraf pruske ustave. Čemu potem tu?
,,Svoboda vesti"! Če so hoteli zdaj, v času kulturnega boja,^ spomniti liberalizem na njegova stara gesla, bi lahko to storili samo v tej obliki: vsakomur mora biti omogočeno, da opravlja svoje verske kakor tudi telesne potrebe, ne da bi vtikala vanje svoj nos policija. Toda delavska stranka bi morala pri tej priložnosti vendarle povedati, da se zaveda, kako ni buržoazna ,,svoboda vesti" nič drugega ko dopuščanje vseh mogočih vrst verske svo« bode vesti, da pa si delavska stranka nasprotno prizadeva, da bi vest osvo-bodila verskih utvar. Toda ne da se jim prekoračiti ,,meščanskega" nivoja.
Oospel sem do konca, kajti dodatek, ki sledi programu, ni nikaka njegova značilna sestavina. Zato bom tu čisto kratek.
2.  ,,Normalni delovni dan".
V nobeni drugi deželi se delavska stranka ni omejila na tako nedoločno zahtevo, temveč je vselej določila dolžino delovnega dneva, ki jo je v dolo-čenih okolnostih imela za normalno.
3.  ,,Omejitev ženskega dela in prepoved otroškega dela '.
Normiranje delovnega dneva mora že vsebovati tudi omejitev ženskega dela, kolikor se nanaša na dolgost delovnega dneva, odmor itd.; drugače lahko pomeni le, da je žensko delo izključeno iz takih delovnih panog, ki so za ženski organizem posebno nezdrave ali pa za ženski spol nespodobne. Če soto mislili, bi morali to tudi povedati.
»Prepoved otroškega dela"! Tu bi bilo vsekakor treba navesti starostno mejo.
Splošna prepoved otroškega dela ni združljiva z obstojem velike industrije in je zategadelj prazna pobožna želja. Izpolnitev te zahteve — če bi bila mogoča — bi bila reakcionarna, ker je ob strogi ureditvi delovnega časa za različne stopnje starosti in drugih previdnostnih ukrepih za varstvo otrok zgodnja združitev produktivnega dela s poukom eno izmed najmogočnejših sredstev za spremembo današnje družbe.
4.  ,,Državno nadzorstvo nad tovarnami, obrtnimi delavnicami in domačo industrijo".
Od prusko-nemške države bi bilo gotovo treba zahtevati, da sme nadzor-nike odstavljati le sodišče; da jih vsak delavec lahko naznani sodiščem, če kršijo svoje dolžnosti; da morajo pripadati zdravniškemu stanu.
5.  »Ureditev kaznilniškega dela".
Malenkostna zahteva v splošnem delavskem programu. Vsekakor pa bi bilo treba jasno povedati, da ni konkurenčna zavist tisto, zaradi česar no-čemo, da bi z navadnimi zločinci ravnali kakor z živino, in da zlasti nočemo, da bi jim vzeli njihovo edino poboljševalno sredstvo, produktivno delo. To je pač najmanj, kar bi smeli pričakovati od socialistov.
6.  ,,Učinkovit zakon o odškodninski odgovornosti".
Povedati bi bilo treba, kaj je razumeti z ,,učinkovitim" zakonom o od-škodninski odgovornosti.
Mimogrede omenjeno, pri normalnem delovnem dnevu so prezrli tisti del tovarniške zakonodaje, ki se tiče zdravstvenih ukrepov in naprav za zavaro-vanje pred nevarnostjo. Zakon o odškodninski odgovornosti se uporablja tele, kadar so kršeni ti predpisi.
Skratka, ohlapna redakcija je odlika tudi tega dodatka.
Dixi et salvavi animam meam!' '
Iz MEID IV, str. 486-509
"viišljene so volitve državnega zbora v Nemčiji v januarju 1874. — Uredn.
Bertinski Marat je očitno Marxova posmehljiva označba za Hasselmanna, vnega urednika lassallovskega glavnega glasila ,,Neuer Sozialdemokrat" Movisocialni ddemokrat"). — Uredn.
mternacionalna liga za mir in svobodo, ustanovliena 1867 v Ženevi, je bila
ednarodna organizacija buržoaznih demokratov in pacifistov, pnvržencev
svobodne trgovine. Njeni gesli sta bili:,,Splošno bratstvo narodov" in ,,Zdru-
iene države Evrope". Marx in I. internacionala sta se odločno borila proti tei
ligi. - Uredn.
4Po padcu pariške komune, v letih 1871-1872, jeskušal Bismarck skleniti z Avstrijo in Rusijo pogodbo, katere namen naj bi bilo skupno zatiranje revolucionarnega gibanja, zlasti pa I. internacionale. Oktobra 1873 je bila na Bismarckovo pobudo sklenjena t.i. zveza treh cesarjev, tj. dogovor med vla-
dami   Nemčije,   Rusije  in  Avstro-Ogrske o  skupnem  nastopu  v primeru ,,evropskih pretresov". — Uredn. "
5   V 67.   št.   Bismarckovega glasila  ,,Norddeutsche  Allgemeine  Zeitung" (..Severnonemški obči časnik") dne 20. marca 1875 je bil objavljen uvodnik o osnutku programa Socialnodemokratične stranke Nemčije, ki je obravna-val zlasti 5. točko programa, o kateri piše Marx na tem mestu. V članku je bilo glede te točke rečeno, da je, ,,postala socialnodemokratična agitacija v marsikaterem pogledu opreznejša" in da se ,,odpoveduje internacionali". — Uredn.                                                                                            »
6  Lassalle je svoj ,,železni mezdni zakon" formuliral takole: ,,Zelezni eko-nomski zakon. ki v današnjih razmerah pod vlado ponudbe in povpraševanja po delu določa mezdo, je tale: Povprečna mezda se reducira zmeraj na nujne življenjske potrebščine, to je sredstva. ki so pri vsakem liudstvu potrebna za ohranhtev eksistence in za razporeditev. — To je točka, okoli katere v vsakem času oscilira realna mezda, ne da bi se mogla za dolgo povzpeti nad to točko niti zdrkniti pod njo, kajti sicer bi prišlo zaradi lažjega, boljšega položaja delavcev do povečanja delavskega prebivalstva in s tem do ponudbe rok, ki bi mezdo spet znižala za njeno prejšnje stanje in tudi pod to stanje. — Mezda se ne more trajno znižati pod te nujne življenjske potrebščine. Tedaj bi namreč prišlo do izseljevanja, samstvam abstinence od razplojevanja in na-zadnje   zaradi   bede   do   zmanjšanja   števila delavcev,   ki tako  zmanjšuje ponudbo delavskih rok in s tem mezdo spet dvkjne r»a njeno prejšnjo višjo raven.   Realna povprečna mezda obstaja torej v gibanju, v nepretrganem kroženju okoli tistega svojega težišča, kamor se mora neprestano vračati, da je zdaj nad njim, zdaj pod njim." Po: ,,Arbeiterlesebuch, Rede Lassalles zu Frankfurt a. M. am, 77. u 19. Mai 1863" (,,Delavski berilo, Lassallovgovor o Frankfurtu na M. 17. in 19. maja 1863"), Hottingen-Zurich 1887. - Uredn.
7  V pomanjkanju boljšega izraza uporabljamo staro slovensko skovanko ,,ljudovlada", ki so jo sicer uporabljali za republiko, vendar pa bolj ustreza smislu besede ,,demokracija" (vlada Ijudstva). — Uredn.
8  ..Atelier" je bil prvi francoski časopis (mesečnik), ki so ga v Parizu od 1840—1848 izdajali in urejevali delavci. Skupina okrog ,,Ateliera" jybila pod vplivom Buchezovega katoliškega socializma. — Uredn.
9  Besedna igra: eisenachovce so imenovali tudi ,,poštene" (,,die Ehrlichen"). — Uredn.
10  ..Kulturkampf" — ..Bismarckov boj v 70. letih preteklega stoletja proti nemški katoliški stranki Centrum s policijskim preganjanjem katolicizma. Bismarck je s tem bojem samo okrepil militantni klerikalizem katolikov, je samo škodoval resnični kulturi, ker je pomaknil v ospredje versko točitev namesto politične ter odvračal pozornost nekih slojev delavskega razreda in demokracije  od nujnih nalog razrednega in revolucionarnega boja in jih usmerjal na čisto površen in buržoaznolažni antiklerikalizem." (Lenin, „0 odnosu delavske stranke do religije".) — Uredn.
11  Rekel sem in rešil svojo dušo (tj., storil svojo dolžnost). — Uredn.
(Ne držite me za besedo, sam
nimam nič proti mali buržoaziji.
Malomeščanom
ne glede na razred in stan
moj slavospev v poeziji).
Z vseh prostranih sovjetskih njiv od prvega dne republike nove so se zbrali,
brž zamenjali perja preliv in zasedli vse ustanove.
Od sedenja so ožulili ogromne
kot so umivalniki zadnjice
in srečaš jih še dandanes —
ponižne in skromne.
Spletli so si udobne kabinete in spalnice.
In na večer
ta ali ona svojat
zre ženo,
ki se s klavirjem ubada,
in govori
od samovarja grlat:
,,Tovarišica Nada!
Za praznik
24 jurjev več plačc
Tarifni okvir..
Eh,
kupim
galifejske si hlače,
da iz njih bom
molel
kot kakšna koralna čer."
A Nada:
,,In meni obleko pa še emblem..
Brez srpa in kladiva ne moreš med svet.
Včem
danes
naj grem
plesat v Revvojensovjet? !"
Na steni Marx..
Okvir rdeč.
Mačkon na ,,Izvestjih" štreno meri.
A pod stropom
vreščeč
razposajen se kanarec kočeperi.
Marx s stene strmi, strmi. . .
A znenada
usta odpre,
zakriči:
,,Revolucijo so ovile malomeščanščine preje.
Hujši od Vrangla je filistrski smrad.
Zavijte kanarcem vratove
čimpreje,
da ne zgrmi komunizem
zaradi kanarcev v prepad!"        1920—1921
Vruči dan. Sjedim u paviljonu, na koljenima
Pribor za pisanje. Zeleni čamac
Pomalj^ se kroz livadu. Na krmi
Teška opatica, u teškoj odječi. Ispred nje
Stariji čovjek u kupačem odijelu, vjerojatno svečenik.
Na veslačkoj klupi, veslajuči iz petnih žila,
Dijete. Kao u starim vremenima! _— mislim,
Kao u starim vremenima!
ISTINA UJEDINJUJE
Prijatelji, želio bih da znate istinu, i da je kažete!
Ne kao umomi imperatori u bijegu: Sutra stiže brašno!
Več kao Lenjin: Sutra uveče
Bit čemo izgubljeni, ako ne ...
Kako to kaže pjesmica:
Bračo, kao što svi znaju
Prva nam je tema —
Iz tog teškog položaja
Uzmicanja nema.
Prijatelji, krepko priznanje
I krepko AKO NE!
ČEMU DOBROTA?
1.
Čemu dobrota
Kad se dobre smjesta ubije, ili se ubije
One s kojima su dobri dobri?
Čemu sloboda
Kad slobodni moraju živjeti pod neslobodnima?
Čemu razumnost
Kad samo nerazumnost pribavlja svakom nužnu hranu?
2.
Umjesto da ste samo dobri, potrudite se
Da stvorite stanje koje omogučava dobrotu, ili još bolje:
Koje ju čini suvišnom!
Umjesto da ste samo slobodni, potrudite se Da stvorite stanje koje oslobada sve Te čak i ljubav za slobodom Čini suvišnom!
Umjesto da ste samo razumni, potrudite se Da stvorite stanje koje nerazumnost pojedinca Čini lošim poslom!
KOLEBLJIVOME
Kažeš:
S našom stvari stoji loše.
Pomrčina je sve gušča. Snage su sve slabije.
Sada, pošto smo radili toliko godina,
U težem smo položaju nego na početku.
Ali neprijatelj stoji strašnji nego ikada. Njegove snage kao da su ojačale. Poprimio je nepobjediv izgled,
A mi smo počinili greške, to se više ne da nijekati. Naši redovi se prorjeduju. Naše su parole u neredu. Dio naših riječi Neprijatelj je izokrenuo do neprepoznatljivosti.
Što je sad krivo od onoga što smo govorili,
Nešto ili sve?
Na koga još računamo? Jesmo li mi ostavljeni, izbačeni
Iz živog toka? Hočemo li zaostati
Ne shvačajuči nikog više, ni od kog neshvačeni?
Moramo li imati sreče?
Tako pitaš. Ne očekuj Nikakvog odgovora do vlastitoga!
TRIBUNA - ŠTUDENTSKI  LIST
TRG   OSVOBODITVE   1/11,   soh«
86.
tolefon: 21-280
61000 LJUB UANA
Izdajatelj:
Univerzitetna     konferenca     Zvezr socialistične mladine Slovenije, Ljubljana, Trg osvoboditve 1/11
Uradne ure:
Vsak delavnik od 10. do 13. ure
Začasno vlogo izdajateljskega sveta opravlja UK ZSMS — Ljubljana.
Priprava za tisk: Dnevnik, BEP; tisk: tiskarna Ljudske pravice, Ljubljane.
UREDNIŠTVO:
Glavni in v. d. odgovornega uredni-
ka: Srečo Zaic.
Bavčar Igor (Univerza), Erjavec Aleš
(Kultura)     Kirn   Srečo    (Teoriia).
Belak Vesna   (laktoriranje)   Ante
Goran  Čala  (likovna in tehnična
oprema)
Redni  javni sestanki uredništva »
ob petkih od 11. ure dalje.
Naročnina:   celoletna  za dijake  in > študente je 50 din, za druge 75 din.
Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo.
Številka           žiro           računa:
50101-678-47303, z obveznim pripisom Za Tribuno.
Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421-1/70 od 22. januarja 1973.
gramsci antonio
dve revoluciji
ANTONIO GRAMSCI:
Dve revoluciji
Vsako obliko politične oblasti lahko zgodovinsko pojmujemo in opravi-čimo le kot pravni aparat neke stvarne ekonomske oblasti, lahko jo pojmuje-mo in opravičimo le kot obrambno organizacijo in pogoj za razvoj določene-ga reda v odnosih proizvodnje in razdeljevanja bogastva: v to temeljno (in osnovno) pravilo zgodovinskega materializma povzema vsoto tez, ki smo jih skušali organsko razviti v zvezi s problemom tovarniških svetov, in vzroke, zaradi katerih smo pri obravnavanju stvarnih problemov proletarskega raz-reda postavili pozitivne izkušnje, izvirajoče iz globokega gibanja delavskih množic za sestavo, razvoj in koordinacijo svetov, kot osrednje in poglavitne. Zato smo trdili: 1. revolucija ni nujno proletarska in komunistična, če si postavi za cilj in tudi doseže odpravo politične vlade buržoazne države; 2. ni proletarska in komunistična niti tedaj, če si postavi za cilj in tudi doseže uničenje predstavniških ustanov in upravnega aparata, s katerimi osrednja vlada izvaja politično oblast buržoazije; 3. ni proletarska in komunistična niti tedaj, če val Ijudske vstaje prinese oblast v roke Ijudem, ki se imajo (in so pri tem iskreni) za komuniste. Revolucija je proletarska in komunistična le tedaj, kadar predstavlja osvoboditev proletarskih in komunističnih proiz-vajalnih sil. ki so se izoblikovale v sredi družbe same, kojijevladal buržoa-zni razred, in je proletarska in komunistična le toliko, kolikor ji je uspelo podpreti in pospešiti širjenje in ureditev proletarskih in komunističnih sil, ki so zmožne začeti potrpežljivo in metodično delo, potrebno za zgraditev novega reda v odnosih proizvodnje in razdeljevanja, novega reda, na katerega temeljih ne bo mogoč obstoj razredne družbe in katerega sistematični razvoj bo potemtakem težil k povezanosti z odmiranjem državne oblasti, s sistema-tičnim razkrajanjem politične obrambne organizacije proletarskega razreda, ki se bo razkrojil kot razred, da bi postal človeštvo.
Revolucija, do katere pride pri razbijanju buržoaznega državnega aparata in izgrajevanju novega državnega aparata, zanima in zajema vse razrede, ki jih zatira kapitalizem. Neposredno \o opredeljuje surovo dejstvo, da v po-manjkanju, ki je postedica imperialistične vojne, velika večina prebivalstva (ki jo predstavljajo obrtniki, mali zemljiški posestniki, malomeščanski inte-lektualci, revne kmečke množice in tudi zaostale proletarske množice) nima nobenega jamstva več za vse tisto, kar zadeva osnovne potrebe vsakdanjega življenja. Ta revolucija skuša privzeti pretežno anarhičen in uničevalen značaj in se kaže kot slep izbruh jeze, kot strahotno divjanje brez konkret-nega cilja, tako divjanje pa se preobrazi v novo državno oblast le, če utru-jenost, razočaranje in lakota končno vsilijo priznanje nujnosti določenega reda in oblasti, ki bo zahtevala spoštovanje tega reda.
Ta revolucija se lahko konča s čisto navadno ustavodajno skupščino in skuša z njo ozdraviti rane, ki jih je buržoaznemu državnemu aparatu prizade-jala Ijudska jeza: lahko se konča celo s sovjeti, celo z avtonomno politično organizacijo proletariata in drugih zatiranih razredov, ki pa si ne upajo iti dlje od organizacije, ne upajo se dotakniti ekonomskih odnosov, in jih torej vrže nazaj reakcija lastniških razredov, lahko se konča celo s popolnim uni-čenjem buržoaznega državnega stroja in z ustalitvijo stalnega nereda, v kate-rem se obstoječa bogastva in Ijudstvo razkrajajo in izginjajo, ker jih uničuje dejstvo, da ni možna nikakršna avtonomna organizacija; lahko se konča celo z ustanovitvijo proletarske in komunistične oblasti, ki se izčrpava v nepre-stanih obupnih poskusih, da bi z avtoriteto vzpostavila ekonomske pogoje za svoj obstanek in okrepitev, končno pa jo pregazi kapitalistična reakcija.
Do takega zgodovinskega razvoja je prišlo v Nemčiji, v Avstriji, na Bavar-skem, v Ukrajini in na Madžarskem; revoluciji kot uničevainemu dejanju ni sledila revolucija kot obnovitveni proces v komunističnem smislu. Obstoj zunanjih pogojev: komunistične partije, uničenja buržoazne države, močnih sindikalnih organizacij in oboroženega proletariata nr bil dovolj, da bi nado-mestil pomanjkanje tehle pogojev: obstoja proizvajalnih sil, ki težs k razvoju in širjenju, zavestnega gibanja proletarskih množic za krepitev politične moči z ekonomsko močjo, volje proletarskih množic, da bi uvedle v tovarne proletarski red, da bi napravile iz tovarne celico nove države, da bi zgradile novo državo kot odraz industrjjskih odnosov sistema tovarn.
Prav zato smo zmeraj menili, da so v stranki delujoče komunistične celice dolžne paziti, da ne zapadejo v partikularistične halucinacije (problem volil-ne abstinence, problem ustanovitve ,,prave" komunistične partije), pač pa morajo skrbeti, da bodo ustvarjale takšne razmere za množice, v katerih bo moč razrešiti vsak posamezen problem organskega razvoja komunistične revolucije. Ali namreč lahko obstaja komunistična partija (ki je akcijska stranka, in ne akademijačistih doktrinarjev in politikantov, ki ,lepo" mislijo in ,,lepo" govorijo o komunizmu), če v množici sami ni duha zgodovinske pobude in težnje k industrijski avtonomiji, ki morata odsevati in doseči sintezo v komunisticni partiji? In ker partije in resnične zgodovinske sile, katerih odsev so partije, ne nastanejo čez noč, iz nič, ampak po dialek-tičnem procesu, ali ni zato najpoglavitnejša naloga komunističnih sil v tem, da prinašajo zavest in organizacijo proizvajalnim, po svojem bistvu komu-nističnim silam, ki se morajo razviti in s svojim širjenjem ustvariti zanesljivo in trajno ekonomsko bazo politične oblasti v rokah proletariata?
In dalje: mar se stranka lahko vzdrži sodelovanja v volilnih bojih za predstavniške ustnanove meščanske demokracije, če je njena naloga poli-tično organizirati vse zatirane razrede okrog komunističnega proletariata, za dosego tega cilja pa je potrebno, da postane za te razrede vladajoča stranka v demokratičnem smislu, saj je lahko le za komunistični proletariat stranka v revolucionarnem smislu?
Če postane komunistična partija stranka ,,demokratičnega" zaupanja vseh zatiranih razredov, če je v trajnem stiku z vsemi plastmi delovnega Ijudstva, pripravi vse plasti Ijudstva, da priznajo komunistični proletariat za vodiini razred, ki naj zamenja kapitalistični razred v državni oblasti, ustvari razmere, v katerih se bo revolucija kot rušenje buržoazne države lahko isto-vetila s proletarsko revolucijo, ki mora razlastiti razlaščevalce in sprožiti razvoj novega reda v proizvodnih odnosih in odnosih pri delitvi.
Če komunistična partija postane posebna partija industrijskega proletaria-ta, če si prizadeva, da bi osvestila in natančno usmerila proizvajalne sile, ki jih je ustvaril kapitalizem v svojem razvoju, potem ustvarja ekonomske raz-mere za državno oblast v rokah komunističnega proletariata, razmere, v katerih je možno. da se proletarska revolucija istoveti z uporom Ijudstva buržoazni državi, v kateri upor postane osvobodilno dejanje resničnih proiz-vajalnih sil, ki so se nakopičile znotraj kapitalistične družbe.
Ti različni nizi zgodovinskih dogodkov niso ločeni in med seboj neodvis-ni, vsi so momenti istega dialektičnega razvojnega procesa in med njegovim potekom se odnosi med vzroki in učinki prepletajo, preobračajo, vplivajo drug na drugega.. Izkušnje revolucij pa so pokazale, kako so po ruski vse druge revolucije v dveh stopnjah propadle, in propad druge revolucfje je delavske razrede tako strl in ponižal, da se je buržoazni razred lahko trdno reorganiziral in začel sistematično uničevati komunistične avantgarde, ki so se skušale znova postaviti na noge.
Komunisti, ki jim monotono prežvekovanje prvih osnov komunizma in zgodovinskega materializma ne zadošča, ampak se udeležujejo stvarnega boja in gledajo na stvarnost, kakršna je, s stališča zgodovinskega materializma in komunizma, lahko pojmujejo revolucijo kot osvojitev družbene oblasti po proletariatu samo kot dialektičen proces, v katerem politična oblast omo-goča industrijsko in industrijska politično; sovjet je sredstvo revolucio-narnega boja, ki omogoča avtonomen razvoj komunistične ekonomske orga-nizacije, ta pa sega od tovarniškega sveta do centralneg? ekonomskega sveta, določa načrte proizvodnje in delitve in s tem omogoča uničenje kapitalistič-ne konkurence; tovarniški svet kot oblika proizvajalčeve avtonomije na industrijskem področju je sredstvo v boju, ki prinaša smrt kapitalističnemu režimu, saj ustvarja razmere, v katerih je na razrede razdeljena družba uni-čena, vsakršna ponovna delitev na razrede pa ,,materialno" onemogočena.
Za komuniste, ki se bojujejo, takšno pojmovanje ni abstraktno: postaja njihov razlog za boj in spodbuda za večja propagandna in organizacijska prizadevanja.
Industrijski razvoj je v množicah izoblikoval določeno stopnjo duhovne avtonomije in določen duh pozitivne zgodovinske pobude: nujno je dati organizacijo in obliko tem osnovam proletarske revolucije, ustvariti psiho-loške razmere za njihov razvoj in za njihovo posplošenje v vseh delovnih množicah z bojem za nadzor proizvodnje.
Nujno se je treba lotiti organske sestave komunistične partije, ki ne bo zbirka doktrinarjev ali majhnih Machiavellijev, pač pa partija revolucionarne komunistične akcije, ki se bo natanko zavedala zgodovinskega poslanstva proletariata, ki bo znala voditi proletariat do izpolnitve njegovega poslanstva in bo zato partija množic, ki se hočejo z lastnimi sredstvi, avtonomno osvo-boditi političnega in industrijskega suženjstva z organizacijo družbenega gospodarstva, in ne partija, ki uporablja množice za poskuse herojskega posnemanja francoskih jakobincev. V mejah tistega, kar akcija neke stranke lahko doseže, je nujna potreba ustvariti razmere, v katerih ne bo prišlo do dveh revolucij, marveč bo v njih Ijudstvo, ki se bo uprlo buržoazni državi, dobilo organizirane sile, ki bodo lahko začele spreminjati nacionalni proiz-vajalni aparat iz orodja plutokratskega zatiranja v orodje komunistične osvo-boditve.
(Nepodpisano, ,,L'Ordine Nuovo," 3. julija 1920, ll.St. 8)
IZ ZB RANIH DEL, str. 95-100
Vodstvo prve stranke kamnarjev v Trstu
BRECHT
ULM 1592.
Biskupe, znam da letim, Reče biskupu krojač. Gledaj kakve če bit strke! I noseč nešto od drva i svile Što izgledalo je kao krila Pope se na visoki krov crkve. Biskup pode dalje: Laž če im se ta osvetit, Čovjek nije ptica, Nikada čovjek neče da leti Reče biskup o krojaču.
Kiojač je poginuo, Rekoše biskupu ljudi. Alaj li zabavne strke! Krila su se polomila, Razbio se on bez krila, Na tvrdom trgu ispred crkve-Neka zvona jave svima: Tako se laž svakom sveti, Čovjek nije ptica, Nikada čovjek neče da leti Reče biskup ljudima.
HEINE:
Spomin
iz groznih dni v Zakotju
MIDVA, župan in naš senat, izdala tale sva mandat meščanom zvestim v mestu svojeir in namenila ga vsem slojem:
,,Zvečine onkraj mej doma, svojat zanesla je duha upora k nam. Taki fakini so le poredkem domačini.
Večina teh taji boga; kdor svojega boga izda, ta si predrznil bo napasti-nazadnje še posvetne oblastL
Gosposki biti slepo vdan
sta dolžna oba, Jud in kristjan.
Oba zaprita branjarije,
brž ko se sonce z neba skrije.
Kjer trije se ljudje zbero, takoj naj narazen gredo; ponoči smeš se v našem mesti le z lučjo kazati na cesti.
Orožje vsi naj izroče organom oblasti v roke; odda vse vrste naj streliva na rotovžu, kar kdo ga skriva.
Kdor demonstrira po cestah in hujska, bo vstreljen na mah; kdor hujska s tem, da se zmrduje naj tudi strogo se kaznuje.
Zaupajte v svoj magistrat, ki modro, vsem na blagodat državno varje ureditev, in gobce umazane držite."
Delavsko izobraževalno društvo v Ljubljani 187€