JOSIP JERAS Deklice iz preteklosti. ^__ (Dalje.) KAMAITA, MAJHNA EGIPCANKA POD FARAONOM RAMZESOM II. jT^^ffl^^^^l a ravni strehi vile kraljevih otrok sta tiho kramljala ^¦'V&fž^fcŽj Kainaita, faraonava hčerfca, in pritlikavec Knu= ^l yj^\ M^ motpu. Pogovor je bil gotovo jako važen, toda za B5iM^MjJmi| psa Piruita preveč dolgočasen. Dvajsetkrat je 'na* vPA:'l^ pTavil krog okolo igrač, ki so bile razmetane na JL ¦~jFT*iM* tleh in -ga sicer niso zanimale: punčke iz posteklene SL^^m^ • 4 prsti, golobi in race na kolešokih, kubinjska posoda v malem, vrtavke in žoge. Zdaj je zeval... Končno je na žvižg Knurnotpua dvignil glavo. Kamaita, najdražji Ramzesov otrok, se je ločila od svojega zaupnika, položila kazalec na uistna in inu s tem priporočila inolčanje. PTitlikavec je napravil isto in s svojim psom je šel doli po stop* nicah trinadstropne vile. Prekoračil je vrtove kraljevega mesta in se napotil po dolgem drevoredu irubdjskih palm proti faraonovemtt za* sebneniii stanovanju. Šel je mimo trgovm, mimo vojašnic kraljeve telesne straže, mimo kraljičmega paviljona in je dospel končno h glavnemu dvoru. Pred vhodom v palačo so stali na straži lidijski stražarji. Na glavi so imeli okragle oelade, oblečeni so bili v egipčansdca krila in oboroženi z dvo reznimi meči. Težko je bilo priti do faraona Ramzesa, sina Sobica, kralja dveh Egiptov. Ker pa so vsi vedfeli, da je Knumofpu gospo« darjev ljubljenec, ni prav nič motilo vojakov, ko sta mali mož in njegov četvercmožni spremljevalec prestopila prag fkraljeve pala&e. Pritliikavec je prišel najprej v častno dvorano, ki je bila okrašena s stebriči. V njej je kralj aprejemal in tu so oboževali' boga-kralja. Potem je šel mimo visokega prestola, olepšanega z zastavicami, na katerem je sedel Ramzes, kadar je blagovolil sprejemati svoje poda= nike. Končno je stopil v glavno sobo kraljevega zasebnega stanovanja, kjer so se številni služabniki trudili okolo sina Solnca. Tu so bili: 145 ZVONČEK XXVII—5 kraljevi brivci, ki so edmi imeli pravico briti njegovo brado iin mu striči lase; lasndčarji, ki so položili na njegovo glavo barvane vlasulje in kačjo glavo; sluge, ki so čistili in gladili njegove nohte, počrnili njegove veke ter belo in rdeoe pobarvali njegova ustna in lica. Ta dan je nameraval faraon poklomiti žrtev v Amonovein svetišou in zato so ga pasebni sluge oblckli v svečano odelo: v dolgo haljo iz finega platna, na kateri je bil poseben predpasnik, tkan iz zlata in okrašen z raznobarvno steklenino. Na nogah je imel bogate nazaj zalkrivljene opauke. Knumotpu se je vrgel na tla pred gospodarjem, ki mti je prija« teljsiko namignil, nakar se je umaknil v kot, kjer je mirno čakal, dokler ni bil kralj obkčen in nakpotičen. Kmalu so se brivci, lasni* čarji, sluge in vsi služabniki in strežaji globoko priklonili in odšli drutg za drugim. Ko je Ramzes odslovii vse svoje sl-užahnilke in je končal z narekovanjem nekaterih povelj posebnemu pisarju, ki jih je pisal na papirus, je podprl čelo na desno roko in se je poglobil v razmišljanje. »Ktiumotpu,« je izpregovoril nenadoma, »razloži mi, 5e moreš, zakaj je gospodar Egipta, najmogočnejši kralj sveta, bog, sin Solnca, žalosten, vedno žalosten; zakaj so njegove noči same težke sanje in njegovi dnevi sama otožnost. Toda ti, slabotno in neprijetno bitje, 146 XXVII—5 * ZVONČEK ki nisi vec vreden kot drobec prahu, se vedno zadovoljno smeješ in prepevaš.« »Gospodar,« je odgovoril pritlikavec, »nič ni lažjega kot to. Ali vam smem povedati med štkimi očmi?« »Pristopi bliže!« »Evo, zakaj ste žalo9tni: Predvčerajšnjim je eden vaših sužnjev ukradel vam namenjeno lubenico, pojedel jo je in je umrl v strašnih bolečinah. Ker vas je obvaroval gotove smrti, ste se odločili, da poklanite žrtev bogu Amonu, zaščitniku Teb.« »Ali je to vse, kar veš?« »Ne, gospod, vem še tole: PTed dvema mesecema so nesli faraona, vašega slavnega očeta, k večnemu počitku tja v njegbvo piramido. Čeprav je on v?.s določil za svojega naslednika, so tedaj govorili, da hočejo spraviti upomiki namesto vas na prestol...« »Koga vendar? ...« »Imenovali so nokoliko zarotnikov; označili so več ljudi, ki so stremili po prestolu, toda dokazov za to ni bilo. Vi ste upali na kak znak k&sanja, ali otrovana lubenica vas je poučila, da so pripravljali za vašim hrbtom zaroto.« • . »In potem?« »To so vzroki, ki potemnujejo vaše oelo. Jaz, jaz ndmam zavist^ nežev, mene nihče ne misli zastrupiti, jaz nimam skrbi, da bi bil kralj in bog. To so vzroki moje veselosti.« »Kaj še govore v moji palači?« »Da je odšel predvčerajšnjim vaš stric Nakiti na lov na leva iti da bo obupan, ko bo zvedel ob svojem povratku, da je eden njegovih sužnjev uikradel vam namenjeno hibenico.« »In zakaj bo obupan?« — »Ne vem, gospod.« »Nasprotno, Knuanotpu^ ti veš dosti preveč stvari... Pomni, da so časih izginili faracmovi služabnilki zaradi manj resnih vzrokov.« Ramzesove obrvi so se trdo nagrbanoile; nasprotno se je pritli* kavec še veseleje smejal in nemarno je mali mož gladil glavo svojega hrta. »Vaše veličanstvo, ali mi dovolite en predlog?« — »Da čoijem!« »Stavim zlato ogrlico za batinanje, da vmem veselje v vaše srce in da za vselej preženem vašo žalost.« »Knttmotpu, veruj mi, da boš šiban, če sprejimem tvojo ponudbo.« »Naj poizkusi vaš« gospodstvo.« — »Kaj naj storim?« »Je čisto enostavno. Princezinja Kamaita bi vam rada pokazala novo igro, ki od vceraj dalje zabava vso vilo otrok. Pozovite jo sem, preden odidete v Amcmovo svetišče.« »Ali me imaš za drobnega deoka?« je odgovoril Ramzes razdra-ženo, »ali ine misliš razvedriti z otročjimi zabavami?« »Gospod, obljubili iste ...« 147 ZVONČEK _________•__________________________________________XXVII—5 »Naj bo; srečen bom, ko bom inogel biti nekoliko časa s svojo ljubljeno hčerko. Toda, Knumotpu, tepen boš!« »Jaz bom imel zlato ogrlico. Da mi pomagate tudi vi zaslužiti jo, proskn vaše veličanstvo, da sane princezinja Kamaita dovesti s seboj svoje bratrance Mikerinosa, Ameresa in Sahurija, Nakitijeve sinove. Ko jih boste sprejeli, naj bo navzočna samo kraljica, vaša vzvišena soproga.« »Vse to ti dovoljujem. Toda ti boš šiban, Ktiuimotpu!« (Dalje prihodnjiS.)