Tine Logar
ZANIMIVOSTI
IZ SLOVENSKE DIALEKTOLOGIJE
1.
Razvoj praslovanskih nevtralnih konzonantnih n-, nt- in s- debel (seme, (eie, oko itd.) je v slovenskem jeziku silno raznolik in zanimiv. Poglavitni vzrok za to je bilo dejstvo, da so samostalniki te vrste pri sklanjatvi izkazovali dve ali celo tri različne osnove (npr. tele : telet-e; seme : semen-e, slovo : slo-ves-e itd.) in da so sprva imeli tudi svojo lastno fleksijo s posebnimi obrazili, pri tem pa jih je bilo razmeroma malo. Zato je razumljivo, da se konzonantna fleksija kot posebna formalna kategorija v slovenskem jeziku ni ohranila, temveč so se ti samostalniki vključili v eno izmed bolj frekventnih fleksij, na drugi strani pa je umevno tudi to, da se je pri njih že zgodaj pojavila težnja, da bi se odpravile tudi komplikacije v zvezi z različnimi fleksijskimi osnovami in da bi se dve ali celo tri različne osnove pri sklanjatvi ene in iste besede skrčile na eno ali vsaj samo dve. V temle prispevku bi rad prav na kratko in shematično prikazal razvoj besede oko v slovenščini. Tudi ta beseda je bila v praslovanščini konzonantno deblo, ki je v fleksiji izkazovalo kar 3 različne osnove (oko- : očes-: 0Č-) in imelo posebna obrazila, značilna za srednja konzonantna debla (očes-e, očes-i, očes-Bmt itd.). Posebnost tega samostalnika je bila še v tem, da je v dvojini imel i-jevske končnice (oči, očiju, očima) in da se je namesto le-te v kasnejšem slovenskem razvoju pod vplivom enačbe oči — kosti uveljavila množina s svojimi končnicami (oči, oči, očem, očeh, z očmi).
1. Nedvomno najstarejša sprememba, ki je zadela besedo oico in konzonantna debla sploh, je bila v tem, da se je vključila v eno izmed bolj frekventnih fleksij. Večinoma je bila to nekdanja srednja o-fleksija (mesto, seno), po kateri se je pregibalo mnogo besed. Tako se je namesto nekdanjega oko, očese, očesi,
44
očešam začelo govoriti oko, očesa, očesu, očesom. Tako sklanjajo to besedo, se- \ veda z ustreznimi glasovnimi in akcentskimi spremembami v vsakem govoru \ posebej, po Gorenjskem, v Rožu, na Dolenjskem, na Notranjskem, v Brkinih, na j Krasu, v Savinjski dolini in na srednjem Štajerskem. Tam, kjer je po tako ime- j novanem terciarnem premiku akcent prešel s konca na osnovo, je seveda beseda ; akcentuirana na osnovi (oko/oko, očesa; oči/oči). Na širokem ozemlju, zlasti v ] vzhodnih rovtarakih govorih, na Gorenjskem, v Savinjski dolini in drugod je zaradi splošne maskulinizacije nevter tudi beseda oko spremenila svoj spol in ga zamenjala z moškim (slep oko): wokö:, wuče:sa; ipl. wučh (Bohinj); äku, ače-.sa; ači (2iri) ö:k, očhesa; oči (Poljane).'
1. Na manjšem delu slovenskega ozemlja, v glavnem v Soški dolini in deloma tudi v sosednji Slovenski Benečiji, pa sta bili končnici stare konzonantne fleksije v rodilniku in mestniku ednine nadomeščeni s končnicami i-fleksije. Tako so torej v teh krajih začeli govoriti: oko, očesi, očesi, oko, očesi, z očesom. Zakaj so v teh krajih zmagale i-jevske in ne o-jevske končnice, ni mogoče reči. \ Poudariti moram le, da se taka fleksija danes le še redkokje sliši — meni je ^ znana npr. iz zgornje Soške doline: oku:, oči:ese, oči:ese, pl. oči: . .. itd. (Trenta.) \ Drugod je končni i zaradi vokalne redukcije onemel, tako da večinoma povsod ] po omenjenih krajih sedaj govore poleg oko in z očesom samo še obliko očes, ^ ki opravlja funkcije rodilnika, dajalnika iin mestnika ednine. Množina pa je seveda po vseh teh krajih taka kot v knjižnem jeziku, če se seveda ne oziramo na \ ustrezne glasovno-akcentske posebnosti posameznih narečij in govorov: akuö, \ ačies, z ačiesan-, ači, ačieh, z ačmi (Jezerca pri Kobaridu). j
Prodor i-jevskih končnic v fleksijo nekdanjih konzonantnih debel je silno j zanimiv pojav ne le za slovenistiko, temveč za slavistiko sploh in za primerjalno i slovansko gramatiko. Tak razvoj je dokumentiran tudi v nekaterih starocer- I kveno-slovanskih spomenikih. i
3. Medtem ko so se v doslej obravnavanih govorih pri besedi oko ohranile j vse 3 stare podedovane osnove (ok-, očes- in oč-j in se je spremenila samo flek- ; sija besede, pa je bila ponekod eliminirana osnova starega duala oč- in nado- i meščena z osnovo očes-. Ta razvoj je poznan npr. iz nekaterih podjunskih go- j vorov na Koroškem, kjer se je razen tega po terciarnem premiku akcent prenesel z obrazila na osnovo, množica pa se je feminizirala in se v fleksiji izenačila z j ženskimi samostalniki z obrazilom -a. Tod zaradi tega govore oko, oka ali celo ^ ok, očesa; pl. očese, če se ne oziramo na glasovne spremembe, značilne za te podjunske govore. Za ilustracijo navajam nekaj primerov iz podjunskih govorov: oko, oči-.asa; pl. oči-.ase, —, očv.aseh, oči:asami (Bevšak, Libeliče, Strojna); öq; pl. oči:ase (Žitara vas). j
4. V nekaterih drugih podjunskih govorih ter v govorih Dravske in Meži- \ ške doline vzhodno od njih pa je proces posploševanja ene same fleksijske j osnove šel še naprej. Zajel je namreč tudi imenovalriik in tožilnik ednine, kjer : je formo oko izpodrinila analogična očeso. Ponekod se poleg te analogične, forme še vedno govori tudi forma oko : ocp/očesa; pl. oči:ase (Globasnica); učes, i
uči:asa; pl. uči:asa, —, -am, -ah, -am (Djekše); oče.so, -a; pl. oče:se (Crna).        j
1
¦ Pri navajanju dialektoloskih zapisov pomeni : za vokalom njegovo dolžino, ' rastoči in ^ pada- f joči naglas. \
i
4&I
5. Drugod se je po analogiji na množino feminizirala tudi ednina. Tako je nastala oblika očesa, ki se v ednini in množini sklanja po ženski a-jevski skia- \ njatvi. Tako stanje poznamo iz obdravskih pohorsko-remšniško-kozjaških govo- 1 rov; učhesa, -e; pl. uči.-ese (Lovrenc, Ribnica na Pohorju); očeisa, -e; očeise \ (Lobnica); oči-.asa, -e; pl. oči.-ase (Kapla na Kozjaku). j
6. Težnja, da bi se zmanjšalo število fleksijskih osnov, pa se je lahko rea- j lizirala tudi tako, da se je v ednini opustila osnova očes- in je namesto nje pre- j vladala osriova ok-, medtem ko se je pluralna osnova oč- obdržala. Tako je j prišlo do sklanjatve oko, okä; pl. oči. Ce pa se je akcent na ta ali oni način j (fonetično ali po posplošitvi akcentske variante v zvezi s predlogom v oko) pre- i nesel na osnovo, je samostalnik v ednini dobil obliko oko/oko ali celo ok; v J množini pa oči ali po eventualnem fonetičnem akcentskem preskoku oči. Tako • govore v Prlekiji, v Prekmurju, ponekod po Krasu, Notranjskem, ob zgornji j Savinji, v Istri, Beli krajini, Zilji in Reziji: j
okou, oka:, v okei, z okd:n; oči:, duči, v oča:i, z oča:me (Markovci); uako, ] -a; oči: (Opatje selo); ü:ku, w.ka; uči: (Dekani); wokü:, wokä;; woci; (Hrušica); J wöku, wdka; pl. wöci (Osilnica); 6ko, -a; ö:ci (Brdo v Zilji). l
1. Posploševanje osnove ok- pa se ponekod ni ustavilo v ednini. Nekateri \ govori so opustili tudi pluralno osnovo oč- in sprejeli osnovo ok-, razen tega pa j se je beseda feminizirala. Tako je prevladal tip 6ka, 6ke; pl. öice. Ta feminiza- i cija se je po Štajerskem začela najprej v množini in se odtod po analogiji prenesla še v ednino, medtem ko je na primer v okolici Podbrda in Nemškega Ruta j nastala zaradi a-kanja f-o> -a) najprej v ednini, nato pa se po analogiji razši- ; rila še v množino: duka, ouke (Miklavž pri Mariboru, St. llj, Voličina); weka, ] weke; pl. weice, weic, wekah, wekam (Nemški Rat). ¦
8. Doslej smo videli, da je pri besedi oko v nekaterih narečjih od treh raz- J ličnih fleksijskih osnov popolnoma prevladala osnova očes-, drugod pa osnova oic-. Teoretično mogoče in verjetno je, da so nekateri slovenski govori posplošili množinsko osnovo oč-. In res taki govori niso niti tako redki, vendar pa omejeni j na zahodna narečja. Tu se za oJco govori bodisi 6č, oči, oči, z očjo; pl. oči, oči, j očem, očmi, bodisi oč, oči, z očjo, medtem ko je množina običajna. Do nastanka] oblike oč za staro oko je prišlo takole: ker se je oči v množini sklanjalo tako i kot tip kosti, se je po ednini kost ustvarila sekundarna oblika oč in nadomestila 1 staro oico ter se pričela sklanjati ponekod tako kot kost, drugod pa v ednini taiko i kot nit. Vendar moram poudariti, da se v nekaterih krajih v rodilniku, dajalniku j in mestniku govore še starejše oblike z osnovo očes-. Te vrste razvoj poznamo iz govorov Soške doline in Baške grape; u:oč, oči:, u:oč, z očjo:, oči:, oči:, očieh, j z očmi: (Livek); uač, uač, uač, z uačje; ači: (Ciginj pri Tolminu); y,ač, uačie:s, zj uačie:san; (Kred). j
10. Nekateri govori, sicer res redkejši, pa so pri poenostavljanju fleksije | besede oko, očesa; oči ubirali drugačno pot. Da bi se izognili težavam v zvezi J s spreminjanjem fleksijske osnove (ok-: očes-: oč-), so se zatekli k novi sufik-saciji pluralne osnove oč-, s katero so besedo oko uvrstili v besedni tip polje, i Tako govore v srednji Soški dolini, v okolici Gorice, v Goriških Brdih in naj Banjščicah namesto oko dčce ali očke, pri čemer pa besedi seveda nimata demi-l nutivnega pomena. , |
46 'I
v slovenskih narečjih žive torej naslednje oblike psi. besede oko, očese;
oči:
1. oko, očesa; oči z akc. variantami oko, očesa, oči (srednjega ali moškega
spola);
2. oko, očesi; oči:
3. 6ko, očesa; očese;
4. očeso, očesa; očese;
5. očesa, -e; očese;
6. oko, -ä; oči;
7. oka, -e; 6ke;
8. oč, -i; oči;
9. oč, 6či; oči;
10. oč, očesi; oči;
11. öcce/ööke, -a.
47