SOVJETSKA RUSIJA SERGEJ JESENJIN MILE KLOPI 1924 Ta mete je minil. Ostalo nas je malo. Premnogi nam je bil iz drube vzet. Spet sem se vrnil v selo polrazpalo, kjer nisem bil e dolgih osem let. Le koga poiskal bi? Kdo bi z mano delil tegotno radost, da sem iv ostal? Poglej ta mlin leseno vrano z edinim krilom : stoji in je zaspal. Nikogar ni, ki bi me e poznal, a kdor me je poznal, je davno e pozabil. Tam, kjer oetov dom neko je stal, lei pepel in prah se je nagrabil. ivljenje pa kipi. Ljudje hite krog mene: starci, ene in mladina. Nikogar ni, ki bi mu dal roko, ki bi sprejel me kakor oe sina. A v glavi moji cel roj misli se preganja: Kaj rodina pone? Je vse le sanja? Tu vsem sem kakor romar ves teman, ki mu je mati bogve ktera daljna stran. A to sem jaz, jaz, dravljan vasi, ki bo neko z edino to astjo odeta, da tu je neka bedna enska svoje dni rodila ruskega nivrednega poeta. Vendar glas misli srcu govori: Daj, spametuj se, kaj te je prevzelo? Saj to le novi svit gori, in novo pokolenje je po koah zaivelo. Tebi prielo sile je jemati, a novi mladci, nov napev po jo, ki ne zameri mimo starih bolji bo, ni selo ve, a zemlja vsa jim mati! O, domovina! Smeen sem docela. Upala lica spreletava rudeica, 202 in tuja mi je zdaj domaa govorica, in rodna vas me kakor tujca je sprejela. In vidim: praznini seljaki so v obini se zbrali kakor na proenje. Z okornimi, kosmatimi besedami si svoje urejajo ivljenje. Veer je. Zadnji solnni arki so siva polja lahno pozlatili. Topoli, kot teleta pred ogrado, so bose noge v jarke potaknili. epav krasnoarmejec zaspanega obraza pripoveduje, svoje elo v gube sili, pripoveduje vano o Budjonem, o tem, kako so boljeviki Perekop vbranili. Uh, to smo ga... tako-le, vi ... poglej ... buruja totega... na Krimu... da ga vrag... In javor viha uesa dolgih vej in enske se smejo v molei mrak. Z gore prihaja kmeki komsomol, glasove vlee iz harmonike svoje, in pesmi Bednega Demjana poje, z veselim krikom napolnjuje dol. To torej je deela! A jaz sem v svojih verzih krial, da z narodom sem eno! Smejim se tem besedam. Saj moja poezija jim odve je posihmal, in tudi jaz oprosti bogme jim presedam. Naj bo! Zdravstvu j mi, rodna plan! Glej, kolikor sem ti ustregel sem vesel! A tu odslej ne bom ve pel, jaz pel sem takrat, ko je bil moj dom bolan. Sprejemam vse, sprejemam vse, kot je. Pripravljen sem, da grem v izhojene steze, vso duo maju in oktobru prepustim, a lire svoje vam ne izboim. Jaz je ne dam vam v tuje roke, ne materi, prijatelju, ne eni. Le meni je dajala svoje zvoke, in nene pesmi pela je le meni. Zdravstvu j, mladina! Zdrava mi ostani! V vas drugo je ivljenje, drug napev. A jaz sam pojdem v kraj neznani, z uporno duo bom na veke onemel. Toda takrat, ko bo planet sovratva vseh plemen otet, ko ve ne bo lai in ne gorja, takrat z vsem bistvom pesnika vam bom opeval esti del sveta z naslovom kratkim: Rus! Opombe: Krasnoarmejec = vojak rdee armade; Budjoni = boljeviki kozaki general, ki je bil sprva preprost kozak; Perekop = mesto na oini, ki vee polotok Krim z Rusijo, Tam so bili boji med belo gardo, ki je bila na Krimu, in boljeviki; Komsomol =z lan zveze komunistine mladine; Demjan Bedni = znani boljeviki pesnik; Rus = Rusija. SERENISSIMA ZGODOVINSKI ROMAN - JOE PAHOR VIII. (Nadaljevanje.) stopnic, ki so drale na teraso, se je zaulo glasno govorjenje. Razloiti je bilo, kako je sluga ponino prigovarjal, da mora vsak prihod naznaniti gospici. Kar meni Wg&m prepustite odgovornost! se je izgovarjal dolec, ne da bi se dalje menil za moa, ter je prono pohitel na teraso. e ko je Mocenigova zaula govorjenje, se je vzravnala ter si popravila lase. Vi, gospod Loredan? je nagovorila prihajajoega prijazno ter mu ponudila roko. Gotovo kaka novost, pa e nujna, ne? Vendar ni akala odgovora, temve seznanila dolega z Goljo, ki je takoj spoznal Nevinega spremljevalca iz Mercerije, kjer sta se bila sprehajala v nedeljo z Lorenzom. Just hoe oditi, a patricijka ga ustavi, e, da Loredan lahko odkrito govori vzlic njegovi navzonosti. Kar naravnost povejte, pravi nato Loredanu, radi prevoznih ladij ste prili, kajne ? Zaradi teh in pa radi zemlji pri Padovi, razlaga Loredan, v igar glasu se skriva nevolja. Vsaj prvo bi bilo e davno lahko reeno! e davno bi mogli romarji odpluti! 204 Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si
NAPAKA - STRAN NI BILA NAJDENA


Žal nam je, a strani, ki ste jo iskali, ni bilo moč najti.
Prosimo, poskusite uporabiti ISKALNIK in poiskati publikacijo, ki jo potrebujete.


Knjige
Periodika
Rokopisi
Slike
Glasba
Zemljevidi