60
Incidence of injuries and overuse problems in skateboarders
Abstract
We used a questionnaire to check the frequency of injuries among skateboarders. 79 skateboarders answered a self-compiled 
online questionnaire on injuries with the added OSTRC-O questionnaire. The most frequently injured parts of the body of the 
respondents were ankles and feet, as well as hands and wrists. According to the OSTRC-O score, skateboarders are most prone to 
overuse problems with ankles and feet, followed by knees, and lower back. Statistically significant difference was shown in the 
average value of the ranks by the number of injuries of the lower and upper extremities of skateboarders (p = 0,001). To prevent 
injuries, the use of protective equipment, safety instructions, formal lessons (learning how to fall properly, safe tricks testing), 
supervision and neuromuscular training programmes are recommended.
Keywords: skateboarding, injuries, overuse, prevention.
Sonja Fajhtinger, 
 Boštjan Žvanut, Jernej Rošker
Pojavnost poškodb in preobremenitvenih 
težav pri rolkarjih
Izvleček
Z anketnim vprašalnikom smo preverili 
pojavnost poškodb med rolkarji in prido-
bili podatke o delih telesa, ki so najbolj 
podvrženi preobremenitvenim napo-
rom. 79 rolkarjev je izpolnilo samostojno 
sestavljen spletni vprašalnik o poškod-
bah z dodanim vprašalnikom OSTRC-O. 
Najpogosteje poškodovani deli telesa 
anketirancev so bili gležnji in stopala ter 
roke in zapestja. Preobremenitvam so 
glede na točke OSTRC-O najbolj podvr-
ženi gležnji in stopala, sledijo kolena in 
spodnji del hrbta. Statistično značilna 
razlika se je pokazala v povprečni vre-
dnosti rangov števila poškodb spodnjih 
in zgornjih okončin (p = 0,001). Za pre-
ventivo pred poškodbami se svetujejo 
predvsem uporaba zaščitne opreme, 
upoštevanje varnostnih navodil, for-
malne učne ure (poučevanje pravilnega 
padanja, varnega preizkušanja trikov), 
nadzor in programi živčno-mišičnih tre-
ningov.
Ključne besede: rolkanje, poškodbe, preo-
bremenitev, preventiva.

šport in zdravje
61
 „ Uvod
Rolkanje je šport, pri katerem je v zadnjih 
letih zaznati intenziven razvoj in rast pri-
ljubljenosti. To je med drugim razvidno iz 
odločitve Mednarodnega olimpijskega ko-
miteja, ki je leta 2017 rolkanje uvrstil med 
olimpijske discipline in odobril njegovo 
premiero na olimpijskih igrah leta 2021 
v Tokiu, in sicer z ulično (angl. street) in 
poligonsko (angl. park) disciplino. Poleg 
omenjenih disciplin v rolkanju poznamo še 
vertikalno disciplino (angl. vert, half pipe), 
disciplino, pri kateri se triki izvajajo le na 
ravni površini (angl. flatland), in druge, ki pa 
zaradi premajhnega števila udeležencev, 
predvsem ženske populacije, niso uvršče-
ne med olimpijske športe. Pri rolkanju so 
zaradi velikega števila ponovitev gibanj, 
pogostih tresljajev in prisilne drže ob po-
gostih padcih in posledičnih travmatskih 
poškodbah pojavljajo tudi poškodbe zaradi 
preobremenitev. Najboljši rolkarji nadzirajo 
sebe in rolko pri velikih hitrostih in pri letu 
po zraku ter nadzorovano pristajajo, za kar 
morajo imeti odlično ravnotežje, gibljivost, 
moč in koordinacijo. Vse to za njihovo telo 
pomeni izjemne zahteve in skoraj vsi imajo 
že obširen seznam poškodb, ki so jih utrpeli 
pri tem športu. 
Poškodbe, opisane v raziskavi Tominage in 
drugih (2013), pa tudi v novejših, vključuje-
jo vse dele telesa. Najpogostejši so zlomi 
zgornjih okončin, zlasti distalnega dela 
podlakti in zapestja. Raziskave večinoma 
vključujejo otroke in mladostnike, stare od 
pet do 16 let, med temi je 60–95 % fantov. 
Literatura o poškodbah, povezanih z rolka-
njem, objavljena v zadnjih treh desetletjih, 
se še vedno osredotoča na otroke in mla-
dostnike, le nekaj poročil omenja poškod-
be starejših rolkarjev. Tudi Hunter (2012) v 
članku o epidemiologiji poškodb v rolka-
nju navaja, da večina poškodb prizadene 
mlade moške, čeprav se glede starosti in 
izkušenj o resnosti poškodb pojavljajo na-
sprotujoči si argumenti. Večina poškodb je 
akutnih, najpogosteje poškodovana dela 
sta zapestje in podlaket, pogoste so tudi 
poškodbe spodnjega dela noge in gležnja. 
Kot navaja avtor, številni članki temeljijo 
na informacijah iz bolnišnic ali urgentnih 
oddelkov in se osredotočajo na zlome, kar 
pomeni, da manj resne poškodbe, zdra-
vljene v drugačnem okolju, niso vključene 
v obravnavo. Čeprav je večina rolkarskih 
poškodb akutnih, se lahko pojavijo tudi 
kronične ali preobremenitvene poškodbe, 
ki jih v razpoložljivi literaturi prav tako ne 
omenjajo. V preglednem članku o poškod-
bah rolkarjev Fountain in Meyers (1996) 
navajata, da so poškodbe zgornjih okončin 
najpogostejše, ker udeleženec pade na iz-
tegnjene roke. Rolke dosegajo velike hitro-
sti, nimajo mehanskega zavornega sistema 
in posamezniki s čedalje več izkušnjami 
izvajajo vse bolj zapletene kaskade in trike, 
zato je verjetnost poškodbe na kateri koli 
točki (starost, raven izkušenj) zelo velika. 
Da so pri rolkarjih najpogostejše poškodbe 
zgornjih okončin, navajata tudi Shuman in 
Meyers (2015) v preglednem članku, in sicer 
je teh 55–63 %, sledijo poškodbe spodnjih 
okončin (17–26 %), medtem ko poškodbe 
prsno-trebušnega dela in hrbtenice po-
menijo le 1,5–2,9 % vseh poškodb. Tuckel, 
Milczarski in Silverman (2019) navajajo, da 
je bila najpogostejša poškodba tistih, ki so 
padli z rolke, zlom zgornje okončine (20,7 
% primerov). Sledijo zvini in nategi (15 % 
primerov), površinske poškodbe in zlomi 
spodnje okončine (13,6 % in 5,4 %) ter dru-
ge vrste poškodb (do 5 %). 
Forsman in Eriksson (2001) sta raziskala 
poškodbe 139 oseb, starih od 7 do 47 let 
(povprečno 16 let). Med 147 zabeleženimi 
poškodbami so bili najpogostejši zvini (44 
%) in zlomi (29 %). Poškodbe mehkih tkiv, 
vključno z odrgninami, udarci in raztrgani-
nami, so predstavljale 24 %. Zabeleženi so 
bili štirje primeri pretresa možganov in štiri 
dislokacije sklepa. Največji delež zlomov 
(56 %) so imeli v najmlajši starostni skupini. 
Med tistimi, starimi 20 let, sta bila odkrita 
le dva zloma, najpogostejši so bili zvini. 
Največji delež poškodb je prizadel spodnje 
okončine (50 %), medtem ko so bili zlomi 
pogostejši v zgornjih okončinah (57 %, n = 
24). Zlomi spodnje okončine so bili najpo-
gostejši v gležnju ali stopalu. V raziskavi, ki 
so jo izvedli Keilani in drugi (2010) z rolkarji 
na Dunaju, je skupno 97 % (n = 73) anke-
tirancev, ki so se z rolkanjem ukvarjali 8 ± 
5 let in trenirali 18 ± 11 ur na teden, poro-
čalo o vsaj eni poškodbi. Pri 52 % (n = 39) 
vprašanih je bila najhujša poškodba blaga 
do zmerna (raztrganina, udarnina, nateg/
zvin, modrica), pri 45 % (n = 34) pa je šlo 
za hudo poškodbo (pretrganje ligamenta, 
zlom). Le 33 % (n = 13) udeležencev z bla-
go do zmerno poškodbo je obiskalo stro-
kovnjaka v primerjavi s 94 % (n = 32) tistih, 
ki so utrpeli vsaj eno hudo poškodbo. Pri 
slednjih so bila najbolj prizadeta območja 
spodnji del noge/gleženj/stopalo (32 %, n 
= 24), sledili so podlaket/zapestje/roka (16 
%, n = 12). 
Pri rolkanju se po podatkih o poškodbah 
in o izpostavljenosti v ZDA na 1000 udele-
žencev zgodi 8,9 poškodbe in 0,28 hospita-
lizacije (Gomez in Rao, 2016). Rolkanje sodi 
med pomembnejše vire poškodb otrok 
in mladostnikov, zato poudarjajo, da so 
potrebne nadaljnje, kakovostnejše načrto-
vane raziskave, ki bi omogočile celovitejši 
vpogled v dejavnike tveganja za nastanek 
poškodb v tej športni panogi (McKenzie 
idr., 2016). 
Rezultati večine raziskav, ki se ukvarjajo s 
poškodbami pri rolkanju, navajajo, da so 
najpogostejše poškodbe zgornjih okončin. 
Ob tem se večina raziskav osredotoča na 
akutne oziroma travmatske poškodbe, za-
postavlja pa preobremenitvene težave in 
poškodbe – te so posebej pomembne pri 
športnikih in rekreativcih, ki se z rolkanjem 
ukvarjajo dalj časa. Zato smo se odločili za-
snovati raziskavo, ki bi ponudila preliminar-
ne odgovore na ta vprašanja.
Naš cilj je bil preveriti, kateri deli telesa so 
najpogosteje poškodovani pri starejših rol-
karjih (nad 18 let) in kateri so najbolj pod-
vrženi preobremenitvam ter ali obstajajo 
razlike v številu poškodb med tekmoval-
nimi in netekmovalnimi rolkarji. Zanimalo 
nas je, ali imajo rolkarji več poškodb zgor-
njih okončin v primerjavi s spodnjimi in ali 
tekmovalni rolkarji utrpijo manj poškodb 
kot netekmovalni.
 „ Metode 
Udeleženci
V vzorec so bili vključeni slovensko in/ali 
angleško govoreči rolkarji z vsega sveta, 
stari 18 let ali več, tako moški kot ženske. 
V našem vzorcu je 83,5 % moških (n = 66) 
in 16,5 % žensk (n = 13), povprečna starost 
je 25 let (min. = 18 let; maks. = 41 let; SD = 
5,3). Anketiranci prihajajo iz Slovenije (63 %; 
n = 50), ZDA (9 %; n = 7), Velike Britanije (4 
%; n = 3) in drugih držav (24 %; n = 19). Naj-
več anketirancev se ukvarja z ulično (58,2 
%; n = 46) in poligonsko disciplino (30,4 %; 
n = 24). V povprečju se z rolkanjem ukvar-
jajo 10 let (min = 1; maks. = 35; SD = 7,17). 
Profesionalnih rolkarjev je 1,3 % (n = 1), 29,2 
% (n = 23) je amaterjev in 69,6 % (n = 55) je 
rekreativcev. 
Pripomočki
Uporabili smo metodo anketiranja s samo-
stojno sestavljenim spletnim vprašalnikom 
v angleškem in slovenskem jeziku. Obsegal 
je uvodni nagovor o namenu raziskave in 
dva dela. V prvem delu so bila vprašanja o 
demografskih podatkih udeležencev (spol, 

62
starost, država), o tem, s katero poddiscipli-
no rolkanja se večinoma ukvarjajo in kako 
dolgo, o statusu (rekreativec/amater/pro-
fesionalec), lokaciji in vrsti poškodbe ter 
trajanju težav pri delih telesa, omenjenih 
v drugem delu vprašalnika. Ta je vključe-
val vprašanja iz prilagojenega vprašalnika 
o preobremenitvenih poškodbah (OSTRC -
-O oz. »Oslo sports trauma research center 
Overuse injury questionnaire«), vezana na 
kolena, spodnji del hrbta, kolke, gležnje in 
stopala, roke in zapestja, rame in komolce. 
OSTRC-O (Clarsen idr., 2013) je bil identifici-
ran z iskanjem vprašalnikov o preobreme-
nitvenih poškodbah. Odločitev za njegovo 
uporabo je temeljila na kritični analizi raz-
ličnih vprašalnikov. OSTRC-O se je izkazal 
kot najkrajši vprašalnik, s katerim smo lahko 
zajeli vse omenjene dele telesa. Uporabili 
smo angleško in slovensko različico vpra-
šalnika, ki sta prosto dostopni na spletu. 
Odgovoru na vsako izmed štirih vprašanj je 
dodeljena številčna vrednost med 0 in 25, 
pri čemer 0 ne predstavlja težav.
Postopek 
Za izvedbo spletne ankete je bila upo-
rabljena spletna aplikacija 1KA, pri kateri 
je anketiranje anonimno in prostovolj-
no. Povezavo do vprašalnika smo poslali 
znancem, ki se ukvarjajo z rolkanjem, prek 
družbenih omrežij, povezavo smo objavili 
tudi v skupinah na Facebooku, namenjenih 
rolkanju. Udeležence smo prosili, da delijo 
povezavo med svoje prijatelje in znance, 
ki se ukvarjajo z rolkanjem. Vprašalnik je bil 
aktiven od 31. 1. do 10. 3. 2020.
Z opisno statistiko smo analizirali samo po-
datke anketirancev, ki so anketo izpolnili v 
celoti, izločili smo osebe, mlajše od 18 let. 
Izračunali smo število poškodb zgornjih in 
spodnjih okončin, skupno število poškodb 
posameznika ter oceno za posamezen 
del telesa in skupno oceno resnosti pre-
obremenitvenih poškodb. Za preverjanje 
hipotez smo uporabili Wilcoxonov test 
predznačenih rangov in Mann Whitneyjev 
U-test. Pri drugi hipotezi smo kot tekmo-
valne rolkarje upoštevali profesionalce 
in amaterje, rekreativce pa kot tiste, ki ne 
tekmujejo. Statistično analizo smo izvedli v 
programu IBM SPSS Statistics 20.0.
 „ Rezultati
Skupno število poročanih poškodb je bilo 
276 (kar znaša 3,5 poškodbe na anketiranca 
na leto), od tega 23 v spodnjem delu hrbta, 
16 poškodb levega in 22 desnega kolena, 
Tabela 1
Lokacija in tip poškodb pri anketiranih rolkarjih
Lokacija po-
škodbe
Skupno število 
poškodb (n) Tip poškodbe (n)
Spodnji del 
hrbta
23
Mišična udarnina (7)  
Drugo (6)  
Nateg/pretrganje mišice (3)  
Hernija diska (3)  
Vnetje ligamenta (2)  
Spondilolisteza (1)  
Zlom (1)
Levo koleno 16
Nateg/pretrganje mišice (5)  
Mišična udarnina (5)  
Poškodba hrustanca (3)  
Delni/popolni izpah (1)  
Delno/popolno pretrganje tetive (1)  
Burzitis (1)
Desno koleno 22
Vnetje tetive (6)  
Nateg/pretrganje mišice (4)  
Mišična udarnina (4)  
Delni/popolni izpah (3)  
Drugo (2)  
Poškodba ACL (1)  
Poškodba medialnega kolateralnega ligamenta (1)  
Poškodba hrustanca (1)  
Burzitis (1)
Levi kolk 17
Mišična udarnina (5)  
Nateg/pretrganje mišice (3)  
Vnetje ligamenta (3)  
Drugo (3)  
Delni/popolni izpah (1)  
Stresni zlom (1)  
Poškodba hrustanca (1)
Desni kolk 5
Mišična udarnina (2)  
Nateg ali pretrganje mišice (1)  
Vnetje ligamenta (1)  
Burzitis (1)
Levi gleženj in 
stopalo
61
Zvin gležnja (22)  
Nateg ali pretrganje mišice (9)  
Mišična udarnina (6)  
Vnetje ligamenta (6)  
Vnetje tetive (5)  
Zlom (3)  
Stresni zlom (3)  
Vnetje vezivnega tkiva, ki podpira stopalni lok (3)  
Delno ali popolno pretrganje tetive (2)  
Drugo (2)
Desni gleženj in 
stopalo
53
Zvin gležnja (22)  
Nateg ali pretrganje mišice (8)  
Mišična udarnina (7)  
Vnetje ligamenta (5)  
Zlom (3)  
Stresni zlom (2)  
Vnetje tetive (2)  
Drugo (2)  
Delno ali popolno pretrganje tetive (1)  
Vnetje vezivnega tkiva, ki podpira stopalni lok (1)

šport in zdravje
63
17 na predelu levega in 5 na predelu de-
snega kolka, 61 za levi in 53 za desni gleženj 
in stopalo, 13 za levo in 7 za desno ramo, 20 
za levo in 22 za desno roko in zapestje ter 
11 za levi in 6 za desni komolec. 
V Tabeli 1 so predstavljeni odgovori anke-
tirancev na vprašanja o mestu in tipu po-
škodb, ki so jih utrpeli v zadnjih 12 mesecih.
V Tabeli 2 so predstavljeni odgovori na 
vprašanje o trajanju težav z naštetimi deli 
telesa.
Tabela 3 prikazuje porazdelitev odgovorov 
anketirancev za OSTRC-O, in sicer o teža-
vah v navedenih delih telesa na treningu 
in tekmovanjih v tednu pred anketiranjem, 
o zmanjšanju volumna treningov v za-
dnjem tednu zaradi težav z delom telesa, 
o obsegu bolečine pri športni aktivnosti v 
zadnjem tednu in o obsegu vpliva težav z 
delom telesa na športno zmogljivost v te-
dnu pred anketiranjem.
Povprečna ocena resnosti preobreme-
nitvenih poškodb kolen je 10,6 (min. = 
0; maks. = 92; SD = 17,2), spodnjega dela 
hrbta 8,8 (min. = 0; maks. = 74; SD = 15,9), 
kolkov 5,4 (min. = 0; maks. = 51; SD = 12,5), 
gležnjev in stopal 15,1 (min. = 0; maks. = 
92; SD = 23,0), ramen 7,1 (min. = = 0; maks. 
= 92; SD = 16,8), rok in zapestij 6,8 (min. = 
0; maks. = 60; SD = 13,5) ter komolcev 3,9 
(min. = 0; maks. = 60; SD = 11,4). Povprečna 
skupna ocena resnosti preobremenitev je 
57,7 (min. = 0; maks. = 304; SD = 60,3).
Rezultati statističnih testov
Wilcoxonov test predznačenih rangov kaže 
statistično značilno razliko v povprečni vre-
dnosti rangov števila poškodb spodnjih in 
zgornjih okončin (Z = –3,216; p = 0,001). Kot 
je prikazano na Sliki 1, je pri vzorcu rolkar-
jev več poškodb spodnjih okončin kot po-
škodb zgornjih okončin.
Izračun Mann Whitneyjevega U-testa (U = 
605,0) kaže, da pri rolkarjih med tekmoval-
no in netekmovalno skupino ni statistično 
značilnih (p = 0,958) razlik v povprečni vre-
dnosti ranga števila poškodb.
 „ Razprava
Najpogosteje poškodovani deli telesa 
anketiranih rolkarjev so gležnji in stopala 
(najpogostejši so zvini, sledi nateg oz. pre-
trganje mišice) ter roke in zapestja (pri tipu 
poškodbe so najpogosteje izbrali odgovor 
»drugo«, sledi nateg oz. pretrganje liga-
menta). Odgovori o trajanju težav na nave-
Lokacija po-
škodbe
Skupno število 
poškodb (n) Tip poškodbe (n)
Leva rama 13
Delni ali popolni izpah (4)  
Vnetje ligamenta (2)  
Nateg ali pretrganje ligamenta (1)  
Delno ali popolno pretrganje tetive (1)  
Nateg ali pretrganje mišice (1)  
Mišična udarnina (1)  
Poškodba hrustanca (1)  
Vnetje tetive (1)  
Drugo (1)
Desna rama 7
Delni ali popolni izpah (4)  
Nateg ali pretrganje mišice (2)  
Mišična udarnina (1)
Leva roka in 
zapestje
20
Nateg ali pretrganje ligamenta (4)  
Drugo (4)  
Zlom (3)  
Delni ali popolni izpah (2)  
Nateg ali pretrganje mišice (2)  
Vnetje ligamenta (2)  
Stresni zlom (1)  
Poškodba hrustanca (1)  
Vnetje tetive (1)
Desna roka in 
zapestje
22
Drugo (9)  
Nateg ali pretrganje ligamenta (4)  
Delni ali popolni izpah (3)  
Zlom (2)  
Nateg ali pretrganje mišice (1)  
Stresni zlom (1)  
Poškodba hrustanca (1)  
Vnetje tetive (1)
Levi komolec 11
Drugo (3)  
Mišična udarnina (2)  
Vnetje ligamenta (2)  
Burzitis (2)  
Delni ali popolni izpah (1)  
Vnetje tetive (1)
Desni komolec 6
Mišična udarnina (2)  
Drugo (2)  
Zlom (1)  
Burzitis (1)
Tabela 2
Trajanje težav v poškodovanih delih telesa
Del telesa
Brez težav Do 3 tedne
Od 3 tedne do 3 
mesece
> 3 mesece
n % n % n % n %
Kolena 53 67,1 9 11,4 7 8,9 10 12,7
Spodnji del hrbta 55 69,6 9 11,4 3 3,8 12 15,2
Kolki 59 74,7 8 10,1 1 1,3 11 13,9
Gležnji in stopala 36 45,6 12 15,2 8 10,1 23 29,1
Rame 64 81 1 1,3 1 1,3 13 16,5
Roke in zapestja 51 64,6 9 11,4 5 6,3 14 17,7
Komolci 68 86,1 5 6,3 2 2,5 4 5,1

64
denih delih telesa kažejo, da je večina an-
ketirancev (64,6–86,1 %) brez dolgotrajnih 
težav, izstopa podatek za gležnje in stopala, 
in sicer je 29,1 % anketirancev označilo, da 
imajo težave že več kot tri mesece. Preo-
bremenitvam so glede na točke OSTRC-O 
najbolj podvrženi gležnji in stopala, kole-
na in spodnji del hrbta. Iz naših rezultatov 
lahko sklepamo, da imajo rolkarji z gležnji 
in stopali največ težav, saj so na teh delih 
utrpeli največ poškodb in dosegli največ 
točk za preobremenitvene težave. Najpo-
gosteje navedena akutna poškodba je bil 
zvin gležnja. 
Skoraj vse prejšnje raziskave so poročale, 
da so najbolj razširjene poškodbe zgornjih 
okončin, predvsem zlomi zapestja in roke, 
saj se udeleženec pri padcu poskuša ujeti 
z rokami. V raziskavi Forsmana in Eriksso-
na (2001) je med poškodbami rolkarjev 
presenetljivo velik delež prizadel spodnje 
okončine, kar kažejo tudi rezultati naše raz-
iskave, v kateri imajo anketirani rolkarji več 
poškodb spodnjih kot zgornjih okončin (p 
= 0,001). Za neujemanje rezultatov naše 
raziskave z rezultati drugih je nekaj možnih 
razlag. Na primer povprečna starost v naši 
raziskavi (25 let) je nekoliko višja od starosti 
v večini drugih raziskav, kar je lahko vpliva-
lo na vzorec poškodb. Da so vrste poškodb 
povezane s starostjo, navajajo Tuckel, Mil-
czarski in Silverman (2019), in sicer so pri 
dveh mlajših starostnih kategorijah (5–9 in 
10–14 let) bili zlomi zgornje okončine po-
gostejši kot pri starejših kategorijah (26,6 % 
v primerjavi s 17,5 %). Starejši udeleženci so 
večinoma bolj izkušeni in so se skozi leta 
rolkanja naučili pravilno padati ali padec 
celo preprečiti.
Sklepali smo, da večina tekmovalcev izvaja 
dodatne treninge, večkrat uporablja zašči-
Tabela 3
Odgovori na OSTRC -O 
Del telesa
Težave med treningom/tekmovanjem Sprememba volumna treningov
% %
Polno sode-
lovanje brez 
težav
Polno sode-
lovanje, s 
težavami
Omejeno 
sodelovanje 
zaradi težav
Nezmožnost 
sodelovanja 
zaradi težav
Brez zmanj-
šanja
V majhni 
meri
Zmerno
V veliki 
meri
Nezmo-
žnost sode-
lovanja
Kolena 70,9 16,5 8,9 3,8 79,7 15,2 2,5 1,3 1,3
Spodnji del hrbta 77, 2 15,2 3,8 3,8 81 12,7 6,3 0 0
Kolki 86,1 8,9 3,8 1,3 89,9 7, 6 2,5 0 0
Gležnji in stopala 64,6 20,3 11,4 3,8 74,7 8,9 8,9 2,5 5,1
Rame 83,5 7, 6 7, 6 1,3 88,6 3,8 5,1 1,3 1,3
Roke in zapestja 81,1 10,1 7, 6 1,3 89,9 6,3 3,8 0 0
Komolci 89,9 6,3 2,5 1,3 93,7 2,5 2,5 1,3 0
Del telesa
Bolečine pri športni aktivnosti Vpliv težav na športno zmogljivost
% %
Brez bole-
čine
Milejša 
bolečina
Zmerna bole-
čina
Huda bolečina Brez vpliva
Manjši 
vpliv
Zmeren 
vpliv
Velik 
vpliv
Nezmo-
žnost sode-
lovanja
Kolena 72,2 19 8,9 0 74,7 20,3 3,8 0 1,3
Spodnji del hrbta 74,7 20,3 3,8 1,3 79,7 13,9 3,8 0 0
Kolki 86,1 8,9 5,1 0 86,1 7, 6 5,1 2,5 0
Gležnji in stopala 62 25,3 11,4 1,3 70,9 17,7 6,3 1,3 1,3
Rame 79,7 12,7 7, 6 0 89,9 5,1 3,8 3,8 1,3
Roke in zapestja 77, 2 15,2 7, 6 0 89,9 5,1 5,1 0 0
Komolci 89,9 6,3 3,8 0 92,4 5,1 1,3 0 1,3
Slika 1. Primerjava števila poškodb zgornjih in spodnjih okončin

šport in zdravje
65
tno opremo in počiva ob pojavu bolečin, 
da so lahko na tekmovanjih v najboljši 
pripravljenosti. S takim ravnanjem lahko 
pripomorejo k manjšemu številu poškodb. 
Nekateri avtorji trdijo, da je neizkušenost 
dejavnik tveganja za poškodbe, kar bi lah-
ko vplivalo na večje število poškodb med 
netekmovalci, ki so manj izkušeni od tek-
movalcev. Med anketiranimi rolkarji (p = 
0,958) nismo zasledili razlik v pogostosti 
poškodb med tekmovalno in netekmoval-
no skupino. To lahko pojasnimo s tem, da 
imajo tekmovalci večji volumen treningov, 
preizkušajo nove in čedalje zahtevnejše tri-
ke ter dosegajo večje hitrosti.
Preventiva pred poškodbami 
Rolkanje je šport, pri katerem so dejavniki 
tveganja za poškodbe številni. Shuman in 
Meyers (2015) v preglednem članku ome-
njata, da so dejavniki, ki vodijo do poškodb, 
utrujenost in preobremenitev, starost in 
raven spretnosti, neustrezna zdravstvena 
oskrba, okoljski pogoji, pomanjkljiva za-
ščitna oprema, pomanjkanje kondicije in 
ustreznega treninga ter škodljivo vedenje. 
Hunter (2012) navaja, da je uporaba zašči-
tne opreme metoda za zmanjševanje po-
škodb, prav tako skoraj vsak članek o rolka-
nju zagovarja uporabo čelade ter ščitnikov 
za komolce, kolena in zapestja. Z uporabo 
zaščitne opreme precej pripomoremo k 
zmanjšanju resnosti poškodb, preprečimo 
lahko različne površinske rane, ki so lahko 
moteče pri nadaljnji športni dejavnosti in 
tako morda povečajo možnost nastanka 
poškodb. Pri rolkanju je zelo pomembna 
tudi uporaba ustrezne obutve. 
Zasledili nismo niti ene raziskave, ki bi pre-
verjala vplive različnih intervencij na pre-
prečevanje poškodb rolkarjev, na podlagi 
raziskav iz drugih športov pa je na voljo 
veliko različnih programov preventive pred 
poškodbami; ti se močno razlikujejo po 
svoji usmerjenosti in izvajanju. Veliko se 
jih osredotoča na spodnje okončine, torej 
bi jih morda bilo smiselno izvajati tudi z 
rolkarji. Zlasti preventivni programi, sesta-
vljeni iz več komponent živčno-mišičnega 
treninga, kot so krepitev mišic ter trening 
ravnotežja in gibljivosti, so pokazali pre-
ventivne učinke pri poškodbah spodnjih 
okončin. Čeprav imajo ti programi približno 
39-odstotno učinkovitost pri zmanjševanju 
tveganja za poškodbe spodnjih okončin in 
še višjo učinkovitost pri akutnih poškod-
bah kolena in zvinih gležnja (54- oziroma 
50-odstotno), so učinki lahko različni (Bel 
idr., 2021). Nekateri programi se osredo-
točajo na živčno-mišično vadbo, drugi 
uporabljajo zunanjo podporo (npr. trakovi, 
opornice, obutev), pri čemer sta obe obliki 
preprečevanja obetavni pri zmanjševanju 
poškodb spodnjih okončin, povezanih s 
košarko (Taylor idr., 2015). Pri mladih igral-
cih nogometa je bilo dokumentirano, da 
bi lahko uporaba programov živčno-mi-
šičnega treninga, specifičnih za nogomet, 
s ciljem optimizacije gibalnih sposobnosti 
igralcev, stabilnosti sklepov in podaljševa-
nja začetka utrujenosti, zmanjšala relativno 
tveganje poškodb zaradi akutne preobre-
menitve mehkih tkiv (López-Valenciano 
idr., 2020). Podobno bi lahko poskušali upo-
rabiti pri rolkarjih. Taylor idr. (2015) navaja-
jo, da čeprav so se programi v njihovem 
pregledu razlikovali po predpisani vadbi 
in intenzivnosti, združeni rezultati metaa-
nalize kažejo, da je tveganje za poškodbe 
spodnjih okončin mogoče zmanjšati z živč-
no-mišično vadbo. Živčno-mišični progra-
mi so uporabljali več komponent, največji 
poudarek je bil na statičnem in/ali dinamič-
nem treningu za ravnotežje. Preventivni 
programi, ki poudarjajo propriocepcijo in 
trening ravnotežja, niso bili uspešni le pri 
zmanjševanju poškodb gležnja v košarki, 
ampak tudi pri drugih športih z visokim 
tveganjem, vključno z nogometom in od-
bojko. Na voljo so trdni dokazi, ki podpirajo 
učinek programa živčno-mišičnega trenin-
ga ravnotežja na izboljšanje ravnotežja in 
zaznavanja večdimenzionalnega položaja 
sklepov. Ugotovljeno je bilo še, da zunanje 
opornice za gleženj, vključno z visokimi 
čevlji in opornicami, zmanjšujejo tveganje 
za poškodbo pri košarkarjih. Omeniti je 
treba, da so zvini gležnja pri košarkarjih le 
redko enkraten pojav, saj je pri tistih, ki so 
si v preteklosti že zvili gleženj, skoraj pet-
krat večja verjetnost, da se bo poškodba 
ponovila. To lahko prenesemo na rolkarje 
in upoštevamo tudi pri njih. Mogoče je 
trditi, da lahko tako živčno-mišični tre-
ning kot zunanja opora gležnja pomagata 
zmanjšati tveganje za poznejše poškodbe 
z izboljšanjem enega ali več dejavnikov 
tveganja in da sta lahko najučinkovitejša v 
kombinaciji. Tudi Emery in Pasanen (2019) 
navajata, da z uporabo opornic za gležnje 
zmanjšamo tveganje za ponovno poškod-
bo. Caine (2012) podobno kot drugi avtorji 
navaja, da vadba ravnotežja zmanjšuje tve-
ganje za poškodbe spodnjih okončin, zla-
sti gležnja, ter da predvsem s kombinacijo 
ravnotežnih vaj in uporabo opornic med 
rolkanjem lahko vplivamo na zmanjšanje 
resnosti poškodb, na število ponavljajočih 
se poškodb gležnja ali poškodbo celo pre-
prečimo. Znatno zmanjšanje tveganja za 
poškodbe gležnja so pokazali tudi rezultati 
36-tedenskega izvajanja osnovnih proprio-
ceptivnih vaj, s postopnim stopnjevanjem 
intenzivnosti, ki so jih izvajali odrasli odboj-
karji med ogrevanjem (Verhagen idr., 2014). 
Pregled, ki so ga opravili Kilic idr. (2017), je 
pokazal, da lahko poleg proprioceptivnih 
vaj tudi vaje za jakost preprečijo poškodbe 
gležnja in kolena. Podobno Lauersen idr. 
(2018) navajajo, da je vadba jakosti (pred-
vsem povečevanje obsega in intenzivnosti 
te) povezana z zmanjšanjem tveganja za 
športne poškodbe. Prek treninga jakosti iz-
boljšamo koordinacijo, tehniko v situacijah 
treninga/tekme, krepimo sosednja tkiva, 
ki zmanjšujejo kritične obremenitve skle-
pa, in izboljšamo psihološko zaznavanje 
tveganih situacij. Avtorji predlagajo, da bi 
lahko preventivni mehanizmi poleg izogi-
banja sprožilcem bolečine ali zmanjšanja 
obsega treninga/tekmovanja v obreme-
njenih obdobjih vključevali predhodno 
pripravo, spreminjanje vaj in obremenitev 
ter prenos boljše koordinacije/tehnike iz 
preventivnega programa treninga jakosti 
v športni trening. Caldemeyer idr. (2020) 
navajajo, da je pri perspektivnih progra-
mih živčno-mišičnega treninga mogoče 
razmisliti o tem, da bi poleg ravnotežja in 
krepitve gležnja vključili tudi pasivne in di-
namične vaje, usmerjene v krepitev jedra, 
zadnjičnih mišic, bokov in nog. To je lahko 
posebej pomembno pri ženskah, saj je bilo 
v raziskavi z igralkami odbojke ugotovljeno, 
da so gibljivost odmikalk kolka, moč spo-
dnjih okončin ter stabilnost jedra ključni 
elementi programov živčno-mišičnega tre-
ninga, kar je v nasprotju z moškimi, ki imajo 
pogosto več koristi od vključitve vaj za raz-
tezanje spodnjih okončin. Te razlike v pri-
poročilih je mogoče delno pojasniti z razli-
kami v obsegu gibanja, ohlapnosti sklepov, 
biomehaniki hoje in višjo stopnjo togosti 
gležnja pri moških v primerjavi z ženskami. 
Pomembno je, da poskušamo vse našteto 
upoštevati tudi pri rolkarjih.
Pomanjkljivosti
OSTRC-O se je večinoma uporabljal pri 
raziskavah, ki so poškodbe spremljale več 
mesecev, vprašalnik je torej bil izpolnjen 
večkrat, prav tako so odgovore posame-
znega anketiranca med seboj primerjali. 
Kljub temu smo ga uporabili v spletnem 
vprašalniku predvsem zato, ker je zelo kra-
tek, vprašanja lahko naslovimo na katerikoli 
del telesa, na koncu pa se izračuna še oce-
na resnosti za posamezen del telesa ali za 
vse dele skupaj. Zanimalo nas je predvsem 

66
trenutno stanje glede preobremenitev, na-
tančneje, kateri del telesa je najbolj obre-
menjen. Za natančnejše in uporabnejše 
podatke bi bilo treba športnike in rekrea-
tivce spremljati dalj časa, torej bi vprašalnik 
morali izpolnjevati nekaj mesecev, vsak 
teden. Poleg tega bi jih bilo treba vpraša-
ti, ali so trenutno poškodovani – in če so, 
poizvedeti o datumu poškodbe. Vprašanja 
o poškodbah ne zajemajo vseh možnih 
poškodb, saj so izrazi za večino teh splo-
šni populaciji nerazumljivi. Odgovor, kot 
je zlom, je širok pojem, zato ne vemo, ali 
je šlo za odprti, zaprti ali stresni zlom. Med 
možne odgovore nismo vključili poškodb 
kože, torej odrgnin, vbodnih ran: morda 
je večina v teh primerih označila možnost 
»drugo«. Vprašanja o poškodbah so se na-
našala le na področja okoli večjih sklepov, 
zato ne poznamo točne lokacije poškodbe 
oziroma ne vemo, katera struktura je bila 
poškodovana – to je v večini raziskavah o 
poškodbah opredeljeno. Anketiranci so 
morali navesti poškodbe za 12 mesecev 
pred anketiranjem, zato je mogoče, da so 
na katero pozabili. Poleg tega vprašalnik ni 
imel možnosti označitve števila poškodb 
na istem mestu, torej anketiranci niso 
imeli možnosti navedbe ponavljajočih se 
poškodb. Podatki, pridobljeni s spletnim 
vprašalnikom niso zanesljivi, saj ne vemo, 
ali so sodelujoči vprašanja in ponujene od-
govore povsem razumeli. Take vprašalnike 
bi bilo bolje reševati skupaj s sodelujočimi 
in jim pomagati ob morebitnih nejasnostih 
ali morda narediti raziskavo, kjer bi jih spre-
mljali. 
 „ Zaključek 
Rezultati predstavljene raziskave kažejo, 
kateri deli telesa so najpogosteje poško-
dovani in podvrženi preobremenitvam, 
torej smo dosegli svoj namen. Najpogo-
steje označeni tipi poškodb anketiranih 
rolkarjev so zvini, najpogosteje poškodo-
vana območja so bili gležnji in stopala ter 
roke in zapestja. Gležnji in stopala so tudi 
najbolj podvrženi preobremenitvam. Ugo-
tovili smo, da imajo anketirani rolkarji več 
poškodb spodnjih kot zgornjih okončin 
ter da med tekmovalci in netekmovalci ni 
občutnejših razlik v številu poškodb. Kot 
preventiva pred poškodbami se svetujejo 
predvsem uporaba zaščitne opreme, upo-
števanje varnostnih navodil, formalne učne 
ure in nadzor, pri mlajših bi bilo koristno 
poučevanje pravilnega padanja in varnega 
preizkušanja trikov. Sodeč po rezultatih prej 
omenjenih raziskav, bi bilo smiselno, da rol-
karji s ponavljajočimi se zvini uporabljajo 
opornice za gležnje, saj tako zmanjšajo 
tveganje za ponovitev poškodbe. V vadbe-
ni proces rolkarjev bi bilo zaradi pogostih 
poškodb gležnja smiselno vključiti treninge 
propriocepcije, ravnotežja in jakosti, poleg 
krepitve gležnja pa ne smemo pozabiti 
na krepitev celotnega telesa, predvsem 
jedra, zadnjičnih mišic, bokov in nog, saj 
sta stabilnost in usklajeno delovanje vseh 
delov telesa pomembna za preprečevanje 
bolečin in poškodb. Pomembna je tudi 
vzdržljivost, saj se pozneje pojavi utruje-
nost, ki prav tako lahko vodi do poškodb. 
Na voljo je zelo malo raziskav, namenjenih 
ugotavljanju učinkovitosti ukrepov za pre-
prečevanje poškodb v ekstremnih športih. 
Na tem področju bi bilo smiselno opraviti 
raziskave, vendar potrebujemo dovolj tr-
dnih dokazov o pojavnosti, razširjenosti 
in etiologiji poškodb, značilnih za rolkarje. 
Zaradi pomanjkanja teh podatkov je težko 
razviti in preveriti preventivne strategije.
Kljub temu, da naše ugotovitve večinoma 
niso povsem v sklad s preostalimi raziska-
vami, ponujajo zanimive informacije za na-
daljnje raziskave na tem področju. Iz naših 
rezultatov je razvidno, da rolkanje ni tako 
nevaren šport, kot se zdi na prvi pogled, 
in bi ga bilo treba spodbujati kot koristno 
telesno aktivnost, seveda ob upoštevanju 
ustreznih ukrepov za obvladovanje tvega-
nja.
 „ Literatura
1. Bel, L., Mathieu, N., Ducrest, V. in Bizzini, M. 
(2021). Lower limb exercise-based injury pre-
vention programs are effective in improving 
sprint speed, jumping, agility and balance: 
an umbrella review. International journal 
of sports physical therapy, 16(6), 1396–1404. 
https://doi.org/10.26603/001c.29860
2. Caine, D. J. (2012). The epidemiology of inju-
ry in adventure and extreme sports. Medi-
cine and sport science, 58, 1–16. https://doi.
org/10.1159/000338558
3. Caldemeyer, L. E., Brown, S. M. in Mulcahey, 
M. K. (2020). Neuromuscular training for the 
prevention of ankle sprains in female athle-
tes: a systematic review. The physician and 
sports medicine, 48(4), 363–369. https://doi.or
g/10.1080/00913847.2020.1732246
4. Clarsen, B., Myklebust, G. in Bahr, R. (2013). 
Development and validation of a new me-
thod for the registration of overuse injuri-
es in sports injury epidemiology: the Oslo 
sports trauma research centre (OSTRC) ove-
ruse injury questionnaire. British journal of 
sports medicine, 47(8), 495–502. doi: 10.1136/
bjsports-2012-091524
5. Emery, C. A. in Pasanen, K. (2019). Current 
trends in sport injury prevention. Best 
practice and research clinical rheumatolo-
gy, 33(1), 3–15. https://doi.org/10.1016/j.
berh.2019.02.009
6. Forsman, L. (2001). Skateboarding injuries 
of today. British journal of sports medicine, 
35(5), 325–328. https://doi.org/10.1136/
bjsm.35.5.325
7. Fountain, J. L. in Meyers, M. C. (1996). Ska-
teboarding injuries. Sports medicine, 22, 
360–366. https://doi.org/10.2165/00007256-
199622060-00004
8. Gomez, A. T. in Rao, A. (2016). Adventure and 
extreme sports. Medical clinics of North Ame-
rica, 100(2), 371–391. https://doi.org/10.1016/j.
mcna.2015.09.009
9. Hunter, J. (2012). The epidemiology of 
injury in skateboarding. Medicine and 
sport science, 58, 142–157. https://doi.
org/10.1159/000338722
10. Keilani, M., Krall, C., Lipowec, L., Posch, M., Ko-
manadj, S. T. in Crevenna, R. (2010). Skatebo-
arding injuries in Vienna: location, frequency, 
and severity. Physical medicine and rehabilita-
tion, 2(7), 619–624. https://doi.org/10.1016/j.
pmrj.2010.04.022
11. Kilic, O., Maas, M., Verhagen, E., Zwerver, J. in 
Gouttebarge, V. (2017). Incidence, aetiology 
and prevention of musculoskeletal injuries 
in volleyball: A systematic review of the lite-
rature. European journal of sport science, 17(6), 
765–793. DOI: 10.1080/17461391.2017.1306114
12. Lauersen, J. B., Andersen, T. E. in Andersen, L. 
B. (2018). Strength training as superior, dose-
-dependent and safe prevention of acute 
and overuse sports injuries: a systematic 
review, qualitative analysis and meta-
-analysis. British journal of sports medicine, 
52(24), 1557–1563. https://doi.org/10.1136/
bjsports-2018-099078
13. López-Valenciano, A., Ruiz-Pérez, I., Garcia-
-Gómez, A., Vera-Garcia, F. J., De Ste Croix, M., 
Myer, G. D. in Ayala, F. (2020). Epidemiology 
of injuries in professional football: A syste-
matic review and meta-analysis. British jour-
nal of sports medicine, 54(12), 711–18. https://
doi.org/10.1136/bjsports-2018-099577
14. McKenzie, L. B., Fletcher, E., Nelson, N. G., Ro-
berts, K. J. in Klein, E. G. (2016). Epidemiology 
of skateboarding-related injuries sustained 
by children and adolescents 5–19 years of 
age and treated in US emergency depart-
ments: 1990 through 2008. Injury epidemio-
logy, 3(1), 10. https://doi.org/10.1186/s40621-
016-0075-6
15. Shuman, K. M. in Meyers, M. C. (2015). Ska-
teboarding injuries: An updated review. The 
physician and sports medicine, 43(3), 317–323. 
https://doi.org/10.1080/00913847.2015.1050
953
16. Taylor, J. B, Ford, K. R., Nguyen, A-D., Terry, L. 
N. in Hegedus, E. J. (2015). Prevention of lower 

šport in zdravje
67
extremity injuries in basketball: A systematic 
review and meta-analysis. Sports health, 7(5), 
392–398. doi: 10.1177/1941738115593441
17. Tominaga, G. T., Schaffer, K. B., Dandan, I. S. 
in Kraus, J. F. (2013). Epidemiological and cli-
nical features of an older high-risk popula-
tion of skateboarders. Injury, 44(5), 645–649. 
https://doi.org/10.1016/j.injury.2012.01.022
18. Tuckel, P. S., Milczarski, W. in Silverman, 
D. G. (2019). Changing incidence and 
nature of injuries caused by falls from 
skateboards in the United States. Clini-
cal pediatrics, 58(4), 417–427. https://doi.
org/10.1177/0009922818821872
19. Verhagen, E., Finch, C. F., Voogt, N. in Bruin-
sma, A. (2014). A knowledge transfer sche-
me to bridge the gap between science and 
practice: An integration of existing research 
frameworks into a tool for practice. British 
journal of sports medicine, 48(8), 698–701. 
https://doi.org/10.1136/bjsports-2013-092241
Sonja Fajhtinger, dipl. kin.
UP Fakulteta za vede o zdravju
Ulica Štefana Kovača 5, 
 9000 Murska Sobota
sonja.fajhtinger@gmail.com