Año (Leto) XVm (13) Štev. (No.) 24
BUENOS AIRË&
15. junija (junio) 1961
Oh 20-letniei razhodu nacistov in sovjetov
21.	junija 1941 je Hitler nenadno skočil v hrbet svojemu zavezniku Stalinu in ga nepripravljenega napadel z vojsko.
Dvajset let je od tega dogodka, ki pomeni najusodnejšo prelomnico v poteku zadnje svetovne vojne in odločujoč moment še posebej v razvoju položaja slovenskega naroda v tistih letih.
Ko sta dne 23. avgusta 1939 podpisala Molotov in Rebbentrop nemško-sovjetski sporazum, sta odločila s tem začetek druge svetovne vojne. Stalin je z, njim Hitlerju zavaroval hrbet in mu 6 tem, dal pogum, da je začel v Evropi vojno, ki jo je sovjetski komunizem v svojem svetovnem mesijanstvu potreboval. Sovjeti so si prilastili polovico Poljske, vse Baltske države ter Romunijo; po svoje pa še nudili pomoč Hitlerju s tem, da so angleško-francosko obrambo proglašali za imperialistično vojno; z ozirom na Hitlerjevo zavezništvo pa so zanikali, da bi imelo kakšen ideološki značaj. Tako so komunisti vsega sveta dobili legitimacijo, če ne direktna navodila za sodelovanje z nacizmom in za propagando proti zahodnim „gnilim demokracijam“.
Nemško sovjetski sporazum je šel tako daleč, da so govorili že o vstopu Sovjetske zveze v Trojni pakt. Za posvet o tem je bil zamišljen obisk Molotova v Berlinu novembra meseca leta 1940. Na tem sestanku pa je prav zaradi sovjetskih teženj na Balkanu nastala hladnost, ki je Hitlerja napeljala na drugo misel. Slutil je, kako hoče Sovjetska zveza porabiti njegovo zavezništvo za svojo rast na Balkanu in mu zavreti tam njegovo pot „na vzhod“ v Bagdad, ki je bila že od nekdaj cilj nemške politike. In sklenil je — napasti svojega zaveznika. Ukazal je napraviti strateški plan za napad v maju, ki pa se je zavlekel do 21. junija, ko je v bliskovitem napadu prekoračil mejo „zaveznika“, ki mu je še prejšnjo noč poslal nekaj vlakov materialne pomoči. S tem se je začel — začetek konca, ki je Hitlerju prinesel poraz in smrt, komunizmu pa je odprl z dogodki, ki so sledili največ po nerazumljivi kratkovidnosti „zapadne“ politike, vrata v širok svet in mu dal globalen pomen.
. Za nas ima ta dan še poseben po^. men.	’
Slovenci smo bili ob Hitlerjevem napadu na Sovjetijo že dobra dva meseca pod okupacijo. Nemško, laško in madžarsko. Prve podtalne protiokupa-torske organizacije so že nastajale v Ljubljani. Tako Slovenska legija kakor Peršuhova Prebujena Slovenija za pomoč zahodnim "demokratskim silam, kadar bo ta pomoč potrebna. Komunisti pa so v tem času še vodili demonstracije za to, da bi čim več slovenske zemlje prišlo pod nacistični plašč in so tudi že sodelovali- z gestapovci v preganjanju narodnozavednih ljudi. „Ponosen sem,“ je pisal Kidrič 1. maja, „da smo razbili ta jugoslovanski nestvor!“ Par dni preje 27. aprila (pravijo), so ustanovili OP za borbo proti okupatorju. Ta dan so po vojni nekaj časa praznovali kot narodni praznik, potem so ga pa opustili. So že vedeli, zakaj. O datumu te ustanovitve vstajajo dvomi med njimi samimi (verjetno je bila ustanovljena OF šele v juliju ali v avgustu), cilj sestanka tega meseca pa je bil povsem drug, kakor borba proti nacističnemu okupatorju. V teh dneh se je namreč ustanovila Protiimperiali-stična fronta, kakor spričuje oficielni zgodovinar OF dr. Mikuž sam. Kdor pozna boljševiški slovar, sme upravičeno sklepati, da je bil ta izraz bolj kot proti fašistom naperjen proti Franco-zom in Angležem, ki so bili v tisti dobi v jeziku moskovskih politikov — kakor tudi njih jugoslovanskih „hlapcev“ — „zahodni imperialisti“. Vse predhodne demonstracije proti zahodnim „gnilim* demokracijam so se po nem-ško-sovjetskem sporazumu vršile pod tem geslom, in ni jih bilo malo po vseh večjih krajih Jugoslavije. In razbitje Jugoslavije je bilo predvsem zato v načrtu, ker je bil ta „nestvor“ zvest zaveznik Francozov in Angležev. Zato srmemo sklepati, da bi tedaj slo-ven-eki komunisti ob eventuelnem izkrcavanju angleške vojske na naših tleh
po keœœedyjevem ®ESTi%$rrer
S II3EIMTVOH
Po vrnitvi v Washington iz Pariza, Dunaja in Londona je Kennedy podal po radiju in televiziji ameriškemu narodu in vsemu svetu kratko potočilo o svojih razgovorih s Hruščevom. Izjavil je, da je bil njegov sestanek s Hru-ščevom „koristen in resen“, ni pa imel namena „ničesar pridobiti niti ničesar izgubiti“. Kennedy je mnenja, da se je nevarnost, nepreračunanih akcij na obeh straneh železne zavese zmanjšala, vendar pa bd d'o težkih preizkušenj v ame-riško-sovjetskih odnosih prišlo šele v bodočnosti. Hruščev meni, da se bo komunizem še razširil, Kennedy pa se sprašuje, če bo mogel tak sistem, kakor je komunizem, še dolgo obstajati vzporedno s svobodnim zahodnim sistemom. Kennedy je tudi izjavil, da bi moglo priti do rešitve laoškega problema, prav tako do rešitve vprašanja atomske tekme med obema sistemoma, vendar Hruščev vztraja na pravici veta. Hruščev da „na splošno“ ni govoril o vojni, vendar da je napovedal zmago komunizma v manj razvitih deželah. Hruščev trdi, da svetovne vojne ne bo, pač pa bodo še krajevne vojne in upori prebivalstva „za osvoboditev izpod kapitalizma“. „Tako,“ je dejal Kennedy, „sedaj stojimo pred novo in drugačno nevarnostjo od tiste na Koreji. Rakete na obeh straneh zadržujejo sovražnika, komunistični blok pa deluje podtalno in s krajevnimi simpatizerji zavzema položaje, ne da bi bilo treba vojaštvu prekoračiti meje.“ „Toda,“ men¡ Kennedy, „svoboda in samoodločanje in ne komunizem, sta bodočnost človeka. Jasno je, da bo ta borba trajna kriza današnje generacije.“
Naslednji dan po vrnitvi Hruščeva v Moskvo je sovjetska vlada začela z ofenzivo proti ZDA in zahodnim zaveznikom. Objavila je dva memoranduma, ki jih je Hruščev predložil Kennedyju glede Berlina in Vzhodne Nemčije in navila že staro, obrabljeno ploščo o umiku zavezniških čet iz Zahodnega Berlina. Prav tako je zahtevala, naj bi se dalo obema Nemčijama pol leta časa, da se sporazumeta o ureditvi medsebojnih odnosov in združitvi, če pá se po tej dobi ne bi sporazumeli, pa da bo ZSSR podpisala separatni mir z Vzhodno Nemčijo z vsemi posledicami za Zahodni Berlin, če pa bo kdo poskušal ovirati sovjetske načrte glede Berlina, bo ZSSR posegla po vojaških ukrepih. Kennedy je Hruščevu odgovoril, da bodo ^ tudi ZDA v tem primeru vojaško posegle v razvoj.
V Laosu so takoj po dunajski konferenci, kakor v zasmeh Kennedyju, tamkajšnji komunisti začeli znova pritiskati na vladne položaje, v Ženevi pa je Anglija ustavila nadaljna pogajanja za Laos, dokler ne bi komunisti v Laosu resnično prenehali z napadi.
Kennedy je na tiskovni konferenci v
nastopili proti „imperialističnemu“ vdoru tako nekako, kot je dokazano, da je ob italijanskem zlomu poslal Tito generala Velebita kot svojega odposlanca k nemškemu generalu v Zagreb s predlogom, da bi skupno nastopili proti nameravanemu angleško-amerikanskemu izkrcavanju na Jadranu, kar pa je odklonil — ne Stalin, ki je sam poslal tako navodilo Titu (kot piše Schmidt), temveč Hitler. Razumemo torej, zakaj so komunisti prenehali z „narodnim praznikom“ 27. aprila; ker je datum sam dvomljiv, in ker se tedaj ni ustanovila OF, temveč Protiimperialistična fronta z notranjo ostjo proti — zahodno evropskim imperialistom.
21. junij 1941 pa je to nacistično-komunistično zavezništvo raztrgal.
Dr. Mikuž piše: „Dne 22. junija 1941 se je Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno fronto (OF). Doslej imperialistična vojna je dobila nov značaj... začela se je domovinska in narodno-osvobodilna borba.“ In proglas KP Slovenije z datumom istega dne določa: „Narodno osvobodilna vojna slovenskega naroda stopa kot enakovreden bojevni tovariš na stran Sovjetske zveze proti istemu fašističnemu napadalcu... v enoten blok vseh zatiranih narodov pod vodstvom ZSSR in Delavsko kmečke Rdeče armade. ..“
Nato so sledili ukrepi:
S7. junija je ustanovil Centralni ko-mitet KPS Glavno poveljstvo slov. par-
Washingtonu po vrnitvi z Dunaja tudi izjavil, da mu je Hruščev rekel, da Castra ne smatra za komunista, da ga pa „ZDA spreminjajo v dobrega komunista“. Castro da je za Hruščeva „nestalen“.
V Londonu je MacMillan v parlamentu objavil, da Anglija v vsem podpira ZDA glede Berlina in drugih problemov med Zahodom in Vzhodom; prav takšna poročila so prišla iz Pariza, kjer je De Gaulle zagotovil Kennedyju vso francosko podporo v odločnem nastopanju proti sovjetom.
Adenauerja je o rezultatu razgovorov med Kennedyjem in Hruščevom obvestil ameriški poslanik v Bonnu.
Iz komentarjev ameriškega zunanjega ministrstva je glede sestanka medi Kennedyjem in Hruščevom razvidno naslednje:
Keennedy brez dvoma ve sedaj, če je morda prej samo sumil, da je vsak sporazum z ZSSR popuščanje in to zelo kratkotrajno popuščanje. Dogovor med Kennedyjem in Hruščevom glede Laosa lahko že takoj spravimo v arhiv in pozabimo nanj. Komunisti niso spoštovali sporazuma iz leta 1954 ter tudi sedanjega ne bodo.
Hruščev je prišel na Dunaj, da bi ugotovil, kako daleč bo mogel iti s svojo komunistično ekspanzijo brez vojne. Kennedy pa je odšel na Dunaj, da je povedal Hruščevu, kako daleč more iti, ne, da bi se zapletel v resno nevarnost za obstoj ZSSR.
Hruščev ni odstopil niti od enega svojih glavnih ciljev, kakor je n. pr. Berlin ali njegovi vztrajni napori, da bi se Zahod razorožil, da bi tako olajšal sovjetsko-kitajsko komunistično ekspanzijo. Toda ostro je poslušal Kenne-dyjeva opozorila in se sprijaznil z dejstvom, da bo moral z njim še govoriti, predno se bo poskušai spustiti na nevarne pustolovščine.
Kennedy je visoko zrastel v očeh angleške vlade, ker je tako odločno povedal Hruščevu zavezniško stališče glede Berlina, ker je MacMillanovo načelo voditi prav takšno politiko proti sovjetom. Je pa Kennedy opustil sedaj sleherno misel na to, da bi bilo mogoče konflikt med Vzhodom in Zahodom rešiti drugače kakor s popolnim porazom ■ sovjetsko-kitajske politike.
Hruščev ni spremenil svoje politike dognati ta konflikt do vrhunca, kajti če bi poskušal to politiko, spremeniti, bi ZSSR izgubila svoj vpliv nad komunistično Kitajsko in s tem svoje vodstvo svetovnega komunizma. Hruščev meni, da more čakati na spore V Zahodni Evropi in na prihod na poyršje manj odločnih mož, kakor sta danes De Gaulle in Adenauer. Danes bi zadel ob trd zid povezanosti med anglo-ameriško-fran-cosko protisovjetsko politiko.
tizanskih čet in sklenil pozvati slovenski narod na oborožen upor.
1. julija je Stalin pozval vse komuniste okupiranih dežel v partizanstvo. To je bil tisti „X dan“, določen za komunistično revolucijo. 4. julija je imel sejo CK KPJugoslavije in poslal iz Beograda v Slovenijo Kardelja, da tam začne vstajo. V proglasu KPJ je Tito v tistih dneh zapisal: „Ne dozvolite, da Se preliva dragoejena krv herojskih so-vjetskih naroda bez našeg učešča.“ In
22.	julija, mesec dni po napadu Hitlerja na ZSSR, je bil prvi oboroženi napad partizanov na Remčevo tovarno v Duplicah pri Kamniku, ki pomeni — začetek vstaje v Sloveniji.
Sedaj je ta dan — narodni praznik v komunistični Sloveniji.
Hitlerjev napad na Sovjetijo pred dvajsetimi leti je povzročil prir nas krvavo komunistično revolucijo. Ni ji bil vzrok Hitler kot okupator Slovenije, temveč kot napadalec Sovjetije! To je zgodovinsko dejstvo, ki ga podčrtava tudi komunistični zgodovinar sam in kar smo vedno trdili mi:
Slovensko „osvobodilno borbo“ so začeli po 21. juniju 1941 slovenski komunisti, izrecno bivši španski borci, izrazito protizahodno orientirani, na zahtevo, Stalina in za koristi sovjetske vojne strategije, prav po besedah njih lastne himne:
„Na klic Kominterne — v bej za Sovjete!“	td ,
Vsi znaki pa že sedaj kažejo na to, da bo Hruščev v bližnji bodočnosti še bolj razočaran glede enotnosti Zahodne Evrope. Anglija se vedno bolj bliža končni ureditvi svojih odnosov do Skupnega evropskega trga, do Zunanjih sedmih trgovinsko povezanih držav in do članic svojega Commonwealtha. Tako se bo tudi politično še bolj povezala s temi skupinami.
Ostaja sicer možnost, da bo krepitev Zahodne Evrope, povezana z ofen-’ živo mrzle vojne, v katero namerava Kennedy pognati ZDA, sovpadla z atomsko oborožitvijo rdeče Kitajske 'n z ugotovitvijo v Kremlju in Pekingu, da jima čas beži; v tem slučaju bo nastal tisti trenutek, ko bo dosežena najnevarnejša točka v konfliktu med Vz--: hodom in Zahodom.
Zasedanje 99nevtralcev66 v Kairu
V Kairu zasedajo delegacije Pripravljalne komisije za konferenco nevezanih držav. Sestanka se udeležuje ok. 22 delegacij. Prišlo je že do bučnih razprav, katera država ima pravico poslati na konferenco svoje zastopstvo. Indijski delegat je n. pr. glasoval proti pripustitvi alžirske delegacije na konferenco, ker da smejo poslati na to konferenco svoje zastopnike samo države članice OZN. Toda večina je alžirsko delegacijo sprejela. Egipčanski delegat se je potegoval za pripustitev na konferenco Gizengovih delegatov iz Konga, vendar z zahtevo ni prodrl. Prav, tako je na tem zasedanju prišlo do takih nasprotstev, da so n. pr. izglasovali, da rdeča Kitajska ne sme postati članica OZN, izglasovali pa so zaupnico vsem državam, ki so se doslej potegovale za včlanjenje rdeče Kitajske Tito je ob otvoritvi sestanka po
svojem delegatu objavil, da bo storil vse, da bo Kubo „potegnil iz sovjetske-, ga bloka“ in jo napravil za nevezano državo, kakršna da je Jugoslavija.
Za sklicanje konference si pripisujeta glavne zasluge egipčanski Nasser in jugoslovanski diktator Tito. Moskva je posegla vmes s člankom v Pravdi, v katerem pozdravlja zasedanje v Kairu. Objavila je tudi, da je Moskva tesno povezana z nevezanimi državami, ki zasedajo v Kairu na pripravljalni konferenci. Nasser se je nad takim sovjetskim pokroviteljstvom razbesnel v kairskem časopisju proti Moskvi, kar je razumljivo zaradi prisotnosti na konferenci takih nevtralcev, kakor so Brazilci, Meksikanci, Indijci, Arabci in Abesinci. Ni pa povabil v Kairo ne Libanoncev, Tuniščanov, Libijcev ali Jordancev, z eno besedo vseh tistih, ki se mu upirajo.
Vrhunska konferenca ïï^atinske Amerike
V Washingtonu je pred dnevi uru-guajski delegat pri Medameriški organizaciji izročil Kennedyju vabilo za udeležbo na medameriški gospodarski konferenci 21 ameriških držav, ki bo julija meseca v uruguajskem letovišču Punta del Este blizu Montevidea, če se je bo Kennedy udeležil, bo konferenca postala neke vrste ameriška vrhunska konferenca.
Kennedy se bo tako mogel sestati z mnogimi južnoameriškimi predsedniki. Argentinski predsednik Frohdizi se bo verjetno udeležil sestanka, če bo nanj prišel tudi Kennedy, prav tako predsedniki Gvatemale, Bolivije, Paragvaja, Peruja in Costa Rice. Prav tako bosta
verjetno prišla na sestanek venezuelski Betancourt in čilski Alessandri. Kenne-dyja najbolj zanima razgovor z brazilskim predsednikom Quadrosom, ki pa se sestanka v Punta del Este verjetno ne bo udeležil, ker je sprt s svojim podpredsednikom in se mu ne zdi varno zapustiti Brazil. Kennedy se more sestati zato s Quadrosom v Braziliji.
Edini problem bo na tej konferenci Kuba. Ker bo kot absolutni gospodar otoka kubansko delegacijo po vsej verjetnosti vodil v Punta del Este Castro sam, mnogi pričakujejo, da bo skušal bradač konferenco spremeniti v politično areno.
IZ TEDNA V TEDEN
V	Boliviji so komunisti pripravljali državni udar, da bi zrušili vlado predsednika dr. Paz Estenssora in oklicali „socialistično republiko“. Vlada je proglasila obsedno stanje, poostrila varnostne ukrepe in zaprla 150 glavnih prevratnikov. '
V	brazilskem mestu Recife je že od 31. maja stavka vseučilišnikov'. Kot povod zanjo so komunistično usmerjeni dijaki vzeli odklonitev dovoljenja všeuč. oblasti, da bi na dijaškem, zborovanju goyorila tudi Celia Guevara, mati znanega komunističnega gospodarskega diktatorja na Kubi dr. Guevare, ki je prišla na obisk v to mesto'. Brazilske oblasti budno zasledujejo razvoj stavkovnega gibanja v tem mestu, ker sodijo, da je samo začetek resnejših dogodkov v tem delu države, kjer z vso vnemo propagira kubanski castrizem med siromašnim kmečkim, ljudstvom Francisco Juliao. V tem mestu so vojaško oblasti nedavno odkrile tudi velike količine orožja. Spričo takega stanja v tem delu države, je brazilska vlada poslala v Recife močne vojaške ■oddelke z naročilom, da v kali zaduše morebitne upore. — Brazilska vlada je kaznovala radijsko postajo Jomal do Brasil s tridnevno prepovedjo delovanja zaradi novice, češ da sta se na nedavnem sestanku predsednika dr. Quadros in dr. Frondizi dogovorila, da bosta v svojih državah postopno zmanjševala število vojske, da ne bo velikih vojaških vaj in da bosta tovarne za izdelovanje orožja spremenila v obrate za izdelovanje drugih izdelkov. — Bivši predsednik dr. Kubiček je pri senatorskih volitvah v brazilski državi Goias zmagal z veliko večino.
Adlai Stevenson, stalni ameriški zastopnik pri Organizicijj združenih narodov, obiskuje posamezne južnoamer. držav« kot posebni odposlanec predsednika Kennedyja. Glavni namen tokratnega Stevensonovega potovanja po latinski Ameriki je temeljita priprava gospodarske konference ameriških držav, ki se bo začela 15. julija t. 1. v uruguayskem me3tu Punta del Eeste. Na svojem potovanju po Južni Ameri-
ki se je najprej ustavil v Caracasu v Venezueli, kjer je ugotovil, da ta država prosi za ameriški kredit v višini 350 milijonov dolarjev. Iz Caracasa je Stevenson odpotoval naravnost v Argentino in imel tu več razgovorov s predsednikom dr. Frondizijem, ministri gospodarskih resorov ter predstavniki gospodarskih in industrijskih ustanov. Uradno poročilo o Stevensonovem obisku navaja, da so bili razgovori zelo koristni, ter so samo še poglobili politične, gospodarske in kulturne stike med obema državama. Iz Argentine je Stevenson odpotoval v Uruguay, kjer so komunisti proti njemu priredili manjše demonstracije v Montevideu. Tudi tu so razgovori med Stevensonom in uruguaysko vlado dali najboljše rezultate. četrta država, ki jo je Stevenson obiskal na svoji sedanji turneji po Latinski Ameriki, je bil Brazil, kjer je imel več razgovorov s predsednikom dr. Quadrosom in drugimi brazilskimi osebnostmi. Zadovoljen nad uspehi, ki jih je dosegel tudi v tej državi, je v ponedeljek nadaljeval potovanje v Paraguay, zagotavljajoč, da se ZDA želi pridružiti južnoam. državam za skupni napad proti bedi in siromaštvu, za obnovo gospodarstva v teh državah in za zboljšanje življenjskih pogojev vseh ljudskih slojev ter za ureditev demokratskega sistema.
V Vatikanu je v ponedeljek začela zasedati pripravljalna komisija za vesoljni cerkveni zbor.
Belgijski kralj Baldoin je s kraljico Fabiolo obiskal Vatikan ter bil sprejet pri papežu. Ob tej priložnosti sta kralj in kraljica v razgovoru povedala papežu tudi novico, da pričakujeta veselega dogodka. Papež je to novico nato povedal belgijskim časnikarjem. Del belkijskega tiska, zlasti socialističen, je s tem v zvezi napadel kralja, ker da bi novico, da na dvoru pričakujejo rojstva otroka, moral narodu sporočiti maršal dvora, ne pa papež.
Iran mora dobiti v najkrajšem času od ZDA izdatno pomoč, sicer se bo vse iransko gospodarstvo zrušilo v kaos
*
Občni zbor CBVCE
Dne 12. maja 1961 je imela Krščansko demokratske zveza za Srednjo Evropo svoj rednj občni zbor. V novi odbor so bili izvoljeni naslednji zastopniki slovenskih krščanskih demokratov: dr. Miha Krek kot podpredsednik, dr. Ludovik Puš kot namestnik gen. tajnika, dr. Peter Remec, Rev. Marko Kranjc, Franc Sekolec in Rev. Ignacij Čretnik kot člani odvora, dr. Joža Ba-eaj, Anton Babnik, Peter Markei in Janez Černetič pa kot namestniki.
V resoluciji je občni zbor zahteval, naj Združeni narodi spravijo na dnevni red vprašanje zasužnjenih narodov in pomagajo tem narodom, da bodo mogli svobodno odločati o svojem državnem življenju.
Na predlog izvršnega odbora je bilo sklenjeno, da se bo Zveza udeležila in sodelovala na kongresu krščanskih demokratov v Santiago de Chile, ki bo mednarodnega značaja in se ga bodo udeležili predstavniki vseh krščanskih demokratskih strank na svetu.
Zveza je ustanoviteljica Mednarod nega krščansko demokratskega instituta v Rimu in bo v prihodnji dobi posvetila uosebno pozornost tej ustanovi.
GORIŠKA IN PRIMORSKA
GORIŠKI OBč. SVET ZA UZAKONITEV SLOVENSKEGA ŠOLSTVA
KARD. CENTO POZDRAVLJA DELO DRUŽABNE PRAVDE
Družabna pravda se je po svojem zastopniku Romanu Rusu udeležila proslave jubileja socialnih enciklik v Rimu in je predsedniku odbora za proslave, kardinalu Centu poslala pozdravno pismo. Na to pismo je g. Rus prejel naslednji odgovor:
„Spoštovani gospod, prejel sem Vaše drago pismo z dne 15. maja, s katerim ste mj sporočili pozdrave in udeležbo pri proslavah 70-letnice okrožnice Rerum novarum v imenu slovenske organizacije Družabne pravde. Ko se Vam zahvaljujem za Vaše tako pomembno dejanje, mi je drago izreči najboljše želje in voščila za delavnost, ki jo organizacija vršj med slovenskimi izseljenci v tujini z namenom, da bi vedno bolj spoznavali in izvajali krščanski socialni nauk.
Iz srca blagoslavljam Vaše delo.
Fernando kardinal Centi 11 r., predsednik odbora za proslave 70-letnice okrožnice Rerum novarum Rim, palača Delle Cancellerie,
25.	maja 1961.
Biv. brit. zun. min. in predsednik vlade Anthony Eden je po svoji ostav-kj leta 1957 v zvezi z angleško-fran-coskim napadom na Suez te dni prvič zopet spregovoril na političnem zborovanju in to pred mladino konservativne stranke v svojem volilnem okraju Yorkshire. Med drugim je zahteval, da „morajo zahodne sile čimprej ustanoviti politični glavni štab, v katerega naj bi prišle najuglednejše politične osebnosti demokratskih držav. Ta štab naj bi vodil in usmerjal vso borbo proti komunistični napadalnosti“.
Goriški neofašisti so v občinskem svetu že pred Veliko nočjo predložili ostro resolucijo proti dvojezičnim spričevalom in predlagali, naj svet obsodi del vladnega zakonskega osnutka kot nevarno in nedopustno popustljivost do Slovencev. Proti temu so nastopili vsi štirje goriški slovenski občinski svetovalci dr. Kacin, dr. Sfiligoj, Šuligoj in Bratuš in predložili protiresolucijo, v kateri so ugotavljali, da vladni osnutek o slovenskem šolstvu samo potrjuje dejanski stan, ki traja že od leta 1945 in da je vladna pobuda v skladu s členom 6 italijanske ustave. Komunisti so tudi predložili svojo resolucijo, pa še demokristjani. Demokristjanska resolucija je v uvodu sicer bila proti integralni dvojezičnosti, vendar jo je v naslednjih odstavkih priznavala kot v skladu s predpisi ustave zakonski vled-ni osnutek.
Na seji, na kateri so prišle v razgovor predložene resolucije, so imeli kot prvi besedo neofašisti. Zastopnica Pa-llaver Modolfo je prebrala dolgo razlago, zakaj in čemu so neofašisti proti dvojezičnosti, vsaj dokler ne pride do recipročnega ravnanja v pogledu italijanskih šol v Jugoslavji.
Slovensko resolucijo je branil v imenu vseh slovenskih svetovalcev dr. Sfiligoj, ki je podrobno obrazložil resolucijo slovenskih svetovalcev. Prikazal je tudi kot nesmisel zahtevo misovcev o recipročnosti na tak načjn, kot delajo neofašisti, ki zahtevajo, naj v Jugoslaviji spremene režim in ga vzkladijo z italijanskim. Reciprociteta je pač v tem primeru relativna, kajti ni enak režim v vseh državah.
Dr. Sfiligoj je nato prikazal zgodovino slovenskih šol, ki so obstojale že od nekdaj in jih je fašizem zatrl, med vojno in po vojni pa so se slovenske šole spet obnovile. Spomnil je tudi na obljube vseh povojnih vlad Slovencem o spoštovanju jezikovnih in drugih pravic. Tako je prečital tudi vladno izjavo od 11. 7. 1945, v kateri vlada obljublja vse pravice ne le v zasebnem, ampak tudi v javnem življenju. Govornik je omenil, da Slovenci terjajo samo to, kar jim' pritiče in svoje zahteve opirajo na ustavo, ki obljublja uzakonitev manjšinskih pravic, kot so jih uredili za Francoze, Nemce in Ladince. Teh je celo dosti manj kot Slovencev. Poudaril je, da imajo Beneški Slovenci, ki jih je po uradnih podatkih 30.000, dejansko pa še dosti več, tudi pravico do pouka v materinskem jeziku, pa jim to pravico še vedno odrekajo.
Nato je dejal, da si Slovenci lahko mislijo, da Italijani v Jugoslaviji nimajo lahkega življenja, ker so pač manjšina. Toda imajo svoj šolski zakon in dvojezična spričevala in druge javne listine in tiskovine. Te dokumente je dr. Sfiligoj pokazal občinstvu; razen tega pa je dvojezično spričevalo iz leta 1925/26, ko je že vlada] v Italiji fašizem. Misovce je to precej poparilo.
Ob zaključku svojega izvajanja je izrazil priznanje vsem italijanskim ministrom in parlamentarcem, ki so se zavzeli za uzakonitev slovenskih šol.
Po izvajanju komunističnega predstavnika, ki je zagovarjal uzakonitev, je tudi demokrščanski predstavnik zavrnil podtikanje misovcev-neofašistov, ter dodal, da imajo Slovenci pravico zahtevati dvojezične dokumente zase, ne gre pa za integralno dvojezičnost, kjer bi vsiljevali take dokumente večini.
Monarhist Pedroni je hotel preprečiti glasovanje o resolucijah, prav tako
Razpravo je zaključil župan Ber-nardis, ki je priznal potrebo pravične ureditve pravic italijanskih državljanov slovenskega jezika.
Pred glasovanjem je dr. Sfiligoj napovedal, da bodo slovenski svetovalci glasovali proti misovski resoluciji in proti monarhistični, ki hoče preprečiti glasovanje, pri drugih pa se bodo vzdržali. Pri glasovanju so vse skupine podprle vsaka svojo resolucjo n tako je pač dobila večino demokrščanska resolucija. Razprava je trajala skoro tri ure, bila pa je zelo mirna in. res demokratična, kar skoro ni bilo pričakovati v času, ko je bilo še vedno dovolj vznemirjenja zaradi nedavnih protislovenskih demonstracij.
BRALI SMO
Pod tem naslovom je monakovska „Iskra“ v spomin zverinsko pobitim protikomunističnim borcem — slovenskim, hrvatskim in srbskim — žrtvam komunističnega barbarstva v letu 1945, v majski številki objavila naslednje misli in ugotovitve:
„Znova smo pred obletnico množičnega streljanja našega ljudstva po slovenskih gozdovih — v Kočevju in po drugih slovenskih krajih. To se je dogajalo maja meseca 1945. Za točno število žrtev ne vemo in ne bomo nikdar vedeli, toda smatrajo za gotovo, da so tedaj komunisti pobili okoli sto tisoč Slovencev, Hrvatov in Srbov, iz vseh krajev naše države. Prelite je bilo toliko krvi, da bi z njo mogli krvavo pobarvati vse naše velike in majhno reke — Vrbas, Uno, Bosno, Neretvo, Zeto, Taro, Vardar, Moravo, Krko, Ce-tino, Dravo, Savo in Donavo. Kruti komunistični zmagovalec ni vprašal, kdo je Srb, kdo ja Hrvat, kdo je Slovenec, ampak je kosil vse po vrsti, vse, kar „pravočasno“ ni stopilo pod njegovo rdečo zastavo. Komunizem se ni ustavil ne na Drini, ne na Neretvi ali Uni, ampak je prišel do Soče in tu nam je izkopal skupno grobnico, po številu žrtev največjo in najstrašnejšo.
Na stotisoče žrtev, uadlih v maju 1945, je družinsko in rodbinsko povezanih z milijoni duš v r.aši domovini, in to zopet po vseh krajin naše države. Strašna je ugotovitev, da niti šestnajst let od tega strašnega pomora med ljudmi v Jugoslaviji r.ihče od živih ne ve za pravo resnico, kaj se je zgodilo z njihovimi sinovi in hčerini, brati, sestrami, > sorodniki in prijatelji.
To vejo samo naredbodajalci, komunistični prvaki in njihovi krvniki, fizični izvrševalci množičnhi pokol jev, v kolikor, razume se, tudi njih samih niso likvidirali, da bi tajna tega zločina, kakršnega v svetu še ni bilo, ostala čim dalje, če ne za vse čase pred javnostjo skrita. Med ljudmi se je nekaj culo o tem, toda zelo nejasno in nedoločno; kar se pa števila likvidiranih tiče, se včasih med ljudmi čuje, da je tu in tam bilo pobitih samo nekaj nad' deset ali sto žrtev.
Nam se je o tem posrečilo izvesti
KOČEVJE
anketo zdolž in počez čez državo. Rezultat ankete: Nikjer ne vedo, celo ne1 na Hrvatskem, celo v sami Sloveniji ne, ■ki je zemljepisno najbližja množičnim grobnicam, za način in obesg te naše strašne narodne nesreče.
Ljudje še vedno iščejo svoje izginule otroke po slovenskih gozdovih, ljudje še vedno upajo, da so njihovi pohabljeni otroci nekje na svetu, če že> ne na svobodi, potem pa v Sovjetski zvezi, v Sibiriji in drugod, in da se bodo nekega dne le vrnili domov.
Komunistom se je posrečilo, da tudi v tem primeru prevarijo ljudi. Poslužujoč se čisto naravnih želja in upanja družin, so uspeli v vsakem primerai zločine prekriti s tajinstvenostjo in ustvariti nejasnost, ki je sedaj med ljudstvom nihče ne more pojasniti.
žal pa tudi v tujem svetu ne vedo za množične zločine, ki so jih izvršili komunisti nad našim ljudstvom po slovenskih gozdovih. Podoben, toda mnogo manjši Stalinov zločin nad Poljaki v Katinu, je postal slovit in o njem so govorili po parlamentih zahodnih sil. Svetovni tisk se je razburjal in protestiral nad enim ali nekaj umori, dopušča se tudi, da vpijejo ter razgrajajo celo komunisti, morilci milijonov ljudskih bitij. Med temi komunisti se v tem načrtu posebno izkazuje Tito, tvorec desetkratnega Katina.
Da še danes v državi in v nekomunističnem svetu ne vedo za množične zločine v Sloveniji maja nesem 1945, velik del krivice in odgovornosti pada tudi na našo celokupno emigracijo. Če se že ni megla zediniti glede določitve skupnega stališča v vprašanjih napak in krivic iz naše nesrečne preteklosti, v vprašanju določitve in ureditve našega življenja v bodočnosti, bi se bila mogla in tudi morala zediniti, da bi s skupnimi močmi poiskala pot in način, da bi odkrila te naše grobnice tako ljudstvu, kakor tudi tujemu svetu ter da bi v pravi, resnični svetlobi prikazala komunistične zločine. To bi bilo dobro ne samo za našo narodno stvar, ampak bi koristilo tudi vsemu svetu, kateremu grozi nevarnost od komunizma, in doživljanja istih in podobnih Koče-vij ter Katinov.
ARGENTINA
Vso Argentino je zajel val polarnega mraza, ki je povzročil občuten padec temperature, še v Bs. Airesu smo imeli več dni za povrstjo temperaturo pod ničlo. V andskem gorovju in v južnih provincah je pa temperatura padla še bolj. Tako je bilo pred dnevi na argent—čilenski meji pri spomeniku Kristusa Rešenika —17 stopinj. Snežilo je ne samo v Kordiljerih, ampak tudi v provincah Mendoza, San Luis, Córdoba, Bs. As., Neuquén, Río Negro, Chubut, da ne omenjamo še posebej Ognjena zemlje. Tudi v severni provinci La Rio-ja so po 42 letih zopet videli sneg.
Velike delavnice železnice Mitre ▼ kraju Perez pri Rosariu je prejšnji teden obiskala komisija ameriških in argentinskih strokovnjakov, ki po naročilu argent. vlade preučuje razne možnosti za zboljšanje in modernizacijo argentinskega prometa. Komunistični elementi in ostali, ki jim ni do tega, da bi se uredilo železniško vprašanje v Argentini, so nahujskali delavstvo, češ, da prihaja komisija v omenjeni kraj s namenom, da bo kupila tamošnje žel. delavnice, nato pa začela odpuščati delavstvo. Žel. delavci so člane komisija sprejeli z demonstracijami, nazadnje so jih pa celo dejansko napadli. Vodstvo žel. delavnic je poklicalo v obrat policijo, ki je po prihodu napravila red, železniška uprava je pa zaradi tega napada, ki Argentini ne dela časti ne doma, ne v svetu, zaprla žel. delavnice za 7 dni. Min. za javna dela ing. Acevedo se je zaradi tega incidenta ameriškim strokovnjakom za prometna vprašanja opravičil, predstavnikom žel. sindikata pa izjavil, da z njimi ne bo razpravljal nikdar pod vtisom groženj s stavko. Predstavniki žel. gremija so se mu zatem zaradi incidenta v Perezu opravičili. Prometne oblasti v Argentini so izjavile, da bodo izvedle napovedane načrte za odpravo 23 milijardnega deficita pri argent. železnicah in za zboljšanje 'ter modernizacijo žel. prometa. To je razvidno tudi iz zadnjega predsednikovega govora, s katerim je napovedal boj za zboljšanje prometne službe, ki je v tako slabem stanju, da na dopušča nitj trenutka odlašanja več. 23 milijardni deficit pri železnicah pa obremenjuje slehernega Argentinca, od dojenčka do starčkov, z en tisoč pesi letno. Zaradi slabe prometne službe na žel. tudi vedno bolj pada blagovni promet. Od leta 1948, ko je država prevzela od Angležev železnice, se je do sedaj zmanjšal ravno za 50%.
Tudi še danes ni prepozno, da Kočevje prikažemo svetu. So poti in načini, da o tem obvestimo tudi ljudstvo v državi, toda še laže in hitreje je to tragedijo možno prikazati Zapadu. Sveta dolžnost emigracije je, da se posveti tej nalogi. Gotovo je, da tedaj tudi ne bodo izostali konkretni rezultati v borbi proti komunistični tiraniji v naši domovini in komunistični napadalnosti na mednarodnem področju.“
▼
Iz političnega življenja jugoslovanske
emigracije
18
Dr. Pešeljevo opozorilo politični emigraciji iz Jugoslavije
Dr. Branko Pešelj, med hrvatskimi političnimi emigranti znan po svojem realnem gledanju na jugoslovansko stvarnost, se je znova oglasil. Za kanadski „Hrvatski glas“ z dne 17. aprila je napisal članek o novem ameriškem veleposlaniku v Beogradu George-u F. Kennan-u.
O njem pravi, da je znana osebnost v ameriški diplomaciji ter eden najboljših poznavalcev mednarodnega komunizma. V ameriški diplomatski službi je prebil 26 let ter je bil že leta 1952 imenovan za ameriškega veleposlanika v Sovjetski zvezi. V Moskvi pa je mogel ostati samo nekaj mesecev. Sovjetom je bil prenevaren, ker je odkrival stvari, za katere so kremeljski mogotci hoteli, da bi ostale tajne, zato so zahtevali njegovo zamenjavo, ker ni bila več „zaželena osebnost“ v Moskvi. Zato po Pešljevem mnenju njegovo imenovanje za ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji dokazuje, kako zelo se predsednik Kennedy in State Department zanimata za Jugoslavijo in kako važna je ta država v sedanji hladni vojni.
V borbi proti mednarodnemu komunizmu je veleposlanik Kennan pristaš tkzv. politike zadrževanja — containment policy. Se pravi, politike, ki naj prepreči z vsemi sredstvi, da bi komunisti skušali še naprej razširjevati svojo oblast izven držav, k; jih že imajo pod svojo oblastjo. Glede držav, ki so že pod komunistčno oblastjo, pa je Kennan po Pešlju mnenja, da je treba priznati obstoječe stanje in s pri-
mernimi sredstvi - z dolgotrajnim počasnim razvojem - poskušati doseči dve stvari: 1. razbitje celote sovjetskega bloka in 2. postopno demokratizacijo z uvajanjem političnih in gospodarskih svoboščin v posameznih državah pod komunistično diktaturo.
Imenovanje Kennana za ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji je odobril ameriški senat potem, ko je veleposlanik Kennan pred senatnim zunanjepolitičnim odborom dne 6. marca razložil svoje zunanjepolitične koncepte in politiko, ki jo bo vodil v Jugoslaviji. Dr. Pešlju se je posrečilo dobiti v roke stenografski zapisnik s te seje ter je iz njega zvedel za celotni potek zasedanja. Predno navaja Kennanovo izjavo, dr. Pešelj poudarja naslednje: „Predvsem želim naglasiti, da niti eden od navzočih senatorjev — bilo jih je 15 in to demokratov in republikancev iz različnih držav — v svojih vprašanjih ali pripombah ni niti z eno besedo omenil obstoja narodnega problema v Jugoslaviji, ali nerešenih srbsko-hrvatskih odnosov, ali da bi osporaval Jugoslavijo kot skupno državo Srbov, Hrvatov, Slovencev in Makedoncev. Razprava je bila izključno o ameriški politiki proti Jugoslaviji kot važni mednarodni enoti sedanje Evrope in činitelju v borbi hladne vojne.“
Zatem omenja, da je veleposlanik Kennan govoril „zelo previdno in z diplomatskim jezikom“, da ne bi s svojimi izjavami spravil sebe, drž. tajništvo in jugoslovansko vlado „v neroden položaj“. Dejal je, da se jugoslovanski politični in gospodarski sistem bistveno razlikuje od ameriškega in ostalih za-
hodnih sistemov ter da je podoben sovjetskemu in kitajskemu, toda, da se tudi od teh dveh razlikuje. Po njegovem mnenju je Jugoslavija dosegla znatno stopnjo neodvisnosti od Moskve. Prizadevanja ameriške politike da morajo iti v smer, da se ta neodvisnost še razširi in poglobi. Na vprašanje enega od senatorjev kolik odstotek prebivalstva podpira in odobrava politiko Komunistične partije Jugoslavije, veleposlanik Kennan ni hotel odgovoriti. Na pripombo senatorja Fullbrighta „Kot se zdi, Tita podpira ne samo partija, ampak na splošno tudi ljudstvo“, je pa Kennan odvrnil: „Moj vtis je, da je režim ta čas ustaljen.“ Na vprašanje senatorja Carlsona „kakšne smernice mora imeti ameriška politika proti Jugoslaviji..1 je Kennan odgovoril: „Ni naša naloga, da bi naročali jugoslovanski vladi, kako naj opravlja svoje posle, če lahko ohranja pravo neodvisnost in svobodno vodi zunanje odnose in s tem omogoča naše sodelovanje, ne vidim nobenega razloga, zakaj bi z njo postopali drugače, kakor proti kakšni drugi državi.“ Tu je Kennana opozoril senator Hockenlloper, da „Titova politika in izjave niso vedno v skladu s pomočjo, ki jo daje Amerika sedanji Jugoslaviji“. Kennan mu je dejal, da mu je to znano in da bo skušal doseči, da se to ne bo dogajalo. Dodal pa je tele besede: „Tudi jaz mislim, da imamo pravico pričakovati sodelovanje za cilje, za katere se pomoč daje. Toda smatram, d'a moramo biti zelo previdni, da ne b; ustvarili vtis, da želimo izbiti kako politično ceno za pomoč, ki jo dajemo, ker bi to lahko privedlo do velikih in neželjenih nesporazumov."
Tako George Kennan.
Z c žirom na njegov? -izjave je dr. Branko Pešelj zapisal tele ugotovitve
in opozorilo politični emigraciji iz Jugoslavije:
„Potek razprave in izjave veleposlanika Kennana so jasne in ne potrebujejo komentarja. Vsekakor je pa druga stvar, če je njegovo stališče pravilno. To pa ni predmet tega članka. Gotovo je, da nobene polemike v našem narodnem tisku, še manj bodo pa razne spomenice in pisanje emigrantskih listov ter \jrganizacij vplivale in tudi ne morejo vplivati na spremembo njegovega stališča in politike ameriških krogov. Dejstvo je, da je zgoraj povedano stališče senat soglasno odobril kot osnovno smer ameriške politike proti Titovemu režimu. Zato je jasno, v kaki smeri se bodo razvijali amer iško-jugoslovanski odnosi v prihodnjih štirih letih, če ne bo prišlo do kakih velikih in nepredvidenih medn. dogodkov.
Toda še nekaj je, kar je treba zapisati. Razprava pred senatnih odborom je jasno odkrila vso delikatnost — jaz bi še dodal in tudi težo položaja politične opozicije proti Titovemu režimu v Jugoslaviji, bodisi, da je ta opozicija v državi ali inozemstvu. Ko beremo o določenih smernicah ameriške zunanje politike proti Jugoslaviji, je vsakemu človeku z zdravo pametjo takoj jasno, kako brezpredmetno irr kako neresno je v tem času govoriti in pisati o razbijanju Jugoslavije in ustanavljanju neke povsem „Neodvisne države Hrvatske“ z mejo na Drini, ali „Velike Srbije“ z mejo- na Unj in prihajati s takimi predlogi ter spomenicami pred odgovorne ameriške činitelje in činitelje drugih zahodnih držav. Vsakdo, ki trezno misli, takoj vidi, da je potrebno imeti mnogo obzirnosti, potrpljenja, zmernosti in spretnosti, da bi odgovorne ameriške činitelje prepričali ali jih vsaj pripravili do tega, da bi spoznali, da
njihovo stališče in njihova politika ne
o-dgovarjata ravno najbolj koristim-Amerike in svobodnega sveta, še manj pa da sta v skladu z željami in prizadevanji narodov Jugoslavije. Še teže je pa dokazati, da obstojajo razen Titove vlade in komunistov še drugi resni či-nitelji, ki bi bili pripravljeni in sposobni prevzeti politično odgovornost, kadar bo in če bo prišlo do spremembe ameriških odnosov proti sedanji komunistični Jugoslaviji, in ki bi bili pripravljeni voditi politiko, ki bi bila v skladu s splošnimi smernicami svobodnega sveta v njegovi borbi proti komunistični napadalnosti. Te smernice so pa predvsem na današnjem področju Jugoslavije zagotoviti mir, red in demokratske svoboščine, seveda s potrebnim zagotovilom, da bo v končnem razdobju vsem narodom Jugoslavije zajamčena pravica do samoopredelitve in svobodna odločitve o ustvarjanju njihovih narodnih držav.
Pok. predsednik Radie nas je učil da je dekleta treba ljubiti s srcem, politiko pa voditi z razumom, če jo kdaj koli v politični zgodovini hrvat-sikega naroda veljalo to pravilo, potem velja danes. Ena stvar je to, kar človek hoče kot končni cilj, druga pa ta, kako je treba postopati in kaj je možno v danih okolncstih doseči in to tudi pod najtežjimi okolnostmi. Vsakdo, katere-j mu je res do tega, da podpre borbo hr-I vatskega naroda za svobodo in ustanovitev njegove demokratske države, mora v tem trenutku pokazati mnoga (politične zrelosti in zdravega razuma, ker samo s tem koristi splošnim naporom svobodnga sveta v borbi proti komunizmu, s tem pa tudi želji hrvatske-ga naroda, da bo v danem času prišel do svoje svobodne in demokratske države.“.	:
SVOBODNA SLOVENIJA
fifeIhwce ík Sfawenije^
Znana slovenska pisateljica Marija Kmetova je 31. januarja t. 1. slavila 70-letnico. Doma je iz št. Lovrenca ob Temenici na Dolenjskem. Po poklicu je bila meščansko šolska učiteljica ter živi sedaj v pokoju v Ljubljani. Pred drugo svet. vojno je bila tudi članica uredništva Slovenca. V slovenski literaturi je znana kot pisateljca čustvenih in re-refleksivnih črtic, novel ter mladinskih spisov. Njena največja dela so: Novela Helena, roman V metežu, knjigi Večerna pisma in Sv. Frančišek Asiški ter drami Mati in Nottumo. Za 70-letnico je dobila nagrado Sveta za prosveto in kulturo LRS. Izročila ji jo je posebna delegacija Društva slovenskih književnikov s predsednikom Tonetom Pavčkom na čelu.
Razen občin Dobrova-Ljubljana Vič-Ljubljana Rudnik so se še združile naslednje občine: Občini Ivančna gorica in Grosuplje razen nekaterih krajev, ki pridejo v območje občine Litija, občini Ljubljana Črnuče in Ljubljana Bežigrad razen krajev, ki so jih priključili obč. Domžale, obč. Senovo in Videm-Krško, občini Ljubljana-št. Vid in šiška, občini Žužemberk in Novo mesto ter občini Ljubljana-Polje in Ljubljana-Moste.
Izvršni svet ter ljudska skupščina LRS sta na zadnjem zasedanju sprejela več zakonov. Tako zakon o visokem šolstvu v Sloveniji, ki ureja vprašanja ustanavljanja in organizacije visokošolskih zavodov ter šteje za take zavode fakultete, visoke šole, umetniške akademije in višje šole, dalje zakon o naravnih zdravilnih sredstvih in o naravnih zdraviliščih, zakon o ustanovitvi zbomce za industrijo, rudarstvo, gradbeništvo in promet LR Slovenije ter odredbo o ustanovitvi okrožnega sodišča v Kranju in okrajnega sodišča na Jesenicah.
Nove knjige, Cankarjeva založba V Ljubljani je v zbirki „Bios“ izdala ob širen biografski tekst o madžar. poetu svobode šandorju Petofiju. Napisal ga je sodobni madžarski pesnik Giula Illies. Biografijo je prevedel Štefan Šerko, številne Petofijeve verze, ki so vpleteni v tekst, pa Kajetan Kovič, Peter Levec, Jože Šmit in Viktor Konjar. Pri Državni založbi v Ljubljani je izšel v prevodu roman „Leopard“ znanega italijanskega pisatelja Giuseppe To-masija di Lampeduso. Roman je prevedel Ciril Zlobec. Založba Obzorja v Mariboru je pa v prevodu Jožeta Kastelica izdala roman srbske pisateljice Jare Ribnikar „Vrnil se bom“. Roman ima za snov povojno življenje doma.
Slovenska vina so že od nekdaj uživala dober glas doma in v inozemstvu, zlasti sortirana vina. Tudi slovenski šampanjec si je že pred vojno utrl pot v veliki svet. Ta sloves so si slovenska vina ohranila do najnovejših dni, kar potrjujejo številna odlikovanja, ki so jih dobila na dosedanjih mednarodnih vinskih sejmih v Ljubljani. Na lanski mednarodni vinski razstavi v Budimpešti si je radgonski šampanjec znova
priboril zlato medaljo in sicer letnik 1957, šampanjec letnik 1950 je pa dobil srebrno medaljo. To priznanje radgonskem šampanjcu je tem bolj po-mebno, ker je n. pr. Francija kot dežela šampanjca kljub stoletnim izkušnjam dobila na budimpeštanski vinski razstavi samo eno zlato medaljo. Italijani so se v Budimpešti postavljali s svojim cinzanom, Nemci so pa za svojih 12 vzorcev najboljših vin dobili le eno zlato odlikovanje. Od ostalih razstavljavcev iz Jugoslavije je dobila Fruška gora za svoj traminec zlato medaljo, nekaj srebrnih medalj pa ao dobili vinski razstavljala še iz Beograda in Tikveža v Makedoniji.
Iz Radgone izvažajo šampanjec v Novo Zelandijo, Mehiko, Holandijo, zlasti pa v Anglijo, ki je sploh glavni odjemalec te žlahtne pijače, šampanjec delajo v Radgoni na dva načina in sicer s „klasičnim“ načinom proizvodnje in z modernim. „Klasični“ način proizvodnje zahteva daljšo dobo, kajti ta žlahtna pijača „zori“ v steklenicah počasi. Steklenice je treba velikokrat prekladati in obračati, psleti jih pa hladiti z ledom, da čimbolj zavlečejo in zadrže vrenje, ker samo na ta način dobi šampanjem prepotrebno količino ogljikove kisline, ki se tako lepo veže z zlatorumenim vinom. Moderni način pridobivanja šampanjca pa ne pozna več stare romantike, kajti šampanjec „zori“ na hiter način v velikih kotlih, iz katerih ga potem polnijo v steklenice.
Za dan republike je Tito odlikoval v Sloveniji 660 oseb z Redom zasluge za narod, I., II. in III. stopnje ter z Medaljo dela. Z redom zasluge za narod I. stopnje sta bila odlikovana dr. Mihajlo Rostohar in Lojze Drenovec, z redom Dela I. stopnje Julij Betteto,
Ludvik Gabrovšek, Alfred Janko, Darinka Kovačič, prof. Josip Priol in dr. Milica Valentinčič.
Do decembra 1960 je bilo v raznih krajih Jugoslavije okoli 3,970.000 domačih in blizu 850.000 tujih turistov. Število domačih turistov je najbolj naraslo v Srbiji in na Hrvatskem. Največ tujih turistovv (nad 200.000) je bilo iz Zahodne Nemčije, na drugem mestu sta Avstrija in Italija. Iz ZDA jih je bilo okoli 37.000.
V Ptuju so imeli na predpustno nedeljo celodnevni veliki pustni festival. Dopoldne je bilo po mestnih ulicah ku-rentcvvanje, ki so ga prikazale etnografske skupine z območij ptujskega in mariborskega okraja, popoldne velik karneval, zvečer pa prleško gostiivanje.
Umrli so. V Ljubljani: Marija Pliberšek, upok.; Ivana Sajovic, vdova Polutnik; Franc Šinkovec, poštni upok.; Ljudmila Kastelic, roj. Bahar, članica opernega zbora v p.; Marija Peterka, upok.; Alojzij Živec, upok.; Franc di Batista, Matilda Levstik, Marija Možina, Julij Lavrenčič, elektromonter, Franc Mežnar, žel. upok., Matija Podjed, upok. in Josip Abrahamsberg, ža-govodja v p. v Planini pri Rakeku, Kancjan Škerlj, žel. v p. v Kamniku, dr. Dragotin Vrečko, odvetnik v p. v Celju, Leopold Zavadlav, žel. upok. v Mariboru, Miha Valenčak biv. trgovec v Velenju, Vinko Bisinger v Črni, Janez Dolinar, biseromašnik v Sp. Brniku, Ivanka Blažič, roj. Ocvirk v Novem mestu, Franc Peternelj, organist v Davči, Alojzij Tomazin, posestnik v Dolenji vasi, Franc Zorenč, upok. v Bistrici ob Sotli, Marija štokanovič, roj. Novak v Kostanjevici na Krasu, Ivana Lobnik, roj. Rečnik v Razvanju, Marjeta Usenik, roj. Zgonc v Stanežičah, Anton Tanko v Goriči vasi, Anton Kok v Preddvoru pri Kranju, Miha Varl v Kropi, Jerica Markič, roj. Repina v Stražišču, Antonija Legiša v Mariboru in Jože Jeršin, posestnik v Črni vasi na Barju.
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES Telovska procesija
Slovencev, živečih na področju Vel. Bs. Airesa, je bila v nedeljo, dne 11. junija v Don Boscovem zavodu v Ramos Me-jii. Tudi letos Se je je udeležilo veliko rojakov. Ob desetih je bila v baziliki Marije Pomočnice kristjanov najprej sv. maša, kj jo je imel salezijanski duhovnik g. Janko Mernik. Po maši je pa bila po prostranem vrtu pred cerkvijo slovenska telovska procesija. Najsvetejše je nosil g. direktor Anton Orehar, evangelije pa so peli: prvega g. dr. Alojzij Starc, drugega salezijanec Daniel Vrečar, tretjega salezijanec g. Janko Mernik, četrtega pa g. župnik Gregor Mali. Tako pri maši, kakor med procesijo je pel Slov. pevski zbor Gallus pod vodstvom dr. Julija Savellija. Poseben sijaj je dajala procesiji skupina otrok ter fantov in deklet v narodnih nošah.
Občni zbor
Slovenskega kegljaškega kluba na Pristavi v Moronu je bil v nedeljo, dne
M.	BAJUK:
ilfnfo pojasnila,
V Svob. Sloveniji št. 22 z dne 1. junije me je nekdo v članku „Ob,obletnici obiska slovenskih pevcev iz Mendoze“ dregnil pod rebra z vprašanjem „je li bilo med letom kaj storjenega za izvedbo gornjega načrta (organizacije skupnega petja, opomba moja), za katerega so se tako navdušeno izjavili zastopniki vseh društev in ustanov“. G. urednik! Hvaležen sem Vam, da ste dali prostora „nadležnemu“ sitnežu, hvaležen sem pa tudi njemu, ki zadevo prav ceni in ima gotovo najboljši namen, zbuditi za prelepo idejo zanimanje na široko. Dovolite zato še meni malo prostora za javno pojasnilo njemu in vsem onim, ki se za stvar morda zanimajo.
Že pred leti, ko so se začeli oglašati po Velikem Buenos Airesu razni zbori, se mi je porodila misel organizacije po vzoru naše Pevske zveze doma. Ko sem dobil kmalu na to tozadevno vprašanje (menda od g. čamernika), sem ga v dolgem pismu navduševal za stvar in ponudil svojo pomoč. Prav tako me je prijetno iznenadilo- dejstvo, da se je dragi prijatelj M. Stare pred našim koncertom sam od sebe spomnil štiridesetletnice Pevske zveze. Ves čas sem upal, da bo naš obisk v B. A. lahko to misel pospešil, zato me je ta gesta g. M. S. v tem prepričala in sem trmoglavo vztrajal pri tem, da ostane na sporedu koncerta tudi skupno petje. -Navdušenje zborov, razžarjeni obrazi pevk ib pevcev sp me o tem na vso moč prepričali. Ko je pa še č. g. direktor Onehar sprožil oficielno to misel, je pa
izginil moj dvom povsem. Srce mi je kar poskočilo, ono misel sem smatral z vso resnostjo za „navdih od zgoraj“ — in to še vedno verujem. Zato je razumljiva moja hipna obljuba, ki jo danes ponovim: Ne samo deset, dvajset dni rad žrtvujem od vsakoletnega dopusta za pomoč, če morem kaj k uresničenju prispevati.
Ko sem razmišljal o organizaciji, sem bil nekaj časa v dvomu, ali naj bo ta zveza samostojna, ali pod okriljem vrhovne matice Društva Slovencev. Odločil sem se za drugo, in sicer zato
a)	da bi naše delo in naši uspehi, o katerih nisem dvomil, prišli javno v račun naši vrhovni organizaciji, ki nas v javnosti predstavlja, b) imamo že itak preveč razpredene organizacijo samostojnih enot, ki so med seboj le prerahlo povezane, sem pa osebno za čim tesnejšo povezanost, c) tudi P. zv. v Ljubljani je bila odsek naše centralne Prosvetne zveze, č) s tem dejstvom bi bile jasne naše glavne splošne smernice pri delu. Morda se je zadeva prav zato zataknila, ker ima naše centralno društvo za svoje obširno delo premalo razpreden delovni aparat in te zadeve ne more prav sedaj tako zgrabiti kot bi mi želeli. Mene vse to n; oplašilo in še vedno, iščem poti do uspeha, če Bog hoče, nam jo bo pokazal in nas podpiral. Saj gre za najplemenitejšo stvar, ki bi tudi z najmanjšimi žrtvami dona-šala nepričakovane uspehe. V to upam v neomajnem prepričanju in kličem: Še bomo peli!

11. t. m. ob 16. Po poročilih odbornikov o delu kluba v pretekli poslovni dobi je bil pri volitvah izvoljen naslednji odbor: predsednik Mirko Kopač, v odbor pa: Miro Oman, Ivan Klemenčič ter Albin Kočar. V nadzornem odboru sta Lojze Petek in Franc Wester.
Ilustrirana priloga buenosaireškega dnevnika La Prensa z dne 4. VI. je objavila dve sliki z zadnje koncertne turneje Slov. pevskega zbora Gallus.
Osebne novice
Družinska sreča. V družini Gabriela Čamernika in njegove žene ge. Pepce, roj. Kokalj so tri sestrice z velikim veseljem pozdravile rojstvo bratca. Srečni družini naše čestitke.
V	San Luisu sta v srečnem družinskem okolju dne 313. maja t. 1. praznovala 25-letnico poroke g. Ciril Povše in njegova življenjska družica ga. Ljudmila. čestitkam prijateljev in znancev se pridružuje tudi Svob. Slovenija.
RAMOS MEJIA
Dne 5. junija je odbor Slomškovega doma prevzel v last pred mesecem kupljeno zemljišče s hišo v ulici Castelli 50. Vesela vest je privabila lepo število rojakov, ki so pri ogledovanju prostorov in obširnega vrta izražali svoje vidno zadovoljstvo ter obljubili vsestransko pomoč novemu domu.
Tako je bilo mogoče že preteklo soboto pričeti s prvimi očiščevalnimi deli na obširni parceli. Skupino prostovoljcev je vodil podpredsednik in gospodarski referen g. Matevž Potočnik. Tudi v bodoče bo vsem, ki želijo pomagati ustvariti prijeten dom mogoče, da zlasti sobotne popoldneve žrtvujejo za dograditev našega zbirališča.
V	teh dneh se je iz dosedanjih prostorov v sanatoriju v ulici Necochea preselil v Slomškov dom slovenski šolski tečaj A. M. Slomška. Lep čas je plačevalo najemnino za eno sobo Društvo Slovencev. Za verouk pa je brezplačno nudil sobo slovenski pevski zbor Gallus. Na tem mestu obema ustanovama prisrčna zahvala!
Slomškov dom bo slovesno odprt in blagoslovljen prvo nedeljo v septembru. Po zaslugi požrtvovalnih rojakov in prijateljev, bo ta akcija za ta pomemben slovenski center dala svoje prve sadove. Slomškov dom bo ob rastočem razumevanju in vsestranski podpori lahko resnično nudil rojakom vse tisto, kar more nuditi deber slovenski dom v tujini. Življenje, ki se bo v prihodnosti pričelo razvijati v njem, bo prav gotovo dovolj zgovoren dokaz vsem, ki še danes dvomijo o njegovi nujnosti.
SAN MARTIN
Šahovski turnir v San Martinu. V
Slovenskem domu se že nekaj tednov vrši šahovski turnir, katerega se udeležuje 2i članov in sicer: Šuštaršič B., |uš.t£tršič. L» Potočpik, Tnjdejj S-, S?ner-
su M., Smersu J., Lobnik, Masič C., ing. Košane, Petkovšek F., Sever V., Pavlič, Korošec F., prof. Zupan. Sršen, Hren, Resnik, Zupančič, Flisar, Kržič, Košir. Turnir še ni končan in bomo o končnem rezultatu še poročali. Vidi pa se, da je v San Martinu lepo število dobrih šahistov in veliko zanimanja za to kraljevsko igro.
Ustanovni občni zbor sanmartinske. ga odseka SFZ. V nedeljo popoldne so sanmartinski fantje ustanovili svoj fantovski odsek, ki je podružnica Slovenske fantovske zveze. Z velikim navdušenjem in v prav lepem številu so ee zbrali v sejni sobi doma. Občni zbor je začel v imenu pripravljalnega odbora Možina Jože ml., ki je pozdravil navzoče fante in še posebej dušnega pastirja v San Martinu g. Smoliča, predsednika SFZ Jerneja Tomazina in ostale člane odbora SFZ ter zastopnika odbora Slovenskega doma prof. Zupana. V imenu Slovenskega doma v San Martinu je navzoče, pozdravil prof. Zupan. Po prečitanju in sprejetju odse-kovnih pravil so se izvršile volitve odbora. Izvoljeni so bili: za predsednika Janez Hren, za tajnika Andrej Duh, za blagajnika Jože Možina, za gospodarja Milan Kržič, za športnega referenta Janez Boltežar in za odbornika Jurij Smersu in J. Klavžar. V nadzorni od-, bor pa so bili izvoljeni: ing. Jože Košane, Ivan Prijatelj in Jesenovec.
Nato je g. Smolič razvil lepo duhovno misel o dolžnostih slovenske mladine, predsednik Tomazin pa je novi odsek pozdravil v imenu Zveze, mu želel mnogo uspehov in mu v imenu SFZ daroval žogo za odbojko. Novi predsednik Janez Hren je nato zaključil lepo uspeli ustanovni občni zbor.
SAN JUSTO
Za napovedano kegljaško tekmo med člani Našega doma v San Justu je bilo prijavljenih kar 42 tekmovalcev. Ker pa je bilo vodjema „bataljonov“ ller.ku in Venclju število le preveliko, so soglasno sklenili omejiti število nastopajočih na 24 tekmovalcev, po 12 na vsaki strani. Da pa bi ne bilo pretežko prijavljenim, a ne izbranim kegljačem, ki so se morali zadovoljiti samo s kibiciranjem in bodrenjem, so jim pripravili pod skrbnim Novakovim nadzorstvom obilen „asado“. Seveda so tudi tekmovalci sami pridno segali po njem in nabirali energije, da bi čim uspešneje podirali keglje. Asado so' tudi pridno zalili; ¡premaganci, da so laže pozabili na poraz, zmagovalni bataljon, da je čim slovesneje proslavil uspešni nastop, gledalci pa, da so obema bataljonoma delali družbo. Kegljaški bataljon Vencelj je s 96 točkami po težki borbi premagal bataljon Benko, ki je nabral samo 76 točk. Seveda so premaganci obljubili, da se bodo ob priliki maščevali za težki poraz, čisti dobiček prireditve so kegljači namenili odboru Našega doma kot doprinos k gradnji novih prostorov.
Odbor Našega doma bo v kratkem pričel zamenjavo dosedanjih začasnih delnic za nove delnice. V smislu sklepa zadnjega občnega zbora, bo dobiček preteklih poslovnih let izplačan v obliki delnic.
LANUS
Spominska prireditev v Slovenski vasi
Kot vsako leto, tako smo tudi lotos drugo nedeljo v mesecu juniju poklonili spominu naših dragih sester in bratov, ki so med vojno ter po njej dali svoja mlada življenja za boljšo bodočnost domovine in vere.
V govoru pri sv. maši nas je vikar Janez Petek CM spomnil na velikanske žrtve, ki so jih naši dragi rajni doprinesli za obrambo vere in naroda. Prosi! je vernike, naj ostanejo zvesti idealom, za katere so oni žrtvovali vse. Z molitvijo in dobrimi deli naj bi se oddolžili njihovemu spominu. Po maši je bila pred cerkvijo običajna nabirka.
Popoldne smo se ob 4 zbrali v velikem številu v našem domu, da bi tam z besedo in s pesmijo počastili spomin vseh naših dragih, ki so padli za časa revolucije in po vojni.
Simboli naše vere in domovine, to je skromen križ v ozadju odra, ob njem šopek cvetlic z roženkravtom ter slovenska zastava pripeta na steni, so krasili oder ob spominski proslavi, katero je društvo „Slovenska vas“, skupaj z ostalimi krajevnimi činitelji pripravilo v čast vsem našim padlim žrtvam. Otroški zbor je pod vodstvom ge. Zdenke Janove z občutkom zapel: Leži, leži ravno polje in Zbogom, ti vasica. Gojenci Baragovega misijonišča so z velikim poudarkom deklamirali Pregljevo: Pesem Makabejskih bratov. Globok vtis je napravila na vse recitacija g. Slavka Revna, ki je ob lahni spremljavi glasbe kot klicar iz daljnih časov izza kulisja spomnil navzoče na dogodke med vojno, zlasti pa na tragedijo, ki je sledila po vojni.
Vsak teden ena
MOČ LJUBEZNI
Simon Gregorčič
Zaljubilo se je morje v luno, zaljubilo z neizmerno silo, z njo združiti se srčno želelo. Dolgih šest ur kvišku je kipelo, drugih šest ur zopet togovalo, togovalo, bridko žalovalo, ker se z njo zediniti ni moglo. Vendar ni ljubezni popustilo, želj kipečih ni si ohladilo: vsako šesto uro po odtoku zopet k ljubici se luni dviga, dviga se, se dvigniti ne more,
Le vzdihljaji morja gor kipijo; luno v temne megle zavijajo, tožijo morjd bridkosti luni.
Ona se ljubezni verne usmili, ker skleniti z dragim se ne more, solze za vzdihljaje morju vrača ter hladi kipeče želje morju.
Če tako studena voda ljubi, oj, kako pa bo to vroče srce!
Kot govornik je letos stopil na oder g. Avgust Horvat, ki je imel tehten in našim izseljeniškim razmeram zelo primeren govor. Najprej je govoril o svobodi, ki je samo ena, kot je samo ena tudi resnica, šli smo po svetu, da pričamo svetu o svobodi ter o našem hrepenenju po svobodi. Smo pričevalci svobode, za katero so naši bratje in sestro darovali svoja mlada življenja.
Opozoril nas je na lažnive preroke, ki se hočejo vsiliti v naše življenje. Zlastj starše je govornik prosil, naj gojijo pri svojih otrocih slovenski jezik in naj ga nikar iz malomarnosti ali ko-modnosti opuščajo. Bog nas je Slovence ustvaril in tako nas hoče imeti de konca.
Kaj nam pomaga trkati si na prša, češ, toliko borb smo dali skozi, ako danes naše zasebno, družinsko življenje ter naši odnosi do bližnjega niso v skladu z ideali tistih, ki so nas pred 16 leti zapustili.
Dolžnost nas vseh je, da ostanemo zvesti do konca idealom, zaradi katerih smo šli po svetu. To bo najlepša počastitev naših dragih rajnih in s tem bomo dali tudi najlepši zgled svoji mladini.
Po govoru je zapel moški zbor pod vodstvom M. Špacapana: Gozdič je že zelen, Polje, kdo bo tebe ljubil ter Soča. Marija Grbčeva je deklamirala kratek odlomek iz črne maše.
S himno Oče, mati..., katero so vsi zavestno zapeli, smo zaključili kratko, toda globoko doživeto spominsko proslavo.
EZEIZA
O skromni slovenski skupnosti na Ezeizi slovenska javnost malo zve. Revež je zmeraj revež. Zmeraj se ozira na bogate. In taki „bogati“ Slovenci so n. pr. v San Justu, San Martinu, Ramos Mejii, Lanusu in drugod, ki se kar hitro odločijo, si kupijo svoj slovenski dom in ustanove cel kup slovenskih društev, tako da je sedaj taka tekma v prireditvah, da mi ubogi na Ezeizi ne vemo, kam bi šli, da se ne bi zamerili ne enemu, ne drugemu. Smo sicer precej družabni ljudje in nas mnogi radi povabijo, ker pač nimamo svojega doma in ga najbrže tudi ne bomo imeli, ker nas je pač premalo.
Čisto v koš se pa tudi ne damo vreči. Zato včasih le kaj napravimo skupno. Vsako leto imamo n. pr. skupni avtobus za romanje v Lujan. Imamo svoj slovenski šolski tečaj Valentipa Vodnika. Imamo takorekoč tudi svojega dušnega pastirja g. Štefana Novaka, ki se, četudi je župnik v sosednji fari, vendar pri nas počuti kot dom'», mi ga oa tudi radi sprejmemo „kot svojega“, kajti večeri, ko je med nami, so vedno prekratki.
Zdaj pa se je v naši skupnosti na Ezeizi napravila nova vrzel, ker smo is svoje sredine izgubili številno Žnidaršičevo družino, ki je v četrtek 8. junija, odpotovala z letalom k svojim sorodnikom v Cleveland v ZDA. V slovenskem šolskem tečaju se bo to poznalo, ker bodo odpadli kar trije učenci, še bolj pa med nami, ker smo v Jožetu Žnidaršiču in njegovi zmeraj prijazni gospa izgubili dobra družabnika, pevca in prijatelja. Poslovilni večer smo imeli v ponedeljek, dne 5. junija na Žnidaršičevem domu. Na njem je še posebno prišla do izraza priljubljenost našega Jožeta in njegove gospe. Marsikateremu se je zasolzilo oko ob poslovilnih besedah. Slovenci na Ezeizi so rojaku Žnidaršiču podarili za spomin lepo razpelo.
Ko se je letalo z dragimi rojaki že izgubljalo na nebu v daljave, jih je še vedno spremljala naša prošnja in želja.
Družina Žnidaršič — Bog te živil
Bog daj srečo na novi njivi!
•	L. M.
Stran 4.
SVOBODNA SLOVENIJA
S L O V E N C I
P O
S V E T
VENEZUELA
Slovenskim rojakom iz Caracasa, Puerta Gabello, Giiigue, Maracaya in od drugod je še vedno v najlepšem spominu skupni sestanek zadnjo nedeljo v aprilu v mestu Valencia. Tu so imeli rojaki najprej slovensko mašo z ubranim slovenskim petjem, nato so se pa zbrali v gostoljubni Voglarjevi hiši, kjer so bili vsi dobro pogoščeni. V najlepšem razpoloženju so rojaki v medsebojnem pogovoru in razvedrilu prebili nedeljski dan. Zvečer so se razhajali zadovoljni z željo, da bi imeli še več tako prijateljskih družabnih sestankov.
Slovenci v Caracasu so imeli meseca maja znova prireditev. Proslavo obletnice slovenske maše v Caracasu so združili z materinsko proslavo. Bila je v prostorih kolegija. Rojaki so si mnogo prizadevali, da so pripravili zasilni oder in dvorano. Na sporedu so bile pevske točke, rajalni nastpi, deklamacije in recitacije. Slavnstni govor je imel dr. Urbanc. V izbranih besedah je poudarjal potrebo po skupnem razumevanju in zbližanju. Svoj govor je zaključil s toplo čestitko slovenskim materam k njihovem dnevu.
Po materinski proslavi je bila skupna večerja. Potekala je v najlepšem razpoloženju.
AVSTRALIJA
Poroke. V zadnjem času so se poročili naslednji slovenski pari: V Gee-longu: Drago Skok iz Zagreba in Erika Mikša iz Skal, Friderik Krušič iz Vranskega in Suzana Stambulovski iz Zagreba, Zvonko šutej iz Plemenitaša in Ana Butala iz Radencev; v Port Mel. borurnu: Franc Boštjančič iz Prelož in Imelda Duggan; v West Brunswicku: Anton Križanič iz Prekmurja in Terezija Horvat tudi iz Prekmurja, Ivan Majcen iz Slov. goric in Marija Hozjan, hčerka slov. izseljencev v Parizu in v Paddingtonu: Roman Reja iz Kozane ▼ Brdih in Marta Ambrožič ifc Podgore pri Gorici, Franc Nagode iz Gornjega Logatca in Julka Kariž iz Tomaja, Stanko Šalobir iz Dobja pri Celju in Marica Jezernik iz Celja, Albin Kranjc iz Budanj pri Vipavi in Ema Vatovec iz Gornjega Vremena in Rafael Koren
iz Budanj pri Vipavi in Zora Kastelic iz IL'rske Bistrice.
„Pod vaško lipo“ je naslov dopisu, ki ga je za avstralske Misli poslal I. Burnik iz Wollongonga. V njem-popisuje, kako je na ulici slučajno zvedel za družabno prireditev Slovenskega društva Danica v tem kraju. Z velikim veseljem je šel nanjo v pričakovanju, da bo tam našel zbrano veliko slovensko izseljensko družino. Pa je ugotovil naslednje: „Toda kakšno razočaranje. Našel sem kakih 60 ljudi — od stotin rojakov, ki žive v Wollongongu. Vzdušje je bilo leno, b*ez življenja. Orkester se ni znal razživeti, bobnar je zaspano tolkel po nakovalu. Naj bo krivda kjer koli, prav ni. Vse premalo je razumevanja in kar nič se ne zavedamo, kakšne važnosti je naša povezava v tujini. Primanjkuje volje, zavednosti, poguma. Ali ne bi bilo veselje, če bi Slovenci v Wollongongu imeli močno društvo, ki naj bi ohranjalo svetlo narodno izročilo in tradicijo? Z dobro voljo bi se brez dvoma lahko uresničilo. Samo potom organizacije bomo Slovenci v emigraciji ostali Slovenci. Brez nje nas bo odnesel že prvi val.“,
IJZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE
Anton Grdina, sin pok. Antona Grdine, se je pri vožnji z avtomobilom zadel v drog električne napeljave. Pri avtomobilski nesreči si je zlomil 8 reber in grodnico, rane pa je dobil tudi na spodnji čeljusti. Nezavestnega so prepeljali v 'bolnišnico, kjer se mu je zdravje hitro' zboljšalo tako, da je lahko odšel v domačo oskrbo.
Slovensko pristavo imajo tudi v Clevelandu. Dne 20. maja so imeli občni zbor, na katerem so ugotovili, da ima družba, ki je pristavo kupila, 229 članov ter da razpolaga z gotovino nad 15.000 dolarjev.
KANADA
V	mestu London, Ont. so 8. aprila odprli in blagoslovili Slovenski dom. Odbor Slovenskega društva v Londonu je za to slavnost pripravil poseben spored'. Zbrane goste je pozdravil predsednik društva ing. Stane Bah, dom je pa blagoslovil lazarist Tone Zrnec iz Toronta. Po blagoslovitvi je bil v domu prijeten družabni' popoldan, zvečer pa ljudska veselica.
V	Torontu sta se poročila Janez Stanovnik in Ivanka Kralj iz Clevelanda.
SLOVENSKI TISK V ARGENTINI
Duhovno življenje: Zrelost (J. R.); Trpljenje nedolžnih (Alojzij Košmerlj);
1 Pa lahko noč, sladki moj Žili (Jože Cukale, D. J.); Okno v svet; Zanimivosti o prvaku apostolov (Jože Jurak); Termometer naše razgledanosti; Obisk v Vatikansko državo (priredil Gregor Mali); Vatikan v sovjetskem slovarju; Tri minute dobre volje; Kako je organizirana kat. Cerkev (A. S.); Obljube presv. Srca Jezusovega; Staršem (Pastirski list jug. škofov); Ali je papež še na svetu?; Vezi z Bogom; Glas iz Rima; Fantom in dekletom; Kaj te briga: to je moja stvar (Franček Prijatelj); Presoja (J. R.); Kako brati Sveto pismo; Molitvena zveza za slovensko domovino; Od doma; V katero vrsto^ spadate ?; Odgovori na stavljena vprašanja; Med nami v Argentini; Naše socialne zahteve; Primorske vesti; Novi knjigi: Vetrinjska tragedija in Prebodeno Srce; Tri zaobljube (Janez Jalen); Božje stezice.
Vestnik slovenskih protikom. borcev:
Besede škofa dr. Rožmana; Ura odločitve (P. R.); Poslednja noč (Mor); Velikonočni žegen (Joža Vombergar); V Ribnico gremo (Florijan Slak); Hor-
„VODNIK PO RIMU“
To je naslov lični knjižici, ki jo je na pobudo Goriške Mohorjeve družbe napisal Roman Rus, slovenski rojak, ki živi v Rimu. Namen, ki ga ima knjiga in njeno vsebino, je pisatelj sam najbolje označil z besedami:
„Slovenci smo že od nekdaj radi potovali. če ne dalj vsaj v bližnje dežele: v Avstrijo, Nemčijo, Francijo in v Italijo. še> posebej v Rim.
Priti v'Rim je veliki cilj vseh katoličanov sveta: saj je tu središče krščanstva in prestolnica vidnega poglavarja katoliške Cerkve. Tu so grobovi apostolov in prvih mučencev in nešteti spomini življenja, trpljenje in zmag tistih, ki so šli kot pričevalci Kristusovega nauka po bridkih stopinjah Njegove poti.
Rim pa je tudi zakladnica umetnosti in kulture. O tem nam govore kulturni spomeniki, muzeji, knjižnice in druge kulturne ustanove. Iz te kulturne zakladnice so zajemali in zajemajo vsi narodi.
Nič čudnega torej, če med množico tujcev vedno pogosteje naletimo tudi na Slovence, ki v tihi zbranosti občudujejo lepoto največje katoliške cerkve sveta, si ogledujejo spomenike poganskega Rima, muzeje in knjižnice in se med cipresami pomikajo k vhodu Ka-listovih katakomb.
Rim pa ni več mestece sedmerih gričev. Razširil se je preko neštevilnih novih vzpetin in postal velemesto, v katerem je nad dva milijona prebival-
cev. Tujec se zelo težko znajde v njem, zlasti tisti, ki mu ne dopuščajo sredstva, da bi se poslužil ugodnosti, ki jih nudijo razna potovalna zastopstva. Zato je večina narodov poskrbela tiskan vodnik tudi za Rim. Slovenci ga doslej nismo imeli. To vrzel naj bi izpolnila ta knjižica, ki naj pomaga Slovencem pri njihovem romanju po mestu. Iz ogromnega gradiva sem povzel najnujnejše. Snov sem razdelil tako, da prehaja iz najvažnejšega, kar mora vsak obiskovalec vidčti v kratki dobi treh ali štirih dni, ki so večini na razpolago, na druge stvari, ki si jih bo ogledal, če mu bo to dopuščal čas in druge okoliščine.
Razni vzroki, predvsem valutne težave večine Slovencev, so me napotili k temu, da nudim v knjigi prikaz raznih krajev mesta tako, da jih vsakdo lahko doseže z najmanjšimi stroški: s tramvajem, avtobusom in peš.“
S tako vsebino „Vodnika po Rimu“ bo knjigo gotovo rad vzel v roke ne samo obiskovalec Rima, ampak tudi drugi, ki bodo hoteli spoznati zgodovino in kulturno bogastvu večnega mesta. Knjiga v žepnem formatu obsega 207 strani, ima več slik ter načrtov nekaterih zgradb in Vatikana, zemljevid z glavnimi spomeniki in krožnimi progami ter pregleden zemljevid celotnega rimskega mesta.
Naprodaj je tudi v Buenos Airesu. Dobite ali naročite jo lahko pri Dušno-pastirski pisarni. Stane 100 pesov. Pn naročilu po pošti priložiti še 10 pesov.
Ameriški vesoljski načeti
NASA (National Aeronautical and Space Agency), ameriška vladna agencija za raziskovanje, vesolja, je objavila, da namerava v prihodnjih letih poslati proti luni nad deset vesoljnih ladij, ki bodo raziskovale ta satelit.
V istem razdobju namerava NASA pognati na krožno pot okoli zemlje šest meteoroloških in enajst komunikaciji-skih satelitov in poslati druge v območje Venere in Marsa.
Za leto 1969 namerava NASA poslati na pot od zemlje proti luni in okoli lune in nazaj na zemljo vesoljsko ladjo s posadko treh mož.
NASA ima v zvezi z gornjo objavo v načrtu naslednje:
Letos junija, avgusta in septembra bodo odstrelili po 340 kg težke satelite, * katerimi bodo poskušali „trdo pristati“ na luni. Vsak bo nosil ok. 13 kg
instrumentov. To vrsto satelitov so označili z Rangers.
Sedem po 136 kg težkih satelitov bodo odstrelili v letih 1963—65. S temi sateliti bodo „mehko“ spustili na luno 34 kg težke kabinice. Pristale bodo na luninem površju s hitrostjo' tri metre na sekundo. Te satelite so označili z Surveyors. Z njihovimi instrumenti bodo analizirali sestavino lune in jo fotografirali za barvno in črno-belo televizijo.
Leta 1966 bodo odstrelili po 7.800 kg težke satelite, ki so jih označili z Protectors. Ti sateliti bodo pristali na luni v tkzv. „lunskiH jeepih“ in bodo opremljeni s televizijskimi kamerami, s katerimi bodo fotografirali lunino površje in material, iz katerega je luna sestavljena, na stotine kilometrov daleč naokrog od točke pristanka.
thy piše Churchillu; Rajhenburški trapisti pričajo; „Za naš dragi dom in rod!“; Brali smo: Von Papen pripoveduje; Iz Cianovega dnevnika; Zgodovinski atlas Slovenije; BorcjJ pišejo; Društveno življenje; Osebne novice; Urednikov bunker.
Katoliški misijoni: Misijonstvo, zgodovina in sodobnost (prof. Al. Gerži-nič); Misijonarji želja (Stanko Boljka C. M.); žena z ulice (Jože Cukale, S. J.); Socialno delo v misijonu (Jože Cukale, S. J.); Z bengalskih poljan (Stanko Poderžaj, S. J.); Katoliški misijoni na Japonskem in njihovo razmerje do japonskih verstev (priredil Al. Geržinič); Popotni misijonski utrinki (L. L. C. M.); Puščava bo cvetela; V bengalskem misijonu (Stanko Boljka, C. M.); Čakam te v maju (Jože Cukale, S. J.); Nova slovenska misijonarka; Po misijonskem svetu; Pavel iz Tarza (Guidb Manacorda, drama v 3 dejanjih, iz. it. prevedel N. Jeločnik). Junij
PO ŠPORTNEM SVETU
II. šahovski turnjr „Jože Šinkovec"
Začetek letošnjega centralnega turnirja je definitivno določen za 25. junija ob 15 v prostorih Mladinskega doma (Don Bosco, Ramos Mejia). Tudi imena nekaterih igralcev so že znana: Srečko Baraga,.»Stanislav Buda, Drago Bujas, Alojzij Geržinič, Jože Majcen, Jože Marolt, Franc Močnik, Franc Prelog in Božo Šušteršič. Brez dvoma bo' to od vseh dosedanjih turnirjev najmočnejši in tudi — najzanimivejši.
Vodstvo Mladinskega doma je za ta turnir nabavilo nove šahovske garniture, medtem ko je Anton Pavlič poskrbel za šahovske ure.
Nagrade tekmovalcem so naslednje: I. mesto: prehodni pokal; spominska medalja; 3.000 pesov. — II. mesto: spominska medalja; 2.000 pesov. — III. mesto: spominska medalja; 1000 pesov. — IV. do X. mesto: spominske medalje. Poleg tega bodo vsi tekmovalci’ prejeli lepa darila. Nagrajena bosta tudi igralca najlepše partije v turnirju.
Za vse prijatelje kraljevske igre — ki so prav posebej iskreno vabljeni — in ž'a vse goste bo v prostorih Mladinskega doma pripravljeno, da bodo mogli nemoteno slediti celotnemu poteku.
Nogomet: Španija—Argentina 2:0 (0:0). V Sevilli je španska nogometna reprezentanca prvič premagala Argentino. V prejšnjih treh srečanjih so Argentinci dvakrat zmagali z 1:0, enkrat pa 2:0. Po poročilih je španska zmaga popolnoma neoporečna in zaslužena. V španski reprezentanci je igral srednjega napadalca Di Stefano, ki je, preden je privzel špansko državljanstvo, bil Argentinec, srednjega krilca pa ex-Urugvajec Santamarina. Gola sta zabila del Sol in Di Stefano.
V Tokio je v eliminacijskih igrah za svetovno prvenstvo Južna Koreja premagala Japonsko z 2:1.
Po 29. letih se je spet posrečilo avstrijski nogometni reprezentanci premagati Madžarsko z rezultatom 2:1. Igrali so v Budimpešti pred 80.000 gledalci.
Prvo mesto v kolesarski dirki po Italiji si je priboril Italijan Panbianco s časom 111 u 25 m 28 s, drugi je bil Francoz Anquetil s 3 m 45 s slabšim časom. Panbianco ni zmagal niti v eni etapi in njegovo najboljše mesto je bilo drugo v predzadnji etapi. Španec Poblet je zmagal v treh etapah — v prvi, drugi in zadnji. Svetovni prvak Belgijec Rick van Looy je tudi osvojil tri etape, njegov, rojak Scbroeders dve, Anquetil, Belgijec Proust, Španec Suarez, Holandec van Est in Luksemburžan Gaul pa po eno etapo. Vsega so inozemski dirkači zmagali v 13. etapah, italijanski pa v 8.
Na evropskem boksarskem prvenstvu, ki je bilo te dni v Beogradu, so sovjetski boksarji osvojili kar pet naslovov: v petelinji, pollahki, srednje-lahki, srednje težki in težki kategoriji. Po en naslov so osvojile Poljska, Anglija, škotska; Italija pa dva.
Juventus iz Turina je osvojil naslov
nogometnega prvaka Italije. V zadnji tekmi je igral neodločeno 1:1 z moštvom Barija. Naslov je osvojil klub že dvanajstič, odkar so leta 1897 pričeli s prvenstvenimi tekmovanji.
Najbrž le malokdo ve, da je eden najboljših nogometašev, Šved Hamrin, ki igra v Italiji pri Fiorentini, šepav, in tudi po postavi precej majhen — 168 cm.
Na prvem letošnjem lahkoatletskem mitingu v Celju je deseterobojec Kolnik premagal rekorderja Lorgerja na 100 m. Oba sta dosegla 10.6 — za začetek sezone odličen čas.
Na zadnji večji letošnji evropski smučarski prireditvi v veleslalomu, ki je bila sredi aprila na Etni na Siciliji, se je Slovenec Janez šumi uvrstil na 12. mesto s časom 58,2. Prvi je bil Francoz Bozzon s 56,4. Pri damah pa so osvojile Avstrijke kar tri» prva mesta. Slovenka Slavica Zupančič, ki je leta 1958 osvojila prvo mesto, se je uvrstila na 12. mesto z 1:03,6; zmagovalka Haas pa je dosegla čas 57,4.
OBVESTILA
IV. kulturni večer SKA bo v soboto, 17. t. m. ob 19 pri Bullrichu, Sarandi 41, Capital. Predaval bo R. Smersu o temi „Ob jubileju papeških okrožnic“.
V	Slovenskem domu v San Martinu, Córdoba 129 bo v nedeljo 18. t. m. ob 10 (po slovenski maši) spominska proslava ob desetletnici pesnika in pisatelja dr. Antona Novačana. Ponovil se bo spored III. kulturnega večera SKA in bodo predavali gg. dr. Tine Debeljak o Novačanu umetniku, Zorko Simčič o njem kot človeku in Ruda Jurčec o njegovih političnih akcijah.
V	nedeljo, 18. t. m. se bosta pomerili v nogometu moštvi iz San Martina in SFZ. Tekma bo ob 15 na športnem igrišu Don Bosco, R. Mejia.
Alojzijeva proslava. Otroci slovenskih tečajev v nedeljo, 18. t. m, ob pol petih popoldne vsi v moronsko stolnico k sv. maši in sv. obhajilu v čast vašemu zavetniku sv. Alojziju. Po sv. maši pa v dvorano poleg cerkve nasmejat se Pavlihi in njegovi družbi pri lutkovni predstavi. Ker bo prišel Pavliha od da- t leč, prinesite s seboj kak peso, da mu. boste s prostovoljnimi prispevki povr-1 nili za pot.
V	nedeljo, 18. junija, ob 4 uri popoldne bo kvartet Fink pripravil v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanúsu koncert nabožnih pesmi
Dijakinja, dijak! V nedelio, 18. junija bomo imeli po slovenski sv. maši na Ramón Falcónu zanimiv sestanek. Gospod J. Hafner nam bo govoril o slov. podzemskih jamah in pojasnjeval predavanja s skioptičnimi slikami. Nasvidenje v nedeljo! Odbora Dio in
zss.
Dekleta! čeprav je zima že tu, je dobro, da pridemo malo na zrak. Zato porabimo priliko, ki jo nam nudi slovenski. Pristava v Morón u, kjer nas vsako rebote ob poi šti-.ih zvesto pričakuje ga. Vivodova. Pokažimo tudi me dobro voljo, veselje do športa. Na svidenje v soboto.
Vse fantke, v San Justu z okolico
od 9. do 15. leta vabimo na športne vaje, ki bodo vsako soboto ob 16,30 v Našem domu v San Justu. Pričetek v soboto, 17. junija, ob 16;30.
FEDECE priredi v soboto, 17. junija, svoj letni ples v Casa Polaca, Serrano 2076 ob 21. Vabljeni vsi akademiki in prijatelji.
Naš dom v San Justu že sedaj vabi rojake na koline, ki bodo sredi julija.
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj
Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires, Argentina
O o z OJ Si«	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 5775
£u¡í On di o£o <	TARIFA REDUCIDA Concesión N 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 650854	
Naročnina	Svobodne Slovenije za leto
1961 za Argentino $ 430.-
Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Bs. Aires, T. E. 33-7213
Ste mislili na dober električni hladilnik, TV aparat, radio combinado, ali na katerikoli aparat, ki ga potrebujete za dom?
LOJZE NOVAK
IZKLJUČNO ZASTOPSTVO
Bumar, SR L
Av. de Mayo 302 — Ramos Mejia T. E.: 658-7083
nudi slovenski skupnosti kredite brez jamstva, na deset mesečnih obrokov brezobrestno za nakup hladilnikov, TV aparatov, pralnih in šivalnih strojev, plinskih štedilnikov, koles, radio aparatov, radio combinadov, peči, mešalnikov in drugih potrebščin za dom. Prodajamo samo prvovrstno blago najboljših znamk. Kličite po telefonu. Pridem tudi na dom.
Slovenska družina v Floridi išče
HIŠNO POMOČNICO
Dobra plača. Dela največ za 3—4 ure,
Pojasnila v upravi Sv. Slovenije
DENTIST - ODONTOLOG DR. JOŽE ZAJG
ordinira v Loma Hermosa ali Churruca ob ponedeljkih, sredah in petkih od 14 do 19. Ordinacija je v ulici San Javier, dve kvadri od avtobusne postaje štev. 166 v smeri slovenskega naselja. Dohod je mogoč: iz San Martina z omnibusom 166 in s kolektivi 7 in 57; iz Ramos Mejia s kolektivom 182 do Čampo de Mayo in nato s kolektivi 7 ali 57 do Churruca.
Podrobnejše informacije v Baru Evropa ob avtobusni postaji Churruca in pa na domu: Avda de Mayo 689 v Ramos Mejii, vsak torek in četrtek od 9 do 11. Telefon 658-4026
JAVNI NOTAR
Francisco Ranl Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2.
Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Aires
Nabava dokumentov
SIMON RAJER
uradni prevajalec Alsina 1418, 6. nadstr., pis. 3 Capital
T. E. 38-5860
Vsak dan od 9—12 (razen ob sobotah)	____
GOSPODIČNO
odnosno MLADO GOSPO
ki ima veselje do trgovine, iščemo dnevno od 15—19 in ob sobotah od 8.30 do 13. Plača po dogovoru.
Casa Margarita (Bebé-Damas) Murgiundo 4138
M. Leguizamón 4068 (Dep. 6, 1. nadstropje)
Lugano, Capital
¡PORAVNAJTE NAROČNINO!
SLOVENSKO TRGOVSKO PODJETJE
P. NOVAK - J. ŠEME - T. BIDOVEC
VSE ŽADOM
.. Hladilniki, pralni in šivalni.. stroji, štedilniki, sesalci, peči, loščilci Edelweiss, mešalniki, radio aparati, ojačevalci in vse v to stroko spadajoče predmete
GOSPODINJE, NE POZABITE, DA IMAMO NA RAZPOLAGO SERVICE IN VSE VRSTE KUHNJSKE POSODE
Propagandna cena $ 23.900.—
Odprto tudi v soboto popoldne
Cerito 2245 Avda.de Mayo 2416
Lomas del Mirador Ramos Mejia
SLOVENSKI CERKVENI PEVSKI ZBOR IZ SAN JUSTA vabi vse Slovence na
KONCERT NARODNIH IN PONARODELIH PESMI
pod vodstvom g. Štefana Drenška,
ki ga priredi ob 10. obletnici svojega obstoja. Koncert bo v nedeljo, 25. junija, ob 17 v dvorani sester dominikank poleg farne cerkve v Ramos Mejia. — Vstopnice so v predprodaji v Našem domu v San Justo in ▼ Slov. domu v San Martinu v nedeljo 18. in 25. junija od 10, do 13. ure ter eno uro pred koncertom;