Aosm mit tobačne delautke zveze St. 8. V Ljubljani, dne 23. februarja 1917. Izhaja vsak petek Uredništvo: Kopitarjeva ulica 6 Naročnina znaša: celoletna . . K 4'— polnletna . . K a-— četrtletna. . K 1*— Posamezna Številka stane 10 vin. ~-i~rnmriiii ■nini rfiii ■iiimi ii i m Leto X. Cesar Karel. Naš mladi cesar si je v tem četrtletju, ko vlada, pridobil veliko poljud-nosti. Cesar Karel se vozi z električno poulično železnico, z ministri se razgo-varja potom telefona, cele gore aktov proučuje v družbi tistih, ki jih morajo rešiti. Bodisi v civilni ali v vojaški službi; za vse se zanima. Vse hoče vedeti in poznati in vladati po najboljšem prepričanju. Zanima se za usodo zadnjega moža, za to, kako žive reveži. Kjer more pomagati, to rad in hitro stoli in se ne ozira dosti na okove starih dvomih običajev in predpisov. Te lepe, demokratične poteze nas vse navdajajo z najlepšimi upi za bodočnost. Cesar Karel je prijel za vladarsko krmilo pač v najtežavnejšem času, ki ga poizna zgodovina. Dasi je mlad, um vse zaupa in morebiti ravno zato: saj mladost, ona je sicer hitra, nagla, a tudi odločna, deloljubna in polna vzorov, ki jih izkuša uveljaviti brez tistih tisočerih pomislekov, ki zavirajo nastope starih ljudi. In ravno smelost mladosti, ona zmaguje in pridobiva, uspehe. Veliko se je že pod našim mladim, odločnim, junaškim, ljudomileim cesarju iz-premenilo. Bistrooko si je sam izbral može svoje okolice, ki jim zaupa; med njimi so tudi taki, ki znajo prav dobro slovensko in so nam Slovencem naklonjeni delovali med nami. Na mestih so zdaj in izvesti bodo morali načrte, o katerih je še kot prestolonaslednik tolikokrat se posvetoval in govoril ž njimi. Res, naša država potrebuje, da se hitro im odločno dela.(Vemo, da se stare navade in običaji v uradih ne morejo kar čez noč izpremeniti: velike so naloge, ki jih mora država: njeni činitelji izpolniti, a. zanašajoč se na krepko mladost, ki odžareva iz vsakega koraka našega mladega cesarja upravičeno pričakujemo odločnih dejanj: več smo jih že doživeli. Giba se naše kolo; gibanje je pa napredek. Tega si želimo! Črtice. »Glasbena Matica« je priredila minuli teden letošnjega predpusta, ki ni poznal plesov, mask era d in veselic v resni svetovni vojski, Ljubljančanom umetniško zabavo. Um in talent ponižnega sinu svetnika iz Asiza sta privabili toliko ljudi v dvorano »Uniona«, da je bila prenapolnjena. Takrat, ko simo ogledovali načrte sedanje »Unionove« dvorane, ki jo je bil, kakor sploh cel načrt »Uniona« zamislil dr. Gregorič, je marsikdo kričal;: »Čemu taka potrata?« Zdaj je pa že premajhna. V lepi »Unionovi« dvorani, ki ji ni kmalu enake daleč okoli, se je vse divile umotvorom skladatelja, ki se je v samotni samostanski celici ipouspel od priprostih svetih in svetnih napevov na višek glasbene skladateljske umetnosti. Tisti, ki se na te reči umevajo, niso dobili kaj prida pripominjati, dasi ljubljanska glasbena kritika ne zahteva nič manj, kot dunajska. Duh skromnega frančiškana nam je zamislil glasbene umetnine, ki ise jim morebiti bodoči rod bo še bolj divil, kot se jim sedanji. Mi smo še posebno veseli, da je ravno »menih« slovensko glasbeno umetnost tako visoko dvignil. Ponosni smo, da štejemo med slovenskimi glasbeniki in kritiki patra Hugolina, Kimovca in Premrla. Seveda, kljub temu bodo ostali duhovniki im še posebno menihi največji nasprotniki in ovirate 1 ja in ne-vedneži v umetnosti. Posebno modri mo^ j e bodo še vedno tako kimali in tudi brali bomo še vedno take traparije in našli sc bodo seveda tudi trapi, ki bodo to verjeli. Pojavljajo se vedno glasnejši klici po slovenskem gledališču v Ljubljani. Ta reč je upravičena. Tudi naša izobraževalna organizacija potrebuje središča lepe umetnosti, da se bo nudila prilika našim diletantom po mestih in na deželi napredovati. Mi smo lahko ponosni. Na naši livadi lepe umetnosti delajo odlično naši glasbeniki, »Dom in Svet« prvaSi kot leposlovno umetniški glasnik. Potreben je pač še poleg »Dom in Sveta« rodbinski leposlovni list, ki naj bi poleg »Doma in Sveta« gojil lepo pošteno slovstvo. Morebiti bi ta namen dosegel izpopol- SkOpilh. II. Conscience. Ko mu je zopet ulila žlico juhe, se ji je zdelo, kakor da se starčevi ustnici premikata. Živahno se je razveselila; hitro mu je postregla z drugo žlico, ki jo je hitro zavžil. Dekle mu je nadalje vlivalo juho; skrbno je sledila vsaki no-tezi starčevega obraza. Bolnikovi udje se krčevito stresejo; stegnil se je in obležal, ne da bi se bil ganil; celo dihati' je prenehal, tako sc je videlo. Cecilija je bolestno in strastno zakričala; Bart in njegova mati sta prestrašena poskočila kvišku in se bližala postelji. Dekle je ležalo z glavo na stričevih prsih. Glasno je ihtelo, vroče njene solze so močile njegov vrat. Govorila je žalostne in bolestne besede, sladke besede ljubezni, nežno; poljubovalo je mrzle starčeve ustnice in žalovala za starcem. A kmalu se ji je izvil drugi klic: presenečeno je zakričala, veselo: stric Jan je namreč premaknil ustnici, jih njeni »Mentor« ali pa magari čisto nov list. Peresnikov, umetnikov, pesnikov nam hvala Bogu ne imanjka, to je glavno: naročniki bi mu tudi ne izostali. »Dom in Svet« v sedanji obliki je nujna potreba, potreben pa je tudi rodbinski list. XXX Peter mi je te dni tožil, da že eno leto ni videl v kuhinji svoje žene mle-,ka. Pavel mi je pripovedoval, da se žena krega vse dni, ker krompirja pri ljubljanski aprovizaciji ne dobi, kolikor ji ga gre in kakor je bilbi tako lepo tiskano brati v ljubljanskih dnevnikih. Tisti mestni gospodični, ki imata nakazovanje krompirja čez, sta ji nakazali 20 kil »iza silo« in jo tolažili, da bo z Vrhnike krompir prišel. Tistih 20 kil krompirja je dobila; res izborno blago je to bilo: zmrzneno, včasih so s takim krmili prešiče; zdaj pa Ljubljančane. To je res narobe svet! Živimo v kranjski deželi, kjer se vsaj v ljubljanski okolici cedita mleko in krompir. Kakšna baharija ti je to bila, ko je ljubljan. občina prevzela aprovizacijo v Ljubljani. Zdaj pa: kruh tak, da s