Steviika 18 cena 7 din LJUBLJANA, LETNIK XXX 8. april TRIBUNA študentski časopis PEDTINACIONALIZMU ZA DELAVSKO SAMOUPRAVLJANJE NA KOSOVU Gospodarska kriza, v kateri se sedaj nahaja jugoslo-vansko gospodarstvo, je prav gotovo tisti realen okvir, v katerega moramo prenesti naše ocenjevanje dogodkov, ki se sedaj odvijajo na Kosovu. Po našem mnenju je prvo vprašanje, ki se mora postav-Ijati v vsaki analizi — v sedanjem trenutku je sicer možna le površna ocena — dogodkov na Kosovu: KAKO JE MOGOČE, DA SO DRU2BENA PROTISLOVJA NA KOSOVU KULMINIRALA V EKSTREMNO NACIONA-USTlCNO, TJ. KONTRAREVOLUCIONARNOSMER? Nedvomno so eskalacijam v smeri ekstremnega naciona-lizma botrovale kontrarevolucionarne sile, ki so prav go-tovo tudi produkt ,,sp!ošnega obrata" v desno v svetu. Odgovoriti na to ključno vprašanje, ki je v vsem vprašanje družbenega razvoja Jugoslavije in Kosova, kot njenega se-stavnega dela, je v pogojih, ko razmere na Kosovem še niso analizirane v tisti meri, ki bi dopuščala jasno oceno, sicer težko, vencbr pa lahko v tem kratkem članku, ki mu bo sledil obsežnejši v naslednji številki Tribune, poskuša-mo storiti vsaj dvoje: ' 1. na eni strani lahko vsaj bežno prikažemo realno podla-go začetnega revolta kosovskih študentov 2. na drugi strani pa lahko nakažemo na tista družbena protisiovja, iz katerih se lahko napajajo različni nacio-nalizmi, med katerimi je albanski dobil v zadnjih do-godkih neslutene dimenzije. Kljub temu, da velja prva ocena, da je bil študentski revolt in izpad v študentski menzi 11. marca le povod za nemire, ne smemo zanemarjati elementov družbeno-eko-nomskega položaja študentov na Kosovu. Študentje so večkrat poskušali reševati težke pogoje življenja in štu-dija, vendar pa ti poskusi niso bili uspešno razrešeni. Zato, da do tega ni prišlo, prav gotovo poleg političnih veljajo tudi objektivni vzroki. Bežen pogled v strukturo vzgojnoizobraževalnega sistema na Kosovu nam pove, da kar na vsake tri zaposlene pride en študent. Ta frapanten podatek, izražen v absolutnih številkah, pravi, da je na 172.000 zaposlenih na Kosovu - 47.000 študentov! 2iv-Ijenjske pogoje tega ogromnega števila študirajočih lahko nadalje umestimo v zelo visok procent nezaposlenih, ki jih je na Kosovu blizu 60.000, kar prav gotovo omejuje življenjsko perspektivo študentov. Tudi podatek o diplo-mantih visokih šol nam pove marsikaj o kvaliteti življenja in študija kosovskih študentov, ki jih letno diplomira le okoli 3000, medtem ko naj zgolj za primerjavo povemo, da v Sloveniji študira ok. 30.000 študentov, letno pa jih diplomira okoli 6000. Povedati pa je potrebno še to, da so v številu študentov všteti tudi študentje albanske na-rodnosti iz Makedonije, Srbije in drugih republik. V času slabšanja življenjskega standarda in neurejenega socialnoekonomskega položaja študentov na Kosovu, ter v slabih pogojih življenja v študentskem domu, katerega menza, recimo, normalno obratuje z 9000 obroki dnevno, v njej pa se hrani 22.000 študentov (!), in pa splošnih gospodarskih gibanjih, ki že tako ozke perspektive zapo-slovanja na Kosovu še bolj ožijo, je nezadovoljstvo štu-dentov razumljivo. To je realna podlaga prvih študentskih nemirov in zahtev, ki pa so eskalirala iz študentskih vrst in ki so bile izkoriščene v popolnoma druge, nacionali-stične, kontrarevolucionarne namene. Vprašanje, ki smo ga postavili v začetku, ostaja! Namreč, od kot taka podpora manjšinskim kontrarevo-lucionarnim zahtevam? Odgovor na to vprašanje zahteva od nas, da zopet posežemo globlje v pogoje družbene produkcije in reprodukcije na Kosovu sploh, pogoje, ki so ujeti v zgodovinsko posredovano protislovje med razvi-tostjo in nerazvitostjo, ki so Kosovu zapirale perspektivo družbehega razvoja na lastni materialni osnovi. Z zmago socialistične revolucije in narodnoosvobodilnega boja je družbeni razvoj Kosova postal dejansko vprašanje razvoja Jugoslavije sploh, vendar pa še vedno ujet v materina zna-menja stare družbe. Tudi ta so, ujeta med proces podruž-bljanja produkcijskega načina in produkcijskih odnosov po poti uveljavljanja delavskega samoupravljanja na eni in protislovja v blagovne produkcije v družbi prehodnega obdobja na drugi strani, pripeljala do ekonomske struktu-re družbe, kakršna je na Kosovu danes. V preteklem sred-njeročnem obdobju se je Kosovo, permanentno srečevalo z najhujšim problemom, tj. industrijsko stagnacijo, ki ima svojo. notranjo logiko in se odvija celo neodvisno od ci-kličnih gibanj v produkciji v Jugoslaviji sploh. Ta družbe-na protislovja so se razreševala in se rešujejo na osnovi socialistične solidarnosti deiavskega razreda Jugoslavije delavskemu razredu Kosova, ki pa je pravzaprav šele v nastajanju. Prvotna akumulacija kapitala in proletarizacija kosovske družbe sta prav gotovo osnova družbenih proti-slovij, ki so ujeta v ta zgodovinski proces. Zaostreni pogoji gospodarjenja, ki pritiskajo na družbeno eko-nomski položaj delavskega razreda Jugoslavije, zato v to-liko hujši meri pritiskajo na nerazvita področja Jugosla-vije in njihov delavski razred. Ena najhujših preprek socia-lističnega razvoja, ki pa je hkrati produkt odvijajočih se zgodovinskih procesov na Kosovu in v Jugoslaviji sploh, je tudi nacionalizem, kar se je v tako siloviti obliki pokazalo tudi na Kosovem. Na koncu naj povemo, da sta bratstvo in enotnost na-rodov in narodnosti in integriteta ter celovitost Sociali-stične federativne republike Jugoslavije razreden in neizo-giben zgodovinski pogoj uveljavljanja delavskega samo-upravljanja, njegov sestavni del in sestavni del boja delav-skega razreda Jugoslavije, delavskega razreda Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije, Makedonije, Črne gore, Slo-venije, Vojvodine in Kosova za ASOCIACIJO SVO-BODNIH PROIZVAJALCEV. Ob tem pa, ko morajo zveza komunistov Jugoslavije in Kosova in vse organizi-rane sile neizprosno nastopiti proti nacionalističnim, kon-trarevolucionarnim, separatističnim in iredentističnim zahtevam, morajo kritično analizirati tudi svoje politično delovanje in delovanje vseh komunistov ter razvoj delav-skega samoupravljanja v Jugoslaviji in na Kosovu. NAJ 2IVI DELAVSKO SAMOUPRAVLJANJE! Za uredništvo Tribune Bojan Korsika Igor Bavčar KRIVI SO DESETTISOČI ZAPOSLENIH, KI SO ZAPOSLENI ZATO, DA SO... DELITEV PO DELU IN VREDNOST DELO VNE SILE - TRETJI DEL f,Ekonomisti ravnajo na poseben način. Zanje sta le dve vrsti ustanov, umetne in naravne. Ustanove fevdali-zma so umetne, buržoazije pa naravne. V tem so enaki teologom, ki prav tako postavljajo dve vrsti ver. Tista vera, ki ni njihova, je človeška iznajdba, njihova lastna je pa božje razodetje. — Tako /e torej zgodovina bila, je pa niveč."1 Nekateri odlični ekonomisti klasične šole so sicer bolj slutili kot pa razumeli zakone akumulacije kapitala in pomnožitve pro/etar/ata na eni, ter hiperakumulacijo in rezervno industrijsko armado dela na drugi strani. Medtem, ko jih lahko iz zgodovine klasične šole našteje-mo le nekaj, je neki predstavnik te šole, ki se je sicer vpisal med Žurnaliste, med žurnalisti pa za ekonomista, je znova iznašel — pomislite — ffnaraven in potreben pri-pomoček" v ekonomiji. Ta iznajdba, naperjena proti ,,umetnim ustanovam", je bila priobčena v časniku DELO pod naslovom ,,KOLIKŠNO PLAČILO ZA SLABO DELO? "2 Čepravje ta iznajdba plod ,,presene-čenja" nad ,,naslovi razprav in dogodkov, o katerih pišejo časniki", ji to v ničemer ne odvzema elegance kla-sične šole, kakorkoli že moramo ob tem skromno pri-pomniti, da ta iznajdba temelji zgolj v ekonomski struk-turi naše družbe in njenih produkcijskih odnosih. Je njihova ideologija, ki nam takorekoč na najbolj verjeten način napravlja razumljive najbolj grobe pojave, ki da so ,,naravni in potrebni". Kljub temu, da je tedaj razumlji-vo, da ta iznajdba pravzaprav ni več pomembna, bomo tokratno kritično ukvarjanje z ekonomsko strukturo naše družbe, njeno krizo in produkcijskimi odnosi, sku-šali zastaviti tako, kakor smo začeli. Polemično in v kriti-čnem spopadu z odličniki klasične šole, ki je, in zato ta izjema, ponovno oznanila, da nas bo s preizkušeno gotovostjo odrešila vseh dvomov, in nam pokazala edino, ,,naravno"pot iz zagate. I. Dobro in slabo, potrebno in nepotrebno delo ... llijo Popita najbolj zanima ,,nepokrita poraba" o ka-teri priča tudi ,,naša inflacija". Ta znaša pri nas okrog 30 odstotkov na leto, pravi llija Popit. Naprej pa pravi: ,,Če gledamo nanjo s strani porabe, so zanjo krivi tudi nekate-ri takšni izdatki proračunov, ki si jih družba na zdajšnji stopnji še ne bi mogla privoščiti. Če pa gledamo nanjo s strani dela in ustvarjanja, pa so zanjo krivi tisti deset-tisoči zaposlenih, ki so zaposleni zato, da so, torej iz socialnih vzrokov, in ki ne naredijci dovolj niti zase, kaj šele, da bi kaj prispevali k družbi. "3 Tudi mi bomo, kakor je to storil llija Popit, tokrat zanemarifi proračunsko porabo, in se lotili vprašanja plač in pa nagrajevanja po delu, v odnosu na ,,desettisoče zaposlenih, ki so zaposleni zato, da so .. .", in v odnosu na tiste zaposlene, za katere ekonomist v nadaljevanju dokazuje, da delajo frslabo " in ,,nepotrebno " delo. Princip nagrajevanja po delu po definiciji pove, da je delavec plačan po vloženem delu. Vendar se s tem pro-blemom šele zastavlja? Namreč, kako se meri ta prispe-vek defavca? Zakon o združenem delu v 14. členu pove, da se ,,rezuitat skupnega dela delavcev izraža kot vrednost" v delovni organizaciji ali na trgu".4 Jasno je torej, da je vrednost produktov t/sti družbeni mehanizem, preko katerega se Jzražajo" rezultati dela delavcev, tudi v družbi prehodnega obdobja kakršna je naša. Če llija Popit pravi:",.. Žal pa je najbrž še naprej le tako, da/e delo tisto, ki ustvarja.", s tem še ničesar nepove in prav-zaprav ostaja daleč pod nivojem Zakona o združenem delu. Dolgo nazaj so se prav s problemom ,,dela, ki ustvar-ja", ukvarjali ekonomisti klasične šole, ki kot HijaPopit, niso razločevali med de/om kot: 1. materialno-tehničnim postopkom; konkretnim delom, ki producira uporabno vrednost in njegovimi 2. specifičnimi družbenimi oblikami; abstraktnim delom, ki v pogojih blagovne produkcije producira menjalno vrednost; Princip nagrajevanja po delu, še posebej pa načela za katera se ob tem zavzema naš ekonomist, ki se, kot monseigneur Proudhon, poteguje za ,,dobro" nasproti ,,slabemu" delu, in v tem vidi ,,voljo po spreminjanju sestave gospodarstva in boljše gospodarjenje", ta princip je ujet v protislovje — med konkretnim in abstraktnim delom. llija Popit nikjer izrecno in z fasno zavestjo nerazliku-je dela, ki je podano v uporabni vrednosti, od tistega dela, kolikor je podano v menjalni vrednosti produkta. Nikjer izrecno niti z jasno zavestjo ne pove, kaj razume z ,,ustvarjenim", niti ne da razumeti, da ekonomska struk-tura naše prehodne družbe sloni na produkciji blaga, ki protislovje med konkretnim delom (uporabna vrednost) in abstraktnim delom (menja/na vrednost) zaostruje do skrajnosti. Prav zaradi tega, ker tako malo ali pa sploh ne razlikuje dvovrstni značaj dela, ne more razlikovati med delavčevim: 1. konkretnim delom v tehničnem smislu; odnosom med kvantiteto ur dela, ki so bile dejansko porabljene v produkcijskem procesu, in fizično kvantiteto produk-tov (uporabnih vrednosti) produciranih v tem procesu in 2. abstraktnim delotn v družbenem smislu; kvaliteto dela, ki producira blaga (menjalne vrednosti), katerih vrednost je determinirana z naravo družbenih odno-sov; Kot se ga lotimo pobliže in ker ne razume opisano protislovje, pač pa ,,delo"posplošeno postavlja v odnos do ,,ustvarjenega" in ,,dohodka družbe", llija Popit zabrede v težave, ki niso v čast celo klasični šoli, katere atribute pričenja zato neizprosno izgubljati. Skladno z vulgarno empiricistično interpretacijo vrednosti, razume, kot da vrednost(oziroma ,,ustvarjeno" višino ,,dohodka družbe") determinira ftdobro" ali ,,slabo" opravljeno deld, tj. kot, da je delovni čas, ki je dejansko porabljen za proizvodnjo produkta, tudi determinanta velikosti vrednosti tega produkta v čisto mehaničnem smislu. JNadaljevanje na 3. strani) (Nadaljevanje z 2. stranif Stem je llija Popit dokončno stopil v vrste vulgarrtih ekonomistov, ki se vrte v okviru navideznih zvez in oznanjajo, da je lastnost dela, da ustvarja vrednost, nje-gova ,/iaravna", ne pa družbena lastnost. Stem^mu ostane dokončno skrito tudi, da ni narava opravila (in s tem ,,dobro" in rrslabo" delo), t/. konkretno defo to, ki določa ali je delo družbeno produktivno, tj. da ,jprinaša dohodek" (vrednost), ampak je to določeno s tota/fteto družbenih odnosov, z redukcijo kvantuma dela, ki je dejansko potrošen v produkciji, na družbeno potreben delovni čas. Ta redukcija pa naprej pomeni, da ddo posa-mičnega delavca (konkretno cfe/o: necimo kovinostru-garsko) dobiva lastnost dmžbenega dela (abstraktno delo), ne neposredno v obliki, v kateri je opravljeno, ampak s posredovan/em menjave produktov dela in tistih družbenfh avtoritetS ki abstrahirajo konkreine lastnosti posamičnih opravil in posamičnih oblik na eno samo v družbeno dimenzijo: vrednost. Šefe tedaj, po te/ reduk-ciji, je moč govoriti ali /e bilo neko de/o, ffpotrebno" ali ,/tepotrebno", seveda s stališča blagovne produkcije, in skJadno z vrednostjo, ki je družbeno priznana in tudi realizirana ,,v delovni organizaciji a/ina trgu." V pogojih prevladujoče blagovne produkcije6 pač ni drugih veljav-nih mehanizmov za to, in če njenf zakoni neizprosno izloča/o producente, ki ne dosega/o nitipovprečij, potem se hitro najdejo epigoni, ki iz teh zakonov naredijo večne resnice, njihove najbolj grobe pojave pa označijo za ,/taravne in potrebne". Eden takih je tudi llija Popit, s katerim je vulgarna ekonomija dobila novega častnega člana. Protislovje zgodovinsko nasta/ega in minljivega : produkcijskega načina, protislovje med konkretnim in ¦ abstraktnim detom, med uporabno vrednostjo in menjal-no vrednostjo, pri njem razpade na rtdobro" in ,jtlabo" delo, frpotrebno in nepotrebno delo"in s tem na tfdobre I in slabe delavce". Na tiste, ki ffsi pošteno prizadevajo in delajo" in ,,tiste desettisoče zaposlenih, ki so zaposleni 1 zato, da so, torej iz socialnih vzrokov, in ki ne naredijo i dovolj niti zase, kaj še/e, da bi kajprispevali k družbi." Kaj je ,,dobro" in kaj ,,stabo" je moč potemtakem čisto subjektivno, po proudhonovsko določati. Zato je nu/no ne le spoprijemati se z raznimi pisuni, pač pa tudi skrajno resno obravnavati recimo predlog za izdajo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnib razmerj/h, ki se prav sedaj nahaja v skupščinskem postop-ku. To je aktualna naloga vseh komunistov in organizi-ranih subjektivnih sil. Toda, vrnimo se k našemu ekono-mistu! \\. Legalizacija rezervne industrijske armade dela llija Popit v svojem članku ugotavlja ,/iepokrito porabo o kateri priča naša inflacija", ugotavlja, da smo zadolženi, da slabo gospodarimo, da se skratka, nahaja-mov- čeprav te besede ne uporab/Ja - krizil Z globo-koumnim pozvanjanjem k razločevanju med,jslabim"in ,jdobrim" delom, med .^labimi" in ,rfobrimi" delavci, poskuša llija Popft za krfzo v kateri se nahajamo, narediti krive ,/fesettfsoče zaposlenih" in ftslabe de/avce v tovar-nah". Kakor mu temeljno protislovje blagovne produk-cije razpade na to razločevanje, tako mu zaplankanost ! njegove vulgarne znanosti ne dovoljuje, da bi za nepo-! trebnostjo ,,desettisočev zaposlenih", za karse tudisam zavzema, spoznal zgolj fenomene zakonov akumulacije. Njegovo stališče je poziv k legalizaciji rezenme industrij-ske armade de/a. K/e črpa argumente? ,,Najbrž se ve/ja ob tem tudi spomniti, da tedaj,če ni ločnice med dobrim in slabim in potrebnim in malo-potrebnim delom, tudi ni volje po spreminjanju sestave gospodarstva in boljšemu gospodar/en/u. Ker te ločnice pogosto ni, se nam tudi vsakih nekaj /et zgodi, da se začnemo bati slabih delavcev v slabih tovarnah, torej prav tistih, ki jim je z ve/ikim žrtvami družba odprla socialna delovna mesta oziroma tistim, ki jim jih po zabredenju v nepotrebnost, vzdržuje."7 „____vsakih nekaj let------?/" Kako značilno! Gg. ekonomistom se ,,vsakih neka/ let" zdi, da morajo povedati, da so /fslabi defavci" v slabih tovarnah — odveč. Da imamo ,,socialna delovna mesta" z velikimi ,Jrtvami družbe" zaradi tega. Čemu ,,vsakih nekaj let"? Gg. ekonomistom se stvar prikazu/e kot, da /e povečano število naraščajoče delov-ne sile ali delavskega prebivalstva vzrok, da postane kot pri nas, kapital nezadosten (da ,,družba" zabrede v te-žave) in, da se celoten reprodukcijski proces upočasni. Kar se ,,vsakib nekaj let"zgodi, je ravno obratno: zmanj-šanje kapitalaP zaradi cikličnih gibanj povzroči, da po-stane delovna sila, ki jo je moč izkoriščati, preštevilna, oziroma n/ena vrednost previsoka. Vulgarna ekonomija prihaja seveda do obratnih zaključkov. Medtem, ko mi pravimo, da se absolutna gibanja v akumulaciji kapitala kažejo kot relativna gibanja v množini delovne sile, ki/o je moč izkohščati in, da se zato zdi, kot da jim je vzrok lastno gibanje te delovne si/e, ekonomisti fenomene akumulacije razlagajo tako, kakor, da bi bilo kdaj pre-malo delavcev, drugič pa preveč. Vsakih nekaj let recimo, kot pravi Hija Popit, kar se mu čisto spontano vsiffufe. Ta spontanizem /e izraz samoraslih in objektivnih zakonitosti, ki spontano vsiljujejo to, kar se llija Popit polotil znanstveno utemeljiti: zmanjševanje vrednosti delovne sile, bodisi relativno glede na vrednost življenj-skih potrebščin, potrebnih za reprodukcijo delovne sile, ki se veča9 ali pa absolutno z zmanjševanjem števila defavcev, ki so zaposleni. Gg- ekonomisti opravičujejo prvo in kličejo po drugem.,. vsakih nekaj let! Na koncu naj povemo, da so sindikatinasproti sponta-nizmu in vulgarnosti politične ekonomije reševanja krize, nastopili s politično akcijo, katere neposreden rezultat ni le povišanje minimalnih zajamčenih plač, pač pa tudi bo/, katerega ci/f, nizgolj ustaviti gibanje navzdol, ampak mu tudi spremeniti smer. V tem boju komunisti resda ne začenjamo od začetka, vendar nas kriza s svojo neiz-prosnostjo vsakič znova sooča s temi ,,začetki". Geslo, ki ga postavljamo na koncu Tribuninih člankov, Žl-VELA PROLETARSKA REVOLUCUAf, je zato legeslo ZA DELA VSKO SAMOUPRA VUANJE! Za uredništvo Igor fiavčat *r OPOMBE: t. Kart Mant, Beda filozofije, cit po Kapital I, str. 95, opombau33, CZ; Z llija PofMt. Kolikšno plačilo za s/abo delof^ DELO, 27. marec 1981, str. 4; 3. isto; 4. Zakon o z&uženem delu, č/en 14., str. 30, Gospodarski vestnik; 5. Jasno je, da obstajajo pri nas ,^vtoritete", ki ,,nasilno " posegajo v zakoni-tosti btagovne produkcije, bodisi administrativno ali pa preko tim. druž-benih mehanizmov. SIS za cene je eden teh mehanizmov, ki igrajo odlo-čitno vfogo v družbi prehodnega obdobja. 6. Pravimo: v pogojih prevladujoče blagovne produkcije, sa/ imamo na eni strani opraviti s tendenco po socializaciji ekonomije, skladno s spreminja-jočimi se produkcijskimi odnosi in uveljavljanjem delavskega samouprav-Ijanja. Na drugi strani pa imamo še vedno, prevladujočo, blagovno pro-dUkcijo, ki se fig tendenci zoperstavlja Se posebej močno v pogojih krize, kakrina je današnja. 7. llija Popit, isto; & Do zmanjšanja kapitala je konkretno pri nas priilo zaradi zgodovinskih in strukturnih vzrokov, za katere moramo tu le samovšečno omeniti, da smo jih skušati obSirneje obravnati v prvih dveh de/ih tega članka in člankih ^Za komunistično penpektivo razvoja l—lll" v prejšnjih številkah Tribune. 9. llifa Popit procet večanja vrednosti življenjskih potrebščin napravlja za ^iaravnega in potrebnega", ko pravi: ,,Hkrati so k temu manjšanju domače porabe in s tem k večanju izvozu ter zmanjševanju dolga v tujini prispeva/e dražitve blaga. Torej tudi, kadar so š/e dražitve za takšne namene. ne moremo Steti v zlo, ki tlači delovnega človeka, ampak so naraven in potreben pripomoček za manjšanje porabe." TRIBUNA,ŠTUDENTSKl ČASOPIS izriaja ZK ZSMS, UUBUANA Trg osvoboditve 1 /11, sofaa 86 UREONIŠTVO: Mrtja MARUŠKO - glavni uradnik; Bojan KORSiKA -odgovomi urednik; Bojan KORSIKA, Igor BAVČAR - tsorija; Rudi PODGORNIK, OuSan TURK - naravo&tovj«; Andna DRAPAL - matar-pMtite; Mojca DOBNIKAR - O|mc*; MHjttfca ŠUSTERStČ - Mmric* Demto ANTONI - fikovna m tahnifira oprama; Mrtja* HRIBAR - dfetri-bucija, Franc MJLOŠJČ - posebne naioge. Stafnl sodeiavct: fvo GUL?Č, : KOVAČ, Jožs NOVAK.Tomaž KRASOVEC. IZDAJATELJSKI SVET: Bojan KLENOVŠEK, Primož HAINZ, Mile ŠETINC, SiMn LESNIK, Samo HRIBAR, Tomaž KRAŠOVEC, Jože PETROVČIČ (predsednik), Igor BAVČAR, Bojan KORSIKA, Franc MlLO&IČ, Mitja MARUŠKO. URAONE URE so vsak dan od 10. do 13. ure v prostorih uredn&va. DEŽURSTVA prtarmznih uredm§tav: pomcfcfjefc - materpoetika. torek -unhmrza, srecfa — prodaja in likovna oprema, četrtek — naravoslovje, petek — teorijaj glavni in odgovorni urednlk — vsak delovnik. Redni JAVNI SESTANKi uredn&va so vsak četrtek ob 17. uri. Rokopisov ne vračamo in pisem uredništvu ne honoriramo. Pisma uredništvu ne smejo presegati 7,5 strani (pol avtoske pole). Celoletna naročnina jeTa dijake 50 din, za ostale 100 din. Številka žiro računa: 50101-678-47303, z obveznim pripisom: za TRIBUNO. TlSK: Tiskarna Ljudska pravica v Ljubljani. Priprava za tisk: IBM Dnevnik. Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu St. 421.1/70 z dne 22. januarja 1973. NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA! PROBLEMSKA KONFERENCA RK ZSMS Problemska konferenca RK ZSMS „0 družbeno-eko-nomskem položaju mladih" je pomembna ne le zaradi zahtev, ki jih je postavila za spremembo štipendijske po-litike, na podlagi česar so bile sprejete zadnje valorizacije kadrovskih štipendij in ponovne valorizacije štipendij iz združenih sredstev, ter zaščite socialne varnosti tistih štipendistov (načeloma in v skladu z novim samouprav-nim 9porazumom in ob neupoštevanju sklepa o izplače- vanju ugodnejše štipendije so to bili praktično vsi), ki so dejansko dobili manj. To je ZSMS enostavno morala in bila dolžna storiti ter čisto praktično to že počenja. Pomembnejša je bila zaradi tega, ker je tudi z njo še enkrat postalo nepomembno to, da je bila to konferenca ZSMS!? Zakaj? Razprave, ki smo jih slišali, ter stališča, ki smo jih in ste jih tudi vi v Tribuni prebrali, presegajo neke umetno ustvarjene ,,mladinske probleme" in razglab- Ijanja o ,,položaju mladih". Presegajo tudi na konferenci tako zastavljeno temo: ,,družbeno-ekonomski položaj mladih". Konferenca je dokazala, da teh vprašanj ni, da so umetna, oziroma toliko bolj nepomembna, koiikor bolj pomembno je to vprašanje zastavljeno samo skozi vpra-šanje o družbeno-ekonomskem položaju delavskega razre-da in delavstva pri nas sploh. To dokazujejo tudi razprave, ki jih objavljamo v nadaljevanju. BAVČAR: DRUŽBENOEKONOMSKI POLOŽAJ DELAVSKEGA RAZREDA IN NALOGE ZSMS V nasprotju s prijetnim ambientom in vzdušjem, v katerem se trenutno nahajamo predlagam, da svoje razprave na (nudi vam ga kulturni dom Ivana Cankarja) današnji konferenci, in sploh vdelu naše organizacije, zastavimo zelo ostro, kritično in resno. Moj predlog ni plod moje samovolje, pač pa korenini v ostrem, kriti-čnem in resnem položaju, v katerem se danes nahaja delavski razred in delovni Ijudje v Sloveniji in Jugoslaviji. Kje vidim ta oster, kritičen in resen položaj delavstva? Na področju družbeno-eko-nomskih odnosov prav gotovo v izredno težkem reševanju stano-vanjskega vprašanja delavcev, ki mu botrujeta tako manjša gradnja stanovanj, kakor izredno visoke cene za pridobitev in vzdrževanje stanovanja. V izjemnem povečanjti cen vsem osnovnim življenjskim potrebščinam, ki so potrebne za reprodukciranje delovne sile (možnosti delavcev, kar ogroža celo fizični minimum nekaterih delavcev, katerih delež ni tako majhen, kakor se zdi. V naraščajoči stopnji nezaposlenosti, ki najbolj prizadeva prav mlade Ijudi, in ki je posledica zastoja celotnega reprodukcijskega procesa v družbi, kateri ne zagotavlia (iz različnih razlogov: recimo pomanjkanje repromateriafa itd.) in ne more zagotavljalti več niti polne zaposle-nosti že zaposlenih delavcev. Tako se v zadnjem času srečujemo s paradoksalno situacijo, v katero je potisnjeno deiavstvo, ko so recimo, v neki mariborski tovarni delavke same zahtevale, da bodo delale še tretjo izmeno in si tako zagotovile boljše plače in s tem boljše življenjske pogoje. Vendar to ni bilo mogoče in ni mogoče prav zaradi zastajanja celotnega reprodukcijskega procesa, ki za izhod iz krize postavlja prav zaprav ravno nasprotne zahteve. Vse to priča o izjemno težkem, ostrem, kritičnem in resnem položaju delavstva. Dodatne argumente za to pa nam ponujajo tudi gibanja na področju delitve sredstev za osebne dohodke, za plače, ki realno zaostajajo kar za 12 % glede na lansko leto in 32 % za rastjo dohodka. Takega padca, tako resnega položaja delavstva, nismo poznali že več kot 10 let, saj s plačami, ki jih dobivajo, delavci niti približno ne pokrivajo naraščajočih stroškov svojega življenja. To, kar sem povedal do sedaj, kljub temu, da kaže na druž-beno-ekonomski položaj delavcev predstavlja tudi osnovne elemen-te političnega položaja delavskega razreda in delovnih Ijudi, polo-žaja delavcev v procesu odločanja o celotni družbeni reprodukciji. Ta položaj je toliko ostrejši v razmerah, ko z ustvarjeno presežno vrednostjo, dohodkom ne razpolagajo združeni delavci, ampak se združenemu delu odtujuje preko raznih dajatev in obveznosti. Vsled tega se slabša reprodukcijska sposobnost delovnih organizacij na eni in družbeno-ekonomski položaj delavcev na drugi strani. Delavci ne odločajo 0 dohodku, ki ga ustvarjajo. Kljub temu, da se razmerje odtujenega dohodka v zadnjem času zmanjšuje, pa je potrebno povedati, da se akumulacijska sposobnost gospodarstva veča v celoti na račun slabšanja položaja delavcev, nižanja osebnih dohodkov delavcev. V teh pogojih o uveljavljanju načela delitve po delu ne moremo govoriti. Na nivoju družbe kot celote — če analizi-ramo položaj delavstva v celoti, kajti le to se mi zdi pravilen pristop — lahko ugotovimo, da plače ne pokrivajo niti osnovnih življenj-skih potreb. Vendar ne zato, ker delavci ne bi hoteli delati, ker delajo manj in s tem tudi dobivajo manjše plače, pač pa zaradi tega, ker delo, ki ga opravljajo, družba prizna le na tržišču, katere-ga zakoni pa so neizprosni in v razmerah krize pogubni za nekatere delovne organizacije. Ugotovitve slovenskih sindikatov nam povedo, da več kot 14,6% vseh delavcev v SR Sloveniji dobiva manj kot 6.000 dinarjev mesečno. To mora postati eno osnovnih vprašanj, s katerim se mora ukvarjati tudi naša organizacija. V teh razmerah, pogojih naraščajočih življenskih stroskov, manišanja plač itd., se postavljata s strani delavstva v Sloveniji predvsem dve zahtevi: — silovit pritisk na povečanje osebnih dohodkov, ki je popolno-ma razumljiv, in ki ga ni moč zavračati kljub usmeritvam, ki so bile sprejete na tem področju; — druga zahteva pa se kaže v tendenci vedno bolj pogostega ultimativnega postavljanja zahtev po delitvi dohodka v skladu z načelom vsem enako! V pogojih, ko zastaja celoten produkcijski proces, ko, preprosto povedano; ni dela!, delavci postavljajo zahteve, da se bremena stabilizacije enakomerno porazdelijo na ramena vseh y družbi, kar je končno v skladu s stališči sindikatov. ki so bili sprejeti na tem področju. Druga zahteva izraža tendenco, ki pogojno rečeno, uravnilovki, kar je y nasprotju s sprejetimi določili družbenega dogovora 0 delitvi dohodka. Vendar, tovarišice in tovariši, s svojim stališčem se postavljam na stran delavskih zahtev za delitvijo po načelu vsem enako, in to predvsem tam — to pa najbrž pomeni večino primerov — kjer vzrok težkega položaja delovne organizacije nikakor ni nedelo, lenost delavcev, ampak je to posledica anarhičnosti proiz-vodnje, ki potiska delavce v razmere, v katerih potek produkcij-skega procesa ni odvisen od njihove volje in želja. V teh primerih je potrebno povsod zagotoviti osnovne materialne pogoje za normal-no reprodukcijo delovne zmožnosti delavcev in zmanjšati ogromne socialne razlike v delovnih organizacijah, ker se mi resnično zdijo popolnoma brez podlage!!!! Samo v tem smislu sem za načelo vsem enako, ki lahko v kriznem obdobju v produkcijskem procesu občutno izboljša položaj delavcev. Preden končam, bi rad povedal še nekaj o nominalnem nižanju kadrovskih štipendij, s katerim se prav sedaj srečujemo. To1*^ na eni strani izredno težka politična napaka in neodgovornost republiške, obeh univerzitetnih in vseh občinskih organizacij ZSMS in drugih družbenopolitičnih organi-zacij, ki so kljub sodelovanju v pripravah na podpis novega samo-upravnega sporazuma spregledale naravnost katastrofalno določitev v 10. členu ki je pripeljala do znižanja štipendij. Na drugi strani pa mi je, bom zelo blago rekel, nerazumljivopostopanjepredlagatelja novega samoupravnega sporazuma, predstavnikov izvršnega odbora in odbora podpisnic samoupravnega sporazuma, ki so sveto zatrje-vali, da to dejansko pomeni povišanje, ne pa nižanje štipendij, kakor smo prepozno ugotovili. Menim, da je potrebno posebej v zvezi s tem primerom zaoštriti osebno odgovornost pristojnih služb in vseh, ki so pri tem sodelo-vali, saj je naravnost absurdno, da v času, ko tudi študentje, pred-vsem ti, iz delavskih kmečkih družin, težko in vedno težje živijo, nižamo sredstva za življenje pod krinko usklajevanja sporazuma z določili novih zakonskih aktov. Na koncu moram povedati, da menim, da mora naša organi-zacija v vseh teh vprašanjih vedno stopati korak naprej, predstav-Ijati najbolj radikalne zahteve in vedno postopati v interesu tistih v naši družbi, katerih družbeno-ekonomski in politični položaj je najslabši. In to so delavci. V nasprotnem bomo povoženi, pojavljali se bomo potem, ko bo stvar šla že mimo, postali bomo nepotrebni. In prav je tako. Samo revolucionarna pozicija, ki stopa korak naprej, ponuja članstvu organizacijo, na katero lahko y svojem boju računa. Menim, da stališča, ki so predlagana današnji konferenci, to pričakovanje opravičujejo! Hvala! UKZSMS — ŠTUDENTSKI STANDARD V ŠTUDENTSKIH DOMOVIH MARTIN BERTOK Seznanil bi vas rad, kakšno je stanje v študentskih domovih v Mariboru, kjer razpolagamo s 1.252 ležišči. Problem, ki terja kratkoročno rešitev s strani naših stanovaicev in širše družbe je v tem, da smo stanarine, katere je bila uprava študentskih domov na osnovi zakona o poslovanju — se pravi da so to ekonomske stana- rine — dolžna predlagati na eni svojih sej, zavrnili. Gre namreč za 25% povišanje, kar pomeni približno 30 tisoč din na posteljo. Na zborih stanovalcev smo ta predlog obravnavali in ga soglasno zavrnili in sicer z argumentacijo, da ne gre za neupravičeno podra- I žitev, ampak da gre za podražitev, ki jo študentje stanovalci ne , moremo prenesti. 0 tem problemu smo obvestili pristojne organe * - medobčinskp zvezo komunistov in SZDL v Mariboru ter Univer- zitetno konferenco in Mestno konferenco mladine, ki je ta problem sprožila dalje. Naj povem, da smo se pogovarjali tudi z izobraževalnoskup-nostjo študentov, s tov. Feldinom, ki zagotavlja, da je ta problem rešljiv v okviru obstoječe štipendijske politike. Po naših podatkih, ko smo anketirali prebivalce, smo ugotovili, da jih je nekaj čez 50% takih, ki prejemajo družbeno pomoč — štipendije, bodisi iz kadrovskih ali iz družbenih sredstev. Zato mislimo, na osnovi takih podatkov, da je štipendijska politika necelovit instrument za reše-vanje te problematike, saj bi izpustila večji del te populacije. Studentski domovi so zakon organizacije posebnega družbe-nega pomena, žal pa se ta stvar ne kaže nikjer drugje kot samo v zakonih tako je naše stališče in stališče stanovalcev v študentskih domovih. Tukaj smo, stanujemo študentje, ki izhajamo iz družin z najnižjimi osebnimi dohodki v Sloveniji, vendar je v takih pogojih bivanja, se pravi pri takih cenah in pri takih uslugah, to nemogoče. Razumevanje smo dosegli, vendar je problem kratkoročnega zna-čaja. V smislu, da so ogroženci delavci uprave, gre za možnost razreševanja problema nekje dva meseca, približno po zagotovilih, ki jih ima uqrava, glede na sklade, ki so še na voljo, kot črpanje in pokrivanje nastajajočih se izgub. Torej stanovalci zahtevamo oziroma predlagamo subvencijo, ker je to edino rešljivo. Glede na to, da v študentskih domovih stanujejo tudi študentje iz drugih republik in tudi tuji študentje. Vendar smo stanarine zavrnili vsi, se pravi, da tudi tisti, ki dobivamo štipendije, ne zmoremo več takih stroškov. Računamo z bistveno vlogo prav mladinske organizacije, da ta problem pomaga razrešiti v najkrajšem roku. UK - ŠTIPENDIRANJE BOJAN KLENOVŠEK Rad bi spregovorfl o štipendijski problematiki, še posebej pa o novem samoupravnem sporazumu o štipendiranju. Po novem samo-upravnem sporazumu o štipendiranju se študentu poveča na povprečno oceno 150 točk, medtem ko se mu odzvame 250 točk za hitrost študija, do 200 točk za nerazvite občine, ostane pa odprto vprašanje do 200 točk za deficitarne poklice, katere je sedaj določala skupna komisija podpisnic samoupravnega sporazuma na nivoju republike, po novem pa bo to določala skupna komisija podpisnic samoupravnega sporazuma za vsako občino posebej. Strokovne službe so izdelale tabele, iz katerih je bilo razvidno, da re kadrovske štipendije povečajo od 20 do 33 %, kar bi znašalo y povprečju za 24 %. Vendar omenjena tabela ni upoštevala zgoraj omenjenih dodatkov, tako da je dobil študent s povprečno oceno od 7,3 do 7,9 po starem samoupravnem sporazumu maksimalno 1220 točk ali 397720 starih dinarjev štipendije, po novem samo-upravnem sporazumu pa znaša maksimalno število točk, tudi z vsemi dodatki, 920 ali 299 tisoč 920 starih dinarjev, kar pomeni, da se kadrovske štipendije niso povišale za 24 %, kot je bilo dogo-vorjeno in zagotovljeno s strani strokovnih služb in Izvršnega odbora skupne komisije podpisnic samoupravnega sporazuma, ampak da so celo nominalno padle. Povečale so se samo tistim študentom, ki do sedaj niso imeli prav nobenega dodatka, tudi tistega za 250 točk — za hitrost študija ne, kar pomeni, da sobili to slabši študentje, ki niso v rednih rokih opravljali svojih obvezno-sti. Iz tega logično izhaja, da nov samoupravnisporazum o štipen-diranju podpira slabše študente, medtem ko dobrim in odličnim študentom štipendija ne ostane na istem nivoju, ampak, kot prej dokazano, ceio nominalno pada. Posledica tega je tudi, da ta samo-upravni sporazum ravno zaradi tega nima prehodne odločbe, katera , bi zagotavljala, da nihče od študentov ne sme prejemati manjše štipendije, kot jo je prejemal po starem samoupravhem sporazumu. To pomeni, da so strokovne službe in Izvršni odbor skupne komisi-je podpisnic samoupravnega sporazuma neodgovorno opravile svoje naloge, ker bi se morale zavedati vseh naštetih posledic. Iz vsega tega predlagam, da je potrebno najkasneje do konca tega meseca urediti naslednja vprašanja: Zagotoviti je potrebno, da nihče ne sme prejemati manjše štipendije kot jo je prejemal po starem samoupravnem sporazumu; drugič da se valorizira vrednost točke s 1.1., in ne s 1.9. 1981, v »Kiadu s porastom življenjskih stroškov; nazadnje se je točka valori- zirala s 1.1. 1980 glede na povprečne osebne dohodke v letu 1979, mislim, pa, da vemo, koliko so življenjski stroški narasli v letu 1980, še posebno pa v prvih mesecih leta 1981, tretjič, ponovno je potrebno proučiti sistem izračunavanja točk za kadrovsko štipendiranje četrtič^ v študentskem centru je bil včeraj sprejet sklep, da se stanarine ne bodo povečale, vse dokler ne bo jasno, kakšno bo stanje s kadrovskimi štipendijami. DR UŽBENOEKONOMSKI POLOŽAJ MLADIH IZ DRUGIH REPUBLIK ERVIN FIDLINOVIČ Spregovoril bom o problematiki družbenoekonomskega polo-žaja integracijskih vprašanj delavcev iz drugih republik, zlasti mladih. Problemi, ki so v zvezi s tem prisotni v dolenjski regiji, so podobni za celotno Slovenijo. V naši občini imamo veiiko delavcev iz drugih republik — imigrantov, ki so zaposleni v skoraj vseh dejavnostih, zlasti pa v gradbeništvu, gozdarstvu, vodnem gospodarstvu.^vtomobilski in tekstilni industriji. Ka.r se tiče starostne strukture, je zelo veliko mladih delavcev. Glavni motiv zaposlovanja delavcev—imigrantov pri nas je ekonomska in eksistenčna potreba. Delavec—imigrant je izgubil svoje primarno socialno okolje. Srečuje se s težavami glede jezika, kulture, tradicij, religije in razvoja proizvajalnih odnosov. Moral se je seznaniti z novimi navadami, običaji, organizirati bivališče ipd. Mora se torej prilago-diti novemu okolju, novim razmeram. Pri tem rabi pomoč tako družbenih institucij kot sodelavcev. Delovna učinkovitost, zadovoljstvo z delom, kot tudi osebno zadovoljstvo, vse to je mogoče odvisno od tega, koliko in kako polno lahko dejavec zadovoljuje svoje socialne potrebe v proizvod-nem procesu. Čimveč psihosocialnih potreb bo lahko zadovoljeval v delu, manjša bo odtujenost, večje bo medsebojno zaupanje in navezanost na delovno organizacijo, razvijala se bo samoiniciativa in odgovornost. Tedaj se bodo splošni skupni interesi začeli preple-tati zosebnimi. Koliko dejansko delavci iz drugih republik uresničujejo social-ne in druge potrebe, ki predstavljajo povprečni družbeni nivo? Mislim, da lahko ocenimo, da še zdaleč ne zadovoljivo. Izhodišče za oceno naj nam bo uresničevanje Samoupravnega sporazuma o minimalnih standardih za življenjske in kulturne razmere pri zapo-slovanju delavcev. Tega sporazuma še vrsta OZD ni podpisala ter je še več podpisnic, ki ga dosledno ne uresničujejo. Dejstvo, da stanuje v privatnih aranžmajih še vedno skoraj polovica delavcev, pa kaže, da je zainteresiranost delovnih organi-zacij za nastanitev delavcev iz drugih republik, ki so se zaposlili pri njih, daleč premajhna, s tem pa tudi njihov odnosdoteh delavcev neustrezen. To je vsekakor posledica splošnega deficita v stanovanj-ski gradnji. Obstoječe stanovanjske razmere delavcev iz drugjh republik so velikokrat pod nivojem nastanitvenega minimuma. Se vedno živi precej teh delavcev v barakah, ki so često dotrajane in pod vsakim sanitarnim in stanovanjskim minimumom. Taki pogoji bivanja ne morejo zagotoviti dobrega počutja y okolju, y katerega so prišli, niti možnosti za ustrezen počitek in obnovitev svojih psihofizičnih sposobnosti, da bi lahko bolje in varneje, s tem pa tudi produktivneje delali. Ugotovimo lahko da je stanovanjsko vprašanje za delavca, ki je prišel delat v Slovenijo, bistven problem. Delavne orgahizacije vsekakor storijo premalo za razrešitev tega problema. Nekatere delovne organizacije so zgradile sodobne samske domove, žal je še vedno veliko takih, ki nimajo ne domov za delavce in ne ustrezno organizirane celodnevne prehrane. Zato bo potrebno akcijo za ustrezno reševanje stanovanjske problematike teh delavcev pospešiti v sodelovanju med organizaci-jami, kjer so le-ti zaposleni, in širšo družbenopolitično skupnostjo. Tu se odpira široko področje dela, predvsem za samoupravne stanovanjske skupnosti, ki bodo morale z usmerjeno gradnjo skrbeti za odstranitev barakarskih naselii. Delovne organizacije pa bodo morale z gradnjo samskih domov poskrbeti za ustrezno nasta-nitev. Potrebno bo delavcem, ki se odločajo ostati, živeti in ustvariti družino pri nas omogočiti pridobitev družbenega stano-vanja, in ne-kot se to dogaja, da se delavce ki so nastanjeni v samskih domovih ali kako drugače, nekako izloča oz. se jim onemogoča pridobitev daižbenega stanovanja. Kar se tiče samskih domov, morajo postati organizirani centri za rekreativno kulturno dejavnost delavcev v prostem času. Kakšen je nivo standarda teh delavcev, kaže tudi to, kako izkoriščajo svoj prosti čas. Precej jih preživi večino prostega časa v gostilnah ali pri kartah. Vzrok, da je aktivnost v prostem času dokaj neorganizirana, je v tem, da se delovne organizacije premalo zanimajo za življenje svojih delavcev izven delovnega časa. Ravno prosti čas pa je tisto področje, kjer bo treba še marsikaj storiti, da bi priseljenim delav-cem zagotovili boljše pogoje bivanja, s tem pa boljšo vraščenost v okolje, zlasti še zato, ker so to v glavnem mladi Ijudje. Potrebno bo odpraviti miselnost, da je treba delavcu, ki pride na delo v Slovenijo, zagotoviti le delovno mesto in skromno nasta-nitev, vse ostalo pa je njegova lastna skrb. Prav tako nnoramo orga-nizirano pristopiti k organiziranju kulturnih, zabavnih in športnih prireditev. Treba bo dati večji poudarek izvirnim kulturnim okoljem, iz katerih so delavci prišli, da bi tako lažje prenesli odsot-nost iz domačega okolja, hkrati pa se skozi lastno ustvarjalnost ter povezani s kulturnimi dobrinami novega okolja lažje prilagodili oz. vključili vanj. Pri tem bodo odločilno vlogo rnorale odigrati tako OZD, ki zaposlujejo delavce iz teh republik, kot tudi kulturne skupnosti. Večina delavcev iz drugih republik, ki pride v Slovenijo, je nekvalificirana. Toda veliko jih napreduje po vsej kvalifikacijski lestvici. Delovne organizacije porabijo znatna sredstva za izobraže-vapje in usposabljanje leh delavcev. Mnoge panoge, zlasti v gradbe-ništvu in industriji, zasledujejo politiko internih kvalifikacij. To je zelo ozko izobraževanje, oziroma usposabljanje za prav konkretno delo oz. delovno mesto. Z internimi kvalifikacijami se delavce veže na delovno organizacijo in do neke mere preprečuje fluktuacijo. V gradbeništvu je že nekaj časa prisotna zelo neustrezna kvalifikacij-ska struktura v proizvodnji. Mladi Ijudje v Sloveniji se skoraj ne odločajo več za gradbene poklice. Da bi se stanje popravilo, bo potrebno nujno spremeniti, oz. bolje družbeno ovrednotiti delo gradbenega delavca oz. delo v težkih pogojih ter izboljšati ostale pogoje dela in življenja teh Ijudi. Potrebno bo spodbujati in omogočati izobraževanje ob in iz dela ter bolj načrtno planirati izobraževalne potrebe v OZD, ki mora biti usmerjena preko usmerjenega izobraževanja. Ne bi smeli več dovoliti, da bo vajenec izkoriščan kot poceni delovna sila. To je zelo prisotno v gradbeništvu, kjer so učenci v glavnem iz drugih republik. Mislim, da bi bilo zelo v redu, da se deficitarni poklici, oz. učenci iz drugih republik, ki se odločajo za te poklice, štipendi-rajo i.n usmerijo v šole v mestu bivanja, in ne, kot je praksa sedaj, da jih pripeljemo v Sloveniji in tukaj šolamo. Ce seštejemo nakazane probleme, lahko ugotovimo, da druž-benoekonomski položaj delavcev iz drugih republik, posebej še mladih pri nas ni na zadovoljivi ravni, posebno zdaj, ko je padel standard nasploh, ko se krčijo vse oblike porabe ter razne oblike regresiranja ipd. Zveza socialistične mladine skupaj z ostalimi subjektivnimi silami v družbi bo morala v naprej bolj dosledno analizirati in spodbujati reševanje teh zelo perečih problemov, ki zadevajo družbeno-ekonomski položaj delavcev iz drugih republik pri nas. Osnovna vrednota in cilj naše samoupravne socialistične družbe je človek in vsestanski razvoj njegove osebnosti. Izhajajoč iz tega načela, bo Zveza socialistične mladine Slovenije s svojo dejavnostjo morala ustvarjati pogoje za uresničitev tega družbenega načela v vsej družbi in za vse. ' OK ZSMS NOVO MESTO DRUŽBENOEKONOMSKIPOLOŽAJ MLADIH IZ DRUGIH REPUBLIK 1 UVOD V Sloveniji je veliko število delavcev iz drugih republik. Nekateri so prihajali preko Skupnosti za zaposlovanje, nekateri preko znancev, nekateri kar tako na slepo, s trebuhom za kruhom. frihajali so iz vseh koncev Jugoslavije, deloma kot pomoč manj razvitim republikam pri reševanju nezaposlenosti, največ pa zaradi hitro rastočih investicijskih vlaganj v Sloveniji, in sicer v razmero-ma nizko razvite tehnologije, ki so zahtevale veliko nekvalificirane delovne sile. Te doma ni bilo mogoče dobiti predvsem zarad[ hitro naraščajočega razlikovanja fizičnega in umskega dela in naraščanja povprečne izobrazbene strukture, ki je bila pred tehnološkim razvojem proizvodnih zmogljivosti na eni strani, po drugi pa je UŠ izobražena struktura usmerjena v negospodarstvo. S svojim prihodom y novo okolje so se ti, predvsem mladi Ijudje, srečevali z raznimi problemi, od nepoznavanja jezika, stano-vanjskih problemov, relativno konservativnega okolja, do slabih pogojev dela, vključevanja v samoupravno in družb^no življenje itd. Stanovanjska problematika Po prihodu je prvi problem, s katerim se sreča tak človek, stanovanje. V nekaterih občinah so se dogovorili, da OZD ne smejo sprejeti delavcev, ki nltnajo stanovanja. Ponekod je to še vedno prepuščeno stihiji, toda tudi ta omejitev je bila zelo dvosmislena, kajti zadostovalo je, da imaš kakršno koli Juknjo", pa se je štelo, da imaš stanovanje. Problemi so nastajali, ko si je ta delavec hotel ustvariti družino. Problemi so takrat dobili širšo razsežnost, ne le y TOZD in KS, temveč tudi v širši družbenopolitični skupnosti, kajti ponavadi so taki delavci prišli na vrh prioritetnih list za doselje-vanje stanovanj, saj so socialno najbolj ogroženi zaradi relativno nizkih osebnih dohodkov, (povprečno gledano - ker opravljajo večinoma manj zahtevna ali pa ozko usmerjena dela), in ker živijo v slabih stanovanjskih razmerah, v katerih ustvarjajo družine. Absurd je v tem, da ima večina teh urejene stanovanjske razmere v okolju, iz katerega prihaja. Stanovanjski pogoji samcevso ponekod veliko boljši, čegovori-mo samo o standardu bivanja; toda še veliko je takih samskih domov all barak, ki ne nudijo niti osnovnega minimalnega standar-da bivanja. Delovne organizacije še naprej vztrajajo, jih imajo in vanje vseljujejo brezdomne samce, da bi jim služili kot najbolj poceni delovna sila. Druga plat medalje je vsebina bivanja v takih samskih domovih, kot je družbeno življenje, vključevanje v kraj, športno ali kulturno udejstvovanje, vključevanje in aktivno sodelo-vanje v družbenopolitičnih organizacijah, ne nazadnje v samouprav-no življenje OZD. Dejstvo je, da ponavadi samski domovi ali barake raznih OZD ,,štrlijo" v marsikaterem kraju kot okužen del, in se ga Ijudje izogibajo v velikem krogu, kar spet povečuje že tako veliko distan-co med temi Ijudmi in krajem. In ko pogledamo v srž organizirano-sti domov, ugotavljamo, da je y veliki večini skoraj nemogoče govtoriti o kakršni koli samoupravi, pač pa je vsa oblast prepušcena zelo ozkemu krogu Ijudi iz kadrovskih ali drugih služb posamezne OZD, ki lahko izselijo ali vselijo tega ali onega delavca, kadar se jim zazdi; ravno tako pa posegajo v življenje in vsebino bivanja, kot da bi ti stanovalci bili del inventarja. Na splošno velja, da se družbeni dogovori o standardu in orga-niziranosti ne spoštujejo in se grobo kršijo, po drugi strani pa inšpekcijske in druge službe zelo slabo kontrolirajo izvajanje le-te ali pa zamižijo v interesu OZD. Značilno je le to, da kadar se ga ta ali oni napije in je bolj hrupen kot po navadi, takoj kličejo policijo. Izobraževanje in usposabljanje Veliko število teh Ijudi pride z zelo nizko izobrazbo. So tudi taki, ki so še nepismeni, precej pa jih je brez popolne osemletke. Del teh je prišel z določenimi poklici, največ gradbenimi, železniš-kimi, kovinarskimi. Zelo malo primerov je bilo, da bi v kakšni OZD organizirali npr. dokončanje osnovne šole, še bolj redko je zasle-diti, da se omogoča napredovanje v poklicu — izjemoma so nekatere gradbene OZD in železnica. Večina je prepusčena lastni iniciativi in riziku. Nikakor ne smemo zanemariti položaja mladih učencev v gospodarstvu, ki so se prišli učit v Slovenijo. OZD, za katere se usposabljajo, jim nudijo bivanje v že prej omenjenih domovih* štipendijo, ki je kakor simboliČna žepnina, čeprav praktični pouka opravljajo in delajo ravno tako kot drugi delavci. Vprs' se, ali je to direktno izkoriščanje? i Vključevanje v DPO, DO-D ... Zelo velik problem je vključevanje teh Ijudi v družbeno nje. Največkrat so prepuščeni lastni iniciativi, ko gre za ukvarjai s športom ali kakšno drugo aktivnostjo. Silijo v gradnjo razi igrišč zraven svojih bivališč, kar jih še bolj ločuje od kraja. Po dn strani pa sindikati in drugi subjekti z$lo malo naredijo za povezi teh Ijudi z že obstoječimi društvi in organizacijami, ki imf materialne in kadrovske možnosti za izvajanje teh aktivnoi Hkrati bi s to povezavo približevanje posameznika okolju obratno potekalo veliko lažje in hitreje. Zelo malo se vključujei družbenopolitične organizacije, deloma zaradi nepoznavanja jezi deloma zaradi konservativnega m\š\]en\a okolja, češ da so prišli zato, da bi delali, ne da bi se ukvarjali s politiko. Ta, druga plat j zadnjem času zelo hitro izboljšuje, toda v nekaterih okoljih obstaja. Na njihovo vključevanje vpliva tudi sorazmerno ni; samoupravljalska zavest. Pasivnost je primeren kraj za razvija forumskega dela, za izigravanje samoupravnih pravic, po dr strani pa zaklanjanje za nezainteresiranost delavcev za to ali ( stvar, ki jo je potrebno ob obravnavati. Temu ustrezno se obli jejo informacije, ki kot za nalašč morajo biti zapletene, nerazf~ ve in enostranske, se pravi nepopolne. ZAKLJUČEK Vsa ta problematika, ki sem jo našel, ima zelo veliko stiči točk s problematiko vseh delavcev. Toda ko premišljujem, kako bilo mogoče najbolj ustrezno rešiti vse te probleme, ,ne mon mimo dejstva, da je treba nemudoma prenehati z ,,uvažanjem" tt detovne sile, investicije usmeriati v razvoj tehnologije, združev sredstva za gradnjo proizvodnm zmogljivosti v krajih, kjer jedeh na sila — ne glede na republiške meje, predvsem zato, da se — Ijt ne iztrga iz domačega kraja, kjer imajo urejene stanovanjske razn re in kjer so že vključeni v družbeno življenje. Treba je ustrez nagrajevati dela, ki so po našem malomeščanskem mišljer umazana in za manj pametne Ijudi. Kvaliteten premik naboljše prineslo usmerjeno izobraževanje in akcija sindikatov za nov siste nagrajevanja in vrednotenja proizvodnega in fizičnega dela. V te elemente je treba obvezno vgraditi dejstvo, da pri n stopnji razvitosti družbenih odnosov se velja zakon ponudbe povpraševanja na področju delovne sile, ki bo veljal vse do ted dokler bomo delali za lastni obstoj, oziroma dokler bo v nas ta miselnost. Na koncu bi poudaril podatek, da v Sloveniji dela prei 150.000 delavcev iz drugih republik in pokrajin. Nedvomno je velika začasna pomoč krajem, kjer imajo višek delovne sile, tO( dolgoročno gledano, postaja to dvorezen meč in zavora za hitre ekonomsko emancipacijo republik in pokrajin, po drugi strani postaja resna ovira v notranjem slovenskem prostoru za povečev nje produktivnosti, kvalitete dela idr. V zadnjem času so pozitivna prizadevanja v tej smeri, mislim, da bi morala mladinska organizacija ta prizadevanja v cek podpreti. ZaKM Milorad Prodanov PROBLEMATIKA ŠTUDENTSKIH SERVISOV Tovarišice in tovariši, ko razpravljamo o ekonomskem položaju dijakov.in študentov, menim, da je v obstoječih ekonomskih in političnih pogojih nujno potrebno določiti in spregovoriti o položaju in mestu studentskih mladinskih servisov. Ko opredeljujemo družbeno vlogo servisov, moramo izhajati iz posebnega družbenega pomena, ki ga opravljajo, in vzajemne povezanosti in pogojenosti med delom na eni strani in materialnimi pogoji študentov in učencev na drugi strani. Servis po eni strani še večjno pomaga pri premagovanju gmotnih težav štu-dentov, po drugi strani pa dobiva čedalje večji pomen v izobraže-valnem procesu. Mlade vključuje v proces proizvodnje, samoupravljanja ter ne nazadnje približuje dela in študij, s tem, da jih usmerja na tista področja dela, ki ustrezajo stroki študija. Motiv za delovno angaži-ranje mladih, šolajočih se Ijudi je dvojen. Prvi je socialni, ki zadeva, sčasoma izgublja na pomembnosti ob reševanju njihovega material-nega položaja na druge organizirane načine. Na tej stopnji mora biti še vedno deležen podpore, ker je materialni položaj studentov pomemben kriterij, ki, izgleda, še ne bo tako hitro dokončno rešen. Ceprav težimo k temu, da se sredstva za štipendiranje študentov in dijakov neprestano večajo, menim, da je vprašljivo, ali bodo zagotovljena vsem v višini, ki bi zadoščala porastu življenjskih stroškov za normalen potek študija vseh, brez dodatnega vira dohodka. Glede socialnega in materialnega položaja študentov je prav gotovo smotrna vloga študentskih in dijaških servisov, saj s svojo dejavnostjo omogočajo specifičen način zadovoljevanja potreb in interesov mladih in širše družbene skupnosti. Posebej je treba poudariti vlogo študentskih in dijaških servisov za študente iz drugih republik, ki prav z deli preko servisov pridobivajo dodatna potrebna sredstva za študij v Sloveniji. Dodatno in edino pomoč pri reševanju socialnega stanja izpolnjuje s tekočim izplačevanjem študentskih honorarjev vnaprej in organizirano obliko posredovanja ustreznih zaposlitev. Zato s svojo dejavnostjo omogoča mnogim študentom socialno, ekonomsko in verjetno nekatenm tudi eksis-tenčno varnost. Drugi motiv delovanja, angažiranja mladih pa je naš skupni interes, da se v času šofanja mladi čimbolj, čimprej pripravijo na naloge, ki jih čakajo ob vstopu v združeno delo. Ob predpostavki, da to ne zavira njihovega dela v šoli za kar se vsi trudimo, je tovrstna dejavnost dopolnilna šola v praksi, tako z vidika kadrovske politike zaposlovanja, kakor tudi šola samoupravljanja. Dejstvo, da bo v perspektivi funkcija servisovz urejenim mate-rialnim položajem šolajoče se mladine in samoupravnim združeva-njem sredstev za te potrebe počasi upadala, je toliko bolj prisoten drugi motiv delovnega angažiranja mladih; tako se spoznavajo s prakso v delovnih in drugjh organizacijah združenega dela in si pridobivajo dragocene izkusnje za bodoče delo v svoji stroki. S tem si razvijajo tudi delovne sposobnosti, pridobivajo delovne navade, razvija se jim odnos do dela kot temeljne vrednote, do družbene lastnine ter delovne in druge ustvarjalne sposobnosti in navade. Z navedenim motivom delovnega angažiranja mladih pa servisi uresničujejo tudi temeljni družbeni smoter, kakor ga navaja tretji člen zakona o usmerjenem izobraževanju. Pri opredelitvi vsebine dela servisov kažejo zaključki, da se vloga servisa ne bo zreducirala na navadno podjetniško in posrednisko dejavnost, ampak je njegova vloga, glede na položaj v naši družbi, vloga deiavnika, ki omogoča in pospešuje to dejavnost, nedvomno širša. Ob upošte-vanju, da je funkcija zaposlovanja izrazito družbena, se pa postavlja servis v položaj organizacije, ki opravlja dejavnost posebnega druž-benega pomena. V zadevah posebnega družbenega pomena pa enakopravno soodločajo in upravljajo delavci servisov s študenti, dijaki, delegati ustanoviteljev in z drugimi zainteresiranimi organi in organizacijami — preko svojih organov upravljanja, ki so v večini primerov tripartitni. Opredelitev družbene vloge servisov bi želel podkrepiti z nekaterimi podatki, ki so iz delovne organizacije Studentskega servisa v Mariboru, s tem, da podobni podatki in problemi, s katerimi se srečujemo mi, obstajajo tudi v drugih servisih v Sloveniji. V letu 1980 smo imeli okoli 6.000 članov, od katerih je n 5.000 redno opravljalo dela prek Servisa. Pri tem so povpreč opravili 176 ur, oziroma delali en delovni mesec in zaslužili 12.0 dinarjev v povprečju na člana. Tukaj so zdaj ti člani, ki so oprav v letu 1980 več kot 10 tisoč ur letno. Se pravi, da so delali več k 10 ur. Povprečna cena ure pri nas je 50 din. V zadnjem času — k je zelo pomembno in važno — pa se je pritisk na dela preko ši dentskih konkretno preko mariborskega Servisa znatno povečal, tem da je ta pritisk dosegel višek prav v prvih dveh mesecih le 1981, ko je delalo preko Servisa več kot 1.700 članov, ki so po prečno zaslužili že 1.926 din na člana, oziroma kar 62 % več kot bil povprečni dohodek, ki so ga ustvarili v letu 1980. Obtem sn na eni strani onemogočili pretirane zaslužke nekaterim posarr« nikom, kar je bila nujnost, čeprav je težko takšne primere izloči na drugi strani pa mislim, da se moramo zahvaliti tudi organi; cijam združenega dela na našem področju, ki so nam do ta ugodnih uspehov oziroma tako ugodne rezultateprecej pomagal svojim razumevanjem težavnega položaja, v katerem se nahi danes šolajoča se mladina. Mislim, da o teh akcijah, ki smo jih izpeljali, ne bi poseb razpravljali. To je jasen dokaz, da študentje potrebujejo več sre stev, kot jih lahko dobijo s §tipendijo. Ker so pravice in obveznoi nejasno formulirane, prihaja seveda v našem delu do problemo le-ti izhajajo tudi iz različnih statutov, oziroma iz njihove različr organiziranosti in s tem seveda tudi iz različnega obravnavan njinovih problemov. Ker misftn, da iz vsega tega jasno izhajata nujnost in upravii nost obstoja seryisov v tem trenutku in tudi verjetno v najblij prihodnosti, predlagam konferenci, da zavzame staliŠča, da nujno potrebno ugotoviti: j prvič, da je nujno potrebno ugotoviti upravičenost in potrebno servisov na področju Slovenije, drugič, kakšno je stanje v študentskih in dijaških servisih tretjič, samoupravno opredeljenost servisov v Sloveniji, četrtič, glede na poseben družben pomen servisov, naj se zagoto tudi poseben pogoj njihovega poslovanja, oz. naj se omogoči posebni pogoji, v katerih bodo poslovali, petič, da se pri zdravstveni skupnosti Slovenije zagotovi možno zavarovanja članov v primeru nesreče pri delu, kar v tem trenutk ni mogoče in šestič, da se ugotovi, kakšna je povezanost in odvisnost rrted serv s štipendijsko politiko in socialnim položajem študentov in dijakt ter seveda z združenim delom. Na koncu pa si ne morem kaj, dai bi na glas vprašal: Ali ne obstaja kakšna korelacija med osipom na tej konfereni ki jo doživljamo v našem drugem delu, in številnimi problemi, mnogo mladine prav eksistenčnimi problemi, o katerih smo dan tukaj marsikaj slišali? MARJAN KRANJ MARKSIZEM IN ŠOLA reba je priznati, da KATEDRA zadnja leta zelo odprto in obširno obravnava probleme marksističnega izobraževanja na univerzi. S tem po svoje prispeva k njegovi kvalitetni rasti, saj vzpodbuja splošno kritičnost študentov, pa tudi učiteljev drugih strokovnih področij. Taki učinki bi po mojem koristili tudi nekate-rim drugim pedagoško-znanstvenim področjem, ki jih gojijo na vseh šolah, zaposlujejo mnoge učitelje in zadevajo vse študente. V mislih imam temeljne naravoslovne in tehnološke predmete, razne ekonomike in organizacije poslovanja, metodologije, elemente tega in onega. Pokazalo bi se, da je kar veliko podobnega in primerlji-vega, pa tudi nedogovorjenega in nedomišljenega. f 0 marksističnem izobraževanju pa je že kar težko povedati kaj inovega, o čemer nismo govorili na straneh Katedre pred 6 meseci, pred letom ali pred dvema letoma. Nikogar več ni treba prepriče-vati o težavah, kako se pri podajanju marksistične teorije ne moremo opirati na nazorna sredstva kot geografi ali biologi; da ne Smoremo študentov pritegniti z eksperimenti, kot to lahko storijo ^kemikj ali fiziki; da si ne moremo izmišljati presenetljivih ugank in problemov kot matematiki,; da se ne moremo navezati za doživljaj-'sko izkušnjo kot psihologi. Vsi vemo, kaj še preostane — prepričlji-vabeseda. S tem prav nič veličastnim in včasih šedvoreznim sredstvom pa nam je naloženo doseči spoštovanje vzbujajoče smotre: študentje naj bi zapopadli temeljne teoretske podmene marksizma, vsa različ-na znanja bi naj povezali v dialektično-materialistični pogled na svet, razkrile bi se jim naj etične vrednote socializma in postati bi morali zavestrii borci za mterese delavskega razreda. Problemi /azkoraka med začrtanim in doseženim se običajno nabirajo okrog itreh ali štirih najpogostejših vprašanj: r Ali je program predmeta vsebinsko zadovoljiv? Ali ga pouču-jejp pravi učitelji? Ali se ga učijo pravi študentje? Meni pa se ob vseh neskončnih pedagoških variacijah na omenjena tri vprašanja vse pogosteje vsiljuje novo, nekoliko nerod-no razmišljanje: do kod*se sploh lahko trpita marksizem in šola. Vedno več mi dajo opraviti tisti študentje, ki jih odvrača šolska prikdzen marksizma. Solski marksizem je hočeš nočeš vprežen v potrjevanje institu-cije. Držati se mora mesta v programu, s čimer priznava legitimnost vseh ostalih delov programa. Namesto da bi bil z njimi v kritičnem razmerju, brani njihovo veljavo, ker brani s tem tudi svoje mesto med njimi. In to naj bi bila teorija spreminjanja sveta . . . Podobno je čudna figura tudi učitelj šolskega marksizma, ki bodisi nenehno zardeva ob pojasnjevanju marksističnih filozofskih postavk, ali pa — kar je bolj v navadi — izkorišča avtoriteto, ki mu jo zagotavlja šola, celo do te mere, da si ne podreia samo študen-tov, ampak tudi kompletne klasike marksizma. Marx potem ni mislil tistega, kar je sam napisal, ampak tisto, kar je učitelj o tem zapisal v svojih skriptih. Sicer pa, Marx tako ni bil noben profesor in o pedagogiki ni imel pojma, zato res ne more on odločati o tem, kako učiti marksizem. Šolski marksizem praviloma sploh ni netoleranten, celo pred-postavlja obstoj več marksizmov, med njimi pa seveda tudi tistega ,,za šolo". Slednji razumljivo ni ,,ta pravi" marksizem, saj bi sicer imeli v šoli še (bognasvaruj) revolucijo. Je marksizem za otroke? Z njim discipliniramo, socializiramo mlado generacijo. Pri pouku marksizma se učenci ne izkazujejo s svojimi stališči, ampak s stopnjo prilagojenosti. Prilagojenosti komu? Učitelju vendar, saj ima on v rokah #,škarje in platno". Pri vsem tem ni tako pomembno, kaj se ponuja kot marksizem. Učitelji raziskovanja pravega marksizma v glavnem sploh ne štejejo za svoje opravilo. Oni si le izberejo ,,enega od razpoložlji-vih" marksizmov in njihova edina skrb je, da pravočasno izberejo drugega, če je s prejšnjim kaj narobe. Tega tudi pred študenti ne skrivajo. Vse to skupaj se krasno ujema z Marxom, in sicer s tistimi mesti v njegovih delih, kjer govori o malomeščanski zavesti oz. o filistrih. V mislih je imel tiste številne prijazne Ijudi, ki se od svojih prvih šolskih dni naprej skrivajo sami pred seboj in smrtno preplašeni tajijo svoje pravo bistvo, ker ga štejejo za neodpustljivi greh lastne neprilagojenosti. Kako pa potem sploh učiti zaresni marksizem, da ne bi zapadli v potvorbe opisanega šolskega marksizma? Nekateri odkazujejo, da to sploh ni možno m s tem posredno opravičujejo početje v šolah. Za tako tezo je vedno pri roki stari dobri Platon, ki je razsodil: ,,Ce se množica ukvarja s filozofijo, potem nekaj ni v redu bodisi z množico bodisi s filozofijo." Lenin pa je vendarle najavil družbo, v kateri bodo tudi kuharice filozofirale. Očitno je bil prepričan, da je filozofija za vse Ijudi. Potem tudi množični, popularni (vsem dostopni) marksizem ni nemogoča stvar. Celo obratno — marksizem, kot zadeva človeštva, mora to človeštvo obvezno nagovoriti. Marksizem in pop-marksi-zem sta neločljivo povezana, sta v resnici eno. ,,Kot najde filozofija v proletariatu svoje materialno orožje, tako najde proletariat v filozofiji svoje duhovno orožje, in brž ko bo strela misli temeljito udarila v ta naivna Ijudska tla, se bodo Nemci emancipirali v Ijudi." (K. Marx, Prispevek h kritiki Heglove pravne filozofije — Uvod.) Problemi problemske konference UK ZSMS \i V sredo, 25. marca ob 18. uri, je bila v predavalnici fNT — montanistika na Aškerčevi problemska konferen-b UK ZSMS o štipendijski politiki in socialno ekonom-iskem položaju študenta. Problemska konferenca naj bi študentom Ijubljanske Univerze omogočila, da preko svojih osnovnih organizacij ZSMS prispevajo svoj delež k reševanju nastalihproblemovv zvezi s štipendijsko politi-fto in uveljavljanjem ,,novega"'samoupravnega sporazuma p štipendiran/u. ", Možnost se je sprevrgla v skoraj popolno nemožnost, kajti problemska konferenca se je sesta/a v nesklepčni iestavi. Prisotne je bilo moč prešteti na prste rok in nog. Omenjeni nesklepčnosti sta botrovala oba sicer prisotna mbjekta - UK ZSMS in študentje. | Prvi ,,krivec" je UK ŽSMS, ki je že sklicano problem-\ko konferenco, 19. marca v Študentskem naselju, prelo-W na 25. marec, pa tudi na manj primeren in položaju mrezen kraj. Razlog za odložitev in preložitev je bila podrobne/ša in popolna priprava samega predsedstva UK ISMS, ki naj bi problemsko konferenco. tudi vodilo. Menimo, da se je bilo moč enako učinkovito in popolno pripraviti že 19. marca, ko so bili nekateri problemi še povsem sveži, prav tako pa tudi nekateri ,,sanaci/ski ukrepi" Izvršnega odbora skupne komisije podpisnic samoupravnega sporazuma o štipendiranju. C Drugi ,,krivec" pa so osnovne organizacije ZSMS na fakultetah in študentje nasploh. Kljub dejstvu, da so itevilni plakati napovedovali in zopet odjavljali eno kon-ferenco in najavljali drugo, ali pa odjavljali eno in sploh tnolča/i o drugi, nesklepčnosti problemske konference ni )pogoče opravičiti s temi ,,objektivnimi" dejstvi. Prav vbjektivne posledice neprisotnosii večjega števila študen-fav se bodo kaj kmalu pokazale. V dezinformacijah, ki se irijo na račun štipendijske politike, potegneta v končni \zi najkrajši konec vedno študent in njegov žep. Tako je pila zamujena enkratna priložnost, da se neposredno iz pniadpph ust izve in izpostavi nastalo kočljivo situacijo, ki je pogojevala naglo ukrepanje UK ZSMS, Tribune in RK ŽSMS. Osnovne organizacije ZSMS na fakultetah niso uspele zajeti nastalega nezadovoljstva in ga usmeriti v konstruktivno enotno akcijo, podprto s konkretnimi dejstvi. Zopet pa se je ponovila situacija iz preteklosti; forumi so odločali jn delovali ločeno od svoje baze, čeprav so rezultati zelo oprijemljivi. Zopet lahko trdimo, da študentskih problemov niso reševali študentje kot svoje probleme, ampak so za ffprvo silo"to storilinjihovi ,,deputirani" forumi. Kljub vsemu pa problemska konferenca ni ostala brez konkretnih predlogov in stališč, ki žal niso mogli postati tudi sklepi. Na problemski konferenci so poleg predsed-stva UK ZSMS sodelovali tudi predstavniki RK ZSMS (I. Bavčar, B. Bavdek, M. Šetinc) in prorektor Galič. Ker ne moremo podati podrobnejših informacij o izvajanjih vseh navzočih, bomo skušali posredovati pomembnejša stališča: 1. Omenjene so bile ,,dobre" in ,,slabe strani" samo-upravnega sporazuma: a) doseženo povišanje kadrovskih štipendij za 18,6 % in štipendij iz združenih sredstev za 25J2 % v sep-tembru in 9 % s 24. marcem 1981 pomeni zgornjo mejo možnega v sedanji zaostreni družbeno eko-nomski situaciji. Ker smo o tem v Tribuni že pisali in tudi še bomo, bodi to sedaj dovolj. b) pogoj, da lahko zaprosi za štipendijo kandidat, katerega dohodek na člana družine ne presega 85% povprečnega mesečnega osebnega dofiodka na zaposlenega v SR Sloveniji, je pomemben social-ni filter (občina TREBNJE zaradi tega noče podpi-sati samoupravnega sporazuma). c) potrebno bo znova preučiti položaj .Jnrucov", katerih višina kadrovskih štipendij se giblje na samem dnu, pa čeprav to ni posledica njihovega slabega učnega uspeha. Marx je nedvomno imel v mislih pot med Ijudi in to od samih začetkov oblikovanja svoje nove teoretične koncepcije sveta in zgodovine. Zatorej potreba po populaciji marksizma nesledi šele iz §tudijskihnačrtov,ampak iz marksizma samega, ker hoče in zna biti stvar vseh Ijudi. Marksizem je zato prav lahko bil v šolah, ko ga f\\ bilo y študijskih načrtih, in ga danes prav lahko ni, četudi je v študijskih načrtih. Marksizma niso vpeljali v šolo preprosto zato, da ne bi manjkal (kot krokodil v živalskem vrtu), ampak ker sam po sebi hoče tam biti. Predpogoj za popjjlarizacijo marksizma v šolah pa je njegova dejanska prisotnost. Ce ni marksistov in marksizma in ni kaj popu-larizirati. Dejanski, dejavni marksizem pa zaznavamo ravno po njegovem nagovarjanju vseh Ijudi. Pouk marksizma je dogajanje, delovanje, živo mišljenje — je bivanje v marksizmu. To velja tako za tistega, ki poučuje, kot za vse one, ki se učijo. S temi značilnostmi je marksizem izjema, recimo določneje — tujek — v telesu univerze. Takšen status je v resnici njegov zaščitni znak in čudno bi bilo, če bi bilo drugače. S tem ne mislim na kakršnekoli ideološke diskvalifikacfje, pač pa na neizpodbitno dejstvo, da je marksizem drugačen, nenavaden: marksizem ni predmet, podajanje marksizma ni katedra, marksist ni profesor. Prodor marksizma v šolo mora pomeniti začetek šole revolu-cije. Ce danes še nismo na tej poti, to le pomeni, da premnogi med učttelji in študenti ne delijo proletarskih razrednih interesov, ki jih je predvideval Marx. FRANCI PIVEC „.. .izpit ni nič drugega kot birokratski krst vednosti, oficialna pripoznava transsubstan-ciacije profane vednosti v sveto (pri vsakem izpitu se razume ob sebi, da izpraševalec ve vse). Karl Marx iz ,,Kritike Heglovega državnega prava " 2. Poleg ocene samoupravnega sporazuma o štipendi-ranju pa je konferenca sprejela nasfednja stališča: a) klubi štipendistov naj bi bistveno spremenili način svojega (nede/ovanja) delovanja in pričeli spodbu-jati in nadzirati uresničevanje samoupravnega spo-razuma o štipendiranfu. Tam, kjer takih klubov še niso ustanovili, pa je potrebno pospešiti njihovo nastajanje. b) pri UK ZSMS naj se ustanovi posebna komisija, ki naj bi ,,ob vsaki uh"'pomagala študentom, ko bi ti potrebovali konkreten nasvet in pomoč v zvezi s svojim socialno-ekonomskim položajem, štipendijo itd. c) dekanati posameznih fakultet in referenti za štu-dentske zadeve naj bi se ,če enkrat" začeli ukvarja-ti tudi s socia/no ekonomskim položajem štu-dentov. d) pospešiti je potrebno gradnjo novih študentskih in dijaških domov, ki edini učinkovito rešujejo stano-vanjski problem študirajočih. Skrajšati je potrebno dolgotrajno zavlačevanje izdaje lokacijske doku-mentacije. . e) vprašanje stanarin v študentskih domovih je eno od najbolj kočljivih prihajajočih problemov. Vsekakor je limita možnega povišanja stanarin že določena z 18,6 %, ki pa jih je ,,pogoltnilo" zimsko povišanje življenjskih stroškov. f) nezaščitena ne sme ostati večina študentske popu-lacije, ki živi v podnajemniških sobah. UK ZSMS in Tribuna morata poskrbeti za informfran/e podna-jemnikov o njihovih pravicah insocialni zaščiti, ki jim jo nudi zakon o stanovanjskih razmerjih. So- ' cialno ekonomske komislje naj bi torej pričele tudi s pravno in ne samo s finančno pomočjo. Dogajanje povzel Mitja Maruško P. S.: Prihodnjič pa o nekaterih konkretnih načinih in ukrepih, ki bodo omogočili afirmacijo novega samo-upravnega sporazuma o štipendiranju! ZAKAJPROLETARIATPOTREBUJE TEORIJO (V.l. LENIN) NAŠPROGRAM Mednarodna socialna demokracija danes miselno omahuje. Vse do danes so bili nauki Marxa in Engelsa trdna osnova revolucionarne teorije — sedaj se pa od vsepovsod slišijo glasovi o nezadostnosti teh naukov in njihovi zastarelosti. Kdor se razglaša za socialnega demo-krata in namerava nastopiti skupaj s socialno-demokrat-skim glasilom, mora točno opredeliti svoj odnos do vpra-šanja, ki še zdaleč ne razburja samo nemških socialnih demokratov. Mi stojimo popolnoma na temeljih Marxove teorile: le-ta je prvič spremenila socializem iz utopije v znanost, postavila trdne temel/e te znanosti in zarisala pot, po kateri je treba iti, razvijala to znanost in jo izpopolnje-vala v vseh podrobnostih. Odkrila je bistvo modernega kapitalističnega gospodarstva s tem, da je pojasnila, na kakšen nanin najemanje delavca, kupovanje delovne moči prikriva zasužnjenost milijonov revnega Ijudstva, ki so odvisni od peščice kapitalistov, lastnikov zemlje, tovarn, rudnikov in podobno. Pokazala je, kako se ves razvoj modernega kapitalizma nagiba k temu, da velika proizvodnja izpodriva drobno, ustvarja pogoje, ki nareja-jo socialistično ureditev družbe možno in potrebno." Naučila je pod tančico zakoreninjenih običajev, politi-čnih intrig, težko razumljivih zakonov, zvijačnih naukov videti — razredni boj, boj med razlitnimi oblikami bo-gatih razredov z množico revnih, s pro/etariatom, ki stoji na čelu vseh revnih. Razložila je pravo (nastojaščuju) nalogo revolucionarne socialistične partije: ne sestavlja-nje natrtov družbene preureditve, ne pridige kapitali-stom in njihovim podrepnikom o izboljšanju položaja delavcev, ne organizacija zarot, temveč organizacija raz-rednega boja proletariata in vodenja tega boja, katerega končni cilj je — da proletariat zavzame politično oblast in organizira sociafistično družbo. In sedaj vprašujemo: kajso prinesli novega v to teorijo njeni gromoglasni ,,obnovitelji", ki so se zbrali okrog nemškega socialista Bernsteina, in ki so v zadnjem času zagnali toliko hrupa? Popolnoma nič: te znanosti, kista nam jo zapustila Marx in Engels, da bi /o razvijali, niso premaknili niti za korak naprej; proletariat niso naučili nikakršnih novih načinov boja; samo nazaj so potrska/is tem, da so prevzemali odlomke .zastarelih* teorij in pro-pagirali pro/etariatu namesto teorije boja teorijo po-pustljivosti — popustljivosti, kise tiče najhujših sovražni-kov proletariata, vlad in buržoaznih partij, kineutrudno išfiejo nova sredstva za preganjanje socialistov. Eden od ustanoviteljev in vodij ruske socialne demokracije, Ple-hanov, je imel popolnoma ptav, ko je neusmiljeno kriti-ziral najnovejšo ,,kritiko" Bernsteina1, kateremu so sedaj obrnili hrbet tudi predstavniki nemških delavcev (na kongresu v Hannovru).2. Vemo, da se bo zaradi teh besed na nas vsula ploha obtožb: očitali nam bodo, da želimo spremeniti sociali-stifino partijo v red ,,pravovernih", kipreganjajo frhereti-ke" zaradi odstopanja od ,,dogme", zaradi slehemega samostojnega mišljenja ipd. Dobro so nam znane vse te modne zadirčne fraze. Samo da v teh frazah nf niti kaplje resnice in niti kaplje smisla. Močne socialistične partije ne more biti, če ni revolucioname teorije3, ki združuje vse socialiste, iz katere le-ti črpajo vsa svoja preprinanja in ki jo uporabljajo v svojih metodah boja in načinih dejavnosti; braniti takšno teorijo, ki jo imaš po svojem najglobljem razumevanju za resnično pred neutemelje-nimi napadi in poskusi, da se /o poslabša — še zdaleč ne pomeni biti sovražnik sleherne kritike. Marxove teorije nimamo za nekaj dokončnega in nedotakljivega; nasprot-no, prepričani smo, da je ta teorija postavila le temeljne kamne te znanosti, ki jo morajo socialisti razvijati (dvhjat') naprej v vseh smereh, če nočejo zaostati za ži vffenjem. Mislimo, da je za ruske socia/iste posebej po trebno samostojno razvijanje Marxove teorije, kajti ti teorija vsebuje le splošna vodilna stafišča, kise uporablja Jo recimo za Anglijo drugače kot za Francijo, za Francijc drugače kot za Nemčijo, za Nemčijo drugače kot z\ Rusijo. Zato bomo v našem časoprsu z veseljem da/all prostor člankom o teoretičnih vprašanjih in vabimo vst tovariše k odkriti razpravi o spornih točkah. (Članek je bil napisan leta 1899 in je bil namenjen za »Rabočej gazety", ki jo je 1. kon^es RSOOP priznal za uradno partijsko glasilo. Ker CK Bunda (»Splošne živodske delavske zveze v Litvi, Poljski in Rusiji" v okvim RSDDP), ki je Leninu ponudila sodetovanje pri listu. ni uspel obnoviti izdajanja časopisa, je ta čianefc - s §e dvema. ki ju je Lenin napisal za ta iist — ostal neobiavijen in je bil pivič natbnjen v ,,Leninskom sbornike III" leta 1925. Prevedeno po Polnoe sobranie sočinenij, izdanie pjatoe, tom 4, str. 182-184. Članek je bil napisan v potemtki proti ekonomizmu. ,ruski varianti revij zkmizma*, v času, ko se je ekonomistična ideologija v Rusiji širila in je bity ,#premagovanje stmvizma in bemsteinovstva eden najvažnejših pogojev tt ustvaritev in okrepitev revokidoname marksistične stranke" (gi. Britovšek, uvodna študija za V.l. Lenin: Izbrana deia2 I, Ljubljana 1977, str. 15). OPOMBE 1 Gre za članek Piehanova ,,Bemstein in materialaem", objavljen v ,,Neud Zett" §t. 44, julija 1898 -gl. V.G. PJehanov: Izbrani spisi. Ljubljana, str. 411-427. 2 Kongres nemške socialne demokradje, ki je zavmil Bemsteinov revizionii zem, je bil v Hanovru od 9. do 14. oktobra 1899. ] 3 Prim. ,,Kaj delati", pogL 1. četrti razdelek: ,,Enge!s o pomenu teoretskega boja" (Ps 6, str. 22 ss., Izbrana dela2 I, str. 513 ss}: ,,Brez revolucionar-ne teorije ne more biti niti revoiucionarnega gtbanja." (i>kt, str. 24 oz. 514) Datum Čitljiv podpis (ali) žig STALIŠČA IZDAJATEUSKEGA SVETA TRIBUNE 0 DELU UREDNIŠTVA (sprejeta 30. III. 1981) STALIŠCA PREDSEDSTVA UNIVERZITETNE KON-FERENCE ZSMS O DELU UREDNIŠTVA IN IZVAJA-NJA VSEBINSKE ZASNOVE (sprejeta 1. IV. 1981) ZAPISNIK SEJE IZDAJATELJSKEGA SVETA TRI-BUNE Ponedeljek, 30. marec 1981 Prisotni člani IS: Jože Petrovčič (predsednik), Mile Šetinc, Samo Hribar, Bojan Klenovšek, Bojan Korsika, Mitja Maruško, Igor Bavčar. Ostali prisotni: Mojca Dobni-kar, Andrej Drapal (člana redakcije). Dnevni red: 1. Ocena dosedanjega dela uredništva 2. PolitiČne provokacije in insinuacije v zvezi z delom uredništva 3. Razno Ad./1 Izdajateljski svet je ocenil delo uredništva od številke^ dalje in sklenil, naj Tribuna nadaljuje razredno analizo sedanje gospodarske krize ter se pri tem izogiba mistif ika-sijam, ki zakrivajo realne razredne odnose v družbi. Ocenil je tudi, da je bila Tribuna edini časopis v mla-iinskem tisku, ki je posvetil ustrezno pozornost ukrepom la področju štipendiranja, in sicer v eni redni in eni izredni številki časopisa. To je še toliko bolj pomembno, ker so se ob sprejemu novega samoupravnega sporazuma o štipendiranju razširjale različne dezinformacije, ki so jim botrovile izjave predsednika skupne komisije podpis-nic samoupravnega sporazuma o štipendiranju na televiziji in nekateri članki v dnevnem časopisju. Tribuna je v tem svojem delu afirmirala skiepe predsedstva UK ZSMS in problemske konference RK ZSMS. Izdajateljski svet je sklenil, naj Tribuna nadaljuje z obravnavanjem štipendijske politike v smeri uveljavijanja vseh določil novega samoupravnega sporazuma o štipendi-ranju in sklepov zadnjih konferenc UK in RK ZSMS. Izdajateljski svet je tudi ocenil, da sliki na tretji strani v štev. 17 dejansko omogočata različne interpretacije in ne sodita v kontekst številke in v program dela redakcije. Ad./2 Izdajateljski svet je ugotovil, da v delu uredništva ni nikakršne osnove za govorice, ki se širijo v zvezi z delom Tribune, posebej v zvezi s poskusom objavljanja nekaterth dokumentov, in da so te govorice le provokacija in insi-nuacije, ki gredo na račun diskreditiranja dela uredništva Tribune. Ad./3 Ni bilo razprave. Zapisal: Igor Bavčar 9 TEORETSKA PRILOGA TRIBUNE KARL MARX H KRITIKIPOLITICNE EKONOMIJE DRUGO POGLAVJE bENAR ALI ENOSTAVNA CIRKULACIJA Med parlamentarno razpravo o bančnih aktih sira Roberta Peela I. 1844 in 1845A je Gladstone pripomnil, da ni niti Ijubezen imešala več Ijudi, kot jih je razglabljanje o bistvu denarja. Bri-ancem je govoril o Britancih. Holandci nasprotno, Ijudje, ki so od tekdaj imeli, čeprav je Petty dvomil o tem, ,,božansko bistroum-lost" za denarne špekulacije, niso nikdar zapravljali to bistroum-lost za špekulacije o denarju. Glavno težavo analize denarja premagamo, ko nam uspedojeti, la je njegov izvor v blagu samem. Ko smo to predpostavili, nam ireostane le še to, da razumemo njegove posebne oblikovne dolo-ienosti, kar nekoliko otežuje to, da se vsa občanska razmerja pri-razujejo pozlačena ali posrebrena, kot denarna razmerja, in se zdi la ima denarna oblika zato neskončno raznovrstno vsebino, ki jt »jemu samemu tuja. Važno je, da si za sledečo raziskavo zapomnimo, da je govora e o oblikah denarja, ki izrastejo neposredno iz menjave blag, ne pa njegovih oblikah, ki pripadajo višjim stopnjam produkcijskega irocesa, kot napr. kreditni denar. Zaradi poenostavitve smo sprejeli lodmeno, da je denarno blago povsod zlato. . Mera vrednosti Prvi proces cirkulacije je tako rekoč teoretski, pripravljalni iroces za dejansko cirkulacijo. Blaga, ki eksistirajo kot uporabne rednosti, ustvarijo najprej obliko, v kateri se drugo drugemu prika-ejo idealno kot menjalne vrednosti, kot določeni kvantumi vpred-letenega občega delovnega časa. Prvo nujno dejanje tega procesa i, kot smo videli, da blaga neko specifično blago, recimo zlato, Eločijo kot neposredno materiaturo občega delovnega časa ali ibčega ekvivalenta. Vrnimo se za trenutek k obliki, s katero / v cateri blaga spreminjajo zlato v denar. tona železa quarter pšenice cent moka kave cent lužne soli tona brazilskega lesa blaga = X unče zlata. = 2 unči zlata, = 1 unča zlata, = 1/4 unče zlata, = 1/2 unčezlata, = 1 1/2 unče zlata, V tem zaporedju enačb se železo, pšenica, kava, lužna sol itd. rikažejo drugo drugemu kot materiatura enakšnega dela, namreč ela, ki je materializirano v zlatu, dela, v katerem so vse posebnosti ejanskih del, ki so predstavljena v različnih uporabnih vrednostih, ovsem zbrisane. Kot vrednosti so identične, materiatura istega ela ali ista materiatura dela, zlato. Kot enakšne materiature istega ela se razlikujejo le kvantitativno oziroma se prikažejo kot različ-e vrednostne velikosti, ker vsebujejo njihove uporabne vrednosti eenak delovni čas. Kot takšna blaga se hkrati vedejo kot vpredme-snje občega delovnega časa, ko se do delovnega časa samega edejo kot do izključenega blaga, zlata. Isto procesirajočo naveza-ost, s katero se drugo drugemu prikazujejo kot menjalne vred-osti, predstavlja delovni čas, ki je vsebovan v zlatu, kot obči elovni čas, pri čemer se dan kvantum občega delovnega časa :razi v različnih kvantih železa, pšenice, kave itd., skratka, v porabnih vrednostih vseh blag, oziroma se neposredno razpre v eskončnem zaporedju blagovnih ekvivalentov. Ko blaga vsestran-(o izražajo svoje menjalne vrednosti v zlatu, izraža zlato neposred-^o svojo menjalno vrednost v vseh blagih. S tem ko blaga sama frivzamejo drugo za drugega obtiko menjalne vrednosti, podelijo flatu obliko občega ekvivalenta ali denarja. Ker merijo vsa blaga svoje menjalne vrednosti v zlatu, (in to) v pzmerju, v katerem vsebuje določena kvantiteta zlata in določena (vantiteta blaga enako mnogo delovnega časa / mogoče tudi: v aterem vsebuje določena kvantiteta zlata prav toliko delovnega m kot določena kvantiteta blaga; prevajalkina inačica, prim. še ešitev v MED 20-367), postane zlato mera vrednosti, in izprva je ostalo obči ekvivalent ali denar le zato, ker je bilo določeno kot lera vrednosti, njegova lastna vrednost se zato meri neposredno v elotnem obsegu blagovnih ekvivalentov. Po drugi strani se sedaj lenjalna vrednost vseh blag izraža v zlatu. V tem izrazu moramo izločevati kvalitativen in kvantitativen moment. Menjalna vred-ost blag je pričujoča/razpotožljiva /vorhanden/ kot materiatura itega enakšnega /derselben gleichformigen/ delovnega časa; vred-ostna velikost blag je izčrpno predstavljena, kajti v razmerju, v aterem so blaga izenačena z zlatom, so izenačena tudi med seboj. b eni strani se prikaže obči značaj delovnega časa, ki je v njih isebovan, po drugi njegova /časa/ kvantiteta v njegovem zlatem (kvivalentu. Menjalna vrednost blag, izražena tako kot obča ekviva-fcntnost in hkrati kot stopnja te ekvivalentnosti v specifičnem flagu oziroma z eno samo izenačitvijo blag z nekim specifičnim llagom, je cena. Cena je spremenjena oblika, v kateri se menjalna jrednost blag prikaže znotraj procesa cirkulacije. ' Blaga predstavijo v zlatu svojo vrednost kot ceno blaga z istim rocesom, s katerim predstavijo zlato kot mero vrednosti in zato ot denar. Če bi vsestransko merila svojo vrednost v srebru ali Senici ali bakru, bi srebro, pšenica, baker postali mera vrednosti in :o obči ekvivalent. Da bi se v cirkulaciji prikazala kot cene, rajo/ blaga biti pred cirkulacijo dana kot menjalne vrednosti /voraussetzen — predhoden, bolje, vendar ni v SSKJ: predhajajoč; biti že pred nečim drugim obstoječ/. Mera vrednosti postane zlato le zato, ker cenijo vsa blaga v njem svojo menjalno vrednost. Vsestranskost te procesirajoče navezanosti, edino iz te izskoči njegov /zlata/ značaj mere, pa predpostavlja, da se vsako posamez-no blago meri /z njim/ z razmerjem delovnih časov, ki so v obeh vsebovani, da je torej resnična mera blagu in zlatu delo samo oziroma da se blago in zlato izenačita kot menjalni vrednosti drug z drugim v menjalnem trgovanju. Kako se praktično to izenačenje dogaja, tega ne moremo obravnavati znotraj enostavne cirkulacije. Vendarle je jasno toliko, da se določen delovni čas vtelesi nepo-sredno v določen kvantum zlata in srebra v deželah, kjer /ju/ producirajo, medtem ko dosežejo v deželah, kjer ne producirajo zlata in srebra, isti rezultat po ovinku, z direktno ati indirektno zamenjavo deželnih blag /Landeswaren/, tj., določenega obroka nacionalnega poprečnega dela za ooločen kvantum detovnega časa, ki je materializiran v zlatu in srebru dežel, ki imajo rudnike obeh. Da bi lahko služilo kot mera vrednosti, mora biti ena od zmožnosti zlata, da je spremenljive vrednosti, ker je lahko le kot materiatura deiovnega časa ekvivalent za druga blaga, isti delovni čas pa se z menjavo produktivnih moči realnega dela udejanja v neenakih volumnih iste uporabne vrednosti. Kot smo že pri predstavitvi menjalne vrednosti vsakega blaga v uporabni vrednosti nekega drugega blaga le predpostavili, da predstavlja zlato v danem momentu /že/ dan kvantum delovnega časa, je temu tako tudi pri cenitvi vseh blag v ztatu. Glede menjave njegove vrednosti velja že prej razviti zakon menjalne vrednosti. Če ostane menjalna vrednost blag nespremenjena, potem je obče naraščanje njihovih cen mogoče le, če pada menjalna vrednost zlatu. Naraščanje cene zlata je mogoče — če je menjalna vrednost zlata nespremenjena — le, če naraščajo menjalne vrednosti vseh blag. Obratno se zgodi v primeru občega padanja cen blaga. Če pada ali narašča unči zlata vrednost zaradi menjanja delovnega časa, ki ga zahteva njegova proizvodnja, potem pada ali raste enakomerno za vsa druga blaga, še zmeraj pa predstavlja za vse dano velikost delovnega časa. Iste menjalne vrednosti se cenijo v zdaj večjih, zdaj manjših kvantih zlata kot prej, vendar se cenijo v razmerju njihovih vrednostnih velikosti, torej se med njimi ohrani isto razmerje vrednosti. Enaka so si razmerja 2 : 4 : 8 in 1 : 2 : 4 ali 4 : 8 : 16. Spremenjena kvantiteta zlata, v kateri se menjalne vrednosti cenijo, ko se menja vrednost zlatu, prav nič ne preprečuje zlatu, da bi opravljalo funkcijo mere vrednosti, kot ne preprečuje srebru, ktje 15-krat manjše vrednosti kot zlato, da bi zrinilo zlajto s tefu^clje. Ker je delovni čas mera med zlatom in blagom in postane ziato mera vrednosti le, v kolikor se vsa blaga merijo v njem, je zgolj videz procesa cirkulacije, kot da naredi šele zlato blaga med seboj merlji-va.40 Prej je merljivost blag med seboj ta, kr naredi iz zlata denar. Realna oblikovanost, v kateri vstopajo blaga v proces zamenjave, je tista njihove uporabne vrednosti. Resnični obči ekvivalent naj bi postala šele ssvojoodtujitvijo. Njihova cenovna določenost je nji-hova le ideelna pretvorba v obči ekvivalent, izenačitev z zlatom, ki jo je potrebno šele uresničiti. Ker pa je cena le :deelna sprememba blaga v zlato oziroma v ie zamišljeno zlato, njihova /blag/ denar-nost (Geldsein) /torej/ še ni dejansko ločena od njihove realne biti, gre za le ideelno pretvorbo zlata v denar, ideelen denar, je tako samo mera vrednosti, in določeni kvanti zlata funkcionirajo dejansko sedaj kot le imena za določene kvante delovnega časa. Od dotočenega načina, v katerem/s katerim blaga drugo drugemu prikazujejo svojo menjalno vrednost, je vsakokrat odvisna obli-kovna določenost, v kateri se zlato kristalizira kot denar. Blaga stopijo zdaj drugo drugemu nasproti kot podvojene eksi-stence, dejansko kot uporabne vrednosti, ideelno kot menjalne vrednosti. Dvojno obliko dela, ki ga vsebujejo, predstavljajo zdaj drugo drugemu tako, da je posebno realno delo kot njihova uporabna vrednost dejansko /obstoječe — da sein/, medtem ko prejme abstraktno obče delo v svoji ceni obstoj le v predstavi, v katerem so enakomema in le kvantitativno različna materiatura iste vrednostne substance. Razlika med menjalno vrednostjo in ceno se po eni strani prikaže kot le nominalna, kakor pravi Adam Smith, da je delo realna cena, denar cena blag. Namesto da bi cenili 1 quarter pšenice za 30 delovnih dni, ga cenimo za 1 unčo zlata, če je 1 unča zlata produkt 30 delovnih dni. Po drugi strani ne gre za nikakršno razliko v imenih, tako da so v njej /razliki/ prej koncentrirane vse nezgode, ki prete blagu v dejanskem procesu cirkulacije. 1 quarter vsebuje 30 delovnih dni in ga zato ni potrebno predstaviti z delovnim časom. Ampak zlato je blago, ki se od pšenice razlikuje, in le v cirkulaciji se lahko potrdi/izkaže, če bo quarter pšenice postal dejansko unča zlata, kot je to anticipirano v njegovi ceni. To je odvisno od tega, če se ali če se ne potrdi kot uporabna vrednost, če se ali če se ne delovni čas, ki je v njem vsebovan, potrdi kot kvantum delovnega časa, ki je nujen v družbi za produkcijo enega quarterja pšenice. Blago kot takšno je menjalna vrednost, ima /neko/ ceno. V tej razliki med menjalno vrednostjo in ceno se prikaže, da moramo posebno individualno delo, ki je vsebovano v blagu, predstaviti poprej s procesom otujitve kot njegov nasprotni del, /kot/ brez individualnosti, abstraktno obče in le v tej obliki družbeno delo, tj., denar. Zgolj slučajno se prikaže, če je spo-sobno/zrelo za to predstavitev. Čeprav prejme menjalna vrednost blaga le ideelno v ceni eksistenco, ki se razločuje od njega /blaga/, in eksistira dvojna oblika obstoja v njem vsebovanega dela samo še kot različni izrazni načini, po drugi strani pa stopa dejanskemu blagu nasproti zato materiatura občega delovnega časa, zlato, samo še kot mera vrednosti, ki je le v predstavi, je v obstoju menjalne vrednosti kot cene ali zlata kot mere vrednosti vsebovana nujnost otujitve blag za zveneče zlato, /pa tudi/ možnost njihove neodsvo-jitve, skratka latentno celotno nasprotje, ki izhaja iz tega, da je produkt blago oziroma da se mora posebno delo privatnih indivi-duov, da bi družbeno učinkovalo, predstaviti kot svoj neposredno nasproten del, kot abstraktno obče delo. Utopisti, ki so hoteli blago, vendar pa ne denarja, produkcijo, ki se opira na privatno zamenjavo, toda brez nujnih pogojev takšne produkcije, so zato konsekventni, ko ne ,,pokončajo" denarja šele v njegovi otipljivi obliki, temveč že v njegovi razblinjeni in v možganih stkani obliki kot meri vrednosti. V nevidni meri vrednosti preži trdi denar. Če predpostavimo proces, s katerim je postalo zlato mera vred-nosti in menjalna vrednost cena, potem so vsa blaga v svojih cenah kvanti zlata različnih velikosti le v predstavi. Kot takšni različni kvanti iste reči, zlata, se izenačujejo, primerjajo in merijo med seboj in tako se tehnično razvije nujnost, da jih navezujemo na določen kvantum zlata kot enoto mere, enoto mere, ki se razvije v merilo s tem, da jo lahko razdelimo na alikvotne dele in te še posebej znova v alikvotne dele.41 Same kvante zlata kot takšne pa merimo z njihovo težo. Merilo najdemo zato že dokončano v občih utežnih merah kovin, ki so prvotno zato tudi služile kot merilo cen v celotni cirkulaciji kovin. S tem ko se biaga ne navezujejo več kot menjalne vrednosti, ki naj se jih meri z delovnim časom, temveč se drugo na drugo navezujejo kot velikosti, ki so merjene v zlatu, se zlato spremeni iz mere vrednosti v merilo vrednosti. Primerjava cen blag med seboj kot različnih kvantov zlata se tako kristalizira v figuracijah, ki se jih vpiše v kvantum zlata, ki je le v predstavi, in ga /kvantum zlata/ predstavljajo kot merilo alikvotnih delov. Zlato kot mera vrednosti in kot merilo cen ima povsem različno oblikov-no določenost in zamenjava obeh je povzročila kar najbolj trčene teorije. Mera vrednosti je zlato kot vpredmeteni delovni čas, merilo cen je kot določena teža kovine. Mera vrednosti postane zlato s tem, ko je kot menjalna vrednost navezano na blaga kot menjalne vrednosti, kot merilo cen služi določen kvantum zlata drugim kvantom zlata kot enota. Vrednostna mera je zlato, ker je spre-menljiva njegova vrednost, merilo cen, ker je fiksirano kot nespre-menljiva utežna enota. Tukaj je, kot pri vseh določitvah mer enakoimenskih velikosti, odločilna trdnost in določnost razmerij mer. Nujnost, da utrdimo kvantum zlata kot erioto mere in alikvot-ne dele kot podrazdelitve te enote, je zaplodila predstavo, kot da bi bil določen kvantum zlata, ki ima seveda spremenljivo vrednost, postavljen v f iksno razmerje /med njegovo/ vrednostjo in menjal* nimi vrednostmi blag, pri čemer se je spregledalo le, da so menjalne vrednosti blag spremenjene v cene, kvante zlata, še/že preden se je zlato razvilo v merilo cen. Kakorkoli se že spreminja vrednost zlata, različni kvanti zlata predstavljajo drug za drugega med seboj zmeraj isto razmerje vrednosti. Če bi vrednost zlata padla za 1 000 %, bi 12 unč zlata bilo še zmeraj 12-krat večja vrednost kot unča zlata, in pri cenah gre le za razmerje med različnimi kvanti zlata. Ker pa po drugi strani padanje ali rast vrednosti unče ziata ne spremeni prav nič njeno težo, se prav tako ne spremeni tista njenih alikvot-nih delov, in tako opravlja zlato kot fiksno merilo cen zmeraj isto uslugo, pa naj se spreminja njegova vrednost kakorkoli že.42 Zgodovinski proces, ki ga bomo kasneje razložili z naravo cirku-lacije kovin, je povzročil, da se je isto utežno ime ohranjalo za stalno menjujočo in pojemajočo/upadajočo težo plemenitih kovin v njihovi vlogi kot merilu cen. Tako označuje angleški funt manj kot tretjino svoje prvotne teže, škotski funt pred priključitvijo8 le še 1/36, francoska livra 1/74, španski maravedi manj kot 1/1000, portugalski rej še mnogo manjše razmerje. Tako so se zgodovinsko ločila denarna imena tež kovin od njihovih utežnih imen.43 Ker je določitev merne enote, njenih alikvotnih delov in njihovih imen po eni strani konvencija, po drugi strani pa naj bi bil njen /določitve/ značaj znotraj cirkulacije občost in nujnost, je morala biti to zakonska določitev. Povsem formalna operacija je pripadla torej vladam.44 Določena kovina, ki se jo je uporabljalo1" kot material denarja, je bila družbeno dana. V različnih deželah je zakonito merilo cen seveda različno. V Angliji npr. se unčo kottežo kovine deli na pennyweights, grains in carats troy; vendar unčo zlata kot enoto mere denarja v 3 7/8 sovereignov, sovereign v 20 šilingov, šiling v 12 penijev, tako da je 100 funtov 22-karatnega zlata (1200 unč) enako 4672 sovereignom in 10 šilingom. Na svetovnem tržišču, kjer izginejo meje dežel, ti nacionalni značaji denarnih mer znova izginejo in se umaknejo občim utežnim meram kovin. Cena nekega blaga ali kvantum zlata, v katerega je ideelno spremenjeno, se tako izrazi zdaj v denarnih imenih merila zlata. Namesto da bi rekli, quarter pšenice je enak unči zlata, bi v Angliji rekli, da je enak 3 funtom šterlingom, 17 šilingom, 10 1/2 penijem. Vse cene se tako jzražajo enakoimensko. Nenavadna oblika, ki jo blaga podelijo svoji menjalni vrednosti, se spremeni v denarno ime, s katerim si med seboj povedo, koliko so vredna. Denar /(1859) zlato; MEW po osebnem Marxovem izvodu/ postane po svoji strani računski denar.45 Sprememba blaga v računski denar v glavi, na papirju, v jeziku se zgodi vsakokrat, kakor hitro kakršnokoli vrsto bogastva fiksiramo z gledišča menjalne vrednosti.46 Za takšno spremembo je potreben material zlato, vendar le v predstavi. Da bi vrednost 1 000 bal bombaža ocenili z določenim številom unč zlata in to število unč izrazili znova z računskimi imeni unče, s funti šterlingi, šilingi, peniji, ne porabimo za to niti atoma dejanskega zlata. Tako ni krožila niti unča zlata pred bančnim zakonom sira Roberta Peela iz leta 1845 na Škotskem, čeprav se je unčo zlata, in sicer izraženo kot angleško računsko merilo s 3 funti šterlingi 17 šilingi 10 1/2 peniji, uporabljalo kot zakonito mero cen. Tako se uporab-Ija srebro kot mero cen v blagovni zamenjavi med Sibirijo in Kitajsko, čeprav gre dejansko zgolj za menjalno trgovanje. Za zlato kot računski denar je vseeno, če je ali če ni, najsi bo njegova enota mere ali njeni deli, dejansko kovan. V Angliji v času Viljema Osvajalca sta obstajala 1 funt šterling, takrat 1 funt čistega srebra, in šiling, 1/20 funta srebra, le kot računski denar, medtem ko je bil penij, 1/240 funta srebra, največji eksistirajoči srebrni kovanec. Nasprotno pa v današnji Angliji ne obstajata ne šiling ne penij, čeprav sta zakoniti računski imeni za dotočena dela unče zlata. Denar kot računski denar morda sploh eksistira le idealno, medtem ko se dejansko obstoječ kuje po povsem drugačnih merilih. V mnogih severnoameriških angleških kolonijah so tako cirkulirajoč denar predstavljali španski in portugalski kovanci še globoko v 18. stoletju, medtem ko je bil računski denar povsod takšen kot v Angliji.4? /Ker se denar /zlato v MEW 13-58; prevajalka/ kot merilo cen pojavlja /prikaže/ v istih računskih imenih kakor cene blaga, tako da se n.pr. ena unča zlata prav tako kakor vrednost ene tone železa izrazi v 3 funtih §terlingih, 17 šilingih, 10 1/2 penija, so imenovali ta njegova računska imena njegovo novčno ceno. Od tod je prišlo do čudne predstave (To je povzročilo čudno predstavo; preva-jalka/, kakor da bi se zlato (oziroma srčbro) /v MEW 13-58 ni oklepaja s tekstom/ cenilo v svojem lastnem materialu in da bi za razliko od ostalega blaga dobilo od države fiksno ceno. Mislili so, da je fiksiranje računskih imen za določene teže zlata isto, kakor fiksiranje vrednosti teh tež. (Fiksiranje računskih imen za določene teže zlata je bilo za Ijudi fiksiranje vrednosti teh tež. (Prevajalka.)/ (po Kapitalu l)/48 Zlato, kjer se ga uporablja kot element dolo-čitve cen in torej kot računski denar, nima nikakršne f iksne cene, ker je sploh brez cene. Da bi imelo ceno, tj., da bi se izrazilo v nekem specifičnem blagu kot obči ekvivalent, bi moralo to drugo blago igrati isto izključno vlogo v procesu cirkulacije kot zlato. Dve blagi, ki izključujeta »*sa daiga blaga, pa se sami vzajemno izključujeta. /Povsod, kjer zlati in srebro zakonito obstojita drug poleg drugega kot denar, t.j. kot mera vrednosti, so vedno zaman poskušali /se je vselej zaman poizkušalo; prevajalka/, da bi ravnali z njima, kakor da bi bila ena in ista snov (da bi ju obravnavali kot eno in isto materiaturo; prevajalka/. Če predpostavljamo /privza-memo podmeno/, da se mora isti delovni čas opredmetiti nespre-menljivo v enakih proporcijah srebra in zlata, v resnici predpostav-Ijamo, da sta srebro in zlato ista snov in da določena množina /masa; dodatek prevajalca Kapitala/ manj plemenite kovine, srebra, tvori nespremenljiv delec določene mase zlata /da se isti delovni čas vpredmeti nespremenljivo v istih proporcih srebra in zlata, potem dejansko privzamemo, da sta srebro in zlato ista materija in srebro, manj vredna kovina, nespremenljiv del/drobec zlata; Marx je pri navajanju spremenil svoj tekst v Kapitalu I; preva-jalka/. (po Kapitalu D/ Od vlade Edvarda III. do časa Jurija II. se zgublja zgodovina angleškega denarništva neprenehoma v motnjah, ki jih povzročajo neskladja med zakonsko določenostjo vrednost-nega razmerja med zlatom in srebrom in dejanskimi nihanji njunih vrednosti. Enkrat je bilo precenjeno zlato, drugič srebro. Prenizko cenjeno kovino so odtegovali cirkulaciji, pretapljali in eksportirali. Nato so znova spremenili zakonsko vrednostno razmerje, vendar je bila nova nominalna vrednost kmalu znova v neskladju z dejanskim razmerjem vrednosti. V naših časih je celo šibak in bežen padec vrednosti zlata giede na srebro, zaradi indijsko-kitajskega povpraše-vanja po srebru, povzročil prav tak pojav v velikem obsegu v Franciji, srebro so izvažali in \z cirkulacije ga je pregnalo zlato. V letih 1855, 1856, 1857 je presegal uvoz zlata v Francijo za41 580 000 funtov šterlingov izvoz zlata, medtem ko je bil presežek izvoza srebra iz Francije za 34 704 000 funtov večji od uvoza srebra. Prav res, v deželah, kjer sta obe kovini zakoniti meri vrednosti, in se mora sprejeti obe pri plačilu, se pa lahko plačuje poljubno z eno ali drugo, nosi kovina, ki ji vrednost raste, ažijo in meri svojo ceno kot vsako blago v precenjeni kovini, medtem ko je ta edina mera vred-nosti. Vsa zgodovinska izkušnja se na tem področju zvede enostav-no na to, da je tam, kjer sta opremljeni dve blagi z vlogo mere vrednosti/ /opravljata dve blagi vlogo mere vrednosti, dejansko le eno na tem mestu. /Od vlade Edvarda III. do časa Jurija II. poteka zgodovina angleškega denarstva skozi nepretrgano vrsto motenj, ki izvirajo iz spopada med zakonitim določanjem vrednostnega razmerja med zlatom in srebrom ter resničnim nihanjem vrednosti teh dveh kovin. Zdaj je bilo previsoko ocenjeno zlato, zdaj srebro. Kovino, ki je bila previsoko ocenjena, so jemali iz cirkulacije, j pretalili in izvozili. Nato so spet z zakonom spremenili razmerje med vrednostima obeh kovin, toda nova nominalna vrednost je kmalu zašla v isti spopad z resničnim razmerjem med vrednostima kakor stara. -/pomišljaj dodan v opombi v Kapitalu I.; prevajalka/ V naših časih je zelo slab in kratkotrajen padec vrednosti zlata nasproti srebru, kot posledica indijsko-kitajskega povpraševanja po srebru, privedel do istega pojava v Franciji, toda v velikanskem obsegu, da so začeli izvažati srebro in da ga je iz cirkulacije iztisnilo zlato. V letih 1855, 1856, 1857 je znašal presežek uvoza zlata v Francijo nad izvozom zlata iz Francije 41,580.00 f.št., medtem ko je presežek izvoza srebra nad uvozom srebra znašal 14,704.00 f.št. /Marx je napačno prepisal; prevajalka/. In res, v deželah, kjer sta obe kovini zakoniti meri vrednosti in morata biti zato obe sprejeti za plačilo, medtem ko sme vsakdo po svoji izbiri plačati ali v srebru ali v zlatu, nosi tista kovina, katere vrednost rase, agio, in meri kakor vsako drugo blago svojo ceno v kovini, ki je previsoko ocenjena, tako da samo le-ta resnično služi za mero vrednosti. Vse zgodovinske izkušnje na tem področju so skratka: kjer zakonito funkcionirata kot mera vrednosti dve vrsti blaga, dejansko vedno samo ena od njih obdrži ta položaj. /Predzadnji stavek je Marx pri prepisu spremenil, zadnji, zadnji stavek ne ustreza povsem vsebini: vendar je prav v tem zanimiva primerjava obeh prevodov — kako je eden bližji izvirniku v določenih stavkih, kjer drugi prevaja prosto, in obratno. Prevajalka./ (po Kapitalu l)/49 11 B. Teorije o enoti mere denarja Okoliščins, da si blaga kot cene le ideelno spremenjena v zlato, zlato le ideelno v denar, je povzročila nastanek nauka o idealni enoti mere denarja. Ker pri določitvi cen funkcionirata zlato in srebro le v predstavi, zlato in srebro kot le računski denar, so domnevali, da imena funt, šiling, penij, tolar, frank itd. ne označu-jejo utežnih delov zlata in srebra oziroma kakorkoli vpredmeteno delo, temveč prej idealne atome vrednosti. Če se je torej npr. dvi-gnila vrednost unče srebra, potem vsebuje več takšnih atomov in bi se jo moralo preračunati in kovati v več šilingih. Ta doktrina, ki so jo znova uveljavljali med zadnjo trgovsko krizo v Angliji in celo zagovarjali v dveh posebnih parlamentamih poročilih, ki sta prido-dani poročilu bančnega komiteja, ki je zasedal I. 1858, ima svoje jaČetke v časih ob koncu 17. stoletja. V času, ko je nastopil kot wLdar Viljem III., je angleška novčna cena unče srebra znašala 5 ,j$tngov 2 penija oziroma 1/62 unče srebra je bila 1 penij, 12 teh penijev pa se je imenovalo šiling. Ustrezno temu merilu se je težo 6-ih unč srebra kovalo v 31 kosov z imenom šiling. Tržna cena srebra pa se je dvignila nad novčno ceno, od 5 šilingov 2 penija na 6 šilingov 3 penije. Kako se je lahko tržna cena dvignila nad novčno ceno, če je novčna cena zgolj računsko ime za alikvotne dele unče srebra. Uganko se zlahka reši. Štirje milijoni funtov šterlingov srebrnega denarja od 5.600.000, ki so takrat cirkulirali, so bili obrabljeni, okrnjeni in zvrnjene vrednosti. Pri nekem preiz-kusu se je pokazalo, da tehta 57.200 funtov šterlingov namesto 220.000 unč, kolikor bi jih naj, le 141.000. Kovnica je uporabljala zmeraj isto merilo, vendar so lahki šilingi, ki so dejansko cirkulirali, predstavljali manjše alikvotne dele unče, kakor je to izdajalo njihovo ime. Za unčo surovega srebra se je moralo zato plačati večjo kvantiteto teh zmanjšanih šilingov. Ko se je zaradi tako nastale motnje sklenilo, da se opravi obče prekovanje, je zatrdil Lovvndes, Secretary to thre treasury /finančni minister; po MED/, vrednost unče srebra se je dvignila, zato jo je potrebno v bodoče kovati v 6 šilingih 3 penijih namesto, kot doslej, v 5 šilingih 2 penijih. V resnici je torej.zatrdil, da je, ker se je dvignila vrednost unče, padla vrednost njenih alikvotnih delov. Njegova zmotna teorija pa je bila le olepšanje pravilnega praktičnega namena. Državni dolgovi so bili sklenjeni v lahkih šilingih, se jih naj povrne v težkih? Namesto da bi rekel, naj se vrne 4 unče zlata, ker so dobili 5 unč le nominalno, dejansko pa 4, je nasprotno rekel, da naj plačajo nominalno 5 unč, ki pa naj vsebujejo unčo manj kovine, in imenujejo šiling, kar so doslej imenovali 4/5 šilinga. Dejansko se je Lovvndes držal vsebnosti kovine, medtem ko se je v teoriji držal računskega imena. Njegovi nasprotniki, ki so se držali računskih imen in izjavili, da je zanje okrog 25 do 50 % prelahek šiling identi-čen s polnovrednim /vollvvichtig — s polno težo, veljaven/, so nasprotno menili, da se drže le vsebovanosti kovine. John Locke, ki je zastopal novo občanstvo vseh oblik, industriaice pred delavskim razredom in pavperji, komerialiste pred staromodnimi oderuhi, finančno aristokracijo pred državnimi dolžniki, in v posebnem delu dokazoval celo, da je občanski razum človeški normalni razum, je sprejel tudi Lovvndesov izziv. John Locke je zmagal in denar, ki so ga posodili v gvinejah po 10 do 14 šilingov, se je vrnilo z gvinejami za 20 šilingov.50 Sir James Steuart je takole ironično povzel celotno transakcijo: ,,Vlada je imela pomemben dobiček pri davkih, upniki pri kapitalu in obre-stih in narod, ki je bil edini prikrajšan in prevaran, je bll srčno zadovoljen, ker je njegov standard" (merilo njegove lastne vrednosti) ,,ostal nespre-menjen."51 Steuart je menil, da bo narod pri nadaljnjem komeicialnem raz-voju zvitejši. Motil se je. Približno 120 let kasneje se je ponovil isti quid pro quo /nesporazum; MEW/. Prav primerno je bilo, da je škof Berkeley, zastopnik nekakšnega mističnega idealizma v angleški filozofiji, naredil še en teoretski obrat znotraj nauka o idealni enoti mere denarja, kar je praktični ,,Secretary to the treasury" opustil. Berkeley vprašuje: ,,Ali ni nujno, da pojmujemo imena livre, funt šterling, krona itd. kot zgolj imena razmerja? " (namreč razmerja abstraktne vrednosti kottakšna). ,,So srebro, zlato ali papir kaj več kot zgolj llstki ali znamke za preraču-nanje, protokoliranje in zagotavljanje tega? " (razmerja vrednosti). ,,Ali ni bogastvo sila, da komandiramo industrijo drugih? " (družbeno delo) ,,ln, ali je zlato dejansko kaj drugega kot znamka ali znak za prenos ali registracijo takšne sile, in, ali ]e pomembno, iz kakšnega materiala so takšne snovi? "52 Tukaj gre za zamenjavo med meriJom vrednosti in merilom cene na eni strani, na drugi pa za /zamenjavo/ med zlatom ali srebrom kot kot mero in kot sredstvom cirkulacije. Ker lahko znarinke zamenjajo v aktu cirkulacije plemenite kovine, sklepa Berkeley, da te znamke same ničesar ne predstavljajo, namreč le abstrakten pojem vrednosti. Sir James Steuart je tako popolno razvil nauk o idealni enoti mere denarja, da so njegovi nasledniki — ne zavestni nasledniki, ker ga ne poznajo — ohranili njegovo rabo jezika in niso našli nobenega novega primera. ,,Računski denar ni," pravi, ,,nič drugega kot poljubno merilo enakih delov, iznajdeno. da -bi se z njim merilo relativno vrednost kupljivih rači. Računski cfenar je povsem drugačen od novčnega denarja ila mera kot še naprej prvič kvalitativno določena matematična figura, krog, in drugič kvantitativno določen del kroga. Kar se tiče Steuartovih ekonomskih primerov, z enim pobija samega sebe in z drugim ničesar ne dokaže. Bančni denar iz Amsterdama ni bil dejansko nič drugega kot računsko ime za španske dublone, ki so ohranile vso svojo polnomastnost s trajnim ležanjem v bančnih kleteh, medtem ko je zagnani kurantni novec shujšal v trdem ribežu velikega sveta. Kar se pa tiče afriških ideali-stov, jih moramo prepustiti njihovi usodi, dokler nam kritični popotniki ne sporoče kaj več o njih.55 Kot v približku idealen denar v Steuartovem smislu bi lahko označili francoski asignat: ,,Nacionalna lastnina. Asignat za 100 frankov." Sicer je bila uporabna vrednost, ki naj bi jo asignat predstavljal, specificirana, namreč konfiscirana tla in zemlja, vendar so pozabili na kvanti-tativno določitev enote mere in beseda ,,frank" je bila brez smisla. Kako dosti ali kako malo zemlje je asignatni frank predstavljal, je bilo odvisno od rezultata javne dražbe. V praksi je bil asignatni frank v cirkulaciji kot vrednostno razmerje za srebrni denar; in s tem srebrnim merilom se je merilo njegovo depreciacijo. prevaja D. Jovan; marec 1981 konec 3. nadaljevanja v /poševnih oklepajih/ so prevajalkina dopolnila in pojasnila, kadar je /(poševna črta) med dvema besedama/izrazoma, pomeni dvojnico ali miselni obrat opombe 40. Aristotel je sicer uvidel, da mora biti menjalna vrednost blag dana /prim. pojasnilo v tekstu: voraussetzen; prevajalka/ pred ceno blaga: ,,da ... se je menjavalo že pred obstojem denarja, jejasno; kajti nobene razlike ni, če (menjamo/ pet blazin za hišo ali prav toliko denarja, kolikor je pet blazin vrednih." Po drugi strani pa dopušča, da so /blaga/ primerljiva le preko denarja, ker imajo blaga šele v ceni obliko menjalne vrednosti: „ Vse mora imeti svojo ceno; kajti tako bo zamenjava večna in s tem tudi družba. Denar naredi, enak v tem rperi, prav zares stvariprimerljive (symmetra), da bi jih nato izenačil. Kajti ni družbe brez zame-njave, zamenjave brez enakosti in enakosti nibrez primerljivosti." Ne prikrivaj si, da so te različne stvari, reči, ki jih meri denar, med seboj vsekakor neprimerljive velikosti. Kar išče, je enotnost biag kot menjalnih vrednosti, ki je kot antični Grk ni mogel najti. Pomaga si iz zadrege, ko dopusti, da postane preko denarja prirperljivo, karje na sebi in za sebe neprimerljivo, kolikor je to nujno zapnk-tično potrebo. „ V resnici je nemogoče, da bi bile primerljive tako raznolike reči, vendar se to dogeja zaradi praktične potrebe." (Ahstoteles, ,,Eth:a Nicomachea", L. V, c. 8, izd. Bekkeri, Oxow 1837.) 41. Posebnost, da unča zlata v Angliji ni razdeljena >a alikvotne dele — čeprav je enota mere dena ja lahko razložimo s tem: ,,Naš novčni sistem je bh prvotno prilagojen le uporabi srebra — zato lah ':o zmeraj razdelimo unčo srebra v določeno alikv t-no število kosov denarja; ker je bilo zlato vpefja o šele kasneje v novčni sistem, ki je bil prilagojer 'e srebru, ne moremo unče zlata odtisniti v afikvot o število kovancev." (Mac/aren, ,,History of t.ie currency", str. 16, London 1858.) 42. ,,Denarju lahko vrednost nenehno niha in je vendar prav tako dobro mera vrednosti, kot če bi ostajala povsem nespremenjena. Privzemimo npr., da je vrednost zmanjšana... Pred zmanjšanjem bi z gvinejo kupili 3 bušle pšenice ali delo 6-ih dni, kasneje bi kupili z njo le 2 bušla pšenice ali delo 4-ih dni. V obeh primerih, če sta dani razmerji pšenice in dela do denarja, pa lahko njuno med-sebojno razmer/e izpeljemo; z drugimi besedami, lahko izvemo, da je bušel pšenice vreden 2 delovna dneva. To je vse, kar vključuje merjenje vrednosti in je po zmanjšanju ravno tako nemoteno izvedlji-vo kot poprej. Odlikovati neko reč kot mero vrednosti je povsem neodvisno od spremenljivosti njene lastne vrednosti." (str. 9, 10. Bailey, ,,Money andits vicissitudes", London 1837). 12 43. ,,Kovanci, katerih imena sq danes le še ideelna, so pri vseh Ijudstvih najstarejši; vendar so bili vsi dolo-čen čas realni." (zadnje v takšni razširitvi ni pravil-noj ,,in prav zato, ker so bili realna, so z njimi računali." (Galiani, ,,Della moneta", n. n.m. str. 153.) 44. Romantični A. Mueller pravi: ,,Po naših predsta-vah ima vsak neodvisen suveren pravico, da imenu-je kovinski denar, mu podeli družbeno nominalno vrednost, položaj, stopnjo in naslov." (str. 288, knj. II, A. H. Mueller, ,,Die Elemente der Staat-skunst", Berlin 1809). Kar se tiče naslova, ima gospod dvorni svetnik prav; pozablja le na vseb-nost. Kako ,,konfuzne" so bile njegove ,j)red$ta-ve", se pokaže npr. na naslednjem mestu: „ Vsakdo uvidi, kako važna je resnična določitev novčne cene, še zlasti v deželi, kot je Anglija, kjer vlada z veličastno liberalnostjo brezplačno kuje" (zdi se, da verjame gospod Mueller, da plačuje ang/eško vladno osebje iz svojega žepa stroške za kovance), ,,Ko ne pobira nobenega plačila za ^kovance /Schlagschatz/ itd. in bi torej, če bi ta /vlada/ postavila novčno ceno zlata znatno višje, kot je bila tržna cena, če bi namesto 3 funtov 17 šilingov 10 1/2 penijev za 1 unčo zlata plačevala 3 funte 19 šilingov, bi se ves denar stekal v kovnico, tako dobljeno srebro bi se na trgu zamenjalo za tukaj ugodnejše zlato, in bi se /srebro/ tako znova vrnilo v kovnico in novčni sistem bi bil postal en sam nered." (str. 280, 281 n.n.m.) Da bi ohranil red v angleški kovnici, se Mueller prestavi y ,,nered". Medtem ko sta šiling in penij zgoljimeni, določena dela unče zlata, ki jih reprezentirata marki srebra in bakra, si on umišlja, da cenijo unčo zlata v zlatu, srebru in bakru in osreči tako Angle-že s trojnim standard of value /valuto; po MEW/. Srebro je bilo sicer kot denarna mera ob zlatu odpravljeno šele leta 1816 s 56 George ll/.c. 68/68. zakonom v 56. letu vladanja Georga III. — Jurija III.; po MEW/. Zakonsko je bila stvar odpravljena 1734 s 14. George II. c. 42 in šedosti prej s prakso. Dvoje okolišcin je A. Muellerja še posebej usposobilo za t.i. višje dojetje politične ekonomije. Po eni strani njegovo obširno nepozna-vanje ekonomskih dejstev, po dmgi njegovo zgolj diletantsko zasanjano razmerje do filozofije. 45. ,,Ko so Anarchasisa vprašali, zakaj potrebujejo Heleni denar, je odgovoril: za računanje." (Athe-naeus, ,,Deipnosophistai", L IV, 49, zv. II /str. 120/, izd. Schweighaeuser 1802). 46. G. Garnier, eden starejših francoskih prevajalcev Adama Smitha, je imel poseben domislek, da bi določil proporc med uporabo računskega denarja in uporabo dejanskega denarja. Proporc je bil 10 proti 1. (Garnier, G., ,,Histoire de la monnaie depuis les temps de la plus haute antiquite etc.", zv. I, str. 78.) 47. Marylandski zakon iz I. 1723, s katerim je tobak postal legalen novec, njegovo vrOdnost pa so znižali na angleški zlati denar, namreč penii za funt tobaka, spominja na leges barbarorum^, kjer so nasprotno določene vsote zlata znova izenačili z voli, kravami etc. V tem primeru nista bila niti zlato niti srebro dejanski material računskega denarja, temveč vol in krava. 48. Tako beremo na primer v ,,Familiar words" gospoda Davida Urquharta: „ Vrednost z/ata naj bi se meri/a z njo samo; kako je lahko katerakoli snov mera svoje lastne vrednosti v drugih rečeh? Vrednost zlata naj bi se določilo z njegovo lastno težo, ob tem pa se to težo napačno poimenovalo — in unča zlata naj bi bila vredna toliko funtov in delov funtov. To je ponarejanje mere in ne določitev merila." fstr. 104/105.) druga mera — wko staonen, kvi /e iu iv muyut.tr. To je nemogoče, če sestavlja vaš denar dvoje kovin, med katerima razmerje vrednosti nenehno niha." (John Locke, ,,Some Considerations on the Lowering of Interest etc.", 1691; str. 65 v njegovih ,,Works", 7. izd., London 1768, zv. II.) 50. Locke pravi med drugim: Jmenujte krona, karse je prej imenovalo pol krone. Vrednosvje še naprej določena z vsebovanostjo kovine. Ce bi lahko kovancu odvzeli 1/20 teže srebra, ne da bi mu zmanjšali vrednost, bi mu lahko prav tako uspešno odvzeli 19/20 njegove teže srebra. Po tej teoriji bi lahko s farthingom, če bi ga imenovali krona, kupili toliko začimb, svile ali drugih blag, kot z eno krono, ki vsebuje 60-krat toliko srebra. Vse, kar lahko storite, je, da podelite manjši kvantiteti srebra žig in ime neke višje kvantitete. Je pa srebro, in ne ime, to, ki plačuje dolgove in kupuje blago. če ni vaše zvišanje vrednosti denarja nič drugega, kot podelitev poljubnega imena alikvot-nemu delu unče srebra, npr. imenovanje osmine unče srebra penij, potem lahko dejansko denar zastavite poljubno visoko." Locke je hkrati odgo-voril Lowndesu, da dvig tržne cene nad novčno ceno nims izvira v ,,naraščanju vrednosti srebra, temveč v vedno lažjem srebrnem kovancu". 77 okrnjenih in zvmjenih Slingov ne tehta niti za kanec več kot 62 polnovrednih /vollvvichtig -prim. pojasnilo v tekstu; prevajalka/. S/ednjič je upravičeno poudari/, da se lahko, čeodmislimo razsrebmjenje cirkulirajočih kovancev, tržna cena surovega srebra v Angliji do neke mere dvigne nad novčno ceno, kerje dovoljen uvoz surovega srebra, ni pa tisti srebrnih kovancev. (Glej n.n.m. str. 54 — 116 in drugod.) Lockeje nadvse skrbel, da se ne bi dotaknil pekoče točke državnih dolgov, kakor se je prav tako previdno izognil temu, da bi se ukvar-jal z občutljivim ekonomskim vprašanjem. Slednje je bilo to: Tečaj menjave kot tudi razmerje med surovim srebrom in srebmim kovancem sta doka-zala. da cirkulirajoč denar ni niti najmanj depre-ciiral v razmerju z njegovom de/anskim razsrebrnje-njem. Vmili se bomo k temu vprašanju v obči obliki v razdelku o cirkulacijskih sredstvih. Nicholas Barbon je v ,A discourse conceming coining the new money lighter, in answer to Mr. Locke s considerations etc.", London 1696, zaman poizkušal, da bi zvabil Lockeana težavnejši teren. 51. Steuart, n.n.m. zv. II, str. 154. 52. ,,The Querist" n.n.m. Razdelek ,,Queries on Money" je drugače duhovit. Med drugim pripomni Berkeley upravičeno, da /e prav razvoj severno-ameriških kolonij ,,dokončno razjasnil, da z/ato in srebro nista tako nujna za bogastvo naroda, kot si to na sploh predstavljamo". 53. Cena pomeni tukaj realen ekvivalent, kot pri angleških ekonomskih piscih 17. stoletja. 54. Steuert, n.n.m. zv. /l,str. 102-107. 55. Med zadnjo trgovsko krizb je do/očena stran /namigovanje, takrat verjetno poznana stran; preva/a/ka/ v Angliji slavila afriški idealni denar, potem ko seje takrat njegovo bivališče umaknilo z obale v notranjost — v osrčje Berberije. To, da Berberi ne poznajo trgovskih in industrijskjh kriz, so izpeljevali iz idealne enote mere njihovih barov /kovinskih palic: po MED/. Alibi nebi/o enostav-neje, če bi rekli da sta trgovina in industrija condl-tio sine qua non /neizogibna pogoja; MEW/ za trgovske in industrijske krize? — pojasnila A. Bančna zakona Roberta Peela iz let 1844 in 1845 — da bi premagali težave pri menjavi bankovcev za zlato, je angleška vlada sprejela na pobudo Roberta Peela 1844 zakon o reformi Bank of England. Ta zakon je predvidel de/itev banke na dva povsem neodvisna departmenta s posebnima gotovinskima fondoma: banking-department, ki je izdajal ban-kovce. Ti novci so morali biti solidno kriti v obliki posebnega zlatega fonda, ki je moral biti zmeraj razpoložljiv. Izdaja bankovcev. ki niso bili kriti z zlatom, je bila omejena na 14 milj. funtov šterlin-gov. Količina bankovcev v obtoku pa ni bila odvisna od fonda za kritje, kakor /e to predvidel bančni zakon ,iz leta 1844 začasno razveljavila in povečala količino bankovcev, ki niso bili kriti z denarjem /pp MEI/V/. B. Unija med Skotsko in Anglijo, ki se je vzpostavila 1J07, je dokončno združila Škotsko z Anglijo. Skotski parlament je bil razpuščen in odstranjene so bile vse ekonomske ovire med deželama /po MEW/. C. leges barbarorum — zaptsi običajnega prava različ-nih germanskih plemen v času med 5. in 9. sto-letjem /po MEW/. D. Kot dodatno ponazorilo razlik med prevajalci navajam še prevod tukajšnje opombe41 iz Kapita-la 1: ,,Naš novčni sistem je bil spočetka prikrojen le za uporabo srebra — zaradi tega je mogoče unčo srebra deliti vedno na določeno ustrezno število novcev; ker pa je bilo zlato šele kasneje uvedeno v novčni sistem, ki je bil prikrojen le za srebro, se unča zlata ne more nakovati v ustreznem številu novcev." Več o vzporednem navajanju prevodov v okvirčku; upoštevaj še F. E. V tekstu so omenjene različne mere in valute. O posameznih sem hotela pripraviti krajši zapis, a po brskanju po enciklopedijah sem ugotovila, da je gradivo preobsežno in bi se izpremenilo v samo-stojno razpravo o merah in valutah. Zato dodajam kot primer le popravek napake v 1. nadaljevanju: Stavci so postavili\ da je bukvica papirja 10 pol, namesto 100. Vendar se nišo zelo zmotili: Neubuch (nova bukvica) - od 1877 — obsega 10 zvezkov ali 100 pol; toda (stara) bukvica — pred 1877 — obsega 25 tiskarskih oz. 24 pisnih pol — in na to je mislil Marx 1858. Mere so rezultat zgodovinskih procesov in učinku-jejo kot naravne za posameznika šele s posredo-vanjem vzgoje — priučeno navajenostjo. Z vsakim novinn ang/eškim kraljem se je v Anglijispremenila dolžinska mera laket. Pri kovancih je to še bolj zapleteno: španski maravedi je bil bakreni kova-nec, ki je bil vreden 1/34 reala v času med 16. st. in I. 1842. Real pa je imel hkrati več različnih količin zlata, ker je imelo zlato različno vrednost po provincah in kolonijah. F. Ker mi do oddaje 2. nadaljevanja ni uspelo dobiti slovenskega prevoda knjige Davida Ricarda, ,,Načela politične ekonomije in obdavčenja"; tokrat slov. prevod stavka, ki je naveden v2. nada-Ijevanju: ,,katerega množina se s človeškim naporom lahko poveča in na katerega proizvodnjo nenehno vpfiva konkurenca." Izšlo v Ljubljani, 1. 1962, str. 26. Namesto besednjaka danes dodajam nadaljevanju razmišljanje o Marxovi skladnji. Marxovi stavki so namreč skladenjsko precej zapleteni. Prevajalcu v slovenščino pa je delo oteženo še z nečem: Marx uporablja v takšnih zapletenih stavkih še tiste skladenjske možnosti nemščine, s katerimi se neko misel lahko izrazi okrajšano — y slovenščini pa se te okrajšane oblike prevaja z odvisniki (npr. oblike z deležji, accusativ cum infinitivo ipd.). V prevajanem tekstu pa sem opazila še nekaj: Marx z osebkom stavka nastavi novo misel, nato pa ga sicer ne ponavlja, ga pa pred-postavlja, ko gradi zavoj misli, ki naj ta osebek natančneje označi. Nato z zaimkom ppnovi osebek, da bi označil nadaljevanje osrednje misli celote. Žnotraj zavoja in na prehodu se njegova misel ne vraca k izhodišču, temveč stopa nenehno naprej — dograjevanje misli kot proces. Mesta prehoda iz zavoja k ponovitvi osebka so najzahtevnejša pri prevajanju (včasih zadevo še dodatno zaplete to, da se v slovenščini spremem spol odnosnice). Kako se lahko isto tujo predlogo različno prevede, o tem se lahko najbolje poučimo, če primerjamo dve izdaji Decamerona, ki sta izšli v zadnjih letih y slovenskem prevodu. Pri Mladinski knjigi je pri Svetu knjige izšel izbor v prevodu Andreja Budala, pri Cankarjevi založbi pa v zbirki Okrogle povesti prevod celote v prevodu Nika Koširja. Znatne razlike med prevodoma so odločilno vplivale na mojo odločitev, da ovb svojih prevodih navedem, kjer je to le mogoče, še že obstoječe. (Žal sem prevod Ricardovetemeljne knjige dobila nekoliko prepozho; zato šele tokrat vzporeden prevod.) Pa še nekaj o Marxovih ponazoritvah in navedbah: Pri iskanju že prevedenih mest/odlomkov sem opazila, da je bral Marx prvotno angleške ekonomiste v francoskih prevodih. Se I. 1858 je uporabljal izpiske izteh prevodov (prim. omembe francos-kih prevajalcev), čeprav je v tem času že obvladal angleščino. Po drugi strani sem naletela v ,,Kapitalu I" na polno navedb, ki so navedene že tudi v knjižici ,,H kritiki politične ekonomije". Gre očitno za Marxove topose, s katerimi ob različnih priložnostih ponazarja iste misli oz. vprašanja. Vendar! Ne smemo prezreti, da so te opombe v ,,Kapitalu I" večinoma označene kot opombe k 2. izdaji. Ker mi izvod 1, izdaje ni dostopen, lahko zgolj sklepam, da je Marx v prvi izdaji bolj razvijal svojo misel in je ni v tolikšni meri bogatil s toposi, ki si jih je razvil že med prvo obdelavo svojih ,,Očrtov ... - med pisanjem ,,H kritiki politične ekonomije." Prihodnjič bom zapisala še nekaj o vzporednosti med časopis-nimi članki in prevajanim tekstom. Tokrat pa dodajam samo še nekaj pojasnil o posebnih SLOVENSKIH izrazih — namreč: kako je s t.i. tujkami pri Marxu. Vem, da je ločil med angleškima izrazoma Jabour" in ,,work", prav tako tudi, da je obvladal oba klasična jezika in vse sodobne med španščino in danščino; zato moram biti previdna pri nadomeščanju uporabljenih ,,tujk" s ,,sloyenskimi" izrazi — 5e zlasti, ker vem, da je v nemščini zaznavna težnja, da nadomešča ,,tujke" z ,,domačimi" izrazi (prim. Adornov tekst ,,Woerter aus der Fremde" v ,,Noten zur Literatur M" — Gesammelte Werke 11, str. 216-232); torej moram Marxove ,,tujke" ohranjati. Nekoliko bolj zapleteno pa je z borznimi, bančnimi, trgovskimi izrazi, ki niso več knjižni (tudi niso nikdar bili) — kje najti ustrezne slovenske izraze (in to pogovorne oz. strokovno-pogovor ne). Vsi ti Marxovi ekonomski izrazi pa so uporabljeni pogosto y stavkih, ki so skladenjsko in po svoji vsebnosti čisti filozofski stavki. Torej je za kakovostno prevajanje potrebno hkratno obvla-danje izrazja in načinov izražanja obeh ved oz. področij (ali: vsaj tehdveh). asignat — papirnat denar, zlasti v francoski revoluciji /še drugi pomeni, a ta veljaven v tem delu prevoda; po SSKJ/ ažijo — razlika med norninalno in večjo tržno vrednostjo deviz, vrednostnih papirjev (po SSKJ/ denominacija — uvedba nove denarne enote v zameno za večje število starih denarnih enot /po SSKJ/ depreciacija — padec, znižanje vrednosti (denarju) /po SSKJ/ V 3. nadaljevanju sem uvedla naslednje razlikovanje v sloven-ščini: gleichfoermig — enakšen gleichartig — enakovrsten Cigale pravi takcle: za prvi izraz — enakošen, enake podobe, enoličen; glej tudi gleichartig — enakošen, enoverstin; pri Tomšiču je razlika tako rekoč izginila. V navezavi na razliko med Form in Gestalt navajam tokrat še razliko: Inhalt — vsebina Gehalt — vsebnost /prim. še gešlo vsebina y SP 1962/. Zaradi aktualnosti v tem delu prevoda ponavljam dva izraza iz besednjaka: unterstellen — privzeti podmeno (tega in naslednjega izraza ne morerno sloveniti z istim slovenskim; prim. Tomšič, vendar še ne Cigale) voraussetzen — predpostaviti (drugi pomen je pojasnjen v tekstu). Popravek: Uvodni stavek besednjaka v 2. nadaljevanju se mora glasiti: Ker prevajam Marxov tekst ,,H kritiki politične ekonomije" zaradi dvojnega študijskega namena, moram pojasniti: da je /ne pa: so/ drugi, po vsebinskem prevajalski. Takšno preverjanje zmožnosti za izražanje je sestavina pridobi-vanja prevajalskih izkušenj — izkušenj za brkljarjenje v jeziku in z njim. PAKISTAN VČERAJ IN DANES Dogodki v Pakistanu znova vzbujajo pozornost. Devet opozicijskih strank se je povezalo v ,,gibanje za obnovo demokracije". Z dogovorom v Lahoreju, glavnem mestu nemirne pokrajine Punjab, so se opozi-cijski voditelji odločili za ,,akcije neposlušnosti" oz. za vrsto protestnih dejanj proti vojaški diktaturi generala Zie ul Haqa in njegove klientele. Diktatorjeva samo-volja in neizpolnjevanje obljub so omogočili, da so se med seboj povezale do zdaj nasprotujoče si stranke, saj so se povezale parttje, ki so povzročile Ali Butov padec s stranko usmrčenega Alija Buta Pakistansko Ijudsko stranko, ki jo zdaj vodita Butova vdova in hčeri, Nusret in Sanam. Obe so oblasti pred izbruhom nemirov zaprle, saj poosebljata prejšnjega voditelja, ki je užival veliko priljubljenost, ter sta zaradi tega še posebej nevarni. ,,Gibanje za demokracijo" zahteva odpravo izrednega stanja, s tem pa cenzure, diktature, preganjanja ter odpravo prepovedi vsakršne politične dejavnosti v državi. Zahteva izvedbo splošnih in svo-bodnih volitev, ki jih general ul Haq že štiri leta obljublja. Vlada je na krepitev opozicijskega gibanja ostro reagirala. Kot trdijo opozicijski krogi, so zaprli več kot 500 polhikov, največ iz vrst Pakistan People's Party. Zia ul Haq, ki je že več mesecev močno zaposlen z zunanjepolitično dejavnostjo v okviru islamske konfe-rence (pa tudi s čisto pakistansko zunanjo politiko), je konec februarja napovedal spremembe v vladajočem aparatu; spremeniti namerava vlado in povečati število ministrov, čistko pa bo izvedel tudi na nivoju provinc. Zia je očitno začutil, da se mu majejo tla pod nogami in da so nevarni nasprotniki tudi v njegovi neposredni bližini, s čimer se samo ponavlja recept za spremembe v vrhu pakistanske politike. (Po takem receptu sta do oblasti prišla tako Ali Buto kot Zia ul Haq. Gre za nekakšno poHtično hinavščino, da vladarjev Ijubljenec viadarja vrže z oblasti). Na zapiranje opozicijskih vodi-teljev je del radikalne opozicije odgovoril radikalno, t.j., z ugrabitvijo letala ter z grožnjo smrti potnikov, vkolikor se ne bodo v Islamabadu odločili za izpustitev devetdesetih političnih zapornikov. Po nepreverjenih virih celo akcijo ugrabitve vodi iz tujine Butov sin. Ul Haqov režim je v precepu, saj precej da na ugled v tujint. Podoben položaj pretresa tudi druge azijske države ter izraža zaostritev razrednega boja na največji celini sveta. Povsod vojske, tanki, strašna beda milijonov beguncev, veliki dipiomatski avtorhobili, homoseksual-ci in verski fanatiki. Svet tisočletnih kultur in japonske ali ameriške odpadne industrije bijeta čedalje bolj krvave bitke in ne bi mogli trditi, da moderna tehnolo-gija zmaguje na vljuden način. Padajo tisočletna cesar-stva, ruši se mir gurujevskih spoznanj, povsod vlada vukjarno in jasno izražena paranoja. Spremembe, ki jih doživlja kapitalizem, se najizraziteje, brez meglene p.eobleke kažejo na obrobju svetovnega kapitali-stičnega sistema. Če je kapitalizmu v Evropi ali Ameriki uspelo omiliti ali zakriti najbolj krvave oblike izražanja razrednih spopadov na račun mnogo bolj prefinjenih, se tembolj vulgarna in krvava eksploatacija oziroma pridobivanje presežne vrednosti izraža na , svetovni periferiji. Največje svetovne razredne bitke se ¦ bijejo v nekdanjih kolonijah in milijoni trupel čedalje težje bremenijo evropsko ugodje. Skratka, buržoazija jedanes doma v Aziji. | Oekolonizacija in nastanek države Islamska republika Pakistan, nekdanji Zahodni Pakistan, najbrž te ugotovitve le potrjuje. Zaradi popolnoma spremenjenih razmerij v mednarodni skupnosti po naftni krizi in zaradi depresije ekonomije visoko razvitih industrijskih družb, se je Pakistan nenadoma znašel v izredno napetem mednarodnem položaju, tako da se geografsko na njegovem ozemlju srečujejo do skrajnosti zaostreni in konfliktni interesi največjih svetovnih sil. Vendar pa vsa ta nasprotja niso ravno od včeraj in niso presenetljivo nastala, temveč nekatera obstajajo že dlje časa in tvorijo osnovo za ravnanje Pakistana v mednarodnih odnosih. Da pa bi lahko razumeli ter celo skušali predvideti ravnanje te sedemdeset milijonske države v mednarodnih razme-rah, analizirajmo trenutno stanje pakistanske notranje polčtike, tako na področju ekonomije, razvoja politi-čnega sistema, kulture in znanosti ter vojaške tehnolo-gije. Kdo je politična elita in kateri so podpriviligirani razredi, kakšno je razmerje politično organiziranih sil? Slediti nastanku sedanje države Pakistan pomeni slediti razvoju odnosov med hinduizmom in islamom. Religija je bistveno determinirala nastanek Pakistana in ravno tako tudi danes določa njegovo notranjo in zunanjo polrtiko, v nekem smislu celo ekonomsko mednarodno povezovanje. Britanska kolonialna uprava je že konec prejšnjega stoletja opazila rastočeverske tenzije znotraj mladega indijskega nacionalizma in je na njej lasten in značilen način to spoznanje obrnila v svoj prid ter omogočila in podprla ustanovitev ,,Vse-indijske muslimanske lige" 1906. leta. Pozneje so angteški gentlemani rastoči islamski separatizem znotraj ,,Vseindijskega nacionalnega kongresa" seveda odobravali ter tako gentlemansko otežavali Gandhijevo in Nehrujevo antikolonialno revolucijo. Mladi indijski muslimanski intelektualci so že leta 1933 skovali ime za PAKISTAN s kombinacijo prvih črk imen pokrajin današnjega Pakistana: Punjab kot P, Afganistan kot A, Kašmir kot K, Sind kot S in TAN iz Belučistan. IdeoloSko utrjevanje pozicije Muslimanske lige se je pospeSeno nadaljevalo, dokler ni Mohammed Ali Jinnah (Džina), vodja Lige, na kongresu lndijskega: kongresa 1940. leta v Lahoreju tudi uradno zahteval delitev Indije na hindujski in muslimanski del, slednji pa naj bi obsegal tudi Bengalijo in Assam. Tako je bila \ ustvarjena polrtična platforma ustanovitve geografsko deljene države Pakistan, čemur je sledila intenzivna politizacija množic s strani obeh taborov. Če upošte-vamo §e tedanje gospodarske razmere v Indiji, ki so se kanalizirale v verski fanatizem in medsebojne spopade hindujcev in muslimanov, potem moramo razumeti, da je z zaključkom in z uspehom indijske antikolonialne revolucije ter nastankom dveh neodvisnih držav Commonvveltha, Pakistana in Indije, priSlo do grozovi-tega prelivanja krvi. Veliko preseljevanje muslimanovv Pakistan in hindujcev v Indijo je mržnjo silno okrepilo in rezultate strahovitih množičnih pobojev štejemo za eno največjih tragedij moderne zgodovine. Obmejni mesti Lahore in Amritsar sta bili skoraj zravnani z zemljo, enako več tisoč vasi, od okoli 15 milijonov Ijudi, ki so se preseljevali, je bilo najmanj 500.000 pobitih, 12 milijonov pa jih je ostalo brez strehe. Ta tragedija ter večkratni vojaški konf likti oziroma vojne za Kašmir so zapečatili indijsko-pakistanske odnose in vse do danes se situacija ni bistveno spremenila. Zia ul Haq se je sicer nedavno zavzel za dokončno ureditev odnosov med državama ter Indiji oprostil agresivnost, vendar je dejanski položaj tak, da bo le težko najti kompromisne rešitve za tako obremenjene odnose. Težko bi kdorkoli trdil in dokazal, da so odnosi med Indijo in Pakistanom bili po taki tragediji hladno-krvno usmerjani in politično realno izvajani. Strasti, silne tako na eni kot na drugi strani, segajo v bistvo politike v tem delu sveta. Ni torej čudno, da je Paki-stan, ki se torej dodobra spozna na radikalni islamizem, saj je bistveno nanj navezan nastanek države same, že leta 1956 z ustavo razglasil Islamsko republiko Pakistan. Mogli bi našteti kopico primerov utrjevanja Pakistanu lastne identitete skozi islam, še posebno v odnosih do velike hindujske sosede, Indije. Tako se poučenim zdi logično, da je stavba pakistan-skega veleposlaništva v New Delhiju čudovita minija-turna mošeja z več minareti, logično je, da je v Pakista-nu razglašen nacionalni praznik in Ijudsko veselje, ko reprezentanca Pakistana v hokeju na travi premaga indijsko državno moštvo. V času športnega dvoboja celo za nekaj ur zaprejo mejo med državama. Prva leta samostojnosti Mohammed Ali Jinnah, ustanovitelj države (leta 1947) in voditeij Muslimanske lige, je s svojo politiko bistveno determiniral nadaljnji razvoj in postavil okvir življenja v Pakistanu. Vendar je že leta 1948 umrl, njegova smrt in pa težka gospodarska situacija po pri-dobitvi neodvisnosti ter pretrganju odnosov z Indijo pa so vplivali na izoblikovanje še ene značilnosti pakistan-ske notranje politike, politične nestabilnosti. Posebno je le-ta značilna za petdeseta leta, ko je bilo treba na novo usposobiti in zgraditi tekstilno industrijo, ki predstavlja še danes najmočnejši in najznamenitejši del ekonomskega sistema, ter ko je bilo potrebno ustvariti trdno ogrodje politične oblasti in javne uprave. Izrazit pokazatelj hudih težav je gotovo poraz Mustimanske lige na volitvah leta 1954, saj je s tem padel poglaviten steber političnega sistema kot tudi nacionalne identi-tete, hkrati pa so se začele izraziteje kazati razlike med Zahodnim, bolj razvitim, in Vzhodnim Pakistanom, ki je imel številčnejše prebivalstvo. Ravno dejstvo, da je bila pakistanska ekonomska politika bolj ugodna za Zahodni Pakistan in da so vsi vodilni politiki vladali iz Ravalpindija, je kasneje povzročilo razpad geografsko in etnično deljene države. Pomemben razlog, ki je privedel do kulminacije politične krize leta 1954, ko je bilo razglašeno izredno stanje, razpuščena ustavodajna skupščina in suspendirana ustava, moramo iskati v odnosih med politično elito in fevdalno-zemljiško aristokracijo. Slednja se je namreč z vsemi silami uprla izvajanju agrarne reforme, ki je pomenila bistveno točko ekonomske preobrazbe in ozdravitve gospodar-stva, v katerem je kmetijstvo predstavljalo več kot 80% celote. Tudi prizadevanja naslednjih vlad niso mogla bistveno spremeniti odnosov na vasi, če pa je že prišlo do napredka pri preobrazbi, ga je spremljala značilna korupcija, katere posledica je, da so se nekateri veleposestniki le §e bolj okrepili. Še najdlje je agrarna reforma bila izvedena za časa Ali Butove vlada-vine, vendar zahodni viri navajajo, da je še največ od tega odnesel Buto sam oziroma njegov klan, pa Se nekateri Butovi politični prijatelji. Korupcija kot ena osnovnih značilnosti političnega sistema se še danes širi in bohoti ter onemogoča načrtnejše posege javne oblasti v produkcijo, saj posega v vse pore sistema. Značilnost te korupcije je precej drugačna kot na Zahodu, npr. v ZOA, saj je vpeta v tradicionalni način muslimanskega življenja in predstavlja hud problem §e za marsikatero islamsko državo (npr. Maroko, Egipt, Jordanijo etc) Še najbolj spretno korupcijo izkorišča ravno fevdalno-zemljiška aristokracija ter tako deter-minira celo vrsto političnih in gospodarskih odločitev. Diktature in razpad države Navkljub razglasitvi izrednega stanja, ki naj bi omogočilo konsolidacijo političnih sil, pa rastoča beda in anarhija v produkciji nista omogočila zaželenega cilja. Obnovi parlamentarizma in razglasitvi ustave 1956. leta je zopet sledila huda kriza s socialnimi nemiri, tako da je velekapital, ohranjen še iz časa bri-tanskega kolonializma, ponudil vodenje države vojski. Le-ta se je v zadnjih krizah okrepila in ohranjala stabil-nost, in 1958 je s pučem prevzel oblast poveljnik oboroženih sil, general M. Ayub Khan, ki je vladal naslednjih 11 let. V tem času je seveda vojska postala odločilna politična sila, saj je Ayubu Khanu uspelo konsolidirati administracijo in nekoliko okrepiti gospodarstvo ob naslonitvi na tujo pomoč. Do leta 1962 je vladalo izredno stanje, takoimenovano ,,pre-hodno obdobje", dokler ni general Khan razglasil ustave in sebe postavil za predsednika Islamske repu-blike. Po tej ustavi je bil uveden predsedniški režim s posrednimi volitvami v pokrajinska in centralni parla-ment. Odločilno vlogo je imelo 80.000 občinskih veljakov, ki so imeli status velikih volilcev ali elektor-jev, od tega jih je polovico, torej 40.000, imenoval predsednik države. Pakistan je bil seveda federacija dveh enakopravnih delov, vendar pa je federativnost bila ob diktaturi Ayuba Khana močno okrnjena. Zopet so začele delovati stranke, poživilo se je politi-čno življenje, nad katerim je vseskozi bedel vsemo-gočni predsednik. Obnovljena je bila Muslimanska liga kot vsenarodna stranka, sčasoma pa so se začele v ospredju kazati nove politične osebnosti. Poseben Ijubljenec Ayuba Khana je bil mladi aristokrat, v Oxfordu in Berkleyu izobraženi jurist, Zulfikar Ali Buto, ki mu je predsednik ponudil kar pet zaporednih resorjev v vladi. V Vzhodnem Pakistanu, kjer je čedalje bolj naraščalo nezadovoljstvo zaradi neenakomemega gospodarskega razvoja, saj je več kapitala dobival zahod države, se je izraziteje izoblikovala zavest o potrebi po večji avtonomiji Bengalije. Sčasoma je postal šejk Mudžibur Rahman osrednja osebnost opozicije proti vladi v Islamabadu. Neredi so bili čedalje ostrejši in predsednik Khan je moral odstopiti. Oblast je prevzela vojska in uvedla izredno stanje za več kot eno leto. Zanimivo je, da je pri padcu Ayuba Khana pomagal tudi njegov varovanec Ali Buto, kasnejši voditelj zahodnega dela Pakistana, ker mu je zameril mirovno pogodbo z Indijo v drugi kašmirski vojni 1965. leta. Le-ta je že za časa Ayuba Khana, leta 1967, s skupino privržencev ustanovil Pakistansko Ijudsko stranko (PPP), ki je bila v opoziciji do vojnega režima in je imela radikalen politični program. Zahte-vali so ustavno republiko, občo in enako volilno pra-vico, voljena predstavniška telesa, v gospodarstvu pa nacionalizacijo osnovnih industrijskih vej in bank ter socialno zakonodajo za revno prebivalstvo. Kasneje je Ali Buto svoje zahteve pravno in normativno izrazil z ustavo leta 1973. . Prehodni vojaški režim je določil volitve za decem-ber 1970, na njih pa je premočno zmagala Avami liga Mudžiburja Rahmana. V Zahodnem Pakistanu je sicer zmagal Ali Buto, vendar njegova stranka ni dobila večine v Nacionalnem parlamentu. Zahteve po okrepljeni avtonomiji Vzhodnega Pakistana je zavrnil tako vojaški režim kot Ali Buto, in politična kriza je dosegla vrhunec v marcu 1971. leta, ko je vojska hotela odstraniti šejka Rahmana. Intervencija v Benga-liji je sprožila strahovito državljansko vojno, spet se je več kot 10 milijonov Ijudi znašlo v begunskih taboriš-čih. Na Ijubo Bengalcev je vvojni posredovala Indija in intervencioniste premagala, ter hudo porazila Pakistan še v tretji kašmirski vojni decembra 1971. Pod priti-skom močno politizirane in aktivizirane javnosti je vojaški režim oblast predal Pakistan Poeple's Party, Pakistan pa je bil zveden na njegov bivši zahodni del. V Bengalskem zalivu je nastala nova neodvisna država — BANGLA DESH. Ali Buto in parlamentarizem Zulfikar Ali Buto, poleg Ali Jinnaha najbriljantnej-ši politik dežele, ki mu jedo blesteče politične kariere pomagal Ayub Khan, je hitro dokazal svoje sposobno-sti ter v dobrem letu dni postavil politične temelje novemu Pakistanu, ter si pridobil na svojo stran veliko večino javnega mnenja. Hitro je pripeljal iz Indije 91.000 beguncev ter pomiril odnose z Bangla Deshem, v začetku 1973. leta pa razglasil novo ustavo, ki uvaja celo vrsto novosti ter pomeni pomemben napredek v razvoju političnega sistema države. Sam sebe je napravil za premiera z ekscenzivnimi polnomočji, razglasil splošno in enako volilno pravico ter neposre-dno voljeni parlament. Senat je izražal federalno ureditev in vsaka pokrajina je imela v njem enako močno zastopstvo. Kot dober funkcionalist je zbral okoli sebe skupino ambicioznih tehnokratov ter močno posegel v nacionalno gospodarstvo. Prehod na državni kapitalizem, če naj pogojno tako označimo novo ekonomsko in socialno politiko, se je izražal v močnem poseganju države na trg tradicionalno privat-nega kapitala in v intenzivnejših napotkih pri spremi-njanju odnosov v kmetijstvu. V letih 1972—1974 je zapored izvedel tri valove nacionalizacij, tako da je država nadzorovala več kot 10 strateško in razvojno najpomembnejših industrijskih panog ter končno, 1. januarja 1974, tudi bančni kapital. S spodbujanjem znanstvenega dela je postavil temelje pakistanski nuklearni politiki. Prepovedal je izvoz kapitala in uvedel strog nadzor uvoza ter to tudi institucionali-ziral. Ali Buto je s tem, da je v dobrem spremenil gospo-darsko in politično podobo dežele ter histeričnim množicam pakistanskih velemest predstavil svetlejše razvojne perspektive, postal pravi narodni junak. Če upoštevamo, da je bil že izkušen politik, hkrati pa odličen retorik in manipulator Ijudske zavesti, ni preti-rano reči, da je Pakistance kar začaral. Njegovo ime je v slumskih čajnicah pojem za napredek, še posebej pa za demokracijo, zaščito človekovih pravic, skratka opij Ijudstva. To je bil politik, ki se je javno spustil v tehno-loško tekmovanje z Indijo, kar je množice posebej razburilo. Ko je Indija leta 1974 izvedla svojo prvo jedrsko eksplozijo, je Buto že po dveh urah izjavil: ,,Pakistan bo v najkrajšem možnem času naredil islamsko atomsko bombo." Kljub temu, da se je Buto izkazal tudi z nekaterimi zunanjepolitičnimi potezami—posredoval je prvo srečanje med Kissingerjem in Mao Ce Tungom, kar je dvignilo njegov ugled v razvitem svetu pa moramo relativizirati svetniško podobo, ki mu jo nekateri pripi-sujejo. Kot izredno dober poznavalec pakistanske mentalitete, posebej pa zavesti najnižjih slojev te močno razslojene družbe, mu kajpada ob fantastični retoriki in ob ponujenih malih spremembah ni bilo težko zase pridobiti enostransko seznanjenih poslu-šalcev. Zmagal je zaradi glasov žensk, ki jim je dal nekatere državljanske pravice, ter s parolo ,/tslamski socializem". Žat pa so, velike in zvočne besede o člove-čanskih pravicah, demokraciji in socializmu v praksi največkrat popolnoma odpovedale, posebej gledano s stališča izvajanja agrame reforme ter agresivnega odnosa do političnih tekmecev. Slednje je Buto vse do zadnjsga na tak ali drugačen način onesposobil in nekateri sumijo, da so jih nekaj pobile posebne, policiji podobne enote, ki so bile podrejene Butu osebno. .Najbrž so k njegovemu padcu in tragičnemu koncu bistveno prispevaii njegovi sovražniki, ki si jih za nacio-nalizacije ni ustvaril samo med veleburžoazijo, ampak tudi v srednjem meščanskem (političnem) razredu, in gospodarska dediščina, ki jo je preoblikoval. Hkrati pa si je ,,jamo kopal tudi sam", saj je zabredel v ,,zemljiš-ke špekulacije", močno samovšečnost, korupcijo. Njegov pretiran strah pred nasprotniki, ki jih je dikta-torsko uničeval, je celo povzročil, da je poskušal ponarediti rezultat zanj popolnoma dobljenih volitev leta 1977. Zabredel je torej v pretirano izolacijo in samovšečnost, da bi še mogel realno ocenjevati razmer-jesil vdeželi. Odkritje ponarejenih volilnih rezultatov je opozi-cija ob tuji, najbrž saudski podpori, spretno izkortstila ter mobilizirala od gospodarske krize razburjene množice. Izbruhnile so silovite demonstracije, razširili so se spopadi med Butovimi in opozicijskimi pristaši, ki so terjale kakih 350 žrtev. Slednjič je Buto ukazal vojski, naj strelja na demonstrante, kar pa ]e sprožtlo upor oficirjev in Buto je bil vržen s puč«m 1977. Vojska je razglasila izredno stanje ter se obvezala, da bodo votitve ponovili, kar pa se §e do danes ni zgodilo. S pučem je oblast prevzel nekdanji Butov Ijubijenec, general Zia ul Haq. Farsa, ko se je ponovila pravzaprav zgodba o padcu Ayuba Khana, je bila popolna, ko je general Haq postavil Buta pred sodišče pod obtožbo političnega umora, ter v zrežiranih procesih izrečeno sodbo—smrtna kazen, tudi potrdil. Zulfikar Ali fiuto, najbriljantnejši politik dežele je bil v začetku aprtla 1979 obešen po torturi v zaporu, njegovo smrtno obsodbo pa je podpisal njegov najljubši general Zia ul Haq. Zelo dobro se je najbrž zavedal možne Butove maščevalnosti, tudi iz zapora se mu je zdei preveč nevaren. Najbrž so mu pri razmišljanju in molitvah k Alahu odločitev sugerirali tudi nekateri krogi iz Perzij-skega Zaliva, ki so sicer Buta podpirali, vendar se jim ni zdel dovolj ortodoksen in poslušen ter že kar preti-rano samostojen. Ponovna diktatura, gospodarske težave Zia ul Haq je globoko veren musliman. Sktenfl je pakt z ortodoksno versko hierarhijo, uvedel šeriatsko pravo, strogo prepovedal alkohol, hkrati pa uvedel prakso velikih policijskih racij in pozaprl več tisoč Butovih pristašev ter ,,ateistov". Zia torej ni čakal,da bodo izginili znaki Butove vladavine, temveč se je takoj poslužil njegovega značilnega machiaveKzma ter deželi jasno vtisnil svoj pečat in se pri tem inspiriral v političnih razlagah Korana, svete knjige. Trenutna gospodarska situacija seveda tudi ul Haqu kljub močni podpori Saudske Arabije povzroča hude skrbi. Narodni dohodek na prebivalca znaša komaj kakih 150 ameriških dolarjev, dežela se nahaja v hudem razkoraku: od jedrskih elektrarn do primhiv-nega pridelovanja riža. Kljub temu, da je zaposlenih kakih 20 milijonov prebivalcev, vladajo grozeča brez-poselnost ter velike socialne razlike. Delež industrijske proizvodnje znaša šele 17 %, od tega je še vedno najmočnejši privatni kapital tekstilne industrije. Dotgoročnejše težave nastajajo zaradi kroničnega pomanjkanja surovin in energije, kar predstaviia bistven delež uvoza. Energetski primanjkljaj skušajo premostiti z gradnjo jedrskih elektraren po zahodno-nemški tehnologiji, saj nimajo dovolj vodnega bogastva za gradnjo večjih hidrocentral. Lastna nafta zadočča le za 11 % potreb, domači premog pokrije 49 % potreb, nekaj več je le zemeljskega plina, s katerim proizvajajo precejšen delež električne energije. Znaten del uvoza sestavlja tudi hrana, saj je kmetijstvo kljub velikim vlaganjem v umetna gnojila in ob naslonitvi na sovjet-sko agrarno tehnologijo še močno zaostalo. Kmetijski pridelki predstavljajo namreč kar 40 % celotnega uvoza. Izvoz je namenjen predvsem državam Perzijskega zaliva in islamskemu svetu sploh, s katerim Pakistan zelo tesno sodeluje tako na gospodarskem kot na političnem področju, po razpadu pakta CENTO teta 1979 pa tudi pri vojaških zadevah. Drugačna jenavsza-nost na Evropsko gospodarsko skupnost, saj lz Zahodne Nemčije, Francije in Velike Britanije insaža predvsem najsodobnejšo tehnologijo z jedrsko vred. Razvoj, vsiljen od zunaj, bije tudi Pakistan. Ostanki gospodarske politike britanske kolonialne uprave pravzaprav §e danes determinirajo nacionaloo ekonomijo, vsaj kar se tiče množične tekstilne ifidu-strije in ostankov izvozno usmerjenega kmettjstva (riž, juta, sadje, bombaž). Zelo močno sta še obranjeni mala obrt in mala trgovina, ki pa ne moreta zagotavlja-ti močne opore gospodarstvu, ki potrebuje jeklame, strojno industrijo, barvno metalurgijo, agrarrro tehno-logijo in stroje. Množico japonskih izdelkov množič«e elektronike in avtomobilske industrije čedalje bolj izpodrivajo sovjetski kombajni, traktorji in buldožer}L Socialne posledice gospodarstva na razpotju se kažejo v hudi razredni diferenciaciji, ki odlotoo podpira tezo, da ni razumeti nerazvitosti kot revščine, ampak predvsem kot globok prepad med bajno bogati-mi veleposestniki in pavperiziranimi prebivalci ogrom-nih predmestij. Večina industrije je še vedno v prwat-nih rokah, odnosi na vasi so še vedno polfevdatni, razli-ke med mestom in vasjo so ogromne. Zelo rnofcna je seveda verska hierarhija in Paktstan danes predstavlja teoretični center ortodoksnega islamizma. Mulahi so te posebno v zadnjem času čedalje bolj vpleteni vptAiti-ko, kar potrjuje ul Haqovo iskanje opore v verski piramidalni strukturi. Večina prebivalcev jesumitov, šiitska manjšina pa se mora oprezno varovati agresivno-sti ortodoksnih. Večkrat prihaja med temi do hud* pouličnih bojev, še posebej v največjem industrijskam centru Pakistana, Karačiju. Da pa težav ne bo konec, je zelo pomemboo omeniti tudi stalno prisotno nacionalno vprašanje. Posebno borbeno in separatistično sta usmerjena belučistanski in paštunski nacionalizem, znotraj njifu pa obstajajo še zapleteni tribalizmi. Posebej Beločl-stanci so nenaklonjeno sprejeli prihod ger ^rala in vojaške klientele v predsedniško palačo v Islamabadu. Zdi pa se, da se ob rastočih zunanjih nevarnostih, ki jim je Pakistan izpostavljen predvsem z vdorom Sot^et-ske zveze v Afganistan ter z dogodki, ki so tema sledili, separatizmi trenutno preusmerjajo in d. ul Haq zaenkrat uspešno vodi nacionalno politiko. ^osebej ,,milo" ravna s Paštuni, ki so Sovjetski zvezs lapove-dati ,,sveto vojno", ter skuša z njimi najti skupnn jezik. Najbrž se enako pogaja z Belučistanci, ki so odlično oboroženi, ter že tradicionalno proti Terrerami, Kabulu in Islamabadu. Kašmirski problemi so tenutno v ozadju vendar kljub temu ostajajo najšibkejSa točka pakistanske zunanje politike in predstavljajo perma-nentno možnost vojaških konfliktov z Indijo. Zia je konec februarja v neki izjavi povedal, da bi rau uradfl odnose z Indijo ter da upa, da sta obe stre dojefi nekoristnost medsebojnega vojskovanja. To jt Jo zdaj ena najresnejših pobud za poboljšanje neprestano slabih in napetih odnosov med državama. (Nsdaljevanje na 18 strani) »BRATI ALTHUSSERJA« IV Kolikor bolj se je v starih družbah kopičilo blago in denar, toliko bolj se je ta družbena moč vzpenjala na bergle starih produkcijskih načinov. Tako je celo blagovna produkcija v antiki in fevdalizmu dajala življenjskih močih družbenim razmerjem, s katerimi je bila v nasprotju, ker je 2 enačenjem produktov kot blagavedno potegnila za seboj moralne nazore o takŠni ali drugačni enakosti Ijudi. Antično suženjstvo je bilo torej čisto drugega značaja kot moderno in prehod od antičnega nakopičenja denarja k nastanku kapitala v 16. st. je bil mogoč le po razdejanju, ko torej sužnjelastniških razmerij ni mogel več rešiti tudi v Rimu nakopičeni denan. Zgodovinski značaj blagovne proizvodnje v tisti dobi je bil torej v tem, da je dosežena stopnja morala propasti skupaj z družbenimi razmerji, v katerih se je razvila. In kar je raziskoval Engels v dodatku k tretji knjigi ,Kapitala', je bil ravno ta zgodovinski značaj blagovne proizvodnje, se pravi njena družbena prehodna vsebina, ne pa že vselej vnaprej dani obstoj kapitala. Ta pa je bi! ravno v družbenem značaju določanja vrednosti blag z delovnim časom, ki je bil potreben za njihovo proizvodnjo. In ta nikakor ni bil v vseh zgodovinskih dobah enak. V toliko tudi ni mogoče govoriti o ,,delovanju zakona vrednosti", kajti v njegovih predpostavkah, v nastanku in razvoju proizvodnje blaga, so bile hkrati razvite meje in ovire razvitju v njem kot kali obstoječih družbenih form. Ko je Engels analiziral zgodovinski značaj tega protislovja, mu ni bilo treba posegati nazaj na ,,začetek zgodovine" blagovne produkcije, oz. si ni tega ,,začetka" izmišljal, ampak ga je analiziral kakor še obstoji danes in tu in kakor je v velikem obsegu obstajal v Nemčiji vse od začetka 19. st., v vsem ..tretjem svetu" pa še mnogo pozneje. Med Engelsovo analizo zakona vrednosti v antiki in sodobnim raziskovanjem ,,primitivnih družb" je ogromna razlika, ker gre v tem drugem za nezavedno fantazijo sedanjosti, v oni prvi pa je, obratno, sedanjost kapitalističnega produkcij-skega načina odprta knjiga zgodovine. Antični značaj zakona vrednosti je Engels raziskoval na tleh sodobne rokodelske produkcije, ki je namenjena menjavi za kmetijske proizvode. In v tej blagovni proizvodnji vrednostno določanje blaga ni bilo nikakršen misterij, kakršen je postalo pozneje: ,,Kmetu srednjega veka jetorej bil delovni čas, potreben za proizvodnjo z njim menjalnih predmetov, precej natančno poznan. Kovač, vaški kolar sta vendar delala pred njegovimi očmi; prav tako krojač in čevljar, ki sta se še v času moje mladosti nastanila pri naših renskih kmetih, enem za drugim, in predetovala samoizdelane snovi v obleke in čevlje. Kmet, kakor Ijudje, od katepih je kupoval, so bili sami delavci, menjani artikli so bili lastni produkti vsakega od njih. Kaj so porabili pri proizvodnji teh produktov? Delo in le delo: za nadomeščanje orodij, za proizvajanje surovine, za njeno predelavo niso potrošili ničesar drugega kot svojo lastno delovno silo; kako bi torej mogli te svoje produkte zamenjati s produkti drugih delajočih oroducentov drugače kot v odnosu pri tem potrošenega dela? Tu ni bi le za te produkte uporab'jeni čas edino primerno merilo za kvantitativno določitev izmenjanih velikosti; tu sploh ni bila možna kakšna druga določitev. Ali verjemimo, kmet in rokodelec sta bila tako neumna, da bi dala prbdukt deseturnega dela enega za produkt ene same delovne ure drugega." Prav tako ni bilo določanje vrednosti blaga nič skrivnostnega v antiki, pa naj je bilo rezultat suženjskega dela ali ropanja drugih dežel. Tudi naropano blago je imelo samo tisto vrednost, ki je bila izražena z delovnim časom, potrebnim da je bilo nagrabljeno, zato Marx tudi govori o starorimski armaei kot prvi veliki organizirani armadi dela. In jedro Engelsovega prikaza zgodovine zakona vrednosti je ravno v tem, da se ta zakon vrednosti uveljavlja, kolikor je sploh mogoče govoriti o ekonomskih zakonih, in ti zakoni niso nikakršna zase obstoječa pravila, temveč obstoji med njimi povezanost ,,v principu", tudi kadar oporekajo eden drugemu. V tem smislu ima zakon vrednosti nezgodovinski značaj, ki pa je sam produkt, in torej ni že od vselej dan, temveč je vselej dan z blagovno proizvodnjo. Torej ni mogoče pojasniti posameznih zgodovinskih fenomenov z zakonom vrednosti, kot v svojem fantazmu pripoveduje Althusser, ampak je, obratno, nujno iz vsakokratnega fenomena blagovne produkcije pojasniti zgodovinski značaj zakona vrednosti in prehodnost njemu ustrezajočih družbenih form. Ko je Marx v prvi knjigi prikazal Jogični' prehod od blaga k denarju kot le posebni vrsti blaga in od tod h kapitalu, je Engels v dodatku k tretji knjigi pokazal to zvezo v njeni historični personalni podobi, v podobi trgovca, ki je vodil revolucijo od enostavne h kapitalistični blagovni produkciji, ne da bi si bil kakorkoli na jasnem o vsebini tega preobrata. To je bil ravno tako nezaveden proces, kot je nejasen proces prehoda od menjave produktov s produkti k menjavi produktov za denar v sodobni blagovni proizvodnji. Vseh teh ekonomskih fenomenov se drži sij nadzgodovinskosti le zato, ker jih je mogoče odkiti v različnih zgodovinskih dobah. ,,V teku našega prikaza se je pokazalo, kako je vrednost, ki se je prikazovala kot abstrakcija, le kot takšna abstrakcija možna, takoj ko je postavljen denar; ta denarna cirkulacija po drugi strani vodi h kapitalu, torej je na osnovi kapitala lahko le polno razvita, kot sploh lahko cirkulacija le na njegovi osnovi zaobseže vse momentg produkcije. V razvoju se zato ne kaže le historični značaj form kot kapitala, ki pripadajo določeni zgodovinski epohi; temveč kažejo takšne določitve kot vrednost, ki se prikazujejo čisto abstraktno, historično osnovo, od katere so abstrahirane, na kateri edino se zato lahko prikazujejo v tej abstrakciji; in takšne določitve, ki plus ou moins pripadajo vsem epoham, kot npr. denar, kažejo historično modifikacijo, ki jo pogubijo (untergehen). Ekonomskega pojma vrednosti pri starih ni. Vrednost za razliko od pretium le juristično proti opeharjenju etc. Pojem vredno^ti pripada čisto najmodernejši ekonomiji, ker je najabstraktnejši izraz kapitala samega in na njem sloneče produkcije. V vrednostnem pojmu izdana njegova skrivnost."2 Kako more reči Engels, da zakon vrednosti velja sedem tisoč let, če govori Marx, da pojem vrednosti pripada le najnovejši ekonomiji? To je idealen teren za Althusserjevo sholastiko. Obratno je šele s stališča kapitalističnega produkcijskega procesa in za pojasnitev tega procesa mogoče odkriti v predhodnih dobah nekaj takega, kot je zakon vrednosti. Ta najabstraktnejši pojem je razodeta skrivnost kapitalskega razmerja, toda hkrati tudi razodeta skrivnost njegovega nastanka, se pravi form predhodnih obdobij, iz katerih je nastal. Kotabstrakcijaje torej vrednost mogoča takoj, ko se pojavita blagovna cirkulacija in denar, toda tisto, kar je tu rezultat zgodovinskega procesa, je hkrati samo predpostavka, kar pomeni, da se lahko blagovna cirkulacija polno razvija šele takrat, ko se razvije na tleh kapitalističnega načina proizvodnje. To torej pomeni, da iz blaga, denarja, obresti, profita itn. ni mogoče pojasniti zgodovinskega razvoja, ki bi bil samo utelešenje gibanja zakona vrednosti, ampak je treba, obratno, vsako zgodovinsko dobo in njen nujni propad pojasniti vse do njenih najabstraktnejših kategorij, ki šele razodenejo njihovo .skrivnost'. Te najkasnejše in najabstraktnejše kategorije, v pravu, filozofiji, ekonomijj itd., izražajo, kot bi rekel Hegel, duha tiste dobe, njen princip in s tem princip njene ,,pogube". Na prvi pogled se zdi, da pripadajo vsem dobam in da torej " zagotavtjajo, da v zgodovini ne prihaja do nobene dejanske spremembe; * stvarno pa ravno njihov abstraktni karakter izraža historični zaključek tistih "_\ družbenih razmerij, ki so jih proizvedle. Ker Althusser ni razumel y historičnega značaja zakona vrednosti, tudi ni mogel razumeti značaja njegove abstraktnosti in veljavnosti v predhodnih zgodovinskih dobah, in je očital Engelsu ,,empiristično spoznavno teorijo". ' Šele ko se je zdelo, da je obračunal z Engelsom, je Althusser prešel h kritiki Marxovega #/molčanja", kar kaže le na to, da je bila kritika Engelsa že vseskozite predstopnja te druge, le vezni člen, ki naj olajša posel, tako da postoprto pripravi bralca na dokončno saj si ravno pripisuje, da je sama nadaljnje razvitje Marxove teorije. ' Sem in tja prodre Althusserju celo v zavest, kakšna je narava njegovega filozofskega posla, toda le toliko, da lahko potem njegovo laskanje samemu sebi pride še boij do izraza. Tako Itritika Gramscija za trenutek opazi, da tega, kar počne, ,,ne opravljam brez zelo globokega pomisleka, v bojazni, ne le da ga bom popačil z močno shematskJmi opazkami"3 toda že v naslednjem trenutku ptizabi, kaj je mislil, zajaha svojega Rosinanta in razglasi, čisto kakor da bi bil v sedlu oz. na konju, da ,,je mogoče polje /kake problematike/ prečkati po zelo različnih poteh, kajti približati se mu je mogoče iz različrrih strani".4 Če si konjski tat, pomeni to, da se boš temu polju približal in ga prečkal iz tiste smeri, kjer so hlevi najmanj zavarovani, če pa si njihov lastnik, boš jahal po cesarski cesti in ob belem dnevu. Teoretko stališče je torej čisto poljubno, kar v ekonomiji npr. pomeni, da lahko njen teren prav tako prečkaš iz izhodišča kapitala, kakor bi ga lahko prečkal iz izhodišča mezdnega dela. Da se podvržeš zakonitosti problematike nekega področja, to pomeni za Althusserja le, da je proizvedeno toliko različnih učinkov, kolikor so raziične misli, ki to področje zadevajo. Z drugimi besedami: karkoli misliš, seveda če si Althusser, že s tem si proizvedel nek učinek, torej prodal tisto, za kar je šlo, in s tem ,,zadel" področje, za katero gre. S tem je seveda zabrisana vsakršna razlika med znanostjo in apologetiko, tako kot je bila že prej zabrisana vsakršna razlika med teorijo vrednosti in vulgarno ekonomijo. Čisto nasprotno velja za kritiko politične ekonomije, da ni teren, kot velja prepričanje v teoriji mejne koristnosti, ki bi se mu lahko približali po katerikoli poti, tako da bi npr. začeli analizo z denarjem, povpraševanjem in ponudbo, kreditom itn., kajti od tod ni mogoče pojasniti nasprotja, ki obstaja že v izhodišču vseh teh kategorij, vblagu. Pa tudi analiza, ki začenja z blagom, ne more poljubno izbirati kategorij in njihovega zaporedja, ampak lahko pojasni njihovo notranjo pcvezanost le tako, da odkrije njihovo stvarno gibanje ene iz druge, ne da bi si lahko sama izbirala zveze, ki bi ji bile pač bolj simpatične in bi se izogibala manj simpatičnim. Ker se Althusser giblje po .Kapitalu' na zgoraj opisani način, in je ttidi predlagal, da je treba začeti s študijem petsga poglavja, ni nenavadno, da naleti v njem na ,,meje" in da si ne more kaj, da jih ne bi kritiziral. ,,Potrebno je ,simptomatično' branje za zavrnitev teh opaznih vrzeli in za identificiranje (v »zrečenih besedah) dtskurza tištne, ki izbije v verbalni diskurz, povzroči v njem te beline, ki so ali pomanjkanje rigoroznosti ali skrajne meje njegovega prizadevanja: njegova odsotnost, potem ko je zadel svoje meje, v prostoru, ki ga vendarle to branje odpira."5 Vendar je treba zdaj na Althusserju samem uporabiti to metodo, ki jo on predlaga zabranje ,Kapitala'. Zdaj ni vse v tistem, kar izreče, ampak je bistveno, kako to izreče; Althusser sam je tisti, ki ga je treba brati .simptomatično'. Čisto drugačen je njegov slog, ko kritizira Gramscija ali Engelsa. Takrat je neizprosen. Vidi napake Ijudi in kritizira pomanjkljivosti njihovega teoretskega dela. Ko pa kritizira ,Kapital', ga transformira v tekst, ki zaživi brez avtorja. Ta tekst ali ta diskurz, ki ga je spremenil v subjekt, je zdaj prav tako živ in zvit, da se mora Althusser, z vso močjo otepati z njim, da ga dobi na laži, kot bi se moral otepati z lopovom policaj, ki ga proti njegovi volji vleče na sodišče. Althusser kritizira Marxovo teorijo tako, kot da bi mu ne bilo treba pri tem kritizirati Marxa. Vse lahko pove proti tej teoriji, ne da bi karkoli povedal proti njenemu avtorju. On je oživil tekst, zato se mu zdi, da ga lahko tudi sam pokoplje. Tišino, ki jo je odkril v .Kapitalu', je spremenil v svoje čvekanje, njegove .beline' v črna mesta svojega politekonomskega nazora. Mimogrede pa je še povedal, da gre v Marxovi teoriji vredribsti za ,,pomanjkanje rigoroznosti v izpeljavi" in da se je še v,,Kapitalu"povsem izčrpala in zadela na svoje skrajne meje. Tisto, kar je stvarno povedal o ,Kapitalu', bi lahko Althusser prepisal iz vsake meščanske kritike teorije vrednosti, ne da bi bilo zato treba razviti zgoraj prikazano ,teorijo branja'. Sicer pa velja, da danes vsi, od Beckerja do Bubnerja ponavljajo -zgodbo o ,,mejah teorije vrednosti", tako da je Afthusser naredil od meščanskih kritikov korak naprej s tem, da je odkril poleg njih še ,,pomanjkanje rigoroznosti". In ker je zgoraj pokazal, da o teoretski rigoroznosti nima pojma — sicer ne bi trdil, da se je teoriji mogoče približati kakorkoli — gre lahko pri njem le za sholastično rigoroznost, namreč konsekventno vztrajanje pri filistrskem stališču. Medtem ko je to filistrsko pojmovanje postalo v svetu velika moda, je Francois George že od leta 1969, se pravi od samega začetka te mode, videl njen pravi značaj in pomen povezovanja marksizma s psihoanalizo, ki je postala pri Althusserju psihoanalitska analiza Marxa v vsej njeni banalnosti. ,,Althusser skrbi za Marxa, nam izroča Marxa, ki je skrbel za samega sebe. To se pravi, da, ko ne uspe izbrisati Marxu vsega njegovega revolucionarnega smisla, ga položi na divan, in zato smo dejansko že daleč od zgodovine. Toda njegova simptomalna lektira je simptomatična, branje odprto postaja okmjanje, ponarejanje prikazovanja se je razkrilo, Althusser m mogel, da ne bi revidiral ,Kapitala'.,. . ,Tihi glas pravega diskurza! s to smešno formulo revizionistični diskurz z visokim glasom priznava svojo hinavščino."6 Razodeva pa jo tudi v svoji preinterpretaciji presežne vrednosti, v kateri pridejo na enem mestu na dan vse ,beline' njegovega lastnega pojmovanja vrednosti. Povezanosti med vrednostjo in presežno vrednostjo Althusser ni niti razumel niti skušal pojasniti. Medtem ko je Marx stal na stališču, da je v pojmu vrednosti izdana skrivnost kapitalističnega produkcijskega načina in je presežna vrednost le dovršitev tega razkritja, je Althusser naredil pojem presežne vrednosti za tisti pojem, ki naj bi bil ključen. Tako je tudi vulgarna ekonomija vedno naredila profit za pojem, okoli katerega se je gibala, ker pač ni bila nič drugaga kot v mišljenje povzdignjeni in osamosvojeni interes kapitalista. V toliko je bila zanjo presežna vrednost, kakorkoli jo je že razumela, njena izključna tema. Od te napačne zastavitve problema pa se Althusser giblje v samih sofizmih. Najprej pove, da je ,,enotnost materialnih in družbenih pogojev kapitalistične produkcije" izražena ,,v direktnem razmerju med variabilnim kapitalom in produkcijo presežne vrednosti". Tu so torej materialni pogoji kapitalistične produkcije nekaj drugega kot njeni družbeni pogoji in obratno, kar pomeni, da družbeni pogoji produkcije nimajo nobene podlage v stvarnih razmerjih, nobene forme razmerij med stvarmi. In res nas bo Althusser malo naprej poučil, da presežna vrednost ,,ni nikakršna stvar'"7 kar pomeni toliko, kot da tudi prisvajanje presežne vrednosti ni nobeno stvarno prisvajanje kot izključna zadeva vladajočega razreda, ampak le nekaj, kar je proizvedla umazana fantazija zatiranih razredov. Poleg tega pa je tu, v njegovem lastnem tekstu, na delu ravno tisti ,,ekonomizem", ki si ga je Althusser tako trudil pobiti, namreč nazor, da že iz zveze dveh ekonomskih fenomenov lahko pojasnimo vse mogoče. Vendar mi ne gre za odkritje, da je ravno Althusserjevo pojmovanje ,,direktnega razmerja med variabilnim kapitalom in produkcijo presežne vrednosti" mehanično pojmovanje nekega razmerja. Ne gre za to, da je to pojmovanje napačno, ampak za njegovo vsebino. Takoj, ko si ga natančneje ogledamo, bomo odkrili, da je o direktnem razmerju med variabilnim kapitalom, se pravi delovno silo. in produkcijo presežne vrednosti, mogoče govoriti le v predkapitalističnih dobah, nikakor pa v kapitalizmu. Do začetka kapitalizma je namreč veljalo, da je več delovne sile, torej večje število sužnjev ali tlačanov, za fevdalnega gospoda ali lastnika sužnjev tudi direktno pomembno več proizvedenih produktov, «da je lahko sam vzel bič v roke in pretapljal proizvode v kopičenje denarja. To ,,direktno razmerje med variabilnim kapitalom in produkcijo presežne vrednosti" se je v kapitalizmu spremenilo v posredno in posredovanc razmerje. Engels jev kritiki vulgamo ekonomskth nazorov Schmidta in Firemana pokazal, da je presežna vrednost pri dani stopnji presežne vrednosti proporcionalna uporabljenim detovnim silam in da je profit pri dani povprečni profitni stopnji proporcionalen velikosti uporabljenega celokupnega kapitala.8 Delovn sila je torej edina vrednost tvoreča sila, vendar ni v nikakršnem direktnem razmerju do presežne vrednosti, ki jo producira, ravno tako kot profit ni v nikakršnem direktnem razmerju do vrednosti in presežne vrednosti, ki jo proizvede delovna siia, s katero je sklenil kupno pogodbo. Šele na trgu in s posredovanjem trga je dejavnost delovne sile ,uvrednotena', tako da se ob neenaki profitni stopnji — enaka profitna stopnja je v kapitalističnem produkcijskem načinu le nekaj transcendentalnega — redno dogaja, da se vrednosr in pre6ežna vrednost stekata od manj produktivme proizvodnje k bolj produktivni proizvodnji, od kapitalista, pri katerem je isti produkt proizveden z večjim kvantumom dela, h kapitalistu, pri katerem je proizveden z manjšim. Tam, kjer vidi Althusser ,,direktno" razmerje med variabilnim kapitalom oz. dejavnostjo deiovne sile in produkcijo presežne vrednosti, razkrije Marx neko čisto iracionalno razmerje. ,,lracionalno tukaj spet ni forme, kar velja za karaktenstično. To iracionalno je nasprotno spregledano. To iracionalno obstoji v tem, da delo, kot vrednost tvoreči element, samo ne more posedovati nobene vrednosti, torej tudi nek določen kvantum dela ne more imeti nobene vrednosti, ki se izraža v njegovi ceni, v njegovi ekvivalenci z nekim določenim kvantumom denarja."9 Torej je to iracionalno razmerje med variabilnim kapitalom in produkcijo presežne vrednosti ravno Althusser razglasil za neko racionalno razmerje s tem, da ga je razglasil za direktno. Kjjegova interpretacija ne zaobsega le čisto napačnega razumevanja produkcije presežne vrednosti, ampak je, obratno, to napačno razumevanje predvsem razglašanje razmerij kapitalistične produkcije za racionalna razmerja. Da iz tega izhodišča ni mogoča nikakršna stvarna kritika te produkcije, ne more biti več nobena skrivnost. Althusser je neizogibno moral odkriti razliko in nasprotje med svojim in Marxovim razumevanjem teorije vrednosti. Ker vzrokov zanj ni iskal pri sebi, jih je lahko našel le še pri Marxu in v njegovih napakah. To je opravil tako, da je najprej lokaliziral ,,velike teoretične težave", za katere je ugotovil, da ,,so koncentrirane v strašnem prvem oddelku" o blagu in denarju. Zdaj je bilo treba le še odkriti grešnika, in ker je Althusser pripravljen razbiti vso Marxovo teorijo ter prikazovati, da pri tem Marxu ni skrivil niti lasu, krivec ni moget biti Marx sam, moral je biti nekdo drug. In tudi tega je imel Althusser takoj pri roki: Hegla in njegovo Znanost logike. Kajti za vse teoretske težave in ,strahote' v .Kapitalu', da je vzrok Marxovo nekritično stališče do enega Heglovega teksta: ,,Ujet v heglovsko koncepcijo znanosti (za Hegla ni druge znanosti kot filozofske in zaradi tega mora vsa resnična znanost utemeljiti svoj lastni začetek), je Marx torej mislil, da je začetek vsake zunanjosti težak. Dejansko se predstavlja prvi oddelek prve knjige v takšnem teku prikazovanja, katerega težava se v dobrem delu drži tega heglovskega predsodka."10 Atthusser je seveda moral protestirati proti Heglovi Znanosti logike. Tam je Hegel zahteval od vsakršne prave znanosti, da utemelji svoj začetek, torej svoje miselne in družbene predpostavke, da si bo na jasnem o svojem koncu; tu pa je Althusser utemeljil začetek vseh znanosti, saj zato jim je podložil matematiko, in torej ne more storiti drugega, kakor da protestira proti ideji, da bi vsaka znanost to počela kar sama. Kdo pa se bo potem še drenjal za cenenimi Althusserje/imi izdelki? In kam je Marxa, kot grozljiv zgled, pripeljalo zaupanje v Heglovo Znanost logike? Do vseh ,tišin' in ,belin', ki jih je Althusser odkril v ,Kapitalu'! Če torej že ne vidi nikakršne notranje povezanosti v teoriji vrednosti, pa je Althusser odkril notranjo povezanost vseh njenih ,napak', teoretskih ,,težav, ki ne izvirajo več iz dejstva, da je ,Kapital' sestavijen iz štirih knjig, temveč iz preostankov, v jeziku in celo v Marxovi misli,vpliva Meglove misli Prvi težavi, ki jo Althusser navaja, bi se dalo odpomoči z drugačnim tiskanjem, namreč s ,Kapitalom' v eni sami ogromni knjigi. Odpravli bi jo lahko torej žetiskarji. Drugilahkoodpomore le Althusser sam. V njej pa pride še na dan laž njegove delitve in epistemološkega preloma iz njegove knjige ,,Za Marxa", kjer je ravno trdil, da so poznejša dela, torej ravno .Kapital', brez heglovskih senc, medtem ko so mladostna dela heglovska. In če je videl Althusser negativen vpliv Hegla na začetku ,Kapitala', potem ni nenavadno, da ga je odkril tudi na njegovem zaključku: ,,Marx ni prenehal pripoznavati važnega dolga, kar se njega /Hegla/ tiče: da je prvi pojmoval zgodovino kot .proces brez subjekta'".12 To tore pomeni, da je zgodovina v .Kapitalu' razumljenakot takšen proces, čeprav je le obratno točno, da v njej nikakršen subjekt ni predpostavljen, da torej ni subjekta, ki bi že vseskozi obstajal. Proletariat kot historičen subjekt, in tega Althusser ni razumel, ni nikakršen subjekt, ki bi se v zgodovini le prikazoval nataali oni način. Razumeti ga je mogoče, in se torej sam lahko razume, šele kot produkt kapitalističnega načina proizvodnje, medtem ko ga Althusser razume kot subjekt brez procesa njegovega nastanka. In če je Haugu uspelo odkriti revolucionarni značaj .Kapitala' ravno v tem, da je videl v njem analizo pogojev možnosti nastanka modernih družbenih razredov, je bil to rezultat razkritja, da je že prvo stvarno razmerje produktov kot blaganosilo kot kal v sebi neko nujnost mišljenja, ki konstituira subjekt. Obratno, zgodovinski subjekt ni tisti, ki začne misliti, ker ni otrok v zjbeli, s katerim ima svet opravka, ampak ,,zrel mož", kot bi rekiel Hegel, ki opravi s svetom. Če Althusser v ,Kapitalu' ne vidi mesta, kjer so analizirani pogoji nastanka modemih družbenih razredov, imajo njegove izjave o zgodovinskem procesuT>rez subjekta le ta pomen, da je v njih do pojma pripeijana pozitivistična interpretacija Marxove teorije vrednostii. Toda tisto, kar je v siceršnjem pozitivizmu samoumevno, da v ,Kapitalu' ni govora o nikakršnih razredih, je nasprotno s kritiko Hegla Althusser skušal celo dokazati. Torej v toliko njegovih tekstov ni mogoče enačiti s tem, ker so poskus njegove splošne utemeljitve in kot taki ne morejo biti eno in isto z njim. Če pa pozitivisti obratno trdijo, da so ,,marksistični" teksti demonstracije pravilnosti njihovega stališča, potem imajo proti Althusserju čisto prav. Tu gre prav tako za nasprotje in enotnost nasprotja med Althusserjem in vso teorijo od Beckerja do Bubnerja, kot je razmerje med razredno zavestjo proletariata in procesom blagovne produkcije enotnost nekega nasprotja. Razredna zavest je v mišljenju, ,pojmu' izražena protislovnost kapitalističnega procesa produkcije ne kot njegova dovršitev, .resnica', ampak le kot dovršitev resnice njegove nujne ukinitve. Althusser, ki je vzdignil v oblake idejo o ,,razrednem boju v teoriji", je tudi v ,Kapitalu, negiral razvite predpostavke dejanskega razrednega boja. To eksptikacijo razrednega boja, neodvisno in brez razrednega subjekta, je.Pierre Fougeyrollas pravilno povezal z danes živimi birokratskimi in stalinističnimi poskusi, ki so zaradi tradicije birokratske državne ureditve in nenehnih polomov delavskega gibanja posebno živi v Franciji.13 Kot vsak meščanski moralist se je Althusser distanciral in obsodil Stalinove programe, hkrati pa kritiziral Marxa v .Kapitalu' ravno s tiste pozicije, ki jo je v teoriji pripravil Stalin. ,,lsti heglovski vpliv prihaja na dan v nespametni formuli 23. pogl. osmega oddelka prve knjige, kjer Marx, ko govori o .ekspropriaciji ekspropriatorjev', razglasi: ,to je negacija negacije'. Nespametni: kajti nenehno je povzročala škodo, tako da je imel Stalin zase prav, da je črtal ,negacijo negacije' iz zakonov dialektike, kar je res v korist drugih, še hujših zmot. Zadnja sled heglovskega vpliva, in tokrat očitna in skrajno škodljiva (ker so vsi teoretiki ,reifikacije' in .odtujitve' tu našli tisto, na kar so .utemeljili' svoje idealistične interpretacije Marxovega mišljenja): teorija fetišizma (,Fetiški značaj blaga in njegova skrivnost', četrti del prvega poglavja prvega oddelka)."14 Povsod, kjer ne more več spregledati revolucionarne vsebine anatize v ,Kapitalu', pa naj se sicer o značaju teorije vrednosti še tako spreneveda, odkrije Althusser za njo §e Hegla in njegovo Znanost logike; in to je že dovolj, da ga razglasi za tekst ..n^rMametnih formul" in ,,hudih zmot". Njegova zasluga pa je vendarle . tem, da razodene psevdorevolucionarni značaj Stalinove teorije in pokažetisto točko. kjergovoritaBernstein in Stalin enoglasno, kjer govori iz njiju isti princip, ista teoretska tendenca, in sevse siceršnje praktične in teoretske raztike izkažejo le kot različni tereni za uveljavitev iste teorije. Tako tudi ni presenetljivo, da se tudi Althusserju zgodi tisto, kar je Engels odkril povsod pri DGhringu: da je namreč najglasnejše grmenje proti Heglu v teoriji filistra povezano s priktirim izmikanjem pri njem, kar se potem prikazuje kot zadnji zgodovinski korak mišljenja. Ko je ovrgel Marxovo teorijo vrednosti in presežne vrednosti, se je Althusser odločil postaviti lastno teorijo ,presežnega dela', ki je sicer skoraj od besede do besede enaka Bernsteinovi, kar pa niti najmanj ne pomeni, da ni Althusserjev originalni proizvod- Ni mu bilo treba prepisovati Bernsteina, ker mu je njegovo lastno siceršnje filozofsko stališče zagotavijalo, da je prišel do tstih rezultatov kot Bernstein. In zato s» res lahko komu zdi, da je tu vulgama filozofija kakor matematika: ,teoretsko polje' lahko prekorač? v tej ali drugi smeri in vendar pride vedno do istega rezultata, če le dosledno teoretsko vztraja pri praktični poziciji vulgame ekonomije. Na mesto teorije vrednosti stopi zgodba, ki lahko dobi le priznanje najslabšega heglovstva in ki s Heglom samim nima nobene stvarne zveze. Tozgodbopripoveduje Althusser takole: presežno delo obstaja ,,v vsej družbi". In vsa družba pomeni njemu zgodovino in sedanjost dmžbe obenem. Obstoji celo v družbah b ez razredov: potem ko ,je odtegnjeno nujnemu prispevku za reprodukcijo pogojev produkcije, je razdeljeno med člane te (primitivne, komunistične — skupnosti. V razrednih družbah pa, pripoveduje Althusser, potem, ko ne spada več k nujnemu prispevku za reprodukcijo pogojev produkcije, ga vladajoči razredi .iztrgajo' eksploatiranim razredom. In v ,družbi,_ kapitalističnih razredov', kjer delovna sila ,prvič v zgodovini' postane blago, si iztrgano presežno delo navzame formo presežne vrednosti. Pred seboj imamo visoko filozofsko šolo vulgarne ekonomije. Vse kategorije, ki jih je proizvedel šele kapitalistični način produkcije, so obstajale že v vsej zgodovini, le da so spreminjale svojo ,formo', in v kapitalizmu pač privzeie formo, ki jo Marx analizira v ,Kapitalu'. Presežno delo je že vselej bilo, škandal kapitalizma je le v tem, da ga zatiranim razredom iztrga v formi blaga, torej v obsojanja vredni formi, medtem ko ga je v drugih dobah Jztrgal' z mečem ali bičem, ali celo z lepo besedo, kar je že vselej znala cerkev. Althusser je tako spremenil presežno delo, ki je že vselej bilo in torej tudi vselej bo, v transzgodovinski subjekt, ki se prikazuje zdaj tako, drugič drugače. V tem nazoru je nemogoče spregledati jasne obrise heglovstva, kakor si pač filister heglovsko lahko karkoli predstavlja. Vprašanje je zdaj samo še, če je tam vprašanje vtadajočih razredov, kako iztrgati presežno delo zatiranim razredom, kako bo Althusser iztrgal Heglu njegov način prikazovanja, da si bo zdaj prvič v zgodovini ta način prikazovanja navzel formo Althusserjevega izvirnega izdetka. Ta plagiator je s svojim prikazovanjem .iztrganja' preseženega dela iz rok zatiranih razredov še zabrisal, da v tej ekspropriaciji ne gre samo za tisto, kar v formi blaga preide iz enih rok v druge, za kar se je mogoče trgati, arrpak da gre v blagovni formi za substancialne vezi celotne družbe kapitalistrčnega načina proizvodnje. Substancialna družbena razmerja so pri Althusserju prikazana kot akcidentalna. OPOMBE: 1 - MEW 25. str. 907 2 — Grundisse ... ,str. 662 , 3 - Althusser, Lire le Capital I, str. 160 4 - Althusser, ibid., str. 172 5 - Althusser, Lire 1e Capital I, str. 106 6 — Francois George, Lire Althusser, Les Temps modernes, Nr. 275, maj 1969 7 - Althusser, Lire le Capital II, str. 54 8 - Mew 25, str. 20 ,9 - MEW 24, str. 35 10 — Althusser, Adverisment ,. . ,,str. 19 11 - Ibid.. str. 21 12 - Ibid., str. 21 13 - Pierre Fougeyrollas, Atthusser - la scolastique de le bureaucratie, Contre Levi—Stsauss, Lacan, Althusser, str. 134—186 14 - Althusser, Avertissement.....,str. 22 16 O TEM KAKO SMO SE LOTILI REŠEVANJA ŠTIPEN-DIJSKE POLITIKE! V prejšnji številki Tribune smo objavili članek Dušana Torka, ki je omenjal dva študenta, ki sta dobila po novem aamoupravnem sporazumu o štipendiranju za 1.000 dinar-jev manjšo štipendijo. Cinkarna Celje, ki je štipenditor, je na ta članek odgovorila in odgovor objavljamo tu v celoti z vsemi spremnimi dopisi, ki zadevajo vprašanje manjših izplačil v celoti. Pokazalo se je d voje: 1. da smo objavili novico, ki je nismo podrobno preverili in 2. da se je ZSMS na podlagi vseh sprejetih sklepov o štipendijski politiki tudi v Celju resno lotila reševanja nastale situacije. Direkten sklep oziroma posledica tega lotevanja je, da nihče od celjskih štipendistov ne bo dobil manjše štipen-dije oziroma, da se bo uveljavilo vsa določžla in sklepe Skupne komisije odbora podpisnic, ki so bila sprejeta na podlagi stališč UK in RK ZSMS. Uredništvo CIMKARIMA METALUR5KO KEMIČNA INDUSTRIJA Tovariš Eoris Bavdek predsednik Hepubliške konfe^ence ZSKL 61000 LJUBLJAEA Dalmntinova 4 ~1 _l VAŽ 7HAK: našznak: Kadr: Z^/ZD-4/73 CELJE.DNE 30/5-1981 Zdenka Jošt Republiška konfe-enca ZSMS Dalmatinova 4 61000 UUBUANA Kadr: ZŠ/ZD4/61 26/3-1981 V zvezi s člankom o izplačilu nižjih štipendij za mesec marec, ki je bil objavljen v Tribuni dne 25. marca 1981 vam sporočamo, da smo na podlagi stališč in sklepov Izvršnega odbora republiške skupne komisije podpisnic samoupravnega sporazuma o štipendi-ranju, sprejetih 17/3—1981 in na pobudo OKZSMS Celje obvestili dne 18/3 vseh šest prizadetih štipendistov (Goleš Jano, Pusto-slemšek Mojco, Podergajs Simono, Voga Gabrijelo, Vrečko Vladi-mirja in Žličar Marka), da bomo izpadlo razliko štipendije obraču-nali s štipendijo za mesec aprii. Enako obvestilo smo poslaii tudi Občinski konferenci ZSMS. S r e č n o ! PRILOGA:2x OBVEŠČENI: t x naslov 1 x tov. I lc PRIPOROČENO! Vodja Centra za izobraževanje Zlatko Šentjurc Seznanjeni smo bili z vsebino člcnka, ki je izšel v pturient 'cen časopisu Tribuna dne ns. marca 1961. Presenečeri smo bi'li nad izjavami, ki sta jih dala štipendista naše delovne organizacije Simona Pooerjojs in Harko Llicar? saj smo bili prepričsni, da sta bila zadosti obvešoena o vzrckih, ki so po^ojevali trenutnemu zmanjšanju njune štipendije za l.i'C0,CC din kakor nsvaja članek. Cirkarna Celje je doslej vedno spoetovala dogovore in si.orE.zune katere je podpisala, zato je v celoti tudi upostevala doloeila novega Samoupravnega sporazuma o stipendiranju. Po izplačilu šti.pendij za mesec msrec smo u^otovili, da je šest etipendistov dobilo manjšo štipenciijo Irakor v februarnu. Vsem prizadetim smo osebro (tov. iličarju) ir po telefonu (.mami oA ¦frovtrišice Poder^ajsove) pojasnili, da smo izplačali štipendijo po novem sriorazumu, morebitne napake pa bomo popravili. Po seji Izvršnega odbora republiške skupne komisije podpisnic samoupraviKga s/Orazuma o štipendiranju dne 17. mffrca 1981, kjer je bil med drur;im sprejet predlos sklepa, da vsem štipendistoi, ki so doslej imeli dodatne točke (za hitrost študija za deficitar-¦nost itd) te točke ostanejo, in na pobudo Cbčinske konference Z3KS smo vsem prizadetim štipendistom poslali pisno pojasnilo, zakaj je prišlo do zmanjšanja Ptipendije in zagotovilo, da boao pbračun manjkajoče štipendije izplačali s štipendijo za anril. V prilogi vam nošiljamo tudi fotokopijo prepisa dopisa, ki smo ga poslali vsem štipendistom in dopisa Cbčinski konferenci ZSMS Gelje. Iz priložene dokumentacije je razvidnc, da je Cinkarna Celje hitro rea,;irala na ugotovl.ieno napako in da ,io bo v najkrajšem času od-pravila. Iz razpoložljivih podatjtov nam je tudi znano, da je bilo z novim sporaziunom prizadetih prece.išnje število štipendistov v SR Sloveniji, zato smo resnično začudeni nad omejevrnjem problemetike izkljucno na Cinkarno Celje in nad nekoliko ^oerostavljenim in ironičnim besedilom zlasti v zadnjem stavku omenjenega članka. Obveščamo vas, da smo s 1. marcem 1981 pričeli obračunavati štipendije po novem Samoupravnem sporazumu o štipendiranju v občini Celje, ki so ga v februarju potrdili nsši delavski sveti temeljnih organizacij združenega dela in delovne skupnosti skupnih služb. Sporazum začne veljati, ko ga podpišeta dve tretjini podpisni-kov (54. člen). Ko skupna komisija podpisnikov veljavnega sporazuma o štipen-diranju ugotovi, da je dve tretjini podpisnikov na območju občine podpisala ta samoupravni sporazum, se preneha uporabljati sedaj veljavni samoupravni sporazum o štipendiranju učencev in štu-dentov (58. člen). Glede na to, da je bil s šolskim letom 1978/79 spremenjen študijski režim, ki določa, da mora študent opraviti vse pogojne izpite, sicer izgubi status študenta, novi sporazum ne predvideva stimulacije za hitrost študija. V skladu s predlogom sklepa, ki ga je dne 17. marca 1981 natančneje opredelil izvršni odbor republiške skupne komisije podpisnic samoupravnega sporazuma o štipendiranju, da štipendije po novem sporazumu ne smejo biti manjše od prejšnjih, bomo s štipendijo za april opravili poračun izpadle razlike od januarja do marca 1981. Prosimo, da napako sprejmete z razumevanjem. S r e č no! Vodja Centra za izobraževanje Zlatko Šentjurc OBČINSKA KONFERENCAZMSM V roke tov. Končanu Gledališka2 63000 CELJE Kadr: ZŠ/ZD-4/71 20/3-1981 Pri obračunu štipendij po novem Samoupravnem sporazumu je izmed 145 štipendistov srednjih, višjih in visokih šol šest štipen-distov višjih in visokih šofprejelo manjšo štipendijo za marec kakor v prejšnjem mesecu. Prizadete štipendiste smo o pomoti obvestili s priloženim dopisom. Sr e č n o! PRILOGA: 1 x Vodja Centra za izobraževanje Zlatko Sentjurc Irena Šemrl GROZODEJA Prosim? Odpri žnable! Kako se to dela? (oz. naredi pq vaše), tovariš KJU? Privzdigni zgornjo ustnico. Da 6oš videl... (Kaj? se sprašuje ONI.) Vidim... KAJ? TO. TO? TO. Pa zdaj? Razkreci ustnice, da ti bodo skoraj zobje ven popadali... Pa pijuni ven tisto gnilo, umazano in morebiti že trohnečo prote- zico. Kako? ATAKO? TAKO. Saj gre itak normalno, si misli KJU in svinjsko zariga. In so se OKromno razmaknili. Zobje namreč. Za prst, mogoče dva. VEM. Jaz sem sila, kar se zobnikov časa tiče. Zdaj greva naprej (nazaj ne več? si misli ONI). Postopki so vsi glih. Tvoj tudi (bralec, razmišljaj o resničnosti te resnice). Odpreš, sfiksiraš, našpricaš, zamaltiraS, ali kaj še delajo - tega NE VEM. To mi je zdajle padlo na um (kakšna ljubka besedica, a ponekod žal samo pojem ...) Hja, oh ja: Sledi ha ha. Kaj se smejiš?Raje se poglej v gobec. Na jezik mu je z neba curljal rumeni gnojček in mu proniclji- vo, žaljivo lezel v jezik. Tako leno, hudobno ... Iz razpokanih dtesni je lezla gr.^ota črvičkov ... Majhhih. (Mogoče lepih? ) Hla- stno so zajemali vase vonj — naš prihodnji. Izreden primerek, si je mislil KJU. Leno se je pretegnil in vzel s police — malce skrivljene, vegaste - črpalko. Clrpalko za nos. Sila ijmazano — kot da mora biti vse v sijaju, si misli KJU. Nekaj mora in mora biti umazanega. Previdno je s črno, že obrabljeno strgalko ostrgal s plastičnih cevčic smrkelj. Tak kot tak — strjen. Porinil je vso to blamažo (ali embalažo? kaj imaš raje, bralec? ) tovarišu ONEMU v nos. ONI je zaduhal duh po ktoroformu. Na vse ali nič (nič, nič ...), vpraša KJU. Z mehkim, nekam otožnim glasom reče ONI: Vse ven. Ampak prav vse! Nesramen krohot KJUJA nekje v ozadju ... KJU: Samo postopek, brez skrbi... samo postopek. In že mu je (ONEMU) bingljala injekcijska igla pred nosom. Samo postopek. (A da ne? ) In KJU je zabodel iglo z neverjetno eieganco v mahedravo meso. Sedaj je tam štrlela in bila je Iepa. Srebrna. Grozno ... Grozno je lepo. Res dovršeno delo ... Motna tekočina je prehajala v telo ONEGA. Rečem v telo, ker ne vem kam. Mogoče je šla v črevo, mogoče v rit, mogoče se je pa KJU zmotil in je vse to steklo (oh! priteklo vendar) v kri. Postopek pač ... Sedaj je pa vrsta na onemu. Kajti ONI (prosim, če upoštevate množinsko) je zdrknil z vrtljivega stola. Sesalke so se vrte-le v rokah KJUJA in pridno srkale vso to drekarijo. Ko ga je izčrpal (tako in tako), je treščil brizgalko v neko posodo. Gnojnica je špricnila na vse strani in popackala stene. Z umazanimi, grdimi, niastnimi fleki. KJU je tiho zarenčal. ONI se je jel prebujati. S kalnimi očmi je bolščal v stene. Bolš-čal je tako, kot to zmorejo samo vragci. In mnogo jih je ... teh vražičev. Iztegnil je roko in pokazal proti steni: TO? TO. Odvrne KJU. Grozodeja, grozodeja, si je mislU. KDO? Ne vem. KJU? Mi vzameš tole iglo ven? Kajti igla se je še zmeraj ošabno šopirila vrh njegovega nosu. MHM. Izvlekel jo je počasi, previdno. Težka igla. Težka ... Z zategnjenim glasom je dejal KJU: Tako, zdaj si za nekaj ča-sa prost. Ko boš spet poln ... Poln česa? Pač, te duhovitosti tvojega telesa, pridi k meni. Vzdih. ONEGA. Lep pozdrav! A KJU ga ni kot ponavadi brcnil v rit, kajti ve-del je: če se je ONI po kolenih priplazil NOTER, bo šel ven najbrž na drugačen način, in užival je, ko da je gledal. Jezik Inu je visel do tal in brisal. Vse. PRAV VSE. Debela glava mu je poplesovala na neki tolšči, sicer imenovani vrat. 2ivot upog-njen, kot se spodobi. Rame koščene, trebuh zalit. Naprej -mislim, spodaj - nemoralno. O grozodeja, grozodeja — kako čudovito je gledati enodejanko ... Z glavo je butnil v majhna vrata. ONI. Le-ta niso prav nič zaškripala kot škripajo ponavadi navadna vrata ... Voljna so ga prepustila NJIM. KJU pa je stal sredi sobe, prekrižal roke na kolenih in nekaj mrzmral. Nato je odprl (NEKAJ) in tisti NEKAJ je f r rav goto- vo ze!o lep, kajti KJU je treščil v tisti NEKAJ in pljunil. DOL. \>«dno niže je bil ta prečudoviti pljunek, kot so pač vse lepe stvari. Je pljunil v pljuvalnik? Ta^c velik pa zopet majhen ... To je TO . .. Nato je KJU vzel vse lepe brisače in začel brisati umaza- nijo in vse se je hitelo spreminjati v svetlikajoč odsev. Tudi KJU. Na koncu samo še prešeren smehljaj in odsev je postajal gromozanska žareča krogla. Kot preblisk je šinila skozi NEKAJ. Kam? O vem. Včasih, ko pišem, vidim TISTO. Tam gori je. Daleč, daleč. In nežno me boža po licih in OH in AH in HM in IMAM! Le smejte se, ve buče gnile. Jim rečem. NJIM . .. Kajti jaz vem za trdno, KJU je samo eden. Btf in bo do mojega razčlovečenja (ČE? ), HM JQU pa bi rekel: Postopek pač. In prav bi imel. 00 ZSMS VEKŠ v Mariboru Razlagova 14, 62000 MARIBOR 00 ZSMS Boris Kidrič EF Ljubljana Kardeljeva ploščad 17 61000 LJUBLJANA Zadeva: EKONOMIJADA 1981 Ljubljana, Maribor 26. 3.1981 V prijogi vam pošiljamo dopis, ki sta ga osnovni organizaciji ZSMS VEKŠ v Mariboru in Boris Kidrič v Ljubljani posredovali vsem ekonomskim fakultetam in visokim šolam ekonomske usmeritve Jugoslavije in iz katerega je razvidno, da naši osnovni organizaciji ne bosta sodelovali na letošnji ekonomijadi. Prosimo vas, da o tem razpravljate in nam posredujete svoje mnenje. S tovariškimi pozdravi! Za P 00 ZSMS Boris Kidrič EF Ljubljana: PETERLIN Metka Poslano: UK ZSMS Ljubljana UK ZSMS Maribor MK ZSMS Ljubljana MKZSMSMaribor RK ZSMS P SK SSOJ zaPOOZSMSVEKŠv Mariboru: ŠTEFANIČGizela v vednost: Univerza Edvarda Kardelja Ljubljana Univerza v Mariboru UK ZKS Ljubljana UK ZKS Maribor MK ZKS Ljubljana MKZKSMaribor 00 ZSMS VEKŠ v MARIBORU Razlagova 14 62000 MARIBOR OOZSMS EF Borisa Kidriča Kardeljeva ploščad 17 61109 Ljubljana Zadeva: EKONOMIADA 1981 vsem članicam KO Dragi tovariši! Glede na sklepe skupščine KO iz Dubrovnika sta predsedstvi 00 ZSMS na ločenih sejah v Ljubljani 17. 3.1981 in v Mariboru 17. 3. 1981 ponovno razpravljali o ekonomiadi. Obveščamo vas, da sta bila na teh sejah sprejeta sklepa o neudeležbi 00 ZSMS VEKŠ v Mariboru in 00 ZSMS EF Borisa Kidriča v Ljubljani na letošnji ekonomiadi, ki bo od 13. 4. — 17. 4. 1981 v Dubrovniku — HTC Dubrava — Babin Kuk. Obrazložitev: Iz večkratnih razprav v zvezi z družbeno angažiranostjo KO in s tem v zvezi tudi družbeno opravičenostjo posameznih akcij', lahko zaključimo naslednje: 1. Program ekonomiade mora biti tako zasnovan, da doprinese k razvijanju socialističnih samoupravnih odnosov na vseh področ-jih družbenega življenja s ciljem, razvijati pri mladih svobodno sdcialistično osebnost. Program mora biti odraz sprejetih pro-gramskih usmeritev za delovanje KOO, navedenih v pravilniku o oroaniziranju in delovanju KOO ... (Nadaljevanje na 18. strani) GOLJUFIJE V SVETU ZNANOSTI PONAREJENA KRASTAČA MAŠČE VANJE »NOREGA ZNANSTVENIKA« Gre za goljufijo, ki zavzema v zgodovini biologije specifično mesto, zagrešil pa jo je v začetku tega stoletja dunajski biolog Paul Kammerer. Afera, ki je nastala kot njena posledica, je postala jabolko spora med zagovorniki teorije o dednosti pridobljenih lastno-sti (Lamarckova teorija, katere pravilnost je dopuščal tudi Darvvin) in med tistimi, ki so trdili nasprotno. Paul Kammerer, zoolog na dunajskem Inštitutu za biološke raziskave, je trdil, da je od leta 1909 dalje opravil celo serijo eksperimentov, ki dokazujejo, da se pridobljene lastnosti dedujejo. Oo polemike je prišlo predvsem zaradi njegovih poizkusov s krastačo Alytes Obstetricans. Ta je izrazito kopenska žival, ki živi in se pari na in v zemlji, tako da samcu za to na prednjih okončinah niso potrebne oprijemalne brazde. Nasprot-no pa na te naletimo pri večini žabjih in krastačjih samcev, ki se parijo v vodi. Znanstveniki so po tem strogo ,,utilitaristično" sklepali, da samcu rabijo te brazde za to, da se med spolno združitvijo laže oprime samice (podobna utilitaristična gledanja so, žal, tudi danes vse preveč pogosta). Čisto utilitaristično pa so tudi sklepali, da pri krastačah te brazde ne obstajajo od zmeraj, ampak da so jih te pridobile zaradi življenja v vodl Samec bi se v odi brez njih le težko približal samici, katere telo je gladko. Pri kopenskih krastačah podobne brazde niso potrebne, saj je koža, ki pokriva samičino telo, ustrezno suha in hrapava. Od leta 1909 dalje je Kammerer delal poizkuse, pri katerih je prisilil kopenske krastače, da so se parile v vodi. Pri tem so se pri samcih pojavile oprijemalne brazde, ki so se pozneje dedno prenašale z generacije na generacijo. V peti generaciji so jih imeli že vsi samci brez izjeme. Leta 1910 je prišlo do spora med Kammererjem in britanskim genetikom VVilliamom Batesonom, ki jebil eden najvidnejših znanstvenikov tistega časa in vnet zagovornik VVeissemana. Po številnih zapletljajih je Kammerer obiskal Veliko Britanijo, kjer je organiziral celo serijo konferenc, na katerih je razkazoval še zadnji primerek transformirane krastače, ki mu je ostal in ki ga je hranil v posebni posodi. A niti Kammererjevi pristaši niti njegovi nasprotniki se niso mogli zediniti o tem, kaj pravzaprav vidijo na krastači. Tako Kamme-rerjeva turneja po Veliki Britaniji ni dala nobenega pravega rezultata, ampak se je končala ,,neodločeno". Afera je ponovno vzburila duhove leta 1926, ko je obiskal dunajski Inštitut za biološke raziskave G.K. Noble, konzervator Jz ameriškega naravoslovnega muzeja v Nevv Yorku, in si priskrbel dovoljenje, da si podrobneje ogleda slavno krastačo. (Kammerer je bil ravno takrat odsoten, tako da je Nobla sprejel direktor inštituta Karl Przibram.) V pismu, ki ga je Noble naslovil na ,,Nature" 7. avgusta 1926 pravi, da tudi s pomočjo binokulame lupe na prednjih okončinah krastače ni opazil nikakršnih brazd, hrapavih izrastkov ali česa podobnega. Pač pa je opazil, da sta trebušna in hrbtna stran leve prednje noge temno obarvani. Zdelo se je, da barva izvira iz globjih kožnih plasti, zato je Noble krastačo seciral in v podkožju odkril velike madeže — tuša! Prepoznal ga je brez težav, vse skupaj je torej dišalo po gotjufiji, slavna krastača je bila ,,ponaredek". Karl Przibram je v pismu, ki je bilo objavljeno v ,,Nature" skupaj z Noblovim, sicer priznal, da na pregledanem primerku krastače ni bilo več oprijemalnih brazd, a je trdil, da so nekoč tam bile in da so se po vsej verjetnosti poškodovale in uničile pri številnih demonstracijah. Kar se tiče tuša, pa je bil mnenja, da ga je nekdo krastači najbrž res vbrizgal pod kožo, a le zato, da bi tako na umeten način preprečil izgubo originalne temne barve pod vplivom dnevne svetlobe. Po njegovem za to ni mogoče kriviti Kamme-rerja, saj se je ta brez ugovarjanja podvrgel vsem po-trebnim preiskavam. 23. septembra istega leta je Kammerer napravil samomor, še prej pa poslal Przibra-mu pismo, v katerem prisega, da je pri vsej stvari nedolžen. Pravzparav še danes ni čisto jasno, ali si je Kammerer vzel življenje res samo zaradi te afere ali pa je imel še druge vzroke. Šušljalo se je namreč, da ,,se je odločil za samomor zato, ker mu neka dunajska umetnica, ki mu je bila zelo blizu, ni bila pripravljena slediti v Moskvo". (Dejansko je nova sovjetska vlada Kammererja povabila, naj pride v Sovjetsko zvezo in tam nadaljuje s svojim delom.) Kdo neki bi utegnil vbrizgniti krastači pod kožo tuš, ki je povzročil toliko težav? Przibram je v nekro-logu namignil, da bi to lahko bil eden poklicnih Kammererjevih kolegov, ki mu je bil nevoščljiv. Že leta 1918 je skušal na nepošten način ovreči rezultate " nekega drugega Kammererjevega eksperimenta v zvezi z ,,dednimi spremembami" pri močeradih, pozneje pa je več časa prebil v umobolnici. Ali ni možno, da je isti ,,nori znanstvenik" z injekcijo tuša, ki ga je vbrizgal krastači pod kožo, poskusil še enkrat očrniti Kamme-rerjevo ime in ugled? Pisatelj Arthur Koestler, ki je o aferi leta 1972 izdal knjigo, pa meni, da utegnejo za vso zadevo tičati politični vzroki. Kammererja sona Dunaju poznali kot prepričanega socialista in sovjetska vlada ga je povabila, naj pride v Rusijo in tam nadaljuje s poizkusi v zvezi z dednostjo pridobljenih lastnosti. Arthur Koestler dopušča možnost, da, je ob uveljavitvi nacizma na dunajski univerzi kak borbeni pristaš nacizma s prevaro želel zmanjšati oziroma uničiti ugled socialista Kammererja. A naj bo že tako ali drugače, drži, da je bil trud, da bi uničili Kammererjevo teorijo o dednosti pridoblje-nih lastnosti ne le nizkoten, ampak tudi docela nepo-treben poskus. Odkritje iz leta 1924 je namreč popol-noma izničilo vrednost Kammererjevih rezultatov. V naravi so namreč našli kopenske krastače, ki so imele oprijemalne brazde. Kammererjeve krastače so torej prav lahko tudi v resnici imele oprijemalne brazde, te da to ni imelo nobene zveze z njihovim življenjem v vodi. • SUMMERLINOVE POBARVANE MIŠI Po aferi s Kammererjevimi krastačami se bomo zdaj ustvarili pri podobni goljufiji, in sicer gre tu za Summerlina in njegove poizkuse na miših. Ti so novej-šega datuma in je o njih poročala tudi revija La Recher-che (št. 40, str. 1106, december 1973). VVilliam T. tako se je odločil za goljufijo. Ponoči 27. marca 1974 je pobarval nekaj sivih miši z belo barvo, da bi komisijo prepričal v uspešnost presaditve kožnih delcev. A še iste noči so ga sredi tega početja zasačili in odpustili iz službe. (La Recherche, št. 46, str. 546, junij 1974). Januarja 1975 je profesor Prunieras v reviji ,,La Recherche" (št. 52, str. 79) objavil zelo zanimiv kritični članek, y katerem razgrinja pred bralci ceiotno podobo Summerlinove afere. Pravi, da je tudi sam poskušal izvesti podoben eksperiment in da si lahko zaupanje, ki so ga bili v začetku deležni Summerlinovi izsledki, razlagamo z dvema dejstvoma — zveneli so izredno prepričljivo, zanje pa so jamčili tudi strokov-njaki mednarodnega slovesa, kot na primer profesor Robert Good. Na koncu so se njegovi rezultati seveda izkazali za neveljavne, a v začetku je bilo veliko znamenj, ki so govorila o uspešnosti presaditve. Tako so po tej na mestu presajene kože vedno ostale bele lise, ki so že a priori vzbujale vtis, da se je nova koža prijela. In končno, na Summerlina lahko gledamo kot na raziskovaJca, ki je verjel, da je naletel na pomembno odkritje, napravil iz tega prehiter zaključek in se potem v obupu odločil za goljufijo, ker ni zdržal pri-tiska znanstvene javnosti, ki je zahtevala pojasnil. Treba je še dodati, da danes obstajajo v svetu šte-vilne skupine imunologov (na primer skupina Kevina Laffertyja v Avstraliji ali pa transplantacijska skupina bolnišnice Hammersmith v Londonu), ki ponovno poskušajo s podobnimi eksperimenti, kot je bil Summerlin je ameriški imunolog, ki se je ukvarjal s problemom presajanja organov z enega organizma na drugega. Znano je, da pride pri presaditvah med organizmi, ki si niso sorodni, zelo rado do komplikacij. Zaradi delovanja obrambnega sistema prejemnik tujek zavrne in presaditev propade. Da bi se temu izognili, moramo uporabiti standardne metode, s katerimi zmanjšamo reakcijo zavrnitve, a žal istočasno tudi okrnimo sposobnost prejemnika za obrambo pred infekcijami in tumorji. Summerlin je prišel na idejo, da bi delčke kože pred presaditvijo vcepil v prejemnikovo telo in tako dosegel, da bi ga to sprejelo. Postali bi namreč podobni prejemniku, pri presaditvi ne bi ta več zavrnil tujka. Možna bi bila popolna presaditev brez uporabe klasičnih metod za zmanjšanje imunosti. Summerlin je s pomočjo take tehnike dosegel več na videz pomembnih rezultatov, zlasti pri presajanju kože z belih na sive miši, pri Ijudeh pa z belke na črnca. Njegovi izsledki so predstavljali veliko upanje za kirurgijo, kakor tudi za zdravljenje opeklin. Žal je bilo to upanje le kratkotrajnega značaja. Summerlinu p/i ponovnih poizkusih ni uspelo ponoviti prvotnih uspehov in znanstveniki so podvomili v njihovo verodostojnost. Pred komisijo samih priznanih spokovnjakov se je Summerlin znašel v nezavidljivem položaju. Za vsako ceno je hotel rešiti svoj ugled in Summerlinov, in pri tem tudi dosegajo določene uspehe. Škoda je, da je Summerlinova afera vrgla na tovrstne poizkuse senco nezaupanja, saj bi si to področje že veliko prej po pravici zaslužilo večjo pozornost raziskovalcev. KDO JE SKONSTRUIRAL PILTDOVVNSKEGA ČLOVEKA? Videli smo že, da je šlo pri aferi Kammerer najbrž za medsebojno obračunavanje in da je tisti, ki je bil zanjo odgovoren, pa naj bo kdorkoli že, hotel le očrniti svojega poklicnega kolega v očeh javnosti. Zdi se, da je podoben motiv botroval tudi pri znani aferi ,,piltdownske lobanje", seveda če lahko verjamemo odkritjem britanskega geologa J. A. Douglasa iz leta 1978 (La Recherche, št. 96, str. 50, januar 1979). Piltdovvnsko lobanjo so odkrili leta 1912 in jo razgla-sili za ,,manjkajoči člen" med opico in človekom, o katerem govori evoiucijska teorija. Lobanja najdenega fosila je bila docela podobna človeški, čeljust pa je spominjala na šimpanzovo (in ne brez^ razloga!). A moralo je priti leto 1953, da je Britanski muzej v Londonu priznal, da je ,,pi!tdownski človek" ponare-dek" — kombinacija lobanje sodobnega človeka in orangutanove čeljusti, spretno zloženih skupaj tako, da sta dajali vtis ,,prastarega". 1972 sta izšli dve knjigi na to temo (La Recherche, št. 28, str. 998, november 1972) — prva dolži avstralskega anatomista G. E. Smitha, da je skušal z goljufijo osmešiti uglednega paleontologa Arthurja Woodwarda, konzervatorja v Britanskem muzeju in glavnega zagovornika pi!tdown-ske lobanje, z namenom, da bi se potastil njegove službe, druga pa obtožuje nekega drugega konzerva-torja, ki je bil zaposlen v hastingškem muzeju. Ta naj bi se hotel maščevati odkritelju piltdovvnske lobanje Charlesa Davvsonu zaradi neke neizpolnjene obljube. Nekatere teorije navajajo kot goljufa Davvsona samega (ki ni slovel kot najbolj pošten) in še druge Teilharda de Chardina. Najnovejša Douglasova odkritja pa kažejo na to, da ni za vso zadevo odgovoren nihče drug kot njegov predhodnik na oxfordski katedri za geologijo, VVilliam Sollas. Ta naj bi iz poklicne zavisti želel na ta način osmešiti sira Woodwarda. Vendar omenjene teorije niso uspele prepričati vseh in možno je, da se bodo v prihodnjih letih pojavile še nove. Ustavimo se še ob goljufiji s področja znanosti, ki se ukvarja s prazgodovino človeštva — iz arheologije. To je afera Glozel (LaRecherche.št. 63, str. 80, januar 1976). V tem kraju v francoski pokrajini Auvergnat so leta 1924 našli različne predmete (peč, sekiro vi samega sebe kot čisto Razliko, kot čistega označevalca. V svoji razpoložljivi možnosti označevalca-več nam jje vedno-že-ponuden in ne pomišjjamo si ga uporabiti: ,,da je pa nekaj v govorici, kai se vpisuje kot ne-vse" (ne-celo), izkušamo na lastnem govoiečem telesu prav pri bolečem (prepovedanem? ) zvajanju na zapis. Ne boš me izrekel Celega, Vsega! Vem, Roland, vem! Konceptualno zgubo uiezuiemo v toliko, kolikor je resnica/skrivnost Rolanda Barthesa, resnica/skrivnost prav Rolanda Barthesa samega. Topika Rolandovega telesa je nastav^ena; odnos do smrti pa se izpostavlja kot mesto preze in že^e, u odnosa do smrti se šele odpira prostor ponovneea vpisovanja, re-inskripcije, re-citiiania, odlaganja svoje nemožne izpopolnjenosti (S. Zižek). Ne gre pa, da bi to erotično telo Rolanda Barthesa, to iredukt&ilno erogeno topografgo (tekstualnega telesa), zvmli na navaden smrtopis, na bioloSko ekonomijo smrti Rolan-da Barthesa, saj smrt Rolanda Barthesa ni smrt telesa Rolanda Barthesa: kajti ,^noje telo nima istih idej kot jaz", prav na mestu, ko moje telo nadaljuje svoje lastne ideie, se vpisuje tekstualna slast. Da ne bi bfli lastno Telo, brezopoma cezura ureže med Biti in Imeti (telo - kaiti moje telo nima istih idej kot jaz). Slast v čitanju zagotavlja resnico tega čitanja, s tekstualno slastjo pa vrtoglavo in nepovratno vstopimp v erotični kozmos teksta, v gastronomski ,4on juani-zem" pluralnega erosa (užitek se vpisuje ,jz telesakot resničn^a mesta Drug^a"). Tekstualna slast: PLAISIR DU TEXTE (coUection Tel Quel, Ed. du Seuil 1973): ne jamais s'excuser, ne jamais s4expliquer - subjekt se pnbliža užitku (jouis-sance) skozi skupno bivaliSče govoric (le langage), Id urezujejo ena zraven druge; tekst iz slasti, c'est Babel heureuse. Slast/Užitek: teiminološka distinkcija še nejasna, oba pola paradigine še alternirata; nerazločen rob je konsthutiven. Bralca moram šele izslediti, izkopati, ne vedoč, kje je: potreben je prostor užitka, prostor, ki odpira dialektiko želje, nepredvidljivosti, užitka. V kolikor pisec jem^e govorico kot hrano, so to le gflbi sesanja brez objekta, neizdiferencirane oralnosti, ločeni od tistih, ki proizvajajo gastrozofske slasti: tak tekst je frigiden, brblja. Nevroza se mora vpisovati pied iskanjem: nor ne morem, zdrav nisem dostojen, torej sem nevrotičen. Tekst, ki ga piSete mi dati mora dokaz, da jpe želi: to pa je pisanje/pisava (1'ecrtture), označevanje (la signifiance). Najbolj eroticno mesto na telesu je tam, kjer zeva obleka: prekinjenost, pretrganost, natrganost je eroti-čna (na primer kjer se svetlika koža med dvema de-loma oblačil), vsi različni zevi, robovi obodov, zehtiaji, hiatusi, zevajoče odprtine, brezdanje razpoke zahte-vajo, da nezaobidno in vrtoglavo potonemo v njih; erotična ie sama alternanca pojavljanja/izginjanja, odpiranja/zapiranja. Čitalčevo vzburjenje je shxanjeno v upanju, da bo videl spol - da bo zvedel konec zgodbe: ojdipska slast/strast zvedeti začetek ih konec - vsaka pripoved (razodevanje resnice) je inscenacija Očeta (prikritega, odsotn^a, hipostaziianega) kot Imena-Očeta, nosilca Zakona/Pr^>oyedi, ki ga je sin enkrat ubil in ga potem ni nehal ubijati. Tmeza kot ngura in izvor tekstualne slasti: cek) pripovedi ne čitamo z isto intenziteto, nekaznovano preskakujemo določene odstavke, da bi odkrili tista odlična mesta, artikulacije tist^ga, kar nas vodi v odsti-ranje skrivnosti, kar nas žene naprej v konec; razpoka, razcep, izpuščanje pa nastopi sele v temporalnosti konzumacije, saj sam avtor ne piše tistega, kar se potem ne bi čitalo; torej to, kar občutim v zgodbi, ni njena vsebina, temveč brazgotine in praske, ki jih zapuščam na lepem omotu. Kar prihaja v govorici, ne pruiaja v diskurzu; to kar prfliaja, kar odhaja, precep dveh obodov, presledek, medprostor užitka, nastaja v obsegu gpvoric, v izjavljanju, ne pa v nizu izjav. Tekst iz slasti: tistr, ki zadovoljuje, polni, prežema z avforičnostjo, ki vstaja iz kulture ui jo veže na neko prijetno prakso čitanja. Tekst iz užitka: vodi v stanje zgube, jemlje pogum, načenja zgodovinske, kulturne, psihololke sloje cital-cev in razdira tudi njihov odnos do govorice. Tako ta anahronični subjekt v svojem polju drži dva teksta: z enim sodeluie v hedonizmu kultiire, z drugim v de-' strukciji te kulture; uživa v konsistenci svojega jaza (slast) in išče njeno zgubo (užitek). Društvo prijateljev teksta (Societe des Amis du Fexte) ne bi lmelo svojega centriranega mesta, bilo bi atopično zaradi nezvedljive nemožnosti soglasja v zvezi s tekstualno slastjo: ljubim tekst, ker je on zame tisti redek prostor govorice, kjer je odsotna vsaka scena, vsaka logomahija, ni nevarnosti pretvarjanja, agresije, izsiljevanja, rivalstva idiolektov - kaže na asocialnost slasti (sama kolizija med načelom ugodja in načelom realnosti); v tekstu ni zapreke, kajti za tekstom ne obstaja nekdo aktiven (pisec), pred njim pa nekdo pasiven (čitalec); tekst je neizdiferencirano oko: ,^L'oeil par Ou je vois Dieu est le meme eloi par ou il me voit. Tekst je telo, anagiam našega erotičnega telesa, je odprta lista jezikovne«a plamtenja, pršenja, pretrgane, potigane. svetlobe, skrabajoče linije, raztrosene v tekstu kot semina aeternatis, zopyra, tekst-telo kot ena sama erogena cona, posuta z razlikami, robovi, odprtinami, sinkopami; vesolje teksta, katerega vsi elementi so lahko mesto erotičnega vzbuijenja tekstualnega tipa; demokracija tukaj zdrsne v brezpri-zivno falokracijo. Tekstualna slast zato ni zvedljiva na gramatsko funkcioniranje, na gramatsko strukturo feno-teksta kot površine, komunikaciie, pozitivno-fenomenalno danega sklopa znakov: tekstualna slast, to je tisti moment, ko moje telo sledi svojim lastnim idejam, ker moje telo nima lstih idej kot jaz. Slast je izrekljiva, užitek je neizrekljiv, brezglasen, prepovedan, preprečen (inter-dite) govorečemu kot takemu ... reči te ga da te med vrstkami... tisti, ki reče, s tem, ko reče, sebi prepove užftek. Pisec iz slasti sptaaDZ čiko: odiekajoč se užitku, to čiko lahko izrece (čdca je telo, kot označevifec, ki s svojo j net^hos^o izžene vsako sled duha), črka jc r' shst, obseden je z tgo, za^ub^en v govorico. Te na shat je nekaj rewohicionaniega in asocaln^a, Scandaloznega, m aikakTino sečt&če kolektivnosti, mentalitet, idiotektov; pač pa eksces, Skandal, atopika. Tekst se upira memavi, knjižnemu tržišču, metafi-ziki znaka (teotBfeolo&im motivom smisla, prezence, pris(o)toosti, polnosti, lococentnzmu, fonocentrizmu, monoloScemu tipu diskuiza, ustav^anju končnih transcendentnih Kodinnih smidov, heimenevtike), nZdnvi" sdcsualnosti, a kliub temu se tekst vmeSča v krog ndooristnih, a kgalnin utroScov, koristna je prav aekoristnost tekstov: po eni strani sublimen, brezinte-resen tekst, po diu^i strani pa trgovski artikel z vred-nostjo. Bo^ kot je tekst dostojno napisan, brez hudobije, spodobno, tem lažje ga je obrniti, perverti-rati, črtati z naličja — ta invetzna fknra je pa čista proizvodnja teksttulne sbstL Tdot je ietišističen pred-met in ta fetS ne žeB: tekst me izbna, izloča, izvzema s pomočjo dispozitiva nevidnih ckranov, selekthmih izignrvaig (slovar, referenoe, čit^ivost); diu^i, avtor (il ya toujoms Fantre, ranteor) pa je vedno tzgub^en v sredini teksta (au milieu): kot institucga je avtor mrtev, čita se hrez inakriptife, poroftva Očeta (obnova med-teksta ukine dedBčmo), njegova meščanska emodonalna, biografska anatomija se je sesula (berem inbran sem). Svet govorice dogosfeia) se kaže kot večni in neizmenii paranoični konflikt; samo govomi sistemi preživ^o ta konflikt/spopad, zato se je najbo^e vmestiti v enega izmed njm: kaj pa jaz, kaj pa jaz počnem v vsem tem? Vcdno-že govorjen. Tekst je atopičen, če ne v konzoma^i, pa vsaj v proizvodnji. Ni govor (un parlcr), fikcqa, sistem je v njem prekora-čen, razdrt, razparan: ta prd>eg pa je označevanje - v vojni govoric so tudi mirai, spokojni trenutki - to je tekst. Med dvema napadoma govoia (parole), med dvema piieigema ststema je vedno možna tekstualna slast, ne kot počitek, temveč kot nedostojno-izloče-no mesto neke druge govorice, kot naglo brisanje bojevniflte srčnosti, kot neko kratkotrajno samotaije-nje piščevih ostoog - zastcj srca. Tekst likvidira vsakd meta-govorico: nobenega glasu (Znam>st, Razlog, Institucga) ni za tistim, kar rečem; subjektivna pozicija izjav^anja je vedno že vpisana v objektno govorico, m brez-objektne govori-ce, ni varne distance, govorica že vedno sebe pr^dpo-stav^a, govoreč o govorici, smo vselej že v njq -vedno že govori govorica. Tekst se izvieče iz vojne fikcg, sociolektov, razbge svojo lastno diskurzivno kat^gorgo, sociolingvisti svojo sociolingvistično refe-renco (žanr), je brez-smešna komika, navajanje brez navednic, vidJao postaja novo filozofalno (Lapis Philo-sopharum) stanje jeziovne materge. V tekstu iz slasti ni nič več zares antagonistično, pač pa pluralno: Jaz z lahkoto potuje skozi reakdonamo noč. Vendar tekst ni brez sence, ločen od »vladajoče ideologije" (to bi bfl neploden, sterilen tekst): ta senca je - malo ideolo-gqe, malo subjekta, mak> rq>rezentacge. Beseda (mot), govor (parole), pisava kot transliteracga govora, stavek (phrase), zavmitev govorice ... Vse to so imaginarno-sti govorice, artefakti, ki so prevzeti od imaginaniega znanosti; v znanost o govonci je treba vk^učiti vse zatirano, prezjrano, marginalizirano, suspendirano: semiologqo (retoriko, stflistiko), prakso, etično akcgo, entuziazem. Tekst, tekst kot nezvedljivo materialnost tekstualne/označevalne prakse: tekst je označevanje, užitek, označevalni prooes. Pisec je vedno na slepi pegi sistemov, v odvajanju, on je joker, mana, ničelna stopnja, smrt bridga; je izven menjave, potonjen v ne-piofit, v mushotoku zen, brez že^e, kaj vzeti, razen perverznega užitica v besedah. Brezrazložnost pisanja se prek užitka bliža brezrazložnosti smrti. Iz teksta ne moieš, vedno-si-že: v prepletu refe-renc, sptoSnem mathesis, v mandali liteiarne kozmogo-nije, v nekem krožnem spominjaimi, asociativnem preskakovanju. V Stendhalhi čitam Prousta, pristopa ni skozi plaz asociacij, referenc, kot medtekst: kot subjekt sem vpisan v brezkončno teksturo, v stereo-fonsko razstroseni ptural, sem križišče, sečišče, ki ga prečgo besede, diskurzi, potigane sintagme, nepo-membni konci fonnul, referenc, noben stavek se ne fonnira, skozi mene se razsuva leksikalni fluks, končni diskontinum, ne-stavek. Noben objekt ni v konstantnem odnosu s slastjo, toda za pisca obstoji ta objekt - to je jezik (la langue), materni jezik (la langue matemelle): pisec sodeluje v spektakuJarni, a nezaobidni pustoto^čini igianja z maternim telesom, v igii, v kateri ga glorificira, olepšu-je, razrezafe. Vse hermenevtike terae^ijo na izktjučnem razisko-vanju označenca: zapirajo se na iskanju nekega kon-čnega transcedentalnega označenca, na zaustavitvi končnega smisla, fiksnune so na instituciji znaka, Knearnosti, kjer označevalec fungira kot prvi del pomena, materialna veža; dgansko pa je vedno naknadnost pomeoa, vedno subjekt peseneti in šele dcozi označevalca ipisuje subjekt svoje mesto, artiku-lira svoio že^o, ureže se kot odskok, beg, avtodistanca od vsebine neposredno izrečenega. Nova lingvistična znanost bi marala likvidirati izsi^evalno, kanonizirano fonno označenca, suspendirati gramatiko kot kodeks za eooznačno fiksacgo smisla. Tekst je fragmentiran v praksah, ki niso imena, zato se držeč v mejah izreke, v mathests govorice roS nominacgo. Pri reprezentaciji pa pisec sobesedniku zgo^ nav^a zadnje stanje realnosti, tisto neprestopno, neuklonljivo v njej, kar ne more biti zaobideno, prekoračeno: samo mejo imaginacije, nominacge. Tekst je očetomorilski, incestuozni, Univerzum: smrt Očeta v Bteraturi pmertira sam užitek, kajti, če ni več očeta, čemu prq>ovedovati zgodbe? Vsaka zgodba se vrača na Ojdipa: vsa odgodilna ^gra tekstual-ne telesnosti se umirja vbrezupnem in bolečem alibiju Ojdipa. Vsako prmovedovanje je sledenje, iskanje svojega porekla (zacetka kot konca), izrekanje spora z Zakonom, urezovanje v dialektiko nežnosti in so-vraJtva. (Vem, da žeaska nima penisa, a vendar ... Vem, da je to k beseda, pa kgub temu ... vznembjen sem, kot da izjavljajo readnost - Oče, kaj ne vidiš, da gorim - vem, da bo Ojdip na koncu razkrinkan, vem, da bo Danton gfljotmiran, a vendar ...) Tekst je tista nevsOiena osrf>a, ki (po)kaže svojo zadmico Političnemu O&tu. Umetnost se zdi komntomis, zato jo skuša umet-nik uničiti: desteukc^a didnsza pa ni dialektični člen, temveč semantični — poshdhx> se uvršča v veliki semiološki mit »versusa" (črno ,,versus" belo); zato je destnikdga uraetnosti paradoksalne oblike - oblike, ki gre proti doksi: obe strani paradigme sta zlepljeni na neločtjiv, neodpoklic^iv nacin — obstoji strukturalno soglaqe med zanikujočimi in zanikovanimi oblikami; doksi pa je treba protistaviti nek tretji, subtilno subverziven, ekscentnčen člen, ki se izog^ne paradigmi, tako kot n.pr. BataiOe snunežljivosti ni postavil nasproti seksualno svobodo, ampak ... smeh! Slast, hedonistične zahteve so bOe stalno suspendi-rane in reducirane: zmagoviti nasprotnik Slasti (zado-vo^itve) je Ze^a; vedno se govori o Ze^i, nikoli o slasti, ki nima eptstemskega dostojanstva. Označevanje je smisel v tem, kar je proizvedeno čutno. S tem pa vznikuje materialisticni subjekt, a ne kot ihizija, temveč kot fikcija. Naša slast je individualna, toda ne personalna, osd>na; ko analiziram nek tekst, ki me naslaja, to kar odkrivam, ni subjektivnost, temveč moj individuum, to je danost, ki oddvaja moje telo od drugih teles in jim daje svojo bolečino ali svojo slast -to, kar odkrivam, je moie tek> v uživanju. V kolikor bi sestavili tipologijo tekstualnjh slasti -čitalcev iz slasti - bi bila lahko le psihoanalitična: zavezujoč se odnosu čitalne nevroze do shahicinirane oblike teksta (kot fetišističnega objekta) - nekaj tipov n.pr. fetiSist, obsedenež, paranoik, histerik (seveda tekstualnega tipa). Tekst poraeni Tkanje: Texte veut dire Tissu. Proiz-vaja se z večnim tkanjem: subjekt je v tem tkanju teksturi izgub^en. Teortja teksta bi bila hifologija (hyphos - tkanje): hifok^ga kot tekstofilija. Oznace-vanje kot mesto uživaiija, Kot tekstualna praksa, ozna-čevalna praksa - Moebiusov trak: napisano ne preneha biti čitano, čitano ne preneha biti pisano, vpisovano; tekstualni prostor zasuvajo sistemi raz(pros)tiranj, intervalov, razmakov, nezvedljrvih razlik, izmikanj, nadomestkov, odlaganj, zadržkov, premestHev. Tekstualna slast je tisto nezaobidljivo, nezved^ivo, zdrsgivo, brez česar bi teorija teksta zopet postala centrirani sistem, fitozofga smisla, morala resiuce; to, kar slast odlaga, eliminira, je označena vrednost (dobri Vzrok/Izvor); označenec se pahne v oklepaj, izku&ti je treba čisto materialnost označevalca, ki vertikalno prebija površimko sintagmo in se izpostavi kot ncvral-gična točka, poteza brez smisla, odprta in gosto^ubna za sprgeraanje različnfli smislov, izza označevalne artikulacne m nič — treba je vstopiti v razkošen red označevalcev. (V e(ste)tiko tekstualne slasti je treba vključiti tudi pisavo (pisanje) -na-ves-glas (recriture a haute voix), vokalno pisanje, materialno eksterioriza-ctjo diskurza: ni ekspresivno - izraz prepušča feno-tekstu, nošeno je z zrnom glasu, ki je eiotična mešanica zvoka in govorice - to je umetnost upravljati s svojim telesom, ni fonološko, temveč foneticno.gre za sledove pulzionalnih incidenc, za tekst, v katerem bi se slišalo zrno grla, patina konzonantov, naslada vokalov, cela stereofonija globoke poltenosti; artiku-lacija telesa, jezika (langue), toda ne jezika smisla, pač pa govorice (langage) - in vse to zrni, prasketa, prši, ljubkuje, struži naslaja. V tej označevalni eksploziji, nevrotični raztrositvi, prečkanju, v tem senalnem gfoanju snetij, prekrivanj, variacij se konstituira logika teksta kot metonimična. Tekst se povrne govorici, strukturiran je kot govorica, toda decentriran, brez zapore - sistem brez konca in središča: množinsko in demonično tkivo, eroteno metodološko polje. Brezrazložnost pisanja (označevanja) se preko (tekstualnega)užitka približuje brezrazložnosti snuti. Prelaganje (naše) smrtnosti na logotetsko telo Rolanda Barthesa je seveda kastrirana investicqa(nedo-s^ljiva, neizpolnljiva - morda prav ta fantazma pisanje šele odpira), napor, da bi bUo srečanje vsaj za hip uspelo, nespodletelo in zbrano v artikulaciji pisave - Ob tem pa hkrati drughn prepuščamo, da sami zaključijo naše pisanje, saj je naš zapis zgolj predlog, katerega odjek ostane zavedno nespoznan(smisel bo zato odločno vznikal, naskakoval iz odsotnosti, naknadno, kot neka nezvedljiva odvečnost — nepriča-kovano, zato toliko bolj presenetljivo. Vse je diskurz in ta diskurz je zares govorica: kako mu sneti metaforo, ko pa vedno zadenemo ob vedno-že-metaforičnost označevalca- in prav to je temeljni konstituens in kreator tekstualne slasti/užitka. Lovili smo telo Rolanda Barthesa, ujeli smo neko drugo telo, iskati nam je tretjega ... Drobna parafrazica: doslej smo Rolanda Barthesa zvajali na znano, gre pa za to, da ga spoznamo; v tem literarnem ,,steeplechaseu" je ljubljanska stolica nam vsem drag šampion, da še sami reprezentanti ne vedo kako. Navednice manjkajo v meri, v kateri se v tekst urezuje nemožnost meta-govorice, da pa vsa zahvala velja Rolandu Barthesu in Jacquesu Lacanu (in njunim mnogim učencem), je izpisovalec že spoznal. Tekst je posvečen vojvodinji, da še sama ne bo nikoli vedela kako. MARCEL ŠTEFANClC, junior 20 (Nadaljevanje s 17. strani) PONEVERJENE PUBLIKACIJE Gre za posebno obliko goljufije — za prilastitev tujega dela, ki še ni bilo objavljeno v znanstveni pertodiki, pač pa le pregledano v obliki poročila, napisanega kot prošnje za pridobitev potrebnih kredi-tov. V reviji ,,The Lancet" je pred kratkim poročal ameriški biolog E F. VVheelock iz Philadelphie, kako je postal žrtev take goljufije. Krivec je bil nek drug biolog, ki je prebil nekaj časa kot gost v njegovem laboratoriju. VVheelock je napisal poročilo o ,,mirovanju" in ,,prebujanju" tumorjev za Ameriško zdravstveno službo z namenom, da si zagotovi potreb-ne kredite za nadaijnje delo. Dve leti pozneje je doživel neprijetno presenečenje, ko je v specializiranih znan-stvenih revijah prebral dva članka na isto temo. V njih je bila beseda za besedo reproducirana večina njego-vega poročila, članek pa je podpisal A.E.K. Alsabti, ki je delal pet mesecev v njegovem laboratoriju prav takrat, ko je on pisal svoje poročilo. Analogen primer je znan iz fizike. Neki ameriški fizik je odkril, da je bil eden njegovih člankov enostav-no prepisan in objavljen v Proceedings of the Japanese Physical Society pod drugim imenom (La Recherche, št. 26, str. 722, september 1972). Nobena skrivnost ni, da nekateri strokovnjaki, katerim revije pošiljajo originalne rokopise, da bi o njih dali strokovno mnenje, te izrabljajo v svoje namene. Odlašajo z njimi, da bi sami prej objavili rezultate, za katere so dobili navdih prav pri branju teh originalov, ali pa želijo, da bi prej izšla dela njihovih znancev in prijateljev in vračajo rokopise te z veliko zamudo. O takem primeru je poročala revija La Recher-che (št. 26, str. 722, september 1972). Šlo je za področje f izike in visokih energij. Matematiki še danes govorijo o slavnem matematiku Čauchyiju, ki je ideje za svoje delo ,,dobival" v poročilih, ki mu jih je v strokovno presojo pošiljala revija ,,Comptes Rendus de 1'Academie des Sciences." Tako ni čudno, da danes mnoge revije, ki sodelu-jejo z znanstveniki na omenjeni način, priložijo svoji prošnji za strokovno oceno tudi deklaracijo, v kateri apelirajo na njihov čut za etiko in jih svarijo pred zlorabo tujih podatkov. LABORATORIJSKA ,,KUHINJA" Primeri, o katerih smo govorili do zdaj, so zanimivi zaradi svoje spektakutarnosti. Moramo priznati, da jih niti ni toliko, če upoštevamo število znanstvenih del od začetka tega stoletja pa do danes in število znan-stvenikov, ki delujejo po vsem svetu (samo v ZDA jih je 300000). Seveda smo izbrali le primere, ki so splošno znani. V bližnji preteklosti pa naletimo tudi na goljufije, ki jih krivci ntso priznalt, a zanje raziskovalci vedo (primer: v biokemiji so predstavili kristale Chymotry-pisina kot RNA, ki prenaša dedne lastnosti. Ribosomi, ki naj bi bili spremenljivi, so bili uničeni in izgubljeni v prometni nesreči itd.). Ko smo iskali snov za ta članek, smo videli, da obstaja še veliko poneverb in goljufij, ki pa jih tisti, ki zanje vedo, ne morejo dokazati zaradi pomanjkljivih podatkov. V resnici to namreč sploh ni tako prepro-sto. V znanosti se ne srečujemo le z očitnimi, spekta-kularnimi goljufijami, ampak tudi s tistimi manjšimi, manj opaznimi. Nekatere med njimi v laboratorijih celo tolerirajo. Recimo, da raziskovalec opravi štiri poizkuse (to je, mimogrede, precej visoko število poizkusov za večino znanstvenih panog) in da v treh primerih dobi isti rezultat A, četrtič pa rezultat B. v Želji, da bi v revijah predstavil svoje delo kot neoporečno, bo tak znanstvenik po vsej verjetnosti omenil le tri poizkuse (ki so ,,uspeli"), četrtega pa zamolčal. To je sicer manjši prekršek, vseeno pa ga na moremo kar tako spregledati. Goljufije te vrste le redkokdaj resneje ogrožajo napredek v znanosti, kajti čeprav podatki o izvedenih poizkusih niso do podrobnosti natančni, le obveščajo javnost o obstoju nekega fenomena, o nekem odkritju. Čeprav molk v zvezi z rezultatom B ni najbolj pošten, je dotični znanstvenik v treh primerih le dobil neki rezultat A, ki je pomemben in o katerem govori v svojem poročilu. Take goljufije torej ne morejo ogroziti razvoja znanosti. V nekaterih primerih ga celo vzpodbujajo. Tako je bilo-v znanem primeru Gregorja Mendla in njegovih eksperimentov z grahom. Ti so postavili temelj genetiki konec prejšnjega stoletja. Leta 1936 je ugledni britanski statistik in biolog R. A. Fischer dokazal, da Mendel nikakor ni mogel priti do takih statističnih rezultatov, kot jih je objavil, da bi z njimi dokazal dednostne zakone. Ti rezultati so namreč preveč popolni, da bi ustrezali dejanskemu stanju. Fischer meni, da utegne biti odgovoren za to prevaro kak Mendlov pomočnik, ki je vedel, kakšne rezultate pričakuje njegov gospodar. Neki drugi britan-ski biolog, sir Alister Hardy, pa je 1965 izjavil, da bi bili lahko to tudi vrtnarji, s katerimi je delal. Ti naj bi vedeli, kakšnega razmerja se je nadejal Mendel, pa so ob preštevanju grahovih zrn malo pogoljufali, da bi si tako prihranili nadaljnje delo! Med primeri, v katerih znanstveniki namenoma zamolčijo nezaželene rezultate, torej med tako imeno^ vano ,,laboratorijsko kuhinjo" in škandaloznimi golju-fijami Moevvusa in Burta, je seveda velik razkorak, vseeno pa smo mnenja, da je treba v obeh primerih gledati na tako početje kot na goljufanje in nepošte-nost. Brez dvoma manjše goljufije vodijo v večje. Zanimivo bi bilo vedeti, do katere meje znanost neke dobe in neke dežele v praksi take goljufije ,,dopušča" in po kakšnem kriteriju. Na to pomembno epistemo-loško vprašanje bi lahko odgovorila le temeljita preiskava dela v laboratorijih, a je do danes žal §e nihče ni opravil. Na koncu., moramo še omeniti, da sodoben način objavljanja znanstvenih rezultatov po našem mnenju pravzaprav vzpodbuja k goljufanju. V prejšnjem stolet-ju so raziskovalci pisali ,,spomine", v katerih so razgr-nili pred bralce svoje celotno delo, vključno z rezul-tati, ki so jim delali preglavice in ki se niso ujemali z njihovimi hipotezami. Moderno raziskovalno delo nam ponuja izredno kratka poročila, v katerih se morajo vsi podatki med seboj ujemati in do zadnje malenkosti ustrezati končnim ugotovitvam. Če se pojavi članek, ki ne ustreza tem zahtevam, pa čeprav je zanimiv, ima vse možnosti, da ga bodo veliki mednarodni časopisi zavrnili. Tako je razumljivo, da bo znanstvenik, ki se želi uveljaviti, zamolčal tistih nekaj rezultatov, ki ne potrjujejo njegove hipoteze. Način objavljanja znan-stvenih rezultatov gre v smer, ki znanstvenikov ne vzpodbuja k objektivnosti, ki jo javnost pričakuje od strokovnjakov. Članek, ki nikakor ni prikazal celovite podobe tega problema, zaključujemo torej z mislijo, da je znanstve-no delo iz različnih razlogov velikokrat zelo daleč od tega, da bi potekalo v miru, spokojnosti, brez vmeša-vanja zunanjih interesov (kot zahtevajo določila znanosti) in da prihaja do goljufij večkrat prav zaradi omejitev, ki so jih dolžni znanstveniki upoštevati pri svojem delu. Ali lahko to preprečimo? Vprašanje ostaja odprto. Prevod: La Recherche, 113, Julij — Avgust 1980, Ler Praudes scientifiques par M. Blanc, G. Chapoutier, A. Danchin Nada Šabec RUBRIKA: POHVALE IN ZAHVALE UREDNIŠTVA ZA MATERPOETIKO Tokratho priznanje iz vsega srca namenjamo organizatorjem prireditve, ki se v tem tednu odvija, zvija in previja, poteka in odteka /med prsti/! FILOZOFIJADA!!! Pohvala in zahvala pripadata seveda KO ZSMSFF! Prizadevneži zaslužijo naše priznanje že zato, ker so umaknili celo stvar daleč stran od umazanije Ijubljanskih ulic, daleč stran od ponorelega sveta in sveta, kar se v njem /tudi študentskega!/ dogaja — pa jo spravili v roman-tično okolje prvobitne narave in pristnih, čisto ta pravih in živih konj: V LIPICO! Nekateri jahajo, da ne bodo pojahani! Drugi pa še naprej galopirajo v zmernem disco ritmu! Ostali pa .. .ne vedo, kaj ta filozofijada sploh je! In prav je tako! Ne vedo tudi, DA JE! JAZZOVE KONCERTISE NOVOSTI Zapisovalec se znajde v kaj čudnem položaju, ko mora priznati, da se o nekem dogodku ne da zapisati slabe besede — to pa seveda takrat in tam, kjer je tovrstna praksa v redu stopnje ponavljanja črnih ovac, z vnaprej pripisano svetniško (ideološko) aureolo med rogovi. |n kot so rogovi iracionalen element na opisu ovce, tako je v primeru koncerta Davida Hollanda iracionalen moment njegov gostitelj KDIC-oziroma bolje: pojavitev Oavida Hollanda v srednji dvorani KDIC je ta moment, ki deluje izrazito ambivalentno, čigar rezultat pa je dodatek, ki se vsekakor vpisuje v vrsto izrednih. Glavni korrflikt večera se jeseveda odvijal na ravni funkcij posameznih medijev, ki so si v tem primeru segli pod roke. V prvi vrsti gre za zanimivo povezavo ŠKUC-a, kot predlagatelja koncerta, ter KDIC-a kot organizatorja in financministra. Iracionalni moment te povezave je na dlani. Gre seveda za to, kdo je v tem primeru svetnik in kdo izvajalec. Ali jestem dejansko porušena družbena hierarhija, se na podlagi enega primera ne da povedati. Ostaja pa v ozadju na koncer-tu izrečena, a ne konkretizirana obljuba, da se bo tako sodelovanje nadaljevalo tudi v prihodnje. Orugi konflikt pa je predstavljala glasba v prav določenem okolju. Poslušali smo glasbo, ki se izmika obema lovkama, ki bi jo označile kot ,,družbeno relevantno". Izmika se tako opredelitvi resne glasbe kot Umetnosti, ki jo je v svojem visokem duhovnem poslanstvu opredelila tradicija klasične glasbe, izmika se tudi skoraj še pomembnejši opredelitvi komercialno uspešne glasbe, se pravi prvi računici zabave, denarju; še več, izmika se celo opredelitvi nacionalnih dimenzij. Inštitucija nacionalnega pomena, kakršen naj bi bil KDIC in za kakršnega se je doslej tudi izkazal po zaenkrat res še skromnem repertoarju, je taki glasbi izrazito tuj prostor. Istočasno pa je znotraj tega kon-flikta nastopil nov moment. Glasba, ki je izrazito marginalna, tako v Umetniškem kot finančnem pogledu, je bila usmerjena tudi in ravno v ti dve smeri.. Holland je prvič privabil nepričakovano mnogo poslu-šalcev, kar seveda ni brez zveze s finančno platjo; drugič in kar je mnogo važneje, pa je ,,napadal" ravno pozicije Umetnosti", a to ravno s pozicij t.i. resne glasbe. V tem zadnjem gre za več nivojev, ki so bolj ali nrlanj radikalni, hkrati pa tudi bolj ali manj uporabljeni v tradiciji novega jazza, sodobne improvizirane glasbe. Najprej gre tu za izbor solističnega nastopa, ki i. a izrazite korenine v popularni obliki klasične glasbe, v tipično buržuaznem okolju salona. Na to se seveda takoj navezuje izbor instrumenta. V Hollandovem primeru sta tb izrazito nasprotna si insttimenta. Čelo velja za enega najbolj popularnih solističnih pripomoč-kov, slovečega zaradi svoje globoke izpovednosti, poetičnosti, svojevrstne lepote (pretresljivosti) zvoka. Njemu nasproti stoji kontrabas v vlogi nekoliko zabav-nega, vsekakor pa zgolj spremljajočega brundača, v glavnem le dopolnjevalca zvočne slike orkestra. Solisti-čna uporaba basa je torej močna klofuta zaverovanosti t.i. resne glasbe - klofuta že na formalnem nivoju. Tretji nivo pa je sama praksa igranja. Bas ima tu edinstveno pozicijo instrumenta, katerega glasbene zmožnosti je do kraja razvil ravno in samo jazz, in to predvsem v zadnjem desetletju sodobna improvizirana glasba. Razen redkih izjem skladateljev podobnih glasbenih gibanj t.i. resne glasbe, je uporaba basa v jazzu z njo neprimerljiva. Holland je tu pokazal po eni strani tehnično znanje, ki vzdrži tudi kritiko najostrej-ših kriterijev klasične igre. Gre seveda za običaj, ki se mu je jazz zavestno ali pa ne odrekal, in sicer na račun večje neposrednosti. Hollandova tehnika znotraj improvizacije dosega učinke skoraj popolne intonacije ter tako čiste igre, kolikor je to na basu pri tako intenzivnem menjavanju leg sploh mogoče. Znotraj te eksaktnosti, ki jih je v dobršni meri pripomoglo tudi izredno ozvočenje izredno ne toliko po moči, kot po kvaliteti zvoka, je Holland nizal tematske oblike vse od svingiranih ritmov pa do prav rockerskih obrazcev — njihova izpeljava pa je večinoma slonela na globalni formi tradicionalnih pesemskih oblik z izrazitimi kontrasti med stavki. Prva je bila npr. oblike ABCD ... A, ena je bila celo v rondo obliki ABA-CADA ... Znotraj teh oblik pa so izpeljave tem kljub improvizaciji slonele na relativno trdni harmonski ali modalni modulaciji. Taka praksa, uporabljena na čelu, nudi seveda mnogo razvidnejšo sličnost in različnost s klasičnim Tako moramo organizatorie ne le pohvaliti, ampak se jim tudi "^AHVALITI: za njihovo tenkočutno skrb pri nalogi nevznemirjanja študentskih mas na filofaksu. Saj vendar vzna mirjanje javnega mnenja . . . Pa se moramo zahvaliti še za eno stvar: da se v tem študijskem letu na FF ni nič dogajalo, ni bila organizirana niti ena (? ) prireditev! In tudi to je prav! Nekateri so bili pač zavzeti i organizacijo množičnega žura (filozofijade), drugi pa naj rajši študirajo: saj razni literami večerčki, koncerti, nastopi itd. vključno z dnevom kulture, samo odvračajo Ijudi od učenja! Tako filozofijada jzpolnjuje svoj namen (a kje ga iskati, to je vprasanje!) Tribuna bo seveda o tej prireditvi, poteka-joči sredi žrebcev in kobil, osmišljeni v sami sebi in blesteči v svoji prepotrebnosti, seveda še pisala — že v naslednji cifri. Malo bomo vse skupaj še popoprali z intervjuji z udeleženci in neudeleženci! Pa malo se bomo sončili v pri-jetni zavesti, da jo je prvič organizirala Ijubljan ska FF! Do takrat pa naj bo tale pohvala inzahvala vzpcxJbuda za nadaljne delo prizadevnim ZSMSjevcem s filofaksa, da jim ne bodo hlače padle z riti in da bodo še naprej strumno stali na braniku svoje potrebnosti in zagnane delav-nosti (pa prepevali Jugoslavijo!) Amen! Matjaž Hribar načinom igranja. V tem primeru je bila torej ta ambivalentnost povezave dveh tradicij še toliko bolj očitna — kar pa seveda ne pomeni, da bomo na tem mestu sistematizirali vse vplive in različnosti. Že od začetka je (upam) jasno, da gre predvsem za tematizacijo temeljnih konfliktov, ki so biti osnovno obeležje tega dogodka. Kotikor so ravno ti konflikti prispevali k tako vsebinsko kot izvedbeno brezhib-nemu koncertu, pa so seveda prispevali tudi k avtorjevi dilemi, kod sredi te plohe pohval najti točko, ki bo kot negativna podlaga še povečala blesk opjsanega. Danes tak problem seveda ne sme in ne more predstav-Ijati kake posebne ovire. Če ne drugače, se ga najlaže izbrska v megleni prihodnjosti. Gre seveda za koncert The VVorld Saxophone Quarteta, ki ga bosta (sta) 30. marca organizirala ŠKUC in RŠ. fn spet se bistvo pro-blema vrti okoli prostora dogodka. Kot kaže, so se vrata kina Union, doslej najprimernejše dvorane za tovrstne dogodke, za vedno zaprla. Vloga KDIC je kljub in zaradi euforičnosti prvega dela zapisa še vedno nejasna — vsekakor pa bodo (so) tudi tavratavsaj v tem primeru ostala zaprta. Kot edina možnost je ostala menza ŠC — prostor torej, ki je za tak koncert nepri-meren iz mnogo bolj po glavi bijofcih razlogov, ,,kot pa je bil to KDIC v Hollandovem primeai". Ne glede na izredno pomembno mesto, ki ga ta kvartet zavzema znotraj razvoja sodobne improvizirane glasbe, ne glede na njihovo trenutno izrednoaktualnost in zanimivost, menza ŠC nikakor ni mesto za tak, niti tak rock ali punk koncert. Če zaradi ničesar drugega, zaradi pomanjkljive ventilacije. Toda za konec je treba ta, že nekaj časa prisotni problem, ,,re§iti" v stilu tega zapisa — pozitivno (!). Upajmo, da bodo v zadnjem času intenzivna prizade-vanja ŠKUC—a za pridobitev prostorov za glasbeni klub kmalu bogato obrodila. Upajmo pa seveda tudi, da se bo sodelovanje ŠKUC-a, RS-a s KDIC—om ne samo nadaljevalo, ampak v taki in podobni smeri, kot v primeru koncerta Davida Hollanda, še širilo. Andrej Orapal