„Vrli Slovenci: Prava vera bodi vam luž, materin jessik bodi vam ključ do zveličanske narodne omike.“ A. M, Slomšek.
Ixbaja Tiak drugi četrtek. Naročniki „Slov. Gospodarja“ ga dobivajo zastonj. Posebej naročen velja s poštnino vred eno krono za celo leto. Posamezne številka veljajo i h. — Naročnina se pošilja na upravništvo „Našega Doma“ v tiskarni »v. Cirila v Mariboru. — Za oznanila se plačuje od navadne vrstice (peti*};
če ss enkrat natisne, po 15 h, dvakrat 25 h, trikrat 15 h.
Liberalizem in socijalizem.
Dejstvo je, da se nezadovoljnost vedno bolj siri po svetu in klic po sreči postaja vedno močnejši. Toda kako podati ljudem zadovoljnost, potem ko je bila že jedenkrat zgubljena, kako jih osrečiti? Oglasili so se mnogi možje, ki so ljudstvu pripovedovali svoje nauke, ki naj je osrečijo.
Zatrjevali so, da človek zamore postati srečen le tedaj, če je popolnoma prost; streti mora vse spone, ki ga vežejo. Povse svoboden zamore človek postati le, če odpade od Boga in zapusti njegove sv. nauke.
In kak je bil sad tega nauka? Zginila je ljubezen do bližnjega, močnejši vsužnil si je slabejega in mu pil njegovo kri. Na jedni strani vstajalo je ogromno bogastvo, Da drugi strani rodila se je revščina, uboštvo. Kruto in neusmiljeno so začeli gospodarji bogatini zapovedovati svojim podložnim delavcem; zniževali so jim neprestano plače, tako da si ubogi trpin vkljub 10 do 12 Drnem napornem delu ni prislužil toliko, da bi pošteno preživel sebe in svojo družino. Tam milijoni denarja, — tukaj popolnoma revščina! Z zavidnim očesom je gledal ubogi trpin, ki si je služil z mukopolnim delom ^ojo uborno dnino, na ogromno bogastvo Dekaternikov, katero so si pridobili z izkoriščanjem delavcev.
..Marijino življenje“, M. Zemljič.
V Marijinem mescu maju t. 1. je izšla v Mariboru v tiskarni sv. Cirila prekrasna ^Djiga z naslovom: „Marijino življenje“. *<> staronemškem izvirniku priredil Mat. Zemljič, kaplan pri Sv. Jakobu v Slov. Soricah.
Predragi, to je knjiga, kakor si boljše ?e moremo želeti za sklep slavnega Mari-Jinega jubileja, ki smo ga tako navdušeno °bhajali po celem Slovenskem.
Pred veliko stoletji je zapel mogočno P®sem na čast Mariji brezmadežni preprost klenih v nekdaj tako slavnem kartuzijan-?kem samostanu, ki nam je znan pod Imenom „Zajčki samostan“. — Pesnik Zemljič nam ta samostan tako le opeva:
... v krasni senčnati nižavi, kjer moti skromno le življenje krilatih pevcev žvrgolenje, se duh bežeči mu ustavi: ob vznožju gore tam konjiške zazre zidine zdaj meniške: vseslaven in vseobče znan mogočen Zajčki samostan.
Menih pobožen tu zapel pred več ko sedemsto je leti
To je stanje, M je povzročil brezverski liberalizem s svojimi nauki.
Toda ljubi Bog vedno skrbi za to, da drevesa ne rastejo v nebesa, da ljudje ne zgrade nebotičnih stolpov. In tako je isti Bog naklonil skrajno oblastnemu liberalizmu sina, kateri razglaša možko dobo svojega očeta za onemoglost, za ostarelost, samega sebe pa za pravnega dediča njegovih naukov. Saj druge dedščine mu oče ni zapustil, pahnil ga je od sebe, izločil ga od vseh pravic, ki jih rojstvo podeljuje otrokom.
V mislih imamo današnji socijalizem, kateri nastopa nepregledne vrste nesrečnih, od brezvesrnega liberalizma izsesanih, od dedščine izobčenih in zavrženih revežev — proletarcev. Tako smemo mednarodni socijalizem smatrati kot krvno osveto, ki je zanemarjena, bedna, v brezbožtvu vzgojena, zapeljana družba izvršuje nad dražbo, ki ima zdaj vso oblast v rokah. Edina moč, silna moč, ki jo ima ta mednarodna zveza, edino netilo nje maščevalnosti, so nauki, ki jih je učil liberalizem.
Med tem ko je liberalizem oklical popolno svobodo pojedinca, seveda le v prid svojih privržencev — postavil je v svojem brezkončnem hinavstvu načelo o popolni lastnini, češ, posestnik, lastnik je edini, neodvisni neodgovorni gospod svojega imetja, prav nič ne navezan na dolžnosti krščanske
Mariji, Materi presveti, prelepi slavospev vesel, ta spev: „Marijino življenjo* takrat po široširnem sveti je v Deve božje počeščenje iz te samote zadonel.
Prolog, str. VIII.
Brat Filip je bil kaj vnet častilec nebeške Kraljice in je opeval Marijino življenje v tako krasnih, zvišenih besedah, da gane čitatelja ljubka, otroška preprostost v verzih ravnotako, kakor globokost in množica krasnih misli in idej.
In ravno ta nebeškolep življenjepis brezmadežno Spočete nam podaja č. gosp. Zemljič v dovršenem prevodu. Ce pomislimo, da obsega ta spev 11.272 vrstic, lahko uvidimo, da je bil taki ogromni nalogi kos le naš g. Zemljič, kojega pesniško zmožnost že mi štajerski Slovenci dolgo časa poznamo in čislamo.
Na prvi pogled spoznamo, da se je pesnik Zemljič popolnoma vmislil v misli brata Filipa, da čuti ž njim, zato mu pa tudi teče beseda, zdaj kakor žuboreč po-točič med skalovjem, zdaj zopet kot bobneča reka. S svojim izrazom nas očara, nebeško-lepe ideje nas z nežnimi vezmi oklenejo,
pravičnosti in ljubezni, da, poslednje niso nič drugega — nego neumnosti in korupcijska sredstva — šli so socijalisti dosledno kakor je učil liberalizem dalje in so proglasili, da posameznik nima nobene lastnine, ampak vse pripada skupni družbi — državi.
Stoječ na načelih popolne svobode ul ostal socijalizem kakor liberalizem na pol potu, ampak šel je dalje ter trdi, da ne priznava nobenega stalnega združenja med možem in ženo, katerega mi imenujemo zakon, ampak je proglasil — prosto lju bežen —.
V vsem pa je socijalizem — v kolikor jih je dosedaj zamogel, izvajal svoje nauke doslednejše nego stari liberalizem.
Nekaj pa imata liberalizem in socijalizem skupnega. Oba prilastujeta svobodo, a, to le za to, da z nje pomočjo vzdržujeta svoje lastno gospodstvo. Ako pa ljudstvo navzlic nepopisni strahovladi ne stori, kar zahtevata ona dva, in če se celo predrzne ljudstvo n. pr. poslati v zbornico značajnih katoliških mož, tedaj gorje, gorje! Nad ljudstvo se vlije cela ploha raznih liberalnih psovk, ka-koršne so n. pr. zabitost, neotesanost, klerikalizem, nazadnjaštvo, srednjeveško mračnjaštvo itd.
Kakor liberalizem tako tudi socijalizem govori o svobodi, a v mislih imata oba le
da ne moremo odložiti knjige, dokler nismo prišli do zadnje strani.
Ne mogli bi mi Slovenci boljše zaključiti Marijinega jubilejnega leta, kakor da poklanjamo ta cvet slovenske književnosti in umetnosti Njej, ki je brez vsakega madeža. Saj poje pesnik:
„Pa ue zaman se rod slovanski nazivlje tudi „marijanski“, najbolj naš narod v tem slovi, da Mater božjo rad časti, sosebno zdaj, ko jubilej se njeni vsepovsod obhaja, z ljubavjo večjo kakor prej, srce pobožno si naslaja.“ —
Zato pa začne pesnik svojo pesem:
„Žadom struna, pevaj milo brezmadežni Devici spev, udanih čustev ji obilo oznanjaj nežni tvoj odmev!“
In srčna želja pesnikova je:
„Ta pesem kakor v starih časih, v vojakov srca naj prodira, toda v domačih blagih glasih naj k njim si danes pot odpira, da bode tako Mati sveta, brez vsega madeža spočeta, častila se še bolj odslej sred solnčnatih slovenskih mej.“ Prolog---------------------------
lastno nadvlado; prilizujeta se ljudstvu pod krinko svobodoljubja, a objednem grozita ljudstvu, ako se poslužuje svojih pravic drugače, nego jima je ljubo.
Liberalizem in socijalizem privedla sta ljudstvo do one nezadovoljnosti, v kateri neprestano vzdihuje po sreči; saj sta vzela ljudstvu vero v nadnaravno življenje, v poplačilo na onem svetu; dala mu nista ničesar. da bi si zamogel vstanoviti posvetna nebesa, nasprotno smatrala sta je za svojega sužnja.
Liberalizem in socijalizem pahnila sta ljudstvo v ono nesrečo, v kateri zdihuje danes.
Ljudstvo obrnilo se je od Krista, kojega nauki samo ga zamorejo osrečiti. Ob rojstvu tega velikega učitelja so klicali angelji: Mir ljudem na zemlji!
Posvetil je dotlej zaničevano delo in ko je začel pridigovati svoje nauke, proglasil je za prvo in naj višjo zapoved: Ljubezen do bližnjega, ki zamore vstvariti edino pravo in pravično razmerje med gospodarjem in delavcem, mej bogatim in revnim, mej učenim in neukim. Gospodar zaveda se svojih dolžnosti napram delavcu in delavec zopet svojih nasproti gospodarju; oba združuje tesna vez ljubezni.
Zgodovina nam kaže, da so bili posamezniki kakor tudi narodi tedaj najbolj srečni, ko so se tesno oklepali Boga v javnem kakor tudi zasebnem življenju. — Le iz naukov našega Zveličarja, iz njegove velike zapovedi o ljubezni do bližnjega zamore vzkliti ljudstvu sreča; le iz tega semena zamore dozoriti prava ljudska sreča.
Mladina predraga! Ni je lepše knjige za vaša izobraževalna in bralna društva, ni je lepše knjige za vaše knjižnice, ni je boljše knjige za čitanje po večerih in nedeljskih popoldnevih kakor je to „Marijino življenje“. Pa tudi če hoče kdo komu veselje napraviti in mu dati kako darilo n. pr. za god; sezite po tej knjigi in si jo darujte med seboj! Vsak ud Marijine družbe naj bi si naročil to knjigo; tu najdete neizčrpljiv zaklad Marijinih lepot.
Posebej še pa bo ta knjiga kaj dobro služila za deklamacije pri veselicah, ki jih prireja naša vrla organizirana mladina. Iz cele velikanske pesmi se dajo izluščiti posamezni biseri, posamezni odlomki, ki se kaj lepo dajo prednašati. Omenim samo eno tako mesto na strani 35 in dalje, ko Marija vsa srečna pripoveduje duhovnikom o lepoti svojega nebeškega ženina. — In takih mest je veliko.
Knjiga je za svojo bogato vsebino in krasno zunanjo obliko, skoro 12.000 vrstic na 412 straneh, čudno po ceni, stane le 2'20 K.
Naroča se le v Mariboru v Cirilovi tiskarni.
Zdelo se nam je potrebno, opozoriti vas na to krasno delo, da si knjigo še hitro naročite, dokler se še dobi.
Sklepam pa te vrstice z besedami pesnikovimi in želim, da bi vrli Slovenci veliko duševnega užitka in dobička imeli od te knjige:
„To knjigo tudi o Mariji po vsej razpošljem domačiji, da se med vernimi mi brati časti dostojno sveta Mati, in da povsod tembolj spozna se vera v Jezusa — Boga —
Unsko-japonska vojska.
Na suhem.
Na suhem se vsak čas pričakuje bitke. Japonci so pričeli zopet s prodiranjem, kateremu so se pa Rusi z uspehom postavili proti. Angleški listi kakor tudi nemški hočejo vedeti, da se bo Linevič dal speljati ! od Japoncev in bo vsprejel odločilno bitko. I Toda temu ne bo tako, Linevič ve, da ! imajo Japonci, ki imajo nad pol milijone vojakov premoč nad njim, ker on ima kakih 350.000 vojakov. Zato pa si je za hrbtom že pripravil pri Karlinu dobre postojanke in jih utrdil, katere bo pri umikanju zasedel. Bil se bo sicer ljut boj, kakor pri Ljaojanu, kjer so Japonci, dasiravno so bili zmagovalci imeli mnogo večje izgube, kakor pa Rusi, ki so se lepo umaknili. Tudi ne bodo imeli Japonci prav nobenega dobička, če prepode Ruse iz njihovih sedanjih postojank, ker potem bodo morali Japonci za Rusi še bolj proti severu. S tem se bodo pa Japonci bolj oddaljili od domovine in dovažanje vojakov, živil in streljiva bo Japoncem delalo veliko večje preglavice, kakor pa korist pridobljenega prostora, na katerem so bili prej Rusi. Znano je, da so morali Rusi sedaj samo za stražo železnice imeti več tisoč vojakov, ker je železnica vedno v prvi vrsti v nevarnosti pred sovražnikom in pred hun-guškimi in kitajskimi tolpami, katerih je v Mandžuriji vse polno. Sedaj bodo morali pa Japonci zastražiti progo s svojimi vojaki, ker je popolnoma gotovo, da jih Rusi tudi ne bodo pustili v miru. Tudi bodo Rusi mnogo bližje svoje domovine in jim bo dovažanje mnogo lažje in hitrejše.
Veliko pišejo angleški listi, da vlada v Ruskem taboru huda kolera. Te vesti so mnogo pretirane, če bi bilo to tako hudo resnično, potem bi po teh poročilih ne imel general Linevič nobenega vojaka več na bojišču. Sicer je pa Linevič pred kratkim sam poročal carju, da je zdravje med njegovimi vojaki izborno.
Prošli teden so se vršili boji tesno ob mongolski meji. Torej na desnem ruskem krilu, zapadno in vztočno ob Taliauho. In sicer med močnejšimi oddelki v črti Liaui-angtšunpen-Palentun. Ti dogodki so se vršili dne 17. in 18. t. m. z izmenjujočim se vspe-hom. Vspeh teh bojev je bil, da so Rusi ostali gospodarji v Liauiangtšunpenu, Japonci pa v Palentunu. Vtis teh bojev je ta, da so se bojevale na vsaki strani moči približno enake čete, a na ruski strani v glavnem kavalerija, bržkone generala Miščenko. Boji generala Renenkampfa so se vršili na vztoč-nem ruskem krilu. Po teh in prejšnjih bojih od bitke pri Mukdenu dalje, so se v vsem območju virov reke Sungari vršili boji. To je bojevno ozemlje generala Renenkampfa, čegar vojska je ojačena z novimi četami radi velike razsežnosti bojevnega prostora (170 kilometrov frontne širine). V središču ob obeh straneh železnice so se Japonci in Rusi napenjali in uprizarjali ponovne izpade, prej in tudi posebno zadnje dni. Vspehi so se menjali, tako, da so Rusi končno zopet potisnjeni v njih prejšnjih postojank. Ruska armada, ki se nahaja v utrdbah pri Harbinu, južno, vzhodno in zapadno od mesta in v okopih pri železniški postaji in ob reki Sungari, šteje 54.000 mož s 300 topovi. Od te armade je 12.000 mož postavljenih na krajih ob reki Sungari, 16.000 mož pa na železniški postaji. Utrdbe z okopi, ki se razprostirajo več sto milj daleč, so zgrajene v
razdalji 20 do 50 angleških milj. Pred svojimi postojankami so Rusi položili veliko množino min. Rusi se najbolj boje japonskega napada z južne ali zapadne strani.
Japonci so že pričeli s pripravljalnimi deli za obleganje Vladivostoka. Železniško progo so pretrgali, da si Rusi ne morejo več dovažati potrebnih stvari. Vendar Japonci se bodo pri Vladivostoku še bolj vrezali, kakor so se pri Port Arturju, kajti Vladivostok je bolje utrjen in je skušnja iz Port Arturja mnogo pripomogla k temu, da se je Vladivostok kolikor najbolj močno in za sovražnika nedosegljivo utrdil. Tudi z živili in streljivom je za več kot eno leto preskrbljen.
Dasiravno imajo Japonci veliko boljše stališče v Mandžuriji, ker so blizo domovine, dasiravno imajo veliko premoč nad Rusi, vendar si nič prav posebno ne upajo sprijeti se z Rusi. Sedaj pa, ko so se vse nade na mir zgubile, sedaj so vendar začeli s prodiranjem. Japonci dobro vedo, da se Rusi ne bodo dolgo dali pregovoriti do tega, da bi sklepali mir z Japonci, zato hite sedaj, ko imajo še premoč, da bi popolnoma premagali Ruse v Mandžuriji in hitro zavzeli Vladivostok. Da je to samo pobožna želja Japoncev, kateri Rusi ne bodo ustregli, je umljivo. Rusi se bodo najbrže, če general Linevič nima še dovolj vojakov, umaknili kolikor mogoče z malimi izgubami, Japoncem pa bodo po možnosti zadali največje izgube.
Na morju.
Zadnjič smo poročali o veliki nesreči, ki je zadela Ruse na morju. Sedaj, ko po morskem porazu ni treba varovati uradnih tajnosti, prihajajo na dan nepravilnosti, ki so se godile na baltiškem brodovju. Ruska admiraliteta je bila že pred odhodom bro-dovja dobro obveščena o velikih konstrukcijskih napakah pri ladjah. Ladje so bile preobložene za celih 1500 ton, zato so tudi imeli za dva črevlja pregloboko podmorsko višino. Zato so se pri slabem morju zibale za pet stopinj na obe strani. To je povzročilo, da je voda preplavljala baterije tri palčnih topov, namenjenih za odbijanje torpednih napadov. Na „Orlu“ je voda prodrla v odprtino nekega topa, tako, da se je pri drugem strelu top razpočil. Žaradi prevelike obteženosti je prišel spodnji najmočnejši oklep pod vodo, da ni imel nobenega pomena več za obrambo. Roždestvenski je sam dobro znal, kako je v tem oziru njegovo brodovje nedostatno. Uradna ruska poročila potrjujejo, da so bili oklepi slabi. 8 palčni japonski topovi so predrli 7 in pol palčne ruske oklepe; ruske oklopnice so zato bile enake vrednosti z navadnimi zavarovanimi križarkami. Municije je imelo brodovje malo. Izvršila se je med celo potjo le ena strelna vaja pri Madagaskarju. Roždestvenski je moral že takrat, ko je srečal Togove poizvedovalne križarke, signalizirati: „Štedite z municijo!“
Ali bo mir?
Zadnji čas se je mnogo govorilo in pisalo o miru, katerega naj bi sklenili Japonci in Rusi. Predsednik ameriških zveznih držav Roosevelt se je ponudil, da hoče posredovati, da se mir kmalu sklene. Japonci so bili temu zelo naklonjeni in Angleži so jim prigovarjali, ker dobro vedo, da so s svojimi ljudmi in denarjem že na koncu, med tem ko se Rusi še lahko vojujejo leta in leta brez da bi jim česa manjkalo. Hoteli so
staviti tudi Rusom zelo majhne pogoje, katere bi vsaka druga država v tem slučaju rada sprejela. Toda Rusi so preponosni, da bi si dali zapovedovati od sovražnika, ki jih je zvijačno nepripravljene napadel. Rusi niso hoteli vojske a Japonci so jih prisilili, Japonci bi sedaj radi mir, a Rusi ga sedaj pod pogoji, ki bi jih stavili Japonci, ne sprejmo.
Takoj, ko je predsednik Roosevelt sprožil misel o miru, je general Linevič poslal v imenu generalov in cele vojske carju brzojavko, v kateri ga prosi, da naj car ne sklepa še miru z Japonci. Tudi rusko ljudstvo je po večini še za vojsko. Sedaj se pa že poroča, da se ne bo nič sklepalo miru, ampak se bo vojska nadaljevala.
Mladinska organizacija.
Gornja Radgona. Drugo četrtletno poročilo o delovanju „Dekliške zveze“. Dekliška zveza je priredila v drugem četrtletju leta 1905. tri podučne shode, sodelovala pri veselicah s pevskimi točkami ter vprizorila dve igri.
Na dobro obiskanih shodih so govorile: Naši narodni grehi M. Mauko, A. Gomilšak in R. Müller (ker se je pri vsakem shodu ta govor nadaljeval). Naš gospod Jezus Kristus, ljubitelj svojega naroda T. Hrašovec. Bodimo častilke Marijine H. Klobasa. Deklamacije so bile: Trpljenje, T. Hrašovec. Velikonočna, N. Osojnik. Marijine hčere, M. Mlinarič. Domovini, R. Kovačič. Kraljica majnika, T. Hrašovec. V slavo Mariji maj-nikovi, T. Rožman. Slovenka, N. Zemljič. Znamenje, R. Zemljič. Kazen nesprave, A. Kras. Domovina, T. Kovačič.
Pri veselici, katero je priredilo Kmetsko bralno društvo 28. maja, je Dekliška zveza v vsej zadovoljnosti predstavljala igri „Dve materi“ in „Sv. Elizabeta“. Pa tudi mešan zbor je prednašal prav mične pesmice.
Prihodnji poučni shod bode v nedeljo, dne 2. julija. Obeta se nam nekaj posebno zanimivega, zato se ga udeležimo vse do zadnje.
Na Križevo, 1. junija se je vršila pri flas lepa cerkvena slovesnost, katera posebno nam dekletam ostane v neizbrisljivem spominu. Blagoslovljena je bila nova, krasna zastava Marijine dekliške družbe. Tudi pri tej slovesnosti je pokazala Dekliška zveza, kaj zmore požrtvovalnost.
Spomini z romanja v Rim.
Piže kmet iz mariborske okolice.
(Dalje )
Trsat je pri Reki na hrvatski zemlji, a žal, dne 10. decembra 1294 je izginila tam sv. hišica in bila prenesena čez jadransko ■norje v bližini Recanati. Toda že čez osem Mesecev je tam zopet izginila in bila pre-aesena na kraj, kjer še danes stoji — v Lore to. Iz kolodvora smo šli peš s procesijo •a Slovenci smo peli lavretanske litanije. Lepo milo slovensko petje se povsod obraduje. Z veseljem smo se ozirali proti cerkvi in veselili smo se, že brž videti sv. hišico in tam pomoliti. Ko pa gor v trg k cerkvi pridemo, je bila šesta ura in cerkev so nam pred nami zaprli. Stanovanje smo dobili po privatnih hišah, kjer so bila ve-rerja in postelje pripravljene. Barantači z aabožnimi predmeti, t. j. rožnimi venci itd.,
so nas kar obsuli in smo si potrebno nakupili, ker smo vedeli, da se v Loretu hrani tudi skledica D. M. in se v njej blagoslavljajo nabožni predmeti za romarske odpustke. Zvečer sem bil od raznih prepihov in dolgega sedenja utrujen, pa dobro spal in zjutraj bil zdrav kakor prerojen. Drugo obnebje in čisti zrak je na nas dobro uplival.
Ob 5. uri zjutraj so cerkev odprli in ker je bilo mnogo duhovnikov, so se pri mnogih altarjih začele sv. maše služiti in gotovo so se zelo srečne šteli, kateri so smeli v hišici sv. Družine sv. daritev opraviti. Opomniti moram, da je ta sv. hišica zdaj v krasno lepi, veliki cerkvi ravno pod kupolo. Cerkev so nad sv. hišico sezidali — češ zdaj jim je angelji več odnesti ne morejo. S strahom bližam se sv. hišici in osupnilo me je, ko zagledam izborno krasne, mramorna te, umetno izdelane zunanje stene. Te stene iz mramorja so zunaj in se prvotnega zida ne dotikajo, a znotraj je hišica, katera obstoji iz kamenja in deloma opeke v prvotni obliki brez ometa, in če hočem biti odkritosrčen, moram pri-poznati, da v takih občutkih in strahu še nisem bil kot tukaj, kajti živo me je prevzel spomin, da je v tej hiši Angelj M. D. pozdravil in da je Beseda v tej hiši meso postala. V tej hiši je stanovala najsvetejša I Družina: Jezus kot Bog in človek, naš Odrešenik, sv. Jožef kot rednik, in Marija Devica, in to hišo Bog tako očitno varuje; 52 svetilnic gori neprenehoma v njej. Ko prestopim prag in se umaknem v -kot, se hitro napolni z verniki in dva vojaka s kapami na glavi (podobna sta bila našim deželobrambovcem), sta hodila oblastno po hišici, menda vsem v pohujšanje. Njuno nespodobno obnašanje je mojo prenaglo naravo močno razburilo. Imel sem namen, tukaj Mariji svoje mnoge prošnje izročiti za naše dušne vodnike, za tebe, ljuba slov. mladina, za našo domovino, za prijatelje in sovražnike, za svoje drage domače itd., pa človek je po svoji moči le revna stvar; postal sem skoro brezzavesten. K meni so prišli prileten blag češki župnik in me povabili naj grem ž njimi in vodili so me, da sva pogledala po cerkvi. V stranskih ladijah bazilike je 19 kapelnih altarjev, kateri so z železnimi mrežami umetno izdelanimi, obdani; narejeno je to omrežje iz tistih verig, v katere so bili kristjani kot turški sužnji vkovani in jih je Don Juan leta 1571 rešil. Tukaj so tudi nekatere takozvane narodne kapele katoliških narodov, poljska in avstrijska. Avstrijska je bila skoro prenovljena in slike, katere slika slikar Zajc iz Monakovega, so nas presenetile. Slike so iz življenja M. D. in tako izrazite kot žive, a Marija pod križem je pa tako žalostno mila, da vse to sliko občuduje. V sv. hišici smo prejeli sv. obhajilo, kar za-me ostane nepozabljivo. V sv. hišici smejo mašniki, če se ne prekine, do večera sv. maše služiti. V sredi je altar z doprsnimi srebrnimi kipi sv. Jožefa in sv. Ane in okrašen z zlatimi cvetlicami; znotraj je altar, katerega je še, kakor trdi pravljica, sv. Peter napraviti dal. Zadej za altarjem je Marijino ognjišče in še nekaj prostora, in na altarju so gotovo že za Marijinega bivanja tam apostoli sv. daritev služili. Na večerni strani visi na steni križ, od starosti precej očrnel, kateri je bil s hišico vred semkaj prenešen. Marijina lončena skledica je v zlato svilo vezana in v njej se blagoslavljajo rožni venci, podobe itd. Sem dohaja že 600 let vedno mnogo romarjev in po priprošnji Marijini se je že
mnogo čudežnih ozdravljenj in uslišanih prošenj zgodilo.1
Tukaj so bili papež Pij IX. še kot mladenič od božjasti ozdravljeni in leta 1857 so iz hvaležnosti sem romali ter v zahvalo zlato svetilko in z dragimi kameni okrašen kelih darovali. V zakladnici so dragocene, umetno izdelane reči in podobe ter razne obljubljene reči, katere so verniki iz hvaležnosti za uslišane prošnje darovali in mnogo jih je od novejšega časa, kar kaže veliko zaupanje v Marijino pomoč.
(Dalje sledi,)
Kazne novice in druge reči.
Naše misli. Zadnjo nedeljo smo bili na Činžatu, župnija Marija Puščava, kjer je imelo katoliško delavsko društvo svojo veselico. Vsi Slovenci so naši bratje, tudi delavci, za to smo jih šli obiskat in se veselit med nje. Vse je bilo krasno urejeno, in veselica bi se izvršila brez najmanjšega nereda. Toda naenkrat nastane vpitje! Kdo je bil, kdo je začel mir kaliti? En Štajer-čianec! Vedno ena in ista pesem! V Šentilju nad Mariborom imajo na slovenski šoli nemško-mislečega nadučitelja Saduja, ki baje misli kmalu pustiti učiteljevanje in oditi na nemško — učit se za luterskega pastorja! Neverjetno, da Saduja njegova kranjska slovenska kri žene tako daleč! Orehovski Bračko seje zopet enkrat opekel! Hotel je odpraviti notarsko mesto v Gornji Radgoni, na Dunaju pa so rekli, Bračko se naj briga za svoje posestvo, notarsko mesto v Gornji Radgoni pa bo ostalo. Da bi orehovski Bračko imel toliko tisočakov, kolikor je dobil že dolgih nosov, to bi vam še le njegovi pristaši pijančevali! Ali že lukavski Mavrin piha kašo ali ne, še njegovo ptujsko glasilo ni poročalo. Pek Ornik v Ptuju je hotel postati sedaj državni poslanec za mesto Maribor-Ptuj na mesto nemškega samomorilca in poslanca dr. Volfharta, toda volilci so rekli: Ornik naj ostane rajši pri svojih žemljah, o politiki se on toliko razume ko zajec na boben. Samo pri nekaterih slovenskih politikih še je Ornik v velikih čislih. Zaslepljenci! V Brežicah se posili-nemški trgovec Mates strašno jezi, da hodijo Slovenci „svoji k svojim“! Kaj pa nam morejo ? Letos bo zveza nepolitičnih društev zborovala v Mariboru. Mladeniči, pripravite se! Natančni vzpored še bomo objavili. Dne 2. julija pa bo velika narodna slavnost v Mariboru. Čisti dobiček je namenjen družbi sv. Cirila in Metoda. Mariborski Slovenci delajo za to veselico velikanske priprave, da se bo brezdvomno vsaki dobro imel. Ali pridete? Le pridite, da se vidimo in pozdravimo! Eno nedeljo pozneje pa bo izlet vseh mariborskih in okoliških narodnih društev v Št. Ilj nad Mariborom. St. Ilj je naš ponös, in tam moramo podpirati svoje ljudi in obnavljati staro narodno ljubezen. Zdi se nam, da že predolgo govorimo. Za to pa: Srečno.
Velika veselica v Mariboru. Dne 2, julija se vrši v mariborskem Narodnem domu velika slavnost na korist družbe sv. Cirila in Metoda. Slavnost bo veličastna, in obljubila so različna pevska društva kakor tudi posamezniki svojo pomoč. Priredila se
1 Kaj ne, dragi bralec, ki me v duhu spremljaš, da si želiš to svetišče videti; moja srčna želja je, da bi Slovenci enkrat sem romali in uplival bom pri merodajnih osebah, če bo mogoče, to prihodnje leto oskrbeti po primerno nizki ceni.
bo tudi velika vinska razstava, pri kateri bodo posestniki najboljših vin dobili krasne diplome. Tudi iz največjega cirkusa na svetu Barnum & Beiley pride oddelek najlepših posebnostij. Slovenci, pridite v obilnem številu, da tako podpiramo prekoristno našo družbo sv. Cirila in Metoda! Torej na svidenje 2. julija!
Državnozborska volitev za mestno skupino Maribor-Ptuj se vrši dne 5. julija t. 1. Slovenci so si postavili svojim kandidatom vrlega narodnjaka g. Josipa Šinko, župana v Središču. Slovenci sicer ne upajo na zmago, vendar svetu hočejo pokazati, da še bivajo po spodnještajerskih mestih in trgih. Ptujski „Štajerc“ na vse pretege hvali „napredna“ kandidata poslanca P fr i-merja in študenta Vastijana, ne pove pa, da sta to zagrizena nemška kandidata, katerih geslo je: Proč s Slovenci! Doli s Slovenci! G. Josip Šinko, je zaveden narodnjak, korenit značaj in vnet katoličan. Zato Slovenci, volite vsi g. Josipa Šinko, da bo dobil častno število glasov na dan volitve. Tudi moramo pripomniti, da sta oba nemška („napredna“) kandidata odločna nasprotnika sv. katoliške vere. Tudi socijalni demokratje so si postavili kandidata Hilarija.
Slovenci, zakurite kresove I Dne 5. julija bo praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. Kaj sta bila sv. Ciril in Metod za nas Slovane, posebno še Slovence, to je vsem znano. Onadva sta prinesla k nam luč sv. vere in prva poučevala o njej Slovence v njih materinem jeziku. Slovenci jim moramo biti hvaležni za to njihovo apostolsko delo. Z naših gričev naj tedaj 4. t. m. zvečer velike grmade naznanjajo svetu, da Slovenec ljubi svoj jezik in sv. vero. Zažgite torej ta dan po vseh gričih in gorah ter dolinah mogočne kresove v čast sv. Cirila in Metoda! Slovenci, na dan!
Nemška domišljavost. Kakor je našim bralcem že znano, bodo 5. julija volitve državnega poslanca v mestih in trgih: Maribor, Ptuj, Ormož, Središče, Slovenska Bistrica, Slovenjgradec, Marenberg, Sv. Lenart, Ljutomer itd. Nemci imajo dva kandidata: dež. poslanca Pfrimerja in študenta Vastijana. Zdaj so imeli v Mariboru že tri shode. Da pa zvedo pred vsem naši mladeniči, kako neugano govorijo Nemci, hočemo tukaj nekaj povedati. Kandidat študent Vastijan je rekel, da so Nemci svoj čas rešili Evropo pred Turki. Ta mož, ki višjo šolo študira, še tega ne ve, da so bili ravno Hrvatje in Slovenci tisti, ki so s svojo krvjo zastavili pot Turkom, da niso Nemcev pohrustali. Nadalje je rekel, da so Nemci v Avstriji gospodje, in da smo drugi narodi, kakor Slovenci in drugi narodi le gostje, ki moramo spoštljivo govoriti z gospodi Nemci in jim služiti. Slovenci zahtevajo tudi šole, tdfla Nemci pravijo, da jih mi, ki nismo olikan narod, ne potrebujemo. Take in enake neumnosti je pravil kandidat Vastijan in Nemci kakor nemčurji so mu navdušeno j pritrjevali. Toda časi so prešli, v katerih se je Slovanom tako godilo in Nemci sedaj samo še sanjajo o tem. Naša dolžnost je, da se v naših društvih natančno poučujemo o nakanah naših narodnih nasprotnikov in jim s svojim narodnim navdušenjem vsi združeni kot en mož krepko zastavimo pot s klicem: Do tu, dalje ne gre več!
Sami so priznali! V četrtek, 15. t. m. so imeli Nemci volilni shod v Mariboru. Kregali so se, kar se je dalo med seboj.
Eni hočejo imeti študenta Vastijana za poslanca, drugi pa deželnega poslanca Pfrimerja. V tem prepiru pa se je marsikaj zvedelo, kar nas Slovence zanima. Znani Franci Girstmajer je rekel: če ima kak Nemec kako prepričanje, potem ne pusti nikomur, da bi imel kdo drugačno, ampak vedno svojo in le svoje trdi, če ima prav ali pa ne. Mi Slovenci to dobro skušamo, toda veseli nas, da so to sami priznali, da so taki kakor hudomušna živina, ki vedno sili le naprej, dasiravno ne ve, kam bo prišla!
Zopet „Štajerčev“ pristaš obsojen. Pri mariborski okrožni sodniji je dobil znani Šoštarič, župan, poštar in gostilničar v Št. Vidu pri Ptuju, zaradi telesne poškodbe štirinajst dni zapora. Mož je strasten pristaš „Štajerca“! Pričakovali smo, da bo ,Štajerc4 priobčil to obsodbo, saj prinese vsak tepež, ki se v ptujski okolici pripeti, toda o tem je molčal kakor riba v vodi.
Novomašniki lavantinske škofije. Letos bodo darovali prvo sv. mašo naslednji gospodje novomašniki IV. letniki: Gril Adolf iz Št. lija pri Gradiču, Hauptman Ivan iz Sv. Martina pri Vurberku, Jamšek Nikolaj iz Moravč na Kranjskem, Korošak Jožef od Sv. Jurija ob Ščavnici, Kraner Vincencij od Sv. Jurija v Slov. gor., Leben Alojzij od Sv. Lenarta pri Veliki Nedelji, Sinko Franc od Sv. Jurija ob Ščavnici, Šimom Simon iz Ljubnega, Š u m e r Jurij iz Trbovelj in T r i n k a u s Anton od Sv. Jurija v Slov. gor. Iz ■ 111. letnika pa naslednji gospodje novomašniki: Golob Mihael iz Šmihela pri Šoštanju, Ozimič Jožef iz Venčesla, P i n t e r Anton iz Poljčan, Pohleven Anton iz Makol, T k a v c Anton iz Laporja in Žagar Pavel iz Št. Petra v Savinjski dolini.
Sv. Lovrenc v Slov. gor. Vse dične in kremen može, katerim je blagostanje svojega naroda pri srcu bodisi isto zemeljsko ali nadzemeljsko, na najpodlejši način po nečuvenem zavijanju napada gnjili ptujski „Štajerc“. V zadnji številki naperil je svojo pušico z blatom namazano v našega gosp. župnika. Nobena beseda, nobeno djanje ni hinavskemu „Štajercu“ po volji. G. župnik je^ res dober pastir, kar nehote pripozna „Štajerc“. Le pridi poslušat govore našega g. župnika! V njih veje velika učenost, globoka pobožnost in vsestranska izobrazba; le pridi, „Štajerc“, in slekel boš svoje volčje oblačilo. Ne „puli pa dlake“ gosp. župnik nikomur. Pač pa seva iz vseh njegovih račnnov le blagost in dobrohotnost napram ljudstvu. Vsaka sirota gospoda le blagruje. — Da pa ima gosp. župnik tudi besedo pri občini, proti temu gotovo ne bo imel pravični „Štajerc“ nikakšnega ugovora, ker pozna (?) pravice avstrijskega državljana. Najslabši sad pač ni, kjer osa obsedi; to si zabeleži smradoustni kljukec. Tebi gre pregovor, ki pravi: Kuka kukavica, sebe kliče ptica.
Iz Teharjev. Dragi „Naš Dom“! Vendar je prišel čas, da ti lahko poročam o slovesnosti, ki se je vršila dne 18. rožnika pri nas na Teharjih. Bila je namreč kanonično ustanovljena dekliška Marijina družba. Po slovesnih litanijah blagoslovili so vlč. g. župnik ob asistenci č. g. kaplana krasno novo društveno zastavo. Srce nam je radosti trepetalo, ko smo zagledali na zastavi krasno sliko Brezmadežne Device, varhinje svete čistosti in nedolžnosti, in sliko presv. Srca Jezusovega. Po navduševalnem
govoru gosp. duh. voditelja, vršil se je sprejem družbenie. Naša Marijina družba šteje okoli 150 članic. Potem smo šli v procesiji z gorečimi svečami in novo zastavo okoli cerkve, molili in prepevali Brezmadežni Devici na čast. Tako se nam je torej spolnila goreča želja, postati prave hčerke Marijine. Vsakokrat, ko sem brala v „Našem Domu“, kako se vsepovsod! ustanavljajo Marijene družbe, sem si mislila, ravno me teharske dekleta naj delamo izjemo. Ne! Tudi mč hočemo biti v številu onih, ki so si izvolili najboljši del, kateri jim ne bo odvzet. Tudi naše geslo je: Po Mariji k Jezusu! Seveda tudi pri nas ne manjka onih, ki se nam posmehujejo, pa to nas ne plaši. Brez ozira na desno in levo, hočemo spolnjevati to, kar smo prisegle na zastavo Marijino, in vkljub vsemu zasmehovanju, trdno kot skala kot hrast bomo stale, duše pogube srčno varovale. Vsem dekliškim in mladeniškim Marijinim družbam po mili naši domovini, pa kliče mlada naša Marijina družba: Mladinske pozdrave!
Slovenska zmaga v Šoštanju. Dne j 15. t. m. so se vršile v Šoštanju občinske ! volitve. Nemci so z vso silo naskočili slo-j vensko narodni Šoštanj, a bili so tudi si-i jajno odbiti. V III. in II. razredu so zma-1 gali samo Slovenci, v I. pa so imeli Nemci j en glas večine. Nemci sicer pravijo, da se i bodo pritožili proti volitvam, toda svobodno j jim, ker Slovenci gremo,v če treba še več-i krat na volišče, toda Šoštanja ne dobite : nikdar!
Mödling pri Dunaju. Pozdravljen bodi I „Naš Dom“, pozdravljeni bralci tvoji, sinovi I in hčere matere Slovenije, koderkoli jih obiskuješ po domačih in tujih krajih! Ta pozdrav jim sporoči od nas slovenskih vojakov, ki tukaj ne daleč od Dunaja, na nemški zemlji, služimo svitlemu .cesarju in dragi domovini, za katero smo pripravljeni, ako treba, tudi kri preliti. Dragi „Naš Dom“, sporoči pa tudi naše najgorkejse pozdrave vsem našim sobratom-vojakom, kjerkoli so uvrščeni v službo, kajti mogoče so ti že mnogo pred odprli vrata „Našemu Domu“ v vojašnice nego mi v te velikanske krasne ces. kr. šole, v katere smo bili poklicani kot rokodelci od poljskih in trdnjavskih topničarjev iz prijaznih slovenskih krajev, iz Gorice, Pulja, Ljubljane itd., kjer smo služili po eno leto. Tukaj so namreč šole, v katerih se izobražujejo mladeniči različnih stanov za častnike. Pa ne samo „Naš Dom“, dobivamo, ampak tudi „Slov. Gosp.“, „Domoljuba“, „Dolenjske Novice“, na katere je naročen vrli kranjski rojak iz Novegamesta, kateri je sedaj v tretjem namreč zadnjem letu že od začetka tretjega leta narednik, kar v današnjih časih v treh letih vojaške službe ne doživi vsak. Celo en letnik „Dom in Sveta“ imamo, ki nam ga je preskrbel naš vrli tukajšnji tovariš. Akoravno je že letnik od 1. 1897, vendar nam dela kratek čas. Torej ni čudno, da nas tukaj na nemški zemlji toliko vesele listi, ki smo jih že poprej v domovini tako radi prebirali. Mi hočemo tudi na nemški zemlji ostati slovenskega duha in slovenskega srca. In tako želimo tudi vsem fantom novincem, ki bodejo za nami nastopili vojaško službo, bodite narodni tudi pri vojakih! Ako vam bode s prva dolg čas, napravite si krajšega, kakor mi, s časopisi. Bodite srčni, zvesti in vbogljivi, in se bodete dobro počutili. Nastopite pogumno, dragi nam tovariši, in naj vas ne žalosti, da ste poklicani v vojaški stan, saj je vendar vsakemu kolikor toliko koristen.
Prvič moramo si šteti v čast, da smo bili izmed tolike množice poklicani v ta stan, nastavljeni kot varuhi lepe naše domovine. Drugič pa smo Bogu dolžni hvalo za tako zdrave ude. In tretjič moramo si misliti, da to ni večno, saj tri leta za zdravega, krepkega mladeniča vendar tako kmalu minejo, kakor cvet pomladnih cvetic. Delajmo torej s potrpežljivim srcem za domovino, katerim nam je odločen vojaški stan. In tudi drugim kličemo, katere vas ni klical glas cesarjev v službo svojo, delajte za proevit in proslavo slovenske domovine. To so bile naše želje, danes izpregovoriti z bralci „Našega Doma.“ Da nam ostanete zdravi! Na svidenje! Nazdar!	Slovenski vojaki.
Slovenci na Vestfalskem. Miinstrski škof na Vestfalskem je naročil nemškim duhovnikom v krajih, kjer bivajo Slovenci, da poskrbe za slovensko božjo službo. Poslal bo dva klerika na slovensko, da se tu popolnoma privadita slovenskega jezika. In v Avstriji?
* *
*
Koroške misli. Zadnjič sem vam obljubil, da vam povem, kako je dobro, če človek nemško zna. Bilo je nekje na Koroškem. Tam pa leži prijazen trg, ki pa je popolnoma ponemčurjen. Okolica pa je pristno slovenska. V okolici so trdni slovenski kmetje. Tem tržkim Nemcem in nemčurč-kom so ti kmetje prav dobro došli, kedar prihajajo ob nedeljah v tržke gostilne ali pa v štacune. Drugače pa jim ne privoščijo nikakih pravic, samo to pravijo, da smejo blagohotno kupovati pri nemških trgovcih. Okoličani so prijazni s tržani. Bilo je nedeljo po blagoslovu. V krčmi sedijo vodje nemškutarski in prerešetavajo politiko. „Ko bi le teh neumnih bindišarskih kmetov ne bilo, posebno pa tega vodje, pa bi mi želi pšenico“, se menijo. V gostilno stopi kmet. Poznajo ga, da je trd Slovenec kakor je trdo skalovje sive Pece in Obirja. „Dober dan, očka“, pravijo vsi nemškutarji obenem
—	„o saj se lahko kar k nam prisedete“.
—	Kmet se vsede in začnejo se pogovarjati o tem in onem. „Vi očka“, pravijo nemškutarji, „za vas Slovence pa je res dobro pa tudi potrebno če nemško znate.“ „I seveda je dobro, saj tudi jaz za silo lomim nemščino, pa radi tega pa vendar ostanem trd Slovenec, ker Nemec ne morem postati, k večjemu nemškutar. Če pa bi postal nemškutar potem bi pa zatajil to, kar so me mati učili, zaničeval bi svojo mater, četrta božja zapoved pravi: Spoštuj očeta in mater, zato pa tudi nemškutar ne morem biti in je amen“. Malo strmeli so tržki možakarji, ko so slišali te besede. Naš kmet pa pravi dalje: „Dobro pa je res, če človek nemško zna in če gre v tujino. Poznam fanta, ki je sedaj v mestu imeniten gospod, ker nemško zna, ima tako službo, da se ga vsi gospodje v Celovcu bojijo“. „Vidite, glejte očka, vi ste ja čisto našega mnenja, saj mi tudi zmirom to trdimo. Slišite, pa kako službo ima tisti?“ „E no za šintar-skega hlapca je v Celovcu, pa se ga vsi gospodje bojijo, da jim ne bi polovil lepih psov in psičkov“. — „Holt“, se oglasijo sedaj možakarji, „to je pa kažnjivo“. — »A če hočete, me pa zatožite, pa jaz sem vam samo mislil s tem povedati, da tisti naši slovenski fantje nimajo tako lepih služb v mestu, kakor vi zmiraj trdite, ampak 80 le priprosti delavci. In naša šola, ki je popolnoma nemška, nam le jemlje hlapce, zato ker jih za silo naučite nemški lomiti,
pa že misli vsak, kakšen gospod da je, pa nam uide v mesto. Mi pa bomo morali na stara leta sami delati na svojih posestvih, ker nam naša šola jemlje naše sinove. Toliko jih ne naučite nemščine, da bi prišli do boljšega kruha. Tržaški možakarji so si mislili svoje, naš kmet pa je bil vesel, da jim je enkrat tako pošteno zasolil.
Koroške novice. V Zgornjem Dravogradu je umrl nemški pesnik Fr. Marks, star 75 let. — V Drevlak pri Št. Jakobu se je v Dravi utopil posestnik Pr. Stikar. — V Beljaku se je v Dravi utopil hlapec J. Walter. Vzrok: Strah pred kaznijo. — Nov vodovod dobč v Šmohorju. Cesar je dotično postavo potrdil.
Slovenska zmaga. Pri občinskih volitvah v Slov. Plajbergu je 20. t. m. v drugem in tretjem razredu zmagala slovenska stranka. Tako je zopet ena občina po dolgih letih prišla v domače roke. Binkoštni ponedeljek so priredili deželni posl. Grafenauer, urednik „Mira“ g. Ekar in podlju-beljski provizor g. J. Arnuš ob silno slabem vremenu shod v hiši vrlega narodnjaka g. Lavsekarja; podučevali, bodrili in navduševali so zborovalce za materine svetinje za mili naš slovenski jezik in glej besede njihove so dobro zadele, nemškutarski Port Artur je padel. Dosedanji občinski tajnik učitelj Tharman, je sicer med volitvijo skrbno letal okrog po hišah in iskal glasov, a prišel je poten in prazen in lačen nazaj. Po volitvi je tudi še malo pozmerjal, pa je hitro utihnil, ker je bilo tako boljše za njega.
Slovensko kršč. - socijalno delavsko društvo v Celovcu je priredilo v nedeljo, dne 25. t. m. popoldne pri Cavsniku v Celovcu svoje mesečno zborovanje.
Spodnji Dravograd. Živinski sejem, kateri je bil tukaj dne 15. t. mes. se je bolje obnesel nego prejšna dva sejma. Cena je bila srednja. Promet je bil nekoliko bolj živahen, nego pri prejšnih sejmih, segalo se je tudi precej po volih. Sploh pa letos niso živinski sejmi tako živahni in se ne plačuje taka cena, kakor je to lani bilo.
Na Peci, ki je visoka okoli 1500 m, bo kuril na predvečer naših blagovestnikov sv. Cirila in Metoda dne 4. julija velik kres vrli rodoljub g. Franc Riedl iz Podkraja pri Pliberku!
Pliberška okolica, oziroma Libuče. V zadnji številki „Našega Doma“ se je pisec „Koroških mislij “ spomnil tudi nas Libučanov. Zato s tem naznanjamo vsem bralcem „Našega Doma“, da smo tukaj v narodnem oziru strašno na slabem. Le mala peščica je na-rodno-zavednih fantov, in še ti nimajo nobenega pravega voditelja! Podučnih shodov smo imeli skozi celih deset let samo enega. Ljudstvo si želi podučnih shodov, pa nimamo koga, ki bi jih priredil. Veliko je vzrok našega narodnega spanja vzgled slovensko-narodne gospode v Pliberku, ki občuje med seboj skoraj vedno nemško, naj si bo na ulici ali v gostilni. S tem seveda delajo vedoma ali nevedoma veliko škodo naši narodni stvari. Naši gospodje pač ne poznajo starega pregovora: „Besede mičejo, vzgledi pa vlečejo!“ Oni s tem nemškutar-jenjem dajejo pač lep vzgled nam, da smo lahko potem navdušeni za narodno stvar. Tako je pri nas! Mladeniški pozdrav.
Pliberška okolica. Nekaj za vse ljudi! Da moramo našo dično družbo sv. Cirila in Metoda z vsemi močmi podpirati, to ve in mora vedeti vsak zaveden Slovenec. Saj
edino ta družba rešuje našo deco, in ž njo naš narod pogina. Vsenemško nasilje nam hoče vzeti sv. vero, materni jezik naš in ,nas hoče gmotno vničiti. Da se pa vse to prepreči, zato imamo družbo sv. Cirila in Metoda, koja deluje za naš obstanek. V Pliberku imamo tri trgovce, kateri prodajajo vžigalice naše družbe, kateri so ji v prid. Ti so: Wocovnik, Franc Kravt in Vid Morej. Kavino primes družbe sv. Cirila in Metoda pa prodajata samo zadnja dva. Slovenci, poslužujte se samo te kavine primesi in samo teh vžigalic! Seveda je treba oboje pri trgovcu izrecno zahtevati. Blago se samo hvali, pa poskusite! Narodni greh bi bilo in je tudi, ko kupujemo blago naših največjih sovražnikov, svoje blago, ki je boljše, pa v nemar pustimo. Ne grešimo več s tem, in ne podpirajmo tujih trgovcev, ki gledajo samo na svoj žep in na široke vsenemške hlače. Pri trgovcu Vid Morej-u je dobiti tudi slovenske razglednice in slovenske zavrat-nice. Slovenci, poslužujte se teh reči in ne kupujte nemških razglednic in zavratnic. Nemci naših tudi ne kupujejo! Vsakemu svoje! Nekje na Štajerskem so se dekleta združile ter naredile sklep, da z nobenim fantom, ki bere „Štajerca“, ne občujejo. Pri nas bi pa umestno bilo, da bi naša dekleta z nobenim fantom ne govorila, kateri nosi frankfurtarsko zavratnico in s tem kaže svojo kratko pamet, kakor to dela žal, nekaj naših, za vse neumno vnetih fantov. Svoji k svojim!
Bratje, mi stojimo trdno kakor zidi grada, Črna zemlja naj pogrezne tega, ki odpada!
Nesreča pri Rekarjivasi. Dne 6. t. m. povozil je osebni vlak južne železnice, ki prihaja okrog 10. ure dopoldne v Celovec, pri postajališču Rekarjavas 33 letno Heleno Pekec iz Straševasi. Gnala je živino ob progi ter hoteč zavrniti živinČe, ki je všlo na progo, prepozno zapazila prihajajoči vlak, ki jo je povozil, da je bila takoj mrtva. Vlakovodja je sicer vlak ustavil, a bilo je že prepozno.
Proti laški meji je odšlo pretekle dni iz Celovca na orožne vaje 360 rezervistov. Vaje imajo v Zilski in Laški dolini. Tam ostanejo 20 dnij.
Samoumor radi pravde. Iz Št. Jakoba v Rožni dolini poročajo, da je v ondotni okolici skočil v Dravo in utonil 60 let stari posestnik Primož P i r k e r. Neka pravda mu je zmedla um.
Duhovniške vesti. Za dekana boroveljske dekanije je imenovan gosp. Janez Ogriz, župnik v Kapli v Rožu. — Na župnijo v Pokrčah je prezentiran g. Janko Maierhofer, župnik v Gozdanjah. — Birmancev je bilo v Celovcu na binkoštno nedeljo 814, v ponedeljek pa 654, skupaj torej 1468. — Nove maše bodo letos imeli sledeči slovenski gg. bogoslovci in sicer četrtoletnika: Alojzij Jelenec dne 30. julija na Ledenicah na Kranjskem; Josip Linasi dne 23. julija v Bistrici v Rožu, propovednik g. Iv. Horn-böck, kaplan v Pliberku; tretjeletniki: Val. Lakner dne 13. avgusta v Radišah; Josip Sekol dne 6. avgusta v Dobrlivasi, propovednik g. Štefan Bayer, župnik grabštanjski; Tomaž Ulbing dne 30. jul. v Podravljah, propovednik g. Gregor Einspieler, župnik podklošterski. — Kot zastopnik katoliške cerkve v beljaškem e. kr. okr. šolskem svetu je imenovan g. Gregor Einspieler, dekanijski upravitelj in župnik Podkloštrom. — Župnikom v Globasnici je imenovan č. g. Jernej Pšeničnik, provizor v Kazazah,
Ponižani velikaši. Neki romunski knez, potomec ene najstarejših evropskih plemiških rodbin, si služi vsakdanji kruh kot jahač v cirkusu. Že izza svoje mladosti je. potratno živel. Pred svojo polnoletnostjo se je osvobodil očetovega vpliva ter se oženil z neko cirkusno jahalko. Oče ga je pregnal, vendar pa je po njegovi smrti podedoval veliko premoženje, toda sipal je denar kakor iz rokava, dokler ga ni potrošil. Potem ga je njegova žena poučevala v jahanju ter je dobil službo v cirkusu. Sedaj se mu je stanje izboljšalo, ker je postal gledališčni ravnatelj. — Še čudnejše življenje je bilo markiza de Urheo. Že v mladosti je zabil celo svoje premoženje, nakar je služil 15 let za navadnega delavca za 50 vinarjev dnevnine. Končno se je izvežbal za mehanika ter se mu sedaj zopet dobro godi. — Nedavno so dunajski listi pisali o kočijažu Martinu, o katerem se je po smrti izvedelo, da je bil zadnji potomec neke odlične francozke plemiške rodbine, ki je morala za časa revolucije bežati iz domovine ter je popolnoma osiromašela. Njegov brat je umrl kot navaden poulični berač. — Isti čas so poročali iz Odese, da je neka imenitna kneginja stregla zidarjem za tri krone na dan. Po dvanajst ur na dan je morala mešati malto ter jo nositi na hrbtu visoko na oder. Siromaštva ni zakrivila sama, temuč so jo njeni visoki sorodniki zapustili. Za njeno usodo se je zvedelo še-le pri sodišču, ko je tožila nekega delavca, ki ji je ukral ves zasluženi prihranek. — Neki drugi plemič, ki je potomec neke znane avstrijske knežje rodbine, in ki je bil častnik v nekem avstrijskem polku, je sedaj delavec v Newyerseyu. Do zadnjega časa je delal na neki farmi vsak dan do noči, ponoči pa zapravil ves svoj zaslužek. — Neki turinški grof, ki je podedoval velika posestva in bakrane rudnike v Šleziji, živi sedaj kot priden urar v New Yorku. Dela neumorno pozno v noč, da preživlja svojo rodbino. — Pravoveljavni naslednik „kraljevine“ Kibande je vratar v San Frančišku. Žezlo mu je — metla.
Rešitelj — morilec. Prava drama žalostne veličine se je odigrala te dni v Parizu. Marij Portok posestnik neke ladje, je sedel kadeč mirno svojo pipo, na ladji, ki je bila dva dni usidrana v kanalu Saint-Martin v Parizu. Njegova žena je odšla v mesto nakupovat. Portot je sanjal o svoji zakonski sreči in bi bil skoraj zaspal, če bi ga ne bil prestrašil nenadoma klic na pomoč. Dve telesi so padli v vodo, natanko je to slišal. Hitro je slekel suknjič iu telovnik in planil za njima. Večkrat se je spustil v valove, dokler se mu ni posrečilo prinesti žensko in moškega na obrežje. Pogledal ju je. Bila je njegova žena in pomočnik, katerega je prejšnji dan odpustil, ker ga je našel, ko je klečal pred njegovo ženo. Ljubeči se parje priznal — ves moker — svojo krivdo: roko v roki sta šla ob obrežju, kar je žena nenadoma tako nerodno, stopila, da ji je spodrsnilo, padla je v vodo in potegnila ljubimca za seboj. Ko je rešitelj vse to slišal, zavpil je: Svojo dolžnost sem storil, ko sem vama življenje rešil, zdaj pa hočem maščevanje! Pri teh besedah je nezvesti ženi dvakrat porinil bodalo v srce, da so jo umirajočo prepeljali v bolnico. Morilca je pustila policija na prostem, ker bo itak oproščen.
Slovencev v Ameriki je doslej poldrugi stotisoč, a od teh nad 100.000 v Zjedi-njcnih državah Severne Amerike. Lahko
računamo torej, da je desetina Slovencev izseljena. To so po večini ljudje v najlepših letih, zdravi in krepki, ker le take vspre-jema ameriška vlada.
Gostilničarjev račun za perzijskega šaha. Lvovski „Wiek Nowny“ pripoveduje, da je perzijski šah za časa svojega bivanja na Dunaju stanoval s svojim spremstvom v hotelu „George“, kjer je imel 46 sob ter še raznih postranskih prostorov. Gostilničar mu je predložil račun v znesku 48.000 kron. Šahovemu blagajniku se je pa ta račun zdel previsok in vsled tega se je pritožil pri gostilničarju. Isti je pa ogovoril blagajnika, da je moral za šaha in njegovo spremstvo prirediti posebno kuhinjo in ta trošek, kakor tudi jedila sama, da so stala 18.000 kron. Konečno sta se šahov blagajnik in gostilničar pogodila za 44.000 kron.
črne nogovice. V Ameriki so nedavno preiskovali razne barve, ki se jih rabi za barvanje oblačil, da določijo, koliko arzenika da imajo namreč v sebi. Pri tem se je pokazalo, da imajo črne nogovice, ki so sedaj v modi, veliko množino tega strupa.
Da se ugasi žejo in vročico je čaj iz jabolk izvrstna pijača za bolnike. Razreže se surova jabolka v tanke koščeke ter se jih v za to primerni posodi oblije z vrelo vodo. Ko se vse ohladi se to pijačo primerno osladi tako, da postane jako prijetna in okrepčevalna.
Premoženje v krsti. V ogrski občini Egregy se je dogodil sledeči nenavadni dogodek. Pretekli teden so ondi pokopali Simona Rusa, ki je imel veliko premoženje. Bil je to pust starec, ki posebno zadnja leta ni trpel nikogar okrog sebe, posebno bližnji njegovi sorodniki so mu bili nad vse nepriljubljeni. Ko so odprli oporoko, se je pokazalo, da j? stari skopuh shranil svoje premoženje 70.000 K v svoji črni salonski suknji. Z dovoljenjem oblasti so tedaj zopet odprli gomilo in so res našli v suknji v veliko veselje smejočih se dedičev 70.000 kron, skrbno zašitih v nekem robu.
Previden krčmar. Neki zagrebški krčmar, pri katerem so pretepi na dnevnem redu, je zaradi previdnosti dal v svoji gostilni nabiti več napisov sledeče vsebine: „Pri vsakojakem pretepu se prosijo cenjeni gostje, da ne rabijo stolov in miz, temuč da se poslužujejo korobačev in gorjač, ki so v kotu pri peči vsikdar na razpolago.“
Velikanska smreka. V hosti barona Wambolda na Hmelniku pri Novem mestu posekal je pred kratkim gosp. J. Košiček, lesni trgovec in posestnik žage na bencin, smreko, katera je dala 17 kubičnih metrov lesa. Deblo je popolnoma zdravo.
Nenavadna oporoka. Blizu Dublina na Irskem je umrl v svoji rojstni vasi star, zelo bogat čudak, ki je v svoji oporoki določil, da dobi njegovo premoženje dveh milijonov tisti njegovih sorodnikov, ki prebije na njegovem grobu tri dni in tri noči stoje brez jedi in pijače. Spanec si sme preganjati z muziciranjem na harmoniko. Dasi je znano, kako se Irci boje strahov, vendar jih je že več poskušalo, si pridobiti razpisana milijona, toda posrečilo se še dosedaj ni nobenemu. Večina se jih je že po dveh dneh zgrudilo onemoglo na grob, enega, ki je zdržal poltretji dan, so morali prenesti v bolnišnico. Končno pa je sedaj še policiija nastopila ter prepovedala muziciranje na harmoniko, češ, da to kali nočni mir.
Rajni papež Leon XIII. je bil jako šaljiv. Nekoč je prišel k njemu slikar in mu poklonil sliko, ki je predstavljala papeža. Slika je bila slaba, papeža je bilo komaj spoznati. Slikar je prosil sv. očeta, naj pod sliko napravi lastnoročni podpis in zapiše kak svetopisemski rek. Papež si je dolgo ogledoval sliko, se fino nasmehnil, potem podpisal in zapisal pod sliko znani rek Jezusov, ki ga je ta izrekel, ko je po svoji smrti stopil pred prestrašene učence : „Ne bojte se, to sem jaz“.
Kratka ločitev.
(Spis, Malika Gornikova).
„V vojake toraj greš moj sin?“ Tako je dejala krepkemu mladeniču, postarana sivolasa ženica Rupnikova Mina. „Le pojdi, da se skažeš kot hraber sin slovenske matere ; vreden naslednik svojega očeta, ki se je vrnil iz vojske nepokvarjen, odičen z zaslužnim križcem.“ Stopila je k omari in vzela iz nje skrbno shranjen zlat križec, podavši ga sinu, reče: „Ta, na ga, naj ti bo spomin na umrlega očeta, naj te pa spominja tudi mojih naukov. O varuj, varuj sc sinko moj okov hudobije in srečen boš vsikdar. Sedaj pa z Bogom!“ Prekrižala ga je še na čelu, in sin je ves zamišljen odšel.
Vnela se je vojska med Avstrijo in Italijo. Grom topov je pretresal ozračje, meči so se bliskali in mož za možem je padel iz vrst slovenskih junakov, ter daroval življenje: za dom, cesarja.
Končan je boj; sovražni roj je premagan. Noč razgrne tihi mir in pokoj po bojišču, kjer je vladal strah in trepet. Izza oblakov je posijala luna. Ah, ko bi imela čuteče srce, jokala bi nad izgubo številnih junakov. Tu je umiral čvrst mladenič, tam krepak mož, ki je zapustil doma nepreskrbljene otroke. Slišal se je britki stok ranjencev, ki so umirali; umirali brez vse tolažbe.
Brez vse tolažbe? ... Ne! glej angelj tolažbe, duhovnik s sveto popotnico, stopa po bojnem polju, deleč umirajočim zadnjo tolažbo. Že je odhajal, kar zasliši mili vzdih: „Marija, Jezus pomagajta mi!“ Duhovnik se skloni nad mladeničem, na Čegar prsih je zevala globoka rana, ter ga pozdravi: „Bog te sprimi, junak, slovenski sin!“ Obličje junakovo se zjasni, ko je prejel Zveličarja in mirno pričakuje smrti.
„častiti oče, le eno prošnjo imam še do vas, spolnite jo, če vam bo mogoče. Tam na Slovenskem živi moja ljubljena mati; o povejte ji, kaj se je z menoj zgodilo; da sem se ločil vdan v voljo božjo. Ta križec — glejte — mi je dala v spomin, ko sem se ločil od nje. Vrnite ga siroti in recite, da se me naj spominja v molitvi, da jo pozdravljam tisočkrat, da klical zadnjič sem: preljuba mati... A oh! . .iz rane zopet kri se vlija. Duhovni oče ... Jezus vsmiljeni, sprejmi mojo dušo ... Umiram rad za blagor domovine. “ Še en izdih in zadnji dve solzici mu kaneta iz očij. Tako je umrl junak krščanski, junak slovanski-----------
V mali hišici poleg vasice leži na smrt bolna Rupnikova Mina. Od skrbi in trpljenja velo lice ima že mrtvaški znak. Hrepeneče se ozira, ali ne pride že sin domov; a ne spolni se ji nada. V tugi utopljena vzdihuje: „Ah, morebiti ga več ne bo! Je-li ostal pošten, nedolžen v trdem boju?“
Tu nekdo rahlo potrka; v sobo stopi častitljiv starček, lahno se pomakne k postelji. Tišina vlada trenutek, —- „Prišel sem k vam,
da vam poročam o sinu, ki je bil dika vojakov, vzgled junakov.“ „Je bil?“ vpraša ženica „a zdaj ni več? Je mar padel v boju? O govorite prosim, vse mi odkrijte?“ „Da padel je za dom, cesarja! Ta križec, glejte — dali ste mu ga pred odhodom — vrača vam sin. Priča naj, daje spolnil vaše nauke in zvest ostal vam in rodu slovenskemu.“ „Bog vam plačaj !“ vzdihne mati s solznimi očmi. Slabost jo prevzame, da za trenutek utihne, le podani križec poljubuje. „Jutranje zore ne bom več videla, se bliža noč in ž njo meni večni mir. Kmalu bom za vedno združena s sinom. Oh je že blizu! Oj z Bogom!“ potem še rahlo zašepeče: „Jezus, Marija, Jožef prihitite, dušo mi sprejmite.“ Večerni zvon je zazvonil „Ave Marija“, ko je ljubeča mati zatisnila oči k večnemu pokoju.
Ustnioa uredništva.
Sv. Vid nad V ald e kom: Obžalujemo, da nismo našli listka, toda kako naj priobčimo rokopis, ko ga jo že davno pogoltnil koš? — Podkraj, P1 i b e r k: Mi vsak dopis sprejmemo, ki nam pride iz Koroškega in ki je le količkaj porabljiv. Pišite nam večkrat in se boste prepričali. Pozdravljeni 1
mmmmm
Popolno prepričanje, da imajo lekarnarja
TMerryja kapljice m Centifolio mazilo
pri vseh notranjih boleznih , influenci, katarju, kičih in vnetjih vsake vrste, oslabelostih, s'abem prebavljanju, ranah, te lesnih poškodbah itd najbolj uspeš io sredstvo, vam lahko napravi, da naročite kapljice, ali na željo samo poštnine prosto knjigo, v kateri je na tisoče originalnih zahvalaih pisem,
________12 malih ali 6 podvojenih
steklenic 5 K; GO malih ali 30 podvojenih steklenic 15 K. — Dva lončka oentifoliomasila 3 K 60 v s poštnino in zabojem Prosim nalovite: ..Lekarna A. Thlerry-a v Pregradi pri Rogatcu“. Ponarejalci in še enkratni prodajalci se sod-uijsko zasledujejo.	11
iwirnri
oooooeeooee
seooeoeeoeooeeoeooeoeo®
Delavnica za vsa cerkvena dela I
se priporoča v izdelovanje
w vsakovrstnih kipov, altarjev, križevih potov, božjih $ (j) grobov, božičnih jaslic, posrebrenih svečnikov itd, §
Velika zaloga | Zahtevane fotografije ter načrti (|) dovršenih kipov, križev in slik. % s povratno pošto.	(|
Stotine spričeval in pohvalnih pisem na razpolago!
Delavnico z cenjenimi naročili podpirati prosi vdani
Konrad Skaza
St. Ulr»ic:li-Gr»č>dlen, Tipolsko. D H-12 O
(!)
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOGOCrOOO 0
Pozor! Čitaj! Bolnemu zdravje]!j
Pozor,! Člt>aj! GŠ Slabemu — moč!
P&kraike kapljice in slavonska zel,
to sta danes dve najpriljubljenejši ljudski zdravili med narodom, ker ta dva leka delujeta gotovo in z najboljšim uspehom ter sta si od ■ prla pot na vse strani sveta.
Pakralke kapljice: Delujejo izvrstno pri vreli želodčnih in črevesnih boleznih ter odstranjujejo krče, bolesti iz želodca, vetrove in čistijo kri, pospešujejo p;ebavo, zganjajo male iu velike gliste, odstranjajo mrzlico in vse dinge bolezni, ki vsled mrzlice nastajejo. Zdravijo vse bolesti na jetrih in vranici. Najboljšo sred stvo proti bolesti maternice in madron; zato ne smejo manjkati v nobeni n eščanski in kmečki hiši. — Naj vsakdo naroči in naslovi: Peter Jurlllć, lekarnar v Pakracu štev. 100, Slavonija. — Denar se pošilja naprej ali s poštnim povzetjem.
Cena je sledeča (franko na vsako pošto);
12 steklenlčlo (1 ducat) 5 K, 24 steklenlčlo (2 ducata) 8 K 60 v, 36 steklenlölo (3 dneaü) 12 K 40 v, 48 steklenlčlo (4 ducati) 16 K, 60 steklenlčlo (5 ducatov) 18 K.
Manj kot 12 stekleničie se ne razpošilja. Slavonska zeli Se labi z vprav sijajnim in najboljšim uspehom proti zastarelemu kašlju, bolečinam v prsih, zamolklosti, hripavosti v grlu, težkemu dihanju, astmi, proti bodenju, kataru in odstranjuje gosto sline ter deluje izvrsino pri vseh, tudi najstarejših prsnih in pljučnih bolečinah. — Cona je sledeča (franko na vsako pošto); 2 originalni steklenici 3 K 40 v; 4 originalne steklenice 5 K 80 v; 6 originalnih steklenic 8 K 20 v.
Manj kot dve steklenici se ne razpošilja. Prosim, da se naročuje naravnost od mene pod naslovom:	17 1—26
P. Jurišič, lekarnar v Pakracu 100, Slavonija.
Vidmaric kaže kmetom moč PakraUklh kapljic in Slavonske zeli.
c3
»N
■HI
H
e
o>
B
"rt
>o
o
k
a
125
(3
■vH
►Ö
semena
za zelenjavo, cvetlice
______________________in poljske rastline
se dobe v trgovini
F. Holasekovega naslednika J. Sirk, Maribor
Curiti vili trg-, rotovž.
7 6 7	.Trgovina obstoji že 25 let.	:
Svoji k svojim!	Svoji k svojim!
Prva narodna tovarna kmetijskih in poljedelskih strojev
Josip Pfeifer-ja
Mlatilnica (Cerilica).
S samo vzdigujočim pokrivalom k varstvu proti nezgodi ako les ali kamen veđno'v mlatilnico ne pride. Za gonitbo z roko zadostujeta 1—2 osebi. Za vitelj se kolo prestavi nižje in ■‘zadostuje 1 slabejsi konj. — Rudeče medeni ležaji imajo prednost.
v Hočah pri Mariboru (Štajersko).
Ročna mlatilnica.
Ta slika predstavlja ročno mlatilnico,, katera je zaradi njene trpežnosti, vsled izvrstne konstrukcije in zvestega dela skozi leta sem od g. kmetovalcev najbolj vpeljana. To z veseljem spričuje istina, da če v eno občino ena takih mlatilnic pride, se naroči v kratkem Času še več ravno takih, kar dokazujejo tudi mnoga pohvalna spričevala. — Boben mlatilnice je mahalni, kateri dostavlja mahalno kolo. Osišče je jekleno in se vrti v rudečih medenih ležajih. Boben se s stranskimi vijaki lahko prestavlja kakor je potrebno. Zobje so štiri-voglati, ki izvršujejo čisto mlat. Kolesa so proti nezgodi zelo dobro zakrita. Vse te prednosti zedinjene, omogočijo, da mlatenje lahko izvršujete 1—2 osebi.
Oena, 130 kron.
Več kakor
200 spričeval
od gospodov: častitih nadžupnikov, župnikov, veleposestnikov in posestnikov potrjujejo te velikanske prednosti mojih strojev.
Oena 11Ö 1* 1*011.
== Jamči se eno leto.----
Vitelj za enega konja v zvezo mlatilnice (cerilice)
z osjo od vitelja do mlatilnice 7 metrov v dolgosti. En srednji konj ali vol zadostuje celi dan za gonitev mlatilnice v mlatitvi.	____________
.1 nmöi se eno leto.
Ta cela garnitura z navadno mlatilnico
138 gld. (276 kron),
z mlatilnico (cerilico) 145 gld. (290 K).
Močnejši vitelj za dva konja 90 gld. (180 kron).
Vitelj brez vsega lesa __________20 kron ceneje.__________

Hazne
S uradne pečate
KUVERTE
priporoča
Tiskarna sv. Giriia v Mariboru
3OOOO0OGO8OOÖ;
Cement najboljših vrst,
kakor tudi smodnik
prodaja na debelo in drobno po najnižjih. cenah 13 1-4	trgovina
pri Smolniku v Prevaljah.