Danes
priloga:
»POGOVORI 61«
Sobota, 4. novembra 1961 Štev. 44, leto XIX
V OKVIRU
V minulih tednih smo lahko zasledili prenekatero kritiko — včasih resno, podprto s Podatki in analizami, drugikrat spet pikro, satirično obarvano, zdaj bolj, zdaj manj Prizadeto izrečeno — ki je zavračala posamezne priemere Neskladij med osebnimi dohodki vodilnih uslužbencev in ojugimi člani delovnih kolektivov. Pri tem pa se nas je po-totila nekakšna psihoza, da so osebni dohodki vodilnih uslužbencev v vseh gospodarskih organizacijah in ustanovah v Neskladju z osebnimi dohodki, o.rugih zaposlenih. Začeli smo dejstva posploševati in tako rekoč v slehernem podjetju \skati primere, kjer so zaslužki vodilnih uslužbencev preko-
kjer na višino osebnih dohodkov teh uslužbencev ne vpliva storilnost podjetja kot celote, boljša ekonomičnost poslovanja, skratka boljše gospodarjenje, kjer se osebni dohodki teh uslužbencev povečujejo po zaslugi najrazličnejših avtomatizmov v pravilnikih o nagrajevanju, kjer se v ozadju skriva samo pohlep po večjem zaslužku — tam bržčas ne more biti govora o novih družbenih odnosih znotraj kolektiva.
Toda v mnogih dosedanjih primerih, kjer so se razkrila neskladja v osebnih dohodkih vodilnih uslužbencev in drugih zaposlenih, moremo ugotoviti, da so si jih proizvajalci-upravljavci vse premalo od-
Prepočasna akcija
bterno narasli, pri čemer pa so dtm služili za dovoljeni vrh nsebni dohodki 70 ali 80 tisoč dinarjev in v izjemnih pri-'Jterih morda 90 tisoč dinar-lev mesečno.
Nedvomno, neskladja v bobnih dohodkih so in verjet-n° — celo zelo verjetno — udi v prihodnje se bodo pokljala. In pravilno je, da bedno znova opozarjamo nanje J1 jih poskušamo na tak ali drugačen način odpraviti. Ne 'bilko zaradi tega, ker bi prejmemo naraščanje osebnih dohodkov vodilnih uslužbencu ogrožalo ekonomsko bazo b°samezne gospodarske orga-lzocije an ustanove. Kaj na-Sezadnje pomeni milijon več ,0 leto za osebne dohodke ^'d}’ kjer je čisti dohodek pod-50 in več milijonov di-'Crjet3, Neskladja med osebni-f 1 dohodki vodilnih uslužben-in drugih zaposlenih pa ‘ .° toliko bolj negativno vpli-na družbene odnose. Tam y^reč, kjer dohodki vodilnih južbencev naraščajo neod-lSno od njihove storilnosti,
ločno in vse prepozno prizadevali odstraniti. Od tod tudi posegi in intervencije družbenopolitičnih organizacij in forumov ljudske oblasti, čeprav bi morali odpraviti neskladja delavci sami v svojih samoupravnih organih. Zaradi tega bo tudi ena izmed osnovnih dolžnosti proizvajalcev-uprav-Ijavcev v prihodnje, da sami in sproti odstranjujejo neskladja v osebnih dohodkih, da samoupravni organi sproti popravljajo pravilnike o nagrajevanju v vseh tistih primerih, kjer so začeli delovati avtomatizmi. Sam sistem nagrajevanja in razdeljevanje sredstev za osebne dohodke je namreč eden izmed najbolj odločilnih elementov, ki porajajo nove družbene odnose. Zaradi tega je tudi predvsem dolžnost delovnih kolektivov, da odpravljajo posamezne 'primere neskladij v osebnih dohodkih, kot so dolžni in imajo vso pravico, da si sami urede sistem nagrajevanja.
BOJAN SAMARIN
HITIMO POČASI...
V šolah in med šolniki je mnogo razprav o novem zakonu o finansiranju šolstva. Ponekod vlada tudi negotovost, kdo bo vzdrževal posamezne šole, zlasti povzroča veliko težav prenos ustanoviteljskih pravic in dolžnosti z okraja na občine. Kaj sodite o tem?
Nedvomno so razprave o novih odnošajih na področju šolstva zelo žive, celo burne, večkrat tudi zelo odtrgane od celote družbenih odnošajev pri nas, zato tudi brezplodne. Vsekakor je prenos pristojnosti glede šolstva z okrajev na občine še zamotal vprašanja, ki nastajajo pri uresničevanju novega.
Letos smo bili na tako zastavljeni nov korak v šolstvu slabo pripravljeni. Zakon o finansiranju šolstva je bil razmeroma pozno sprejet, še posebej pa dodatni predpisi, ki so bili potrebni za njegovo uveljavitev. Zamuda je bila tako pri vrhu kot pri občinah. To leto je tudi sicer leto velikih sprememb, mnogokaj smo na novo zastavili, zlasti še v gospodarstvu. Večina je bila zavzeta z urejanjem teh splošnejših in osnovnejših novosti. Okoliščine so bile malo ugodne za nova razmišljanja in ukrepanja v šolstvu. Za menjanje od-
Neurejene razmere na področju šolstva in živahne razprave o teh problemih, ki pa so mnogokrat zelo odtrgane od splošnega družbenega in ekonomskega razvoja pri nas, so nas spodbudile k razgovoru o nekaterih teh problemov s tovarišem IVOM TAVČARJEM, članom predsedstva Republiškega sveta ZSJ za Slovenijo. .
Ce bi hoteli iz teh odgovorov izbrati nekaj osnovnih misli, ki označujejo sedanje razmere na področju šolstva in opozarjajo na nekatere osnovne potrebe nadaljnjega razvoja, bi lahko uvodoma zapisali:
© STRNJENEGA DRUŽBENEGA NAPORA TAKO TISTIH,
KI DELAJO V ŠOLSTVU, KAKOR VSEH DRUGIH, KI SO VEZANI NA ŠOLSTVO IN ODVISNI OD NJEGA, DOSLEJ ŠE NISMO SPODBUDILI, ČEPRAV PRI UREJANJU ODNOSOV V ŠOLSTVU BREZ TEGA NE BOMO MOGLI NAPREDOVATI @ NEGOTOVOST ZLASTI SREDNJIH ŠOL IZVIRA DANES ŠE IZ NEOPREDELJENE VLOGE OKRAJA GLEDE ŠOLSTVA IN NEUTEMELJENE NAGLICE PRI ISKANJU NOVIH ODNOSOV V ŠOLSTVU • CE SMO ZAVRGLI STARE ODNOSE NA PODROČJU ŠOLSTVA, PA SE NISMO VEDNO DOMISLILI NOVIH
nosov v šolstvu je pač potreben strnjen družbeni napor, tako tistih, ki delajo v šolstvu, kakor vseh drugih, ki so vezani na šolstvo in odvisni od njega. Tako sindikati kot Socialistična zveza
so sicer spomladi, čeprav že dokaj pozno, organizirali razprave o bistvu sprememb v šolstvu, vendar še vedno niso dovolj razčiščena osnovna izhodišča. Tu pa tam se pojavlja celo zmeda.
Zakon ne razvezuje okrajev odgovornosti za šolstvo
K zamotanosti položaja je gotovo prispeval, kot serri že dejal, prenos pristojnosti glede šolstva z okraja na občine. Okrajni ljudski odbori so se ob tem sklicevali na zakon, češ da le-ta ne predvideva okrajnih družbenih skladov za šolstvo, čeprav zakon s tem ne razvezuje okrajev odgovornosti za šolstvo, saj izrecno pravi, da okraji prispevajo sredstva za šolstvo neposredno iz proračuna. Pravzaprav tako kot doslej. Doslej se je nekako utrdilo pravilo — seveda z izjemami — da za osnovne šole skrbe občine, za srednje okraji, za visoke
pa republika. Tristopenjsko šolstvo — tristopenjska odgovornost. Nekako tako je bil preprosto urejen finančni položaj šolstva.
Zdaj je Zveza določila tudi obvezne vire za šolstvo. Nekatere je tudi količinsko opredelila. Količinska določila za druge vire pa je prepustila v pristojnost republikam in Občinam. Odpravila je prejšnji sklad za kadre, ki je bil namenjen za gradnjo in opremo ustanov za strokovno izobraževanje in po zgledu nanj določila stalen vir sredstev za gradnjo in opremo
NA KAJ NAS OPOZARJA TRŽNI BAROMETER?
vsak izdelek še ni blago
Vse do letos nismo opazili tako nasprotnih poja-yov na našem notranjem trgu. V prvih štirih mesecih je hitro naraščala potrošnja, predvsem proračunska G* investicijska, maja meseca pa je začela upadati. V prvih štirih, petih mesecih so cene naraščale. V izložbah trgovskih podjetij, predvsem s tekstilnimi in , Usnjarskimi izdelki in tudi drugih je vse več lepakov: ^nižanje cen do 50%. Kljub tako občutnemu zni-*anju cen v gospodarskih organizacijah tarnajo, da je vnovčenje blaga še vse premajhno, da zaloge gotovih izdelkov bremene njihov dohodek. Hkrati ob tem, ko trdijo v gospodarskih organizacijah, da so Zaloge blaga že preobčutne, potrošnik marsikdaj za-jnan išče emajlirano posodo manjše litraže, orodje za ^dustrijo in obrt, kovinsko galanterijo, votlo in spe-pialno tehnično steklo, manjše kozarce, vrče za pivo I*1 vodo, ženske mrežast? nogavice, otroške dokolen-^e> cic, brokat, kanafas itd.
^ ršni opazovalec bi trdil, v redu v našem go-% skt U’ da ie novi gospodarje n6111 Postavil nekatere za-_a Slavo. V resnici pa je ^stavil°vi gospodarski sistem je. t rnarsikaj z glave na jiva L,e'ta namreč vse bolj j n na spreminjanje odno-> t ,rSu- In zavoljo teh vpli-4vi v,° nasprotujoči si po-
pred-
?? dve^<3ustrin lahko pripiše-nu?1 vzrokom: restrikcij-kV6sticii=u0m’ to ie omejevanju v%j6 j®15® in proračunske po-v /J nekaterim spremem-{ h3turi potrošnje zapo-
Večeno tenk0"
Y bika ^ruSačnemu okusu
J?. ^Ui ^tirih mesecih letos “lisko	izdatki za inve-
ootrošnio 30»/« in iz-
datki za proračunsko potrošnjo 24»/« večji v primerjavi z enakim obdobjem lani. Od maja do junija so bili zaradi restrikcij-skih ukrepov izdatki za investicijsko potrošnjo le za 10 »/« večji in za proračunsko za 16»/« večji v primerjavi z istim obdobjem lani. To zmanjšanje izdatkov za obe vrsti potrošnje je nujno vplivalo na naraščanje zalog, recimo gradbenega materiala, izdelkov strojegradnje, skratka — na naraščanje zalog v vseh tistih panogah in podjetjih, kjer so računali na tolikšen, če ne celo še večji porast investicijske potrošnje, kot smo ga zaznamovali v prvih štirih mesecih. Sicer še nepopolni podatki za prvih devet mesecev govore, da v naši republiki počasneje, toda vendarle naraščajo zaloge, namenjene za tovrstno potrošnjo. Medtem ko so zaloge sredstev
za delo znašale v juliju za 30 °/o več kot lani v istem času, znašajo konec septembra 37 »/o. Prav tako naraščajo zaloge reprodukcijskega materiala. To sicer postopno naraščanje zalog bo moralo nedvomno vplivati v perspektivi na znižanje cen, to pa pomeni manjše investicijske izdatke.
Vpliv novega gospodarskega sistema na notranje tržišče prihaja jasneje do izraza pri vnovčevanju blaga za široko potrošnjo. Trg, bolje rečeno potrošnik, je namreč pričel odklanjati blago, ki po ceni, sor -timentu, kakovosti in navadah ne ustreza novo nastalim razmeram. Proizvajalci blaga doslej niso bili pozorni do teh želja in zahtev, prav, tako kot tudi niso računali na delno preusmeritev potrošnje. JPostopno preusmerjanje potrošnje, ki je sicer prišlo do izraza že proti koncu leta, se kaže letos, zlasti v zadnjem času v tem, da potrošniki kupujejo nekoliko manj tekstila in obutve ter podobnih manj trajnih potrošnih dobrin (radijskih sprejemnikov, koles, električnih aparatov manjše vrednosti itd.). In če kupujejo te, hočejo dobro kakovost izdelka po dostopnih cenah. Dobršen del potrošnikov je začel kupovati
dražje gospodinjske aparate, stanovanjsko opremo, vozila, svoja sredstva naklada v stanovanjsko graditev itd. S tema dvema težnjama so, kot rečeno, proizvajalci doslej premalo računali, bolj pa bodo morali računati v bodoče, če si bodo hoteli zagotoviti prodajo in s tem svoj dohodek. Prav tako nepopolni podatki za zadnjih devet
mesecev govore, da je znašal indeks zalog blaga za široko potrošnjo julija letos v primerjavi z julijem lani 123 in da znaša septembra v primerjavi s sep-(Nadaljevanje na 3. strani)
vseh šol (z 10 % do 15 % proračunskega prispevka za osebne dohodke delavcev), ki naj bi se stekala v splošne družbene sklade za šolstvo pri občinah in republikah. V bistvu gre torej za preoblikovan in razširjen stari sklad za kadre s tem dodatkom, da je Zveza predpisala še dva obvezna vira (dopolnilni proračunski prispevek in občinsko doklado na dohodnino, ki pa ju ni natančno odmerila) Sicer pa še vnaprej ostajajo v šolstvu veljavni vsi dosedanji finančni viri ustanoviteljev (predvsem proračuni občin, okrajev in republik). Gospodarskim organizacijam, ki so po določenih predpisih prispevale sredstva v prejšnji sklad za kadre, od katerih so same zadržale 60»/«, je bilo omogočeno, da ta vir sredstev nadomeste s tem, da lahko izdatke za izobraževanje, v znesku 1 % od osebnih dohodkov, vpišejo med materialne stroške. V bistvu, podjetja niso bila s takšno ureditvijo nič prikrajšana (ta odstotek omogoča na splošno celo večje izdatke kakor lanski sklad za kadre), le da so nastale nekolikšne razlike znotraj posameznih go-
spodarskih panog. Delno so se v resnici znašli v drugačnem položaju okraji glede na to, da se je prej del sredstev sklada za kadre stekal pri njih, vendar ta sredstva so bila namenjena le gradnji in opremi strokovnih izobraževalnih ustanov, ne pa njih vzdrževanju. Okraji bi lahko torej kvečjemu ugovarjali odgovornosti za nove naložbe v strokovno izobraževalne ustanove. Delno se je spremenil tudi položaj nekaterih zbornic (trgovinske, gostinske, obrtne) pri kate-terih se je prej prav tako zbiral določen del sredstev iz sklada za kadre. Toda v primerih, ko se je denar za kadre zbiral pri zbornicah, gospodarske organizacije niso imele pravice do 60 % prispevka za sklad, kakršne so imele druge gospodarske organizacije. Zdaj pa so tudi ta podjetja v enakem položaju z drugimi podjetji.
Glede na vse to je torej očitno, kakšne obveznosti do šolstva ima kdo tudi vnaprej. Treba bo vztrajati, da vsakdo do kraja izpolni svoje dolžnosti do šolstva. Prenos ustanoviteljstva in s'tem finančnih bremen glede šolstva na druge, je možno napraviti le sporazumno. Nihče naj ne vali svojih bremen na ramena drugega, ki teh bremen ni pripravljen prostovoljno, res prostovoljno, s polno zavestjo odgovornosti prevzeti, temveč mora vsakdo nositi svoja bremena vse dotlej, dokler ne bo sporazumno na no-
(Nadaljevanje na 6. strani)
— TJa se boste laže posvetili skrbi za njegov nadaljnji razvoj — bi skrb za pobiranje najemnine prevzel jaz!
Karikatura: MILAN MAVER
HI KATEREM Offilll?
Pokojnina
T. F. MARIBOR: Zena Je bila * službi pred vojno samo 2 leti.
Po poroki Je ostala doma, po vojni pa se Je ponovno zaposlila ter ima skupno 15 delovnih let. Stara Je 53 let in bi rada šla v pokoj. Koliko pokojnine bi imela glede na starost in leta službe kot trgovska pomočnica in ali se ji leta, ki jih Je prebila v izseljenlštvu, tudi upoštevajo, kljub temu, da nekaj let pred vojno ni bila v delovnem razmerju?
ODGOVOR: Pravico do nepolne starostne pokojnine pridobi zavarovanka, ko dopolni 55 let sta-sti in dopolni najmanj 15 let za pokojnino vštevnih let (pokojninske dobe), vendar pod pogojem, da ima v zadnjih petih letih de. lovne dobe vsako leto najmanj 8 mesecev ali skupaj štiri leta in dva meseca delovne dobe. Ta pogoj gostote delovne dobe mora izpolniti zavarovanka v razdobju od dopolnjenega 50. do dopolnje-negi 55. leta starosti, ker se sicer razdobje petih let, v katerem mora imeti predpisano gostoto de. lovne dobe, šteje nazaj od tistega dneva, ko dopolni predpisano pokojninsko dobo, odnosno od tistega poznejšega dneva, ko ji preneha delovno razmerje (2. tč., 1. odst. 20. člena zakona o pokojninskem zavarovanju).
Cas, ko je bila zavarovanka po 6. aprilu 1041. kot žrtev ia-šizma prisilno izseljena, se ji šteje v pokojninsko dobo le v primeru, če je bila neposredno pred tem v delovnem razmerju (člen 34 zakona o pokojninskem zavarovanju).
Nepolna pokojnina znaša 40 “A zavarovankine pokojninske osnove za dopolnjenih 15 let pokojninske dobe in se nato poveča za vsako nadaljnje dopolnjeno pokojninsko leto zavarovanki za 4*/(! pokojninske osnove.
Pokojninska osnova se določi na tri načine: a) od, zneska povprečne mesečne plače (čl. 62 ZPZ); b) po kategoriji delovnega mesta in dolžini delovne dobe (čl.
238 ZPZ) ali c) na poseben način po plači (čl. 239 ZPZ). Za odmero pokojnine se vzame od tako določenih pokojninskih osnov tista, ki Je za zavarovano osebo najugodnejša.
Po 238. čl. ZPZ se zavarovanka, ki je delala v zadnjih treh letih dela kot trgovska pomočnica na delovnem mestu III. kategorije (kvalificirana delavka) in ima 15 ali več, toda manj kot 1-0 let pokojninske dobe, razvrsti v X. zavarovalni razred s pokojninsko osnovo din 18.000. Nepolna pokojnina znaša 40 % te osnove za dopolnjenih 15 let pokojninske dobe, t. J. din 6400. Za vsako morebitno nadaljnje leto pokojninske dobe se pokojnina poveča za lit.
Poleg te pokojnine pripada zavarovanki varstveni dodatek v višini razlike med tako odmerjeno pokojnino in pokojninsko osnovo XIX. zavarovalnega razreda (din 9050). Ta dodatek se izplačuje v polnem znesku, če niti upokojenka'niti njeni družinski člani (zakonski drug, otroci in starši, ki živijo z njo v skupnem gospodinjstvu in jih preživlja) nimajo davku zavezanega dohodka od kmetijstva ali samostojnega poklica. V polovičnem znesku se izplačuje ta dodatek upokojenki, če ima sama alt če Imajo njeni družinski člani davku zavezan dohodek od kmetijstva, ki znaša do din 1000 letno na družinskega člana, ali davku zavezan dohodek od samostojnega poklica, ki znaša do 3000 din letno na družinskega člana, ali davku zavezan dohodek od kmetijstva in davku zavezan dohodek cd samostojnega poklica, vendar le tolikšen, da dohodek od kmetijstva, povečan za tretjino dohodka od samostojnega poklica, ne presega 1000 din letno na družinskega člana.
Zahtevo za varstveni dodatek lahko zavarovana oseba poda Istočasno z zahtevo za priznanje pravice do pokojnine, ali pa Jo pozneje vloži posebej.
Otroški dodatek
T. F. MARIBOR:	Otrokova
mati je bila obsojena na 4 leta, oče pa na 5 let. V tem času so za otroka skrbeli starši, v zavodu se je mati priučila papirni stroki ter se po prestani kazni takoj zaposlila v isti stroki. Ali ima v tem primeru takojšnjo pravico do otroškega dodatka, ali mora biti prej zaposlena 11 mesecev?
ODGOVOR: Otrokova mati ima pravico do otroškega dodatka od dneva, ko je stopila v delovno razmerje, če sama vzdržuje otroke in če je bil njen mož pred odhodom na prestajanje kazni v delovnem razmerju (3. odst. člena 2?. uredbe o otroškem dodatku).
ZdTcnrstveno zavarovanje otrok
K. J. MEŽICA: Koliko Časa je otrok zavarovanca# zdravstveno zavarovan?
ODGOVOR: Fo 13. čleml zakona o zdravstvenem zavarovanju ima otrok, ki ga zavarovanec (ofe ali mati) vzdržuje, pravice iz zdravstvenega zavarovanja do dopolnjenega 16. leta starosti. Ce se redno šola, ima te pravice do konca rednega šolanja, a najdalje do dopolnjenega 25. leta starosti.
Invalidska upokojitev in delovna doba
G. C. MARIBOR: AH se šteje v delovno dobo za pokojnino čas od 1. 1. 1950 do 1. 1. 1954, ko sem bil invalidsko upokojen in prejemal invalidsko pokojnino?
ODGOVOR: Po predpisih zakona o pokojninskem zavarovanju se čas, ko ste bili invalidsko upokojeni in prejemali invalidsko pokojnino, ne more šteti v delovno dobo za pokojnino.
PRVE PRIPRAVE NA NOVI USLUŽBENSKI SISTEM
OBČINSKI USLUŽBENCI GOSPODARJI IN UPRAVLJAVCI
Občina Center je s predpisi zagotovila pravno podlago samoupravljanju in delitvi osebnih dohodkov po delu v upravnem aparatu
Občinski ljudski odbor Ljub-Ijana-Center je na zadnji seji sklenil, da začasni svet delovnega kolektiva oziroma novi samoupravni organ samostojno gospodari s sredstvi, ki so V občinskem proračunu zagotovljena za poslovanje uprave in osebne dohodke njenih uslužbencev.
Za kolektiv, kjer so doslej v glavnem linearno delili 5 % gibljivega dela osebnih dohodkov, da se ne bi kdo komu zameril, predstavlja dano pooblastilo — revolucionaren korak. Vsa sredstva za kritje materialnih izdatkov in za osebne dohodke bodo združili v skupnem skladu. Z varčnostjo zmanjšani stroški za pisarniški material, elektriko in podobno zagotavljajo uslužbencem višje osebne dohodke. Prav tako boljša organizacija dela, ki bo odkrila delovne rezerve in morda omogočila, da nekaj
uslužbencev odpuste, vsem drugim pa se zaradi večje storilnosti porazdelijo sredstva, ki so jih dotlej bolj ali manj neupravičeno prejemali odslovljeni tovariši. Skrb za boljšo organizacijo dela pa pomeni hkrati boj zoper počasno in birokratsko poslovanje.
NADURNO DELO NA SITU IN REŠETU Nadurno delo, dosedanji dodatni (in znatni) vir dohodkov, bo v novem poslovanju po vsej verjetnosti zelo omejeno, če ne popolnoma odpravljeno. Začasni svet bo najbrž pritisnil na vse gumbe, da se izogne dragemu izplačevanju nadur in krčenju poslovnega sklada na njihov račun. Vsako takšno izplačilo bi namreč zmanjšalo možnosti za boljše stimuliranje celotnega kolektiva.
UTRINKI Z OBČNEGA ZBORA REPUBLIŠKEGA ODBORA SINDIKATA KOVINARJEV ZA SLOVENIJO
Izmenjava izkušenj iz konkretne prakse
Iz zelo skrbno in tehtno pripravljenega gradiva in iz dobro sestavljenega poročila predsednika Stjepana Sauberta je bilo pričakovati, da bo občni zbor kovinarjev razpravljal o ustreznih problemih, ki jih narekuje vsakdanja praksa. Več delegatov se je sicer dotaknilo problemov samoupravljanja in gospodarjenja v novih pogojih, medtem ko so nekateri dali premočan poudarek konkretnemu gospodarjenju, konkretnim gospodarskim izkušnjam in težavam, premalo pa njegovi vsebini in novo nastalim odnosom.
je predvsem stvar komune ali morda okraja. Z novim gospodarskim sistemom so bile dane neposrednim proizvajalcem in tudi drugim organom tolikšne
Ta ugotovitev velja v manjši meri za občni zbor kovinarjev kot za nekatere druge, predvsem okrajne občne zbore, ki sem jih obiskal, in kaže na pojav, ki postaja na nekaterih področjih že skoraj tipičen. Morda je temu krivo dejstvo, da živimo v izredno dinamičnem času, kjer se pogoji gospodarjenja, tržišča naglo spreminjajo, kjer samoupravljanje teži k novim odnosom, k novim ocenam in načenja svojstveno problematiko in kot celota za tem dinamičnim razvojem zaostajamo. Še bolj verjetna pa je ugotovitev, da postaja politično delo za tako dinamično prakso premalo intenzivno, da se — če uporabim zelo plastično prispodobo — v nekaterih podjetjih vozijo še v kočiji, medtem ko družbeni razvoj hiti vsaj z br-zino povprečnega potniškega vlaka. Skratka, zdi se mi, da se marsikje sindikalne organizacije ukvarjajo deloma s problemi praktičnega gospodarjenja in posredovanjem trenutnih materialnih težav, manj časa pa posvetijo političnemu delu, pojasnjevanju in debatam, kako najbolj smotrno in najhitreje razreševati konkretne probleme.,
V takšni situaciji ne kaže več predolgo razpravljati o sistemu dela v sindikatih, ker ga diktira sama praksa. Treba je razpravljali o tem, kako, na kakšen način, kaj nam še manjka, da bomo v praktičnem delu dosegli boljše rezultate. Treba je odpirati probleme in jih reševati. Ce vzamem v ilustracijo, ampak res samo za ilustracijo en konkreten primer, ki pa se v različnih inačicah pojavlja na občnih zborih. Delegat Iz piranske ladjedelnice je skušal občni zbor seznaniti s historiatom njihovega podjetja, (ki je novi član tega sindikata) specifičnostjo proizvodnje, skušal ga je pridobiti za misel, da naj ostane ladjedelnica v piranski občini in naj jo nikar ne prestavijo v Koper.
Temu diskutantu in podobnim, ki ne morejo razumeti, da so republiški občni zbori predvsem izmenjava izkušenj iz konkretne prakse sindikalnih organizacij, nikakor pa ne razsodnik o tem, kje. naj stoji tovarna, bi kazalo povedati, naj s takšno prakso prenehajo. Ni za tak zbor zanimivo detajlno naštevanje in opisovanje proizvodnih značilnosti. Republiškemu občnemu zboru je v končni stopnji popolnoma vseeno, kje bo stala ladjedelnica, kajti to
pravice, da je povsem neumestno pozivati kakršne koli" fčiru-me na' pomoč in soglasje,' ker prvič oni nimajo nobene zadevne moči, da bi stvari spreminjali in dajejo lahko le priporočila na najbolj tipične probleme, ki zavirajo razvoj, drugič je takšna problematika zanje premalo zanimiva.
V diskusiji smo slišali tudi zalo tehtne opise pri uvajanju samoupravljanja v podjetjih, ki je za kovinsko stroko spričo izredne zapletenosti proizvodnje še posebno zapleteno. Toda iz pripovedi delegatov je bilo razvidno, da so se lotili dela z vso potrebno prizadevnostjo. Opravili so številne izračune, brez katerih dobro gospodarjenje ni mogoče, ob tem so naleteli tudi na ovire, ki jih narekuje specifičnost proizvodnje in jih bo treba v bodoče premagati.
Na občnem zboru so bili tudi kritizirani visoki »pravljični« razponi delitve osebnih dohodkov, žal pa nismo slišali konkretnih primerov in pobud, kje nameravajo te nepravilnosti odr praviti in kje so morda že začeli konkretne akcije, da bi ta neskladja odpravili.
Občnega zbora se je udeležil tudi podpredsednik Repu-b’iškega sveta Zveze sindikatov za Slovenijo Leopold Krese, ki je v izčrpnem prispevku ugotovil, da se čuti na občnem zboru večletna praksa gospodarjenja v podjetjih, da je jezik izgubil aktivističen prizvok in da je čutiti na občnem zboru razpravo proizvajalcev in upravljavcev. Kritiziral pa je tudi preveč konkretno razpravljanje o globalnih gosrodarskih problemih, kompliciranost izračunov in pojasnjevanj, včasih še premajhen občutek za novo nastale odnose, ki jih poraja samoupravljanje, premajhno povezanost podjetij s komuno, formalistično ustanavljanje ekonomskih enot in prehitro reakcijo in nestrpnost zaradi posameznih določil in predpisov, ki trenutno prizadenejo gospodarsko organizacijo. Povedal je, da ni razlogov za nestrpnost in da je treba v vsaki novo nastali situaciji iskati najboljše rešitve, izkoristiti notranje rezerve in možnosti, ne pa poskušati, da bi lahko vse trenutne težave rešili .z intervencijami in spremembami predpisov.
—vim
Mimo tega bo na primer tudi odločal, ali kaže še obdržati uslužbence, ki jim morajo po novem predpisu vračati prevozne stroške, če stanujejo dlje kot en kilometer od delovnega mesta, medtem ko je na primer do zdaj o tem odločal sam občinski tajnik. Prav tako bo v njegovi kompetenci povračilo za ločeno življenje, izplačevanje kilometrine, pavšalnega nadomestila za povečane potne stroške itd., itd.
S tem bo marsikatera razprava prešla iz ozkega kroga vodilnih uslužbencev v kolektiv oziroma v krog njegovih predstavnikov in se morda tudi plodneje zaključila.
DELOVNI NAČRT — OSNOVA ZA OCENJEVANJE
Po začasnem pravilniku o delitvi osebnih dohodkov bodo prejemki uslužbencev odvisni od vrednosti delovnega mesta in od uspeha pri delu, ki ga bodo ugotavljali vsi uslužbenci posameznih oddelkov ali pa posebne komisije skupno s starešinami.
Osnova za ocenjevanje pa bo delovni program za posameznika, skupino ali celotno upravo oziroma njegova realizacija. Poleg tega objektivnega merila, sestavljenega na podlagi preteklih delovnih rezultatov, je več drugih subjektivnega značaja. Ocena bo odvisna od kakovosti opravljenega dela, delovne discipline, varčevanja z materialom in ravnanja z zaupanimi delovnimi sredstvi.
Sicer pa bo začasni svet delovnega kolektiva s posebnim pravilnikom določil delovna mesta, kjer bodo merili delovni učinek, predpisal ustrezne normative, način merjenja in postopek pri obračunavanju osebnega dohodka.
Uslužbenci bodo še posebej stimulirani za boljšo organizacijo dela in večjo ekspeditivnost, zakaj če se število delovnih mest zmanjša po njihovi zaslugi, pripadajo po pravilniku o delitvi osebnih dohodkov prihranjena sredstva tistim, ki imajo za to zasluge, torej posameznim oddelkom. Razen tega so jim zagotovljene še posebne nagrade za predloge, po katerih se bistveno izboljšata ali pocenita poslovanje in ekspeditivnost posameznih služb ali vse uprave.
Predvidene pa so tudi sankcije za nedelavnost. Vsakomur, ki ne bo izpolnil mesečnega delovnega načrta, se bodo osebni dohodki zmanjšali v tolikšni meri, za kolikor bo zmanjšana njegova delovna prizadevnost. To zmanjševanje pa ima mejo. Po internih predpisih nihče ne sme prejeti manj kakor 70 % obračunske postavke. Če pet mesecev zapored prejema minimalne prejemke, ga kolektiv od-
slovi, kolikor že prej ne ugotovi, da je premalo delaven ali da je njegovo delovno mesto odveč.
Pri sedanjih osnovnih dohodkih občinskih uslužbencev in nasploh veliki težnji po zaposlitvi v gospodarstvu, kjer se bolje zasluži* je videti ta oblika destimulacije za slabo delo zelo" stroga in morda spričo pomanjkanja uslužbencev neživljenjska.
V novih pogojih poslovanja in delitve osebnih dohodkov pa bo nedvomno imela svoj raison, ker se bodo sredstva za osebne dohodke z varčevanjem in izboljšano delovno organizacijo, omejitvijo nadurnega dela ipd. predvidoma povečala za okrog 15 %. Ce prištejemo sem še 5 % gibljivega dela osebnih dohodkov, ki so ga doslej delili linearno, bo kvota za nagrajevanje po delu za 20% večja kot dosedanja proračunska sredstva za plačevanje uslužbencev. Potemtakem zaslužki lahko znatno porastejo.
Mesečno bodo prejemali le akontacije na osebne dohodke in sicer za nazaj, razliko pa bodo delno obračunavali in izplačevali ob polletju. Do uveljavitve novega uslužbenskega sistema bosta začasni svet delovnega kolektiva in občinski tajnik odločala, komu in v kolikšnem znesku se izplača razlika, medtem ko bodo ostala sredstva za osebne dohodke razdelili po zaključnem računu .občinskega ljudskega odbora.
Korak bliže h gospodarstvu pomeni tudi uvedba dodatka za stalnost. Uslužbencem, ki so zaposleni nad pet let, se vsako leto za en odstotek poveča dodatek za stalnost, največ pa za 25 % (!) od vrednosti delovnega mesta. Kakor boljše stimuliranje pri delu, naj bi tudi ta novost zmanjšala fluktuacijo v občin skem aparatu, zlasti med uslužbenci z večjo delovno prakso in usposobljenostjo.
Iz listin, ki dajejo samoupravljanju pravno osnovo in govore o resnih pripravah občinskega ljudskega odbora Ljubljana-Center oziroma njegove uprave na novi uslužbenski sistem, smo vam posredovali le glavne značilnosti. Verjetno bo novi samoupravni organ v praksi ugotovil vrzeli v pravilniku o delitvi osebnih dohodkov, saj sestavljavci niso imeli nobenih tovrstnih izkušenj, verjetno bo samoupravno vodstvo kdaj pa kdaj naletelo na odpor pri uveljavljanju svojih velikih pooblastil, zlasti med vodilnimi uslužbenci, nagrajevanje po delu in decentralizacija upravljanja pa bosta ostala in se do uveljavitve nove ga zakona o javnih službah obogatila z izkušnjami. To je pa glavni namen vseh uvedenih novosti.
Nam pa vse te novosti zagotavljajo, da vložene prošnje ne bodo več po nepotrebnem obležale v občinskih predalih in da morda ne bomo več hodili od vrat do vrat, preden zvemo ali dobimo zaželena pojasnila in listine ...
MARIOLA KOBAL
MARIBORSKI POSKUSI ZA OLAJŠANJE DELA TRGOVSKIM DELAVCEM
Nedeljen delovni čas v trgovinah
Na letošnjih sindikalnih kon” ferencah trgovskih podjetij ^ precej razpravljali o tem, ka^ bi trgovskim delavcem, Pre“" vsem ženam zagotovili več P10" stega časa za izobraževan)6’ družbeno udejstvovanje, drt" žinske dolžnosti in razvedril0. Edini so si bili v tem, da lai^0 k temu pomaga največ ned0 Ijen delovni čas zaposlenih trgovini. Le vodstveni in upr3'’ ni kader je imel več pomislek0' proti nedeljenemu delovnem11 času, češ da non-stop poslovanj* zahteva večje število zaposlen-in da trgovina te obremeni^'* ne more prenesti, ker se proff-6 ne bo toliko povečal. Toda v®0 no večje število non-stop trg0 vin dokazuje ravno nasprotn0 Kot razlog proti neprekinjen0 mu delovnem času navajaj” tudi, da v opoldanskih urs skoro ni prometa in bi zato 1° daj prodajalci ostali brez del° Strokovnjaki pa sodijo, da popolnoma ne drži. Res je, potrošniki v tem času manj k^ pujejo, vendar zato ni treba, bi bili prodajalci brez dela, k6 lahko v tem času razvrščal blago, ga urejajo, pakirajo itd-Vse kaže, da so uspeli uveS‘ nedeljeni delovni čas le tad1’ kjer so se kolektivi odločno vzeli za to. Zanimiv je prim*1 trgovskega podjetja »Merku0; kjer so sklenili, naj kolek*1 vsake poslovalnice sam dol0 obratovalni čas. Tako so enajstih trgovin že sedaj odpr'’ štiri neprekinjeno, medtem 11 bodo v najkrajšem času posk vale neprekinjeno še tri, v slednjih dveh letih, ko se bo učilo še dvajset učencev, P bodo vse poslovne enote odP° neprekinjeno. V vseh štirih, ^ slej neprekinjeno odprtih trŽ“, vinah, pa za to niso zaposr novih delavcev, temveč so pomagali takole: v trgovini ’ kolesi na Partizanski cesti d« na primer prva izmena od 6. 0 14. ure, druga pa od 11. do 1 Zaradi »konic« pa imata d' prodajalca deljen delovni-in sicer od 7. do 12. in od * do 19. ure. Vsak teden se skupine menjajo. Tudi v trš0 vini z avtomaterialom so Pf! bližno tako uredili delovni Pri »Železničarju« pa delajo 0 mene na primer prvih pet dni tednu po šest in pol ure, v 5 boto pa po 12 ur na dan. y6, kakor so to poskusi, kako di*1’, bolj olajšati delo zaposleni^, trgovini in o katerih vseka** kaže razmišljati. Omeniti ^
to
■A
da
tudi to, da so v vseh nepri^j njeno odprtih trgovinah Pr®Cj povečali promet, ponekod ce.A enakim številom zaposli1 drugod pa so zaposlili neka) vih moči, vendar za sedaj radi tega niso nikjer v denar*1 težavah.
K> ,
POLLETNI OBČNI ZBORI SINDIKALNE PODRUŽNICE »TITAN«
Ali svečanosti ali delovni dogovori

Kaže, da si vodstva sindikalnih podružnic v mnogih kolektivih še vedno niso popolnoma na jasnem, kakšni naj bodo tako po vsebini kot oblikah in metodah dela polletni občni zbori podružnic. Ali naj bodo to svečane konference, kjer naj razen poročil o vseh problemih sindikata v podjetju berejo še marsikdaj zelo načelne referate o bodočih nalogah sindikata, ali pa naj bodo to čimbolj sproščeni in konkretni delovni dogovori, na katerih naj bi člani sindikata zelo podrobno in odkrito govorili o trenutno najbolj aktualnem vprašanju pomembnem za uspešen razvoj podjetja in seveda hkrati za hitrejši razvoj socialističnih družbenih odnosov v njem.
Nedavnemu občnemu zboru sindikata v kamniškem podjetju »Titan« ni moč v celoti prisoditi mesta niti v eni, niti v drugi skupini, ker je imel zbor precej značilnosti obeh, v kolikor lahko govorimo samo o teh dveh za občne zbore značilnih skupinah Vendar pa je kljub temu treba reči, da občni zbor sindikata v Titanu ni dal tistega rezultata,
ki bi ga ravno zaradi prizadevnosti sindikalnih delavcev v tem kolektivu lahko pričakovali. Sindikat je v preteklem obdobju organiziral več posvetovanj in razgovorov v zvezi s pripravami za izdelavo pravilnikov o delitvi čistega dohodka in osebnih dohodkov, vendar o rezultatih teh posvetov na zboru ni bilo mnogo govora. Vsekakor pa bo morala ugotovitev, do katere so prišli ob zaključku občnega zbora, namreč, da naj bi bili novi pravilniki čimbolj veren odraz hotenj in stališč slehernega člana kolektiva, najti odraz v konkretnih oblikah sodelovanja proizvajalcev pri urejanju teh problemov.
Več pozornosti pa so tako v poročilih kot v razpravi posvetili problemom pri decentralizaciji samoupravljanja. Menili so, da je treba z vsemi silami pospešiti ta proces, kajti čedalje bolj se kaže potreba po takih oblikah samoupravljanja, ki bodo k urejanju perečih gospodarskih vprašanj pritegnile večje število proizvajalcev, kot pa jih je sodelovalo doslej. Razen tega pa še ugotavljajo, da je
zadnji čas čedalje slabša ud® ba na sejah delavskega sV ,3 da pada zanimanje članov z3 ri ri preobširnih dnevnih itd. Vse to kaže, da nekaj d® tin ljudi v delavskem svetu more biti kos široki in razu0^ problematiki 950 članskega lektiva.	,
V poročilu vodstva
sind^f
ne podružnice je bil omerV: tudi sklep lanske letne karence, ki pravi, naj bi sind1^ na podružnica oziroma U) vodstvo v enem mesecu P° ferenci ustanovilo obratne Jjj dikalne podružnice. Venda*^
danes, kljub prizadevanju
stva sindikata tega še ni ^ moč uresničiti, ker še sedal .v* končali s pripravami za organizacijo poslovanja. V5®# že, da bodo morali sind1*; delavci v Titanu bolj kon«0 jji sodelovati pri decentral*2® Prav bi bilo, tega mnenja ?!• tudi delegati na občnem fjjr da bi razpravo o problemih gtf centralizacije čimprej P1’®^ v obrate in bodoče ekono enote.	,
F.SVET^
Na kaj nas opozarja tržni barometer?
VSAK IZDELEK ŠE NI BLAGO
(Nadaljevanje s 1. strani) ‘embrom lani 120. Možno je, da na zmanjšanje zalog vplivate dva vzroka, in sicer nekoliko Počasnejša rast proizvodnje v Posameznih panogah — ponekod s° proizvodnjo zavirali prav za-radi sedanjih zalog blaga — in ^nižanje cen tekstilu in obutvi ter s tem večjemu nakupu oziroma hitrejšemu vnovčevanju Posedanjih zalog blaga.
Zato, ker majo v gospodarjih organizacijah težave s pro-Pojo, trde, da tako občutno na-teščanje zalog škoduje našemu gospodarskemu razvoju. Gospo-Parstveniki nasprotno trde, da tedanje zaloge blaga še niso to-Pkšne kot bi jih morali imeti za Nadaljnjo stabilizacijo trga in Premike v cenah. Vprašanje je še, če lahko sedanje zaloge bla-?te imenujemo kurantne, to je 'Poče, ustrezne okusu potrošnika. Na to nas opozarja recimo jmo en podatkeh: tekstilna in-Pbstrija, ki ima pravzaprav naj-tečje zaloge blaga, je ponujala tetošnjo jesen trgovskim podjet-tem velurje in krombije, ki jih te izdelala za jesensko in zimsko sezono v letu 1959/60. Po-na.1ala jih je seveda po današ-jih cenah, čeprav je bilo stka-P® blago iz neprimerno cenejših terovin in bremene lastno ceno
manjši stroški že zaradi tega, kot tudi manjši stroški zaradi takratnih družbenih oBveznosti.
V zvezi z gibanjem oziroma ravnijo cen, velja ugotoviti, da bi instrumenti novega gospodarskega sistema (zlasti znižanje prispevka iz dohodka) dopuščali vsaj v nekaterih panogah odločnejše znižanje prodajnih cen zlasti pri tistih izdelkih, kjer je prišlo hkrati tudi do zastoja v prodaji.
Znižanje cen je omogočil tudi poseben odlok Zveznega izvršnega sveta o odpisovanju razlik v cenah posameznim vrstam blaga neposredno v breme celotnega dohodka. Tako naj bi gospodarske organizacije razliko v ceni razporedile na več let. Odlok je določal, da se lahko te ugodnosti poslužujejo gospodarske organizacije do maja letos, pozneje pa je bil rok podaljšan za to ugodnost do 31. oktobra. Podjetja se v prvem polletju teh ugodnosti niso posluževala v večjem obsegu. Kolikor so se jih, so spreminjala ceno predvsem za neuporabne in nekurantne zaloge surovin ter reprodukcijskega materiala. Mnogo manj so se posluževale teh ugodnosti za premik v cenah končnih izdelkov in s tem za zmanjšanje zalog. To odlaša-
TUDI KRITIKA
JE LAHKO POHVALA
2 velikim zanimanjem smo Prebrali članek »-Pisarniška ma-®teatika je izgubila svoj smi-objavljen v 42. številki teavske enotnosti. Govori nam-o naših uspehih in o našem -lvahnem sodelovanju pri ure-tehju medsebojnih odnosov med ™sameznimi ekonomskimi eno-terni in v okviru ekonomskih Jtet. Pisec članka je lahko ugo-Ntel, da predlogi kar »dežuje-ji0*- Res je, da dežujejo predlo-Predvsem glede vedno zani-Jtee teme “delitve osebnega tehodka«.
v Zelo pa je nas 23 zaposlenih / laboratoriju presenetila ugoditev, da bi si radi zagotovili stalne prejemke« ne glede na , °ie delo. Ta zadnji del stav-jJ1 srno podčrtali, ker smatra-v.°> da je bil objavljen na osno-h.. r- milo izraženo — nepre-'sljenih izjav, če jim ni botro-celo tiha želja zakriti raz-p “ibke točke svoje okolice in ^ *tezati na najmanjšo in seve-v naišibkejšo ekonomsko eno-» » češ, da si želi lepih zasluž-ri v> ne da bi si jih morala tr-0 Prislužiti.
j. ^repričani smo, da nihče v v Posti in tudi 1700 delavcev .našem podjetju ne verjame, dobivamo naše prejemke p.r tako, temveč da smo plačate ]P0 en°ti proizvoda. Borimo ve»te> da bi imeli mesečno čim j® dela in s tem boljše dohodno ^es ^e> da bi vsaj približate ra<^ v®deli, če se bo delav-®vet ekonomske enote spet Pa« ^ pred nalogo iz vrst da-Jie delavcev poiskati takš-Val.ki Jim bo treba jutri sveto-tej.1’ nai si iščejo dela drugod.
°’ da 80 najmučnejši Sa n ki na zasedanju obratne-nslav&kega sveta.
®b ^flelr bi, da bi pisec članka tea! Jddžnosti obiskal tudi naš del °“te^dlni kolektiv, da bi vi-sr^rteše težave in javnosti po-način in pomen naše-išo k- 23 celotno podjetje. Ta-taz r Pomagal predreti led ne-tij0 Sevanja, na katerega nale-torjj? ncdkimi izjemami labora-Podjetij. Mislimo, da lje do na tak način naše že-zagotovljenih prejem-kajjj Zrcalile v pravilni luči, čeprav je “risarniška« ma-
gELAVSKA
Enotnost
Ust n°tYJena 20- novembra 1942. 2Sj ’zcla.1a republiški svet Slovenilo. Glavni in ornl urednik:
Qr ViNKO TRINKAUS
Ponui? nrednlški odbor: Peter an m’ ®on3a Gašperšič. Mi-nični ®v*r» Janez Voljč. Teb-(4asj0 e"nik Janez Šuster Uubiu..Urednlštva In uprave: P°štni a®’ Kopitarjeva ul. 2, ^ e,3ni«t,Pre<3al 313-VI, telefon ??6Un	33-122 In 30-672 -
tenblia-.	Narodni banki v
Z P0oaLStev. NB 600-11/1-365 u. Cin mezna številka stane a Naročnina je: četrt-te°0 Polletna 500 In letna nJudsk« ~ List tiska CZP Bačana , Pravica* *— Poštnina 8 ” gotovini
tematika izgubila svoj smisel, je postala “življenjska« matematika za malega človeka zelo važna.«
Predsednik obratnega delavskega sveta:
JOŽE GRMADNIK
Obratovodja:
VALENTIN OVNIC
K dodatku še dodatek. Priznam, nisem govoril z vsakim članom kolektiva v mežiškem rudniku in topilnici, nisem obiskal vsak obrat, vsako ekonomsko enoto. Tole mnenje, da si del zaposlenih v laboratoriju želi zagotoviti “stalne prejemke« ne glede na svoje mnenje, je bilo izrečeno na enem izmed sestankov, kakšna merila za delo določajo v tej ali drugi ekonomski enoti. Da je vsaj delček resnice v takšni težnji, pa me je drugi dan povsem slučajno prepričal telefonski _ razgovor vodje enega izmed obratov v topilnici z direktorjem podjetja.
Direktor podjetja je namreč povprašal, če so iz topilnice že poslali podjetju “Munja« zahtevani svinec. Ta vodja obrata je odgovoril, da še ne. Zakaj, je takole obrazložil: “Laboratoriju smo poslali v pred analizo zlitino D. Laboratorij nam je odgovoril, da je v zlitini le 0,0022 odstotka bakra. Zanesli smo se na to analizo in začeli z nadalj-no predelavo. Ko je bil vložek gotov, smo labcratoriju spet poslali zlitino v končno analizo in takrat so nam od tamkaj odgovorili: V zlitini je 0,0060 % bakra, (mejna številka je 0,030	%). Takšne zlitine ne
smemo poslati naročniku. Pomeni, da bo potreben nov tehnološki proces. Ob tem bomo izgubili 150 kg antimona, to pomeni velik strošek. Potreben bo nov vložek, izdatki bodo zanj in za zaposlene. Takšne nepotrebne stroške bo moral prevzeti na1 svoja ramena tisti, ki jih je povzročil.«
Iz tega razgovora sem razbral, da v vašem rudniku nastajajo trenja med ekonomskimi enotami, vendar trenja na povsem ekonomski osnovi, česar žal še marsikje drugje pogrešamo. In če ob teh trenjih kdo iz druge ekonomske enote hekolikanj ostro pograja kolektiv ekonomske enote, ki si ni zastavil najboljša in ekonomsko ustrezna merila za oblikovanje in delitev dohodka, če je natančen do dela drugih, je to za mežiške rudarje kot celota samo pohvalno. Zdi se mi, da je neutemeljen strah, da dela ne bo, da si ga bo moral kdo poiskati drugje, zdi se mi le, da bo v bodoče pri vas v veljavi še večja natančnost pri delu in da bo tej natančnosti potrebno podrediti prav vsakršno matematiko in rezultate svojega dela.
Takoj ko se mi bo ponudila priložnost, pa bom z veseljem obiskal kolektiv ekonomske enote v laboratoriju in prepričan sem, da bom javnosti lahko posredoval tudi od tamkaj marsikaj zanimivega in pohvalnega.
v PETER DORNIK
nje opozarja na težnjo gospodarskih organizacij, da bi rade še naprej ostale pri visoko kal-kuliranem dohodku, to je pri visoki akumulaciji, hkrati ob tem pa terjajo in čakajo na razne administrativne ukrepe, ki naj olajšajo njihov položaj, to je prodajo blaga ob dosedanjem visokem vkalkuliranem dohodku. Takšno čakanje je lahko škodljivo za kolektiv, ker se lahko konkurenčni proizvajalci pojavijo na trgu z nižjimi cenami, ali pa ker bo trg v bodoče še bolje založen z blagom iz uvoza.
Res je, da bi lahko v marsikateri gospodarski organizaciji znižali zaloge blaga ob uveljavljanju rhznih administrativnih ukrepov, dalje ukrepov, ki do sedaj zamegljujejo pravo ceno proizvoda, to je s prenosom prometnega davka na potrošnjo. Toda ti in podobni ukrepi ne bi rodili tistega, kar bo slej ali prej potrebno doumeti, in sicer, da dobi izdelek svoje priznanje šele na trgu. Vsak izdelek tovarne še ni blago, namreč če ni izdelan v določenem sortimen-tu, kakovosti in če ni naprodaj po takšni ceni, da ga je potrošnik na trgu pripravljen kupiti. To načelo blagovne proizvodnje in menjave je pričelo letos prihajati jasno do izraza v našem gospodarstvu. Iz tega sicer ostrega nauka bodo morali proizvajalci ustvariti tudi jasne zaključke za svoje bodoče poslovanje.
Do kopičenja idočega, predvsem pa neidočega, nekurant-nega blaga najbrž marsikje ne bi prišlo, če bi v gospodarskih organizacijah proučevali, kakšna bo konjunktura za njihove izdelke v bodočem obdobju. Točneje povedano, kakšne izdelke potrošnik predvsem želi, v kakšnem sortimentu, kakšna naj bo kakovost in podobno. Proučevanja trga, zahtev trga je bilo v naših gospodarskih organizacijah doslej vse premalo, čeprav je jasno, da je razvoj proizvodnje odvisen od vnovčeva-nja blaga, torej od potrošnje, od želja in okusa kupcev.
Marsikje so do sedaj proizvaja}! izdelke za vsako ceno, odločili so se za proizvodnjo zaradi proizvodnje' trg pa jih je letos poučil, da to ne more in ne sme biti cilj vsega gospodarstva in tudi ne posamezne gospodarske organizacije.
Prav letošnji položaj na trgu, predvsem na trgu z blagom široke potrošnje, nas vse skupaj opozarja, da so minila leta moč-
ne konjunkture, ko so lahko industrijski proizvajalci na domačem ali tujem trgu prodali dejansko vse količine in tudi blago slabše kakovosti. Minili so časi, ko je proizvodnja narekovala sortiment in kakovost blaga, Ta vloga — to je diktiranje, kakšen naj bo sortiment, kakovost in cena blaga, vsebolj pripada potrošnji.
Industrija bo morala korenito računati s spreminjanjem okusa potrošnika in s spremembami v sestavu potrošnje. Okus našega potrošnika se vse bolj približuje okusu in ekonomičnosti potrošnika v industrijsko razvitih državah. To si lahko ponazorimo recimo samo na dveh primerih. Industrija je za letošnjo sezono pripravila kolekcijo sandal klasičnega tipa. Potrošnik pa je želel predvsem cenejšo in praktičnejšo letno obutev iz plastičnih mas. Računa namreč, da ne bo nosil sandale dve, tri leta zapovrstjo. Prav tako je z obutvijo za druge letne čase. Potrošnik želi lažjo in cenejšo obutev, ki jo nosi le leto dni ali nekaj dlje. Stroški za popravilo obutve so že . sedaj visoki, še večji pa bodo nedvomno v bodoče. V tekstilnih tovarnah ugotavljajo, da imajo v primerjavi z lanskim letom 63 Vo več zalog volnenih tkanin. Potrošniku je to kaj malo mar, kajti on si želi za tople dni lahko in poceni obleko in se skorajda ni več prinrav-Ijen oblačiti sredi leta ali pa tudi v spomladanskih in jesenskih dneh v težko volneno blago.
Do ugotovitev, kaj želi potrošnik, kakšen izdelek bo dobil na trgu priznanje blaga, pa pridejo seveda v gospodarskih organizacijah le s proučevanjem teh zahtev in želja. V gospodarski organizaciji, kjer bodo še tako skrbno pazili na material, znižali stroške itd., bodo neracionalno proizvajali, če bo trg odklanjal njihov izdelek. Zato sp odslej proučevanje trga, njegovih zahtev in želja, upoštevanje okusa potrošnika, sprememba strukture potrošnje prav tako pomembna naloga kot urejanje tehnoloških problemov. Od tega, kolikšen posluh bo imela gospodarska organizacija za potrebe trga, bo odvisen njen dohodek, bodo odvisna sredstva za nadaljnji razvoj podjetja in sredstva za osebne dohodke zaposlenih.
P. D.
0» PipZVAJALCA DO P.ITKOŠMkA
Zakaj ne tri nogavice v zavitku?
Tovariš urednik!
Ze nekaj časa povprašujem v trgovinah po ženskih r^oga,-vicah, ko bi bila paru priložena še rezervna nogavica, to se pravi, da bi bile v zavitku tri nogavice. Kot se spominjam, so imeli lani na Gorenjskem sejmu take zavitke s tremi nogavicami po 1000 dinarjev in tedaj so obljubljali, da bo to odslej stalna praksa naših tovarn. Tako namreč lahko nogavice nosimo najmanj še enkrat dlje. Nekajkrat so trgovine res imele zavitke s tremi nogavicami. Toda to so bili zelo, zelo redki primeri. Kot mi je znano, ponekod drugod v svetu že dolgo prodajajo zavitke ženskih nogavic s tremi nogavicami. Zakaj ne delajo tako tudi naše tovarne?
S. S., Ljubljana, Vilharjeva c.
Odgovarja Tovarna nogavic in drobne konfekcije Polzela:
Naše podjetje je lani poskusilo prodajati tri nogavice v zavitku, in sicer je prodajalo ženske fine nogavice po 1455 dinarjev za tri nogavice. Posamezne potrošnice so pozdravile naš poizkus, vendar prodaja ni zavzela obsega, ki bi nam narekoval, da bi nadaljevali s tako prodajo. Trgovska mreža je celo ugotovila, da za tovrstno prodajo ni zadostnega interesa. Zato smo emba-liranje treh nogavic v zavitku opustili. Menimo pa, da bi taka oblika prodaje morala biti dobro sprejeta med potrošniki, saj se lahko tako precej podaljša uporabnost nogavic, če se na primer ena nogavica poškoduje. Na prodajo treh nogavic v zavitku še vedno mislimo in smo pripravljeni na željo širšega kroga potrošnic
• .. ' V '■
spet embalirati tri nogavice v zavitku.
Direktor VELJKO REPIC
Tovarna nogavic »Tonosa«, Ljubljana, Savlje, pa med drugim odgovarja takole:
Tudi naše podjetje se je zanimalo za tak način prodaje nogavic, vendar ga je trgovska mreža odklonila, češ da med potrošniki za to ni zanimanja. Menimo, da je za potrošnike veliko bolj ugodno, da kupijo dva para enakih nogavic hkrati in imajo tako dve rezervni nogavici. To je mogoče, ker so na etiketi nogavic vsi podatki o barvi, dolžini, gostoti mreže, finoči niti, velikosti stopala in vrsti artikla.
Tovarna pletenin in nogavic »Almira« iz Radovljice pa na poslano vprašanje ni odgovorila.
•
Z odgovoroma tovarn, da ni zanimanja za nakup treh nogavic v enem zavitku, ne bi mogli popolnoma soglašati. Res pa je, da ni kupcev, ki bi bili pripravljeni dati za tri nogavice 1455 in tudi več dinarjev, kajti v trgovini je mogoče par ženskih nogavic dobiti za 700 do 900 dinarjev. Seveda imajo tudi dražje, toda nogavic po tej ceni prodajo največ. V ljubljanski trgovini »Biserka« so na primer, kot so nam povedali, imeli že lepe uvožene nogavice celo za 570 dinarjev. Seveda so zelo hitro pošle. Po vsem tem torej kaže, da se res še vedno bolj izplača kupiti dva para nogavic za tako peno, kot bi veljale tri nogavice oziroma še primakniti kak stotak in dobiti za ta denar štiri namesto treh nogavic. Torej zaradi cene in samo zaradi previsoke cene, potrošniki ne posegajo po tako embaliranih izdelkih. Da je vzrok »nezanimanja« samo previsoka cena, menijo tudi' v nekaterih trgovskih, podjetjih,, 'Zq:,nv$eni ■tem ee^-prav gotovo skriva težnja proizvajalcev, da bi prodali čimveč nogavic po visokih cenah, ne pa da bi ustregli potrošniku. Vprašanje je namreč, če je na primer cena 1455 in več dinarjev za tri nogavice sploh realna, če je posredi boljša kvaliteta (?), zakaj potem ne. bi tako pakirali tudi drugih nogavic?
UREDNIK
PO STOPINJAH »DELAVSKE ENOTNOSTI«
KAKO DOLGO SE DISTRIBUCIJA
IN NEPOTREBNO POSREDOVANJE?
V 38. številki našega lista z dne 23. septembra 1961 smo na 8. strani objavili fotografijo samopostrežnega aparata v ljubljanski Kolodvorski restavraciji. Zaradi nepopolnih informacij je fotoreporter zapisal pod fotografijo, da je te aparate uvozilo grosistično trgovsko in uvozno podjetje »Centromerkur« iz Ljubljane. Vodstvo tega podjetja nas je zaprosilo, naj bralcem pojasnimo tole:
— Grosistično trgovsko in uvozno podjetje “Centromerkur« iz Ljubljane ni uvozilo teh samopostrežnih aparatov. Samopostrežne aparate je prejelo od uvoznega podjetja “Jugotehna« iz Beograda. »Jugotehna« pa jih je uvozila za vsa grosistična podjetja pri nas po nalogu Zveze trgovinskih zbornic iz Beograda.
To pojasnilo nas je nekoli-kanj začudilo, in sicer iz dveh razlogov: kako to, da “Centromerkur« kot uvozno podjetje ni sam uvozil teh aparatov in kako, da so še sedaj v veljavi takšni nalogi, bolje rečeno distribucijske metode iz časov administrativnega gospodarjenja. Zato smo prosili za pojasnilo (koliko resnice je na teh trditvah “Centromerkurja«) tako “Jugotehno« kot tudi Zvezo trgovinskih zbornic Jugoslavije. Zveza trgovinskih zbornic nam je odgovorila tole:
— Sporočamo vam, da je Zveza trgovinskih zbornic Jugoslavije zaradi modernizacije trgovine in hitrejšega nudenja uslug potrošnikom soglašala, da
podjetje »Jugotehna« iz Beograda uvozi manjšo — poskusno količino — blagovnih avtomatov. Glede na to, da je podjetje “Centromerkur« iz Ljubljane opravljalo plasma uvožene opreme za trgovino na področju Ljudske republike Slovenije, mu je bilo za potrebe njegovega področja dodeljeno 15 avtomatov.
Torej, vendarle distribucija in nepotrebno posredovanje, seveda kot smo pozneje zvedeli, ne po krivdi tudi uvoznega podjetja “Centromerkur«.
Natanko pred letom dni je namreč podjetje »Centromerkur« vložilo prošnjo za registracijo, da sme uvažati razen galanterijskih predmetov tudi opremo za gostinska in trgovska podjetja. Na to svojo prošnjo ni dobilo doslej ne pozitivnega in ne negativnega odgovora. Opremo iz uvoza posreduje »Centromerkur-ju« eno izmed uvoznih podjetij, recimo »Jugotehna«, »Investim-pbrt« itd., tisto pač, ki ima dovoljenje za uvoz podobne opreme. Zaradi tega seveda nastajajo dvojni stroški v obliki marže.
Stroške si zaračuna uvozno podjetje in povsem naravno, za posredovanje si jih zaračuna tudi »Centromerkur«. Kolikšni so stroški ob posameznem uvoženem proizvodu, je težko ugotoviti. Konkretno pri uvozu samopostrežnih aparatov je znašala marža »Centromerkurja« pri enem aparatu 35.700 dinarjev. Koliko znaša pri tem proizvodu marža »Jugotehne«, je uganka.
Se slabše pa je, če nekaterih uvoženih predmetov potlej sploh ni moč uporabljati, kot se je dogodilo recimo s samopostrežnimi aparati. »Centromerkur« doslej ni uspel prodati niti enega aparata in tako jih ima že lani od avgusta 14 na zalogi, zanje plačuje 8 % obresti, bremene ga stroški skladiščenja in k temu je treba prišteti še izgubo na dohodku. Mehanizem teh aparatov je namreč prirejen za drobiž v vrednosti 50, 100, 150 in 200 dinarjev. Pri nas pa imamo večidel v prometu bankovce. Redko kateri potrošnik bo nosil dolgo časa v žepu 200 dinarjev v drobižu, da bo lahko hitro dobil iz avtomata zaželen predmet. Zaradi te navidezno nepomembne zadeve so avtomati tako rekoč neuporabni in dogodilo se :je, da so jih prodajalci iz drugih republik ponujali »Centromer-kurju« za bagatelno nizke cene, samo da bi se izognili stroškom.
To nepotrebno posredovanje pa bo, kot je videti, še kar na-
prej v veljavi. Kako dolgo, je vprašanje. Te dni bodo predstavniki podjetja »Investimport« (in predstavniki uvoznih podjetij iz republik) odpotovali v nekatere vzhodne države, da bi sklenili pogodbe za nakup opreme gostinskih podjetij v naslednjem letu. Če bodo te pogodbe sklenjene, potem bo v računu za opremo prav gotovo zaračunana dvojna marža, marža uvoznika in marža sicer grosističnega trgovskega uvoznega podjetja v republiki. Dogodi se lahko tudi, da uvožena oprema ne bo ustrezala poznejšim pogojem in zahtevam investitorja.
Pri uvozu opreme za gostinska podjetja je že čas, da bi prenehali s takšnimi distribucijskimi in posredovalnimi metodami. Ali ne bi bilo smotrneje, pravijo v »Centromerkurju«, da, bi podjetje, ki mu je zaupan uvoz takšne opreme, sklenilo najprej pogodbo z investitorjem, kakšno opremo je potrebno naročiti, kaj je moč izdelati doma in kaj je nujno potrebno kupiti v tujini. Sele na osnovi tega bi veljalo dokončno sklepati pogodbo z domačimi in tujimi proizvajalci. Prav tako naj bi investitor takšnemu podjetju plačal del predujma za nakup opreme.
Takšna gledišča so nedvomno bolj sprejemljiva kot pa sedanje distribucijske in posredovalne metode pri uvozu različnih predmetov. Tako bi trgovsko uvozno podjetje uvozilo res le tisto, kar terja trg ali investitor in v ceni uvoženega proizvoda bi bila zaračunana le enkratna marža.
P. D.
D!!ll!mil!l!llll!l[l!l!IIIIIIIIW
1
§j
|
1
PO DOMAČE
*
PRVO DEJANJE: otroka sta uspešno zaključila srednjo šolo in se znašla pred vprašanjem: kam sedaj? Njuna očeta sta projektanta. Otroka sta spoznala njuno delo in ugotovila, da bi se tudi sama lahko usposobila za to. Lepo je hoditi po mestu, sta si najbrž mislila, ter občudovati zgradbe, ki si jim dal sam skelet in obraz. Razen tega ti za projektansko delo tudi dobro plačajo.
Odločitev torej ni bila težka, treba je bilo samo še dobiti sredstva za nadaljevanje študija. Pri tem vprašanju se je začelo —
DRUGO DEJANJE, kjer sta odigrala glavni vlogi njuna očeta, ki sta skupaj zaposlena v majhnem projektantskem podjetju. Beseda sem, beseda tja, in otroka sta dobila štipendijo za nadaljevanje študija v podjetju, kjer sta zaposlena očeta.
TRETJE DEJANJE pa se bo začelo čez nekaj let, ko bosta otroka zaključila šolanje in se zaposlila v podjetju, kjer imata njuna očeta »trdne pozicije«. Tedaj bo postalo
podjetje nekakšna ustanova dveh družin. Morda pa se ta napoved niti ne bo uresničila in bodo jantoma kar »odpustili« obveznosti štipendiranja. V prvem ali drugem primeru zelo »načrtno« štipendiranje oziroma vzgajanje kadrov, kajne?
Tak ali drugačen razplet komedije, ki se je »po dor mače« začela, se bo preveč »po domače« končal, da bi bila družba z njim zadovoljna.
KAZE N
Zadnjič, kaj vem zakaj, sva spet poklepetala o ekonomskih enotah. O vsem mogočem, kot vselej takrat, kadar je eden od obeh močno radoveden. Pripovedoval je med drugim o tem, da pri njih nič več ne kaznuje osrednja disciplinska komisija, da že dlje ne kaznujejo mojstri in obratovodje. da pri njih urejajo vsa dišciplln-ska vprašanja ekonomske enote same. Dodal je še, da »grešnika* vsakokrat pokličejo pred komisijo, da vodja enote takrat prebere obtožnico, da je pravnik podjetja nekak zagovornik, ki obenem skrbi, da kazen ne bo nezakonita, člani disciplinske komisije pa izrečejo kazen.
»Zanimivo je, kako nekateri delavci reagirajo na takšne disciplinske odnose,* je še pripomnil in povedal naslednjo zgodbo:
Serbus, je pozdravil, ko so ga poklicali pred disciplinsko komisijo. Roke je potisnil do komolcev v žepe svoje delovne obleke in nadaljeval:
— No, kaj pa je narobe?
Kar tako je vprašal, saj je dobro vedel, da so ga poklicali zaradi ponedeljka. Ko je prišel malce nadelan v službo in napravil tisto neumnost pri stroju.
— Dajte no, pa menda ja ne boste zganjali cirkusa zaradi tistega v ponedeljek. Tudi drugim se je že zgodilo, da so prišli nabasani v službo.
Pravzaprav ga niti ni skrbelo. Ja, če bi še lahko mojster ali obrdtovodja kaznoval! Takrat bi ga gotovo zašili. Povrnitev škode in izguba enodnevnega zaslužka mu ne bi ušla. Tako pa. Saj so vsi njegovi tovariši. Z nekaterimi med njimi je celo že dlje dober prijatelj. Pravnik pa tudi ne bo sitnaril.
Vodja ekonomske enote pa je začel prebirati obtožnico:
— Tovariš.,. je minuli ponedeljek prišel v službo v vinjenem stanju in pri stroju povzročil občutno škodo...
Sam ni vedel, kdaj so mu roke počasi začele lesti iz globokih žepov. Na obraz po mu je leglo nekaj, kar je bilo še najbolj podobno zaskrbljenosti. Spoznal je, da oni mislijo resno.
Vodja ekonomske enote pa je bral:
— Predlagam, da disciplinska komisija naše enote kaznuje tovariša ...
Na koncu te svoje zgodbe pa je še pripomnil, da člani kolektiva zdaj veliko resneje jemljejo kazni. Da si vsakdo dvakrat premisli, preden naredi prekršek.
»Najteže jim je to, da jih kaznujejo lastni tovariši,* je še pripomnil.
H KRONIKI TEDNA SO PRISPEVALI:
m
1.	Projektivni biro, Nova Gorica —JURE STRELA g
2.	TAM, Maribor — BOJAN SAMARIN	|
...........- ■ :
LESKOVŠKA TROJKA
lllllllllllllllllllllll!llllllllll!llllllllllllll!l!l!llllllllllllllllllllll!l!HIIIIIIIIIII!IHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIillll!l!llillllllllllM
Tričlanska družba je sedela za mizo . v leskovškem hotelu: šef podjetja »Dekor", občinski statistik in bivši mestni urbanist.
»Dekor« je podjetje, ki barva, sestavljajo pa ga pleskarji, bivši privatniki, ki ne morejo opustiti starih navad. Vse lansko leto bi moralo biti podjetje pod prisilno upravo, njegovi slikarji in pleskarji pa bi smeli v najboljšem primeru dobivati minimalne osebne dohodke. Največ zaslug, da se. to ni zgodilo, imata šef podjetja in njegov knjigovodju. Seveda so morali zaslužiti, če so si hoteli zagotoviti polne plače in še kako premijo kdaj p# kdaj. V poslovnih stikih so bili z beograjskim »Trudbenlkom«. Po njegovem naročilu so opravili dela za štiri milijone. Seveda so izstavili tudi. račun s to številko. Toda to je malo za polno plačo, zato je knjigovodja »Dekora« napisal še drug račun, takega za pet ali šest milijonov. Izmislil si ga je in ga s tistim pravim vred predložil leskovški banki, češ naj se tudi ona.prepriča, daje vse pošteno in prav. Benka je račun takoj potrdila in tako omogočila, dovolila »Dekoru«, da je prejemal polhe plače in, kakor smo rekli, še kakšno premijo. Tako je bilo do nedavnega, ko je vse skupaj prišlo na dan. Tistemu, ki V leskovški banki potrjuje računa, se je sredi dopoldneva sanjalo, da je na pol požrta vsa banka FLRJ, da so jo začeli 'ljudje žreti od strehe navzdol, na streho pa so splezali po pleskarskih lestvah. Ker so sanje namigovale povsem konkretno, otipljivo, je bančni nadzornik pregledal vso reč: prijavo proti
»Dekoru« je posredoval okrajnemu, ta pa okrožnemu javnemu tožilcu, ki se zdaj pripravlja, da bo vse skupaj izročil sodišču.
Z bivšim urbanistom je takole:
Urbanist je ugotovil, da bo treba v Leskovcu zgraditi olimpijski bazen. Svojo zamisel je predložil občinskemu odboru, ki jo je pograbil z obetna rokama. Izbirali so prostor, izbrali so ga na robu mesta. Seveda so računali: bazen bo dolg kakih sto, širok petdeset metrov, globok pa od pol do petih metrov, tako da se bodo veselili otroci in da bodo lahko po njem plule tudi barčice. Ljudje bodo tekmovali v plavanju, gledalcev bo lahke petnajst tisoč, seveda bo vsak plačal vstopnino.
Tako so izkopali jamo in jo obložili z debelim betonom, zgradili drsnice in stopnišča za skakalce, pa kabine in take reči. Določili so dan, ko naj bi bazen
slovesno izročili namenu. Prišlo je ljudi, kdo bi jih prešteli Urbanist je bil v kopalkah, pravijo, in on naj bi prvi skočil, kakor je lepo in prav, toda — ojej, v bazenu ni bilo vode!
Od tistega dne je minilo nekaj let, olimpijski bazen je tačas spremenil podobo: stene so
popokale, stopnice so postale vegaste, na betonskem dnu se je nabralo blato, pomešano z rumenim listjem. Cigani, ki živijo v bližini, morajo po drva daleč v topolov9 goščavo... Če bi bil bazen iz lesa, se pravi iz desak in tramov, modrujejo, bi jim ne bilo treba tško daljo po drva. In se Strašno jezijo na urbanista. Sicer pa ni urbanist nič kriv: nekajkrat po deset milijonov je z mašil v ta bazen, toda kaj more on za to, če Vetemica noče teči navkreber in napolniti bazena z vodo. Zaradi vseh teh objektivnih okoliščin, niti okrajni niti okrožni javni tožilec nista ničesar ukrenila proti urbanistu.
Kaj pa občinski statistik?
Eh, ta si je dolgo belil glavo, nazadnjg pa je za komite in za druge forume le izdelal takle račun:
Povprečne delavske plače lani 12.547 din, letos pa povprečno 14.000, kar pomeni, da so se zaslužki zvišali za 14,7 odstotka. Potem je napisal tovariš statistik dolge stolpce številk, s katerimi je pojasnjeval, po čem so bila živila lani in po čem so zdaj, ter računsko dokazal, da je zdaj vse skupaj za kake tri jurje dražje. Seveda je to lepo izračunal tudi v odstotkih: življenjski stroški so se podražili za 12,7 odstotka. No, in je ta odstotek odštel od tistega, ki nakazuje zvišanje plač, pa ugotovil, da se je le-skovškim delavcem izboljšala življenjska raven za dva odstotka. Če se plača zviša za 1853 din, življenjski stroški pa se povečajo za tri jurje, življenjska raven v Leskovcu poskoči — za dva koraka.
V tričlansko druščino, zbran1’ v hotelu, sem planil in povedal
»Javna tožilca zaprta!«
Novica je delovala kot stre'3 z jasnega. Trije so se spogleda’’1 nato pa so se zastrmeli vame:
»Mar oba? Okrajni in okro3' ni?«
»Kakopak! Skušal sem ju ob>' skati, nekako mi je uspelo. Mal'
ce smo pokramljali, obema se^ ponudil cigareto. Okrajni he b*' di, okrožni pa ne mara cigar*1 s filtrom.«
Bivši urbanist je dihnil:
»Škoda!«
Šef »Dekora« je, ne vem tJ kaj, kar na lepem zaploskal:
»Natakar, pijače za vse!«
Statistik je potegnil iz že?* obrazec, na katerem piše nesljivi statistični podatki«, črtal rubriko »Zaprti« in vpis> oba javna tožilca.
Prav gotovo drži, to vam Pri sežem, tako okrožni kakor okr3’ ni javni tožilec v Leskovcu, 0 j sta zares zaprta — in sicer (j ključem od znotraj, vsak v sv°j pisarni.	»
DRAGUTIN RAKANOV’1'

d srednje generacije na-II zgor, se pravi, od ljudi, ki v v državni službi vegetirajo med desetim in petim plačilnim razredom, v tehničnih službah so postali že oddelko-voedje, obratovodje in 'celo direktorji, med delavci so položili vse izpite do visoke kvalifikacije, od tod navzgor se vsi državljani spominjajo krošnjarjev. Prišli So s krošnjo na trebuhu, s sunki na ramenih, tudi s torbami, v katerih so bile čudne stvari, tudi takšne, da je potem na tvojem litru jasno pisalo: Senr liter Janeza Butare, ki je rojen dne tega in tega, poleg napisa pa še dva golobčka. Imeli smo tudi takšne, z najnižjp kvalifikacijo, najbolj trdožive, ki so ž leseno torbo in kvadratom bele pločevine vpili pod hišami: »Lonce krpamo! Za majhen denar boste jmeli iz starega nov lonec.« In res so jih krpali za majhen denar. Ves izkupiček so sproti puščali v najbližnjih gostilnah, tako da je njihov denar zelo naglo krožil in so jih banke in poslovni »partnerji« zaradi tega bolj cenili kot pa današnje grosiste, ki sicer tudi naglo obračajo denar, vendar za razliko od teh starih korenin, tujega, kar spravlja nekatera podjetja brez potrebe v slabo voljo.
Moj stric, upokojenec petega plačilnega razreda, me pogosto napade, kako je s starimi časi, kam smo jih mi mladi z revolucijo zapravili, da ti danes nihče ničesar ne ponuja na domu. Ugovarjam mu, da mi je v letošnjem letu celo kmetica prinesla jajca na dom, da bi lahko zamenjal nov suknjič za
SODOBNI KROŠNJARJI
doma spleteno preprogo, da me je enkrat celo raznašalka časopisa vprašala, če bi morda vzel tedenski zabavnik. Ampak to je v primeri z nekdanjim podajanjem kljuk iz roke v roko res prava malenkost.
Od zadnjič, ko mi je stric razburjen pripovedoval tole zgodbo, imam, vsaj kar se tiče preteklosti in krošnjarjev, mir.
»To je lumparija višje vrste, prvega plačilnega razreda,«, je behtil stric. »Uboge kanalje, drobne ribe, te lovimo, čeprav še niso zrasle do mere, velike, ki goltajo B*i debelo, te pa pustimo. Samo pomisli: Stanujem na podstrešju pa ti potrka na vrata. Odprem in zdravnik. Pogledam ženo, hi se prestrašila in zato sem takoj vedel, da ga ona ni naročila. Zdravnik pa — oprostite, ali nima morda pri vas kdo ošpice? Nisem vedel, ali. je možak pijan, ali sem jaz zmešan. Kolikor se spominjam, preboliš ošpice v otročjih letih. Zerenčim, on pa — ali vas morebiti zbada v križu, nedolžna gripa, prehlad nižje vrste, putika... človek nikdar ne ve. Nihče ne more trditi, da je stoodstotno zdrav. To ugotovimo šele mi zdravniki. Zena je že hotela reči, da jo menda zbada v križu pa sem jo tako pisano pogledal, da so ji bolečine takoj prešle. Veš, mislil sem, da se je zdravstvena služba okrepila, da bo tudi tu enkrat nastopil red, da so postali organizirano
uslužni, da ne bo treba čakati za malenkosti, ampak bodo prihajali na dom.
Čez dober mesec je spet potrkal. Bilo mu je malo nerodno, ko je videl, da jaz za
del, da ima mož svoj sistem. Pokličejo ga k otroku ž ošpicami, on ga pregleda, potem pa še obrede vso hišo in vpra-
šuje, če še kje čutijo otroci bolečine. Tako je enkrat naklepal možak v enem samem mesecu blizu osem sto obiskov n3 domu. Vsi zdravniki so se čudili, tudi oni z dve sto, tri sto obiski na mesec. Pa so skušali preveriti, če možak laže-Ni. Vsepovsod, kjer je zapis®*’ je tudi bil. Če je prišel v hiš0’ potem je ni zapustil, dokler enega samega stanovalca vsa! malo zbadalo, ali pa je težk° dihal. In menda dobi za vsa1' obisk 200 dinarjev. Sto Šestdeset jurčkov na mesec polee plače in dodatkov tudi nis° mačje solze.	.
Od takrat, ko sem to zvedel sem začel nabirati rože. Ne, ^ vsako malenkost pa ne gr61: k zdravniku. Ne boste na rt0,] račun mlatili denarja. Kr°s’ njarje, te dobre fante, s kat®' rimi se je lahko človek P°£?’ jal za nož tudi po pol ure * mu ni bilo dolgčas, te, ki 5 ribice niso, te ste pregnal, večje, ki pa grej o s krošnjar! njem v deset tisočake, te P Pustite«.
Zmerom mi je uspelo ne*1" ko priviti strica, da je na^j sled le moral priznati, da tu to novo ni zanič, kot je on Sili. S tem zdravnikom pa je zaprl usta. Ne vem, ali 2 .j radi veselja nad naravo, a0 zaradi strica, v nedeljo sam zalotil, da sem se vrnil 2 ^ leta s polnim naročjem r0,*,,e ne sodijo v vazo, so pa odUc zoper bolezni.
SKLEPANJE IN ODPOVEDOVANJE
DELOVNIH RAZMERIJ
•luni
Ko zasledujemo vzroke pri kršitvah zakonitih pravic iz delovnega razmerja, ugotavljamo med poglavitnimi vzroki pravno neznanje individualnih in kolektivnih organov v podjetjih, ki sodelujejo pri odločanju o pravicah iz delovnega razmerja in šele na drugem mestu namerno nezakonito odločanje in ravnanje. Nepoznavanje delovno pravnih predpisov ni nič manjše v majhnih gospodarskih organizacijah, kjer pravnika sploh nimajo, kakor tudi v tistih podjetjih, kjer je pravna služba predvsem usmerjena na obravnavanje odnosov med podjetji ali pa so pravniki zavzeti z organizacijskimi, sekretarskimi in drugimi posli.
iiiiiii
^Težavo predstavlja za prav-in nepravnike v gospodarjih organizacijah, ki se bavijo j. Plovnimi razmerji, pomanj-tjjje komentiranih pravnih ( Kstov. Edini slovenski komen-r’*r (Blejec: Zakon o delovnih jjherjih 1. 1959) je že zastarel, (pa druga dobra komentarja t J^učnik za primenu zakona o j, 'klim odnosima — Lakovič, vuiotič, Popovič, Beograd, 1961 Cj!2tlaji »Savremene administra-Je« jn propjsi 0 radnim odno-napomenama in sudskom j aksom — Ivčič, Magerl, La-Zagreb 1961 v založbi »In-T^atorja«) pa sta manj znana. ako ostanejo samo suhoparni konski teksti, ki se mnogokrat l^ršno ali napačno uporab-
. Zato je koristna in pametna “uda Ekonomskega servisa jjfganizator« v Ljubljani, ki . jša to vrzel izpolniti s poljud-ujii izdajami, v katerih bi bila j,. kratek in razumljiv način ob-^.'ana nekatera pravna vprašanj. ki se pogosto javljajo v pra-jj1 gospodarskih organizacij. Iz i aspekta, ki ga je »Organiza-J*1 razposlal v prvih dneh ok-je razvidno, da je bilo za jaje izdaj (»Sklepanje in pre-3anje delovnih razmerij« in jj^računavanje prispevkov za s.^alno zavarovanje«) med go-V avarskimi organizacijami, za-1 in ustanovami še zlasti žaganje in da je bilo treba ti 6 ediciji na novo izdati.
SD Spr«0 tega, da se velik del v gospodarskih organiza-he] nanaša prav na odpovedi va °vnega razmerja, je bila pr-t„ jdicija zelo potrebna in ak-t). 'na- Prvo, kar pa preseneti v 'ej drobni, na ciklostil raz-h. °zeni brošuri, ki ima 28 stra-
3' teksta, 17 strani obrazcev in si rani
iSika
5rani navodila za sestavo po-
-*«■« komisije za sklepanje J^Povedovanje delovnih raz-v podjetjih, je njena cena.
1 aktualnost vsebine, niti nje-^orebitna drogocenost ne avičuje visoke cene 1000 din. bjf.01'11®® vprašanje pa je vse-Problematika, ki je obde-28 1v te3 publikaciji na prvih 0ta “jneh, je obdelana tako po-ija ^^Ijivo, površno in napačno, 2av 130 Pomagala odpraviti te-ot ’ ki jih imajo gospodarske o^anizacije pri sklepanju in tijy°1Vedovanju delovnih razme-W ternveč bo tam, kjer bodo razlagi zakonitih predpisov zttieri ’ Povzročala nejasnosti, in nepravilno uporabo o^a- V teh pripombah se v»'Jta<U^ern samo na nekatera tije Sania v zvezi s prenehali ^elovnega razmerja. Dru-f‘ašat,e tret3ini se namreč na-aebg3. na zakonite načine pre-koiji?'13 _ delovnega razmerja. kaCiY°r ie razlaga v tej publi-skesa .samo ponavljanje zakon-(čpJjL teksta, je v glavnem točna kjerav včasih pomanjkljiva), htM . Pa publikacija tolmači f'a2rJ3lSe Zakona o delovnih ali jih dopolnjuje, je p Cenje površno ali napačno, haj^^šno in pomanjkljivo je tazUtri kratki razlagi o spo-ra nern Prenehanju ■ delovne-clelavgIneria sledi pojasnilo, da Ea D c v primeru sporazumne-Jherla enehanja delovnega raz-'etrip ’ ne izgubi pravice do hegasa dopusta. Pravica do let-aihčen Usta 3e P° zakonu za-Povm a delavcu, ki je sam od-flatio k k* mu je bilo odpove-t'ehai0n delavcu. ki mu je pre-st>ora», delovno razmerje po takil ir?11’ če dopusta še ni iz-rabi, 1113 pa pogoje, da ga iz-
^1*1
niu (j., sP°razumnem preneha-®dpovea?V”ega razmerja in pri organ-kl .2° daje gospodar-Pra .niZaci.ia, pa ima delavec WavKo izbirati med denar.
nim nadomestilom za neizrabljeni letni dopust, in med pravico, da izrabi dopust v toku odpovednega roka, gospodarska organizacija pa mu mora nadomestilo izplačati, če delavec to zahteva. Prav ob tolmačenju člena 36. ZDR, ki daje delavcu pravico takšne izbire, nastanejo nesporazumi in odgovorna razlaga predpisov o prenehanju delovnega razmerja bi morala pojasniti tista mesta v zakonu, ki se v praksi različno tolmačijo.
Izhajajoč iz načela, da odloča o sklepanju in prenehanju vsakega delovnega razmerja kolektiv gospodarske organizacije, mora o vsaki odpovedi po veljavnih predpisih sklepati ali komisija za sklepanje in odpovedovanje delovnih razmerij, ali UO ali DS ali pa ves kolektiv. Sele na osnovi sklepa pristojnega organa, lahko izda direktor gospodarske organizacije odločbo o odpovedi. Dogaja pa se v praksi, da izda direktor odpovedno odločbo tudi brez sklepa ali proti sklepu pristojnega organa gospodarske organizacije. Po čl. 364. ZDR so v takem primeru odgovorni za prekršek tako gospodarska organizacija, kot oseba, ki je odločbo brez sklepa pristojnega organa izdala. V publikaciji naletimo ob tem primeru na trditev, da je odpoved brez predhodnega sklepa nična in brez pravnih posledic za delavca. Laik bi tako trditev lahko razumel tako, da se takšni odpovedi niti ni treba upirati, ker je itak brez vsakih pravnih posledic. Pravnik pa bo razumel, da gre za odločbo, ki ima tako bistveno pomanjkljivost, da jo je mogoče vsak čas izpodbijati, ker ni postala nikdar pravomočna (analogno ničnim odločbam v upravnem postopku). V resnici pa gre le za nezakonite in zato neveljavne odpovedi, katerim je treba kot vsakim drugim v zakonitem roku ugovarjati in v primeru brezuspešnosti ugovora dokazovati njih neveljavnost pred sodiščem. Kajti načela upravnega postopka je mogoče v delovnem pravu uporabljati le z vsemi pridržki. Uporaba kategorij upravnega prava v delovnem pravu in iskanje analogij med delovanjem organov javne uprave in organov gospodarske organizacije, postavlja tem organom in njih delovanju že vnaprej postavljene okvire. Postopek pred organi gospodarske organizacije pa je postopek posebne vrste.
Zakon o delovnem razmerju našteva v čl. 305 primere, kdaj gospodarska organizacija ne more odpovedati (bolezen, letni dopust, nosečnost, suspenz, mandat člana UO ali DS itd.) Po vseh dosegljivih tolmačenjih in po sodni praksi je treba dopustnost odpovedi presojati po času, ko naj bi odpovedna odločba’ začela veljati. Ce v teku odpovednega roka delavec zboli, če nastopi pri delavki nosečnost, ostane odpoved v veljavi. Edina izjema je vpoklic k vojakom, na orožne vaje ali na dosluži-tev vojaškega roka. V tem primeru odpovedni rok neha teči in teče dalje šele po vrnitvi delavca od vojakov.
Razlaga ustvarja popolno dezinformacijo na strani 14 publikacije, da »rešuje podobno pravosodje primer, ko delavec zboli po vročitvi odpovedi, kakor če je po odpovedi poklican k vojakom« in da se v tem primeru učinek odpovedi odloži dokler bolezen traja. Taka rešitev ni niti logična, niti je ne rešuje »pravosodje«. Delavec ima namreč v primeru, da zboli v teku odpovednega roka pravico do nadomestila na breme Zavoda za socialno zavarovanje za
ves čas, dokler je bolan, ne glede na to, da mu je odpovedni rok potekel. Drugačna razlaga pa je napačna, rieosnovana in ustvarja zmedo.
Podobno neosnovana in napačna je trditev na isti strani, da delavcu ni mogoče odpovedati zaradi tega, ker je dosegel pokojninski staž. V zakonu o delovnih razmerjih prenehanje delovnega razmerja zaradi pridobitve pravice do pokojnine ni posebej rešeno. Po praksi in tolmačenjih mora gospodarska organizacija delavcu, ki je dosegel pravico do pokojnine, odpovedati v zakonitem odpovednem roku, ki ga ni mogoče skrajšati brez obojestranskega sporazuma. Ne gre pa delavcu, ki je dosegel pravico do pokojnine, pravica do odpravnine. To, da je pridobitev pogojev za pokojnino razlog za nedopustnost odpovedi, ve samo pisec te razlage. To samo po sebi morda ne bi bilo tako hudo, hudo pa je, če ekonomski servis »Organizator« take nesmisle prodaja gospodarskim organizacijam.
Delovno razmerje preneha z dnem razrešitve, ki praviloma sovpada z dnem, ko preteče odpovedni rok. Rok za razrešitev se iz upravičenih razlogov lahko podaljša, toda največ za 1 mesec (čl. 311 ZDR). Lahko pa gospodarska organizacija, delavca, ki mu je odpovedala po sklepu UO razreši pred iztekom odpovednega roka, šteje se pa, da mu je delovno razmerje prenehalo z iztekom odpovednega roka in mu gre do konca odpovednega roka tudi osebni dohodek.
Na strani 19. publikacije pa je omenjen primer, da delavec dela še naprej, čeprav mu je odpovedni rok potekel. V tem primeru je smatrati — tako stoji v publikaciji — da je delovno razmerje molče podaljšano in ga je treba znova odpovedati. To seveda ni res, kot ni res, da delovno razmerje preneha praviloma z razrešitvijo, ne pa s potekom odpovednega roka. Praviloma preneha delovno razmerje s potekom odpovednega roka, izjemoma z razrešitvijo pred potekom, ali najkasneje mesec dni po izteku odpovedneda roka. če pa delavec po izteku odpovednega roka nadaljuje z delom, s tem delovno razmerje še ni podaljšano
na nedoločen čas (oziroma znova obnovljeno), če ni obojestranskega sporazuma za nadaljevanje delovnega razmerja. V bistvu gre v takem primeru torej za novo delovno razmerje, zanj pa je bistven sporazum in če tega ni, ne more biti nadaljevanja delovnega razmerja.
Delovno razmerje preneha tudi zaradi samovoljne zapustitve dela po čl. 317 ZDR, kadar da delavec na nedvoumen način razumeti, da zapušča delo in kadar izostane z dela 7 zaporednih dni. Prenehanje delovnega razmerja ugotovi direktor z odločbo, proti kateri delavec lahko ugovarja, ozir. jo kot nezakonito izpodbija s tožbo. Pisec brošure napravi ob razlagi teh predpisov takole zmešnjavo: da ne izhaja iz zakonskega besedila, kdaj preneha delovno razmerje, ali ob izdaji odločbe ali z dnem, ko delavec zapusti delovno mesto? Vprašanje, ki je važno zaradi vpisa v delovno knjižico in zaradi pravice do osebnega dohodka, je, odkar je začel veljati zakon o delovnih razmerjih, nesporno. Ker odločba samo ugotavlja prenehanje delovnega razmerja, prenehanje pa nastopi zaradi samovoljne zapustive dela, se kot datum prenehanja šteje dan, ko se delavec ni več pojavil na delovnem mestu.
Popolno dezinformacijo predstavljajo tiste strani v publikaciji, ki govore o pritožbenem postopku (pisec ga imenuje pritožbeni sistem). Delavec, ki je zamudil pritožbeni rok, se lahko obrne po podatkih te publikacije na Inšpektorat dela, ki bo dal gospodarski organizaciji nalog, naj odpravi nepravilnost. Pravosodje priznava inšpektoratu, pravi pisec, pravico intervencije do izteka odpovednega roka. Če gospodarska organizacija zahtevi ne bo ugodila, bo inšpektor napotil delavca na sodišče, kjer lahko uveljavlja pravico do delovnega razmerja s tožbo V roku dveh let. Netočnosti je skoraj toliko, kot besedi,. .	V.
1. Inšpektor dela ima po čl. 122 ZDR pravico na zahtevo delavca posredovati (intervenirati), nima pa pravice izdajati nalogov. Toda intervencije inšpektorata pri gospodarskih organizacijah, ne nadomeščajo predpi-
Ljubljančanl in tujci lahko že nekaj mesecev občudujejo na Levsti-kovem trgu v Ljubljani na videz malce nenavadno stavbo oziroma neke vrste portal, ki se boči nad novo speljano cesto Ljubljana—Zagreb. Dela sicer še niso povsem končana, vendar pa gradnja že zdaj kaže, da bomo s tem pridobili privlačno in zanimivo urbanistično in arhitektonsko posebnost, ki bo temu delu Ljubljane nedvomno v okras, obenem pa s tem ne bosta porušena zaključena celovitost in starinski ambient Levstikovega trga. Zamisel, projekt in izvedba portala so delo ing. arhitekta profesorja Borisa Kobeta in inž. Lapajneta, po dokončani gradnji pa bo portal imel tudi svojo praktično vrednost, saj bodo v njem uredili več ateljejev za slikarje in kiparje, ki bodo te pridobitve nedvomno veseli
sanega pritožbenega postopka pred organi samoupravljanja podjetja in intervencija inšpektorja dela ne more sanirati zamujenega pritožbenega roka, s katerim je bil delavec seznanjen.
2.	Da sodna praksa priznava inšpektorju intervencijo do konca odpovednega roka, je čist nesmisel. Če delavec zamudi pritožbeni rok, po sedanji praksi nima možnosti uveljavljati svojih pravic s tožbo, ne glede na inšpektorjeve intervencije, ki imajo značaj priporočil.
3.	Rok za vložitev tožbe, s katero izpodbija delavec veljavnost odpovedi, je po čl. 342 ZDR 30 dni od dokončnega sklepa organa upravljanja, oziroma 60 dni od vložitve ugovora, katerega pristojni organ samoupravljanja ni rešil (30 dni od intervencije inšpektorata, kar pa v primeru odpovedi, če so bili delavcu pritožbeni roki znani, ne prihaja v poštev). Ti roki so prekluzivni in bo sodišče tožbo, vloženo po preteku roka, zavrglo.
Te pripombe se omejujejo
samo na glavne dezinformacije in površnosti publikacije servisa »Organizator«. Ob strani puščam obrazce, ki bodo gospodarskim organizacijam malo koristili in poslovnik komisije za sklepanje in odpovedovanje delovnih razmerij, za katerega velja isto.
Pri prebiranju tega priročnika se vsiljuje vtis, da gre za zelo ^neodgovoren in nečeden pojav. Pod videzom pomoči gospodarskim organizacijam, približati jim suhoparni tekst zakona, se za visoko ceno razpečava publikacija, ki bi kot seminarska naloga na šoli ali tečaju, kjer se obravnava ta snov, morala biti ocenjena z oceno nezadostno. Z drugo besedo, to pomeni izkoriščati povpraševanje na najbolj neodgovoren način in vnašati v pravno reševanje perečih vprašanj dezinformacijo in zmedo z vsemi težkimi posledicami.
Gospodarskim organizacijam, ki so publikacijo že nabavile, je mogoče svetovati samo, naj je ne uporabljajo.
VLADO VODOPIVEC
SAMO ISKATI KRIVCA JE PREMALO
Kolektiv Žimopreje ne ve, zakaj se zmanjšujejo njihovi osebni prejemki
Člani kolektiva Puškarnc niso seznanjeni z novim sistemom delitve osebnih dohodkov Zakaj v Kranju ne morejo izboljšati kvalitete kruha? ,
Marsikaj zanimivega je prišlo na dan ob sprejemanju novih pravilnikov o delitvi osebnih dohodkov in čistega dohodka
Dosedanji podatki kažejo, da bo imela letos obrt v kranjski občini prvikrat več sredstev za nadaljnji razvoj. V večini obrtnih organizacij je namreč znatno porastel čisti dohodek, večji so skladi in osebni dohodki. Tako se je v praksi pokazalo, kako napačno je bilo stališče vodstev v posameznih gospodarskih organizacijah, ki so -^ začetku leta postavljale čimnižje plane, tako da je bila zaradi tega potrebna celo intervencija občinskega ljudskega odbora. Podobno je bilo tudi pri določanju družbenih obveznosti, za katera so podjetja smatrala, da so za obrt nesprejemljive. Po polletnih podatkih pa so obrtna podjetja vplačala v celoti vse družbene obveznosti in svoje sklade povečala za več kot 75 odstotkov v primerjavi s pla-niranimi.
V večini obrtnih in komunalnih podjetij sedaj pripravljajo ali pa so že izdelali pravilnike o delitvi osebnega dohodka in čistega dohodka. Tako na primer^ v Komunalnem servisu izplačujejo osebne dohodke po novem pravilniku že vse leto. Podjetje ima izdelan pravilnik o delitvi čistega dohodka. V začetku leta so tu predvideli delitev sredstev med skladi in osebnimi dohodki v razmerju 90:10, po polletnem
obračunu pa so povečali razmerje v korist skladov na 85:15.
Tudi v Čevljarni Storžič na Visokem so oba pravilnika sprejeli že pred časom. V podjetju sedaj vsak mesec razpravljajo o rezultatih nove delitve in o problemih, ki se kažejo pri izplačilih. Predvidevajo, da bodo do konca leta le z nekaterimi spremembami izboljšali pravilnike in tako bodo ob novem letu že delili dohodek po preizkušenem sistemu.
Velik napredek pri notranji delitvi dohodka so dosegli tudi v »Inštalaterju«, kjer so prav tako že pred časom sprejeli oba pravilnika. Tudi v Gorenjski oblačilnici se na sprejetje pravilnikov temeljito in marljivo pripravljajo.
V nekaterih obrtnih podjetjih, kjer pripravljajo (pravilnike, je opaziti vrsto negativnih pojavov: dviganje obračunskih osnov brez ekonomskih utemeljitev, uveljavljajo /nova merila, ki nimajo zveze s povečanjem dohodka, se odločajo za nepravilne ocenitve vrednosti dela. Manjka pa meril, ki bi ^ zagotovila zmanjševanje stroškov, hitrejše obračanje sredstev in podobno. Tako na primer v Remontu čevljarskih strojev vodstvo podjetja misli, da je pravilnik o »kompleksnem nagrajevanju«, ki so ga
sprejeli spomladi, zadovoljiv in da zato ni treba sprejemati novih pravilnikov. S predlogi izvršnega odbora sindikalne podružnice se ne strinjajo in se izgovarjajo na kompliciranost obračuna, čeprav sami nimajo boljših predlogov, oziroma jih sploh nimajo. Podobno je tudi v Puškami, kjer so sedaj sicer pričeli pripravljati osnutka obeh pravilnikov, vendar so vanje vnesli kriterije, ki temeljijo na starih planskih predvidevanjih in ne upoštevajo novega sistema delitve. V podjetju bodo brez dvoma nastopile določene težave, ker kolektiv ni seznanjen z novim sistemom delitve dohodka. V kranjski Pekarni ni nič bolje. Čeprav ima podjetje nove obrate, že od vsega začetka organizacija dela ni taka. da bi strojni park bolje izkoriščali in da bi bila kvaliteta kruha boljša. Vodstvo podjetja še izgovarja, da mora zaposlovati na posameznih delih več ljudi, kot jih terja proizvodni proces. Ti ljudje pa vplivajo na dohodek ostalih, kar povzroča nezadovoljstvo. Delavci odhajajo iz podjetja, ker vodstvo trdi, da jim ne more zagotoviti večjih prejemkov. Namesto da bi se lotili izdelave pravilnika o delitvi čistega dohodka in se pogovorili o ukrepih, ki bi povečali dohodek, je začela posebna komisija na zelo primitiven način reševati delitev osebnega dohodka.
V Žimopreji smatra vodstvo podjetja, da kolektivu ni potrebna sindikalna organizacija, ker člani kolektiva sodelujejo v upravnem odboru podjetja. Glede proizvodnje je kolektiv v zelo kritičnem položaju. Težave imajo z dobavo surovin, še večje pa s prodajo proizvo-
dov. Zato zmanjšujejo proizvodnjo, s tem pa se niža dohodek in prejemki zaposlenih. Vodstvo podjetja sodi, da mora problem rešiti občinski ljudski odbor. Toda ob tem članov kolektiva niso informirali o dejanskem stanju podjetja. To povzroča med njimi še večje nerazpoloženje. Namesto da bi odkrito stopili pred kolektiv in se pogovorili o problemih, pa slepomišijo in tako spravljajo člane kolektiva v še večje nezadovoljstvo. Verjetno bo treba dosedanjo proizvodnjo opustiti in formirati podjetje, ki bo imelo boljšo perspektivo. Osnhtke za nova pravilnika so sicei že izdelali, vendar ker ni jasnih perspektiv razvoja, tudi ni trdnih' kriterijev za oblikovanje in delitev dohodka.
Nemogoče je stanje tudi v obrtnem podjetju Uniforma. Sindikalna podružnica nima na razpolago nobenih podatkov, zato o ničemer ne razpravlja. Pravilnika menda sestavljajo, vendar brez sodelovanja kolektiva.
V 'obrtnem podjetju Tehtnica s pripravami za sestavljanje pravilnikov še niso začeli. Podjetje ima le honorarnega računovodjo, upravnik podjetja pa ne pozna principov delitve in sam pravi, da se v to delo ne more poglabljati, ker ga že v svojih osnovah ne razume. Podoben položaj je tudi v Kamnoseštvu, Tapetništvu, Pleskarstvu, Steklarstvu, Predilnici volne v Naklem in v Kinematografskem podjetju. Morda bi pa le kazalo, da bi kolektivi vprašali odgovorne predstavnike teh podjetij, kaj sploh nameravajo storiti. Tako bi se tudi sami vključili v delo in zadeve, ki so sedaj nejasne, bi se razčistile.	T. M.

(Nadaljevanje s 1. strani) vo uredil položaj posameznih šol s tistimi, ki so vezani na te šole, pa naj bo to že kdorkoli, posamezna občina, podjetje, ustanova ali tudi posameznik. Če pa že kdo misli, da je katera šol nepotrebna, naj kot ustanovitelj demokratično, skladno z zakonitimi predpisi sklene, da šolo ukinja s to obveznostjo seveda, da Bo zagotovil vsem, ki se zdaj v njej uče, šolo dokončati. Ali — ali!
V zvezi s tem bi nas zanimalo, kako si zamišljate osamosvajanje šol in kakšna so vaša mnenja glede obračunov šolnine ali učni-ne za učence med posameznimi občinami. Pravzaprav, kako si naj hkrati zamišljamo neposrednejšo povezanost šol glede na koristnike teh šol?
Ta vprašanja so zdaj prav gotovo v ospredju razmišljanj in razpravljanj. Urejanje teh vprašanj mora biti premišljeno in vezano na natančen premislek o posledicah, ki bi jih prinesla ta ali ona odločitev. Bilo je že več primerov, ko so posamezne občine, tiste, ki so, bolj po odločitvi od zgoraj kot po lastnem sklepu, prevzele ustanoviteljstvo nad posameznimi šolami, razposlale račune drugim občinam za plačilo učnine učencev, ki se iz drugih občin šolajo v njihovih šolah. V nekem smislu gre pravzaprav za uveljavitev skupnega finansiranja, o čemer govori tudi zakon. Kakor hitro se pač odrečemo osebni vlogi okraja pri
Treba je jasnosti — ne pa vzdrževati negotovost, ki največ škoduje temu, da bi postopno spremenili dosedanji družbeni položaj našega šolstva, in ki zavira, da bi se čimprej osvobodili starih predstav in pogledov na urejanje šolskih vprašanj. Šolstvo ne bi smelo biti žrtev sporov med občinami in okraji, kdo ga bo vzdrževal.
Ni naključje, da je bil po sprejetju zakona o finansiranju
vzdrževanju šol, si pač moramo istočasno zastaviti tudi to vprašanje. Čim niže spuščamo pristojnosti nad šolstvom, tem manj je namreč verjetnosti, da bi se sestava učencev glede na to, od kod kdo prihaja v šolo, krila z mejami politično teritorialne enote. Že zdaj, ko so okraji pretežno vzdrževali srednje šole, se načelo vzdrževanja teh šol ni krilo z njihovim značajem, saj so te šole obiskovali tudi učenci iz drugih okrajev. Vendar prihaja zdaj, ko posamezne občine prevzemajo strokovne šole, taka raznolika sestava učencev posameznih šol glede na kraj, kjer kdo prebiva, še bolj v nasprotje z neposrednimi gospodarskimi koristmi posamezne občine. Zato je pač v določenem smislu razumljiv poskus občin, da po-razdele bremena na vse. Letos so sicer ponekod okraji prenesli na občine hkrati z ustanoviteljstvom tudi sredstva, potrebna za te šole, vendar večinoma ne v skladu z zakonom, ki terja, da zagotovimo šolam vsaj tolikšna sredstva, kot lani, obenem pa tudi
šolstva najbolj zamajan položaj srednjih šol. Osnovno šolstvo, ki je že od poprej v pristojnosti občin, in visoko šolstvo, ki je že od poprej v pristojnosti republike, zato ni v taki negotovosti. Mislim, da je zlasti za negotovost srednjih šol kriva neopredeljena vloga okraja glede šolstva, pravzaprav neutemeljena naglica in ne do kraja proučene možnosti za vzpostavitev novih odnošajev v šolstvu.
vsa tista dodatna sredstva, ki po splošnih ali posebnih predpisih letos na novo gredo šolam oziroma šolnikom. Kar po domače se o teh vprašanjih ne bi smeli medsebojno »sporazumevati«, vsaj ne na račun šolstva. Zakonitost bo treba nedvomno ohraniti.
Za letos, kjer gre za tak, do kraja zakonito izveden prenos pristojnosti okraja na občine glede šol, občine prav gotovo niso upravičene razpošiljati kakršnihkoli računov drugim občinam. Drugačnega prenosa pristojnosti z okraja na občine si letos tudi ne moremo zamišljati, razen če izvzamemo mariborski primer, ko okraj ni prenesel sredstev za občino, kjer je posamezna šola, ampak na vse občine v okraju, sorazmerno glede na število učencev, ki so iz posameznih občin v teh šolah. Toda tudi v tem primeru, kolikor mi je znano, ni okraj izpolnil vseh zakonitih obveznosti glede sredstev.
V prihodnje pa bo seveda tak prenos pristojnosti nad šolami
z okraja na občine nujno zahteval ustrezno prerazdelitev dohodkov med občinami in okraji. Zato si za letos lahko upravičeno zastavimo vprašanje, ali je bil potreben tak prenos, ki v bistvu še ničesar ne urejuje, ampak samo odpira vprašanja. Ali ne bi bilo vseeno, če bi okraj neposredno zagotovil sredstva srednjim šolam, ne pa, da jih je preko občin, v tej ali oni obliki, posredno zagotavljal šolam. Kajti praviloma morajo letos ta sredstva tako ali tako iti iz okrajnega proračuna. Okraji so s tem prenosom letos v bistvu samo zamešali čisto predstavo o njihovih dolžnostih do šolstva in prevrgli vsaj del izdatkov na občine. Lahko bi celo rekel, da so nekateri okraji izkoristili položaj, da so napravili majhno prerazdelitev dohodkov v škodo občin.
Razen prerazdelitve dohodkov med okraji in občinami v korist občinam pa uveljavitev kakega novega načela za finansiranje šol predpostavlja tudi prerazdelitev dohodkov med samimi občinami. Povsem je dozorel čas, da razmislimo, ali je prav, da gredo prispevki iz osebnega dohodka zaposlenih občini, kjer kdo dela, ali občini, kjer kdo živi. Dosedanja delitev, ko gredo prispevki iz osebnega dohodka občini, kjer kdo dela, je bila utemeljena glede na našo dosedanjo gospodarsko politiko, glede na dosedanje odnose med mestom in vasjo, medtem ko prihaja zdaj že v opreko z našim družbenim razvojem.
Prispevki skupnosti iz osebnega dohodka delavcev so sestavni del sredstev za reprodukcijo delovne sile — da se ekonomsko izrazim, ta pa se pre-
Moralni pozivi občinam za ureditev finančnega položaja šol morajo dobiti materialno podlago
TUDI IZOBRAŽEVANJE GRAFIČNIH DELAVCEV
Začetek, ki se mu ni moč izogniti...
Pri republiškem odboru sindikata delavcev tiska in papirja Slovenije so pred kratkim izdelali anketo o najrazličnejših problemih, ki trenutno tarejo papirničarje in grafi-čarje. Anketa je med drugim pokazala dokaj jasno podobo o izobraževanju kadrov na teh strokovnih področjih. Pokazala je, da je tudi v papirniški in grafični stroki vedno bolj pereče pomanjkanje nižjega in višjega strokovnega kadra in s tem tudi vprašanje izobraževanja in usposabljanja. Vendar je treba priznati, da so papirničarji za izobraževanje svojih strokovnjakov že izdelali enoten koncept ter se po njem tudi ravnajo. Izobraževalni center za papirno stroko v Vevčah je zastavil svoj način vzgoje po sodobnih principih, ki jih zahteva resolucija o strokovnem izobraževanju, in s podporo vseh strokovnjakov, ki so za to poklicani, s tem načinom vzgoje v tem šolskem letu tudi začel.
Malce drugače je pri vzgoji grafičarjev. To nam potrjujejo tudi izjave predstavnikov grafičnih podjetij v anketi:
»Problematično je predvsem nadaljnje izobraževanje delavcev, ki so že pridobili kvalifikacijp, in priučevanje nekvalificirane delovne sile,« pravijo v anketi gra-fičarji Mariborske tiskarne. »Podjetje nima v ta namen uvedene posebne službe, kljub temu, da smo že organizirali razne tečaje za izobraževanje. Pereče je namreč vprašanje predavateljev in zato je podjetje zainteresirano, da se ustanovi kvaliteten izobraževalni center v Ljubljani, ki bi pa moral zagotoviti tudi izobraževanje kadrov za naše podjetje.«
»V skrbi za nove kadre, za njihovo izobraževanje in priučevanje že zaposlenih delavcev se je podjetje povezalo s centrom za izobraževanje grafičnih delavcev v Ljubljani, ki je bil pred kratkim ustanovljen,« pravijo v anketi celjski grafičarji. Hkrati pa že dajejo centru konkreten predlog o novem načinu vzgajanja strojnega stavca ter že izdelan učni program in učni urnik za nov način vzgoje. »Če upoštevamo, da je strojni stavec samostojni poklic,« pravijo med drugim, »potem se nam zdi dosedanji način izobraževanja neekonomičen, ker je predolgotrajen. Iz prakse lahko navedemo nešteto primerov, da strojni stavec vse svoje življenje ni uporabljal znanja, ki si ga je pridobil v dolgih treh letih učenja za poklic ročnega stavca. Imamo tudi primere, ko človek ni navdušen za poklic ročnega stavca ter se je raje poglobil v delo na stroju, ker je imel za to več zanimanja in pogojev. Čemu smo takega človeka sploh tri leta zadrževali in ga siliij v nekaj, kar ga ni zanimalo in privlačevalo' ter si s tem de-
lali še velike in nepotrebne stroške?«
»Tudi izobraževanje grafičnih delavcev mora biti v prihodnje sodobnejše, bolj elastično in prilagojeno potrebam proizvodnje. Najprej pa moramo vedeti, kakšne kadre trenutno in v bližnji prihodnosti potrebujemo, kakšni naj bodo poklici in profili v tej stroki,« pravijo tudi na republiški industrijski zbornici.
»čemu je prav v grafični stroki tak odpor proti sodobnejšemu vzgajanju,« se sprašuje človek, ki se je v eni ljubljanskih tiskarn želel priučiti za litografa. Kljub temu, da je tri leta delal na določenem delovnem mestu in se uvajal v novi poklic, kljub temu, da je pred tem absolviral že strokovno šolo druge stroke in je imel solidno osnovo in kljub temu, da se je ustrezno po predpisih poglabljal tudi v teorijo poklica, ni dosegel svojega cilja in ga tovariši v stroki nočejo priznati za enakovrednega absolventom grafične šole.
Take in podobne so ugotovitve 'iz ankete in izjav posameznikov. Vse to pa kaže, da se je tudi v izobraževanju in skrbi za kadre v grafični stroki nekaj resno zamajalo, kar nujno terja nadaljnji proces in razvoj v grafični industriji. Ničesar v življenju ni stalnega, zakon razvoja in napredka terja od ljudi, da svojo dejavnost in cilje temu prilagodijo in jo po tem usmerjajo. Ničesar ni moči ustaviti, ničesar nima smisla zavirati, najmanj pa nečesa, kar nosi v sebi napredne, sodobnejše ideje, primerne današnjemu razvoju in napredku ter hkrati potrebam družbe.
Kaj se je zgodilo v grafični stroki od trenutka, ko je Guten-
berg iznašel premakljivo črko in jo z ročno odtiskovalnico odtisnil. Za nami so časi, ko so ljudje občudovali prve stavne stroje, ko se je poklic stavca razdelil v ročnega in strojnega in podobno. Danes imamo v grafični stroki že veliko poklicev, v prihodnosti pa jih bom imeli še več. To terja delitev dela, ki je vedno zahtevnejše, preciznejše, vedno bolj specializirano. In vse to terja tudi sodobnejši in veliko živahnejši način izobraževanja in usposabljanja kadrov v tej stroki.
Vsega tega se ljudje vedno bolj zavedajo. To nam dokazuje sodobno organiziran izobraževalni center grafičarjev v Zagrebu in to nam dokazuje tudi novoustanovljeni center v Ljubljani, ki naj bi šel po poteh, ki so si jih zagrebški grafičarji že utrli. Izvesti bo treba reformo v dosedanjem izobraževanju v grafični šoli, hkrati pa misliti tudi na izobraževanje ljudi, ki so že na delovnih mestih ter jim odpreti pot k nadaljnjemu izpopolnjevanju. Čemu tudi v grafični stroki ne bi imeli grafičarjev tehnikov in inženirjev, če jih ima že skoraj sleherni poklic? Čemu ne bi tudi v tej stroki šli v specializirane poklice, kjer je to mogoče in zahteva sodobnejša dejavnost, če imajo to že drugod v tujini?
Za izvedbo tega pa je nujno, da sleherni človek spozna naloge, ki so danes pred grafičarji ter s svojimi izkušnjami in znanjem priskoči na pomoč vsem, ki si že dolga leta prizadevajo dati izobraževanju in usposabljanju v grafični stroki sodobnejšo obliko. Pri tem nas močno ovira zastarelo gledanje posameznikov, ki ta proces, ki je nujen, samo zavirajo. Tudi v grafični industriji bo proces dela vedno sodobnejši, z novimi stroji in novimi prijemi. In temu se bo treba prilagajati. Ob tem je tudi razumljivo, da en človek ne bo več zmogel obvladati znanja za več delovnih mest ali več procesov dela, treba bo preiti v specializirano delo, v specializirane poklice. Dosedanji način izobraževanja je bil v marsičem še obrtniški, prilagojen obrtniškemu načinu dela v tiskarnah. Tega pa bo v prihodnje vedno manj. Tempo dela in specializiran proces proizvodnje zahtevata tudi hitrejše in s tem tudi često cenejše izobraževanje. Seveda bo tudi v tem treba deliti zahtevnejše poklice od manj zahtevnih, jih temeljito proučiti ter izdelati detajlne profile. Toliko za začetek, ki pa je nujen in se mu ni več moči izogniti.
IVICA BOZOVIČAR
težno »reproducira« tam, kjer kdo živi. Utemeljeno je torej zahtevati določene spremembe v delitvi dohodka med občinami. To zahtevo je naposled nazadnje sprožila tudi Stalna konferenca mest v Nišu. Okrepitev materialne osnove občin in ustrezna delitev prispevka iz osebnega dohodka delavcev bi odprla možnosti za uveljavitev predloga, naj vsaka občina finansira učenje svojih učencev. Potem bi tudi odpadli očitki, da ena občina pravzaprav izkorišča drugo, in trditve, da so posamezne občine pravzaprav moralno odgovorne vzdrževati vse šole, ki so v njenem območju. Takšni moralni pozivi občinam pač nimajo dovolj moči, da bi uredili finančni položaj šol, če ni zagotovljena tudi materialna podlaga za takšno moralo.
Vendar se ob tem predlogu za ureditev šolstva še vedno odpirajo določena vprašanja. Na primer, kaj storiti v primeru, če občina vendarle ni sposobna plačati učnine za vse učence. Gotovo se da na tako vprašanje odgovoriti tako, da bi morali v takih primerih prevzeti nase finančno odgovornost okraji, oziroma, če bi tudi okraji ne imeli dovolj sredstev, republika. Prav gotovo, da se širše skupnosti, okraj ali republika ne bi mogle odreči odgovornosti za razvoj šolstva, odgovornosti, ki bi se v bistvu izoblikovala v odgovor-
nost za pomoč ne dovolj raz'*’ tim občinam in okrajem.
Seveda pa se ob tem lahW tudi povsem upravičeno vpraša* mo, ali naj se ob takem ureja* nju finančnih vprašanj v šok stvu zaustavimo samo pri sre«* njih šolah, ali naj ne bi ta na* čela veljala tudi za visoko šol* stvo. Mislim, da bi bilo taW vprašanje logično.
Nedvomno bi tako zamišl]®' na ureditev osamosvojila šola da te' v bistvu ne bi bile ne občinske, ne okrajne in n* republiške, ne bi bile več, “* tako rečem, na življenje in stfin odvisne od ustanoviteljev, arn* pak od učencev. Nastali bi tu® novi pogoji za odnošaje znotral šol. Zamisel je torej vredna pr* misleka, čeprav bodo ob njene® uresničevanju vznikli še n* predvideni problemi. Vsekakor je prav, da tista poglavja iz ** kona, ki govore o skupnem 'j' nansiranju. dobro proučimo in tudi republika izrabi pooblastil3' ki so ji dana v zvezi s tem vpr* šanjem.
Kljub razumnosti teh predi* gov in ugotovitev se mi osebi® dozdeva, da še ne bomo našli * njih povsem zadovoljiv odgov® na mnoga vprašanja, ki si j® danes zastavljamo v zvezi s š®* stvom, med drugim zlasti p3 vprašanje, kako naše šolstvo či® neposredneje povezati z naši® gospodarstvom.
Skladi za šolstvo povsod, kjer se ustvarja ali zbira dohodek in torej tudi deb
Prav na to bi navezali naše novo vprašanje. Kako si zamišljate vlogo gospodarskih organizacij pri urejanju šolstva, njihov vpliv in njihov prispevek?
Pozamezne gospodarske organizacije, zlasti večje, so bile že doslej same neposredni nosilci izobraževanja. V okviru podjetij obstaja precej centrov za izobraževanje pa tudi šol, zlasti poklicnih, a tudi tehničnih. To izobraževalno delo same finansirajo. Razen tega v veliki meri finansirajo izobraževanje svojih delavcev v izobraževalnih ustanovah izven podjetij. Prispevajo tudi za izredni študij svojih delavcev, tako pri srednjih kot visokih šolah. Niso redki primeri, da plačujejo še polno ceno učenja za svoje slušatelje.
Ob novem zakonu o finansiranju šolstva so nekateri menili, da bodo gospodarske organizacije, v tej ali oni obliki, sploh prevzele vso skrb za strokovne šole. Vendar smo tudi tu naleteli na podobna vprašanja, kakor smo jih srečali ob prenašanju pristojnosti šolstva z okrajev na občine. Okraji in občine so poskušali in poskušajo čim več bremen, če ne že vsa. za strokovne šole prevaliti na gospodarske organizacije. Posamezne gospodarske organizacije seveda niso pripravljene prevzemati ustanoviteljstva, če šola ni povsem v skladu z njihovimi koristmi in potrebami. Sole, ki so izven podjetij, pa praviloma zadovoljujejo potrebe mnogih podjetij in tudi ustanov.
Podjetja tudi niso pripravljena finansirati posameznih mladinskih šol, ker pravzaprav ni možno vnaprej predvideti, kje se bo kdo izmed učencev, ki bodo dokončali šolo, zaposlil. Zato so pripravljeni finansirati le člane kolektiva, ki jih vežejo z določenimi pogodbami, medtem ko odklanjajo prispevke za mladinsko šolstvo. Ce bi hoteli namreč uveljaviti načelo, naj finansira učenje učencev tisti, ki bo učence zaposlil, potem bi se moral seveda že vsak učenec vnaprej vezati na to ali ono podjetje oziroma ustanovo To se praviloma tudi dogaja že zdaj pri vseh učencih poklicnih šol. Tu je namreč učenje tako tesno vezano na posamezno gospodarsko organizacijo — vsaj praviloma — da je taka sočasna odločitev glede izbire poklica in šole, glede izbire zaposlitve, vnaprej možna. Tu bi zares lahko zelo neposredno povezali gospodarstvo s šolstvom in zagotovili finančno udeležbo podjetij. Takšna rešitev pa nam kajpada narekuje ' ustanovitev skladov za šolstvo ali bolje za izobraževanje tudi pri gospodarskih organizacijah. Že ob tem primeru lahko vidimo, da skladi za šolstvo ali za izobraževanje ne morejo biti zgolj zadeva občin in republik (iz odgovora na prejšnje vprašanje lahko povzamemo tudi sklep, da bi bili taki skladi povsem upravičeni tudi pri okraju), temveč prav tako podjetij in ustanov, torej vseh, ki ustvarjajo ali zbirajo dohodek in dele do-
hodek. Le skupno in vsklajei® delovanje vseh činiteljev lahl® omogoči postopen prehod k c°' vim odnošajem na področju stva. Seveda pa je potreben zS tak skupen napor jasen nafr'** potrebna nam je zlasti jasno iz' oblikovana in dolgoročna k3' drovska politika. Sicer pa bi n'0' rali o vlogi gospodarskih organ*' zacij pri izobraževanju posek6' ob kaki drugi priložnosti obšk' neje razpravljati.
Nekateri delajo ob problem3' tiki finansiranja šolstva, seved* zelo perspektivno gledano, d® ločene primerjave s štipendir3' njem. Prav tako kot imamo skl3' de za štipendije (ali po domač* povedano — za vzdrževalni3 učencev) vsepovsod oblikovan* prav tako bi bilo treba zdaj obl*' kovati sklade za šolnino aii ^ nino učencev. Pri štipendirani11 prehajamo že tudi h kreditifj nju, s čimer ustvarjamo svobo® nejše odnose med vzdrževale«^ in vzdrževancem. V tem razvoi11 naše štipendijske politike vidi! nekateri tudi prihodnost na*,e šolske politike. Gre naposled to, kako čimbolj vskladiti in m«^ seboj povezati koristi in težn) družbe s koristmi in težnja111 posameznika ter tudi uStreZ1* medsebojno porazdeliti i prav® i dolžnosti. S prehodom od »breZ plačnih« skladov k posojiln1*1
skladom (seveda ob postopn«
in še dolgo sočasnem obstoj obeh) na področju štipendirani že iščemo take nove vezi n3 družbo in posameznikom.
Na področju šolstva smo š«'* :
na tem, da napravimo prvi skf3 men korak na to pot. Neki z
rodki takih novih odnošajev ^ se v posameznih primerih. ^ zdaj še izjemnih, pojavljajo gospodarstvu, kjer podjetje P
sodi denar za izobraževanje sV
jemu članu s tem, da ga s
čanim zaslužkom po dokof®^
nem izobraževanju tudi v
šem obdobju vsaj delno
Če namreč govorimo o d'
>!
dohodka po delu, potem nai
bil posameznik glede na P0'.,,
čano delovno sposobnost, ki S1
j"
je pridobil z izobraževanj«1!’
glede na večji osebni doh«®^.
ki si ga je s tem zagotovil -di sam osebno udeležen pri 5 ških za izobraževanje. Si«6^ že zdaj posamezniki prispe'w
t' ,«/
k stroškom lastnega izobraž«; v,
nja, saj izobraževanje odrast1,^ precejšnji meri temelji na prispevkih.
Razvoja v prihodnje si * ^
ne moremo zamisliti poeno3*®
Ijeno in se ga ne bo dalo v niti v kakršnokoli konstruk« temveč bo treba usmerjati ^ p različne tokove, ki že del®^
na področju šolstva, pri ^ nora biti jasno h van cilj, da bomo lahko la
niik*
pa nam mora biti jasno iz°D ^
voj, ki je včasih protisl0 pravilno spodbujali. ->gsi' hitimo P0^
Za zdaj pa
ME
m
ob podelitvi Nobelove nagrade Ivu Andriču
adar kdorkoli izgovori ime Andric, se vselej v globinah mojega fantazijskega sveta utrne podoba višegrajskega mo-sprva še vsa meglena, a že ,'P zatem jasna in razločna, Rot ^ bi bila živa stvarnost. In ta Msani kolorit fantazijskega sveta ^ vselej potegne s seboj, hotel ali ne hotel, v povsem svojevrsten svet ob mostu na Drini, An-at>čev svet.
» In tako že od nekdaj. Ko sem kot šestošolec prvič posegel po ^lostu na Drini« in kasneje, ko “mo kot študentje v seminarju edno znova posegali v Andricev ®Vet in v njem vselej odkrivali ?®kaj novega, svojevrstnega, a hkrati tipičnega za vse čase, vsa Obdobja, vse ljudi. Tako pomeni 2ame »Most na Drini« že od pr-Ve§a srečanja z Andričevo besedo Nem v literarnem ustvarjanju. ^6kaj, kar je enkratno, kar je ^vzdignjeno nad časovna obdob-r in je zaradi tega aktualno v 'ern in vseh prihodnjih stoletjih. v njem je namreč skrita velika resnica o ljudeh na tistem koščku “osenske zemlje ob mostu na Dri-na prelomnici dveh svetov, 'zhoda in Zahoda, kjer kipi in re svojevrstno življenje. Nekaj Podobnega kot takrat, kadar se re6gta dva morska tokova in ko oda vzvalovi in zabuči, se vzpe-1 v tistem silovitem dogajanju davnih sil.
2 Pa prepričan sem, zakaj prav-Prav sam ne vem, da bo vsakdo .strmel, s kolikšno tenkočutnost-jj J.e znal Andric prisluhniti ki-, hju življenja na tej prelomnici, s So ga zdaj globlje zdaj spet ./Po po površju vzburkavala oh°h štiri stoletia dogajanja v Čoh svebQVih, struj an j a različnih b> nasprotujočih si nazorov.
Most na Drini...
... Na tem mestu, kjer Drina priteče na dan z vso težo svojih zelenih in razpenjenih voda iz na videz sklenjene gmote črnih in strmih gora, stoji velik, skladno rezan kamnitni most z enajstimi, široko razpetimi loki. Od tega mosta se kakor od središčne točke pahljačasto širi vsa valovita dolina s trgom Višegradom in njegovo okolico, z vasicami, ki so polegle med gube gričev, prekrita z njivami, pašniki in češpljevimi nasadi, prepletena z mejami in plotovi in posejana z gozdiči in redkimi skupinami igličastega drevja. Ce človek tako opazuje z drugega konca obzorja, dobi vtis, da izpod širokih lokov belega mostu ne teče in se ne razliva samo zelena Drina, ampak tudi vsa ta prisojna ih domača pokrajina z vsem, kar je v njej, in z južnim nebom nad seboj ...
npakrat v seminarju smo se več-| krat pogovarjali o tem, kaj je A bilo pravzaprav tisto, kar je s svojo silovito vplivnostjo privlačevalo Andrica, da je napisal višegrajsko kroniko. Ali lepota mostu na Drini in mnoge pripovedke, ki jih je slišal pripovedovati o njem v svojih otroških letih, ali ljudje in njihove usode, ki jim jih je določevalo življenje ob tem mostu? Ali pa ga je morda navdihnila usoda ljudstva ob tej prelomnici med Vzhodom in Zahodom, skrotovičena po zaslugi zdaj tega zdaj onega sveta, pot tega ljudstva skozi zgodovino štirih stoletij?
Zdaj si sploh ne prizadevam odgovoriti na to vprašanje. Zame je važno le to, da se Andric po mnogoterih spoznanjih na ambasadah v Rimu, Madridu, Bukarešti, v beograjskem ministrstvu zunanjih zadev in tik pred drugo svetovno vojno na berlinski am-
basadi, razžaloščen, ker je bil toliko časa odtrgan od domovine, ogoljufan v prepričanju, da bo združitev južnih Slovanov v skupno državo prinesla njegovemu ljudstvu toliko pričakovani pro-gres, da se je zagrenjen zaprl v svoj dom in ustvaril višegrajsko kroniko »Most na Drini«. Z njo pa je odprl človeštvu pogled v povsem svojevrsten svet, poln eksotike, nekakšen konglomerat najrazličnejših ver — mohamedanske, pravoslavne, katoliške, židovske — in s tem najrazličnejših materialnih interesov, nazorov in principov življenja, v svet, ki je bil samo zaradi tega, ker je bil na prelomnici Vzhoda in Zahoda, obsojen, da je progres tako pozno in tako zelo boleče vdiral vanj.
Na videz hladen in odmaknjen od vsega dogajanja v tem svetu. Vzdignjen nad vse usode, mostu pa drobnih usod posameznikov in navsezadnje celo vsega ljudstva okoli tega mostu. Zdi se kot hla* den kronist, ki razlaga in popisuje pripovedke, ustna izročila, zgodovinske vire. A le na videz. Andric globoko sočustvuje s svojim ljudstvom, s sleherno usodo posameznika v njem. Njegov globoki humanizem je prikrit, nevsiljiv, skrit za besedami njegovih stoterih junakov, skrit za opisi, razmišljanji, sentencami.
Most na Drini...
.. . Veliki kamnitni most, ki naj bi po načrtih in pobožni odločbi vezirja iz Sokolovičev spajal kakor eden izmed obročkov imperija dva dela Cesarsstva in »Bogu na ljubo« lajšal prehod od Zahoda proti Vzhodu in narobe, je bil sedaj pravzaprav odrezan od Vzhoda prav kakor od Zahoda in prepuščen sam sebi kakor ladja, ki je nasedla, ali kakor zapuščen božji hram. Tri cela stoletja je vzdržal in preživel vse, in v svoji nespremenljivosti je zvesto izpolnjeval svojo nalogo; toda potrebe ljudi so se sprevrgle in marsikaj v svetu se je spremenilo; njegov namen ga je sedaj izneveril. Ce bi jemali v poštev njegovo velikost, trajnost in lepoto, bi lahko čezenj hodile vojske in karavane, bi se lahko še stoletja razporejale po njem; toda zaradi večne in nepredvidljive igre v človeških odnosih se je vezirjeva zadolžbiifa na lepem znašla v položaju zavrženca in vse je kazalo, kakor da jo je nekdo s čarovnijo iztrgal iz glavnega življenjskega toka. Sedanja vloga mosta se nikakor ni krila z njegovo večno mlado zunanjostjo in z njegovimi velikanskimi, toda skladnimi razmerji. Toda še vedno je stal tamkaj prav tak, kakršnega Je bil videl vezir z notranjimi očmi, ko je zamižal, in kakršnega je bil zgradil njegov gradbenik; močan, lep, trpežen in nespremenljiv ..,
tičnega dogajanja in zapletov, ki jih porajajo razrazličnejše situacije, skorajda ni v »Mostu na Drini« ... Andričeva dramatičnost je statična, sloni na opisih usod. Toda prav v teh opisih zna Andric bodisi z realističnim slikanjem bodisi z naturalističnimi prikazi, kdaj pa kdaj celo z romantično obarvanim orisom vzbuditi! vso težo tragike, dramatičnosti. Zato tudi v »Mostu na Drini« ni ne glavnih junakov ne stranskih oseb. Bolj zbirka novel, bi dejal, katerih vsaka razkriva svojo usodo. A vendar so vse te usode povezane med seboj v zaključeno in nedeljivo celoto, med seboj jih povezuje^ most na Drini — ta simbol in stvarno stičišče obeh svetov — v skupno usodo ljudstva ob njem.
In mislim, da ni moč ne s takšnimi ne z drugačnimi besedami preceniti Andričeve prefinjene ustvarjalce psihologije, s katero mu je uspelo iz junakov, ki so živeli Samo v pripovedkah, ustnih izročilih ali mrtvih zgodovinskih virih, ustvariti tako žive in plastične like, s katero mu je uspelo iz skopih podatkov oživiti preteklost svojega ljudstva. Svoje junake riše v vseh treh perspektivah: v njihovi zunanjosti, v njihovem notranjem svetu in slednjič v njihovem stiku z okoljem. Zdaj jih osvetljuje s tega, zdaj z drugega aspekta, opisuje jih v malenkostih in spet v najbolj pomembnih stvareh. Nič mu ni ne-važno.
A kaj je pravzaprav pri Andricu v ospredju? Človek ali okolje, v katerem le-ta živi? Globoko sem prepričan, da oboje. Bistvo Andričeve ustvarjalne sugestivnosti je prav v tem, da je znal neločljivo' povezati človeka z njegovim okoljem, da je znal prikazati vse medsebojne odvisnosti posameznika in družbe kot celote, Pri čemer pa je ostal neposreden in elementaren, kot je to samo vsakdanje življenje. In mislim, da je prav ta lastnost Andriča tista, ki postavlja njegovo ustvarjalnost nad časovna obdobja.
in tudi ne govoriti o njih ločeno, zato je pripoved o nastanku in usodi mostu obenem tudi pripoved o življenju trga in njegovih ljudi od rodu do rodu, prav kakor se skozi vsa pripovedovanja o trgu vleče črta kamnit-nega mostu na njegovih enajstih lokih ' in vrati kot krono na sredi. . .
MM orda drzna primera, a venil dar: ali ni Celotna Andričeva ■^ustvarjalnost nekakšen most na Drini, vez med Vzhodom in Zahodom? Ali ne vežejo tudi njega na njegovo ljudstvo intimne stoletne vezi? Ali ni Andričeva umetnost pripoved o usodi, življenju njegovega ljudstva od rodu do rodu, obenem pa tudi pripoved o samem sebi? Skozi vsa njegova pripovedovanja se vleče kamnitna črta njegovega umetniškega in človeškega jaza.
Prepričan sem, da bo lahko odkrilo in spoznalo vse človeštvo. Da so mu zaradi tega tudi podelili Nobelovo nagrado.
... »Mislim, da je v tem pri-
meru moja domovina, Jugoslavija, tista, ki je preko svoje literature dobila mednarodno priznanje. Ugled Jugoslavije je v zadnjih dvajsetih letih v svetu narasel. Zaradi tega se je ta svet začel zanimati tudi za njeno kulturno življenje ... Vem, da nagrada lah-ko pripada samo enemu samemu, in zato se počutim samo kot no-silec te nagrade, čast pa, ki mi jo daje, se širi na vso državo, predvsem 'ha kulturnem področju. To je moje osebno pojmovanje te nagrade in dovolite mi, da ga tu povem, ker prav to in takšno poj-piovanje napravlja za mene to nagrado dragoceno ...«
Takšne so bile Andričeve besede, ko so mu čestitali ob podelitvi Nobelove nagrade. In, ali ni v teh - besedah zbledela lista rahla zagrenjenost nad zaostalostjo domovine, ki jo je tako pogosto, sicer dobro prikrito, občutiti v »Mostu na Drini« in skoraj vseh njegovih delih?
BOJAN SAMARIN
17 ot vselej doslej, ko sem obrali čal liste višegrajske kronike, se mi samo po sebi vsiljuje vprašanje, v čem je pravzaprav ta njena velika umetniška moč, od kje toliko sugestivnosti v pri-novpdi Doeaiania. tistega drama-
Most na Drini...
...Kakor prt toliko drugih stvareh, .tudi tu ni lahko določiti, kaj je vzrok in' kaj posledica. Ali so vrata storila Iz tržanov to, kar so, ali je narobe res In so vrata zasnovana po njihovem duhu In razumu In zgrajena po njih in njihovih potrebah in navadah? Odvečno in prazno vprašanje. NI slučajnih zgradb, Iztrganih iz človeške družbe, iz katere so zraslg, iz njenih potreb, želja in zamisli, prav kakor ni v graditeljstvu na pamet izpeljanih črt in oblik, ki ne bi imele svojega razloga. Nastanek in življenje vsake velike, lepe in koristne stavbe, kakor tudi njen odnos do sellšča, kjer je zgrajena, združujeta pogosto v sebi zamotane in skrivnostne drame in pripetljaje. Vsekakor drži tole: med življenjem ljudi v trgu in tem mostom so intimna stoletne vezi. Njihove usode so tako prepletene med sabo. da si jih ne moremo misliti ločenih
»Tajni zakon«
Stara resnica pravi, da je v vsakem slabem nekaj dobrega. V našem primeru je slabo to, da ljubljansko operno gledališče še vedno popravljajo in bo zaprto tja do 29. novembra ■— dobro pa, ker je predstava »Tajnega zakona« zašla v Dramo. Drama je namreč za tako ljubeznive in dovtipne goste, kakršen je Cima-rosa, naravnost ustvarjena. Za ' nameček ima sijajno akustiko, primerno komornim operam, in orkester je zvenel polno, kakor že zlepa ne doslej — z njim pa, žal, tudi vsi nepotrebni spodrsljaji, ki jih je bilo čez mero dovolj. Arhitekt Sveta Jovanovič je zasnoval prijetno, enostavno, pa vendar filigransko živo sceno in. režiser Drago Fišer je'v njenem okviru vodil dejanje dovolj živahno, čeprav ne vselej dovolj domiselno. Ansambel solistov je svoje vloge rešil tehnično neoporečno in z veliko podporo dirigenta Cirila Cvetka. Posebno priznanje pa velja obema basistoma — Ladku Korošcu in Zdravku Kovaču — za imenitni igralski ter pevski kreaciji, ki sta izzvali zaslužen aplavz na odprti sceni.
Govorimo, da nam manjka smeha in sproščenih del in vsaj ščepca vedrine, kadar zapuščamo gledališče. Govorimo tudi, da so naši repertoarji slabi, da nikakor nočejo upoštevati te želje in potrebe, če pa jo že, izbira ni najbolj posrečena. Zato smo si ogledali »Tajni zakon« ne na premieri, temveč nekoliko po njej, v nedeljo, ko ni bilo abonmaja in nobenih posebnih predstav drugod in niti ne lepega vremena, ki bi vabilo,na daljše izlete —1 ko se skratka ni dogajalo nič takega, da bi lahko pozabili na te dve urici prijetnega smeha in kulturne zabave. Toda dvorana je bila kljub temu zasedena — komaj zadovoljivo! Vsi mogoči avtomobili, ki brzijo ob nedeljah sem in tja po lepi naši deželi so brez težav zgrešili Dramo in tudi vsi nemotorizirani državljani (tudi taki s pripravljenimi očitki o »težavnosti« naših repertoarjev) so mirne duše storili isto.
Kako je tare) z našo željo po dobri zabavi in z našo zahtevo po psihološko neobtežehi in čustveno preprosti muziki? Po oddihu?	-i

krstni uprizoritvi Torkarieve igre
ustvarjalca, umetnika, ker je njegovo delo bistvo njegove osebnosti Jub -leji so mi zoprni. Severjev jubilej me je prepričal, da so lahko tudi jubileji Prisrčni.

lsem na strani tistih, ki vztrajno
tajajo
dramatiko. &e
j j .	Torkarjevo
s s/ ^ ai jasno, čemu je »Pisana žoga« »red* naših Sledaliških teoretikov in sfnj Sem tistih kritikov, ki v nekakšni (j0, želijo prikazati problematiko so-rnrTe dramske ustvarjalnosti, tako za-»ior tekst- Ce nič drugega, bi mu frvirf Priznati predvsem to, da je bil to sege[ “otslci tekst, ki je novatorsko poda v Probleme revolucije (pri nas) in, Soter«0^pT^ nekatere probleme, ki so jih barnn	morda bolje pa tudi v večji
sti obdelali, kot jih je lahko on.
ia Torkarjev tekst sem se spom-lekaI° s?m gledal »Svetlobo sence« in !Ui0 P žal mi je bilo zanj. Zal mi je Zaign.a m Torkar vzdržal tistega, kar je *kupn ■ v “Pisani žogi« in kar smo vsi 1 Pomagali moriti.
aaajpt,e^0ba sence« se ne bo uvrstila v brez p°membnih umetniških stvaritev, io N^misieka pa bi glasoval za to, da sžrn 2 a Gledališča, uprizarjajo. In ker iere ^i°> mi je še posebej žal za neka-fcariP„„ e spodrsljaje najnovejšega Tor-
lgram ^la-
Je protest zoper popačenost so-
dobnega sveta, protest zoper absurdnost sodobne uničevalne histerije, protest zoper tisto, kar je človeka tako odtujilo samemu sebi. da ne more več določiti pravega razmerja do ljudi okoli sebe, pa do tistega, čemur smo nekoč pravili liu~ bežen, narava, lepota in podobno. Mh slim, da ne moremo trditi, da Torkar v svojem gledališkem kaleidoskopu ne posega v vznemirjajočo problematiko sodobnega sveta. Toda s svojim delom je hotel doseči preveč in vse na en mah. Premalo je domislil, prehitro se je zadovoljil, združil je kopico nasprotujočih si spoznanj in občutij v pravcato zmedo, ki ji ne vidimo začetka in konca.
Torkarjeve misli se pletejo okoli štirih zgodb: ljubezen med francoskim oficirjem in alžirskim dekletom, *ra0®" dija klovna-umetnika, najnovejši Svejk, zgodba atomskega uničenja. Vsaka od teh zgodb je taka, da bi bila lahko drama ali komedija zase. Vse skupaj so preobsežne (dobre tri ure sedenja vpar- \ terja je za brzino sodobnega življenja le nekoliko preiieč), vsaka zase pa je spet le okrnjen koncept. In tu se nam odpirajo vprašanja formalne in vsebinske narave:
Ali je možno francosko — alžirski problem (kajti dramatik se je odločil za konkretno imenovanje kraja in junakov) reševati ob navzočnosti dveh mladih zaljubljenih ljudi? Simpatična mi je Torkarjeva vehementna gesta. Simpatična mi je njegova misel, da spričo takšnega sveta ni več prostora za drobne človeške intimnosti in da je to napak. Toda, ta večni toda... Kaj nam je pisec problemskega povedal ob tej ljubezni? Sodobni Romeo in Julija? Magari, toda tam imamo dramo, ki nosi s seboj vsa dramatična vozlišča neke družbe, tu imamo skico, ki se ne more prebiti preko romantičnih pustolovščin in v najboljšem primeru, preko slučajnosti, ki ni bistvena za problem, ki ga obravnava. Njegova skica ni filozofija in ni poezija, je nekaj počez in nasploh.
Povsem nevzdržna je klovnova zgodba. Nejasna je in človeško zelo problematična. Klovn ljubi čisto umetniško izpovednost. Vse lepo in prav, toda kaj je ta izpovednost razen izpovednosti same na sebi, se pravi, kakšna je vsebina te izpovednosti? V formalni in nedomišljeni pantomimi prav gotovg ne. Torej v vsebini klovnovega- življenja? To, konkretno, predstavlja d-ve ženski in je klovn med njima pravcato učlovečenje neodločnosti. Načelno lahko pojmujemo njegovo dilemo kot beganje med dobrim in zlim in'kot odločitev za dobro, toda kaj ko nič ne zvemo o vsebini obeh principov. To je preveč nasploh in od-
ločno premalo za konkretni svet umetnosti.
Švejkova zgodba bi bila lahko imenitna sodobna komedija. Mislim, da je Torkar odkril z njo del svojega neodkritega talenta. Takšno komedijo bo lahko napisal, toda svojih bodic in ostric ne bo smel preveč nasploh deliti na »dva bloka«, ostati bo moral na domačih tleh. Zelo konkretno! Pa še to: Svoj preveč »vicovski» humor bo moral dvigniti na nivo dobre literature. Ne kabinetne! Vso aktualnost dveva naj ohrani, pač pa na nivo tiste literature, ki ne pozablja pozameznih dobrih, starih strani človeškega okusa. Švejkova zgodba nosi v sebi vsa nasprotja. V njej je skrit srž dobre komedije, njena izpeljava je banalna. Drznem si upati, da je publika ploskala srži in ne zbirki starih in novih vicev, ki smo jih slišali z odra.
Atomska zgodba je najbolj čisla in, če izvzamemo oba Amerikanca, ki sta preveč- konkretno vezana na svojo deželo, kajti takih »Amerikancev« je danes na svetu še precej, poštena humanistična izpoved, zgrozljiva prerokba o bodočnosti človeštva. Misli in dialog, zamisel in realizacija predstavljajo enovito skladnost nevsiljive temačne in poetične vizije prihodnosti. En sam tehnični lapsus ima ta zgodba. Da je na koncu. Ko je gledalec že utrujen in le s težavo sledi najboljšemu delu Torkarjeve-ga kaleidoskopa.
Kar zadeva uprizoritev, moramo v prvi vrsti omeniti režijo. Duet Sever — Korun je bil vzoren. Tako poštene, ne vnanje, in gledališko čiste režije pri nas niso zelo pogostne. Nič formalnega ekshibicionizma, temveč pravo ustvarjanje brez snobizma in želje po ugajanju. Najbrž je bila prav zato igra vseh prevzeta s spoštovanjem do svojega poklica in svojega umetniškega poslanstva. Ne
vem kdo, ali Torkar ali režiserja ali kdo tretji, je dosegel od ansambla, da smo v njegovi igri videli predvsem ljudi, ki želijo nekaj povedati in izpovedati.
Mislim, da je to zadnje najdostojnej-še priznanje Severjevemu jubileju.
MIRAN IVANC
ffllltll1ffll!illll!llll!!!l!!llll!l!!lll!!|ll|ll||!!lll!!!||||l|!lllllll!!!lllllli||[||||||{|||||||||||!!||||||||!!lll!!ll||lll!l!lllll!ll!llll!!|||l|||illlll!!!||||||||l|
I • IZOLA:
lllll«lllll!lllllll!llllll!IUIIIIIIIIII!ll!llllll!lllll!lllll
!
M NAŠIH KOMUN • IZ NAŠIH KOMUN • IZ NAŠIH KOMUN • IZ NAŠIH KOMUN
Za nos nas vlečejo...
... pravijo delavci in delavke v oddelku litografija izolskega živilskega kombinata Delamaris, kjer so jim pred tremi meseci zvišali norme za, celih 20 odstotkov — z edino utemeljitvijo, da sedaj zaslužijo zaradi novega sistema nagrajevanja tudi do 25.000 dinarjev. Kljub skrajnje nezdravemu delu je namreč 30 proizvajalcev v tem podjetju, zaradi dobre stimulacije, začelo med seboj tekmovati, kdo bo postavljeno normo čimprej in čimveč presegel. Ko pa so, na pobudo delovodje, kasneje normo zvišali, je zavladalo v oddelku pravo malodušje med delavci, saj sedaj še tako smotrno zastavljeno delo tudi najmarljivejšim proizvajalcem, ne vrže niti približno toliko zaslužka kot v prejšnjih, normalnih razmerah. Tak odnos gotovo krši načela demokratičnega upravljanja in še predvsem ni v skladu s prizadevanji za povečanje storilnosti dela. Sedaj, ko so v Delamaris že ustanovili ekonomske enote, bodo proizvajalci, ki naj bi sami neposredno odločali in upravljali svojo ekonomsko enoto, lahko še toliko bolj odločno prekinili takšno samovoljno odločanje nekaterih ljudi iz upravnega vodstva.	B. C;
			
• »SVILANIT« KAMNIK:
»Zakaj je naša enota zapostavljena?«
Značilno za občni zbor sindikalne podružnice v kamniškem »Svilanitu« je predvsem to, da se v razpravi niso usmerili na obravnavanje najrazličnejših drobnih problemov, pač pa so govorili predvsem o decentralizaciji gospodarjenja in upravljanja ter v zvezi s tem nastajajočimi problemi v ekonomskih enotah.
Poudarjali so, da je potrebno predvsem čimprej v vseh šestih ekonomskih enotah izvoliti samoupravne organe. Sedaj je namreč edini organ v ekonomski enoti vodja enote, ki pa je hkrati tudi obratovodja ali mojster. Razprava je pokazala, da je v ekonomskih enotah vrsta odprtih vprašanj, o katerih bi morali v kolektivu čimprej razpravljati in jih urediti.
Delavke iz ekonomske enote 10 so na primer vpraševale: Zakaj ne moremo doseči norme, zakaj delamo s slabšim materialom kot ostali obrati, zakaj ima naša enota nižji start pri delitvi osebnih dohodkov kot ostale enote in podobno. Kaže, da je ta enota trenutno res nekoliko zapostavljena zaradi tega, ker je v okviru te enote tudi nova tkalnica, ki je v poskusni proizvodnji, in delno tudi zaradi slabših surovin, ki jih trenutno predelujejo. Delavke obrate v Smarci pa so jim riato nekako takole odgovarjale: Pri nas stroji zelo redko čakajo na surovine, medtem ko v deseti ekonomski enoti čakajo po več dni (kar nedvomno kaže na pomanjkljivo organizacijo dela). In še dalje: V našem obratu delavke že nekaj
časa upravljajo kar po šest strojev, medtem ko v enoti 10 le po dva do tri stroje. Od tod torej tudi razlike v osebnih prejemkih na enakih delovnih mestih v različnih obratih.
V	razpravi so opozorili še na to, da se delavci še premalo zavedajo, od česa je odvisen uspeh ekonomske enote in bodo morali za to še predvsem sindikalni delavci dosti napraviti ter na tako konkretnih vprašanjih, kot so jih obravnavali na tem občnem zboru, tolmačiti proizvajalcem načela gospodarskega poslovanja. F. Svetelj
• TRBOVLJE:
Sodelovanje
posameznikov
V	Rudniku rjavega premoga Trbovlje-Hrastnik zgradijo sicer letno povprečno 80 novih stanovanj, toda to je za sedanje potrebe še vse premalo. V Trbovlje prihaja na delo namreč vedno več delavcev iz drugih krajev, ki najprej stanujejo v samskem domu, kasneje, ko si ustvarijo družino, pa potrebujejo družinsko stanovanje. Razen tega pa je v teh krajih že precej starih in dotrajanih hiš, ki jih bo treba slej ko prej porušiti. Za sedaj si največ pomagajo s posojili občinskega in republiškega stanovanjskega sklada. Da bi čimbolj pospešili stanovanjsko gradnjo, posegajo tudi precej po skladih, ki so jih ustvarili iz čistega dohodka. Toda ta sredstva, pravijo, da bodo letos tako malenkostna, da ne bodo bistveno vplivala na izboljšanje tega problema, predvsem še zato ne, ker morajo z njimi odplačevati tudi anuitete za stare, pred leti najete kredite za stanovanjsko izgradnjo.
Zato bo treba iskati še drug izhod, predvsem’ nameravajo sedaj pritegniti k sodelovanju v tej gradnji čimveč posameznih prosilcev, ki bi sami pomagali s svojimi deleži.	(k)
um
ulil
Ljubljansko podjetje »Petrol« gradi za ljubljansko železniško kurilnico tri cisterne za nafto, prostornine 50 kubičnih metrov, ki jo potrebujejo kurilnice za svoje Diesel lokomotive in motorke. Doslej so nafto prevažali trikrat dnevno, vendar ta nafta ni bila najbolj uporabna, ker mora nafta za Diesel lokomotive ležati najmanj teden dni, da se ne zamašijo filtri
Učenci Industrijske kovinarske šole Iskra v Kranju posvečajo vse več svojega časa praktičnemu delu
• »STOL« KAMNIK:
Bolje in koristneje: razprave po enotah
Tudi občni zbor sindikata v »Stolu« je opozoril, da je težko v širšem krogu kolektiva konkretno obravnavati posamezne pereče zadeve. Zato v tem kolektivu čedalje bolj uveljaV-Ijajo razgovore članov kolektiva po poslovnih enotah. Tudi neposredno pred zadnjim občnim zborom so se člani sindikata sestali po pododborih, kot imenujejo organizacijske enote sindikalne podružnice v poslovnih enotah. Občni zbor, ki so se ga udeležili delegati iz poslovnih enot, seveda ni mogel temeljiteje proučiti dolge vrste problemov z vseh področij de-janosti sindikata v kolektivu. Zato se vsiljuje vprašanje, kakšen namen je imelo pravzaprav branje več kot 30 strani dolgega poročila, kjer so bili sicer zelo konkretni podatki o organizaciji poslovanja, delitvi osebnih dohodkov, izobraževanju, higiensko-tehnjčni varnosti, stanovanjski izgradnji itd. Morda bi bilo bolje, če bi vodstvo sindikalne podružnice posebej opozorilo na tista vprašanja, ki so jih obravnavali člani sindikata na sestankih v okviru poslovnih enot, skratka le na tiste probleme, ki so v kolektivu trenutno najbolj aktualni.
Predvsem je pomemben odnos med poslovnimi enotami in kriteriji o delitvi čistega dohodka v njih. O tem so sicer začeli razpravljati, vendar je ostalo več ali manj le pri ugotovitvi, da je treba izpopolniti nekatere tehnične službe, manj pa so govorili o vlogi kolektivov poslovnih enot pri urejanju teh vprašanj.
V	kcjlektivu se čedalje bolj kaže potreba po tem, da bi dobili delavski sveti poslovnih enot večje pristojnosti. Razprave na poslednjih sejah svetov opozarajajo na to, da razvoj dejavnosti teh organov že prihaja v fazo, ko se proizvajalci ne bodo več zadovoljili samo z odločanjem o vprašanjih delovnih razmerij, discipline itd., ampak bodo hoteli odločati o vseh pomembnih zadevah za razvoj posamezne enote.
Na občnem zboru so govorili tudi o preusmerjanju proizvodnje od upognjenega na mizarsko pohištvo, predvsem zaradi ugodnejših pogojev na tržišču. Zato so tudi soglašali s predlogom, naj bi se podjetje preimenovalo v ^Industrijo pohištva ,StoT«.	F. S.
• KAMNIK:
Tudi razprave mladih proizvajalcev po obratih
V	teh dneh so v Kamniku končali s konferencami aktivov LMS. V občini je sedaj 22 aktivov, ki vključujejo okoli 60 % vse mladine. Na konferencah so govorili predvsem o problemih mladih ljudi v podjetjih, na šolah in drugod. Se posebna pozornost je veljala uveljavljanju mladih v življenju delovnih kolektivov. Ugotovili so, da so klubi mladih proizvajalcev (te imajo sedaj v »Stolu«, »Titanu«, »Usnju« in podjetju Kamnik), največ pomagali pri urejanju problemov mladih delavcev v proizvodnji. V zadnjem času so klubi mladih proizvajalcev, zlasti v Titanu, dali delavskim svetom več koristnih predlogov za izobraževanje delavcev, delitev dohodka in podobno. Dosedanje izkušnje pa kažejo, da bo treba delo prilagoditi novim oblikam poslovanja in upravljanja v kolektivih. Predvsem bodo morali težišče razprav prenesti v ekonomske enote.
• LIP ZAGORJE:
Storilnost za 7,9 % večja
V lesno industrijskem podjetju v Zagorju so letos v primerjavi z lanskim letom povečali storilnost za 7,9 %>, čeprav imajo precejšnje težave. Sicer pa pravijo, da bi bil ta odstotek lahko še večji, če bi v celoti izkoristili stroje in prav razporedili delavce. V podjetju imajo tudi tri ekonomske enote, ki pa imajo vse, razen žagarskega obrata Jesenovo, težave zaradi majhnih neustreznih prostorov. Mizarski obrat Lesno industrijskega podjetja Zagorje prehaja sčasoma v obrat za serijsko proizvodnjo kuhinjske opreme »SVEA«, vendar postaja v tem obratu vse večji problem prostor za nadaljnji razvoj.
(k)
• LITIJA:
Za občinski praznik preurejena kino dvorana
V Litiji preurejajo staro kino dvorano, kupili pa bodo tudi dva nova kinoprojektorja, ker je sedanji že davno dotrajal. Sredstva za to preureditev so prispevala litijska podjetja, največ kolektiv Predilnice. Preurejeni kino bodo izročili svojemu namenu za občinski praznik — 24. december,	(k)
Prejšnji teden so na Srednji Dobravi nad Podnartom na preurejenem pokopališču odkrili spomenik narodnemu heroju Stanetu Žagarju in tovarišem. Na spomeniku so vklesani verzi Mateja Bora . »In vendar je vaše seme pognalo«. Spomenik je prav gotovo eden najlepših in najbolj domiselnih pri nas. Idejni osnutek zanj ie izdelal ing. arh. Boris Kobe, čigar delo je tudi novi, I. novembra odkriti spomenik v Grazu. Žalne komemoracije na Srednji Dobravi se je udeležilo več kot tisoč ljudi, med njimi tudi mnogo svojcev padlih ter predstavnikov delovnih kolektivov, organizacij m društev
• KMETIJSKI KOMBINAT
KOPER:
Po novih poteh
Razlogov za kritično stanje v koprskem kmetijskem kombinatu, ki je pred dvema letoma prevzel okrog tisoč hektarov zemljišč v obalnih občinah, je več, vendar bi se stvari lahko zasukale že skraja povsem drugače, če bi bilo med obalnimi občinami in tem družbenim posestvom tesnejše sodelovanje. Bolje povedano — sodelovanja domala ni bilo, čeprav je to veliko družbeno posestvo prevzelo že s tem, da je začelo obnavljati velikanske komplekse opu-
Obrat Iskrine skupnosti v Lipnici zaposluje okoli 150 delavcev. S tako lično notranjo ureditvijo se lahko pohvali le malokateri obrat pri nas. Bazen mehanskih in električnih ur so začeli 6. oktobra izdelovati tudi številčnike za števce in števce pogovorov za telefone, pripravljajo pa tudi proizvodnjo dvotarifnega šte-vilčnika za števce s stikalno uro. Številčnike izdelujejo na tekočem traku in Izdelajo vsakih petnajst sekund en števec ali 1620 vsak dan, medtem l$o so prej, ko so bili še v prostorih' Iskre v Kranju, izdelali vsak dan le 800 številčnikov
ščenih zemljišč, odgovorno in skoraj pionirsko nalogo.
Druga težava, ki se kaže v čedalje ostrejši obliki, pa so nerentabilne naložbe. Tako je danes v povprečju obremenjen en hektar zemljišča s tremi milijoni dinarjev investicij. Seveda so prav nerentabilne investicije zaradi neizenačenih instrumentov v kmetijstvu še posebna ovira za nadaljnji razvoj kombinata.
Več stočlanski kolektiv, ki se je zavedel resnega položaja kombinata, je sklenil v bodoče ubrati povsem nova pota, medtem ko je na drugi strani končno prišlo do boljše povezave z občinami.
Težnja po decentralizaciji je kombinatu že rodila začetek snovanja’ekonomskih enot, kajti doslej obratni delavski sveti niso izpolnili pričakovanj. Že osnovna ugotovitev, da so bili proizvodni plani izključno domena ožjega kroga vodstva kombinata, kar je imelo čestokrat zelo neprijetne posledice za celotno kmetijsko proizvodnjo, terja zares uvedbo novih, predvsem demokratičnejših oblik upravljanja. Podobna ugotovitev zadeva tudi vrsto drugih kompetenc, ki so bile doslej domena le ožjega kroga: nabava strojev, nove investicije, sprejemanje in odpuščanje delovne sile in podobno.
Seveda bo snovanje ekonomskih enot terjalo od slednjega
proizvajalca kar najbolj dosledno sodelovanje, kajti le v takih pogojih bo lahko uresničljiv tudi resno zastavljen načrt o lastni predelavi nekaterih pridelkov, tako da bi bila proizvodnja na tem velikem posestvu kombinirana. Trgovska mreža se namreč čestokrat okorišča s proizvodi kombinata, čeprav nastopa samo kot posrednik.
B. C.
• SEŽANA:
Izpopolnitev oddajnika na Nanosu
Delavci podjetja Elektro Se' Žana so pred dnevi položili zadnje metre podzemskega kabla, ki povezuje radijski in TV oddajnik na Nanosu z dolino. Re-Ič na Nanosu je bil namreč zaradi pogostnih strel večkrat poškodovan, tako da so bili številni lastniki radijskih sprejemnikov in televizorjev na Primorskem domala ob vsakem neurju . prikrajšani zaradi mo- -tenj, večkrat pa so bile oddaje tudi ža dalj časa prekinjene. Kabel pod zemljo je sedaj vključen v rele tako, da mu strele ne bodo mogle do živega. Za podjetje Elektro Sežana pa pomeni to nadvse lepo delovno zmago, saj so na strmem in skalnatem kraškem terenu (kabel leži 80 cm globoko) opravili svojo nalogo zelo dobro.
—sky
© TGA KIDRIČEVO:
Izpiti iz HTZ službe
Upravni odbor Tovarne glinice in aluminija »Boris Kidrič« v Kidričevem je na eni svojih sej sklenil, da morajo vsi izmenski mojstri in preddelavci opraviti izpit po tečaju, ki so ga organizirali za HTZ službo. Namen tečaja je bil, da bi se vsi mojstri in preddelavci temeljito spoznali z vsemi glavnimi nalogami in nameni HTZ službe in potem svoje znanje posredovali še drugim delavcem. Opravljeni izpiti kažejo, da so udeleženci tečaja spoznali, kolikšne važnosti je dobra higiensko-tehnična zaščita za delavce in podjetje, sedaj morajo le še svoje pridobljeno znanje prenesti tudi na ostale zaposlene.
F. Meško
• ZASAVJE:
Volitve začasnih svetov kolektivov ObLO
V Litiji, Hrastniku in tudi v Trbovljah, so na občinskih ljudskih odborih že izvolili začasne svete delovnih kolektivov. Medtem ko Trbovljah in Hrastniku še niso razpravljali o pravilnikih o delu teh začasnih kolektivov, pa je litijski Občinski ljudski odbor ta pravilnik že sprejel. Z njim so določili, da bo svet kolektiva sprejemal plan o uporabi razpoložljivih sredstev ter zaključni račun o gospodarjenju s temi sredstvi. Začasni svet bo dajal predloge in mnenja k načrtu dela in nekaterim drugim organizacijskim zadevam ter odločal o pritožbah na delitev dohodka in o uporabi sredstev skupne uporabe. Razen tega so v Litiji tudi določili, da bo začasni svet kolektiva odgovoren za čimboljše poslovanje, za do-

bre odnose uslužbencev do žavljanov in za čuvanje spl05" nega ljudskega premoženja.
<W
• KOPER:
Mesopromet Koper — novi obrat »Emone«
Koprsko obalno območje^ rejo že lep čas hude teža'7 okrog preskrbe tržišča s mesori-Redno in boljšo preskrbo Pn^ mogočajo v prvi vrsti domal' nemogoči pogoji klanja živine higiensko in tehnično neurej®" nih starih klavnicah. Tudi ^ govska mreža, torej mesnice, ^ v večini primerov stara dediš<a' na in le razumevanju inšpe> toratov in prizadevanju kole"l tivov teh podjetij, ki so štoru* vse, kar je bilo v danih moz' nostih mogoče, gre zahvala, d ni prišlo do še večjega zastoj ■ v preskrbi z mesom.
V Kopru, kjer so najprej z®' stavili vse sile, da bi zgradi1 novo klavnico in postoporn* modernizirali prodajno mrežo tega načrta zaradi pomanjkanj; sredstev niso mogli uresniči0’ Zato so sprejeli edino možn0 j rešitev in se pridružili ljubi j ar1' ski mesni industriji Emona. P°' godba, ki med drugim določaj da bo Mesopromet Koper posta* po združitvi obrat Emone s sa' j mostojnim obračunom, z orga® delavskega • samoupravljanja 1 s potrebnim številom obračun' skih enot, obvezuje Emono, d_ bo zagotovila potrošnikom, ž°' stincem in počitniškim dom®' vom redno, zadostno in kval1' tetno meso. Nadvse pomembU1 pridobitev za Koper pa bodo tf nove samopostrežne prodajaln za meso in suhomesne izdellj ter samopostrežna restavracij za družbeno prehrano s konj binirano prodajo polpripravlij ne industrijske hrane. Vse lok3 le bo preskrbel ObLO KoPe^ opremila pa jih bo Emona razdobju naslednjih štirih l®e
Žal s -tem problem preskrn tržišča v obalnih občinah le j ni rešen kompleksno, kar ie.pl no ven dokaz, da občinski ljllj ski odbori ob obali ne upošteva jo sprejetega načela o skupne
orjejo novo traso
urejanju vseh obalnih pn°'3 ^ mov, ki zadevajo ob splošne skupne interese občanov. V 1^, li in predvsem v Piranu, ki
vel1'
govarja hkrati za preskrbo ■... kega števila gostinskih ob?a { in počitniških domov, vsekaj, nobena zasilna rešitev v sejL, njih pogojih ne obeta trgu 0 še perspektive.	_
B. C«
»PROFESIONALNI
BERAdl«
Pred kmtkim je bil na pobudo občinskega komiteja ZK in komisije za društva Pri občinskem odboru SZDL v Postojni sestanek, ki so se da udeležili vsi komunisti, ki delajo v raznih telesnovzgoj-nih organizacijah. Razprava je pokazala, da je življenje v večini društev še precej razgibano in pestro, lahko pa bi bili uspehi znatno večji, če bi nad društvi kot večni Damoklejev meč ne visele najrazličnejše materialne tegobe — °d pomanjkanja denarja do nezadostnih športnih objektov in podobno. Zato se večina ljudi odteguje delu v
sVortnih društvih in obstoje mnoge društvene uprave le na papirju.
L,judje v duštvih, predvsem odborniki in sploh društveni funkcionarji, so se naveličali večnega beračenja po Podjetjih. Naveličali so se stalno tavati v enih in istih težavah. Zato si raje poiščejo področje, kjer dobe za svoje delo tudi družbeno priznanje! Tega — žal — v mno-dih, mnpgih športnih organi-zacijdh ne moreš dobiti. Delo v športnem društvu še vedno nima iste »cene«, kot delo v drugih političnih in množičnih organizacijah.
AH niso ti pojavi zadnji nlarm, da je treba pereče Probleme telesne kulture začeti reševati z. vso resnostjo in odgovornostjo?
ČEMU BI SE GNALI?
:,Pre$. nedavnim so se pomerili na progi Ljubljana— Celje—Ljubljana	slovenski
kolesarji za naslov republiškega prvaka,
Pravimo, da ima slovensko kolesarstvo že tradicijo in da nživa v našem športu ena lzmed vodilnih mest. Vse le-Po in prav, vendar prava skoda, da tega ne potrjujejo tudi dejstva in predvsem številke.
Dan, ki naj bi prinesel e_uemu izmed naših kolesar-tev pokal za osvojeno prvo mesto na republiškem prven-stvu, je bil lep in za tekmovanje dokaj ugoden. Izmed "tevilnih slovenskih kolesar-
il V jfe •)e Pojavilo za odločil-St .orb° te 14 tekmovalcev. evilka je sicer malo
Ser?mna., vendar zaradi nje ■j, ne moremo pritoževati. e‘Qwe so nastale pozneje, ko dve tretjini kolesarjev vf.°znalo, da le ne morejo s 1 Omagati, pa čeprav so hm* izbranci. Z vsako mi-bni- if bilo to spoznanje j 3 °čično. Ko je cesta spet ost v Proli Ljubljani, so za-“aw tekmovalci stopili na svn pTeveč vidnih mestih s Sn ItJ1 dirkalnih konjičkov, tisv startne številke in za čili ^an tekmovanje zaklju-
. malce nerodna stvar kajti, če bo to postalo
jjjpksa, potem ne bomo oce-koUk zrnngovalcev po tem, njiJf? tekmecev je prišlo za koku v ci^j’ ampak po tem, 1 0 jih je odstopilo.
2ares, malce nerodna stvar!
S 11. O
PROBLEMI TELESNE VZGOJE V ZAGORJU OB SAVI
KAKO ZAGOTOVITI SREDSTVA
!J|iiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiihiiiiiiiiii^
H	ODBORNIKI OBEH ZBOROV OBČINSKEGA LJUDSKEGA g
H	ODBORA V ZAGORJU SO NA	ZADNJI SEJI RAZPRAVLJALI	=
H O POROČILU SVETA ZA TELESNO VZGOJO PRI ObLO. UGO- g H	TOVILI SO, DA	JE TELESNA	VZGOJA TUDI V ZAGORSKI	g
S	OBČINI V ZADNJIH LETIH ZELO NAPREDOVALA, DA PA SO	g
H	SIRSI RAZMAH TE VAZNE DEJAVNOSTI SPREMLJALE STE-	g
g	VILNE TEŽAVE,	SLABOSTI IN	POMANJKLJIVOSTI, KI SO V	g
g	ZADNJEM ČASU	POSTALE ŽE	RESNA OVIRA ZA MNOŽIČEN	g
= RAZMAH TELESNOVZGOJNE DEJAVNOSTI.	=
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllinilllllllllllinilllllllllllllllllllllllllllllllHHIII
Stanje na področju telesne vzgoje se je po ustanovitvi občinske zveze za telesno kulturo precej spremenilo. Zveza združuje osem telesnokulturnih društev:	TVD Partizan Zagorje
in Izlake, ŠD Proletarec, ŠD Svoboda — Kisovec, PD Zagorje, SK Zagorje in Kisovec ter tabornike »Rodu črnih krtov«. V ta društva je vključeno skupno 2123 članov, od tega 445 aktivnih, ter 13 stalnih trenerjev in vaditeljev. V Zagorju uporabljajo v telesnovzgojne namene dva domova, dvoje telovadišč, dvoje nogometnih igrišč, dvoje košarkarskih igrišč, eno igrišče za odbojko, dve smučarski skakalnici, eno kegljišče, plavalni bazen na Izlakah in nekaj planinskih domov.
Eno od osnovnih vprašaj v telesnovzgojnih društvih je vprašanje kadra. Težko je namreč najti ljudi za delo v upravah društev, ker se vsakdo boji prevzeti dolžnosti, ko pa ve, da je osnova dela vseh uprav zbiranje sredstev za delo društev in za nastope športnikov. Hkrati pa opažajo, da se delo telesnovzgojnih delavcev ne vrednoti tako, kot bi bilo potrebno. Nič bolje pa ni tudi s strokovnimi kadri v društvih.
Ko je svet za telesno vzgojo pri ObLO Zagorje analiziral stanje, je ugotovil, da večina težav izhaja iz neurejenih finančno materialnih vprašanj v društvih. Na eni strani leži krivda na vodstvih društev, ki ne znajo zbirati sredstev tam, kjer so, na drugi Strahi pa v izredno nizkih dotacijah, ki jih prejemajo društva in ki vrhu vsega dotekajo zelo nerodno. Da bi se letos zagotovilo načrtno delo društev, je občinski ljudski odbor formiral poseben sklad, v katerega naj bi se na podlagi določil stekala ena promila od vrednosti bruto proizvodnje gospodarskih organizacij, zavodov in ustanov, ustvarjene v letu 1960. Računali so, da se bo tako zbralo 6,317.442 dinarjev, vendar se je doslej kljub intervencijam upravnih organov občinskega ljudskega odbora zbralo le 1,283.370 dinarjev. Zaradi nerednega dotoka sredstev nastopajo težave na vsakem koraku. Ustanavljajo se nove sekcije, ni pa sredstev, da bi se lahko ta prizadevanja tudi finančno podprla.
Z enakimi problemi pa so povezane tudi investicije v telesnovzgojne objekte. Ti so nedograjeni, oziroma že nedograjeni služijo povsem svojim namenom. V Kisovcu nad Zagorjem že nastaja zametek novega športnega stadiona. Lani je bilo tam urejeno betonsko košarkarsko igrišče in igrišče za odbojko. Zdaj bi bilo treba tam urediti še nogometno igrišče, ker bo Rudnik rjavega premoga Zagorje sedanje nogometno igrišče uporabil za svoje potrebe.
Veliko voljo do dela kažejo tudi smučarji v Kisovcu, ki so začeli z urejevanjem 30-metrske skakalnice. Zagorski planinci so na Čemšeniški planini brez pomoči drugih uredili še eno planinsko kočo. Taborniki »Rodu črnih krtov« imajo že zbranega precej materiala za taborniško kočo, ki jo mislijo graditi na Zeleni travi.
i Mladinci iz Industrijske rudarske šole Zagorje so začeli lani urejevati zimski športni dom pod Čemšeniško planino. Objekt je že pod streho, vendar ga še ni mogoče uporabljati, ker ga je treba še dokončno urediti in opremiti. Okrog turistično-go-stinskega centra Medijske Toplice bi bilo treba zgraditi vrsto objektov za športne igre. Za zdaj je ostalo vse le pri ponudbah, ker ni sredstev.
V Zagorju samem prihaja v ospredje vse bolj potreba po ureditvi osrednjega športnega parka. Začetki so. Treba je le dokončno urediti igrišča. Tako bo potrebno premakniti nogometno igrišče glede na ureditev atletske steze, asfaltirati igrišče za košarko in urediti ostala igrišča in športne naprave. Čimprej pa bi bilo treba v samem Zagorju dokončno'urediti tudi plavalni bazen, na katerem so dela v letošnjem letu zastala, ker je zmanjkalo denarja. Za dokončanje del na bazenu in za ureditev okolice bi potrebovali okrog 40 milijonov dinarjev.
Občinska zveza za telesno vzgojo iz Zagorja je že izdelala predračun za nekatera potrebna investicijska dela. Ta znaša preko 54 milijonov in obsega ureditev športnega stadiona v Kisovcu, ureditev doma TVD Partizan v Zagorju in razširitev telovadišča, ureditev stadiona Proletarca, ureditev skakalnice in drugih zimskošportnih objektov v Kisovcu, ureditev igrišč pri osmih šolah, ureditev igrišča v Medijskih Toplicah v Izlakah, ureditev planinskih domov, ureditev stalnega tabora in koče za tabornike »Rodu črnih krtov«. Mislijo pa tudi na ureditev otroških igrišč z raznimi športnimi
in drugimi tedesnovzgojnimi napravami.
Lansko leto te bil z namenom, da se poživi, popestri in izboljša telesna vzgoja na šolah, ustanovljen pedagoški aktiv učiteljev telesne vzgoje, ki je tudi organiziral seminar za vse učitelje, ki poučujejo telesno vzgojo na šolah v zagorski občini. Ta seminar je sklical svet za prosveto pri ObLO, vendar ni dosegel svojega namena, ker je neupravičeno izostala cela vrsta prosvetnih delavcev. To pa kaže nemogoč odnos do telesne vzgoje na šolah. Ker pa je telesna vzgoja v učnih načrtih šol, bi bilo prav, da se zagotovi reden pouk tega predmeta in da se ga tudi nadzira. Solarn je treba zagotoviti, da si uredijo najosnovnejše pripomočke za nemoten pouk telesne vzgoje.
Izvedena športna tekmovanja med sindikalnimi podružnicami so v zadnjih letih močno razgibala delovne ljudi. Zato je bilo letos sklenjeno, naj bi postala ta tekmovanja tradicionalna. Kljub nekaterim' slabostim in težavam bodo v Zagorju s temi tekmovanji nadaljevali in jih bodo skušali razširiti še na mladinske aktive, tako da bi nekje dobili osnovo za ustanovitev športnih aktivov v gospodarskih organizacijah, ki naj bi predstavljali enote za razširitev športa in telesne vzgoje.
Svet za telesno vzgojo pri ObLO Zagorje si je izdelal zelo konkreten program dela glede temeljne telesne vzgoje ter investicij za telesnovzgojne objekte in sredstev za pomoč društvom. Po mnenju odbornikov bi bilo uspešno, če bi se preko sindikalnih podružnic v gospodarskih organizacijah pripravila in izvedla akcija za zbiranje sredstev za redno delo športnih in kulturno-prosvetnih organizacij v občini.
v 'i **%$f?™* ****'
ŠOLSKA
TELESNA VZGOJA fA JAPONSKEM
Japonske osnovne, srednje in visoke šole slovijo po vsestranski obvezni in neobvezni športni dejavnosti. V osnovnih šolah se ukvarjajo otroci zlasti z igrami, učijo pa jih tudi tradicionalnih ljudskih športov v obliki različnega borjenja. V srednje šole so uvedli prav vse modeme športne panoge — prav posebno pozornost posvečajo atletiki, plavanju in košarki. Od telesnih vaj, ki so specifično japonske, omenjamo »sumo« (japonsko rokoborbo), »judo« (metodo obrambe in napada) in »kendo« (borjenje z bambusovo palico). V vseh šolah je telesna vzgoja obvezna, delujejo pa tudi šolski športni klubi, ki jih vodijo dijaki sami. Pri prostovoljni dejavnosti je največ zanimanja za odbojko, tenis, golf, judo in baseball.
ŽE DALJ ČASA UREJAJO 80-METRSKO SKAKALNICO V PLANICI. NAREDILI SO NOVO OGRAJO OB DOSKOClSCU, NOVE BETONSKE STOPNICE IN NOV STOLP ZA NOVINARJE
NA KEGLJIŠČU TRIGLAVA V KRANJU JE BILO V NEDELJO KEGLJANJE ZA PRVENSTVO GORENJSKE. ZMAGAL JE TRIGLAV IZ KRANJA
0 nekaterih slabostih šolske telesne vzgoje
Pred dvema letoma je bila pri nas ukinjena tako imenovana inšpektorska služba na področju telesne vzgoje v šolah.
Zdaj delajo učitelji po svoje, nekateri uspešno in prizadevno, nekateri pa tudi z napakami, ki se jih morda niti ne zavedajo. Tokrat se mi zdi potrebno opozoriti na nekatere napake, ki bi se dale brez večjega truda odpraviti.
I.
Nedavno sem vstopil v telovadnico. Tako slab zrak je bil v njej, da me je instinktivno vleklo na piano.
ffl S ffl F-
»Slab zrak je pri vas«, sem pripomnil, tovarišu ki je vodil telovadbo kakih trideset učencev. Pritrdil mi je, da je zares slab zrak in pripomnil, da ga že po dveh urah dela v teh prostorih boli glava.
»Kaj, ko bi odprla okno in vrata, da bi se prostor prezračil,« sem predlagal.
Storila sva tako in še več. Učitelj je sprejel moj predlog, da bi telovadili na prostem, kajti bil je lep jesenski dan.
Imel sem dober občutek. Trideset učencev se je razživelo na sončnem igrišču. In ko je ura minila, so se osveženi vračali v ičilnico.
To sem hotel povedati: So-im, da je skrb za dober zrak v olskih prostorih prav tako pomembna, kakor skrb za sodobne metode poučevanja, skrb za okusno malico in podobno.
II.
Niso vse vaje za vsakogar. Nekoč sem slišal mater, ki se je pritoževala, da se hčerka boji »prevalov« ali kozolcev na tleh, ker jo potem ves dan boli glava. Tudi neka učiteliica mi je pripovedovala o podobnem primeru, namreč, da se ta ali ona
deklica ne počuti dobro, če dela prevale.
»Če deklici preval škodi, ga pač od nje ne boste zahtevali«, sem povedal svoje mišljenje. Zdravje je vendar prva naloga telesne vzgoje, različne vaje pa so samo sredstvo. Jasno je, da moramo vse, kar zdravju škoduje, opustiti. Bo že prišel čas, ko se bo deklica okrepila in ko bo dobila obilico gibalnih izkušenj. Takrat ji preval ne bo več škodil in se ga bo mimogrede navadila.
Za pravilno rast otrok, za vsestransko krepitev in zdrav razvoj notranjih organov bi bilo potrebno, da bi imeli v šolah vsak dan po eno uro telesne vzgoje. Tako bi postali učenci v teku let primerno močni, hitri,
spretni in vzdržljivi in tudi na oko lepo razviti. Zadoščeno bi bilo njihovi biološki potrebi po gibanju, laže bi se učili, jed bi jim bolje teknila, spanec bi bil trdnejši in odpornost proti boleznim večja.
Iz razumljivih razlogov pa še ne moremo uvesti telesne vzgoje vsak dan, temveč samo po nekajkrat na teden. Učenci morajo biti zadovoljni, če sta jim telovadnica ali vadišče na planem na voljo vsaj po dvakrat na teden.
Telesna vzgoja po dve uri na teden pomeni zelo malo, vendar neprimerno bolje kakor nič. Tega bi se morali zavedati šolski upravitelji, učitelji in seveda tudi učenci sami. Upravitelji ne bi smeli dovoliti, da izkoriščajo ponekod ure telesne vzgoje za druge predmete, učitelji telesne vzgoje pa bi morali skrbeti, da bi pičlo odmerjen čas kar najbolje izrabili za korist otrokom.
Ko sem šel nedavno mimo šolskega vadišča na planem, sem videl prizor, ki me ni prepričal o tem, da dobro izkoriščajo čas. Okrog 15 učencev se
je ukvarjalo s suvanjem krogle — imeli pa so eno samo kroglo! To je približno tako, KAKOR DA BI VIDEL 15 KOPAČEV, KI BI IMELI ENO SAMO MOTIKO. Izgovor, da v šolskem inventarju ni krogel, ne drži. Krogle je treba kupiti, in če ni denarja, si oskrbimo primerno
kamenje — in če se tudi za to nismo potrudili, bomo pač suvanje krogle opustili. Ne gre namreč za informacijo o določeni panogi atletike, temveč za učinek vadbe na organe. ORGANI PA SE RAZVIJAJO Z DELOM. IN NE S ČAKANJEM V VRSTI!
Če se zavzemamo za to, da bi uvedli v naše šole več telesne vzgoje, je treba najprej tiste ure, ki so nam že na voljo, kar najbolje izkoriščati. Zato naj bodo Ure telesne vzgoje na planem ali v dobro prezračenih telovadnicah in tako organizirane. da ne bo nepotrebne izgube s čakanjem, da pride učenec na vrsto pri krogli, pri skoku ali pri vaji na orodju. D. V.
6

I
DOGODKI V ZAR
Sirija prodana za 10,000.000 funtov
Od časa do časa je bilo videti bledične strojepiske za pisalnimi mizami. Eden med mnogimi, ki so jih mučili te dni, je pobegnil smrti. To je bil Dragu-tin 2iger.
»Konec maja 1944. je bilo vse končano: prisilno delo zaradi komunističnega dela, fotografiranje, prevoz v Zagreb, pa v taborišče Stara Gradiška in po tem na začetku septembra' v Jasenovac, o katerem smo se že v zaporu pogovarjali. Slišali smo, da je to taborišče smrti.
Ko so se za nami zaprla vrata taborišča Jasenovac, se. je razgrnila precej hladna negotova septembrska noč.
Dnevi so počasi minevali. Nalezljive bolezni, lakota, maltretiranje, javna obešanja in strašna mučenja. Sava je bila polna trupel. V zraku je bil duh po sežganem mesu.
Bombardiranje zaveznikov. Po tem — naval ustašev — strel v odprta usta najbližjemu zaporniku.
Ubijanje, ubijanje. Na sto in sto, na tisoče. Podnevi in ponoči. Ubijanje... Vsi čakamo na vrsto.«
Noč od 21. na 22. april 1945. Kar je ostalo jetnikov, so jih nagnali v delavnice. Samo moške. Ženske so še isto noč odvedli na strelišče. Grozna noč. Vihar in dež. Sneg. Svečanost groze. Nagneteni v tesnih prostorih čakajo smrt. Šepet od ust do ust, ki so ga prekinjale eksplozije min, streli iz pušk in pištol. Ustaši so minirali taborišče, barake in poslopja.
Vsi čakajo konec. V prostorih prvega nadstropja, kjer je Dragutin Žiger in nekateri člani SKOJ, je napetost rasla od ure do ure. Hipoma je nastalo neko prerivanje. Jetniki so pohiteli proti stopnicam, da bi videli, kaj se dogaja. Približali so se hodniku. Pomešali so se v divjo gnečo teles, ki so želela nazaj v nadstropje. Medtem sporočajo komunisti:
»Naprej, tovariši!«
Nekateri ljudje ne hodijo. Nosi jih na sto in sto teles proti vratom. Začel se je juriš proti izhodu iz taborišča. Oglasili so se mitraljezi. Ko mitraljezi utihnejo, je slišati vpitje in krike ranjencev. Ljudje padajo. Nekateri se dvigajo in spet padajo. Preskakujejo ranjene, preskakujejo prek trupel. Ljudje tečejo. Nekaj ustašev strelja iz neposredne bližine. Iz bunkerja kosi mitraljez. V naletu so ubili nekaj ustašev. V hipu je dvorišče polno trupel. Kako priti skozi vrata, iznad katerih kosi mitraljez? Približal sem se vratom na 40 metrov. Vtem je prva skupina uspela odpreti vrata. Zaporniki so zunaj. Svoboda je daleč. Ustaši streljajo in vpijejo: »Stoj!« Ljudje in blato, pomešano s snegom, to je čuden klobčič. Noge nas komaj nosijo. Misel na svobodo nam daje nove moči. Med streli in kriki je Žiger bežal ob Savskem nasipu proti gozdu. Ko je bil na robu gozda, je opazil ustaša, kako meri s puško vanj. Vrgel se je na tla in začutil, da je ranjen v prsi. Umiril se je v snegu in
blatu. Ni mislil več na nikogar. Minevali so trenutki. Obleka je pila kri. Spet je začel misliti, spet je videl pred seboj gozd, v katerem je bila rešitev. Poslušal je, oprezno je dvignil glavo. Ustaša, ki je streljal, ni bilo več. Verjetno je — misleč, da ga je ubil — odšel naprej, v lov na jetnike, ki so v manjših razbitih skupinah prodirali proti gozdu.
Žiger je vstal. Čez nekaj trenutkov je srečal prvo skupino jetnikov, ki se je najdlje prebila. Jetniki na vso moč hitijo in srečajo človeka, ki je brez moči sedel v okovih. Za trenutek so ga obstopili. Streli... Nekdo mu je dal francoski ključ. Vsi bežijo proti obrežju Save.
Tamkaj so bivši jetniki začeli slačiti obleko. Takoj za njimi so prispeli novi, skupaj z ustaši, ki jih iz neposredne bližine streljajo s puškami in revolverji. Ko se je Žiger slekel, je ostal samo v čepici, v hlačah in srajci, pod katero je s krpo ovil ranjene prsi. Obšla ga je slabost zaradi izgube krvi in zaradi vsega, kar je preživljal.
Begunci so bredli v vodo. Rafali. Boj za življenje. Voda jih nese. Kam? Nihče ne ve. Žiger je priplaval pod neko strmo steno. Nekaj tovarišev, ki so že- prispeli na obrežje, mu skuša pomagati. Pomolili so mu vejo. Zgrabil je zanjo. Dvakrat je padel v vodo. Z rokami brez moči se ne more držati. Šele tretjič, po kratkem odmoru, mu je uspelo. Od šestih, ki so v skupini zaplavali prek Save, je zbranih pet. Krenili so proti pobočjem Prosare. Malodušje. Komaj se premikajo. Hodijo mimo neke zapuščene vasi. Nikjer ni-kogaiv Noge vlečejo za seboj. Opazili so nekega človeka. Oprezno so se mu približali. Strah jih je bilo presenečenja. Spoznali so jetnika Lazarja Jankova iz Zemuna. Objemali so se. Kaj je vse preživel zadnje tri dni. Ko je popravljal čoln, se je skril ob obrežju in uspel zabrisati sled. Trikrat je preplaval Savo in begal po obrežju. Skrit je opazoval, kako so ustaši polivali trupla z nafto in jih sežigali.
Skupaj so nadaljevali pot. Niso vedeli, kam gredo, koga bodo srečali. Bosi in za silo napravljeni, ranjeni, so se premikali v upanju, da jih pot vodi v svobodo.
Znočilo se je. Prispeli so do neke porušene hiše. Mraz. Začela je padati rosa. Našli so vlažno slamo, si uredili ležišča, okna zatrpali z deskami in polegli, da bi se odpočili in naspali. Poskušali so napraviti ogenj, vendar jim ni uspelo. Dež in veter sta bila vedno močnejša. Utrujenost. Spanec in utrujenost sta jih brž premagala. Naenkrat so nekateri planili. Ži-gerju se je zdelo, da je slišal strel. Stekel je skozi vrata in začel pregledovati okolico. Veter in dež sta samo še bolj krepila grozo v noči. Približal se je stezi na robu gozda, Zdelo se mu je, da vidi, kako se oddaljuje neki človek.
— Tovariš, kdo si? Ali si aktivist, je zavpil Žiger.
Odgovora ni bilo. Nato je skočil vstran in legel v jarek, poln vode in blata. Zdelo se mu je, da se je človek oddaljeval. Žigerju se je zdelo, da je bil človek v civilu. Vtem je poleg sebe zagledal tovariša Weissa in ga vprašal, če je koga opazil. Rekel mu je, da je videl vojaka s puško. Ne ve, ali je partizan ali sovražnik. Premrla in mokra sta se vrnila v sobo. Mir. Nihče od ostalih ni slišal nikarš-nega strela razen Žigerja. Hud veter je od časa do časa premaknil desko, ki so jo begunci smrti pribili prek okna. Potem jim je bilo vse jasno. Pred utrujenimi očmi bivših jetnikov so se prikazovale vizije iz strašne preteklosti.
Naslednji dan so se vlekli po stezah tiho in oprezno dalje, čim dalj od taborišča smrti. Mir je bil v krajih, skozi katere so hodili. V ušesih so jim odmevali streli. Vsak čas so bili pripravljeni, da se s pan terskim skokom rešijo pred puškinimi cevmi.
Ko so že dolgo hodili, so tisti, ki so bili na čelu, bliskovito poskakali v jarek. Slišali so korake, vedno močnejše, vse bliže. Nepremični so pričakovali in na kapah zagledali peterokrake zvezde. Bili so presenečeni...
Žiger in njegova skupina so bili prvi odposlanci iz strašnega taborišča smrti.
Meseca aprila 1943 je zbežalo iz zapora v Tirani 22 političnih obsojencev na čelu s partijskim vodstvom zapora, v katerem sta bila Kočo Džodže in Krste Crvenkovski.
*
Konec 1942 so fašistične oblasti preselile obsojence v novi tiranski zapor v okolico mesta.
Priprave so organizirali na hitro roko. Nihče od obsojencev ni vedel, kam gre. Na dvorišču so samo ugibali. Partijsko vodstvo pa je uspelo zvedeti od nekega stražarja, za kaj pravzaprav gre. Stražar namreč ni mogel držati jezika za zobmi, ko je zagledal pred seboj blesk zlatnika.
— Zdaj lahko delajo z nami, karkoli hočejo ... Daleč smo od vsega sveta ... Kot na kakšnem otoku... Obkoljeni z zidovi.
— Livada... in na njej novi zapori!... Mogoče bo beg od tod lažji kot doslej! je rekel eden med obsojenci, ko je opazoval zidove zapora, obširno livado, na kateri je zrasel zapor kot kakšen otok na nepregledni morski površini.
— Vedno premišljuješ... se je oglasil prvi, ali ne vidiš oglatega stolpa? V njem so gotovo karabinjerji z mitraljezi... Kakšen beg sploh lahko organiziraš na tej livadi?
Padal je mrzel novembrski dež. Pred obsojenci so visela vprašanja:
»Zakaj prav semkaj? Kako je znotraj? Ali so samice, ali bomo spet skupaj? Ali se bomo lahko povezali s tovariši v Tirani?« Mnogi med obsojenci ni-
so našli odgovorov na ta vprašanja.
Velikanska železna vrata so se tistega popoldne zaprla za številnimi političnimi obsojenci, ki so napeto opazovali vsak gib, vsako besedo do zob oboroženih spremljevalcev, prizadevajoč si, da iz njihovega obnašanja zvedo o morebitni spremembi položaja, v katerem se bodo znašli to noč na povsem drugem prizorišču novih mučenj.
Prvi dan po noči, ki so jo prebili v novem zaporu, se je sestalo partijsko vodstvo zapora, na čelu s Kočom Džodže jem, in sklenilo, da se začne pripravljati na beg. Sklep so sprejeli na predlog Džodžeja, ki je poro,-čal o zadovoljujočih spremembah, kar zadeva varnost zapora:
— ... Zapor je na poljani.., Ce uspemo izkopati rov, dolg približno 15 m, se bomo znašli izven zidov... Ta priložnost je idealna, kajti nikdar nismo bili v boljšem položaju. Razen lega ... smo v kleti... to pomeni v zemlji... Kopati od tod ne bi bilo težko in ne bi dolgo trajalo... Med drugim ... mogoče bi lahko prekopali celo zid, kajti le-ta je kamnit, povezan s šibjem... Ne verjamem, da bi zadeli ob beton, saj nimajo železa še za bolj važne objekte ...
Soglasno smo sklenili, da zbežimo. Zapor je imel dve poslopji. V enem so bili kriminalci in tisti politični obsojenci, ki so preživljali neko vrsto karantene po aretaciji.
Naslednje dni so ugotavljali možnosti za beg. Ko so se obsojenci sprehajali, so merili oddaljenost poslopja do zidov, potem oddaljenost stražarskih stolpov do svojih sob in do morebitne smeri, kjer bi kopali rov...
Na podlagi teh proračunov so sklenili, da mora biti rov nekoliko daljši.
Potrebno je bilo nabaviti orodje. Sklenili so, da naprosijo nabavljača-trgovca, ki je delal za upravo in je večkrat prihajal v zapor. Le-ta se je precej’ svobodno gibal po zaporu, se pogovarjal z obsojenci in ni vzbujal nikakršnega suma v upravi.
Človek je malce pomislil, vendar se ni prestrašil:
»V redu... — je rekel po kratkem premišljevanju. »Najhuje bo izročiti orodje. Prav te dni moram pripeljati za upravo krampe in lopate ... Pripeljal bom vsakega po en kos več... Recimo v torek... Tedaj bo med stražarji moj prijatelj... Vse drugo je vaša zadeva ...«
Strinjali so se. V torek je prišel. Dežurni je bil njegov prijatelj. Lopato in kramp ter nekaj pil in svedrov so prinesli v kletno sobo, kjer je bila večina partijskega vodstva.
Vzpostavili so tudi zvezo s partijsko organizacijo v Tirani. Obvestili so jih o sklepu in pripravah za beg. Organizacija v Tirani je potrdila sklep, kajti tudi sama je iskala poti za osvoboditev obsojencev, med katerimi je bil njen voditelj Kočo Džodže.
Feldmaršal Abdel Hakim Amer je objavil dekret, * katerim prepoveduje aretacije katere koli osebe brez naloga
___ javnega tožilstva. Prav tako je izšla odločba v združenju
g§ obveščevalnih služb obeh pokrajin, z drugimi besedami re-pH ceno: ukinitev sirijskega oddelka za raziskave o kriminalnem ig|| delovanju. Seveda so se sirijski izvršni organi uprli tem ukazom, trdeč, da to kaže nezaupanje proti njihovi časti §H in zvestobi. Kljub temu pa je bil sklep o združitvi teh dveh Hm mehanizmov sprejet. Do državnega udara pa je prišlo samo !=! nekoliko dni po objavi dekreta in preden je splošna obvešče-HH valna služba prevzela svojo dolžnost.
§H|	Omeniti pa je treba še to, da je, ko je prišlo do državnega
fH	udara, feldmaršal Amer zvedel, da je vodja tega upora di'
==	rektor njegovega biroja. El Nahlaui je obiskal feldmaršala ih
Ull zahteval privatni sestanek. Feldmaršalu je povedal, da se IH sirijski oficirji pritožujejo na nekatere njegove ukaze.
Hm	Feldmaršal je med smehom rekel: »Vi ste vendar di-
m rektor mojega Biroja, generalni sekretar Ministrstva za vojsko Hji in odgovorni za osebje. Vi bi morali preprečiti vzroke teh pritožb!« Presenečeni polkovnik el Nahlaui je povesil glavo |g§ in molče pogledal v tla.
Medtem je podpolkovnih Hajdar el Kuzbari navezal UH stike s kraljem Huseinom in beduinskimi plemeni, mi	V poročilih iz Damaska trdijo, da je Hajdar el Kuzban
mi prodal Unijo več kupcem hkrati in da je od vsakega gg§ posebej dobil denar. Prodal jo je družbi petih partnerjev, p|| sirijskim fevdalcem, kralju Huseinu in Zahodu. Paradoks §M je, da dolguje Hajdar svoj obstanek v armadi Uniji. Njegova !!! služba v vojski se je končala, ko je dosegel čin podpolkov-§m nika. Medtem pa ga je Unija znova aktivirala kot rezerv-=m nega oficirja na podlagi odredbe Prve armade. Ker je bu Ig	ambiciozen, je Hajdar trpel zato,	ker ne bi nikdar dobil
==	višjega čina, kot je podpolkovnik,	ker je bilo tako reguh-
Iis	rano z odredbami. Drugače je lastnik sadovnjakov, polnih
===j sliv, jabolk in marelic.	.
m	El Nahlaui in el Kuzbari sta prišla v stik z Abdel Gani
=It Dahmanom, tradicionalno figuro v vsakem uporu, ki 3® Ul	kdajkoli zaplamtel v Siriji. Leta	1957 so ga obtožili za
==§	sodelovanje v zaroti, ki je bila v	interesu ZDA. Unija ga
lil	je 1958. leta amnestirala, vendar,	ker je po_ naravi _ nepo-
pravljivo nehvaležen, se je pogodil z novimi uporniki. El Ul Nahlaui ga je imenoval za komandanta Damaska.
|m	Kasneje je prišlo do stika z brigadirjem Muvafakotn
Ul Esamom, članom obveščevalne službe. Obtožili so ga, da 3® |H§ širil profesionalne skrivnosti in da je predlagal, naj bi ss uporabljali nasilne metode proti civilistom.
UP	Ves Damask je šepetal o sestankih Mamuna el Kuzba-
m§ . rija z el Nahlauijem, ki so bili v hiši gospe Salme el Hafat |§| el Kuzbari. V njeni hiši je bilo precej sestankov, na kateri« s== so se pogajali o organizaciji odcepitve.
g	SIRIJSKO LJUDSTVO PRODANO
Ul	ZA 10 MILIJONOV FUNTOV
V	Amanu krožijo glasovi o tem, da je Mamun el KuZ' isšg bari obiskal pred nekaj tedni jordansko prestolnico. Kaže, im da je imel tajni sestanek z ljudmi kralja Huseina in da 3® lil ob tej priložnosti prišlo do razgovora o predlaganem d«' im žavnem udaru.
Po teh glasovih v Amanu je el Kuzbari odpotoval * * * * v Ul Evropo, kjer je imel več sestankov in organiziral več stikov im V nedeljo, 25. septembra, mu je Salma el Hafar el Kuzban == odposlala brzojavko: »Pridi takoj!« in el Kuzbari je tako! g odpotoval v Damask. V sirijsko prestolnico je prispel 48 V* m pred državnim udarom.
Po prihodu je sporočil svojemu sorodniku Hajdaru, da Im je dobil v Evropi zagotovila od velesil, ki smatrajo, °5, mi je za udar pripraven čas. Mamun el Kuzbari je izroči gggl svojemu sorodniku denar, ki ga je prinesel s seboj za fina#' šf== siranje akcije.
V	dobro obveščenih krogih pripovedujejo, da je bil® j§H Sirija prodana za 10 milijonov funtov. Od te vsote je mi' H= lijon dala družba petih, medtem ko so drugi prispeva« Ul 9 milijonov.
jpf	MARIONETSKI MINISTER
Up	Adnan el Kuatli je bil imenovan za ministra za no*
ml tranje zadeve zaradi tega, ker je sorodnik predsednik® m§ Šukri el Kuatlija. Vendar to ni bil edini vzrok za niegov® Hji imenovanje. Adnana so izbrali tudi zaradi njegovih dobri« odnosov z levičarji. Njegovi stiki z levico so se začeli ^ Parizu, ko je študiral pravo in postal profesor prava «? univerzi v Damasku. Ti odnosi pa so se še bolj okrepili’ ko je bil imenovan za delegata ILO.	.
Adnan je obiskal LE Kitajsko dvakrat, in sicer 19«0 in 1957. Ustanovil je kitajsko-sirijsko združenje prijateljstv v Siriji. Leta 1957 je podpisal deklaracijo miru v Stockholm«-Medtem pa je presenečeni in razočarani Adman že <h' uri po imenovanju dojel, da je samo marioneta in da 3^ načelnik štaba resnični minister za notranie zadeve. Areta' cije so se vršile brez Adnanove vednosti.
KONEC
rt
iSQ|| 0BMjČEMA SLIIŽBA • DIILLES0VA OBVEŠČEVALNA SLUŽBA * DULLESOVA OBVEŠČEVALNA SLUŽBA
13' SESTANEK ¥ ALPAH
Dne 10. avgusta 1953 je Allen Dul-les pripravil kovčke in odpotoval v Evropo, da bi se pridružil ženi v mirnem letovišču nekje v švicarskih Alpah. Ta njegov odhod iz ZDA je bil v istem času, ko se je jel večati pritisk v Iranu. Mosadik je zapretil, da bo vrgel šaha Mohameda Rižo Pahle-vija. s prestola in ga pregnal iz dežele; povezal se je z levičarsko stran-
ko Tudeh v Teheranu in imel več razgovorov z gospodarsko-diplomatskp so-
vjetsko misijo...
Ameriški veleposlanik v Iranu Anderson je imel tedaj »dovolj časa«, da je lahko zapustil to pomembno mesto in odpotoval tudi sam na kratek dopust v Švico, ki ga je seveda preživel
v družbi z Allenom Dullesom.
V teh kritičnih trenutkih je bil Dullesov hotel v švicarskih Alpah magnet, ki je zvabil še enega, gosta. To je bila princesa Ašraf, prikupna in energična sestra dvojčica iranskega šaha...
To alpsko srečanje je nekaj pripravljalo.
Ta vtis se je zelo povečal, ko se je na mednarodni sceni počasi začel gibati tudi četrti skrivnostni udeleženec. To je bil brigadni general Norman Schvvarzkopf, znan po ne preveč odlično vodeni preiskavi, ko so ugrabili Lindbergovega otroka 1932. leta.
Tedaj je bil Schwarzkopf šef policije v državi New Jersey. Potem se je začel počasi »sprehajati« po Srednjem vzhodu. Obiskal je Pakistan, Sirijo, Libanon in Iran. Iran je dobro poznal, ker je tamkaj služboval od 1942. do 1948. leta kot glavni svetovalec za organizacijo šahove državne policije. Ko se je spet pojavil v Iranu, je rekel, da je prišel »samo obiskat stare prijatelje«.
V četrtek, 13. avgusta, je šah začel akcijo. Z dekretom je zamenjal Mo-sadrka s položaja premiera in imenoval generala Zahedija za predsednika vlade. Enega od polkovnikov kraljeve garde so poslali, da obvesti o tem Mo-sadika, vendar premier ni bil pripravljen odstopiti. Razpostavil je tanke, jecpe in čete okrog svoje rezidence in v soboto, 15. avgusta, aretiral tega polkovnika, ga zaprl in sporočil, da je »upor« zadušen.
Šah in kraljica sta po teh Mosadi-kovih besedah kar najhitreje odpotovala prek Iraka v Rim.
Nekateri, med njimi tudi Schwarz-kopf, so ostali na iranski sceni. Kaj so tamkaj delali, nikoli ni bilo kdo ve kaj znanega, ve pa se, da je denar Centralne obveščevalne agencije tedaj v potokih tekel v Iran. Iz zaupnih virov je bilo moč zvedeti o 19 milijonih dolarjev, to pa je vsota, ki lahko precej vpliva na ljudi. Kar se
je potem zgodilo v Iranu, kaže, da je samo potrdilo to novico.
V sredo, 19. avgusta, so vojaške enote na šahovi strani, verjetno na določen signal, začele napad. Ogorčeni boji so trajali devet ur. Kraljeve čete so do mraka pritisnile Mosadiko-ve pristaše na ozek prostor okrog premierove palače in jih prisilile k predaji. Mosadika so aretirali v postelji, na kateri je jjokal. V Rimu se je presenečeni mladi šah pripravljal, da se vrne domov, da imenuje Zahedija za premiera in da imenuje pro-zahodno vlado, je tedaj pisal ameriški novinar Hartnes v seriji člankov, ki jih je pod naslovom »Skrivnostno poslovanje CIA« objavila revija »Sa-turday Evening Post«.
ZAROTE PO EVROPI
Marca 1954. leta je Allena Dullesa intervjuval predstavnik časopisa »U. S. News and World Report« in mu ob tej priložnosti zastavil nekoliko vprašanj o aktivnosti CIA v vzhodnoevropskih deželah.
Vprašanje: »Časniki večkrat pišejo, da pošiljate provokatorje v -vzhodnoevropske dežele, da bi zanetili upore. Ali je to točno?«
Dulles: »Zelo všeč bi nam bilo, če bi uresničili vse tisto, kar nam Sovjetska zveza pripisuje.«
Vprašanje: »Ali spada v vašo dolžnost tudi to, da organizirate upore?«
Dulles: »Neumni bi bili, če ne bi sodelovali z našimi prijatelji v tujini in jim pomagali v vsem, kar delajo, da bi razkrinkavali subverzivno ko-
munistično gibanje in ga preprečevali!«
Očitno je torej Allen Dulles priznal, da CIA sodeluje pri podpihovanju nasilja in uporov za »železno zaveso«, vendar je to storil kar se da z nedolžnimi besedami in na način, ki je za Amerikance primeren.
V številnih uporih, ki so leta pretresli mir v tem negotovef« svetu, bi z analizo odkrili veščo rOK, CIA. Odkrili bi, da je agencija 0 časa do časa netila požare, ne upast vajoč dolgoročnih in daljnosežnih P0" sledic.
KONEC
NOVI TOMOSOV COLIBRI T-12
močnejši motor — 2,3 KM, tri stopnje prenosa, možnost . erjega vzpenja' nja, hitrost 60 km na uro, večji tank za gorivo, dva sedeža, sodobnejŠ3 oblika in še mnogo manjših izboljšav — to so prednosti novega Tomosovega Čolibrija T-12!
Tovarna motornih vozil TOMOS Kopel
j
TRIJE MEJNIKI V RAZVOJU »ALMIRE«
Preprosta zgradba, ki je pred leti združila male obrtniške delavnice v »ALpsko Modno Industrijo RAdovljica« — ALMIRA, nas spominja na številne podobne zametke naših, dandanes že močno uveljavljenih industrijskih središč. Program 550-članskega delovnega kolektiva govori o enotnem konceptu tovarne, ki naj bi bila zrcalo zdajšnjim obratom v Lescah, Novi Gorici in v Radovljici. To je podoba bodočega gorenjskega središča volnarske industrije!
IT’ adar govorimo o programih in o investicijah, se vselej radi zadržimo pri tistem kar je in šele na tem gradimo dalje! No, v tem pogledu nam »Almira« točno odgovarja:
I.	FAZA izgradnje je končana.
Milijardo in 'tristo milijonov bruto dohodka je lep rezultat vloženega truda v ureditev strojnega parka, saj je tovarna še lani ustvarila komaj šest sto milijonov dinarjev v bruto dohodku z istim številom delavcev!
Kateri so pravzaprav stroji, ki so tako drzno segli v ritem proizvodnje?
Med najpomembnejše sodi krožni pletilni stroj, ki je zamenjal 35 delavcev! Njegova odlika je v tem, da plete neprestano! Mrtvega hoda ne pozna. 24 motkov enakomerno razporeja drobne niti mimo 3096 pletil, ki jih spretno nizajo v krogu. Na tem stroju je možno ustvariti nešteto domiselnih vzorcev.
Njemu se pridružuje sodobna tehnika z malim strojčkom za tako imenovano slepo šivanje. Dokler ni prišel ta strojček v tovarno, je opravil* delavka v osmih urah približno osem kosov; s strojem jih izgotovi točno — sto. Odnos 8 proti 100 pa že nekaj pove!
In potem: stroji za šivanje gumbov, gumbnic, stroji za likanje.
Prva faza torej opredeljuje svojo vsebino z modernizacijo strojnega Parka, od katere je odvisen nadaljnji Potek proizvodnje.
Tesno ob njej: organizacija dela! Šivalnica, oddelek, kjer šivilje seši-jejo posamezne, na stroj spletene dele, je še zmerom ozko grlo; Mehanizmi prehitevajo spretnost rok! Dober sistem nagrajevanja zmaguje to težavo. Šivilje lahko nosijo delo na dom. Tu po svoje tekmujejo: prvi dve, ki po svojem učinku presegata ostale, dobita posebni nagradi kolektiva v znesku 30 in 20 tisočakov!
II.	FAZA je zdaj zastavila. Se vedno je poudarek na strojih. Domiselnost te faze je vsekakor v pre-orientaciji nekaterih strojev, ki so doslej pletli nogavice iz sintetičnih vlaken v mehanizme, ki bodo z drobnimi, predvsem cenenimi spremembami, skoraj začeli plesti volnene tkanine.
Vpliv posodobljenih strojev na bruto dohodek izraža plan, ki pove, da bo z njimi bruto dohodek nara-stel na dve milijardi dinarjev letno. Vrednost proizvodnje na zaposlenega bo v primerjavi z letom 1959 porasla natančno trikrat: 4 milijone na posameznika ali — 220 ton proizvedenih volnenih izdelkov.
III.	FAZA je v izpolnitvi. Umno gospodarjenje smotrno razporeja sredstva. Tovarna gradi iz svojega! Da pa bo tega njenega več, se je odločila, da najpoprej zgradi strojne zmogljivosti. Potem šele bo na vrsti tretja faza izgradnje, ki vsebuje formalno združitev doslej razmetanih
obratov (Radovljica in Lesce) v enotni industrijski center, ki bo v Radovljici. Izpopolnjena že obstoječa strojna dvorana, upravno poslopje, pomožni obrati — o tem govori načrt. Obrat v Novi Gorici pa bo ostal samostojna ekonomska enota.
Takratna tovarna ne bo štela dosti več delavcev kot danes. Blizu 600 jih bo! Njena proizvodnja pa bo seveda trikrat večja in obsežnejša, njen sistem dela bo s sodobnimi mehanizmi, urejenim transportom, tekočimi trakovi enak mnogim sistemom, ki prevladujejo kjerkoli v svetu.
TRŽIŠČE — posebno poglavje, ki izpisuje v življenju delovnega kolektiva podčrtane strani v njegovi kroniki.
Poti do njega so različne! Klasične — mimo trgovcev in grosističnih podjetij. Modernejše: v ustanavljanju lastnih prodajaln. Takšni prodajalni ima »Almira« že v Lescah in na Bledu. Zdaj jih ustanavlja v Trbovljah, na Jesenicah in v Ravnah na Koroškem. Obenem pa je povezana z goriškim konfekcijskim podjetjem »IDEAL«, ki ji je odstopil prostor v svojih lokalih.
Zbliževanje tovarne s potrošnikom brez posrednikov ustvarja dvoje: zadovoljstvo kupca, saj kupuje cenejše blago; omogoča solidnejše poslovanje tovarne, saj ji je dokaj bližji okus tržišča, ki mu s tem laže prilagaja svojo proizvodnjo.
Pomembno vlogo v zbliževanju tovarne s potrošnikom pa bo odigrala tudi ljubljanska »Modna hiša«, v kateri bo imela »Almira svojo strežno mizo.
OSEBNI DOHODEK kolektiva je najzgovornejši dokaz za uspešen razvoj proizvodnje. Povprečje — 18.800 din — nam v primerjavi s splošnim povprečjem osebnega dohodka v tovrstni industrijski panogi — 15.300 din — dovolj pove! Sklade podjetja pa nam predstavlja letošnji plan — 31 milijonov, ki je že v prvem polletju dosežen!
Volneni izdelki »Almira« so znani! Domače tržišče jim na široko odpira vrata, tujina se za njih poteguje. Posebnost izdelkov je prav gotovo v niansah gorenjske folklore, ki jo inspirirajo gore in sneg, zima ter hladna poletja. Temu so prilago-
jeni tudi vzorci! Odlikuje jih vseskozi praktičnost, ki je odlična vrlina kateregakoli blaga, namenjenega vsakdanji rabi.
In kje stoji zgradba, o kateri besedujem? Ob desni strani asfaltne ceste, ki se odcepi od magistrale Kranj — Jesenice in zavija v ostrem loku v slikovito gorenjsko naselje
Radovljica. Zunanje pročelje nas skoraj ne spominja na tovarno, bolj je podobno razkošni trgovini brez izložbenih oken. Kljub temu pa se za skromnim napisom na zidu skriva utrip strojev, ki pletejo in tkejo izdelke za ljudi in udobnejšo brezskrbnost za tamkajšnje člane kolektiva.
VELIKE VERIGE NAŠE »VERIGE«
Tovarna verig v Lescah spada po vrsti svojih proizvodov med prva tovrstna podjetja kovinsko predelovalne industrije Jugoslavije, saj je edino podjetje v državi, ki izdeluje težke sidrne verige za največje prekooceanske ladje.
rji o podjetje je po svojih izdelkih I poznano po vsej naši domovini
pa tudi izven njenih meja, v glavnem na Bližnjem in Daljnem vzhodu ter celo v Ameriki, kamor izvaža svoje izdelke.
Tovarna verig je bila ustanovljena konec leta 1922 kot delniška družba z okoli 50 delavci. Njena osnovna dejavnost je bila izdelava ročno kovanih, elektro varjenih in patentnih verig.
Čeprav je bila tovarna pred vojno po številu delavcev razmeroma majhna, so bile pa zavest delavcev, njihova revolucionarnost in težnja po organiziranem delavskem gibanju toliko večje.
Vsi delavci, povezani z jeseniškimi kovinarji, so se že takoj v letu ustanovitve tovarne organizirali v podružnici »Osrednjega društva kovinarjev in sorodnih strok«. Leto kasneje je bilo v Lescah že ustanovljeno »Delavsko kulturno in prosvetno društvo«. Leta 1925 se je pre-osnovalo društvo kovinarjev v Sa-vez metalnih radnika Jugoslavije (SMRJ), s tem pa se je delavsko gibanje organizacijsko le še bolj utrdilo.
Leški delavci so v boju za svoje pravice organizirali dve krajši stavki, leta 1935 pa so organizirali splošno stavko, ki je trajala tri tedne. Odločni boj je prinesel za takrat pomembne uspehe. Po končani stavki se je uprava podjetja začela držati obrtnega zakona. Delno je morala izboljšati plače, priznala je sedemdnevni plačan bolniški dopust
in letni plačan dopust ter uredila sanitarne prostore z umivalnico in prhami, katerih prej ni bilo. Seveda pa je vodstvo podjetja tudi drugače reagiralo. Organizatorji stavke so bili premeščeni na slabša delovna mesta, odpuščeni ali kako drugače prizadeti.
Posebno pomembno je bilo za delavsko gibanje v leški tovarni l^to 1938, ko je bila ustanovljena v Lescah partijska organizacija. Delavstvu, ki je imelo bogate izkušnje v utrjevanju socialističnih idej, se zato ni bilo težko znajti 1941. leta, ko se je začela borba proti okupatorju. Kolektiv Tovarne verig je skoraj brez izjem v celoti sodeloval tako ali drugače v narodnoosvobodilni borbi. V tej borbi je padlo kar 19 delavcev.
jlffed okupacijo so tovarno neka j-lil krat delno porušile partizanske enote, v letu 1944 pa tako, da je bila skoraj v celoti nesposobna za obratovanje.
Po osvoboditvi je bilo treba tovarno obnoviti. Preživeli delavci so krepko prijeli za delo iri v razmeroma kratkem času je tovarna pričela redno obratovati.
Podjetje se nekako do leta 1948 ni bistveno razvijalo, šele po tem obdobju je iz leta v leto pridobivalo na obsegu in se postopoma razvijalo v pravo industrijsko podjetje.
Skok v količinski proizvodnji in še večji v bruto produktu, je podjet-
je doseglo z novimi investicijami in rekonstrukcijami zastarelih obratov, z novimi stroji, z boljšo organizacijo dela ter uvajanjem sodobne mehanizacije.
Tovarna proizvaja danes dve osnovni vrsti proizvodov: verige in vijačno blago. Do nedavnega so bili njeni proizvodi še razni poljedelski stroji in orodje ter njih deli, katere pa je tovarna nehala proizvajati, ker zaradi mehanizacije našega kmetijstva za te izdelke ni bilo več povpraševanja.
Največjo Investicijo v podjetju (okoli pol milijarde dinarjev) predstavlja novi obrat za proizvodnjo težkih sidrnih verig, v katerem je delno stekla proizvodnja že v aprilu letos, popolnoma pa dva do tri mesece kasneje. S to investicijo je podjetje močno povečalo proizvodnjo in je bruto produkt zdaj več kakor tri milijarde dinarjev. Letos bodo po planu izdelali 8125 ton izdelkov, vrednih 3,279.000 dinarjev, kar je po količini za 26°/o, po vrednosti pa za 44 °/o več kakor lani, čeprav obratuje podjetje letos povprečno le z 22 delavci več (3,7 Vo več zaposlenih kot lani).
Razen za razširitev podjetja se kolektiv prizadeva tudi osvojiti proizvodnjo novih izdelkov. V kooperaciji s podjetjem »Industrija trakto-ra i mašina ITM« iz Zemuna je začel serijsko proizvajati polgosenice za traktor »Ferguson«, ki ga po angleški licenci izdeluje to podjetje.
/J rgani delavskega upravljanja pa II pri gradnji novih objektov in rekonstrukcijah niso pozabili na eno svojih zelo pomembnih nalog — na skrb za človeka-proizvajalca. Ta skrb se kaže v omogočanju nadaljnjega izobraževanja zaposlenih. Samo letos je opravilo 380 delavcev tečaj za pridobitev polkvalifikacije z zaključnim izpitom, 8 delavcev za visoko kvalifikacijo, prav zdaj pa je tečaj za kvalifikacijo za člane ZB in pa nadaljevalni tečaj za strojepisje. V novembru je predviden tečaj za vodilni kader v proizvodnji. Razen tega načina izobraževanja
skrbi podjetje za nov kader tudi s štipendiranjem in pošiljanjem posameznih članov kolektiva na razne seminarje.
Podjetje ima organiziran avtobusni prevoz delavcev na delo in z dela, zato delavci niso izpostavljeni vremenskim neprilikam ter ne prihajajo utrujeni na delo. Da se zboljša delovna sposobnost in zdravje delavcev, je bila zgrajena in sodobno urejena menza za topli obrok v času odmora. Razen tega pa vlagajo vsako leto precej sredstev za gradnjo novih stanovanj. Zdaj imajo že okoli 116 družinskih stanovanj in 2 samska doma z okoli 60 ležišči.
Tudi za letni oddih članov kolektiva je poskrbljeno.
Imajo svoj počitniški dom v Cri-kvenici, katerega zmogljivosti pa že ne zadoščajo več, da bi v razmeroma kratkem času koristili svoj dopust vsi oni, ki to želijo. V novi sezoni bodo pridobili še nekaj novih ležišč, tako da bo verjetno potrebam kolektiva zadoščeno.
fjl udi za potrebe komune ima ko-I lektiv »Verige« veliko razumeva-nja. Tako je prispeval sredstva za gradnjo nove občinske klavnice, namenil sredstva za gradnjo nove šole v Begunjah, investiral gradnjo trafo postaje za novo naselje, zdaj pa pripravlja še gradnjo ceste k novim stanovanjskim blokom.
Vsa povojna leta so v Lescah močno pogrešali prostor za kulturno in prosvetno ter drugo družbeno dejavnost. Kolektiv podjetja »Veriga«, ki pretežno giblje življenje v Lescah, se je odločil, da bo investitor novega doma, v katerem bodo dobili prostore društvo Svoboda in druge družbene ter politične organizacije. Letos so za priprave in nakup prvega gradbenega materiala že prispevali 15 milijonov dinarjev. Razen tega prispevka da »Veriga« vsako leto kot dotacijo okoli 2,000.000 dinarjev družbenim organizacijam v občini. Na ta način prispeva Tovarna verig neposredno tudi k dvigu življenjske ravni vseh občanov radovljiške občine.
V novem obratu za proizvodnjo težkih sidrnih verig so pripravljene verige da jih pregledajo strokovnjaki domačih in tujih registrov
INDUSTRIJSKI
v v
Zgodovina nam pove, da je bil že leta 1568 postavljen v Tržiču prvi plavž, da so tod že leta 1557 kopali in izkoriščali živosrebrno rudo, da so Tržičani že 1630. leta začeli strojiti kože in izdelovati usnje, da so že v šestnajstem stoletju imeli znane delavnice za tkanje posebnega blaga iz lanu in volne ter da se je iz vseh teh začetkov razvila močna industrija usnja, čevljev, bombažnih tkanin, kos in srpov (ter drugega obrtniškega in poljedelskega orodja), lesna in pohištvena industrija ter industrija lepenke.
Tndustrija je bila osnova za razvoj I delavskega gibanja v Tržiču, ki
je doseglo višek v zadnjih letih pred okupacijo, ko so tuji lastniki tovarn hoteli kar največ izvleči iz ljudi in strojev ter spraviti bogat dobiček čez mejo. Po vdoru Nemcev čez Karavanke Tržičani niso čakali, ampak so takoj začeli organizirati odpor in že 5. avgusta 1941. leta je padlo prvih dvanajst partizanov Tr-žiške čete. Na ta dan praznuje tr-žiška občina vsako leto svoj občinski praznik.
Petnajstega maja 1945. leta je bil Tržič osvobojen in od borbe izmučeni ljudje so začeli borbo za obnovo, za čim večjo proizvodnjo. Tržiške tovarne niso mogle izdelati nikoli' dovolj usnja, čevljev, bombažnih tkanin in drugih proizvodov. Tržišče je terjalo vedno več, zato se je morala proizvodnja nenehno večati.-
V dobi obnove je tržiško gospodarstvo veliko prispevalo celotnemu gospodarstvu naše države. Bombažna predilnica in tkalnica je delala noč in dan, zaposlili so še več tkalk in predilk. Tovarna čevljev Peko je povečevala proizvodnjo vsak dan, Pilarji so delali v lesenih lopah in so zato sklenili, da si bodo sami zgradili nove prostore in v njih Izdelali še več kvalitetnih pil. Tovarna kos in srpov je izdelala na sto tisoče kos in srpov za naše kmetijstvo, kasneje je začela izdelovati
obrtniško orodje in v kooperaciji dele za kmetijske stroje, To jim je odprlo pot v svet in njegovo tržišče. Na sejmih so se uveljavili in začeli so sklepati trgovinske pogodbe. Prvi poskusi izvoza so presegli vsa pričakovanja. Države, kjer pridelujejo sladkorni trs, so hotele kvalitetne mačete za sekanje trsa Tržiške tovarne kos in srpov. V Egiptu so vedno močneje povpraševali po pleskarskih lopaticah. Danes izvaža ta tovarna že v 18 držav vseh kontinentov sveta, hkrati pa še skrbi, da je dosti njenih proizvodov tudi na domačem tržišču, Usnjarji v RUND so zaradi vse večjega povpraševanja po njihovih izdelkih (zlasti po kvalitetnem zgornjem usnju) sklenili že pred Teti obnoviti podjetje in povečati proizvodnjo. Danes je RUNO obnovljeno podjetje, ki ima najmodernejše stroje v državi.
"ITečstoletna tradicija tržiške indu-V strije bi bila zaman, če vsa podjetja ne bi začela misliti na obnovo.- Proizvajalci so spoznali, da samo tradicija ni dovolj. Leto 1958 je leto začetka obnove skoraj vseh industrijskih podjetij, Omenili smo samo RUNO in PILARNO, vendar je v tem in v 1959. letu zraslo mogočno novo poslopje tovarne PEKO, kamor so postavili nove stroje in kjer so uvedli najsodobnejši tehnološki proces v čevljarski industriji.
Pri petinosemdeset let starem poslopju Bombažne predilnice in tkal-
nice so lani začeli graditi veliko dvonadstropno halo za novo tkalnico, v katero bodo postavili moderne stroje iz ZDA. Zmogljivost ih proizvodnja se bosta mnogo povečali, zaradi modernega tehnološkega procesa pa jim ne bo treba zaposliti nove delovne sile. Moderna tkalnica bo začela obratovati prihodnje leto.
Elaborate za modernizacijo podjetja imata pripravljene tudi Tovarna lepenke in Tržiška tovarna kos in srpov. V Lepenki bi radi postavili nov parni kanal za sušenje mokre lepenke, s katerim bi znatno povečali proizvodnjo. Kljub zastarelemu postopku sušenja v zračnih sušilnicah pa je to podjetje v devetih mesecih letos povečalo proizvodnjo na 1516 ton lepenke, ali za 7 °/o,
FJodjetja so ustvarila vsako leto več sredstev, vendar jih je bilo premalo za zadovoljitev vseh potreb. Razvoj industrije je pritegnil mnogo nove delovne sile, za katero je bilo treba priskrbeti stanovanja. S povečanjem prejemkov zaposlenih je narasel promet v trgovinah, ki niso mogle zadovoljiti povpraševa-
nja potrošnikov. Začeli so obnavljati trgovske lokale.
Mesto, katerega število prebivalstva je hitro naraščalo, je bilo brez letnega kopališča, zdravstveni dom je bil v neprimernih prostorih, šole so postale pretesne, ni bilo dobre cestne razsvetljave itd. Nabralo se je toliko nujnih stvari, da sredstev ni bilo dovolj. Težko je bilo določiti, kje začeti. Proizvajalci so napravili posebno anketo, v kateri so se odločili za vrstni red gradenj. Tako so prišla na prvo mesto stanovanja, potem kopališča, zdravstveni dom, šola itd.
Vsako leto je bilo zgrajenih veliko novih stanovanj. Letos je bilo izročeno namenu novo moderno kopališče, ki je imelo že več kakor 40.000 obiskovalcev iz mesta ter bližnje in daljne okolice. Zdravstveni dom je skoraj dograjen in bo najbrž otvoritev že 29. novembra. Na hribu nad domom pa je začela rasti nova šola.
S tem še ni izčrpan seznam vseh potreb. Družbene in politične organizacije niso mogle še uspešneje razviti svoje dejavnosti, ker niso imele potrebnih klubskih prostorov. Rodila se je ideja — razpišimo lokalno
posojilo! Sedaj so ljudje sami prispevali več kot dvanajst milijonov dinarjev sredstev, ki jih bodo porabili za gradnjo in opremo klubskih in društvenih prostorov. Ta edin-stveria akcija v Jugoslaviji je naletela pri prebivalcih občine na zelo ugoden odmev in rezultati vpisa posojila so presegli pričakovanja. Ljudje radi prispevajo, če vidijo, da je to res potrebno.
iso majhni! Ob Cankarjevi cesti bo zrasel v prihodnjih letih moderen trgovsko-gostinski center, poleg njega pa visoka stanovanjska stolpnica. V vse to bo treba investirati okrog pol milijarde dinarjev. Tržiču je potreben delavski in kulturni dom, nova kino dvorana, gasilski dom, potrebna so mu še nešteta nova stanovanja.
Veliko so naredili, veliko potreb še čaka na rešitev. Prav to pa daje Tržiču izredno dinamiko, podobo mesta, ki se hitro razvija. Ni zaman rekel tisti izseljenec, ki. je po petindvajsetih letih spet prišel v Tržič: ,»Ce me ne bi narava okrog mesta spomnila, da sem zopet v Tržiču, bi bil prepričan, da sem prišel drugam!«
TROJNI PRAZNIK
ANHOVSKIH DELAVCEV
Anhovski delavec, ki že od leta 1950 dalje uspešno gospodari in upravlja tovarno, praznuje letos ob dnevu republike trojni praznik: 40-letnico obstoja, tovarne, 20-letnico vstaje in zaključek obnovitvenih del tovarne.
Tl rod štiridesetimi leti je v Anho-g vem zagorela prva cementna peč, ki je od tedaj dalje spreminjala kamen v cement in dajala siromašnemu človeku, ki je prebival na levi in desni strani Soče, skromen košček kruha. Kljub temu, da je bila tovarna pred vojno sredstvo za izkoriščanje delavcev, so delavci vzljubili tovarno in pozneje, pred priključitvijo Primorske k Jugoslaviji, odločno stopili v obrambo strojev, sicer bi jih lastniki pred priključitvijo demontirali in odpeljali v notranjost Italije.
Stari delavci, ki so danes v pokoju, pripovedujejo, da je pred prvo svetovno vojno, ko so gradili železniško progo Gorica—Jesenice, prišel v Anhovo ing. Stock, lastnik cementarn v Dalmaciji in Istri ter prve salonitne tovarne v Saloni pri Splitu. V Anhovem je našel dober lapor, iz katerega je moč proizvajati dober cement. Nastala je zamisel o postavitvi cementnega obrata v Anhovem.
Po prvi svetovni vojni se je ing. Stock vrnil v Anhovo in začel igra-diti cementarno. Gradbeno podjetje »Ferron beton« je leta 1921 zaključilo gradnjo in montažo in cementarna je še isto leto začela obratovati. Stari obrat salonita pa je začel obratovati leto dni kasneje.
Stara cementarna je imela. 16 Dietschevih peči, 3 Lenard mline za mletje cementa in en mlin znamke »Fuller«, ki je prav tako služil za mletje cementa, vendar ni ustrezal takratnim potrebam. Mlina za mlet-.
je surovine niso montirali, ker so rabili za proizvodnjo klinkerja naravni lapor, katerega so pridobivali v odprtem kopu kamnoloma v Ro-dežu.
TEŽKO DELO V STARI TOVARNI
Delovni pogoji v tovarni so bili za delavce izredno težki. Ročno delo v cementarni in v obratu salonita je bilo za delavce tako naporno in zdravju škodljivo, da so rhorali mnogi zaradi popolne izčrpanosti zapuščati delovna mesta.
Od leta 1928 dalje je tovarna preživljala velike krize, zato ni bilo čudno, da so delavci delali samo po nekaj dni v tednu, še več pa jih je bilo odpuščenih.
Prvi lastnik tovarne ing. Stock ni imel interesa, da v takih gospodarskih razmerah vlagal v tovarno investicijska sredstva. Po drugi strani pa je bila tovarna preveč od njega odmaknjena in je bila v Italiji, ki je bila ing. Stocku precej nenaklonjena. Leta 1928 je tovarno odkupila Banka di Roma, ta pa je v letih 1935—1936 prodala obrat salonita Etemitu iz Casjlemonferato, cementarno pa poldržavnemu podjetju IRI. V istem obdobju je Eter-nit odkupil tudi obrat cementarne in od tega časa dalje obdržal lastništvo vse do priključitve.
Tovarna v drugi svetovni vojni ni dosegla gospodarskega vzpona. Med delavce je že leta 1942 prodrla
vest, da se je pričel v Jugoslaviji oborožen boj proti okupatorju. Delavci so o tem razmišljali in se odločili, da tudi sami pričnejo socialno in nacionalno borbo. Iz pripovedovanj in dokumentov ugotovimo, da so bili vsi delavci vključeni v OF in da so vsak po svoji moči in sposobnosti pomagali narodnoosvobodilni vojski. Nekateri so že v jeseni leta 1942 odšli v partizane, drugi so zbirali za partizane hrano in orožje, tretji so bili obveščevalci in kurirji, nekateri pa so v tovarni celo izdelovali ročne bombe in štampiljke ter popravljali orožje.
STROJI SO POSTALI NJIHOVI
¥|ri 99 anhovskih cementarjev ni r bila prelita zaman. 15. septembra 1944 so doživeli svoj dan nacionalne in ekonomske svobode. Slavoloki, zastave, pesem, brezmejna radost je vtisnila v prvi dan življenja v svobodni Jugoslaviji pečat najbolj pomembnega dne v zgodovini Primorske. Komaj se je prvi dan v svobodi umaknil novemu jutru, se je pričel delovni dan anhovskih cementarjev. Vrnili so se k strojem, jih še bolj vzljubili ih od tedaj dalje delili z njimi usodo in z njimi zapeli mogočno pesem o svobodnem delavcu in upravljavcu.
‘ Stroji v cementarni so bili stari in iztrošeni, v salonitu pa je bilo treba misliti na modernizacijo. S to mislijo je zaključil zasedanje že prvi delavski svet, ki je bil izvoljen v mesecu januarju 1950, to je pet mesecev pred sprejetjem zakona o upravljanju z državnimi gospodarskimi podjetji. Obnova tovarne je povezana z obdobjem 11-letnega uspešnega delavskega samoupravljanja, povezana z 11 let zavestnega dela 'članov delovnega kolektiva, ki so se odrekli delu dohodka za osebne dohodke in izgradnjo družbenega standarda, samo da bi bila tovarna obnovljena in modernizirana. Za vse to veliko opravljeno delo je bilo vloženih v obnovo tovarne in za izgradnjo objektov družbenega standarda 3.293,207.000 dinarjev. Od tega
je bilo lastnih sredstev podjetja 2.118,440.000 dinarjev.
VELIKE INVESTICIJE — PROIZVODNJA SE ENKRAT VEČJA
TJ vloženimi investicijami v obnovo š, tovarne je bila dograjena ena najbolj modernih cementarn v Jugoslaviji. Sto pet metrov dolga ro-tirna peč, avtomatska naprava za homogenizacijo, nova mlina cementa . in surovine so ključni objekti nove cementarne, ki bo v novem obratu povečala zmogljivost za več kot 100 */o in tudi izboljšala delovne pogoje delavcev. Prav tako se modernizira mehanizacija v kamnolomu. Prejšnje ročno delo bodo zamenjali stroji, in sicer: bager, dem-perji in buldozeri. V obratu salonita so bili montirani avtomatski stroji za obratovanje salonita in cevi in montirane druge naprave za izboljšanje tehnološkega postopka.
V novih proizvodnih pogojih se bo proizvodnja cementa povečala na 150.000 ton klinkerja letno, v salonitu pa na 15,000.000 tovarniških
metrov. S tem se bo povečal bruto dohodek tovarne od sedanjih 8 milijard na 14 milijard dinarjev.
Razen investicijskega vlaganja v tovarno je delovni kolektiv vložil v gradnjo objektov družbenega standarda 272 milijonov din. Po vojni je bilo zgrajenih 76 družinskih stanovanj v Anhovem, Desklah, Kanalu in Gorici. V Desklah je bil zgrajeri nov kulturni dom, v Izoli pa počitniški dom. Razen tega je tovarna asfaltirala cesto Plave—Anhovo. V tovarni je bil postavljen spomenik padlim v NOB. S tem pa ni bilo še vse končano. V načrtu imajo gradnjo dveh stolpnic s 16 stanovanji in poslovnimi lokali v Desklah. V Novi Gorici bodo gradili stanovanjski blok s 14 stanovanji, v Desklah pa novo osnovno šolo in pomagali graditi šole v Kanalu.
Kratek pogled nazaj lepo kaže, kaj vse je delovni kolektiv napravil v kratkem povojnem obdobju. Zato je ob trojnem praznovanju lahko zadovoljen s svojim delom.
Pogled na rekonstruirano tovarno v Anhovem
STO LET
JE PRED NAMI
Poročilo o geološkem kartiranju ozemlja med Zapodjem in Stance Lazami ugotavlja: severno bd Kresnic med vasema Ušenišče in Dešen leži strmo pobočje, ki sestoji iz sivega apnenca triade ali jurske starosti. Drugače povedano, v teh krajih skriva zemlja samo v gornjih slojih 15 milijonov kubičnih metrov prvovrstnega apnenca, globlje pa še ostalih 37 milijonov! V tem dejstvu tiči napoved, ki obeta Industriji apna v Kresnicah še polnih sto let neprekinjene proizvodnje!
fjfavoljo te, strokovno utemeljene M, domneve seveda še ni zrasla
prva peč za »kuhanje« apnenca v Kresnicah med železniško postajo in desnim bregom Save; niti se ji niso zaradi tega v poznejših letih pridružile še ostale peči!
Vsekakor pa je ta domneva danes odličen temelj za nadaljnji razvoj industrijskih obratov za proizvodnjo apnenca v Kresnicah! Geološko odkritje je namreč mlado: šteje le nekaj let, rojstni datum apnenice pa sodi v leto 1929!
S skromnim, rekli bi lahko — obrtniškim začetkom, so se peči šele po letu 1952 razrasle v pomembnega industrijskega silaka, brfez katerega bi bila osiromašena marsikatera veja industrijske proizvodnje v Sloveniji.
Kamnolom — surovinska baza — leži onstran Save visoko v bregu. Do njega pelje lepa cesta, ki jo je v letošnjem letu zgradil kolektiv Industrije apna. Ob njem stoje nočišča za delavce, s sodobnimi stroji opremljena sortirnica za apnenec in od tam vodi čez Savo žičnica naravnost v ustje industrijskega obrata.
Obrat ima danes šest peči. Prve tri dajejo dnevno vsaka po 28 ton apna; druge tri, nekoliko manjše po obsegu, pa izpečejo na dan po 14 ton bele materije.
Seštevek nam pove,. da odpošlje tovarna vsak dan svojih 126 ton apna v svet! Vsaka peč zase ga proizvede na uro 1200 kg; če bi hoteli vse o obsegu proizvodnje prestaviti še v vagonih, potlej bi se srečali z
dejstvom, ki nam pove, da zapusti železniško postajo vsak dan povprečno 10 vagonov apna in prav toliko vagonov očiščenega gramoza.
Da, tudi — gramoza! V kamnolomu delavci sicer kopljejo apnenec, toda med njegovimi plastmi nalete na gramoz. Svoje dni so ga zametovali, dandanes ga izkoriščajo, saj v njegovih tonah leži dohodek!
65 vlakovnih kompozicij po 100 vagonov pa je že dostojen poslanec, ki pripoveduje o Industriji apna v Kresnicah!
Nepogrešljiva surovina plemeniti delo v mnogih industrijskih panogah:
•	v kolikor vsebuje več fosforja in magnezija — za proizvodnjo karbida!
•	žvepla, silicija in magnezija — za potrebe metalurške industrije!
•	kalcijevega oksida — za papirno industrijo,
•	čim manjšo količino magnezija — za gradbeništvo, ki ga med vsemi panogami uporablja v največji množini.
jThroces pridobivanja apna iz apnen-£ ca je preprost: sivi kamen po-* tuje polnih 12 ur skozi visoko peč, kjer ga obdaja plamen s temperaturo do 1000 Celzijevih stopinj. Ogenj osvobaja iz apnenca ogljikov dioksid in ga na ta način izpreminja v uporabno apno. Tehtnost proizvodnje je v določevanju temperature:
apno mora ohraniti svoje prirodne lastnosti (dojemljiv za vlago, zvezno sredstvo...), sicer je neuporabno. Prepečeno ali mrtvo pečeno apno se ne more kosati glede na kvaliteto s primernejšim mehkim apnom. V določevanju temperature je poslovna skrivnost, ki uvršča Kresnice med najboljše dobavitelje odličnega apna. Njeni odjemalci niso samo v Sloveniji, pač pa tudi drugod v Jugoslaviji.
Krog odjemalcev se širi! Stari koristniki apna že dele proizvodnjo z industrijami agrotehnične stroke, saj si je apno že dodobra utrlo pot v sodobno sadjarstvo in vinogradništvo.
Perspektivnost, ki je osnovana v potrebah industrijskih središč in v dragocenih zalogah, pa razgrinja pred Industrijo apna v Kresnicah obširen načrt nadaljnjega razvoja. Modernizacija transporta v obratu, izpopolnjevanje tehničnega procesa, hitrejša dobava proizvoda tudi na oddaljenejša tržišča — to so osnovne misli, s katerimi se ukvarja 200-članski delovni kolektiv.
Vzporedno s tem pa je briga tovarne še v oblikovanju vsakodnevnega družbenega življenja v kraju, kjer je pravzaprav osamljeni predstavnik večjega delovnega kolektiva, od katerega naj zavisi bitje in nehanje bližnje okolice. Za zdaj se suka vse življenje okoli zgradbe, kjer so klubski prostori s televizorjem! Drugo je zastavilo svojo vsebino v štirih ekonomskih enotah, ki sestavljajo celotni obrat. To dvoje se z ustvarjenim čistim dohodkom prepleta v treznem presojevanju, kaj od razpoložljivega denarja za tovarno, kaj
za življenje okoli nje.
★
Zasavska cesta bo kmalu končana! Njena trasa pa opozarja na čas, ko bo le treba zgraditi most čez Savo pri Kresnicah. Splav, sicer imenitna turistična atrakcija, že dolgo več ne odgovarja ritmu cestnega prometa kot ga narekuje Industrija apna. Kamioni orjejo daleč naokoli, železnica ima svoj vozni red. Z novim mostom pa bodo proizvodi Industrije apna neprimerno bližji potrošniku, delovni kolektiv pa se bo enkrat za vselej otresel večnih skrbi okoli popravil dovozov
k splavu kot seveda bo šele tedaj lahko začel poenostavljati svoj transport.
Mogoče je prav ta most na Savi eden izmed ciljev, ki je tesno povezan z vsemi ostalimi delovnimi
uspehi tovarne v Kresnicah; nemara je prav njegova dograditev tista, ki bo še bolj razmahnila perspektive giganta, nepogrešljivega spremljevalca hitrejšega razvoja naših pomembnih industrijskih panog!
Nekje rekonstruirajo cesto. Spremljamo delo gradbenih podjetij, včasih pa niti ne opazimo skupine delavcev in monterjev, ki delajo v neposredni bližini graditeljev ceste ponoči in podnevi. Včasih vendarle preberemo napis: »■Dela izvaja Tegrad«. Tedaj zvemo, da polagajo kabel. Srečamo jih po vsej Sloveniji, Vsepovsod, kjer postajamo bogatejši za nove kable. Srečali smo jih pri elektrifikaciji proge Pivka—Verd. Pri urejevanju mestnih mrež v naših največjih mestih itd. Tudi marsikateri kupec gospodinjskih aparatov že ve, da le-te najceneje kupi v trgovini Tegrada, in da jih mu v servisnih Tegradovih delavnicah tudi najhitreje popravijo ... Kaj pa je Tegrad?
rR novim letom 1954 smo v naši S, državi dobili več samostojnih gradbeno-montažnih podjetij za izvajanje telefonskih gradenj in instalacijo, šibkega toka, med njimi — v naši republiki — Tegrad.
Povrnimo se nekoliko nazaj. Takoj po osvoboditvi je to delo opravljal tehnični oddelek pri direkciji
PTT v Ljubljani. Oddelek je imel dve sekciji, ljubljansko in mariborsko. Tedanji direktor PTT V Ljubljani, tov. Šenk Vladimir, pa je leta 1948 tako imenovano tt sekcijo pre-formiral v gradbeno sekcijo, ki je izvajala vsa investicijska tt dela V LRS In to od nadzemeljskih, podzemeljskih in narofininsklh mrež. Zanimivo je, da ta sekcija ni imela formalne odobritve za svoj obstoj od tedanjega ministrstva za PTT. Vendar pa se je ta sekcija kmalu uveljavila, tako da je Zvezno ministrstvo za PTT priporočilo vsem republiškim direkcijam, da ustanovijo podobne gradbene sekcije. Tu pa ne moremo mimo takratnih težav. Manjkalo je kadrov, materiala, orodja, prevoznih sredstev in še marsičesa. Veliko pomoč so takrat nudili prostovoljci in JLA, katere pomoč je sploh neprecenljiva.
Že tedaj je bil na čelu tega oddelka sedanji direktor podjetja Te-
grad tov. ing. Anton Repe, ki Je vložil veliko truda in naporov za vzgojo lastnih kadrov in za razširitev dejavnosti oddelka. Vrstili so se razni tehnični in strokovni tečaji ter seminarji, ki so usposobili precej kadrov, ki so bili sposobni kaj kmalu uveljaviti 1954. leta ustanovljeno gradbeno montažno podjetje Tegrad.
Seveda so takoj ob ustanovitvi podjetja nastopile podobne težave kot pri ustanovitvi gradbene sekcije. Tem težavam pg se je pridružila še skrb za nove poslovne prostore, ker je ptt nujno potrebovala prostore, ki jih je zasedel gradbeni oddelek za tehnične potrebe PTT direkcije. Priskočil je na pomoč ObLO Ljub-Ijana-Center s tem, da je omogočil novemu podjetju preselitev iz Cigaletove na šmartinsko c. 10 V prostore tedanje Lesne galanterije. ObLO jim je svetoval, naj v novih poslovnih prostorih ustanovijo elek-
troservis za elektrogospodinjske aparate. V tistem času je bila to za podjetje zelo težavna naloga zaradi tega, ker takrat sploh še ni imelo ustrezajočih kadrov. Kljub vsem te žavam pa se je Stanje polagoma zboljšalo. Danes lahko zadovoljijo potnošnlka, žal pa imajo silne težave glede nabave rezervnih delov, ki jih prejmejo od grosistov-uvoznikov oziroma nekaterih domačih tovarn.
STROKOVNJAKI ZA TELEFONSKE GRADNJE
■J oleg elektro Servisne delavnice £ razpolaga podjetje tudi s trgovino z elektrogospodinjskimi aparati. Prvotno je bila trgovina zamišljena samo kot trgovina rezervnih delov, ki jih potrebuje tako servisna delavnica kot potrošnik za svoje elektrogospodinjske aparate. Na željo strank pa so se odločili za njeno razširitev. V podjetju obstoja tudi elektrodejavnost, ki se ukvarja z vsemi vrstami električnih instalacij. Obe omenjeni dejavnosti pa nista glavni dejavnosti podjetja. Glavna dejavnost podjetja je gradnja tt naprav, t. j. nadzemnih linij in vodov, kabelskih linij, kablovske kanalizacije in še marsikaj od tt.
Poudariti moramo, da podjetje ni pristojno za vzdrževalna dela na tt objektih. Za vzdrževanje tt objektov imajo PTT podjetja posebne enote. Ce pa je potrebno, tedaj tudi Tegrad pomaga tem enotam. Prvotno se podjetje ni ukvarjalo s popravili notranjih tt naprav, praksa pa je pokazala, da je njegova nezainteresiranost za to vprašanje neupravičena. Zato so ustanovili servisno tt skupino, ki je trenutno še šibka, in posebno tt delavnico. V tej delavnici so najprej proizvajali elektronske stabilizatorje pod nadzorstvom prof. dr. ing. Aleša Strojnika, in po njegovih načrtih, kasneje pa tudi domofone.
Kadrovsko vprašanje rešuje podjetje s štipendiranjem. Več težav pa imajo z osnovnimi sredstvi, posebno pri nakupu mehanizacije. Jasno je, da podjetje te vrste ne more uspešno delovati brez ustrezne mehaniza-
cije. Ob ustanovitvi Tegrada so imeli le dva avtomobila, danes jih imajo že sedem, razen tega še dva kompresorja in vrsto drugih strojev iii opremljeno delavnico. Postopoma pa jo še dopolnjujejo.
odjetju so nujno potrebni novi j upravni prostori in urejeno skla-* dišče. Svoj čas je podjetje kupilo na Viču od KZ veliko, gospodarsko poslopje, ki ga je preuredilo in ga še preureja v skladišče, garažo, delavnice in, v nadstropju, samska stanovanja za delavce. Tudi novo upravno stavbo si bo podjetje moralo zgraditi. Morda se bo priključilo h gradnji nove PTT stavbe v Ljubljani, vendar podjetje trenutno ne razpolaga z zadostnimi finančnimi sredstvi. Na tem mestu naj pripomnimo, da do letošnjega maja direktor celo ni imel svoje pisarne, in da še vedno 12 ljudi dela v eni pisarni. Podjetje je pač posvečalo osnovno skrb nabavi osnovnih sredstev in gradnji oziroma nakupu stanovanj.
Kot povsod, tudi podjetje Tegrad tare pomanjkanje stanovanj. V stavbi, ki so jo zgradili skupaj z Inter-transom in Instalacijami, bo letos vseljivih 23 stanovanj. Za leto 1982 jim je stanovanjski sklad ObLO Ljubljana-Center prodal 4 stanovanja. Podjetje je letos tudi posodilo sredstva za gradnjo družinskih hišic še 16 delavcem. S tem pa krog prosilcev še ni izčrpan, upajo pa, da bodo do konca leta 1963 v glavnem uredili stanovanjsko vprašanje.
KMALU CEZ MILIJARDO
Na koncu pa še o poteku letošnjih del. Plan — 1,056.000 dinarjev — bodo uresničili. Razvoj podjetja najbolj karakterizira porast bruto produkta. Leta 1954 je znašal bruto produkt približno 135,000.000 dinarjev, leta 1959 pa že cca 930,000.000 dinarjev. Podjetje torej napreduje in bo še napredovalo, o čemer ni dvoma. O tem nas prepričuje dosedanji razvoj, ko je iz majhne sekcije zraslo veliko podjetje.
»VELEŽITAR«
SKRBI ZA NAS
•
Sedanje trgovsko in proizvodno podjetje »Veležitar« iz Celja je doživelo že veliko reorganizacij, kar kaže na to, da se je vseskozi razvijalo tako, kot so zahtevali spreminjajoči se pogoji domačega trga. Zadnja reorganizacija l. 1958 je pomenila najbolj kakovosten premik v tej smeri, saj se je takrat združil trgovski in proizvodni del dejavnosti z mlev-skimi izdelki.
rriako so se takrat združili mlini in I skladišča v eno podjetje s skup-nim imenom trgovsko in proizvodno podjetje »Veležitar«. Sčasoma so uvideli, da kontinuiranost postopka, ki zagotavlja večjo rentabilnost in boljšo oskrbo našega potrošnika z vsemi vrstami mlevskih izdelkov, zahteva tudi priključitev pekarskih obratov, kar so kmalu uresničili.
Tako je prvotno majhno podjetje vidno rastlo in se širilo prek ozidja mesta Celja, čez okrajne meje, tako da sedaj deluje na širokem terenu več okrajev. To zgovorno dokazuje 27 obračunskih enot v 8 občinah v 3 okrajih. V sestavi podjetja so pekarne v Celju, Žalcu, Šoštanju, Velenju, Vojniku, Dobrni, Sevnici, Zagorju in drugje. In kje vse je moč najti njihova skladišča? Ne samo v Celju, tudi drugod je skladišč z imenom »Veležitar« precej. Naj omenimo le nekatera kot v Šmartnem, Trbovljah, Sevnici, Brežicah itd.
Omenili smo že, da ima podjetje tudi lastne mline, v katerih proizvaja del mlevskih izdelkov, in sicer v mlinih v Medlogu, Slovenskih Konjicah, Šempetru in Zagorju, del izdelkov pa kupuje od drugih mlinov V državi. Za lastne mline pridobijo del žit z ugodno zamenjavo v lastnih menjalnicah, kjer pridelovalci takoj dobe izdelke za žito, vendar
kupijo večino potrebnih količin žit v žitorodnih predelih drugih republik.
Dejavnost' tega velikega trgovskega in hkrati proizvodnega podjetja v Celju pa s tem še ni izčrpana. Mimo mlinov, skladišč in pekam je vključena v podjetje tudi mešalnica močnih krmil. Čeprav je
bila ta mešalnica dograjena šele v 1. 1960, v njej že dobro leto izdelujejo na podlagi strokovno izdelanih krmnih mešanic kakovostne izdelke za krmo vse vrste živine. Mešalnica močnih krmil v Vrbju pri Žalcu je dokazala svojo strokovno sposobnost posebno letos, ko se posledice suše v njihovem proizvodnem uspehu skoraj niso poznale.
CJ eveda pa brez težav tudi pri »Ve-^ leži tar ju« niso. Največ skrbi jim ^ zadaja njihov obrat na Gaberju v Celju. Nova pekarna na Gaberju ni dala tistega, kar so od nje pričakovali. Čeprav so kupili nove peči in druga potrebna osnovna sredstva šele pred kratkim, ta oprema ne zadovoljuje in je kakovost pekarskih izdelkov precej slabša od izdelkov v drugih pekarnah z dosti slabšimi delovnimi pogoji.
Kljub tem težavam se kolektiv "Veležitarja« vseskozi bori za čim-boljšo oskrbo potrošnikov s pekarskimi izdelki, pri čemer posvečajo posebno skrb prav sortimentu teh izdelkov. Doslej so že uvedli v svojo redno proizvodnjo izdelavo 35 različnih vrst pekarskih izdelkov, kar
pa glede na ustaljeno tradicijo naših ljudi pri kupovanju, ko v glavnem kupujejo le kruh, žemlje, makovke, kifeljčke in morebiti še bige, prav gotovo ni malo.
Posebej velja pohvaliti njihova sedanja prizadevanja za uvajanje izdelave zahtevnejšega peciva tako po vsebini tega peciva kot po času trajanja. Resno se pripravljajo na izdelavo trajnejšega peciva, po katerem je veliko povpraševanje na trgu, vendar ga ni mogoče dobiti.
Podjetje »Veležitar« tako krije povpraševanje po mlevskih izdelkih vseh vrst, žitih, žitnih izdelkih, mešanicah močnih krmil in pekarskih izdelkov v celoti na območju celjskega okraja, razen tega pa tudi del ljubljanskega in del novomeškega okraja.
Podjetje je doseglo v preteklih letih s solidno postrežbo velike uspehe, zato ni čudno, da se je promet iz leta v leto nenehno povečeval. Medtem ko so imeli ob fuziji več obratov v eno podjetje v L 1958 okoli 1,4 milijarde din letne realizacije, pričakujejo letos realizacijo že blizu 3 milijarde din. V skladu z večanjem dejavnosti je naraščalo tudi število zaposlenih. Od skupno 110 oseb, zaposlenih v mlinih in skladiščih v 1. 1958, se je povečalo število zaposlenih letos že na nad 370 oseb.
DELITEV DOHODKA
»■Veležitar« je bil tudi med prvimi v okraju, kjer so uvedli obratne delavske svete in že vseskozi strogo izvajajo načelo delitve dohodka po ekonomskih enotah, ki jih upravljajo zbori kolektivov. Vsi neposredni proizvajalci so vključeni v upravljanje. S skupnim reševanjem vseh problemov so tako zagotovili ekonomičen način poslovanja.
Velja posebej omeniti tudi nenehno prizadevanje kolektiva za čimbolj šo postrežbo potrošnikov. V ta namen so že anketirali gospodinje in trgovine in na podlagi analize te ankete bojo v kratkem začeli s pakiranjem Srdevskih izdelkov v zaželenih količinah, razen tega pa bodo embalirali tudi pekarske izdelke.
Seveda pa velja glavna skrb samoupravnih organov podjetja modernizaciji obratov in proizvodnih postopkov. Doslej so investirali v obnovo, adaptacijo in novogradnje oziroma nove nakupe že precej sredstev, v prihodnje pa ima podjetje še obsežne plane tako v investicijski dejavnosti pri proizvodnih zmogljivostih kot pri objektih družbenega standarda.
Tja obstoj in uspešno poslovanje i, podjetja so življenjskega pomena zadostne skladiščne zmogljivosti. Prav teh pa je vedno primanjkovalo. V dosedanjih skladiščih so lahko hranili le zalogo, ki je ustrezala 20-dnevni potrošnji. Že samo ta podatek je dovolj zgovoren dokaz, da je bila potrebna izredna komercialna prožnost, če so hoteli zagotoviti nemoteno oskrbo z žiti in mlevskimi izdelki.
Rešitve tega problema so se smelo lotili in vsak član kolektiva se je z vso vnemo vključil v konkretno reševanje te naloge. Slo je za novo moderno skladišče, ki naj bi omogočilo prebivalcem celjskega območja redno in kakovostno oskrbo z mlevskimi izdelki. Čeprav je gradnja 5000-tonskega skladišča že končana in bo prav te dni predano prometu, je to vendarle šele I. faza gradnje tega objekta. V načrtu imajo namreč zgraditi še prostore za nadaljnjih 1000 vagonov.
Če bodo sredstva na razpolago, bodo v bližnji prihodnosti začeli tudi z gradnjo velikega modernega mlina ob Hudinji v Celju z dnevno zmogljivostjo 5 vagonov, zatem je v načrtu modernizacija vseh poslovnih lokalov in končno tudi gradnja več pekarskih peči.
Podjetje pa namerava zgraditi tudi več stanovanj, nadalje z adaptacijo urediti samski dom, lastni dom oddiha v Ankaranu in več montažnih hišic v gorskih krajih. Torej načrtov ne manjka pa tudi smelosti ne, zato lahko z gotovostjo trdimo, da bodo postavljene cilje tudi dosegli, kar jim prav gotovo vsi želimo.
Novo skladišče »Veležitarja« v Celju
»SANA« NEKDAJ IN DANES
Zgodovina današnje tovarne čokolade, bonbonov, keksov in pecilnih praškov »Sana« iz Hoč pri Mariboru je res svojevrstna in pestra ter bi težko našli njej enako. Tovarna stoji v vasi Hoče pod zelenim Pohorjem, tam, kjer se začne pohorska pot, ki pelje do prelepih domov in temnih pohorskih gozdov.
TRT jeni začetki pa segajo že v dav-% nino. Komaj nekaj kilometrov 11 ® južno od štajerske metropole so si že pred stoletji postavili naši predniki svoje koče, po katerih je dobil kraj svoje ime. Iz prebivalcev teh koč so se razvili trdni hočki kmetje, ki so že pred prvo svetovno vojno spoznali, da se vsak za sebe težko upirajo izkoriščanju kapitalistov in tujcev. Zato so ustanovili mlekarsko zadrugo. Z združenimi močmi so si postavili vaško mlekarno, v kateri so predelovali svoje mleko in izdelke prodajali v bliž-
njem Mariboru, pa tudi v drugih krajih naše dežele.
Prva svetovna vojna je prekrižala račune naprednih hočkih kmetov, saj so bili med vojno ob vse krave. Z izgubo krav je zadruga izgubila svojo osnovno surovino — mleko, zaradi česar je kaj kmalu razpadla. Premoženje zadruge je po končani vojni občina podarila sokolskemu društvu, ki ni vedelo, kaj bi počelo z bivšo mlekarno. Prodali so jo delniškemu društvu, ki se je ustanovilo zato, da bi ustanovilo tovarno čokolade.
Po prvi svetovni vojni so iskali razni mali in veliki kapitalisti primeren teren, kjer bi iz svojih vloženih sredstev dobili čimvečje profite. Nova Jugoslavija, ki je nastala po razpadu bivše avstro-ogrske monarhije, je bila s svojimi neurejenimi razmerami kaj primerno območje za pomnoževanje kapitala. Predmestno naselje z železniško postajo in poceni delovno silo pa je bilo še posebno privlačno za novoustanovljeno delniško družbo, ki je hotela vloženi kapital čim donosneje izkoristiti.
Tako je v Hočah pri Mariboru nastala tovarna čokolade. Po mnogih težavah in včasih res hudih dnevih je dočakala »Sana« začetek druge svetovne vojne z okoli 100 zaposlenimi delavci, od katerih je bilo največ deklet iz Hoč in bližnjih vasi. Med okupacijo je njen bivši lastnik preusmeril proizvodnjo zaradi pomanjkanja kakaovca v tovarniško izdelavo sadnega kruha in umetnega medu, ki ga je izdeloval za nemško vojsko in pri tem seveda dobro zaslužil, Dogradil je tudi novo poslopje tako, da je imela tovarna ob osvoboditvi že sedanji obseg.
Po nacionalizaciji so se začeli za tovarniški kolektiv povsem novi časi. Najprej so začeli s proizvodnjo keksov in bonbonov. Ze 1. 1949 pa je bila priključena »Sani« naciona-
lizirana tovarna za proizvodnjo pudingov in pecilnih praškov, bivši Dr. Oetker, ker je rabila njene prostore Mariborska livarna. Tako je »Sana« dobila svoj sedanji obseg in v glavnem tudi smer poslovanja. Čokolado so začeli proizvajati šele leta 1959, ker prej ni bilo mogoče dobiti osnovnih surovin za proizvodnjo čokoladnih izdelkov.
Proizvodnja se je iz leta v leto večala in s tem tudi število zaposlene delovne sile. Fizični obseg proizvodnje je posebno hitro naraščal po 1. 1951, kar je lepo razvidno iz naslednje tabele.
1950	267 ton
1951	323 ton
1952	612 ton
1953	753 ton
1954	849 ton
1955	728 ton
1956	736 ton
1957	1016 ton
1958	1235 ton
1959	1109 ton
1960	1361 ton
1961	1450 ton
¥z navedenega je razvidno, da se I je povečal fizični obseg proizvodnje v primerjavi z 1. 1950 za 5,43-krat. Čeprav je v omenjenem razdobju rastlo tudi število zaposlenih, se je na novo zaposlilo nove
delovne sile le za 4,05-krat več nasproti stanju zaposlenih v 1. 1950. Število zaposlenih se je gibalo v posameznih letih takole. Medtem ko je bilo zaposlenih še 1. 1950 le 69 oseb, je porastlo to število 1. 1954 že na 122. Potem pa je naraščalo število zaposlenih takole. L. 1955 je bilo zaposlenih 124, 1. 1956 127, 1. 1957 203, L 1958 261, 1. 1959 252, 1. 1960 275 in letos že nad 280 oseb.
Če sedaj primerjamo povečani fizični obseg proizvodnje v razdobju od 1. 1950 do danes in naraščanje števila zaposlenih, vidimo, da se je v ustreznem razdobju povečala delovna storilnost za 138 “/o oziroma je ustvaril vsak zaposleni v tem razdobju več kot enkrat več brutopro-dukta po obsegu.
Se večja bi bila ta razlika prikazana v vrednosti, vendar bi tak pokazatelj sliko le izkrivil, ker se je vrednost proizvodov v omenjenem razdobju močno spreminjala.
Nenehna skrb in prizadevanje delovnega kolektiva za dobrobit svoje tovarne pa še posebej dokazuje dejstvo, da se osnovna sredstva niso bistveno povečala. Podjetje ni namreč kupilo v tem času, razen pekar-niške peči in prevoznih sredstev* nobenih novih osnovnih sredstev. Tovarna kot taka je ostala ista kot je bila 1. 1950.
To je vsekakor velik uspeh delovnega kolektiva, ki ga je dosegel kot zavesten graditelj socializma — kot svoboden delavec. Čeprav je bilo veliko napak, iskanja poti, zaletavanja in ugotavljanja negativnih vplivov za uspešen razvoj podjetja, rezultatov delavskega samoupravljanja ni mogoče zanikati ali podcenjevati. Prav v tovarni čokolade, bonbonov, keksov in pecilnih praškov »Sana« je najbolj vidno, kaj lahko stori delavec kot svoboden proizvajalec, ki se zaveda, da dela zase in za svojo skupnost. Čeprav delovni kolektiv ni dobil novih prostorov in novih strojev, je znal razpoložljive možnosti izkoristiti tako, da so proizvedli več kot enkrat več v primer-zavi s proizvodnjo v času, ko ni bil sam gospodar.
Doseženo delo in visoka izobrazba kadrov sta jamstvo, da bo delovni kolektiv »Sane« tudi v prihodnje častno opravljal zastavljene naloge in dosegal uspehe kot doslej.
v kolibi je bilo temno. Le nekaj žerjavice je še tlelo na robu ognjišča.
Sujovič je začel Roso poljubljati po licih in po vratu, njegove roke pa so zdrsnile ob njenem telesu. Sla ga je vsega prevzela. 1
Rosa ga je objela z eno roko in ga z vso silo stisnila k sebi, drugo pa je iztegnila ob njegovem telesu... Otipala je ročaj bodala.
»Slekel bom bluzo,« ji je zašepetal tik pri ušesu.
»Daj,« je rekla..
Izvil se ji je iz objema in hotel sesti, takrat pa je Rosa naglo potegnila bodalo in zamahnila. Ni razumel njenega giba in je razprostrl roke, da bi se mu ne izmaknila v temi, trenutek kasneje pa je kriknil. Skrčil se je in si segel z roko na kraj, kjer ga je zabodla, Rosa pa mu je iztrgala roko in znova zamahnila.
Drugi sunek ga je zadel blizu ušesa, bodalo je zdrsnilo k vratu in napravilo globoko rano vse do ključnice. Sujovič je omahnil, Rosa pa je skočila k steni iz brun.
Kot mehko, mrtvo breme sta jo potegnila k prvim bukvam, potem pa sta jo dvignila in jo postavila na noge.
»Bolje bo zate, če boš lepo mirna in boš stopala pred nama,« ji je rekel četnik.
»Kaj hočeta? Moram k otroku!« je zajecljala.
»Oho, celo otroka imaš,« se je zasmejal drugi.
»Triletnega brata imam, še večjo siroto, kakor sem sama,« je rekla in čutila, kako ji je vsa kri udarila v lica.
Četnik je prižgal vžigalico.
»Glej jo, kako je lepa!« je vzkliknil.
Videla ju je v obraz. Bila sta srednjih let, obrita in lepo napravljena. Eden se ji je zdel nekam znan.
Vžigalica je ugasnila, Rosa je začela mrzlično brskati po spominu, kie je že videla tisti obraz, kakor da bi bila od tega odvisna njena rešitev. Pa bi bilo bolje, če bi se ne bila spomnila, od kod ga pozna.
Bila sta četnika iz bataljona poročnika Gojkiča, ki je bil medtem že izdihnil pri izvirku. Eden izmed četnikov je bil beranski trgovec Simo Sujovič, drugi pa Veko Tanovič, čigar poklic je bilo težko določiti. Včasih se je ukvarjal s kupčijo, večinoma pa je kartal. V gostilnah od Beran do Podgorice je prežal na žrtve in jih zvabljal k igri z zaznamovanimi kartami. Sprva je izgubljal, da je bila žrtev pripravljena na večje stave, potem pa se mu je »nasmehnila« sreča in je kar naprej dobival, včasih tudi visoke vsote. Rosa ga je morala kdaj videti, zato se ji je zdel znan.
»Kje si doma?« jo je vprašal in spet prižgal vžigalico.
»Pri neki ženski stanujem,« je rekla Rosa in pokazala v smeri, kjer je bila hiša ženice, pri kateri je bila pustila bratca.
»Zakaj lažeš?« jo je vprašal Sujovič.
»Ne lažem,« se je branila.
»Videl sem te sinoči, ko sem spremljal poročnika Gojkiča. Zgoraj ob potoku si bila v kolibi,« je dodal Sujovič.
»Peljiva jo tja, da nama bo pripravila večerjo,« je rekel Tanovič.
Vodila sta jo pod bukvami, potem pa sta zavila na stezo, ki je peljala ob potoku h kolibi. V tihem upanju, da ji bo uspelo uiti, je poslušno stopala pred njima.
Prišli so do samotne kolibe in vstopili. Tanovič je prižemi vžigalico, poiskal šibja in šop slame ter spretno zakuril.
»Vrata zapri,« je rekel Sujovič, potem ko se je razgledal po kolibi. Stopil je k dekletu, ki se je naslanjala na bruna v steni, ji odvezal roke in jo potisnil proti pogradu iz grobo obdelanih desk.
»Bodi pametna!« ji je rekel. »Ce te izročiva sodišču in poveva, kaj sva videla, boš visela kot hruška. Tako pa...«
»Pozabila bova na vse,« je dodal kvartopirec. »Ze tako sva nameravala
pobegniti. V tej dolini bo imel hudič mlade, zato sva namenjena proti Ko-mom.«
Nehote se je ozrla k vratom. Razmišljala ie, ali bi ji uspelo odriniti zapah, odpreti in steči iz bajte, tisti trenutek pa so se šujovičeve roke že oklenile njenega vratu. Skušala se mu je iztrgati, pa je pritisnil z vso težo in jo zvalil na pograd.
»Čakaj, držal jo bom,« se je zarežal Tanovič.
Rosa je zastokala in zbrala vso svojo moč, da je odrinila trgovca, čigar obraz je bil tik pri njenem vratu, fljena roka je zdrsnila k njegovemu pasu in se dotaknila bodala.
»Kaj pa to?« ja zavpil Tanovič.
»Z nožem me je ... Veko, ne daj ...« Samo to je zastokal trgovec.
Z nožem v roki je Rosa skočila k vratom. Kvartopirec je to pričakoval in ji je podstavil puško. Opotekla se je in začutila puškino cev na svojih prsih. Zaprlo ji je sapo, vendar je zamahnila in zadela četnika v roko. Zaklel je in pritisnil na petelina. Tik pred dekletovim telesom je švignil plamen iz cevi.
Čutila je, kako jo je nekaj sunilo. Roke so ji omahnile. Za trenutek se ji je zdelo, da ima samo še glavo, ki se je skotalila na prag pred kolibo. Odprla je usta, da bi zajela sapo, pa ni več imela moči. Potem je vse izginilo. Rosa je obležala mrtva na pra-
»Samo da ne bi zgrešila,« je pomislila in čutila, kako se ji hkrati s tem upanjem vračajo moči. Vedela je, da ju bo morala ukaniti.
Zaprla je oči in se zleknila na pograd.
»Tako, ovčica... Kako si lepa!« je mrmral Sujovič.
»On naj ne gleda ... Sram me je,« je rekla Rosa, kakor da popušča.
»Takoj bom pogasil ogenj in sedel tja v kot,« je rekel kvartopirec.
Prvič v življenju kvartopirec Tanovič ni vedel, kakšnega nasprotnika ima v igri. Na ogenj je nasul pepela,
gu, ki jo je še nekaj trenutkov prej ločil od svobode.
Četnik je razgrnil žerjavico pod pepelom in z zdravo roko vrgel nanjo nekaj šibja. Plamen je osvetlil zadimljeno kolibo.
Sujovič se je zvijal na tleh, tanek curek krvi se je sukljal iz vene na njegovem vratu in kapljal na tla.
»Ne daj... Pomagaj mi, Veko... Do srca me je prebodla, ta kača...« Tiho, čedalje tiše je hropel Sujovič.
»Kaj ti morem, Simo, strupeni kači si nasedel!« je rekel kvartopirec, stopil k ranjencu in ga hotel dvigniti.
»Ne... Počasi,« je zamrmral Sujovič in omahnil.
Onesvestil se je in se zvil v zadnjem krču. Iz vratne žile mu je tekla kri čedalje počasneje. Veko ga je prijel z zdravo roko, si pomagal s kolenom in ga obrnil, da je ležal na hrbtu. Na pograd je segel po volneno blazinico in mu jo podložil pod glavo. Odpel mu * je bluzo in mu z nožem razrezal srajco. S kosom blaga Je obvezal rano na vratu, potem pa je pogledal rano na trebuhu. Mimogrede si je odrezal kos srajce in si z njim ovil rano sredi podlakta.
Vmes je razmišljal, kaj naj stori. Pogled mu je obvisel na ranjenčevih prsih, kjer je bila vrvica. Potegnil jo je. V usnjeni vrečici je kovinsko zažvenketalo. Mrzlično jo je odprl: v odsevu plamenov na ognjišču so se zalesketali zlatniki. Zavezal je vrečico in jo spravil v žep. »Pa ni nikoli rekel, da jih ima,« je zamrmral.
Odtrgal je krpo platna in jo položil na rano, okoli katere se je že sesedla kri. Ranjenec je dihal čedalje počasneje.
Izdihnil je, ne da bi se zavedel. Zaradi velike izgube krvi se je onesvestil, potem pa je lahko umrl.
Kvartopirec mu je pregledal žepe in torbo, vzel strelivo in puško, potem pa je stopil k dekletu. Pogledal jo je in jo nekaj trenutkov zamišljeno opazoval.
»Igrala je na bluf, brez aduta,« je rekel in šel iz kolibe.
Ko je stopal po gozdu, je v mislih popravil svoje prejšnje besede: »Ni bil bluf... To je bil n jen edini adut.«
Ko je lezel navkreber proti Koti-ču, ga je za trenutek obšla želja, da bi odvezal vrečico in preštel Šujovičeve zlatnike. Prižgal je vžigalico, sedel in razgrnil spodnji del plašča. Vžigalica je ugasnila. Veko je v temi razvezal vrečico in stresel zlatnike, na plašč. Spet je prižgal vžigalico in naglo štel. Ko je prišel do šestindvajset, se je vžigalica utrnila. Zdelo se mu je, da je preštel polovico zlatnikov, zato jih je tipaje v temi spravil v vrečico. Potem je za trenutek prižgal vžigalico, da bi videl, ali se ni kateri kam zakotrljal.
Vstal je in se napotil dalje. Pod Preslom ga je klic zdramil iz misli: »Stoj!«
Skočil je, da bi jo uzvrl, pa so počile puške in Veko se je zamajal. Skušal se je obdržati na nogah. Zadela ga je nova krogla.
Ko so mu posvetili v obraz, je bil mrtev:
»Glej no, saj to je Veko Tanovič!« je rekel eden izmed četnikov iz njegovega bataljona.
»Norec, napačno je igral,« se je oglasil drugi.
Pregledali so ga in mu prebrskali žepe.
»Glej si ga no!« je rekel četniški vodnik, ko Je našel vrečico z zlatniki. Spravil jo je v žep.
»Dve puški je imel. Le čigava je druga?« so se vprašali.
»Hotel je zbežati, pa je ukradel še eno, da bi jo kje zabarantal,« je četnik brž našel razlago.
Pobrali so njegove reči in orožje.
»Pokopati bi ga bilo treba," je rekel kmet.
»Samo na stezo ga potegni, pa ga bomo jutri," mu je vodnik segel v besedo.
Izginili so v temi, Tanovič pa je obležal, kakor da z mrtvimi očmi vso noč šteje zvezde.
16
V štabu četrte proletarske brigade je komandant poslušal Mašanovo in Jakševo poročilo. V tla je gledal, potem pa se je obrnil, segel po robec in si z naglo kretnjo obrisal solzne oči,
»Tovornjak z ranjenci je pripravljen. Ali lahko odpelje?" je pogledala skozi vrata kurirjeva kuštrasta glava.
»Mašan, pospremi sestro in Rada." je rekel komandant. »Potem poglej, ali je v oklepnem vozu dovolj bencina. Če ga ni, naj ti ga dajo, skupaj bova šla."
Jakša in Mašan sta pohitela, da bi se poslovila od Stanke in Rada. Dve
minuti kasneje je tovornjak s še tremi ranjenci odpeljal proti Kolašinu.
Ujetega Nemca sta zasliševala bri-gadni obveščevalni oficir in tovariš, ki je govoril nemško.
Komandant, brigade je izdal ukaz:
»Bataljoni nai se odpravijo, kakor jim je naročeno. Na divizijsko poveljstvo sporočite, da se bliža popolna nemška enota v jakosti divizije. Prebivalstvo naj se začne izseljevati. Nemce bomo zadrževali, tako da vsaj v prihodnjih štiriindvajsetih urah ne bodo mogli prodreti v bližino Kolašina in Andrijevice."
\ AŠ - \ 0 VI H 0 M A \
»Prosim, izvolite pod plin!«
Nacistična koncentracijska taborišča so najtemnejša stran druge svetovne vojne in ena najgro-zotnejših stvari, kar jih je izmislil človek. V teh taboriščih, raztresenih po vsej Nemčiji, je bilo okoli 18 milijonov ljudi vseh evropskih narodnosti in 11 milijonov jih je v njih umrlo... Izumitelji industrije smrti, kakor je naciste imenoval poljski pesnik Jullian Przgbos, so vpregli v uničevanje ljudi vso takratno nemško tehniko in znanost in ljudi dušili, morili in sežigali na tekočem traku. Naša fantazija je prešibka in premalo pokvarjena, da bi si vse to lahko naslikala; celo domišljija starega Danteja je bila proti domišljiji ponorelih nemških fašistov naravnost nebogljena. Kajti kakšna idila je podoba groze proti peterim krematorijem — tovarnam v Auschivitzu, ki so štiri leta goreli noč in dan in zmleli v pepel štiri milijone ljudi!
Tudi literarna in druga umetniška dela, ki slikajo ta taborišča — v teh 15 letih jih je nastala že dolga vrsta v vseh evropskih deželah — se v svojih najboljših dosežkih komaj približujejo grozi in resnici, ki bi jo moral zvedeti svet. Med te najboljše dosežke sodijo novele mladega in prezgodaj umrlega poljskega pisatelja Ta-deusza Borowskega. Pisatelj je kot mlad fant sam preživel Auschwitz in na svoje oči videl, kako so ljudi dušili v plinskih celicah in jih sežigali kakor dračje. V daljši noveli »Prosim, izvolite pod plin«, ki jo bomo začeli objavljati čez štirinajst dni, z veliko umetniško močjo pretresljivo opisuje zadnjo pot žrtev od prihoda vlaka do smrti pod prho strupenega plina. Njegove novele iz Auschivitza so obenem pričevanje očividca in strasten protest umetnika.
(:EiSTIItl\A.ISTD\l

Spored RTV Ljubljana za teden od 6. do 12. novembra 1961
PONEDELJEK	TOREK
6. novembra	7. novembra
5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan Slasbeni spored) — 8.05 Od Mediteranskega morja do severnih tunder — 8.55 Za mlade radovedneže — 9.25 Igramo za Vas _ lo.is Poje Zenski vokalni kvartet — 10.35 Zabavni Orkester Alfred Scholz — 11.00 logarski fantje s pevci in brez hiih — 11.15 Naš podlistek — J1.35 Pri naših mladih avtor-3ih — 12,05 Trio Avgusta Stan-k* — 12.15 Radijska kmeCka Univerza — 12.25 Zabaven opoldanski spored — 13.15 Obve-Jiiia in zabavna glasba — 13.30 gvofini kalejdoskop —	13.55
Rossinijeva glasba v novi obleki — 14.35 Naši poslušalci če-ijitajo in pozdravljajo — 15.20 Rrižem po Jugoslaviji — 15.40 {-llerarnl sprehod — 16.00 Kaljo sta oblikovala Goethejeve-Fausta Charles Gounod in R-rigo Bolto — 17.05 Vsak dan j® vas — 18.00 Aktualnosti do-i*® In v svetu — 18.10 Casals Jfra...	—	18.29 Josef Suk:
^ornlad. Pet skladb' za klavir j? 18.45 Radijska univerza — ‘»•oo Obvestila — 19.05 Pevski ‘Oor »Korotan« in solisti iz iReveianda —	19.30 Radijski
unevnik — 20.00 Ponedeljkova PSnorama — 20.45 Kulturni glo-Us — 21.00 Novi posnetki ro-nunske zabavne glasbe — 21.30 ;>:0ncert- simfoničnega orkestra ?i0venske filharmonije — 23.05 gladim plesalcem in Ijubite-Jdhl popevk — 24.00 Zadnja ‘'vročila in zaključek oddaje.
5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Italijanske, francoske in španske melodije — 8.35 Proletarske in revolucionarne pesmi raznih narodov — 8.55 Radijska šola za srednjo stopnjo —
9.25	Ansambel Mojmira Sepeta — 9.40 Iz hrvatske in srbska komorne glasbe —10.15 Izberite melodijo tedna! — 11.00 Gabriel Faurž: Balada za klavir in orkester — 11.15 Utrjujte svojo angleščino — 11-30 Mezzosopra. nistka Fedora Barblerl v Verdijevih operah — 12.05 Deset minut z ansamblom Jožeta Privška — 12-15 Kmetijski nasveti _ 12.25 Dunajske melodije — 12.40 Skladbe Heriberta Svetela — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Ali vam ugaja? — 14-03 Radijska šola za višjo stopnjo — 14.35 Ruski operni solisti vam pojo — 15.20 Koroški akademski oktet —
15.30	V torek na svidenje —
16.00	Skozi pet stoletij slovenske glasbene kulture — 17.05 Vsak dan za vas — 18.00 Aktualnosti doma In v svetu —18.iO Kotiček za mlade ljubitelja glasbe — 18.45 S knjižnega trga — 19.00 Obvestila — 19.05 Orkestra Dick Jacobs in Helmut Zacharias z zborom —
19.30	Radijski dnevnik — 20.00 Poje zbor Sovjetske armade —
20.30	Radijska igra — 21.17 Voznica. 30 variacij Marijana Lipovška — 21.30 Četrt ure s pevko Ljiljano Petrovič
SREDA	ČETRTEK
8. novembra
9.	novembra
5.00—8.00 Dobro Jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Kratek jutranji nastop violista Pavla Škabarja In flavtista Fedja Rupla — 8.35 Jugoslovanski pevci zabavne glasbe — — 8.55 Pisani svet pravljic In zgodb — 9.25 Ruleta z zabavnimi zvoki — 10.15 Cankar v naši glasbeni literaturi — 10.45 Ansambel Horst Wende — H.00 Miro Kernjak poje koroške narodne pesmi — 11-15 Človek in zdravje — 11-25 Za oddih in razvedrilo —	12.05
Pavel Sivic: Uganka — 12.15
Radijska kmečka univerza —
12.25	Zabaven opoldanski spo. red — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Zvočna mavrica — 14.05 Radijska šola za srednjo stopnjo — 14.35 Jesenska balada In druge skladbe — 15.20 Koncert po željah poslušalcev — 16.00 Šoferjem na pot — 16.45 Mandoline in godala — 17.05 Vsak dan za vas — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu —	18.45 Ljudski
parlament — 19.00 Obvestila —
19.05	Pavel Sivic:	Sonata za
violino in klavir — 19.30 Ra-
dijski dnevnik —	20.00 Spo-
znavajmo svet in domovino — 21.00 Melodije za vse — 22.15 Po svetu jazza — 22,45 Lirični intermezzo —	22.50 Literarni
nokturno — 23.05 V triu in v kvartetu — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje
5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Maria Callas v Bellinijevih in Jussy BJorling v Puccinijevih operah — 8.55 Radijska šola za višjo stopnjo — 9.25 Češka, poljska in! sovjetska zabavna glasba — 10.15 , Od polke do rumbe	—	10.40	Pet minut	za
novo pesmico in Pozdravi za mlade risarje — 11.00 Elegija in Scherzo Frana Lhotke —
11.15	Ruski tečaj za začetnike — 11.30 Slovenske popevke in slovenski zabavni ansambli —
12.05	Veseli hribovci za deset minut	—	12.15	Kmetijski	nasveti —	12.25 Zabaven opol-
danski spored — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Domači napevi izpod zelenega Pohorja — 13.50 Plesni ritmi iz koncertnih dvoran — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo	— 15.20 Orgle	In
orglice	—	15.30	Turistična	od-
daja — 16.00 Popoldne v dobri družbi	—	17-05	Vsak dan	za
vas — 18.00 Aktualnosti doma In v svetu — 1810 Hector Berlioz in Richard Wagner predstavnika francoske in nemške romantične opere — 18.45 Kulturna kronika — 19.00 Obve-stila — 19.05 Naši vokalni solisti zabavne glasbe in orkester RTV Beograd — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Četrtkov večer domačih pesmi in napevov — 20.45 Igra Kvintet Art van Damine
PETEK
10.	novembra
8.00—8.00 Debro jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Melodije v modrem — 8.35 Poje zbor Primorskih akademikov — 8.55 Pionirski tednik —
9.25	Kotiček za mlade ljubitelje glasbe — 10.15 Aleksander Obradovič: Preludij in fuga — 10.30 Od tod in ondod — 11.00 Prizor iz 3. dej. Donizettijeve opere Lucia Lammermoore —
11.15	Naš podlistek —	11.35
Glasba z obeh strani Pirene-jev — 12.05 Tri narodne v priredbi Tončke Maroltove —
12.15	Radijska kmečka univerza — 12.25 Zabavni orkester Raphaele — 12.40 Za ljubitelje operne glasbe — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Zabavni zvoki za vse — 14.05 Radijska šola za nižjo stopnjo
—	14.35 Haydnov Kvartet v B-duru — 15.20 Med odmorom z vašim pevcem — 16.00 Parada pihal — 16.45 Jezikovni pogovori — 17.05 Vsak dan za vas — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Pesmi in plesi iz Bolgarije — 18.45 Iz naših kolektivov — 19.00 Obvestila — 19.05 Nizozemski Filharmoniki igrajo Salnt-Saensa
—	19.30 Radijski dnevnik —
20.00	Po tipkah In strunah —
20.15	Tedenski zunanje-politič-
ni pregled —	20.30 Gojmir
Krek in Fran Gerblč — 20.45 Štiri sto let klavirske glasbe
—	21.15 oddaja o morju in pomorščakih
SOBOTA
11.	novembra
5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) —	8.05
Poštarček v mladinski glasbeni redakciji — 8.30 Od polke do cha-cha — 8.55 Radijska žo-la za nižjo stopnjo — 9.25 Mozart v izvedbi pianista Jdrga Demusa — 10.15 Zabavna glasba na tekočem traku — 11.00 Trio Bardorfer s pevskim se-kstetom bratov -Pleško« —
11.15	Angleščina za mladino —
11.30	Dopoldanski operni koncert — 12.05 Trio Dorka Sko-berneta — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Pihalni orkester Ljudske milice — 12.40 Iz operetnega sveta — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 S popevkami in zabavnimi melodijami po svetu — 14.00 Iz bolj redko izvajanih Chopinovih del — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo —
15.20	Planinski oktet iz Maribora — 15.40 Petar Stojanovič: Serenada za flavto in godalni orkester — 18.00 Gremo v kino .. . — 16.45 Južnoameriški ritmi — 17.03 Vsak dan za vas
—	18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 13.10 Med arijami in dueti — 18.45 Okno v svet —
19.00	Obvestila — 19.05 Domači ansambli jo >*urežejo« na svoj način — 19.30 Radijski dnevnik
—	20.00 Vedri zvoki v izvedbi velikih zabavnih orkestrov —
20.20	Radijska komedija —
21.00	Za prijeten konec tedna
—	22.15—24.00 Plesna glasba
NEDEUA
12.	novembra
6.00—7.00 Vedri zvoki za nedeljsko jutro — 7.15 Reklame
—	7.30 Radijski koledar In prireditve dneva — 7.35 Da bi biva liepa ura . . . (slovenske narodne in umetne pesmi) — 8.00 Mladinska radijska igra — 8.37 »Iz albuma skladb za otroke«
—	9.48 Partizanske — tri resne In ena šaljiva — 10.00 Se pomnite, tovariši... — 10.30 Pisan glasbeni spored — 11.30 Silvo Matelič: Vije se cesta mladosti — 11.50 Zabavni orkester RTV Ljubljana — 12.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo —I. — 13.30 Za našo vas
—	14.00 Pojo »Fantje na vasi"
—	14.15 Naši poslušalci čestita-
jo in pozdravljajo —II. — 15.15 Reklame — 15.30 Majhen mozaik opernih melodij — 16.00 Humoreska tega tedna — Mark Twain:	Rojak —	16.20	Dve
Griegovl skladbici — 16.31 Be-drich Smetana: Trio v g-molu za klavir, violino in violončelo — 17.05 Orkester Mantovani
—	17.15 Radijska igra — 17.50 Jules Massenet: Divertimento iz scenske glasbe »Erinije* —
18.05	Zvoki za razvedrilo —
18.30	Športno popoldne — 19.05 Lepe melodije z velikimi zabavnimi orkestri — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Izberite melodijo tedna — 20.45 Ham-mond orgle — 21.00 Nastopa violinist Campoli — 21.26 Vrtiljak zabavnih zvokov — 22.15 Oddaja za naše izseljence
O
DELAVSKA ENOTNOST — Štev. 44 — 4. novembra 1961
gitiiiiiiiiiiiiiiiiiiinniiiiiijiiiiii
| Atomske gobe
— Tista tam je šele strupena!
— Jaz lahko napravim več škode kakor ti...
— Kolega profesor! Mislite, da je kaj nevarno, ko že dva dni ni radioaktiven?
— Da veste — če hočem, naredim tak poskus, da ga ne bo nobeden od naju preživel!
!lllllllll>ll!l!l!!!lllll!ll!ll»!lllllll!!!!!li!!!lllllll!l!lllll
SIMO KLARIČ:
TISOČ IN DRUGA NOČ
Tisoč dni in noči je sodobna Šeherezada, ki se imenuje javnost, pripovedovala svojemu carju, ki se imenuje ljudstvo, o lopovih, ki se imenujejo gospo-'darski kriminalci. Arabska Šeherezada je utihnila, ko je minila tisoč in ena noč. Toda naša sodobna Šeherezada javnosti ima in bo še imela velikanske zaloge pripovedk. Naj pade sramotni žig na vse junake teh pripovedk in da bi nekoč le usahnile. Amen.
Dragi bralci, poslušajte:
Ko se je začela tisoč in druga noč, je Šeherezada rekla:
— Pripoveduje se, o, veliki car, da je bil v nekem podjetju direktor. Podjetje je bilo trgovsko, sadje in zelenjavo je prodajalo državljanom vrlim. Podjetje je imelo trgovine po vsem mestu, kjer ponižni in skromni branjevci stojijo za mizami in tehtajo plodove zemeljske. Od časa do časa je obiskal direktor svoje prodajalce: kjer je našel gibčne in uslužne, jih je trepljal po ram.ah in se smehljal dobrohotno. Pod njegovim toplim pogledom je branjevcem pognalo kri po žilah in je zorel paradižnik zeleni. Če pa ni bilo v redu, je direktor zavpil:
»■Ali se tako posluje, podgana škodljiva, s premoženjem socialističnega sektorja? Poglej mizo, kakšna ti je! Odpustil te bom brez odpovednega roka in brez soglasja sveta delavskega.-«
Branjevec drhti, siromak, kri mu v žilah ledeni, in to ne od strahu za ljubi kruhek, ampak od sramu pred direktorjevo veličino moralno.
Tak je bil ta direktor. Mehak kot pecivo in oster kot sablja.
Nekega dne — je nadaljeimla Šeherezada — je prišla k direktorju kontrola...
Car se je zganil na postelji, zamahnil in mrzlo rekel:
— Vem, pokazala se je izguba.
— Da, pokazala se je — je žalostno rekla.
— Poslušaj me, Šeherezada — je nadaljeval car. — Zoprna si mi že s temi pravljicami. In sploh, kaj je neki s teboj? Tvoje nekdanje pripovedke so me pretresle, da sem se razjezil na take dolgoprstneže. Sedaj je postalo vse skupaj nezanimivo. Iz noči v noč me gnjaviš s sličnimi pravljicami. Najbolje bo, da me pustiš spati.
— Poslušaj me, car! Strinjam se, da je ta del pripovedke Stereotipen. Interesantno se šele začenja. Poslušaj me, car!
— Nočem poslušati — je jezno odgovoril car. — Zakaj bi te poslušal, če vem vse vnaprej. Ti mene poslušaj in me ustavi, če
se bom zmotil. Torej: ker se je pokazala izguba, so direktorja zaprli. Ali je tako?
— Zaprli so ga — se je Šeherezada strinjala.
— Na sodišču — je nadaljeval car — je advokat obtoženega rekel:
»Dragi sodniki! Točno je, da je obtoženi zaradi raznih okol-nosti padel v ta položaj in sodeloval pri tem umazanem poslu. Toda on ima celo vrsto olajševalnih okolnosti. Predvsem je bil vedno politično v redu državljan. To dejstvo se najbolj vidi po tem, da je redno obiskoval zbore volivcev in druge politične konference in pogosto diskutiral ...
— Da — je rekla Šeherezada. — Tako je govoril branilec.
— In lopov je odšel v kazensko poboljševalni zavod — je rekel car.
Vodoravno:	1. skladba za
zbor in orkester, 7. vrsta železne rude, 13. Ober, 14. področje muslimanske vere, 16. podkožna maščoba, 17. dežela v Aziji, 19. gojenec vojaške akademije, 21. starinsko mestece v Dalmaciji, 22. naprava, 24. naklep, 27. pokrajina v Grčiji, 28.. naziv angleških vladarjev, 29. Pozejdo-novo orožje, 31. zobje divjega prašiča, 34. afriška zver, 35. enakomerno ponavljanje, 37. ladijska priprava, 39. anglosaška ploskovna mera, 41. slikarsko orodje 43. ameriški polarni raziskovalec (1865—1940), 44. barvilo, ki ga je dosti predvsem v korenju, 45. vodna priprava.
Navpično: 1. nemški filozof (Immanuel), 2. rimski pozdrav, 3. nastrešje nad ognjiščem, 4. geometrijski lik, 5. osebni zaimek, 6. vojak rednega kadra v nekdanji turški vojski, 7. plod, 8.
— Da, v kazensko poboljševalni zavod — je potrdila Šeherezada.
— Po zaporu je odšel spet v podjetje. Tu je več variant zaključka. Prva varianta: bivši direktor je sprejet v isto podjetje, kjer se s komolci vzpenja po lestvici. Druga varianta: bivši direktor se javi na konkurz za direktorja drugega podjetja, ker ima vse pogoje iz konkurza, ker ima petletno prakso. In končno tretja varianta: bivši direktor takoj postane glava podjetja, ki ga je okradel »zaradi raznih okolnosti«. Vidiš, tu je konec. Ali vidiš sedaj, kako poznam vnaprej tvoje oguljene pripovedke.
— Vse si uganil, veliki car — je rekla z jokavim glasom Šeherezada. — Pri moji pripovedki je samo še nekaj novega in interesantnega. Poslušaj, to ja v resnici nekaj novega: Ko je odšel iz zapora, je bivšega direktorja počakala pred zaporom limuzina. Poslalo jo je njegovo podjetje iz glavnega mesta. Tako se je pripeljal z limuzino iz zaporov do glavnega mesta. Me slišiš, car, iz zaporov do glavnega mesta ...
Te noči car ni zatisnil oči. Pripravljal se je na zbor volivcev.
knjiga nazivov, 9. znižana nota, 10. poškodbe, 11. davni prebivalci na naših tleh, 12. utežna enota, 15. oblika razcvetja, 18. surovina pri izdelavi cementa, 20. ime glavnega junaka znanega Gogoljevega dela, 23. vodni lovci, 25. vrednostni papir, 26. rudnik .soli v Bosni blizu Tuzle, 28. priimek narodnega heroja Dakija, 29. pritisk, 30. lesni drobec, 31. zamašek, 32. malik, 33. močvirnat travnik v nižini, 36. glas, 38. časovni termin, 40. grška črka, 42. različna soglasnika.
REŠITEV PREJŠNJE KRIŽANKE VODORAVNO:	1. razpok, fc.
vlakno, 11. ar, 12. Prometej, 15. es, 16. lak, 18. Oziris, 19i oni, 20. okop, 22. Eros, 23. Eplr, 24. lok, 25. az. 26. Ime, 27. idol, 29. okis, 31. ukor, 31. Rus, 35. omejen, 37. epi, 38. ee, 39. štolama, 41. Ig, 42. Cluzot, 43. Indija.
Križanka
1	2	3	4		5	6		7	8		9	10	11	K
13				US	1U		15			m	16			
i?				18	m	19				20	m	2i		
	n	22			23			S	24		25			m
pra	26	m	27				m	28				m		
29		30				H	31					32	m	33
31*			H	35		36			m	37			38	
39			40	n	41				42	m	43			
*							I	G5						
OBVESTILA BRALCEM
Ta teden nas je izredno presenetilo, hkrati pa seveda tudi zelo razveselilo pismo tov. Mileta Didiča iz TOVARNE KOVČKOV IN USNJENIH IZDELKOV v DOMŽALAH. Piše nam, da se v tem podjetju zaposleni zelo zanimajo za Delavsko enotnost. Prav zato mu je uspelo, da je zbral v kolektivu kar 91 naročnikov, katerih naslove nam je tudi poslal. Piše tudi, da so v njegovem podjetju naročeni na Delavsko enotnost vsi člani delavskega sveta in upravnega odbora ter seveda tudi vsi člani izvršnega odbora sindikalne podružnice. Tovarišu Didiču čestitamo za požrtvovalno delo in mu sporočamo, da bomo v bližnji prihodnosti obiskali njegov kolektiv in se pogovorili o nadaljnjih akcijah za širjenje našega sindikalnega glasila.
Komisija za sklepanje in odpovedovanje delovnih razmerij pri
Vinogradniškem gospodarstvu Gornja Radgona	'
razpisuje naslednja prosta delovna mesta za:
obr ato vodjo pol iedelsko-ži vinorej-skega obrata Črnci-Apače
vodjo izobraževalnega centra
instraktorja knjigovodske službe v podjetja
POGOJI: pod točk® 1: agronom s prakso ali kmetijski tehnik z najmanj 10-letno prakso na podobnem delovnem mestu. — Pod 2: agronom ali kmetijski tehnik z večletno prakso v proizvodnji in prakso na podobnem delovnem mestu. — Pod 3: srednješolska izobrazba z večletno prakso v knjigovodstvu.
Za obratovodjo v Crncih-Apače je družinsko stanovanje na razpolago, za ostali delovni mesti pa samski sobi.
Nastop službe takoj ali po dogovoru.
Osebni dohodki po obstoječem pravilniku.
Prošnje s točno navedbo šolske izabrazbe in poteku službovanja pošljite na Vinogradniško gospodarstvo Gornja Radgona najkasneje do 15. novembra 1961.
y°r.e.’ v' '7’ 'v:'-'
emmm
■ -tidm
:
'
v-
32. Stisnili so se ob zid in Tomo je rekel: »No, si videl, kako bo lahko. Zasede so ob vsej cesti.-« Binč pa nazaj: »Prava reč. Saj je noč. Ti še podnevi nikogar ne zadeneš, pa si star vojak, kje bodo pa oni ponoči.» »Kaj pa če od tisoč samo tri krogle zgrešijo?-« je rekel Milan. »Če bi sc zaletele ravno v nas, bi bilo presneto nerodno.« Tomo ga je jezno pogledal. »Do jutra tišina!«
29. Sedeli so pod krivenčastim hrastom in večerjali. Tomu so roke drhtele in žlica mu je opletala po menažki, kot bi zvonil čredni vodnik. »Le najej se,« je rekel Binč desetarju. »Saj, kot je rekel komandant, je menda zadnjikrat. Če se bo samo eden vrnil, bom to jaz.« Milan je naglo vstal in se obrnil. Spotoma je s kopitom puške udaril Binča po glavi, da mu je klobuk padel v travo.
33. Binč se je užaljen zmrdnil, onadva pa sta šepetajo kovala načrt, kako bi se prebili. »Sovražnika moraš presenetiti,« je rekel Milan. »V tem je vsa vojna umetnija. Napraviti moraš to, kar najmanj pričakuje.« Tomo si s tem ni znal pomagati. Zato jima je pomignil, da so šli naprej. Previdno so lezli ob cesti, a nikjer pripravnega mesta za prehod. Prišli so že v bližino trga in obstali.
30. »Oprosti, če sem bil neroden,« je rekel Milan. »V govorjenju tudi nisi Cicero.« Binč se je praskal po laseh in skoraj čutil, kako mu raste bunka. Glava ga je bolela, ampak kaj je mislil Milan s Cicerom, tega pri najboljši volji ni razvozlal. Ko je bil že trd mrak, so zapustili taborišče. Hodili so molče, brezskrbno, dokler niso v dolini zaslutili obrise velike ceste. Obstali so.
34. Ker se Tomo ni mogel odločiti, kaj bi storil, je rekel Binč: »Samo dve besedi, tovariš desetar. Jaz bi šel kakih pet sto metrov nazaj in bi malo ropotal, vidva pa obideta trg in gresta preko. Vsi bodo mislili, da se hočemo na tej strani prebiti. Potem pritečem za vama.« Dala sta mu še puško in nekaj bomb. Opazil je izjeden kolovoz, stekel po njem in blizu ceste zagnal bombo,
31. »Preko te doline moramo in nazaj,« je rekel Tomo. »Zakaj pa potem pravijo, da je nevarno?*1 Oba sta pogledala zelenca in se posmehnila. Sklonjeni so prišli do hiše, ki je bila kakih dve sto metrov nad cesto. Binč je hotel naprej, a ga 3® Tomo povlekel nazaj. »Norec, počakaj. Jaz greta prvi.« Postavil se je za Toma, a ga je tudi Milan odrinil. Tedaj je zaropotalo.
35. Najprej se je oglasila strojnica, potem je švi?" nila raketa in Binč je videl kot podnevi. Potem s° zaropotale še puške. Bopotalo je, kot bi se spoprijela vsaj dva bataljona. »Tako hud pa spet nisem,« je godel Binč, tesno prižet ob mejo. »Ufla* rili ste name, kot bi bil bataljon. Pa se še dajmo.** Zagnal je novo bombo. Zdaj je udarila vsa na* sprotna stran.
DELAVSKA ENOTNOST — Štev. 44 — 4. novembra 1961