E. Gangl: Ob morju.
Ob morju.
. . . Dubrovnik . . . I.
raj lepega morja sedel sem z njo; v daljavo zrla sva, v morje vtopljeno: tako neskončna je neizrečeno ljubezen, ki jo nosiva s sebo!
Nad morjem eno solnce je samo, nebo nad vsem valovjem sije eno: tako plamti, iz sebe porojeno, nad nama eno solnce in nebo.
To solnce moje in to solnce tvoje — ljubezni drugim je nevidni žar, ki dan življenja skupnega zlati.
Nebo je tvoje in nebo je moje, ki si mu ti kraljica, jaz vladar, a drugega nikjer nikogar ni!
II.
Vzkipe grebeni iz morja globine, oko ugasne večnega neba, kot v solncu noč človeku moč izgine, v zasmeh vanj brizga silni srd morja.
Nekje v daljavi plašna luč zasine, svobodne poti iz grobov ne zna: Nekdo za smotrom hrepeni v daljine, a iz objema zli mu duh ne da . . .
Kako, predraga, v srcu je sladko, ko gledam boj, ki mi, izvojevan, prinesel je zmagalcu rož opojnih!
E. Gangl: Ob morju.
469
In če bi ne zgodilo se tako, kaj bi ne prišel nama tudi dan med rožami na dnu valov pokojnih?
III.
o belih potih med cveticami mrak izprehaja se, nesoč pokoja; počiva v moji roki roka tvoja, ti moja sreča, ti kraljica mi!
Morje oglaša se s pravljicami: V objemu mojem neha trudna hoja, življenje vredno ni skrbi in boja, laž je kraljestvo nad zvezdicami . . .
In ti drhtiš! . . . Omahne tebi glava, posluša, kaj srce mi govori . . . Po morju v lučih ladja bela plava.
Kako se nekam ji naprej mudi! In up veselo v srcu se vzigrava, da najin raj na zemlji se budi!
IV.
alovi, v polusnu se igrajoči, nemirno čakajo, da pride kralj z ognjeno krono tam iz silnih dalj pred njim prameni, zlati prah sipljoči.
Oko zavzeto solzo mi potoči, zavest me dvigne  od pozemskih tal, da se umiril je viharja val, ko sem zaživel v nje ljubezni vroči.
470
E. Gangl: Ob morju.
Kot tisoč žarkov se z neba utrinja,
utrinja se mi v srcu nadej sto,
da velik dan pred nama se razgrinja.
Kako bi, žena, ti povedal to, kar hrani sreče nama doba sinja? To v srcu tajno čutim jaz samo!
V.
"&
aj nisi, morje, bajka čudovita, nepremagljiv gigant in pesmi vir? Ko lune se srebro v valovih svita, zaraja v tebi deklic morskih pir.
In zemlja, ki jo peres, v skale krita, drhti, ko tvoj doseza jo nemir, in pesem tvoja sladka, ponosita pričara nam v srce sen tisočer.
Nad bajko in resnico, ki živi
nad tabo, v tebi in ob tebi, morje,
vesela misel meni poleti
do tja, kjer širi moje se obzorje, med vej zelenjem se moj dom beli, ki varuje domače ga pogorje.
E. Gangl.
Ljubljanski Zvon
(©                                                                  —        "<§)
o  III   o  i    I   o   M I   o
Ob morju.
. . . Dubrovnik . . . VI.
Xn kadar dvigne sila ga viharja, v valovju besnem morje zakipi. Kdo silnega ukroti gospodarja, ki iz objema si bregov želi?
Pot drzno do oblakov si ustvarja, upehan v zibel svojo spet bobni; in ko nad njim zablisne solnca zarja, v bregov objemu sladko zašumi . . .
Glej, ljubica, tako je zakipela iz srca meni silna, vroča moč in si do svojega neba želela.
Prišla je k tebi, ti moj sen cvetoč, v objemu tvojem jo je slast objela — nad njo žari pomladna sladka noč . . .
______________
»Ljubljanski Zvon" 9. XXIV. 1904.
33
514
E. Gangl: Ob morju.
VII.
•a zelenem otoku sred valov oranža z zlatim sadom se odeva, mogočno himno morje glasno peva in v prah se peni ob čereh bregov.
Grabljivi prsti morskih se duhov iztezajo po sadu — ta odseva v rumenem blesku tja v krasoto dneva, ki ga obkroža kot zaščit bogov.
Zagnala rast je sredi srca roža, življenja vihre hoče zlost do nje, ljubezni tvoje jo krepilo boža.
Cvetovi njeni radostno žare, življenja večnega jo žar obkroža, ki vir mu tvoje zlato je srce!
VIII.
•ako si srečno, morje čudovito, ko solnčni žarki te obsijejo! Zlato si svoje v tebi mijejo, in z njega večnim ognjem si oblito.
Nebo se gleda v tebi ponosito, ko solnčni te prameni pijejo, s poljubi žarnimi te krijejo, ko s pajčolanom si mraku ovito.
Od jutra do večera gledaš name, ti solnce moje — in pogledov žar le meni sveti in gori le zame.
To je ljubezni čudovite dar: od večne sile je užgana same, kot čiste žrtve sveti je oltar.
E. Gangl: Ob morju.
515
IX.
aj bi ne splavala mi, ladja, spet po morju tja, odkoder si prispela? Ta lepi, južni, ta slovanski svet globoko vase duša je sprejela.
Ves čar ostane v njej mi razodet, na njem s poljubi mi je obvisela, nanj sladka misel mi do konca let kot plamen večne luči bo gorela.
In s solnčnim žarom, z morja valovanjem, z dehtečim cvetjem, z listov šepetanjem spet pred oči se vzčara mi  krasan,
ko se v življenju trudnem in vsakdanjem ti skloniš k meni, žena — velik dan priplava z juga sem na našo stran . . .
X.
umite mi, valovi, le šumite, z nebes oblaki plašni se lovite, med vami in med njim mi brod leti, pod mano smrt, nad mano Bog živi.
Med njima ti in jaz ... In želje skrite, zdaj svobodno v domovje poletite! Nikjer nikdar nikogar zdaj več ni, da bi pred njim povešala oči!
Tam na obzorju rajska luč zašije,
tam, kjer izteka morje se v nebo
in kjer nebo se z morjem sinjim mije.
Tja najina zdaj pot drži samo.
Za nama naj vihar razjarjen vije, —
kar sva hotela, zdaj imava to!
E. Gangl.
---------¦ * ¦--------
33*