>■ ■■ ■ 'HI11 ■■ ■■ ?S5SS-.-.igga Jk vkup, U vkup ufoqa gtholna! 2a doc* ftcavda dcapta, čutvzden W« In ki se glasijo na 50 g kruha, dobimo v razmerju 100:75, to je skupno 750 g bele mike; nadalle dobimo 600 g bele moke na odrezke E 16, Jgd 16, E 116, Jgd 116, E 216, Jgd 216, E 316, Jgd 316, ki se glasijo na 1000 g kruha. Nadalje na z »Klst« označene odrezka 22. 126, 226 in 326, ki se glasijo na 1201 g pšeničnega zdroba dobimo tudi štiri zavojčke »Orna« — otroške hrane ali štiri zavojčke »Haase« — piškotne moke ali štiri zavojčke »Seelelderske« prepečenške moke. 14 i FRANCE SLOKAN: ta b mm n b na lllllllll POVEST C B E LE H j KRUHU To bomo tudi storili: po načrtu bomo v petih letih vložili v narodno gospodarstvo 278.3 milijarde dinarjev. Nekaterim ljudem je beseda milijarda prazna beseda. Ali veš kaj je milijarda? Da, tisoč milijonov! Zdaj pa pomisli, koliko milijonov je nas, delovnih ljudi. V naši državi je le okrog 15 milijonov prebivalcev. Računaj, če te zanima, koliko bo moral vsakdo izmed nas narediti, da bomo postali bogatejši, da bomo imeli več tovarn, rudnikov, hiš, strojev in najrazličnejših izdelkov! Toliko in toliko milijard pomeni toliko in toliko delovnih ur; toliko in toliko milijonov ton premoga, rude, železa, jekla, opeke, cementa, milijone ton surovin, pa tudi na tisoče in tisoče vagonov žita, na stotisoče kubičnih metrov lesa. Vsega tega pa ni mogoče doseči brez ustvarjalnih delovnih moči, brez ljudi, ki nt zavedajo, kaj hočejo in ki tudi znajo do- seči zastavljeni smoter. Takšni ljudje so pa največji zaklad, ki dviga vse druge zaklade. »Boste že videli, nekaj se bo zgodilo« Dvomljivci so, ki se posmehujejo, češ kdo neki vam bo podal vse te milijarde! Milijarde niso drobiž, ki bi ga bilo mogoče nabrati na cesti! Še vedno je tudi pri nas nekaj ljudi, ki mislijo, da je bančna blagajna edini vir denarja. Le, če nam da banka denar lahko zidamo. Če hoče zidati država, mora poseči v svojo blagajno. Toda državna blagajna je navadno prazna. Male države so zadolžene in imajo več izdatkov kakor dohodkov. Če hoče mala država narediti kaj velikega, si mora denar izposoditi od velike države, Tako mislijo »gospodarstveniki« starega kova. Zdi se, da še niso sprevideli, kaj vse se je pri nas spremenilo. Po osvoboditvi so škodoželjno in strokovnjaško napovedovali, da bo kmalu prišlo do »kraha« (poloma), češ »režim« je že porabil vsa »sredstva«, ki jih je »podedoval«; davkov več nihče ne plačuje, dohodki državnih podjetij pa sploh ne pridejo v poštev. »Primanjkljaj« je velikanski. 'Boste videli, kmalu se bo nekaj zgodilo!« Prerokba se je izpolnila. Videli smo. Kmalu je bila vsa dežela eno samo delovno torišče. Videli smo, kako so začele obratovati tovarne, druga za drugo: rudniki so zopet začeli dajati rude in premog, čeprav so bili med okupaciio izropani in zaliti. Iz razvalin so vstajala nasella kakor v filmu. Mostovi so se vzpeli čez reke. Vlaki so spet redno vozili tudi tam kjer si pred meseci komaj zasledil ostanke nekdanjih železnic. Na zanemarjenih njivah, ki tu in tam niso bile preorane štiri leta, so pa začeli orati traktorji. Skoraj na vsakem koraku so v mestih in tudi mnogih manjših krajih začeli kopati temelje za nova poslopja. Od dne do dne več je bilo v naših krajih rdečih streh. Katera banka je dala denar za vse to? Kdo nam je dal posojilo? AH smo morda dobili reparacije? Na to vprašanje seveda ni mogel najti odgovora, kdor misli s kapitalističnimi možgani, namreč, da je denar zlato. Kaj je denar v kapitalističnem gospo- darstvu, lahko bereš v številnih učenih razpravah. Čim dalie bereš, mani razumeš. Nam si pa ni treba beliti glave * učenim naukom o denarju. Denar ie nrl nas pomožno go^^darsko sredstvo. Imenu! ga, kakor hočeš: Plačilno ali renia^o sredstvo. Potreben nam je kakor n. pr. številka pri računanju. Lahko bi rekli, da je denar le pripomoček za računanje vrednosti dela. Brez dela ni izdelkov, zato tudi ne nobene vrednosti; brez vrednosti pa ne more b čemo opraviti. Potemtakem ie denar merilo vrednosti dela. Kakor merimo (tehtamo) količino nakopanega premoga v tonah, količino pr> izvedenega električnega toka v kilovatnih urah, dolžino cest v kilometrih, tako merimo vrednost dela ali proizvodnje v dinarjih. Ne moremo seštevati: ena cesta in dve hiši je tri. Lahko pa seštevamo: zgraditev ene ceste in dveh hiš bo :tala deset milijonov dinarjev. Od kod torej denar za nove tovarne, hiše, železnice in za nešteta druga dela? Vprašati bi se morali prav za orav: aH je mogoče tovarno sezidati dobesedno ? denarjem? (Dalje) IVAN CANKARl DOMOVINA 11. decembra pred 30. leti je umrl Ivan Cankar. V spomin velikega pisatelja priobčujemo odlomek iz »Kurenta« — odstavke o domovini, ki so med najlepšimi odlomki Cankarjeve proze. Prav ti odlomki so bodli v oči nekdanje oblastnike v stari Jugoslaviji, da so jih črtali celo iz šolskih čitank, kar priča o narodnem zatiranju in centralizmu predaprilske Jugoslavije. Danes uživa jugoslovansko ljudstvo v svobodi vse pravice, za katere se je boril tudi Ivan Cankar. Vzdramil se je Kurent, ozrl se je ter videl, da je svet lep in življenja vreden. Koliko bogastva je nasul Bog na to zem!jo! Brez števila rodov je živelo in uživalo, pa niso použili tega bogastva, še zmirom več ga je! Po nebu roma sonce, kakor je romalo od nekdaj, zato da so deležne njegovega blagoslova vse dežele po vrsti. Pod njim hite oblaki, da rosijo od izhoda do zahoda; obrnejo se na jug, ali na Sever, kadar se spomnijo na vsezadnje še na siromakovo leho. Zemlja rodi, neutrudna mati; sedemdesetkrat sedemkrat sinov je že pokopala, vnuki pa sesajo na njenih prsih. Nepregledno žitno polje se zvrstoma priklanja pod vetrom; gozdovi, črna straža njegova, gledajo nanj iz visoke daljave, temno in zvesto, kakor gleda mož na doječo ženo... Ljudje, svatje, za nas vse je miza pogrnjena; nikomu ni sila, da bi stal na pragu, še godec naj prisede!... Velika radost je bila v Kurentovem srcu, ko se je napotil v dolino. Občutil je, da je ves od vrha do tal tako močan in poln zaupanja, kakor ni bil nikoli poprej. Pod mesečino je prespal vso svojo mladost. Ni vedel več, kje da se je rodil, kdo da mu je bil oče in kdo da mu je bila mati, na vse bridkosti je pozabil In tudi spominjal se ni, odkod mu gosli v rokah in veselje v srcu. Iz pozabljenega življenja je ostalo v njegovem spominu le eno samo obličje; tako ga je videl, kako da se mu je nekoč, pred davnimi časi sanjalo o njem. In kadar ga je ugledal v spominu, je rekel, da mu nikoli ne bo videl enakega, pa če bi romal za njim do devete dežele; nikoli ne takih rdečih ustnic, je rekel, nikoli ne takih svetlih oči!... Ko je stopil iz gozda, je pogledal na rosno jutranjo pokrajino pod seboj in spreletela ga je neznana sladkost ob toliki lepoti. Z živimi očmi je videl cvetočo dolino, ki se je na obzorju topila v srebrno luč, z očmi svojega srca pa je videl vso domovino od štajerskih poljan do morja. — O domovina, ko te je bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od izhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje — puste leže tam, strme proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje —«. Kakor Je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in ie rodila — vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj gore in poljane oznanjajo, da je bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvečnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo — ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca! — Ves veličasten, kakor porok in glasnik, je stopfl Kurent v dolino. »Živ med živimi, vesel med veselimi, svat med svati!« Ivan Cankar je bil sin trškega krojača Jožeta Cankarja in njegove žene Neže, ki je bila hči bajtarske družine. Rodil se je 10. maja 1876 na Vrhniki v domu na Klancu, domu siromakov. Doraščal je v zelo težkih socialnih razmerah in hudem pomanjkanju, kajti vsa skrb za mnogoštevilno družino (z Ivanom vred je bilo osem otrok) je ležala na ramenih drobne, slabotne matere. Osnovno šolo je obiskoval na Vrhniki. Z dvanajstim letom je vstopil na ljubljansko realko, ki jo Je končal leta 1896. Že skozi srednjo šolo se je prebijal v stalni, težki borbi za vsakdanji kruh in za streho nad glavo. V tem času je začel pisateljevati. Tako Je nastopil pot največjega slov. pisatelja, ki je pisal iz dna svoje duše, kar mu je velevalo življenje, kar je čutil trpljenja in nad svojega tlačenega naroda in svojega zatiranega proletarskega razreda. Po dovršeni srednji šoli je šel na Dunaj z namenom, da bi študiral tehniko. Prešel pa je na filozofsko fakulteto, kjer je nameraval študirati romanistiko in slavistiko. Vendar se ni mogel posvetiti študiju in rednemu delu. Življenje velikega mesta ga je potegnilo v svoj krog, beda in trpljenje mestnega proletariata sta mu dajala živo snov za pisateljsko delo, s katerim se je vedno bolj ukvarjal. Že leta 1897 se je vrnil spet domov, kjer je ostal poldrugo leto. V tem času (jeseni 1897) mu je umrla mati. Da bi poravnal pogrebne stroške, je prodal knjigotržcu Tako je rekel in se je napotil v vas, ki je ležala v dolini med košatimi vrtovi. Do prve hiše je prišel, tista hiša pa je bila prazna in mrtva; vrat ni bilo, trava je rasla v veži; okna so zijala kakor slepe, strmeče oči. Hiša in hlev in vrt, vse je strmelo in je izpraševalo: »Kje sl, gospodar, kam si šel?« Kakor kane črna kaplja na belo cesto, tako je kanilo v Kurentovo srce. Nagnil je glavo, zazibal je v desnici lok in je zagodel. Takoj se je zganilo v mrtvi hiši, kakor da se je bil vzdramil netopir pod streho, in v veži se je prikazala zgrbljena starka; izpod rute je gledal devetdesetleten obraz, noge so tičale v težkih copatah, roke pa so se oklepale črnega molka. Njena beseda je šla s tistim korakom, kakor je šla Kurentova pesem. »Je že res, je že res! Jaz sem Drmaška, Drmaška, Drmaška! Pa stopimo, se koj zavrtimo! Kdo bi jokal — saj Je še vina! — Stari je šel v Ameriko — le ga nalijmo! Mladi je šel v Vestfalijo — le ga nalijmo! Tone utonil, Juri je zgorel, Tine obležal, od vina pijan! Ali Marjanca, kje je Marjanca. Šla je Marjanca v ta lepi greh. Le ga nalijmo!« prvo in edino zbirko pesmi, ki so Izšle šele 1899 in doživele usodo mnogih revolucionarnih knjig; ljubljanski škof Jeglič jo je zažgal na grmadi. Ob koncu leta 1898 se je vrnil na Dunaj kjer je ostal brez presledka enajst let. Ni se več vpisal na universo, temveč se je preživljal s publicistiko in pisateljevanjem. Stanoval je pri neki delavski družini v delavskem predmestju Ottakring in od blizu spoznaval poleg svoje bede tudi vso težo življenja delavcev in njih družin, spoznaval vso bedo In strahote življenja proletariata velemesta. Iz daljave pa so se mu odkrivale vse slabosti in grehi takratnega slovenskega javnega življenja. Tako se je, že prej v življenju napredno usmerjen, tudi javno opredelil in postal član socialno demokratske stranke. Kot tak je pozneje ob volitvah za državni zbor, ko so prvič v tedanji monarhistični Avstro-Ogrski volili na temelju splošne enake in tajne volilne pravice, postavljen kot kandidat socialistične stranke za volilni okraj Litija — Višnja gora — Radeče. Kot kandidat je prirejeval Ivan Cankar shode po svojem volilnem okraju in dobil ob volitvah tudi največje število glasov izmed vseh kandidatov socialistične stranke na Kranjskem. Proti koncu leta 1909 je zapustil Dunaj in se vrnil v domovino. Ob odhodu iz Dunaja je imel sicer namero, da se spet vrne, a ni se vrnil nikoli več. Ostal je v domovini do svoje smrti. Kratek Cankerjev življenjepis L/ PREŽIHOV VORANC: v NASI MEJNIKI »Ali rad bi videl mater. Že dolgo jih nisem videl,« se je obotavljal sin. Oče pa mu je odbil: »Videl jo boš,, ko bo konec vojne. Sedaj ni časa zato, ker je prenevarno.« Zdaj so bili že trije v hribih, ali vojska se je še vedno vlekla dalje kakor Jara kača. In Valentin Krava je imel še enega sina, ki je bil od začetka vojne v delovni službi nekje blizu Dunaja. Na Dunaj je bilo daleč, potnega dovoljenja pa ni dobil, ker se je zdaj že javno trdilo, da so trije mladi Kravarji v hribih. Stari ga niti iskati ni hotel. Nekega dne je rekel mož k svoji ženi: »Mica, na Dunaj moram.« »Kakor se ti zdi,« je odgovorila njegova žena in je čez nekaj časa še boječe dodala: »Falenti, Floruha pa priženi gredoč domov, že dolgo ga nisem videla.« »Bomo videli,« je odgovoril mož in se odpeljal proti Dunaju. Vstopil je na tretji postaji in ker ni imel dokumentov, se je moral gredoč skrivati. Ker pa je bil star nož s sivo brado, uiso pazili za njim in tako se je po treh dneh pripeljal na Dunaj, kjer je rabil še en dan, da je naposled našel sina nekje v nekakih barakah. »Floruh, po tebe sem prišel, moraš v gore, da bo prej vojne konec.« »Slišijo se strašne stvari,« se je branil Floruh spočetka. »Boš pa mater videl,« mu je obljubil oče. »Mater!« se je razveselil Floruh. Odšla sta na tihem z Dunaja in čez dva dni sta se ponoči bližala domačiji. Oba sta nosila nahrbtnike. Bila je polnoč, ko sta prišla k hiši. Floruh je videl mater, mati pa Floruha. Ko je bila ura dve, je stari rekel: »Sin, zdaj boš pa moral naprej, imaš še dobri dve uri ali še več do tistega mesta. In podnevi te nihče ne sme videti.« Res, Floruha ni nihče videl v domačem kraju. Odšel je za brati tja, kjer so bili ljudje, v gore. Malo pred koncem vojne so Nemci odpeljali oba stara Kravarja v taborišče, od koder se nista več vrnila. In ko so se vr- niU sinovi domov, vsi štirje zdravi so našli prazno hišo. Trije sinovi Po dolgem času, morda čez trideset let, sem spet srečal prijatelja iz mladih let. Bil je morda nekaj čez petdeset let star, a bil je starec, posušen in kriv, da se mi je zasmilil. Le oči je imel še stare, dobre in vdane kakor nekdaj v mladih letih. Nekje sem čul, da je teh trideset let težko živel, da je bil pol dninar pol drvar. Tako življenje je gotovo najtežje, nikjer nimaš nobenih pravic, kadar te kdo rabi; bi te raztrgali, kadar pa ni dela pri sosedih, lahko guzneš v bajti. Tako je živel čez trideset let in se posušil. Ko sem ga došel na cesti, je bil žo mrak, le visoko na nebu so še oblaki žareli v sončni zarji. Ko sva se spoznala, sem bil jaz vesel, medtem ko pri njemu nisem mogel opaziti kakega velikega veselja. Počasi in rahlo se je pomikal dalje, kakor da bi ga bolele noge. Tudi so ga najbrž res bolele, a ko sem ga vprašal za to, mi tega ni odgovoril, ampak mi je rekel čisto nekaj drugega: »Tri sinove sem izgubil v tej vojni. Zdaj nimam nobenega več.« Tri sinove! Iskal sem primeren odgovor, kako tolažbo ali nekaj podobnega, a le ta me je prehitel: (Dalje.) Komaj še je Kurent dobro slišal, In razločil to prečudno pesem, se je ozrl in videl, da se mu je bilo nabralo veselih svatov že lepo število. Kakor je ukazal, tako so peli, kakor je godel, tako so plesali; moški in ženske, betežni starci in samo-sraičniki. Vsi pa so ga pozdravljali, slavili in bla-govali. »Blagoslovljen, Kurent, da sl nam zagodel, da si nam veselja prinesel!« Kurent Je gledal, nič ni vprašal; gosli so pele veselo pesem* tako jim je bilo zapovedano. Vas je ležala med zelenimi holmi, kakor od boga samega posajena v rodovitno dolino. Ali zaspano in trudno so gledale hiše izza jablan sive starke, ob palici sloneče, v grob strmeče. Tam je bila streha od vetra oskubljena, kakor rvabčevo perje; tam je bil porušen kozolec, nihče ga ni vzdignil; tam so bila okna sneta, tam so ležala vrata na pragu, tam je rasla na vrtu visoka praprot. »Tod bodo živeli veseli ljudje!« je pomislil Kurent; godel je in gledal, nič ni vprašal. S svojimi veselimi svati ie prišel do svetle, bogate hiše; tista hiša pa »e bila krčma. Takoj je bila polna, ko se ie prikazal Kurent s svojo procesijo; vse duri so sneli, še v vežo in na dvorišče so postavili mize. Kurent pa je sedel na zaneček, kakor se spodobi in je godel brez •* hania. Na ljudi je gledal, ki so plesali I >d njim in zazdelo se mu ie včasih, da jih >: vse videl nekoč — v daljnih, žalostnih sanjah. Naselil se je na Zgorniem Rožniku nad Ljubljano. Tam so ga obiskovali priiate-Ijl in častilci, on sam pa je obiskoval svoje tovariše redno enkrat tedensko v mestu. Radi predavanja, ki ga je imel nrl splošni delavski zvezi »Vzajemnost« dne 12. aprila 1913 v mestnem domu v Liu-bljani, je bil obsojen na teden dni zapora. Kazen je odsedel od 12. do 19. septembra 1913. To predavanje in tudi vso njegovo delo, ki je bilo prežeto z revolucionarno mislijo in izražalo trde resnice o tedanjem družabnem redu ter krivičnosti vladajočega sveta, mu je dalo pri takratni oblasti oznako p. v. (politično nezanesljiv), kar mu je nakopalo ob izbruhu prve svetovne vojne internacijo na ljubljanskem gradu. Iz tc internacije so ga vtaknili v vojaško suknjo, v kateri