GLASILO DELOVNE ORGANIZACIJE AVTOTEHNA, n. sol. o., LJUBLJANA Leto VI	Redna izdaja	Št. 5 — Maj 1980
Izdaja DO Avtotehna n. sol. o. Ljubljana. Titova 36. Ureja uredniški odbor, odgovorni urednik Zivan Mirčič in glavni urednik Savo Žigon. Naslov uredništva Titova 36, telefon 317-044, int. 68. Tisk Tiskarna Ljubljana, v nakladi 900 izvodov. Časopis prejemajo^ člani kolektiva, štipendisti in upokojenci brezplačno. Časopis izhaja enkrat mesečno. — Oproščeno prometnega davka po sklepu 421-1/72. -
avtotehna
S Titom
Maj. Mesec rdečih zastav, ki so svojo barvo dobile v krvi padlih delavcev za svoje pravice. Maj, mesec mladosti, mesec v katerem praznujemo Titov rojstni dan, smo vedno proslavljali ob obujanju svetlih tradicij boja in zmag Zveze komunistov, mladine in delovnih ljudi. Letos ga bomo praznovali predvsem s posvetitvijo tovarišu Titu.
Ni lahko najti besed, s katerimi bi enostavno in kratko povedati o Titu vse, kar je storil, kar danes pomeni za nas in ves napredni svet, ko se izkušen v neprestani borbi za pravice delovnih ljudi, bori danes z boleznijo s trdno voljo, da jo premaga.
V tej neenaki borbi mu s svojim obnašanjem, delom in zavestjo pomagamo in želimo, da zmaga, ker je del nas vseh, naše preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Govoriti o njem pomeni govoriti o izjemni osebnosti, o najbolj junaških in zmagoslavnih dneh naše preteklosti, o pogumnih in smelih iskanjih in rešitvah, ki predstavljajo uresničevanje komunistične vizije novega sveta.
V teh sto in nekaj dneh, ko so novice o zdravljenju tovariša Tita obletele ves svet, smo priče najširšega zanimanja mednarodne javnosti za njegovo zdravstveno stanje in izredno velikega števila poslanic tujih šefor držav in vlad, vplivnih in uglednih osebnosti iz delavskega in komunističnega gibanja, predstavnikov demokratičnih partij in narodnoosvobodilnih gibanj, številnih mednarodnih organizacij, uglednih institucij in številnih posameznikov, ki spoštujejo Tita in so prijatelji Jugoslavije. Iz vseh miroljubno in demokratično usmerjenih krogov v svetu prihajajo izrazi spoštovanja predsedniku Titu, poslanice spodbude, hra-britve in podpore, da bi s svojo nezlomljivo voljo še enkrat premagal življenjske preizkušnje.
Tito je postal simbol.
Strnjena, a izčrpna, usmerjena, vendar tudi prisrčno odkrita poročila, ki spet povedo vso resnico, se pojavljajo dan za dnem na prvih straneh naših glasil, v najaktualnejših sestavkih radijskih in televizijskih oddaj.
Skrbno jih vsi po vrsti od Gevgelije do Sežane, od Uljcinja do Subotice, pričakujemo. Poslušamo jih in prebiramo z napeto pozor-
nostjo. S takšno skrbjo in upanjem v najboljši izid, kakor da gre za člana naše družine, za našega najbližjega. In tako tudi v res-
nici je v srcu in mislih slehernega našega človeka, kajti ta poročila govorijo o trenutno poslabšanem zdravju tovariša Tita, o njegovem napornem zdravljenju in o tokovih njegovega zboljševanja.
Enake misli, občutki in vroče želje, obrnjene k tovarišu Titu, hkrati tudi tokrat združujejo vse socialistične sile Titove Jugoslavije, vse stare in mlade, vse male in velike, vse delovne ljudi in občane, ves naš delavski razred, vse naše pobratene in enakopravne narode in narodnosti.
»Prepričani smo, tovariš Tito, da boš kmalu lahko spet nadaljeval Tebi svojstveno plodno delo, v dobro naše socialistične samoupravne skupnosti, ki je po Tvojem epohalnem delu postala splošno znana, priznana in cenjena v svetu, v vrstah vseh naprednih ljudi, borcev za svobodo, mir in enakopravne odnose med ljudmi in narodi. Tudi v prihodnje bomo vedno enotni, odločni in dosledni pri uresničevanju Vaših besed, ki so nam trajen kažipot. Izražamo Ti najprisrčnejše želje, da čim-prej ozdraviš in nadaljuješ svoje delo, ki prinaša mir in srečo ne samo nam v Jugoslaviji, ampak tudi vsemu svetu. Kakor vselej, tako tudi tokrat naši delovni ljudje, enotni in revolucionarno pobrateni in združeni, sporočajo svojo veliko ljubezen in spoštovanje ter odločnost, da Tvoje besede in poslanice dosledno uresničimo.«
Vse te naše številne poslanice, prežete z istovetnimi željami za kar najhitrejšo ozdravitev tovariša Tita, po svoje govorijo tako o tovarišu Titu, njegovem liku in delu kakor tudi o vsej naši skupnosti in naših dragocenih pridobitvah, doseženih v minulih desetletjih borbenega in graditeljskega truda, pod vodstvom Zveze komunistov Jugoslavije na čelu s tovarišem Titom. Tudi kar zadeva naloge, ki se nanašajo na aktualno notranjo politiko in mednarodni položaj, izražajo vse poslanice tovarišu Titu spet neomajno titovsko prepričanje: »Zgodovina naše revolucije nas uči, da ni takšne naloge, ki jo to ljudstvo, delavski razred in zveza komunistov ne bi mogli uspešno uresničiti.«
Sugestija je bila, prispevkov ni!
Januarja meseca letos sem kot glavni urednik našega časopisa poslal vsem direktorjem tekst, ki ga objavljam posebej. Najbrž bi bilo odveč na široko razlagati, zakaj sem se odločil za tak način sodelovanja s časopisom, ker sem prepričan, da je v tekstu »Sugestija za prispevek za naš časopis« o tem dovolj povedanega. Dodal bi samo eno resnico. Naj nihče ne misli, da pri sebi razmišljam, da nihče v DO ni nikomur predstavil rezultatov leta 1979 in načrtov za vnaprej. Daleč od tega. Pa vendar vsi dobro vemo, da na takih predstavitvah ne sodelujejo vsi. Mnogi od tistih, ki pa prisostvujejo, ne morejo, ne znajo ali pozabijo prenesti v bazo razlago o zaključkih, novih trendih itd.
Zato in tudi zaradi dejstva, da pisana beseda, če jo bereš preudarno, daje možnosti za boljšo razumevanje in je vedno na razpolago, da se na nekaj sklicujemo ob vsakdanjih nalogah.
Naj bo za uvodno razlago dovolj. Spoštovani bralci! Za konec maj povem samo še to. V predzadnjem odstavku prispevka »Sugestija za prispevek za naš časopis« piše:
»Ce spoštovani tovariši navedeno idejo (v eni T.$H, dveh številkah časopisa) sprejmete, jo sprejmite dobrovoljno in odgovorite«.
,.M3
A
Torej lepo povedano — nobene zahteve — temveč dobrovoljna odločitev vsakega od naprošenih vodstvenih tovarišev. Minili so štirje meseci, prispevkov ni. Razen direktorja TOZD Zastopstva, ki je v osebnem kontaktu z menoj dejal, da bo v določenem času pripravil članek z želeno vsebino (nato še vedno čakam), drugi niso smatrali za potrebno, da kakor koli reagirajo.
S. ŽIGON
SUGESTIJA ZA PRISPEVEK ZA NAŠ ČASOPIS
Pustimo ob strani stalno prisotna vprašanja. Ali poznamo naš časopis? Ali se ga poslužujemo zato, za kar je namenjen? Ali... itd. Pojdimo vsaj enkrat v teh petih letih obstoja našega Glasila vase in razložimo delavcem Avtotehne kaj smo naredili, kaj nas čaka in s tem v zvezi, kako moramo pristopiti k delu, da bomo opravili čim bolj uspešne rezultate. Da, pojdimo vase vsaj enkrat na leto.
Nič ni narobe, če o taki vsebini nismo spregovorili ob koncu preteklega leta. Zato tudi ne bo nič narobe, če o dosedanji dejavnosti in o načrtih za naprej spregovorimo šele sedaj. Zakaj? Zato, ker nam to dovoljuje vsaka bilanca (pa tako tudi bilanca za leto 1979, odnosno vam že znani pokazatelji o njej), da se ob tem ozremo nazaj in kar je še bolj
(Nadaljevanje na 5. strani)
IZK
Priznavanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja
(prvo nadaljevanje)
Prav zaradi navedenega pa bomo ta podatka podrobneje obravnavali tudi zato, ker dosedanja praksa kaže, da je v izvajanju pokojninsko-invalid-skega zavarovanja največ spornih primerov prav zaradi nepoznavanja predpisov, ki določajo pristojnost in način ugotavljanja in evidentiranja, pokojnin-
ske dobe in osebnega dohodka. Preostale podatke pa bomo v zvezi s tem pojasnili le toliko, kolikor je za razumevanje pravic in dolžnosti, ki jih imajo organizacije združenega dela v izvajanju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, nujno potrebno.
POMEN MATIČNE EVIDENCE V SISTEMU POKOJNINSKEGA IN INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA
Matična evidenca o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bila uvedena v sistem socialne varnosti že s temeljnim zakonom o pokojninskem zavarovanju iz leta 1965, ki je določil, da se uvaja za izvajanje pokojninskega zavarovanja. Na podlagi pooblastila iz navedenega zakona so nato zvezni upravni organi izdali do leta 1972 več podzakonskih aktov, s katerimi je bila podrobneje opredeljena vsebina in naloga te nove službe. Najpomembnejši od teh normativnih aktov je uredba o matični evidenci o zavarovancih in upokojencih, katere določila so se uporabljala do konca lanskega leta. Zakon o temeljnih pravicah pokojninskega in invalidskega zavarovanja je namreč določil, da se bodo do izdaje zakona o matični evidenci uporabljali še predpisi, veljavni do 31. 12. 1972, tudi po 1. 1. 1973.
S 1. 1. 1980 pa se je začel uporabljati zakon o matični evidenci (Uradni list SFRJ, št. 34/79), ki je v glavnem povzel temeljne določbe tistih podzakonskih aktov o matični evidenci, ki so se uporabljali do konca lanskega leta. Pretežno se to nanaša na uredbo o matični evidenci zavarovancev in upokojencev.
Vendar je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj je treba razumeti pod pojmom matične evidence v sistemu pokojninskega zavarovanja.
Predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavni pred 1. 1. 1965, torej pred temeljnim zakonom o pokojninskem zavarovanju, sploh niso vsebovali določb o matični evidenci. Po teh predpisih so ustrezne službe, ki so bile pristojne izvajati pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pričele zbirati podatke, potrebne za priznanje in odmero pokojnine šele takrat in le za tiste zavarovance, ki so že vložili zahtevke za priznanje pravice do pokojnine. Obseg zajetja in način zbiranja teh podatkov je bil določen v samem zakonu o
pokojninskem oziroma invalidskem zavarovanju, posredno pa tudi v drugih predpisih.
To pomeni, da so pristojne službe za priznavanje pravice do pokojnine (bivši komunalni zavodi za socialno zavarovanje) imele zbrane podatke le za upokojence, medtem ko so se za aktivne zavarovance hranili njihovi podatki, potrebni za priznavanje pravic iz dolgoročnega zavarovanja, praviloma tam, kjer so nastajali, torej v organizacijah združenega dela.
Pomembna razlika med takratnimi in sedanjimi predpisi je v tem, da po predpisih, veljavnih do 31. 12. 1969, službe za izvajanje pokojninskega zavarovanja niso bile pristojne le za zbiranje, temveč tudi za odločanje o tem, v kolikšnem obsegu naj se zbrani podatki upoštevajo pri priznavanju in odmeri pravice do pokojnine. Seveda to odločanje ni bilo prepuščeno njihovi arbitrarnosti, ampak so morali postopati po določbah zakona o pokojninskem zavarovanju in drugih predpisih. Preprosto povedano, bivši komunalni zavodi niso odločali v postopku za priznanje pravice do pokojnine le o pravici do pokojnine, temelječi na pravnopomembnih podatkih (pokojninska doba, osebni dohodek ipd.), temveč hkrati tudi o obsegu in vrsti teh pravnopomembnih dejstev, od katerih je bilo odvisno priznanje pravice in zneska pokojnine. Organizacija združenega dela oziroma zavezanci za prispevke namreč niso imeli nobenih pristojnosti v postopku za priznanje pravice do pokojnine njihovim zavarovancem. Organizacije združenega dela so morale nuditi pristojnim službam v pokojninskem postopku tiste podatke, ki so bili potrebni za priznanje pokojnine, to je predvsem podatke o osebnih dohodkih.
Na podlagi navedenega je že možno povedati, kaj je treba razumeti pod pojmom matična evidenca o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Matična evidenca je zaokrožen sistem predpisov, na podlagi katerih se morajo vsi pravnopomembni podatki o zavarovancih, ki so pokojninsko zavarovani,
sproti evidentirati, zbirati, shranjevati, obdelovati in izkazovati praviloma pri strokovni službi skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja s ciljem, da se ti podatki:
—	uporabljajo za priznavanje zakonitih pokojnin in drugih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja;
—	uporabljajo kot skupinski podatki v študijsko-analitične namene, za programiranje bodočih obveznosti skupnosti in v zvezi s tem za pravilno načrtovanje predvidenega števila bodočih potencialnih koristnikov posameznih pravic;
—	uporabijo kot statistični podatki, pomembni za vso državo ipd.;
—	uporabijo za preverjanje pravilnosti vplačeva-nih prispevkov s primerjavo evidentiranih osebnih dohodkov z vplačanimi prispevki po posameznih zavezancih prispevka;
—	za valorizacijo pokojnin;
—	vključijo v enotni družbeni sistem informiranja.
Opravljanje teh nalog pa si več ni možno zamisliti brez elektronske obdelave podatkov. Zato je uvedba matične evidence v sistem socialne varnosti in njeno vodenje s sodobnimi sredstvi poslovanja povzročila nenehno prilagojevanje že zastarelih metod dela novim sodobnim oblikam organizacije dela, hkrati pa tudi funkcionalno povezavo pokojninskega sistema z drugimi organizacijami in skupnostmi s ciljem, da se istovrstna opravila v zvezi z zavarovanci čimbolj koordinirajo, s tem pa se tudi v bodoče prepreči dvojno ali celo trojno zbiranje in evidentiranje enakih ali podobnih podatkov na več mestih.
Zmotna pa bi bila misel, da so te korenite spremembe v načinu poslovanja in registriranja pravno pomembnih podatkov nastale zgolj zaradi same uvedbe matične evidence. Te spremembe so nastale tudi zaradi načina vodenja in oblikovanja podatkov matične evidence, ki je v sodobnem poslovanju edino mogoč, to je uporaba sodobne računalniške opreme. Podatki, potrebni za priznavanje pravic iz pokojninskega in invalidskega
zavarovanja, so praviloma podatki samih zavarovancev — občanov in drugi podatki, ki so v neposredni zvezi z njimi (osebni dohodek, zavarovalna doba ipd.), in se oblikujejo v določenem času in prostoru. Prav zaradi tega pa ti podatki niso pomembni le za same zavarovance kot neogiben pogoj za priznanje njihovih pravic iz pokojninskega zavarovanja, temveč imajo zaradi vsebine tudi elemente splošnega družbenega sistema informiranja.
Hkrati s tem pa so tu podatki dober temelj družbenega planiranja in v povezavi z drugimi informacijami tudi osnova za samoupravno odločanje.
Ni pa možno prezreti bistvene spremembe z vključitvijo matične evidence v sistem pokojninskega zavarovanja, ki se odraža v tem, da mora skupnost oziroma njena strokovna služba sproti evidentirati podatke o vseh zavarovancih. Te podatke ugotavljajo sami zavezanci za prispevek in ne več organ, ki je v upravnem postopku odločal o konkretni upravni zadevi. Pristojnost skupnosti oziroma njenih organov je omejena po predpisih o matični evidenci le na samo ugotovitev, ali so podatki, zbrani po predpisih o matični evidenci taki, da je možno na podlagi njih odločati o pravici in obsegu te pravice.
Iz navedenega pa je možno zaključiti, da mora imeti skupnost praviloma vse pravnopomembne podatke evidentirane že prej, predno se ugotavlja pravica do pokojnine. Podatki se morajo evidentirati sproti tako, kot so bili ugotovljeni v predhodnem postopku po posebnih predpisih v času trajanja zavarovalne dobe od pristojnih organov. Pristojnost skupnosti oziroma njenih organov pa se odraža le v tem, da ob zavarovanem primeru ugotovi, ali so podatki o zavarovancu, ugotovljeni in evidentirani po predpisih o matični evidenci, taki, da mu je na podlagi njih možno v določenem trenutku priznati pravico do pokojnine.
Skratka, skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja torej ob priznavanju pravice do pokojnine ne odloča več niti o pravici niti o obsegu, tem-
več le po svojih organih ugotavlja, ali je na podlagi zbranih podatkov po predpisih o matični evidenci zavarovanec izpolnil pogoje za pokojnino in kolikšen je znesek pokojnine.
Ker je za priznanje pravice do pokojnine in znesek pokojnine odvisen od podatkov, ki nastajajo med trajanjem zavarovanja (osebni dohodek, zavarovalna doba ipd.), obseg teh podatkov pa ugotavljajo zavarovanci sami v organizaciji, v kateri je zavarovanec združil svoje delo, lahko rečemo, da o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja dejansko odločajo samo neposredni proizvajalci tam, kjer so združili svoje delo. Izdaja sklepa o ugotovitvi pravice do pokojnine ob upokojitvi je le logična posledica predhodnih samoupravnih odločanj samih neposrednih proizvajalcev v organizacijah združenega dela.
TEMELJNE DOLOČBE
Poglavje o temeljnih določbah določa, da je matična evidenca o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja evidenca, ki vsebuje podatke, pomembne za vso državo, kar zadeva uveljavljanje pravic in izvajanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Brez enotne matične evidence v vsej državi bi bilo zelo oteženo uveljavljanje pravic, in to predvsem zaradi spreminjanja krajev zaposlitev kot posledice fluktuacije delavcev po vsej državi. Zato tudi zakon o evidencah na področju dela določa, da matična evidenca vsebuje podatke, pomembne za vso državo.
Temeljna načela tudi določajo, da vodijo matično evidenco samoupravne interesne skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Za posamezne kategorije zavarovancev je predvidena možnost, da zanje vodijo matično evidenco organi, v katerih delajo, in sicer na podlagi sporazuma med njimi in skupnostmi. Toda vodenja matične evidence o vojaških zavarovancih in uživalcih pravic ne ureja zakon, ampak zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
Matična evidenca mora zagotoviti podatke o aktivnih zavarovancih, o uživalcih starostne, invalidske in družinske pokojnine in o uživalcih denarnega nadomestila za telesno okvaro.
Dodatek za pomoč in postrežbo ni zajet v zveznem zakonu o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in zaradi tega tudi ni uvrščen v zvezni zakon o matični evidenci, vodimo pa ga v tej evidenci na podlagi republiških predpisov.
Matična evidenca se je oblikovala predvsem za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidske-
(Nadaljevanje na 5. str.)
Danes objavljamo:
Vloga in naloge sindikatov pri uresničevanju samoupravne delavske kontrole
»Da bi bili delavci seznanjeni z odločitvami, sklepi in stališči, so organi upravljanja in njihovi izvršni organi ter poslovodni organi in organ samoupravne delavske kontrole dolžni objavljati svoje sklepe in stališča. Te odločitve, sklepe ter stališča se lahko objavlja v časopisu OZD. Objava mora biti dostopna vsakemu delavcu.«
Na žalost pa v uredništvo ne dobivamo nikakršnih poročil o delu SDK. Zato se takoj pojavi vprašanje: Ali SDK ne delajo, ali pa samo mi ne dobivamo poročil? Verjetno drži prvo, kajti sicer bi tako ali drugače slišali za akcije posamezne SDK v naši DO, ker tako velika kot je, sigurno ni brez problemov, ki bi jih SDK morale obravnavati.
Kakršna koli je resnica, je ta predvsem v dejstvu, da nad delom SDK bdijo vsi delavci, še posebej pa OO Sindikatov. Da slednjim nekako priskočimo na pomoč za boljše delo s SDK, navajamo izvlečke iz »Stališč in nalog sindikata pri uveljavljanju samoupravne delavske kontrole.«
Na 9. kongresu ZSS smo sprejeli nalogo, da bomo sindikati zaradi utrjevanja in razvijanja vloge samoupravne delavske kontrole stalno spremljali njeno uveljavljanje in opredeljevali stališča do odprtih vprašanj, ki se pri tem pojavljajo.
Ob obravnavanju samoupravnih odnosov ugotavljamo, da SDK iz različnih vzrokov še ni dovolj zaživela kot sestavina samoupravljanja v združenem delu kot celoti. Njena uveljavljenost je povezana z razvitostjo samoupravnih odnosov v posamezni sredini. Je pa relativno zaostajanje delovanja SDK pogojeno tudi z nerazčiščenimi pogledi in opredelitvami njenih nalog in načina njihovega uresničevanja, kot tudi s pomočjo, ki jo nudijo družbenopolitične organizacije, posebno OO zveze sindikatov.
Ob pozitivnih premikih so tudi nekatera odstopanja glede oblik kot vsebine delovanja SDK, ki so v glavnem posledica nerazumevanja njene vloge ali pa ustaljene zastarele prakse.
V TOZD je SDK zelo pogosto istovetna z družbeno samozaščito, kar kaže na nezadostno razumevanje in razvitost neposrednega samoupravnega delavskega nadzora.
Naloge organa SDK se v veliki meri poudarjajo z delom, ki ga opravljajo samoupravni organi, delavci s posebnimi pooblastili in odgovornosti.
Dejavnost SDK še ni dovolj usmerjena v ugotavljanje izvajanja samoupravno dogovorjenih odločitev, npr. glede planiranja, izvajanja planov, vzrokov in odgovornosti za nedoseganje dogovorjenih ciljev, za neizvrševanje nalog v borbi za stabilizacijo, za sprejemanje različnih kriterijev pri enakih določilih v samoupravnih aktih itd.
Praksa uresničevanja SDK kaže, da so pri urejanju pogojev za njeno delovanje premalo angažirane družbenopolitične organizacije, še posebej sindikati, ki imajo na tem področju posebne naloge. OO sindikata, po izvolitvi članov organov SDK le malokdaj razpravljajo o problematiki in vsebini njihovega dela, jim tudi ne nudijo politične opore pri delu. Res pa je tudi, da sami organi SDK ne iščejo pomoči pri teh organizacijah.
Šibko je usposabljanje delavcev in članov samoupravnih organov in še posebej članov SDK. Del krivde pri tem je kako in kakšne informacije dobivajo zainteresirani, kakšen je njihov izbor in kvaliteta.
Tako v aktih kot v praksi se še premalo uveljavlja sodelovanje in povezanost organov SDK z organi zunaj DO; z družbenimi pravobranilci samoupravljanja, sodišči združenega dela, službo družbenega knjigovodstva itd., ki skrbijo za izvajanje zakonitosti ter za varstvo samoupravljanja in družbene lastnine.
Veliko vprašanj iz prakse rešuje republiški zakon o organu SDK, vendar je potrebno tudi za uresničitev zakonskih načel veliko bolj vključiti OO sindikata, katerih naloga je, da omogočijo vse pogoje za razvijanje in uveljavljanje SDK kot sestavnega dela sistema samoupravljanja.
Izhodišče za takšno delovanje je v predpostavki, da so nosilci funkcije SDK vsi delavci v združenem delu v vseh procesih in oblikah odločanja o zadevah, ki se nanašajo na njihov celovit položaj v družbenoekonomski reprodukciji.
Delavci opravljajo to kontrolo neposredno na zborih, v samoupravnih delovnih skupinah in drugih oblikah delegatskega delovanja predvsem s tem;
—	da se redno seznanjajo s celotnim poslovanjem DO in njenim materialnim in finančnim stanjem, s pogoji pridobivanja dohodka, njegovo delitvijo in uporabo skladno s plani, sporazumi in družbenimi dogovori;
—	da so seznanjeni z rezultati, doseženimi z združevanjem sredstev iz minulega dela v vseh oblikah;
—	da so vključeni in seznanjeni s pripravami na splošno ljudsko obrambo in z uresničevanjem družbene samozaščite;
—	da so seznanjeni s kazalci gospodarjenja po 140. členu ZZD, zlasti pa pri obravnavanju periodičnih in zaključnih računov;
—	da so seznanjeni z vsemi sklepi samoupravnih organov;
—	da so seznanjeni z drugimi vprašanji, ki so pomembni za upravljanje, odločanje za uveljavljanje SDK;
—	da uresničujejo SDK tudi takrat, ko sprejemajo in izvajajo dela in naloge, zlasti če so le-te takšne narave, da so ob njihovem izvajanju mogoče kršitve pravic delavcev.
V praksi je treba uveljaviti stališča sindikatov o planiranju, po katerih morajo biti delavci nosilci planiranja in je to treba omogočiti s primernimi pismenimi obrazložitvami gradiv.
Da bi bili delavci seznanjeni z odločitvami, sklepi in stališči, so organi upravljanja in njihovi izvršni organi ter poslovodni organi in organ SDK dolžni objavljati svoje sklepe, stališča in odločitve. Te odločitve, sklepe in stališča se lahko objavljajo v glasilu DO. Objava mora biti dostopna vsakemu delavcu.
Delavec, ki je v organizirani razpravi podal pripombo, predlog ali svoje stališče, ne more biti klican na odgovornost, niti postavljen v neugodnejši položaj od ostalih.
Delavci v DO uresničujejo SDK tudi prek organov upravljanja. To je delavski svet ali drugi njemu po položaju ali funkciji ustrezen organ upravljanja. Delavski svet mora izvajati kontrolo izvrševanja odločitev, ki jih je sam sprejel in odločitev, ki so jih sprejeli delavci na zborih ali na referendumih ter odločitev izvršilnih in poslovodnih organov. Kontrola delavskega sveta TOZD pa se nanaša na vsa področja združevanja dela in sredstev delavcev TOZD.
Delavski svet opravlja samoupravni delavski nadzor zlasti s tem, da:
—	redno ugotavlja izvrševanje sprejetih sklepov in ob sprejemanju novih opredeli roke in nosilce;
—	kontrolira izvajanje sklepov, ki so jih delavci sprejeli z osebnim izjavljanjem;
—	spremlja izvajanje plana in samoupravnih splošnih aktov;
—	spremlja odločitve izvršilnih organov;
—	ob ugotovitvi neizpolnjevanja ali neskladnosti sklepov predlaga ukrepe za spremembe, dopolnitve aktov oz. za uveljavitev odgovornosti.
Organ SDK je samostojen pri svojem delu. Delo je javno. Samostojnost SDK se izraža tudi v pravici do iniciative, v pravici angažiranja strokovnjakov in služb za pripravo ocen in v tem, da morajo biti za njo dostopni vsi dokumenti o poslovanju TOZD. SDK o svojem delu obvešča delavce na zborih in v drugih oblikah (časopis). Kontrola usklajenosti samoupravnih splošnih aktov v DO s samoupravnimi pravicami in dolžnostmi delavcev zajema zlasti kontrolo, kako se določila teh aktov uresničujejo in spoštujejo.
Pri preverjanju družbene in ekonomske smotrnosti uporabe družbenih sredstev se SDK poslužuje predvsem naslednjih podlag:
—	ekonomsko smotrnost SDK preverja skladno s kazalci gospodarjenja iz čl. 140 ZZD in doseženo plansko realizacijo, za kar pripravi gradivo ustrezna strokovna služba;
—	družbeno smotrnost odločitev ugotavlja s soočanjem odločitev z družbenim planom, SaS o skupnih osnovah plana in skladno z vsakoletno resolucijo o ekonomski politiki, kar morajo uveljavljati vsi nosilci planiranja.
Ena pomembnih nalog za delo SDK je tudi preverjanje uresničevanja splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite.
SDK ob ugotavljanju nepravilnosti ukrepa tako, da:
— Obvesti poslovodni organ in organe samoupravljanja in tudi OO sindikata.
— Če organi samoupravljanja ali poslovodni organ ničesar ne ukrenejo, seznani o tem delavce in družbenega pravobranilca samoupravljanja.
Metode delovanja SDK opredeljuje vsebina dela. Predvsem je treba poudariti, da SDK ni organ nad samoupravnimi organi in zato ne more odločati. Njena funkcija je predvsem, da opozarja in zahteva ukrepe za odpravo pomanjkljivosti oz. nepravilnosti. Iz tega izhaja, da ima SDK predvsem naslednje dolžnosti:
1.	Opozarjati na pojave iz prakse, ki niso združljivi s sprejetimi načeli in odločitvami delavcev.
2.	Dajati poročila o ugotovitvah in predloge za njihovo ureditev.
3.	Zahtevati redno obveščanje o izvršenih ukrepih
v zvezi z opozorili in o tem
obveščati vse delavce.
VLOGA IN NALOGE SINDIKATOV PRI URESNIČEVANJU SAMOUPRAVNE DELAVSKE KONTROLE
Uveljavljanje SDK bo tudi v bodoče ena temeljnih skrbi in odgovornosti organizacij ZSS, zlasti pa OO sindikata. Zato je potrebno, da sindikat v vseh oblikah združevanja dela in sredstev spodbuja delovanje SDK in ga stalno ocenjuje. Ta naloga mora postati sestavni del dela OO sindikata pri obravnavi vseh vprašanj upravljanja delavcev z združenimi sredstvi.
Sindikat mora s svojim delovanjem zagotavljati, da so o problemih, ugotovitvah in delu SDK obveščeni vsi delavci, da bodo lahko vplivali na način nadzora. Pri izvajanju delavske kontrole mora sindikat dajati tudi politično podporo in zaščito prek organov in služb v sindikatih.
OO sindikatov oziroma njihovi IO bodo sprožili pobude na odpoklic članov SDK, ki ne bi ravnali v skladu s sprejetimi načeli in določili o izvajanju SDK.
Med svoje trajne naloge sprejema sindikat tudi usposabljanje delavcev za izvajanje funkcije SDK, kar mora postati sestavni del rednega usposabljanja za samoupravljanje.
Sindikati bomo še naprej pojasnjevali samoupravno bistvo SDK, še posebej pa bomo poudarjali njeno preventivno funkcijo, se pravi, pravočasno odkrivanje negativnih pojavov.
Svoje delovanje moramo organizirati tako, da se bodo uveljavile predvsem vse oblike neposredne SDK, kar bo prispevalo tudi k temu, da se bo uveljavila prava vloga SDK.
Sindikati morajo ustvariti pogoje, ki bodo omogočali, da bo vsak delavec neposredno sodeloval v nadzoru.
Zavzemati se moramo za uresničevanje ustavne pravice delavcev, da so redno in pravočasno obveščeni o poslovanju DO, njenih materialnih in finančnih razmerah, o oblikovanju in delitvi dohodka in porabi sredstev ter o vseh drugih vprašanjih. Večjo pozornost delovanju SDK pa je nujno posvetiti v vseh organih, kjer se združujejo sredstva in se odloča o njihovi porabi za različne namene.
Naš cilj bo, da bodo razne oblike iniciative SDK navzven (do družbenega knjigovodstva, inšpekcij, tožilstva ipd.) vnaprej opredeljene v samoupravnih aktih OZD, saj morajo SDK v DO vnaprej (in ne šele potem) vedeti, kakšne ukrepe ali zahteve lahko naslavljajo na zunanje organe. Neposredno obračanje navzven bi morala biti pravica organov do kontrole v vseh primerih, ko notranji organi vključno z DS ne bi izvršili predlaganih ukrepov in postopkov.
Ponujeno znanje
Iz »Informacij«, ki jih redno dobivamo v uredništvo od ZSS — odbor za obveščanje in politično propagando, smo danes za vas cenjeni bralci izbrali zanimivosti iz knjižnega trga — »o samoupravnem informiranju«.
Brez sramu, ugotavljamo tudi v naši DO, da nam še marsikaj manjka v medsebojnem obveščanju v združenem delu za boljše funkcioniranje samoupravnega odločanja. Zato bi bilo povsem razumljivo in opravičljivo, če se bodo za to odgovorni v TOZD in DSSS odločili, da za potrebe vseh naših delavcev nabavijo v prispevku navedeno literaturo in jo tudi posredujejo vsem zainteresiranim.	Ur.
V	zadnjem obdobju je prišlo na slovemsiki knjižni trg več strdkovmih del, ki obravnavajo vprašanja informiranja in komuniciranja. S tem se nam je le začela nekoliko bolj nabirati prepotrebna Strokovna literatura za študij ob delu. Zasluga za to gre založbi Delavska enotnost, ker je prisluhnila ugotovitvam sindikatov, kaj še manjka medsebojnemu obveščanju v združenem delu za boljše funkcioniranje samoupravnega odločanja in za učinkovitejše delovanje delegatskega sistema v njem. V približno enem letu so izdali kar pet knjig. Ne samo nam, ki se ukvarjamo z informiranjem in komuniciranjem v združenem delu, ampak tudi vsem, ki jih v medsebojnem obveščanju zavezuje zakon o združenem delu, in vsem samo-upravljalcem, delegatom itd., so s temi knjigami ponudili znanje, ki je neposredno in takoj uporabno v naši praksi.
V	družboslovni Zbirki
Delavska enotnost so izšle naslednje knjige:	Matija
Gorjup »Samoupravno novinarstvo« (140 din), Lenart Šetinc »Temelji samoupravnega sistema informiranja« (190 din), Stanko Ilič »Psihosociološki aspekti informiranja v združenem delu — humanizacija delovnega Okolja« (2S0 din). Vrsto zelo konkretnih vprašanj, s katerimi se najpogosteje srečujemo vsi, predvsem še tisti, ki se poklicno ali pa po službeni dolžnosti ukvarjamo z informiranjem in komuniciranjem v združenem delu, pa obravnavata dve brošuri iz zbirke Knjižnica Sindikati, ki sta pravkar izšli. V nadaljevanju vam poročamo o obeh.
»RAZUMLJIVE
INFORMACIJE«
Franc Križaj »Razumljive informacije« — A 5 (v zbirki Knjižnica Sindikati, št.
22), broširano, 76 strani, naklada 2.590 izvodov, 45 din.
2 e iz kazala ugotovimo, da je osnovni namen dela pokazati na pomembnost ustreznega medsebojnega obveščanja v samoupravni družbi.
Glede na značaj samoupravnega odločanja pa informacije ne bi smele biti bralno breme, kajti take — bralno breme — so v negativni korelaciji z učinkovitostjo samouprave; so škodljive, odbijajoče, vsiljujejo nesporazume in slabo voljo. Zato so v tem delu najprej načeta vprašanja obsežnosti besedil. Z raziskavo je avtor ponovno potrdil znano resnico, da obsežno informiranje še ne pomeni dobre informiranosti. Avtor poskuša ob tem odgovoriti, zakaj imamo toliko predolgih in informativno siromašnih informacij. S tem je v najtesnejši povezavi še vprašanje razumljivosti besedil in še vprašanje zakaj nekateri avtorji pišejo tako odtujeno, učeno, namesto da bi se ravnali po tistih, ki so jim svoj sestavek namenili, itd.
V nadaljevanju knjige sledi — po razpravi o nekaterih teoretičnih vprašanjih komunikacij — razmišljanje o tem, kako oblikovati razumljivejšo informacijo, kdko napraviti besedilo preglednejše in kako pomembna je pri tem vloga povratne zveze oziroma kontrola pravilnega sprajemnikovega usvajanja izvirnega gradiva, informacije. Na koncu je dodane še nekaj snovi za razmišljanje: »Etika in komunikacijska kultura«.
Vsebino knjige je njen avtor smiselno dopolnil še s prilogami, ki nas seznanjajo s tem, kako se je lotil raziskave in testov o Obsegu besedil, kako je prišel do odgovora o njihovem optimalnem obsegu; kako mora biti sistem informiranja in komuniciranja v samoupravni družbi odprt itd.
Tu lahko dodamo svoje: prav ima, nič ne pomaga njegova odprtost, če ga ponekod v njegovih delih vodijo in obljkujejo ozkosrčni ljudje. Verjetno se je avtor zato lotil še — žal le načelno — razprave o položaju udeležencev v medsebojnem obveščanju. Knjiga ni učbenik, toda ko jo preberemo, lahko rečemo, da smo se iz nje marsikaj naučili, ne glede na občutek, da bi mogel avtor — ker je videti, kako grabi iz polnega — zapisati še veliko več: nekatera poglavja kar izsiljujejo razširitev, pa tudi nekatere trditve bi bilo prav podkrepiti še s tem, kaj se s posameznikom godi, ko je izpostavljen informacijam, kakšna je v njem sedimentacija takšnih ali drugačnih informacij, zakaj se informacij včasih tudi brani, pa problem uniformnosti in aference prilagajanja (o naši notranji pripravljenosti prilagajati se zunanji situaciji, o kateri se sproti informiramo), kako naj vse to človeka vključuje v ožjo in širšo skupino in problem identifikacije in sploh, kolikšnega pomena je sprejemniko-vo poprejšnje znanje za sprejem informacije in za njeno takšno ali drugačno uporabo itd. — vse to so vprašanja, ki jih vkljuou-mo v širšem smislu v pojem razumljive informacije.
Škoda je le, da je tako vsesplošno uporabno delo izdano v tako majhni nakladi. Zagotovo bo kmalu pošla. S tem, da rečemo »vsesplošno uporabno delo« lo«, poudarjamo dvoje: aktualnost vsebine, pisana je za naše razmere, podana pa razumljivo vsakomur — namenjeno je vsem samo-upravljaicem in ne samo ljudem, ki se strokovno ukvarjajo z informiranjem in komuniciranjem v združenem delu.
»DIREKTOR V SISTEMU
SAMOUPRAVNEGA
INFORMIRANJA«
Stanko Ilič: »Direktor v sistemu samoupravnega informiranja« — A 5 (v zbirki Knjižnica Sindikati, št. 23), broširano, 100 strani, naklada 2.500 izvodov, 55 din.
Naslov knjige in tudi naslovi posameznih poglavij napovedujejo obravnavo ozkih teni. Škoda je, da so taki, kajti vsebina je širše zastavljena, da ne zadeva samo direktorja v OZD ali TOZD itd., ampak se — če spustimo besedico direktor — neposredno nanaša na vse v organizaciji združenega dela, ki vodijo delo večjih ali manjših skupin. Zdi se, da avtor namenoma uporablja starejši izraz »direktor«, namesto dolge in še ne tako udomačene nove skupine besed »individualni poslovodni organ«, misli pa ob tem direktorju še na ravnatelja, upravnika, poslovodjo, obratovodjo, de-
lovodjo ipd. Vsem tem je knjiga namenjena, namenjena pa je tudi vsem, ki aktivno sodelujejo v organih upravljanja, v organih družbenopolitičnih organizacij itd. Seveda je knjiga namenjena tudi nam, ki se ukvarjamo z informiranjem in komuniciranjem v združenem delu. Avtor si vseskozi prizadeva pokazati, na kaj morajo biti vodilni pozorni, da bo samoupravljanje še bolj nemoteno.
Avtor že v predgovoru pove, da se moramo najprej
—	če se hočemo pogovoriti o mestu in vlogi direktorja v sistemu samoupravnega informiranja — pogovoriti o Okvirih predmeta, ciljev in nalog samoupravnega informiranja v združenem delu, nato o funkciji direktorja (vodilnih) v sistemu samoupravljanja in o pogojih za njegovo uspešno opravljanje nalog. Vsebina je razdeljena na šest poglavij : (I) sistem samoupravnega informiranja, (II) direktor v sistemu samoupravljanja, (III) direktor v sistemu samoupravnega informiranja, (IV) determinante uspešnosti delovanja direktorja v sistemu samoupravljanja in v sistemu samoupravnega informiranja,
(V)	način in načela izpolnjevanja nalog direktorja,
(VI)	ocenjevanje izpolnitve nalog direktorja.
Za marsikoga od nas je v prvem poglavju beseda o tistem, kar nam je že tako domače, da se o tem marsikdaj ne znamo več besedno izraziti:	predmet samo-
upravnega informiranja, njegovi cilji in naloge. Prav v tem je dragocenost te knjige — gre namreč za staro ugotovitev, da smo še najbolj učinkoviti pri tem, kar znamo besedno opisati. Informiranje in komuniciranje pa je sestavni del vsega našega življenja, odraža ga in hkrati spreminja. Zato je nalogam v samoupravnem informiranju odmerjenega največ prostora. Poudarjeno je izpolnjevanje delovnih in družbenih nalog OZD, razvijanje procesa samoupravljanja in oblikovanja še boljših med-človeških odnosov v delovnem Okolju. Dejstvo je, »če je delavec seznanjen s celotnimi razmerami v svoji organizaciji, lahko zavestno in celoviteje izpolnjuje naloge, laže dojema morebitne probleme in veliko bolj angažirano sodeluje pri njihovem reševanju«. Dobri oidnosi se spreminjajo v motivacijo za sodelovanje.
V naši samoupravni družbi odloča delovni človek o vsem, odloča o produkciji in reprodukciji. To ni le njegova pravica, to mu je z zakonom o združenem delu naloženo. Delo in upravljanje sta dve med seboj tesno povezani strani celotne aktivnosti delavca-samo-upravijalca. Zato je poudarjeno tudi njegovo permanentno izobraževanje. Ne da se namreč mimo dvojega: prvič, da se znanje in informiranost med seboj povezujeta in dopolnjujeta
—	znanje pomeni okvir,
shemo, za razumevanje informacij, na drugi strani pa marsikatera nova informacija lahko dopolni in obogati znanje; in drugič, da je samo izobražen, razgledan samoupravljalec lahko uspešen organizator lastnega dela in oblikovalec prihodnosti samoupravne družbe. Tu je seveda še posebnega pomena idejnopo-liitična razgledanost:	tisti,
ki se je pri glasovanju ravnal po drugih in ki »ne ve, za kaj je glasoval, tudi ne more kontrolirati izpolnjevanja šklepov«
Izredno pomembna naloga direktorja (vodilnih) je, da z informiranjem sproti seznanja samoupravi j alce z načrti in položajem OZD. In ne samo to, v samo po sebi umevno prakso mora priti vključevanje delavcev v nastajanje odločitev. Šele takrat bodo ljudje sprejeli odločitve ra svoje, kot svoja stališča. To je tudi eden izmed kažipotov za delo vodilnih v samoupravnem informiranju — z informiranjem moramo ustvariti take odnose, ki pritegujejo k zavestnemu in aktivnemu sodelovanju vseh v kolektivu. Tu avtor lepo pove, kako zatajijo znane teorije o dobrih odnosih in tipih vodenja in ki jih nekateri tako vztrajno želijo presaditi v našo prakso: avtokratsko, demokratično in samodejno, »laissez faire«, vodenje. Ne taka klasifikacija in tudi ne nobeden od teh tipov ni združljiv s koncepcijo samoupravljanja. Delavsko samoupravljanje je posebna metoda vodenja, v njej gre za medsebojno vplivanje med vsemi v skupini, v kolektivu itd. Odločajo enaki med seboj, čeprav imajo v delovnem procesu različne zadolžitve. Nekateri avtorji imenujejo to »metoda skupinskega odločanja«.
»Direktor v sistemu samoupravnega informiranja« je že druga knjiga Stanka Iliča o informiranju in komuniciranju v združenem delu, ki jo je založila Delavska enotnost. O njej bi lahko še pisali. Je zares zanimiva in tako oblikovana, da se prijetno bere. Sicer avtor žal nekatera vprašanja »odpravi« bolj na kratko. Morda predpostavlja več znanja nas, bralcev o njih. Toda to je njegov način podajanja snovi. Na primer zadnje, šesto poglavje »Ocenjevanje izpolnitev nalog direktorja« je skromno. Bolj bi lahko v njem upošteval socd-alno-psihološke ugotovitve, skušnje skupinske dinamike in kaj vse vpliva na to, kako skupina vrednoti posameznika, predvsem vodilnega. Morda bi mogel avtor obogatiti vsebino knjige, če bi — vsaj v primerjalnem smislu — uporabil sicer res nad deset let stare in znane raziskave centra RS ZSS ra raziskovanje samoupravljanja »Položaj in vloga direktorja v industrijskem podjetju« (v treh delih, skupina avtorjev) in še nekaj drugih podobnih del centra o direktorju.
SUGESTIJA ZA PRISPEVEK ZA NAŠ ČASOPIS
(Nadaljevanje s 1. strani)
važno, kaj in kako naprej. Če s strani uredništva Glasila to vprašanje obrnemo ali poenostavimo, vas vprašamo:
KJE SMO, KAM GREMO?
To vprašanje, tovariši vodilni v DO, vam postavljam kot urednik. Odgovorite in razložite po svoji volji in odgovornosti. Pri tem pa si dovoljujem navesti nekaj misli, ki naj bi jih vaš odgovor upošteval:
— Kakšne rezultate smo dosegli v prejšnjem letu (ali še bolj nazaj)?
— S kakšnimi obeti in upi gremo v novo leto in sploh v prihodnost?
— Ali so uspehi preteklega leta posledica premišljenih in pravilnih samoupravnih organizacijskih in poslovnih odločitev?
— Kakšni so problemi DO kot celote in s tem v zvezi posamezne TOZD in DSSS?
— Ali je poslovanje postalo gibčnejše in lažje, ker smo dokončno uredili in uveljavili dohodkovne odnose?
— Kaj moramo še opraviti, da bo poslovanje naše skupne DO z njenimi TOZD smotrneje in bolj prilagojeno splošnim razvojnim tokovom naše samoupravne socialistične družbe?
— Kako bomo, ne glede na ZZD, po temeljitem premisleku in analizah o značaju in razvojnih možnostih naše DO (ali (TOZD) le prišli do novih odločitev, ki bodo uresničile našo notranjo in zunanjo obliko in vsebino.
— Ali imamo in kakšne so v prihodnosti naše možnosti za višjo raven osnovne dejavnosti, kakšne so naše možnosti in perspektive?
— Ali bomo v novih pogojih (za leto 1980 in naprej) naše delo bolj disciplinirano, bolj smotrno, bolj specializirano povečali tako v posamezni TOZD in v DO kot celoti in ga tako prilagodili srednjeročnemu planu?
— Kako bomo urejevali naš pristop k novim investicijam, kako bomo povečali materialno bazo, racionalizirali poslovanje in ustvarili take delovne pogoje, v katerih bomo učinkovito delali in bili pravilno nagrajevani in ne nazadnje, kako bomo nadaljevali z vlaganjem v industrijo, v izvoz in s tem v zvezi zadovoljevali uvozno-izvoznim pogojem, od katerih je odvisna prodaja v trgovini in konsigna-cijah?
Se je vprašanj, odnosno sugestij, ki vam jih lahko postavim v pomoč za vaš prispevek. Sem pa prepričan, da v vašem prispevku ne bo manjkalo predlogov in idej, kako podpreti razmišljanja, da smo DO kot celota in da se TOZD ne vedejo tako, kot bi se jim trenutno hotelo itd. Najbrž ne bo odveč tudi beseda o dejavnosti DSSS, o racionalnosti, o odnosih do dela, o disciplini nasploh itd.
Če, spoštovani tovariši, navedeno idejo (v eni ali dveh številkah časopisa), sprejmete, jo sprejmite do-brovoljno in odgovorite.
Zaključujem s prošnjo, da prispevek sestavite do 8. februarja 1980. Hvala!
Dostavljeno:
Generalni direktor Direktorji TOZD in DSSS
GL. UR. S. ŽIGON
Tekočina, ki pomeni kri
Bil je že januar, ko nas je Rdeči križ Slovenije prosil, da jim pomagamo orga-nizirajtd krvodajalsko akcijo v naši delovni organizaciji. Rečeno — storjeno. Zapeli so telefoni, izšla je informacija in določenega dne je poseben avtobus odpeljal izpred Avtotehne kar 27 delno novih, delno že preizkušenih krvodajalcev. NO, če pomislimo, da je v Sloveniji dovolj brvi, kadar jo odda dnevno 200 krvodajalcev, potem se moramo pri naslednji akciji še bolj potruditi.
Povprašali smo naše kolege, 'bi so dali kri v tej akciji, in tiste, ki so že pravi veterani v tej humani dejavnosti, po njihovih občutkih, in izvedeli tole:
Černič Jana-Pika (25 let): Kri sem darovala prvikrat, brez vsakih predsodkov ali strahu, z normalnimi občutki. Postala bom redni krvodajalec. Vesela sem bila, da je bila akcija organizirana, saj začetnik brez spodbude ne najde pravega motiva za tako dejanje.
Gale Slavi (28 let): Kri sem dala prvikrat in to_z zavestjo, da sem voznik in da ni nikjer rečeno, da tudi sama ne bom nekoč potrebovala te življenjsko pomembne tekočine. Dobro se počutim in se bom krvodajalskih akcij še udeleževala.
Šušteršič Kati (36 let):
Štirikrat sem že darovala kri. Glede na število zaposlenih v Avtotehni in glede na to, da je med njimi veliko voznikov, je bila udeležba sorazmerno slaba. Nekateri tarnajo o slabem počutju, čeprav še nikoli niso dali krvi. Sama se dobro počutim in tudi z težo nimam problemov.
Grintal Jure (38 let): 20-
krat sem že daroval kri, od tega 1'3-krat za srčne operacije, 7-^krat pa za krvno plazmo, kakršno potrebujejo za hemofilike. Na odvzem krvi sem bil največkrat vabljen izven krvodajalskih akcij in sem se vedno odzval, včasih tudi dvakrat letno. Mislim, da je dobro za človeka, če daje kri. Kar se tiče te organizirane krvodajalske alkcije, pogrešam udeležbo naših vodilnih in vodstvenih delavcev. Marsikdaj bi njihova udeležba pripomogla, da bi se akcije udeležilo še več delavcev, čeprav seveda
bazira akcija na samoiniciativnosti.
Bajc Vinko (33 let): Kri
sem doslej daroval 31-krat. Največkrat sem šel na odvzem krvi po vabilu zavoda za transfuzijo v Ljubljani. Kri dajem za pridobivanje krvne plazme. Po posebnem postopku, ki traja približno 2 uri, iz krvi izločijo krvno plazmo, ostalo kri pa vrnejo nazaj v žilo — telo. Za darovano kri sem prejel tudi številna priznanja.
Prav bi bilo, da bi imeli iz vrst sindikata v občini pri Rdečem križu predstavnika, tako da bi bili na tem
področju aktivnejši in bolje organizirani, saj nekateri krvodajalci še niso dobili krvodajalskih knjižic in priznanj.
Oseli Janez (57 let): 28-
krat sem daroval kri v ci-vilstvu in 3-krat v JLA. Spominjam se časov, ko si za odvzeto kri prejel denar, kar pa je imelo tudi negativne posledice. Sedaj dajejo kri iz humanih razlogov, kar je po moje bolj človeško. Nekateri so kri prodajali tudi preko meje.
Dolinar Alfonz (46 let): Kri sem dal približno 20-krat, največkrat na vabilo. Zavoda za transfuzijo, ko so potrebovali kri za srčne operacije. Rednih akcij se nisem toliko udeleževal. Krvodajalec bom ostal še naprej, ker nikoli ne veš, kdaj boš sam potreboval kri. Iz svojih izkušenj že vem, da postaneš pravi krvodajalec šele takrat, ko potrebuješ kri za rešitev lastnega življenja. Mislim, da ni nič slabo, če daješ kri. Predlagam, da v okviru Avtotehne pripravimo tovarniško srečanje krvodajalcev, saj nas ni tako malo in ne vemo drug za drugega.
Cajhen Matija (33 let):
Krvadajalec sem postal z 18 leti, doslej sem dal kri 8-krat. Zaradi bolezni sem že potreboval transfuzijo. Kljub sodobni medicinski tehniki ni šlo brez te dragocene tekočine. Menim, da nekateri premalo cenijo pomembnost in humanost krvodajalstva. Čas bi že bil, da bi v Avtotehni evidentirali število krvodajalcev in jim dali javno priznanje,
Torej vidimo, da so med nami pravi ljudje. Zakaj ne bi ob naslednji akciji dal krvi tudi ti?
Pogovore zabeležil:
CAJHEN MATIJA
PRIZNAVANJE INVALIDSKIH PRAVIC ...
(Nadaljevanje s 2. strani)
ga zavarovanja in za njegovo izvajanje. Glede na obsežnost podatkov in njihov pomen pa lahko matično evidenco uporabljamo tudi v druge namene — za statistična raziskovanja ipd. — kot tudi za uveljavljanje drugih pravic (iz delovnega razmerja in druge).
Z zakonom o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 35/72, 18/76 in 22/78) je bilo uvedeno obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje le za delavce in z njimi izenačene osebe. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje drugih kategorij delov, ljudi urejajo republiški oziroma pokrajinski zakoni, statuti in drugi samoupravni splošni akti samoupravnih interesnih skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Da bi zagotovili enotne podatke, zakon določa, da predpisi o matični evidenci zadevajo vse zavarovance, ki delajo najmanj polovico polnega delovnega časa, in siter tako tiste, ki so zavarovani po zakonu o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot tudi tiste, ki so zavarovani po republiških oziroma pokrajinskih predpisih oziroma po statutih in drugih samoupravnih splošnih aktih skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Prav tako zakon določa, da lahko republiški in pokrajinski zakon uvede matično evidenco tudi za druge kategorije zavarovancev (ki delajo manj kot polovico polnega delovnega časa ali pa so zavarovani samo za primer nesreče pri delu in poklicne bolezni).
Podatki iz matične evidence so podlaga za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in imajo značaj podatkov, vpisanih v javno listino. Zato se tudi v prijave za uvedbo in vodenje matične evidence lahko vpisujejo le podatki iz javnih listin oziroma z zakonom določenih evidenc.
Že v temeljnih določbah zakonodajalec taksativno našteje, kdo se šteje za zavezanca za plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavezanci za plačevanje prispevkov so obenem tudi zavezanci za vlaganje prijav za pri njih zaposlene zavarovance, kar morajo storiti v določenih rokih.
Zelo pomembna temeljna določba zakona je tudi, da je mogoče ustrezne podatke evidentirati v matični evidenci šele takrat, ko se zavarovanec z njimi strinja. Tak način evidentiranja podatkov pa nujno terja, da je zavarovanec z vsakim podatkom seznanjen že pred evidentiranjem.
SE NADALJUJE!
Kaj storimo, če treska
Bliža se čas počitnic. Mnogi med nami jih bomo preživeli ob morju, ob jezerih in rekah, zato je najbrže v redu, če vemo, kako se moramo obnašati takrat, ko nenadoma začne treskati, mi pa se nahajamo ob vodi.
Popoldne nas obiskujejo nevihte. Vse leto pobere strela po nepotrebnem nekaj človeških življenj, zato ni nikoli dovolj opozoril, kako naj se vedemo pred nevihto.
Kje smo varni? V v večjih hišah v naseljih ali v posameznih poslopjih, ki imajo pravilno speljan strelovod. Ce ga pa ni, se je dobro zadrževati sredi prostorov. Varni smo tudi v avtomobilih, če so zapr-
ta vsa okna, v avtobusih in vlakih.
Če smo ob vodi, se oddaljimo od brega vsaj za 30 metrov, ker voda privlačuje strelo. Nikakor ne vztrajajmo na kolesu ali motorju, ampak se podajmo z vozilom vred v varno zavetje. Ne zadržujmo se v bližini poljedelskih strojev na poljih, stebrov daljnovodov in žičnic, tovarniških dimnikov in cerkvenih zvonikov.
Če vas dohiti nevihta kje na planem, ne lezite na tla in ne pokleknite, ampak počepnite. Sklonite glavo, pritisnite roke na prša in stisnite noge. Planinci naj odvržejo daleč proč od sebe cepine, dereze in druge kovinske predmete.
Obvestilo
o valorizaciji osnov za obračun osebnega dohodka za čas bolezni do 30 dni
V skladu z določbami stališč Sindikatov o samoupravnem sporazumevanju o skupnih osnovah in merilih za razporejanje tistega dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke ter drugih prejemkov (sindikalna lista) obvešča Skupnost socialnega varstva Slovenije, da se je po podatkih Zavoda SRS za statistiko povprečni mesečni čisti osebni dohodek na zaposlenega delavca v gospodarstvu v SR Slovenije v letu 1979 gibal takole:
prišli P-◄ odšli
TOZD Zastopstva Odšli:
31. 3. 1980 Vinko Bajc 31. 3. 1980 Ciril Senčar
TOZD Servisi Prišli:
14. 3. 1980 Izet Mujakič
Odšli:
31. 3. 1980 Jože Klemenčič
ALI ŽE VESTE ...
... da je otok Palagruža izmed vseh naših otokov nabolj oddaljen od kopna.
... da je naš rojak Janez Puhar izumitelj fotografije na steklu (že leta 1842),
.. . da je človešlo telo sestavljeno iz okoli 200 kosti.
... da imajo največ va davin v Jugoslaviji Crkvl-ce v Krivošijah nad Boko Kotorsko — okrog pet me-trov(!) na leto.
Povprečje 1979: 5.730 din
obdobje januar—marec 1979 obdobje april—j umij 1979 obdobje julij—september 1979 obdobje oktober—december 1979
6.494 din ali porast za 13,3% 6.886 din ali porast za 20,1 % 7.268 din ali porast za 20,6 % 7.965 din ati porast za 39,0 %
* NA 9 CICERO
So sladkor iz sladkorne pese izumili pod Napoleonom?
Ne. Ko je cesar Napoleon leta 1806 v Berlinu ukazal tako imenovano kontinentalno blokado, s katero naj bi uničil britansko mornarico, ki ji je prepovedal dostop v evropska pristanišča, je bila s tem ustavljena dobava sladkornega trsa, iz katerega je vsa Evropa pridobivala sladkor. Evropa se je tako zatekla k sladkorni pesi, iz katere je nemški kemik Marggraf prvi naredil sladkor. Tako je v svetu obveljalo prepričanje, da je Evropa »-izumila« sladkor pod Napoleonom. Vendar je bila tehnika izumljena že prej, in sicer celih petdeset let (natančneje leta 1747). Francoski baron De-lessert je bil glavni pobudnik za pridelovanje sladkorja iz sladkorne pese.
Navedeni podatki se lahko uporabljajo za izračun za valorizacijo osnove za obračun nadomestila osebnega dohodka za čas bolezni do 30 dni.
Podrobnejše akte o valorizaciji morajo vsebovati samoupravni splošni akti posamezne organizacije.
iz DE

'HOCA/O
\rjEVUE
PEŽcU
l/	-
Apnita
K&4V P/Sj Po-PSC-L/ V /■SrTej
l
M. IPliS
OBLIKA
IP-RA-
■ZAWA
tHAtpA
Z4 SE-
J>&1/
—
IZr^olo
\siL-:

VUL-tZAb
MA
sta l/7/
kLEJl'—
V/CA
Popev-
kar
PrA!2-T(b
IVAK/ ALEJC,— JAI/OAP 9ANPKA VEUIICE-__________fef
AVAV-
VEAzJ/
JAp/SAt/.
CTGR
CE-fn
'7 r tJ
‘ŽL&V.
u-teE..
'rA
C it KO V-CfCR-Kt ČARA
pet-
AEAB.
ZPobc-
v/kaR
PAuTobj
KApUP/f
CfL^£>A
t-tSC^
P/Zt -
IRKOV
PTKEAA
■;7‘cRT-
hJA KA -
PoveJR
-/v;
7VEZA/A PeAAVA VZ K-PA PAETJA K/^CA
AGL-či -
BAR. P/KKA Pe>p£AN-^V.7/
VEZJUtK
PEERl-
\SAL£C,
TejEzrm
pejkop
V P/Zo-
■BToR
VBAERA tjOCBKA V SEV, AHE-KjKJ
■pZfvO
pevpe
kc P/0je
ICjGA
KA£3a-
Mt
ZLEBtC.
VfroCfAH
P&tSoPU
C’
PJlECJoA
jTKAKPA
KoBAPP.
KULfR
PQHl-
BTAKE
EG-VEK.
ajkvc
MEApTo
'ZJAAL-/Z Eopu
MASR.
/ZRAB'
TSfcL
PSA\
^fLAjtA/
Vrh Eifflovega stolpa se ziblje za meter sem in tja.
Resnica je drugačna. Med legendami, s katerimi je obkrožena najbolj znana in značilna zgradba Pariza, je tudi ta, ki govori, da se vrh Eifflovega stolpa v hujšem vetru ziblje za meter sem ter tja. Resnica je precej skromnejša, kajti v hudem vetru opisuje konica stolpa elipso, katere velika os ne preseže 10 do 12 cm.
Olimpiada ali olimpijske igre? V vsakdanjem življenju radi enačimo olimpia-do z olimpijskimi igrami. S tem pa delamo hudo napako. Zlasti novinarji so med največjimi grešniki, kajti iz strahu, da se ne bi ponavljali, zapišejo za isto stvar zdaj olimpijske igre, zdaj pa olimpiada. Vsega pač ne morejo vsi vedeti. Olimpiada nikakor ni sinonim za olimpijske igre, saj pomeni štiriletni premor med dvema olimpijskima igrama."
Bistveno je sodelovati je Coubertinova ideja. Pa ni tako. Formula ali reklo pobudnika modernih olimpijskih iger francoskega barona Coubertina, da je »važno sodelovati, ne pa zmagati« se je razširila tudi na nešportna področja, kadar hočemo povedati, naj se kdo ne peha preveč za slavo in zmago. Izraz seveda vsi pripisujejo Coubertinu, ki pa ni storil nič drugega, kot da je udarneje izrazil misel iz Montaignovih »Esejev«: »In poštenost kreposti je v tem, da se bojuje, ne pa zmaguje.«