nilado Juhd //ji Štev. b Sobota, 2. februarja 1935 A dam Milkovič: Potepuh! Ko je gospod profesor Bradač prekoračil petdeseto leto, mu je nenadoma umrla gospa. Ostal je na svetu čisto sam; pa je odslej živel le še za svoje ljube živalce, ki so mu bile v tolažbo in za kratek čas. Poleg malega psička Mihca in bele koze Dolgoroge, je redil na svojem domu še dve papigi in dve sraki Dolgorepi. To je bil živžav! Vse proste dni je preživel odslej gospod ljudi. Kadar sta slabo razpoloženi, jih tudi ozmerjata. Posebno Beba, ta Beba, klepetulja je, da ji ni para. Kadar pa je dobre volje, tudi prepeva in še kako! Peti jo je bila naučila pokojna gospa Bradačeva. f % teti n profesor med svojimi ljubljenci; gladil je zdaj tega, zdaj onega in jih prijazno ogovarjal Njegovi sosedje so trdili, da slišijo časih z njegovega vrta pravcate človeške glasove in da njegovi dve papigi Biba in Beba govorita že čisto razločno in tako opravljata mimoidoče Nekega dopoldneva pa je napisal gospod profesor neko pismo in ga izročil svoji postrežnici. »Odnesite to pismo v nabiralnik!« je rekel z važnim pogledom. Ko je po-strežnica odšla, so ga obkolili spet njegovi prijatelji in on jim je pravil: »Že dolgo sem si želel male opice. Opice so ljubke živali, zelo nadarjene so in se dado priučiti temu in onemu. Po dolgem trudu sem doznal za človeka, ki trguje ž njimi. Pokazal mi je opico, tej je ime Zefa Kupil jo bom, Zefa je zelo pametna opica, razume žo to in ono, pa nam bo tako v zabavo in v pomoč.« Dva dni kasneje je potrkal nekdo na vrata profesorjevega stanovanja. Mihec je dvignil uhlje in se postavil na noge. »Hav! Hav! Kdo pa je?« Ko je pogledal gospod profesor skozi skrivno linico v vratih, je opazil stati zunaj moža z opico. »Zefa je tuj« je vzkliknil veselo in hitro odprl vrata. Potem ju je povabil v sobo. Zefa se je radovedno ozrla naokoli, sedla pozneje na stol za mizo in se sploh obnašala zelo dostojno. Tudi je gospodu profesorju mežikala z očmi. Seveda ji je pomežiknil tudi on, še roko ji je ponudil, pa ga je poredna Zefa kar precej vščipnila vanjo, navihanka! Potem je odšla k ogledalu, butnila tam z glavo ob šipo in začudena obstala. Postalo ;o je sram in si je prikrivala obraz z d!anjo. Skozi prste je tedaj videla, kako je prešteval njen gospodar na mizi ležeči denar in kako ga je potem spravil v žep. Nato se je sklonil k njej, jo še enkrat pogladil in hitro odšel. Zefa je hotela za njim, ampak vrata so bila zaprta.. • Potem se še dolgo ozira k vratom, toda gospodarja ni več nazaj. Kaj bo pa zdaj? Žalostna sd prikrije obraz z rokami in bridko zajoka. Ko se ji približa gospod profesor, da bi jo potolažil, mu Zefa pokaže hrbet. Nič ga ne mara, prav nič. Ko pa ji je popoldne ponudil novi gospodar bonbončkov, mu Zefa ni več obračala hrbta, nič več. Še za njim je hodila in ga vlekla za hlačnico. Ko pa jo je popeljal na vrt med svoje ljubljence, se je kar začudila: »Oho! Oho!« je rekla, »koliko prijateljev bom imela!« Prvi je pritekel k njej Mihec in ji že od daleč mahal z repom. Potem jo je ovohaval od vseh strani in premišljeval: Čigava pa je ta? >Jaz sem Zefa,« je povedala opica in pogledala papigi. O, njih se je pa kar razveselila Papige je že videla nekoč v prostranih džunglah, kjer je bila rojena. >1, kaj pa ve tukaj delata?« je vprašala Bebo. »Nič,« je odvrniHa ona, »jemo in pogovarjamo se.« Potem je pogledala Zefa kozo Dolgo-rogo. Hm, take živali pa še ni videla. Ka.ko je smešna! »Kako pa se vam pravi? je vprašala. »Meeee,« je zategnila ona, »jaz sem koza Dolgoroga.« je jMJsmehljivo nasmeja- la Zefa, »kaj pa imate na glavi? Pa je stopila koza korak nazaj in se zakadila vanjo: Trk, trk, trk... in opica je trdo obsedela. Uboga Zefa, kako jo je bolelo! Kar za trebušček se je prijela. Najraje bi zajokala, pa se je zbala, da bi je koza iznova ne trknila. Šele ko je nekaj časa sedela, je spoštljivo vprašala: »Gospa, gospa,« je rekla kozi, da bi se ji prikupila, »imenitno znate trkniti! Ali pa sedaj že lahko vstanem?« »Hm, poiskusi! Ce te zadnji dve ne držita, se pa na prednje postavi,« ji je zmagoslavno svetovala Dolgoroga Po-iskusila je Zefa na levo in desno pa sta se obe tresli. »Bom pa še malo posedela, teta,« je rekla potem kozi in sram jo je bilo. Dobro da je prav ta čas pritekel Mihec. »Hav-hav, kaj pa je?« je tekal okoli male prijateljice. »Ali te noge bolijo?« O kako nerodno ji je bilo! »Nak!« je rekla in se postavila nanje. Potem je grdo pogledala kozo in dejala Mihcu: »Same kosti so jo, pokveka stara! in je urno zbežala po dvorišču. Pa je prav tedaj prišel na vrt gospod profesor. Nekaj je zagodrnjal, potem pogladil Zefo in jo odpeljal v svoje stanovanje. Tu jo je dolgo ogledoval. »Sedi, Zefa! Sedi!« Ampak Zefa ga ne razume. Trdovratno stoji sredi sobe in se ozira na stensko uro, ki tako lepo tiktaka. »Sedi!« jo zdajci s silo potlači novi gospodar, in Zefa trdo sede »Vsta.ni!« Zefa vstrajno sedi in ponižno upira pogled v svojega novega gospodarja. Potem pogleda v kot. Tam stoji čudna stvar s strunami. Zraven nje je nekaj svetlega, hm, to je pa res lepo! »Vstani!« jo dvigne zdajci gospod profesor sam in jo postavlja na noge. Potem ponovi to še večkrat, in glejte, Zefa zdaj že razume na besedo, pa hitro seda in se dviga, ne da bi gospodar to od nje še dalje zahteval. Zraven pogleduje venomer proti kotu, se smeji in si mane oči. Pa se končno dvigne gospod profesor in prinese opici tisti dve stvari iz kota, ki ju ves čas tako ogleduje. Potem potegne z roko preko strun in po sobi zadoni prijeten glas. Kako je to vendar lepo! pomisli Zefa. Pa udari še ona po strunah in spet se ponovi isti glas. Imenitno' Ampak gospodar prime zdajci še ono drugo stvar in si jo nastavi na usta. Potem pihne vanjo in po sobi se razleže: Tra-ra, tra-ra... ...... IPoilie prihodnjič.) Plevelj Viktor: Zvita buča Ko sem bi! še fantiček, sem šel večkrat v črnuške gozdove borovnice brat. Tam so rastle p-osebno lepe in obilne, da je bil lonec kar mimogrede poln. Brali so tudii bratje in sestre pa še drugih čez mero, da je bilo včasi iti globoko v gozd roke barvat in lonce polnit. Prazni se nismo hoteli nikdar vračati, ker bi to bila velika sramota za celo družino in v preveliko veselje nevošljivim sosedom. Vendar smo pol nabranih borovnic med potjo vedno pojedli, kajti je do Ljubljane debel kos poti, ostanek pa je mama drugo jutro prodala na trgu. Tako smo služili že v mladih letih. veznili lonce na cesto, sedli nanje in občud^/ali nemirno živalico. Počasi smo izvlekli svoje »južine« in zmetali lisici ves kruh. Pa se ni zmenila zanj! Brat je imel klobaso. »Poizkusi s klobaso!« smo mu prigovarjali, »morda ji bolj tekne kot kruh?« Črnuški gozdovi pa niso kar tako! Tam je paše za oči! Zajci so kar švigali mimo nas, večkrat pa tudi srne in srnaki. Šoje so kričale in žolne nabijale, za veverice se pa še zmeniti nismo, toliko jih je bilo. Nekoč pa res nismo prav nič nabrali; prestreglo nas je čudno presenečenje: Prava, živa lisica, s košatim repom in nemirnimi živahnimi očmi! Pa kaj 'bi to ! Saj lisic smo videli že nekaj deset po gozdovih, toda tale tu je bila vendarle nekaj posebnega. Imela je močan usnjen pas okoli vratu in je bila priklenjena na močno verigo, ta pa je natakmjena na debefo žico pred hlevom. da je lisica lahko tekala od kraja do kraja in vlačila verigo za seboj. Bik je tOTej čisto enostaven pes v lisičji podobi. Tekala je tako urno in vstrajno po odmerjenem prostoru, da »e aaai je kar zasmilila. Potem smo po- »Skoda je je!« je odvrnil brat in sam zagriznil vanjo. Košček je pa le vrgel lisici, a tudi brez uspeha. »Lisica je samo žive kokoši,« je pojasnil brat. Sonce je stalo že visoko, ko se je prikazal iz hiše gospodar: »Kam pa kam lonci z deco?« je pobaral. »Po borovnice!« smo se prestrašeni domislili, kajti smo čisto pozabili Banje. »Danes ne bo nič, otročad; kar domov se spravite, da vas ne namoči!« Res se je izza Krima valila po nebu gromozanska črna pošast, ki je obetala čedno nevihto. Plaho smo se spogledali, a prej le nismo odšli, da nam je mož povedal, kje je lisioo dobil in kaj žre, ko ji niti klobasa ne diši! »Tak to vam ne da miru?« se je po-smejal. »Pa bi bil vendar že poprej p riše kdo do v p rasa t po takih rečeh, saj pri nas ne grizemo! Res niste dosti pametnejši od svojih .oncev! Pa vam bom vseeno poveda>. ker vas je že lisica pripravila ob borovnice: naš Joža je na spomlad ustrelil staro lisico, pes mu je pa z brloga unesel še tri mlade Dve smo Dobili, tole smo pa vzgojili za čuvaja. Je pa vse. kar ji jaz dam, od drugih pa noče ničesar.« Da je temu res tako, je mož pobral oni košček klobase, ki je sedaj lisici kaj dobro teknil. »Zakaj pa imate priklenjeno pred hlevom; saj nič ne laja!« smo se norčevali. »To je pa zato, da bi jo kdo videl in kupil; v Ljubljani je dosti takih stricev!« Domov smo prišli mokri ko miši in s praznimi lonci. Tisto leto nismo več brali borovnic, ker jih je dež pobral. Nam pa ni bilo toliko do borovnic, le lisico bi bili še radi videli, kako bega po gnojišču pred hlevom. Leto pozneje smo spet priropotali z lonci mimo tistega hleva. Ostali smo in vprašujoče bulili v moža, ki je kidal gnoj pred hlevom. »Kaj pa me zijate, svojat nemarna! Kaj me boste kupili kali?!« se je raz-koračil. Pa se je brat skorajžil, ki je bil največji: »Kje pa imate lisico?« »Aha! To ste tes tisti borovničarji, kajpak! Se je spet pričelo ieli? Lisice mi pa kar nikar več ne omenjajte, ta me je več veljala, kot ste vi vsi skupaj vredni z lonci vred!« Potem se je spet spravil nad gnoj in ni rekel nobene več, mi pa tudi nismo upali s