Posamezni izroči 30 groŠer, mesečna naročnina I Šiling
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
IZ VSEBINE:
MLADINSKA PRILOGA
VERA V JUGOSLAVIJI JE SVOBODNA	1
KAKO SODIJO AVSTRIJSKA SO-1 DIŠČA
KOROŠKI OTROCI V SLOVENIJI
KAKO JE NASTALA NOVA JUGOSLAVIJA

LETNIK II.
DUNAJ, V PETEK 29. VIIL 1947	ŠTEV. 48 (76)
Jugoslavija v borbi za izpolnitev petletke
; T ■ $ ' :

Politično zborovanje podpredsednika vlade FLRJ Edvarda Kardelja v Ljubljani
Šolska politika na Slovenskem Koroškem
Ko so zunanji ministri zavezniških držav razpravljali o mirovni pogodbi z Avstrijo, so poklicati med drugim tudi avstrijsko delegacijo, da obrazloži svoje stališče. Avstrijska delegacija je pod vodstvom zunanjega ministra dr. Gruberja v neutemeljeni in nedokazani obrazložitvi poskušala prepričati zunanje ministre in svetovno javnost, češ da je najbolje, da ostanejo koroški Slovenci v Avstriji, ker imajo baje v Avstriji polno možnost narodnega razvoja. Sovjetski zunanji minister Molotov je vprašal zunanjega ministra Gruberja, ali imajo Slovenci vsaj možnost izobrazbe in šolanja v svojem jeziku. Gruber je bil v zadregi. Dal je izmotajoč in nejasen odgovor. Skliceval se je celo na dr. Tischlerja, ki je takoj ovrgel Gruberja. Tischler je poslal ministru Gruberju in zavezniškim zunanjim ministronf brzojavko, v kateri je odločno podčrtal, da so Gruberjeve izjave v nasprotju z dejanskim stanjem in protestiral proti temu, da se je Gruber skliceval na njega.
Ta dejstva navajamo predvsem zaradi tega, da prikažemo, kako se odgovorne avstrijske oblasti sicer v polni meri zavedajo, da je njihova šolska politika v nasprotju z demokratičnimi načeli, da se široka svetovna javnost zanima za stanje šolstva na Slovenskem Koroškem in d"*1 je lo zanimanje odgovornim avstrijskim oblastnikom dokaj neprijetna stvar. Javno sl avstrijski vladajoči krogi, ki so brez dvoma odgovorni za šolsko politiko na Koroškem, ne upajo povedati, da so dvojezične šole na Koroškem ponemčevalnice slovenske mladine. Avstrijski oblastniki uporabljajo prevare, ki so v odločnem nasprotju z dejanskim stanjem in ki spadajo v kriminalistiko, ko morajo dajati odgovor o svoji šolski politiki na Slovenskem Koroškem.
Zgodovinsko dokazana resnica je, da so dvojezične šole, v kolikor obstojajo na Slovenskem Koroškem, nič drugega kot staro, preizkušeno, sredstvo germanizacije. Dejstvo, da je pouku slovenskega jezika odmerjenih borih nekaj ur na teden v dvojezičnih šolah in da je osnovni pouk v nemščini, pove dovolj. Poleg vsega tega pa je Vzgoja na dvojezičnih šolah skoraj povsod popolnoma protislovenska. Učitelji so v glavnem pobegli slovenski belogardisti in v velenemškem duhu vzgojeni nemčurji, ki slovenskega jezika skoraj ne obvladajo. Pogosti so primeri, ko takšni učitelji v Gob-belsovi terminologiji učijo slovenske otroke, da so bili partizani banditi in da je Jugoslavija zaostala, neurejena in nedemo-kratska država. Na ta način poizkušajo taki učitelji vcepiti v srca slovenskih otrok sovraštvo do nove Jugoslavije, v kateri vidijo vsi koroški Slovenci edino možnost dokočne osvoboditve in svobodnega narodnega razvoja.
Vprašanje šolskih knjig in učil, vprašanje enotnega učnega načrta za pouk na dvojezičnih šolah se niti od daleč ni pričelo reševati. Nihče ni smatral za potrebno, da Imenuje šolskega nadzornika, še več, dr. Tischler, ki je zaprosil za to mesto, je bil Iz neznanih razlogov odklonjen. Vse kaže, da nameravajo avstrijske okupacijske oblasti na Koroškem uporabiti za vzgojo slo-venskih otrok izključno le belogardiste, Izdajalce slovenskega naroda, in učitelje, ki so se pokazali kot odločni pripadniki nacizma. Bivši urednik britanske »Koroške kronike", vojni zločinec Cuješ, katerega izdajalsko pot in verno službovanje nemškim in italijanskim fašistom dobro pozna slovenska javnost na Koroškem, Ima posebno vlogo v raznarodovalni šolski politiki na Slovenskem Koroškem. Čuješ je, kakor je znano, nadzoroval z oblastvenim dovoljenjem šolo v Djekšah in prisostvoval konč-
Podpredsednik zvezne vlade FLR Jugoslavije Edvard Kardelj je imel 19. tega meseca v Ljubljani veliko politično zborovanje, na katerem je zbranim volivcem govoril o petletki in o rezultatih, ki so jih jugoslovanski narodi dosegli v prvem polletju petletnega plana. Med drugim je dejal:
»Že v prvih dneh narodnoosvobodilne vojne, posebno pa še po osvobojenju, smo poudarjali, da je naša težnja težnja, vsega delovnega ljudstva, da si zgradimo domovino, kjer bo za vedno onemogočeno izkoriščanje človeka po človeku in v kateri bo deloven človek končno in za vedno osvobojen težkih skrbi za bodočnost.
Danes ta želja ni več oddaljen cilj. S Titovim petletnim načrtom smo se lotili njenega uresničevanja in pred nami so že prve številke, ki kažejo dosežene rezultate tega našega dela.
Petletni načrt ni samo velikega gospo-t darskega značaja za našo državo, to ni samo gospodarski, načrt. Njegova ostva-i ritev pomeni hkrati tudi dokončno odstranitev vseh ostankov kapitalističnega sistema, to je sistema izkoriščanja človeka po človeku. Zato je jasno, da ostvaritev teh ogromnih gospodarskih 'ciljev, ki jih predvideva naš petletni načrt, pomeni gospodarsko trdnost, osamosvojitev in stalno zvišanje življenjskega standarda našega ljudstva.«
»Zato,« je dejal Edvard Kardelj, »se danes proračun FLRJ tako silno razlikuje od proračuna kraljevine Jugoslavije, zato je ta proračun nekajkrat večji od prejšnjega in zato današnji proračun ustvarja čuda v naši domovini. Po naših finančnih načrtih je predvideno, da bo državna industrija akumulirala več ko 36 milijard dinarjev. Če bi bilo po starem sistemu, potem bi bivša Jugoslavija od teh 36 milijard dobila v svoj proračun največ 14 milijard. Ostalih 22 milijard bi šlo v roke kapitalističnih posameznikov in delniških družb, torej v neproduktivne namene. Danes, v novi Jugoslaviji, pa ostane teh 22 milijard v -rokah ljudske države, v korist našega gospodarskega razvoja, v korist vsega našega naroda. Vsa ta dejstva nam v prvi vrsti govore, da je razumljivo, če se do-včerajšnji izkoriščevalci pritožujejo, da jih je ljudstvo zapodilo od bogatih molznih krav, in prav tako je razumljivo, za-
nim izpitom na učiteljišču. Koroški Slovenci smatramo postavljanje belogardista Ču-ješa za nekakšnega |olskega nadzornika za dvojezične šole za norčevanje Iz izročil narodnoosvobodilne borbe proti fašizmu, ki smo jo bili skupaj z ostalimi zavezniki.
Nasprotno pa šolske oblasti z vso vnemo preganjajo redke slovenske antifašistične učitelje, jih premeščajo brez razloga v nemške kraje, grozijo z odpuščanjem in jih tudi brez vsakega utemeljenega razloga odpuščajo.
'Cilji takšne šolske politike so jasni. Morala jih je celo priznati »Koroška kronika" v enem izmed svojih uvodnikov, ko je napisala, da stanje šolstva na Slovenskem Koroškem dokazuje, da avstrijski vladajoči krogi nikakor ne mislijo držati obljube o kulturni avtonomiji, ki jo sicer sedaj na
kaj mednarodni imperialisti, ki so tako dolgo ropali našo domovino, na ves glas kričijo, da v novi Jugoslaviji ni dobro, da ni demokracije, ker oni nimajo več svobode za izkoriščanje našega delovnega ljudstva. Ponovil bom stari srbski* narodni pregovor, ki ga je nedavno uporabil tovariš Tito in ki pravi: »Kdor izgublja, ima pravico, da se jezi.« Zdi se, da se domači izkoriščevalci in tujezem-ski kapitalisti, ki so izgubili pravico do izkoriščanja našega ljudstva, v bogati meri poslužujejo te pravice. Mi bi jim pa svetovali, da se čimprej pomirijo z
dejanskim stanjem, ker se naš narod v tem pogledu drži drugega pregovora, starega arabskega pregovora, ki pravi: Psi lajajo, toda karavana gre naprej.
Izpolniti Titovo petletko pomeni za naše narode naslednje: Dokončno izkoreninjenje ostankov kapitalističnega izkoriščevalskega sistema na naši zemlji, definitivno utrditev ljudske oblasti na področju gospodarstva in ostvaritev močnih temeljev za izgradnjo socializma v naši državi;
drugič, z industrializacijo in elektrifikacijo razviti Jugoslavijo v relativno razvito industrijsko državo iu na ta način zajamčiti gospodarsko neodvisnost naše države;
tretjič, dvigniti naše kmetijstvo na višjo stopnjo, dati mu v veliki meri tehniko in močno dvigniti zavest našega kmečkega ljudstva;
mednarodnih forumih gostobesedno ponujajo. Licemerstvo »Koroške kronike", glasila britanske obveščevalne službe, je sicer poglavje zase. Vsekakor pa je zanimiva njena odkritosrčnost, ki nam kaže, da je načrt mednarodnih avstrijskih imperialistov uničiti slovenski narod na Koroškem.
Odločna borba koroških Slovencev za narodnostne In kulturne pravice je najmočnejše orožje proti raznarodovalnim nakanam mednarodne reakcije. Zahteva po slovenski gimnaziji, ki so jo v imenu vsega koroškega ljudstva izrekli slovenski študentje na svojem zborovanju v Dulah, je del borbe koroških Slovencev za njihove pravice in vsej demokratični javnosti dokazuje, da Slovenci na Koroškem nimajo niti najosnovnejših kullurnih pravic.
četrtič, položiti temelje za stalni porast življenjskega standarda našega delovnega ljudstva;
petič, dvigniti zavest našega ljudstva, da bi se moglo v čim večji meri osvoboditi ideološkega pritiska starega kapitalističnega sistema, da bi mogli naši delovni ljudje postati svobodni ljudje, Iu bodo svobodno gradili bodočnost za sebe in svoje potomce;
šestič, končno učvrstiti v najbolj možni meri obrambne sile naše domovine, okrepiti našo slavno Jugoslovansko armado, ki ščiti in ki bo pred vsakim ščitila lo ogromno delo, ki ga danes ustvarjajo naši narodi na osnovi pridobitev narodno osvobodilne borbe.«
Edvard" Kardelj je nato dejal, da sc mora vsak delovni človek zavedati, da od njegovega dela zavisi uspeh petletnega načrta, a od uspeha petletke stopnja njegove blaginje in njegova bodočnost. Dosedanji rezultati petletnega načrta so dokazali vsem nevernim Tomažem, da je petletni načrt realen, da ga bodo jugoslovanski narodi izpolnili.
Razumljivo je tudi, da sovražniki tega velikega dela ne mirujejo. Ostanki domače reakcije so se spremenili v navadne agente tujezemskih imperialistov, po njihovih navodilih skušajo izkoristiti pred vsem dva instrumenta — — prvič, ostanke odkritih ali razkrinkanih včerajšnjih sodelavcev okupatorj i in z druge strani protiljudski, reakcionarni del cerkvenega klera. Podpredsednik zvezne vlade je nato govoril o prvi skupini sovražnikov slovenskega ljudstva, ki jo je posebno razkrinkala sodna razprava proti Nagodetu in ostalim špijo-nora. Ta razprava je tudi ponovno dokazala, da je del vodstva slovenske cerkve oni činitelj, ki se dosledno in neprestano upira težnjam slovenskega delo .nega ljudstva po srečnejšem življenju, po pravi nacionalni svobodi. Del reakcionarnega cerkvenega vodstva je direktno sodeloval in bil povezan s tujimi špb jonskimi organizacijami ia razbojniškimi tolpami, ki so jih te organizacije pošiljale čez mejo v Jugoslavijo. Uvcrjen sem,« je dejal Edvard Kardelj, »da bodo vsi pošteni duhovniki, ki vedo, da je njihovo mesto na strani naroda, obsodili takšno delovanje in bodo šli z ljudstvom. Kakor je dejal tovariš Tito, ne zahtevamo od cerkve nič drugega, kakor da je lojalna do države.«
Na koncu političnega zboranja. je Edvard Kardelj govoril še o reorganizaciji državnega aparata, o novih ministrstvih v zvezni vladi in republikanskih vladah, o ljudskih odborih jn o nalogah Osvobodilne fronte, delavskih sindikatov in drugih množičnih organizacij. Svoj govor je končal z besedami:
»Ponosni smo, ker jugoslovansko ljudstvo zavzema takšno častno mesto med narodi. Vemo, da smo vse dotlej, dokler nas klevetajo in napac^jo sovražniki ljudstva, svobode in napredka, na pravi poti prave demokracije pravega svobodnega človeškega napredka. Na drugi strani, če nas reakcija kleveta, pa nam zato izražajo simpatijo in prijateljstvo vsa napredna ljudstva sveta, posebno tlačeni narodi in ljudstva, ki na našem zgledu vidijo pot svojega .astnega osvo-bojenja.«	i
Spremembe v vladi LR Slovenije
Na seji predsedstva prezidija Ljudske skupščine LR Slovenije 18. avgusta je bil sprejet predlog predsednika vlade za delno spremembo vlade. Razrešeni so bili dolžnosti prosvetni minister L i -dija Šentjurc, minister komunalnih zadev Ivan Regent, minister za trgovino in preskrbo Tone F a j -> i' a r in minister za delo T o m o B r e j c. Hkrati so bili imenovani za prosvetnega ' ministra univerzitetni profesor dr. Jože Potrč, za ministra gozdne industrije Tone Fajfar, za ministra komunalnih zadev L i d. Šentjurc, dosedanji pomočnik ministra pri predsedstvu vlade Viktor Repič za ministra trgovine in preskrbe, pomočnik prometnega ministra FLR Jugoslavije Jože Borštnau za ministra za lokalni promet, IvanRegentza ministra dela inJanezHribar, dosedanji predsednik Zadružne komisije pri predsedstvu vlade, za ministra brez resorja. Dosedanji minister za delo Tomo Brejc je bil razrešen dolžnosti, ker pride na položaj predsednika Glavnega odbora Enotnih sindikatov Slovenije. Ministri so prisegli pred predsedstvom prezidija Ljudske skgpščine LR Slovenije.
Predsednik vlade Ljudske republike Slovenije Miha Marinko je ob tej priložnosti sprejel zastopnike domačega tiska in jim v zvezi s spremembami v vladi izjavil:
»Prav je, da je naša javnost obveščana o vzrokih teh sprememb. Predvsem smatram za potrebno, da poudarim temeljno razliko med organi oblasti pri
nas in med vladami in ministrstvi v kapitalističnih državah. V kapitalističnih državah so osnovna sredstva proizvodnje v rokah kapitalističnih trustov in koncernov, medtem ko je vladi prepuščena reprezentativnost in zaščita koristi teh kapitalističnih organizacij.
Pri nas pa so ta sredstva v rokah države in naloga naših upravnih organov je neposredno operativno vodstvo in upravljanje državnega gospodarstva in načrtno usmerjanje vsega gospodarskega življenja v državi. Pri nas vlada in ministrstva kot neposredni operativni upravni organi nimajo toliko reprezentančnega značaja, ampak so predvsem delovno-upravni organi. V bistvu socialističnega načina gospodarstva upravne, organe bremenijo težke in odgovorne naloge. Težavnost in obseg teh nalog sta tako velika, da se je praktično pojavila nujna potreba, da se posamezne panoge proizvodnje bolj razčlenijo, da tako nastane večja specifikacija. Pokazalo se je, da z enega mesta ni mogoče voditi vse naše industrije. Zato je bilo ustanovljenih nekaj novih ministrstev, oziroma komisij in komitejev.«
Predsednik Miha Marinko je nato obrazložil potrebnost vsakega novo ustanovljenega ministrstva. Prvo je ministrstvo za komunalne zadeve, drugo ministrstvo za gozdno industrijo in tretje ministrstvo za lokalni promet. Vsa tri nova ministrstva so nujno potrebna zato, da bi se petletni načrt razvijal z uspehom na področjih, kjer doslej ni bilo enotnega osrednjega operativnega vodstva.
Obisk maršala Tita v Beli Krajini
Predsednik vlade FLRJ maršal Tito je v spremstvu notranjega ministra ju-mslovanske zvezne vlade Aleksandra Ivankoviča obiskal.znamenito partizansko ozemlje v Sloveniji — Belo Krajino. Ob prihodu v Belo Krajino je maršala pozdravil predsednik vlade LR Slovenije Miha Marinko s člani vlade LRS Francem Leskoškom in Lidijo šentjur-čevo. Prisrčno pozdravljan od prebivalstva je maršal Tito na poti skozi svečano okrašene vasi prispel v Črnomelj, kjer ga je na trgu pred zgradbo Okrajnega odbora OF sprejela velika množica. Po krajših pozdravnih govorih predsednika OkLO in sekretarja OkOOF so maršala pozdravili pionir z dvema pionirkama in mu izročili šopke cvetja.
Za navdušen sprejem se je maršal Tito zahvalil s krajšim nagovorom, v katerem je pozdravil prebivalstvo Bele Krajine in Črnomlja in mu želel uspeh pri delu za izpolnitev petletnega načrta. Nato je maršal sprejel delegacije demobiliziranih bore jv, AFŽ, mladine, sindikatov in kmetov, ki so mu izročile več daril in predmJtov, izdelanih leta 1944 v partizanskih delavnicah v Beli Krajini.
• Dolgotrajno vzklikanje ljudsiva jc spremljalo maršala Tita, ko je zapuščal Črnomelj in odšel s svojim spremstvom na Kočevski Rog, kjer je bil od prvih mesecev 1943 do osvoboditve Glavni štab, Centralni komitet Komunistične partije Slovenije in Izvršni odbor Osvobodilne fronte. Tudi na tej planinski poti je maršala po vaseh in naseljih, kjer so še vidni sledovi težkih borb, razvaline in pogorišča, pozdravljalo veliko število ljudi.	.j.
Na podnožje Kočevskega Roga je dolga kolona avtomobilov prispela ob enih. Ob strmi in kamenih gozdni stezi, po kateri se pride v bližino še dobro ohranjenih lesenih kočic, v katerih je bil med vojno Glavni štab vodstva pitizanskih odredov Slovenije, so maršala Tita in druge goste sprejeli podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine FLRJ Josip Rus predsednik Prezidija Ljudske skupščine LRS Josip Vidmar in drugi slovenski voditelji. Po prihodu v taborišče si je maršal Tito z velikim zanimanjem ogledal prvo majhno barako CK KPS in druge majhne in velike lesene zgradbe, skrite med pečinami, v katerih so bili prostori IOOF, Agitpropa CK, Agitpropa OF, uredništva »S oven-skega poročevalca« in »Ljudske pravice bolnišnica, mala diesel-centrala,
skladišče itd. Niti Nemci niti Italijani s svojimi številnimi akcijami niso uspeli odkriti in uničiti to središče slovenske borbe od leta 1943. V ohranjenih zgradb bah je še nedotaknjena oprema, mize, klopi, stoli, postelje, zbledeli zavijalni papir, ki je služil za tapete, gesla in drugi, grobo izdelani in preprosti predmeti, ki pa so dragoceni spomeniki težke borbe in najnovejše zgodovine slovenskega naroda.
Po ogledu posameznih zgradb in po kosilu, ki je bilo prirejeno maršalu Titu v eni izmed barak, je predsednik vlade FLRJ s spremstvom zapustil ta zgodovinski kraj.
POVRATEK JUGOSLOVANSKIH IZSELJENCEV IZ AVSTRALIJE IN NOVE ZELANDIJE
Med jugoslovanskimi izseljenci v Avstraliji, Novi Zelandiji in v drugih deželah se je pojavilo močno gibanje za vrnitev v domovino. Jugoslovanski izseljenci v Avstraliji in Novi Zelandiji so sestavili skupine strokovnih delavcev, ki čakajo na možnost povratka v domovino. Povečanje jugoslovanske trgovske mornarice je to željo omogočilo. Novi jugoslovanski oceanski parnik ..Partizan" bo šel sedaj na svoje prvo potovanje v Avstralijo in bo pripeljal domov 1500 jugoslovanskih izseljencev. Tudi parnik „Radnik" bo odplul v Avstralijo, potem ko bo pripeljal domov tretjo skupino jugoslovanskih izseljencev iz Kanade. Od 17.000 jugoslovanskih izseljencev v Avstraliji in Novi Zelandiji se jih bo veliko število vrnilo v domovino.
NOVE CENE IN PRISTOJBINE
V teku splošnega povišanja cen v Avstriji so bile v preteklem tednu razglašene nove tarife in pristojbine za železniški in poštni promet. Medtem ko se cene živil in drugih življenjskih potrebščin dnevno dvigajo, je razglasilo zvezno finančno ministrstvo s ‘25.^ avgustom povišanje cen tudi za tobačne izdelke in sol. S 1. septembrom stopijo v veljavo nove tarife v železniškem prometu. Cene osebnega prometa bodo zvišane za 50 blagovnega pa za 40 %. Istega dne bodo zvišane tudi poštne pristojbine in sicer za pisma v tuzemstvu na 40 grošev in za pisma v inozemstvo na 1 šiling. Poštna direkcija bo tudi izdala nove znamke za 1.40 šilinga in za 75 grošev.
VERA V JUGOSLAVIJI JE SVOBODNA!
(Izjava 0direktorja ameriškega Nacionalnega instituta za praktično verstvo dr. Wil-
liamsa o svobodi vere v Jugoslaviji.)
\
Direktor Nacionalnega instituta za praktično verstvo dr. Claude Williams, eden od ameriških duhovnikov, ki so nedavno obiskali Jugoslavijo, je ob svojem prihodu v Birgmingham, država Alabama, podal za tisk izjavo, v kateri je poudaril, da vlada v Jugoslaviji popolna verska svoboda, ki je našla svoj konkreten izraz v konstruktivni enotnosti jugoslovanskih narodov vseh ver in se zlasti izraža pri izvajanju petletnega načrta.
Na koncu svoje izjave je dr. Williams dejal:
„Jugoslovanska vlada ne preganja verskih poglavarjev, temveč, ljudi, ki so sodelovali z nacisti in zagrešili najhujše zločine sodobne zgodovine. Fotografije in dokumentarni material o soudeležbi Stepinca in drugih obsojenih izdajalcev pri teh zločinih človeka naravnost osupne."
OBNOVA BEOGRADA
Zastopnik Izvršnega odbora mesta Beograda je na tiskovni konferenci izjavil, da se po osvoboditvi preseli v Beograd povprečno 60.000 oseb na leto. Zaradi tega vlada pomanjkanje stanovanj. Letošnje leto je bilo zgrajenih 1500 novih in obnovljenih nadaljnjih 1000 stanovanj. V tem letu pa bodo zgradili še 1500 novih stanovanj. Za ta dela so porabili dve milijardi dinarjev. Prebivalci Beograda so s prostovoljnim delom v velikem številu sodelovali pri obnavljanju porušenih in pri gradnji novih hiš.
DRŽAVLJANSKA VOJNA V GRČIJI
Radijska postaja grške Demokratične armade javlja o živahnih akcijah oddelkov Demokratične armade po vsej Grčiji. Med drugim so ti oddelki izvedli nenaden napad na otok Samos proti dvema oddelkoma orožništva, pri čemer so imeli monar-hofašistični orožniki velike izgube.
V	srednji Grčiji so enote Demokratične armade zavzele več vasi in še vedno napadajo. Atenska vlada si o teh napadih ne upa poročati, da bi ne povečala že tako veliko paniko med atenskimi monarhofašistič-nimi plastmi.
V	Demokratično armado vedno iznova vstopajo novi vojaki. Na področju Dimoti-ka so sile Demokratične armade porušile
_ železniško progo in vrgle v zrak most. Klešče okrog mesta Florina se bolj in bolj stiskajo. V bližini mesta so boji v teku.
Nasilje monarhofašističnih tolp se medtem nadaljuje. Te dni so petič napadle vas Aidonia pri Kardzanize. To vas so Nemci med vojno popolnoma požgali, ker je prebivalstvo nudilo zatočišča 200 angleškim vojakom. Člani tolp so vaščane sklicali na poseben kraj, kjer so pred njihovimi očmi mučili in nato umorili 4 žene in 2 moška. Prebivalstvo je trdno odločeno, da bo proti tolpam pričelo neizprosen boj.
AVSTRIJSKO DELAVSTVO ZAHTEVA IZVEDBO ZAKONA 0 PODRŽAVLJEN JU Pretekli teden je bila na Dunaju konferenca zastopnikov delavcev in nameščencev v podjetjih, ki so bila podržavljena po zakonu, sprejetim pred enim letom. Skoraj vsi govorniki so bili proti načrtu o sestavi vodstva podržavljenih podjetij, kakor ga je predložil državni tajnik Mantler. Predvsemv nasprotujejo delavci in nameščenci načrtu ministrstva, ki ne upošteva v zadostni meri njihovih zahtev po udeležbi pri vodstvu in v nadzornih svetih. Saj so^ bili delavci in nameščenci, ki so rešili mnogo obratov pred uničenjem! Takrat so morali prevzeti odgovornost, sedaj pa jim hočejo vzeti ves vpliv. Odločno zahtevajo da zavzamejo zastopniki delavcev in nameščencev v vodstvu obratov položaj, kakršen jim pripadi) in nočejo biti le opazovalci v nadzornem svetu. Z nezaupanjem gledajo predvsem na predlog ministrstva, da bi sprejelo v vodstvo podržavljenih obratov poleg zastopnikov države tudi osebnosti iz zasebnega gospodarstva, ker vidijo v tem le novo uvajanje starih metod.
Konferenca je pokazala, da av3tnjska vlada doslej še ni podvzela potrebnih ukrepov, da bi dobila podržavljena pod jetja pravo vodstvo. Podržavljenjo je ostalo doslej le na papirju in odgovorne osebe ne storijo ničesar, da bi napravile konec zavlačevanju in sabotiranju izgraditve podržavljenih obratov.
Komisija za avstrijsko mirovno pogodbo
na Dunaju je končala s pripravljalnimi razgovori o nemški imovini v Avstriji. Da bi dobili vse potrebne podatke, so predstavniki velikih pretresali vprašanja petrolejskih vrelcev, donavske paroplovne družbe, bank in zavarovalnih ustanov in, državne imovine. Od 29. avgusta se bo komisija na podlagi zbranih podatkov lotila reševanja vprašanja nemške imovine.
Dosedanja preračunavanja pariške gospodarske konference so pokazala, da mora zapadna Evropa ali razširiti svojo zunanjo trgovino na vzhodnoevropske države ali pa za prihodnja štiri leta dobiti od Združenih držav Amerike okrog 50 milijard dolarjev kredita. Kakor piše pariški dopisnik „New York Times", ne verjame nobeden od delegatov, da bi Združene države Amerike odobrile tako izdatno pomoč.
Grški predsednik vlade Maximos je podal ostavko celotnega kabineta. Do ostavke vlade je prišlo, ker so ministri Venize-los, Papandreu in Kanelopulos zahtevali preosnovo vlade. Proti temu je bil zunanji minister Caldaris, zato so podali ostavko, kar je izzvalo padec vse vlade. Mandat za sestavo nove vlade je dobil Caldaris, ki pa nove vlade še ni mogel sestaviti. Vodja liberalne stranke Sofulis noče sodelovati v vladi, v kateri bi bil izraziti reakcionar Caldaris .predsednik vlade ali zunanji minister. Tudi Venizelos in Gonaris, vodja na-cional liberalne stranke, sta odklonila vstop v Caldarisovo vlado.
V	Madžarski je bila preteklo nedeljo predvolilna kampanja na vrhuncu. V vsej državi so imeli zborovanja vodilni predstavniki vseh strank. Nikjer ni prišlo do incidentov ali motenja zborovanj. Tudi zborovanja predstavnikov opozicijskih strank so potekla v popolnem miru. Vsak dan prihajajo v Madžarsko predstavniki tujega tiska. Do sedaj je prišlo že 60 dopisnikov, od tega 80 odstotkov iz zapadnih dežel. Volitve-bodo v nedeljo 31. avgusta. Samim volitvam kakor tudi štetju glasov bodo prisostvovali predstavniki vseh strank.
V	znak prote&a proti protidelavskemu Taft-Hart!.eyevemu zakonu, ki je te dni stopil v veljavo, so ameriški pristaniški delavci stopili v stavko. Zaradi stavke ne obratuje na vzhodni ameriški obali petnajst pristanišč.
Na izredni seji, ki je trajala štiri ure, je angleška vlada zaradi hude gospodarske krize sprejela nove ukrepe. Kakor javlja angleški tisk, je vlada med ostalim sklenila, da bo zmanjšala živilske obroke. Angleška javnost zaradi tega z napetostjo pričakuje napovedani radijski govor predsednika vlade Attleeja, v katerem bo poročal o ukrepih, ki so jih sprejeli na seji vlade.
Zaradi sodelovanja organizacij Nikole Petkova s podtalnimi terorističnimi skupinami je bolgarski parlament sklenil, da stranko Nikole Petkova razpusti. 65 poslancev te stranke so izključili iz parlamenta, njihove mandate proglasili za neveljavne.
Prezidij Ljudske skupščine FLRJ je ratificiral mirovno pogodbo z Bolgarijo, Madžarsko in Italijo.
Bivši podpredsednik ZDA Henry Wallace je napovedal, da bo v kratkem znova potoval po Združenjh državah in pozival ameriške volilce, naj odklonijo reakcionarne težnje zunanje politike Združenih držav.
Avstrijski notranji minister Helmer je, na
nekem zborovanju v Nižji Avstriji izjavil, da je vzrok trenutni bedi ostro nasprotje med interesi zapada in vzhoda. Velika ovira na poti do sklenitve državne pogodbe je nafta v Zistersdorfu.
Vodja socialistične stranke Italije Pietro Nenni in njen generalni tajnik Basso bosta obiskala na povabilo poljske socialistične stranke Varšavo.
Bolgarska narodna skupščina je v ponedeljek 25. avgusta ratificirala bolgarsko mi* rovno pogodbo.
Evropa jpora plačevati amerikanski pr®' mog dva- Ih polkrat dražje kakor premog iz Pbrurja in dvakrat dražje kakor angl*3' škega. Povrhu ga mora plačevati še v dolarjih.
V Budimpešti so se pričela avstrijsko madžarska pogajanja za določitev kontin genta blaga, ki bo izmenjano v zadnjem četrtletju tega leta.
Kako sodijo avstrijska
SOC11SC21 Gauhauptmann Natmessnig oproščen
V	petek 21. t. m. je izreklo celovško ljudsko sodišče sodbo v procesu proti bivšemu SS-Hauptsturmfiihrerju in Gau-hauptmannu Natmessnigu, ki se je zagovarjal zaradi veleizdaje. Sodišče ga je oprostilo.
Natmessnig je prevzel 1. 1938 posle finančnega referenta v nacistični deželni vladi in je poleg Rainerja in Maier-Kaibitscha kot eden izmed najvišjih nacističnih funkcionarjev v deželi soodgovoren za vse zločine nacistične strahovlade na Koroškem. On je tudi izročil 7. maja 1945 po nalogu Rainerja koroško deželno oblast bivšemu deželnemu glavarju Pieschu in sicer z jasnimi obvezami, »da nihče ne sme biti preganjan zaradi svoje pripadnosti k NSDAP«, kar je Piesch tudi obljubil. Dr. Pawlowsky, predsednik prve nacistične vlade na Koroškem, je nastopil pri razpravi kot priča in izjavil, da je bil obteženi klican v dež. vlado le kot finančni strokovnjak in ne kot nacist. To in da je bil Natmessnig odločno proti izselitvi koroških Slovencev, je sodišče v utemeljitvi sodbe posebno poudarilo. Baje je tudi osvobodil mnogo jetnikov, med njimi tudi take, ki so čakali na smrt.
V	času, ko je pred ljubljanskim sodiščem razkril vojni zločinec Rainer vse zločine nacistične vlade na Koroškem in ko čaka Maier-Kaibitsch na sodbo, je bila ta razprava pred celovškim »ljudskim sodiščem« posmeh vsemu avstrijskemu ljudstvo, ki se bori za demokra cijo in izgraditev nove države. Za nas koroške Slovence, ki smo se v krvavi borbi vrgli proti uničujoči sili nacizma • in pri tem nismo šteli žrtev, je ta odločitev celovškega sodišča sramotenja 'vseh naših žrtev za svobodo in žalitev vseh sirot in trpinov iz časa nacistične vlade. Ni dovolj, da še doslej nikogar niso klicali na odgovor zaradi izselitve koroških Slovencev. Gredo ži tako daleč, da bi nam radi dokazali, da je eden najvišjih funkcionarjev nacistične deželne vlade reševal Slovence pred krivico izselitve. Čakamo, kdaj se bodo oglasili tisti slovenski izseljenci, ki jim je Natmessnig stal ob strani, ko so se trgali za svojg zemljo in so v mnogih, od Maier-Kaibi-tscha odbitih prošnjah skušali doseči dovoljenje za povratek na svoje domove. Kje je bil takrat g. Natmessnig? Morda bo nekoč nastopil celo s trditvijo, da je bit tudi v partizanih. Rade volje priznamo vsakomur dejstva, ki so priznanja vredna. Vendar zahtevamo dokaze, ki jih celovško sodišče očitno ne smatra za potrebne.
Medtem ko izpuščajo vojne zločince in vplivne naciste na svobodo, druge pa oproščajo vsake krivde, čaka krvnik koroških Slovenčev na sodbo. Za mesec april napovedani proces proti Maier-Kai-bitschu se še do danes ni pričel. Pod takimi pogoji se mu pač ne bo treba Ustrašiti sodbe, saj čaka menda samo trenutka, ko bo imelo sodišče dovolj dozdevnih dokazov, da tudi njega lahko oprosti. Vse zahteve antifašističnega prebivalstva Koroške po pravični kazni za vse krivce nacističnih zločinov so za koroške oblasti le bob v steho. Saj vendar ne morejo kršiti obljube, ki so jo dali ob prevzemu Rainerjevega testamenta njegovemu pooblaščencu. Za oprostitev vplivnih nacistov so dobrodošle vse iz trte izvite »olajševalne okoliščin..«, po katerih naj bi bili oni delali »v prid koroških Slovencev«. Kje pa so na drugi strani — kričeči dokazi o krivicah, ki so se nam godile in se nam še godijo? Ali jo že kateri od sodnikov, ki so bili priča krvavih sodb proti Slovencem v Celov-*cu, pomislil na to, da danes ne službuje Več na Planettaplatzu? Ali se je že kdo od njih potrudil, da bi si na lasem* cm ogledal vso bedo, ki so jo zapustile na-oistične oblasti na domovih slovenskih izseljencev? To vse jih ne moti in tudi hi čudno. Saj lahko srečaš na celovškem sodišču še ljudi, ki si jih spoznal v času, ko so padale smrtne obsodbe nad Slovenci samo zato, ker so ostali zavedni. In ne čudiš se več, ko ti izražajo svoje fcičudenje nad tem, da je ta ali oni Slovenec dobil le 10 ali 15 let ječe in ni kil obsojen na smrt.
Rainerja in druge vojne zločince, ki
so -bili krivi grozodejstev nad slovenskim narodom, je zadrta zaslužena kazen. Avstrijska sodišča na morajo iskati leta dokazni material in ga najdejo večinoma le proti antifašistom. Ni čudno, če je Maier-Kaibitsch že pred skoraj enim letom lahko izjavil, da ima zbrane vse dokaze proti morebitni obtožbi.
Zato lahko zviška gleda na slovenske antifašiste, ko ga srečavajo v celovškem zaporu. Tisti, ki so se borili proti njegovemu nečloveškemu nasilju, morajo danes dihati isti zrak s krvnikom ki jih je hotel uničiti in se danes veseli, da ravnajo z njim bolje kot z njegovimi žrtva-
mi. Morda bo pri razpravi tudi on hotel svet prepričati, da je bil proti izselitvi koroških Slovencev? Mi se temu ne bi več čudili...
Natmessnigov proces ni edini primer, kako sodijo avstrijska sodišča. Celo vrsto dokazov že imamo, od Schmidta pa do tega zadnjega, ki pričajo, da je bil pisan zakon o nacistih le za male, nevidne krivce, ne pa za velike. Ti imajo med najvplivnejšimi osebami dovolj dobrih prijateljev, ki se zavzemajo zanje, kakor so se zavzemali za Natiness-niga, da se jim ni treba bati pravične sodbe..Take sodbe niso le udarec proti demokraciji, ampak morajo nujno izpodkopavati zaupanje sosednih demokratičnih držav v Avstrijo in vse bolj je upravičen dvom demokratičnega sveta v to, da hoče Avstrija r.esnično stopiti na novo pot
S severne jezikovne meje
Da sjno tudi mi Slovani, da slovensk je Korotan, narod naš dokaze hrani, jezik naš in duh in stan.
Kadar gorijo na predvečer narodnih praznikov, na dan ustanovitve Osvobodilne fi'onte, ria dan sv. Cirila in Metoda, ter ob drugih takih večerih širom slovenske zemlje na Koroškem kresovi, zažarijo tudi po grebenih Osojskih Tur ognji, ki pozdravljajo s severne meje našega ozemlja slovenski svet, ki se razprostira pioti jugu. Kakor ti ognji tako gori v srcih prebivalstva tega predela slovenske zemlje ogenj ljubezni do do movine in do naroda, ki že stoletja bije trd boj za obstanek in ohranitev svoje zemlje.
Tu teče že stoletja jezikovna meja od Beljaka preko grebena Osojskih Tur do Golinja, severno od slovenskih krajev: Suha, Vernberk, Draganje, Zgornje Vo-gliče, Vabra vas, Gozdanje, Laze, Varpja vas, Toparje, Poredija, Št. Jernej in Hor-ja vas. Tukaj teče fronta neizprosnega boja za zemljo in jezik, Slovenec-doma- * čin je v vsej borbi, ki traja stoletja, imel edino orožje za obrambo svoje zemlje — svojo poštenost, ljubezen do rodne zemlje in materinskega jezika ter globoko zakoreninjenost, ki mu je dajala meči za največje žrtve. O čudežu, da se ob vsem pritisku germanizacije jezikovna meja ni premaknila proti jugu, bi lahko govoril tisti, ki ne pozna tega delovnega ljudstva, teh revnih bajtarjev, ki z večnimi napori trgajo iz svoje zemlje svoj vsakdanji kruh. Skromni so v svojih zahtevah, a nepremagljivi, kadar gre za njihov obstanek. Premagali so vse. ki so jih tlačili. Veliko število razvalin v teh krajih priča o časih tlačanstva in o vsemogočnosti graščakov. Davno so minili tisti časi, nihče se ne spominja več vsemogočnih Sunnekov na Vajškri, ne ponosnih Ortenburgov na Črnem gradu, Werdenburgov na Vernberku in za Lichtensteini je minila vsaka sled. Zaničevani od podložnikov so zapustili zemljo, ki so jo stoletja zasužnjevali. Do,-letela jih je usoda vseh, ki so se kdaj koli čutili poklicane tlačiti in zasužnjevati druge.
Kmetje pa so se otresli tlačanstva in so ostali na svoji zemlji, ki jo še danes orjejo z isto ljubeznijo kot nekdaj. Še pozni rodovi slovenskih kmetov bodo pripovedovali svojim otrokom o pogumnih voditeljih kmečkih uporov, o Pavlu Česniku iz Kleč pri Skočidolu, ki je bil poleg Petra Wunderlicha najpomembnejši voditelj koroških kmetov v borbi za »staro pravdo«. Za vedno bo ohranil narod v spominu ljudi, kot je bil kovač iz Semislavč, ki je prf kmečkem uporu leta 1848 s svojim kladivom razbil vrata v rožeški grad in tako odprl pot kmetom, da so nagnali gospodo in vzeli svojo zemljo v svojo last.
Ko potuješ po tej zemlji in se ozreš proti Lipi, vidiš hišo, ki so io porušile
()

Kot žrtve so padli v borbi za nas ...
PRISPEVAJMO ZA SPOMENIK V ČAST PADLIM PARTIZANOM
bombe in pokopale pod ruševinami Fa-leja, »staro sabljo \ Na Drabosinjah hodiš po njivah, ki jih je oral Andrej Šuster — Drabosnjak in koval zraven svoje rime. Da bi tiskana beseda prišla med njegov rod, je Drabosnjak —- revolucionar napravil svojo tiskarno. Zvedela je o tem policija, Avstrija je bila ogrožena, razbili so mu tiskarno in ga preganjali. Že stara mačeha Avstrija je preganjala ljudi zaradi slovenske besede kot veleizdajalce, že slovenska beseda sama je ogrožala njeno varnost. In kar je znala, ni pozabila.
Pri cerkvi sv. Martina na Dholici troh-ne trupla padlih partizanov — borcev, ki so s svojo borbo in krvjo začrtali meje slovenske zemlje. Ti junaki bodo stražili na večne čase slovensko zemljo skupno s tistimi, ki so jo branili že pred stoletji. Proti Blatogradu postaja slovenska govorica redkejša. Ali je to še tista zemlja, kjer je pred sto leti govoril Slomšek slovenskim ljudskim množicam in vzbujal v njih ljubezen in spoštovanje do slovenske besede? Pod najhujšim germanizatorskim pritiskom so se upognili hrbti Možberčanov, izgubili so zavest, da jih je rodila slovenska mati. Izginjajo kot izginjajo povsod rodovi, ki so se izneverili samim sebi. Zemlje lačni tujci zasedajo nekdanjo slovensko zemljo in gospodarijo na njej. Le tu pa tam še najdeš starca, ki ti pripoveduje o sta-rih časih, ko so gospodarili še domačini na tej zemlji. Greš jih obiskat — te stare domačine — na pokopališče. Tam počiva župnik Urban Jarnik, stražar severne jezikovne meje, in spi švoje poslednje spanje. Še tukaj služi slovenskemu narodu s svojim spomenikom, na katerem je zapisano z nemškimi besedami: »Bil je učen Slovan«, in priča kot nem stražar, da stoji na zemlji, ki je bila slovenska in ki je postala last tujca zato, ker se narod ni boril z vsemi silami za svoj obstoj tako, kakor se je borilo ljudstvo v ožji Drabosnjakovi domovini. Tu spoznaš strašno usodo tistega, ki se ne bori proti tuji uničujoči sili za obstoj in napredek.
Na Golinju, na najvišjem grebenu Osojskih Tur, se še enkrat ustaviš in gledaš pred seboj zemljo, ki jo obliva sonce s svojimi večernimi žarki — Slovensko Koroškp. Gledaš domovino, nekdaj imenovano tužni Korotan, deželo, polno poezije, zemljo Drabosnjakov, domovino Miklove Zale. Kako je spremenilo divjanje fašizma lice te zemlje! Borba za obstanek, pokanje partizanskih pušk in mitraljezov, potoki solza in po nedolžnem prelite krvi s^ jo vzdramile iz stoletnih težkih sanj; kri padlih borcev jo je prekalila. Sanje o svobodi so postale realni cilj borbe. Borba za pra vico in ljudsko oblast ni le borba zadnjih let. Knežji kamen na Gosposvetskem polju še vedno opominja naše ljudstvo na nekdanjo slovensko svobodo in na pravično ljudsko oblast. In za to svobodo in pravico je dal tudi junak partizan, katerega truplo je pokopano v gošči vrh Golinja na tem najsevernejšem kotičku slovenske zemlje, svoje življenje. Njegova kri je tekla za to, da bi se uresničile za slovenski narod na Koroškem besede pesnika Gregorčiča:
»Prost mora biti, prost moj rod,
na svoji zemlji svoj gospod. "
M. Kaki
Visita Poljanec je zmagal...
Devetič se danes povrača dan, ko se speminjamo odprtega groba v Škocijanu, kjer smo položili k večnemu počitku našega nepozabnega župnika V i n k a P ol-j a n c a. Vsa Podjuna in ostala Slovenska Koroška sta se takrat zbrali, da še enkrat izpričata svoje veliko zaupanje in ljubezen do svojega učitelja in voditelja. Saj ni človeka na Slovenskem Koroškem, ki bi ne bil poznal tega vedrega in veselega, a globokega in odločnega moža. Zapustil nas je v trenutku, ko so se kazale na obzorju krvavo rdeče megle sovraštva do vsega slovenskega na Koroškem, v trenutku, ko je nacizem pričel s svojim nečloveškim divjanjem nad slovenskim narodom. Sai je bil on sam žrtev tega nasilja. »Udari pastirja in ovce se bodo razkropile.« Tako so hoteli in tako so tudi storili. Umreti jo moral, ker je bil steber, okoli katerega se je zbirala vsa Slovenska Koroška in se. mu zaupala, kakor zaupa družina svojemu očetu. Kot prerok je hodil med narodom, ga vzpodbujal in mu dajal poguma. Kot učitelj je prihajal med naše ljudstvo od Pliberka do Šmohora, ga učil, svaril in navduševal za lepoto. Kot neustrašen prvoboritelj za narodnostne pravice in kot narodni poslanec je kaz il pot mlademu rodu v prvituvrstah naših mož, ki so kovali usodo slovenskega naroda na Koroškem. Nikdar ni klonil pod
ngsiljem in ni prosil za miloščino, ampak odločno zahteval pravico za svoj narod povsod, če ga je zastopal v deželnem zboru kot narodni poslanec ali če je prihajal na zborovanja med ljudstvo kot predsednik Prosvetne zveze ali kot kme-tiški svetovalec. Živel je med narodom in z njim v polni zavesti, da mu more pomagati samo tisti, ki deli vso njegovo srečo in nesrečo, prenaša z njim vred težave vsakdanjega življenja in je povezan z vsem svojim bitjem z nepremagljivo silo preprostega ljudstva.
Vsa Slov. Koroška je nemo stala ob grobu žrtve • nacističnega divjanja. Mislili so, da bodo z njim vred strli narodno zavest med koroškimi Slovenci in bo to prvi korak za iztrebljenje vsega slovenskega na Koroškem. Niti pred njegovim grobom se ni ustavilo sovraštvo. Duh Vinka Poljanca pa je živel med našim ljudstvom in njegova žrtev ga je le še utrdila. Moral je umreti, da je postal še bolj naš in se je vse njegovo delo pokazalo v še jasnejši luči. Mladi rod, ki ga je učil zavednosti in odločnosti, je razumel njegovo oporoko in jo tudi častno izpolnil. Poljančeve besede so padale na zasužnjeno zemljo kot zdravo in močno seme, iz katerega je zrasel glasen klic po svobodi. Temu klicu se je vsa Slovenska Koroška odzvala in odločno ter samozavestno, kakor jo je učil njen veliki učitelj, stopila v borbo za svoje narodne pravice in svobodo.
Vinko Poljanec počiva v Škocijanu, kjer je 30 let živel in delal za svoje ljudstvo. Preko njegovega groba je šlo vse sovraštvo in hotelo uničiti sad njegovega požrtvovalnega dela. Nečloveške sile so se zdrobile v prah, on pa je ostal velik in stoji med slovenskim narodom na Koroškem kot svetel steber in ga opominja, da ima pravico do svobodnega življenja. Za to pravico pa se mora boriti neustrašeno dotlej, da bo ves narod od Šmohora do Pliberkca zaživel svoje lastno življenje skupno z vsemi brati na svobodni slovenski zemlji. Nino.
Na Svinski planini
Dne 24. avgusta je slovenska antifa-; šistična mladina iz velikovškega okraja organizirala skupaj z avstrijsko antifašistično mladino (FOeJ) izlet na Svinsko planino.
Na predvečer smo zakurili taborne ognje, ob katerih smo prepevali pesmi, ki so pred tremi leti donele po tem predelu Slovenske Koroške iz ust partizanov. Slovenski in avstrijski kmetje in družino lovcev ter najemniki (v tem delu je le. še malo samostojnih kmetov), ki so podpirali borce-partizan«. so z navalu. Senjem pozdravili slovensko mladino. Gutmannschvvag, Kogelschvvag, Stift-schvvag, Urban, Ruprecht in druga imena najemnikov in borcev so gotovo še dobro v spominu partizanom, ki so se borili na življenje in smrt z SS-ovskimi tolpami po teh gorskih grapah. Podpiralo jih je zvesto delovno ljudstvo okoli 'Golovice, Kneže in Djekš.
Izletnike so voditi bivši partizani s Svinške planine. Vsi so se ob grobovih padlih partizanov in ob podrtih zemljankah ali bunkerjih prepričali na lastne oči, da so opravljali koroški partizani visoko nad Grebinjami veliko zgo-. dovinsko nalogo. Obstreljene smreke se še danes niso zacelile in kažejo sledove
BILCOVS
Kakor smo čitali dne 21. 8.1.1. v »Die Neue Zeit«, razpisuje občinski urad naše občine mesto tajnika. Za to službo postavlja razne pogoje. Med drugim, da - mora biti avstrijski državljan, zdrav, neoporočen itd. Vse to je v redu, toda čudimo se, kako je moglo občinsko predstojništvo popolnoma pozabiti, da je pri nas potreben tajnik, ki je zmožen slovenščine v besedi in pisavi. V naši občini je 95 % Slovencev, in če hočemo dognati pravo število slovenskega prebivalstva, moramo povedati še to, da pri nas ni niti 1 % Nemcev, ki bi bili v naši občini rojeni. Lahko torej rečemo, da je naša občina popolnoma slov?n«ka in za tako občino se po demokratičnih načelih vendar spodobi, da ima v svojem uradu človeka, s katerim se bo tudi naš slovenski kmet in delavec v svojem jeziku lahko porazgovoril ali mu pismeno . predložil svoje zadeve.
Toliko se govori in piše o pravicah, ki jih uživamo koroški Slovenci, a gospodom pri našem občinskem predstojni-štvu in pri celovškem okrajnem glavarstvu niti ne pade v glavo, tla potrebuje slovenska občina tajnika, ki je zmožen 'slovenskega jezika. Neki člankar je pisal v »Die Neue Zeit«, da o ponemč"-vanju na Koroškem ni govora. Če bi ta gospod razmere na Koroškem poznal, pač kaj takega ne bi mogel trditi — če hoče govoriti resnico. Mi pa trdimo, da je že to ponemčevanje, če nam postavijo občinskega tajnika, tki slovenščine ne obvlada. Kaj bi rekli občani kake nemške občine, če bi dobili tajnika, ki ne razume nemški? To bi bilo seveda nemogoče. Pri nas pa se meri pravica z drugo mero in se tudi »demokracija« pojmuje popolnoma drugače.
Mi v svoji občini zahtevamo slovenskega tajnika, ker ga ne vzdržuje občinsko predstojništvo, ampak slovensko prebivalstvo naše občine.
ŠT. JAKOB V ROŽU
V nedeljo 24. t. m. je bil pri nas občinski plenum Osvobodilne fronte. Udeležilo se ga je mnogo članov in veliko število mladine. Predsednik občinskega odbora je uvodoma pozdravil vse navzoče in opozoril piedvsem mladino na dolžnosti članov Osvobodilne fronte in obrazložil njene cilje.
Organizacijski sekretar Pokrajinskega odbora OF za Slovensko Koroško tov. Primožič je v obširnem referatu prikazal politični razvoj v svetu in doma ter pri tem podrobno obrazložil naloge,
krvave borbe koroških Slovencev za svobodo.
Globoko so se vtisnili mladincem, ki v tistem času še niso bili neposredno vključeni v oboroženo borbo, pa tudi tistim, ki so sodelovali v njej, v spomin sledovi bojev, ki jih hočejo imperialistična reakcija in domači ter tuji šovinisti zatajiti. Na tem izletu jc spoznala mladina velikovškega okraja laž, ki jo širi reakcija in belogardistična propaganda, češ kar piše »Slovenski vestnik« o borbah na Svinški planini, ni res in so to le izmišljene pravljice. Kar je videla mlačna na tem izletu, je živa resnica, a vimlar samo majhen del one veličastne borbe, ki jc stala koroške Slovence na stotine dragocenih življenj. Debele knjige bi lahko napisali o borbi, trpljenju in žrtvah delovnega ljudstva Slovenske Koroške za svobodo; o borbi proti nemškemu imperializmu, ki danes ponovno izteguje svoje nenasitne roke po naši Koroški. Padli tovariši in tovarišice Vinko, Vit, Mira, Gustl in de setine drugih zvestih borcev so zgierl za vztrajno borbo za priključitev Slovenske Koroške k materi Jugoslaviji. Ko smo stali na zemlji, prepojeni z njihovo krvjo, smo vsi vedeli, da je njihova borba naša borba in prisegli smo ji zvestobo.
pred katerimi stoji danes slovenski narod na Koroškem, ko se bori za svoje narodnostne in socialne pravice in za svobodo,
Sekretar občinskega odbora je izčrpno poročal o delu odbora v preteklem letu. Podčrtal je uspehe, ki jih je,-imel odbor v Času tekmovanja. Pri volitvah novega odbora je bil v glavnem' potrjen dosedanji, ki uživa polno zaupanje pri prebivalstvu. Za predsednika je bil izvoljen tov. Čuden, za prvega podpredsednika tov. Serajnik Jože, za drugega podpredsednika tov. Kajžnik Jože, po domače Strovc, tajnik pa je tovariš Lojze Baumgartner.
Plenum je zaključil sekretar okrajnega odbora OF tov. Šimen Martinjak in pozval tako novi odbor kot vse člane k še intenzivnejšemu delu v novem delovnem letu, v katerem čaka slovenski narod na Koroškem prav tako odločna in neizprosna borba kot v preteklem.
BREG PRI ROŽEKU
(: VVurfkomando« na delu.) V noči od 8. na 9. avgust so trije banditi, člani »Wurfkomande« iz Rožeka, napadli tovariša Janka Lesjaka, ko se je vračal s kolesom domov. Tov. Lesjak je padel s kolesa, ko so skočili predenj trije banditi, med njimi Kanzian Franc, ki ga je hotel pretepsti, vendar ga je tovariš Lesjak v silobranu udaril s pestjo po glavi in ušel. Ostalih banditov Lesjak ni mogel spoznati. Banditi so metali za bežečim Lesjakom kamenje.
POPRAVEK
V smislu tiskovnega zakona, člen 23. prinašamo na zahtevo odvetnika dr. O. Zhubra popravek, ki se nanaša na vest v štev. 40. našega lista in ga citiramo po predlogi.
»Trditev, da je nedavno predsednik OeVP v občini Leifling gospod Paul Stimniker okrajnemu glavarstvu v Vol-kermarktu javil, da slovenska kmetij-ška zveza, namerava prirediti gledališko predstavo in ri:i je zajedno zahteval, da se ta gledališka predstava prepove, je neresnična.
Res je marveč, da ni gospod Paul Stimniker, ne pri okrajnemu glavar d vu, še pri kakšnem drugem uradnem mestu, kdaj javil, da namerava slovenska kmetijska zveza, gledališko predstavo prirediti in da ni zato tudi nikdar zahteval, da se gledališka predstava prepoveduje. Gospod Paul Stimniki-r nima torej z celo zadevo sploh nič opraviti.«
MALOSCE
Bolj redko se oglašamo iz gornjega konca Slovensko Koroške, pa to ni znak, da nas ni več. Še živimo! Toda zdi se, da se je vse zaklelo proti nam Slovencem na tem koncu. Koliko smo trpeli pod nacizmom zaradi slovenske besede! Pravijo in pišejo, da so ti časi nasil ja nad koroškimi Slovenci minili, da jih ni več. Pišejo o popravljenih krivicah koroškim Slovencem. Vse to je prav in lepo, čeprav ni še vse tako kot bi moralo biti.
Toda ena velikanska krivica, med drugimi, ki so se nam zgodile med vojno, še tudi ni popravljena. Ko je Hitler prišel na Koroško, so morali po večini vsi slovenski duhovniki izginiti in povsod v javnosti se je moralo govorili le nemško. Tako je bilo tudi v cerkvi vse nemško. Do leta 1937 smo imeli pri nas v cerkvi vse slovensko. Zato nas je ta krivica toliko bolj zabolela. Dobili smo duhovnika iz rajha.
Minila je vojna. Škofijstvo je izdalo odlok, da mora biti v cerkvi vse tako kot leta 1937, toda rajhovskega kaplana ni premestilo. Ostal je še tu in še naprej germanizara v cerkvi po nacističnem načinu. Zbrali smo se in šli na škofijstvo. Vse smo povedali in razložili generalnemu vikarju. Odpravljeni smo bili z lepimi obljubami. Čakali smo, pa nikake-ga uspeha. Šli smo ponovno na škofijstvo in odločno zahtevali slovenskega duhovnika, ker je naša fara slovenska fara. Spet le obljube in nič drugega. Kaplan iz rajha naprej ponemčuje našo mladino v cerkvi in v šoli. Dve leti je že in še več, kar je minila vojska, pa škofijstvo še ni napravilo svoje dolžnosti.
Zato sedaj, ko smo poskusili vse zakonite poti, obtožujemo škofijstvo in predvsem generalnega vikarja, Ja zlorablja cerkveni in verski pouk v germa-nizacijske namene. Kako naj drugače razumemo, da 9e generalni vikar na vso moč trudi, da bi nadalje zadržal rajhovskega kaplana, ki ga sedaj kličejo redovniški predstojniki na drugo mesto.
Slovenski verniki iz Malošč odločno zahtevamo, da škofijstvo končno popravi, kar je zagrešilo, in v Maloščah nastavi duhovnika, ki bo razumel jezik večine prebivalstva.
PLIBERK
Medtem ko delovne množice po mestih stradajo, je še danes (18. 8. 1947) pšenica in rž nespravljena na zemlji veleposestnika Metnitza v Pliberku. Če stopiš le nekaj korakov iz Pliberka proti Nonči vasi, se ti pogled nehote ustavi na velikanskih površinah neverjetno visoke poljske zeli. Šele ko bolj natančno pogledaš, spoznaš, da je bil tam zasajen krompir, ki ga bo plevel za til. Na vprašanje, čigava je ta zemlja, ti bo vsak otrok odgovoril: »Metnitzova«.
Ali avstrijske oblasti tu res nič ne vidijo? Naš delovni človek je že zdavnaj 7.ahteval in še vedno brezuspešno zahteva: »Zemljo tistemu, ki jo obdeluje!«
V Pliberku že nekaj dni ni ne kruha ne mesa. Med ljudmi narašča nezadovoljstvo, reakcija pa poskuša premostiti to bedo na ta način, da je po vsej okolici raznesla vest, da je v Jugoslaviji strašna lakota.
PODKRAJ PRI PLIBERKU
Malokdo ve za nas, ki smo stisnjeni pod Peco v zadnjem kotu Podjune. Vendar pa nismo tako nepoznani, kajti pri nas je premogovnik, ki sicer v normalnih časih ni tako donosen, za današnje čase pa bi lahko precej pomagal pri preskrbi kuriva naše bližnje okolice. Že po prvi svetovni vojni so pričeli tukaj kopati rjavi premog. Obrat se je kar dobro razvijal in dajal mnogim delavcem kruha. Ker pa premog ni prvovrsten in so produkcijski stroški veliki, je v času krize moral prenehati tudi obrat.
Pred dvema letoma so spet pričeli kopati premog. Ker je premogovnik v letih, odkar je bil opuščen, popolnoma propadel in so bili zasuti vsi rovi,.je najemnik obrata imel mnogo skrbi in truda, preden mu je delo prineslo tudi kaj
uspeha. Ležišča premoga niso obilna; pot do njih ni lahka ter zahteva mnogo varnostnih naprav, ki jih jč v takem opuščenem rudniku treba postaviti še bolj točno kakor drugje. Ker danes posamezen podjetnik ne more sam izvršiti del, ki zahtevajo mnogo kapitala, se ne čudimo, da grozi premogovniku nova kii-za in bo m^ral obrat prenehati, še preden se je razvil. V zadnjem času je moral odsloviti nekaj delavcev, ker jih no more rentabilno zaposliti. Tako je spet mnogo družin v nevarnosti, da izgubijo kruh.
Na vsakem koraku pa naletimo na pomanjkanje premoga. Gotovo bi tudi ta premog lahko nekoliko izpolnil vrzel, ki dela take skrbi avstrijskemu gospodarstvu. Hkrati pa bi imelo mnogo družin vsakdanji kruh, če bi podjetniku prišla na pomoč država, da bi iahko začel s plodonosnim obratom.
GREBIN
Bolj redko se oglašamo iz našega kraja; smo pa tudi tako oddaljeni od prometa, da le malokdaj kdo zaide v našo samoto. Celo »Slovenski vestnik« večkrat potrebuje ves teden, da dospe do nas.
Kljub dolgoletnemu pritisku s strani uradov in cerkve smo ostali zvesti materinemu jeziku, vendar je tudi pri nas nacizem zapustil žalostne posledice. Predvsem jih je še mnogo, ki se nočejo sprijazniti z mislijo, da je konec njihovemu kraljestvu. Zal ravno ti s pomočjo svojih zvez lahko še nadalje tlačijo in izkoriščajo delovnega človeka.
Letina je bila letos zelo pičla. Kljub temu bi pa iz našega umetnega mlina radi odpeljali moke kar za vso Koroško, tako da za nas kmete v mlinu navadno nimajo preveč časa. Mislili smo, da bo sedaj po modernizaciji in večji zmogljivosti mlina bolje, vendar tudi sedaj za kmečke potrebe v mlinu očitno nimajo ' razumevanja.
POZIV SLOVENSKE SEKCIJE KZ-VERBANDA
Slovenska sekcija KZ-Verbanda poziva vse vdove in sirote ter vse preostale po koncentracijskih taboriščih in zaporih umrlih žrtvah, vse vdove in matere padlih partizanov, ki imajo uradno potrdilo po paragrafu 4 (Amtsbeschoini-gung), da se čimprej zglasijo v sekretariatu sekcije.
Vsi slovenski interniranci in zaporniki naj sd v vseh vprašanjih, ki se tičejo rente, podpore, dodatnih živilskih nakaznic, nakaznic za obleko, dodelitev obrti, koncesij, trafik itd., obračajo na Slovensko sekcijo KZ-Verbanda v Celovcu, Salmstrasse 6.
VSI NA TOMBOLO V BOROVLJAH!
Okrajni odbor OF Borovlje priredi na praznik, dne 8. septembra 1947, ob 13. uri v kinodvorani v Borovljah veliko tombolo.
Glavni dobitki ovca, miza s stoli, sanke in še nad 200 drugih vrednostnih iu praktičnih dobitkov.
Karte za tombolo po 1 šiling in vstopnice dobite pri vseh občinskih' odborih Osvobodilne fronte.
Tombola bo ob vsakem vremenu. Udeleženci iz Zgornjega Roža se lahko vrnejo z večernim vlakom.
Takoj po tomboli je prosta zabava in ples v gostilni »Na pošti« v Borovljah.
Pridite, ne bo vam žali
Okrajni odbor OF Borovlje.
POIZVEDBA
Kdo ve kaj o partizanu Antonu Plesniku iz Solčave, rojenem 21. novembra 1912? Bil je maja 1945 v Celovcu, štabna patrola II. Šercerjev® SNOUB. Vsi, ki vedo kaj o usodi toga, tovariša, so naprošeni, da javijo uprav* »Slovenskega vestnika«, Celovec, Vin-kermarkterstrasse 21-1.
OBJAVA
»Avstrijska zveza esperantistov« je naprosila, da objavimo to sporočil®*
»Avstrijski esperantski kongres v Kut' steinu na Tirolskem je preložen za nedoločen čas, ker so zara.li močno razširjene otroške paialize prepovedana vsa zborovanja na Tirolskem.«
V JUGOSLAVIJI
zidajo na nov način
V vrstah jugoslovanskih zidarjev šiponi države, na najrazličnejših stavbah je pred dnevi završalo: »Tak rekord! Taki uspehi!« Vse je nemalo presenetila vest, da je dosegel zagrebški zidar Franjo Turčič pri zidanju dnevno normo v eni uri, to se pravi to, kar bi moral napraviti v enem dnevu, kar znaša 2,2 mn zidu, že v eni sami uri. Ko so zidarji ču-li to novico, so nekateri seveda tudi zmajevali z glavo, kajti zadeva se jim je vseeno zdela »predebela«, končno pa so morali novico vendarle sprejeti kot/ resno, kot dejstvo. Kaj je po sredi, kaj je povzročilo, da je bilo enako delo, ki ga je doslej opravil zidar v 8 urah, opravljeno že v eni uri? Nič drugega ne kot iznajdljivost!
Bistvo novega načina gradnje je v tem, da strokovni delavec-zidar le zida, tfse ostalo delo pa opravljata dva pomoč-nika-nestrokovna delavca. Turčič, ki je bil zaposlen na neki veliki gradnji v Zagrebu, je sam razmišljal, kako bi pospešil zidanje na stavbi, vzpodbudo pa mu je dal še inšpektor kontrolne komisije LR Hrvatske Josip Car.
Po starem načinu je moral zidar sam dvigati na stavbišču opeko in zajemati malto, izgubil pa je seve pri tem mnogo časa, ki bi ga lahko bolje izkoristil za opravljanje onega dela, ki ga nestrokovni delavec ne more opravljati. Po no-yem načinu gradnjo zidar samo zida, Ima pa dva navadna delavca kot pomočnika.
Eden pomočnikov mu podaja opeko, oziroma jo namešča na zid, drugi pa mu stresa malto, ki jo zidar samo pravilno razmesti med opeko in na opeko. Ker je zidarju pri tem potrebnih veliko manj gibov, gre delo sila hitro od rok in zid vidno raste od minute do minute. Prav Zato so bili v zadnjih dneh na jugoslovanskih stavbiščih ne samo v Zagrebu, marveč tudi že drugod, v Skopi ju, v Beogradu, v Sarajevu in — kakor poročajo časopisi — sedaj že v najrazličnejših krajik, doseženi res pravi rekordi, dnevna norma je bila dosežena celo že v pol ure!
Vest o velikih uspehih Turčičevega načina dela se je namreč bliskovito raznesla med gradbenim delavstvom po
•vsej državi. Rekordni čas 30 minut za dosedanjo dnevno normo je bil doslej dosežen v Skoplju in v Ljubljani. Spričo doseženih uspehov po novem Turči-čevem načinu gradnje je bil sklican v Zagrebu izreden sestanek gradbenega delavstva, na katerem so razpravljali o prejšnjih nedostatkih zidanja in še nadaljnji izpolnitvi novega načina, ki ga bo delavstvo uvedlo na vseh stavbiščih v državi. Razprava v Zagrebu je pokazala, da so še nekateri delavci-zidarji, ki dvomijo v uspeh zidanja po novem načinu.
Gradbeni strokovnjaki in inženirji pa so ovrgli na sestanku vse pomisleke glede kakovosti Turčičevega načina zidanja. Saj se je naravnost čuditi, da že po-preje ni nihče prišel na tako misel! Franjo Turčič je bil na predlog gradbenega ministrstva LR Hrvatske po nadaljnjih komisijsko kontroliranih poizkusih zi-
Kakor smo že kratko javili v prejšnji številki, je 18. avgusta prispela iz Koroške skupina pionirjev, ki jih je povabil Glavni odbor AFŽ Slovenije v Ljubljani na letovanje. To so prvi koroški otroci, ki so prišli, da bi preživeli svoje šolske počitnice v novi Jugoslaviji.
Jeseničani, posebno mladina in žene, so jih z navdušenjem in ljubeznijo sprejeli. Jeseniški pionirji so jih pričakali na kolodvoru s cvetjem ob veselih zvokih harmonike. Jeseniška AFZ pa je pripravila mladim gostom obilo sladkega grozdja, kar je otroke zelo razveselilo.
Na letovanje so prišli otroci delavcev in malih posestnikov iz družin partizanov, ki se jim poznajo grozote vojne in pomanjkanje. Vseh skupaj je 68, od teh je 47 Slovencev, ostali pa so otroci avstrijskih antifašistov, največ iz Celovca in Beljaka. Otroci so pripovedovali o razmerah doma, v šoli, kjer se morajo učiti v nemškem jeziku, in o svojcih... Vsak bi rad povedal iz junaških dni svojega mladega življenja. Brat Ludvika Ogrisa je padel za Koroška. Nežka Ur- * lo
danja na stavbiščih proglašen za nova-torja in mu je bila podeljena tudi lepa nagrada 50.000 dinarjev. V Ljubljani je bil preizkušen Turčičev način gradnje s polnim uspehom. Zidarja Miha Pavšič in Franc Vrhovnik sta na gradilišču stanovanjskega bloka na Celovški cesti zgradila ob pomoči dveh pomočnikov v 27 minutah prvi 1,9 kub. metrov, drugi pa v 30 minutah 2,27 kub. metrov zidu. Zidanju je prisostvovala strokovna komisija.
O prav takih uspehih poročajo časopisi tudi iz drugih mest Jugoslavije, zaradi česar bo v bodoče ta način zidanja uveden povsod, zlasti na večjih stavbah. Spričo doseženih uspehov so skopljan-ski zidarji že sedaj pozvali vse gradbene delavce na tekmovanje. Novi način gradnje bo veliko pripomogel k pravočasni izpolnitvi jugoslovanske petletke, saj je Turčiču prav zadnje dni ponovno uspelo, da je v eni sami uri postavil po novem načinu celih 6 m zidu, kar pomeni, da je dosegel dnevno normo celo v 22 minutah. In za koliko se bo zidarsko delo tudi pocenilo!
šičeva je v partizanih izgubila očeta in brata. Brata Urške Makove sta se borila za Jugoslavijo, h kateri naj bo priključena tudi naša Koroška. Devet ljudi iz Sel, najbolj prizadete in najbolj partizanske vasi, je bila obglavljenih. Avgust Mak je imel v partizanih štiri brate. Oče Neli Hafnerjeve je bil partizan in je padel za svobodo. Drobni, za svoja leta preresni Avstrijki Rozi Peskola iz Beljaka so nacisti ubili mater. Oče Karla Kibala je bil pet let v koncentracijskem taborišču, štirim drugim malim Avstrijkam, ki so prišle na letovanje, so gestapovci ubili starše.
»Zaradi njih in zaradi svoje bodočnosti bomo zahtevali svoje pravice vse dotlej, dokler nam jih ne bodo dali,« je končal pripovedovanje svojih tovarišev štirinajstletni mladinec, ki bi mu človek zaradi njegove resnosti prisodil najmanj osemnajst let.
Po večerji so mali Korošci zapeli in zaplesali. Nato so se fotografirali.
»Slike bomo poslali domov, da bodo
KOROŠKI OTROCI
na letovanju v Sloveniji
xr
KAKO JE NASTALA ^	sruija hrvatska Slovenija
N1JA HERCEGOVINA GORA
Borba narodov zasužnjene Jugoslavije
Meseca septembra so bile naše partijske sile skupaj z odredom kapeta-?a Račiča obkolile in naskočile Šabac. ^aPetan je pri Mihajloviču padel v nemilost, ker se je udeležil borbe skupaj 2 nami. Po napadu na Šabac, ki ni !}sPel, so Nemci hitro pritegnili dve svo-1* diviziji, dva ali tri hrvaške polke in nekaj ljotičevcev in začeli še meseca jtembra s prvo ofenzivo, ki je s prekinitvami trajala do konca novembra, najtežje borbe so bile v Mučvi, na Ceru l1! Pocerini, v dolini Jadra in pri Zavla-**• Naše čete so se počasi umikale, bra-vsako ped zemlje. Še pred ofenzivo bilo sklenjeno, da preneso kmetje iz *laČve čimveč žita v hribe okoli Kiup-?.l* in v Sokolske planine. Na tisoče in .l!HoČe kmečkih voz so je pomikalo v hri-Neprestano izpostavljeni nem-‘tim bombnikom so kmetje bežali v *°zdove. Nemcem se je bilo posrečilo k*vzeti Ložnico in teren do doline Jadra. £°ro brez kakršnega koli protitankovskega orožja se je našim borcem posre-> uničiti 20 nemških tankov. Več ko Nemcev in drugih sovražnikov je v j*1 borbah padlo — ujetnikov je bilo boli 600. Ker so Nemci zadeli na preran odmor in ker so utrpeli velike iz-jbbe, se v gorskih krajih niso upali na-Ua*jevati ofenzivo, temveč so se začeli
sistematično pripravljati na ofenzivo na široki fronti od Kraljeva preko Valjeva do Drine. Naši partizanski odredi so znova prešli v protinapad ter znova osvobodili velik del Mačve in Posavine, največji — Valjevski partizanski odred pa je popolnoma obkolil nemško posadko v Valjevu. Tako so tudi naše čete s sodelovanjem četnikov Draže Mihajlo-viča popolnoma obkolile Kraljevo in s pomočjo topništva in tankov prodrle v mesto samo. Kakor se iz tega vidi, je že meseca oktobra v operacijah pri Valjevu in Kraljevu z našimi silami sodelova-
lo v borbi okoli 1200 četnikov Draže M-i hajloviča. Do tega sodelovanje je prišlo, ker sem za časa ofenzive, ki je bila naperjena proti nam, poslal iz Krupnja Draži Mihajloviču pismo, v katerem sem mu prikazal nevarnost, ki mu preti, če izgubimo svobodno ozemlje. Draža Mi-hajlovič je z mojimi navedbami soglašal — in tako so njegove sile sodelovale v borbi od oktobra do novembra.
Toda tudi v tem kratkem času so četniki pod poveljstvom majorja Mišiča po prvih močnejših praskah v borbi zoper Nemce zbežali s pložaja pri Valjevu in pustili naše partizanske .sile, da so se borile same.
Ko so naše partizanske sile osvobodile Čačak, Užice, Užiško Požego in Gornji Milanovac, so začeli oficirji Draže Miliajloviča po našem osvobojenem
ozemlju intenzivno mobilizirati kmete v kraljevem imenu in pod geslom: Kdor gre v četnike, bo ostal doma, kdor pa gre v partizane, bo moral v neenaki borbi izkrvaveli na bojišču. Čeprav so bili zahodno Srbijo osvobodili partizani, je bilo četniški komandi dovoljeno popolnoma svobodno organizirati četniške edince na osvobojenem ozemlju, v mestih Čačku, Milanovcu itd. pa so bile osnovane četniške komande mest skupaj s partizanskimi.
Z osvoboditvijo Užic je prišel v naše roke bogat plen in sicer 100 raznih motornih vozil, tovarna orožja in municije, tovarna usnja, podružnica Narodne banke z gotovino okoli 55 milijonov dinarjev itd. Od 150 pušk in 40 do 50.000 nabojev dnevno se nam je posrečilo dvigniti proizvodnjo na 420 pušk in
80.000	nabojov dnevno. Ti veliki uspehi naših partizanskih odredov so povzročili zaskrbljenost pri Nemcih in nedičevcih, pri Draži Mihajloviču in njegovih oficirjih pa zavist. Oktobra so se ti tajno pripravljali za napad na nas, da bi nam iztrgali Užice. Nedič je v vrste Dražinih četnikov vrinil vse več in več svojih pristašev, ki so sistematično izzivali, da bi izzvali spopad med partizani in četniki Draže Miliajloviča. S silo so si prisvojili Užiško Požego, stalno ovirali naš železniški promet proti čačku in Milanovcu ter provocirali. Vrhovni štab je storil vse potrebno, da bi ne prišlo dospopada ter je znova predložil Draži Mihajloviču — po oficirju Mitiču, ki je bil določen za zvezo pri Vrhovnem štabu, da bi se organizirala pogajanja in dosegel sporazum. Draži Mihajloviču je bilo predlagano, da bi se vršila pogajanja na nevtralnih tleh in sicer pri »Kosjeriču«, toda Draža se je na vse mogoče načine izmikal. Nato sem drugič sam z dvema čla-
ljudje pri nas videli, kako prisrčno so nas sprejeli v Jugoslaviij. Veste, ko suio odhajali, so nas spremljali na postajo ter nam klicali in naročali: Pozdravite Jugoslavijo, pozdravite maršala Tita!«
V	Sloveniji bodo ostali mesec dni. Letovali bodo v otroški koloniji v Preddvoru, ki je ena najlepših. Videli bodo mnogo lepega in vrnili se bodo zdravi in srečni.
CILSmmmSuJSiSmamm )
Trideset dni pred rokom in tri dni pred obvezo, ki so si jo postavili delavci, je eksperimentalna skupina z inženirji tehnike in celotnim kolektivom izdelala prvi kamion v največji tovarni avtomobilov v Jugoslaviji v Mariboru. Nekaj dni nato je bil izdelan tudi drugi kamion. Novi jugoslovanski kamioni porabijo 27 litrov bencina na 100 km in razvijajo hitrost 85 km na uro.
V	Jugoslaviji gradijo 15 novih bolnišnic, 1 bolnišnico pa na novo urejajo. Med petletko bodo zgradili 110 bolnišnic z 14.300 posteljami. Letos bo poleg tega komite za socialno skrbstvo vložil 415 milijonov dinarjev za izgradnjo novih zdravstvenih objektov. 'V Sarajevu in v Skoplju bodo tudi zgradili poslopja za nove medicinske fakultete.
Poleg številnih delovnih akcij, katerih se udeležuje mladina vse države, pomaga mladina posameznih republik tudi pri lokalnih delih. Mladina hitoljske-ga okraja v Makedoniji je začela z delom na 6 km dolgi važni gozdni poti Mo-rihovo—Cerova planina. Ta cesta bo olajšala izsekavanje velikih gozdnih predelov, kar je bilo dosedaj nemogoče.
Mladina LR Hrvatske pomaga članom Ljudske fronte pri pogozdovanju krapinskega okraja. To pomlad so tu posadili
78.000	dreves. Slovenska mladina se je lotila razširitve topilnic v Kamniku. Tudi to je samo ena od številnih akcij, ki se jih slovenska mladina udeležuje za obnovo in izgradnjo svoje domovine.
Letos mora priti pod streho 10.000 hiš
v Dalmaciji. V začetku je bilo določeno, da mora biti letos pokritih 5.865 obnovljenih hiš v Dalmaciji, pozneje pa je bilo to število zvišano na 10.000. Tako bo že letbs na splošno končana obnova požganih naselij v Dalmaciji. Ker pa Dalmacija nima gozdov, je velika težava z dovažanjem lesa, ki ga prejemajo iz Slovenije, Gorskega Kotara iu Like.
noma Vrhovnega štaba (Sretenom Žujo-vičem in Mitro Bakičem) šel na Ravno goro. Predložil sem 10 točk, ki so javnosti znane. Pri poganjanjih v vasi Brajici pri Ravni gori, katerim je prisostvovala desetorice oficirjev iz Mihajlovičevtga štaba, v najvažnejših točkah ni prišlo do sporazuma in sicer v vprašanju skupne komande, ki smo jo predlagali mi, v vprašanju formiranja skupnih oblasti na temelju narodno osvobodilnih odborov itd. Najlažje je bil sklenjen sporazum glede delitve orožje iz užiške tovarne, delitve denarja Narodne banke, komande mesta itd. Takoj drugi dan po pogajanjih smo dali D. Mihajloviču iz naše tovarne 500 novih pušk in 25.000 nabojev. Zanimivo je pripomniti, da je Draža Mihajlovič moj predlog, da bi se pogajanj udeležil tudi angleški kapetan Hudson, odločno odbil. Kapetan Hudson je v tem času sedel v sosedni sobi.
Štiri dni po pogajanjih so nas četniki Draže Mihajloviče napadli v bližini Užiške Požege in sicer z municijo in puškami, kj so jih dobili od nas. Temu napadu so sledili naslednji dogodkir četniki kapetana Glišiča so našega komandanta Šumadijskega odreda Blagojeviča, ko se je vračal iz Vrhovnega štaba, v Užiški Požegi nasilno odvedli iz vlaka ter ga na zverinski način ubili. V štabu Draže Mi-hajloviča sem odločno protestiral ter zahteval, da komandanta Blagojeviča takoj izpuste. Odgovorili so, da o aretaciji tega človeka ničesar ne vedo. Hkrati so nam prišli v roke zelo važni dokumenti iz četniške komande mesta v Krmni, v katerih je bilo govora, da morajo biti vsi mobilizirani četniki 2. novembra ob 5. uri zjutraj v nekem gozdu, oddaljenem 10 km od Užica. Takoj nam je bilo
iDalje)
Praški tednik za kulturo in politiko »Tvorba« je pred kratkim objavil članek Svojega moskovskega dopisnika z naslovom »Videl sem moč ZŠSR«. Tam beremo med drugim: .
V	Sovjetsko zvezo prihajajo leto za letom tisoči obiskovalcev. Milijoni ljudi hrepenijo po takšnem obisku.
V	moskevskih hotelih »Inturista« je vedno zelo živahno. Odpotovala je madžarska trgovinska delegacija, prispela pa delegacija britanske mladine. Odpeljali so se predstavniki albanskega društva prijateljev ZSSR, zamenjali so jih člani češkoslovaških sindikatov Med obiskovalci so arija'elii in nasprotniki —• samo ravnodušnih ni med njimi. Malo je Evropejcev in Američanov, ki bi mogli biti ravnodušni napram Sovjetski zvezi. Za to trdnjavo demokracije in socializma, ki zavzema šestino zemeljske površine, je mogoče občutiti le prijateljstvo ali nenaklonjenost. Ignorirati, prezirati jo — to je nemogoče. Za kaj takega je Sovjetska' zveza premogočna in preveč značilna.
In prav zaradi tega, ker ni njihov odnos do Sovjetske zveze ravnodušen, motrijo obiskovalci edine socialistične dr-i zave na svetu vse okrog sebe s povečano pozornostjo. Malokje na svetu imajo turisti tako odprte oči kakor v sovjetskih tovarnah, kolhozih, gledališčih. Prijatelji si prizadevajo, da bi se iz tega, kar vidijo, čim več naučili, nasprotniki pa iščejo napake in nedostatke, da bi jih — ob neupoštevanju svojih stvarnih razlogov — povečali in posplošili. Ti in oni pa, dasi iščejo nekaj povsem drugega, vidijo samo eno stvar: veličino in moč Sovjetske zveze. Prijatelje to veseli, ker se zavedajo, da sta veličina in moč Sovjetske zveze hkrati moč in veličina svetovne demokracije, neprijatelji pa so vznemirjeni, ker vidijo, da fašizem ni omajal temeljev socialistične države. Vojna režija Win§tona Churchilla, ki se je zanašala na to, da bo Sovjetska zveza izkrvavela in razpadla ter se bo morala umakniti pred nasilno politiko v vojni obogatelih imperialistov, ni dosegla pričakovanega uspeha. Mogoče bodo nasprotniki Sovjetske zveze, ki so obiskali ta sklop držav, po povratku domov še nadalje ščuvali proti nji, ker takšno hujskanje nese. V globini svoje duše pa bodo le čutili, da lažejo in da je njihova laž strašna.
Stal sem na dan 1. maja sredi tujcev.
Poleg mene je bila skupina angleških in ameriških novinarjev, nekaj dalje pa člani diplomatskega zbora. Vsi so z izbuljenimi očmi spremljali mimohod posameznih edinic moskovske garnizije, ki je trajal več ur. Nekateri izmed njih nismo prav nič skrivali svojega občudovanja, drugi so bili zelo resni in zamišljeni in jim ni bilo do šale. Ne vem, kaj so vojni atašeji brzojavili predstojnikom o novih tipih bliskovitih turbinskih letal, ki so grmela nad njihovimi glavami, o »katjušah« in jeklenih orjakih in krasnih mladih edinicah. Prav gotovo to ni imelo nič skupnega s prijubljenim stilističnim vežbanjem ameriških uvodničarjev o »sovjetski šibkosti«. Ne vem tudi, kaj so poročali o milijonih delavcev, ki so radostno pozdravljali Stalina.
Res pa je, okupatorji so uničili na ti-•oče sovjetskih mest in vasi. Z lastnimi očmi sem videl, kako so načrtno :n vandalsko uničevali. V Novem Jeruzalemu blizu Moskve sem videl starodavni samostan, ki so ga Nemci pred umikom razstrelili. V okolici Leningrada sem videl vasi, kjer ni ostal kamen na kamnu. V Puškinu, nekdanjem Cesarskem selu so pred odhodom uničili krasen grad, bivšo letno rezidenco ruskih carjev, in sicer tako sistematsko, da se človeku nehote skrčijo pesti ter se mu iz ust utrga kletev. Videl sem muzej leningrajske obrambe, ki bi ga morali naložiti na
voz in kazati po svetu, da bi ljudje spoznali junaštvo in žrtve, s katerimi je bila odkupljena svoboda.
A videl šem tudi, kako se mesta in vasi dvigajo iz razvalin kakor ptič Feniks. V notranjosti Leningrada nisem opazil nobenega sledu vojne. Tam je vse-, popravljeno in obnovljeno. Obnavljanje in zidanje napreduje resnično v stahanovskem tempu. Mnoga izmed podjetij so že zdaj dosegla raven predvojne proizvodnje. Vse sile so mobilizirane za izvedbo nove petletke.
Lani so nekateri • žitorodni kraji Sovjetske zveze trpeli zaradi suše. Imeli so slabo žetev. Letos je vsa pozornost stranke in državnih oblasti, a tudi tiska in radija posvečena poljedelstvu. Izvršena je bila ogromna organizacijska in psihološka mobilizacija za povečanje pridelka zemlje. »Letos se ne bojimo ničesar«, mi je dejal sovjetski prijatelj. »Podvzeli smo vse ukrepe, da se pride-
Izraz »svilena zavesa« je prvi uporabil ameriški advokat Bartly Kram iz San Francisca, ki je bil kot član anglo-ame-riške komisije za Palestino poslan, da pogleda »izza svilene zavese tajne diplomacije, cenzure in propagande, ki zakriva palestinski problem«, kakor je napisal v svoji knjigi, ki jo je posvetil delu anglo-ameriške komisije. Tej knjigi je tudi dal naslov »Izza svilene zavese«.
Izraz svilena zavesa je docela točen. Svilena zavesa britanske tajne diplomacije, cenzure in propagande ni samo med Palestino in očmi ljudi, ki to zemljo gledajo iz inozemstva, — svilena zavesa je v sami Palestini, na vsakem mestu v tej deželi, pred očmi vseh, ki gledajo dogodke ih življenje okoli sebe. Ves čas dosedanjega dela komisije Organizacije Združenih narodov je bila tudi pred očmi njenih članov.
Svileno zaveso, na katero je naletel ne samo v Palestini, ampak tudi na drugih mestih zemeljske oble, kjer je an-glo-ameriška komisija prišla v stik z britanskimi diplomati, policaji, vojaki in drugimi predstavniki angleške oblasti in politike, opisuje B. Kram često v svoji knjigi.
Vendar je danps v mnogočem že drugače. Člani komisije OZN ne doživljajo to, kar so doživeli člani anglo-ameriške komisije. Svilena zavesa se ni pomaknila z mesta, ali v njenem tkanju se je nekaj spremenilo.
SVILENA ZAVESA DANES
Palestinska vlada je dala delegatom na razpolago okrog dvajset luksuznih avtomobilov, ki jih ne spremlja noben avtomobil z vojaki in kjer poleg šoferja ne sedi policaj. To je nepofrebno, ker so šoferji skrbno izbrani, zanesljivi ljudje, za katere so člani komisije lahko prepričani, da jih ne bodo zapeljali v kakšno teroristično zasedo, kakor jim tudi policija veruje, da pred njo ne bodo skrivali podatkov o gibanju delegatov. •
Kadar komisija potuje skozi deželo, tedaj povorke avtomobilov ne vodi tank, ampak luksuzni zasebni avtomobil. V njem je gospod v cilindru (samo prve tri dni potovanja s komisijo je nosil svojo uniformo), ki odreja, po kateri poti se bo potovalo. Zato se lahko zgodi (kakor se je na primer zgodilo na potovanju v Haifo 19. junija), da članom komisije pred pričetkom potovanja razdelijo letake, na katerih piše, kaj bodo potniki na posameznih kilometrih videli, da pa potniki vse do konca vožnje ne vedo, kjer so potovali, ker je vodja iz vzrokov, ki so samo njemu znani, vodil povorko po popolnoma drugi poti.
V avtomobile delegacije oblasti ne vrinejo nobenih uradnih sopotnikov. Zgodi pa se, da se kakšen nepredviden
lek poveča.« Država, ki je bila štiri leta v vojni in jo je doletela nesreča suše, država, ki je pri vsem tem nesebično pomagala drugim, siromašnejšim, se v rekordnem času popravlja od vojnih udarcev, raste in se krepi iz dneva v dan.
Spominjam se, kako se je lani končalo navzkrižno zasliševanje Hermana Goringa v Nurnbergu. Rajhsmaršal je brez sijaja, ki ga je obdajal prejšnje čase, sedel iz oči v oči nasproti sovjetskemu tožilcu Rudenku, ki ga je vprašal: »Ali priznate, da ste z (zahrbtnim napadom na Sovjetsko zvezo, kar je imelo za posledico razbitje Nemčije, zagrešili velik zločin?«
Go ring se je za trenutek zamislil, potem je skoro neslišno odgovoril:
»To ni bil zločin, temveč usodna zabloda. Priznati moram le to, da smo nepremišljeno ravnali, kajti — kakor se je izkazalo v teku vojne — mnogokaj nismo mogli slutiti. Posebno pa nismo poznali sovjetskega Rusa, ki je bil in ostane uganka. Nobena, niti najboljša agencija — ne more odkriti pravega vojnega potenciala Sovjetov. Ne mislim na število tokov, letal in tankov. To nam je bilo približno znano. Ne govorim niti o moči in pripravljenosti industrije. V mislih imam ljudi. Ruski človek je bil za tujca vedno uganka. Niti Napoleon ga ni razumel. Mi smo ponovili Napoleonovo napako.«
sopotnik sam vsili, pove, da je recimo okrajni načelnik, ki mora nujno potovati v mesto, kamor gre ravno komisija, in — »pri vas vjidim, je še prostor in zato upam, da me ne boste odbili.« Ta sopotnik je navadno zelo zgovoren človek, ki se za vse živahno in vsestransko zanima. O priliki, ko komisi ja obišče nekatere kraje, se pridruži članom komisije in posluša njihove pogovore z meščani, vki večkrat tudi pred njim povedo vse, kar mislijo, ker verujejo, da je tudi on tujezeinski delegat.
Razgovori z vsakim človekom v Palestini so, razumljivo, svobodni, saj je komisija končno zaradi teh razgovorov tudi prišla v Palestino. Toda pri teh razgovorih niso prisotni samo nezaželeni avtomobilski sopotniki. Kakor hitro v kakšnem kraju ali tovarni eden od de-.legatov pristopi k prebivalcu kraja ali delavcu, da bi ga kaj vprašal, se okoli njiju takoj zberejo nepozvani in nepoznani poslušalci, ki preprečijo vsak odkrit pogovor.
Cenzura novinarskih poročil za inozemstvo je bila svečano ukinjena dva dni po prihodu komisije v Jeruzalem. Toda za pisma je potrebno okrog 15 dni, da prispejo na primer v Beograd. Če mislite, da jel to zaradi počasnosti pomorskega ali suhozemnega prometa in pošljete zato pismo po zračni poti preko Prage ali Rima, bo tudi ono prišlo, šele čez 15 dni.
Tudi za novinarske brzojavke je cenzura ukinjena, ali brzojavke morajo biti pisane samo v angleškem, francoskem, italijanskem, španskem ali portugalskem jeziku, da bi laže, kakor vam razložijo na pošti, šteli besede. Brzojavke pridejo prej kakor pisma. Lahko pa se zgodi, da tudi ne pridejo. Gredo preko Londona in se vam lahko zgodi, da vas dva dni po oddaji telegrama obvesti jeruzalemska pošta, da so ji iz Londona sporočili, da vašega telegrama niso mogli poslati v Beograd, ker je mesto, kamor ste ga poslali — nepoznano. To ni vedno, vendar lahko se vam zgodi. Meni se je to zgodilo.
Tudi fotografiranje je v Palestini svo-. bodno. Toda če po ulici, v kateri ste s fotografskim aparatom v roki, pripelje britanski tank — in oni stalno vozijo po ulicah, — tedaj bo k vam pristopil stražar in vam povedal, da vam bo razbil aparat, samo če vas bo videl, da slikate. Legitimacije komisije Organizacije Združenih narodov, ki mu jo skušate pokazati, ne bo hotel niti pogledati.
In tako naprej. Celi stolpci bi se lahko napolnili, če bi se hotelo našteti vse, kar so podvzeli zoper radovednost neljubih gostov, ki jih je Generalna skupščina Združenih narodov poslala v Palestino.	(Po »Borbi«)
KULTURNI
Kulturno delo madžarske manjšine v novi Jugoslaviji
V	Jugoslaviji uživa madžarska pianjši-na, kakor tudi vse ostale, polno svobodo, bodisi na kulturnem, bodisi na političnem področju.
V	Subotici imajo Madžari svojo kulturno zvezo, v kateri so včlanjene vse madžarske organizacije v Vojvodini. Ta zveza v Subotici ,ima tudi svojo založbo »Hid«, ki izdaja razne brošure, knjige in časopise.
V	Novem Sadu izhaja že štiri leta «Madjar Szo,; (Madžarska beseda), v
40.000	izvodih dnevno na 6 do 8 stra-ndh. Časopis »Szabad Vajdasag« (Svobodna Vojvodina) izhaja v več izvodih kot v stari Jugoslaviji skupaj vsi madžarski časopisi, čeprav takrat ni bilo niti pomanjkanja papirja in so bile tehnične možnosti večje. Poleg teh časoni-sov izhajajo v madžarskem jeziku še tedniki, mesečni književni pregledi, ženske in mladinske revije.
Madžarski tisk izhaja v Novi Jugoslaviji v 80.000 izvodih in lahko vsak madžarski delovni človek svobgdno razvija svojo narodno kulturo v svojem jeziku* Nedavno je Madžarska kulturna zveza nabavila madžarske knjige iz Budimpešte in jih razdelila madžarskim kulturnim društvom.
V	Vojvodini je okoli 40.000 madžarskih dijakov, ki se učijo v svojem jeziku in z madžarskimi učnimi knjigami* Po vseh vaseh, kjer so Madžari, so o9; novne šole, v večjih mestih pa so tudi gimnazije. V državi je 25 nižjih madžarskih gimnazij. Razen tega so v Vojvodini še tri višje gimnazije. V stari Jugoslaviji je madžarska manjšina imela samo eno samostojno gimnazijo. Razen tega je v Subotici madžarska učitelska šola, iz katere pride vsako leto 60 novih madžarskih učiteljev. V Novem Sadu jc tudi višja profesorska glavna šola, kjer predavajo madžarski jezik in madžarsko književnost.
Državno madžarsko nar. gledališče jc stalno gledališči v Subotici. Kakor vsa druga gledališča dobiva tudi to gledališče državno subvencijo. Letos je do^ bilo 3,624.000 din subvencije. Določeni dohodek gledališča je 900.000 dinarjev« medtem ko gre ostalih 2,724.000 dinarjev v državno breme. Madžarsko narodno gledališče uživa torej prav iste pra-1 vice kot ostala gledališča v državi.
Madžarski pevski zbori so skoraf P° vseh krajih Vojvodine, kjer bivajo Madžari. Vsi ti zbori so včlanjeni v Madžarski kulturni zvezi. Madžarske čitalnic6 najdemo skoraj v vseh vaseh.
Vsi ti podatki kažejo, da se madžarska manjšina v novi Jugoslaviji lahko uspešno in svobodno razvija.
Turgenjev
in svetovna literatura
Veliki ruski pisatelj Ivan Sergejevi Turgenjev je imel važno vlogo v razsajanju vpliva ruske literature na može«1' stvo. Turgenjev ni samo pomagal bl0j zemcem, da so se seznanili s slovečim^ ruskimi pisatelji, ampak je sam moC' no vplival na francoske, slovanske, gleške, skandinavske in nemške pisa.tl\ lje. V literaturo je prinesel Turgen.16 humanistični realizem in umetniško de vršenost. Avtoriteta Turgenjeva je sta visoko tudi pri njegovih slavnih sodo nikih: Flaubertu, bratih Goncourtih, “ . laju, A. Daudetu, Maupassantu. E>auf in Maupassant sta se učila pri njem k znamenitem mojstru besede. Ge? ,a Sand se je nekoč obrnil na Turgenjm . z besedami: »Učitelj, mi vsi moramo skozi vašo šolo.«	.
Vpliv Turgenjeva na glavne zastopaj ke literature zapada in Amerike j6 zelo velik. Ta vpliv se je začel že o° r:g pred njegovo smrtjo in nadaljeval se^ tudi po njegovi smrti z enako silo do naših dni.
Palestino zakriva .svilena zavesa'
Lahko je kmetu", pravijo
ta in posnetega mleka, bi rabili na dan približno 14 kg krompirja za žival. Žival bi se v najboljšem primeru zdebelila za četrt kilograma na dan. Tako vidimo, kako slabo se plača krompir, če ne uporabljamo še dragocene beljakovinaste krme. Koliko dela in truda pa je potrebno za krompir, ki ga tako neobhodno potrebujemo in nam daje v primeri z vsem delom tako majhen dobiček.
Pa pride meščan in pravi; lahko je kmetu, ki vse doma pridela in ima vse sam! Resnica je, da ima razmeroma veliko sam doma, vprašanje pa je, koliko more od tega ohraniti zase. Davki, popravila in stroški za vzdrževanje gospodarstva, vse to ga prisili, da čim več odproda, pa čeprav si mora odtrgati od ust in pri tem odhajati na trdo delo od mraka do mraka. Ne drži kmeta na grudi kalkulacija in trgovski račun, ampak le globoko vkoreninjena ljubezen do doma in do rodne zemlje. Sredi leta mu mnogokrat zmanjka mesa, masti, pijače, krave ne molzejo zaradi vročine in bolezni. Zraven pa vzdržuj družino in de-
lavce. Čestokrat ni kje vzeti, da bi si lahko ob trdem delu družina privoščila izdatno malico. Takšno je današnje izobilje, v katerem živi naš kmet, taka je tudi poezija, ki obdaja danes delovnega kmeta! In kar ujeziš se, če slišiš, truden od vsakodnevnih naporov, tako znano krilatico: vam kmetom se pač dobro godi! Če pa prideš v mesto, dobiš po lokalih ob belem dnevu ljudi, ki kvar-tajo, razpravljajo in se dolgočasijo. Po revijah gledaš slike, ki ti prikazujejo življenje na kmetih. Da, ti ljudje, ki poznajo kmetovo življenje le iz slik po revijah, in ne vedo, da je tam trda dolžnost, resnost in trpljenje, pač lahko govorijo: kmetu se dobro godi, ker ima vse doma! Vsak stan ima svoje težave, vendar se ne morem ubraniti občutka, da se tudi po drugi vojni zopet približujejo pri nas za kmeta slabi časi.
Delovni kmet pa danes ve, da je napočil nov čas, da ni več povsod tako, da bi ljudje le gledali, kaj ima, ampak da se njegovo trdo delo tudi pravilno ceni in spoštuje.	Kočuški
Pred nedavnim sem srečal v mestu mladega, akademsko izobraženega gospodarstvenika. »Kako je, tovariš?« me nagovori. »Lahko vam kmetom, ko toliko zaslužite. Če bi bil jaz kmet, bi sadil samo krompir. Saj moraš dobiti z 1 ha Površine 4 do 5 tisoč šilingov čistega dobička!« — »Pa si odračunal tudi vse moje stroške?« odvrnem. »Vse je vračunano, tudi zavarovalnina proti ujmam. Sicer mora tudi trgovec nositi riziko.«
Ne bi pisal tega, če bi ne vedel, da ogromna večina meščanov tako misli. Koliko je torej resnice na tem?
Nemogoče je, da bi naš kmet gojil samo eno vrsto pridelkov. Že v mirni dobi so kmetje, ki so sadili na enem in istem mestu vsako ali vsaj vsako drugo leto krompir, ugotovili, da je gomolje pešalo, da se je zemlja izkvarila in izrodila. Praviloma sme krompir priti na isto mesto šele po 6 letih. Tudi bi naš kmet zaradi pomanjkanja gnoja ne mogel saditi samo krompirja. Malo je naših malih in srednjih kmetov, ki lahko razpolagajo z 1 ha zemlje za krompirjeve nasade. Prodati pa more naš kmet morda samo 10 odstotkov krompirja, vse drugo mora porabiti doma za družino in živino.
Moj znanec je računal tako: na 1 ha se pridela 15.000 do 20.000 kg krompirja. Priznam, du bi bilo to mogoče, če bi ne bilo treba računati z neštetimi ujmami (toča, ogrci, bolezni itd.), ki se jih trgovcu ni treba)! bati. Statistično pa je Ugotovljen povprečni pridelek tudi v najnaprednejšem okraju Koroške le 100 do 110 metrskih stotov na 1 ha. Pa recimo, da je kmet odprodal vseh 100 metrskih stotov krompirja po ceni 21 grošev za kilogram. (Zgodnjega krompirja ne moremo računati, ker ga pridelujemo le v brezpomembni količini.) To bi torej bilo 2.100 šilingov izkupička na en hektar. Odštejmo stroške za seme približno petino, v najboljšem primeru desetino pridelka, nadalje stroške za gnoj in za vse delo od sajenja do spravljanja krompifja itd.
Sedaj pa še vprašajmo, kdaj je letina tako dobra, da je večja prodaja krompirja mogoča? Letos je na primer zaradi stalno se menjajočega vremena, vročine in dežja, začela krompirjevka že v začetku avgusta, napadena od peronospo-re (plesni), rjaveti in bo kmalu usahnila. S tem pa bo nehala tudi rast in de-belitev gomolja in bo dal pridelek po vsej verjetnosti kvečjemu 4 do 5-kratni Pridelek. Katero ceno pa naj računamo za krompir, ki ga uporabljamo doma? če bi na primer odraslemu prašiču krmili za pitanje samo krompir, kar bi seveda bilo zelo negospodarsko, ker je treba za uspešno debelitev dodati še ži-
Htoši-kis
Kako je mogoče, da imajo nekateri kmetje samo dober sadjevec, drugim pa, ki imajo isto sadje, se vedno vkisa in imajo v sodih namesto dobrega mošta le kis?
Gotovo ni krivda na sadju in tudi klet ni vedno kriva. Krivda je predvsem na kmetih samih, ki z moštom pravilno ne ravnajo. Vzemimo dva soseda. Prvi polaga pri stiskanju sadjevca veliko važnost na čistočo in red. Pred stiskanjem in po njem umije vso posodo, stiskalnico in vse orodje, ki ga pri teh poslih uporablja. Sadja, ki je stolkal ali zmlel, ne pusti čakati na stiskanje, ampak ga takoj spravi v stiskalnico in spreša. Tropine spravi čimprej z mesta, kjer stoji stiskalnica in iz bližine sladkega mošta.
Njegov sosed pa ravna obratno. Kadar gre za umivanje stiskalnice in posode, se mu zdi škoda vode bolj kakor potem, ko ima mošt že v sodu in ga hoče razmnožiti s tem, da mu pridene vode. Korita, kjer je mlel sadje, ne očisti in pusti tropine kar v stiskalnici do prihodnjega stiskanja ali pa jih morda celo pomeša s svežim sadjem, da bi dobil več mošta.
Če si ogledamo kleti, kjer imajo spravljeno pijačo, lahko vidimo podobne razlike. Pri prvem je vse čisto in čim bolj enostavno urejeno. Soda s kisom v tej kleti ne najdeš niti takrat, če si že
pregloboko pogledal v sode z izvrstnim sadjevcem. V vseh sodih s svežini moštom pa veselo vre.
Kako drugače je po nekaterih kleteh. Zatohlo in kislo smrdi v plesnivih in prgšnih kleteh. Takoj pri vratih se že spotakneš na sodu, ki je napolnjen s kisom. Iz pipe počasi kaplja kis na tla in iz sodov, ki vrejo, se cedi izmeček na tla. O čistoči in potrebnem redu v kleti ni sledu. Kaki so v tem primeru sodi v svoji notranjosti? Če poduhaš skozi pi-so, te skoraj zabode v glavo kislina, ki vlada v takih sodih, ki jih kmet nikdar pravilno ne umije in se celo p maša s tem, da sodov ne umiva, ampak da pusti v vsakem sodu nekoliko sadjevca, ker baje to ohranjuje sode.
Gotovo je, da se s takim ravnanjem ohranjuje nekaj, vendar le kislina, ki se tako zarije v sode in klet, da jo ne more več spraviti iz nje in ima zato kmet iz najboljšega sadja vedno le kis, medtem ko si drugi lahkg privošči najboljše pijače samo zaradi tega, ker polaga važnost na čistočo.
Kako ravnamo, z vprežno živino
Preden konja ali vola vprežemo, se prepričajmo, ali je z njegovim zdravjem kakor tudi z vprežno opremo vse v redu.
Vol je le za počasno in ne pretežko vožnjo, pa tudi ob hudi vročini ne delajmo z njim. Brejih krav ni vpregati,
I5
1

FRANCE BEVK:

i
KAPLAN
MARTIN ČEDERMAC
£?»♦♦♦♦♦■»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ ♦♦♦♦♦ ♦♦♦♦♦
:
xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx:
Popoldne, ko se je zamotil z vsakda-jostjo in si vse slikal v rožnatih bar-ah, sta prišla orožnika...
Spomin na prizor, ki se je bil odigral lej izbi pred pol ure, morda pred uro, a je zbodel, da se je naglo dvignil in od-pl do vrat. Obstal je, pogled mu je objel križanega v kotu, Mater božjo pod teMom, podobo papeža Pija XI.; nato 0 so mu oči uprle na ogorke cigaret, na t°lico, ki je bila še zmerom odmaknje-la< Bog je bil z ostro črto ločil značaje Prodov; Čedermac je v dolgih letih do-'ebra spoznal svoje sosede, znal je z 'ii®i ravnati. Globok poklon, četudi je ‘Senj v srcu in se za nasmehom skrivajo ‘ejstrupenejše besede. Izvršilo se jo či-‘jo uradno, suho, kratko, a s prirojeno čudnostjo, kakor da ne gre za posegajo v božje in človeške pravice. Z vso !»o je moral zatajevati svojo surovo hribovsko odkritost, krotiti srce in nepopis-
na čustva, ki so ga navdajala. Z vljudnim nasmehom, ki ga je smrtno utrujal, je odklonil podpis; odločitev, ki bi jo moral pojasniti, pa je pojasniti ni mogel, ne smel. Pač, jecljal je, da se mora v takih stvareh pokoriti le cerkveni oblasti; če mu ukaže cerkvena oblast, ne bo ugovarjal... In zopet vljuden nasmeh ...
Pridržana nejevolja ga je zastrupljala kot pridržana žalost... Zdaj, ko je znova podoživel ves prizor in je bil sam s seboj, je tako divje zakipelo v njem, da je zgrabil za knjigo, ki je ležala na mizi in jo srdito treščil ob pod. Iznenada se je zavedel in hlastno stopil po izbi.
»Moj Bog, Oče nebeški! Devica Marija s Stare Gore!«
Kadar koli ga je obšla nagla jeza, se je bridko sramoval ran? pred seboj. Na čelo so mu stopile debele potne srage. Res, z večerom je bilo postalo soparno,
a on se je od notranjega ognja kopal v znoju. Dvignil je glavo in vzdihnil; srce1 mu je bilo težko kot kamen.
Oziral se je po kakem predmetu, s katerim bi se zamotal, se zopet pomiril in zbral. Pogled mu je obvisel na stojalih, na katerih so stale pisane vrste knjig. »Tanti libri Jugoslavi!« (Koliko jugoslovanskih knjig) se je bil začudil poročnik. »Sloveni« (slovenskih), ga je skrbno popravil Čedermac. Ni je bridkosti, ki bi ne imela tudi svoje smešne strani. Nasmehnil se je, a se je zopet zresnil in si z dlanjo potegnil preko čela.
Primaknil je stol, sedel in knjige drugo za drugo jemal v roko. Listal je po njih, ves zamaknjen, kakor da obuja spomine. Kje je kupil to knjigo? Kdo mu jo je daroval? Kakšna čustva so ga navdajala, ko jih je prvič bral? Obšla ga je mrka otožnost, kakor da se za zmiraj poslavlja od njih. Nekatere je zopet položil na prejšnje mesto, pri drugih pa je dolgo strmel v naslovno stran. Odpiral jih je tu in tam, kjer je pač naneslo, oko se mu je željno ustavljalo na vrsticah.
Oguljene platnice, malce zmečkani in zamazani listi Gregorčičevih Poezij. Mati, ki se je bila v poznih letih pri njem naučila branja, jih je pogosto jemala v kuhinjo, več pesmi je znala na pamet. Knjigo je nežno položil na mizo. Da se nihče več ne bo spotikal nad obledelim napisom na hrbtu. Prizanes-
ker sicer lahko zvržejo, pač pa je priporočljivo redno delati z biki.
Vprežni živini moramo dati dovolj časa, da- se nakrmi, in sicer volom več kot konjeml Čim težje delo — tem boljša krma.
Ne tiraj sitega Konja v tek! Šele če/, kake četrt ure po krmljenju ali napajanju sme konj v tek.
Ne puščajmo razgretega konja ali vola na prepihu. Ob hladnem vremenu razgrete živali odevajmo.
Potnega konja odrgnimo s slamo, da se osuši in ga po potrebi še za nekaj časa pokrijmo. Šele nato mu dajmo krme. Napojiti pa ga smemo šele, ko se je docela ohladil.
Čistimo vprežno živino vsak dan! Posušen znoj namreč ovira dihanje kože in povzroča srbenje ter steni nemir živali. Konje poleti od časa do časa peljimo na kopanje, vendar ne takrat, ka dar so razgreti.
DHIBBHIim_____________________
0 SE SPOMINJAMO J
°o
31. 8. 1941 je padel narodni heroj Slavko Šlander.
31. 8. 1589 je umrl v Ljubljani protestantski pisatelj Jurij Dalmatin.
31. 8. 1941 so bili na Gorenjskem ustreljeni prvi talci.
1.	9. 1039 je hitlerjevska Nemčija zahrbtno napadla Poljsko. To je bil začetek vojne v Evropi.
1.	9. 1859 je bil rojen v Senju hrvat-
ski pisatelj Vjenceslav Novak, opisovalec trpečih, slikar vsakdanjega življenja navadnih ljudi.
2.	9. 1944 je minerski vod zapadno-
koroškega odreda minira! progo pri Holmcu v bližini Pliberka.
3.	9. 1939 se je začela vojna med
Nemčijo na eni ter Francijo in Anglijo na drugi strani.
3. 9. 1883 je umrl slavni ruski pisatelj I. S. Turgenjev. Rojen je bil 1. 1838.
3.	9.	praznuje Sovjetska zveza
zmago nad Japonsko.
4.	9. 1852 je bil na Brdu pri Lukovici'
rojen pisatelj Janko Kersnik.
4. 9. 1834 je bil v Ljubljani rojen pisatelj in prirodoslovec Fran Erjavec.
4. 9. 1843 je bil rojen Jan Bella Lavo-slav, slovaški skladatelj.
Ijiv nasmeh mu je skrivil ustnice. Broširane Prešernove Poezije, z opazkami na robovih Memento mori! Ali še zna ta sonet? Zamižal je z odprto knjigo na kolenih kakor učenec, ki ponavlja na pamet naučeno nalogo. «Dolgost življenja našega je kratka...« in se je veselo, otroško, skoraj na glas zasmejal. Listal je dalje. Oči so mu nehote obstale na verzu, ki je bil debelo podčrtam s svinčnikom. »Največ sveta otrokom sliši Slave ...« Bilo mu je, kakor da je iz daljeva segla mladost in se ga nežno do-taktila. Kdaj je že to bilo? Morda pred štirideseti leti, morda že prej; ni se več natanko spominjal. Ta verz ga je bil tedaj čudovito zdramil. In od takrat mu življenje ni moglo več izbrisati mladostnega navdušenja. »Tje bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol‘jo vero in postave...« Ne da bi se bil prav zavedel, je bral do konca. Kakor omamljen od spomina na mladost je z vzdihom odložil knjigo.
Tako je jemal knjige drugo za drugo, izbiral, iistal po njih, kakor da obračunava s svojim duhovnim življenjem... Slednjič je zgrabil s kupa naročje knjig in jih nesel na vrt.
Katina je stopila iz kuhinje in se zavzela.
»Kam pa to neseš?«
Obstal je in jo strmo pogledal. Še jo imela objokan obraz a se je prikupno smehljala.
»Pomagaj mi rajši, kakor da vprašu-
KAKO SMO PRIŠLI DO =
J
TISKA NE BESEDEČ
* . "...	u‘r.'£h. '•..‘-ih I'• ••MT"«. Vt • • X * *•* ...
Ivan Cankar: Tisk je most h kulturi in ti-
skarji so tisti ki ta most gor držijo -----
iti, (
lJ
Že človek v ledeni dobi je poznal neko vrste pisavo: za besedo je narisal znak, podobo. Tako pisavo imenujemo podobopis in še danes pišejo nekateri primitivni narodi tako. Taka pisava pa ne more izraziti vsega. Stari Egipčani so si pomagali drugače. Za poedine glasove ali skupine glasov so si izmislili posebne znake. Te znake imenujemo hieroglife. Sirci pa so to še izboljšali in napravili za vsak glas svoj znak.
In kam so pisali? Papirja še niso poznali. Prvi človek je pisal z ostrim predmetom na kamen ali deblo, stari Babilonci in Asirci na glinaste plošče, podobne našim opekam, Rimljani pa na lesene, z voskom prevlečene plošče. Egipčani so pisali na velike liste rastline papiros in na pergament; pergament je živalska koža, ostrgana, posušena in zglajena. Pergament so tudi že obrezali v obliko, kakor jo imajo današnje knjige.
Pisali so z različnimi predmeti. Na pergament in na papiros s čopičem, kakor še danes pišejo Kitajci in Japonci. Indijci so pisali s prerezanimi rastlinskimi cevkami, v Evropi pa so bila v rabi gosja peresa. Današnja jeklena peresa poznamo šele 100 let.
V zgodovini BabilonceV pa čitamo, da so si za razmnoževanje enakih znakov že napravili tiskala, podobna današnjim žigom. Z njimi so tiskali v ilovico, ki sc jo nato posušili. V zgodovini Kitajcev beremo, da so že pred 1.800. leti poznali tiskanje z lesenimi deščicami. Na enak način so pozneje v Evropi tiskali igralne karte, podobice in druge stvari.
Prvi poizkus tiskanja s poedinimi črkami so napravili Kitajci že leta 1045 Neki kovač je črke vlil iz bakra, toda poizkus ni uspel.
Uspelo pa je v 15. stoletju Gutenber-gu.'Izklesal je v trdi kovini črke, jih vtisnil v baker in nato v dolbino nalil drugo kovino. Potem je posamezne črke, podobne stebričkom, obrezal, da so bile vse enako velike, jih sestavil v besedo, besede v vrsto in vrste v celo stran. Iznašel je tudi stiskalnico, s katero je papir pritisnil na z barvo namazano stran črk. In. prva stran je bila natisnjena!
Tiskarne so se zelo hitro širile. Slovenci smo imeli svoje prve tiskarne že zelo zgodaj, za časa Trubarja. Ta je namreč uredil za Slovence prvo tiskarno v Urachu. Prvo tiskarno v Ljubljani
pa je ustanovil 1. 1575 Janez Mandeijc.
Tiskana beseda pa je naletela tudi na odpor. V Turčiji je na primer sultan Bajazit II. pod smrtno kaznijo prepovedal tiskanje.
V 19. stoletju so napravili stroj za izdelovanje črk, nadomestili so lesene stiskalnice z železnimi in 1811. leta v Londonu napravili prvi stroj na parni pogon, ki pa seveda še daleč ni delal tako hitro kakor današnji električni.
Kako pa je bilo s papirjem? Prvi so ga izdelovali Kitajci iz cunj, podobno, kakor ga delamo še danes. Toda način izdelovanja so držali v tajnosti. Šele 500 let pozneje so zanj izvedeli Japonci. K nam so prinesli papir Arabci. Polnih tisoč let za Kitajci so ga začeli izdelovati v Evropi. Najprej so ga izdelovali iz cunj, konopljenih vlaken in slame, šele' pred dobrimi sto leti pa tudi iz lesa.
Nekaj o podkvi
Kdaj se je pri nas uvedlo podkovanje konj, nam ni znano, kajti tudi za druge pokrajine Evrope je to še neugotovljeno. Negotovo je tudi, ali so že stari Grki in Rimljani poznali podkev. Najstarejši kulturni narodi Asirci in Egipčani so uporabljali konje biez podkev, iz česar sklepamo, da jih niso poznali. Toda rimski zgodovinarji pripovedujejo v svojih spisih, da so najstarejši narodi uporabljali posebna obuvala, v katdre so naravnost oblekli kopita konj, mezgov in drugih živali, ki so jih uporabljali za vožnjo ali ježo. Ta obuvala so bila spletena iz ličja ali napravljena iz usnja in so bila torej neke vrste prave sandale, v katere so obuvali živalim noge. Toda vsa ta obuvala, katerih namen je bil varovati živalim kopita, niso mogla trajali dolgo. Na drugi strani pa se je tudi jermenje, s katerim so bila obuvala pritrjena živalim na noge, ujedlo v kožo', tako da so živali še bolj trpele kot brez njih. Zato so sčasoma pričeli uporabljati železna obuvala ali zgolj železne plošče, ki so jih na različne načine pritrjevali živalim na noge.
Kdaj in kje so iznašli podkve današnje oblike, ki jih z žeblji pribijemo ua kopita živali, točno ne vemo. Najbolj verjetno je, da so jih prvi uporabljali Kelti, ki so bili prvotni prebivalci da-
našnje Francije. V izkopaninah keltske-* ga mesta Alezije, ki so jo leta 52 pr. Kr. zavzbli Rimljani, so namreč našli večje število podkev z luknjicami, ki so tudi po obliki zelo podobne današnjim. Zanimivo je, da danes na Kitajskem uporabljajo podkve, ki so skoro popolnoma take kot keltske, od naših današnjih se razlikujejo le po tem, da so bolj ozke in tanke.
Brez dvoma je, da so tudi vzhodni narodi, ki so bili nomadski narodi in so zato v glavnem uporabljali konje, poznali podkve za podkovanje konj in to mnogo prej kot v Evropi. O tem namreč čitamo tudi v Koranu, mohamedanskem sv. pismu. V Evropi pa se je podkovanje konj udomačilo šele v srednjem veku, ko je cvetelo viteštvo. Seveda je bil način podkovanja še eho-staven in šele sredi preteklega stoletja je v tej stroki nastal preobrat. Ni izključeno, da so tudi križarji iz vzhodnih dežel zanesli uporabo podkev in sploh način podkovanja v Evropo.
Kako je prišlo do tega, da podkev velja za prinašalko sreče, ni pojasnjeno. To praznoverje je razširjeno pri mnogih narodih žp od najstarejših čSašo v. Angleži so jo obešali nad hišna vrata, da bi jih varovala zlih duhov. Isto delajo tudi Kitajci, to pa zatoj ker je podkev zavita in podobna kačam, ki so pri njih posebno v časti kot prega-njatke hudobnih duhov. Tudi pri Rusih je bila podkev močno v časti in enako pri Turkih. (Verjetno zato, ker je podobna oboževanemu polmesecu.) Tudi pri nas velja podkev za prinašalko sreče in marsikateri preprost človek še danes pobere na cesti podkev in jo doma kam obesi. Toda vse to je le ostanek starih vraž brez vsake osnove.
Najdražja snov na svetu
Čeprav mnogi mislijo, da je zlato najdražja snov na svetu, temu ni tako. Najdražja snov na svetu je radij, ki ga uporabljajo kot zdravilo proti raku in drugim boleznim. Samb en gram radija stane en milijon šilingov! Radij je zato tako drag, ker jc te snovi na svetu tako. malo ter jo pridobivajo po velikem in dolgotrajnem trudu. Pridobivajo jo iz laporja. V laporju jc tanka, tanka nitka radija. Za en gram radija morajo očistiti nad 60 vagonov laporja. Iz teh vagonov dobijo potem šele en vagon radijeve rude. To rudo morajo potem še leto dni predelovati, da dobijo iz nje Vsaj en gram radija... Na vsem svetu je te najdražje snovi samo nekaj dekagramov. In ta malenkost predstavlja ogromno denarja. Kar pa je najvažnejše: je učinkovito zdravilo proti hudim boleznim.
I SMEJMO SE
NEVOŠČLJIVOST
Violinski virtuoz in pisatelj komedij sta bila neločljiva prijatelja. Pisatelj je hodil na virtuozove koncerte, virtuoz pa na njegove komedije. Na nekem koncertu se je virtuozu izmaknil lok in strune so zacvilile tako, da se je pisatelj temu na glas zasmejal. Po koncertu je prišel virtuoz k pisatelju in mu i-esno dejal: »Ni lepo od tebe, da si se mi smejal. Jaz sem gledal vse tvoje komedije in se pisem pri nobeni smejal.«
SODBA BERNARDA SHAWA
Bernard Shaw je bil nekoč povabljen na večerjo, ki jo je priredila znana londonska aristokratka lady Astor. Po jedi je igrala gospodinjina hčerka. Lauy Astor, preprična, da je njena hči najmanj umetnica, je pristopila k slavnemu pisatelju in ga vprašala tiho, kazoč z očmi na pianistko:
»Kaj mislite?«''
»Mislim, da je slon edina žival, ki nevarna tudi po smrti.«
»Zakaj?« se je začudila lady.
»Zato, ker iz slonovih oklov izdelujejo klavirske tipke!« je ironično rekel Bernard Shaw.
DEBELUHOVA SMOLA
»Sprevodnik, pomagajte, mi, prosim, da stopim iz vlaka!«
»Prosim. Toda kako to, da ne morete sami?«
»Kakor vidite, sem zelo debel, zato mi zdravniki priporočajo, naj izstopam iz vlaka s hrbtom naprej; kontrolni organi pa mislijo, da hočem vstopili, p11 me porivajo nazaj v vlak. Tako sem se peljal dozdaj že štiri postaje predaleč.-
VPRAŠANJE IN ODGOVOR Viktor Hugo je po izidu neke svoje knjige hotel izvedeti, kako je kaj s pro* dajo. Poslal je založniku karto, na katero je napisal samo vprašaj. Založnik ni hotel zaostati za pisateljem. Odgov°' ril mu je prav tako s karto, kjer je l>il° napisano: »!«
Izdajatelj, lastnik, odgovorni urednik lista--dr. Matko Scharvvitzl, Wien XVI, Ottakrinj gerstrasse 83. — Glavni urednik: dr. Fran« Zvvitter. — Uredništvo in uprava: Wien I • VVaaggasse 6/II. Telefon B 21-5-50. — ?0‘ družnica uprave: Celovec (Klagenfurt), Vo, kermarkterstrasse 21/1. — Tiska: ..Globus i Zeitungs- Druck- und Verlagsanstalt G. m-b. H., Wien I, Flelschmarkt 3—5.
ješ!« je rekel. »Ne, tole pusti! Saj jih je še v izbi. Na mizi jih je cel kup.«
V spalnici sta stali dve omari s steklenimi vrati, bili sta natrpani s knjigami. Da je naredil prostor izgnancem, je zmetal na tla kup vezanih letnikov neke revije. Knjige različnih velikosti je brez izbire drugo poleg druge postavljal v ravno vrsto.
»Kje je moj nahrbtnik?« je vprašal Katino. »Seveda mora biti kje v hiši. Takoj ga poišči in mi ga prinesi! Kaj le stojiš in gledaš?«
Olajšan je stopil k oknu in pogledal v nastajajočo noč. Sonce se je pogrezalo^ za obzorje; v Nadiško dolino je bila že legla senca in plezala na obronke. Vrhove gora je še zmerom oblivala svetloba, ki se je spreminjala v zlato in rdečkasto, se slednjič raztopila v gosto višnjevkasto senco. Izmed hiš na vasi se je razlegnil jok dojenčka, krik dečkov; oglasila se je dekliška pesem, v katero se je mešalo škripanje vretena pri vodnjaku. »Le rasti, le ,rasti, zeleni pelin...« Lepota in bridkost, ki sta se kot trnje oprijemali duše. Zakaj njegovi ljudje pojejo o pelinu, ne o rožmarinu?« Trpko se je zamislil. Slovenska pesem od nekdaj — koliko časa še? Nasmeh, ki mu je bil legel na ustnice, se mu je polagoma spremenil v grenek izraz... Zdrznil se je in se ozrl. Kod hodi to dekle?
»Katina!«
Tu. Sem ga že našla. Pa je prašen.«
Na veliki omari so ležali trije zavoji
knjig, z njih se je usula debela plast prahu. Katekizmi v beneško-slovcn-skem narečju, v črno platno vezani molitveniki za otroke. Katina je držala rjavi nahrbtnik, a kaplan ga je polnil počasi, vestno, da.bi izrabil vsak prostorček. Dekle ga je začudeno pogledovalo, a se ga ni upalo vprašati, kaj to pomeni.
Čedermacu večerja ni teknila, bil je razburjen. Pomolil je na tiho, nato je s sklenjenimi rokami čakal, da se je zgostila tema.
»Pripravi svetilko!« je ukazal.
»Kam greš zdaj ponoči?«
»Boš že videla, saj pojdeš z menoj. Tudi domov bova pogledala v Krnico. Nič se ti ni treba preoblačiti, kar taka si dobra. Toda — Katina!« se je vzravnal in zvišal glas. »Da boš molčala! Da do smrti nikomur ne črhneš, kje sva bila in kaj sva nosila!«
»Ne bom,« je dahnila.
»To ni zadosti. Ali prisežeš?«
Bilo mu je do smeha, ko je opazil, kako težko diha od groze.
Oprtal si je nahrbtnik, Katina je vzela svetilko. Tiho sta zaklenila in odšla čez vrt. Gospod Martin je za nekaj trenutkov postal in posluhnil, nato sta stopala dalje. Dosegla sta njivo, ki se je vzpenjala okrog obronka. Plazila sta se pod nizko vinsko trto, ki se je vlekla do zida. Katina ga je preskočila, Čedermac ga je le s težavo preplezal. »Kakor tat,« je pomislil. Bilo mu je bridko, a hkrati ga je zabavalo kot dečka, ki si je
izmislil nenavadno dogodivščino. Dosegla sta razpotje treh steza; prva je tekla navzdol, proti vasi, druga se je vlekla okrog obronka, toda tretja se je vzpenjala čez grič. Dekle, ki je hodilo spredaj, se jc ozrlo.
»Na,vzgor!«
Katina je stopala po stezi, bosa, nešlišna ko duh; v rokah se ji je zibala mrtva svetilka.
Gora s kolkom, ki se je dvigala nad njima, je bila kakor čepeča ženska s kolenom pod brado. Na položnem pobočju griča je stala vas s sadovnjaki in njivami. Do vršiča, ki je bil porasel s kostanji, je bilo četrt ure hoda. Na drugi, osojni strani gorskega kolena, je bil svet pust, skalnat, porasel z redkim grmovjem in travo; tam so v poletju pasli vaško živino. Po ozki dragi, ki se je suha, brez vode vlekla med kolkom in goro, je tekla steza; po nji jc hodila samo živina in pastirji.
Noč je bila temna, brez mesečine. Pesek na ozki stezi, ki se je v vinkalicah dvigala na pobočje, se je le medlo svetlikal; noga je zdaj pa zdaj uhajala pod pot. Pred Čedermacom in Katino so vstajali le medli obrisi dreves, grmovja in skal, in za njima zopet tonili v mraku. Na nebu, ki se je naslanjalo na vrhunec gora, so trepetale mehke zvezde. Kadarkoli je steza zavila v oster ovinek, sta pod seboj zagledala vas. Nekatera okna so še svetlo sijala, iz odprtih vež so padali na klanec snopi svetlobe. Ugašali so drug za drugim. Zmeraj bolj
so se izgubljali glasovi vaščanov, ki s° se hladili pred hišami.
Gospod Martin je bil nagle hoje, vcfV dar je le stežka dohajal Katino, ki J. spočita, lahka kot peresce skoraj tek po stezi. Le zdaj pa zdaj je trenuh'^ postala in se ozrla, kakor , da jo oblmh strah. Kaplan se je trudil, da bi boo tiho, ne detel ropota z okovanimi ce Iji. Palica, s katero je otipaval breg, 01. je šumela v suhi travi. Steza se je bo in bolj vzpenjala, zavila v gozdič ko*5 j njev. Objela ju je trda gosta tema,. ^ sta zaman napenjala oči, videla nlS^ niti korak pred seboj. Katina se j®^. nila ob kamen in zajavkala od bolečJf »Ali bi prižgala?« je vprašala.
»Kam! Norica! Da si kaževa sled.« Drevje se je zredčilo, zjasnilo se J pred njima, dosegla sta vrh griča. 1 . t0 gi breg je bil zložnejši, steza ši rja, 8°. obrasla z grmovjem. Že sta skoraj segla suho drago, ko sta se nenao0 ustavila in napeto posluhnila.	., sj
»Tiho!« je zašepetal kaplan.. »Poe za grm!«	0b
Potuhnila sta se pod košat gin p stezi in pridržavala sapo. Po poti K hajal nekdo z naglimi, glasnimi k01 in trdo nabijal s palico. Ni. krenil n. vo čez grič, stopal- je skozi drag0; ^ suhi strugi hudournika. Kdo je, vcr tej uri straši ondod? Res, steza 1 dila tudi v Lipe, kjer je bil zup nepi urad, toda kdo bi hodil no napo T,o-ovinku? Tenja je izginila za gi'nl0i"fle, tišali so tudi koraki.