34»
Trošan :  Tja ne morem !
»Oja, jaz sem pa fant za to ! Oja,  plavam  po njo !«
Tako zapoje Groga nekoliko skozi nos, in že se hoče izročiti valovom. Ali na pol pota ga  ustavi Hero v koritu srdito, rekoč:
»Kam pa ti, nerodnost nerodna? Ali ne vidiš, da sem ravnokar očedila tamkaj? Alo, takoj nazaj, ti »Jur s pušo« — tam ob vratih ostani ali pa se mi kar izgubi, saj te nihče ne potrebuje. Ali te je kdo klical?«
»Vidiš jo no! Kaj si vender tako pusta z menoj? Meni si pa tako všeč, ti ne  veš  —«
Oh, trnjeva in trudapolna je bila pot do njenega srca!
Za njegovo prizadevanje se je dekle kaj malo zmenilo.
»Katrica, nekaj  bi ti rekel,«  povzame zopet Groga.
Klečeč v koritu, se vzravna ona  pokonci. Svečani glas Kozolov jo je naredil radovedno.
»Veš kaj,« pravi Groga sladko, kakor kak dvornik Ludovika XIV., »Rebeka je našla pri vodnjaku svojega moža, da ni ostala stara devica —«
»Kaj to meni mari?«  otrese se Katrica jezno.
»Vidiš, le potrpi; ti imaš zdaj tudi z vodo opraviti, pa reci, da ne!«
»Dela mi pa ne boš oponašali«
V vsakem njenih pogledov se je bliskal:   »Pašol!«
»Tega pa ne, to pa rečem. Pa to še ni vse, ampak — ti Katrica  —  veš —«
»No kaj ?«
»Le poslušaj me — v leta boš prišla, v leta — zakaj — se — pa — ne možiš?«
Zdaj je bil ogenj   v strehi!
(Dalje   prihodnjič.)
Tja ne morem!
V neizpolnjenih  željah Samo  meni je trpeti:
Kamor srce mi  veli
Tja ne morem pohiteti!
Trošan.
^
amor jim veli vihar, Tja oblaki se podijo ;
Kamor struga jim veli, Tja valovi  se valijo.