POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
£
ROD
1937 1938	LETO	IX.
1
Izhaja v šolskih mesecih in stane s knjigami Mladinske matice mesečno 2-50 din
*
5. 6. 7. 8.
1.
2.
3.
4.
Besede pomenijo:
1. 5. Gornja plast telesa (množ.)
2. 6. pijan
3. 7. del telesa (množ.)
4. 8. sestavina zraka
5.	6. 7. 8.
1. n
2.
3.
4.
1. 5. pečine
2. 6. sestavina zraka
3. 7. poljski pridelek
4. 8. Azijska visoka planota
5.	6. 7. 8.
1.	|	|
2.
3.
4.
1. 5. kar ni staro
2. 6. del gledališke dvorane
3. 7. znanost
4. 8. stara ploskovna mera
5.	6. 7. 8.
1.
2.
3.
4.
1. 5. čas pred letos
2. 6. bog ljubezni
3. 7. del telesa
4. 8. Azijska visoka planota
Razpisujemo: tri nagrade za učence in učenke od IV. r. dalje, ki pravilno rešijo križanko »Kvadrati«.
»Naš rod« izhaja v Ljubljani osemkrat med šolskim letom in ga prejemajo naročniki »Mladinske matice«, ki plačajo naročnino za list in publikacije »Mladinske matice«,
v mesečnih obrokih po din 2-50.
List izdaja »Jugosl. učiteljsko udruženje« — sekcija za dravsko banovino v Ljubljani,
zanjo odgovarja Metod Kumelj.
Glavni in odgovorni urednik Josip Ribičič.
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6.
Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani (predstavnik Francč Štrukelj).
ro
o
6. IX. 1937
VIDA TAUFER
Zastave vnovič tiho plapolajo, v zelenju šolska soba se blišči.
Po mestu godci slavnostno igrajo,
V veliki sreči srca trepetajo, saj vsaka naša misel zanj gori.
V svečanosti nam ustne šepetajo,
Življenje naše je nemirna reka; poslednji z njenim tokom se bori.
S težavo vsak si svojo strugo seka.
Za kralja, narod naj junak živi.
V	življenju nudi sotrpinu leka, pomaga vsem, četudi sam trpi.
naš mladi kralj svoj rojstni dan slavi.
želijo: sonca, cvetja in moči.
MATI - DOMOVINA
ETB1N BOJC
Ko sem bil še mlad dečko, se mi je nekoč pripetilo, da matere dolgo ni bilo domov. Na večer je bilo in jaz sem bil že lačen. Zapuščenega sem se čutil in žalosten sem bil na moč. Nemo sem strmel nekam v kot prazne sobe in nehote se mi je porodila težka slutnja in bojazen. Mati je bila poštama že in slabotna in prav lahko bi se zgodilo, da bi se nikdar več ne odprle duri, da nikdar več ne bi vstopila v sobo kot po navadi... Moje misli so postale težke, stiskale so mi srce, da sem zajokal v bolestnem strahu. Nenadno bi se znašel na sredi pota sam, zapuščen, brez opore, brez mehke in blagodejne materine tolažbe in ljubezni. Zunaj se je storila že temna noč. Kam naj se obrnem, da jo
poiščem? Saj sem vedel, da je bila namenjena v trgovino, ali tu je bila takrat že davno zaprta. Tudi se mi ni zdelo verjetno, da bi se zamudila pri kakih znancih. Spreletavala me je groza in zdelo se mi je, da sem v teh strašnih slutnjah postal zrelejši. Polotila se me je neka nenavadna mirnost in pripravljen sem bil na vse. Napotil sem se jo iskat.
Res sem jo našel pri znancih, kamor se je bila zatekla po nujnih opravkih. Od tedaj sem bil dober do nje, ubogljiv in priden, očiščen in preizkušen v težkem spoznanju življenja.
Pa ta notranja preizkušnja je bila le prispodoba težkih bodočih dni, ki so prišli zame. Zgodaj že nam je umrl oče. Po dovršenih šolah v kraju sem moral v večje mesto. Zgodilo se je celo, da sem odšel za nekaj časa po svetu, v tujino, daleč proč od svoje domovine. Zdelo se mi je potrebno, da grem od doma in zamenjam domačijo s tujino.
Tam daleč pa, kjer so bili drugi ljudje in kraji vsi tako čudni, kjer niso razumeli našega jezika in so imeli vse drugačne navade, sem začutil, kako sem sam in brez moči, kako sem odrezan od tiste zemlje, na kateri sem se rodil, od tistih ljudi, ki so mi bili prirasli k srcu, ker govore po domače.
A zaman: treba bi bilo preko razsežnih skladov gorovja, preko brezbrežnih širin morja in preko nepreglednih ravni celine, da bi do-tipal svoj dom za Triglavom, okrog Karavank. Truden od domotožja sem meril ulice mest, srečaval vsepovsod le tujce z nerazumljivo govorico, kraje s tujo lepoto. Le par tednov sem se klatil po tujem svetu. Ko sem se vračal proti domu, se mi je zdelo, da sem bil strašansko dolgo od doma in da bi brez njega ne mogel več vzdržati v tujini.
Domovina ima iz daljave čudovito moč. To so spoznali tudi mnogi drugi, med njimi naši sloviti pesniki in pisatelji. Naš Cankar je zapel: »Domovina, ti si kakor zdravje ...« Tudi zdravja se zavemo šele, kadar nas popade bolezen. Najdražje bitje moramo zapustiti, da v samoti začutimo njegovo veličino.
Če nisi prej nikoli mogel razbrati ljubkosti in lepote svoje domovine, v tujini jo vzljubiš kakor mater, ki te čaka in kliče k sebi. Tedaj, ko svojo domovino lahko primerjaš z drugimi, ki si jih videl po svetu, šele spoznaš prav njene posebnosti in jih vzljubiš: Zemljo, ki nosi in prehranja iz roda v rod pokolenja, ki se prištevajo enemu narodu; človeka, ki govori tebi umljiv jezik in je tako zelo dober in pošten; hišice in tihe domače vasice s prijaznimi cerkvicami na gričkih in znamenji ob potih, ki jih spajajo med seboj in se vijejo preko polj in host do goric in ponosnih planin; vsako domačo kretnjo, ki razodeva naš značaj, našo kri. Tujina dela čudeže: v njej bi poljubil sovražnika iz domovine, če bi ga srečal...
Vrnil sem se ves drugačen: vesel in ponosen na svoj narod, svojo zemljo, na naš jezik in na vse, kar je naše in zares samo naše. Po povratku sem šele spoznal in občutil ves blagoslov in blagor človeka, ki ima dom, kamor se lahko vrne, pa tudi gorje brezdomca, ki nima, kamor bi se lahko vrnil, ko ga utrudi življenjska pot... Tam za zelenimi griči je bil blažen kraj, kjer me je pričakovala mati, edina, ki je čakala tedaj name in ki je živela zame. Bil sem bogat po tej preizkušnji in po tem spoznanju, ko sem našel spet svoj dom, svoj narod, svojo domovino. Treba je, da se včasih oddaljimo od najdražjega in se potem po stopinjah izgubljenega sina spet povrnemo domov, prečiščeni in preizkušeni v ljubezni.
ARNO/r ADAMIČ
Velika tekma
ILUSTRIRAL-' N.PIRNAT
IZGUBLJENA BITKA
Kake pol ure hoda iz mesta je rastel nizek smrekov gozd. Ob njem so v opoldanski pripeki dozorevala žitna polja. Sredi teh polj je ležal velik pokošen travnik, ki je služil SK Solati in SK Mestnemu parku za igrišče. Tu sta se ta dva kluba že pred kako uro spoprijela v nogometni tekmi. Tega znamenitega srečanja so se z glasnim kričanjem udeležili šolarji in gimnazijci iz bližnjega mesteca. Šlo je za nič več in nič manj kot za prvenstvo v žogobrcu. Ta hip je izgledalo, da bodo solatarji premagani.
Pa menda res ne 'bo kdo vprašal, kakšna je ta igra in zakaj gre? Poznati jo mora vendar vsak izobražen človek! Ta igra traja navadno devetdeset minut, ako se igralci prej ne skregajo. Ena glavnih vlog je določena nogometni žogi. Žoga ali »fusbal« je nekaj, kar je v sredi prazno. Okoli je »duša«. Ta je iz rdeče gume. Potisnjena je v nekak prisilni jopič iz usnja. Ta žoga ima proti sebi dve stranki.
Vsaka stranka sestoji iz enajst oseb ali osebic, ki smejo uporabljati le noge in glave. Ako uporabljajo tudi roke, sledi kazen. Kazen izreče sodnik, ki je vedno vsega kriv. Kazen izreče s piščalko, na katero zapiska, če kaj ni prav. Nekateri sodniki se dajo podkupiti. Taki so slabi.
Zmaga tista stranka, ki z nogami in z glavo žogo čim večkrat spravi skozi vrata nasprotne stranke. Vrata sestoje iz treh kolov: dva pokonci, eden počez. Vratam pravijo tudi svetišče. V svetišču stoji važna oseba, vratar. Ta ne sme spustiti žoge skozi prostor, ki je omejen od onih treh kolov. Če se pa to zgodi, pravijo, da je »padel gol«. V takem primeru pravijo vratarju, da je za nič. On je poleg sodnika vsega kriv. Stranka, ki zabije največ golov, zmaga.
Od veselja potem tuli in odskakuje. Premaganci se med seboj skregajo in obstoj kluba je ogrožen. Vse opisane dogodke pa bučno spremljajo gledalci, ki so razdeljeni v dva tabora. Brez gledalcev je tekma dolgočasna. Sedaj je menda vsakemu jasno, kako je s to rečjo. Vrnimo se!
Zadnje minute igre, še nekaj časa in bitka bo končana. Bosonogi dečki iz stranke solatarjev spodbujajo in tulijo, da so že kar sivi v lica. Okrog
svojega svetišča so se bili ugnezdili, okrog nesrečnih vrat, ki jih je bil doslej tako slabo stražil čevljarjev Longa. Sedemkrat mu je ušla žoga tod skozi! Ni več verjetno, da bi še kaj zaleglo. Sedem proti trem,— to je preveč! Kako pa se tudi bije SK Mestni park! Kot da je pobesnel. Te zmage bi jim zdajle tudi podkupljen sodnik ne mogel pokvariti. Solatarji pa le še podžigajo svoje igralce. To je že trmast obup. Glejte jih, kako za robom igrišča cepetajo. Nekateri so tako v igri, da jim noge kar same od sebe brcajo v soseda.
Sodnikova piščalka že brlizga. Igre je konec.
Mestni so zmagali s 7 : 3. Gledalci zaženejo krik, vderejo na igrišče, dvignejo zmagovalce na rame.
To so veliki dečki, ki imajo dolga in suha bedra, okoli glav pa robce ovite. Ponosno se nasmihajo in malomarno pogledujejo podse v množico razgretih glav. Oči se jim pa svetijo pritajenega ponosa.
Šele daleč za temi odhajajo z igrišča premaganci. Jezni so in potrti. Nekateri gredo v gručicah. Zdaj pa zdaj se ustavijo in glasno se prepirajo. Izgleda celo, da si bodo skočili v lase.
Okoli čevljarjevega Longe, dolgega in suhega vratarja, se je prilepila gručica mnogo manjših spremljevalcev. Med njimi stopa Lavo, skoro najmanjši med vsemi. Vsi molče poslušajo dolgina z žogo pod pazduho.
»Naj si le kdo upa trditi, da sem kriv poraza!« je preteče dejal Longa in pokazal pest. »Branil sem, kolikor se je dalo. Če bi ne bilo mene v vratih, bi zdajle nasprotniki nesli domov kakih petnajst golov.« — Ustavil se je in pogledal po dečkih. Kdor bi ugovarjal, bi koj čutil njegove pesti. Vsi so pogledali stran, le Lavo je zdržal njegov pogled.
»Kaj me pa gledaš, a?« se razburi Longa.
»Naši so igrali slabo«, odgovori Lavo. »Tudi ti, Longa, si igral slabo in si največ kriv, da smo zgubili.«
Taka predrznost! Longa postavi žogo na tla in se zaleti v pogumnega dečka, da se ta niti braniti ne utegne. Samo rame stisne in skrije glavo mednje. Pada po njem kot toča. Longa se poslužuje tudi nog, tako je togoten.
Drugi dečki stoje kraj ceste in molče izpod čela gledajo okrutni prizor. Longa še požuga, pobere žogo, jo brcne visoko v zrak preko travnika proti
potoku. »Pojdimo se kopat! Za menoj!« je zaklical. Dečki so se zgenili in jo ucvrli za njim. Pustili so Lava samega sredi ccste, ki se je med Longovim junaštvom zavila v oblak prahu. Kakor da jih je bilo sram, ker mu niso priskočili na pomoč.
Lavo zadržuje jok, da mu zobje kar škrtajo. S prsti si uredi razmršene lase. Ogleda si obrcane noge, kjer so se poznali sledovi Longovih čevljev, potem pa pobit odide proti mestu. Kmalu pa se ustavi, zloži dlani in zakliče proti potoku: »Figovci!« Nekoliko mu je odleglo. Poiskal si je prostor v senci goste jelše. Odtod je videl proti po-
r v
toku, ki se je pred njim vijugal kot ploščata, s srebrnimi luskami pokrita kača. Skoro bi kazalo, da bi se zdaj, ko ga nihče ne opazuje, vseeno zjokal ali vsaj nacmeril. Njegov klub takole tepen. Zatem so ga tovariši še strahopetno zatajili. Zakaj? Zaradi odkrite besede!
Zastrmel se je v oblak, ki se je kar na lepem pripeljal pred sonce in ga kmalu zakril. Dolge sence so bežale preko travnikov, da so nenadoma otemneli. Ptički so se začeli oglašati. Žuborenje potoka se je slišalo čisto blizu. Natanko je ločil Longov glas od drugih. Čofotali so po vodi in kričali.
Oblak je odplul dalje in sonce je spet žgalo.
Bomo videli, kdo ima prav, je razmišljal Lavo. Pri prvi seji se bom pritožil, je zatrdno sklenil. Zakaj ne bi smel povedati svojega mnenja? Niti eden solatarjev ne zna pravilno ustaviti žoge ali jo pa lepo podati drugemu pred noge. O streljanju pa ni, da bi govoril. S takim znanjem ne pride klub nikamor. Ali ni Longa kot nalašč puščal ubranljive žoge skozi vrata? Zdelo se je, ko da je z nasprotniki zmenjen, nemara je celo podkupljen. Njemu ni zaupati. Potem se pa še prsi, jaz pa jaz! Zdaj mora biti tega konec! Odslej hoče imeti besedo tudi Lavo. Saj je vendar član SK Salate kot kdo drug. Če ga pa ne bodo hoteli upoštevati, dobro, jim pa hrbet obrne in izstopi iz kluba. Zahteval bo najprej, da prestavijo Longa iz vrat. Naj mu določijo drugo, manj važno mesto. Sploh pa Longa ne spada v njihove vrste. Šolo je že davno dokončal in misli, da je kaj posebnega ter da jih sme strahovati.
Lavo se je umiril. Prešel ga je prijeten občutek moči in vere v dober uspeh. Kdo bi klonil glavo! Vstal je in živo stekel do potoka, se slekel in potopil v hladeči vodi. Čutil se je močnega in veselega.
ROJSTNI KRAJ SK SOLATE
Lavo je stanoval v zadnji hiši na robu predmestja. To je bila velika stanovanjska hiša v obliki tiskane črke »U«. Postavila jo je mestna občina za revnejše prebivalstvo. Ker je bila zelo prostorna, se je je prijelo ime kasarna. Glavna cesta se je obrnila okrog kasarniškega pročelja v mesto. S tem je ločila kasarno od mestnega nasada na drugi strani ceste. Tako je bila za vse čase potegnjena ostra meja med boljšimi meščani in revščino na tej strani. Dvorišče kasarne je bilo zelo obsežno in obdano s stenami treh nadstropij. Proti vrtu je bilo rokavasto odprto, da se je od tod videlo čez vrtove in njive in travnike v bližnje griče. S sten so se razgledovala skoro vedno odprta okna. Med njimi so se vrstila vrata, ki so se odpirala na majhne, ograjene mostovže. Podobni so bili malim kletkam iz železnih palic, izza katerih je silila razna navlaka. Tu so se zvirali otroci, klepetale sosede in nadzorovale svoje otroke na dvorišču. Perilo so si stranke sušile spodaj na železnih žicah pred vrtnim plotom. Te žice so bile razpete v več vrstah med dvema močnima in visokima drogoma. Z vitli so se dale spustiti do tal, pa dvigniti visoko, skoro vštric hišne strehe.
Oba kraka kasarne sta molela proti vrtu. Končavala sta se s slepima stenama. Pod desno je stal drog za iztepavanje obleke, pred levo se je košatil star kostanj s klopico. Vsak otrok je lahko zvedel, da merita krajni dvoriščni steni po pet in šitirideset metrov, počeznja stena pa trideset, vsega torej sto in dvajset metrov. Tod so se dečki kosali v hitrem teku.
Za krstno ime SK Solate je važno, da so se kasarniški prebivalci ukvarjali z vrtnarstvom in da jim je rasla bujna solata. Človek bi dejal, da je dobil klub odtod svoje ime. Kdo mu ga je bil priložil, ni nikjer zapisano.
V ponedeljek navsezgodaj se je upokojeni sodni sluga, gospod Srakar — hudomušni dečki so ga klicali »paragraf« — petkrat prevrgel z ene na drugo stran. Vsakikrat si je potegnil odejo tesneje na ušesa, da bi vsaj še malo zaspal. Vse zaman! Stena, za katero je stanoval z ženo in hčerkico, je zdaj pa zdaj votlo zabobnela, bum-bum ... Lop! . . Tresk! ... Bura! —
»Že spet bijejo žogo! Na vse zgodaj mi pijejo kri«, je ves obupan stokal in si zatiskal ušesa. »Pritožil	se	bom! Tega mora biti enkrat	konec.
Izselim se,	ali	pa... znorim! Zakaj pa	imamo
pa-ra-gra-fe?!«
In spet: tresk! Bum! — Tresk!
V	skrajnem obupu je sunil z ostankom noge, ki je segal samo do kolena
—	vse drugo mu je bila odnesla v vojni granata —, porinil za njim še zdravo nogo in se urno skobacal na tla. Hlastno je klecal do okna in ga nestrpno odprl, da so zazvenela stekla. Sklonil se je daleč ven, da bi videl za vogal, in je zakričal: »Mirrr! Mir, vi živi vragi, če ne, vam izpulim vse noge! Žogo vam razrežem, kasarniška svojat, divjaki! —«
... Lop! — Bum!
Nato pa	je	vse	utihnilo. Dečki	so	se	potuhnili. Edino Longa, ki	je stal
pod drogom	za	otepanje	obleke in	ki	je	služil za »gol«, je dajal znamenja,
naj kar streljajo, da bo še lovil. Dečki si niso upali. Poslušali so Srakarja, ki se je hripav od jeze kregal skozi okno na vse stranke, ki imajo take potepuhe in pretepače. Kmalu so začeli gledati osupli obrazi z vseh oken. besede so dale besede in sledilo je splošno prerekanje strank.
»Paragraf nas bo naznanil na občini, pa bomo imeli«, je menil debelu-Sasti strojarjev Pepko. »Kar mir si dajmo.«
Longa se je začudil. »Glej ga!« je dejal. »Gospod paragraf seveda lahko poležava, medtem ko so vsi drugi že na delu. Invalid je, podporo dobiva in še pokojnino povrhu. Nanj se ni treba ozirati... Tako? Nočete? Z vami ni nič, brez poguma ste«, jih je zaničljivo pomeril izpod razmršenih las, ki so mu viseli na ozko in bledo čelo.
Pcpko in drugi dečki so se po tem dogodku tiho razšli. Spočetka so se odmikali počasi, potem pa so nenadoma stekli. Longa je obslonel na oporniku sam. Od včeraj, tako je premišljal, so se mu tovariši	na	lepem	izpre-
menili Danes jih je že po sili zbral in pregovoril, da	so	šli	z	njim	semkaj
na »trening«. Potuhnjeno in skoro sovražno so ga gledali in se ves čas izmikali razgovoru o včerajšnjem dnevu . . . Dobro, je sklenil, če me ne marajo, si bom pač poiskal drugih prijateljev, četudi med mestnimi. To pač ne bo tako težko.
Z dvorišča, ki ga je bilo med tem presekalo jutranje sonce v senco in luč, se je zdajci pripodila glasna gruča otrok. Podeč pred seboj lesene obroče od sodov za mast, je drvela mimo njega čez cesto in zginila po stezi v mestni nasad. Longa je zrl za njimi in ugledal sodnikovega Fredija, ki je prihajal z druge strani po cestnem robniku. Longa je pograbil žogo in mu stekel nasproti.
Fredi se je ustavil in ga presenečeno pogledal. Longa pa se je sklonil bliže k njemu in mu začel nekaj zaupno pripovedovati. Fredi je nato vzkliknil — a, tako? potem
pa je prisluškuje nagnil glavo. Tako sta drug ob drugem počasi odstopicala po cesti v nasad ...
Gospod Srakar si je bil med robantanjem oprtal leseno nogo. Žena ga je zaskrbljeno mirila, naj pazi na besede, on se pa ni in ni mogel potolažiti.
»Kakšna drhal je to? Pri živem telesu me ubijajo. Ali nisem že zadosti trpel v vojni? Ob nogo sem, zdaj mi hočejo še glavo vzeti!... Bom že pokazal, poka-zal, da bodo pomnili... Najprej jih bo slišala tista Penklja. Njen Lavo je živ vrag. Povsod je zraven, kjer se zgodi kaka vragolija...«
»Saj še ne veš, če je bil Lavo poleg. S Penkljo smo si bili do zdaj dobri, nikar«, je prosila žena in mu stregla.
»Saj to je. Dobri prijatelji — pa takale hvaležnost.«
»Zlepa poskusi.«
»Nič več!« je vzrojil gospod Srakar. »Nič več«, je ponovil z nizkim glasom, ki se je tresel od ogorčenja. »To se bo danes za vselej nehalo. Dovolj sem potrpel, prosil in prosil. Z žogo me bodo ubili — mislijo namreč, — pa se ne dam.« Zaloputnil je vrata za seboj.
Žena je prisluškovala, kako je — dr-drenk, dr-drenk — kolcal z leseno nogo nizdol po stopnišču, da otrese jezo nad »tisto Penkljo« in njenim »Lavom — živim vragom«.
»Ah!« je vzdihnila gospa Srakarjeva in si pred zrcalom začela razčesa-vati lase. »Sami križi so s takim življenjem.«
»Mamica, saj bom jaz govorila z Lavom«, se je oglasila iz posteljice Milica. Žarela je v ličeca od krepkega spanca in mežikala z velikimi očmi.
»Ti boš lepo vstala in zakurila za zajtrk«, je ukazala mamica in se česala.
Milica se je bila med tem tiho izmuznila v kuhinjo.
Prekrasen dan se je razpel nad mesto. V zraku je odmevalo od dela in prometa po mestnih ulicah.
Sonce je razkošatilo blestečo luč čez vse dvorišče, kjer so se prehitevali otroci z obroči in so velike deklice pestovale in vozile otroke.
Gospa Srakarjeva je slonela lepo počesana na oknu. Rada bi slišala, kaj se bo spodaj pri Penkljevih zgodilo. A krik in vik z dvorišča je vse zaglušil.	(ge	nadaijuje.)
PESEM 0 HMELJU
Hmelj zeleni vzpenja se v drogove, k soncu hoče, ki nad njim gori, dež poji mu blagodarno zemljo, s svetlo roso ga hlade noči.
Skoro se razraste prav do vrha in še čezenj in že zacveti v sto cvetovih kot v zelenih storžkih. Vsa tedaj dolina zadiši.
FRAN ROŠ
Skoro bo avgust in drog se skloni, roke trgajo zoreči cvet.
Že oh pesmi pada drog za drogom, vsa dolina sc nasmehne spet.
Hej, še očka moj se naj nasmehne, ko zapelje v Žalec voz visok in prešteje šopek tisočakov za plačilo žuljev trudnih rok!
Če nasmehne se tedaj moj oče, to še zame dobro, dobro bo.
Na j esen študent bom v belem Cel j u, če hotela sreča bo tako.
Matejko je drobil polena in se oziral po vasi. Skozi njo je legala po klancu cesta, tam spodaj so bile Doline, komaj zeleneče njive z mehkimi stezami, še naprej gozdovi in meglene senožeti in potem spet gozdovi, gozdovi. In nad njimi! Zdrznil se je in potresel z glavo...
Po klancu je priropotal jezdec s štirimi konji. Matejko je spustil sekiro in se začudil. Živali so se gnetle druga k drugi, prhale in se ustavljale. Potem je zavila tropa k njim na dvorišče. Odskočil je pod napušč in gledal. Mož z dolgimi brki je zadržal konje in kriknil: »Ali je Tone doma?«
»Doma«, je dejal Matejko in opazoval konje. Drgetali so in bili s kopiti po peščenih tleh. Tujec je skočil s konja. Takrat je prišel iz hiše Tone. Komaj vidno sta se pozdravila. Potem nista več dosti govorila. Tujec je vprašal, če je prazno. Tone je prikimal. Odpeljala sta konje v listnik.
Matejko se je spet spravil k drvam. Zdaj ni bil več tako miren. Nekaj nenavadnega mu je razburjalo notranjost. Venomer mu je uhajal pogled čez njive v Dolinah proti gozdovom. Dobro je vedel, čemu so konji in kaj bo z njimi brat. Bog ve, kaj se menita s tujcem. Razločil ni nobene besede. Tudi ni videl, kod je tujec odšel. Čez nekaj časa se je prikazal Tone. Nasmehnil se je, ko je videl, kako razbija Matejko s sekiro. Rekel pa ni nič. Mirno je odšel v hišo.
Matejko se tudi ni upal vprašati.
Ko je vaški zvon ubito zacingljal poldne, je bil prvi v hiši. Oče je hodil po hiši. V trdih korakih mu je pela nevolja. Materi je gorela skrb v očeh. Tone je stal pri oknu. Nato so sedli, pomolili in jedli. Culo se je samo ropotanje žlic. »Oče!«
Očetov obraz sc jc dvignil in se uprl v Toneta.
»Matejka bom vzel s seboj«, je dejal Tone počasi.
Oče je odložil žlico. Obraz se mu je napel, zdelo se je, da bo zakričal. Nagnil se je prav do Toneta, ustnice so mu trepetale.
»Kriste!« je zaječala mati.
Matejko je zagorel. V tem trenutku je začutil, da je zrasel, da je bratu enak. Oči so se mu zaiskrile. Kri mu je silila v glavo.
»Mar naj tujega najamem?« je silil Tone. »Izpod dveh sto dinarjev ne bo šel nihče. Naj zasluži Matejko. Čas je že, da se loti kakega posla.«
»Še otroka v to!« je trepetala mati.
Nato je zavladal tesen molk. Matejko ni vedel ali pojde ali bo ostal doma. Gledal je v skledo in le polagoma iskal v obrazih. Nepremičen mrak v očetovem, skrb v materinem, zamišljena odločnost v bratovem. Čakal je na sodbo. Nič se ni oglasilo. Pojedli so in vstali.
Zunaj je poiskal Toneta.
»Ali pojdem?«
»Seveda. Spat pojdi, da ne boš vso noč zehal!«
Neodločen je obstal in se oziral po materi. Ko jo je ugledal v kuhinji, je zaječala, kaj je bilo tega treba. Tiho se je umaknil in zlezel na seno.
Začul je šum konj v listniku in neodločnost mu je plahnela. Razločil je bratove korake in njegov plosk, ko je udaril z dlanjo po živali. Zaspati pa ni mogel. Vzdignil se je in se zagledal skozi lino. Tam čez vrt jc stopal oče z motiko na rami. Star in upognjen je omahoval proti njivam. Nad svetom se je razpenjalo jasno nebo, sveže zelene senožeti so se smejale nad vasjo. Oče noče tistega denarja, čeprav mu ga manjka za davke, za obleko, za koruzo, za vse. Tega ni mogel razumeti. Potem se je spomnil na klobuk
s peresom in srce mu je zaigralo. Na vsak način si ga bo kupil. Začel je požvižgavati. Spustil se je na seno in se spet zamislil. Noč ga je privlačila s skrivnostno močjo. Nato ga je omamil vonj cvetočega drevja, ki je silil z vrta in se mešal z vonjem starega sena. Potopil se je v sanje. Blodil je po gozdu, vlačil na povodcu konje in se mučil skozi goščavo. Pa ves čas ga je nekaj tiščalo ...
Zbudil se jc v mraku. Najprej ga je obšla misel, da ga je Tone pustil doma. Skočil je pokoncu in posluhnil. V listniku so zahrzali konji. Oddahnil se je in zlezel v hišo.
»Saj se še ne mudi!« je dejal Tone.
Ves večer se je potikal okoli hiše. Šel je gledat konje. Strokovnjaško jih je trepljal po vratu in hrbtih. Živali so ga pogledovale z zvestimi očmi. Vrgel jim je naročje sena in stopil na cesto. Pod Matjažkovo lipo so stali otroci. Nasmehnil se je in si pogladil lase. Zdaj je velik. Tja vendar ne bo šel, zdaj, ko pojde že z bratom. Stal je in poslušal šumenje čebel v cvetju onstran ceste. Dišalo je opojno. Zdelo se mu je, da bi bilo najbolje, če bi sedel in ves čas poslušal enolično pesem. Potem ga je poklicala mati.
Večerjali so tiho. Oče se je prvi vzdignil: »Pametna bodita!«
»Eh, seveda!« je momljal Tone.
Čakala sta, da se je popolnoma zmračilo. Nato sta odvedla konje po vrtu za vasjo. Ponekod so bili prižgali luči. Ljudje so stali pred hišami in se pogovarjali. Zdaj pa zdaj so se zasmejali. Matejku je bilo neprijetno, da se skrivata. Tone je vodil svoje konje z vajeno roko. Matejko se je mučil, dokler mu ni noga spoznala tal. Prešla sta cesto. Kopita so za trenutek udarila ob kamenje, nato je korak zamrl v travi. Zavila sta čez polje v Dolinah. Vzduh je bil prijetno svež. Nosnice so se jima napolnile z vonjem razorane zemlje. Iskala sta, kdo je tako kasen. Matejko je pomislil na njihove njive, na šest ozkih krajev sveta v peščenem bregu, kjer mora zemljo ves teden močiti dež, v nedeljo pa napojiti ploha, če naj kaj zraste. Mrtvo je stopal za bratom. Pot se jc vlekla, zdelo se mu je, da polje nima konca. Zazehal je. Seveda, lepše bi bilo, če bi ostal doma. Toda konji! Namrdnil se je in znova ga je napolnil ponos.
»Pazi!« je kriknil brat. Zavila sta v gozd. Matejko se je zapletal v korenine, konji so kresali ob kamenje. Nekje v vrhovih se je budila sapa. Drevje je pritajeno šumelo. Veje so opletale Matejka po obrazu. Jezil se je in sklanjal glavo. Pa goščava je bila kmalu redkejša in pot je zavila v polje. Tone je ustavil konje in posluhnil. Črna tema je zakrivala pot.
»Zajahaj!« je zamolklo ukazal Matejku.
Fant se je molče pognal na konja. Plosnil ga je po vratu. Živali so poskočile. Pot je lezla čez polje. Menjavale so se njive in travniki, nazadnje so se vlekle ob poti same senožeti. Matejko se je enakomerno pozibaval in strmel v zapad. Tam je rasla iz ravnine črna senca, še v temi vidna in se bolj in bolj bližala. Loteval se ga je nemir, nepoznano čustvo strahu in skrhi. Zdaj pa zdaj se je pokazalo ob poti grmovje. Skozi veje se je zableščala drobna luč. Ustavila sta konje, zlezla na tla in prijela za povodce.
»Hodi ob strani!« je zapovedal Tone.
Čez nekaj časa je rekel, naj ga počaka. Utonil je v temo. Matejko je držal vse štiri konje in se bal, če so obrnili glave ali pa premaknili ušesa. Tone se je kmalu vrnil.
»Sedijo v krčmi«, je momljal in ovijal konjem noge z nekakimi cunjami. Šlo mu je urno od rok. Matejko ga je omotičen opazoval. Nato sta oprezno stopila mimo krčme. Iz mraka je zrasla senca.
»Gremo?« je vprašal zamolkel glas.
»Si ti, Troha? Ali je čas?«
»Poženi!«
Po poti so zamolklo zabobnela kopita. Matejko se je znašel v gruči konj. Držal je svoja dva in globoko sopel. Luč iz krčme je blisnila na pot. Prešli so jo in v trenutku so bili med grmovjem. Mudilo se jim je. Pot je zavila navkreber v gozd. Matejko je iskal z očmi novega tovariša, a ga ni mogel razločiti. Ujel je samo nekaj besed.
»Koga imaš s seboj, Tone?«
»Brata.«
»Otroka!«
»Beži, beži! Zaleže za tri odrasle!«
Matejko je stisnil zobe in sklenil, da bo o prvi priliki pokazal temu človeku, kakšen otrok je. Pa nocoj ne bo mogoče. Stopali so tiho. Ob ovinkih so se ustavljali in eden je šel oprezovat. Šel je navkreber in navzdol. Matejko ni vedel, kod hodijo. Pot se mu je dozdevala prečudno dolga, saj bo kmalu konec noči. Za trenutek se mu je zdelo, da so nekje visoko, nato spet, da so sredi tesnih dolin. Lezli so čez skale, motali se skozi grmovje. Konji so molčali. Matejko je sopel. V prsih ga je tiščalo, v sencih mu je bilo kakor s kladivom. Prešli so laze in nekaj posek. Nato so se ustavili. Tone je utrujen sedel na skalo, Matejko se je naslonil na konja. Troha se je splazil skozi goščavo in se kmalu vrnil. Daleč na vzhodu je vzhajala luna.
»Dobri smo. Še četrt ure!«
Oddahnili so se in rinili naprej. Sredi zadnjega laza jih je pretresel klic. Skočili so za grmovje. Matejko je potegnil, konji so se vzpeli. Rezek žvižg je presekal noč.
»Pusti konje! Nazaj!« je obupno zaklical Tone.
Matejko je spustil povodec, ki se mu je zarezal v roko.
»Na, na, Pram!« je vabil konja za seboj.
Temo je pretrgal bel ogenj, kakor bi se preklalo nebo. Matejko je v trenutku videl pred seboj vse svoje življenje. Videl je bajto nad klancem in cvetoče drevje in očeta, ki gre zamišljen na njivo. Celo po cvetju mu je zadišalo. Oveselil se je, ustnice so se mu nasmehnile. Trenutek nato je ostro tlesknilo vanj in ga udarilo v glavo in prsi. Zameglilo se mu je, mislil je, da ga bo zadušil vonj pomladnega cvetja. Spustil je še drugega konja in se zgrabil za prsi. V uišesih mu je zamolklo zabrnelo kot da zvoni pri farni cerkvi sredi sončne nedelje.
»Mati!« je zašepetal in se sesedel.
KIMAVEC
PASTUŠKIN
Kimavec * prikima, sonce oslabi; no, saj žarke ima, ali manj moči.
Tiho, neopazno lezemo v jesen, tiho in prijazno bliža dih se njen.
Je li še poletje ali ga več ni?
Vse nekdanje cvetje v polni sad zori.
Sladko dozoreva jabolko in grozd, v milem soju seva polje, trata, gozd.
Kimavec nam kima, sočen in bogat; cvetja skoro nima, toda ima sad.
ftiha, s pravim imenom Dr. Vaclav Tille (1867—-1937), je bil vseučiliški profesor v Pragi. O njegovih velikih zaslugah je pisal dr. P. Karlin nedavno v »Žisu«.
Tisti čas, ko je gospod Jezus potoval s sv. Petrom po Moravski, sta prišla na Slovaško, postala na višini, gledala pokrajino pod seboj. Žarko je prigrevalo sonce, na pobočjih je mrgolelo ljudi, ki so v potu svojega obraza orali položne njivice. Petru so se zasmilili in dejal je:
»Glej, Gospod; videla sva Vlahe, ti leže na paši pri ovcah, na gorah jim raste brinje in hudič jih je naučil iz brinovih jagod kuhati žganje, da imajo nekaj, kar jim pomaga pozabiti siromaštvo. Bila sva pri Hanakih, ti se ves ljubi božji dan pretezajo za mizo, si polnijo trebuh, na poljih pa jim zori ječmen in grah. Ječmen jih je naučil variti pivo, da imajo s čim zalivati svoje obede. Ti Slovaki pa se ubijajo po gričih, nobena reč tu ne raste zanje razen ajde, prav ničesar nimajo, s čimer bi si razvedrili srce. Daj jim nekaj, kar jih bo razveselilo po tako napornem delu.«
Jezus, gospod, se je nasmehljal in rekel:
»Peter, zgodi se tvoja volja, toda Slovaku ni treba zalivati duše, da bi se razvedril«, in v tem trenutku je zazvenela na pobočju dekliška pesem, kakor da se dviga škrjanček proti nebu.
Gospod Jezus je zasadil svojo palico v apnenčasto brazdo, nekoliko prisluhnil ter odrinil dalje s Petrom. Palica je začela poganjati nežne mladike, zeleno listje jo je obkrožilo, vse pobočje se je pokrilo z vinskimi trtami, te so dišale od težkih grozdov, ki so se polnili in zoreli v žareči sončni pripeki. Njih vino je trpko kakor delo ljudi, sladko ko božji nasmeh in iskri se v duši ko škrjančeva popevka.
BERACKI MIRKO KUNČIČ
Joj, lahko je rožam v polju: sonce jim toploto daje, dež zaliva korenine, veter boža jih pililjaje.
A hudo je nam beračkom: plašč nam kar iz kože stkan je, lačni smo kot ptički v kletki, ki pozabili so nanje.
Dan za dnem na hišnem pragu žalostno posedamo, čakamo in skozi solze v zlate dalje gledamo: kdo se spomni nas beračkov, kdo poboža nas ljubeče, kdo prinese nam v praznino mladih dni vsaj košček sreče?
3L. Sirk: £V i dela
Cicibanov rx?d
i o
Um
■o1
JE
TINE IN ŽIVALI	Ilustriral	OTON	GASPARI
I.
Živel je 9- po imenu tine. Bil je (§1. Pasel in Nekoč ga dohiti fUS
in
SREDI
TEMNEGA
m
Bila je kresna k®. Po zraku so
»
letale Pod ^ je šumelo ^0. Pa stopi med Hi". Takoj se mu v H VSUJE seme od Komur se to na kresno Sl zgodi, razume, kar
SE	POGOVARJAJO.	TuDI Ul ZDAJ RAZUME.
Najprej se U oglasi: „Tega It! bom jaz na
NASADIL, S/°PO MENI	MOJEGA	SINČKA il^
VLEČE ZA £T, MOJO ŽENO VEDNO S ^ TEPE PO
. Kaj ne ve IH, da to boli? Kaj Ul ne ve, da
Mi NJIVE Z	DA	MU DAJEMO	DA	JE	OD
m ? §E^&, NA KATEREGA	JE NAŠ!“
12
MU NJIVE Z NAS DOBIL
,TeGA Ki BOM JAZ S ^ V TRDO !“
SE OGLASI
„M0J0 ŽENO ff^ PRETEPA, MOJEGA SINČKA
PA VEDNO Z PODI PO
Sedaj se oglasi: „Beee, El trdo ima Vi Meče v mojega sinčka 1;°, vleče mojega moža
ZA BRADO IN .
Mene pa vedno za S p dviga !“ govori Q§.
Mojega moža Mg vleče za , mojega sinčka
PA ZA^3. Ko BO KS UMRL, BO ŠEL v lit, TAM GA
BODO PEKLENŠČKI 0
Ko JE VSE TO SLIŠAL, JE 03! IN DEJAL ^
JE HOTEL, DA SLISIM
.“ In JE
GOVORITI.“ IN JE / VRGEL
V DOI
JE DEJAL, KO JE
.Gl/) PA vlit. „Ne BO VAS ® VEČfrr? /
DOMOV PRIGNAL.
SRAKA IN LEVI
Nekoč so se levji mladiči it/rali. Pa je v grmovju zavpila sraka.
»To mora biti velika zver, ki tako glasno vpije!« so dejali in zbežali k svoji materi, levinji. Ta pa vstane in prepodi srako. Ko so levici zagledali malo srako, so se zasmejali in dejali:
»Nikoli več se ne ustrašimo, preden ne vidimo, kaj je.«
PESTERNA
FRANCE BEVK Ilustriral LJUBO RAVNIKAR
Nekega jutra spomladi se je bila Grivarica namenila v dnino.
»Z vami pojdem,« je zasitnarila Nežka.
»Moj Bog, saj veš, da bi bila samo v napotje« je vzdihnila mati.
Nežka je bila majhno dekletce z rdečimi lici in živahnimi očmi. Koliko let je imela? Prav toliko, da jih je bilo lahko našteti na prste ene roke. Nosila je pikčasto oblekco, a obleka je bila narejena iz starega materinega krila. Po hrbtu sta ji viseli kitici, ki nista bili debelejši od podganjega repa.
Mati bi jo bila rada vzela s seboj. Vedela je, da jo je strah samo na samoti. Večkrat jo je našla objokano, kadar se je vrnila zvečer domov. Toda nekateri kmetje niso radi videli, ako so dninarice svoje otroke vlačile s seboj. Nežka nič ni rekla, a se je skremžila na jok.
»Če boš pridna, tiha, tihcena, ti bom naredila punčko.«
»Res?« so se ji zjasnila lica. »Kdaj?«
»Zvečer, ko se vrnem. Boš pridna?«
O, seveda bo tihcena in pridna. Česa bi vsega ne storila za punčko! Saj jo je že imela, a ta je bila iz navadnega polenca. Peterč, njen dve leti starejši brat, ji je bil s pipcem izrezljal nerodno glavo. Tako čudno in okroglo, s topim nosom, da je bila podobna mački. Zavijala jo je v raztrgano materino jopico, jo pestovala in ujčkala. Pa bi bila rajši imela punčko iz cunj s pisanim krilcem.
Sedla je na tnalce pod košato drobnico in gledala za materjo. Vselej, kadar jo je videla stopati čez brv, se je tresla zanjo. Bala se je, da ne pade v vodo. Šele, ko je bila na drugi strani, si je oddahnila.
Tistega dne se ji ni ljubilo igrati. Želela si je samo, da bi sonce kmalu palo za hrib. Da bi tako čimprej nastal večer. Toda, kadarkoli se je ozrla na nebo, se ji je zdelo, da sonce visi vedno na enem in istem mestu. Breg je bil ves v svetlobi. Gozdovi in gmajne, redke bajte in lazi, srobot in robida, vse se je lesketalo.
Povesila je glavico. Čas ji še nikoli ni tako počasi tekel. Zamižala je. A to še ni bil večer. Odprla je oči, že je bil zopet dan.
Ozrla se je po koči. Koča je stala oslonjena v breg. Tako borna je bila in majhna! Zakajena vrata in štiri okna — štiri preplašene oči. Če so hoteli svoj čas vsi njeni bratci in sestrice pogledati v svet, sta morali skozi vsako okno kukati po dve glavici. Oče je delal v svetu. Le redko se je vračal za nekaj časa domov. Še brez njega je bilo tesno v koči. Odrasli so drug za drugim odšli za njim. Doma sta ostala le Peterč in Nežka.
Peterča so zmerjali za »suho južino«. Pasel je edino kozo v gmajni. Kosilo je nosil v malhi s seboj in se je le zvečer vračal domov. Nežka je nekajkrat šla z njim, a potem je ni več mikalo v breg. Da, saj je imela Peterča rada. Nihče ni znal tako lepo piskati, nihče tako umetno rezljati različne predmete. Toda bala se je vrtoglave strmine, trnja in modrasov. Nekoč se je bila spotaknila in pala na mravljišče. Drugič je nevede stopila na osje gnezdo. Breg je bil poln nevarnosti.
Vsega tega ob koči ni bilo. Toda tam so bili strahovi, ker je bila tako sama. Če se je le spomnila nanje, se je vsa stresnila. Glavica ji je od groze sama od sebe zlezla med ramena. Naj le pravi mati, da ni strahov; ona ji ni verjela. Saj jih je čutila.
V	bližini je stal gozd. Iz njega so se proti večeru začele plaziti sence. Izmed debel so ves dan prihajali čudni, zategli glasovi. Med skalami se je penil in šumel potok. Ti glasovi so se pošastno odbijali od bregov. Pod brvjo je ležal tolmun. V njem so bili pred leti našli utopljenca. Ni ga videla, a si ga je razločno naslikala v mislih. Tako zelo se ga je bala. Včasih se ji je zdelo, da hodi po bregu navzgor. Comp, comp! Trši na drugi strani vode so stali ko črni, divji možje.
Nad trši se je dvigal breg, ki je bil ograjen s plotom. Nad njim se je raztezal pašnik. Med grmovjem je pogosto zagledala živino in pastirja. Tedaj ji ni bilo več tako samotno in pusto.
»Hi — hoooj!«
Nežka je dvignila pogled. V vrhu trša, ki je stal za plotom, je čepel deček in se držal za vejo. Bil je Mejačev pastir Tinče. Hojkal je v nasproten hrib. Glas se je dvakrat odbil, nato je utihnil.
»Hi — hooj!«
Oglasil se je Petrč, ki je stal s svojo kozo visoko pod slemenom.
Pastirja sta kričala na vse grlo in si nekaj dopovedovala. Nežka ju ni poslušala. Misel na punčko jo je delala vso blaženo... Medtem se je bilo sonce pomaknilo že visoko na nebo in skoraj navpično sijalo.
Popoldne sta pastirja utihnila. Tudi živina se je nekam izgubila. Nežka je počenila v senco. Kolena je stisnila pod brado in gledala na stezo na drugi strani potoka. Kdaj se vrne mati? Bilo je še prezgodaj, a se je vendar bala, da jo bo zgrešila. Vselej se je izza grmovja prikazala najprej njena glava, nato život, potem široko krilo ...
Drobne kapljice potu so ji stopile na čelo. Veke so ji postale težke, le stežka jih je odpirala. Težka ji je postala tudi glava. Naslonila jo je na drobnico, tako je zaspala.
Usta je imela na pol odprta, ustnice rahlo zaokrožene, kakor da bi hotela zažvižgati. Lesena punčka ji je bila padla na tla. Priletel je modrasov hlapec in sedel Nežki na glavo.
Prebudila se je in se prestrašila. Ali je res spala? Sonce se je bilo potočilo na zapad, pravkar je padalo za goro. Izza dreves so kukali poslednji žarki. Na potok in na gozd je legal mrak.
To so bile minute, v katerih jo je drugekrati najhuje prevzemal strah. Zaradi senc se je bala ganiti od koče. Čepela je na mestu in se kisala, dokler se ni vrnila mati. . . Ta dan pa je morala biti tihcena in pridna. Tega ni pozabila niti v spanju. Vsa se je tresla, to je res, a je premagovala solze.
Napeto je strmela navzdol k potoku. Za jelšami se je vlekla peščena steza. Na nji je zagledala temno postavo. Zdaj je izginila med zelenjem in se je zopet prikazala. Prihajala je bliže in bliže.
»Mati!«
Zakrilila je z rokama. Hotela bi zleteti ko ptica. Skočila je na stezo in bosa tekla proti potoku. Ni se bala robide, ne senc. Čez brv si ni upala. Pod njo je voda šumela čez veliko skalo. Padala je v tolmun in se pršila. Na brv so legali celi oblački drobnih kapljic in jo močili. Bila je spolzka, poleg tega tako zelo ozka in vegasta. Izza grmovja se je prikazala mati in v pozdrav dvignila motiko.
»Ali si bila pridna?«
Da, bila je pridna. Saj lahko vidi, da nima objokanih lic.
Drže se za roke sta odšli proti koči.
Mati je našla na ognjišču lonček z Nežkinim kosilom.
»Zakaj nisi jedla?« se je začudila.
»Pozabila sem«, je odgovorila Nežka plaho.
Grivarica je zakurila na ognjišču. Pripravljala je za večerjo.
Nežka je sedla na prag in roke vtaknila pod predpasnik. Strmela je v mater. Trakovi svetlobe so se igrali na materinem obrazu. Le z enim ušesom je ujela, da je Peterč prignal kozo in jo zapira v kozjak. Nato je priropotal v vežo.
»Punčko mi bo naredila.« mu je povedala Nežka.
»Prava reč!« Sedel je k ognjišču in drezal v ogenj.
Mati je pomolzla kozo, nastala je trda noč. Prižgali so brlevko. Povečerjali so tiho, skoraj brez besede. Pomolili so, mati je pomila posodo. Nato si je obrisala roke, se ozrla po Nežki in se ji nasmehnila.
Nežka je stisnila glavo med ramena. Od sreče ji je drhtelo srce.
Grivarica je prinesla škatlo, ki jo je imela zaprto v skrinji. V nji je bila prava zmešnjava starih gumbov, krp, trakov, sukanca, bucik in šivank. Mati si je nadela stare naočnike. Nežka je počenila poleg nje na klop in si naslonila glavo na kolena. Mati je izbirala krpice in jih zvijala v kepico. Nežka se je tiho in drobno nasmehnila.
Peterč si je z dlanmi podprl glavo, gledal je tudi on.
»Punčka iz cunj!« se je namrdnil. »Saj niti nosa ne bo imela.«
»Tiho, Peterč!« je rekla mati. »Nič zato, če ne bo imela nosa. Se vsaj ne bo mazala po obrazu.«
»Če jo dobi koza, jo bo snedla.«
»Neee«, se je zbala Nežka.
»Snedla?« je rekla mati. »Potem bi bila že kdaj pojedla tebe, ki so te same cunje.«
Zasmejali so se vsi trije.
In so bili zopet tiho. Tako tiho, da so slišali škrebetanje črva v lesu.
Iz kepice je nastala punčkina glava, ki jo je mati ovila z belo krpo, nanjo je prišila rutico, a vse skupaj je trdo spodvezala. Pa pičkasto
krilo z rokavci in z modrimi in rdečimi trakci. Predpasniček je bil zelen z veliko pentljo.
Nežka je slednji večer po molitvi takoj zaspala, a zdaj so jo bile same oči. Gledala je, kako je pod materinimi, čarovniškimi rokami nastajala njena mala punčka. Skoraj se ni upala dihati.
Peterč je bil medtem zaspal.
Slednjič je bila punčka nared. Mati jo je nekaj trenutkov podr-žala pred obrazom. Ali ji še česa manjka? Ne. Dala jo je Nežki.
S tistim trenutkom je bila njena. Vsa se je tresla, ko jo je tiščala v rokah.
»Zdaj boš morala vsak dan biti pridna«, ji je rekla mati.
»Da.«
»In ne smeš nikoli jokati.«
To je bilo malce težko. Toda v tistem trenutku bi bila Nežka vse obljubila.
»Saj ne bom... Kako naj bo punčki ime?«
»Kakor hočeš.«
Mati je bila izmučena, ura je bila že pozna. Pospravila je šivanje, nategnila uro in legla k Nežki. Upihnila je brlevko, da je nastala tema.
Nežka ni takoj zaspala. Punčko je privijala na prsi in drobno dihala. Mislila je, kakšno ime bi dala punčki. Nič pametnega ni našla.
»Mati!« je dahnila.
»Kaj hočeš?«
»Kako naj bo punčki ime?«
Mati je pomislila.
»Pa naj bo Pikapolonca«, je rekla. »Zato, ker ima pikčasto krilo...«
Nežka se je tiho zasmejala. Ime ji je bilo po volji... Privijala jo je k sebi, dokler se ni z njo preselila v sanje . . .
(Se nadaljuje.)
JAKEC-PACEK
JOSIP RIBIČIČ Ilustriral M. BAMBIČ
JE MALI JAKEC BIL TAK, DA SE NIKOLI NI UMIL. VEDNO JE UMAZAN BIL. UMAZANIJA MU LASE NA GLAVI JE LEPILA. MU UŠESA PACARIJA JE MAŠILA. VSAK DAN NJEGOVA MAMA JE JOKALA, VZDIHOVALA:
»O, ČE BI SE ZGODILO TAKO, DA MOJ JAKEC UMAZAN PACEK VEG NE BO! MENE TA MALA GRDOBA NE UBOGA. JAZ SEM STARA, NIMAM MOČI. ČE GA HOČEM UMITI, POČESATI, MU NOHTE OSTRIČI, MI IZ ROK ZBEŽI!«
KAR SI MAMA ZELI, TO SE ZGODI NEKE
	
-v
NOČI KMALU PO POLNOČI.
JAKEC SANJA PREČUDNE REČI. ŠE DANES NE VE, ČE SO BILE SANJE ALI'NE. NAJPREJ JE REKLO: COP, COP, COP. POTEM SO SE VRATA ODPRLA IN ZAPRLA: LOP. PRED JAKCEM MOŽ POVODNI STOJI. DVE VEDRI VODE V ROKAH DRŽI. BRADA MU SEGA DO PETA. STRAŠNO STRAŠNO NAMRŠENE OBRVI IMA.
»KAJ PA HOČEŠ, MOŽ POVODNI TI? SAJ VIDIŠ, DA JAKEC ŠE SPI!« REČE JAKEC IN SE V STRAHU TRESE.
SE ZASMEJE MOŽ IN ODGOVORI — GLAS MU KO GROM GROMANSKI BUČI:
»TEGA JAKCA-PACKA BOM ZDAJLE UMIL.
V	UŠESA GRDA BOM ENO VEDRO VODE MU IZLIL. DRUGO PA NA ČRNI VRAT, DA NE BO HODIL V ŠOLO TAK! POTEM GA POVLEKEL BOM V TOLMUN, DA NE BO TAK GRDUN!«
ZDAJ VRATA SPET SE ODPRO. V SOBO PREČUDNA POŠAST PRICAPLJA. ZAZIJA IN GLEDA GRDO, GOVORI TAKO:
»RRRRR, JAZ DOLGE KREMPLJE IMAM, LUKNJO V ZOBKE VRTATI ZNAM. BOM KREMPELJ JAKCU V ZOBKE ZASADILA, LUKNJO NAREDILA, V LUKNJO ČRNEGA ČRVA ZASADILA. ČRV BO VRTAL,
SUVAL IN BRCAL. BO JAKEC OD BOLEČIN BOLJ MRTEV KO ŽIV!
NE BO MOGEL NE JESTI NE SPATI, NE STATI, NE LEŽATI, S TO-
VARISI SE NE IGRATI. RRRRR, JAZ DOLGE KREMPLJE IMAM, LUKNJO V ZOBKE VRTATI
ZNAM!«
KOMAJ POŠAST IZGOVORI, ŽE TRUMA MO-ŽICKOV PREČUDNIH SKOZI OKNO PRIHRUMI.
»HOHO, HIHI, MI SMO MI! SMO K JAKCU PRIŠLI. ZA DOLGE NOHTE SE SKRIJEMO, ČAKAMO. BOLEZNI STRAŠNE PRENAŠAMO. HOHO, HIHI, MI SMO MI! SMO K JAKCU PACKU PRIŠLI. ON DOLGE NOHTE IMA, ZA NOHTI PACARI-JE ZA CENTA DVA!«
MOŽICKI OKROG POSTELJE SO ZAPLESALI,
NA VSE GRLO SO SE SMEJALI.
PA SO VRATA ZOPET ZAŠKRIPALA. NOVA ŽE POŠAST JE V SOBI STALA. TELO JI DO STROPA ŠTELI. OD SEBE STO NOG MOLI.
»ŠKRK, ŠKRK!« TA STRAH JE ZATULIL. »BOM JAKCU VSE LASE IZPULIL, DA BO JOKAL, CVILIL, STOKAL! ZAKAJ PA MENE SOVRAŽI TA GRDI OTROK IN HODI RAJŠI VES SKUŠTRAN OKROG? ZAKAJ SI NIKOLI NE UMIJE GLAVE,
ZAKAJ SE NIKOLI POČEŠE NE? ALI HOČE GRDE
UŠKE NA GLAVI REDITI? ALI HOČE NAJVECJA PACKA V VSEJ ŠOLI BITI? ŠKRK, ŠKRK, ŠKRK, JAZ LASE MU BOM IZPULIL, DA BO JOKAL IN CVILIL IN TULIL!«
TEDAJ SE JAKEC VES POTEN ZBUDI. SKOČI NA TLA IN K MAMI PRIBEŽI.
»MAMA, KJE JE MILO? KJE JE VODA?« MAMA SE ZAČUDI, GOVORI TAKO:
»CEMU TI, JAKEC, MILO BO IN VODA?« »BOM GLAVO, LICE SI UMIL IN VRAT, DA NE BOM HODIL PO SVETU TAK!«
MAMA SE CUDI, NE VE, CE SANJA ALI NE.
»MAMA, KJE JE KRTACICA ZA ZOBE?«
»SAJ JE NOVA ŠE. GLEJ NA POLICI TE ČAKA ŽE MESEC DNI, POREDNI JAKEC TI!«
»MAMA, KJE JE GLAVNIK? IN ŠKARJE, KJE?
POČESATI SI MORAM SKUŠTRANE LASE, OSTRICI NOHTE VSE, DA BOM CIST IN LEP. NIC VEC UMAZANI POTEP!«
IN SE JE JAKEC UMIL LEPO, POČESAL GLADKO, DA SO V ŠOLI KAR ZIJALI, DRUG DRUGEGA IZPRAŠEVALI:
»KAJ JE JAKEC TALE MALI? SKORAJ BI GA NE SPOZNALI. VČERAJ JE BIL ŠE GRD POTEP, DANES PA KO ANGEL JE LEP!«
SE JAKEC V SVOJO KLOP JE STISNIL, TOVARIŠE POGLEDAL IN SI MISLIL:
»LE ČAKAJTE, TUDI K VAM POŠASTI BODO PRIŠLE, DA VAS IZ SPANJA SLADKEGA ZBUDE. K MENI PA JIH NIKOLI VEC NE BO! BO VEDNO SNAŽNO IN LEPO MOJE TELO!«
MIŠKA NA OBISKU	mrko	kuncic
Miška smuknila je v luknjo, se oblekla v črno suknjo, dala šopek si za pas, jo mahnila k muci v vas.
„Dober dan, preljubi muc!" rekla je in — buc, buc, buc! — S tačico pod noskom malo požgečkala ga za šalo.
Muc je bil hudo vesel. Ganjen miško je objel, potlej z vsem ji je postregel, kar v omari je dosegel. Pozno v noč sta se gostila, jedla sir in mleko pila, pela, rajala — hop, hop! — Da se majal je ves strop.
Kaj nazadnje muc je storil? Ali miško je umoril? Kaj še! — Od ljubezni same rep je odgriznil ji, potep!
OSLIČEK NA KOLESCIH	PO	CLIFFORDU
Bil je nekoč osliček na kolescih. Nikoli ni pomigal z repom, nikoli ni zarigal i-a, nikoli ni osmukal zelene veje. Moral je teči po kolesih, kamor so ga vlekli. Najhujše zlo pa je nosil na hrbtu. Tam je čepel prevzeten jezdec. Na glavi je nosil visoko kučmo, z ramen mu je visel dolg plašč. Ta plašč je marsikaj skril. Tudi to je prikril, da ni jezdec imel nog.
Sedaj gotovo mislite, da je bil ta jezdec ponižen in tih, ker ni imel nog! Kaj še! Ni bil le ponosen, še celo prevzeten je bil! In ubogi osliček je pod njim marsikaj pretrpel.
Nekega dne stoji osliček z jezdecem na mizi. Pri mizi pa sedi njegova gospodarica, mala deklica, in šiva oblekco za svojo punčko.
»O, gospodarica!« se oglasi jezdec. »Ta osliček me bo spravil ob pamet! Dajte mi ostroge, da ga ukrotim!«
»O«, je odgovorila deklica. »To pa ne bo prav, gospod jezdec! Ostroge bi oslička zbadale in ranile. Pa tudi — kam naj pritrdim ostroge, ko pa nimate nog?«
»O, ta grdi jezdec!« zavpije sedaj osliček. »Recite mu, naj razjaše! Ne maram ga več nositi!«
»Pusti ga!« odgovori deklica. »Saj vidiš, da nima nog. Kako naj hodi brez nog okrog?«
»Zakaj pa je hotel še ostroge, če nima nog?«
»To pa je človeška navada!« odgovori deklica.
»Človeške navade je težko prenašati!« si misli osliček. »Še teže pa jih je razumeti!«
JURČEK IN ŽABE
Tam sedi ob mlaki žaba, gleda, gleda naokoli in smehlja se, tole pravi:
—	Žal mi pač ne bo nikoli, da sem lani se rodila, tale svet mi res ugaja, zlasti mi je ljubka mlaka, lepšega od nje ni kraja.
Če bi se še kdaj rodila, žaba bi hotela biti in na tem preljubem svetu spet se v mlaki veseliti.
FRAN ROŠ
V	travi ležal je naš Jurček, čul je žabo govoriti in je plakal: — Dobro tebi, treba ni se ti učiti, nihče te ne sili v šolo, tam so zame hude brige, o, kako smrde mi zvezki, še strašnejše pa so knjige! Prav imaš, ostani žaba, naj krepko rasto ti kraki, misli name, siromaka, srečna bodi v svoji mlaki!
— Ti zares si pravi Jurček! žaba se je zasmejala.
— Tak junak, pa solze toči! prav na glas je zaregljala. Druge žabe še prišle so,
vse se zbrale okrog njega, da ga vidijo, cmeravca, v bridkih, gostih solzah vsega. Pa se je razhudil Jurček, to so žabe se smejale, vstal je in domov bežal je.
Žabe so za njim regljale.
KAMEN	Po	Tolstoju
Nekoč je revež srečal bogataša in ga prosil vbogajme. Bogataš pa mu ne da ničesar: »Izgini!« je dejal. A revež ne odide, temveč le še prosi in prosi. Bogataša zgrabi jeza. Poišče kamen in ga vrže v reveža. Berač se skloni, pobere kamen ter ga spravi v žep, rekoč: »Nosil bom ta kamen s seboj, dokler ne pride vrsta name, da ti ga vrnem!«
In ta ura je prišla.
Bogataš je izgubil vse svoje bogastvo: vse premoženje so mu pobrali upniki. Pa še v zapor so ga peljali, ker ni bil pošten. Na poti v zapor ga sreča berač in reče: »Sedaj ti povrnem/« Vzame kamen iz žepa in dvigne roko. A roka mu omahne in revež de: »Zakaj sem hranil kamen toliko časa? Zaman! Dokler je bil moj sovražnik bogat in mogočen, sem se ga bal, sedaj se mi smili!«
'Doma in po svetu
S PRAZNO MALHO NA KOČEVSKO — S POLNO PA
V „NAŠ ROD “ . . .	LOJZE	ZUP
Oni dan sem na velik lojtrski voz naložil vse svoje bisage in jo odci-jazil na Kočevsko. Pred vozom je cvililo ščene in se zaletavalo konjem v kopita, za vozom pa je godrnjavsal siten maček; nemara mu je bila pot le predolga in prenaporna. Pa sem ustavil konje v vasi pred Kočevjem, pustil voz z bisagami in mačka in ščeneta kar sredi vasi, sam pa sem si vrgel preko ramen prazno malho in odhitel paberkovat po neznani kočevski deželi. Poslušal sem stare možake, drezal s tisočerimi vprašanji v stare ženice, brskal, vohljal, oprezal in nabiral, dokler ni bila malha polna.
Pa dajmo zdaj črkam besedo:
Pred dobrim tisočletjem so si oblast nad slovenskim ljudstvom delili mogočni grofje tujega rodu. Južno od Ribnice pa tja do reke Kolpe je zemlja z redko naseljenimi ljudmi pripadala grofom Ortenburškim, ki so bili poleg znanih grofov Turjaških najbogatejša plemiška rodbina s posestvi na Kranjskem in Koroškem. Sedež njihove oblasti na Kranjskem je bila Ribnica. Zgodovina pripoveduje, da so imeli grofje Ortenburški obširne gozdove na ozemlju današnjega kočevskega sreza. Da bi jih iztrebili in uredili plodna polja, so baje leta 1300. poklicali prednike današnjih Koče-
KOČEVSKEGA OZEMLJA	v Ijubifurio^
KuMiro
».Topi* r\
• Komolc. • Schvnberg
Stari 1*9 • Kunc*
• Polom
Vrbo rac
Rihnioc
RigzLj
* Metliko Črnomelj
* '/Um/ia.
toprivtu*
, Moi»a
Črnomelj
var jev na svojo zemljo. Po tej zgodovinski podmeni, naj bi predniki današnjih Kočevarjev prostovoljno prišli iz nemških dežel v slovensko deželo. To je pa malo verjetno, kajti znano je, da so bili prvi kmetski upori v Italiji že v 12. stoletju. Upori so se razširili v Flandrijo, kjer je leta 1328. bilo pobitih okoli 9000 kmetov. Kmalu so se pričeli upirati tudi kmetje v nemških deželah. Toda nemški plemiči so upornike pregnali iz svojih dežel in jih nagnali na Kočevsko pod oblast grofov Ortenburških, katerim je primanjkovalo delavcev. Ljubljanski iškof Tomaž Hren je o tem napisal leta 1509. sledeče: »Potem, ko je Karel IV., rimski cesar in kralj Češke, premagal Franke in Turinžane, je grofu Frideriku Ortenburškemu, na njegovo prošnjo poslal 300 mož z ženami in otroki in mu jih na službo predal. To pa zato, ker bi sicer ti kmetje morali biti kaznovani zaradi uporov in obsojeni na smrt.« —--------
Predniki današnjih Kočevarjev so bili torej kazenska skupina upornih kmetov z Bavarskega, Turinškega, Tirolskega in Švabskega, katerim so grofje Ortenburški ob prihodu v nove kraje odkazali težko delo v takrat neprestopnih kočevskih pragozdovih.
Nove naseljence so v Ribnici sprejeli oskrbniki grofov Ortenburških in jih odpeljali proti jugu. V Stari cerkvi so prišleki že našli naselbino in leseno cerkvico. Prvotni prebivalci v kočevski deželi so bili torej le Slovenci, ob katere so trčili tujci. V Stari cerkvi se je krdelo novonaseljencev odpočilo, potlej pa se porazdelilo v posamezne skupine, ki so se s pozdravom: »Varuj vas Bog!« ločile in raztresle po kočevski zemlji. Iz prvotne male skupine naseljencev se je do danes razvilo 175 naselbin, ki tvorijo s svojim starinskim nemškim narečjem kočevski jezikovni otok. Seveda je med njimi naseljenih že mnogo zavednih Slovencev. (Glej načrt kočevskega ozemlja!)
Potlej se je pričelo trdo delo za ustvaritev življenjskih pogojev. Naseljenci so pričeli trebiti gozdove, si postavljati lesene koče (odtod ime Kočevarji!) in širiti prostor plodnim poljem. Koča je imela vežo z odprtim ognjiščem, družinsko sobo, v podaljšku pa prostor za živino in ropotarnico. Največja naselbina se je razvila med Staro cerkvijo in Kočevjem, kjer je še danes največje in najrodovitnejše polje na Kočevskem. Iztrebljeni svet je bil pozneje po grofovskih uradnikih pravično odmerjen in podeljen naseljencem. Takrat so napravili grofje že prve katastrske mape naseljene zemlje. Gozdovi sami pa so bili prvotno kmetom dodeljeni le v užitek. Smeli so si sekati drva za kurivo, pasti živino, loviti divjačino in grabiti potrebno steljo. Seveda so morali po takratni navadi dajati grofom Orten-burškim desetino od pridelka in vlovljene divjačine. Svobodnjaki so bili redki, ker si je kmet pridobil svobodo le z izrednimi zaslugami in s posebno milostjo grofovo ...
O kakšnem kulturnem življenju Kočevarjev v tistih časih še ne moremo govoriti. Naseljenci so bili katoličani, a brez duhovščine. Prvi duhovniki so prihajali mednje iz bližnje Ribnice. Toda ti obiski so bili le nujni in zato redki (pogrebi, podelitev sv. zakramentov!). Razorana in slaba pot Ribnica— Stara cerkev, ki je bila speljana skozi gozdove, je bila v takratnih časih tudi za duhovnike nevarna. S pomočjo grofov Ortenburških pa so naseljenci leta 1393. v Kočevju postavili leseno cerkev, ki je bila posvečena sv. Jerneju. Na prošnjo grofov je potlej oglejski patrijarh poslal Kočevarjem kaplana. Oddaljenejši naseljenci pa so bili še nadalje brez duhovnikov, le potujoči kaplan iz cerkve sv. Jerneja je prišel časih mednje. Pred postavitvijo cerkvice sv. Jerneja so bile v kočevski deželi že zgrajene cerkvice: v Stari cer-
kvi, Gotenici in Poljanah. (Ponoven dokaz, da so bili prvotni naseljenci v kočevski deželi le Slovenci!)
V	tistih časih so evropske dežele trpele zaradi kobilic in potresov. Kočevskim naseljencem je bilo s tem prizanešeno, ker so bili preveč med gozdovi, da bi jih bile kobilice obiskale, lesenim kočam pa tudi potresi niso škodovali. Tudi kuga, ki je morila ljudi v mestih, se je Kočevarjev ognila; prebivalstvo v gozdovih je bilo redko naseljeno, naselbine same pa so bile oddaljene od okuženih krajev.
Po izumrtju Ortenburžanov so leta 1420. Kočevarji pripadli grofom Celjskim, ki SO’ po Orten-buržanih podedovali posestva v Ribnici in na Kočevskem. Grof Friderik, sin mogočnega Hermana II., je sezidal nad mestom Kočevjem na strmi skali grad Frihrihštajn. V tem gradu je nekaj časa bivala tudi njegova druga žena Veronika Deseni-ška. Razvaline tega gradu so še danes vidne.
Kočevarji so bili z grofi Ortcnburškimi zadovoljni, še bolje pa so se počutili pod oblastjo- gro fov Celjskih, ker so jim le-ti zmanjšali dajatve. Leta 1471. je naselbina pod gradom Fridrihštajnom postala mesto in je dobila tudi svoj grb. Leta 1667. pa je mesto Kočevje pripadlo grofom Turjaškim.
Današnji kočevski Nemci so od sile ponosni na svojo »narodno nošo«, ki jo pa itak nikjer ni več videti ko v muzeju Kočevarjev v mestu Kočevju. Ta »narodna noša« je namreč za las podobna narodni noši sosednih Belokrajinčev, pri katerih so se Kočevarji naučili sejati lan in tkati belo hodno platno. Nič čudnega: primorani so bili oblačiti se v to, kar jim je rodila zemlja in kar so si znali sami napraviti. Zgodovinsko pa je dokazano, da prvi naseljenci, ki so prišli na Kočevsko iz Nemčije, niso prišli v nove kraje v oblekah iz belega hodnega platna. Ta »narodna noša« Kočevarjev sestoji iz bele platnene obleke, črnega pokrivala in lesenih cokel. V časih, ko so se stari Kočevarji še oblačili v takšne lahke obleke, so jih pozimi podlagali s kožuhovino ovac, polhov in druge divjačine. Ko pa se je pozneje kočevskim krošnjarjem odprla pot v druge dežele, so prinesli iz tujine tovarniška oblačila in opustili »narodno nošo« . .
Leta 1469. so Turki ©bliskali tudi kočevsko deželico in jo docela opu-stošili. Skoro ni bilo naselbine, ki bi je ne vpepelil požar. Ljudstvo je popolnoma obubožalo. Zato je dal cesar Friderik III. leta 1492. Kočevarjem pismene pravice, da so smeli krošnjariti po vseh avstrijskih deželah. Njih krošnje so bile prvotno založene z leseno robo in platnom, pozneje pa so zlasti krošnjarjenje z leseno robo prepustili spretnejšim sosednjim Ribničanom, sami pa so razpečavali le še sladkarije in južno sadje, po katerega so hodili preko Kolpe v luke ob Jadranskem morju. Ta pot na obalo Jadranskega morja je bila dokaj težavna. Skupine kočevskih krošnjarjev, ki so se s konji napotile skozi težko prehodne gozdove, so potovale po več dni. Na čelu kolone je stopal konj-vodnik z zvoncem. Tudi z vozički so prevažali robo, zlasti sol, pomaranče, limone, fige in podobno drobnjav ter jo prevažali v notranje avstrijske dežele.
Kočevarček v narodni noši
u
Leta 1893. pa je stekla iz Ljubljane v Kočevje prva lokomotiva. Odtlej dalje potujejo kočevski krošnjarji le še v Nemčijo, na Dunaj, v Budimpešto, Trst in Prago.
Kri prvotnih upornikov pa se ni še povsem umirila. Leta 1515. so se pričeli kmetski upori na Slovenskem. Kje je zagorela prva iskra? Na Kočevskem! Kočevarji so ubili grofa Thurna in njegovega oskrbnika Sterži-narja. Porušili so Thurnov grad. Na njegovem mestu stoji danes tekstilna tovarna, ki daje zaslužek revnim slovenskim delavcem ...
Da so bili Kočevarji že od nekdaj strastni uporniki, nam dokazuje tudi upor, ki so ga zasnovali nasproti Francozom, ki so si pred dobrimi 120 leti za nekaj let delili oblast nad slovenskimi deželami. Ker so Francozi pobirali dokaj visoke davke, so se jim Kočevarji z orožjem v roki uprli. Ta upor pa so Francozi zadušili, voditelje upora pa usmrtili.
Kulturne in gospodarske prilike na Kočevskem so se pričele dvigati z ustanavljanjem osnovnih šol. Mesto Kočevje je imelo že v 17. stoletju deško šolo, 1876. leta pa se je šola razširila tudi v de kliško. V okolici je najstarejša šola ona v Starem logu (iz 1. 1818.), takoj za njo pa v Stari cerkvi (1819. 1.). L. 1871. so Kočevarji dobili tudi gimnazijo.
Leta 1930. so Kočevarji od 1. do 4. avgusta proslavljali 6001etnico svoje naselitve v slovensko deželo. Kar je bilo v tistih slavnostnih dneh prikazanega v njih narodnih običajih, vse je povzeto po šegah in navadah slovenskega ljudstva, ki je bilo naseljencem od vsega početka učitelj in vzglednik.
Kako pa je danes s kočevsko deželico v narodnostnem oziru?
Dejal sem že' da po nekaterih vaseh že prevladuje slovenski živelj. Lesna trgovina je v zastoju. Premogovnik spi. Bogati kočevski Nemci so lastniki zemlje, slovenske družine pa so najemniki na zapuščenih domovih, katerih gospodarji živijo trenutno v Ameriki. Uboga slovenska deca se 'že zgodaj uči stradati, v slabi obleki in nezadostni obutvi pa ne more redno posečati šolskega pouka. Mnoga slovenska narodna društva na Kočevskem skr.be, kako bi za silo olajšala gorje tem zapuščenim revčkom. Zlasti sokolska društva narodnostno vzgajajo mladino, da zna biti ponosna na svoj materinski jezik, in jo bodre, da ga ne pozabijo v nenehni družbi kočevskih Nemcev. Tudi družba sv. Cirila in Metoda prireja vsako leto božičnice za revno deco slovenske narodnosti. In ni čuda, če hrani vodstvo te družbe v Ljubljani na tisoče pisem slovenskih otrok, ki jih iz leta v leto s solzami hvaležnosti v očeh pišejo tej dobrotnici hvaležni obdarovanci.
Na nas vseh, zlasti pa na Tebi, slovenska mladina, ki si raztresena širom naše domovine, pa je, da nikoli ne pozabiš na te svoje zapuščene prijateljčke, ki so kljub revščini trdni in pogumni junaki na straži slovenskega jezika na Kočevskem!
Kočevje
ČESA SE RAD SPOMINJAM . . .
VI K,TO R PIR NAT
Nekaj vam bom zaupal, česar si takrat, ko sem to doživel, nisem upal. Še mami nisem povedal. Pela bi bila šiba, ker sem v prevelikih ovinkih hodil iz šole.
Zapel je zvonec stare novomeške šole, kjer sem strgal mnoge hlače, odmolili smo in že smo se usuli na ulico ter kot plaz zdrveli na bližnji Glavni trg. Drli smo se kot jesiharji in vsak je hotel biti prvi. Saj mladina itak ne zna hoditi mirno in počasi iz šole.
Tam za rotovžem ob železnem vodnjaku smo se šele ustavili. Stolpna ura je pravkar odbrenkala štiri. Poletje, diven dan, sonce še visoko. Kdo bi šel že domov! Daleč je še do noči, do takrat bomo že še ščečkali domačo vajo, učili se bomo pa po večerji. Tako smo se tolažili in bodrili in kaj urno sklenili, da se gremo tja nad jez za Krko roparje in žandarje.
Vest me je priganjala domov. Tam me je čakala mama z južino. Fantje pa so silili vame, in da se pokažem moža — sem šel z njimi.
V	Dolgi ulici, ki se kot ozka, zavita cev izteka na Glavni trg, je bilo tiste čase največ otrok v mestu. In padli smo mednje, ustavili so nas fantje in »En, dva, tri, perforškan!« smo uprizorili kar med hišami in vrtovi.
Pa sem se med igro nekaj zameril dolgopetemu fantalinu, ki me je, ker sem bil vedno na bolj kratkih nogah, nagnal v bližnjo uličico. Štela je menda samo pet hiš. Na eni strani tri, na nasprotni dve. Največja in najlepša je bila na desni v smeri mojega teka proti bližnji Krki. Edina stavba, ki je imela v tej ulici tudi nadstropje.
Ustavil sem se vprav pred njo in se ozrl po mojem nasprotniku. Stal je ob začetku ulice in mi žugal, jaz pa sem naperil iztegnjene prste svoje desnice na nos. Kaj bi se lepšal, poreden sem bil! A kazen mi je bila za petami.
Slišal sem, kako je v sobi nad hišnim vhodom nekdo zagodrnjal, v naslednjem trenutku pa sem že začutil curek vode na svoji levi rami. Priplavala je bila skozi odprto okno naravnost name. Ozrl sem se na prazno okno in na jeziku mi je že bila trpka beseda, ko se je ob oknu pojavila vsa obvezana siva skuštrana glava z dolgo brado, nekaj zamrmrala predse in zopet izginila.
Poznal sem starega gospoda s ceste. Pogosto sem ga srečal. Dolg je bil in sključen, upognila so ga leta. Vedno je hodil sam. Tudi poleti je nosil visoko kučmo in tudi ob najlepšem vremenu se je opiral na star dežnik, včasih pa z drugo roko tudi še na palico. Mrko je strmel predse, otrok ni maral. Zakaj, tega tedaj nisem razumel. Odrasel šele sem ugotovil, da je bil ravno v njegovi bližini vedno največji otročji živžav, ki ga je motil pri delu in razmišljanju.
Trenutki pod oknom so se mi zdeli dolgi kot večnost. Le polagoma je groza v meni splahnela in ucvrl sem jo nazaj med otroke. Strmeli so v moje zbegane oči, še dolgopeti moj nasprotnik me je pustil pri miru. Povedal sem,
Edo Justin : Janez Trdina
kaj se je zgodilo, in kot bi nas bil kdo polil, smo se zmazali iz ulice ter se razgubili na svoje domove.
Zame je bilo to kar prav, ker sem prišel domov skoro ob običajnem času. Ves popoldan in ves večer pa mi je kot svinec nekaj težilo levo ramo, kjer se je bil mokri madež že davno posušil. Še ponoči so me preganjale težke sanje.
Odkod ta strah, boste dejali? Osemleten deček sem bil in malo se še spominjam iz onih dni srečnega in brezskrbnega detinstva, ta dogodek pa se mi je vsadil globoko v dušo.
Vsi otroci smo se bali starega, resnega in strogega gospoda. Šlo je menda iz ust do ust, da nas ne vidi rad. Pa to bi še ne bilo najhujše! A pravili so odrasli o njem, da hodi vedno v Gorjance in med cigane. Gorjanci so temni hribi in čudne stvari se slišijo o	njih	Pred cigani,	ki	jih	je okoli
Novega mesta več ko	preveč, smo imeli pa že	itak silen strah.	In	gospoda
so culi, kako se je s cigani pogovarjal po cigansko!
Ognili smo se mu, če se je le dalo, mimo njega smo šli vedno v loku. In ne le radi ciganov. V Gorjancih se je poznal s škrati in velikani. Lazil je po njihovih rovih in se bratil z njimi. Staknil je na Gorjancih čudovit vrt in poslušal petje rajske ptice. Vedel je za ukleto jezero in za uklet grad in pogovarjal se je z močeradi. On je smel tudi med vile in ni se bal povodnega moža v Krki. Še	prikazni ponoči se	ni strašil. Gotovo	je	znal čarati.
Gorje mu, kdor bi se	mu zameril!
In jaz sem se mu gotovo, ko sem se drl pred njegovo hišo. Kaj če bi me bil spremenil v žabo? In nas vse, ki smo divjali tam okoli, v paglavce, a v drugačne, kot smo v resnici tudi bili! Odtod, vidite, moj strah.
Pričel pa sem tistega dne tudi gojiti tiho željo, da bi gospoda spoznal, da bi se oprostil za svoje nerodno obnašanje in da bi ga prosil, naj mi kaj pove o čudovitih stvareh, ki jih je videl v Gorjancih in o svetem Feliksu, ki ima kosti pod kapiteljskim velikim oltarjem, in o čudežnem studenčku, ki človeka pomladi. Zvedel sem, da vse to opisuje v knjigah, ki pa so bile zame preučene. In kadar sem poslej gospoda srečal, sem se mu spoštljivo odkril.
Morda leto ali več kasneje sem se plaho bližal njegovi hiši. Držal sem se na vso moč spodobno. Pa sem spet skoro okamenel! Tisti, ki otrok ni maral, je imel na svojem vrtu tri fante in se je živahno razgovarjal z njimi. Prenašali so vrtno orodje, brskali po potih in eden se je z vso vnemo ukvarjal z vrtno ograjo. Pri njem je stal sivobradi gospod in študentu podajal žeblje, ki jih je oni zabijal v planke. Z ograjo je bil velik križ.
Sramežljivo sem obstal in pozdravil.
»No, kaj pa ti, fante?« me je prijazno ogovoril stari gospod. Očividno se je spomnil, da ga na cesti pozdravljam. Ponudil sem se mu, da bi tudi jaz rad delal na njegovem vrtu.
»Za to si pa še premajhen, malo moraš še zrasti!« se mi je z nasmehom zahvalil.
Tedaj sem prvič in zadnjič govoril z Janezom Trdino, pisateljem bajk in povesti o Gorjancih. Naslednje leto sem ga spremil na njegovi poslednji poti na novomeško pokopališče. Polnih 31 let je tam počival v miru, lani pa so njegove kosti prenesli na novo božjo njivo izven mesta, ker bodo iz stare napravili park. Črn granitni steber bo tudi nadalje pričal, kako mladina vsako leto pobožno roma na njegov grob in mu ga kiti s cvetjem in lučkami. Njegova senca pa bo tam sredi noči lahko neovirano zrla preko tihe Krke in sanjavih gričev na skrivnostne Gorjance, kraj njegovih sanj...
»ZLATARJI* Z DRAVE IN MURE
A. INGOLIČ
Če hočete videti iskalce zlata in spoznati njihovo težko življenje, vam ni treba iti v Južno Afriko ali še kam dalje, marveč pojdite v spodnji tok Drave in Mure in odkrila se vam bo skrivnost pridobivanja zlata.
Že pri Ormožu boste srečali prve »zlatarje«, tako se namreč imenujejo naši iskalci zlata, potem pa jih ne bo zmanjkalo po Dravi navzdol do Barča; v Muri pa jih najdete od Radgone do njenega izliva v Dravo. Doma so po večini iz Vidovca blizu Kotoribe v Medjimurju. Že od nekdaj so Vidovčani izpirali zlato, Marija Terezija pa jim je dala posebno pismo, na podlagi katerega so smeli ta posel izvrševati samo oni in brez kakšnega drugega dovoljenja. Pozneje so se tudi iz okoliških vasi naučili tega posla, vendar je Vidovec še dandanes središče »zlatarjev«.
Kakšno pa je njihovo življenje, boste vprašali? Ali se ti srečni ljudje kopljejo v zlatu in izobilju?
Na delo odhajajo že ob prvem svitu s svojim čolnom, v katerem imajo poleg orodja nekaj kruha, čebule in lonec s krompirjem ali ribo. V vsakem čolnu sta po dva, navadno oče in sin, ali pa starejši moški in komaj šoloodrasli deček. Veslajo po več ur daleč, dokler ne dospo na ono »zlato polje«, kjer so delali prejšnji dan ali ki so ga prejšnji dan odkrili. Največ pa je takih, ki ob ponedeljkih odplovejo in se vračajo šele čez dva, tri tedne.
Ko prideta zlatarja na svoje mesto, si postavita desko, ki je iz jagne-dovega lesa in po obliki podobna našemu perišču, le da ima počez ozke globoke zareze, na gornjem delu pa je še kosmata. Zdaj si zavihata hlače daleč nad kolena, starejši vzame v roko veliko lopato, ki je tudi iz jagne-dovega lesa in močno okovana, mlajši pa vedrico z dolgim ročajem in pričneta z delom. Starejši meče na desko prod, mlajši pa vliva iz vedrice vodo nanj tako spretno, da kamenje in debelejši pesek zdrči po poševno stoječi deski spet v vodo, drobnejši pesek, med katerim se nahaja zlati prah, pa obstane v prečnih zarezah. To delo seveda ni lahko, saj mora zlatar skoraj ves čas stati včasih celo do pasu v vodi. Da pa dvigne iz tudi meter globoke vode veliko lopato peska in kamenja, je treba izredne moči in spretnosti. Z vsako lopato pa vrže tudi	po deset	do	dvajset zlatih zrnec,
ki so komaj tolika,	da jih je treba več	tisoč za	en	sam gram. Po treh,
štirih urah napornega dela, si zanetita ogenj in pristavita lonec s krompirjem ali z ribo. Po skromnem zajtrku pa spet lopato in vedrico v roke! Ko so zareze napolnjene s peskom, odneseta desko na suho in jo položita podolgem na veliko	nečko, vanjo starejši	s krtačo	krtači pesek in z njim
zlati prah iz zarez,	mlajši pa mu priliva	vode, da	se	ne izgubi najmanjši
zlati prašek. Ko skrbno skrtačita desko, starejši z veliko spretnostjo spolje lažji pesek iz nečke, tako da ostane v njej le težji, sila droban črn pesek in pod njim tanka plast zlatega prahu. Po trikrat, štirikrat dnevno izpereta desko, vmes si skuhata še obed, ki se v ničemer ne razlikuje od zajtrka, v mraku pa pospravita orodje in odveslata domov, če sta blizu doma, če sta pa daleč, si skuhata večerjo in ležeta v grobu podobno jamo, ki sta si
jo že prej izkopala, in potegneta čez se veliko močno rjuho. Le tako se lahko obvarujeta komarjev, ki so v poletnih nočeh tako strašni!
Ob svitu pa spet na delo! Vsak dan! Ob vsakem vremenu! Če dežuje, si razpneta nad sabo rjuho in nemoteno delata dalje. Od zgodnje pomladi globoko v zimo, dokler voda ne zmrzne na deski! Res da delajo tedaj zlatarji večinoma na suhem ali pa imajo visoke gumijaste škornje, toda pred strupeno mrzlim vetrom se ne morejo zavarovati. In dan za dnem po več tisočkrat pognati lopato v vodo in jo polno visoko dvigati v vročini in mrazu! In to vse življenje!
Takoj ko dečki izstopijo iz šole, gredo med zlatarje. Dve, tri leta se »učijo«, to se pravi, da imajo od jutra do večera v rokah vedrieo in bistro opazujejo zlatarja pri poslu. Po tem času, če so si prihranili kaj denarja, si kupijo čoln in orodje, si najamejo mlajšega dečka in začno samostojno. Odslej dvigajo vse življenc iz Drave in Mure s peskom in kamenjem tudi zlati prah, nehajo šele s šestdesetimi, sedemdesetimi leti, ko jih zlomi revmatizem, pobere kap ali posuši beda in pomanjkanje.
Zdaj gotovo nejeverno zmajujete z glavo, češ, v petdesetih, šestdesetih letih si bo vsak zlatar že toliko prihranil, da bo na starost z zadovoljstvom posedal pred svojo hišo in se oziral na svoja prostrana polja. Saj vendar ni iskal vse življenje gob, marveč zlato! A motite se! Zlatar ima z osemdesetimi leti prav toliko, kolikor je imel z dvajsetimi: to se pravi nič ali pa majhno s slamo krito kočico in po pol orala zemlje, zasajene s koruzo. Nihče izmed njih še ni obogatel! Kako tudi! Saj ne najde zlatih grud, marveč komaj zlat prah!
Sobota je navadno tisti veliki dan, ki pokaže zlatarju, v koliko se je izplačal njegov šestdnevni trud. Ves pesek, ki ga je izpral med tednom, vsuje v lonec in vlije vanj primerno količino živega srebra. Zlati prah se sprime z živim srebrom v drobne kroglice; tako je mogoče odstraniti še preostali pesek. Da pa iz teh kroglic dobi končno samo zlato, jih vrže v ogenj, kjer živo srebro zgori, zlati prah pa se zbere v eno samo kroglico. Zlatar jo z drhtečimi rokami vzame iz pepela. Že na oko presodi, koliko približno tehta. V nedeljo pa jo odnese k trgovcu. Zdaj je napočil veliki trenutek za vsakega zlatarja! Koliko je zlata? Komaj štiri grame? Nemogoče! Ne, pet in pol! Včasi je sreča milejša, tedaj tehtnica pokaže šest, celo sedem gramov. Gram pa je po 42 dinarjev. Torej sta zlatarja zaslužila čez teden za svoje težko šestnajsturno dnevno delo komaj 200 do 300 dinarjev. In to oba! Če dela oče s sinom, še gre nekako, če pa si mora najeti dečka, ki mu mora odstopiti tretjino izkupička, potem mu pač ostane komaj toliko, da ob pomanjkanju in odpovedi preživlja sebe in svojo številno družino.
O, da bi jih videli, kako so izgarani, suhi in izpiti, oblečeni v stare zakrpane cunje, pa da bi videli še njihove na pol gole in vedno lačne otroke ter izžite žene, pa bi spoznali, da je zlato sicer lepo v ušesih ali na prstih bogate gospe, v resnici pa se v njem skriva toliko bede in trpljenja! Saj se leskečejo v njem potne srage »zlatarjev« in solze njihovih žena in otrok!
PRI GORJANSKIH ZVONARJIH
IVAN DODIČ
hloct učna
ustij
i-na ualalnica
Malokomu je znano, da so kravji zvonci naše, pristno slovensko ročno delo. Vsi tisti zvonci, ki tako ubrano zvonkljajo po naših planinah, kjer se pase drobnica in govedo, so narejeni v gorjanski fari.
Če bi vprašali smučarje ali turiste, ti bi vam vedeli povedati, kje leži vas Gorje. Nebroj letoviščarjev jih obišče poleti, ker gredo na Pokluko k »Mrzlemu studencu«, v Kranjsko dolino, ali na Klek in od tam dalje na Debelo peč, v Lipanco ali celo na Triglav.
V	idiličnih Gorjah pri Bledu izdelujejo zvonce le pri dveh hišah. Nikjer drugje jih v Jugoslaviji ne izdelujejo. Tu je »tvornica« tistih lepih zvončkov, ki jih vidite v mestnih izložbah okrašene s sliko Bleda, Bohinja, ali s planinskimi cvetkami.
Enostavno, a naporno je izdelovanje omenjenih zvoncev. Najprej morajo »zvonarji« narisati na debelo železno pločevino velikost in obliko zvonca, ki ga hočejo narediti. Potem to izrežejo z močnimi škarjami. Nato poiščejo sredino plošče in narede dve luknji, v katerih bo ročaj. K tem ploščam pritrdijo ročaj, ki ga skujejo na nakovalu. Nato pa ploščico pripognejo in ukrivijo na nakovalu robove, da dobi obliko zvonca. Na vsaki strani pribijejo eno zakovico in zvonec je v grobem gotov. Takih zvoncev naredijo po več sto in spretnim fantom in možem je to v zabavo.
Kadar pa je delo na polju opravljeno in pritisne mraz, pa prično »oblivati«	zvonce. Sedaj	so zvonci	še	grdi in treba jih je olepšati, še poleti so
si pripravili nekaj voz oglja, da jim ga ne zmanjka. Z njim zakurijo veliko kovaško peč. V prejšnjih časih so z nogo gonili meh, da je gorelo, sedaj pa jim piha električna struja. V peči gori več dni in noči neprestano in delavci se pri delu vrstijo. — Dasi je Poglajnov oča že nad 691eten, še vedno sam pripravlja največ zvoncev za peč.
Preden prično z »oblivanjem«, si morajo pripraviti nekaj čiste ilovice, ki med njo pomešajo bombaž, da se bolje drži skupaj. Na desko, ki jo drže na kolenih, pdlože kos ilovice, ki jo z roko izoblikujejo, da postane tanka plast. Na to ilovnato plast nasujejo medenih opilkov ali koščkov. Nato naložijo do 20 zvoncev. Manjše dajo v večje, vmes pa kako trsko, da se	pri oblivanju	ne bi sprijeli.	Po njih in med nje tudi natresejo medenine in vse oblože	z ilovico,	da	je videti kot kak zavitek. Temu pravijo
»pušelj«. Na eni strani pušlja naredijo v ilovico nekaj lukenj, da v ognju ■ne bi segret zrak razgnal ilovnatega ovoja. Take pušeljne suše ob peči in potem jih dajo nekaj v ogenj,	kjer se po eno uro »pečejo«.	V	tem času	jih
večkrat z železnim drogom obrnejo, da se medenina, ki se	v	pušeljnu	raz-
topi, lepo polije po zvoncih.
Ko je pušelj »pečen«, ga z	vilami nesejo pred delavnico.	Tam ga na	tleh
še nekajkrat obrnejo, da pri luknjah izteče tista medenina, ki je odveč in ki je morda zastala med zvonci. Ko se pušelj nekoliko ohladi, ga dvignejo
1'otna J v u mio
v »valalnico« (podobna je jagnjetu na ražnju), kamor priklenejo pušelj, da se vrti kot jagnje na ražnju. Valalnico goni električni tok in na njej se dokonča oblivanje. Ker je pušelj še vroč, ga iz valalnice vržejo v zaboj, ki se zapre in mu pravijo »mišnica«.
Pušelj v mišnici potisnejo v čeber z vodo, kjer se ohladi. Pušelj ima sedaj lončen oklep, ki ga razbijejo s kladivom. Iz njega dobe oblite zvonce, ki so še hrapavi in se ne svetijo. Da dosežejo lesk, jih zmečejo v »drumlo«, pripravo, podobno sodu, ki se vodoravno suče okoli osi in ima vratca. Ko je dumla polna, jo suče električen pogon kako uro, da se obdrgnejo zvonci drug ob drugega in dobijo lesk. Tak zvonec dobi še »kembelj« in je gotov za prodajo.
Razpošiljajo jih po vsej Jugoslaviji in tudi v druge države, posebno v Grčijo.
Manjše dobi še slikar v roko, da jim naslika majhno podobo ali šopek. Večji tehtajo do 1 kg, manjši »za spomin« pa nekaj dekagramov. Nekateri italijanski izdelovalci ulitih zvonov so že začeli uvažati k nam svoje izdelke. Ti pa nimajo tako svojstvenega glasu in so dražji. Merodajni krogi so dosegli, da se je uvoz takih zvoncev prepovedal.
Kaj bi pa rekli gorjanski zvonarji, ki že več rodov nad 200 let izdeluje take zvonce, če bi krave zvonile z ulitimi? Saj bi se jim še krave smejale!
NAŠ VSAKDANJI KRUH
Kruh. kakršnega poznamo dandanes, je človeštvu razmeroma malo časa znan. Pač pa se je človek hranil z žitom že v pamtiveku. To žito je prišlo k nam iz južne Azije, t. j. iz pokrajin, kjer sta sedaj Turkestan in Turčija. Dolgo časa so menili, da so ljudje žito najprej tam gojili. A novejši izsledki so ugotovili, da so ljudje že v kameni dobi pridelovali pšenico in ječmen na zahodnih ozemljih Sredozemskega morja.
Rž in oves sta prišla kasneje v Evropo iz prvotne domovine ob Črnem morju. Izkopanine so dokazale, da so ljudje v Južni Franciji poznali rž že 5000 let pred Kr. V starem Egiptu pa so poznali žito še prej. Saj nam je znana zgodba o Jožefu, ki ga je Faraon postavil za čuvarja žitnic.
Zelo zgodaj se je tedaj človeštvo naučilo uporabljati žito za hrano. A preden so ljudje prišli do današnje oblike kruha, so minila dolga tisočletja. Najprej so se ljudje hranili kar s surovimi žitnimi zrni. Kasneje se je gospodinja predzgodovinske dobe naučila pražiti zrna. To je že bil velik napredek, ker se je s praženjem zrno laže oluščilo in se je zrno dalo laže zdrobiti. Zdrobljeno zrnje je bilo prednik naše moke. Po nekaj stoletjih so mešali zdrobljeno zrnje z vodo in dobili nekako kašo, ki se je dala laže žvečiti. Bog ve koliko časa je minilo, da so tako kašo zapekli in dobili pogačo, ki je praded našega kruha. Vemo le to, da so se s takimi pogačami hranili že stari Babilonci, Egipčani in Židje. Taka pogača je bila sestavljena iz zdrobljenega žita, mešanega z vodo. To testo so zgnetli v tanke plošče, da se je laže prepeklo. Kvasu, seveda, še niso poznali. Zato pa so najbolj cenili pogače iz pšeničnih zrn, ker ima pšenica neke beljakovine, ki povzročajo, da testo »vstaja« in postane kruh mehkejši. Pogača iz rži in ječmena je težja, a vendar okusna. Ob Kavkazu in na severu Evrope se še danes hranijo z njo.
V	armenskih mestih se še dandanes prodajajo velikanske tenke ploskve takih pogač.
Grki in Rimljani so poznali vse vrste žitnega kruha. A s pšeničnim so se hranili le bogataši. Ljudstvo se je hranilo z ovseno in proseno kašo. Kot priboljšek so imeli oljke, mleko in sir, le ob praznikih pa vino in meso. Kaša in pogača je bila glavna hrana rimskih legij. S to hrano v želodcu, ki je obstojala do tri četrtine iz vode, so premagali skoro pol sveta. Pogača in kruh iz pšenične moke sta bila za revno ljudstvo še dolgo časa slaščica in celo zdravilo, ki so ga padarji predpisovali bolnikom. Neki Francoz pripoveduje, da so v 16. stoletju prišli kmetje k peku, da bi jim prodal pšenični kruh. Pek jim ni hotel ustreči. Nato so kmetje dejali: »To pa ni lepo. Mi ti moramo dati pšenico, ti pa nam nočeš prodati pšeničnega kruha! Bomo pa obdržali svojo pšenico, ti pa si peci svoj kruh kakor veš in znaš!« Nato pa je odgovoril pek: »Tebi je gotovo pamet ušla, da tako govoriš! Ali pa si se preveč najedel prosene kaše!«
V tisti dobi so torej morali kmetje oddajati pšenico mestom za gospodo, sami pa so se hranili s kašo iz zmletega prosa.
Kruh v današnji obliki se je začel peči šele v času, ko so nastale po Evropi pivovarne, ki so pridelovale kvas.
V teku stoletij se je »krušni jedilni list« človeštva razdelil po raznih delih sveta. Zapadna Evropa se hrani po največ z belim kruhom. Srednja Evropa pozna mešani kruh, vzhodna pa črni. Čim bolj se oddaljujemo proti vzhodu, tem pogosteje srečamo spet kašo, ki preide v najvzhodnejših pokrajinah Azije v riževo kašo, ki je vsakdanji kruh Kitajcev in Japoncev. 400 do 500 milijonov Evropcev, Američanov in Indijcev se hrani s pšenico, 500 do 600 milijonov Azijcev z rižem.
Živi pa še mnogo ljudi, ki ne poznajo žita. Cele pokrajine ob Južnem morju, Afriki in Ameriki se hranijo po večini z redilnimi koreninicami in
sadjem, kakor n. pr. z bananami.
-Iž-a'
KAKO SO DOLENJCI CERKEV ZIDALI, A SEZIDALI GRAD
PO VALAZORJU
Zgodilo se je to tam na Dolenjskem, v tisti čudoviti dolini, ki je vsa posejana z belimi vasicami, oblita z zlatim soncem, kjer stoje na holmih male cerkvice, a na gričih stari gradovi s srednjeveškim obzidjem, kjer hodijo
o	polnoči duhovi starih, bradatih vitezov v železnih oklepih ter iščejo in oprezujejo skozi strelske line za krvoločnim Turčinom. To je bilo tam, kjer prideš po Križevem potu na Veselo goro in na Žalostno goro.
Siromašen plemič, ki je videl in prehodil mnogo sveta, se bojeval in krvavel v neštetih bitkah z dušmanom, se je naveličal kolovratenja po svetu in pretepanja s krivoverci. Poželel si je mirnega doma, kjer bi se odpočil in pozabil, kar je bilo.
Tako je prišel v to blagoslovljeno dolino med zelenimi hribčki in vinogradi. Zapelo in zavriskalo mu je staro srce, ko je ugledal ta sončni kotiček
božje zemlje. Izbral si je nizek griček in ga kupil z bornimi prihranki iz vojne. Pripovedoval je kmetom, da hoče sezidati Materi božji cerkvico v zahvalo, ker ga je srečno rešila iz bojnega meteža. Zato naj mu na ta griček navozijo kamenja, peska, apna in lesa, da si bodo postavili božji hram.
Pridno so vozili kmetje kamenje in les, marsikatera znojna kaplja je spolzela preko razoranih lic, a tolažila in bodrila jih je zavest, da se bodo tako spokorili za svoje grehe.
Stari plemič pa je zidal in zidal. Že so stali beli zidovi in se bleščali v poletnem soncu. Takrat pa so začeli kmetje debelo gledati in godrnjati. Pa to ne bo hiša božja, to bodo sobe in shrambe, kuhinje in čumnate! Hoj, vitez, zakaj si nas prevaril? Vedno bolj razdraženo in preteče je postajalo godrnjanje, že so se dvigale trde kmečke pesti.
Takrat pa je stopil stari vitez med ogorčene kmete ter jim rekel: »Res je, obljubil sem vam, da bom zidal cerkev. Toda glejte, jaz sem siromak, brez doma, brez strehe. Zemlja mi je bila postelja, a sablja tovarišica. Ne bo prezrla Marija vaših žrte.v. Bogato vam bo poplačala, kar ste storili revežu.
Polagoma so se pomirili kmetje, podarili vitezu, kar so navozili ter mu še pomagali, da si je postavil lep gradič, ki ga je imenoval Grič. S svojimi debelimi zidovi je kljuboval marsikateremu bojnemu viharju, posebno v tistih dneh, ko so še kresovi po slovenskih hribih oznanjali deželi prihod Turkov.
Minila so leta, pomrli so tisti, ki so zidali na gričku Grič, pomrli njihovi otroci in vnuki. Umiril se je Turčin, ugasnili kresovi, le beli gradič še stoji ter veselo gleda v dolino. Tako lepo stoji, da vlak od veselja zavriska, ko privozi izza ovinka iz gozdne soteske v lepo ravnino in ga zagleda. Tujcu, ki prvič prihaja v to sončno dolino, kliče vesel dolenjski pozdrav.
DOBROTNE ZEMELJSKE MOČI	ŠTEFANIJA	GRUDEN
V	deveti deželi, tam nekje	daleč za	gorami, priteče	deček iz	šole. Med
vrati mahne s torbico in veselo	zakliče v	pozdrav:
»Tako, zdaj sem pa lačen;	brž, brž,	dajte mi	zemeljskih	snovi!«
»Kaj praviš?« se mu zasmejejo vsi.
»Zemeljske snovi bi rad jedel«, ponovi.
»Veš kaj,« reče bratec, »zemlje je dosti, a da bi jo jedel...«
A sestrica veli: »Ali hočeš peska kakor kokoške?« Od smeha se krvi.
»Kaj pa ti je danes?« vprašujejo drugi.
»Saj še do besede ne pridem«, se odreže važno. »Železo, baker, žveplo, apnenec, jod, fosfor in še mnogo drugih, to vse so zemeljske sestavine. Vsak
človek jih je.«
»Ali ne bo železo pretrdo za	tvoje zobe?«	se šali bratec.
»Z jodom si namažemo rano, če smo se	urezali. Ti ga	boš	pa	kar	pil?
Jod je vendar strup«, se obregne	sestrica.
»To bi se mi vi smejali, če	bi kaj takega počel. Pa ne	mislite,	da	vas
hočem potegniti. Le poslušajte: Zemeljske sestavine nam služijo na zunaj ob različnih prilikah. V tovarnah jih predelujejo na različne načine: v uporabne predmete, tekočine, zdravila. Železo srečujemo povsod in si življenja brez njega skoraj predstavljati ne moremo. Kaj bi n, pr. naša vrata brez ključavnice? Apnenec rabimo povsod pri gradnji hiš. V milu je snov, ki se imenuje klor. Pa zdaj pazite: Tudi mi moramo zemeljske snovi uživati. Jod in druge snovi morajo biti v našem telesu, če hočemo biti zdravi. Sestojimo iz nešteto majčkenih, majčkenih celic, ki so sestavljene iz teh važnih snovi.
One nam z združenimi močmi oblikujejo, popravljajo, prenavljajo te celice v telesu. Povsod se nahajajo v pravšni, potrebni množini: v krvi, mišicah, živcih, hrustancih in kosteh. Kakor ni sekire brez železa, tako ni zdrave krvi brez železa. In kakor ni malte brez apnenca, tako ni kosti brez apnenca!«
»Zdaj smo pa zares radovedni, kaj nam boš še povedal«, se zanimajo vsi.
»Vidim, vidim. Saj tudi jaz nisem do danes vedel, da delujejo pod zemljo raznovrstne snovi in moči, ki imajo velik vpliv na naše življenje. Naše telo je izšlo iz zemlje. Njegova rast in njegov razvoj je odvisen od teh različnih zemeljskih sestavin. Važno je, da jih znamo rabiti sebi v prid. Toda kako? Le poslušajte! Sestra nekega mojega prijatelja je bila bolna na pljučih. Vsak dan je sedela nekaj časa pred posodo z apnom. Med mešanjem je vdihavala zrak, ki sc je vzdigoval iz posode. To pa zato, da se ji zacelijo pljuča. Nekaterim mojim součencem je predpisal zdravnik železno vino iz lekarne, za izboljšanje krvi. Nekateri bolniki uživajo celo železne opilke, to so majhni, drobceni koščki železa. Pravi način to seveda ni. Kdo bo jedel železo in rudnine, pesek in kamenje?« »Aha, zato nas mama vedno opominja, naj pridno jemo špinačo!« ga prekine sestrica.
»Da, ker vsebuje železo in daje zdravo kri!« prikima učeni deček. »Špinača jemlje, ko raste, poleg železa še vse njej potrebne snovi iz zemlje. Isto je z ostalimi rastlinami, velikimi in malimi. V vodi, ki se pretaka pod zemljo, se raztope sestavine soli, prvine zemlje. Ta sok vsrkavajo rastline s koreninami in si ustvarjajo stebelca, liste, cvete, sadeže, korenine. Iz semenčka, počivajočega v zemlji, in zemeljskih snovi in moči, znanih in neznanih, nastane živa stvar: rastlina. Kakor majhni palčki sc prerinejo prvine zemlje do korenin in pomagajo sestaviti rastline. V teh imamo užitno železo, užiten apnenec, užiten jod itd. Uživamo nestrupene, zdrave rastline, njihova stebla, liste, cvete, gomolje, sadeže, semena. Z njimi dobivamo kar vse zemeljske soli, ki ohranjujejo telo krepko in zdravo, in kuhinjske soli nam skoraj ne bi bilo treba dodajati. Sedaj veste vse.«
»Razumem dobro«, zatrjuje sestrica. »Na ta način so najbolj zdrava ona hranila, ki so zrasla iz zemlje. In soliti se sme samo malo.«
»Izvrstno si pogodila, kar ponosen sem nate!« jo pohvali naš prijatelj. »A kaj bomo storili mi? Mamico ubogali in radi jedli zelenjavo. Saj vemo zakaj!«
»No prav!« se oglasi bratec. »Sedaj nam pa povej, od kod imaš vso to učenost?«
»Od šole!« odgovori naš prijateljček. »Pa ne le to!
Še tole sem prinesel za spomin in opomin!«
In privleče na dan risbo, ki so jo napravili v šoli:
Delovanje dobrotnih palčkov pod zemljo
Palčkov nešteto nas je pod zemljo — urno se gibljemo, stvarjamo sok, rastline, drevesa, vsakdanji vaš kruh, to naše je delo, ker pridnih smo rok.
1 /ZXč^no- senanbtmo'
O NAPETOSTI POVRŠJA
Vsaka tekočina stremi za tem, da zavzame čim manjšo površino. Zaradi tega plava šivanka na vodi, ako jo prej pomažemo z mastjo, četudi je njena specifična teža večja od vode.
Ako položimo v vodo zamašek, se bo najprej vlegel na vodo po svoji dolžini. Ako pa položimo v vodo hkrati in pokončno več zamaškov skupaj, tedaj se bodo držali drug drugega in bodo plavali pokončno. Skupaj jih drže molekularne sile in stremljenje po ravnotežju. (Glej risbo.)
Zanimiv je poizkus z žveplenka-mi, ki jih položimo v posodo z vodo tako, da se s konci dotikajo in tvorijo na ta način zvezdo. Ako se dotaknemo središča zvezde z milom, tedaj zbeže žveplenke vsaka na svojo stran. To j c povzročila nastala milnica, ki se je vlegla na površje. Te žveplenke pa lahko pokličemo zopet nazaj, ako potopimo sredi vode košček sladkorja.
Podobno se zgodi z našo ribico na sliki. Ta ribica je iz papirja. Sredi telesa ima odprtino, ki je s kanalom zvezana z repom. Ko mirno plava na površju vode, kanimo kapljico olja v odprtino.
Takoj bo ribica švignila naprej. Vzrok tiči v tem, da nastane zaradi napetosti površja v kanalu tok, ki sune ribico naprej.
Najzanimivejši pa je zadnji poizkus, ki nam ga kaže naša risba! Iz tršega papirja si napravimo valujočo pot. Pripognemo papir tako, da nastanejo strmine in doline. Sedaj dobro namažemo površino s svečo. Podstavimo paličico na zgornjem koncu, da pot visi navzdol. Ako kanemo na vrh kapljico vode,
bo kapljica pretekla vso pot, vse gričke, strmine in doline, ne da bi se razlezla. Kakor da niso kapljice vodene, temveč iz trdne snovi! Parafin, iz katerega je sestavljena sveča, zadržuje privlače-valne sile med papirjem in kapljico in kapljica se ne more razlesti, temveč obdrži svojo prvotno obliko.
ČUTI IN ČUTILA PRI ŽIVALIH
S čuti išče žival svoja pota po prostoru, kjer živi, najde potrebno hrano in spoznava preteče nevarnosti. Včasih je delovanje enega ali drugega čuta tako živo, da se mu žival popolnoma preda in pozabi pri tem na varnost svojega življenja.
Vsaka živalska vrsta, skoro vsaka posamezna žival ima svoje posebno življenje čutov. Ti čuti se ne dajo primerjati s čuti človeka. Ako so pri človeku vid in sluh posebno močno, vonj in okus pa slabše razvita, sta ta zadnja dva čuta pri živalih često na prvem mestu. Vid in sluh sta slabejša, zato pa so na njihovem mestu drugi sprejemni aparati za spoznavanje okolice.
Tako plava zamašek.
Tale o -plava vcC zamaškov skupaj.
K«pljica olja v odprtini A požene ribico naprej.
<S====’
Po zamaščenem papirju se kapljice kotali Jo kakor krog-1Jice.
Prežvekovalci in psi so živali z dobro razvitim vonjem. Dnevne ptice imajo oster vid, nasprotno pa občutijo nočne ptice, netopirji in vese vsak najmanjši odpor v zraku s pomočjo izredno razvitega tipa na daljavo. Tudi ribe, ki vidijo v vodi samo na malo razdaljo in nejasno, imajo čut tipa na daljavo v stranski črti života in na mnogih čutnih celicah, ki ležijo na nepokritih mestih kože in jim omogočajo občutek najnežnejših vodnih tokov in odporov. Ker manjka ribam v slušnem organu del notranjega ušesa, so mislili včasih, da ribe ne slišijo.
Učenjak Stetter je dokazal nasprotno, da je mogoče nekatere vrste rib privaditi na določen glas. Prav dobro so razločile razliko med glasom, ki jih je klical h krmljenju in tistim, ki jih je svaril pred nevarnostjo ter pozival k begu.
Krt ima v svojem rilcu čut tipa, ker ima v njem nešteto živčnih vlaken in tipalnih celic, katerih število cenijo učenjaki na stotisoče.
Nasprotno od vretenčarjev imajo nevretenčarji ali členonožci čutne organe na raznih mestih telesa.
Pri žuželkah so številna čutna vlakna na tipalkah ter posredujejo vonj in tip. Odprtini za vonj in za dihanje sta pri njih ločeni (odprtina za vdihavanje in izdihavanje zraka je na zadnjem koncu telesa). Mnoge žuželke občutijo vonj, čeprav je tisočkrat bolj razredčen kot tisti, katerega more človek še občutiti.
Čut sluha je pri poljskih kobilicah na prvem obročku zadnje plati života, pri listnatih kobilicah, grilčkih in murnih pa na bedercah sprednjih nog, kjer omogoča sluh izredno tanka kožica, ki niha tako kot bobnič v človeškem ušesu.
Metulji in muhe razločijo razliko med sladkorno in čisto vodo s pomočjo tipanja s konci svojih nožič. Ta čut je tisočkrat močnejši kot čut okusa na človeškem jeziku.
Paulin
KATERO DREVO ŽIVI NAJDALJE?
Drevo sekvoja uživa sloves, da je najodpornejše in zato živi najdalje. Največji primerki tega drevesa dosežejo višino do 100 m, a deblo meri povprečno do 12 m. Starost največjih sekvoj se ceni na 1500 let, a v kalifor-niških državnih nasadih rastejo sekvoje, ki so stare, sodeč po letnih obročih, preko 4000 let.
To drevo je zelo visoko in se šele na vrhu razširi v mogočno krono, ki je vse leto zelena. Raste v južnih deželah, najdemo jo pa tudi okoli Rene in v zapadnih državah. Nihče pa ne more točno ugotoviti, kako dolgo more sekvoja živeti, ker do danes še nobena ni propadla od starosti, bolezni ali mrčesa.
KDAJ SE JE SLADKOR POJAVIL V EVROPI?
Evropski narodi do križarskih vojn niso poznali sladkorja. Sicer se je za Aleksandra Velikega zvedelo tudi v Evropi, da v daljni Indiji delajo »med« tudi brez čebel — a pri tem je ostalo, naprej niso poizvedovali.
Po razpadu rimskega cesarstva so Perzijanci in Arabci razširili kulturo sladkornega trsa po vsem tedaj znanem svetu. Največ zaslug so si pridobili Arabci, ki so ga prinesli preko Egipta čez vso severno Afriko v južno Španijo in na Sicilijo.
Najprej so pri nas uporabljali sladkor kakor zdravilo. Šele pozneje je prevzel mesto dragocene poslastice na dvorih vladarjev in velikašev. V sredini XVI. stoletja je kraljica Elizabeta na Angleškem uporabljala sladkor v kuhinji, ki pa je bil tiste čase še silno drag. Livra sladkorja, t. j. okoli 450 g, je stala takrat četrtino teleta.
Kmalu pa je zavzel važno mesto v trgovini. Iz Orienta, kjer ga pridobivajo, ga uvažajo v zahodne kraje, a Benetke trgujejo ž njim in oskrbujejo vso Evropo s tem važnim predmetom. Orient propade kot glavni pridobitelj sladkorja, njegovo mesto prevzame Pirenejski polotok.
Krištof Kolumb je prenesel sladkorni trs na Kubo, Haiti, Jamajko in druge važne otoke. Tam se je gojitev te prevažne rastline razširila z neverjetno brzino ter prekosila vse druge dežele. To vlogo so Veliki Antili obdržali do danes ter ostali glavni sladkorni pridobitelji in oskrbovalci za vse evropske in druge dežele.
NAJSTAREJŠO LADJO
imajo Angleži, ki je bila zgrajena konec 18. stoletja. Najprej je bila trgovska ladja,.pozneje so jo rabili gusarji, ki so napadali francoske trgovske ladje. Ta morski Metuzalenv je ukrcan sedaj v londonskem pristanišču, kjer uživa zasluženi pokoj. Vendar je še dobro ohranjen in zmožen, da krene še danes na najdaljša prekomorska potovanja.
KAKO KLIČE LADJA NA POMOČ?
Kadar se ladja na morju nahaja v veliki nevarnosti, da se bo potopila, najprej radio-telegrafist kliče alarm v neizmerno zračno in morsko prostranstvo. Dvanajst dolgih znakov, ki vsak traja 4 sekunde v razdobju od ene sekunde, kliče na pomoč. Potem daje signal SOS, ki ga večkrat ponavlja. Zatem javlja ime ladje, ki je v nevarnosti in sicer najprej njeno mednarodno kratico od 4 črk, potem njeno celo ime in geografsko širino in dolžino, to je mesto, kjer se potaplja.
NAJVEČJI SVETOVNI POPOTNIK
je tudi Anglež. Poleg neštetih drugih potovanj je 15 krat prišel okoli zemlje. Danes je star okoli 80 let, ali je popolnoma zdrav in svež. Preko 30 let že neprestano potuje po svetu in to po najoddaljenejših kotičkih naše zemlje, po vseh morjih, po vseh delih sveta in otokih, naseljenih in pustih, po severni in južni polarni oblasti, po divji notranjosti Afrike in Avstralije. Govori samo angleški in trdi, da se s tem jezikom more povsod sporazumeti. Vso svojo prtljago nosi v majhnem ročnem
kovčegu. Poznajo ga vsi angleški mornarji, ker največ potuje z ladjami.
Pa tudi v Jugoslaviji imamo takega svetovnega potnika, ki je prepotoval severne in južne polarne kraje, morja, ki ločijo kontinente, antilske gusarske otoke, zapuščene daljne otoke, izgubljene v brezkrajnost neba in zemlje. Ta svetovni romar je profesor na beograjski univerzi Mihajlo Petrovič, poznan učenjak in znanstvenik, ki je o svojih zanimivih potovanjih napisal in izdal že 4 knjige, ki so bolj zanimive kot vsi romani.
NAJBOGATEJŠI BRODOLASTNIK
je danes Anglež John Elerman. Njegovo podjetje je imelo okoli 200 svojih parobrodov, ki so bili razkropljeni po vseh morjih in svetovnih pristaniščih. On sam se je toliko pečal s svojo trgovino, da je znal na pamet vsa imena svojih ladij in tudi točno vedel, kje plovejo, kakšno blago nosijo, kje bodo svoje blago iztovorile in kaj bodo naložile in druge poedinosti.
Nedavno je ta bogataš umrl na Francoskem, kamor je hodil od časa do časa na odmor.
ZLATO
je po vsej zemlji razširjena prvina, nahaja se navadno v tako majhnih množinah, da se le redko kje izplača pridobivanje. Če se nahaja v 1 toni železne rude 270 do 280 kg železa, se pridobivanje izplača, dočim se izplača pridobivanje zlata, če da tona zlate rude vsaj 12 g zlata. Pri izpiranju zlata iz proda pa se že izplača, če da tona proda vsaj 'A g zlata. Zlato se nahaja skoraj vedno s srebrom in bakrom. V Kaliforniji so do zadnjega časa pridobivali v produ neprimerno veliko zlata. Bogata zlata polja so zlasti na Aljaski. V Kanadi da tona rude do 30 g te plemenite kovine. Tudi Avstralija da še veliko zlata. V naši državi je več zlatih rudnikov, ki pa se le deloma izkoriščajo. Poleg izpiranja iz vodnega peska pridobivajo zlato tudi v
zlatih rudnikih. Rudarji kopljejo zlato v od 2000 do 2400 m globokih rovih pri vročini 30 do 360 C.
Vrednost vsega zlata, kar so ga dobili od srednjega veka do danes, cenijo na 1200 milijard dinarjev. V blagajnah (tresorjih) velikih svetovnih bank je ziata za 600 do 700 milijard dinarjev.
GOZD V ŠTEVILKAH
Največ gozdov imata Azija in Južna Amerika, vsaka približno po 850 milijonov ha, ali 28 % vseh gozdov na zemlji. V Severni Ameriki je okroglo 650 milijonov ha, ali 20 %. Afrika ima okrog 300 milijonov ha, kar da skoraj
10	%o, evropski gozdovi merijo tudi okrog 300 milijonov ha ali dobrih 10 %, dočim je v Avstraliji le nekaj nad 100 milijonov ha gozdov in znaša to komaj 4 % vseh gozdov na zemlji.
Letno potrebujemo na zemlji približno 1600 milijonov m3 lesa. To je ogromna količina. Približno si jo moremo predstaviti, ako si mislimo 300 m široko in 10 m visoko skladovnico lesa, naloženo od Ljubljane do Beograda.
Za kurjavo porabimo nekaj več kakor polovico, t. j. 54 %, ostalih 46 % pa gre za stavbe in v industrijske namene.
Vsako leto priraste okrog 1100 milijonov m3 lesa. Letna potrošnja je tedaj za 500 milijonov m3 večja od prirastka, zaradi česar so gozdovi vedno večja dragocenost. V Evropi priraste prilično še toliko lesa kolikor ga porabimo.
Največ lesa uvažajo: Anglija 23 milijonov m3, Nemčija 16 milijonov m3. Holandska 5 milijonov m3, Italija 4 milijone m3, Belgija 3 milijone m3, Francija skoraj 3 milijone m\ Ogrska 2 milijona m3 in Španija 1,5 milijona m3. Izvažajo pa ga nastopne evropske države: Finska 14 milijonov m3, Poljska 11, Švedska 9, Rusija 5,5, Češkoslovaška skoraj 5, Avstrija skoraj 4, Jugoslavija 3 in Romunija 2,5 milijonov m3.
Jugoslavija ima mnogo lesa, saj je skoraj tretjina površine poraščena z gozdovi. Med evropskimi državami
smo po bogastvu lesa na 7. mestu. Pred nami so Finska, Švedska, Rusija, Avstrija, Češkoslovaška in Luksemburška. Za nami pa so: Bolgarija, Nemčija, Romunija, Švedska, Poljska i. dr.
Po številu prebivalcev odpade v Jugoslaviji na enega prebivalca nekaj nad pol ha (60 arov) gozda in smo tudi v tem pogledu na 7. mestu. Od zgoraj naštetih držav odpade največ gozda na enega državljana na Finskem, nekaj nad 7 ha, najmanj pa v Italiji, nekaj nad 10 arov.
V Jugoslaviji je gozdov nekaj nad 7 in pol milijona ha, ali dobrih 30 % od vse površine. Najbogatejši gozdni predeli so v Bosni in Hercegovini, saj je tam skoraj polovica zemlje poraščene z gozdovi. Tem pokrajinam sledi Slovenija, nam pa Hrvaška. Najmanj gozdov je v Vojvodini. Dalmacija in Srbija imata sicer velike gozdne prostore, vendar so ti, če izvzamemo nekaj predelov, poraščeni le z nizkim grmičevjem.
V naših gozdovih je štirikrat toliko listavcev kakor iglavcev. Iglasto drevje: smreka, jelka, bor in mecesen prevladujejo le v Sloveniji in v nekaterih predelih v Bosni in zapadni Srbiji. Poleg mešanih listnatih gozdov imamo tudi čiste, v katerih rastejo same bukve ali sami hrasti. Največ hrastovih gozdov je v Slavoniji.
Skoraj 48 % gozdov je v državni posesti. Da je toliko gozdov v državni upravi, je vzrok to, ker gozdovi v Južni Srbiji še niso dodeljeni kmetom. Skoraj isto stanje je tudi v Bosni in Hercegovini. Izjema je le v tem, da imajo kmetovalci v teh gozdovih pravico paše in sekanja drv. Točno ena tretjina (33 %) gozdov je v privatni, kmetski posesti, ostanek 19 % so komunalni -občinski gozdovi. V Sloveniji je 97 % vseh gozdov last privatnikov, pred vsem kmetov, le 3 % gozdov je v državni in komunalni-občinski posesti.
V naši državi je les največje in najvažnejše, pa tudi najstalnejše izvozno blago. Na izvoz drugih pridelkov vplivajo razne sile in ne v najmanjši
meri slabo vreme, ki kvari ugodno letino. Gozdni pridelek je skoraj neiz-premenljiv.
Povprečno izvozimo na leto 500 do 600 ton drv, 100 do 110 ton okroglega lesa (neobdelana debla), poldrug milijon ton stavbnega lesa (deske, obtesani hlodi), do 3 milijone hrastov in bukovih železniških pragov, 60 do 70 tisoč ton oglja in nad 50 tisoč ton izdelanih lesenih predmetov.
Vrednost izvoženega blaga se ceni letno na 1600 do 1700 milij. dinarjev.
Letno uvozimo raznega lesa, posebno pa lesenih predmetov in izdelkov približno 8000 do 9000 ton v vrednosti 60 do 70 milijonov dinarjev;
Navedene številke nam predočajo ogromno gospodarsko vrednost gozdov. Neprecenljiva pa je vrednost in dobrota, ki jo nudijo človeštvu gozdovi iz klimatičnih in zdravstvenih vidikov.
ZNAŠ SKUHATI DOBER KLEJ?
Za lepljenje papirja in tkanin je najboljše lepilo klej iz škroba. Na
1	liter vode potrebujemo približno en kozarec suhega škroba. Škrob stresemo v posodo, v kateri želimo imeti klej. Dolijemo mu toliko mlačne, toda ne pretople vode, da se škrob v njej raztopi. V posebnem loncu zavremo vodo. Vrelo vodo prilivamo škrobu in neprestano mešamo, dokler se klej dovolj ne zgosti. Dobro skuhan klej ne sme biti siv, pa tudi ne močnato bel. Na opisani način pripravljeni klej sc spreminja na zeleno in sliči svinjski masti.
ZA LEPLJENJE LESA
si skuhamo mizarski lep ali lim. Ploščice lepa, ki jih kupimo v prodajalni, stolčemo s kladivom na kaki cunji, da ne odletavajo ostri drobci in nas ne ranijo. Zdrobljen lep namakamo 12 do 24 ur v prestani vodi. Čim več vode popije lep, ne da bi se razpustil, tem boljši je. Posodo, v kateri smo namočili lep, postavimo v večjo posodo z vrelo vodo, kjer se lep pri stalnem mešanju popolnoma razpusti v medu
podobno vlečljivo tekočino. Po uporabi se raztopljeni lep na zraku zopet strdi. Pri ponovni uporabi ga raztopimo na opisani način. Če je pregost, ga razredčimo z vrelo vodo.
ČE JE LONČNICAM SUHO,
nam pove jasen glas, ako potrkamo na steno lonca. Zalivamo vedno z vrha, zato ne sme segati prst prav do roba lonca. Voda naj ima toplino zraka, v kateri cvetice rasto. Primerno topla deževnica je najboljša voda za zalivanje. Če se nateče voda v podstavek, jo takoj odlijemo. Voda v podstavkih povzroča kisanje prsti v loncih.
Sobne rastline trpe največ zaradi prahu in pomanjkanja zračne vlage. Prvega se znebimo, če postavimo lončnice ob vsaki priliki na topel dež. Proti veliki suši zraka pa popršimo cvetice večkrat s prestano vodo.
KAKO OHRANIMO NAREZANE CVETICE DOLGO SVEŽE?
V	šopke povezane cvetice razvežemo in jih postavimo za nekaj ur v veliko posodo, napolnjeno s prestano vodo, da se osvežijo. Nato razporedimo cvetice v pripravljene čaše. Pri razvrščevanju odstranimo vse liste, ki segajo v vodo, da s tem preprečimo gnitje in zoprn duh. Čez noč postavimo posode s cveticami na odprto okno ali v zračno in hladno sobo. Zjutraj prirežemo cveticam peclje in zamenjamo vodo. Podnevi popršimo šopke s prestano vodo, ki cvetice zelo poživi.
ŠČETKA ZA NOHTE
Ščetka za čiščenje nohtov in rok postane kmalu mehka in nerabna, ker ostajajo v njej vedno ostanki mila. Nekoliko jo lahko izboljšamo, če jo postavimo v hladno vodo, ki smo ji pridali nekoliko soli. Na 1 liter vode damo 1 žlico soli. Ščetka naj leži v tej raztopini 4 do 5 ur. Tako storimo s ščetko večkrat, da postane znova uporabna.
'TlUadlna
mmm
SLEPA DUŠA
Na klopici pred kočo mlada deklica sedi, oči ima zaprte in tiho govori:
»Ne vem kaj dan je, kaj lepe so noči? ker slepe moje so oči.
Kako rada videla bi zvezde v bajnih a luči v mojih ni očeh.	nočeh,
Povej mi, ljubi slavček, ki v gaju gostoliš,
li	zdaj je dan? Zakaj molčiš?«
»Smiliš se mi, dete,« slavček odgovarja, »ugasnil dan je, izginila škrlatna zarja.
V	meglo sta gozd in polje že zavita, prišla je noč — vsa z zvezdami pokrita/«
»Hvala lepa, mili slavček.
Zapoj zdaj pesem luni v pozdravček/« Zapel je slavec o življenja sreči, pel o deklici na klopi koprneči
po soncu, luni in bajnih nočeh, po luči jasni, svetli v očeh.
Pel vso noč je. Tja do jasne zore prihajala je pesem med samotne bore.
Ko pa je prvi žarek šinil prek gora, pesem v borih je utihnila.
»Zdaj pride dan, ljubo dete moje!« reče slavček in odleti v svetle bore.
Zdaj deklica strmi, saj to je sonce, ki žari, to studenček, ki žubori... zdaj vidi narave vso krasoto, slavčeva pesem ji je izbrisala slepoto.
Vida Pezdir,
3. r. mešč. šole na Viču pri Ljubljani.
OB MEJI
Moja rojstna vas jc Jezersko, obmejna naselbina, ki leži v globoki kotlini, krog in krog obdana z visokimi gorami. Če hočemo videti Kamnik, Logarsko dolino ali celo Ljubljano, se moramo povzpeti na Grintavec, najvišji vrh Kamniških planin. Obdajajo nas snežniki. Največje veselje imamo pozimi. Tedaj so na dnevnem redu »dilcc«, katere imajo skoro vsi otroci na Jezerskem. S ponosom se moremo nazvati »Podmladek Smučarskega kluba«. Ne mislite, da se bahamo s tem. Mi smo samo ponosni na svoj smuški napredek. »Dilce« imam tudi jaz. Podedovala sem jih po bratu, kateremu je smučanje že odzvonilo.
Veseli smo, ko se smučamo okrog naših domov, ko pa pridemo na Jezerski vrh, in se ozremo doli v Belo, in nas pozdravi v daljavi bela Peca, se nam lice pomrači in žalostni zremo na potujčeno slovensko zemljo. — Po meji hodijo tudi žandarji in stražniki, za streljaj od naše stražnice
pa stoji kamen, ki je vsekal našemu ni-rodu tako bridko rano. Na naši strani je napisano SHS, na avstrijski pa Osterreich. Nato se vrste po meji navzgor kamni, mejniki, ki nas ločijo od dragih naših bratov. Na meji je nastala zadnja leta cela vas. Na avstrijski strani je velika stražnica in še bodo gradili gostilno, ki bo last veleposestnika Grossa iz Bele. Na naši strani je gostilna, stražnica, graničarska koča, kapelica in velika nova carinarnica. Lepo je na meji, kjer poleti kar vrvi ljudi, avtomobilov, motociklov, koles in vozov, tužno pa je gledati na naši zemlji tuje zastave, table in napise. Čim stopiš na avstrijsko zemljo brez dovoljenja, že vpije nekdo nad teboj: »Halt!« To so žalostni spomini.
Kako si želim, da bi bilo drugače.
Marica Kumer, višja narodna šola na Jezerskem.
OBISK PRI ŽIVALCAH
Tilica me je povabila k sebi. Hotela mi je pokazati neke svoje živalce. Komaj sem čakala, da pojdem k nji.
Prišel je zaželeni dan. Najprej smo pri Tiliei igrali veslaško igro. V dar sem dobila piščece iz volne. Tedaj je prišel trenutek, ki sem ga že težko pričakovala. Prijateljica nas je peljala v hišico, kjer je bila koklja privezana na vrvco; okrog nje so veselo čivkali piščančki in zobali zrnje po tleh. Tilica je vzela enega v naročje, on pa je gibčno sfrčal z njenih rok.
Nato nam je pokazala veliko zajko v kletki, blizu nje pa zajčke. Kako so mi bili všeč! Niso še imeli odprtih očk in bili so vsi črni. Vzeli smo enega in ga pobožali.
Tedaj smo šli gledat še račke. Hoteli smo jih ujeti, pa so nam uhajale med jagode in v solato. Končno smo jih le ujeli.
Kako vroče si želim, da bi bila kdaj tudi jaz gospodinja tako ljubkih, tako lepih živalic!	Sonja Rudal)
učenka IV. raz. v Vidmu (Italija).
ZAJČKOVA SMRT
Zajček rjavi se skriva v goščavi,
zdaj psiček z noskom na sled se mu spravi.
Kar urno vzteče, od straha trepeče, ko psiček v dirkah vesel za njim teče.
On bega po gozdu, po njivah in travi, naenkrat ga lovec s kroglo pozdravi.
Prav žalosten zajček pozdrav je prejel, ker smrt ga je došla in ni ji ušel.
Kar enkrat kobicnil je revček po tleh, zadnjikrat dihnil in mrtev je že.
Matko Vladimir,
učenec 5. razr. osn. šole v Mozirju.
Razpisujemo: tri nagrade za učence in učenke do III. r., ki rešijo »Cicibanovo križanko«.
Rešitve naj se pošljejo uredništvu »Našega roda« do 15. oktobra t. I.
Tovarna plSe mladini.
■Vaše mamice se rade spominjajo lasov iz svojih otroških let, ko je tovarna PEKATETE uvedla pri nas testenine.
To je bila za oni čas nova jed.
Danes jedo PEKATETE vsepovsod.
Pazite tadi Vi drugi, če Vas pošljejo v trgovino, da dobite prave PEKATETE.
MofstrsKi Izpit sa gospodinje!
Ako bi morate žer.e polagati mojstrski izpit v gospodinjstvu, bi se jim gotovo stavilo tudi vprašanje: kako se odpravi nesnaga iz perila. Gospodinje morajo namreč vedeti, da prodre nesnaga v samo perilo ter se utrdi med vlakenca, pa je treba radi tega prati samo z dobrim, jedrnatim milom, kakor je Schichtovo milo Jelen, ako se hoče nesnago temeljito odstraniti. Dolgoletne skušnje tvrdke Schicht v izdelavi mila dajejo jamstvo vsaki gospodinji, da bo ostalo njeno perilo dolgo lepo in dobro ohranjeno
Otroci I Prosite mamice, da Vam pripravijo jedila iz „Eta“ ovsenih kosmičev, kajti pomnite, da:
OVSSia KOSMIČ
m Eta" ovseni kosmiči krepijo mišice in otrdijo kosti, m Eta" ovseni kosmiči so izborna hrana ta otroke in odrasle,
„E ta" ovseni kosmiči dajejo izvrstno juho. Poizkusite enkrat z „Etau ovsenimi kosmiči.
V vsaki trgovini dobite mEta" ovsene kosmiče in navodila za uporabo.
Izdelnje jih tovarna hranil »ETA“, Kamnik
LJUDSKA SAMOPOMOČ
reg. pomožna blagajna
v Mariboru, Aleksandrova 47
v lastni palači Podružnica: Ljubljana, Tyrševa cesta 34
sprejema vse zdrave osebe od 17. do 70. leta v zavarovanje za pogrebnino za zneske od din 1000’— do 10.000-—; za doto od l.do 16. leta starosti za zneske od dln1000*- do 25*000*-.. — Zahtevajte brezplačno pristopno Izjavo In. Informacije I — Do sedaj Izplačali na podporah preko 30 milijonov dinarjev. Ustanovljena leta 1927.
Zaupniki se sprejemajo za vsak kraj dravske banovine
Otroci, hranite in varčujte, pomnite: I* malega raste veliko! MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA izdaja na dom domače hranilnike, najboljše učence obdaruje z zlatimi darilnimi knjižicami. Stopite tudi Vi v krog njenih vlagateljev in varovancev !		Kar potrebuje mladina v šoli in doma, dobi po nizkih cenah v Učiteljski knjigarni v Ljubljani in v podružnici v Mariboru Posebno priporočamo bogato izbiro lepih mladinskih knjig po anlžanlh cenah. Izberite knjige po cenikih, ki jih Imajo ftolaki upravitelji, In naročite skopaj, da bo niija poštnina
		
Mm eno- ali večbarvne, za časopise, knjige, razglednice Ud., izdeluje	k 11 S a r n a »Jugografika« Ljubljana, Sv. Pelra nasip 23	
Volneno blago za plašče in obleke A. & E. SKABERNE
LJUBLJANA