Oerkvene zadeve. Blagemu mladeniču v spomin. (Dopis od Marije Snežne.) »Clovek je kakor trava na polju, kakor roža pricvete in zopet hitro odcvete in ne ostane«. Te besede sv. pisma so mi prišle na misel, ko sem gledal v soboto, dne 11. decembra na belobarvano rakev, katera je krila telesne ostanke blagega mladeniča Martina Erjavca. Da, mladenič v najlepSih letih, v cvetu svojega življenja, moral se je posloviti od ljubega očeta, od mamice krušne, od brata in sester, ločiti se od svojih dragih mu tovarišev in prijateljev ter se podati tjakaj v neznano večnost. Ker je bil rajnki res uzoren in bogoljuben mladenič ter navdušen in odločen narodnjak, zato mu naj bo na tem mestu postavljen majhen spominek! Luč sveta je zagledal pokojni Martin dne 30. novembra 1869. Njegova zibelka mu je tekla v hiši imovitih in v obče spoštovanih ter bogoljubnih starišev Erjavčevih, po doraače Poličevih na Spodnji Velki. Prva mladeniška leta je preživel doma pri svojih stariših, kateri so ga prav skrbno in lepo odgojevali in pozneje poslali v domačo šolo. Ko je iz šole izstopil, je prav pridno pomagal svojim starišem pri domačem delu, dokler ni šel potem služit k nekim nemškim Ijudem, da bi se tamkaj naučil nemškega jezika. In res se je tukaj dokaj privadil nemščini, a poleg tega pa je tudi ravno tukaj, kakor je sam trdil, dobil kal bolezni v sebe, katera ga ni več zapustila. Prehladil se je, ker je neprevidno na vročino pil, ter začel hirati na pljučih vedno huje in huje. Hodil je k raznim zdravnikom, a niso mu mogli več pomagati. Bolehal je ce!a štiri leta ter trpel posebno v zadnjih tednih hude bolečine, katerih ga je rešila smrt dne 9. decembra zvečer. Tako je preminil blag mladenič, katerega sta dičili nad vse posebno dve posnemanja vredni lastnosti. Rajni Martin je bil namreč mirnega in tihega značaja; on se ni brigal za hrupeče posvetne veselice, ne za razgrajajoče tovariše, ampak je cvetel kakor ponižna vijolica v vrtu Gospodovem. A poleg tega mirnega obnašanja pa se je vendar prijazno vedel do vsakaterega in ravno radi tega je bil v obče pri vseh faranih priljubljen. Nočnega potepanja rajni Tine ni poznal; že kot šolar je šel takoj iz šole domov in se ni mudil med potom, pozneje pa kot fant je bival le najraje doma pri očetu in pri krušni materi, katero je Ijubil kot svojo lastno mater, ki mu že počiva nad 20 let v tihem grobu. Druga lastnost rajnega Martina pa je bila njegova res občudovanja vredna potrpežljivost, s katero je on prenašal vsa štiri leta svojo bolezen. Nikdar ni godmjal, ampak je bil vedno v voljo božjo udan in je mirno prenašal svoje bolečine, in še zadnje dni, ko je njegova bolezen prikipela do vrhunca, se ni pritoževal, ampak je vedno zaupal v Jezusa, katerega je celo svoje življenje lepo častil, in zato pa je tudi zadobil milost, da ga je ravno nekoliko minot pred smrtjo prejel v svoje srce. Res, ganljivo je bilo videti, s kakim hrepenenjem je sprejel sv. popotnico, in akopram že popolno onemogel, klical je z duhovnikom ime Jezus, in Jezus ga je tudi uslišal, zakaj ob 6. uri ga je Se popolno pri zavesti prejel v svoje srce, ob 7. uri pa so se mu že zaprle mladeniške oči in združil se je, upamo, tamkaj v nebesih ž njim. Rajni Martin je bil tudi navdušen narodnjak in Slovenec in je bil vnet za probujo svojega naroda. Ko se je ustanovilo tukaj bralno društvo »Kmetovalec«, je bil on tretji, ki se je vpisal lastnoročno v to prekoristno društvo. In potem je prav pridno prihajal v bralno sobo ter z zanimanjem prebiral raznovrstne novice širnega sveta, dokler ga ni bolezen na postel priklenila. Zato pa se ga je tudi odbor »bralnega društva« v čitalnici spominjal ter ga priporočal vsem udom v pobožno molitev in vedni spomin, kar so tudi vsi navzoči radi obljubili. — Dragi Tine! Lahka ti bodi zemljica domača slovenska, mir tvoji duši nad zvezdami in blag ti spomin med nami!