leto LXXIV §t. 12 1972 slovenski čebelar IJ SLOVENSKI Čebelar GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE St. 12 l. dcccmbcr 1972 Leto LXXIV VSEBINA Martin Mcncej: Pred vstopom v jubilejno leto . 321 Brezar: Čebelarjeva opravila v decembru . . . 323 Lojze Kastelic: Odpirajo sc nove perspektive (nadaljevanje).................................325 Jože inž. Babnik: Med kot zimska hrana . . . 330 Stanc Mihelič, prof.: Naš čebelarski muzej danes in jutri.......................................331 Boris Modrijan: Prvi poskus statističnega prikaza slovenskega čebelarstva........................334 Ivam Krajne: Še nekaj o Farrar ju.................335 Ivan Rak: Cona panja..............................336 Anton Rozman: Obvestilo...........................337 Lojze Kastelic: Ocenjevanje vošči« in prednost skupne kuhe.......................................338 Kazimir Kranjec: Nekaj doživetij iz prakse . . . 339 France Guna: Ko je cvotcla jablana...............3-11 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA OSMRTNICE List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 30,00 din, ga prejmejo zastonj. Izdaja ga Zveza Čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva cesta 3 II, tiska Tiskarna PTT v Ljubljani. Ureja uredniški odbor: France Guna, Alojzij Kastelic, Ludvik Klun, Martin Mencej, Boris Modrijan, Jožko Šlander. Glavni urednik: Martin Mencej, odgovorni urednik: Boris Modrijan. Letna naročnina za nečlane 35,00 din, za inozemstvo 40,00 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 3,00 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 50101-678-48636. Telefonska številka uprave ZČDS in SČ 20-208. Čebelarski izobraževalni center v gradnji PRED VSTOPOM V JUBILEJNO LETO Martin Moncej Z naglimi koraki se približujemo letu 1973, ko bomo praznovali pomembne mejnike v razvoju slovenskega čebelarstva; mejnike, ki niso bili pomembni samo za razvoj in napredek ozke čebelarske dejavnosti, ampak so bili hkrati važen sestavni del razvoja in napredka naše narodne zavesti, gospodarske in kulturne dejavnosti. V zgodovini slehernega naroda so obdobja, v katerih so z dialektično nujnostjo družbene zakonitosti izvedeni pomembni kvalitetni premiki, ki prinašajo nove oblike in novo vsebino razvoju. Posamezne osebe so pri tem le akterji, ki s svojo razumsko prodornostjo in čustveno razgibanostjo dojamejo nujnost in stopijo na čelo teh premikov. Anton Janša je bil ena takih osebnosti, ki je v 18. stoletju doumel na področju čebelarstva nujnost novih prijemov in novih poti iz tedanje zaostalosti in stagnacije ne le pri nas doma, ampak v Evropi sploh. Prihodnje leto bo minilo 200 let, ko je mnogo prezgodaj končal svoje življenjsko delo, s katerim je položil temelje in pokazal pot razmahu in novim razsežnostim na področju čebelarstva pri nas doma in v tujini. Res je, da je po njegovi smrti minilo 100 let, ko smo na Slovenskem dobili 1873. leta prvo organizacijo čebelarjev, katera je imela namen »vpeljati in pospeševati delovanje s premakljivimi satovniki; s poukom in dejanjem pospeševati občenje med udi čebelarskega društva, da se čebelarji tako čedalje bolj spoznajo z delom in pridom umnega čebelarstva, posebno pa izdajanje poučnih spisov, zlasti v društvenem listu ...«, kakor je rečeno v Pravilih Kranjskega društva za umno čebelarstvo. Temu »umnemu čebelarstvu« pa je dal teoretične in praktične osnove prav Anton Janša. Razumljivo je, da to ni bila organizacija v našem današnjem smislu. Bila je pač odsev tedanjih družbenih razmer, temelječih na razrednih družbenih odnosih. Tedanje vodstvo te organizacije pa si je prizadevalo, da dvigne raven čebelarjenja v čim širših ljudskih plasteh, saj so že ob ustanovitvi pozivali: »Društvo prosi prečastite gg. duhovne, naj manj premožnim kmetovalcem, ki pa vendar imajo veselje do čebelarstva, ter bi bili radi udje društva, pomanjšajo letno plačo na 75 kr. Naj blagovolijo take kot ude vpisati in vodstvu imena in plačo poslati.« Novoustanovljeno društvo se je zavedalo pomena tiskane besede, zato je še isto leto začelo z izdajanjem mesečnega glasila »Slovenska čebela« — družbeni list za prijatelje čebelarstva po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem. Tako bomo prihodnje leto praznovali tudi 100-letnico prvega rednega mesečnega glasila. Sredi najhujšega germanskega pritiska, narodnostnega zatiranja, kulturno zapostavljenega in gospodarsko izkoriščanega malega slovenskega naroda je bilo toliko zavesti, moralnih in materialnih moči, da so začeli z lastnimi silami dvigati strokovno znanje slovenskih čebelarjev in hkrati s tiskano besedo dvigati narodno zavest med slovenskim ljudstvom. Bilo je eno izmed redkih tedanjih naših strokovnih mesečnih glasil. Prav gotovo ni bilo naključje, da je bilo po desetih letih obstoja in dela slovenskega čebelarskega društva in izhajanja glasila Slovenska čebela, ki je zavoljo finančnih težav prenehalo, že takoj ustanovljeno Čebelarsko in sadjerejsko društvo za Kranjsko. Novo društvo je tudi takoj začelo z izdajanjem glasila »Slovenski čebelar in sadjerejec«. Oboje so zahtevale potrebe nenehnega dviganja strokovne ravni slovenskega čebelarja in razvoj čebeloreje. Čeprav glasilo ni bilo namenjeno izključno čebelarstvu, je pa nadaljevalo z že začeto tradicijo glasila Slovenska čebela. Pred 75 leti pa je začelo izhajati sedanje naše mesečno glasilo Slovenski čebelar, kar je pomenilo nov korak v prizadevanjih in pomemben premik za pro svetljevanje in strokovno dviganje slovenskega čebelarja ter za razvoj slovenskega čebelarstva nasploh. Tako bomo v prihodnjem letu praznovali kar štiri pomembne jubileje: 200 letnico smrti Antona Janše, 100-letnico prve organizacije slovenskih čebelarjev, 100-letnico prvega mesečnega glasila Slovenska čebela ter 75-letnico izhajanja Slovenskega čebelarja. S temi mejniki za razvoj slovenskega čebelarstva se bomo soočili v prihodnjem letu v našem glasilu. Z zornega kota današnjega našega trenutka bomo skušali osvetliti njihovo dejansko vrednost v takratni družbeni situaciji, konfron-tirati z današnjim našim stanjem in iz tega izluščiti perspektive za prihodnost. Uspeli pa bomo le, če bomo pravočasno na to pripravljeni. Potrebni bodo napori in prizadevanja vseh nas. Za vse to pa bomo lahko našli plemenite primere požrtvovalnosti in angažiranost v naši preteklosti, ki je bila vse prej ko rožnata. ČEBELARJEVA OPRAVILA V DECEMBRU BREZAR če bi vprašali mladega navihanca, kakšen poklic bi rad opravljal, ko bo velik, bi vam utegnil odgovoriti, da poleti učiteljski, pozimi čebelarski. Pri tem bi imel gotovo v mislih poletne počitnice učiteljev in zimsko brezdelje čebelarjev. Vendar temu ni tako! Zlasti nove tehnologije čebelarjenja in uvajanje nakladnih panjev nalagajo čebelarjem tudi v zimskem času nešteto opravil in predpriprav, ki so nujne ne le za uspešen spomladanski start, temveč tudi za uspešno čebelarjenje preko vse sezone. Oglejmo si nekaj takih opravil: Spravilo in kuha voščin. čim smo potočili ves med in izkopali cvetni prah, presortiramo vse rezervno satje. Iz nadaljnje uporabe izločimo vse stare (neprozorne), strgane, pretežno trotov-ske, ali kako drugače pokvarjene sate. Izločene sate izrežemo iz okvirčkov ter jih pridružimo drugim voščinam, ki so se nam nabrale preko vse sezone. Tako zbrane voščine predamo čimprej v skupno kuho, katero lahko organiziramo v okviru družine, društva ali kako drugače. Lahko jih oddamo podjetju Medex v kuho. V kolikor pa nimamo možnosti skupne kuhe, lahko skuhamo voščine na tale, sicer preprost, vendar za manjše količine najbolj prikladen način: voščine damo v vrečo, ki ne sme biti pregosto tkana (močna juta ali redko hodnično platno). Polno vrečo je najbolje sešiti, kajti če jo zavežemo, se vosek rad nabira v gubah, ki so stisnjene. Vrečo damo potem v ustrezen lonec, kateremu smo dno prekrili z desko ali kako drugo podklado, ki preprečuje vreči dotik z dnom, kjer bi se kaj kmalu prismodila. V lonec nalijemo toliko vode, da se vreča v njej skrije. Med kuhanjem vrečo gnetemo in stiskamo s primerno kuhalnico toliko časa, dokler ne iztisnemo iz nje pretež- no večino voska in ostanejo v njej le ostanki voščin. Iztisnjeni vosek se nabira na površini vode, odkoder ga od časa do časa posnamemo. Priprava in čiščenje satnikov. Stare satnike moramo za ponovno uporabo dobro očistiti od voščenih prizidkov in obvezno razkužiti. Če imamo krušno peč, jih po peki, ko je še razgreta, lahko naložimo vanjo, lahko jih posamič osmodimo v ognju ali s spajalko, lahko pa jih tudi namakamo v vreli, oz. lužni vodi. Nove satnike, katere dobimo ponavadi v letvicah, moramo seveda predhodno zbiti. Pri tem se držimo pravila, da satnik ni zlepa preveč zbit. Zato raje kak žebelj več, kot premalo. To pravilo velja zlasti pri zbijanju satnikov za nakladne panje. Lepljenje satnikov ne priporočamo! Menda ni v čebelarstvu opravila, pri katerem bi bila mnenja čebelarjev bolj deljena, kot so za žičenje satnikov. Nekateri zagovarjajo pokončno, drugi vodoravno, tretji priporočajo spet navzkrižno itd. Mislim, da je največ pristašev takoimenovanega pokončnega žiče-nja, zato ga kaže najbolj priporočiti. Menim pa, da način žičenja ni toliko važen, kakor je važna kakovost žičenja in ustreznost žice za žičenje. Pri žiče-nju moramo paziti, da bo žica razpeljana v enakomernih presledkih. 2ico zaenkrat le napeljemo, z zategovanjem pa rajši počakamo na vtiranje satnic in jo dokončno zategnemo tik pred vtiranjem. Za žičenje uporabljamo le pocinkano žico, ki naj bo čim tanjša. Nikakor ne smemo rabiti bakrene žice, kajti bakrova oksidacija (zeleni volk) nam lahko zastruplja med v satju. Priprava drugih delov panja in inventarja. Zlasti pri čebelarjenju z nakladnimi panji se nam po končani sezoni nabere množica raznih rezervnih delov, sestavnih elementov in drugih pripomočkov, katere moramo v zimskem času ne le temeljito pregledati, očistiti in popraviti, temveč tudi razkužiti. To velja zlasti za naklade in polnaklade. Posebno moramo paziti, da bomo imeli vse rezervne dele nakladnih panjev lepo založene, da se nam ne bi čez zimo skrivili in nam povzročali med delom v sezoni nepotrebne nevšečnosti. Izpopolnjevanje znanja in menjava praktičnih izkušenj. Kakor pri vsakem poklicu, velja tudi v čebelarstvu pravilo, da se mora mojster še vedno učiti. Znanja in praktičnih napotkov ni nikdar preveč! Zato naj nam zimski premor posluži za izpopolnitev našega teoretičnega znanja ter zamenjavo izkušenj. Znanost v čebelarstvu je v zadnjem času zelo napredovala. Uvajajo se novi panjski sistemi, priporočajo se novi tehnološki postopki, zlasti pri pridelovanju novih čebelnih pridelkov. Pri vsem tem napredku slovenski čebelarji ne smemo stati ob strani! Na tekočem pa bomo le, če bomo pridno segali po sodobni čebelarski literaturi in se zavedno udejstvovali pri pospeševanju čebelarstva v okviru svoje organizacije. Zato pa je zimski čas kakor nalašč. Kot vnet zagovornik enotnosti tehnologije čebelarjenja in panjskega sistema na območju naše republike, ki že obstaja in ki ima toliko prednosti, da bi jih bilo škoda žrtvovati več ali manj dvomljivemu napredku z uvajanjem novih tehnologij in novih sistemov panja, sem se v začetku leta stežka odločil za pisanje mesečnih navodil tudi za nakladni panj, čeprav sam čebelarim z nekaj sto takih panjev že 13 let. Danes mi ni žal. To pa iz več razlogov. Najpomembnejši je vsekakor ta, da so težnje po uvedbi nakladnega panja pri nas vedno močnejše in čedalje bolj prisotne zlasti pri pridelovanju novih pridelkov, ki jih terja od nas sodobna potrošnja. Drugi razlog pa je v tem, da se je večina pristašev nakladnega pa- nja spontano odločila za uvajanje le enega tipa nakladnega panja, tj. Lang-stroth-Rootov. S tem je odpladla bojazen, da bi se pri nas uvedlo več vrst nakladnih panjev, kar so nekateri tudi poskušali in to bi vsekakor močno prizadelo našo enotnost pri pospeševanju čebelarstva. S tem v zvezi se pridružujem želji tov. ing. Škafarja Poldeta, zapisani v njegovem pomembnem prispevku o nakladnem panju v 10. št. našega glasila, »da bi nekoč tudi mi lahko zapisali, da imamo srečo, ker sta pri nas pretežno razširjena le dva tipa panjev — Až in LR.« In to tako, da drug drugega dopolnjujeta. Zelo prijetno sem bil tudi presenečen, ko sem v isti, tj. 10 številki Slov. čebelarja prebral povzetek zanimivega prispevka dr. Jožeta Riharja — Načini pridelovanja medu na Slovenskem v 18. stoletju — kjer piše, da so čebelarski velikani tistega časa pri svojih »nakladnih« panjih poleg normalnih naklad (narekovaj pristavil pisec navodil!) uporabljali tudi polovične naklade in ugotavlja, »da so vsi postopki naših znamenitih prednikov v celoti uporabljivi še danes«. Na ta zanimiv povzetek bi rad vse bralce letošnjih mesečnih navodil še prav posebej opozoril. Tudi mi smo — kot veste — dajali v navodilih prednost načinu čebelarjenja v nakladnem panju z uporabo polnaklad, kar — kot mi je znano ni naključje v mnogih zemljah zamejstva in tudi pri nas so v začetku poskušali uvesti nakladni panj le z normalnimi nakladami. Če smo na pravi poti, bo pokazala prihodnost, vendar, kot vse kaže, lahko že danes zapišemo, da smo in obenem ugotovimo, da je LR panj tudi za naše razmere — dober panj! S tem bi letošnja navodila mesečnih čebelarjevih opravil končal. Vsem bralcem želim v Novem čebelarskem letu veliko zadovoljstva in uspehov pri svojih nenadomestljivih prijateljicah — čebelicah! ODPIRAJO SE NOVE PERSPEKTIVE LOJZE KASTELIC (Nadaljevanje) Kmalu bo prevoz čebel v Banat ali Liko — naša tradicionalna pasišča — materialno opravičila le izredno dobra paša. Srednje dobra ne bo več povrnila stroškov! In kdo nam lahko izredno dobro pašo vnaprej zagotovi? Kdo nam lahko mirne duše svetuje prevoz čebel na oddaljena pasišča? Z ozirom na povedano menim, da postaja pospeševanje čebelarstva samo v smeri pridelovanja medu pri nas prav tako jalov posel, kot pospeševanje ostalega kmetijstva v smeri pridelovanja pšenice! Kakor nimamo za ceneno in uspešno pridelovanje pšenice takih pogojev, kot jih ima, denimo, Amerika, Kanada ali Sovjetska zveza, prav tako nimamo takih pogojev za rentabilno čebelarjenje na med, kot jih imajo Argentina, Mehika in druge dežele! Sodobno trgovanje, mednarodna delitev dela in razni drugi dejavniki sodobnega gospodarjenja nam narekujejo preusmeritev proizvodnje in pridelovanja na take proizvode in take pridelke, za kakršne imamo pri nas najboljše pogoje. Le s takimi proizvodi in takimi pridelki bomo lahko konkurenčni na domačem in tujem tržišču. In kakor danes poljedelci preusmerjajo svoje kmetiije na rentabilnejše pridelke, se kaže tudi v čebeloreji vedno večja potreba za podobne preusmeritve. Postati nam mora jasno, da tudi, če dvignemo pridelek medu od sedanjih 8 kg na 10 ali celo 15 kg po panju, nikakor ne moremo postati konkurenčni čebelarjem v deželah, kjer je pridelek medu desetkrat večji! Nastane vprašanje, v kakšno pridelovanje naj preusmerimo svoja čebelarstva? Kje bomo najuspešnejši? Vsi vemo, da je naša ožja domovina tudi domovina ene najboljših pasem čebel na svetu — kranjske sivke. Vzreja in razpečavanje rojev in matic te pasme so naši predniki že dvignili na zavidno višino ter si na ta način služili lepe denarce. Zal smo v polpreteklem času z nesolidnim poslovanjem iin nekvalitetno robo izgubili kupce za naše matice. Naše mesto so zavzeli drugi, zlasti Avstrijci, ki danes vzredijo in razpečajo širom po svetu na tisoče matic naše kranjice. Čeprav vemo, kako je trnjeva pot do ponovne pridobitve 'izgubljenega ugleda, lahko upamo, da se bodo na tem področju »vremena Kranjcem spet zjasnila«. To nam zagotavljajo naši odlični vzrejevalci, kakor tudi delovanje Zveze v tej smeri! Zal za enkrat ni izgledov za kak večji plasman naših matic (kar pa ni izključeno morda že v bližnji prihodnosti), zato je in bo še najbrž nekaj časa vzreja matic pri nas v rokah nekaj posameznikov — vzrejevalcev! Na širši krog vzrejevalcev bomo lahko računali šele, ko se bo kupčija z maticami bolj razmahnila, ali pa če bi vzrejo povezali s proizvodnjo tako imenovanih paketnih čebel, ter zanje našli ustreznega kupca. Prav tako se najbrž ne bo znatneje razširil krog pridelovalcev matičnega mlečka, vsaj ne v množično pridelovanje! To predvsem iz dveh razlogov: prvič zato, ker so odkupne cene matičnega mlečka tako nizke, da se izplača le tehnološko in organizacijsko izpopolnjeno pridelovanje — kar je spet vezano na večja čebelarstva z več ah manj poklicnimi čebelarji — in drugič zato, ker je matični mleček dokaj delikatna roba in bi bila pri množičnem pridelovanju brez stalne kontrole kupca oziroma predelovalca precejšnja nevarnost za podtaknjenje raznih ponaredkov. So pa še druge — zelo perspektivne — možnosti in naloge, ki stoje pred čebelarji in čebelorejo. To so predvsem pridelovanje sortnih medov, vitamini-ziranih medov, čebelnega strupa, zade-lavine (propolisa), voska itd. Vsi ti čebelni pridelki postajajo v svetu vse bolj iskani in ccnjeni tako v zdravstvu, kot v živilstvu. Zal jc tudi pridelovanje navedenih pridelkov pri nas še v povojih. Razen tega še nimamo ustreznega odjemalca zanje in bo preteklo še precej časa, preden bomo lahko šli v množično pridelovanje. S takim stanjem se seveda ne bi smeli zadovoljili! Tako pri nas, kakor v svetu bi morali imeti čebelarji kakor tudi prodajalci in predelovalci čebclnih pridelkov zelo tanek posluh za nove tokove in nove tendence, ki se zadnji čas porajajo med ljudmi! Za svoje vsakodnevne težave ljudje ne iščejo več rešitve le v kemiji (tabletah, pilulah, praških itd.), ampak sc čedalje bolj obračajo nazaj k naravi! Pomoči iščejo v starih, naravnih zdravilih in poživilih, s katerimi si človeštvo lajša trpljenje že tisočletja! Pri takih zdravilih in poživilih pa imajo čebelni pridelki poleg drugih darov narave že od pamtiveka zelo pomembno mesto! Morda ni več daleč čas, ko se bodo poleg kliniatičnih in termalnih zdravilišč pojavili tudi čebelni sanatoriji, v katerih bomo čebelarji lahko servirali trpečemu človeštvu zdravilne snovi v najbolj naravnih oblikah: vitamine v vitaminiziranih medovih, hormone v cvetnem prahu in matičnem oziroma trotovskem mlečku itd.! (Osebno sem prepričan, da bi se tak sanatorij izredno izkazal in bi se investitorju v najkrajšem času izplačal. Ilkrati pa bi zaoral ledino, ki bi začela roditi nadvse bogate sadove!) Zal so to iluzije — ali pa stvarna prihodnost — po kateri slovenski čebelarji še ne bi smeli segati, posebno ne, ker nam še sedanja stvarnost nekako uhaja iz rok. In ta stvarnost je neposredna naloga, katero so postavili pred nas objektivni dejavniki, ki sem jih navedel v uvodu, tj. možnost pridelovanja najboljšega cvetnega prahu in možnost plasmana tega cvetnega prahu v nad 50 držav. Če h gornjemu dodamo še veliko verjetnost, da sc bo potrošnja cvetnega prahu po svetu nesluteno dvignila in da je plasman tako rekoč neomejen, poleg tega pa možnost, da sc v pridelovanje lahko vključi sleherni slovenski čebelar z vsemi svojimi panji, smo sc približali imperativu sedanjega trenutka v našem čebelarstvu, in to je: k pridelovanju cvetnega prahu je treba pritegniti čimveč slovenskih čebelarjev! Kaj smo v tem smislu že naredili, kaj že dosegli in kaj bi kazalo še podvzeti? Če smo prej zapisali, da jc imperativ sedanjega trenutka v slovenskem čebelarstvu pospeševanje pridelovanja cvetnega prahu, moramo sedaj takoj na začetku dodati, da je prav tako nujno sočasno vsestransko prizadevanje, da bi pridelanemu cvetnemu prahu zagotovili ustrezen plasman, predvsem količinski. Nc sme se namreč uresničiti prerokba tistega čebelarja, ki mi jc po nekem predavanju o pridelovanju cvetnega prahu dejal: »Ti kar propagiraj pridelovanje, potem boš pa ponujal tc-ško pridobljen cvetni prah na pol zastonj, ali pa ti bo celo propadel v shrambi, ker te bo z njim pri kupcu drugi prehitel!« Take pripombe in pomisleki so še kako umestni! Res je sicer, kot sem zapisal že v uvodu, da imamo v svoji sredini podjetje Mcdcx, ki že danes prodaja nad pol ducata raznih pripravkov na osnovi cvetnega prahu v več kot 50 držav. Res je tudi, da to podjetje vlaga ogromna sredstva v raziskave za nove kvalitetne in specialne pripravke, kakor tudi za raziskavo novih tržišč. Prav tako je res, da ni razloga, da bi dvomili v uspeh teh Medexovih prizadevanj, vendar je tudi res, da lah- ko z ustrezno pospeševalno akcijo pridelamo na področju naše republike že s sedanjimi kapacitetami najmanj desetkrat toliko cvetnega prahu, kot ga po sedanjih izgledih lahko odkupi, predela in proda samo eno podjetje. (Pa še to pod predpostavko, da je to podjetje zavoljo določenih razlogov prisi ljeno nabavljati ves cvetni prah doma. Vemo pa, kako vabljive so za izvozno-uvozno podjetje ponudbe iz tujine, zlasti z vzhoda, kjer je pridelovtnje ob izdatni družbeni pomoči na izredni višini!) Nastane vprašanje, kje in kako dobiti odjemalce za presežke pridelanega cvetnega prahu? Če bomo pri reševanju tega vprašanja dosledno izhajali iz dejstva, da je cvetni prah tako po bo- gastvu hranljivih sestavin, kakor po zdravilni tvornosti nenadkriljiv, da je po svoji žlahtnosti edinstven v naravi in da je po svoji cenenosti dostopen najširšemu krogu odjemalcev, uspeh naših prizadevanj res ne more izostati. Poglejmo nekaj možnosti! Prav tako kot med, bi lahko s cvetnim prahom plemenitili druga živila, npr. surovo maslo, razne marmelade in podobno, za kar bi bilo treba pridobiti podjetja, ki proizvajajo ali razpečavajo taka živila. Nedvomno bi šla tako oplemenitena živila dobro v denar! Velike so tudi možnosti za izdelavo raznih napitkov na podlagi cvetnega prahu, na kar bi kazalo opozoriti izdelovalce raznih pijač. Z vanilijo in drugimi aromatičnimi primesmi ublažen oster okus Vzoren sodobni čebelnjak in pasemsko čiste čebele so zrcalo čebelarja. Čebelnjak stoji v Brestu pri Ljubljani, lastnik pa je Tone Miklič iz Ljubljane. cvetnega prahu bi verjetno zagotovil njegovo uspešno prodajo v obliki samostojnega dodatka jedem, zlasti mleku, kavi in čaju. Še bi lahko naštevali, vendar najbrž ne bi izčrpali vseh možnosti, ki jih ima živilska industrija, da popestri svoj asortiman s pomočjo najžlahtnejšega daru narave — cvetnega prahu. Nič manjše, v perspektivi morda še večje, so možnosti uporabe cvetnega prahu v farmacevtski industriji. Res je sicer, da znanstvena medicina še ne predvideva cvetni prah kot zdravilo (s tem pa seveda ni rečeno, da ga nc bo morda že v najbližji prihodnosti), vendar se po svetu že pojavljajo na policah apotek razna zdravila — na Švedskem npr. preparat »Černilton« — s katerimi uspešno zdravijo najrazličnejše, zlasti prebavne in črevesne bolezni. Posebno mesto bo — kot vse kaže — zavzel cvetni prah v farmacevtski industriji kot surovina za pridobivanje raznih vitaminov in drugih, visokokvalitetnih sestavin. Po Jojrišu vsebuje cvetni prah od lilij in rumene akacije 20-krat več karotina kot npr. rdeči korenček, ki velja kot osnovna surovina pri industrijski proizvodnji tega vitamina. Ali ga ne bi zamenjal? Prav tako bi najbrž visok odstotek opravičil proizvodnjo rutina iz ajdovega cvetnega prahu. Itd. Možnosti uporabe cvetnega prah« so torej velike in vsestranske. Treba je le prikazati te možnosti ustreznim gospodarskim organizacijam in drugim ustanovam v taki luči, da bodo postale vabljive za njihova načrtovanja. Na ta način se nam bodo nedvomno odprli novi viri potrošnje, kateri bodo zlahka porabili ves pridelek, hkrati pa pospešili pridelovanje brez strahu, da se bo odkupna cena pri tem znižala. Nastane vprašanje, kdo in s kakšnim interesom naj bi pospeševal m propagiral potrošnjo cvetnega prahu? Nedvomno imamo pri tem največji interes čebelarji pridelovalci. Iz tega sledi, da je tudi breme propagiranja potrošnje v največji meri odmerjeno nam. Pri tem se lahko zgledujemo pri naših prednikih, kako zavzeto so pred desetletji, ko jim je zastajal v čebrih neprodan med, propagirali potrošnjo in prodajo medu. Skoro ni bilo številke Slovenskega čebelarja, v katerem nc bi bil posvečen vsaj en prispevek temu namenu. Ravnajmo tudi mi tako! Začnimo s široko zasnovano reklamo potrošnje :vetnega prahu v vseh oblikah! Širimo krog stalnih uživalcev! Nudimo ga jim v poživilne in tudi zdravilne svrhe! O poživilnih uspehih, ali celo o uspehih zdravljenja obveščajmo ostale pridelovalce in potrošnike! Upam, da bodo taka obvestila dobrodošla uredništvu našega glasila in našla hvaležne bralce, hkrati pa tudi nove pridelovalce in odjemalce. Zal, nimamo v naših vrstah strokovnjakov, ki bi naša prizadevanja podprli tudi z znanstvenimi dognanji o koristnosti cvetnega prahu. Zato se tem čvrsteje oklenimo svoje organizacije ter v njenem okviru, tj. v okviru družin in društev prirejajmo debatne večere in predavanja, na katerih bomo izmenjavali izkušnje tako na področju pridelovanja, kakor tudi prodaje. Kakor ^e je pred leti, ko je bilo pridelovanje medu še bolj donosno, skoro v vsaki družini nekako izdvojil klan prevaževalcev, v okviru katerega so se potem v vročih debatah kalili naši prevaževalci, tako najbrž ne bi bilo napak, da bi se v krogu vsake družine povezali pridelovalci cvetnega prahu v posebno skupino ali odsek, kateri naj bi predstavljal nekako žarišče pospeševanja pridelovanja in potrošnje cvetnega prahu v dotičnem okolišu. Obenem bi taka dejavnost zelo poživila in popestrila delo naših čebelarskih družin in društev. Kot največji odkupovalec, predelovalec in prodajalec ima tudi podjetje Mcdex velik interes za čimvečje pridelovanje in potrošnjo cvetnega prahu. Naloge za pospeševanje pridelovanja, zlasti pa pospeševanje in reklamiranje potrošnje so se lotili zelo velikopotez- no. Solidna ekipa znanstvenih sodelavcev, sodoben raziskovalni laboratorij in razširjene predelovalne kapacitete po eni, ter raziskave tržišča v svetovnem merilu in intenzivna reklama pripravkov na bazi cvetnega prahu po drugi strani, zagotavljajo odlično perspektivo. Zdi pa se, da tudi podjetje Medex še ni zastavilo vseh korakov, ki bi utegnili postati izredno pomembni pri masovni potrošnji cvetnega prahu. Mislim na kooperacijske odnose s proizvajalci finalnih prehrambenih artiklov široke potrošnje, kjer bi lahko nastopalo kot dobavitelj polfinalnih izdelkov cvetnega prahu. Za sedaj namreč podjetje Medex ves odkupljeni cvetni prah plasira v obliki visokokvalitetnih finalnih artiklov. Lahko pa bi ga le posušili, zmleli in morda še aromatizirali ter takega posredovali kooperantom — finalnim proizvajalcem. Na ta način bi sc potrošnja lahko nesluteno dvignila. Brez dvoma bodo pri podjetju Medex začeli razmišljati tudi na take korake, čim sc bodo znebili strahu, da ne bo odpovedalo pridelovanje. Z drugimi besedami, ko bodo spoznali, da smo slovenski čebelarji res v stanju pridelati desetkrat več cvetnega prahu, kot so sedanje potrebe. To pa jim moramo zagotoviti mi, pridelovalci. Seveda bi bil vsak dinar za pospeševanje pridelovanja od strani podjetja Medex čebelarjem izredno dobrodošel in bi sc nedvomno zelo visoko rentiral. Delo z roko v roki je vsekakor vedno najuspešnejše! In v obojestransko korist! Zal se je, kot kaže, večina čebelarskih strokovnih služb, kakor tudi posameznih čebelarskih strokovnjakov, nekako ogradila od vprašanja pridelovanja cvetnega prahu. Medtem ko so nekateri to storili iz bojazni, da bi bilo na ta način preveč prizadeto ustaljeno, da tako rečem, klasično čebelarjenje na med, pa počno drugi to iz bolj oportunističnih nagibov. V propagiranju svojih dejavnosti nudijo čebelarjem razne prognostične, instruktažne, servisne in druge usluge za pridelovanje medu, vzrejo matic, uvajanje nakladnega panja, skratka v manj donosnih usmeritvah, lastno proizvajalno-gospodarsko dejavnost pa so usmerili v skoro izključno pridelovanje, predelavo in razpečavanje proizvodov na bazi matičnega mlečka in cvetnega prahu. Sebi torej konjunkturno smetano pri razpečavanju visoko donosnih artiklov, čebelarjem pa tolažbo, da bodo, če bodo vztrajni, morda le dočakali medenje ... (Nekaj podobnega se je dogajalo pred leti, ko so nekateri skušali pri nas vpeljati pridelovanje matičnega mlečka. Tudi takrat so strokovne službe v službi čebelarjev popolnoma odpovedale, da, odigrale so celo nekakšno vlogo cokle pri pospeševanju. Tako pa, namesto da bi bili danes v pridelovanju matičnega mlečka med prvimi, capljamo za drugimi in še danes, ko se pridelek bliža poltonski količini letno v naši republiki, morajo posamezni pridelovalci po napotke za racionalnejše pridelovanje v zamejstvo. Potrošnja gre svojo zmagovito pot naprej, mi pa jo zavoljo takega ravnanja strokovnih služb in posameznih strokovnjakov, kaj slabo dohajamo!) Kot sem že zapisal, bo pridelovanje matičnega mlečka tudi za naprej omejeno le na določeno število pridelovalcev, zato gre negativno ravnanje strokovnih služb v tem pogledu le na rovaš njihovega prizadevanja. Medtem pa so vsi izgledi, da bo pridelovanje cvctnega prahu kaj kmalu preraslo v množično pridelovanje s sodelovanjem vsaj polovico od celokupnega števila slovenskih čebelarjev, zato je nujno, da bi se v pospeševanje vključili prav vsi dejavniki, ki so namenjeni napredku slovenskega čebelarstva. Nikakor pa ne smemo dopustiti, da bo kdorkoli kakorkoli zaviral prizadevanja v tej smeri. Najmanj pa, da bi kdo to počenjal iz ozkih, sebičnih namenov, poslužujoč sc pri tem raznih zvenečih nazivov, ki utegnejo zapeljati nepoučene. Se bo nadaljevalo! MED KOT ZIMSKA HRANA JOŽE IN2. BABNIK Način prehrane postaja iz dneva v dan bolj zamotan. To, kar se je pripravljalo v domači kuhinji, so zaradi prezaposlenosti gospodinj prevzele tovarne, ki v velikih količinah in v vedno večji izbiri pripravljajo vsakodnevno hrano. Vse te spremembe kljub veliki pozornosti prinašajo za seboj vidne in mnoge še nevidne posledice. V deželah, ki imajo že dolgo zelo razvito prehrambeno industrijo, so že spoznali, da bo vedno teže nadomestiti naravno hrano s tisto, ki je pred uporabo konservirana. Eden od redkih vrst res prave naravne hrane je med. Med v današnji prehrani dobiva vedno bolj vidno mesto. Brez neke večje reklame mu odstopajo mesto razna druga umetna sladila. Sedanji čas zahteva od ljudi vedno več umskega napora in sredstev za pomiritev živčevja. Spet je tu med, ki ima ob rednem uživanju sicer malih količin zelo vidne uspehe. Pri nas se še vedno najpogosteje uživa med v primerih bolezni ali samo oslabelosti, manj pa kot redna vsakdanja hrana, posebno v zimskih mesecih. Če primerjamo med z drugimi prehrambenimi izdelki, takoj opazimo, da je rok trajanja medu neomejen napram drugim, kjer so z veliko napori in sodobno tehniko uspeli zadržati kakovost največ 1 leto. Med ima namreč, če je pravilno zorel, zadosti zaščitnih snovi. V svojem sestavu ima tudi visok odstotek sladkorja in ni možno da bi prišlo do poslabšanja kakovosti. Da bi očuvali vse do sedaj znane prednosti medu kot hrano ali zdravilo, nam morajo biti poznani vplivi, ki znižajo to kakovost. Dokler je med še v panju, sta lahko samo dve možnosti. Med je pokrit z voščenimi pokrovci, kar je znak, da vsebuje samo toliko vode, kolikor je nujno za njegovo gostoto, a ni več nevarno, da bi prišlo do vrenja. Druga možnost je, da je odstotek vode še tako velik, da še ni sposoben za shra-njenje. Iz tega zaključimo, da je važno, v katerem času je čebelar odvzel med iz panja, in ali je pustil med na takem mestu, da se je po potrebi lahko zgostil. Najbolj zrel je seveda med v satju, katerega so čebele same zaprle ob pravem času skupaj z malimi količinami cvetnega prahu. Prednost tega medu je tudi v tem, da se uživa v originalni posodi, tj. satju in da tako med ni prešel poti točenja in pre- takanja. Pri vsem tem pretakanju namreč med izgubi svojo značilno aromo, vonj in postane nekako utrujen. Da je med res prijetna hrana in slaščica, takega lahko dobimo le tam, kjer se prideluje sortni med. Težko je v čisti obliki zbrati med v sodobnih zbiralnicah. Tu lahko govorimo samo o tipih medov, kot sta cvetlični ali gozdni. Vedno bolj se cenijo vrste medu iz posameznih območij. Seveda pa je možno dobiti sortno čist med edino še pri zanesljivem čebelarju. Poleg samega pridelovanja vpliva na kakovost medu tudi način hranjenja. Če smo jeseni nakupili med in ga imamo v shrambi, vemo, da se bo strdil ali kristaliziral. Večina ljudi uživa med v tekoči obliki. Če hočemo zadržati ali obnoviti to obliko, ga moramo ponovno stopiti v kotličku s toplo vodo. Pri tem moramo paziti, da ga ne pregre-jemo, sicer med izgubi prav vse tiste prednosti, ki ga odlikujejo pred sladkorjem. Dobro je, da vemo, da je med v kristaliziranem stanju mnogo laže prebavljiv, kot v tekoči obliki. Ob uživanju strjenega medu se namreč ta mnogo bolj pomeša s slino v ustih in pride v razredčeni obliki v želodec, kar je povsem drugače kot pri tekočem medu, ki je za marsikoga pretežak. Med izgubi svojo vrednost tudi v neprimerni posodi. V starih časih so ga shranjevali v glinastih posodah, kjer je lahko še zelo naravno zorel. Danes ga večina hrani v drobnih steklenih posodah. Vpliv plastične in kovinske posode na med je zelo velik in ne vemo, kako lahko vplivajo njegove blage kisline na samo kvaliteto po določenem času hranjenja. Med je sicer sam po sebi najboljši konservator. V sebi ne prenese nobene tuje primesi in naj si bo to barvilo ali kaka bakterija. Ta njegova lastnost ga uvršča v zelo visok razred med hranili. Med namreč ni samo hrana pač pa tudi pomaga organizmu, da postane odporen proti napadom vseh mogočih oblik žive in mrtve narave. To kratko razmišljanje o vrednosti in vlogi medu v sodobni prehrani, nam mora biti napotilo, ko se odločamo, kako si bomo uredili zimsko prehrano in si zagotovili dovolj odpornih snovi za razne spomladanske oslabelosti. Ob tem nam ne sme manjkati dobrega medu, ki naj postane naša redna hrana in ne samo zdravilo. NAŠ ČEBELARSKI MUZEJ DANES IN JUTRI STANE MIHELIČ, prof. 1 Menda bo kmalu preteklo sto let, odkar je bil v Italiji v Milanu zasnovan mednarodni čebelarski muzej. Njegov prvi upravnik je bil Avgust Keller, ki je 1. 1881 izdal v okviru tega muzeja doslej najobširnejšo in za tiste čase najpopolnejšo Univerzalno čebelarsko bibliografijo za obdobje od prvih začetkov čebelarskega slovstva pa do leta 1881. V njej je popisana čebelarska literatura (knjižna in periodična) vseh narodov, med njimi tudi slovenska. Tako so od naših čebelarskih piscev našteta dela npr. Antona Janše, Scopolija, Dajnka, Jonkeja idr. Kellerja je pri sestavljanju te bibliografije vodila zlasti želja, da bi v milanskem čebelarskem muzeju zbral mimo pomembnih čebelarskih predmetov tudi čimveč čebelarske literature z vsega sveta. Koliko se mu je to posrečilo, mi trenutno ni znano, prav tako tudi ne, ali ta mednarodni čebelarski muzej v Milanu še živi Ko bo naš čebelarski muzej začel iskati stike z drugimi čebelarskimi muzeji po svetu, bo moral prav gotovo kaj več poizvedeti tudi o tem muzeju, ki po mojem mnenju — če še deluje — hrani marsikaj, kar bi bilo zanimivo tudi za nas, npr. nekatere Scopolijeve spise o čebelarstvu idr. V tem času in kasneje so sc začeli snovati čebelarski muzeji tudi po drugih deželah, npr. v Švici, Nemčiji, bivši Avstriji, Franciji, Rusiji idr. Ustanovitev čebelarskega muzeja pri nas Pri nas smo prišli na misel, da bi bilo prav, če bi ustanovili poseben čebelarski muzej, dokaj pozno, šele v dvajsetih letih tega stoletja, torej po prvi svetovni vojni. Čuditi se temu ne smemo, saj pravzaprav tako kot danes nismo imeli nobene čebelarske znanstve- ne institucije, ki bi se bila ukvarjala z vprašanji čebelarstva, in je vse slonelo na tedanjem Slovenskem čebelarskem društvu. Slovensko čebelarsko društvo jc na svoji seji dne 25. decembra 1925 sklenilo, da bo osnovalo čebelarski muzej. Tedanji urednik Slovenskega čebelarja pok. Avgust Bukovec je takoj obljubil, da bo prepustil muzeju svoj.o zbirko panjskih končnic in dal na razpolago del svojega čebelnjaka za muzejsko shrambo čebelarskih predmetov. Počasi so začela prihajati na društvo tudi od drugih članov darila za čebelarski muzej, večidel panjske končnice, saj članstva namreč ni nihče poučil, kaj vse sodi v čebelarski muzej. Vsekakor je bil začetek zbiranja vse premalo organiziran. To je sprevidel tudi odbor Slovenskega čebelarskega društva in urednik Bukovec je v prvih dveh številkah Slovenskega čebelarja leta 1929 naslovil na čebelarje jasnejši poziv za zbiranje predmetov in tudi v glavnih obrisih nakazal, kaj naj čebelarji zbirajo: »Prišel je čas,« je pisal, »da začnemo zbirati predmete, ki so vredni, da jih ohranimo prihodnjim rodovom. Naše čebelarstvo je bilo v vsakem pogledu izvirno, resnično narodno. Imeli smo svoj narodni panj (kranjič), svoje čebelarsko orodje in svoj način čebelarjenja. Mi se tega do nedavnega niti zavedali nismo, šele tujina nam je odprla oči. Drugod imajo čebelarske muzeje, v katerih zavzemajo čebelarski predmeti odlično mesto. Videl sem v švicarskem čebelarskem muzeju v Bernu zbirko slovenskih panjskih končnic, ki je tako lepa in obsežna, da mi je bilo prav tesno pri srcu, ko sem jo v duhu primerjal z zbirko v ljubljanskem narodnem (sedaj etnografskem) muzeju. V tujini so znali naše narodno blago ceniti, doma pa smo bili slepi. Se je čas, da rešimo, kar se rešiti da!« Sodeč po tem, kar se- je nabralo pred drugo svetovno vojno pri Sloven skem čebelarskem društvu za čebelarski muzej, pa moramo reči, da tudi ta Bukovčev poziv za zbiranje čebelarskega blaga ni dosegel svojega namena. Vsega se je namreč nabralo v tej zbirko le kakih 350 panjskih končnic, nekaj raz ličnih matičnic in pitalnih koritc ter drugega čebelarskega orodja in panjev, ki so bili nekoč pri nas v navadi. Zal, da se je še od vsega tega nekaj pogubilo, ko se je morala čebelarska organizacija po drugi svetovni vojni seliti iz svoje stavbe v drugo. Tako je bilo stanje zarodkov čebelarskega muzeja in zbirke čebelarskih predmetov, ko sc je leta 1957 s podporo Glavne zadružne zveze v Ljubljani in drugih organizacij začelo s pripravami za formalno-pravno ustanovitev čebelarskega muzeja v Radovljici. Ko jc dal za njegovo ustanovitev soglasje Svet za prosveto in kulturo SR Slovenije, ga je leta 1959 ustanovila občina Radovljica s posebnim odlokom, v katerem sc je tudi zavezala, da ga bo finansirala. Dodelila mu je več velikih in svetlih sob v prvem nadstropju radovljiškega gradu, imenovala muzejski svet in nastavila prvo osebje. Zlasti na Gorenjskem so povzdravili čebelarji ustanovitev muzeja in takoj v začetku zbrali veliko zanimivega gradiva, ki je dopolnil zbirko, o kateri sem prej govoril. Zakaj poseben čebelarski muzej? Ali ne bi mogli vsega tega gradiva zbirati kar po drugih muzejih in v slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani? Res so nekateri pred ustanovitvijo tako spraševali in med njiimi so bili tudi muzealci. Odgovarjati jim ni bilo težko. Prvič zahteva po ustanovitvi takega muzeja, kakor smo videli, ni samo naša posebnost, drugič je že Avgust Bukovec utemeljil njegovo ustanovitev v spredaj citiranem pozivu, ko je dejal, da je bilo v našem čebelarstvu toliko narodnega in originalnega, da je vredno ohraniti kasnejšim rodovom; tretjič so doslej vsi slovenski muzeji vse premalo storili, da bi zbrali pomembnejše čebelarske predmete pred uničenjem, in četrtič, večidel tega, kar so doslej pisali slovenski etnografi o slovenskem čebelarstvu kaže, da so o vsem tem premalo poučeni. In kako naj bi potem le ti prevzeli nalogo zbiranja in ocenjevanja čebelarske materialne kulture? Slovenski čebelarski muzej, kakršen jc danes v Radovljici, gotovo še zdaleč ni urejen in izpopolnjen tako, da bi ga mogli primerjati z drugimi starejšimi, podobnimi muzeji, toda reči moramo, da bo sedaj, ko ima do nekje urejeno notranjo organizacijo in realen delovni načrt, mogel rešiti pozabe res tisto, kar se še rešiti da in opravljati svojo strokovno, znanstveno in vzgojnoizobraže-valno funkcijo. In kaj vse sodi v čebelarski muzej? V čebelarski muzej sodi vse, kar je tako ali drugače uporabljal naš čebelar pri opravljanju čebel, kar kaže način našega čebelarjenja v preteklosti in sedanjosti in je torej v neposredni zvezi z njim. V neposredni zvezi s slovenskim čebelarstvom pa so najprej tista čebelja bivališča, v katerih smo nekoč gojili in še danes gojimo čebele. V čebelarskem muzeju v Radovljici je danes zbirka teh bivališč še zares skromna, čeprav so v njej nekateri dragoceni eksponati. Tako npr. manjkajo vrste primitivnih panjev, kakor so klade, trüge, korita, različice našega ljudskega panja, košev, prav tako pa prvotni naši panji s premičnim satjem, panji, ki smo jih prevzeli od drugod. Nekateri teh tujih panjev so doživljali pri nas različne spremembe. Tudi na te ne bi smeli pozabiti, kajti iz vsega tega se najbolje kaže naš način čebelarjenja. Prav tako je treba obrniti pozornost na razne prašilčke, panje za vzrejo matic, opazovalne panje, panje za trgovino s čebelami. Drugo, prav tako pomembno za čebelarski muzej, so raznovrstno čebelarsko orodje in priprave, ki jih je uporabljal naš čebelar pri delu s čebelami. Tudi tukaj je dosti prav našega in originalnega zlasti iz starejše dobe: strguljc, spodrezilniki, matičnice, pitalniki, prestrezala, kadilniki, zapornice za panje, točila, priprave za čiščenje medu, pridobivanje voska iz voščin, priprave za razpošiljanje matic, za prenašanje in prevažanje čebel na pašo itd. Nič manj pomemben ni biološki del muzeja, ki naj bi prikazoval v preparatih in podobah razne vrste čebel, njih anatomijo, njeno funkcijo v naravi, v panju, organizacijo čebelje družine, biološke sovražnike čebele in čebelje družine, čebelo v naravi, rojenje ipd. Nazadnje naj bi bile v muzeju zbrane vse vrste medu, medeni in voščeni izdelki, zdravila in poživila. Pozabiti ne smemo na naše, poudarjam naše, čebelnjake. Seveda jih ne mo- remo postaviti v muzej, ne bi pa bilo napačno, ko bi nekaj posebno tipičnih postavili kje zunaj muzeja ali pa v muzej vsaj v maketah. Mimo vsega tega je potrebno zbrati za muzejski arhiv in knjižnico vse, kar se je pisalo pri nas o čebelah in čebelarstvu, pa naj bo to strokovna ali umetniška literatura, čim-več panjskih končnic in drugih umetnii ških del, ki so povezana s čebelarstvom. Muzej pa ni samo zbirka zanimivih, v tem primeru predmetov, ampak tudi znanstvena in vzgojno izobraževalna ustanova. Zato mora tudi proučevati čebelarstvo, z razstavami in predavanji širiti čebelarsko kulturo in izobrazbo ne le med čebelarji, ampak tudi drugimi, zlasti pa med mladino. Ce končamo: dela je dosti, samo kdo se ga bo lotil, moramo odgovoriti, da so za to poklicani v prvi vrsti čebelarji, podpreti pa bi jih morala vsa slovenska javnost. Tudi naši zamejski Slovcnci se lahko ponašajo z vzornimi čebelnjaki. Lastnik tega-le čebelnjaka pa je Jožef Ban jz 'Trsta. PRVI POSKUS STATISTIČNEGA PRIKAZA SLOVENSKEGA ČEBELARSTVA BORIS MODRIJAN Poskus bi domala povsem uspel, če bi vse naše organizacije ugodile naši prošnji. Lanske jeseni smo namreč razposlali vsem društvom in družinam nove obrazce za popis članstva za leto 1972 s prošnjo, da naj jih izpolnijo z vsemi potrebnimi podatki. Odgovorilo nam je kake tri četrtine, ki so obrazce izpolnili povsem ali vsaj deloma, dočim je kaka četrtina našo prošnjo preslišala. Razumemo težave, na katere ponekod naletavajo ob zbiranju podatkov, upamo pa, da nam bodo zato ugodili letos. In tako je naša statistika nepopolna. Ker niso bile v vseh seznamih izpolnjene vse kolone, se seštevki ne ujemajo. Tudi številke v posameznih kolonah ne bodo povsem točne, posebno glede poklicev, ker so bila naša navodila nezadostna. Objavljamo pač le to kar smo dobili. Za organizacije, ki seznamov niso poslale, navajamo podatke o številu članov in panjev po starejših podatkih samo sumarno. V pregledu niso zajeti panji Mirosana in Zavoda za čebelarstvo, katerih število nam ni znano. Vsekakor bomo skušali to pomanjkljivost popraviti prihodnje leto. V naslednjem dajemo podatke v treh skupinah: o starosti in poklicih članov ter o vrsti panjev. STAROST Številke v prvi vrsti veljajo za organizirane, v drugi vrsti za neorganizirane čebelarje. Čebelarjev m ž 20 30 40 Starost do let 50 60 70 80 90 nad 90 4714 141 85 274 815 1248 960 977 341 42 3 754 23 9 31 112 159 133 169 46 9 2 Prvonavedene številke veljajo za POKLIC i organizirane, drugonavedene za neorganizi- rane čebelarje. funkcije opravlja v organizaciji 983 članov tehnikov 100 6 delavcev 1183 182 pravnikov 6 3 uslužbencev 745 65 zdravnikov 2 — kmetov 1336 370 profesorjev 5 — samostoj. poklic. 532 58 veterinarjev 6 — učiteljev 55 2 dijakov-študentov 19 — duhovnikov 18 2 učencev 19 3 inženirjev 32 1 upokojencev 697 52 Člani naše organizacije so tudi: Agrokombinat Kamnica, Agrokombinat Lenart, Bolnica za psihiatrijo, eno gostišče, dve kmetijski zadrugi, samostan Stična in Tehnična kmetijska šola v Mariboru. VRSTE PANJEV AŽ 77775 5458 kranjiči 1285 338 LR 1465 15 manjši 2548 25 Kirar 1301 19 koši 25 — DBL 275 20 Virient 59 — Farrar 147 57 Boczonadi 465 — Dunajčan 911 392 Neiser 2 — 7-satar 1198 93 Prvonavedene številke veljajo za panje organiziranih, drugonavedene za panje neorganiziranih čebelarjev. Od 1567 članov nismo prejeli podatkov. Po starejši evidenci imajo ti 37790 čebelnih družin. Skupno je v Sloveniji po ne povsem popolnih podatkih 125.082 čebelnih družin. Da bi bil prihodnji statistični prikaz čim popolnejši, prosimo vsa čebelarska društva in družine, da izpolnijo seznam članov za leto 1973 po vseh pokazateljih. Isto prošnjo imamo tudi do čebelarjev, ki so naši neposredni člani in imajo svoje čebelarstvo na ozemlju SR Slovenije. CENA PANJA IVAN RAK, GOTOVLJE Četudi je izdatek za panje največja čebelarjeva investicija, cena panja ne bi smela vplivati na to, v kakšnem panju bo kdo če-belaril. Kljub temu pa ne bo napak, če se o ceni posameznih vrst panjev malo obširneje pogovorimo, ker pri tem nimamo enotnega mnenja. Cena A2 panja je trenutno okrog 350.— din, za nakladni panj pa moramo odšteti približno polovico tega zneska. Nekaj več, če želimo nakladni panj, ki bo prostorninsko za ca. en in pol A2 panja, nekaj manj pa, če želimo nakladni panj enakega volumna kot je A2. Na podlagi tega smo si delali, pa si čebelarji še delajo napačne zaključke. Kako tudi ne, saj se tako vabljivo sliši: -Pa vam menda ja ne bo vseeno, če lahko dobite za ceno 1 A2 panja 2 nakladna panja«, kot je pred nedavnim dejal pristaš nakladnega panja, ko je našteval prednosti tega. Vendar temu ni tako, poglejmo zadevo tako, kot je. Prav nobenega dvoma namreč ni, da je doba trajanja nakladnega panja krajša kot A2, predvsem zavoljo tega, ker je izpostavljen vsem vremenskim neprilikam, pa tudi stalnemu prekladanju. Koliko krajša je ta doba, je odvisno od vzdrževanja. Na dobro vzdrževanih panjih se po petnajstih letih rabe še ne kažejo nobeni znaki manjvrednosti; slabo vzdrževani (tu je mišljeno predvsem pleskanje) pa lahko odpovedo tudi že prej. Izdatek za A2 panj je torej v glavnem enkraten (ker poznejše vzdrževanje ni najbolj nujno, posebno če so panji na suhem, zračnem prostoru). Za nakladni panj pa izdamo ob nakupu le polovico zneska, skoraj toliko pa nas stane poznejše vzdrževanje. Če pa tega ne opravljamo, je doba trajanja nakladnega panja skoraj polovico krajša. Tako sem ugotovil v svoji dokaj dolgi dobi čebelarjenja in lahko trdim, da v Sloveniji in na splošno vpeljanem načinu čebe- larjenja, torej z AŽ panjem v čebelnjaku (ali kakim drugim tipom listovnega panja), z nakladnim pa na prostem, je nakladni panj še sicer nekaj cenejši, je pa ta razlika tako majhna, da o kaki prednosti nakladnega panja napram A2 panju glede cene ne moremo govoriti. Ni dvoma, da lahko čebelarimo z nakladnim panjem tudi v čebelnjaku. Lahko si uredimo le dve, dovolj visoki etaži — tako je čebelaril že veliki Gerstung — toda kar nisem mogel ugotoviti pred 15 leti, vem zagotovo danes: z nakladnim panjem se lahko neovirano, ugodno — torej uspešno in z zadovoljstvom čebelari le na prostem. Kako pa je s ceno različnih tipov nakladnih panjev? Na podlagi dolgoletnih izkušenj tudi v izdelavi panjev, podprtih z ugotovitvami mi-zarjev-čebelarjev, sem sestavil kalkulacije za vsak del Langstrothovega in Dadantblat-Far-rarjevega sistema (torej nizkonakladnega) panja in trdim, da med tema dvema tipoma nakladnega panja v ceni ni bistvene razlike. Če bi uredniški odbor našega glasila kdaj želel, lahko podatke objavimo. Za zdaj pa bi želel vprašati tov. ing. Ška-ferja, ki v »Slovenskem čebelarju» 1972. št. 10, str. 263 piše, da je nizkonakladni panj za 30 % dražji kot Langsthrotov. Čigave izkušnje so to? Slovenskega čebelarja namreč prav malo zanima, kako je to drugje, četudi jaz takih podatkov še nisem nikjer zasledil, ampak ga zanima tole: Kdaj in kje bo lahko naš čebelar nabavil kompletne Langsthroto-ve panje po 150.— din. Če namreč v isti številki »Slovenskega čebelarja», kjer tov. ing. Škafer daje take podatke, lahko (med oglasi) nudi ČD Gotovlje kompletne nizko-nakladne panje po 195.— din, Langstrothov panj več kot 150.— din ne more stati. Seveda velja ta cena za LR panj enakega volumna in vsaj take izdelave, kot so v oglasu nudeni. Želim, da se zadeva razčisti in prikaže tako kot je, ker le to bo v korist našim čebelarjem in slovenskemu čebelarstvu. OBVESTILO Po sklopu seje upravnega odibora čebelarskega društva občine Žalec 5. 11. 1972 obveščamo čebelarje, da čebelarsko društvo Žalec iin čebelarska družina Gotovlje nimata registracije za trgovino — prodajo nakladnih panjev. Kolikor tov. Ivan Rak iz Gotovelj prodaja Fararrjove nizke nakladne panje, jih lahko pod svojim imenom. Stališče upravnega odbora društva lin savinjskih čebelarjev je, da se v Savinjski dolini čebelari v rentabilnem gospodarnem panju LR z enako višino plodiišča in medišča in v AZ panju. licsede dr. Devina, sekretarja za čebelarstvo ZDA na Biotehniški fakulteti v Ljubljani 28. septembra 1972, so to potrdile. »Pri nas v ZDA so posamezniki preizkušali več let razne višine in širine sata do vseh mogočih oblik (35 X 35), šinili panj v dolžino. Nazadnje so vedno končali pri merah Langstroth z desetokvinno naklado kot najprimernejšo za razvoj čebelne družine. Fararrjev panj in dvomiatični «istem ustreza samo za intenzivne paše, ki trajajo nepretrgoma mesec dni in več. Takšne razmere imajo v ZDA 4 zvezne države. V nihajočih pašnih razmerah so to samo mesnate družine — medu pa mi!« Enako zagovarja dr. Clayton Leo Fararr v knjigi »Panj in čebele« v poglavju »Prezimovanje gospodarskih čebelnih družin«, str. 266, v kateri daje >na str. 285 osnovno navodilo prezimovanja gospodarskih družin. Navaja prezimovanje v dveh LR nakladah enake višine kot za najboljši razvoj v njej. Čebelarsko društvo občine Žalec Antom Rozman OCENJEVANJE VOŠČIN IN PREDNOST SKUPNE KUHE LOJZE KASTELIC Pri čebelah skoro ni opravila, pri katerem se ne bi nabralo vsaj nekaj voščin. 2e pri prvem pomladnem čiščenju panjev se nam nabere nekaj voščenega drobirja z dna panjev. Pri nadaljnjih pregledih in drugih posegih dobimo s sprotnim čiščenjem satnikov in raznih delov panja lep kupček voščenih prizidkov, z izrezovanjem in pri-rezovanjem pokvarjenega ter trotovskega satja pa znatne količine satovin. Med najboljše voščine štejemo pokrovce, kateri nam ostanejo pri odkrivanju medu pri točenju, največ voščin pa nam da vsakoletno izločanje dotrajanih in pokvarjenih satov od nadaljnje uporabe. V tako preko vsega leta nabranih voščinah je odstotek čistega voska zelo različen. In ker predstavlja ta odstotek vrednost voščin, si že od nekdaj prizadevajo tako čebelarji, kakor tudi odpupovalci, najti merila, na podlagi katerih bi lahko najbolje ocenili količino čistega voska v določenih voščinah. Tako se je skupina strokovnjakov pri Zvezi čebelarskih društev že pred več leti sporapzumela za cenitev voščin po vrstah. Potem, ko so izločili prizidke in pokrovce kot skoro stoodstotne, izven vrste, so ostale voščine razdelili v štiri vrste: med prvovrstne naj bi se štelo enoletno satje, med drugovrstne rjavo satje različnes tarosti, med tretjevrstne črno satje in med četrto vrsto prav staro satje, takoimenovani podplati. Prvovrstnim vošči-nam so prisodili okrog 70 % čistega voska, drugovrstnim okrog 58%, tretjevrst-nim okrog 45 % in voščinam četrte vrste okrog 34 %. Taka razdelitev se je kot merilo za ocenjevanje odstotka čistega voska v voščinah pokazala v praksi preveč poenostavljena in pomanjkljiva. Dogaja se namreč, da so prizidki, katerim navedena razvrstitev prisoja skoraj stoodstoten čisti vosek, močno pomešani z zadelavino in ne dajo pri kuhi niti 50 % čistega voska. Prav tako so lahko pokrovci še močno medeni, ali pa stisnjeni v kepe, znotraj kep močno plesnivi. Iz takih bo odstotek kuhanega izplena gotovo manjši kot od opranih in dobro presušenih. Še večje razlike se kažejo v odstotkih izplena pri voščinah iz satja. Kaj vse se lahko najde v celicah takih voščin! V nekaterih satih je tudi za dve njihovi težini cvetnega prahu, v drugih spet za celo stran napol gnile zalege. V nekaterih letih nabero čebele medičino, katera v satju kristalizira in se ne da popolnoma izto- čiti. Tudi če damo take sate nazaj v panj, da jih čebele obližejo, ostane večkrat na dnu celic še precej kristaliziranega medu, kar vsekakor občutno zvišuje kosmato težo satu. Tudi sicer se najdejo med voščinami večkrat še močno medeni, ali ne povsem iztočeni sati, čemur botruje po navadi malomarnost ali celo zlonamernost čebelarja, ki bi rad dobil čisti vosek od medu. K voščinam, ki dajo občutno manjši izplen, je treba prišteti še plesnitve, mokre in od vo-skovnega molja več ali manj napadene. Vse take in podobne voščine iz satja zmanjšujejo odstotek čistega voska, ki ga sicer pričakujemo iz njih v njihovi razvrstitvi. Zato moramo take voščine oceniti po dokaj nižji stopnji. Pri ocenjevanju moramo paziti tudi na kakovostno neoporečnost voščin! Nekateri čebelarji puste voščine predolgo v vodi, kjer se skupaj z vodo usmrade. Drugi spet jih stiskajo v kepe skupaj z zalego, katera se potem v njih razkraja. Take in močno plesnive voščine nam lahko pokvarijo celo kuho, da bo ves vosek od nje zaudarjal po gnilobi, oz. plesnobi. Zato take voščine ne spadajo v skupno kuho! Kuhajmo jih posebej, ali jih sploh ne kuhajmo, kajti smradu iz voska ne bomo mogli odpraviti! Čisti vosek iz voščin pridobivamo s topljenjem, kuhanjem ali luženjem. Pri topljenju in kuhanju je treba vosek iz tropin še izstisniti. Za topljenje voska uporabljamo lahko sončni, električni ali parni topilnik. Pridobivanje voska s pomočjo topljenja je primerno za manjše količine, kjer manjši izplen ne predstavlja pomembne izgube, kajti pri topljenju dobimo navadno precej manjši odstotek čistega voska, kot pri kuhanju. Posebno še pri kuhanju velikih količin, pri čemer pridejo prednosti kuhanja še prav posebno do izraza. Hkrati pa je uporaba časa pri kuhanju najmanjša. Žal je v naši republiki le malo takih čebelarjev, pri katerih bi se nabralo toliko voščin, da bi se kuha v odgovarjajočem obsegu izplačala samo zanje. Večina čebelarjev pri nas čebelari le z 10 do 30 panji. Od njih se nabere preko vsega leta največ 10 do 30 kg voščin, tj. 1 kg po panju. To pa je seveda občutno premalo, da bi se nam kuha izplačala, četudi bi voščine zbirali več let, kar se pa spričo nevarnosti, da se nam tako ali drugače pokvarijo, nikakor ne priporoča. Hkrati je kuha Voščin najbolj nevšečno opravilo v čebelarstvu, katerega se čebelarji le neradi lotevajo. Povezano je z velikimi predpripravami, katere nam vzamejo nesorazmerno veliko časa, obenem pa zahteva mnogo pripomočkov, orodja in inventarja. Vse to je potrebno po uporabi temeljito očistiti, kar nam spet jemlje dragoceni čas, ali pa zavreči. Če h gornjim nevšečnostim prištejemo še občutno manjši izplen, ki ga dobimo, če kuhamo manjše količine, pridemo zlahka do zaključka, da se nam kuhanje manjših količin pri posameznih čebelarjih ne izplača. Prednosti skupne kuhe voščin so torej velike: manjša poraba časa, boljše izkoriščanje inventarja in večji izplen! Skupno kuho lahko organiziramo pri ustreznem podjetju, ali posameznem čebelarju, ki bi prevzel voščine v kuho od drugih. Tako kuho pa lahko organizira tudi skupina čebelarjev v svojem okolišu, ali v ovkiru svoje organizacije. Z organiziranjem skupne kuhe voščin bi se rešilo velike količine voska, ki se- daj propadajo, bodisi še v obliki voščin, katere nima čebelar kje skuhati, bodisi zaradi slabega izplena pri neustreznem kuhanju ali topljenju voščin. Pri posameznem čebelarju take izgube morda res niso velike, v večjem merilu pa bi najbrž našteli lepo število ton zlatorumenega voska, ki gre po zlu. Te tone pa že predstavljajo del narodnega bogastva, ki ga je mogoče rešiti. Zato bi bila pri organiziranju skupne kuhe zelo na mestu pomoč družbe, ali z nabavo inventarja posameznim društvenim organizacijam, ali pa vsaj s krediti pod ugodnimi pogoji, da bi se društva, oz. družine same nabavile vse potrebno za kuho. Verjetno bi bila poleg beneficiranega sladkorja za krmljenje čebel in popusta pri prevozih čebel na pašo, taka pomoč v okviru splošne družbene pomoči za napredek kmetijstva čebelarjem najbolj potrebna in dobrodošla. NEKAJ DOŽIVETIJ IZ PRAKSE KAZIMIR KRANJEC Marsikateri čebelar piše, kako čebelari, kaj vse doživi v letih čebelarjenja, zato hočem tudi jaz opisati svoja doživetja. V vseh čebelarskih listih in knjigah je opisano spomladansko zaleganje, ko je v naravi dovolj obnožine in je temperatura dovolj visoka, ni pa nikjer omenjeno, da matica lahko zalega tudi v vsem zimskem času in da čebele gradijo satovje pri zimskem krmljenju brez obnožine, vode, pa čeprav jih tira v smrt. Lota 1924 sem začel čcbelariti z 10 A Z panji; iz goriške paše sem iztočil precej akacijevega medu; v istem času sem pri mizarju naročil 30 AŽ panjev. V jeseni za te niisem imel družiin. V okolici Idrije sem staknil pri nekom čebelarju 20 kranjičev; ta mi je ponudil, da jih lahko v aprilu vrnem prazne. Niti en čebelar kaj takega ne bi vzel, saj tudi jaz niisem vedel, kaj bom z njimi napravil. V sprednjem kotu so imeli za pedenj dolg prazen deviški sat, a videl nisem niti ene čebele. Te panje sem doma zložil v sobo 5 X 5 m s tremi okni; nikoli ni bila zakurjena. Za pitalmike sem uporabil pokrovcc od globina (ličilo za čevlje), ki so bili zaradi reklame precej visoki. Napolnil sem jih z akacijevim medom in porinil pod sat. Ti pokrovci so držali približno 5—7 dkg medu. V prazne prostore v panjih sem zgnetel lesno volno, tako da sem jo lahko vsak dan potegnil ven. Četrti teden sem opazil na zadnjem satu čebele, naslednji teden sem opazil, da gradijo nov sat. Torej, čc hočete tako, pa gradite, toliko vam dam vsak dan. Nadaljevale so do marca; satovje so izravnale, tako da je ostalo le 8 do 10 cm prazno, a zadnjih 20 dni prod 15. marcem jih nisem krmil. Kranjiči so bili natrpani s čebelami. Pri prestavljanju sem postavil AŽ panj na tla, v njega sem dal dva satnika prazna, na mizio pa kranjiče. Vsak odrezani sat sem dal zadaj v AŽ panj tako, da so čebele zlezle v panj, prazno satovje pa sem položil na drugo mizo — obrezal in zložil sem okvir, povezal s ploščatim motvozom, tako da se ne bi zrušilo, in takoj dal v AŽ panj. Iz vsakega krinjiča sem napravil približno 3 l/ll satnikov, dostavil še nekaj satnikov ter tako nadaljeval z vsemi drugimi, dobro nakrmil in v ugodnem vremenu odnesel na vrt. Tako sem imel 30 AŽ panjev zasedenih v vališču, a medi-šča prazna. Za goriško pašo, ker nisem mogel dobiti izdelanih satnikov za modišče, sem vstavil same satnice. V goriški paši so mi izdelale vse satnice, napolnile z medom in pokrile. Po nadaljnjem iskanju sem le od čebe- larja pri Žnidaršiču dobil 280 satnikov. Te sem vložil v mcdišča, a satnicc z medom spravil v omaro. To leto sem ina vse mogoče načine širil družine tako, da je bilo vseh 40 panjev zasedonih. Ko so z jesenske paše prišle domov, sem odbral 20 panjev; v teh sem zamenjal vse okvire z v omari spravljenimi in z medom napolnjenimi satniki. Te čebele bodo morale sedeti na deviških satih, ki nimajo miti 1 grama obnožine,- zato sem jih spravil v sobo 3 1/11X4 m z enim oknom. To sem zastri z dvema dekama tako, da je bila v sobi popolna tema. Soba je bila v zavetju in ni bila mrzla. Zrela sem zaprl l/l 1 s papirjem, drugo polovico pa z mrežo; v medišče sem vstavil papir in slamo, zadaj pa nič. Sredi decembra sem šel prviič pogledat s petrolejko v roki, kako je in če je kaj novega. Bila je popolna tišina, torej do zdaj vse v redu in tudi čebel mi bilo viideti. Konec januarja me jc zopet prijela volja, da sem šel pogledat, če je vse v redu. Ko pa sem odprt vrata, sem zaslišal bobnenje in šumenje — lotila sc me jc panika. Ko sem pogledal po tleh, sem vidci, da je bila vsa soba posuta z mrtvicami in s še nekaj živimi čebelami. Ko sem odprl panj, vsem zaslišal šumenje in divjanje. Ni mi preosta- lo drugega, kot da sem z bratom odnesel cn panj na vrt, kljub mrazu 10" C pod nič- lo, in odprl žrelo. Čebele so se vsule ven, popadale po tleh, nekatere so pomrle kar na bradi. Zaskrbljen sem bil; kaj je zdaj v panju? Popolna tišina. Ko som pa odstranil okence, som ugotovil, da je vse mrtvo lin tiho, na dnu pa tri prste debelo mrtvih čebel, tako da so «segale čez spodnje letvice. Ni mi drugega preostajalo, kot da sem vse okvire postavil na kozico in očistil panj. Na vseh desetih okvirih je bilo satovje natrpano z nepremičnimi čebelami, le ob dotiku so se zganile, a lezla ni nobena; torej so bile vse žive. Mrtvih čebel jc bilo za lopato. Ko sem osnažil ipanj in spodnje letvice čebel, sem hitro postavil stranske okvire v sredino, panj zaprl in dobro zapažil. Tako sem nadaljeval z vsemi dvajsetimi. Vsi okviri so bili čisti, niso bili onesnaženi. Proti koncu marca, ko so drugi zunaj stoječi izletavali, teh ni bilo na spregled; ni jim pomagala niti gorka opeka. Sele ko je pričela cveteti češnja, so se pokazale. Naslednji dan pa so izletavale, kot bi rojile, prinašale so obnožino in med, tako da so si komaj utirale pot v panj, kar pri drugih nisem opazil. Pri drugem pregledu, ko je češnja odcvetela, so imele te vseh 10 okvirov natrpanih z zalego, cvetnim prahom im medom in najmanj za 3 kg več medu, pri drugih pa le 2 do 3 okvire več zalege, a le do 1 kg več medu. Neko jutro sem opazil, da so čebele sedele na bradi. Ob pogledu v panje pa sem opazil, da so čebele natrpane na okencih; zato sem takoj nastavil medišča, medtem ko pri drugih ni bilo potrebno. Opisati hočem še nek dogodek. Ne spominjam pa se, če jc bilo po vsem tem prw ali drugo zimo. Mescca januarja je bila burja tako močna, da je vse panje prekucnila. Odnesel sem jih v prizidek pritličja 12 X 4 m. Žrela sem zaprl z mrežo. Vseeno sem jih moral predčasno odnesti na vrt, kor so začele šumeti in divjati. Ko sem pati j odprl, ni izletela niti ona. Takoj so utihnile in mirovale. Ugotovil sem, da so imele tri okvire pokrite zalege, a po preteku 20 dni ni bilo nobene zalege več. Iz vsega tega je razvidno, da matica zalega v zaprtem prostoru, kjer jc enaka temperatura, pa čeprav nizka. Imam dva AŽ panja za rezervo, štiri sedemsatne družine,- 5 satov pustim, v osta- li prostor pa vstavim slamnico. Neko leto, ko so bile družine tako šibke, da so sedele le na enem okviru, sem jih odnesel v svojo delavnico, kjer kurim ves dan. Pet tednov pred spomladanskim izletom so bile čebele mirne; ko so zasedale vseh pet okvirov, sem jih odnesel na vrt. OBVESTILO Izvršni odbor Čebelarskega društva Maribor sporoča, da ima svoje seje vsako prvo delovno sredo V mesecu ob 16. uri v posebni sobi hotela »Zainorc« v Mariboru. Sejam lahko prisostvujejo člani upravnega odbora društva, predstavniki družin in predstavniki sosednjih društev. S tem bosta delovna povezava in informiranost tekoči, izvajanje delovnega programa pa še plodnejše. Predsednik Čebelarskega društva Jože HRIBAR KO JE CVETELA JABLANA . FRANCE GUNA Cvetoča jablana pomeni zame in za moje čebele že leta in leta najslajši sen in najlepše nade. 2al so to največkrat res samo lepe sanje in neizpolnjene nade. Kljub tej trpki ugotovitvi pa se moji spomini in moje misli zelo rade vračajo k tej veličastni majniški kraljici. Celo sredi zime, ko v burji in vihravem snežnem metežu gola in zapuščena sameva sredi bele planjave, moji pogledi v duhu še vedno objemajo njeno nekdanjo lepoto, a uho znova in znova prisluškuje ubrani harmoniji, ki je brnela iz njenega pomladnega razkošja. Ob cvetu jablane posije v čebelarjevo srce že prava pomlad, saj se takrat čebele v pospešenem tempu bližaju višku svojega razvoja. Nad prosrtanimi ploskvami godne zalege se v gnezdih že spenjajo tolsti oboki pokritega mladega medu in marsikatera čebelja družina se že resno pripravlja na roj. Čebelar mora kako leto na vso moč pohiteti, da ne zamudi zlatega trenutka. »Sem moral kar takoj prestaviti, saj v plo-dišču že niso imele nobenega prostora več,« pripoveduje starejši čebelar veselo svojemu mlajšemu prijatelju, ko v nedeljo po rani maši spet pokramljata o čebelah. »O, če je pa tako,« vzklikne navdušeno mlašji, ki je med tednom v službi, »stečem pa kar naravnost domov! Nisem mislil, da se že tako mudi.« Tako je, kadar cvetočo jablano objame topel dih, ko se njen rožni cvet okopa v srebrni rosi, nato pa se usuje nanj še šop zlatih sončnih žarkov. Med tisoč in tisoč lesketajočimi se biseri se spreletavajo neutrudne množice, v sleherni čaši se pozibava marljiva čebelica ... Če jablana pošteno zamedi, pomeni njen nektar najizdatnejši doprinos k prvemu točenju. Da travniško cvetje k temu le še nekaj doda, — pa se že medišča pobelijo. Nič čudnega torej, če so odborniki zagorskega čebelarskega društva z velikim zanimanjem zasledovali rast in razmah velike sodobne sadjarske farme, ki jo je v letih 1965—66 osnovala Kmetijska zadruga Zagorje po zamisli in pod vodstvom direktorja Golobiča. To je plantaža, kjer na približno 80 ha površine kipi danes v bujni rasti kakih 24000 skrbno negovanih sadnih dreves, po večini jablan samih žlahtnih sort, kot so zlati in rdeči delišes, jonatan in parmena. V kolikor je dopuščala naravna oblikovitost tal, je drevje nasajeno v siste- mu teras. Z visoko žično mrežo obdani nasad se namreč razprostira po valoviti sončni dolini, ki poteka nekako v smeri od vzhoda proti zahodu ob cesti Mlinše—Moravče na področju naselja Vaške Kanderše. Obdelovanje je sodobno: mehanizacija s traktorji in drugimi stroji, umetna gnojila, škropiva raznih vrst itn. Težave so z obrezovanjem, ki se ne da mehanizirati in bi bilo zanj treba mnogo rok. Za druga dela najame zadruga tudi sezonske delavce, obrezovanje pa zahteva solidne strokovnjake. Odnosi med to zadrugo in našim čebelarskim društvom so zelo dobri, za kar gre v veliki meri priznanje direktorju zadruge. V pomladi 1972 je dal prav on sam pobudo, da čebelarji postavimo svoje čebele za čas jablanovega cvetenja v plantažo. Pogoji so bili dosti ugodni: Zadruga je poskrbela za stojišče s solidno streho, dala svoj tovornjak za prevoz tja in nazaj, dala svoje ljudi za pomoč pri nakladanju in razkladanju, nudila primeren prispevek od panja, se zavezala, da se v času cvetenja ne bodo uporabljala nobena čebelam škodljiva škropiva ter dala jamstvo za vso morebitno škodo pri čebelah. Pismene pogodbe nismo delali, a je tudi ni bilo treba, saj se je izkazalo, da sta se obe strani zelo dosledno držali ustnega dogovora, ki je bil dovolj konkreten in precizen. Odprto je ostalo le vprašanje vremena, katerega si pač nismo mogli jamčiti: ne kmetijska zadruga čebelarjem, ne čebelarji čebelam. Prevoz čebel v cvetočo jabolčno plantažo je za čebelarje po eni strani zelo mikavna, po drugi strani pa tudi delikatna akcija. Jablana namreč cvete v prvi polovici maja, ko je pri nas največkrat še precej deževno in hladno, mokra Zofka in ledeni možje pa nam često zagrozijo celo s pozebo. Zato imamo čebele še toplo odete. Ob normalnem razvoju je vendar potrebno, da jim širimo prostor, s čimer pa jim ga nehote tudi shladimo. Če je vreme ugodno, je vse v redu, če je muhasto, pa je narobe, kakorkoli ukreneš. Podobno je ob prevozu: da se čebele zaradi notranje vročine ne bi podušile, odvzamemo panjem vso odejo, ko pa jih na pasišču razpostavimo, jim postane hladno. Zato se naši čebelarji v tem času nekam težko odločijo za prevoz in rajši držijo čebele doma v toplih uljnjak.h, v upanju, da bodo tudi doma nekaj nabrale, če bo vreme. Toda zadnja pomlad je bila porazna. Za češnjo se čebele še zmenile niso, tako jo je spralo dolgotrajno deževje. Ko smo mislili, da se je končno vendarle izlilo, se je ulilo znova. Ko je prišel dogovorjeni dan, da naložimo panje za prevoz v nasad, je lilo vso noč ko iz škafa. Kar nisem si mogel misliti, da bo zadružni tovornjak sploh prišel. Toda — vsa čast — možje so držali besedo prav tako možato kakor jaz, ki sem ob njihovem prihodu v jutranjem somraku že stal pred uljnjakom in zapiral žrela. Začeli smo nakladati, dež pa je ulival, da je curljalo od tovornjaka, od panjev in od nosov. Na nedeljo je bilo in ljudje so šli k zgodnji maši, ko smo naložili. »Bog in svet' križ božji«, sem rekel po lepi naši stari navadi, ko je šofer zaloputnil vrata kabine in je zarenčal motor. Toda takoj nato mi je pa vendar ušlo v nekoliko manj pobožnem tonu: »kar bo, pa bo, čebelar mora pač tvegati, zato me menda ne bo vrag vzel!“ Mene zaenkrat res še ni vzel — toda čebelam pa je tisti dan presneto trda predla. Po trikrat na dan sem lovil vremensko radijsko poročilo in napoved ter dan za dnem opazoval na panjih, ki so ostali doma, če se morda vendar že kaj na bolje obrača. Nemara še za nobeno pomlad ni bil tako upravičen in potreben dobrohotni opomin, ki nam ga je prav tiste dni, za-bičevalo naše glasilo v majniški številki: »Zapomni si, čebelar, — največ družin propade med cvetenjem jablane!« Jaz pa bi dodal: najpogosteje padajo takrat za lakoto najboljše in najmočnejše družine, ker gojijo največ zalege in zato največ porabijo. Pri mojih čebelah do take ali podobne katastrofe ni prišlo, ker je zadružni kmetijski tehnik, ki je tudi sam čebelar, budno pazil nanje ter je najpotrebnejše panje tudi podprl s krmljenjem. Razume se da o kakem donosu ob takih vremenskih prilikah in »neprilikah« ne more biti govora. Jaz sem bil vesel, da sem dobil čebele žive in zdrave domov, vse tako, kot je bilo dogovorjeno. In še to: kakor so odrajžale v dežju, tako so se v dežju tudi vračale, le da je deževje končno vendar nekoliko od-jenjalo. Tudi pridelek sadja na plantaži ni mogel biti tolik, kot bi bilo želeti. Ker se to lepo mlado drevje bliža višku svoje rodnosti, je zadruga za leto 1972 planirala ca. 200 ton jabolk, pridelala pa jih je ca. 100 ton. Na podlagi približnih podatkov bi bil torej plan dosežen 50 %-no. Gotovo je poleg drugih dejavnikov pri tem odločalo v veliki meri vreme. Upravičeno pa smemo domnevati, da so čebele vendar tudi prispevale svoj delež. Po mojih opazovanjih so ujele tri ugodne dneve, ki so bili za oprašitev gotovo zelo plodni. Škoda, da so bile zaradi trdovratnega deževja pripeljane na plantažo nekoliko prekasno, ko so nekatere sadne vrste že dosegle kulminacijo cvetenja. Kljub vsemu temu pa mi je jablana še vedno pri srca. Zame je to roža, brez katere si sploh ne bi mogel misliti pomladi na slovenski zemlji. Zato jo imenujem »kraljico maja«, zato sanjam o njej sredi zime, zato tako rad o njej govorim in pišem. Zahvala Josipa Broza-Tita Čebelarski družini »Peter Močnik« v Mariboru ob njegovi 80-letnici. Beograd, 28. maja 1972 DRAGI DRUGOVI, srdačno zahvaljujem na toplini čestitkama i lijepiin željama, koje ste mi uputili povodom mog osamdesetog rodcndana. Iz dziL&t&evieqa življenja PRISPEVKI ZA SKLAD ČIC din Rajko Žitnik, Ljubljana 50.— Stane Mihelič, Ljubljana 100.— Alojz Milač, Vikrčc SO.— Peter Mikuž, Kamnik 505.— Komunalno podjetje Vodovod, Domžale, oprostitev 'plačila komunalnega prispevka 31.000.— Neimenovani, Cerklje 5.— Pisarna ZČDS od prispevkov za potrdila 100.— Rudi Gostič, od 20 panjev, Lukovica 200.— Franc Prelovšek, Lukovica, od 20 panjev Anton Razpotnik, Lukovica, od 12 panjev Justina Rataj in Jože Šivic, zbrani prispevki na društvenem izletu Janez Babnik, Ljubljana Ivan Krajnc, Volčja Draga, Č. družina Zgornja Kungota Stefan Čuka, Kočevska Reka Anton Krefl, Šmartno ob Dreti Č. družina Ljubljana, od izleta Č. družina Maribor-Tabor, s nabiralno 'polo Delegati na seji UO ZČDS dne 15. 10. 1972 na Brdu pri Lukovici Mirko Kukovič, Vuhred Č. družina Dolsko, s nabiralno polo Tone Miklič, Ljubljana Gozdni obrat Cerknica Boris Modrijan, Ljubljana, od 24 panjev Josef Schops, čebelar iz Belgije Franc inž. Miklavc, nečebelar iz Ljubljane Ivan Krajnc, Volčja Draga Ivan Skok, Mengeš Č. društvo Grosuplje-Contcr Avgust Anž. Gril, Grosuplje Anton Habjan, predsednik Č. d. Gnosuplje-Center Č. d. Grosupljc-Ccntcr za značke Komenda 200,- 120,— 310,25 10.— 34 — 400.— 32 — 32,— 1.500.— 340 — 110,— 200,— 300,— 200 — 500,— 240,— 50,— 25,— 123,— 4,— 350,— 400,— 100,— 150,— . M. VABILO Kakor že več let, tako bomo tudi letos proslavili mednarodni teden čebelarjev. Tokrat bo proslava v SOBOTO, DNE 9. DECEMBRA 1972, v prostorih restavracije TRIGLAV na Miklošičevi ulici nasproti hotela Union. Začetek bo ob 20. uri. Zelo bomo počaščeni, ako se naše proslave udeležite vi in vaši sorodniki, znanci in prijatelji. Vstopnine ne bo. Dnevni red: 1. Odprl in pozdravil bo predsednik ljubljanske družine. 2. Slavnostni govor bo iinel predsednik Zveze čebelarskih društev Valentin Benedičič. 3. Bogat srečolov. 4. Volitev matice. s. Godba s prosto zabavo. Ljubljanska čebelarska družina Tajnik Blagajnik Predsednik lložidar Magajna Jože Šivic Dominik Bric ZAHVALA ČEBELARSKEGA DRUŠTVA MARIBOR OB 100-LETNICI KMETIJSKEGA ŠOLSTVA V MARIBORU Odbor Čebelarskega društva Maribor sc iskreno zahvaljuje vsem sodelavcem-čebelarjem in čebelarskim organizacijam ter posameznikom, ki so prispevali s svojim delom, čebelarskimi eksponati in živimi čebelami k uspešnosti razstave. Posebej se zahvaljujemo osrednjemu prireditvenemu odboru za pripravo in izvedbo proslave 100-lctnicc kmetijskega šolstva v Mariboru, ki je omogočil čebelarsko zborovanje in razstavo ob tem pomembnem jubileju. S svojim prizadevanjem ste močno prispevali k ugledu mariborskega čebelarstva in s tem tudi izobraževalno vplivali na obiskovalce razstave. Razstavo si jc ogledalo proti pri čakovanju mnogo ljudi, med njimi tudi naši vidni družbeno politični delavci, ki so v knjigo zapažanj dali laskava priznanja. Menimo, da je ta razstava uspela manifestacija in vzpodbuda za aktivnejše delo in velik prispevek k napredku vsega slovenskega čebelarstva. Posebej se zahvaljujemo trgovskemu podjetju »MEDEX« iz Ljubljane, ki je sodelovalo kot pokrovitelj in gostitelj dobitnikov diplom, priznanj in pohval, podeljenih ob proslavi 100-lctnice kmetijskega šolstva v Mariboru. Med drugimi se tudi iskreno zahvaljujemo znanemu čebclarju-vzrejevalcu plemenitili matic tova rišu Lojzetu BUKOVCU (starejšemu) z Golega brda za lep kolač čebeljega voska, ki ga je podaril našemu odboru, in za oštevilčeno matico 1972, ki je zdaj v če belarstvu čebelarja Jožeta Hribarja v Razvanju. Iskrena hvala! Predsednik ČD Jože Hribar Na čebelarski razstavi ob priložnosti 100-letnice kmetijskega šolstva v Mariboru SKLEPI I. redne seje Upravnega odbora ZČDS dne 15. 10. 1972 na Brdu pri Lukovici 1. Leto 1973 se proglasi za Janševo leto. 2. Kmetijskemu šolstvu v Mariboru naj se pošlje zahvalo za odlikovanja in priznanja ob proslavi 100 let tega šolstva v Mariboru. 3. Članarina za leto 1973 se poviša zaradi podražitve tiskarniških, poštnih idr. storitev na 40 din, 45 din za nečlane in 50 din za naročnike v zamejstvu. 4. Sklad za založništvo naj se zaprosi za dotacijo za S. C. 5. Več skrbi naj se posveti pridobivanju oglasov v S. Č. 6. Zveza bo priredila 5 tečajev za čebelarske preglednike in to: v Ajdovščini, Celju, Kopru in Mariboru, peti naj bi bil v Kanalu ali Tolminu. Prvi tečaj bo v Kopru prvo nedeljo v drugi polovici januarja 1973. 7. V januarski številki S. Č. naj se dodeli več prostora za čebelne bolezni in objavijo naloge čebelarskih preglednikov. 8. Določijo se 3 tečaji za opazovalce gozdnega medenja in sicer v Celju, Mariboru in Postojni. Posebno predavanje naj bi se po možnosti priredilo za Kočevje in Novo mesto. 9. Neprodane značke Tabora v Komendi prodajo čebelarska društva po razdelilniku, ki ga je pripravilo tajništvo Zveze. 10. Obnovi se sklep o prispevkih čebelarjev za ČIC po 6 din od panja na prostovoljni podlagi. 11. Ustanovi naj se šolski svet za ČIC. Pravilnik izdelata Janko Belec in Janez Mihelič. 12. Na I. S. SRS naj se pošlje sprejeto resolucijo zaradi šovinističnih izpadov proti Slovencem na Koroškem. OBVESTILO Čebelarsko društvo Maribor prireja v soboto, dne IG. decembra 1972, ob 18. uri v prostorih Velike kavarne na Glavnem trgu OSREDNJE DRUŽABNO SREČANJE V POČASTITEV SVETOVNEGA DNEVA ČEBELARJEV Vabimo čebelarje in ljubitelje čebel z družinskimi člani in prijatelji iz Maribora, kakor tudi iz bližnje in daljnje okolice, na to prijateljsko srečanje. Po uvodnem programu bomo kramljali o čebelicah, čebelarstvu in pridelkih. Ljubiteljem čebelarskih pridelkov bomo postregli z brezplačno pokušnjo. Ob tem nas bodo razveseljevali zvoki prijetne glasbe. ČEBELARSKO DRUŠTVO MARIBOR Oämrti/L/ee SLOVO OD GABRA vedali smo sc, da nas zapušča čebelar in človek, prežet in prekaljen borec-čebelar, ki je znal ravnati s svojimi miljenkami. Med čebelarji je bil poznan in priljubljen že leta 1919 kot dober organizator. Bil je med ustanovnimi člani Čebelarskega društva Grosuplje iin Grosuplje-Center. Kot vzoren in aktiven čebelar je bil kljub starosti 73 let in bolezni do zadnjega vedno med nami, nam znal svetovati in se skupaj z nami boril za maše ideale, za napredek iin pravice čebelarstva. In ravno zato, ker se je njegova življenjska nit dolga desetletja nerazdružljivo prepletala z zgodovino razvoja čebelarstva na našem območju, smo se čebelarji s tako težkim srcem poslavljali od njega. Njegova življenjska nit Čebelarji čebelarskega društva Grosuplje-Center smo dne 6. 10. 1972 za vedno izgubili isvojega starosto in dolgoletnega vodjo Jožeta Kastelica-Gabra iz Velikega Mlačeva. Ko smo se čebelarji sklonjenih glav ob odprtem grobu poslavljali od svojega priljubljenega Gabrovega ata, nas je prevevala globoka žalost. Za- je prekinjena, vendar vtkana med nas in spomin na 'njega bo še dolgo blestel med dolenjskimi čebelarji. Čebelarsko društvo Grosuplje-Center Kako je bil priljubljen med nami, je pokazal njegov pogreb, katerega se je udeležilo veliko število vaščanov ter čebelarjev tudi iz sosednjih vasi. Pri odprtem grobu so se od njega poslovili predstavniki orga-nizaoij ter mu izrekli poslednjo zahvalo za vse njegovo delo, ki ga je opravil za dobrobit našega kraja. Čebelarska družina Gornji grad MARTIN VOŠČIČ Zalotstna vest je odjeknila med čebelarji v Gornjem gradu dne 24. marca 1972, ko je nenadoma umrl za težko, zahrbtno boleznijo Martin Voščič, frizerski mojster in tajnik čebelarske družine. Rojen je bil pred 64 leti v Koprivnici na Hrvaškem. V Gornji grad se je priselil pred 40 lcfi, odprl frizersko delavnico, katere poklic je opravljal vse do svoje smrti. Ze takoj ob prihodu v Gornji grad je začel z aktivnim delom v raznih organizacijah in društvih (gasilsko, planinsko, turistično). Leta 1955 je prišel v Gornji grad, na večer njegovega življenja, njegov tast, velik čebelar-praiktiik tin takoj navdušil Vinkota (tako smo ga namere nazivali), da je začel čobelariti. Kot izkušen organizator in aktiven član v vseh društvih je tudi pri nas začel takoj z delom. Bil je ves čas član UO, deloval kot član, blagajnik in nazadnje tajnik vse do svoje smrtii. Njegova delavnica je bila velikokrat shajališče čebelarjev. Vsakokrat, tudi pri delu, če je le nanesla 'priložnost, je pogovor tekel o čebelah. S kakšnim navdušenjem je pripovedoval o svojih izkušnjah in opažanjih ter z zanimanjem poslušal napotke in izkušnje drugih. Leta 1970 je med čebelarji in turističnimi delavci v Gornjem gradu vznikla misel o organiziranju čebelarsko-turistične prireditve pod 'imenom »Čebelarski praznik«. Med čebelarji je bil pokojni gonilna sila, da je ta prireditev, ki je medtem postala že tradicionalna, čim bolje uspela. FRANC SLOVŠA Dne 12. septembra smo spremili v mnogo prezgodnji grob Franca Slov-šo iz Planinc nad Polhovim Gradcem. Pokojni Franc se je rodil 1. 1898. 1311 je kmet in čebelar. Ko se je leta 196G v Polhovem Gradcu ustanovila čebelarska družina, je bil med prvimi člani. S svojo zavestjo in marljivostjo je dobil zaupanje v organizaciji in bil večkrat član izvršilnega odbora. Bil je eden najbolj delovnih članov. Društvenih sestankov, sej in predavanj ni nikoli zamujal, nikoli ni omenil, dia je bolan ali preutrujen, pa čeprav smo od njega velikokrat zahtevali veliko. Ob njegovem grobu smo se zbrali čebelarji s težko zavestjo, da so pravkar položili vanj nadvse dobrega sodelavca-čebe-larja. Kako izredno spoštovan in priljubljen je bil Franc, dokazuje tudi velika množica, med njimi mnogo čebelarjev društva »Dolomit«, ki so ga spremili v njegov zadnji dom na pokopališče v Šentjošt. Ko bodo spomladi čebele prvič vzletele, Franceta ne bo več, da bi pregledoval, če izletavajo iz vsej panjev. Pogrešale in iskale ga bodo, kajti manjkal jim bo gospodar, kakor bo manjkal njegovi družinis krbni oče in mož, sodelavec in prijatelj nam — čebelarjem. Sočustvujemo z njegovo družino in ji izrekamo naše iskreno sožalje, Francetu pa vso zahvalo za ves trud, prizadevanje in požrtvovalnost v društvu. Za Čebelarsko društvo »Dolomiti« Vinko Zibelnik