Dr. Viktorija Florjančič
E-študij v slovenskem visokošolskem prostoru
Znanstveni članek UDK 378.014.43:004
KLJUČNE BESEDE: študij na daljavo, e-študij, visoko šolstvo
POVZETEK - Svetovni trendi izvajanja študija na daljavo oziroma e-študija se širijo tudi v slovenski visokošolski izobraževalni prostor. Tako za študijsko leto 2014/2015 visokošolski zavodi za dodiplomski študij na daljavo razpisujejo 930 vpisnih mest. Iz razpisa izhaja, da se študij na daljavo pojavlja le na izrednem študiju, čeprav bi takšen način študija - predvsem ker se študij izvaja prek spleta (e-štu-dij) - lahko predstavljal tudi način izvedbe rednega študija. V medijih se pojavljajo dvomi o kakovosti študija na daljavo, zato v prispevku prikazujemo pregled zakonodaje in spremljajočih dokumentov ter izpostavljamo kritične točke, na katere bi pri izvajanju e-študija morali biti pozorni. E-študij je le način izvedbe študija, pri čemer bi (ob upoštevanju sodobnih pedagoških pristopov) študij moral biti usmerjen na študenta in njegovo dejavnost ter doseganje učnih izidov akreditiranega študijskega programa. Enotna bi morala biti tudi presoja kakovosti izvedbe študija, za katero predlagamo, da se iz presoje prehodnosti, števila diplomantov ter časa trajanja študija usmeri v presojo sistemov za spremljanje doseganja učnih izidov ter odgovornosti zanje.
Scientific paper UDC 378.014.43:004
KEYWORDS: distance education, e-study, higher education
ABSTRACT - The global trends of distance education or e-study are spreading into Slovenian higher education. Consequently, Slovenian higher education institutions are launching distance undergraduate programmes for the 2014/2015 academic year, with 930 available places. It is clear from the programme enrollment that distance education only occurs on part-time study programmes. However, studying online (e-study) could also represent a full-time study method. Based on doubts raised in the media relating to the quality of distance education, this paper presents an overview of the legislation and supporting documentation and highlights the critical points which need be taken in account when e-study is being implemented. E-study is merely the way in which the study is performed, and taking into account modern pedagogical approaches, studies shouldfocus on the student and their activities and the achievement of the learning outcomes of an accredited study programme. The same approaches need to be taken when evaluating the performance of the suggested study programme. The assessment of the students ' transition, the number of graduates and the duration of the study need to focus on the assessment systems to monitor the achievement of the learning outcomes and the responsibility for them.
1. Uvod
Uvajanje informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) v poslovanje podjetij in prenos poslovanja podjetij na splet poznamo pod pojmom elektronsko poslovanje ali na kratko e-poslovanje. Način poimenovanja se je hitro prenesel tudi na druga področja. Tako bančno poslovanje na spletu prepoznamo pod pojmom e-bančništvo, zavarovalno dejavnost kot e-zavarovalništvo, delo od doma na daljavo pa kot e-delo ipd. Prenos izvajanja izobraževanja na splet tako označujemo s pojmom e-izobraže-
140
Didactica Slovenica - Pedagoška obzorja (3-4, 2014)
vanje. To pa ni le učenje prek spleta, temveč pojem označuje tudi uporabo različnih IKT v pedagoškem procesu, saj uporaba IKT v izobraževanju ni omejena le na navidezni prostor na spletu, temveč ga lahko uporabljamo tudi v tradicionalnih učilnicah. E-izobraževanje tako predstavlja generičen pojem (Sulčič, 2008, str. 21), pod katerim razumemo vsakršno rabo IKT (računalnikov, programov, zgoščenk in drugih IKT) pri poučevanju in učenju.
Največkrat e-izobraževanje istovetimo s pojmom študij na daljavo, za katerega je med drugim značilna prostorska in časovna ločenost učitelja in učečega (Keegan, 1991, str. 44), čeprav so udeleženci študija na daljavo medsebojno povezani prek različnih medijev. Medij povezave se skozi zgodovino spreminja - pred več kot 200 leti sta bila učitelj in učenec povezana prek klasične pošte (povzeto po Holmberg, 1995), zaradi česar je bil študij na daljavo poznan kot dopisno izobraževanje. V 20. letih prejšnjega stoletja so učečim posredovali gradiva preko radijskih oddaj, s pojavom televizije prek televizijske mreže, v devetdesetih letih pa je vlogo medija za distribucijo gradiv prevzel internet, najprej preko e-pošte, kasneje pa preko spletnih strani. Danes za distribucijo gradiv ter za komunikacijo in sodelovanje uporabljajo različna spletna učna okolja. S širitvijo svetovnega spleta na področje izobraževanja se pojem študij na daljavo v strokovnih krogih pojavlja tudi kot spletno izobraževanje (učenje ali študij), e-študij (e-učenje) ali kot online študij (učenje).
Uvedba spletne tehnologije je - tako kot v podjetja tudi na področje izobraževanja - prinesla številne priložnosti, ki so v začetku veliko obetale. Na poslovnem področju so znane posledice neuresničenih pričakovanj e-poslovanja, poznane pod razpočenim ".com mehurčkom" (angl. Dot-com bubble), ki se je zgodil leta 2001, ko je propadlo veliko tako imenovanih e-podjetij (Laudon in Laudon, 2007, str. 392). Uvajanje svetovnega spleta v študij na daljavo se je začelo sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, najprej seveda v ZDA (Bates, 2005, str. 23). Nastajati so začele tako imenovane virtualne univerze, ki naj bi izkoristile načela ekonomije obsega in z vključevanjem večjega števila študentov zniževale stroške na posameznega študenta. Žal so bile številne virtualne univerze neuspešne. Naj navedemo primer britanske e-univerze (angl. UK eUniversity), ki je bila ustanovljena leta 2001, svoje prve tečaje pa je na trgu ponudila šele leta 2003. E-univerza je bila ustavljena z namenom širitve uveljavljenega modela študija na daljavo Odprte angleške univerze (angl. Open University). Žal je ideja e-univerze propadla že leta 2004, kar je pokazalo, da uspeh e-izobraževanja ni povezan le z IKT.
Zadnja tri leta se na izobraževalnem trgu pojavljajo številni ponudniki tako imenovanega množičnega odprtega spletnega izobraževanja (angl. Massive Open Online Courses - MOOC), v katerega se lahko vključi vsak, ki želi priti do znanja. Sam pojem MOOC je nastal leta 2008, vendar so se prvi množični predmeti/tečaji pojavili šele v letu 2012. Najbolj odmeven ponudnik tovrstnih izobraževanj je nedvomno Udacity, ki širši javnosti ponuja vsebine ugledne ameriške univerze Stanford. Eden izmed ciljev Udacityja je približati sodobno znanje, ki nastaja na univerzah, širši zainteresirani javnosti. Pri tem gre za novo pojmovanje odprtosti, ki ni enaka pojmu, kot
Dr. Viktorija Florjančič: E-študij v slovenskem visokošolskem prostoru
141
ga poznamo v povezavi s tako imenovanimi odprtimi univerzami, temveč za odprtost izobraževalnih vsebin in širitev učečih se skupnosti izven šolskega prostora. Poleg Udacityja sta javnosti poznana še edX in Coursera. Slednja ima (s ponudbo več kot 500 MOOC tečajev) tudi največji tržni delež (EdSurge, 2013).
MOOC tečaji niso namenjeni le študentom, saj se v tovrstna izobraževanja vključujejo tudi posamezniki, ki so že zaključili svoje izobraževanje, želijo pa dobiti nova, sodobna znanja in se na ta način vključiti v proces vseživljenjskega izobraževanja. Tri četrtine tovrstnih izobraževanj (EdSurge, 2013) izvajajo v angleškem jeziku, kar za drugače govoreče predstavlja določeno oviro. Se pa v zadnjem letu pojavljajo ponudniki tečajev v drugih jezikih - tako na primer Mirianda ponuja tečaje v španščini in francoska digitalna univerza (FUN - France Université), na platformi edX tečaje v francoščini. Zaradi popularnosti MOOC tečajev ne preseneča, da se organizacija in izvedba MOOC tečajev širi po vsem svetu. Na spletu je moč najti tudi tečaje v arabščini in kitajščini.
Vključevanje uporabnikov interneta v online izobraževanje je razvidno tudi iz podatkov, ki jih zbira Eurostat. Po podatkih Eurostata največ uporabnikov interneta informacije za potrebe izobraževanja išče v Španiji (65%) in na Malti (61%). Delež uporabnikov nad 50 odstotkov so v letu 2013 zabeležili še na Portugalskem (57%), Islandiji (56%), na Hrvaškem (55%) in v Luksemburgu (51%). V Sloveniji informacije za potrebe izobraževanja išče 44 odstotkov uporabnikov interneta. Eurostat zbira tudi podatke o tem, koliko uporabnikov interneta se je v zadnjih treh mesecih vključilo v kakšen online tečaj. Največ uporabnikov se je vključilo na Finskem (16%), Litvi (15%) in Španiji (13%). Slovenski uporabniki interneta so na koncu lestvice z le 5 odstotki, kar je pod povprečjem EU-28 in EU-15 (oboje 8%). Izračunali smo razmerje med podatkom o uporabi interneta za potrebe izobraževanja in podatkom o vključitvi v online tečaje. Najvišje vrednosti smo zabeležili za Finsko, Litvo, Združeno kraljestvo, Norveško, Češko in Nizozemsko. Žal je Slovenija tudi tu na repu lestvice. Za njo so le Bolgarija, Latvija, Avstrija in Portugalska.
Razvoju e-izobraževanja v Evropi sledimo predvsem po letu 2000, ko sta se IKT ter računalniška in internetna pismenost začeli omenjati v dokumentih evropske komisije. Lizbonska deklaracija in eEurope prenovo izobraževanja vidita kot vir konkurenčnosti evropskega gospodarstva (Sulčič, 2008, str. 29). Uvedba e-izobraže-vanja je pogojena z ustrezno IKT pismenostjo, kar spodbujajo tudi različne evropske pobude, predvsem eLearning in Erasmus Mundus. Številnim pobudam, ki so se pojavljale od leta 2000, je že leta 2005 sledila zavest o potrebnem zagotavljanju kakovosti e-izobraževanja. Tako je bila leta 2005 (kot projekt Evropske komisije) ustanovljena Fundacija za kakovostno e-izobraževanje (angl. European Foundation for Quality in e-Learning - EFQUEL), ki je združila tri prejšnje evropske projekte: SEEL - Supporting Excellence in E-Learning, EQO - European Quality Observatory in SEQUEL - Sustainable Environment for Evaluation off Quality in E-Learning (Sulčič, 2008, str. 30-31).
142
Didactica Slovenica - Pedagoška obzorja (3-4, 2014)
Čeprav Slovenija (po podatkih Eurostata) zaostaja za državami EU, pa je po podatkih iz razpisa za vpis in po oglaševanju posameznih študijskih programov opaziti, da je na daljavo mogoče študirati tudi na slovenskih visokošolskih zavodih. Tako visokošolski zavodi v razpisu za vpis v dodiplomske in enovite magistrske študijske programe za študijsko leto 2014/2015 (v nadaljevanju razpis za vpis) (MIZS, 2014) razpisujejo čez 900 vpisnih mest za študij na daljavo ali e-študij. V medijih se pojavljajo prispevki, ki vzbujajo dvome glede kakovosti izvedbe e-študija, zato nas je zanimalo, kako je študij na daljavo oziroma e-študij opredeljen v slovenski zakonodaji in spremljajočih virih.
Raziskava temelji na podatkih, dobljenih iz razpisa za vpis, študiju obstoječe visokošolske slovenske zakonodaje ter pregledu spletnih strani visokošolskih zavodov in javnosti dostopne dokumentacije na spletnih straneh. Pri tem smo se omejili le na visokošolske zavode, ki razpisujejo študij na daljavo/e-študij. Zbrane podatke prikazujemo opisno in tabelarično. Prispevek zaključujemo s kritično razpravo.
2. Študij na daljavo ali e-študij
V	razpisu za vpis kot tudi v drugih dokumentih se za izvedbo študija na daljavo (prek spletnih učnih okolij) pojavljajo različni pojmi. Eden izmed njih je v uvodu omenjen pojem e-izobraževanje.
Preden se spustimo na področje "e-" pojmov, ki so povezani z uporabo IKT v posameznem procesu, naj opredelimo pojme: izobraževanje, poučevanje in učenje. Izobraževanje, nadrejeni pojem poučevanju in učenju, poteka organizirano s strani izobraževalne institucije. Pri poučevanju je težišče na učitelju, pri učenju pa ima aktivno vlogo učenec. Proces, ki je usmerjen na učenje, kot aktivnost učenca v ospredje postavlja pojem e-učenje (angl. E-learning). Učimo se lahko kjer koli in kadar koli. E-poučevanje, poučevanje, podprto z IKT, v praksi skorajda ne uporabljajo. Glede na to, da sodobne pedagoške teorije že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pedagoški proces usmerjajo k učencu (Jarvis in sod., 2003, str. 5 in 6), ne preseneča, da je pojem e-učenje v strokovni javnosti bolj prisoten. Učenec se s pomočjo IKT lahko uči doma, v knjižnici, pri prijateljih ali v šoli. E-učenje lahko poteka prek formalno organiziranega pedagoškega procesa, kjer udeleženec ob uspešno zaključenem izobraževanju pridobi javno veljavno listino (Trunk Širca in Sulčič, 2010, str. 250), ali pa neformalno, kjer se učenec udeležuje različnih tečajev in dobi le potrdilo, ki ni javna listina (prav tam). Pogosto e-učenje poteka priložnostno (naključno), ko uporabnik interneta pridobiva informacije iz različnih spletnih virov (člankov in prispevkov, spletnih strani podjetij, spletnih dnevnikov, forumov, wikijev, socialnih omrežij idr.).
V	visokem šolstvu izvajajo študijske programe, kjer je pedagoški proces usmerjen k študentom, zato namesto e-učenja uporabljamo pojem e-študij. Pri e-študiju IKT nastopa kot medij za posredovanje študijskih gradiv in kot medij medsebojne
Dr. Viktorija Florjančič: E-študij v slovenskem visokošolskem prostoru
143
komunikacije ter sodelovanja med študenti in med študenti in učiteljem. Osredotočenost študijskih programov na študenta in njegovo delovno obremenitev poudarjajo tudi Merila za kreditno vrednotenje študijskih programov po ECTS (v nadaljevanju merila ECTS).
Študij na daljavo, kot smo omenili v uvodu, je način študija, kjer (prirejeno po Keegan, 1991, str. 44 in Sulčič, 2008, str. 22):
□	Študent in učitelj sta prostorsko in časovno ločena, kar študij na daljavo razlikuje od klasično izvedenih oblik študija (angl. On-campus education).
□	Študij na daljavo organizira izobraževalna institucija, kar tovrstni študij razlikuje od samoizobraževanja, kjer študent študira sam s pomočjo različnih virov, ki so dostopni na spletu.
□	Obstaja možnost medsebojne komunikacije študentov na daljavo, kar študij na daljavo razlikuje od drugih organiziranih oblik uporabe IKT za izobraževalne namene. Za komunikacijo lahko uporabljajo e-pošto, telefon, forume, klepetalnice, video-konferenčne sisteme ipd.
Razvoj interneta, predvsem pa svetovnega spleta, predstavlja odličen medij za izvedbo študija na daljavo (Simonson in sod., 2013, str. 40), kar vidimo v večanju števila ponudnikov tovrstnega študija, kot tudi v večjem številu (e-)študentov (Allen in Seaman, 2014). E-izvedbo študija v celoti, ali le delno, ponuja vedno več institucij, zaradi česar je pojem e-študij ustrezen termin za študij, katerega izvedba je podprta z IKT. Prednosti e-študija in zahteve okolja so pripomogle k temu, da se takšen način študija (v celoti ali delno) uvaja tudi v klasično izveden študij, kjer študentje IKT uporabljajo za opravljanje tekočih študijskih obveznosti (oddajo nalog, komunikacijo, skupinsko delo ipd). V poslovnem svetu govorimo o digitalizaciji poslovanja in glede na stopnje digitalizacije proizvoda/storitve razlikujemo različne vrste e-poslovanja (Rainer in Turban, 2009, str. 168). Podobno na področju terciarnega izobraževanja ločujemo študij, ki ga izvajajo prek klasično izvedenih oblik dela v učilnici (angl. Face-to-face), študij, ki ga izvajajo s kombinacijo klasičnih oblik in delne podpore prek spleta, kar poznamo kot kombinirano izobraževanje - študij (angl. Mixed mode, hybrid ali Blended learning) (Bates, 2005, str. 8), ali pa študij, ki ga v celoti izvajajo preko spleta (online študij).
Kot vidimo, opredelitve študija na daljavo ta študij opredeljujejo s prostorsko in časovno ločenostjo študentov in učitelja, ne pa z načinom vključevanja študentov - v redni (angl. Full-time) ali v izredni način študija (angl. Part-time), kar pomeni, da bi tovrstni študij lahko izvajali za študente rednega in izrednega študija, česar v slovenskem visokošolskem prostoru ni. Študij na daljavo v slovenskem visokošolskem izobraževalnem prostoru običajno povezujejo le z izrednim načinom izvajanja študija. Predlog novega zakona o visokem šolstvu (ZViS-1), ki je v pripravi (različica 27. februar 2014), sicer odpravlja redni in izredni študij ter uvaja polni (v prvi različici so uporabljali pojem redni) in delni način študija, ki sta lahko brezplačna ali plačljiva. Polni študij predvidena študij v polnem obsegu akreditiranega študijskega programa.
144
Didactica Slovenica - Pedagoška obzorja (3-4, 2014)
Študent polnega študija bo ob vpisu v letnik vpisal 60 KT, medtem ko bo študent, ki si bo izbral delni način študija, ob vpisu vpisal študijske obveznost v obsegu do 36 KT.
Če povzamemo - študij na daljavo je način izvajanja študija, ki se od klasično izvedenega študija razlikuje le po tem, da so udeleženci izobraževanja prostorsko in časovno ločeni, ne pa po vsebinah, kot tudi ne po učnih izidih. Študentje morajo (ne glede na način izvedbe študija) pridobiti s študijskim programom določene splošne in predmetno specifične kompetence. Tako bi na daljavo lahko študirali študentje, ki v enem letu lahko opravijo vse študijske obveznosti akreditiranega študijskega programa (60 KT) in v študij (po merilih ECTS, 3. člen) vložijo od 1.500 do 1.800 ur svojega dela, kot tudi študentje, ki zaradi drugih obveznosti (npr. zaposleni, športniki, umetniki, mladi starši idr.) lahko opravijo le del študijskih obveznosti - npr. do 36 KT. Tako študentje polnega kot študentje delnega študija študijske obveznosti opravljajo redno, skladno z akreditiranim študijskim programom in učnimi načrti ter skladno z načrtom izvedbe za predvidena način študija, in dosegajo predpisane učne izide (angl. Learning outcomes). Pri tem razvijajo s študijskim programom predvidene splošne in predmetno specifične kompetence.
3. Študij na daljavo v slovenskem visokošolskem prostoru
3.1. Zakonodaja in merila
Zakon o visokem šolstvu (ZViS-UPB7) določa postopek akreditacije študijskih programov ter obvezne sestavine študijskih programov za pridobitev izobrazbe (35. člen). Ena izmed sestavin je tudi način izvajanja študija, ki ga mora visokošolski zavod obvezno opredeliti v predlogu za akreditacijo študijskih programov prve in druge stopnje. Zakon nikjer podrobno ne opredeljuje načina izvajanja študija. Nadalje, v 37. členu zakon (ZViS-UPB7) opredeljuje študijsko leto in obseg predavanj. Tako dodiplomski študijski programi obsegajo od 20 do 30 ur organiziranih oblik pedagoškega procesa (predavanj, seminarjev in vaj) tedensko. Upoštevajoč 30 tednov, kolikor traja pedagoški proces, to predstavlja od 600 do 900 ur organiziranih oblik letno. Isti člen še določa, da, če narava študija omogoča, lahko organizacijo in časovno razporeditev organiziranih oblik prilagodijo študentom. V oklepaju omenjajo izredni način študija. Zanimivo je, da zakon nikjer ne opredeljuje rednega in izrednega načina študija. Zato pa v 69. členu izenačuje pravice študentov ne glede na izvedbo študija - redni ali izredni študij.
ZViS v IV. poglavju opredeljuje nacionalni program visokega šolstva. V veljavi je Resolucija o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020 (ReNPVŠ11-20), kjer (v poglavju 2.5 - Kakovost in odgovornost) kot področje strateškega pomena na področju opreme omenjajo tudi "razvoj programov izobraževanja na daljavo" in "večjo uporabo IKT pri poučevanju in učenju". Študij na daljavo navajajo tudi med
Dr. Viktorija Florjančič: E-študij v slovenskem visokošolskem prostoru
145
cilji (poglavje 2.5.1), kjer je treba "bolje umesti študij na daljavo v slovenski izobraževalni prostor".
Vpis in izvedbo vpisa v visokošolske študijske programe podrobno ureja Pravilnik o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visoko šolstvo (nadalje pravilnik o vpisu), ki v 3. členu določa, da razpis (poleg podatkov o zavodu in študijskem programu) vsebuje število prostih mest, "ločeno za redni in izredni oziroma e-študij". S to dikcijo pravilnik e-študij povezuje z izrednim načinom izvedbe študija. Isti člen pravilnika o razpisu dodaja še, da se v razpisu objavijo "druga podrobnejša navodila in informacije, pomembne za izbiro študija", kar se v razpisu nekaterih visokošolskih zavodov kaže v razlagi razlik med redno in izredno izvedbo študija, ali za izvedbo študija na daljavo oziroma izvedbo e-študija.
Omenili smo že, da Merila za kreditno vrednotenje študijskih programov po ECTS spodbujajo "strategije poučevanja, ki so osredotočene na študenta" (2. člen). V nadaljevanju merila ECTS poudarjajo, da takšno poučevanje "temelji na sodobnih, inovativnih metodah, aktivnem učenju, skupinskem delu in individualnih stikih študenta" z učitelji in je usmerjeno k študijskim rezultatom, ki so opredeljeni v študij -skem programu.
Akreditacija študijskih programov je opredeljena v III. poglavju ZViS-UPB7. Merila za postopke in minimalne kriterije za akreditacijo študijskih programov določajo Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov (v nadaljevanju merila za akreditacijo), ki jih je sprejel svet Nacionalne agencije za kakovost visokega šolstva (NAKVIS). Sama merila za akreditacijo ne omenjajo študija na daljavo, kot tudi ne e-študija. Zato pa merila za akreditacijo (v 9. členu) predvidevajo presojo vpetosti visokošolskega zavoda v okolje, pri čemer, med drugim, v 3. točki, presojajo kakovost učnih izidov in kompetenc, ki bodo diplomantu pomagale pri zaposlitvi ali nadaljnjem izobraževanju. Smernic za tovrstno presojo ni zaslediti.
Akreditacijo študijskih programov ter skrb za delovanje sistema zagotavljanja kakovosti v visokošolskem izobraževanju ZViS nalaga NAKVISu (51.f člen), ki na svoji spletni strani - med pogosto zastavljenimi (vsebinskimi) vprašanji in odgovori - navaja, da študij na daljavo ni posebej predpisan, izvedba študija pa je v pristojnosti visokošolskega zavoda, pri čemer se sklicuje na 6. člen ZViS. V nadaljevanju pogosto zastavljenih vprašanj NAKVIS navaja smernice, ki so zajete tudi v Priročniku za strokovnjake NAKVIS (Širok in Debevec, 2013, str. 45-46). Priročnik za strokovnjake, ki omenja le pojem študij na daljavo, naj bi strokovnjakom pomagal pri presoji ustreznosti predlaganih izvedb na daljavo (prav tam).
Poleg posebnega dela, ki podaja smernice za študij na daljavo, pa priročnik v 7. poglavju pri splošnih smernicah za presojo organizacije in izvedbe izobraževanja, strokovnjaku svetuje posebno pozornost pri presoji izvedbenih oblik oziroma načinov študija (Širok in Debevec, 2013, str. 41), kjer je izpostavljena skrb, da premajhno število kontaktnih ur lahko ogrozi "usvojitev s programom predvidenih ciljev in kompe-tenc". Pri tem priročnik izpostavlja tudi obliki e-študij in kombiniran študij. Postavlja
146
Didactica Slovenica - Pedagoška obzorja (3-4, 2014)
se vprašanje, ali je obseg kontaktnih ur res edini možni način za razvoj kompetenc. Nadalje, na osnovi česa lahko strokovnjak presodi, ali je zmanjšanje števila kontaktnih ur še sprejemljivo, kot to predvideva priročnik?
V	delu, ki je namenjen "dodatni postopkovni in vsebinski problematiki", avtorji priročnika namenjajo poseben razdelek študiju na daljavo (Širok in Debevec, 2013, str. 45-46), pri katerem navajajo, da mora študij na daljavo zagotoviti pridobitev enakih kompetenc kot klasičnih študij. Študij na daljavo je način izvedbe, kjer so udeleženci med seboj ločeni, zato lahko visokošolski zavod (skladno s 37. členom ZViS) organizacijo in časovno razporeditev organiziranih oblik prilagodi študentom. Način izvedbe (redno ali izredno, ali na e-način) je - skladno s 6. členom ZViS (avtonomija visokega zavoda) - v domeni visokošolskega zavoda, ki mora poskrbeti, da diplomanti ob zaključku študijskega programa izkazujejo z akreditiranim študijskim programom opredeljene splošne in predmetno specifične kompetence.
Pri presoji ustreznosti izvajanja študija na daljavo bi morali presojati le tisto, kar je povezano s samo izvedbo študija in kar bi lahko vplivalo na nedoseganje učnih izidov oziroma za nedoseganje kompetenc, ne pa stvari, ki veljajo tudi za klasično izvedbo študijskega programa. Tako na primer je povsem odveč, da priročnik navaja povezanost zasnove in sistema študija na daljavo s poslanstvom, vizijo in strategijo zavoda, saj je študij na daljavo le način izvedbe študija, ki mora slediti akreditiranemu študijskemu programu.
V	priročniku priporočajo, da presodijo sestavine, ki so neodvisne od načina izvedbe študija. Izpostavimo le najvidnejše:
□	Načrt izvedbe mora učitelj pripraviti za vse načine izvedbe predmeta - za klasično in e-izvedbo, saj načrt izvedbe vključuje tudi gradiva, dejavnost študentov, načine in kriterije preverjanja in ocenjevanja znanja (Sulčič, 2010, str. 244).
□	Način spremljanja dela izvajalcev predmeta ni odvisen od načina izvedbe predmeta, ravno tako ne ukrepanje visokošolskega zavoda za neustrezno delo učitelja oziroma izvajalca.
□	Podobno je pri preverjanju pristnosti in izvirnosti nalog študentov, saj le-ta ni povezana le s študijem na daljavo, temveč je tovrstno preverjanje potrebno tudi pri klasično izvedenem študiju. Pojav plagiatorstva nikakor ni vezan na način izvedbe študija.
□	Podobno je s preprečevanjem goljufij pri pisnem preverjanjem znanja, saj to ni vezano na način izvedbe predmeta. Drugo pa je, če predmete izvajajo online, kjer pride v ospredje potreba po preverjanju študentove identitete.
□	Ocenjevanje izdelkov in nalog študentov ni vezano na način izvedbe predmeta, saj je z zakonom predpisano (52. in 54. člen ZViS-UPB7), kdo lahko izvaja pedagoško delo - visokošolski učitelji in sodelavci.
□	Ugotavljanje kakovosti klasično izvedenega študija ne bi smeli razlikovati od načina ugotavljanja kakovosti izvedbe študija na daljavo. Tudi način ukrepanja je neodvisen od načina izvedbe.
Dr. Viktorija Florjančič: E-študij v slovenskem visokošolskem prostoru
147
Čeprav nacionalni program visokega šolstva 2011-2020 razvoju študijskih programov na daljavo daje strateški pomen, pa zakonodaja temu (še) ne sledi. Tako na primer obrazec za akreditacijo študijskega programa ne vsebuje pojma "študij na daljavo", pa tudi ne pojma "e-študij". Se pa e-učno okolje (poleg digitalne knjižnice) pri opredelitvi mesta, kjer se nahaja predvidena obvezna in priporočljiva študijska literatura.
3.2. Razpis študijskih programov
Slovenski visokošolski zavodi študij na daljavo večinoma povezujejo z izrednim študijem, kar je razvidno tudi iz razpisa za vpis ter aktov visokošolskih zavodov. Pregled visokošolskih institucij, ki v Sloveniji omogočajo študij na daljavo, prikazujemo na osnovi podatkov, zbranih z razpisi za vpis, objavljenih na spletni strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Razpisna besedila smo pregledovali s pomočjo dveh ključnih besed: "e-študij" in študij "na daljavo", saj razpisna mesta razpisujejo za eno izmed navedenih oblik, čeprav razpis za vpis za vse štiri univerze ter za javne in koncesionirane samostojne visokošolske zavode v preglednicah, ki povzemajo vpisna mesta, prikazuje le vpisna mesta za redni in izredni študij ter skupno število vpisnih mest (MIZS, 2014, str. 19-32). V nadaljevanju razpisa - v delu razpisa, ki se nanaša na posamezno fakulteto - pa so razvidna tudi vpisna mesta za študij na daljavo. Študij na daljavo razpisujejo kot posebno kategorijo ali pa kot način izvajanja izrednega študija. Kot način izvajanja izrednega študija se v razpisu pojavlja tudi e-študij. Iz podatkov razpisa univerze, javni in koncesionirani samostojni visokošolski zavodi razpisujejo 230 vpisnih mest za študij na daljavo.
Tabela 1: Razpis univerz, javnih in zasebnih zavodov s koncesijo
Visokošolski zavod	Uporabljen pojem	Število vpisnih mest
UL Ekonomska fakulteta Ljubljana	Študij na daljavo, kot način izvajanja izrednega študija po študijskih središčih.	150
UL Fakulteta za upravo Ljubljana	E-študij na daljavo, kot posebna oblika izrednega študija.	Razpisana so le mesta za izredni študij, ne pa za e-študij na daljavo.
UM Fakulteta za logistiko Celje	Študij na daljavo oziroma e-izobraževanje na izrednem študiju.	Razpisana so le mesta za izredni študij.
UM Fakulteta za organizacijske vede Kranj	Na daljavo v obliki e-izobraževanja.	Razpisana so le mesta za redni in izredni študij, predmete se do 55% izvajajo na daljavo v obliki e-izobraževanja.
Visoka šola za upravljanje in poslovanje Novo mesto	Izredni/e-študij.	40 v Novem mestu in 40 v Ljubljani
Opomba: UL = Univerza v Ljubljani, UM = Univerza v Mariboru
148
Didactica Slovenica - Pedagoška obzorja (3-4, 2014)
Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani študij na daljavo izvaja prek osmih študijskih središč (ob pogoju 30 vpisanih študentov). Kot je razvidno iz razpisa, študentje študirajo po študijskem gradivu, ki je pripravljeno za samostojni študij. Za študente so organizirana uvodna srečanja z nosilcem predmeta ter skupinske in individualne konzultacije s tutorjem. Konzultacije so lahko osebne, telefonske ali po e-pošti. (MIZS, 2014, str. 57-58)
Fakulteta za upravo Univerze v Ljubljani razpisuje izredni študij kot e-študij na daljavo. V razpisnem gradivu e-študij opredeljujejo kot posebno obliko izrednega študija, ki ga izvajajo v e-učilnicah, s skupinskimi in individualnimi konzultacijami na daljavo ter preverjanjem znanja v klasični obliki. Izvajanje predmetov e-študija na daljavo opredelijo s terminskim načrtom izvedbe. Čas izvedbe posameznega predmeta določijo glede na obseg in zahtevnost predmeta. E-študij je vključen tudi v izvedbo rednega študija, kjer nadomešča organizirane oblike dela pri nekaterih predmetih. Se pa e-študij posebej ne razpisuje. V razpisu so objavljena le razpisna mesta za izredni študij. Fakulteta za upravo (skupaj s Fakulteto za računalništvo in informatiko) razpisuje tudi študijski program Upravna informatika, kjer izrednega študija ne razpisujejo, zato pa razpis omenja, da bodo nekateri predmeti izvedeni ob informacijski podpori (e-študij) (MIZS, 2014, str. 100-103).
Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru v razpisu govori o študiju na daljavo oziroma e-izobraževanju, ki ga študentje na izrednem študiju lahko spremljajo tudi na dislociranih enotah. V razpisu sicer navajajo le dislocirano enoto Krško. Kot poudarjajo v razpisu, bodo študentje študij na daljavo oziroma e-izobraževanje lahko spremljali tudi drugje, če bodo za to zagotovljene ustrezne možnosti. Tako kot Fakulteta za upravo tudi Fakulteta za logistiko ne razpisuje vpisnih mest za študij na daljavo (MIZS, 2014, str. 194).
Fakulteta za organizacijske vede Univerze v Mariboru v razpisu treh univerzitetnih in treh visokošolskih strokovnih študijskih programov prve stopnje v delu razpisa, ki velja tako za redni kot izredni študij, navaja, da se bodo predmeti do 55 odstotkov izvajali na daljavo v obliki e-izobraževanja (MIZS, 2014, str. 203-204).
Med samostojnimi visokošolskimi zavodi s koncesijo e-študij, kot način izvedbe izrednega študija, razpisuje Visoka šola za upravljanje in poslovanje Novo mesto. Način izvedbe ni posebej opredeljen.
Zasebni visokošolski zavodi brez koncesije v ločenih razpisih za študij na daljavo razpisujejo 700 vpisnih mest (tabela 2).
Študij na daljavo Alma Mater Europea opredeljuje kot kombiniran način študija, pri čemer kombinirajo predavanja v živo, video-konferenčna predavanja, posneta predavanja, medsebojno elektronsko komunikacijo in ustrezno prilagojena gradiva. Študente pri študiju na daljavo usmerja tutor.
Doba Maribor, ki je pionir uvajanja študija na daljavo v Sloveniji, uporablja pojem študij na daljavo/e-študij, za katerega v razpisu navaja, da je spletno podprt in poteka v virtualnem učnem okolju. Pri takšnem načinu študija posamezne predmete
Dr. Viktorija Florjančič: E-študij v slovenskem visokošolskem prostoru
149
izvajajo zaporedno, predmet za predmetom. Iz razpisa je razvidno, da delo študentov na daljavo poteka v celoti na daljavo, v virtualnem učnem okolju, brez fizičnih kontaktov. Med naborom študijskih programov, programa Poslovna administracija in Menedžment vseživljenjskega izobraževanja izvajajo le kot (izredni) študij na daljavo/e-študij.
Tabela 2: Razpis zasebnih zavodov brez koncesije
Visokošolski zavod	Uporabljen termin	Število vpisnih mest
Alma Mater Europea - Evropski center Maribor (AMEU)	študij na daljavo	na 3 programih: 180
Doba Fakulteta za uporabne poslovne in družbene študije Maribor	študij na daljavo/e-študij	na 5 programih: 280
Fakulteta za industrijski inženiring Novo mesto	študij na daljavo	60
Fakulteta za poslovne in upravne vede Novo mesto	izredni/e-študij	40
IAM Visoka šola za multimedije Ljubljana	študij na daljavo	60
IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana	študij na daljavo	80
Visoka šola Erudio Ljubljana	študij na daljavo	np
Študij na daljavo - poleg rednega in izrednega študija - razpisuje tudi Fakulteta za industrijski inženiring Novo mesto. Značilnosti študija na daljavo razpis ne omenja, njegovo izvedbo pa omejuje z vsaj desetimi vpisanimi študenti.
Fakulteta za poslovne in upravne vede Novo mesto poleg rednega in izrednega študija razpisuje tudi izredni/e-študij, ki ga posebej ne opredeljuje.
IAM Visoka šola za multimedije Ljubljana razpisuje ločena vpisna mesta za izredni študij in študij na daljavo. Razlik v načinu izvedbe razpis ne navaja.
IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana v preglednici razpisuje vpisna mesta na izrednem študiju in študiju na daljavo. Pod preglednico je sicer napisano, da posamezne dele študijskih programov izvajajo z elementi študija na daljavo, kar je sicer v nasprotju z razpisani vpisnimi mesti, saj se ločeno razpisuje izredni študij in študij na daljavo, kar bralca razpisa nekoliko zmede. Posebno, ker IBS v nadaljevanju razpisnega besedila omenja, da IBS organizira tudi študij na daljavo oziroma kombinirani študij.
Visoka poslovna šola Erudio iz Ljubljane razpisuje vpisna mesta za redni in izredni študij. Poleg tega pa visoka šola v razpisu omenja, da bo izvajala tudi študij na dalj avo, vendar število razpisnih mest ni razvidno, kot tudi podrobnosti načina študij a ne.
150
Didactica Slovenica - Pedagoška obzorja (3-4, 2014)
4. Sklep
Razvoj IKT vpliva na naše delovanje in življenje, zato se tem spremembam visokošolsko izobraževanje ne bo moglo izogniti. IKT spreminja poučevanje in učenje ter tudi administrativne procese in procese upravljanja in vodenja. Na trgu se pojavlja odprto množično izobraževanje (MOOC tečaji), ki pa po Thrunu (2014), enem od ustanoviteljev Udacityja, ne predstavlja nevarnosti za klasično visokošolsko izobraževanje. Svoje mnenje podkrepi s primerom iz preteklosti, ko je gledališčnike skrbelo, da jim bodo kinodvorane vzele obiskovalce, kar se pa ni zgodilo (prav tam). Ljudje še vedno hodijo v gledališče, si jih pa večina posnetkov gledaliških predstav ne želi ogledati na televiziji, saj je čar gledališča v biti tam, doživeti igro in vzdušje. Podobno je z bojaznijo, da e-študij predstavlja konkurenco klasičnemu izobraževanju. Thrun (prav tam) prednost MOOC tečajev vidi predvsem v individualizaciji učenja, ki je pri klasičnem poučevanje skorajda nemogoča. Študent pri e-študiju si čas študija prilagodi svojim potrebam in zmožnostim in na svoj način, s tempom, ki je prilagojen njegovim zmožnostim in drugim dejavnostim, pride do učnih izidov in razvije določene kompetence. Na tem mestu želimo pohvaliti spremembe, ki jih predlaga nov ZViS, ko omogoča brezplačen študij za tiste, ki si iz različnih razlogov ne morejo privoščiti polni, 60 KT študij, saj zanj ne morejo nameniti od 1.500 do 1.800 ur svojega dela. Zaposleni ali osebe, ki jim študij ni osrednja dejavnost, bodo lahko vpisali delni študij (36 KT) in na leto redno opravili vse študijske obveznosti, skladno tudi z merili ECTS. Nedvomno bo to, da so opravili vse predvidene študijske obveznosti (npr. 36 KT), pozitivno vplivalo na same študente in na njihovo motivacijo po nadaljevanju študija in zmanjšalo velik usip, ki ga beleži (ReNPVŠ11-20) slovensko visokošolsko izobraževanje. Polni kot delni študij lahko izvajajo na klasični način, na e-način, ali na kombinirani način (angl. blended).
Spremembam, ki jih narekuje razvoj IKT, bi morala slediti tudi pravna regulativa, ki ureja področje visokošolskega izobraževanje v Sloveniji, saj se tem spremembam ne bo moč izogniti.
Poleg terminoloških zagat, ki se v visokem šolstvu pojavljajo - študij na daljavo, e-študij, e-izobraževanje - še vedno prepogosto srečamo zagrete zagovornike tradicionalnih oblik dela: predavanje v predavalnici kot edino zagotovilo kakovostnega izobraževanja. Pasivno poslušanje (s pogosto odsotnostjo duha študentov) nikakor ne moremo uvrstiti v delo študenta, ki ga predvideva bolonjska prenova in merila ECTS. Ravno tako posnetki (klasičnih) predavanj ne morejo predstavljati e-študija, kar laična javnost pogosto enači z e-študijem. Podobno kot uvajanje IKT v podjetja zahteva prenovo poslovnih procesov, tudi uvajanje IKT v izobraževanje zahteva uvedbo drugačnega načina dela. Merila ECTS spodbujajo inovativne metode poučevanja, ki so usmerjene k študentu in njegovi obremenitvi. Ustrezno obremenitev študenta seveda lahko dosežejo tudi s klasično izvedbo predmeta, pri kateri pa težišče ne sme biti na obsegu kontaktnih ur, temveč na delu študenta in na doseganju učnih izidov in kom-petenc.
Dr. Viktorija Florjančič: E-študij v slovenskem visokošolskem prostoru
151
Visokošolski zavodi imajo sicer pravilnike o preverjanju in ocenjevanja znanja ter o načinu preverjanja kompetenc, vendar se ti pravilniki ukvarjajo s postopkovnimi zadevami, ne pa z vsebino. In tu vidimo največji izziv, s katerim bi se morali spopasti visokošolski zavodi, ne samo ob uvajanju e-študija, temveč pri celotni bolonjski prenovi. Visokošolski zavodi bi morali uvesti sistem za preverjanje doseganja učnih izidov in kompetenc študentov (diplomantov) ter opredeliti tudi odgovornost vseh deležnikov v tem procesu. Takšen sistem pa zahteva ustrezno (pedagoško) usposobljene visokošolske učitelje in sodelavce. Vzpostavitev in vzdrževanje tega sistema bi moralo biti vsebovano tudi v pravni regulativi. Kakovost izobraževanja (klasično ali na e-način izvedenega izobraževanja) vodi le preko preverjanja doseženih učnih izidov, ki se ne kažejo v številu študentov, v prehodnosti in času trajanja študija.
E-način študija zahteva prenovo procesov poučevanja, s katerimi dosegamo s študijskim programom akreditirane učne izide in kompetence. Edini resni problem, ki se pojavlja pri e-študiju, je preverjanje identitet študentov na daljavo, kar seveda počnejo tudi pri klasično izvedenem študiju, kjer lahko nekdo odda nalogo, ki je ni sam izdelal. In spet poudarjamo, uvedba IKT zahteva prilagoditev (prenovo) posameznih procesov, torej tudi procesa identifikacije udeležencev, kar poslovni svet uspešno rešuje (na primer prek digitalnih potrdil). Da bi se izognili vsem namigovanjem in dvomom, pa izpite pri e-študiju lahko opravljajo na enak način kot pri klasičnem načinu študija. Prednost e-študija vidimo predvsem v procesu študija, ki je usmerjen na študentovo delo. Študent v tem procesu (ob predpostavki mentorsko podprtega e-študija) je deležen več podpore izvajalca, kot jo je deležen študent klasičnega študija. Glede na to, da je učenje predvsem komunikacija, pa je priložnosti za komunikacijo v e-okolju veliko več, kot jo je v fizičnem razredu. Znana Russellova študija iz leta 2001, ki raziskave s področja e-študija zbira tudi na spletni strani, dokazuje, da študentje pri e-študiju dosegajo iste, če ne še boljše učne izide kot pri klasičnem študiju, oziroma je raziskav, ki dokazujejo nasprotno, veliko manj. To je še en dokaz več, da bi preverjanje ustreznosti posameznih študijskih programov moralo biti usmerjeno v sisteme za preverjanje doseganja učnih izidov in kompetenc ne glede na način izvajanja študija.
Študij na daljavo ali e-študij visokošolski zavodi v svojih aktih (statutu in pravilnikih) različno obravnavajo. Nekateri e-študiju namenjajo ločene pravilnike, v čemer ne vidimo potrebe. E-študij je le način izvedbe in z vidika obravnave študenta ne bi smelo biti razlik, kot jih tudi ni pri dosedanjem rednem in izrednem študiju. Tako bi določbe, ki se nanašajo na e-študij, morale biti vsebovane v obstoječih pravilnikih v točkah, ki se (zaradi načine izvedbe študija) razlikujejo. Na primer - e-študij, kot priporočajo v priročniku NAKVISa, ne zahteva posebnosti glede ugotavljanja izvirnosti nalog študenta, saj je to treba preveriti in zagotoviti tudi pri nalogah študentov klasičnega študija.
In če smo začeli z MOOC tečaji, naj z njimi še zaključimo. MOOC tečaji odpirajo namreč zanimiv izziv za sistem formalnega izobraževanja. Po podatkih, ki smo jih predstavili v uvodu, se tudi Slovenci udeležujejo MOOC tečajev, zato se postavlja
152
Didactica Slovenica - Pedagoška obzorja (3-4, 2014)
vprašanje priznavanja učnih izidov in kompetenc tovrstnega izobraževanja v sistemu formalnega visokošolskega izobraževanja. In če bi se slovenski visokošolski zavodi lotili izzivov MOOC tečajev, bi morali imeti v mislih ravno to - vzpostavitev ustreznega sistema preverjanja doseganja učnih izidov in kompetenc, ki bi jih lahko tečajniki (po uspešno zaključenem izobraževanju) uveljavljali v posameznih študijskih programih.
Za konec bi želeli slovensko visoko šolstvo za spremembe spodbuditi s parafra-zirano mislijo Galilea Galilei (1564-1642), da posameznika ne moreš naučiti ničesar, lahko mu le pomagaš, da to odkrije sam.
Viktorija Florjančič, Ph.D.
E-study in Slovenian higher education
The development of information-communication technology (ICT) influences how we live our lives and the way we do things. ICT is changing teaching and learning processes, as well as administrative and management processes. It is clear that higher education cannot avoid these changes. We are witness to the entrance and the popularity of MOOCs (Massive open online courses) on the higher education market. Thrun (2014), one of the founders of Udacity, does not pretend that it is a threat to on-campus higher education; it will not replace it, as cinema never replaced theatre (ibidem). The individualization of learning, where each student can adapt a study programme to his or her capacities and possibilities is an advantage that is rarely reached within on-campus education. Secondly, an important advantage of MOOC is that it opens higher education to a wider audience. With this open approach, MOOC fully supports the long-life learning initiative. Only the future will show if MOOCs are just an inspiring new approach to online education as virtual universities were in the beginning of this century, or whether their growth will rule supreme on the higher education market. Until now, failure in online education has been due to the undeniably low completion rates.
The global trends of distance education or e-study are also spreading into Slovenian higher education. Consequently, Slovenian higher education institutions are launching distance undergraduate programmes for the 2014/2015 academic year, with 930 available places. The places are mainly available for part-time study, however, there are no doubts that online study could be offered to full-time students as well.
There are some issues related to the terminology used in Slovenian higher education. Distance education (Keegan, 1991, p. 44 & Sulčič, 2008, p. 22) is a method of education where the student and teacher are separated in time and space, which makes this educational experience different from an on-campus education. Distance education is organized by an institution that distinguishes the method of acquiring knowledge from self-learning. Studying at a distance offers students opportunities to communicate among themselves and with teachers/tutors, making this method different from other ways of us-
Dr. Viktorija Florjančič: E-študij v slovenskem visokošolskem prostoru
153
ing ICT for learning. Communication may be carried out via e-mail, phone, forums, chat rooms, video-conferences systems etc. Originally, distance education institutions used the postal system to deliver study materials to students. The distribution channel defined distance education as correspondence education. Subsequently, the postal distribution channel was substituted by radio transmission, TV broadcasting and finally by the Internet. Moving learning and teaching processes to the Internet is usually recognized as online study (learning) or as e-study (e-learning). E-study is a term that we suggested to use instead of distance education because all distance studies nowadays are delivered via different web learning platforms, mostly learning management systems.
In the last year, some media doubts about the quality of distance education/e-study in Slovenia were raised, thus we would like to research Slovenian legislation and different internal acts related to the distance education/e-study issue.
In Slovenia, a new higher education law is under construction. The existing law offers students the possibility to study full-time or part-time, where full-time study is free of charge; part-time students have to pay tuition fees. The proposed law will introduce new terms - full study and partial study. Students at full study will have to complete all study obligations for the academic year (60 ECTS) in one year, while students who for various reasons cannot spend from 1,500 to 1,800 hours on studying (60 ECTS), have the possibility of entering as partial students and complete study obligations of up to 36 credits per academic year. Both full and partial study could be free of charge or students may have to pay for tuition. A partial study method is very welcome, as well as increasing student self-satisfaction due to completing their study obligations; it motivates them to continue their studies. This would reduce the highly reported drop-out rate (ReNPVSl1-20) in Slovenian higher education. Our opinion is that both methods- full and partial can be performed on-campus, online or as a combination of the both. It is time that the Slovenian higher education system follows the global trends in this area.
Despite some national documents stimulating student-oriented teaching methods and more ICT usage in learning, it has still not occurred intensively in higher education. The practice is still based on obligatory contact pedagogical hours (lectures, seminars, laboratory or clinical exercises) that seem to guarantee a qualitative study process. The Slovenian Quality Assurance Agency for Higher Education (SQAA) has prepared a handbook that helps members of expert groups to evaluate how study programmes reach the qualitative standards. In a separate chapter some guidelines for distance education evaluation are proposed. Thus, distance education/e-study should not differ from on-campus education the SQAA's guidelines have defined some rules that distance education has to meet. No matter how the programme is delivered, students have to acquire the same knowledge and skills and reach the same learning outcomes. There is no need to explicitly demand a course plan for distance education, because on-campus teachers have to plan their course's performance too. Evaluation of the study programme is not dependent on how the course is delivered. The same criticism is made on how students' identities are verifiedfor written exams, how the originality of the written assignments is
154
Didactica Slovenica - Pedagoška obzorja (3-4, 2014)
tested and who assesses the students ' assignments and exams. All of the aforementioned are independent from the method of course delivery.
We further examined documents relating to publicly accessible distance education via the webpages of higher education institutions. We were looking for any evidence about how they assure that accredited learning outcomes had been acquired. Even if SQAA predicted that higher education institutions are obligated to follow these procedures we did not find any evidence. Higher education institutions have policies about the examination and assessment of knowledge and the method of assessing competencies that deal with procedural matters, and not about the content. One of the greatest challenges to higher education institutions when deciding to implement e-study is to establish a sustainable system to follow the achievement of the learning outcomes and competencies of the student and to define the responsibility of all participants in this process. Normally, such a system requires qualified academic staff. The system procedures need to be defined in legal regulations too. It is time that the quality assurance systems move from collecting data about students 'transition, the number of graduates and the duration of the study, to the achievement of learning outcomes and participants ' responsibilities.
We begin and conclude the paper with popular MOOCs. MOOC offers an interesting challenge for the formal education system including the Slovenian higher education system. Thus, more and more Slovenian students attend these types of courses. How can learning outcomes and competences of such education in formal higher education be recognised?
The Slovenian Higher Education needs to take into account the Galileo Galilei (1564-1642) quote: "We cannot teach people anything; we can only help them discover it within themselves."
LITERATURA
1.	Allen, I.E., Seaman, J. (2014). Grade Change - Tracking Online Education in the United States. Babson Survey Research Group and Quahog Reserach Group.
2.	Bates, A.W. (2005). Technology, E-Learning and Distance Education (2nd ed.). RoutledgeFalmer.
3.	EdSurge. (2013). MOOCs in 2013: Breaking Down the Numbers. EdSurge News. Pridobljeno dne 8.2.2014 s svetovnega spleta: https://www.edsurge.com/n72013-12-22-moocs-in-2013-breaking-down-the-numbers.
4.	Holmberg, B. (1995). The evolution of the character and practise of distance education. Open Learning, 10, št. 2, str. 47-53.
5.	Jarvis, P., Holford, J., Griffin, C. (2003). The Theory and Practice of Learning (2nd ed.). Routledge.
6.	Keegan, D. (1991). Foundations of distance education. 2. izd. London in New York: Rountledge.
7.	Laudon C.K., Laudon, J.P. (2007). Management Information Systems, Managing the digital firm, 3. izd. New Jersey: Pearson, Prentice Hall.
8.	Leiner, B.M., Cerf, V.G., Clark, D.D., Kahn, R.E., Kleinrock, L., Lynch, D.C., Postel, J., Roberts, L.G., Wolff, S. (2012). Brief History of the Internet. Internet Society. Pridobljeno dne 22.2.2014 s svetovnega spleta: http://www.internetsociety.org/brief-history-internet.
9.	MIZS - Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. (2014). Razpis za vpis v dodiplomske in enovite magistrske študijske programe v študijskem letu 2014/2015. Pridobljeno dne 22.2.2014
Dr. Viktorija Florjančič: E-študij v slovenskem visokošolskem prostoru
155
s svetovnega spleta: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/Visoko_solstvo/ Razpis_2014/Dodiplomski/Javni/Razpis_2014_2015.pdf.
10.	Rainer, R.K., Turban E. (2009). Introduction to Information Systems, 2nd ed. John Wiley & Sons.
11.	Russell, T.L., IDECC (Organization). (2001). The no significant difference phenomenon: a comparative research annotated bibliography on technology for distance education: as reported in 355 research reports, summaries and papers. [S.l.]: IDECC.
12.	Simonson, M., Smaldino, S.E., Albright, M., Zvacek, S. (2011). Teaching and Learning at a Distance: Foundations of Distance Education (5th ed.). Pearson.
13.	Sulčič, V. (2008). E-izobraževanje v visokem šolstvu. Koper: Fakulteta za management.
14.	Sulčič, V., Lesjak, D. (2009). E-learning and Study Effectiveness. Journal of Computer Information Systems. Spring 2009, 49, št. 3, str. 40-47.
15.	Sulčič, V. (2010). Izobraževalna dejavnost: akreditacija, izvedba, spremljanje izvedbe. V Trunk Sirca, N. (ur.). Model učinkovitega managementa visokošolskega zavoda. Koper: Fakulteta za management Koper.
16.	Širok, J., Debevec, T. (2013). Priročnik za strokovnjake Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu. Ljubljana: Nacionalna agencija Republika Slovenije za kakovost v visokem šolstvu.
17.	Thrun, S. (2013). Self-Driving Education. V The Huffington Post. Pridobljeno dne 4.2.2014 s svetovnega spleta: http://www.huffingtonpost.com/sebastian-thrun/selfdriving-education_b_4676484. html.
18.	Trunk Sirca, N., Sulčič V. (2010). Odprti visokošolski prostor: vseživljenjsko učenje in IKT v izobraževanju. V Trunk Sirca, N. (ur.). Model učinkovitega managementa visokošolskega zavoda. Koper: Fakulteta za management Koper.
Dr. Viktorija Florjančič (1962), izredna profesorica na Fakulteti za management Univerze na Primorskem v Kopru.
Naslov: Lazaretska 6, 6000 Koper, Slovenija; Telefon: (+386) 041 236 249 E-mail: viktoria.florjancic@fm-kp.si