Nevin Birsa
728
PESMI
Nevin Birsa
GORA
Goooraaa, zruši se!
Ostri vzkliki zaplapolajo kot zastave
na pokošenih nebesih,
stanjšani oblaki se zbirajo in drhte jecljajo,
ker se nekje trese in utrinja kaplja,
ker se signali vida lomijo in brnijo
kot topografski znaki,
ker se začenja ostra napetost,
viseča
na koščeni roki,
z obledelimi in zapuščenimi stavki.
Nihče ni zapustil dežele, majhne kot droben trnjev bodljaj,
nihče ni zapustil krvi, ki maje v temi svojo pot, nihče ni zapustil svoje ječe: niti mornarji niti grobarji niti ljudje, ki ostajajo v rovih in jih nikoli ne zapustijo
Vse je odrezano, prosojno in vrteče,
kot da bi gledal skozi solze
zadnji ali prvi svit,
kot da bi spal na skednju in se šele prebujal.
Pesmi
729
Z enako močjo kličem prvi vzklik,
ki se ne vrača.
Samo nekaj se drobi in kruši
v sinjem, hitrem letu rek,
v mirnih vodah:
padel je kamen in kolobarji
se zgubljajo proti dnu.
A potem priletijo drobceni kamni, letijo kot poševen dež in kot pepel, čeprav se v srhkem molku ni še nič zgodilo, čeprav bežijo volkulje iz nepreglednih gozdov, bolj velikih in bolj mračnih kot je tvoja dlan.
Zdi se mi, da seme zemlje
ne odstopi
nikdar svojega nemira in ne svojega rojevanja.
Še zmerom kličem,
bolj poredko in vse bolj sam, še zmerom kličem,
ponavljam in mrcvarim prve besede,
šepetam.
Zatem vidim, kako se kot meglice, kot ozki prameni svetlobe ali spet kot dež, meglen in daljen, vrača odmev, kot strgan kos zavese.
Potem dolgo udarja obrne,
v hipnozi sem, boleč:
stanjšan in grlen poskušam govoriti.
CAS JE
Čas je, da kakor zvon poletiš
v trume prahu,
zaklenkaš z barvami v pravokotnik
in med tangente, ki se izgubljajo,
čas je, da poletiš s pticami
in pretiplješ razžarjeno drobovje zemlje,
zazvoniš v senco luči,
da greš po tej cesti,
da mrkne pred tabo nebo
in vstane za tabo zemlja.
Kako hladno postaja — poslušam: sonce pada. Ta glasba.
Nevin Birsa
730
ZA DOLŽINO ROKE
A na rogovju, v hipu, ko je bilo že konec
deževij, hiacint, potisnjenih v hodnike,
se je iz prepiha senc oluščila svetloba
in zaprasketala v zaporednih taktih iz večera:
žvižgljanje je premaknilo hlad in mrzli, sprani veter:
frfotanje brezkončnega perila, razoranega neba.. .
... Da bi nekoč, v toplih vlakih, slišal šršetanje vej in ferod, ki se raztezajo in krčijo v krvavi žamet pozne jeseni.
Da bi se pogreznil v tvoj mehki trebuh, v boke, brez sramu, da bi brazgotine vsrkale in spile vse te sporadične tuljave, skoraj v prvem snegu skoraj tu, na brezkončnem členku bolečin.
In po tisočletjih bi bil ponovno embrij in žalostno sopenje nožev bi ponovno trgalo smeh in mah in trobelika bi v gnevu bruhala sonca, čudno bi bilo, vse tako pomaknjeno nazaj, za dolžino roke, za cvetenje zamolklih madrigalov, za eocen in za sladko kri arhaeopteryxa.
KAJ PRIČAKUJEM
Kaj pričakujem od tebe, enciklopedija zvezd,
lasuljasti stržen potokov, usmerjen proti
zaklopkam,
v sredico razbičane zemlje,
kaj, uglašeni zven, ki predrt v disonancah miruješ,
zakopan do pasu, a vztrajen.
Kaj pričakujem od tebe, urejena graja,
ki ločiš neopazno minevanje trav
in ugašaš brleče bakle, skoraj utišane v mraku,
kaj od tebe, neznosno pokrovje sreče,
avtomatično pokrito z orkani in s hermetično zaprtim
sneženjem,
ki zdaj zdaj odsekano preneha, v neskončnosti spet
razleta kosme, ki pristajajo na listju,
spet v tišini.
Pesmi
Kaj od tebe, razbesneli trotil
nadzemska stopala, obruhana z zemljo
in zmagoslavno trofejo obupa,
prebodena straža in neznanska hala,
okitena z rokami, s cvetjem, z golobi, (z oljko?);
od kdaj že legam v pesek,
izprskan s sinjo lučjo, legam v prah,
opirjam solze, izdihavam beli dim,
žrtvovan za bela, še nerojena telesca,
in hropem, a spet diham,
podvojeno, tisočkratno, pomnoženo s toliko
in spet z ravno toliko,
komore brzijo, jaz drhtim ...
STOLPNICA
Po stopniščih niha suhi zrak
in vrata se s tleskom zapirajo.
Na balkonu cvetejo gorečke,
v srcu skati,
v prsih morje, nagubano z galebi in skati.
Cvetejo ulice,
cvetejo tresljaji med antenami. Cvete tudi tista progasta mačka, ki se plazi za smetnjaki.
Vsako toliko se zarezi odurno nebo: gledam v usta oblakov, dokler se ne usujejo poševna stebla dežja, dokler se še više ne razklene modrina.
Valovi odmevajo od skale do skale in žile se svetijo v popoldnevu, nizkem kakor grob.
Iz kleti prihajajo zvoki in škrtajoči glasovi. S terase spuščajo otroci aviončke, kar je prepovedano.
Na balkonu pa cvetejo gorečke. Kakor sem že rekel.
731
Nevin Birsa
732
ZDANILO SE JE
Pričelo se je med cvetečimi deskami in v zobčastem škrtanju noči in tu se bo končalo. Pričelo se bo z razsekanimi meteoriti in končalo se je z zelenim valom, v katerem so se gledali odsevi zvezd. Tako preprosto. In jasno. Kot nebo, kot zemlja, kot ti.
Medtem se je zdanilo. Medtem se je povsem zdanilo.
KAPLJA V VRTENJU SONCA
Vode so razmetane v očeh, po sobah, in solzijo
svoje lase navzdol po stenah.
Velike liste, grozo in prenizke oblake
pikajo pajki, z neštetimi curki
svetlobe rojevajo telesa.
Ta telesa, pozabljena na soncu.
Te ogrlice mostiščark,
prelivajoče celice poljubljanja,
omahovanj in sušičnega čakanja.
Ta sij, ta glas trobente, motni koraki
po zakonih zemlje, ki odhajajo,
se vračajo in se srečujejo z nelogičnimi morji,
z vinom in nemirom.
Ta noč, ki jo dosegajo le živi, ta stvar,
ki jo občutijo le megle,
naveličan smeh,
ta stvar, vklenjena v pozabo,
v klice in nadzvočne signale,
ta stvar, velika kot ameba v kaplji,
ta stvar, ta stvar je življenje.
Živeli pa smo naprej.
Bojevniki niso niti za hip odložili oklepov,
reke niso pozabile svojih strug,
le kamenje je počasi izparelo v nebo
in le konji se podijo po istih ogradah,
koder so umirali mrtvi in padale
najtežje granate.
Marsičesa se spominjamo, marsikaj smo pozabili, a sonca in zvezde grejo svojo pot.