Kakovostna starost REVIJA ZA GERONTOLOGIJO IN MEDGENERACIJSKO SOŽITJE LETNIK 27 (2024), [TEVILKA 4 IN[TITUT ANTONA TRSTENJAKA KAKOVOSTNA STAROST letnik 27, številka 4, 2024 UVODNIK KLASIKI O STAROSTI IN SOŽITJU GENERACIJ 3 J. Krašovec in I. Avsenik Nabergoj: Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda ZNANSTVENI CLANKI 17 Jože Ramovš in Tatjana Prašnikar Đuran: Usposabljanje prostovoljskih voditeljev skupin za kakovostno staranje 60 Z. Galijaš, J. Bajunovic, A. Piccolo, S. Licen, M. Prosen: Pogled in prepricanja svojcev obolelih za demenco … SIMPOZIJI, DELAVNICE 72 Promocija poklicev v dolgotrajni oskrbi – izzivi in priložnosti (Ajda Cvelbar in Alenka Ogrin) GOOD QUALITY OF OLD AGE 79 Good Quality of old age: Journal for Gerontology and Intergenerational Relations, Vol. 27, Num. 4, 2024 Na naslovnici: akademik, prof. dr. (muliti) Jože Krašovec Zadnja številka 27. letnika slovenske revije za podrocje staranja in medgeneracijskega soži­tja Kakovostna starost se posveca zlasti dvema vidikoma, ki doslej v njej nista bila v ospredju pozornosti. Pregledni znanstveni clanek akademika prof. dr. Jožeta Krašovca in dr. Irene Avsenik Naber­goj prikaže skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda – od staroorientalskih kultur do Svetega pisma. Anticne kulture Bližnjega vzhoda so osnova evropske kulture, še posebej judovska in grško-rimska ter na njih temeljeca kršcanska z Biblijo kot temeljno zbirko besedil. Odnos do starih in nemocnih ljudi v njih je kulturni humus, iz katerega raste sodobna dolgotrajna oskrba. Pricujoci clanek je nepogrešljivo dopolnilo vec deset clankom v rubriki Klasiki o staranju in sožitju, ki so bili objavljeni v reviji zadnji dve desetletji. Obsežni clanek dr. Jožeta Ramovša in Tatjane Prašnikar Đuran o usposabljanju prosto­voljskih voditeljev skupin za kakovostno staranje je kombinacija dveh nelocljivo povezanih raziskav. Prva prikaže in analizira teoreticna spoznanja in metodicne izkušnje pri vec kakor tridesetletnem razvoju izvirne mreže skupin za kakovostno staranje ter pri usposabljanju vec tisoc prostovoljskih voditeljev skupin in individualnih družabnikov za kakovostno staranje v tej mreži. Pri tem so bistvena spoznanja o staranju v današnjih razmerah in razvojnih možno­stih po upokojitvi, o sodobnem prostovoljstvu kot temeljnem socialnem imunskem vzgibu za krepitev socutece svobode in solidarnosti ter o izkušnjah pri usposabljanju prostovoljskih voditeljev in družabnikov po izvirni metodi skupinskega socialnega ucenja. Drugi del clanka je raziskovalna analiza 21 zakljucnih nalog prostovoljcev, ki so koncali usposabljanje v šolskem letu 2023/24 in v praksi vodijo skupine ali osebno družabništvo za kakovostno staranje. Analiza njihove motivacije za to usposabljanje in delo ter njihovih izkušenj pri usposabljanju in vodenju skupine kaže na uresnicevanje glavnih ciljev, ki so: pomoc pri zdravem staranju, preprecevanje osamljenosti v starosti, medgeneracijsko povezovanje, dialoški slog vodenja skupin ter njihova dolgoživost v krajevnih mrežah za kakovostno staranje. Izhodišce in temeljna usmeritev clanka je celostna antropologija, ki jo goji Inštitut Antona Trstenjaka. Kot urednik in zacetnik pricujoce revije se s to številko poslavljam od njenega vec kakor cetrt stoletnega urejanja. Ob pogledu na to tretjino svojega življenja me navdajata veselje in hvaležnost, da sem lahko ob uredniškem delu cloveško in strokovno zorel. Izjemno darilo mi je bilo sodelovanje s stotinami avtorjev, ki so reviji dali v objavo svoja raziskovalna spoznanja, svoje pomembne izkušnje pri poklicni ali neformalni oskrbi, v projektih in programih za zdravo staranje in lepše sožitje med generacijami, pri svojem politicnem delu ob mednarodnih in slovenskih dokumentih na tem vitalnem podrocju družbe. Hvala vsem! In prav tako vsem drugim sodelavcem revije – od vsebinskih, jezikovnih do oblikovalskih in tiskarskih! Posebej vesel sem, da se je za nadaljevanje urejanja revije odlocila majhna znanstvena in strokovna ekipa Inštituta Antona Trstenjaka. Že doslej so ob svojih obveznostih veliko pomagali pri mo-jem prostovoljskem upokojenskem urejanju; izdajanje take revije v našem prostoru namrec ne more biti tržno rentabilno. Novi uredniški ekipi želim svež ustvarjalni zagon, dosedanjim in novim avtorjem clankov pa strokovni navdih in delovno vnemo, saj je podrocje staranja in sožitja cedalje aktualnejše. Jože Ramovš KAKOVOSTNA STAROST GOOD QUALITY OF OLD AGE Revija za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje Izdajatelj in založnik / Publisher Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje Resljeva 11, p. p. 4443, 1001 Ljubljana ISSN 1408 – 869X UDK: 364.65-053.9 Uredniški odbor / Editors dr. Jože Ramovš (urednik) mag. Tjaša Potocnik, Ana Ramovš dr. med., Marta Grcar, mag. Alen Sajtl, Alenka Ogrin Uredniški svet / Editorial Advisory Board prof. dr. Herman Bercic (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport) prof. dr. Vlado Dimovski (Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta) dr. Simona Hvalic Touzery (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede) prof. dr. Zinka Kolaric (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede) prof. dr. Ana Krajnc (Univerza za tretje življenjsko obdobje) prof. dr. Jana Mali (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo) mag. Ksenija Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka) prof. dr. Jože Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka) dr. Božidar Voljc (zdravnik in bivši minister za zdravje) Mednarodni uredniški svet / International Advisory Board prof. dr. Mladen Davidovic (Center for geriatrics, KBC Zvezdara, Beograd, Srbija) prof. dr. David Guttmann (Faculty of Welfare and Health Studies, School of Social Work, University of Haifa, Izrael) dr. Andreas Hoff (Oxford Institute of Ageing, VB) dr. Iva Holmerová (Centre of Gerontology, Ceška) prof. dr. Ellen L. Idler (Institute for Health, Health Care Policy and Aging Research, Rutgers University, ZDA) dr. Giovanni Lamura (National Research Centre on Ageing – INRCA, Italija) Povzetki clankov so vkljuceni v naslednjih podatkovnih bazah: Sociological Abstracts, Social Services Abstracts, Cobiss, EBSCO, ProQuest. Oblikovanje in priprava za tisk: Salve d.o.o. Ljubljana, Rakovniška 6 Tisk: Itagraf d.o.o. Ljubljana Cena: letnik 44 €, posamezna številka 14 €, prostovoljci 24 € Spletna stran: http://www.inst-antonatrstenjaka.si/tisk-kakovostna-starost-arhiv.asp E-pošta: info@inst-antonatrstenjaka.si Revijo Kakovostna starost v letu 2023 in 2024 sofinancira ARRS na temelju javnega razpisa za sofinanciranje in izdajanje domacih znanstvenih periodicnih publikacij v letih 2023 in 2024. Jože Krašovec in Irena Avsenik Nabergoj Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda – od staroorientalskih kultur do Svetega pisma POVZETEK Med civilizacijami in religijami starega Bližnjega vzhoda glede odnosa do starejših, posebej staršev, in sploh do šibkih, izstopa v vec pogledih monote­isticna religija starega Izraela. Za razliko od politeisticnih anticnih civilizacij to vprašanje v starem Izraelu ni v prvi vrsti teološki, ampak antropološki in družbeni problem. Zato je tematika skrbi za starejše in šibke v Svetem pismu Stare in Nove zaveze veliko pogostejša in tudi bolj custveno obarvana kakor v drugih anticnih civilizacijah. To pomeni, da so svetopisemski pogledi na to tematiko bolj osebno zaznamovani in zato tudi aktualnejši, kakor so pogledi politeisticnih kultur in religij. Ker svetopisemskih besedil pod tem vidikom še nihce ni v celoti in sistematicno analiziral, ta prispevek prinaša pregled frekventnosti in vsebinske raznolikosti v anticnih politeisticnih kulturah in religijah, da bi v nadaljevanju lahko zanesljiveje izvedli analizo vseh relevan­tnih besedil s to tematiko v Svetem pismu Stare in Nove zaveze tako v njihovih splošnih znacilnostih kot tudi v njihovi specifiki. Kljucne besede: Mezopotamija, Egipt, Grcija, Izrael, politeizem, monote­izem, odloki, osebne spodbude, antropologija, teologija AVTORJA Akademik prof. dr. (multi) Jože Krašovec je doktor biblicnih ved (Biblicni inštitut v Rimu), filozofije (Hebrejska univerza v Jeruzalemu), religiologije (Sor-bona v Parizu) in teologije (Katoliški inštitut v Parizu). Je redni clan slovenske in evropske akademije znanosti in umetnosti in zaslužni profesor Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. V letih od 2014 do 2017 je bil podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti za filološke in literarne vede. Prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj je doktorica slovenistike (Filozofska fa-kulteta UL) in teologije (Teološka fakulteta UL), redna profesorica in znanstve­na svetnica za podrocje religiologije in religijske antropologije UL, znanstvena svetnica na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, redna profesorica za podrocje slovenske književnosti na Univerzi v Mariboru in redna profesorica za podrocje književnosti na Univerzi v Novi Gorici. Je clanica Evropske akademije znanosti in umetnosti. Abstract Caring for the Elderly in the Civilisations of the Ancient Near East – from Ancient Oriental Cultures to the Bible Among the civilisations and religions of the Ancient Near East, the mo­notheistic religion of ancient Israel stands out in several respects in its atti­tude towards the elderly, especially parents, and the weak in general. Unlike the polytheistic civilisations of antiquity, in ancient Israel this issue is not primarily a theological but an anthropological and social problem. For this reason, the theme of care for the elderly and the weak is much more frequent in the Scriptures of the Old and New Testaments, and also more emotionally tinged, than in other ancient civilisations. This means that the biblical views on this subject are more personal and therefore more relevant than those of polytheistic cultures and religions. Since no one has yet fully and systematically analysed the biblical texts from this point of view, the present paper provides an overview of the frequency and diversity of themes in ancient polytheistic cultures and religions, in order to be able to carry out a more reliable analysis of all the relevant texts on this topic in the Old and New Testament Scriptures, both in their general characteristics and in their specifics. Key wordes: Mesopotamia, Egypt, Greece, Israel, polytheism, monotheism, ordinances, personal exhortations, anthropology, theology AVTHORS Akademik Prof. Dr. (multi) Jože Krašovec, Ph.D. in Biblical Studies (Biblical Institute, Rome), Philosophy (Hebrew University of Jerusalem), Religious Studies (Sorbonne, Paris) and Theology (Catholic Institute, Paris). He is a full member of the Slovenian and European Academies of Sciences and Arts and Professor Emeritus at the Faculty of Theology, University of Ljubljana. From 2014 to 2017 he was Vice President of the Slovenian Academy of Sciences and Arts for Philo­logical and Literary Sciences. Prof.DDr. Irena Avsenik Nabergoj holds a PhD in Slovene Studies (Faculty of Arts, UL) and Theology (Faculty of Theology, UL), is a full professor and sci­entific advisor in the field of Religious Studies and Religious Anthropology at UL, a scientific advisor at the Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Arts and Sciences in Ljubljana, a full professor in the field of Slovene Litera­ture at the University of Maribor, and a full professor in the field of Literature at the University of Nova Gorica. She is a member of the European Academy of Sciences and Arts. J. Krašovec in I. Avsenik Nabergoj, Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda 1 UVOD Thomas Falkner in Judith deLuce sta urednika knjige Old Age in Greek and Latin Literature (1989), ki raziskuje pomen starosti v grški in latinski poeziji ter dramski literaturi. Knjiga ne obravnava pomena starosti le v povezavi z drugimi besedilnimi in zgodovinskimi vprašanji, temvec tudi kot kulturno in intelektualno stvarnost, kar je osrednjega pomena za razumevanje samih del. Delo obravnava številne avtorje, od Homerja do Aristofana, Sofokla in Evripida, od Horacija do Vergila, Ovidija in drugih. Klasicno preucevanje teh besedil je obogateno z razlicnimi interdisciplinarnimi pogledi, ki izhajajo s podrocij, kot so antropologija, socialna zgodovina, literarna teorija, psihologija in geron­tologija. Prispevki obravnavajo številne in kompleksne upodobitve starosti v klasicni literaturi: njihov odnos do družbene in psihološke realnosti starosti, njihovo povezavo z avtorjevim lastnim mestom v cloveškem življenjskem toku ter njihovo metaforicno in simbolno sposobnost kot pesniških nosilcev družbenih in eticnih vrednot. Margaret Pelling in Richard M. Smith sta urednika knjige Life, Death and Elderly: Historical Perspectives (1991), ki obravnava vedno bolj perece poli­tike na podrocju zdravstvene oskrbe in socialnega varstva starejših. Avtorji izpostavljajo, da so številne predpostavke, na katerih te politike temeljijo, zdaj vprašljive. Namen študije je predstaviti zgodovinski pogled na ekonomske, zdravstvene, razredne in spolne odnose med starejšimi, ki so bili doslej deležni razmeroma majhne pozornosti. Položaj starejših je povezan zlasti s temeljnimi vprašanji zdravja, invalidnosti in zdravstvene oskrbe. Ker je pozornost že dlje casa usmerjena v dolocanje upokojitvene starosti, skupnostno in družinsko oskrbo ter pokojnine, pa tudi v širše razprave o pravicah starejših, je namen tega zbornika zagotoviti zgodovinski kontekst teh vprašanj. Marten Stol in Sven P. Vleeming sta uredila in izdala knjigo The Care of the Elderly in the Ancient Near East (1998), ki prikazuje, kako so se razlicne kul­ture starega Bližnjega vzhoda spopadale s problemom oskrbe starejših clanov družin in družbe. Ta zbornik je prvo delo, ki se osredotoca na to pomembno družbeno temo, saj združuje prispevke znanstvenikov, ki preucujejo strategije organiziranja oskrbe starejših. Iz pravnih besedil, ki sicer niso zlahka dostopna tujcem, je mogoce pridobiti številne informacije. Dokumenti anticnih civili­zacij Mezopotamije in Egipta med drugim vkljucujejo oblike oporok, dote ali drugih daril, dolocbe glede posvojitev ter dolocila za neporocene hcere. Pomembna je vloga »javnega sektorja«, kot so templji ali palace. Zajete so vse civilizacije z bogatim izvornim gradivom: Egipt, stari Sumer, starobabilonsko in novobabilonsko obdobje v zgodovini Mezopotamije, staroasirske kolonije v Anatoliji ter Emar. Uvod in zakljucek knjige, ki ponujata pomemben okvir za razumevanje vsebine zbornika, je napisal Raymond Westbrook. V uvodu avtor predstavi kontekst in pomen raziskovanja oskrbe starejših v razlicnih kulturah starega Bližnjega vzhoda, v zakljucku pa povzame glavne ugotovitve prispevkov v knjigi in izpostavi pomembnost interdisciplinarnega pristopa pri preucevanju te teme. Marten Stol v knjigi Women in the Ancient Near East (2015) pregledno opisuje vsakdanje življenje žensk v Mezopotamiji od tretjega tisocletja pred Kristusom do zacetka helenisticnega obdobja. Avtoricino delo predstavlja prvo celostno obravnavo zgodovine žensk na starem Bližnjem vzhodu. Namen tega clanka je, da s predstavitvijo dokumentov starega Bližnjega vzhoda, ki priporocajo ali zahtevajo spoštovanje do staršev, do starejših na splošno in sploh do šibkih clanov družine in družbe, ugotovimo podobnosti in razlike med civilizacijami. Raziskali bomo skupne znacilnosti in razlike med temi kulturami in religijami, da bi bolje razumeli, kako so se razlicne družbe lotevale skrbi za starejše in šibke clane družbe. Zanima nas, katere okolišcine, pricakovanja in zahteve so skupne vsem kulturam in religijam starega Bližnjega vzhoda, katere pa so znacilne le za posamezne kulture. Le tako lahko onkraj življenjskih in družbenih okolišcin ugotovimo, zakaj je v Svetem pismu skrb za stare, starejše na splošno in sploh za šibke osrednja naloga, ki jo utemeljuje vera v osebnega Boga. Bog Svetega pisma je milostljiv, socuten, usmiljen in se v Novi zavezi koncno razodene kot Bog ljubezni (1 Jn 4,8). Na tej teološki postavki v Svetem pismu Stare in Nove zaveze temelji zapoved spoštovanja in ljubezni do Boga in cloveka z veliko boljšo osnovo vrednotenja zapovedi v starem Izraelu, judovstvu in kršcanstvu, kakor v drugih, zlasti politeisticnih religijah. 2 OKOLIŠCINE IN ZNACILNOSTI ODREDB O SKRBI ZA STAREJŠE V STAREM BLIŽNJEM VZHODU Za razumevanje vidikov odredb glede skrbi otrok za starejše starše in sploh za najšibkejše clane družbe v civilizacijah starega Bližnjega vzhoda je pomembno upoštevati splošne družbene, ekonomske in politicne okolišcine. V nasprotju z ekonomsko razvitimi državami današnjih zahodnih družb, v antiki najšibkejšim clanom družbe ni nudila pomembne podpore država. Breme onemoglih je padlo na ozko sfero družine, vendar skrb za onemogle starše in druge sorodnike ni bila povsem prepušcena dobri volji sorodnikov, ampak je postala del državne zakonodaje: »Družinska podpora nikakor ni bila odpravljena kot pravna dolžnost. Mnoge države s celovitimi sistemi socialne J. Krašovec in I. Avsenik Nabergoj, Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda blaginje še vedno ohranjajo zakone, ki nalagajo pravno obveznost skrbi za starejše posameznikovi družini.« (Westbrook, 1998, str. 4) Rimski pravnik Ulpian v 4. stoletju ugotavlja: Ali moramo podpirati le naše ocete, dedke po ocetovi strani, pradedke po ocetovi strani in druge moške sorodnike? Ali smo dolžni podpirati tudi naše matere in druge sorodnike po materini liniji? Bolje je reci, da bi moral v vsakem primeru sodnik posredovati, da bi olajšal potrebe nekaterih in nemoc drugih. Ker ta obveznost temelji na pravicnosti in naklonjenosti med krvnim sorodstvom, bi moral sodnik uravnotežiti zahteve vsake vpletene osebe. (D 25.3.5; citira Westbrook, 1998, str. 4) Ulpianovo nacelo se pozneje v skrajšani obliki pojavi v 205. clenu Napole­onovega kodeksa, ki je v veljavi tudi v sedanjem francoskem civilnem zakonu: Otroci so dolžni preživljati oceta in mater ter druge sorodnike, ki so v stiski. (citira Westbrook, 1998, str. 4). Podobna je odredba v clenu 1601 nemškega BGB: Sorodniki v ravni liniji so dolžni zagotavljati preživljanje drug drugemu. (citira Westbrook, 1998, 5) Angleški Old Poor Law, ki ga je izdala kraljica Elizabetha I. (1558–1603), v General Statutes, paragraf 1717, dokaj natancno doloca obveznosti sorodnikov: Ce kdo postane reven in ne more preživljati sebe in družine ter ima moža ali ženo, oceta ali mater, dedka ali babico, otroke ali vnuke, ki lahko zagotovijo takšno preživljanje, ga zagotovijo oni; ce pa tega ne zagotovijo, lahko državni zastopnik, mestni odborniki, mož ali žena ali kateri koli od teh sorodnikov ali skrbnik te revne osebe vloži pritožbo zoper moža ali ženo ali katerega koli od teh sorodnikov, ki lahko zagotovijo preživljanje, na višje sodišce države, v kateri ta revna oseba prebiva, in sicer zoper moža ali ženo ali katerega koli od teh sorodnikov, ki lahko zagotovijo preživljanje. (Westbrook, 1998, str. 6, opomba 6) Tako prihajamo do ugotovitve, kaj v moderni dobi prinaša prenos bremena vzdrževanja onemoglih staršev na državo: V prejšnjih obdobjih je bila primarna odgovornost, ki jo je družba naložila otrokom za oskrbo ostarelih staršev, del celovitega družbenega sistema, ki se je bistveno razlikoval od našega. Naš sedanji sistem je sistem, v katerem se je odgovornost posameznika razpršila z obdavcitvijo in prenesla, tako kot marsikaj v sodobnem življenju, na zapleteno mrežo strokovnjakov. (Westbrook, 1998, str. 7) Pregled pravnih odredb glede dolžnosti otrok do onemoglih staršev nas postavlja pred pomembno vprašanje, ali so pravne odredbe zgolj družbene ali tudi religiozne narave. Ocitno je, da v antiki dolžnosti otrok do staršev niso utemeljevali zgolj zaradi skrbi za vzdržnost družbenega reda, ampak tudi kot moralno dolžnost. Pravne odredbe so temeljile predvsem na moralni dolžnosti, ki izhaja iz naravnih družinskih vezi. Sankcij pa niso v prvi vrsti povezovali z božansko avtoriteto, temvec z avtoriteto države, ki je lahko nekomu, ki ni želel poskrbeti za onemogle sorodnike, tudi zasegla premoženje (Westbrook, 1998, str. 14–15). Westbrook svojo uvodno študijo koncuje z ugotovitvijo sinteticne narave: Skrb za ostarele je pogosto skrita razsežnost v zgodovinskih virih, ki starosti ne omenjajo posebej, in nam pomaga razumeti celoten namen starodavnih institucij. Literatura starega Bližnjega vzhoda je bila zagotovo obcutljiva na to razlikovanje: na eni strani so vdove, sirote in revni, združeni v loceno kategorijo. Zanje se zahteva socutje sosedov in pravicnost vladarjev. Na drugi strani pa so starši in starejši na splošno. Zanje sta kljucni besedi »cast« in »spoštovanje«. (Westbrook, 1998, str. 20) 3 ODREDBE O SKRBI ZA STAREJŠE V ANTICNI MEZOPOTAMIJI Iz tretjega tisocletja pred Kristusom se je ohranilo nekaj odredb v stari in novejši sumeršcini, ki kažejo na visoko raven spoštovanja do starejših ljudi pri Sumercih. Zlasti starejše žene in matere z otroki so bile deležne dolocenih olajšav na delovnem mestu. Pomembna oblika podpore ženam so bila darila nevestam ali neporocenim hceram (Wilke, 1998, str. 23–57). Zelo star sumerski pregovor izjavlja: Kdor ne podpira žene, kdor ne podpira otroka, je v dvakrat slabšem položaju; melje moko, nima trstja (za spanje?), ni upoštevan med ljudmi. (Stol, 1998, str. 59) Tako kot Sumerci v 3. tisocletju so stari Babilonci v obdobju od 1900 do 1500 pred Kristusom imeli za samoumevno, da mora mož podpirati svojo ženo in otroke. Ta zavest pa vkljucuje prepricanje, da morajo otroci skrbeti za svoje ostarele starše. V prologu zakonov Lipit Ištarja se kralj hvali: Resnicno, v skladu z … sem poskrbel, da oce podpira svoje otroke (in) sem poskrbel, da otroci [podpirajo svojega] oceta; poskrbel sem, da oce stoji [ob svoji]h otrocih (in) poskrbel sem, da otroci stojijo ob svojem ocetu; v ocetovi hiši (in) [v bratovi] hiši sem … (Lipit-Ishtar, 1969, str. 159) V starobabilonskih odredbah o odnosu otrok do staršev najdemo med drugim odredbe o skrbi za redovnice, ki so svoje življenje posvetile duhov­nemu poslanstvu. Ko se je hci porocila v neko drugo družino, je njen soprog sprejel dolžnost, da bo skrbel zanjo. Ko pa si je dekle izbralo status neporocene J. Krašovec in I. Avsenik Nabergoj, Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda redovnice (nuditum), je skrb zanjo zahtevala ustrezno jamstvo. Redovnice srecamo v mestih Sipar in Nipur. Njihova vloga je jasno dolocena: Te neporocene ženske so imele nalogo, da molijo za blaginjo svojih družin, zato jih ni težko poimenovati »nune«. Vendar pa niso molile ves dan in so vecino casa posvetile upravljanju svojih posesti. Te ženske so izhajale iz bogatih družin, imele so hiše, polja, vrtove, sužnje in premicnine. Ena od njihovih težav je bila, kdo bo skrbel zanje v njihovi starosti – in te nune so pogosto dosegle visoko starost. Njihovi ocetje in bratje so imeli moralno dolžnost, da jih podpirajo. Te nune so lahko tudi posvojile žensko kot »hcerko« (vcasih moškega kot »sina«), ki je obljubil, da to stori. (Stol, 1998, str. 85) V primerih neporocenih redovnic so imeli njen oce in bratje odgovornost, da svojo sestro (redovnico) oskrbujejo s hrano, oljem in obleko. Ce tega niso storili, je ona imela pravico, da je svoje »polje« ali »vrt« dala v najem kakšnemu kmetu po svoji presoji, da jo je podpiral. V asirskih dokumentih strokovnjaki niso odkrili posebnih pogodbenih predpisov glede skrbi za starejše. Po splošnem obicaju so za onemogle starše skrbeli njihovi otroci ali drugi sorodniki (Veenhof, 1998, str. 119–160). Podob-no je stanje v obdobju novobabilonskega imperija (626–539 pr. Kr.). Pozorni smo na ugotovitev: Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da ni bilo posebnega novobabilonskega zakona, ki bi urejal položaj starejših kot takih, prav tako niso znane starostne omejitve za posamezne poklice. Druga težava je, da osamljeni dokumenti, brez ozadja spisa, ki mu pripadajo, ne omogocajo ustreznega vpogleda v specificno situacijo, ki je privedla do priprave dokumenta. […] Splošno znano je, da je bila družina temelj družbe in da so bile posledice staranja in umiranja družinske zadeve. Za nas postanejo vidne le, ce je bila vpletena lastnina. Besedila, ki jih bomo uporabili za preucevanje pravnih vidikov oskrbe starejših, nas v resnici obvešcajo o poskusih reševanja težav, ki so nastale zaradi dejstva, da so se normalni odnosi porušili. Normalni odnosi niso dokumentirani. (van Driel, 1998, str. 162–163) Pomembna okolišcina glede zgodovinskih in drugih dokumentov anticnih civilizacij je, da ni obstajal javni interes za urejanje odnosov med ubogimi, pomembni so bili le bogati. »Ce ni premoženja, ni dokumentov.« (van Driel 1998, str. 196) Dobri ljudje so vedno verjeli, da je skrb otrok za onemogle starše vec kot le moralna dolžnost. Vendar so tragicni primeri »bogatih z beraško palico«, ki so jih povzrocili trdosrcni otroci, privedli do tega, da so bili bogati previdni in niso prenašali lastništva nad svojim premoženjem na otroke pred svojo smrtjo. Na ta nacin so lahko svoje otroke držali pod nadzorom in pre­precili, da bi ravnali sebicno. 4 ODREDBE O SKRBI ZA STAREJŠE V STARIH EGIPTOVSKIH DOKUMENTIH Poskus raziskave odnosa do starejših v anticnem Egiptu prinaša prav tako malo uporabnih ugotovitev kot raziskava dolge zgodovine civilizacij v anticni Mezopotamiji. Tudi v Egiptu se je v normalnih okolišcinah vse bistveno do-gajalo v okviru družine: Literarna besedila omenjajo skrb za ostarelo mater, vendar presenetljivo molcijo o sinovski dolžnosti do moškega starša – celo modrostna literatura bralca ne navaja, naj skrbi za svojega oceta. Menim, da je razlog za to, da je ta dolžnost ostala popolnoma neomenjena, vsaj deloma v nenaklonjenosti temu, da bi oceta predstavili kot odvisnega, medtem ko lahko mati z veseljem igra vlogo ranljive vdove. Morda je to tudi razlog, zakaj popisni seznami nikoli ne navajajo, da je oce živel pri svojem odraslem sinu, medtem ko se ovdovele matere pogosto pridružijo gospodinjstvom svojih otrok. Dokler je živel, je bil oce obravnavan kot glava družine. (McDowell, 1998, str. 200) Bogati lastniki nepremicnin ali obrtniških delavnic so z varovanjem svojega imetja vse do smrti šcitili sebe pred nepredvidljivostjo lastnih otrok. S tem so imeli tudi možnost, da so s poslednjo voljo bodisi nagradili bodisi kaznovali svoje otroke ali delavce. Slovita oporoka Naunakhte, žene podjetnika Khae­mnuna, je lep primer ravnanja po tem nacelu: Kar se mene tice, sem svobodna ženska iz dežele faraonov. Vzgojila sem teh osem tvojih služabnikov in jim dala vse, kar potrebujejo za življenje. Zdaj poglej, postarala sem se; in poglej, ne skrbijo zame. Tistemu izmed njih, ki je položil svojo roko v mojo, bom dala svoje premoženje; tistemu pa, ki mi ni dal nicesar, ne bom dala nicesar od svojega premoženja. (Citira McDowell, 1998, str. 215–216) Podobno kot raziskava mezopotamskih kultur tudi raziskave anticne egip­tovske kulture ne morejo veliko prispevati k razjasnitvi splošnega odnosa do starejših. Andrea McDowell ugotavlja: Skupna kolicina dokumentacije o skrbi za starejše je še vedno majhna, odraža pa njen družinski kontekst. Morda je to še ena tema, ki je bila Egipcanom tako znana, da o njej niso cutili potrebe pisati. O najbolj J. Krašovec in I. Avsenik Nabergoj, Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda obicajnih znacilnostih vsakdanjega življenja pogosto vemo najmanj. (McDowell, 1998, str. 221) 5 UTEMELJITVE SKRBI ZA STAREJŠE PRI PLATONU IN ARISTOTELU Skupna ugotovitev študij o nacinih skrbi za starejše v anticnih mezopotam­skih in egiptovskih civilizacijah je, da je dokumentacije o tej tematiki premalo, da bi lahko prišli do popolne slike odnosov med starši in otroki, do vpogleda v stanje odnosov do ubogih in šibkih in do zanesljive ocene vloge religije ter države na tem podrocju. V navedenih primerih pogrešamo antropološko in teološko utemeljitev dolžnosti, ki sta znacilni za ogromno kolicino besedil o tej tematiki v Stari in Novi zavezi. Zato smo toliko bolj pozorni na nekaj obsežnih utemeljitev spoštovanja otrok do staršev pri Platonu (428/427-348/347 pr. Kr.) in Aristotelu (384-322 pr. Kr.). Platon se te tematike loteva v 11. knjigi svojega dela Zakoni (11.926e-932d; prevod Kocijancic v Platon 2004, zvezek I, str. 1575-1576), ki je sestavljeno v obliki dialoga. Za izhodišce razprave Platon predlaga, da država za varstvo družinskih clanov v posebnih razmerah, kot je smrt nedoraslih otrok in ostarelih staršev, ki potrebujejo nego, doloci razsodnike. V polisu naj bodo cuvarji zakonov novi starši sirot. »Za otroke – sirote bo zdaj prišlo tako rekoc do nekakšnega drugega rojstva« (11.926d). Svoje stališce glede skrbi za obnemogle starše Platon ponazori s prispodobo, ki se nanaša na cašcenje bogov: Nikoli se ne more zgoditi, da bi kdaj komur koli kateri koli bog ali pameten clovek svetoval, naj zanemarja starše: pomisliti moramo, kako takšen uvod, ki se nanaša na cašcenje bogov, natancno ustreza castem in necastem, ki so jih deležni starši. Glede bogov so pri vseh (ljudeh) postavljeni dvoji starodavni zakoni. Nekatere med bogovi namrec castimo, ker jih vidimo ocitno, druge pa vidimo v podobah, saj jim postavljamo svete kipe, in prepricani smo, da so nam tedaj, ko jih castimo, ceprav nimajo duše, oni bogovi z dušo zaradi tega zelo naklonjeni in milostljivi. Nihce, komur v hiši kot zaklad ležijo oce, mati, ali njuna oceta ali materi, obnemogli zaradi starosti, naj nikar ne misli, da ima lahko kdaj kakšen sveti kip zanj vecjo veljavo, kot ta svetinja, ki jo ima ob svojem ognjišcu v svoji hiši, ce jo (njen) lastnik casti res na primeren nacin in pravilno. (11.930e-931a; prevod Kocijancic v Platon, 2004, str. 1575) Platon na osnovi prepricanja, da imajo bogovi dušo, geneticne povezave med starši in otroki vidi celo v ucinkih prekletstva, ki ga izrecejo starši nad otroki. Podobno vidi v molitvi staršev za otroke, ki jih spoštujejo, mocnejše ucinke kakor v razmerju do drugih ljudi: Pravimo, da je Ojdip, ko je bil zasramovan, preklel svoja otroka; vsakdo poje o tem, da so bogovi to (prekletstvo) izpolnili in uslišali: in pripovedujemo tudi, da je Amintor, ko se je razburil, preklel Fojniksa, svojega otroka, Tezej Hipolita in tudi nešteti drugi (ocetje) neštete (otroke), in na osnovi tega je ocitno, da bogovi uslišijo (kletve) staršev nad otroki. Roditelj namrec nad svojimi otroki ucinkoviteje izrece prekletstvo kot kdor koli nad kom drugim – in tako je tudi najbolj pravicno. No, ne smemo misliti, da ob tem, ko bog po naravi usliši zlasti molitve oceta in matere, ki ju otroci zasramujejo, bogovi ne bodo v enaki meri uslišali tudi molitev staršev, ki so deležni casti in jim je to prineslo veliko veselje, ter zaradi tega vneto molijo za dobrine otrok – in jim ne bodo takšnih (dobrin) dodelili! V nasprotnem primeru bogovi ne bi bili pravicni delivci dobrin, kar pa po naših trditvah za bogove nikakor ni primerno. Razmislimo torej o tem, kar smo rekli malo prej, da ne moremo imeti nobenega svetega kipa, ki bi bil pri bogovih v vecjih casteh, kot sta od starosti onemogla oce in ded – ali matere, ki imajo enako moc; ko tem (sorodnikom) kdo izkazuje spoštovanje s castmi, je bog vesel, sicer ne bi uslišal njihovih prošenj. Potemtakem je svetinja naših prednikov nekaj cudovitega, precej cudovitejšega od (svetinj) brez duše. (Svetinje) z dušo namrec vsakokrat molijo skupaj z nami, ko jih castimo, ko pa jih sramotimo, delajo nasprotno. (Tiste brez duše) pa ne delajo niti prvega niti drugega. Kdor zatorej pravilno ravna z ocetom, dedom in z vsemi sorodniki, ima v njih svetinjo, ki je bolj od vseh svetih kipov sposobna nakloniti usodo, ljubo bogovom. (11.931b-932a; prevod Kocijancic v Platon, 2004, str. 1575–1576) V nadaljevanju Platon predlaga: Vsak pameten clovek se potemtakem boji molitev staršev in jih spoštuje, ker ve, da so se pri mnogih in veckrat izpolnile. Ker so te stvari po naravi torej tako urejene, so za dobre ljudi ostareli starši Hermesov dar, ce živijo do skrajnih mej življenja, in ce starši odidejo mladi, vsi zelo hrepenijo po njih, slabi ljudje pa se jih res zelo bojijo. Zato naj se vsakdo pokorava ravnokar (izrecenim) besedam ‹logoi› in izkazuje svojim staršem vse casti, ki jim gredo po zakonu! Ce pa zaradi javnega mnenja ogluši za takšne uvode (v zakone), naj v podobnih primerih velja naslednji zakon: ce kdo v tem polisu za svoje starše skrbi manj, kot se spodobi, in ce jih v vsem ne upošteva bolj kot vse svoje sinove, vse svoje potomce in samega sebe ter jim ne izpolnjuje želja, naj ga tisti, ki kaj takšnega trpi, naznani – sam ali po kakšnem slu – trem najstarejšim cuvarjem zakonov in trem ženskam, ki skrbijo za zakonske zveze. Ti naj za zadevo poskrbijo in naj kaznujejo te, ki ravnajo krivicno, ce so še mladi – to je moški do tridesetega lata – z J. Krašovec in I. Avsenik Nabergoj, Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda udarci in zaporom, za ženske pa naj iste kazni veljajo še deset nadaljnjih let. Ce nekateri tudi potem, ko imajo že vec od teh let, ne odstopijo od svoje brezbrižnosti do staršev, ampak kdo s kom slabo ravna, naj jih postavijo pred sodišce, sestavljeno iz sto in enega prebivalca polisa: iz tistih, ki so med vsemi najstarejši. Kdo je spoznan za krivega, naj zanj sodišce oceni, kaj mora placati ali pretrpeti, ne da bi jim veljalo za nedopustno izreci kar koli od tega, kar je clovek sposoben placati ali pretrpeti. (11.931e-932c; prevod Kocijancic v Platon, 2004, str. 1576) Aristotel je svoje pomembne poglede na odnos otrok do staršev zapisal v 9. knjigo svojega dela Nikomahova etika (8.2.1165a): Vsekakor pa je jasno, da ne moremo vsem ljudem izkazovati istega in da tudi ocetu ne moremo izkazovati vsega, kakor tudi ne opravljamo vseh daritev samo Zeusu na cast. Zato je treba staršem izkazovati nekaj drugega kot bratom ali tovarišem ali dobrotnikom, se pravi, vsakemu je treba dati to, kar mu gre in pristoji. In izkušnja kaže, da ljudje v resnici tako delajo: na svatbo vabijo sorodnike, kajti s sorodniki jih vežejo družinske vezi in družinski dogodki. Iz istega razloga tudi na pogrebu pricakujejo, da bodo srecali svoje sorodnike. Naša prva dolžnost je, da pomagamo preživljati svoje starše, ker smo njihovi dolžniki: skrbeti zanje, ki so vzrok našega bitja, je celo lepše kot skrbeti za samega sebe. Staršem je treba izkazovati cast kot bogovom, ceprav ne vsakršno cast. Ne gre, da bi ocetu izkazovali isto cast kot materi, ali da bi mu dajali priznanje, ki pripada le velikemu filozofu ali vojskovodju, ampak ocetu je treba izkazovati ocetovsko, materi materinsko spoštovanje. Prav tako je treba vsakemu starejšemu cloveku izkazovati spoštovanje, ki se spodobi njegovim letom, tako da vprico njega vstanemo, da mu odstopimo boljše mesto pri omizju in podobno. V družbi bratov in tovarišev se je treba vesti sprošceno in z njimi vse deliti. Dalje si je treba prizadevati, da se sorodnikom, pripadnikom istega plemena, sodržavljanom in vsem drugim vedno dodeli to, kar jim gre; delež, ki komu pripada, pa izmerimo po stopnji sorodstva, vrline ali koristnosti. Pri ljudeh, ki so nam enako blizu, je dolocanje tega deleža lažje, pri ljudeh, ki pripadajo razlicnim krogom, pa težje. Vendar zaradi teh težav ne smemo opustiti presojanja, ampak moramo, kolikor je v naši moci, ugotoviti razlike. (Prevod Gantar v Aristotel, 2002, str. 275–276) 6 OSEBNA BOŽJA MILOST V SVETEM PISMU REŠUJE NAJŠIBKEJŠE Pregled dokumentov civilizacij anticne Mezopotamije, Egipta, Grcije in Izraela kaže podobnosti in razlike. V civilizacijah Mezopotamije in Egipta je ohranjenih le malo predpisov glede spoštovanja in skrbi za starše v njihovi starosti in za druge šibke clane družbe. Nastala je tradicija reševanja problemov starosti znotraj družin na temelju osnovnega cloveškega cuta, torej na antropo­loški osnovi. Teoloških utemeljitev in zapovedi na osnovi božanske avtoritete skorajda ne najdemo. Države ne kažejo cuta za uboge in torej ne predpisujejo pravil zakonske narave v zašcito ubogih. Ubogi so torej anonimna množica, ki zajema vecino državljanov. Družba kaže interes le za bogate, ki imajo vpliv na sodno in politicno oblast. Primeri iz Platonove in Aristotelove filozofije pa kažejo na pomemben pre­mik v dojemanju vzajemnosti božanske in cloveške avtoritete. Pomenljiva je Platonova razlaga, da imajo bogovi dušo. Poglobljene utemeljitve spoštovanja in skrbi za starše pri Platonu in Aristotelu jasno kažejo na senzibilnost anticne Grcije za veljavo vrednot spoštovanja do bogov in do ljudi. Vera v ucinek po­sega bogov v usodo ljudi z blagoslovi in prekletstvi glede na njihov odnos do bogov in ljudi dejansko ruši trhle osnove politeizma in vsaj nakazuje obstoj ene vrhovne božanske avtoritete, ki ni le »prvi vzrok« vsega bivajocega, ampak deluje predvsem kot osebno bitje, ki z ontološkimi in moralnimi argumenti zapoveduje in utemeljuje spoštovanje otrok do staršev. Ta zapoved je postala v starem Izraelu tako pomembna, da je prišla v središce desetih zapovedi (Al-bertz, 1978; Otto, 1995). To pa razloži, zakaj so zgodnji kršcanski filozofi in teologi za svoje uteme­ljitve enoboštva na osnovi svetopisemskih besedil Stare in Nove zaveze iskali oporo tudi v grški filozofiji, predvsem pri Platonu in Aristotelu. S tem so seveda zaceli vnašati v sisteme interpretacije Svetega pisma filozofski idealizem oziro-ma realizem na racun edinstvene celostne biblicne podobe Boga kot osebnega bitja. Filozofski ekskurzi pa vendarle v zgodovini Cerkve niso popacili podobe Boga, ki s svojimi dejanji stvarjenja in posegov v zgodovinske dogodke ter v notranje duhovno stanje posameznikov, kot so preroki, omogoca dialog med Bogom in clovekom tako na ravni absolutne avtoritete kot tudi na ravni cu-stvenega medsebojnega odnosa. V luci hebrejskega monoteizma nobena avtoriteta ni zgolj cloveška, nobena izkušnja zgolj antropološka ali psihološka, ampak velja kot imperativ osebne Božje avtoritete, ki jo podpira cut vesti, zmožnost osebne duhovne izkušnje in vera, ali vsaj slutnja vere v posmrtno življenje. S tem je nastopil cas, ko so Božje zapovedi lahko dobile apodikticno obliko zapovedi z brezpogojno veljavo. Peta Božja zapoved1 pa hkrati pomenljivo povezuje zapovedi, ki zahtevajo spošto- V hebrejskem izvirniku je zapoved spoštovanja staršev peta, v kršcanski katekizemski tradiciji je cetrta; v obeh primerih pa je vezna zapoved med prvim delom zapovedi, ki se nanašajo na odnos do Boga, in drugim delom, ki se nanaša na odnose med ljudmi. J. Krašovec in I. Avsenik Nabergoj, Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda vanje in cešcenje Boga, in naslednje zapovedi, ki zahtevajo pravilen odnos do ljudi. Na osnovi teh postavk bo mogoce poglobljeno analizirati vsa mesta, ki v Svetem pismu Stare in Nove zaveze s preroško nujnostjo zahtevajo spoštovanje do staršev, do drugih nemocnih in sploh do šibkih clanov cloveške družine. Nenehno povezovanje vere v Božjo moc, vsemogocnost in vrhovno avtori­teto ter v duhovno naravo Boga, ki se najbolj ganljivo razodeva v custvenem odnosu do najšibkejših clanov cloveške družine, je razlog, da imamo v Svetem pismu Stare in Nove zaveze neprimerljivo vec primerov odrešenjskih Božjih del kakor v kateri koli drugi anticni civilizaciji. Za oznako Boga v Svetem pismu Stare in Nove zaveze najdemo okoli 300 atributov, ki jih lahko razdelimo v dve kategoriji: prvic, atribute Božje moci, avtoritete; drugic, atribute osebnih Božjih lastnosti, kot so milost, socutje, usmiljenje, solidarnost in ljubezen. Prevlada Božjih atributov, ki izražajo osebni Božji odnos do cloveka, kaže na edinstvenost razodetja osebnega Boga v Svetem pismu. Prav s socutjem do šibkih Sveto pismo omogoca zapovedi in prepovedi pravne narave ter oseben, socuten odnos na najbolj intimni ravni. 7 SKLEP Vpogled v razvoj civilizacij jasno kaže, da je vprašanje spoštovanja cloveka, še posebej vprašanje spoštovanja do staršev in starejših, bolj ali manj povezano z vprašanjem razumevanja narave Božjega bitja in Božje avtoritete. Vse civiliza­cije cloveku priznavajo osebno in duhovno naravo. Že v antiki je bila predstava o bogovih povezana s kozmicnim redom ali nevidno usodo, pred katero so cloveška bitja nemocna in pogosto zaznamovana s tragiko. Pojavi animizma so bili nepregledni in nedoloceni, vendar se že v antiki pojavi slutnja, da so bogovi duhovna bitja, dovzetna za clovekove molitve, blagoslove in prekletstva. Razodetje enega samega Boga kot osebnega duhovnega bitja se šele v Svetem pismu Stare zaveze uveljavi kot nosilna znacilnost Božjega bitja. Svetopisemska besedila so tako pridobila nešteto primerov antropomor­fizmov, filozofija in teologija pa sta dobili duhovno razsežnost, ki presega ab-straktne ideje o Božji nespremenljivosti in jo je bilo mogoce izraziti analogno z vecpomenskimi metaforami in simboli, z videnji in celo sanjami. Antropo­loške modele reševanja medcloveških odnosov so obogatili duhovna izkušnja imperativa vesti, naravni cut clovekoljubnosti in pretanjena duhovna izkušnja Božje bližine in miru. LITERATURA Albertz Rainer (1978). Hintergrund und Bedeutung des Elterngebots im Dekalog. Zeitschrift für die alttestamentliche Wissenschaft 9: 348-374. Aristotel (2002). Nikomahova etika. Prevedel, uvodno besedo, opombe in terminološki slovarcek napisal Kajetan Gantar. Ljubljana: Slovenska matica (Filozofska knjižnica; 38). Driel G. van. (1998). Care of the Elderly: the Neo-Babylonian Period. V: Marten Stol in Sven P. Vleeming (ur.), The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. 161-198. Falkner Thomas in Judith deLuce (1989). Old Age in Greek and Latin Literature. Albany, NY: State University of New York Press (SUNY series of Classical Studies). Lipit-Ishtar (1969). Lipit-Ishtar Lawcode. Prevod S. N. Kramer. V: James B. Pritchard (ur.), Ancient Near Eastern Texts relating to the Old Testament. Third edition with Supplement. Princeton, NJ: Princeton University Press. 159-161. McDowell Andrea (1998). Legal Aspects of Care of the Elderly in Egypt to the End of the New Kingdom. V: Marten Stol in Sven P. Vleeming (ur.), The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. 199-222. Otto Eckart (1995). Biblische Altersversorguing im altorientalischen Rechtstvergleich. Zeitschrift für altorientalische und biblische Rechtsgeschichte 1: 83-110. Pelling Margaret, Richard M Smith (ur.) (1991). Life, Death and the Elderly: Historical Perspectives. London: Routledge. Platon (2004). Zbrana dela. Zv. 1-2. Prevod in spremna besedila Gorazd Kocijancic. Celje: Mohorjeva družba. Stol Marten in Sven P. Vleeming (1998). The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. Stol Marten (1998). Care of the Elderly in Mesopotamia in the Old Babylonian Period. V: Marten Stol in Sven P. Vleeming (ur.), The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. 59-118. Stol Marten (2015). Women in the Ancient Near East. Berlin: Walter de Gruyter. Veenhof Klaas R (1998). Old Assyrian and Ancient Anatolian Evidence for the Care of the Elderly. V: Marten Stol in Sven P. Vleeming (ur.), The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. 119-160. Westbrook Raymond (1998). Legal Aspects of Care of the Elderly in the Ancient Near East. Introduction. V: Marten Stol in Sven P. Vleeming (ur.), The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. 1-22. Westbrook Raymond (1998). Legal Aspects of Care of the Elderly in the Ancient Near East. Conclusion. V: Marten Stol in Sven P. Vleeming (ur.), The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. 241-250. Wilke Claus (1998). Care of the Elderly in Mesopotamia in the Third Millennium B.C. V: Marten Stol in Sven P. Vleeming (ur.), The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. 23-58. Avtorja: Akademik prof. dr. Jože Krašovec: joze.krasovec@guest.arnes.si Prof. dr. Irena Avsenik Nabergoj: irena.avsenik-nabergoj@guest.arnes.si Jože Ramovš in Tatjana Prašnikar Đuran Usposabljanje prostovoljskih voditeljev skupin za kakovostno staranje POVZETEK Clanek je kombinacija dveh nelocljivo povezanih raziskav. V prvem delu je pregledni prikaz teoreticnih spoznanj in preverjenih izkušenj pri vec kakor tridesetletnem razvoju izvirne mreže skupin za kakovostno staranje. Teoreticni okvir tega razvoja so spoznanja o staranju v današnjih razmerah in razvojnih možnostih po upokojitvi, o sodobnem prostovoljstvu kot temeljnem socialnem imunskem vzgibu za krepitev socutece svobode in solidarnosti ter o usposablja­nju prostovoljskih voditeljev in družabnikov v mreži za kakovostno staranje; to usposabljanje poteka po izvirni metodi skupinskega socialnega ucenja za delo z ljudmi in za lastni osebnostni razvoj. Drugi del clanka je raziskovalna analiza 21 zakljucnih nalog prostovoljcev, ki so koncali usposabljanje v šolskem letu 2023/24 in v praksi vodijo skupine ali osebno družabništvo za kakovostno staranje. Analiza njihove motivacije za to usposabljanje in delo ter njihovih izkušenj pri usposabljanju in vodenju skupine kaže na uresnicevanje glavnih ciljev, ki so: pomoc pri zdravem staranju, preprecevanje osamljenosti v sta­rosti, medgeneracijsko povezovanje, dialoški slog vodenja skupin ter njihova dolgoživost v krajevnih mrežah za kakovostno staranje. Izhodišce in temeljna usmeritev clanka je celostna antropologija. Na njej temelji usposabljanje in de­lovanje prostovoljskih voditeljev skupin in družabnikov ter druga usposabljanja na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Kljucne besede: skupina za kakovostno staranje, socialna mreža, razvoj v starosti, staranje prebivalstva, solidarnost, prostovoljstvo, skupinsko socialno ucenje, usposabljanje prostovoljcev AVTORJA Dr. Jože Ramovš je antropolog in socialni delavec. Odkar so leta 1992 z ženo Ksenijo in Antonom Trstenjakom ustanovili sedanji Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, se posveca predvsem kakovostnemu staranju in sožitju. Znanstveno, akcijsko in pedagoško dela na programih za osebno pripravo na kakovostno staranje, integrirano dolgotrajno oskrbo in za ustrezen družbeni odziv na staranje prebivalstva. Je avtor metode skupinsko socialno ucenje za osebnostni razvoj in sožitje. S sodelavci je osnoval in razvijal mreže programov za kakovostno staranje in medgeneracijsko sožitje. Leta 1998 je zacel izdajati edino slovensko znanstveno revijo za to podrocje Kakovostna starost. Gerontološka in medgeneracijska spoznanja išce z empiricnim psihoso­cialnim raziskovanjem in v drugih vejah današnjega in preteklega kulturnega ustvarjanja. V bibliografski bazi COBISS ima nad tisoc clankov in drugih del, med njimi okrog osemdeset knjig: dvajset samostojnih, dvajset v soavtorstvu s štirideset ponatisi in prevodi v tuje jezike. Tatjana Prašnikar Đuran je univerzitetna diplomirana socialna delavka, ki celotno poklicno kariero deluje na podrocju dela s starimi ljudmi in prostovoljci. Kot strokovna delavka je bila 15 let zaposlena v Zvezi društev za socialno geron­tologijo Slovenije v programu Skupine starih ljudi za samopomoc v nacionalni in lokalnih mrežah; eno od glavnih nalog je bilo usposabljanje prostovoljcev za vodenje skupin starih ljudi za samopomoc. Nato je dve leti opravljala delo vodje in koordinatorke pomoci družinam na domu v Domu pocitka Mengeš. V letu 2023 se je zaposlila na Inštitutu Antona Trstenjaka kot strokovni vodja socialnovarstvenega programa Staranje brez nasilja, pri cemer usposablja tudi prostovoljske voditelje. Že od mladosti je aktivna prostovoljka. ABSTRACT Training for volunteer leaders of groups for quality ageing This paper is a combination of two closely related pieces of research. The first part provides an overview of the theoretical insights and proven experiences in the more than three decades of development of the network of groups for quality ageing. The theoretical framework of this development is the knowledge about ageing in today’s context and development opportunities after retirement, about contemporary volunteering as a fundamental social immune impulse to strengthen compassionate freedom and solidarity, and about the training of volunteer group leaders and companions in the network for quality ageing. It is carried out according to the original in-group social learning method for working with groups and for one’s own personal development. The second part of the paper is an exploratory analysis of 21 final written assignments of volunteers who have completed their training in the school year 2023/24 and became group leaders or personal companions for quality ageing. The analysis of their motivation for this training and work, their experience in training and group management shows that the main objectives have been achieved: support for healthy ageing, prevention of loneliness in old age, intergenerati­onal integration, dialogical style of group management and their long-lasting existence in local networks for quality ageing. The starting point and the basic orientation of the article is holistic anthropology, which is the basis for the training and continuous work of volunteer group leaders and companions, as well as for other trainings at the Anton Trstenjak Institute for Gerontology and Intergenerational Relations. Key words: group for quality ageing, social network, development in old age, ageing population, solidarity, volunteering, in-group social learning, volunteer training AUTHORS Dr. Jože Ramovš is an anthropologist and social worker. In 1992, he foun­ded Anton Trstenjak Institute for Gerontology and Intergenerational Relations together with his wife Ksenija and Anton Trstenjak. Since then, he has focused on quality ageing and coexistence. Scientifically, action-oriented and pedagogi­cally he has been working on programmes for personal preparation for quality ageing, for integrated long-term care and for an appropriate societal response to the ageing population. He is the author of the in-group social learning method for personal development. Together with his colleagues they have established and developed network of programmes for quality ageing and intergenerational coexistence. In 1998 he started publishing the only existing Slovenian scientific journal in this field, Good Quality of Old Age. He studies about gerontological and intergenerational insights through empirical psychosocial research and in other branches of current and past cultural production. In the bibliographic database COBISS he has over 1000 articles and other works listed, including over 80 books: 20 as a sole author, 20 as a co-author, with 40 reprints and translations in foreign languages. Tatjana Prašnikar Đuran is a university-educated social worker who has spent her entire career working with older people and volunteers. She has worked professionally for 15 years in the Association of Social Gerontology Societies of Slovenia in the programme Self-help Groups for Elderly in national and local networks; one of her main tasks was to train volunteers to establish and continuo­usly run these groups. She then spent two years as a manager and coordinator of home help for families at the Mengeš residential care home. In 2023, she joined the Anton Trstenjak Institute as a coordinator of the social welfare programme Ageing without Violence, where she also trains volunteer group leaders. Since her youth she has been an active volunteer. Namen tega clanka je v povzetku navedena kombinacija raziskovalnega pregleda in teoreticnih temeljev pri usposabljanju prostovoljskih voditeljev skupin in družabnikov v vec kakor tridesetletnem razvoju mreže za kako­vostno staranje ter raziskovalna analiza zakljucnih nalog prostovoljcev, ki so koncali usposabljanje v šolskem letu 2023/24. Bistvena uvodna opomba je tudi usmeritev, na kateri temeljijo model mreže skupin za kakovostno staranje, ta clanek in vse delo Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgenera­cijsko sožitje. Ta usmeritev je celostna antropologija, ki na podrocju staranja in sožitja omogoca interdisciplinarno povezovanje spoznanj socialne, zdravstvene, ekonomske, arhitekturne, infrastrukturne in drugih vej gerontologije v enovito celoto, prav tako pa zavezuje k upoštevanju izrocila naše in drugih kultur.2 1 MREŽA SKUPIN ZA KAKOVOSTNO STARANJE KOT ODGOVOR NA STARANJE POSAMEZNIKA IN DRUŽBE 1.1CLOVEKOVE RAZVOJNE MOŽNOSTI PO UPOKOJITVI Ob upokojitvi ima današnji Slovenec in Evropejec v poprecju pred seboj še skoraj tretjino življenja. Sistem solidarne starostne pokojnine, lastno ime­tje, javna in humanitarna socialna pomoc zagotavljajo vecini najvišjo raven materialne varnosti in zdravja v zgodovini cloveštva in prav tako v primerjavi z vecino drugih prebivalcev na svetu. Nekaj materialne revšcine pa ostaja, še posebej med starejšimi ženskami in ljudmi, ki živijo sami. Po upokojitvi so ljudje skoraj dve desetletji sorazmerno zdravi, svobodno razporejajo ves svoj cas, imajo veliko znanja in izkušenj; vse to odlocilno prispeva k materialni preskrbljenosti in zdravju. Materialna varnost in telesno zdravje sta en steber clovekovega zadovolj­stva in razvoja po upokojitvi, druga dva sta zadovoljenost potreb v sožitju in duhovno-bivanjskih potreb. Uvid v celoto clovekovih potreb in zmožnosti se v družbi uveljavlja, odkar je po 2. svetovni vojni Svetovna zdravstvena or-ganizacija v svoji ustavi opredelila zdravje kot cim vecje telesno, duševno in socialno blagostanje (WHO, 2005). Da na clovekovo telesno zdravje odlocilno vpliva njegovo duševno stanje, kažejo raziskovalno preverjena medicinska spoznanja o psihosomatskih bo­leznih. Na duševno stanje pa odlocilno vpliva sožitje z ljudmi; in sicer tako v smeri krepitve zdravja kakor nastajanja bolezni – govoriti moramo torej o socio-psiho-somatiki zdravja in bolezni. Med zacetniki psihoterapije je najbolj znan raziskovalec duhovne in bivanj­ske razsežnosti v celoti zdravja in bolezni Viktor E. Frankl (1905-1997). Razvijal je zmožnosti, s katerimi clovek usmerja samega sebe. Te zmožnosti so volja do smisla, svoboda in odgovorna orientacija pri svojem doživljanju, ravnanju in V Sloveniji je celostno antropologijo razvijal na svetovni višini Anton Trstenjak (1906-1996). Na Inštitutu, ki se imenuje po njem, to delo nadaljujemo najbolj intenzivno na podrocju staranja in sožitja generacij; gerontologijana osnovi celostne antropologije je obsežna knjiga (600 strani) Kakovostna starost – socialna gerontologija in gerontagogika (Ramovš, 2003), v pripravi je monografski Oris celostne antropologije. stališcu do tega, kar se z njim godi, kar je bilo v preteklosti in bo v prihodnje. Te izvirno cloveške duševne zmožnosti je v skladu z zgodovino kultur imenoval duhovne in bivanjske (eksistencialne). Njihova razvitost odlocilno vpliva na clovekovo duševno razpoloženje in na sožitje ter s tem na telesno zdravje. V celoto skrbi za zdravje in kakovostno življenje torej spada tudi zavestna skrb za duhovne in bivanjske zmožnosti (Frankl, 2022). Logoterapija, ki jo je Frankl osnoval, in preventivna antropohigiena, ki jo razvijamo v programih za kakovostno staranje na osnovi logoterapije in celostne antropologije, prihajata v praksi in raziskovalno do spoznanj, da ima clovek po upokojitvi najvecje možnosti pri zavestnem razvoju svojih duhovno--bivanjskih zmožnosti. Pogoji, da clovek po upokojitvi integrira vse življenjske izkušnje in spoznanja v dejavno, vedro, sprošceno in enostavno življenje, so notranja svoboda za smiselno orientacijo med možnostmi v danem trenutku in situaciji, zrel pogled na preteklost in zaupanje v prihodnost (Ramovš, 2003; ured., 2013; 2023). Zadovoljevanje duhovno-bivanjskih potreb in razvijanje teh zmožnosti odlocilno vpliva na to, koliko je clovek zadovoljen sam v sebi in kakšne od-nose oblikuje z ljudmi okrog sebe. Zavedanje o teh potrebah in zmožnostih ter o tem, kako jih razvijati v starosti, je danes na zelo nizki ravni v primerjavi s telesnimi potrebami in programi za zdravo gibanje in prehranjevanje ter duševnimi potrebami in programi za vseživljenjsko izobraževanje in infor­miranost. Mnogi, ki so sorazmerno zdravi in imajo zadovoljene materialne potrebe, ne doživljajo svojega staranja kot smiselnega življenjskega obdobja, ker so osamljeni, ker nimajo lepih medcloveških odnosov s svojci, ker nimajo osebnega cloveškega stika z otroki, mladino in sred njo generacijo, ker tisti, ki jih službeno oskrbujejo v ustanovi ali na domu, ne morejo ob svojih dolžno­stih pri opravljanju materialnih storitev nadomestiti osebnega odnosa svojcev, prijateljev in znancev, pa tudi zato, ker pod vplivom javnega mnenja in stališc v naši kulturi ne morejo sprošceno sprejeti svoje starosti. V današnji družbi veliko bolje delujejo socialne mreže, ki omogocajo zado­voljevanje materialnih potreb v starosti, kakor socialne mreže, ki omogocajo zadovoljevanje osnovnih cloveških potreb na podrocju sožitja in bivanjskih ali eksistencialnih potreb. 1.2DANAŠNJE STARANJE PREBIVALSTVA IN PROGRAMI ZA RAZVOJNI ODZIV NANJ Prizadevanje za kakovostno življenje po upokojitvi mora danes upoštevati družbeno znacilnost, ki jo v 21. stoletju doživljamo prvic v cloveški zgodovini – to je demografsko staranje prebivalstva. Statisticni podatki in projekcije o prebivalstvu Slovenije in Evrope že od konca 20. stoletja kažejo to dejstvo. Mi ga bomo pogledali ob podatkih o upokojencih v Sloveniji, ki jih je leta 2022 ob 30-letnici delovanja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slo­venije objavil njihov Zbornik (Papež idr., ured. 2022). Pokojninske podatke smo za naš kontekst programov za kakovostno staranje izbrali tudi zato, ker nam ozavešcajo dejstvo, da je prvi evropski pokojninski steber obveznega so-lidarnostnega zavarovanja že poldrugo stoletje najstabilnejši javni program za materialno varnost po upokojitvi. Ob vseh težavah s prenizkimi pokojninami in obcasni agresivni reklami za angleško-ameriški sistem podjetniškega ko­lektivnega (2. steber) ali individualnega pokojninskega zavarovanja (3. steber) nihce na svetu ni pokazal sistema, ki bi bil za materialno varnost v starosti in za ohranjanje medgeneracijske solidarnosti boljši in stabilnejši od evropskega pokojninskega sistema. Leta 1992 smo imeli slabih 250.000 starostnih upokojencev, leta 2022 pa skoraj 470.000; iz osmine slovenskega prebivalstva se je njihov delež povecal na cetrtino. Na 1 upokojenca je leta 1992 prišlo 1,82 zaposlenega, trideset let pozneje kljub veliki vecji zaposlenosti v Sloveniji le še 1,58. Zaradi staranja prebivalcev se pokojnine v razmerju do plac nižajo. Po podatkih tega Zbornika je bil leta 1992 delež povprecne neto starostne pokojnine v povprecni neto placi 77,8 %, leta 2022 pa le 60,4 %; povprecna starostna pokojnina je bila 1992. leta 228,18 EUR, leta 2022 pa 774,96 EUR (povprecna neto placa se je v tem casu dvignila iz 293,24 EUR na 1.282,25 EUR). Upokojitvena starost se viša zaradi daljšanja življenjske dobe in zaradi vecanja deleža upokojencev v državi. Leta 1992 so ženske vstopale v pokoj stare povprecno 52 let in pol, moški pa 56 let in 2 meseca, leta 2022 pa ženske 61 let in 4 mesece, moški pa 62 let in 5 mesecev. Pri tem je pomemben demografski podatek tudi to, da je leta 1992 v povprecju prejemal moški pokojnino 14 let in ženska 15 let, leta 2022 pa moški 16 let in 10 mesecev in ženska 24 let in 11 mesecev. Podatek, da je bil leta 1992 delež odhodka za pokojnine 11,41 % slovenskega BDP, trideset let pozneje pa 10,05 % govori o tem, da slovenske vlade varcujejo na racun upokojencev. Navedena slika pokojninske statistike kaže demografske razmere in daje vpogled v glavni dejavnik materialne varnosti upokojencev. Od nje je v veliki meri odvisno zdravje, dolžina življenja in zadovoljstvo ljudi v zadnji tretjini življenja, ob njih pa tudi njihovih svojcev. Za pokojninski sistem moramo reci, da je pri nas relativno dober in stabilen. Za telesno in duševno zdravje so odlocilni tudi sodobni programi, ki krepijo zdravo gibanje, prehranjevanje in stalno izobraževanje. Te programe razvijajo zdravstvena in izobraževalne stroke, v družbi jih širijo mediji, javne službe in civilne organizacije. Ali jih bo konkretni upokojenec uporabljal ali ne, pa je odvisno od njegove ozavešcenosti in volje. V tem se ti programi za kakovostno staranje bistveno razlikujejo od pokojninskega sistema, ki je od­visen od državnega vodstva. Tudi novi programi za gibanje, zdravo prehranjevanje in vseživljenjsko izobraževanje se pri nas uspešno širijo. Zaostajamo le pri posameznih, npr. za preprecevanje padcev v starosti, zato je prav ta postal sestavni del mreže za kakovostno staranje, o kateri govori ta clanek. 1.3MREŽA SKUPIN ZA KAKOVOSTNO STARANJE Mreža skupin za kakovostno staranje je izvirni sistematicni program za krepitev vešcin za lepo sožitje, njegov stranski ucinek pa je razvoj duhovno--bivanjskih zmožnosti za integracijo ali celostno cloveško zorenje v starosti, ki je po klasiku razvojne psihologije Eriku Eriksonu edina zmožnost, ki se lahko razvije v tem obdobju življenju; ce je clovek ne razvije, se njegovo doživlja­nje sebe, drugih in sveta seseda v zagrenjeno in crnogledo pušcobno starost (Erikson, 1966). Zacetek razvoja tega programa, ki je danes razširjen po vsej Sloveniji v stotinah skupin in družabniških parih, je bil nakljucen. Leta 1987 je pri Društvu terapevtov za alkoholizem Slovenije potekalo usposabljanje za tera­pevte, pri katerem je Jože Ramovš predaval o skupinskem delu. Udeležencem je svetoval, naj ne zacno delati z zahtevnimi terapevtskimi skupinam in klubi za družinsko zdravljenje in socialno urejanje alkoholizma, ampak z lažjimi vrstami skupin; kot najprimernejšo možnost je svetoval skupino starih ljudi v domu. Socialna delavca Tone Kladnik in Branka Knific sta takoj zacela s skupinami v izolskem domu upokojencev in pritegnila k sodelovanju nekaj kolegic in kolegov iz slovenske obale in izmed zaposlenih v domu. Branka Knific je že naslednje leto opisala dobre izkušnje s skupinami starih za samopomoc – tako so se prvotno imenovale te skupine (Knific 1988), Kladnik pa je skupine razi­skoval za svojo magistrsko nalogo (Kladnik, 1996). Oba sta ostala pri vodenju in razvoju teh skupin kot zavzeta strokovnjaka, prostovoljca, izobraževalca in organizatorja. Dobra izkušnja pri delu skupin se je strokovno krepila in razvijala z rednimi supervizijskimi srecanji prostovoljskih voditeljev skupin in z raziskovanjem. Že v drugem letu delovanja skupin smo na Inštitutu za socialno medicino in socialno varstvo (danes NIJZ) pripravili akcijsko-razvojni projekt. Njegov rezultat je bil osnovni model skupin starih za samopomoc (Ramovš, 1991) ter obširen prirocnik, v katerem so poleg opisa razvoja, koncepta in metodike tudi izkušnje skoraj 70 voditeljic in voditeljev skupin iz devetih krajev po Sloveniji: obale, Ilirske Bistrice, Postojne, Preddvora, Savinjske doline, Sežane, Velenja, Gradišca na Goriškem in Vrhnike (Ramovš, Kladnik, Knific in sod., 1992). Leta 1992 sta bila ustanovljena društvo Združenje za socialno gerontolo­gijo in gerontagogiko kot organizacija voditeljev in clanov skupin ter Inštitut Antona Trstenjaka (www.inst-antonatrstenjaka.si). V zacetku sta delala v tesni povezavi; Združenje predvsem v vlogi organiziranja in širjenja skupin starih za samopomoc po vsej Sloveniji, Inštitut pa pri usposabljanju prostovoljskih voditeljev skupin in organizatorjev mreže, razvijanju koncepta in metodike dela v skupinah ter raziskovanju. V prvem desetletju se je mreža teh skupin zelo razširila po Sloveniji, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve jo je sprejelo kot razvojni program, njeno delovanje sofinancira med vecletnimi programi. Desetletnemu razvoju skupin starih za samopomoc v Sloveniji je bila posvecena leta 1998 prva številka revije Kakovostna starost, nato posamezne številke krajevnim mrežam, vseh 27 let izhajanja pa revija obcasno poroca tudi o tej mreži programov za kakovostno staranje (Kakovostna starost od 1998 naprej). Ob desetletnici skupin starih za samopomoc je bilo usposobljenih ali je bilo v usposabljanju že blizu 400 voditeljev skupin, v približno 100 krajih po Sloveniji pa se je tedensko srecevalo okrog 320 skupin. Skupine starih za samopomoc in krajevna mreža medgeneracijskih pro-gramov za kakovostno staranje na podrocju medcloveških odnosov so bili že zgodaj deležni pozornosti, odobravanja in zanimanja tudi v tujini. O njih so pisali in porocali vidni tuji strokovnjaki, ki so to mrežo spoznali ob sode­lovanju s Slovenijo (Groterath, 1998; Groterath in Ramovš, 1999; Pollo, 1999). Slovenija je ta program predstavila na 6. konferenci ministrov za zdravstvo Evrope 1999 v Atenah (Ramovš, 1999). Združenje in Inštitut sta po desetletju skupnega dela za razvoj te sodob­ne mreže za kakovostno staranje šla vsak svojo razvojno pot, pri cemer oba usposabljata prostovoljce za vodenje skupin in organizirata krajevne mreže in njihovo povezovanje na nacionalni ravni. Združenje ima vecji poudarek na šir­jenju mreže skupin, Inštitut na razvoju novih vsebinskih programov za potrebe ljudi, ki se nenehno spreminjajo z razmerami, ter spoznanj in metod za delo v skupinah in pri usposabljanju prostovoljcev. Ob usposabljanju prostovoljcev za vodenje skupin in družabništva za kakovostno staranje (sedaj uporabljamo ta pojem), uvajanju skupin po raznih krajih v Sloveniji in obcasno tudi v tujini ter vzdrževanju prostovoljske kondicije voditeljev in družabnikov, Inštitut od zacetka spremlja delovanje skupin tudi raziskovalno ter raziskuje potrebe, zmožnosti in stališca ljudi glede staranja in sožitja med generacijami. To in druge programe za kakovostno staranje in sožitje ter za dolgotrajno oskrbo umešca predvsem v slovensko mrežo starosti prijaznih mest in obcin, ki jo vodi v Sloveniji v okviru svetovne mreže pri WHO.3 V dobri tretjini stoletja, odkar se razvija mreža skupin za kakovostno sta­ranje, lahko opredelimo njene znacilne razvojne stopnje. Prvi dve leti (1987 in 1988) sta nakljucni zacetek z navdušujoce dobro izkušnjo. V letih 1989 do 1991 sta razvoj in širjenje skupin potekala v okviru akcijskega projekta; v tem casu so se skupine razširile v domovih za stare ljudi in v domacem okolju po številnih krajih Slovenije. Za naslednja leta je znacilno uveljavljanje koncepta in metodike za krajevne in domske mreže teh skupin. Po letu 2000 je na Inštitutu Antona Trstenjaka potekal sistematicni razvoj drugih novih programov za kakovostno staranje in sožitje med generacijami ter metodike za delo skupin in usposabljanje prostovoljcev. Najvecji razvoj med ostalimi programi je doseglo usposabljanje družinskih in drugih nefor­malnih oskrbovalcev ter organizacija njihovih skupin – to je skupin svojcev po krajevnih skupnostih. Dober uspeh je bil tudi pri razvoju programov za kakovostno življenje po upokojitvi in za menedžment sodelovanja med mlaj­šimi in starejšimi zaposlenimi ob staranju delovne sile; ti seminarji potekajo po podjetjih za starejše zaposlene in za vodstvo. Od zacetka do danes izpopolnjujemo prirocnike za prostovoljske vodi­telje skupin in družabnike. Zacetni je bil že omenjeni Skupine starih za samo­pomoc (1991). Uvajanju individualnega družabništva za kakovostno staranje je bil namenjen Družabniški dnevnik (2004), voditeljem skupin pa Prostovoljski dnevnik, ki je od leta 2006 doživel 5 slovenskih in 2 hrvaški izdaji. Osnovni prirocnik, ki se uporablja pri usposabljanju prostovoljcev in pri vseh drugih gerontoloških programih Inštituta ima naslov Za kakovostno staranje in lepše sožitje med generacijami (od leta 2009 je izšlo 6 slovenskih in 2 hrvaški izdaji). Po letu 2010 smo na Inštitutu pripravili in izdali vec prirocnikov z aktualnimi vsebinami, v katerih smo oblikovali programe za posamezne vidike kako­vostnega staranja. Tako leto za letom nastajajo novi prirocniki z aktualnimi Raziskovalni porocili iz zacetkov sta bili Ramovš, Širjenje skupin starih za samopomoc v Sloveniji (1994) in Supervizija voditeljev skupin starih za samopomoc ter letna evalvacija projekta (1995); vecje delo je bilo ob zakljucku projekta Ministrstva za znanost in tehnologijo Mreža skupin starih v Sloveniji kot odgovor na nematerialne potrebe starih ljudi (Ramovš, 2000). Po rezultatih izstopa reprezentativna terenskaraziskava o potrebah, zmožnostih in stališcih prebivalcev Slovenije, ki so stari 50 in vec let (Ramovš, ured., 2013) ter številne analize, od katerih so bile nekatere objavljene tudi v reviji Kakovostna starost, ter raziskave za diplomske in magistrske naloge. Danes vodi Inštitut v Sloveniji mrežo okrog 200 skupin in družabništev za kakovostno staranje, izven meja Slovenije pa je te skupine uvajal v okviru evropskih projektov v nekaterih obcinah in mestih na Hrvaškem in v Srbiji. O slovenski in svetovni mreži starosti prijaznih mest je bilo tudi veliko objavljenega; metodicni prirocnik za ta skupnostni program je Na poti k starosti prijazni skupnosti – prirocnik za starejše obcane in za lokalno akcijsko skupino starosti prijazne obcine (Marta Ramovš, Thibauld Moulaert, Jože Ramovš, 2020), ki je izšel v okviru evropskega projekta za države alpskega prostora istocasno v slovenšcini, francošcini, nemšcini, italijanšcini in anglešcini. vsebinami in doživljajo nove izdaje dopolnjeni. Razvoj dela skupin in uspo­sabljanja prostovoljcev v tej smeri je bil odgovor na spremenjeno miselnost in nove potrebe ljudi. Za vse te prirocnike je znacilno, da jih prejmejo vsi clani skupin in ob njih delajo na rednih srecanjih. Prvi od novih programov je bil za preprecevanje padcev v starosti; njegovo nastajanje in širjenje je sovpadalo z zacetkom prizadevanj Svetovne zdravstvene organizacije za zmanjševanje smrti, poškodb in stroškov zaradi padcev v sta­rosti. Ta program ostaja priljubljen ves cas, vaje za krepitev ravnotežja iz tega programa pa so postale redna dejavnost na srecanjih vseh skupin. Prirocnik Preprecevanje padcev v starosti je od leta 2011 doživel že sedem slovenskih izdaj in dve hrvaški. Za njim je nastala vrsta novih programov s prirocniki: Obvladovanje krv­nega tlaka (2012, tudi srbski prevod), Starajmo se trezno (2012, 2 knjižni in spletna izdaja), Varno staranje (2016, 2 izdaji) za zašcito pred nasiljem, Bralni dnevnik (2015) za skupine po knjižnicah in druge, ki imajo branje za svojo glavno dejavnost. Vsebinski in metodicni razvojni korak pri usposabljanju pro-stovoljskih voditeljev in družabnikov ter pri delu skupin je prinesel prirocnik Domoljubje (2018, 3 izdaje) za gojitev zdrave zakoreninjenosti v slovensko in celotno cloveško kulturno izrocilo ter zaupanja v prihodnji razvoj. K ohrani­tvi delovanja skupin in družabništev med epidemijo covida-19 je odlocilno prispeval prirocnik Povezani na blizu in dalec (2020). Dva prirocnika pa sta namenjena delovanju skupin v verskem okolju župnijskih karitas: Življenje ob rožnem vencu (2016, 2 izdaji) in Svetopisemska bralna skupina (2019). Zadnji razvojni korak pri delovanju skupin in krajevnih mrež poteka po letu 2020. Zanj je znacilna integracija vseh dosedanjih znanj v celovit program za skupine in družabništva za kakovostno staranje, prirocnik ima naslov Zdrava zrela leta (Ramovš Ana idr., 2023). Podobna integracija znanj in izkušenj je bila dosežena tudi za mrežo družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev; ta prirocnik ima naslov Oskrbujem in se povezujem (Ramovš Ksenija in Ra-movš Jože, 2024). Omenimo še nekaj spoznanj ob razvoju mreže skupin za kakovostno staranje. Že od zacetka sta bila v ospredju dva namena teh skupin: da bi z medge­neracijskim povezovanjem in vadbo lepe pogovorne kulture preprecevale osamljenost starih ljudi ter da bi povezovale ljudi v domu starejših obcanov z ljudmi in življenjem iz okolice. Drugi namen je omejen na domove, kjer se je zacel razvoj teh skupin; že v prvih letih pa so prevladale skupine v domacem okolju. Prvi namen pa je za vse cedalje aktualnejši, saj postaja osamljenost najbolj razširjena in zlocesta bolezen v starosti (Spitzer, 2018). V prvih letih je bila pobuda za uvajanje skupin skoncentrirana predvsem v osrednjih javnih socialnih ustanovah: v centrih za socialno delo in v domo­vih za stare ljudi; pobudniki na terenu so bili predvsem sposobni in zavzeti posamezni strokovnjaki, zlasti socialni delavci, ter vodstveni delavci v javnih socialnih ustanovah. Po letu 2000 se v teh službah stopnjuje kadrovsko po­manjkanje, centre za socialno delo pa je zasulo administrativno delo po jav­nih pooblastilih, zato prihajajo prostovoljci predvsem iz vrst upokojencev, oziroma upokojenk, saj je tako med prostovoljci kakor med clani skupin vecina žensk. Uvajanje, organizacijsko vzdrževanje in širjenje mreže skupin za kakovo­stno staranje je izrazito lokalno. Odlocilnega pomena je, da je glavni subjekt organizacije krajevna mreža. Za vsebinski razvoj te in drugih prostovoljskih socialnih mrež je namrec usodno, ce so pristojnosti centralizirane v pokra­jinskem ali nacionalnem vrhu mreže. Pomembno pa je sodelovanje krajevnih mrež na pokrajinski in nacionalni ravni. Te povezave ne smejo temeljiti na financni in hierarhicni odvisnosti krajevnih mrež od nacionalne; smisel šir­ših povezav je skupna organizacija za pretok znanja, informacij ter razvojnih pobud v vseh smereh. V mreži skupin za kakovostno staranje je krajevni princip odlocilen že pri njenem uvajanju. To se zacne s širokim informiranjem in ozavešcanjem vsega prebivalstva v kraju o kakovostnem staranju, možnostih priprave na starost v današnjih razmerah ter o medgeneracijskem sožitju. Pri tem vkljucuje vse pomembne deležnike: vladne in nevladne, strokovne in laicne, prostovoljske organizacije in javne ustanove ter medije. V tem je ta program sinergicen s svetovnim programom starosti prijaznih skupnosti, to je obcin in mest. Da informiranje in ozavešcanje v kraju poteka dobro, se pokaže tudi s tem, da se javi zadostno število kandidatov za medgeneracijsko prostovoljstvo. Bistvo lokalnega principa je tudi samostojnost krajevne mreže. V njeni pristojnosti je celotna organizacija, razvojna strategija in oblike dela. Vodi jo krajevni organizator skupaj z vsemi prostovoljskimi voditelji in družabniki, ki se mesecno srecujejo na intervizijskih srecanjih. Medsebojna izmenjava dobrih izkušenj na teh srecanjih je osnova stalnega usposabljanja in krepitve prostovoljske kondicije. Organizatorji krajevnih mrež opravljajo svoje delo prav tako vecinoma prostovoljsko, v nekaj primerih pa so zaposleni za to delo. Krajevne mreže so deloma formalno organizirane kot društva ali pa kot ne­formalne sekcije slovenske mreže skupin za kakovostno staranje pri Inštitutu Antona Trstenjaka. Inštitut ima vlogo strokovnega servisa, ki uvaja te mreže v kraju, usposablja nove prostovoljce, razvija nove vsebine in pripravlja pri­rocnike zanje, nudi prostovoljcem nova spoznanja in gradiva za osvežitveno vzdrževanje in razvoj skupin, povezuje krajevne mreže na nacionalni ravni ter skrbi za razvoj tudi z mednarodnimi projekti in iskanjem financnih virov za skupne dejavnosti. Skupna znacilnost mreže skupin za kakovostno staranje in drugih progra­mov, ki jih razvija in uvaja Inštitut, je usposabljanje in delo po izvirni metodi skupinskega socialnega ucenja, o kateri bomo govorili pozneje. Temeljno vrednostna orientacija vsega delovanja v mreži skupin za kakovo­stno staranje je pet eticnih nacel, ki smo jih oblikovali že v kmalu v zacetku. Izhajajo iz namena teh skupin in iz izkušenj v praksi. Glasijo se: 1. STAROST JE SMISELNA. Starost je enako smiselno obdobje življenja, kakor sta mladost in srednja leta. Medgeneracijsko prostovoljstvo in drugi programi v krajevni socialni mreži za kakovostno staranje in solidarno sožitje generacij pomagajo odkrivati in uresnicevati smisel, možnosti in naloge starosti; zlasti tiste, ki so posebej znacilne za stara leta življenja. 2. SODELUJEMO PROSTOVOLJSKO. Sodelovanje v programih krajevne socialne mreže za kakovostno staranje in solidarno sožitje generacij je clo­vekova osebna odlocitev. Osebno medgeneracijsko družabništvo, vodenje medgeneracijske skupine za kakovostno staranje in druge oblike medge­neracijskega prostovoljstva so socialna dejavnost, ki se napaja iz osebne potrebe po ucenju lepih medgeneracijskih odnosov, po zavestni pripravi na svojo lastno kakovostno starost, iz želje, da pri tem pomagamo svojim najbližjim, ter iz razvitega osebnega cuta solidarnosti do vseh ljudi v po­trebah in stiskah. 3. VSE TRI GENERACIJE POVEZUJEMO V CELOTO. V programih kra­jevne socialne mreže za kakovostno staranje in solidarno sožitje generacij se srecujeta mlada in srednja generacija s tretjo. Od tega ima korist vsak posameznik, osnovno poslanstvo vseh programov te socialne mreže pa je povezovanje vseh generacij v celoto in priprava srednje generacije na kako­vostno starost v prihodnosti, ko bo izjemno velik delež starega prebivalstva. 4. V MREŽI SKRBIMO ZA SLOGO, VSEM DRUGIM SMO NAKLONJENI. V prizadevanju za kakovostno staranje in solidarno sožitje generacij smo vsi ena sama celota, v kateri je korist vsakega odvisna od vseh drugih posa­meznikov, skupin, programov in organizacij, pa tudi od tega, koliko celotna skupnost zavestno skrbi za dobre medcloveške in medgeneracijske odnose. Zato smo v svoji organizaciji med seboj prijateljsko složni, do vseh drugih pa tovariško naklonjeni. 5. PRILAGAJAMO SE KONKRETNIM RAZMERAM. Sleherni clovek je edinstven in enkraten, vsak medcloveški odnos in vsak pogovor med dvema je drugacen, vsaka medgeneracijska skupina in njeno srecanje je drugacno, vsak kraj ali dom za stare ljudi je drugacen. V mreži medgeneracijskih programov za kakovostno staranje in solidarno sožitje generacij rastemo, cvetimo in zorimo vsak drugace, iz svojih tal, v skladno celoto pisanega šopka za lepo staranje. Mreža skupin in drugih programov za kakovostno staranje in sožitje gene- racij je socialna inovacija, ki je v vec kakor treh desetletjih delovanja pokazala, da je eden od dobrih odgovorov na izzive ob staranju prebivalstvu – je odgovor na preprecevanje osamljenosti pri starejših ter ustvarjanje nove socialne mre­že. Izkazala se je predvsem kot ucinkovita pomoc pri osebnostnem razvoju v tretjem življenjskem obdobju, še posebej na duhovno bivanjskem podrocju in za ucenje lepšega medcloveškega sožitja. 2 PROSTOVOLJSTVO – RAZVOJNI IN OBRAMBNI VZGIB ZA SOŽITJE Prostovoljstvo je sodobna veja solidarnosti. Antropološka spoznanja o solidarnosti in njenem pomenu v sožitju ljudi so nujna za razumevanje uspo­sabljanja prostovoljskih voditeljev in družabnikov za kakovostno staranje. Kljucna so spoznanja o clovekovi svobodi in socutenju (empatiji). 2.1SOCUTECA SVOBODA – CLOVEŠKA ZMOŽNOST ZA RAZVOJ SOŽITJA Samopomoc je zmožnost vseh živih bitij, da se ohranjajo pri življenju in razvijajo. Ta pogost psihosocialni strokovni pojem je dobesedno preveden staticni germanski samostalnik (Self-help, Selbsthilfe); dinamicni glagolski in pridevniški slovanski govorici je tuj. Po slovensko recemo, da vsako živo bitje poskrbi zase, da preživi, se razvija, varuje pred nevarnostmi, se zdravi, zado­voljuje vse svoje potrebe in razvija svoje zmožnosti; seveda na ravni svojega individualnega in vrstnega razvoja.4 Odkar se je pred štirimi milijardami let pojavilo na zemlji življenje, je prvim enocelicnim bakterijam, nato pa vsem rastlinam in živalim skupna znacilnost, da jemljejo iz okolja snovi za svoj ra­zvoj in odpadne izlocajo vanj ter z razmnoževanjem ohranjajo vrsto. Biološki algoritem razvojne samopomoci je nova zmožnost živih bitij v primerjavi z drugim anorganskim in organskim vesoljem, ki se razvija po fizikalnih, ke­mijskih in drugih zakonitostih narave. Predpona sámo- v slovenšcini pove, da gre samo za en primerek, npr. samokolnica ima samo eno kolo, samorogsamo en rog. Ob prevajanju izrazov s predpono Self- iz anglešcine ali Selbs- iz nemšcine je zadnja leta invazivno prevladal tudi v slovenšcini pomen, ki nadomešca zaimek sam v ustreznem sklonu (sebi, sebe) – samopomoc je pomoc samemu sebi. Ker pa glagol pomagati kaže na clovekovo preseganje sebe – pomagamo nekomu drugemu – recemo v lepi slovenšcini, da zase poskrbimo in ne, da sami sebi pomagamo. Clovek je zadnji clen v razvoju živih bitij – ljudje obstajamo komaj tisocin­ko casa odkar so na zemlji živa bitja. Algoritem samopomoci tudi nas vodi, da živimo in se razvijamo kot vrsta in kot posamezniki od spocetja do smrti. Samopomoc nas usmerja in poganja v vseh razsežnostih, ki jih imamo ljudje; poganja in usmerja vse telesne in duševne potrebe in zmožnosti, ki so nam skupne z najvišje razvitimi sesalci in prav tako vse potrebe zmožnosti, v katerih presegamo rastlinske in živalske vrste. Bistveni novosti naših specificnih zmožnosti v primerjavi z drugimi živimi bitji sta dve. Prva je socutenje ali empatija, ko clovek z drugimi ljudmi zavestno sodoživlja, se vanje vživlja in cuti z njimi – je solidaren, druga pa svoboda v izbiranju med razlicnimi možnostmi v danem trenutku. Clovekovo socutenje dosega tudi naravo in razmere, v katerih se nahaja sam ali drugi v sedanjem trenutku, so se v preteklosti (podoživljanje) ali se bodo v prihodnosti (odgo­vornost za potomce in ohranitev narave). Horst E. Richter (1923–2011) je na osnovi sodobnih spoznanj o cloveku in njegovem razvoju ter svoje ustvarjalne psihoterapevtske kariere prepricljivo utemeljil, da je socutenje najbolj prvin-ska clovekova zmožnost, ki se pokaže že prve dni po rojstvu ob otrokovem nasmehu materi ter da je razvijanje te zmožnosti pogoj za zdrav razvoj cloveka in preživetje cloveštva. Da je nerazvita zmožnost socutenja duševna motnja – »kompleks, da smo bog«, da je današnji glavni »ucni cilj solidarnost« in da je ucna pot do nje »skupina«, so naslovi njegovih knjig s temi spoznanji (Richter, 1972; 1974; 1979). Spoznanja o clovekovi zmožnosti socutenja in o njeni nenadomestljivi vlogi prihajajo tudi s strani sodobnega raziskovanja možganov (Spitzer, 2013). Pri cloveku se vsa samopomoc – telesna, duševna, duhovna, sožitna, ra­zvojna in bivanjska – razvija v moci svobode in socutenja. Kolikor se to ne dogaja v skladu z razvojno stopnjo posameznika in skupnosti, samopomoc ne deluje na ravni nagonske spontanosti, ampak se spremeni v psihosocialno patologijo zapiranja v svoj ego s poskusi netrajnostne izrabe drugih in narave za svoje trenutno ugodje. Svoboda v povezavi socutenjem omogoca eticno ustvarjalnost, ki prinaša razvoj v sožitju med ljudmi in z naravo. Znanstvena in druga kulturna ustvar­jalnost brez razvitega socutenja namrec omogoca razdiralnost in unicevanje; sad takšne »inovativnosti« so bile vojne grozote, okoljsko unicevanje in zgrešeni (samo)vzgojni eksperimenti v 20. stoletju. Naš vodilni antropolog in psiho-log Anton Trstenjak je v svoji obsežni monografiji Psihologija ustvarjalnosti obravnaval vecinoma znanstveno, umetniško in drugo ustvarjalnost, pri tem pa jasno izhajal iz antropološkega spoznanja, da je eticna ustvarjalnost najvišji domet in humani pogoj vse ustvajalnosti (Trstenjak, 1981). Socuteca svoboda je osnovna cloveška zmožnost, ki razvojno presega živalske vrste. To antropološko spoznanje je skladno s spoznanji cloveških kultur. Najprodornejši dosežki v vseh kulturah – seveda na ravni razmer in razvoja, v katerih so se zgodili – kažejo, da je cilj in konkretni smisel vsakega cloveka odgovorna svoboda za dobro ter socutece doživljanje z drugimi in temu odgovarjajoce sožitje. Socuteca svoboda je edini vir, ki ga ima clovek na voljo v samem sebi, za zavestno vseživljenjsko ucenje kakovostnega komuniciranja in sodelovanja, prevzemanja in opravljanja smiselnih vlog ter oblikovanja lepega vzdušja v sožitju. Od tega, koliko imajo ljudje v neki družini, delovni skupini in v skupnosti razvito socutno solidarnost in svo­bodo za dobro, je odvisno komuniciranje, sodelovanje in vzdušje med njimi – to je kljucni varovalni dejavnik zadovoljstva in srecnosti; ce te lastnosti niso razvite, pa je to usodni dejavnik tveganja za zadovoljstvo in srecnost ljudi. Solidarnost je nepogrešljiva zmožnost za varovanje in razvoj sožitja; s socutecim odnosom z drugimi zadenemo dve glavni srecki cloveške sre-ce: ustvarjamo lepše sožitje in razvijamo sami sebe. Ta vir zadovoljstva in srecnosti je danes še zelo slabo izkorišcen tako v starosti kakor pri mlajših generacijah. V današnjih življenjskih razmerah je torej akutna potreba zavestno razvi­jati socuteco svobodo. Psihosocialne vede imajo pri tem nalogo razvijati take programe in metode za solidarno sožitje v družini, službi in družbi, ki odgo­varjajo današnjim življenjskim razmeram. Ta naloga je preživetveno pereca še posebej ob staranju prebivalstva v 21. stoletju in ob tem, da se je naša tisocletna evropska kultura v polpreteklosti zapletla v samozadostni individualizem in v potrošniško omamljanje socutne svobode, ki porajata skoraj neobvladljivo kolicino psihosocialnih motenj. 2.2PROSTOVOLJSTVO – DANAŠNJI IMUNSKI MEHANIZEM ZA RAZVIJANJE OSEBNE IN SKUPNOSTNE SOLIDARNOSTI Prostovoljstvo je svobodno izbrana socuteca pomoc drugemu cloveku ali skupnosti. Je sodobna oblika uresnicevanje solidarnosti. Po svobodni izbiri se razlikuje od sorodniške in sosedske pomoci drugim, ki sta bili prevladujoci obliki tega sožitnega imunskega vzgiba v tradicionalni družbi. Tako sodobno prostovoljstvo, kakor tradicionalna sorodstvena in sosedska pomoc so osnovni imunski vzgib za varovanje in razvoj medcloveškega sožitja – enako kakor so levkociti in drugi imunski vzgibi osnovna telesna obramba pred boleznijo in pri njenem zdravljenju ali je vseživljenjsko ucenje imunski vzgib za duševni razvoj. Zato je prostovoljstvo v programu skupin za kakovostno staranje dobilo tudi slikovito ime nekrvno sorodstvo in nekrajevno sosedstvo. Pomembno je razlikovati med prostovoljstvom in prostovoljnostjo; tudi v strokovnih besedilih neredko piše kdo o prostovoljnem delu, medtem ko gre v resnici za prostovoljsko delo. V službo hodi clovek prostovoljno, ne pa prosto­voljsko, kazni za prehitro vožnjo ne placamo niti prostovoljno niti prostovolj­sko, skupino za kakovostno staranje v svojem kraju pa vodimo prostovoljno in prostovoljsko. Prostovoljstvo je vedno tudi prostovoljno, vecina prostovoljnega dela pa ni prostovoljska, ampak je služba, ki smo jo prostovoljno sprejeli, so vsakdanja domaca opravila, brez katerih življenje in sožitje ni možno, ali drugo, kar smo svobodno sprejeli kot svojo smiselno domaco, službeno in cloveško dolžnost. Prostovoljstvo je eden najvišjih dometov osebne svobode za dobro. V današnjih življenjskih razmerah in razviti individualni zavesti svobode je prostovoljstvo izjemno plodno polje za krepitev in razvoj cutece svobode. Zdi se, da je za celosten in zdrav razvoj zdravega odraslega cloveka nujno potreben »obrok« ura do dve tedensko (to je en odstotek casa), ki ga nameni smiselnemu prostovoljskemu delu za skupnost. Sodobno prostovoljstvo ima številne oblike in možnosti. Ravna se po clove­kovih osebnih zmožnostih, možnostih in hotenju, prav tako pa po potrebah in razmerah v skupnosti. Prostovoljsko vodenje skupin za kakovostno staranje je zahtevnejša oblika prostovoljstva kakor je delitev obleke in hrane v dobrodelni organizaciji, medtem ko to prostovoljstvo mnogim pomaga preživeti in je bolj razširjeno. Materialno in psihosocialno prostovoljstvo sta enako pomembna, nista pa enako zahtevna za opravljanje, zato vodenje skupine za kakovostno staranje zahteva veliko vec usposabljanja kakor materialna pomoc. Pri vodenju skupin za kakovostno staranje to velja še dodatno, ker je staranje v današnjih razmerah tabuizirana tema, mešanica strahu in naivnosti, za trg pa prostor izkorišcanja starih ljudi. To prostovoljstvo se sooca s psihosocialno, duhovno in bivanjsko zahtevnostjo pri samem sebi in drugih. Pomembno je razlikovati tudi kratkotrajno ali enkratno prostovoljsko po­mocjo in dolgotrajno. Vodenje skupin in družabništvo za kakovostno staranje sta dolgotrajno prostovoljstvo. Vsak svoje zakonitosti imajo tudi individualno in skupinsko prostovolj­sko delo ter spontano osebno in organizirano skupnostno prostovoljstvo. V programu, o katerem govorimo, prevladuje individualno prostovoljstvo pri osebnem družabništvu, skupinsko pri vodenju skupin za kakovostno staranje. Eno in drugo ima svoje prednosti in pasti, zato oboje zahteva usposabljanje. V krajevni in nacionalni mreži za kakovostno staranje pa je tako eno in drugo organizirano, kar omogoca širjenje, razvoj in preprecuje zlorabe. Med spontanim osebnim in skupnostno organiziranim prostovoljstvom ni nasprotja, kakor se neredko sliši, ampak je oboje komplementarna celota. Ta izhaja že iz same narave solidarnosti. Vsaka zdrava solidarnost je najprej individualno osebno sodoživljanje z drugim v dialoškem komuniciranju z njim, temu pa sledi smiselno (so)delovanje v skladu s konkretno situacijo, v kateri se oba nahajata. Ker pa sta osebna individualnost in sožitje enakovredni in enako nujni nogi na vsej življenjski poti, v skupnosti solidarno pomagamo drugim po vzorcih ravnanja, ki so formalno in neformalno vtkani v organizirano sožitje družine, službe in družbe. Vsaka organizirana solidarnost v skupnosti pa deluje tako dobro, kolikor imajo ljudje v njej razvito notranjo osebno so-lidarnost. Osebno socutenje in dobre navade pri smiselni pomoci drugim so vir kakovosti, zadovoljstva in srece ljudi v vsaki skupini in skupnosti. 2.3PROSTOVOLJSKI VODITELJI SKUPIN IN DRUŽABNIKI ZA KAKOVOSTNO STARANJE Skupino za kakovostno staranje praviloma vodita dva prostovoljca, ki sta za vodenje te vrste skupin usposobljena. To vlogo lahko opravlja v skupini tudi en sam. To se neredko dogaja, ker ni dveh sovoditeljev, vendar pa ima sodelovanje dveh pri vodenju veliko prednosti, od tega, da ni organizacijskih težav s srecanjem, ce eden zboli ali je odsoten, do vsebinskega medsebojnega dopolnjevanja na srecanju skupine in pri osvajanju vešcin v voditeljski vlogi. Za osebno družabništvo pa je potreben en usposobljen prostovoljec na enega starejšega cloveka. Do leta 2000 se je ta program za kakovostno staranje razvijal samo v sre­dnje velikih skupinah, vecinoma okrog 10 ljudi; to število clanov prevladuje v skupinah tudi zdaj. Uvajanje individualnega družabništva je bil ustrezen odziv na razlicne potrebe ljudi. Vsak clovek je skupinsko bitje, ki potrebuje za zdrav razvoj živ osebni odnos v družini in drugih skupinah. Nekateri se lažje povezujejo, uspešneje komunicirajo in se bolje pocutijo v najmanjši cloveški skupini, to je v paru, drugim bolj ustreza pri temeljnem cloveškem odnosu majhna skupina do osem ljudi ali srednja velika skupina kakih dvanajstih. Na tem spoznanju sta se oblikovala koncept in metodika za osebno družabništvo s starim clovekom. Ce je le mogoce, je družabništvo medgeneracijsko, tako da se s starejšim clovekom druži prostovoljec iz mlade ali sred nje generacije. Individualno družabništvo ima povsem iste osebne in družbene cilje kakor skupine – to je kakovostno staranje. Tudi s strokovnega vidika gre v obeh primerih za skupinsko delo, saj ima dvojica ljudi ali par ravno tako vse zna-cilnosti skupine, kakor skupina treh ali trinajstih ljudi. Najvišje število clanov velike skupine pa je v teoriji dvaintrideset; ce jih je vec, je to skupnost, ker ne morejo vsi med seboj osebno komunicirati.5 V skupinah za kakovostno staranje skupno število clanov redko presega deset ljudi; seveda sta v to število všteta tudi voditelja skupine, ki sta prav tako njena clana, kakor sta starša clana družine. Individualno družabništvo za kakovostno staranje pa ni edina razvojna novost v tej mreži. Od zacetka prihaja do novih vsebinskih in metodicnih izboljšav tudi v skupinah in pri usposabljanju prostovoljskih voditeljev zanje; ob tej mreži pa je Inštitut Antona Trstenjaka, kakor je bilo že receno, razvil tudi vrsto drugih gerontoloških in medgeneracijskih programov na podrocju dolgotrajne oskrbe, za usposabljanje menedžerjev in starejših zaposlenih za obvladovanje staranja zaposlenih, za osebno pripravo na življenje po upokojitvi ter za organiziranje in vodenje starosti prijazne obcinske ali mestne skupnosti. Vsem tem programom je skupno: • da temeljijo na osvajanju spoznanj celotne antropologije s poudarkom na sožitju in možnostih za zdrav razvoj skozi mladostno, srednje in starostno življenjsko obdobje; • da predpostavljajo komplementarnost mlade, srednje in najstarejše generacije ter imajo v ospredju pozornosti sodobne metode za ucenje komuniciranja in drugih vidikov sožitja in sodelovanja v današnjem na-cinu življenja, ko tradicionalni vzorci za to bistveno življenjsko potrebo niso vec ucinkoviti; • da v njih udeleženci osvajajo izbrana spoznanja in vešcine za sprejemanje svoje starosti, za varovanje in krepitev telesnega, duševnega in socialnega zdravja pri sebi in drugih, za solidarno medgeneracijsko sožitje ter ute­meljeno stališce, da je starost enako smiselno življenjsko obdobje, kakor sta mladost in srednja leta, vendar pa zelo drugacno od njiju; • da udeleženci po metodi skupinskega socialnega ucenja uspešno osva­jajo vešcine in navade za zavestno vseživljenjsko ucenje komuniciranja, smiselnega sprejemanja in opravljanja vlog ter ustvarjanja lepega vzdušja v sožitju. Pogosto se sliši vprašanje, kje in kako najti primerne prostovoljce. To vprašanje je pomembno, saj brez prostovoljcev ne more delovati ne ta mreža ne druge humanitarne organizacije. Pri razvoju mreže skupin za kakovostno staranje imajo s pridobivanjem prostovoljcev naslednje spoznanje in dobro izkušnjo. Ce v skupnosti poteka dovolj široko in primerno informiranje in ozavešcanje vsega prebivalstva o starosti, o možnostih za kakovostno staranje Skupina in skupinsko delo je posebno strokovno zanimanje Jožeta Ramovša že od konca srednje šole. Študij socialnega dela je leta 1975 zakljucil z obsežno diplomo o tem. Med številnimi objavami o tej temi je v knjigi J. L. in Z. T. Moreno (2000) Skupine, njihova dinamika in psihodrama objavil obsežno študijo Skupina in skupinsko delo – prispevek k antropologizaciji teorije skupine in praksi skupinskega dela (str. 339-376). in za reševanje nalog ob današnjem staranju prebivalstva, je stranski ucinek tega, da se prijavi dovolj kakovostnih ljudi na usposabljanje za voditelje skupin in družabnike. Poleg tega so pri dotoku novih prostovoljcev dobre izkušnje tudi z mrežno povezavo tega programa s skupnostnimi in drugimi programi v starosti prijazni obcini. Nekateri se odlocijo za to prostovoljstvo na seminarju za kakovostno življenje po upokojitvi. Pri tem je dobra izkušnja tudi s skupi­nami svojcev, ki nastanejo v kraju po koncanem usposabljanju za neformalne družinske oskrbovalce. Ko posameznim umre svojec in odžalujejo, postanejo nekateri izredno dobri prostovoljski voditelji skupine za kakovostno staranje ali družabniki. Tudi celotna skupina svojcev po kakem letu ali dveh neredko nadaljuje druženje kot skupina za lastno kakovostno staranje. Desetletja izku­šenj v tej mreži so prinesla tudi spoznanje, da so dolgotrajni in zelo kakovostni voditelji skupin pogosto ljudje, ki so v otroštvu ali mladosti imeli v družini invalida ali starega cloveka, ki je pešal in so ga kot celotna družina smiselno oskrbovali. Zakaj so potrebne organizirano vodene skupine za kakovostno staranje in ne samo javno informiranje ali ozavešcanje, predavanja, pisanje in obvešcanje o kakovostnem staranju na spletu? Antropološko spoznanje je, da se clovek zdravo razvija v tolikšni meri, kolikor uravnoteženo živi na treh ravneh. Prva je individualni razvoj v svo­jem osebnem svetu. Druga raven je sodelovanje v skupnosti, ko clovek od nje prejema vse potrebno za svoj razvoj, sam pa prispeva v skupnosti glede na svoje razvojno stanje, zdravje in druge zmožnosti nekaj vec, kakor je od nje prejel; na tem presežku dajanja skupnosti temelji razvoj cloveštva. Vez med osebno individualnim življenjem in sodelovanjem s skupnostjo pa so skupine, v katerih clovek konkretno živi, dela in se razvija; to so rodna in lastna druži­na, delovne, prijateljske, razvedrilne in druge skupine. Samo v skupini lahko komunicirajo in sodelujejo vsi z vsemi neposredno, osebno in dialoško. Sku-pine so edini komunikacijski most med posameznikom in skupnostjo, za sožitje so enako pomembne kakor so sklepi na nogah za hojo. V tradicionalni družbi opravljata vlogo skupin predvsem družina in sosedstvo. V moderni družbi ti dve cloveški povezavi ne moreta vec sami opravljati svoje posredni­ške vloge. Pozornost nanju in na sodobne skupinske možnosti zelo zaostaja za raziskovanjem individualne osebnosti, skupnosti in celotne družbe. Posledice primanjkljaja v razvoju sodobnih skupin se kažejo v množicni osamljenosti in narašcanju psihosocialnih motenj – skupina je namrec tudi glavni preventivni blažilec cloveških stisk in osnovna pomoc v težavah. Omenimo še dobro izkušnjo ob staranju prostovoljskih voditeljev in dru­žabnikov samih. Mreža skupin, ki v kraju dobro deluje, na razlicne nacine spontano poskrbi zanje, ko opešajo. V Ljubljani je intervizijska skupina sta­rajocih se družabnic postala skupina za lastno kakovostno staranje; tiste pro-stovoljke, ki niso mogle vec hoditi na srecanja skupine, pa so obiskovale druge na njihovem domu ali v domu za stare ljudi. Z rednim obiskovanjem kolegic prostovoljk, ki odidejo v dom, imava tudi avtorja tega clanka lepe izkušnje. Pri tem se uresnicuje to, kar sta Branka Knific in Tone Kladnik spoznala in poudarjala že takoj po nastanku prvih skupin – da smo namrec v skupini vsi prostovoljci: voditelji s tem, da organiziramo delovanje skupin, vsi drugi clani skupine pa so prostovoljski ucitelji staranja voditeljem skupine, vsem drugim clanom in kraju, kjer skupina deluje. Pri vodenju krajevne mreže za kakovostno staranje so glede prostovoljskih voditeljev skupin in družabnikov štiri strokovne in organizacijske naloge: 1. pridobivanje primernih prostovoljskih voditeljev in družabnikov, 2. njihovo usposabljanje; 3. organiziranje prostovoljskega vodenja skupin in družabništva v krajevni mreži za kakovostno staranje, 4. vzdrževanje njihove prostovoljske kondicije in zašcita pred patologijo pri delu z ljudmi. V tem clanku prikazujemo drugo od teh nalog – usposabljanje. Njena bi- stvena strokovna znacilnost je metoda skupinskega socialnega ucenja. 3 USPOSABLJANJE PROSTOVOLJCEV ZA KAKOVOSTNO STARANJE PO METODI SKUPINSKEGA SOCIALNEGA UCENJA Fenomenološki in razvojni prikaz mreže skupin za kakovostno staranje v prvem delu tega clanka smo postavili v kontekst gerontoloških spoznanj o današnjih razmerah staranja posameznika in družbe, v drugem delu pa v kontekst antropoloških spoznanj o socuteci svobodi ali solidarnosti kot kljucni cloveški zmožnosti za razvoj sožitja ter spoznanj o prostovoljstvu pri vodenju skupin in družabništvu. V tretjem delu bomo naprej prikazali izvirno metodo skupinskega socialnega ucenja, po kateri poteka usposabljanje, nato pa vsebino usposabljanja prostovoljcev za kakovostno staranje, kakor se je razvijala dobra tri desetletja in zajela z enoletnim usposabljanjem vec tisoc prostovoljcev. 3.1METODA SKUPINSKEGA SOCIALNEGA UCENJA ZA OSEBNI IN SOŽITNI RAZVOJ Skupinsko socialno ucenje je celostna antropohigienska metoda pri delu za zdrav vseživljenjski osebnostni razvoj ter za kakovostno medcloveško sožitje in sodelovanje. Ta metoda je uporabna povsod, kjer mora biti ucenje celostno življenjsko in ne pretežno razumsko, tehnicno, vajeniško ali spretnostno. Po-sebej primerna je pri usposabljanju za delo z ljudmi in za ljudi. Na podrocju osebnostnega razvoja in sožitja zgolj razumsko informiranje in znanje ni ucinkovito ne v preventivi ne pri terapiji ne za lastni osebnostni razvoj. Skupinsko socialno ucenje je izvirna metoda, ki jo sistematicno razvijamo od leta 1992 na Inštitutu Antona Trstenjaka na osnovi predhodnih izkušenj pri skupinskem družinskem zdravljenju alkoholikov in njihovih družinskih clanov ob delu (Ramovš, 1983) ter pri delu z mladino, zlasti s skupinami mladih za zdravo življenje in lepe medcloveške odnose (Ramovš, K., 1986). Uporabljamo jo v vseh programih za kakovostno staranje, lepše sožitje in osebnostni razvoj. Ves cas jo dopolnjujemo na osnovi potreb in izkušenj ter ob raziskovalnih spozna­njih; porocila o njej so v domacem in mednarodnem strokovnem prostoru.6 S to metodo imamo že vec kakor tri desetletja dobrih izkušenj tudi pri usposabljanju prostovoljcev. Skupinsko socialno ucenje temelji na spoznanjih o skupinah in skupinskem delu, ki jih je v prvi polovici 20. stoletja znanstveno zasnoval in metodicno razvijal Jakob L. Moreno (2000). Strokovna pozornost na skupine je doživela razcvet v drugi polovici stoletja, ko so se kopicila spoznanja o njihovi strukturi in dinamiki, o dejavnostih in vzdušju v skupini, o njenem razvoju in drugih vidikih. Rezultat tega je antropološko spoznanje, da ima skupina nepogrešljivo posredniško vlogo med individualno samostojnostjo posameznika in širšo skupnostjo z njenim kulturnim zakladom. Gre za povratno krožno dogajanje: kulturni zaklad znanja in izkušenj omogoca razvoj in ustvarjalnost posame­znemu cloveku – dosežki posameznega cloveka ustvarjajo kulturni zaklad. Ta prenos iz kulturnega zaklada skupnosti na posameznika in iz posameznika v kulturni zaklad se dogaja preko družine in drugih skupin, v katerih clovek živi in dela. Kulturno-zgodovinski prenos vrednot iz roda v rod pa je bistvena zmožnost cloveške razvojne razsežnosti. Pogoj za njeno delovanje in razvoj so vedenjski in sožitni vzorci, ki so primerni za ta prenos ter odgovarjajo kon­kretnemu cloveku in razmeram. Za skupinsko socialno ucenje je najugodnejša srednje velika skupina (9 do 18 ljudi), ker je v njej dovolj dobrih izkušenj pri udeležencih, ni pa prevelika za intenzivno komuniciranje med vsemi. Metoda je primerna tudi za delo O skupinskem socialnem ucenje je vec med drugim v knjigi Ramovš Jože Sožitje v družini (2017, str. 420-432), v clankih v reviji Vzgoja (2017 in 2018), v mednarodnem prostoru pa v clanku Ramovš Jože, Ramovš Ana in Svetelšek Ajda v reviji Frontiers (2019). Iz zacetnega obdobja razvoja te metode so objave o njeni terapevtski uporabi med drugim v knjigi Ramovš Jože Boj za življenje družine – zdravljenje alkoholizma in urejanje neskladne družine (1983), pri preventivnem delu v antropohigieni pa v knjigah Ramovš Jože Sto domacih zdravil za dušo in telo, I. del (1990) in II. del (1994). majhne skupine (2 do 8 ljudi), z uspehom jo uporabljamo tudi v veliki skupini (19 do 32 ljudi). Pri skupinskem socialnem uc enju je uporaben samo dialoški slog skupin­skega delovanja in vodenja; izraža ga geslo: V skupini smo vsi ucitelji in vsi ucenci – razlike nas bogatijo. Bistvo dialoškega sloga je, da v pogovoru in pri drugih dejavnostih sodelujejo vsi clani skupine, seveda vsak po svojih zmo­žnostih. Voditelj skupine je pri pogovoru in opravljanju dejavnosti enako clan skupine kakor drugi, opravlja pa svojo dodatno organizacijsko in moderatorsko vlogo, da srecanja skupine potekajo ucinkovito v prijetnem vzdušju ter skupi­na uresnicuje svoj zastavljeni program. V skupinah za kakovostno staranje je samo z dialoškim slogom delovanja in vodenja mogoce dosegati njena osnovna cilja: preprecevanje osamljenosti v starosti in organizirana krepitev telesnega, še zlasti pa duševnega zdravja, vkljucno z duhovnim zorenjem in krepitvijo doživljanja smisla starosti. Avtoritarni slog vodenja to onemogoca zaradi odtujenosti dogajanja od stvarnega življenja clanov in pomanjkanja njihove ustvarjalnosti, poljubno prepušcajoc (laissez-faire) slog delovanja in vodenja pa zaradi nestabilnosti dogajanja v skupini in nejasnosti v vlogah. Vecinoma sta v skupini dva enakovredna sovoditelja, da se med seboj do-polnjujeta. Izmenjujeta se na primer pri tem, da eden posreduje navodila za delo ali drugo informacijo, sovoditelj nato pove svojo izkušnjo o tej vsebini. Ne glede na spol sta lahko komplementarno sinergicna v vlogi »moške« storilnosti in »ženskega« cuta za pravo mero in dobro vzdušje v skupini. V skupini za kakovostno staranje sta dva voditelja tudi pomemben dejavnik njene dolgo­trajne kontinuitete; ko eden od njiju ne more vec hoditi v skupino, nadaljuje vodenje en sam, dokler se ne usposobi za voditelja eden izmed njenih clanov, ki je za to vlogo primeren, ali pride vanjo nov voditelj. Za uspešno skupinsko socialno ucenje so pomembni naslednji pogoji: 1. vsak udeleženec se zaveda svojih konkretnih potreb po razvoju samega sebe in sožitja – te potrebe so pri vsakem drugacne, program skupine je skupna pot za uspešno reševanje potreb vseh; 2. vsi v skupini obvladajo osnovne vešcine lepe pogovorne kulture in so od­loceni, da se jo zavestno ucijo; 3. vsi poznajo in sprejemajo skupinski program smiselnih dejavnosti, ki jih imajo v skupini za doseganje njenih ciljev; 4. v skupini prevladuje dobro vzdušje, katerega znacilno je hvaležna radost – to je stališce, da radi živimo, smo z drugimi, delamo za lepše sožitje in zdrav razvoj sebe in drugih, pri tem pa s hvaležnostjo doživljamo sebe in vso danost kot dar, kot izziv in nalogo presegati sebe – to je edina pot za uresnicenje sebe in srecnost. Naštejmo še nekatere znacilnosti, ki odlocilno prispevajo k uspešnosti skupinskega socialnega ucenja. Vsi imajo osebno stališce, da je celostno ali življenjsko ucenje možno samo v živem dialogu z drugimi – zaupajo v skupinsko dogajanje. Za pogovorno vsebino na srecanju skupine si zadajo takšno konkretno vprašanje, ki jih motivira k skupnemu odgovarjanju. O njem se poucijo s študijem znanstveno preverjenih spoznanj, bodisi vnaprej vsak sam ali pa na srecanju skupine z glasnim branjem po biblioedukacijski metodi. Pridobljena spoznanja povezujejo s svojim dotedanjim znanjem in z osebno dobro izkušnjo, ki jo v skupini pripovedujejo drugim, ter z izkušnjami drugih, ko poslušajo njihove pripovedi; pri skupinskem socialnem ucenju je osveževanje prejšnjega znanja in lastnih izkušenj ob novem znanju bistvena sestavina – to je zavestna ucna povezava sedanjosti s preteklostjo. Celoten ucni proces je pri tej metodi usmerjen v razvoj sebe, medcloveškega sožitja in kulture – to je zavestna ucna povezava s prihodnostjo. Osebnostni razvoj, razvoj sožitja in sodelovanja ni nikoli dokoncano življenjsko delo – to zavestno stališce daje pri skupinskem socialnem ucenju udeležencem temeljno zaupanje, da je vlaganja casa in napora ter medsebojno skupinsko sodelovanje za dosego teh ciljev najbolj smiselna pot. Glavna dejavnost pri skupinskem socialnem ucenju je dialoški pogovor. Zavestno ucenje lepe pogovorne kulture ima v zacetnem obdobju razvoja skupine prednost; clani prakticno v pogovoru osvajajo vešcine, da drugega nagovarjajo po imenu, da dobro pripovedujejo, vsakogar dobro poslušajo in da smiselno molcijo. Nujno je, da skupina takoj v zacetku zavestno sprejme osnovna pravila lepe pogovorne kulture. V vseh prirocnikih s programi skupin in družabništva za kakovostno staranje so na notranji strani zadnje platnice natisnjena štiri osnovna pravila pogovorne kulture v skupini: 1. vsakogar po­zorno poslušamo in mu ne segamo v besedo; 2. govorimo o tekoci vsebini, ki jo skupina ali par obravnava, 3. govorimo o lastnih izkušnjah v prvi osebi ednine, 4. kar kdo pove v skupini o sebi, naj ostane v skupini. Voditelji skupine na prvih srecanjih poskrbijo, da so ta pravila deležna pozornosti, tudi pozneje jih skupina obcasno osveži. Vsa desetletja se ponavlja dobra izkušnja, da so clani skupin najbolj zadovoljni s pogovorno kulturo; iz skupine jo spontano prenašajo v svoje vsakdanje življenje. Pri skupinskem socialnem ucenju so v rabi vse tri vrste govornega ko­municiranja: klepet, osebni in delovni pogovor. Ko se skupina zbira na srecanje, v odmoru, pri prigrizku in ko se razhajajo med seboj sprošceno klepetajo in kramljajo; obcasno pa so srecanja, ko ta nacin pogovora prevladuje, na primer ob praznovanjih clanov ali na pohodu. Sprošcen klepet ni nekoristno cvekanje, ampak je zelo pomemben za medseboj-no spoznavanje in spontano domacnost – je vezivna malta med zahtevnejšimi dejavnostmi skupine. Prevladujoca vrsta komuniciranja pri skupinskem socialnem ucenju pa je osebni pogovor o lastnih dobrih izkušnjah ob pogovorni vsebini. Na rednih srecanjih skupine je vecinoma osrednja dejavnost pogovorna vsebina, ki je za vse clane aktualna in sodi v dogovorjeni program skupine; ob njej osvajamo nova znanja ter jih povezujemo s svojimi izkušnjami in potrebami. Že od zacet­ka razvoja te metode pomaga k temu kognitivna priprava na pogovor: takoj za tem, ko se skupina – na primer z glasnim branjem – posveti novemu znanju, je nekaj trenutkov zbrane tišine, da lahko vsak zavestno poišce v svojem spominu dobre izkušnje o tej vsebini. Po tej kognitivni osebni pripravi pripovedujejo svoje izkušnje drugim. Sodobna spoznanja pozitivne psihologije in znanosti o možganih v celoti potrjujejo usmeritev pozornosti v dobre izkušnje. V zace­tnem obdobju, ko se skupina še oblikuje in se clani med seboj spoznavajo, sta pri tem ucinkoviti dve drobni tehniki. Prva je indijanski govoreci krog: ko prvi pove svojo izkušnjo, dâ besedo prijazno naprej levemu sosedu (ker je prijetno doživljanje »doma« v desni možganski polovici, je odlocilno, da tece beseda v levo in ne v desno – besedo predamo »od srca« levemu sosedu). Drobna teh­nika za prijazno utrjevanje imen drugih v casu spoznavanja clanov v skupini pa je to, da vsak v zacetku pripovedovanja svoje dobre izkušnje pove svoje ime. Tretja vrsta govornega komuniciranja, to je delovni pogovor, ima pri sku­pinskem socialnem ucenju pomožno mesto. Uporabljamo ga pri dogovorih, informacijah, ucnem osvajanju novega znanja in podobnem. Za delovni po­govor je bistveno, da je jasen, jedrnat in vsem razumljiv. Za osvajanje novih znanj o tekoci pogovorni vsebini se zelo dobro obnese biblioedukacijska metoda. V skupinah za kakovostno staranje je to glasno branje kratkih besedil o pogovorni vsebini iz prirocnika, pri seminarskih in študijskih ucnih skupinah pa vnaprešnji študij dogovorjene ucne snovi ter pisanje kratke, toda življenjske seminarske naloge. Z metodo vnaprejšnjega ucenja ali obrnjene ucilnice, ki prihaja zadnja leta v ospredje tudi v šolstvu, imamo pri skupinskem socialnem ucenju dobre izkušnje že od 70-ih let prejšnjega stoletja v terapevtskih skupinah za zdravljenje alkoholikov. Biblio­edukacijska dejavnost je tudi branje leposlovne ali druge knjige, za katero se skupina dogovori in potem na srecanju pripovedujejo svoje utrinke ob branju. Višja stopnja zahtevnosti je zapisovanje ob branju, kar pogovor v skupini še dodatno obogati. V nekaterih skupinah in družabništvu za kakovostno stara­nje prakticirajo tudi to, vecinoma pa je možno le zgoraj navedeno osvajanje nekaj novega znanja o pogovorni vsebini. V skupinah za kakovostno staranje je bistveno vec poudarka na pripovedovanju dobrih izkušenj o izbrani vsebini kakor na biblioedukacijskem osvajanju novega znanja. Kako izbiramo primerne pogovorne vsebine ali teme v skupini? Prvih petnajst let razvoja skupin za kakovostno staranje so jih spontano izbirali voditelji skupin skupaj s clani. Na svojem mesecnem intervizijskem srecanju so voditelji pripovedovali, katera pogovorna vsebina je komu najbolje uspela v skupini. Tako je bilo že v prvem prirocniku za voditelje zbranih 40 pogo-vornih vsebin »o ljudskih šegah, obicajih in praznovanjih«, skoraj toliko »o svetu, ljudeh in zanimivostih« ter blizu 50 »o mojem življenju« (Ramovš idr., 1991, str. 234-238). Tudi sedaj voditelji v skupinah in družabništvu izbirajo pogovorne vsebine, ki so za clane skupine aktualne. Nove razmere in potrebe pa so bile povod, da zadnjih petnajst let pripravljajmo tudi tematske prirocnike z naborom pogovornih vsebin in metodiko za lažje in boljše delo skupine ob njih – o tem smo govorili že zgoraj. Posamezni prirocnik in njegova okvirna vsebina, na primer domoljubje ali preprecevanje padcev v starosti, je hrbtenica pogovornih vsebin za pol leta do enega leta na tedenskih srecanjih skupine. Pogovor o izbrani pogovorni vsebini je glavna dejavnost za krepitev soci­alnega ali sožitnega zdravja. Poleg njega sta na rednem srecanju skupine še dve enako pomembni vsebini: ena za krepitev telesnega in ena za krepitev duševnega zdravja. Za telesno zdravje naredimo na vsakem srecanju vaje za krepitev ravnotežja, oziroma za preprecevanje padcev v starosti, za duševno pa vaje za krepitev spomina in mišljenja. Pri enem in drugem imajo skupine poleg osnovnih vaj, ki so v prirocnikih, tudi svoje nacine, neredko zelo izvirne in zabavne. Za vsako od teh dveh dejavnosti porabi skupina po kakih deset minut casa na svojem rednem srecanju. Vsaka skupina ima redno ali obcasno tudi razne svoje priljubljene dejav­nosti. Najpogostejše so skromen prigrizek, ki ga prinese tisti, ki kaj praznuje, petje, pripovedovanje šal, odhod skupine »na kavo«, skupen obisk kulturne prireditve, pohod, izlet, obcasno povabilo kakega gosta v skupino ipd. V mreži skupin za kakovostno staranje so tudi skupine, ki jim pogovor ni glavna dejavnost. Po knjižnicah deluje vrsta bralnih skupin (za kranjsko knjižni-co je imel Inštitut že vec usposabljanj prostovoljcev za vodenje bralnih skupin). Tu in tam je zelo dejavna kaka pohodniška skupina. Na Inštitutu je desetletje delovala slikarska skupina, ki sta jo prostovoljsko vodila akademska slikarka Emira Turnadžic, sodeloval pa je tudi njen mož, znani kipar Mirsad Begic. Pri skupinskem socialnem ucenju sta nenapisani pravili, da mora biti dejav­nosti toliko in takšne, da zagotovijo osvajanje vseh varovalnih dejavnikov za osebnostni razvoj in sožitje, zaradi katerih je skupina nastala ter da vsak clan skupine v eni od dejavnosti izstopa, ker je zanjo bolj nadarjen, usposobljen ali ima do nje vec veselja in bolj dela na njej – pri tej dejavnosti ima on vodilno vlogo v skupini. Antropohigiena je strnila dobre izkušnje pri izboru dejavnosti za preventivno krepitev telesnega, duševnega, duhovnega in socialnega zdravja ter kakovostnega cloveškega razvoja v pravila, da morajo to biti: • vsakemu dostopne dejavnosti; • take, da vsakemu clanu skupine omogocajo redno osebno ali partnersko vadbo ter mu pri tem dajejo dobro izkušnjo; • da jih lahko vsak clan skupine osvoji kot svojo dobro navado, ki jo opra­vlja brez težav in z zadovoljstvom – pri osvajanju navade mu odlocilno pomaga to, da v skupini pripoveduje svoje dobre izkušnje pri vadbi te dejavnosti in o tem posluša druge, da si zapisuje svojo vadbo in doživlja­nje pri njej v koledar, da poišce solidna znanja o koristi od te dejavnosti in podobno. Izboru ustreznih dejavnosti pri skupinski terapiji alkoholikov je posvecal veliko pozornost dr. Janez Rugelj. V njegovem sistemu terapevtske skupnosti so se zanje uporabljali pojmi: vzgojna in prevzgojna sredstva, terapevtska sredstva, pedagoško-andragoška sredstva, slikovito pa vesla na rešilnem colnu (to je skupina) za življenje družine (Rugelj, 1983; Ramovš, 1983, str. 78-147). Tam sva Jože in Ksenija Ramovš zacela sistematicno razvijati metodo sku­pinskega socialnega ucenja pri psihosocialni terapiji, nato pa jo poglabljala za preventivo.7 Metoda skupinskega socialnega ucenja torej nujno vkljucuje in med seboj zavestno povezuje dva vira: ucenje novih potrebnih znanj ter izkušnje in prejšnje znanje vseh clanov o tej vsebini. Privlacno notranjo motivacijo krepi s tem, da enakovredno upošteva clovekovo preteklost (izkušnje in zna­nje), prihodnost (kje, kdaj in kako to znanje ali vešcino potrebujem in ju bom uporabljal) in sedanjost (živo vprašanje vsakega clana, na katero bi hotel dobiti odgovor na tem srecanju skupine). Osrednje ucno prizadevanje, ki omogoca uresnicevanje vsega tega, pa je pri skupinskem socialnem ucenje zavestno vseživljenjsko ucenje lepe pogovorne kulture. Skupinsko socialno ucenje že vec kakor tri desetletja dobro služi tudi pri usposabljanju voditeljev skupin za kakovostno staranje. Pri tem se je ta metoda ves cas metodicno izpopolnjevala. Številne primerne dejavnosti za vsakdanjo preventivo so leksikonsko in z nasveti za uporabo opisane v že omenjenih knjigah Sto domacih zdravil za dušo in telo I in II (1990 in 1994) ter Sožitje v družini (2017). 3.230-LETNE IZKUŠNJE PRI USPOSABLJANJU PROSTOVOLJCEV ZA KAKOVOSTNO STARANJE Nove prostovoljce usposablja za krajevne mreže skupin in družabništva za kakovostno staranje Inštitut Antona Trstenjaka; pri njem je organizirana tudi nacionalna Mreža medgeneracijskih programov za kakovostno staranje. Kakor je bilo pojasnjeno v zacetku clanka ob prikazu te mreže, je vloga Inštituta v tem programu strokovni servis za usposabljanje, razvoj in organizacijo. Prednostni poudarek daje pri tem trojemu: 1. razvoju metodike za usposabljanje teh prostovoljcev, 2. njihovemu organiziranemu tedenskemu druženju v skupinah starajocih se ljudi ter 3. mesecnemu intervizijskemu srecevanju samih prostovoljcev za stalno osve­žitveno vzdrževanje njihove prostovoljske kondicije. Nacelo tega prostovoljskega usposabljanja in dela je: pri smiselnem prosto­ voljskem vodenju skupine za kakovostno staranje sam prostovoljec zavestno daje skupnosti svoj cas in znanje, pri tem pa vsaj toliko prejema za svojo oseb­nostno rast, za razvoj svojih komunikacijskih, drugih sožitnih in vodstvenih vešcin ter za svoje lastno kakovostno staranje. Vse zacetno in osvežitveno usposabljanje prostovoljcev poteka po zgoraj opisani metodi skupinskega socialnega ucenja. V eni ucni skupini je v uspo­sabljanju vecinoma okrog 15 novih prostovoljcev; doslej je Inštitut usposabljal preko sto ucnih skupin. Vecina usposabljanj poteka v kraju, kjer bodo prostovoljci ustanovili nove skupine in družabništva ali pa se vkljucili kot novi voditelji v stare skupine. Za razvoj krajevne mreže skupin se je pokazalo, da mora biti v kraju usposa­bljanje novih prostovoljcev približno na pet let. Kjer mreža skupin že deluje, naberejo kandidate za nove prostovoljce delujoci prostovoljci s svojim krajev­nim organizatorjem mreže; ta potem pri usposabljanju tudi ves cas sodeluje z vodjo usposabljanja iz Inštituta. Da so o delovanju skupin za kakovostno staranje cim bolje informirani vsi obcani, je nujno potrebno nekaj skupno­stnega ozavešcanja: nazoren prikaz skupin na kaki krajevni prireditvi, pisanje v krajevnem glasilu in na spletni strani ter podobno. Ce pa se v kraju mreža skupin za kakovostno staranje uvaja na novo, je to informiranje in ozavešcanje skupnosti še intenzivnejše. Zadnjih deset let se je najbolje obneslo tam, kjer je obcina vclanjena v slovensko in svetovno mrežo starosti prijaznih skupnosti ter si je zadala v svoj letni program strategije nalogo vzpostaviti to mrežo. V tem primeru imajo odlocilno vlogo pri zbiranju kandidatov clani obcinske akcijske skupine za kakovostno staranje skupaj s strokovnim koordinatorjem, ki je za­poslen na Inštitutu, vecino dni v tednu pa dela v tej obcini pri vzpostavljanju programov starosti prijazne skupnosti. Dobra desetina od vseh usposabljanj novih prostovoljcev pa je potekala na sedežu Inštituta v Ljubljani. Vanje so se poleg Ljubljancanov vkljucevali tudi kandidati za voditelje skupin iz razlicnih krajev Slovenije. Njihova nova skupina v kraju je neredko postala razvojno seme, da je po nekaj letih prišlo do usposabljanja v tem kraju. Pri tem je na­stalo kakih pet do deset novih skupin in družabništev, ki so se organizirali v svojo krajevno mrežo v obliki samostojnega društva ali neformalne sekcije pri nacionalni Mreži za kakovostno stranje. Usposabljanje sestavlja deset ucnih srecanj po tri ure. Razporejeno je skoraj skozi eno šolsko leto. Z novo ucno skupino je ugodno zaceti z novim šolskim letom ali pa v zadnjem delu zime. Prva polovica usposabljanja je praviloma na dva tedna. V tem casu osvajajo osnovna znanja o sodobnem prostovoljstvu v skupini, katere namen je zavestno krepiti svoje socialno, duševno in telesno zdravje v tretjem življenjskem obdobju ter oblikovati lepo sožitje z mlajšima generacijama. Intenzivno pridobivajo znanja o starosti, staranju in sožitju ge­neracij, o telesnem, duševnem in socialnem zdravju ter o skupini, skupinskem delu in pogovorni kulturi v njej; metoda skupinskega socialnega ucenja omo­goca vzpostavljati ravnotežje med koristjo prostovoljcevega dela za skupnost in zanj samega. Na tej osnovi že takoj v zacetku vadijo redne prostovoljske stike s starimi ljudmi. V drugi polovici usposabljanja so intervali med ucnimi srecanju mesecni. V tem casu že vodijo svojo lastno tedensko skupino za kakovostno staranje ali imajo redno družabništvo. Ko imajo za seboj že kakih pet ali vec srecanj, pri njih gostuje vodja usposabljanja iz Inštituta ali krajevni organizator mreže. Kot gost ima ves cas srecanja enako vlogo, kakor vsi clani, na koncu srecanja pa ima svojih »pet minut« za kako zanimivo in pomembno informacijo o uspo­sabljanju voditeljev in njihovi povezavi v krajevno in nacionalno mrežo skupin za kakovostno staranje. Po srecanju skupine imajo z novim voditeljem ali vo­diteljema individualno uro usposabljanja ob njegovih izkušnjah in vprašanjih. Pri usposabljanju vsak voditeljski par, posamezni voditelj ali družabnik vodi srecanje v živo v ucni skupini. Izmed navzocih kolegic izbere skupinico kakih petih (ali pa enega za družabniški par), da pred vsemi drugimi z njimi »odigra« eno od srecanj. Za to izbere tisto vsebino, ki mu najbolj ustreza med vsebinami za srecanja skupine ali družabništva v prirocniku Zdrava zrela leta (Ramovš Ana idr., 2023). Usposabljanje voditeljev skupin in družabnikov na­mrec sedaj poteka ob tem prirocniku8. S pomocjo tega prirocnika delajo tudi Pred tem je usposabljanje vec let potekalo ob prirocniku Domoljubje, prvi vsebinski prirocnik za delo skupin in s tem tudi za usposabljanje prostovoljcev pa je bil Preprecevanje padcev v starosti; metodicni prirocnik pri usposabljanju voditeljev skupin pa je bil po letu 2006 Prostovoljski dnevnik. nove skupine in družabništva; sredi usposabljanja, ko novi voditelji ustanavljajo svoje skupine, prejmejo prirocnik za vse clane svoje skupine. Prve štiri teme tega prirocnika so tudi glavna ucna snov na prvih srecanjih usposabljanja. Ozavešcajo lastne možnosti in naloge pri skrbi za celoto tele­snega, duševnega in sožitnega zdravja. Te teme so obsežne; ob gerontoloških spoznanjih so opisane konkretne vaje, ki tvorijo okostje pri oblikovanju nove skupine, pri igrivem ucenju lepe pogovorne kulture, pri navajanju na redno vadbo za krepitev ravnotežja ter za ohranjanje prožnosti možganov. Med vajami za lepše sožitje izstopata Moj vzornik za starost in zelo zahtevna vaja Ucim se prižigati lucko na ljudeh; ti dve vaji so na Inštitutu razvili na osnovi sodobne pozitivne psihologije in ju uporabljajo pri vseh usposabljanjih za kakovostno staranje in lepše sožitje. Za štirimi uvodnimi vsebinami je v prirocniku Zdrava zrela leta 32 kon­kretnih vsebin: 17 o kljucnih vidikih varovanja in krepitve telesnega zdravja v starosti in 15 duševnega in sožitnega zdravja. Pri uporabi prirocnika v novi skupini izbere na prvem srecanju vsak clan tisto vsebino, ki ga najbolj zanima (v zacetku prirocnika je navodilo in »kažipot« za to izbiranje v skupini, str. 70­11), nato pa na vsakem rednem srecanju obdelajo po eno od izbranih vsebin. Zadnja naloga pred koncem usposabljanja je uvajanje novih prostovoljcev v samoorganizirano vzdrževanje prostovoljske kondicije. Glavna dejavnost za to so mesecna intervizijska srecanja prostovoljcev v krajevni mreži. Inštitut organizira vsako leto tudi 3-dnevno osvežitveno usposabljanje za organizatorje mreže in dolgoletne prostovoljce za vso Slovenijo ter obcasna krajša osvežitvena usposabljanja za posamezne krajevne mreže. Usposabljanje prostovoljskih voditeljev skupin in družabnikov se konca s navdušujocimi predstavitvami zakljucnih nalog, to je »prostovoljskih di­plomskih nalog« o ustanovitvi in vodenju lastne skupine ali družabništva ter o usposabljanju. Za njihovo pisanje prejmejo navodila. Novi prostovoljci predstavijo svojo zakljucno nalogo tudi v svoji krajevni intervizijski skupini. 4 ANALIZA ZAKLJUCNIH NALOG PROSTOVOLJCEV V USPOSABLJANJU 2023/24 V šolskem letu 2023/24 je potekalo usposabljanje prostovoljcev vzporedno v treh ucnih skupinah: v Grosupljem, Ribnici in Ljubljani. V Grosupljem je zelo dejavna mreža skupin za kakovostno staranje. Njen pobudnik in krajevni organizator je obmocno združenje Rdecega križa (RK), ki vkljucuje krajevne organizacije RK velikih obcin Grosuplje in Ivancna Gorica ter od drugod na tem obmocju Dolenjske. V Mrežo medgeneracijskih programov za kakovostno staranje pri Inštitutu Antona Trstenjaka so vklju-ceni kot sekcija. V zadnjih desetih letih je zavzeta organizatorka mreže Anica Smrekar organizirala pri njih že dve usposabljanji. V letu 2023 so kljub težavam s prostori in selitvam zbrali mocno skupino novih kandidatov za prostovolj­ske voditelje skupin in družabnike. Usposabljanje v Grosupljem je 19. aprila zacelo 13 kandidatov, po enem letu jih je uspešno koncalo 11. Ker je bilo to usposabljanje dopoldne od 9. do 12. ure, sta se domacinom pridružili tudi trije kandidati iz društva za kakovostno staranje slovenske vojske (MORS), ki tudi že od leta 2009 vzorno razvija skupine za svoje upokojene pripadnike.9 V Ribnici je nastala mocna mreža skupin pred skoraj dvema desetletjema (2006), ko je bil pri njih zgrajen zasebni dom. Ta mreža prostovoljcev redno prinaša v dom okus krajevnega utripa in prispeva nenadomestljiv delež k domacemu vzdušju. Pobudnica je bila tedanja direktorica Centra za social-no delo mag. Majda Vrh. Bila je tudi prva predsednica njihovega društva za kakovostno staranje, ki so ga takoj ustanovili. Ko je vodenje društva predala preventivni medicinski sestri Anki Debeljak, njihova zavzetost ni pojenjala; sama Majda pa še vedno vodi svojo skupino v domu. Usposabljanje novih prostovoljcev je potekalo pri njih spet leta 2012, v letu 2023 pa so zbrali novo skupino 13 kandidatov, ki je usposabljanje zacela 11. maja, po enem letu jih je uspešno koncalo 11. Tretje usposabljanje v šolskem letu 2023/24 je potekalo v Ljubljani. V tej ucni skupini je zacelo usposabljanje 8. maja 16 kandidatov za nove voditelje in družabnike. Polovica jih je bilo iz Ljubljane in okolice, polovica pa iz raznih krajev; ena se je na primer redno vozila iz okolice Ptuja, druga iz Šmarjeških toplic, tretja – študentka iz Zagorja, ki je po smrti prejšnje zavzete ustanovi­teljice Bože Prestor prevzela vodenje skupine v Tirni, ki jo sestavlja generacija njenih babic. Vožnja na usposabljanje, družinske in službene obveznosti še zaposlenih, mestno okolje, ki nudi veliko razlicnih možnosti in drugo so vzroki, da je v mestu obicajno osip pri usposabljanju vecji; od te skupine v Ljubljani jih je uspešno koncalo 7. V vseh treh ucnih skupinah je spomladi 2023 torej zacelo usposabljanje 42 kandidatov za voditelje in družabnike, spomladi 2024 pa koncalo 29; nekaj podatkov o njih: • 26 je žensk in 3 moški; Dom v Grosupljem je uvedel svojo notranjo domsko mrežo skupin že takoj po letu 2000. Usposabljanje zanje je imel Inštitut pri njih v domu, nekateri izmed zaposlenih in zunanjih prostovoljcev, ki so se usposabljali takrat, vodijo skupine še danes. Za MORS pa sta bili prvi ucni skupini za voditelje skupin pri njih, od takrat pa pošiljajo svoje nove kandidate za voditelje skupin in družabnike na usposabljanje v ucne skupine v Ljubljani in drugod. • 18 jih je bilo upokojenih, 1 se je upokojila v casu usposabljanja – kakor obicajno je torej upokojencev dve tretjini, tretjina pa zaposlenih; • najmlajša je bila stara 19 let, najstarejša dva 75 let, povprecna starost vseh je bila malo pod 60 let; • po izobrazbi so razporejeni od osnovnošolske do magisterija; • tudi poklicna pestrost je zelo velika – kar tretjina jih je bilo iz ekonom­sko administrativnih poklicev, vsaka šesta uciteljica, vzgojiteljica ali profesorica, štiri medicinske sestre, ostali pa od frizerke in kuharice do socialne delavke. Podelitev prostovoljskih diplom je bila 6. junija 2024 v Ribnici ob prazno­vanju 15-letnice Medgeneracijskega društva za kakovostno starost Ribnica in 15. junija 2024 v Zagorju na veliki slovesnosti ob 20-letnici delovanja nji­hovega Medgeneracijskega društva za kakovostno staranje Srecno Zagorje; v polni veliki dvorani Delavskega doma Zagorje so bili ob gostiteljih, vodstvu obcine in domacinih zbrani prostovoljski voditelji skupin iz društev in sekcij za kakovostno staranje iz vse Slovenije. Vir raziskovalnih podatkov v tem delu clanka je njihovih 21 zakljucnih nalog ali prostovoljskih diplomskih nalog; 9 sta jih napisala skupaj po dva voditelja, ki vodita isto skupino, ostale posamezni voditelji, ki so skupino ustanovili sami, se vkljucili v že delujoco skupino ali so individualni družabniki. Zakljucne naloge vsebujejo tri sklope njihovih izkušenj o uvajanju v vodenje skupine in prostovoljskem usposabljanju za to; napisali so jih po navodilih, v katerih so oporne tocke v obliki vprašanj. • Prvi sklop je opis lastne skupine ali osebnega družabništva: kako je skupina nastala, njeni clani, prostor, dan in ura srecevanja, kaj je potekalo dobro, opis srecanja, ki je najbolje uspelo, težave pri nastajanju in vodenju skupine, nerešena vprašanja, kako so doživljali srecevanje skupine njeni clani, nacrti za nadaljnje delo skupine ali družabništva. • Drugi sklop je vsebina srecanj ob prirocniku Zdrava zrela leta: kako so udeleženci sprejeli in sledili temu programu, katera vsebina po prirocni­ku je zelo dobro uspela, katera slabše, koliko so v skupini osvojili redno vadbo za krepitev ravnotežja in vaje za krepitev mišljenja in spomina, katere druge dejavnosti so še delali v skupini, kaj svetujejo, da se dopolni, spremeni ali izpusti pri novi izdaji tega prirocnika. • Tretji sklop vsebuje osebne izkušnje vsakega od voditeljev skupine ali družabnika: zakaj in cemu se je odlocil za to usposabljanje, kako je doživel usposabljanje, kaj je pridobil, kaj pogrešal, kako je doživljal sodelovanje v ucni skupini, kako doživlja svoje prostovoljsko druženje s starejšimi ljudmi in vodenje skupine ter sodelovanje s sovoditeljem pri vodenju skupine, odprto vprašanje o prostovoljstvu, vodenju skupin za kakovostno staranje in sožitju s starimi ljudmi, njihova krajevna mreža programov za kakovostno staranje in njegova vkljucenost vanjo ter povezanost z drugimi prostovoljci, knjige in clanki o staranju, sožitju generacij in o vodenju skupine, ki jih je bral v casu usposabljanja in so mu koristili. Naloga naj bi obsegala okrog 7 strani, nekatere so krajše, kaka je bistveno obsežnejša. Ce vodita skupino dva voditelja, napišeta prvi in drugi sklop naloge skupaj, tretjega pa vsak zase. Bogastvo izkušenj v teh nalogah prostovoljskih voditeljev je bilo v preteklih desetletjih eden od glavnih virov za razvijanje njihovega usposabljanja, kakor je bilo receno, pa je bilo narejenih na njihovi osnovi že vec diplomskih nalog in raziskovalnih clankov. V nadaljevanju bomo navedli nekaj znacilnih citatov iz 21 nalog prosto­voljcev, ki so usposabljanje koncali spomladi 2024 ter jih razvrstili z vidika pricujoce raziskave o usposabljanju za prostovoljsko vodenje skupine ali dru­žabništvo za kakovostno staranje. Omejili se bomo predvsem na izkušnje z usposabljanjem, ki so v 3. sklopu nalog ter nadaljevali s 1. sklopom o izkušnjah pri vodenju skupine ali družabništvu; 2. sklopa se bomo le bežno dotaknili, saj se ne nanaša na usposabljanje, ampak na vsebino dogajanja in dejavnosti v skupini. 4.1MOTIVACIJA ZA USPOSABLJANJE IN NJEGOVO DOŽIVLJANJE Prvi pogled na izpisane citate iz nalog, ki govorijo o motivaciji za to usposabljanje, pokaže veliko razlicnost. Vsak prostovoljec ima svoj razlog za vkljucitev v usposabljanje. Kljucni pojmi, ki pri tem izstopajo, so zlasti: širi­tev lastne socialne mreže, pridobitev novih znanj, vešcin in izkušenj, pomoc drugim, narediti nekaj dobrega in koristnega za skupnost brez pricakovanja materialnih koristi, na novo osmisliti svoje življenje s pomocjo dela z ljudmi, ostati dejaven, narediti smiselno spremembo po upokojitvi, preprecevanje osamljenosti, zadovoljevanje nematerialnih potreb. V tej celoti lahko izlušcimo zdravo kombinacijo notranje (privlacne) motivacije, ki pri odlocitvi za pro-stovoljsko vodenje skupine zelo prevladuje, in zunanje (potisne), ki prihaja iz razmer, vabila znanca in podobnega. Podrobnejša analiza teh izkušenj pa izlušci nekaj znacilnih razlogov in povodov, da se je posamezni prostovoljec vkljucil v usposabljanje. Eden od razlogov je zavedanje lastne prelomnice ob upokojitvi, smrti par-tnerja ali podobnega ter uvid, da mora pri tem sam narediti odlocen korak za svoj osebnostni razvoj. Njihove izjave o tem so naslednje in njim podobne. • Za usposabljanje prostovoljske voditeljice sem se odlocila zato, ker sem se pred enim letom upokojila. V življenju si želim narediti še nekaj dobrega, pozitivnega ter koristnega za skupnost. (N9) • Leta 2021 sem morala svoje življenje na novo osmisliti, ker sem po par-tnerjevi smrti ostala sama. Ugotovila sem, da bi mi veliko pomenilo delo z ljudmi. Vse življenje sem kot uciteljica delala z mlajšimi, zdaj pa bi poskusila s starejšimi, saj sem tudi sama upokojenka in me zanimajo razlicna vprašanja s podrocja staranja. … Sprva sem imela pomisleke o smislu izobraževanja zaradi svoje starosti in ker sem po poklicu uciteljica. Ob koncu lahko ugotovim, da sem se motila. (N14) • Po upokojitvi mi je ponagajalo zdravje … Najbolj pa sem pogrešala vsako­dnevne pogovore in strokovna razglabljanja s svojimi sodelavci … Tako sem se kot prostovoljka vkljucila v krajevno organizacijo Rdecega križa. Tam sem spoznala program usposabljanja za voditelje skupin in družabništev za kakovostno staranje na Inštitutu Antona Trstenjaka. Program se mi je zdel zanimiv in zelo uporaben, ceprav se na zacetku nisem zavedala, koliko casa mi bo vzelo. (N17) Dokaj pogost razlog za vkljucitev v usposabljanje in vztrajanje v njem je širitev znanja in socialne mreže. • Za usposabljanje dela v skupini in družabništvo sem se odlocila zaradi nadgradnje že obstojecega znanja, se nauciti sožitja v medgeneracijskih in medcloveških odnosih, spretnosti vodenja skupine, saj znanje ti daje vecjo samozavest in vpliva na osebnostno rast. (N11) • Moja motivacija za usposabljanje in delo v skupini je bila, da sem nad­gradila svoja znanja in se povezala v skupnost ter razširila svojo socialno mrežo. Biti del skupnosti je del osebnega bogastva. (N13) • Sodelovanje z drugimi mi omogoca, da se ucim, rastem in razvijam ter hkrati prispevam k uspehu celotne ekipe. … Poleg tega je socialni vidik skupinskega dela zame kljucnega pomena, saj se lahko povežem z ljudmi, izmenjujem ideje in gradim trajne odnose. (N7) Svoje veselje do druženja s starejšimi ljudmi je izrazito poudarila najmlajša prostovoljska v usposabljanju, bolj ali manj pa preseva tudi skozi izjave starejših. • Sem zelo mlada in že od nekdaj se ob druženju s starejšimi pocutim dobro, rada poslušam njihove dragocene izkušnje in zgodbe, ki jih pripovedujejo z vsem srcem. … Živim na podeželju. Ta vez je zame pomembna. Nisem hodila v vrtec, name je pazila stara mama, ki me je tudi marsikaj naucila. (N3) • Pri odkrivanju smisla v novem obdobju življenja sem zacutila, da želim delati s starejšimi ljudmi in jim tako pomagati odkrivati smisel njihovih zrelih let. Ena od možnosti tega mojega bodocega poslanstva je v prosto­voljstvu. (N1) • Že kot otrok sem imela starejše ljudi rada, jih spoštovala in jim bila pri­pravljena pomagati. … Po upokojitvi me je organizatorka mreže navdušila za prostovoljko. (N11) Pomembno vlogo za vkljucitev v prostovoljsko delo je imelo v vec primerih osebno povabilo k vkljucitvi s strani krajevnega organizatorja ali prostovoljca v kraju ali nekoga, ki so ga osebno poznali. Naslednji odlomki iz nalog govo­rijo o tem. • Na predlog predsednice društva za kakovostno starost Ribnica sem se od-locila, da se udeležim usposabljanja … (N14) • Ko mi je mama predala novico, da pri druženju potrebujejo pomoc, sem se takoj odzvala. Za to odlocitev nisem premišljevala, samo odlocila sem se in do tega dne mi ni žal. (N3) • Nakljucno in nenacrtovano, a z mislijo, da se v pokoju ne smem zapustiti, sem sledila povabilu prijateljice in se udeležila izobraževanja na Inštitutu Antona Trstenjaka. Ta odlocitev je ena boljših za moje življenje v tretjem življenjskem obdobju. (N5) Temeljna motivacija za usposabljanje in prostovoljsko vodenje skupine za kakovostno staranje ali za družabništvo s stari clovekom pa je brez izjeme razvita osebna zmožnost socutenja ali empatije; nekateri zapisi to odražajo bolj neposredno, drugi med vrsticami. To spoznanje povsem potrjujejo tudi vsa desetletja izkušenj pri usposabljanju teh prostovoljcev in skrbi za stalno krepitev njihove prostovoljske kondicije. Kakor vse druge zmožnosti se tudi socutenje pri nikomer ne razvija idealno in premocrtno od rojstva do smrti, ampak neredko obtici v razvoju ali pa celo oboli v bolestne oblike pomagaštva, bolestnega žrtvovanja in podobno, toda kakovostno usposabljanje, ki ima te­meljni poudarek na doživljanju drugega z njegove soncne strani ter vztrajna vadba lepe pogovorne kulture, se izkažejo ne le kot protiutež tem motnjam, ampak kot »domace zdravilo« zanje. O razvitem socutenju govorijo na primer naslednji zapisi v nalogah. • Zavedam se, da starejšim ljudem primanjkuje socialnega stika in da je poleg pridruženih bolezni pri njih vecji problem osamljenost. Zato želim z vsem srcem in veseljem s svojo prisotnostjo olepšati njihove trenutke. (N13) • Ko delam v skupini, se pocutim podprto in motivirano, saj lahko prispevam k skupnemu cilju. (N7) • Ena izmed najbolj ranljivih skupin so starejši ljudje. Kdor jim pomaga v tej šibkosti, se sam uci empatije, socutja in solidarnosti. (N11) O usposabljanju pa so zapisali tele in podobne izkušnje. • Usposabljanje sem doživela kot prakticno ucenje zakonitosti za dobro delo­vanje prostovoljske skupine. … Dragoceno mi je bilo, da sem spoznala nove ljudi, ki so bili pripravljeni del sebe podeliti med nas, ostale udeležence. (N5) • Iz srecanja v srecanje sem bila bolj zadovoljna, da sem se pridružila izobraževanju, saj pridobivam nova znanja in spoznavam ljudi, ki svoj cas posvecajo razlicnemu prostovoljnemu delu v svojem okolju. Voditelja naših srecanj sta nas spretno vodila po temah programa. … Na podlagi pridobljenega sem gradila svoje nacrte za prostovoljsko delo v naši krajevni skupnosti kot tudi aktivnosti v svojem življenju. (N17) • Usposabljanje mi je dalo nov pogled na delo s starejšimi. Zavedela sem se, da obstaja še druga kategorija starejših, ki niso dovolj vitalni ali pa morda pripravljeni sodelovati pri vsakodnevni vadbi. To so ljudje, ki so doma, morda osamljeni, ti še bolj potrebujejo nekoga, ki jim bo vcasih posvetil kakšno urico casa. (N19) • Na usposabljanju sem pridobil kar nekaj novega znanja o kakovostni starosti in kako do tega priti. Veliko o pozitivnemu mišljenju: spoštljivem, prijaznem in socutnem obcevanju (komuniciranju); kako pristopiti k ne­znancu; kako voditi skupino ali družabništvo v paru … (N15) • Znanja, ki sem jih pridobila na usposabljanju, mi pomagajo pri vzposta­vljanju novih povezav v skupnosti. Cas, ki ga porabim za prostovoljstvo, se mi bogato obrestuje. Fizicno sem bolj aktivna in to mi prinaša tudi psihicno zadovoljstvo. (N17) • Med usposabljanjem sem spoznala druge prostovoljke, kar me bogati. Pri prostovoljskem delu pride prav, ce imaš široko mrežo znancev, ki se ukvar­jajo s podobno dejavnostjo in s katerimi te družijo podobne vrednote. Tega na zacetku prostovoljskega dela nisem vedela. Menila sem, da zadostuje moja pripravljenost za delo prostovoljke. (N14) V svojih nalogah so prostovoljci izpostavili nekatera temeljna spoznanja, ki so jih pridobili na usposabljanju. • Moje temeljno spoznanje tekom usposabljanja je, da si resnicno želim delati kot prostovoljka, saj prostovoljstvo cloveka plemeniti in mu še dodatno osmisli življenje. (N19) • … da je upokojitev velik prehod v cloveškem življenju. Pomembno je, da clovek kakovostno preživlja tretje življenjsko obdobje. … Na kakovostno starost se lahko pripravimo z osebnim nacrtom tako, da ne bo praznine in ne preobremenitve. Zelo dobro je imeti smiselni vsakdanji urnik, ki je delavniški. (N9) • V osebnem družabništvu želim iskati vir veselja za sebe in za ljudi okoli sebe. Osebna srecanja so velik privilegij. Z majhnimi in tihimi dejanji želim zmanjševati napetosti, nezadovoljstvo in slabo voljo med nami. (N17) • Temeljno spoznanje tekom usposabljanja je misel, da smo vsi ucitelji in vsi ucenci. Vsi dajemo in prejemamo in tako bogatimo drug drugega. (N2) • Z vkljucitvijo v medgeneracijsko društvo sem sprevidela, da se moramo ljudje kot družbena bitja združevati in delati po pravilih. Kako bi bilo, ce bi vsak deloval po svoje? (N14) • Skupina se zacne z dvema. (N6) • »Ljudi sprejmemo takšne, kakršni so, ker drugih ni.« (N6) • Trstenjakova misel: Clovek komunicira s soclovekom in svetom predvsem po besedi in le v besednem stiku se znajde na specificno cloveški višini. Clovek je cloveku clovek po besedi, ali še krajše: clovek je po besedi clovek. (N9) • V srce so nam bila položena zlata pravila lepega pogovora in predvsem to, da je v vsakem cloveku potrebno poiskati 5 dobrih stvari na eno slabo. (N20) • Še naprej bomo gradili mostove, da upanje in zaupanje ne zbledi med nami! (N18) Z motivacijo za prostovoljsko vodenje skupine za kakovostno staranje so povezana tudi pricakovanja vsakega, ki se vkljuci v usposabljanje. Ce so izpol­njena ali celo presežena, je to odlicna popotnica za nadaljnje prostovoljsko delo. Vsebina nalog govori, da so se njihova pricakovanja uresnicila. Prav tako pa tudi, da so izpolnjeni glavni cilji tega programa in usposabljanja prostovoljskih voditeljev zanj – lastna korist prostovoljcev v pripravi na njihovo kakovostno starost ter medgeneracijsko povezovanje s starejšimi ljudmi za preprecevanje njihove osamljenosti in nezdravega staranja je uravnoteženo z njihovim vložkom casa in znanja v korist clanov skupine in razvoja krajevne mreže za kakovostno staranje. Izkušnje prostovoljcev v nalogah kažejo, da je skupinsko socialno ucenje ustrezna metoda usposabljanja po nacelu, da smo s svojimi izkušnjami in predhodnim znanjem vsi ucitelji in vsi ucenci, razlike pa nas bogatijo. 4.2NJIHOVE SKUPINE IN DRUŽABNIŠTVA Znacilnost skupin za kakovostno staranje je njihova dolgoletna kontinui­teta; odkar se je leta 1987 zacelo njihovo ustanavljanje, mnoge do danes niso prenehale. Kontinuiteto omogoca njihova polodprtost: clani so stalni, novi prihajajo v skupino, ko se zmanjša njihovo število. Isto velja za voditelje skupin. Ker praviloma skupino vodita dva prostovoljca, ta deluje naprej tudi, ko eden od njiju ne more vec hoditi na srecanja. Posledica tega je, da pri usposablja­nju nekaj novih voditeljev zapolni mesta v obstojecih skupinah, nekaj pa jih ustanovi nove skupine; cim starejša je krajevna mreža skupin za kakovostno staranje, tem vecja je po navadi potreba po novih voditeljih v starih skupinah. Tako je bilo tudi pri prostovoljcih, ki so se usposabljali v šolskem letu 2023/24. Ustanovili so 5 novih skupin in 4 nove družabniške pare, vsi drugi so zapol­nili potrebe po voditeljih v 10 obstojecih skupinah; med njimi je kateri bil v skupini sovoditelj že dalj casa, zdaj, ko je bila možnost, pa se je za vodenje skupine tudi usposobil. Nekaj znacilnosti obstojecih skupin, v katere so se vkljucili novi voditelji: • delujejo razlicno dolgo: 1 od leta 2006, 1 od leta 2008, 2 od leta 2009, 1 od 2013, 2 od leta 2014, 1 od leta 2015, 1 od leta 2016, 1 skupina je zacela s tem programom leta 2017 (pred tem je delovala od leta 2012 kot klub svojcev oseb z demenco); tudi 1 družabniški par deluje že od leta 2017. • srecujejo na razlicnih lokacijah: v prostori Rdecega križa, društva upo­kojencev, v knjižnici, zdravstvenem domu, veroucni ucilnici v župnišcu, gasilskem domu, v prostorih medgeneracijskega informacijskega sredi-šca MORS, v domu starejših obcanov; družabniški pari pa kraj srecanja prilagajo razmeram, vecina se srecuje doma ali na sprehodu. Nekaj znacilnosti 5 novoustanovljenih skupin pa prikazuje Tabela 1. Ob pisanju zakljucnih nalog v zacetku leta 2024 so te skupine delovale šele nekaj mesecev, zacetno obdobje formiranja odraža tudi število njihovih clanov. Tabela 1: Clanstvo v 5 novoustanovljenih skupinah skupina število clanov žensk moških starost clanov pojasnila 1 6 4 2 65, 70, 71, 72 76, 83 upokojeni bancnica, profesorica jezikov in turisticna vodicka, ekonomist, kmetijski delavec, gospodinja (2), 76-letna gospa živi sama 2 6 6 0 60 do 70 let ženske razlicnih poklicev in sposobnosti 3 9 8 1 64 do 75 let 4 5 1 4 70 do 90 let skupina deluje v domu starejših obcanov 5 4 4 0 65 do 75 let Za kakovostno sožitje je odlocilno medsebojno doživljanje, to je, da imajo voditelji razvito zmožnost stvarnega zaznavanja, kako doživljajo clani skupine drug drugega, skupino in njene dejavnosti ter voditelja. Iz tega se rojeva v sku­pini medsebojno zaupanje, pri vsakem clanu pa krepi zaupanje v lastni smiselni razvoj, v skupini pa prijetno vzdušje. V tretjem delu naloge pišejo tudi o tem, pa tudi o vrsti drugih dobrih izkušenj in težav pri svojem zacetnem vodenju skupine. Navedli bomo nekaj zapisov o treh znacilnih izkušnjah novih voditeljev skupin. Izkušnje o vodenju skupine: • S clani skupine smo se hitro ujeli in sedaj že približno vemo, na kak nacin kdo deluje in se vkljucuje v skupino. Kakšno clanico skupine je potrebno malce spodbuditi, koga drugega pa vcasih nekoliko preusmeriti nazaj na pogovorno temo. Dokaj hitro smo vzpostavili varen zaupen prostor, tako da jim ni bilo težko podeliti svojih izkušenj. Dosedanje izkušnje s srecanji skupine so samo pozitivne, ni bilo težav. Clani skupine so odprti, radi sodelujejo, se podpirajo in spodbujajo. (N1) • Spoznanje, ki se ga skušam držati pri oblikovanju srecanj skupine je, da se moram na srecanje dobro pripraviti, na srecanju pa biti enakovreden del skupine. Vsebina naj bo pripomocek za lep pogovor. Na srecanju paziti in takticno opozarjati na osnovna pravila pogovorne kulture. Najpomembnej­še je oblikovanje vzdušja, ki ustvarja medsebojne vezi udeleženk. …Vloženi trud v pripravo srecanj bogati tako voditelja kot tudi udeležence. (N5) • Pri vodenju skupine sem se naucil prilagajati razlicnim osebnostim in po­trebam udeležencev. Poslušanje je postalo moje najmocnejše orodje, saj sem tako lahko bolje razumel, kaj skupina potrebuje. … Skupinsko delo omogoca sinergijo razlicnih sposobnosti in znanj. … Skupinsko delo mi je omogocilo povezovanje z ljudmi, izmenjavo idej in gradnjo trajnih odnosov. (N7) • Pri clanih skupine, ki so že dlje casa vkljuceni, opažam veliko, skorajda družinsko povezanost in medsebojno zaupanje. (N4) • Opažava, da ko udeleženke v skupini delijo svoje izkušnje, doživljanje, težave, obcutke, se bolje pocutijo in jim je lažje. (N10) • Cutimo, da nekomu pripadamo, se med seboj spoštujemo in se imamo radi. (N11) • Ceprav je med nama vec kot 20 let razlike, sva stkali prijetno prijateljstvo. Za­vedava se, da je skrb za lastno zdravje v najinih letih izredno pomembno. (N17) Izkušnje o lastni koristi pri prostovoljskem vodenju skupine ali družab­ništva: • Ob druženju s starejšimi sem se nekoliko umirila in umaknila iz vsako­dnevnega hitenja. (N1) • V skupino sem bila dobro sprejeta, v njej vladajo topli in spoštljivi odnosi in clani so mi dali vedeti, da na srecanja radi prihajajo in se jih že vnaprej veselijo ter da cas na srecanjih vse prehitro mine in zato se nam veckrat zgodi, da se naš predvideni cas 1 ura in pol podaljša v dve uri ali vec. (N6) • Ko se po dobrih dveh letih ozrem po dosedanjih druženjih, ugotovim, da so bili clani na zacetku do mene zadržani in nezaupljivi. Pozorno sem opazovala odziv na razlicne vsebine in raziskovala, kaj jim je všec in kaj ne. Ugotovila sem, da ne smem v aktivnosti vkljucevati branja, pisanja in rocnih spretnosti. (N14) Opomba: to je domska skupina. • Druženje v domu z gospo S. doživljam pozitivno, saj se me gospa vedno razveseli, ko pridem k njej na obisk. Veckrat pove, da ji polepšam dan. (N18) • Skupina mi je dala spoznanje oz. usmeritev, kakšen nocem, oz. kakšen hocem biti, ko bom starejši. (N7) • Obcutek, da nekoga osreciš, še posebej, ce je v težki situaciji, je blagodejen. To osmišlja tudi moje že utrujeno telo. (N15) Odzivi clanov skupine: • Clanice skupine so navdušene nad novoustanovljeno skupino. Vsaka od nas se že vnaprej veseli srecanja naše skupine. Izpostavile so, da prinaša številne koristi tako kraju kot posameznikom. V manjšem kraju so te prednosti še posebej opazne in pomembne, saj lahko takšna skupina pozitivno vpliva na skupnost in izboljša kakovost življenja. Izpostavile so, da skupina spodbuja socialno povezanost med starejšimi prebivalci kraja. (N2) • Kakšna posebna mnenja ali izjave sicer niso pogoste v skupini, vecinoma pa razberem željo po nadaljevanju druženja, saj predvideni uri in pol najveckrat sledi še vabilo na kavico in družabni klepet, ki skupno druženje podaljša za naslednjo prijetno urico. (N4) • »Spet smo izvedele nekaj novega« ali »Imeli smo se lepo« je njihov obicajen komentar po vsakem srecanju. (N5) • Delo skupine clani doživljajo zelo pozitivno. … »Prav zadovoljna sem odšla z našega srecanja. Zelo sem vesela, da je nastal tale naš knjižni klub. Pozi­tivna naravnanost in sposobnost usmerjanja pogovora veliko doprineseta k lepi in bogati uri druženja.« (N9) • Koliko iskric v oceh vidiš, zadovoljnih, kljub hendikepu, ker niso vec po­kretni. Vsi si želijo, da se cim prej zacnemo tikati. Da postanemo prijatelji. (N15) Skupina je živ organizem, ki se spreminja z vsakim njenim clanom in z vsako novo situacijo. Glavni pokazatelj uspešnosti delovanja teh skupin je to, kar ponazarjajo zgornje izjave: da prostovoljskim voditeljem in vsem clanov srecanja pomenijo novo kakovost preživljanja svojega casa, ki krepi njihovo duševno, socialno in telesno zdravje. Skupina, ki zaživi na dobrih temeljih z jasnim namenom delovanja, ima veliko moc in vpliv na posameznika. Iz sreca­nja v srecanje se clani bolj spoznavajo, povezujejo, z delitvijo osebnih izkušenj cloveško zorijo, zavzemajo smiselna stališca, ob pogovornih vsebinah, ki jih obravnavajo v skupini, prepoznavajo naloge, ki bi jih bilo v tem obdobju še dobro opraviti. Vezivo skupine pa je sprošceno vzdušje, sprejetost, veselje in dobronamernost, ki jih negujejo vsi clani z voditeljema na celu. 4.3IZKUŠNJE Z DELOM PO PRIROCNIKU ZDRAVA ZRELA LETA 2. sklop zakljucnih nalog ne govori o usposabljanju prostovoljskih voditeljev in družabnikov, ampak je njihov odziv na pogovorne vsebine ob prirocniku Zdrava zrela leta. Te vsebine so glavno dogajanje na srecanjih skupine, zato navajamo za ponazoritev celote še nekaj citatov o tem. • Delo po prirocniku Zdrava zrela leta, po mojem mišljenju, spremeni klasicni nacin pogovorov v skupini…, usmerjene teme iz prirocnika premikajo oz. dvigajo nivo pogovorov. Opazila sem namrec, da pri razmišljanju o po­samezni temi in sodelovanju udeleženci preusmerimo pozornost iz svojih custvenih in materialnih težav v splošno zavedanje in skrb zase. (N4) • Pridobila sem precej teoreticnih izhodišc (teme v prirocniku), ki jih lahko priredim za skupino in mi tako ne zmanjka idej. (N10) • Vredno se je potruditi za nekaj, kar nam vsem koristi, zato je prirocnik Zdrava zrela leta kot narocen za nas. (N18) • Program po prirocniku sem prilagodila njihovemu razumevanju. Na sre-canjih so poslušale, podajale svoje mnenje, povedale kaj jim odgovarja/ne odgovarja. (N10) Opomba: to je skupina romskih žensk. • Sprva ni bila navdušena nad idejo o obravnavanju tem, zato ji nisem hotela nicesar vsiljevati. Kot nekdanji sodelavki sva imeli ogromno skupnih tock in tem, ki sva jih želeli predebatirati, potem pa sva zavoljo njenih novih težav z zdravjem postopno prehajali na teme iz prirocnika Zdrava zrela leta, ki so kot nalašc za »mlade« upokojence. »Nisem si mislila, da lahko skozi voden pogovor s pomocjo prirocnika, najdem toliko kakovostnih informacij za izboljšanje kakovosti mojega življenja«, je bila le ena izmed njenih izjav, ki sem si jih zapisala na enem izmed srecanj. (N16) • Poznali sva se bolj bežno, zdaj pa je najino znanstvo preraslo v prijateljstvo. M. najina srecanja imenuje »Projekt za zdrava zrela leta«. Zapisala mi je nekaj misli o najinem projektu: »Vsa poglavja iz prirocnika, ki sva jih obdelali, so zelo zanimiva. Po obravnavi posamezne teme se o njej veliko pogovarjava. J. mi strokovno obrazloži predvsem zdravstvene teme, ima pa tudi veliko izkušenj iz svojega poklicnega življenja. Knjiga Zdrava zrela leta, nama je velik ucitelj, kako naj živiva in se obnašava v zrelih letih. Veselim se vsakega naslednjega srecanja, saj me razvedri in prinese veliko novih spoznanj.« (N17) 5 SPOZNANJA, IZZIVI IN PERSPEKTIVE Iz analize vec kakor 30 letnih izkušenj z usposabljanjem prostovoljskih voditeljev skupin in družabnikov za kakovostno staranje ter iz analize pro-stovoljskih diplom, ki so usposabljanje koncali v šolskem letu 2023/24, lahko izlušcimo tri temeljna spoznanja. 1. Usposabljanje omogoci prostovoljcem ne glede na njihovo izobrazbo in starost, da ustanovijo in vodijo skupino in družabništvo za kakovostno staranje ter pri tem v sprošcenem vzdušju dosegajo cilje tega programa: preprecevanje osamljenosti, organizirano samopomoc pri krepitvi telesnega, še zlasti pa psi-hosocialnega zdravja, vkljucno z duhovnim zorenjem in doživljanjem smisla starosti v današnjih razmerah staranja prebivalstva. Ta model usposabljanja se je v vec kakor tridesetih letih ob množicnem širjenju po vsej Sloveniji iz­kazal za dober odgovor na te potrebe pri lastnem staranju vseh udeleženih in lepšem sožitju. 2. Uresnicevanje teh ciljev omogoca dialoški slog vodenja skupin in njihova organizacija v krajevnih in nacionalni mreži skupin za kakovostno staranje. Za osvajanje dialoškega sloga je ucinkovita metoda skupinskega socialnega ucenja, ker z njo pridobljene vešcine preprecujejo tako avtoritarni kakor poljubno prepušcajoc (laissez-faire) slog vodenja; prvi onemogoca doseganje ciljev skupin za kakovostno staranje zaradi odtujenosti od stvarnega življenja clanov in dušitve njihove ustvarjalnosti, drugi pa zaradi nestabilnosti dogajanja v skupini in nejasnosti v vlogah. 3. Usposabljanje voditeljev skupin za kakovostno staranje omogoca dol­goživost skupin in s tem povezano dolgotrajnost tega prostovoljskega dela; to izhaja iz uresnicenega nacela, da naj prostovoljec doživlja ravnotežje med lastno koristjo in vloženim casom in znanjem v vodenje skupine za kakovostno sta­ranje. Pogoja za to sta temeljito usposabljanje prostovoljcev za vodenje skupin in družabništvo po primerni metodi, kakršna je skupinsko socialno ucenje, ter organizirana krepitev stalne prostovoljske kondicije na krajevni in nacionalni ravni. Ker je današnja tržna in potrošniška miselnost usmerjena v kratkotrajne nepovezane dogodke in projekte, so programi, ki temeljijo na dolgotrajnem dogajanju, veliko zahtevnejši. Poleg navedene antropološke cost-benefit analize prostovoljcevega vlaganja in koristi, kakovostnega usposabljanja in trajne kre­pitve njihove prostovoljske kondicije crpa navedeno delovanje mreže skupin motivacijo za dolgotrajnost prostovoljskega vodenja skupine tudi iz ucinkov ozavešcanja skupnosti o kakovostnem staranju v današnjih razmerah ter vkljucenosti mreže skupin v dogajanje krajevne skupnosti. Namen clanka je bil sistematicno prikazati teoreticne osnove in metodiko usposabljanja prostovoljskih voditeljev in družabnikov za kakovostno staranje na temelju raziskovanja vec kakor 30 letnih izkušenj ter analize tega uspo­sabljanja na temelju izkušenj 29 novih prostovoljcev, ki so se usposabljali za voditelje skupin in družabnike v šolskem letu 2023/24. Ugotovitve clanka so omejene na opisano usposabljanje, ki je zajelo že vec tisoc voditeljev skupin in družabnikov za kakovostno staranje (1. del clanka) in na 29 novih prostovoljcev, ki so pravkar uspešno koncali usposabljanje (2. del clanka). Kljub obsežnosti clanka so ostali ob strani vsi vidiki teh skupin, ki niso neposredno povezani z usposabljanjem prostovoljskih voditeljev; isto velja tudi za podatke v zakljucnih nalogah 29 prostovoljcev. Dejstvo, da sva avtorja ves cas dejavna pri tem uspo­sabljanju, je pomembna omejitev clanka, obenem pa tudi njegova prednost, saj mu desetletja osebnih zapisov in razvojnih pobud pri tem usposabljanju daje akcijsko-raziskovalni znacaj. LITERATURA Erikson H. Erik (1966). Identität und Lebenszyklus. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag (angleški izvirnik 1959; slovenski prevod: Indentiteta in življenjski ciklus. Ljubljana: UMco, 2014). Frankl Viktor Emil (2022). Zdravnik in duša. Celje: Mohorjeva družba. Groterath Angelika (1998). Utrinki ob delu medgeneracijskih skupin za kakovostno starost. V: Kakovostna starost, letnik 1, št. 2, str. 4-6. Groterath Anglelika, Ramovš Jože (1999). Die Intergenerations-Selbsthilfe-Gruppen für qualiätsvolles Altern in Sloweinien. V: Gerd Pulverich, ured. Alwerden: Lust oder Frust?: eine Herausforderung für die Psychologie: Beiträge der 7. Brixener Tage für Psychologen. Bonn: Deutscher Psychologen Verlag, str. 86-92. Http://www.inst-antonatrstenjaka.si Kakovostna starost. Revija za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje (od 1998 dalje). Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. Kladnik Tone (1996). Skupine za samopomoc kot odgovor na nematerialne potrebe starih ljudi. Magistrska naloga. Univerza v Ljubljani. Knific Branka (1988). Skupine za samopomoc v Domu upokojencev Izola. V: Socialno delo, letnik 27, št. 4, str. 317-328. Moreno Jakob Levy in Moreno Zerka Teoman (2000). Skupine, njihova dinamika in psihodrama. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno. Papež Marijan, mag. Klaric David, Medved Katarina, Micevski Anja in Kecanovic Sabina, ured. (2022). Zbornik Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (1922-2022). Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Pollo Mario (1999). Socialna mreža se rodi iz življenjske nuje. V: Kakovostna starost, letnik 2, št. 2, str. 2-5. Ramovš Ana, Ramovš Jože in Ramovš Ksenija (2023). Zdrava zrela leta. Prirocnik za kakovostno staranje. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Ramovš Jože (1983). Boj za življenje družine. Zdravljenje alkoholizma in urejanje neskladne družine (Alkoholno omamljen 2. del). Celje: Mohorjeva družba. Ramovš Jože (1991). Skupine starih za samopomoc. Raziskovalno uporabni projekt za dvig kvalitete življenja ostarelih. Sklepno porocilo. Ljubljana: Univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno varstvo, 19.12.1991. Ramovš Jože (1999). An innovative approach to the integrated care of the elderly developt by the non­governmental sector in the Republic of Slovenija. Gradivo za 6. konferenco ministrov za zdravstvo Evrope 22.-23. aprila 1999 v Atenah. Ramovš Jože (2003). Kakovostna starost. Socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka in Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ramovš Jože, ured. (2013). Staranje v Sloveniji. Raziskava o potrebah, zmožnostih in stališcih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Ramovš Jože (2023). Logoteorija, logoterapija in antropohigiena pri delu z ljudmi in za ljudi. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Ramovš Jože, Kladnik Tone, Knific Branka in sodelavci (1992). Skupine starih za samopomoc. Ljubljana: Inštitut za socialno medicino in socialno varstvo. Ramovš Ksenija (1986). Izkušnje in spoznanja ob dramskem delu skupine. V: Uskovniški teden ’86, ured. Jože Ramovš, Cerknica: Župnijski urad, str. 133-140. Ramovš Ksenija in Ramovš Jože (2024). Oskrbujem in se povezujem. Prirocnik za skupine svojcev. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Richter Horst-Eberhard (1972). Die Gruppe. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt. Richter Horst-Eberhard (1974). Lernziel Solidarität. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt. Richter Horst-Eberhard (1979). Der Gotteskomplex. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt. Rugelj Janez (1983). Uspešna pot. Ljubljana: Rdeci križ Slovenije. Spitzer Manfred (2013). Das (un)soziale Gehirn. Wie wir imitieren, kommunizieren und korrumpieren. Stuttgart: Schattauer. Spitzer Manfred (2018). Einsamkeit. Die unerkannte Krankheit – schmerzhaft, ansteckend, tödlich. München: Dremer Verlag. Trstenjak Anton (1981). Psihologija ustvarjalnosti. Ljubljana: Slovenska matica. WHO (2005). Basic Documents. Geneva: World Health Organisation. Avtorja: Ramovš Jože: joze@iat.si Prašnikar Đuran Tatjana: tatjana.prasnikar@iat.si Zorana Galijaš, Jovana Bajunovic, Anna Piccolo,Sabina Licen, Mirko Prosen Pogled in prepricanja svojcev obolelih za demenco na njihov odnos do bolezni in bližnjih POVZETEK Demenca je bolezen, ki vpliva na življenje osebe z demenco, v enaki meri pa tudi na svojce oziroma bližnje, ki se odlocijo sprejeti vlogo oskrbovalca. Namen raziskave je bil ugotoviti na kakšen nacin izkusi demenco družina oziroma oseba, ki skrbi za cloveka z demenco. Raziskava temelji na kvalitativni metodologiji. V vzorec je bilo vkljucenih 7 žensk in 1 moški, ki so sodelovali v individualnih, delno strukturiranih intervjujih, novembra in decembra 2023. Podatki so bili analizirani z metodo analize besedila. V besedilih smo identi­ficirali štiri osrednje teme in sicer: (1) ozavešcanje svojcev, (2) potek bolezni, (3) vpliv demence na okolico in (4) spreminjanje odnosov. Ugotovili smo, da svojci poskrbijo za svoje najbližje kljub temu, da se zavedajo problematike pomanjkanja znanja in informacij o omenjeni bolezni. Kljub temu, da svojci trdijo, da je soocanje z demenco v družini težavno, se z njo spoprijemajo kar se da ucinkovito in po zmožnostih. Trudijo se tudi, da se odnosi med njimi ne bi spremenili. Svojci so izrazili željo, da bi bili bolj okrepljeni z vec znanja o demenci, saj lahko le na tak nacin izvajajo najbolj kvalitetno oskrbo. Kljucne besede: ozavešcanje, odnosi, skrbovalec, stigma, podpora AVTORJI Jovana Bajunovic je diplomirana medicinska sestra, zaposlena v Ortopedski bolnišnici Valdoltra. Obiskuje podiplomski študij zdravstvene nege na Fakulteti za vede o zdravju v Izoli. Anna Piccolo je diplomirana medicinska sestra, zaposlena kot uciteljica na Osnovni šoli Anton Bubnic. Obiskuje podiplomski študij zdravstvene nege na Fakulteti za vede o zdravju v Izoli. Zorana Galijaš je diplomirana medicinska sestra, zaposlena kot anestezijska medicinska sestra v Splošni bolnišnici Izola. Obiskuje podiplomski študij zdra­vstvene nege na Fakulteti za vede o zdravju v Izoli. Izr. prof. dr. Sabina Licen je zaposlena na Fakulteti za vede o zdravju v Izoli. Izr. prof. dr. Mirko Prosen je zaposlen na Fakulteti za vede o zdravju v Izoli. Z. Galijaš, J. Bajunovic, A. Piccolo, S. Licen, M. Prosen, Pogled in prepricanja svojcev obolelih za demenco … ABSTRACT Views and beliefs of family members of people with dementia on their perceptions of the disease and their relatives Dementia is an inevitable disease that affects the life of a person with de­mentia, and to the same extent it affects relatives or loved ones who decide to accept the role of caregiver. The purpose of the task is to find out how dementia is experienced by the family or a person who cares for a person with dementia. The research was based on qualitative methodology. The sample included 7 women and 1 man who participated in the interview in November and De­cember 2023. A semi-structured interview was used, and the analysis was done using the text analysis method. In the assignment, we focused on 4 topics, namely: (1) raising awareness among relatives, (2) the course of the disease, (3) the impact of dementia on the environment, (4) changing relationships. We found that relatives take care of their loved ones despite being aware of the problem of lack of knowledge and information about the mentioned disease. Despite the fact that relatives claim that dealing with dementia in the family is difficult, they deal with it as efficiently as possible and to the best of their abilities. They also try not to change the relationship between them. Relatives expressed their desire to be strengthened with more knowledge about dementia, as this is the only way they can provide the highest quality care. Key words: raising awareness, relationships, caretaker, stigma, support AUTHORS Jovana Bajunovic is a registered nurse working at the Valdoltra Orthopaedic Hospital. She is a postgraduate nursing student at the Faculty of Health Sciences in Izola. Anna Piccolo is a registered nurse, employed as a teacher at the Anton Bub­nic Primary School. She is studying for a postgraduate degree in nursing at the Faculty of Health Sciences in Izola. Zorana Galijaš is a registered nurse, working as an anaesthetic nurse at Izola General Hospital. She is a postgraduate nursing student at the Faculty of Health Sciences in Izola. Associate Prof. Dr Sabina Licen is employed at the Faculty of Health Sci­ences in Izola. Associate Prof. Dr Mirko Prosen lectures at the Faculty of Health Sciences in Izola. 1 DEMENCA Demenca je izjemno razširjena bolezen, ki prizadene posameznika in ga postavi pred izzive, ki onemogocijo normalno življenje. Po zadnjih ocenah živi s to boleznijo približno 50 milijonov ljudi, pri cemer Alzheimerjeva bolezen prevladuje s 60-70 % primerov, medtem ko vaskularna demenca predstavlja 20% primerov. Poznamo tudi druge oblike, kot so demenca z Lewijevimi telesi, demenca pri parkinsonovi bolezni in frontotemporalna demenca (Aarsland, 2020). Vsako leto se odkrije 10 milijonov novih primerov, kar ji daje naziv »bolezen modernega casa«. Bolezen je posledica poškodb možganov in vpliva na kljucne funkcije, kot so spomin, ucenje, racunanje, orientacija, mišljenje in razmišljanje, pri cemer je kronicna, progresivna in, žal, v vecini primerov neozdravljiva (Štambuk in Ivancic, 2022). Cuskic in Goriup (2015) opisujeta tri stadije demence. V prvem stadiju se pojavljajo blagi simptomi, kot so motnje spomina in osebnostne spremembe. V drugem stadiju se težave s spominom stopnjujejo, pojavljajo se tudi znaki kot so: napetost, obupanost in obcutek manjvrednosti. V tretjem stadiju bolnik ne prepozna svojcev, se pogovarja s sabo in živi v preteklosti. Izzivi, ki jih prinaša demenca, se odražajo pri bolniku na razlicne nacine, vplivajo pa tudi na njegovo socialno, custveno in psihološko dobrobit ter na njegove najbližje (Toncev, 2016). Sorodniki in bližnji ljudje igrajo kljucno vlogo pri oskrbi osebe z demenco, vendar pa se pogosto ne pocutijo pripravljeni na to veliko odgovornost. Raziskave opozarjajo, da so pogosti izzivi pomanjka­nje podpore in težave pri vkljucevanju v pogovor o demenci. Zato je izjemno pomembno, da zdravstveni delavci delijo znanje in informacije, ki pomagajo bližnjim bolje razumeti demenco ter se bolje pripraviti na skrb za obolelo osebo (Andrews in sod., 2017). Svojci, ki skrbijo za osebo z demenco, se pogosto soocajo s težkimi izzivi, zlasti ko bolezen napreduje v srednje hudo ali hudo fazo. Najvecje preizkušnje se pojavijo v srednjem stadiju demence. Oskrba postaja vse bolj zahtevna in obremenjujoca, ceprav je za bolnika idealno, da ostane v domacem okolju, v nekaterih primerih postane nastanitev v domu starejših obcanov neizogibna. Svojci se lahko znajdejo v zacaranem krogu preobremenjenosti, strahu, nemoci in sramu. Pogosto se ne odprejo in ne delijo svojih obcutkov z drugimi, saj se pocutijo nerazumljene. Enako pomembno kakor oskrba osebe z demenco je tudi zagotavljanje podpore in razumevanja svojcem, saj demenca prizadene ne le posameznika, temvec tudi celotno družino in družbo (Cuskic in Goriup, 2015). Z. Galijaš, J. Bajunovic, A. Piccolo, S. Licen, M. Prosen, Pogled in prepricanja svojcev obolelih za demenco … Da bi pridobili cim bolj osebne, spontane in konkretne odgovore svojcev, smo opravili manjšo raziskavo Demenca in svojci s pomocjo vnaprej pripra­vljenega, delno strukturiranega intervjuja. 2 RAZISKOVALNE METODE IN POPULACIJA 2.1MERSKI PRIPOMOCEK Vprašalnik je bil sestavljen iz že vnaprej pripravljenih 10 vprašanj odprtega tipa. Sestavile smo ga predvsem s pomocjo znancev, ki imajo svojca z demenco ter iz izkušenj pri delu v domu starejših obcanov, kjer smo se s podobnimi temami in stiskami sorodnikov srecevale vsak dan. Vrstni red in formulacijo vprašanj smo prilagodili vsakemu posamezniku, saj je bil intervju osredoto-cen na izkušnje intervjuvancev z doživljanjem in sprejemanjem demence. Z vprašanji smo želeli pridobiti osebno izkušnjo posameznikov, zanimalo nas je, na kakšen nacin so se pojavili prvi znaki demence pri njihovih sorodnikih s to boleznijo, kateri simptomi in znaki so jih najbolj zaznamovali. Zanimalo nas je, kakšen je bil odziv družine in širše okolice, na kakšen nacin so bili vkljuceni v oskrbo. Želeli smo pridobiti pogled na morebitne spremembe vlog in odnosov v družini ali med posamezniki in osebo z demenco. Tabela 1: Vprašanja, uporabljena v intervjujih Št. Vprašanje 1. Kako menite, da družba doživlja demenco? 2. Na kakšen nacin so se pojavile prve težave pri osebi z demenco? 3. Kako je vaša širša družina reagirala na diagnozo in na kakšen nacin so bili vkljuceni v oskrbo? 4. Kako ste se pocutili, ko ste izvedeli da ima vaš bližnji ali svojec demenco? 5. Katere bolezenske spremembe vašega bližnjega so vas najbolj zaznamovale? Kaj vam je bilo najtežje sprejeti? 6. Kako se je spremenil vaš odnos z osebo z demenco? 7. Kakšen je bil odziv drugih ljudi v vaši okolici, ko so izvedeli, da imate v družini osebo z demenco? 8. Kako je bolezen spremenila vloge v vaši družini? 9. Kako na vas vpliva to, da skrbite za svojca, ki je nekoc skrbel za vas? 10. Kako gledate na demenco po vaši osebni izkušnji? 2.2UDELEŽENCI Osnovni vzorec obsega 8 oseb, ki imajo v družini bližnjega obolelega za demenco. V raziskavi je sodeloval en moški, star 30 let ter sedem žensk, starih med 23 in 61 let. Udeleženci v raziskavi so bili v razlicnem sorodstvenem raz­merju z bližnjim z demenco, in sicer: hci (n=6), vnuk (n=1) in vnukinja (n=1). Tabela 2: Demografski podatki Spol Starost Sorodstveno razmerje dom / DSO (Dom starejših obcanov) Ž1 61 hci gospa biva v DSO Ž2 50 hci gospa biva v DSO Ž3 23 hci gospa biva doma Ž4 60 hci gospod je pokojen, do smrti je bival doma Ž5 53 hci gospa biva doma Ž6 60 hci gospa biva doma Ž7 60 vnukinja gospa biva v DSO M1 30 Vnuk gospa biva doma 2.3POTEK RAZISKAVE Intervjuji so bili casovno razporejeni in izvedeni v novembru in decembru leta 2023. Potekali so preko spletne platforme zoom. Pred pricetkom intervjuja smo intervjuvance seznanili z namenom in cilji naše raziskave ter jim poslali informirano soglasje. Intervjuvancem smo razložili potek in cas intervjuja ter jih seznanili s tem, da je njihovo sodelovanje popolnoma anonimno in pro-stovoljno. Posamezni intervju je trajal približno 20 do 30 minut, intervjuje pa smo ob privolitvi tudi posneli. Po opravljenih intervjujih smo le-te še enkrat poslušali in besedilo transkribirali. Ponavljajoce se kode smo združili v podka­tegorije, nakar smo vzpostavili hierarhijo med kategorijami in podkategorijami. Analizo smo zakljucili z interpretacijo ugotovitev (Kordeš in Smrdu, 2015). 3 REZULTATI S pomocjo pridobljenih odgovorov smo pridobili 4 kategorije: 1. informiranje javnosti o demenci, 2. razvoj in napredovanje demence, 3. vpliv demence na družinsko dinamiko in skupnost, 4. spremembe v medosebnih odnosih. Tabela 3: Teme, kategorije in frekvenca odgovora na kategorijo Kategorija Podkategorija Informiranje in izobraževanje javnosti o demenci • Ozavešcanje javnosti o bolezni • Nezadovoljstvo zaradi neznanja • Iskanje dodatne pomoci ali znanja Razvoj in napredovanje demence • Zacetni bolezenski znaki • Spreminjanje bolezenskih znakov Z. Galijaš, J. Bajunovic, A. Piccolo, S. Licen, M. Prosen, Pogled in prepricanja svojcev obolelih za demenco … Kategorija Podkategorija Vpliv demence na družinsko dinamiko in skupnost • Osebe ali svojci vkljuceni v oskrbo • Reakcija skupnosti na bolezen • Mnenje svojcev o demenci Spremembe v medosebnih odnosih zaradi demence • Odnos do osebe z demenco • Sprememba vlog v družini 3.1INFORMIRANJE IN IZOBRAŽEVANJE JAVNOSTI O DEMENCI Vsebina, ki jo ta tema odstira, kaže na to, da se ozavešcanje o demenci postopoma izboljšuje, ceprav nekateri menijo, da še vedno ni na zadovoljivi ravni. Omenjene so bile izboljšave, kot so povecanje števila izobraževanj s strani posameznikov in organizacij, ki se ukvarjajo z Alzheimerjevo boleznijo, vendar pa ostaja splošno mnenje, da družba še vedno ne razume dovolj ali celo ignorira problematiko demence. To je še posebej ocitno, kadar bolezen ne prizadene neposredno posameznikove družine. Mnogi izražajo mnenje, da je demenca še vedno tabu tema, ki jo spremlja strah in nerazumevanje, kar kaže na potrebo po nadaljnjem izobraževanju in ozavešcanju širše javnosti o demenci, njenem vplivu na posameznike in družine ter o potrebnih podpornih sistemih. Navajamo nekaj izjav vkljucenih v raziskavo. »Jaz bi rekla, da se cisto premalo govori o tem.« (Ž2) »Jaz mislim, da so ljudje premalo seznanjeni o tem in dokler nimaš tega v družini v bistvu ni velikega interesa, da bi bil seznanjen o tem.« (Ž5) »Družba demence ne sprejme in je še vedno prisotna ignoranca. Je tabu tema. Demenca je zelo neraziskana, sploh v Sloveniji, ki nima izkušenj pri problematiki. Premalo je predavanj, izobraževanj, delavnic na to temo.« (Ž6) »Mislim, da družba ne pozna dovolj podrocja in se tudi ne zanima. V družbi so še vedno prisotni stereotipi o demenci in posameznikih, ki jo imajo.« (M8) 3.2ZACETEK TER PREPOZNAVANJE DEMENCE Prvi znaki demence so pogosto subtilni in jih je zlahka zamenjati za obicajne starostne težave ali zacasne motnje. Ponavljajoce se zgodbe, izguba kratkoroc­nega spomina, nenavadne ali izmišljene pripovedi, ki izvirajo iz preteklosti, in spremenjeno vedenje so pogosti simptomi. Družinski clani opažajo spremem-be, kot so nenadna odvisnost od drugih, pogovori z umrlimi sorodniki, vidne halucinacije, depresivnost, apatija, zanemarjanje osebne higiene in spremembe v odnosih, kot je zmanjšan interes za otroke ali vnuke. Spremembe vedenja, kot so agresivnost in prepiri, so lahko še posebej presenetljive pri prej mirnih in prijaznih osebah. Pogosto se simptomi sprva prikrijejo z vsestransko upo­rabnimi stavki, da bi se prikrila pozabljivost. Ti znaki so lahko zaskrbljujoci za družinske clane, ki morda ne prepoznajo takojšnje povezave s demenco, kar vodi do poznejše diagnoze in poudarja pomen zgodnjega prepoznavanja simptomov. Vecina intervjuvancev je doživela strah ob prvih znakih, ko so opazili, da njihov svojec vedno bolj pozablja stvari in dogodke, postaja apaticen, ni vec samostojen, ampak potrebuje pomoc pri vsakdanjih opravilih in ne mora biti vec sam v hiši. Številni intervjuvanci so tako izpostavili postopno spreminjanje obnašanja in znacaja njihovih svojcev: »Ona je zacela kar stvari ponavljati. Ko sva se nekaj pogovarjali, je vec­krat ponavljala eno in isto stvar v tistem dopoldnevu oziroma v tistem casu, ko sva se pogovarjali. To mi je bilo sumljivo. Potem je zacela pripovedovati ene zgodbice, ki so meni bile neznane. Mislila sem, da si to izmišljuje, da išce pozornost, ampak kasneje sem ugotovila, da so to zgodbe iz otroštva ali iz mladih dni. Prenesla je vse tiste dogodke v zdajšnji cas. Tudi veckrat je založila kljuce, enkrat se je celo izgubila v domacem kraju, ker je šla po drugi poti domov. Iz samostojne osebe je v dveh mesecih postala odvisna oseba. Zacela se je pogovarjati z mojim pokojnim ocetom in imela privide« (Ž2) »V bistvu, to kar je vedno zmogla, je kar naenkrat zanjo ratalo težko.« (Ž3) »Moj oce je bil zelo miren clovek, komunikativen, prijazen do vseh, družaben. Postal je agresiven, prepirljiv; to je trajalo vec mesecev. Sploh ga nisem prepoznala, mislila sem, da ga muci mamina smrt pred leti, potem sem ugotovila, da je to bil že zacetek demence.« (Ž6) »Eden prvih znakov je bila nonina pozabljivost, dosti je tudi zalagala stvari, jih ni najdla, nam razlagala npr. o stvareh, za katere vemo, da se niso zgodile. Tu je mama že posumila in takrat smo jo tudi peljali k zdravniku.« (M8) 3.3VPLIV DEMENCE NA DRUŽINSKO DINAMIKO IN SKUPNOST Postavitev diagnoze demenca je za družine pogosto šokantna in odzivi na diagnozo se mocno razlikujejo. Nekateri so se hitro prilagodili in organizirali oskrbo, na primer z dnevnimi vožnjami do dnevnega varstva in delitvijo od­govornosti med družinskimi clani. Drugi so se soocili s custvenimi težavami, kot so šok, zanikanje in žalost. Pogosto se pojavijo tudi težave v medosebnih odnosih, saj nekateri svojci ne sprejemajo diagnoze ali pa se ne znajo spopasti z novonastalimi okolišcinami, kar lahko vodi v konflikte ali celo zlorabo. Izguba družbenih vezi je še ena pogosta posledica, saj se prijatelji in znanci pogosto umaknejo, bodisi zaradi nerazumevanja bolezni ali zaradi spreme­njenega vedenja obolele osebe. V nekaterih primerih družinski clani prejmejo Z. Galijaš, J. Bajunovic, A. Piccolo, S. Licen, M. Prosen, Pogled in prepricanja svojcev obolelih za demenco … podporo od prijateljev, sosedov in skupnosti, kar je bistvenega pomena za psihicno oporo. Vendar pa je v mnogih primerih opaziti, da se družine soo-cajo z obcutkom razbitosti in nemoci, še posebej ko oseba z demenco postane popolnoma odvisna od oskrbe. Skupni imenovalec vseh njihovih izjav o tem je kompleksnost custvenih, družbenih in prakticnih izzivov, s katerimi se družine soocajo ob diagnozi demence pri ljubljeni osebi. Vecina intervjuvancev je dejala, da se je diagnoze zelo ustrašila in da so jih spremembe pri obnašanju svojca z demenco spravile v hudo stisko. Vecina se je nemudoma organizirala, da bi pomagali svojcu z demenco na vse možne nacine. Okolica je dobro sprejela bolezen in pomagala družini, samo v enem primeru so se prijatelji odmaknili in izognili poteku bolezni. Ena intervjuvanka poudarja, da je hodila na tecaj za »caregiverje« oziroma oskrbovalce, ker si je želela pridobiti cimvec dodatnega znanja, da bi lahko pomagala obolelemu svojcu. Izjave anketirancev: »Najprej sem bila šokirana. Bilo je hudo, ko smo izvedeli. V skrbeh smo bili, ker nic ne veš o tej bolezni, ni zdravila, se prepustiš in se sproti uciš, se ji prilagodiš. Vsi so se odmaknili, njeni prijatelji pa sploh.« (Ž2) »Jaz imam še brata. Brat te diagnoze ne sprejema. Enostavno, mama je zanj v redu. Ostala bližja in širša družina mi je dala veliko moralno podporo. Tudi prijatelji in sosedje, vsi so kar razumevajoci.« (Ž5) »Zelo smo bili zaskrbljeni. Ko je obležal, je bil za družino šok. Opisala bi, da smo postali razbita družina. V samo nego noben od družinskih clanov ni bil vkljucen, ko je obležal. Odziv okolice je bil dober, zelo so mi pomagali, psihicno. Poznala sem eno punco, ki je delala v patronaži, pa mi je nosila plenice, podloge, mazila …; stvari, ki si jih nisem mogla takrat privošcit, ogromno mi je pomagala.« (Ž6) »Ker smo že videli njene znake, obnašanje, da se njeno stanje spreminja, smo to diagnozo tudi pricakovali, tako da, ko smo jo dobili, nismo bili tako zelo preseneceni.« (M8) 3.4SPREMEMBE V MEDOSEBNIH ODNOSIH ZARADI DEMENCE Mnogi svojci sprejemajo skrb za osebo z demenco kot naravni del svojih odgovornosti in izražajo mocno predanost in ljubezen do svojega bolnega družinskega clana. Intervjuvanci poudarjajo, da skrb za starše, ko ti postanejo odvisni, vidijo kot povracilo za skrb, ki so jo starši namenili njim v otroštvu. Svojci so pripravljeni prevzeti razlicne vloge in opravila, od osebne nege do or-ganizacije vsakdanjega življenja, pri cemer poudarjajo vrednost in dostojanstvo svojih ljubljenih. V nekaterih primerih to vkljucuje tudi sprejetje humoristicnih in presenetljivih trenutkov, ko na primer obolela oseba zamenja svojce za druge družinske clane iz preteklosti. Ta pristop kaže na globoko clovecnost in empatijo, ki presega obicajne družinske vezi, in ponazarja, kako se lahko v težkih okolišcinah razvijejo nove oblike ljubezni in skrbi. Kljub težavam in izzivom, ki jih prinaša skrb za osebo z demenco, te izjave odsevajo mocno cu-stveno in moralno zavezanost svojcev, da zagotovijo najboljšo možno oskrbo in podporo svojim ljubljenim: »Meni ni bilo nic težko: jo umiti, skopati, za njo skrbeti, hraniti, ji dati tablete. Velikokrat se tudi nasmejem, ker ona vcasih zamenja in misli, da sem jaz njena mama in ne njena hcerka.« (Ž1) »Meni je to normalno, da jaz skrbim za njo, tudi, ce bi ona bila nor- malno stara, bi jaz za njo skrbela, sej ona je tudi zame pa za brata, ko sva bila majhna. Meni je to cisto normalno. Zdaj, ko ona ne more, sva midva prevzela to vlogo.« (Ž2) »Jaz sem prevzela vse, dejansko vse vloge v družini, ona pa…; ona je pa že dosti naredila v svojem življenju.« (Ž3) »Ko tvoj clovek zboli narediš vse za njega in je pol tvojih pljuc. Velikokrat sem mu rekla naj ne skrbi, da bom jaz poskrbela zanj.« (Ž6) »Tako kot je nona nam vsem bila mama, zdaj smo vsi njej neke vrste mama, vsi skrbimo zanjo. Najbolj pa moja mama, njena hcerka.« (M8) 4 RAZPRAVA Ugotovitve raziskave kažejo, da se svojci obolelih z demenco pogosto sre-cujejo z velikimi stiskami povezanimi z obcutki nemoci, strahu in predvsem preobremenjenosti. Predhodna raziskava, v kateri je sodelovalo 129 oskrbo­vancev, kaže, da le-ti obcutijo vec anksioznosti, depresije ter brezupnosti, kot tisti, ki ne skrbijo za nekoga z demenco. Pri njih je opazno tudi vecje tveganje za telesne ter duševne težave. Ker je skrb za osebo z demenco rizicni dejavnik za narušeno duševno zdravje oskrbovalcev, je priporocljiva psihološka podpora (Bandeira in sod., 2007). Vec podpornih skupin in deljenja znanja bi si želeli tudi naši intervjuvanci. Menijo, da bi jim to lahko omogocilo kvalitetnejšo oskrbo svojca. Omenjajo predvsem podporne skupine posameznikov, ki so se že znašli v vlogi oskrbovalcev in bi s pomocjo lastnih izkušenj podali priporo-cila. Želijo si tudi psihološko pomoc, ki bi jih naucila, kako se spoprijeti z novo življenjsko nalogo ter vec organiziranih delavnic s strani osebnih zdravnikov, ki bi ponujale pravilne informacije o demenci. Vsi naši intervjuvanci so omenjali pomanjkanje informacij in potrebo po samostojnem iskanju virov, kot so internet, zdravnik, znanci ali prostovoljna Z. Galijaš, J. Bajunovic, A. Piccolo, S. Licen, M. Prosen, Pogled in prepricanja svojcev obolelih za demenco … društva. V podobni raziskavi (Ljubej in Verdinek, 2006) so se svojci, vkljuceni v raziskavo, po diagnozi za informacije najprej in najpogosteje obracali na stro­kovne delavce iz socialnega ter zdravstvenega varstva (zdravnik, patronažna medicinska sestra). Avtorici omenjata pomanjkanje znanja in težko oskrbo, ki vpliva na vsa podrocja življenja (psihicna, fizicna, socialna in financna obremenitev). To potrdijo tudi naši intervjuvanci. Prav tako je naši skupini intervjuvancev in skupini intervjuvancev v omenjeni raziskavi skupno, da se v dani situaciji morajo znajti sami, v veliki meri zaradi neprimerne pomoci oz. pomanjkanja informacij. Dva intervjuvanca, zaposlena v zdravstvu, sta imela že predhodno znanje o demenci, kar jima je olajšalo razumevanje in skrb za osebe z demenco. In-tervjuvanka, zaposlena v domu ostarelih, omenja zaskrbljujoce pomanjkljivo znanje med zdravstvenim kadrom, ki dela z osebami z demenco. Dai, Zhao in Johnson (2020) prav tako omenjajo problematiko pomanjkljivega znanja pri zdravstvenem kadru. Ugotavljajo, da so zaposleni slabo usposobljeni za prepoznavanje napredovanja demence, kažejo pa tudi slab interes, da bi znanje izboljšali. Razlog, ki temu botruje, je pomanjkanje izobraževalnih programov in delavnic na temo demence, saj kar ena tretjina zaposlenih v zdravstveni negi, ki skrbijo za nekoga z demenco, ni prejela uvodnih predavanj na ome­njeno tematiko. Pri oskrbovancih z višjo stopnjo izobrazbe ter pri tistih, ki imajo izkušnje na tem podrocju, je vidna višja stopnja znanja in kvalitetnejša oskrba pacientov. Virant (2017) pravi, da je ovira pri nudenju in iskanju pomoci pogosto tudi sama oseba z demenco, saj zanika svojo diagnozo in zavraca ponujeno pomoc. Avtor trdi, da znanje o demenci pomaga pri skrbi za osebo in soocanju z novimi težavami, a to za svojce še vedno pomeni veliko samoizobraževanja, ucenja na napakah in izkustvenega ucenja. Le na ta nacin se bo spremenil pogled na osebo z demenco, v ospredje bo postavljen clovek in ne samo bolezen in vzpostavljeno okolje, v katerem lahko oseba z demenco živi dostojno. Snoj Kumlanc (2020) pravi, da je demenca bolezen s tipicnimi znaki kot so kratkotrajni spomin, motnje govora in motoricnih sposobnosti, izguba presoje, razumevanja, normalnih custvenih odzivov ter poslabšana zmožnost vzdrževanja socialnih stikov. Vecino teh tipicnih znakov so opazili na zacetku bolezni tudi naši intervjuvanci pri svojcih, med njimi zmedenost, razburjenje, slabšo casovno in prostorsko orientacijo ter odvisnost od bližnjih. Pogosti so bili tudi padci, agresivno vedenje in apaticnost. Cuskic in Goriup (2015) opozarjata na psihološke potrebe oseb z demenco, ki so pogosto spregledane. To so potrebe po uveljavljanju, ljubezni, posedova­nju, nežnosti, zaposlitvi in naklonjenosti. Nekateri oskrbovalci sprejmejo to odgovornost iz obcutka dolžnosti, medtem ko si drugi želijo prevzeti odgovor­nost, a nimajo sposobnosti za zadostitev osnovnim potrebam oseb z demenco. Stiske svojcev so velike, obcutijo preobremenjenost, strah, sram in nemoc. Vsi sodelujoci v raziskavi so porocali o zamenjavi vlog v družini po diagnozi demence, kar pomeni, da zdaj za dementno osebo skrbi nekdo, za katerega je prej skrbela ta oseba, na primer hcerka, ki skrbi za mamo z demenco. Ceprav sprejemanje te vloge ni vedno lahko, izhaja iz obcutka dolžnosti, odgovornosti in ljubezni. Demenca je bolezen, ki ima velik vpliv ne le na obolele, temvec tudi na njihove sorodnike, ki skrbijo zanje. Svojci se pogosto pocutijo stigmatizirane, nepripravljene za to odgovorno vlogo zaradi pomanjkanja znanja, pomoci in podpore s strani okolice (Mali, 2019). Naša raziskava je bila izvedena na manjšem vzorcu oseb, kar kljub upošte­vanju narave kvalitativne paradigme še vedno onemogoca širše prikazovanje dejstev, vendar opažamo ponavljajoce se vzorce v odgovorih. Kot omejitev raziskave lahko izpostavimo tudi kulturno ozadje, saj smo v Sloveniji do te obcutljive teme pogosto zaprti v komunikaciji in javnem diskurzu. Raziskovanje demence je kljucnega pomena, saj se pricakuje, da se bo število obolelih v prihodnjih letih povecalo. Kljub obstoju številnih raziskav, stigmatizacija do dementnih oseb ne upada, kar lahko povežemo tudi s pre­malo primernih informacij o demenci. To potencira potrebo po organizaciji razlicnih oblik neformalnih ali formalnih izobraževanj svojcev. 5 ZAKLJUCEK Demenca je prisotna že dolgo, vendar raziskave kažejo, da še vedno pri­manjkuje zadostnega znanja in izkušenj za kakovostno skrb za osebe z de­menco. Poleg tega je opaziti, da je demenca v družbi še vedno stigmatizirana, kar negativno vpliva na kakovost življenja oseb z demenco. Pomembno je, da družbo ustrezno izobrazimo o zgodnjih znakih demence, saj je le tako mogo-ce zagotoviti zgodnjo diagnozo. Prav tako ne smemo zanemariti potrebe po dodatnem izobraževanju zdravstvenih delavcev. Tako v literaturi kot v praksi je namrec opazno, da zdravstveni delavci pogosto vstopajo na to obcutljivo zdravstveno podrocje brez jasnih smernic o tem, kako najbolje ravnati z osebo z demenco. Pomembno je razumeti, da skrbimo za socloveka in da smo lahko mi sami, naši starši ali sorodniki kdaj v podobni situaciji. Kot družba lahko najvec storimo s tem, da se izobražujemo na tem podrocju in se trudimo, da za osebo z demenco poskrbimo tako, kot bi si želeli, da nekdo poskrbi za nas, ce bi se sami znašli v tej situaciji. Z. Galijaš, J. Bajunovic, A. Piccolo, S. Licen, M. Prosen, Pogled in prepricanja svojcev obolelih za demenco … LITERATURA Aarsland Dag (2020). Epidemiology in Pathopsysiology of Dementia-Related Psychosis. V: The Journal of Clinical Psychiatry, 81(5). Andrews Sharon, McInerey Fran, Toye Christine, Parkinson Camillius-Anthony in Robinson Andrew (2017). Knowledge of dementia: Do family members understand dementia as a terminal condition?. V: Sage journals, 16(5), str. 556-575. Bandeira R, Pawlowski J, GonCalvec T.R, Hilgert J.B, Bozzetti M.C in Hugo F.N. Psychological distress in Brazilian caregivers of relatives with dementia. V: Aging and Mental Health, 11(1): str. 14-19. Cuskic Alma In Goriup Jana (2015). Soocanje svojcev s starostnikom z demenco. V: Revija za zdravstvene vede, 1(2): str. 99-111. Dai Yunyun, Zhao Jia, Shenmei Li, Chaochao Zhao, Gao Yan, Johnson Claire Elizabeth (2020). Caregivers Dementia Knowledge and Care Approach in Residental Aged Care Facilities in China. V American Journal of Alzheimers Disease and other Dementias. Kordeš Urban in Smrdu Maja (2015). Osnove kvalitativnega raziskovanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Ljubej Silva in Verdinek Nataša (2006). Doživljanje svojcev oseb z demenco. V: Kakovostna starost, letnik 9, št. 3, str. 12-18. Mali Jana (2019). Socialno delo v interdisciplinarnih raziskavah:primer raziskovanja socialnih razsežnosti demence. V: Socialno delo, 58(3). str. 219-233. Snoj Kumlanc Nataša (2020). Demenca in z njo povezan pogled sorodnikov na minljivost življenja. Magistrska naloga. V: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=116063 (20.03.2024) Štambuk Ana in Ivancic Iva (2022). (Anti)stigma osoba sa demencijom. V: Ljetopis socialnog rada, 29(1): str. 7-30. Toncev Gordana (2016). V: Kako razumeti i podržati osobu sa demencijom. https://www.actavis.rs/ terapeutske-oblasti/neurologija/kako-razumeti-i-podrati-osobu-s-demencijom/ (13.11.2023) Virant Alenka (2017). Izobraževanje svojcev oseb z demenco Študija primera: Spomincica – Alzeimer Slovenija (magistrska naloga). V: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=112507&lang=slv& prip=dkum:11223979:d1 (23.01.2024) Naslov avtorice za stik: Jovana Bajunovic: 97230350@student.upr.si PROMOCIJA POKLICEV V DOLGOTRAJNI OSKRBI – IZZIVI IN PRILOŽNOSTI 28. avgusta 2024 je bila v Ljubljani okrogla miza z naslovom Promocija po­klicev v dolgotrajni oskrbi – izzivi in pri­ložnosti, na kateri so predstavili rezultate istoimenskega raziskovalnega projekta, ki je financiran v okviru ciljnih raziskoval­nih projektov (CRP). V projektu so naslovili kljucni druž­beni problem povecevanja potreb po kadru za izvajanje dolgotrajne oskrbe (DO) v Sloveniji. Brez ustreznega števila kakovostno usposobljenega kadra se bo dostopnost do zdravstvenih storitev in storitev DO zmanjševala, obremenjenost zaposlenih pa še povecevala, kar bo po­menilo dodatno tveganje za zapušcanje teh poklicev. Cilj projekta, ki ga vodi Fakulteta za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu v sodelovanju z Inštitutom Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, je bil pripraviti predloge ukrepov, ki naj postanejo pred-met strateških dokumentov na podrocju DO ter povecati zanimanje za poklice na podrocju dolgotrajne oskrbe. Dogodka so se udeležili številni strokovnjaki, predstavniki ministrstev, izvajalci dolgotrajne oskrbe ter študenti iz tega nadvse pomembnega sektorja. Na omizju so sodelovale: prof. dr. Karmen Erjavec, vodja raziskovalnega projekta, dr. Zdenka Ticar, predstavnica Ministr­stva za zdravje, mag. Mateja Jenko Paš, predstavnica Ministrstva za solidarno prihodnost, Valerija Lekic Poljšak, pred­sednica skupšcine Skupnosti socialnih zavodov, Carmen Rajer, predstavnica sek­cije za socialno oskrbo na domu pri Soci­alni zbornici Slovenije in Nina Jovanovic, študentka programa Zdravstvene vede na Univerzi v Novem mestu; okroglo mizo je moderirala Ana Ramovš, dr. med. Prof. dr. Karmen Erjavec, prorek­torica za podrocje razvojno raziskoval­nega dela in inovacij Univerze v Novem mestu, je na kratko predstavila raziskavo, ki je objavljena že tudi na spletu. V raz­iskovalni skupini so bili razlicni profili zaposlenih, s cimer so lahko upoštevali mnogo vidikov in so to vroco temo lahko celostno obravnavali; namen je bil obli­kovati smernice in ukrepe na podrocju dolgotrajne oskrbe. Najprej so izvedli kvalitativno in kvantitativno raziskavo, v katero je bilo vkljucenih 425 oseb razlicnih poklicev, ki delajo v DO. Analiza rezultatov kaže, da namerava vec kot polovica anketirancev (55 %) zapustiti delo v DO (za primerja­vo, v Nemciji je takih 38 %), le 4,6 % pa ima namero ostati v sektorju. Kar 78 % od teh, ki želijo zapustiti delo v DO, dela v javnem sektorju, predvsem v domovih za starejše. Med temi prevladujejo mlajši in med njimi ni opaznih razlik glede dela oz. poklica, ki ga opravljajo. 70,3 % anke­tiranih meni, da splošna javnost, politiki in mediji ne cenijo njihovega dela. Glavni razlogi za odvracanje od dela v DO so po mnenju anketiranih slaba placa, kadro­vski normativi in delovni pogoji (urnik, zahtevnost dela), slaba delovna klima in nespoštovanje s strani vodstva, slaba organizacija in komunikacija z vodstvom in med zaposlenimi. V nadaljevanju projekta so pregledali in izbrali dobre prakse promocije pokli­cev v DO v drugih evropskih državah, ki so prenosljive tudi v naše okolje. Na podlagi rezultatov analize evalva­cije ukrepov za promocijo poklicev v DO so predlagali naslednje sklope ukrepov. • Ukrepi za spodbujanje zaposlo­vanja na podrocju DO: višje in spodbudnejše place in dodatki, izboljšanje delovne klime in ob­cutka spoštovanosti pri zaposlenih, opredelitev potreb delavcev v DO (fleksibilnost urnikov, 24 urno varstvo za otroke ipd.), izboljšanje pogojev dela, privlacnejša delovna mesta za mlade, spodbujanje social-nega dialoga ter krepitev poklicnih standardov. • Ukrepi za spremembe na podro-cju varstva in zdravja pri delu v DO. • Ukrepi za spremembe v delovnem okolju: predvsem spodbujanje po­zitivne delovne klime in obcutka spoštovanja. • Ukrepi za spremembe v izo­braževalnem procesu: aktivno privabljanje dijakov, študentov ter upokojencev v poklice DO, pod-piranje programov usposabljanja in izobraževanja, vzpostavljanje pogojev za strokovno prakso. • Ukrepi za promocijo poklicev v DO: priprava promocijskih video-posnetkov z intervjuji z zaposleni-mi v DO in stanovalci. Valerija Lekic Poljšak, predsednica skupšcine Skupnosti socialnih zavodov, je najprej pohvalila raziskavo, rezultate analize in evalvacijo ukrepov. Po njenem mnenju je najvecji problem pomanjkanje sistemske podpore (država, odlocevalci), nespoštovanje poklica, nizke place in slabi delovni pogoji (zaposlovanje žensk, izva­janje oskrbe 24 ur na dan, 365 dni na leto, kar ni primerljivo z drugimi poklici). Zato kader odhaja v izobraževanje (šole, vrtci) in v trgovine, kjer so za enako placilo pogoji dela veliko boljši. Drugi med seboj povezani problemi so še: pomanjkanje dovolj izobraženega kadra, staranje ka­dra, visoka stopnja izgorelosti zaposlenih in negativna podoba poklicev v DO. »Vsi bi morali imeti ves cas pred ocmi uporabnika in njegove potrebe. Današnje razmere tega ne omogocajo, ne sledijo in ne zadošcajo vec trenutnim razmeram v naši državi.« Lekic Poljšak je navedla nekaj možnih rešitev. Kot prvo predlaga sprememba kadrovskih normativov, saj sedaj veljavni že dolgo vec ne ustrezajo. Kot družba si nismo dali jasnih prioritet, ki bi v ospred­je postavila omogocanje DO starejšim in mlajšim, ki to potrebujejo. Zato predlaga izboljšanje štipendijske politike: študent zdravstvene nege v 3. letniku šolanja namrec lahko prejme najvec 200 EUR štipendije, medtem ko vojak že v casu srednje šole lahko dobiva od 300 do 400 EUR štipendije. Pri tem je moderatorka okrogle mize omenila, da je višina šti­pendij za poklice v DO v sosednji Avstriji preko 1.000 EUR. Carmen Rajer, predsednica sekcije oskrbe na domu in bivša vodja oskrbe na domu se strinja, da je izzivov veliko. Pomoc na domu se na nacionalni ravni sooca z velikim pomanjkanjem socialnih oskrbovalk, razpise ponavljajo, prijav je izredno malo. Veliko kadra se je usme­rilo tudi v osebno asistenco, predvsem zaradi boljših plac in delovnih pogojev. Na razpise se za delo prijavljajo predvsem starejši, ki pa imajo pogoste zdravstvene težave, predvsem s hrbtenico, pogoste so prekvalifikacije, prijavljajo pa se predvsem kot izhod v sili, ce ne najdejo zaposlitve drugje. Oskrba na domu je težka, gre za delo v vseh (vremenskih in drugih) razmerah, veliko je prilagajanja; vsaka družina, kjer oskrbujejo, ima svoj nacin življenja, svoje navade. Vecina oskr­bovalk je žensk. Med oskrbovalci so tudi moški, ki pa velikokrat trcijo v problem tradicionalnih okvirjev in slišijo ocitke: »Mlad moški pa že ne bo oskrboval moje mame, to ni primerno.« Oskrbovalci so na terenu sami, velikokrat v svojih stiskah. Mladi izgubijo motivacijo, ko izvejo, v kateri placni razred bi bili uvršceniglede na težke delavne razmere. Želijo si pošteno placilo za pošteno delo, zelo cenijo prosti cas, ki ga preživijo s svojo družino. Pogosto ni na razpolago službe­nih avtomobilov, ni delovne opreme in obleke, ni pripomockov za delo na domu, tudi prostori niso prilagojeni. Omenila je tudi izzive na podrocju vstopnih tock za dolgotrajno oskrbo – kateri profili se sploh lahko tam zaposlijo. »Treba je pogledati širše. Zakonodajo moramo pripraviti na nacin, da nam bo služila in ob tem paziti na kader, ki ga že imamo, da ga ohranimo.« Na vprašanje o tem, kaj bi glede na izkušnje lahko prispevalo k privlacnosti poklicev v DO, je Rajer omenila projekt v skupnosti »Most« (https://www.csd-slo-venije.si/csd-posavje/enota-krsko/most/), kjer so imeli v okviru projekta zagoto­vljena financna sredstva tudi za nabavo opreme in delovnih oblacil za zaposlene, možnost oddiha, teambuilding zaposlenih itd. Pravilnik o standardih in normativih je star in caka na prenovo: »Oskrbovalke imajo na sebi štoparico«. Vecji del casa delajo neposredno z uporabnikom, zraven pa je še precej drugega dela (prevoz, admi­nistracija ipd.). Po delovni zakonodaji bi moralo zaposlenim pripadati veliko pravic (do odmora, dopusta, supervizije, izobra­ževanja …), v praksi pa se delodajalci predvsem borijo za place, za izobraževanja in druge pravice pa zmanjka sredstev. Ni vec bonitet, ugodnih sindikalnih letovanj, nagrad ob okroglih rojstnih dnevih ipd., kakor je bila praksa pred desetletji, kar je ljudi dodatno motiviralo za delo, tudi ce je bilo vcasih težko. Premislek o prihodnosti: »Zdaj prihaja nova generacija, ki ne bo 30 let ostala na istem delovnem mestu. Ta generacija si želi napredka, sprememb, napredovanj… Delati bo treba na tem, da bodo tudi zanje atraktivni poklici, ki ne bodo avtomati­zirani, ampak bodo npr. omogocali tudi menjave delovnih mest; potrebujemo nov koncept razmišljanja in slediti novim vre­dnotam, ki prihajajo.« Nina Jovanovic, študentka zdravstve­ne nege: »Kako se v družbi in medijih govori o medicinskih sestrah? Potrebno je spremeniti pogled na ta poklic, ga lepše predstaviti. Vsi imamo babice in dedke in najbrž zanje vsi želimo, da se z njimi lepo ravna.« O obvezni praksi in mentorstvu pa pove: »Študentje vecinoma nimamo lepih izkušenj na prakso. Velikokrat si enostavno postavljen tja in se moraš sam znajti. Kot da ni casa še zate.« Študentje si želijo dobrih odnosov z zaposlenimi, biti opaženi in spoštovani kot del tima. Velikokrat delajo namesto zaposlenih v casu malic, kar jih sicer ne moti, a tudi oni potrebujejo svojo malico in odmor, po­grešajo tudi druženje z drugimi zaposleni v casu odmora. Med prakso želijo biti del kolektiva, saj zaposlene ves cas opazujejo in se od njih ucijo, npr. o medosebnih od­nosih, kako komunicirajo, kako poskrbijo zase ob težkih trenutkih. Na vprašanje kaj bi za mlade naredilo poklice v DO bolj privlacne, je odgovo­rila: »Všec mi je bilo prostovoljstvo, ki je omogocalo interakcijo s starejšimi ljudmi (kreativne delavnice, dogodki, druženja). Mislim, da je potrebno vec medgeneracij­skega druženja, da se mladim na pozitiven nacin predstavi starejšo generacijo. Mnogi imajo odpor do dela s starejšimi, ker o tem slišijo samo slabe stvari.« Želijo si tudi vec bonitet v ucnem procesu – to so sicer majhni bomboncki, a pomagajo. »Študentje želimo biti predvsem slišani in prepoznani.« Mag. Mateja Jenko Paš, predstavnica Ministrstva za solidarno prihodnost, je uvodoma poudarila: »Ministrstvo se intenzivno ukvarja z vsemi temi izzivi, še posebno v okviru delovne skupine, ki je bilo vzpostavljeno pod MDDZS, zdaj pa deluje pod Ministrstvom za solidarno prihodnost. Ena vecjih prioritet dela delovne skupine so kadri. Notranje analize so pokazale podobne ugotovitve. (…) Trenutno poteka sprememba placnega sistema.« Konkretni ukrepi izhajajo iz dela de­lovne skupine, a so dodatno prilagojeni glede na zmožnosti v okviru financ in dolocb drugih ministrstev. Ukrepi prina­šajo podporo izobraževanju, zaposlovanje v DO itd. Zakon od dolgotrajni oskrbi je eden od gradnikov, potrebnih pa je še ve­liko kratkorocnih in srednjerocnih ciljev, ki pa morajo biti tudi financno podprti, za kar se na ministrstvu še posebej trudijo. Zakon naslavlja tudi izobraževanje in mentorstvo; ukrepe je potrebno pove­zati s promocijo poklica in vzpostavlja­njem pozitivnega odnosa do poklicev v DO. »V prihodnosti bo potrebno še bolj sodelovati in iskati še bolj inovativne izzive. Zakonodajni okvir je osnova, veliko dobrih praks pa že obstaja in so na voljo, zato je potrebno to bolje izkoristiti.« Dr. Zdenka Ticar, predstavnica Mi-nistrstva za zdravje, je uvodoma pou­darila, da si na ministrstvu želijo novih srednjerocnih in dolgorocnih predlogov na podrocju ohranjanja sedanjega kadra in zaposlovanja novega. S to raziskavo so identificirali kljucna podrocja. »Ce pa želimo kaj premakniti, pa moramo to narediti skupaj!« Kot poglavitni problem izpostavi uha­janje kadra v druge države: »Leta 2008 sem bila prvic seznanjena s primanjkovanjem kadrov v zdravstvu in DO na evropski ravni. Takrat sta Anglija in Nemcija uvo­zili veliko kadrov iz vzhodnih držav. V Sloveniji smo imeli takrat na Zavodu RS za zaposlovanje veliko ljudi, ki so iskali za­poslitev v tem sektorju. A takrat se ni nihce s tem ukvarjal, ker pri nas tega problema še ni bilo. Zdaj pa imamo velik problem.« Ni podatkov kakšne so sploh potrebe v DO niti koliko študentov na leto zakljuci izobraževanje za poklice v zdravstvu in DO. Poudari pomen integrirane oskrbe, kaj lahko skupaj storimo, da izboljšamo trenutno stanje. Poklice v zdravstvu in DO je potrebno prikazati v drugi luci – zaceti je potrebno z vrtci in šolami. Veliko ljudi se enostavno ne zaveda te problematike. Resnosti se zavedajo pred­vsem tisti, ki morajo trenutno skrbeti za svoje starše. Ticar poudari tudi, da je potrebno opolnomociti vodstva ustanov za dolgotrajno oskrbo in to podkrepi z dobro prakso, ko je vodja socialno var-stvenega zavoda predvidel vrtec za otroke zaposlenih. O mentorstvu pravi: »Danes je študent breme. Kaj lahko tu naredimo? Sama mislim, da zelo veliko in hitro, a s pravim pristopom.« Glede izobraževanja pove, da so vcasih imeli krasne programe dodatnega izobraževanja, o razlogih za odhod kadrov iz DO pa: »Vcasih je na prvem mestu placa, še veckrat pa so tam delovni pogoji in odnosi. Na teh dveh po­drocjih lahko naredimo zelo veliko!« Veliko bi lahko naredili tudi s prosto­voljstvom in civilnimi pobudami. Primer dobre prakse: Slovenka je v ZDA organi­zirala vas, v kateri vsak vašcan podpiše, da bo po svojih moceh nudil DO svojim sovašcanom. Pobuda za tako vas v Slove­niji na žalost ni uspela. Ob koncu so sodelujoce odgovarjale na zakljucno vprašanje: »Kako bi ocenili trenutno sodelovanje in kako bi izboljšali sodelovanje med razlicnimi izvajalci na podrocju dolgotrajne oskrbe?« Mag. Mateja Jenko Paš: resor predla­ga sveženj kratkorocnih, srednjerocnih in dolgorocnih ukrepov. »Trenutno je to podrocje usposabljanja, izobraževanja (štipendiranje, mentorstvo, sredstva za NPK, vkljucevanje prostovoljcev, študentsko delo itn.), zagotavljanje kakovosti in varnosti pri izvajalcih, posodobitev in optimizacija delovnih mest (npr. tehnologija, ki bo v komplementarnem delu lahko razbremenila delavce v DO, da je cim vec casa za delo z ljudmi).« Potreb-no je identificirati ozka grla. Nova placna lestvica bo prinesla dolocene spremembe (predvsem za kljucne kadre, tudi vod­stvo). Ohraniti bo potrebno strokovnja­ke. Pri zaposlovanju tujcev je problem zapletena zakonodaja, kar bo težko na hitro rešiti. Delovna mesta so že nekaj casa pripravljena, vsebine so usklajene z resorji. Potrebno jih je umestiti v anekse kolektivnih pogodb. Dokler pogajalski procesi niso zakljuceni, te spremembe ne bo in bo potrebno ljudi zaposlovati na primerljivih mestih. To je zahteven proces ob prizadevanju, da ohranijo predvsem kader, ki ga že imamo. Vsak resor in vlada mora delati v okviru razpoložljivih virov in financ. Marsikaj se že implementira, a se spremembe dogajajo postopno. Komentar Valerije Lekic Poljšak: DO se ni in se ne bo kar »zgodila«; obstaja že odkar obstajajo ljudje. Potrebno jo je le pravilno umestiti in razvijati. Dej­stvo je, da država oskrbe starejših in drugih, ki potrebujejo DO, ni dala na prioritetno listo. Vrednotenje dela mora upoštevati zahtevnost in odgovornost dela. »Na žalost so danes študentje breme, ker tudi osnovnih potreb ne moramo vec zagotavljati na nacin, kot to ljudje potrebujejo in si zaslužijo.« Kljucni ukrepi v družbi so dvig plac in kadrovski pogoji – v tem smislu na državni ravni nismo naredili nic. Veliko strategij, ciljev in ukrepov je obležalo v predalih. »Potrebno se je zavedati, da imamo izvajalci pred seboj uporabnika, ki ima svoje potrebe. Ta uporabnik pomoc potrebuje sedaj, ne leta 2030!« Ljudi je treba spoštovati in jim realno povedati, kaj jim pripada ZDAJ. Prav tako študentom in zaposlenim. »Ne dajajmo obljub, ki jih ne moremo izpolniti.« Veliko projektov je že bilo opravljenih in tudi v bodoce je potrebno vlagati v njih, zmanjka pa nam umestitev teh projektov (racionalno in primerno) v realno prakso. Komentar mag. Mateja Jenko Paš: Po-trebno bi bilo takšne posvete in dogodke organizirati tudi na nacionalni ravni ter k sodelovanju povabiti tako izvajalce kot odlocevalce. »Definirati problem je najlaž­ji del. Implementirati rešitev in omogociti financno podporo – to je tisti težji del.« Komentar Carmen Rajer: »Slišati bese-do »postopoma« je bolece, ker to poslušamo že dolga leta«. Opozori na kruto realnost: »Sama na dnevni ravni poslušam trpljenje in stiske ljudi, vodje smo kot koši za smeti, saj se nad nas strese ves gnev in razocaranje ljudi. Grozno je. Ljudje so prisiljeni zapustiti delovna mesta, ker nimajo koga, da bi v casu njihove odsotnosti oskrboval njihove starše. Kadra ni, normativi so zastareli. Z vsako vlado se pogajanja zacnejo od zacetka, sis-tem pa se nam vmes sesuva – od bolnišnic, patronažne službe, neobstojecih zasilnih namestitev. Kaj naj recemo ljudem?« Rajer je poudarila, da ni mogoce razumeti, da se pri okroglih mizah in razpravah vedno znova pogovarjamo o tej problematiki, medtem ko na terenu sistem razpada. »Resurse smo izcrpali, casa ni. Denar bo potrebno najti, druge opcije ni! Cas je zdaj!« Potrebno je poso­dobiti tudi program srednje zdravstvene šole (primer: kader, ki si želi delati v DO, odpade zaradi slabe ocene v matematiki ali drugih naravoslovnih predmetih). Zakljucni komentar dr. Zdenke Ticar: »S placnim sistemom se ukvarjamo dolgo casa in težko je posegati vanj, ker se vedno ustvarjajo nova nesorazmerja. Bolj kot prilagajamo, slabše je. Država bi lahko dala delodajalcu možnost, da razporeja z denarjem za tiste, ki delajo vec kot drugi. Ce se ne bomo zavedali, kaj pomenijo kadri v zdravstvu in DO ter vanje dolgorocno vlagali, potem DO (tudi ce nekoc za to bo denar) enostavno ne bo.« Mag. Mateja Jenko Paš je v za­kljucnem komentarju dejala: »Treba je pogledati, kje so ozka grla, kaj bi se dalo narediti drugace. Upoštevati je potrebno spremembe v družbi in v samem sektorju. Takoj je potrebno zaceti o poklicih v DO govoriti drugace – spremeniti komunikaci­jo, spreminjati vrednote družbe in predsta­viti tudi lepoto teh poklicev: Kaj zaposlene pri delu v DO izpolnjuje, kaj jih – kljub vsem problemom – vlece v ta sektor?« Nina Jovanovic, ki je aktivna tudi v sekciji študentov zdravstvene nege in babištva, v imenu študentov predlaga placano prakso. Veliko študentov si mora namrec s študentskim delom placevati stroške povezane s študijem, kar v casu študijske prakse ni mogoce. Valerija Lekic Poljak razloži: »Po za­konu je opredeljeno, da morajo študentje in dijaki za svoje delo prejeti placilo. Ker pa namenskih sredstev za to nimamo, placila ne moramo izvesti in s tem kršimo zakon. V najslabšem primeru zaradi tega študentom v prihodnosti sploh ne bomo vec mogli nuditi prakse.« Razprava je poudarila kljucno potrebo po tesnejšem sodelovanju med razlicnimi deležniki – od raziskovalcev, predstav­nikov ministrstev, do izobraževalnih ustanov in izvajalcev dolgotrajne oskrbe. Kljucna ugotovitev raziskave je, da zaposleni v dolgotrajni oskrbi najbolj potrebujejo naslednje spodbude: • višje place, certifikacijo znanj in privlacna delovna mesta; • izboljšanje varnosti in zdravja pri delu z najvišjimi standardi in za-šcito zaposlenih; • boljšo organizacijo dela in spodbu­dnejšo delovno klimo; • dvig kakovosti usposabljanja in celovito promocijo poklicev prek medijskih kampanj in nagrad. Okrogla miza je izpostavila spo­znanja o dejstvih, ki so odlocilna za nadaljnje aktivnosti in sodelovanje med vsemi deležniki v dolgotrajni oskrbi. Naši starejši in ranljivi si zaslužijo naj­boljšo možno oskrbo, zato je nujno, da se izboljšajo delovne razmere tistih, ki zanje skrbijo. Ajda Cvelbar in Alenka Ogrin Good Quality of old age: Journal for Gerontology and Intergenerational Relations, Vol. 27, Num. 4, 2024 INDEX 0. Editorial (Jože Ramovš) 1. Scientific and expert articles 1.1. Jože Krašovec in Irena Avsenik Nabergoj: Caring for the Elderly in the Civilisations of the Ancient Near East – from Ancient Oriental Cultures to the Bible 1.2. Jože Ramovš in Tatjana Prašnikar Đuran: Training for volunteer leaders of groups for quality ageing 1.3. Zorana Galijaš, Jovana Bajunovic, Anna Piccolo, Sabina Licen, Mirko Prosen: Views and beliefs of family members of people with dementia on their perceptions of the disease and their relatives 2. Symposiums, workshops 2.1. Promoting careers in long-term care - challenges and opportunities (Ajda Cvelbar in Alenka Ogrin) The latest issue of the 27th edition of the Slovenian journal on ageing and intergenerational coexistence, Good Quality of old age, focuses on two aspects that have not been presented in the journal so far. The first is an overview article by academics Prof. Dr. Jože Krašovec and Dr. Irena Avsenik Nabergoj Caring for Older People in the Civilisations of the Ancient Middle East - from Ancient Oriental Cultures to the Bible. The ancient cultures of the Middle East are the basis of European culture, especially the Jewish and Greco-Roman cultures; the Christian culture is based on them, with the Bible as the fundamental collection of texts. Their attitude towards the aged and the helpless is the cultural humus which nurtures modern European culture. The present article is therefore an indispensable complement to the dozens of articles in the Classics section on ageing and coexistence that have been published in the journal over the last two decades. The second focus of this issue is a very comprehensive article by Dr Jože Ramovš and Tatjana Prašnikar Đuran on the training of volunteer leaders of groups for quality ageing. This article is a combination of two inextricably linked research. The first one presents and analyses the theoretical findings and meth­odological experience of more than thirty years of development of the network of groups for quality ageing and the training of hundreds of volunteer group leaders and individual companions for quality ageing in this network. In this article essential insights into ageing in today’s context are presented, along with development of opportunities after retirement, into contemporary volunteering as a fundamental social immune impulse to foster compassionate freedom and solidarity, and into the experience of training volunteer leaders and companions in the original method of group social learning. The second part of the paper is an exploratory analysis of 21 final assignments of volunteers who have completed their training in the school year 2023/24 and are running groups or personal companionship for quality ageing. The analysis of their motivation for this train­ing and work and their experience in training and group management shows that the main objectives are support for healthy ageing, prevention of loneliness in old age, intergenerational integration, dialogical style of group management and their longevity in local networks for quality ageing. The starting point and the basic orientation of the article is the holistic anthropology fostered by the Anton Trstenjak Institute. In his editorial, Jože Ramovš, the journal’s founder, takes farewell to more than a quarter of a century of editing this journal. He notes with gratitude and pleasure that he has matured both humanly and professionally along the way. This is above all the gift of having worked with hundreds of authors who have contributed to the journal their research findings, their important experiences in formal or informal care, in projects and programmes for quality ageing and bet­ter coexistence between generations, and in their political work on international and Slovenian documents in this vital area of society. He thanks all the authors of the articles and all the other contributors - from content and language to design and printing. He is very pleased that the small scientific and professional team of the Anton Trstenjak Institute, which can hardly find the time for this work, has decided to continue editing it. We are aware that it cannot be commercially viable to publish a journal of this kind in our region; until now, Dr. Ramovš, a retiree, has edited it on a voluntary basis, supported by the Institute’s team. He wishes the new editorial team a fresh creative impulse, and to the current and new authors of the articles professional inspiration and enthusiasm for their work, as the field of ageing and coexistence is becoming increasingly relevant. Complete journal together with abstracts in English is published on the Anton Trstenjak Institute’s website. POSLANSTVO REVIJE Z NAVODILI AVTORJEM Poslanstvo revije Kakovostna starost je zbiranje sodobnega znanja o starosti, staranju in medgeneracij­skem sožitju ter posredovanje teh znanj vsem, ki jih v slovenskem prostoru potrebujejo. Revija je vsebinsko znanstvena in strokovna, jezikovno pa si posebej prizadeva, da so prispevki napisa­ni v lepi in vsem razumljivi slovenšcini. Pri tem so nam vzor jezik, znanstveno in strokovno delo AntonaTrstenjaka, enega najvecjih slovenskih duhov v dvajsetem stoletju. Revija je usmerjena v celostno gerontologijo, ki upošteva pri znanstvenem in prakticnem delu zakakovostno staranje in solidarno sožitje naslednja štiri izhodišca. 1. Celostna antropološka podoba cloveka v njegovi telesni, duševni, duhovni, sožitno-socialni, razvojniin eksistencialni razsežnosti ob nedeljivi sistemski celoti vseh teh razsežnosti. 2. Celovit clovekov razvoj skozi vsa življenjska obdobja od spocetja do smrti, isto dostojanstvo in smiselnost clo­vekove mladosti, srednjih let in starosti ter povezanost vseh treh generacij v solidarnem družbenem sožitju. 3. Interdisciplinarno dopolnjevanje vseh znanstvenih ved in kulturnih panog, katerih znanja in tehnologije prispevajo h kakovostnemu staranju in solidarnemu sožitju; v reviji prevladujejo gerontološki in medge­neracijski prispevki iz psihosocialnega, zdravstvenega, vzgojno-izobraževalnega ter okoljsko-prostorskega podrocja. 4. Intersektorsko sodelovanje vseh družbenih in politicnih resorjev, ki so pomembni za kakovostno staranje in solidarno sožitje; posebna pozornost je posvecena medsebojnemu dopolnjevanju družine, krajevne sku­pnosti, civilne družbe in države.Posamezni prispevki naj obravnavajo svoje podrocje tako, da so usklajeni z navedeno jezikovno in antro­ pološko usmeritvijo celostne gerontologije. Revija izhaja štirikrat letno. Vodena je v domacih in mednarodnih znanstvenih bazah. Prvi del revije je namenjen izvirnim in preglednim clankom; ti so recenzirani. Praviloma vsebujejo spresledki od 10.000 do 30.000 znakov. Prispevki v drugem delu revije povzemajo informacije o novih tujih in domacih spoznanjih in izkušnjah na podrocju starosti, staranja in medgeneracijskega sožitja. Njihovadolžina se razteza od kratke zabeležke z nekaj sto besedami do obširnejših prispevkov o gerontološkihdogodkih ter spoznanjih in izkušnjah iz literature in prakse. Prispevki so objavljeni v slovenšcini. Uporabljene vire in literaturo se v clankih praviloma navaja sproti v tekstu v oklepaju na sledeci nacin:(priimek prvega avtorja, letnica izida: stran) ali pa v opombah pod crto. Uporabljena literatura se navajana koncu clanka po abecedi priimkov prvega avtorja. Primeri za navajanje posameznih zvrsti uporabljeneliterature: • knjiga: Trstenjak Anton (1989). Skozi prizmo besede. Ljubljana: Slovenska matica; • clanek iz revije: Trstenjak Anton (1998). Štirje letni casi življenja. V: Kakovostna starost, letnik 1, št. 1, str. 4–7 (ce je vec avtorjev, se navajajo vsi, loci jih vejica); • samostojni prispevek iz zbornika ali avtorsko poglavje v knjigi drugega avtorja: Trstenjak Anton,Ramovš Jože (1997). Sciences as a global problem. V: Pejovnik Stane in Komac Miloš (ured.). From the global to the roots: learning – the treasure within. Forum Bled '96, 13 – 15 October, 1996. Ljubljana: Ministry of Science and Technology of the Republic of Slovenia, str. 134–139; • ce je avtor organizacija: World Health Organization (2007). Global Age-friendly Cities: A Guide. • spletno besedilo: Trstenjak Anton. Skozi prizmo besede. V: http://www.inst-antonatrstenjaka.si (datum sprejema besedila na spletu).Izvirni in pregledni znanstveni in strokovni clanki imajo naslednjo obliko: ime avtorja oziroma avtorjev, naslov clanka, povzetek (do 250 besed) v slovenšcini in v anglešcini, kljucne besede (2–5) v slovenšcini in v anglešcini, avtorjevi biografski podatki (do 100 besed v tretji osebi), kontaktni naslov avtorja ali avtorjev (po­slovni in elektronski). Besedilo naj bo smiselno razclenjeno v uvodni del, osrednji prikaz spoznanj, sklepne mi-sli ter navedbo uporabljene literature. Napisano naj bo v urejevalniku besedila Word s standardno pisavo brez dodatnih slogovnih dolocil, velikost crk 12 pt z razmakom med vrsticami 1,5. Rokopis se pošlje v elektronski in pisni obliki na naslov revije Inštitut Antona Trstenjaka, Resljeva cesta 11, p.p. 4443, 1001 Ljubljana alikot priponko v e-pismu na: info@inst-antonatrstenjaka.si. Objave izvirnih in preglednih znanstvenih instrokovnih clankov v reviji praviloma niso honorirane. Kakovostna Good quality starost of old age LET. 27, [T. 4, 2024 VOL. 27, NUM. 4, 2024 ZNANSTVENI CLANKI SCIENTIFIC ARTICLES J. Krašovec in I. Avsenik Nabergoj Caring for the Elderly in the Civilisations of the Skrb za starejše ljudi v civilizacijah 3 Ancient Near East – from Ancient Oriental Cultures starega bližnjega vzhoda to the Bible Jože Ramovš in Tatjana Prašnikar Đuran Usposabljanje prostovoljskih voditeljev skupin za Training for volunteer leaders of groups kakovostno staranje 17 for quality ageing Zorana Galijaš, Jovana Bajunovic, Anna Piccolo, Sabina Licen, Mirko Prosen Views and beliefs of family members of people with Pogled in prepricanja svojcev obolelih za demenco na 60 dementia on their perceptions of the disease and their njihov odnos do bolezni in bližnjih relatives SIMPOZIJI, DELAVNICE 72 SYMPOSIUMS, WORKSHOPS GOOD QUALITY OF OLD AGE 79 KAKOVOSTNA STAROST RESLJEVA 11, p.p. 4443, 1000 Ljubljana, Slovenija Tel.: + 386 1 433 93 01 http://www.inst-antonatrstenjaka.si