189 PORTRETI Vincenc Rajšp MATIJA MURKO (1861–1952) Rojen je bil 10. 2. 1861 v Drstelji, župnija Sv. Urban – Desternik, umrl je v Pragi 11. 2. 1952. Bil je literarni in kulturni zgodovinar ter etnolog, po Jerneju Kopitarju in Franu Miklošiču nedvomno eden najbolj znanih slovenskih slavistov v slovanskem in nemško govorečem svetu. Obvladal je večino slovan- skih jezikov, poleg južnoslovanskih mu je bila najbolj pri srcu ruščina, ki mu je nekaj časa tudi dajala kruh na ministrstvu za zunanje zadeve na Dunaju. Vendar se ni posvetil ministerialni karieri, temveč znanstve- ni. Leta 1897 je postal privatni docent za slovansko filologijo na Dunaju, 1902 redni profesor na univerzi v Gradcu, od koder so ga leta 1917 pok- licali za rednega profesorja v Leipzig, od tam pa leta 1920 na univerzo v Pragi, kjer je predaval do upokojitve leta 1931. Od leta 1932 do 1941 je bil predsednik Slovanskega inštituta v Pragi, ki ga je soustanovil. Bil je med pobudniki, soustanovitelji in souredniki filološke in kulturnozgo- dovinske publikacije Wörter und Sachen, Heidelberg, 1909. Sodeloval je pri izdajanju slavistične serije »Slavica,« Heidelberg, 1919 ter pri usta- novitvi centralnega slovanskega organa »Slavia«, Praga, 1922, kjer je bil urednik za literarni in kulturnozgodoviski del. Kot profesor novousta- novljene stolice za južnoslovanske jezike in književnosti na Karlovi uni- verzi v Pragi leta 1920 je tudi znanstveno dejavnost usmeril k Slovanom na Balkanu. Bil je član več evropskih akademij, leta 1908 je postal čast- ni doktor univerze v Pragi, leta 1951 pa ga je za častnega doktorja pro- glasila Univerza v Ljubljani. 190 PORTRETI Murko slovanskih jezikov ni le obvladal, temveč je mnoge dežele tudi prepotoval. Tako je v Rusiji bival v letih 1887–1889, na potovanjih po ju- goslovanskih deželah pa je preučeval srbsko in hrvaško ljudsko epiko ter snemal pevce. Čeprav Murko ni živel v »domovini«, je ves čas tesno sodeloval s slovenskimi ustanovami, kot je bila Slovenska matica, ter s slovenskimi društvi, kot je Zgodovinsko društvo v Mariboru, katere- ga soustanovitelj je leta 1903 bil, ter slovenskimi društvi v Gradcu in na Dunaju. Svojo življenjsko pot je Matija Murko opisal v Spominih, ki vse- bujejo tudi njegovo bibliografijo, ki šteje okrog 313 enot.1 Murka so zanimali živi jeziki, predvsem pa nastanek knjižnega jezika pri Slovencih kakor tudi srbohrvaščine. Ker segajo začetki teh v čas re- formacije in protireformacije, je tema gibanjema posvetil posebno pozor- nost s študijo »Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation für das geistige Leben der Südslaven«2. Pomen tega dela je najbolje predstavil Joža Glonar v Slovenskem biografskem leksikonu: Nekako sintezo svojega življenjskega dela, nekak »testament« znan- stvenika in rodoljuba je podal v razpravi Die Bedeutung der Reformati- on und Gegenreformation für das geistige Leben der Südslaven, v kateri hodita z roko v roki davna preteklost in živa sedanjost, znanost in politi- ka. Knjiga ne podaja toliko zgodovine teh idej pri južnih Slovanih, kolikor zgodovino praktičnega udejstvovanja teh idej in njih posledic; iz tega izha- ja možnost, da razumemo sekularne pojave mož, kakor so bili Trubar, Kri- žanič, Kašič, in prav nič se ne začudimo, če najdemo v tej vseskozi znan- stveno podprti knjigi imeni Krek in Korošec. Poleg vsega je knjiga tudi znanstven program: pregledna sinteza dosedanjih izsledkov. […] V njej se je najlepše pokazal kot znanstvenik s široko erudicijo in razgledom, poleg tega pa z živim zanimanjem za usodo lastnega naroda in njegovih sorod- nikov, ki z besedo in z lastnim zgledom poudarja in izpričuje enotnost slo- vanske filologije v vsem njenem obsegu, ki pa naj bo v prvi vrsti zgodovi- na razvoja duha in idej; v ta namen morajo služiti vse njene panoge, v to 1 Izvirna izdaja: Pamĕti (Praga, 1949); slovenska: Spomini, po izvirnem rokopisu prevedel dr. Vladimir Murko (Ljubljana: Slovenska matica, 1951). 2 Izvirna objava: Slavia 4, št. 3–4 (1925–26), 5, št. 1–2 (1926–27), v knjižni obliki: Praga in Heidelberg 1927, 184 strani. 191 MATIJA MURKO (1861–1952) smer mora voditi vse slavistično prizadevanje, pa naj bo že filološko, lite- rarnozgodovinsko ali etnografsko. M. je redek primer slovanskega učenja- ka, ki govori slovanske jezike, ki sta mu v enaki meri znana slovanska pre- teklost in sedanjost, ki slovanskega sveta ne pozna samo iz knjig, ampak tudi iz avtopsije. V inozemstvu znanstveno šolan in vedno v inozemstvu živeč je vendar vse svoje življenje ostal zvest tradicijam idealnega rodo- ljubnega kroga, ki ga je oblikoval [...]. (Http://www.slovenska-biografija.si) V prvih dveh poglavjih Murko predstavi pomen reformacije za Slovence, Hrvate in Srbe. Za Slovence predstavljajo protestantske knji- ge, od prvih dveh, Katekizma in Abecedarija, do posameznih biblijskih tekstov, molitvenikov in pesmaric, obrednikov ter konfliktnih, poučnih in verskih spisov, tudi celotna Nova zaveza Trubarja in celotna Biblija v prevodu Jurija Dalmatina, zaokrožen opus za takratne protestantske verske potrebe. Slovenci so dobili prvo slovnico Adama Bohoriča ter prvi slovenski slovar – Dictionarium quatuor linguarum, ki ga je sesta- vil in leta 1592 objavil nemški polihistor Hieronymus Megiser. Knjižni jezik slovenskih protestantov je nato ostal v rabi vse do konca 18. stolet- ja, Japelj in Kumerdej sta se v katoliški Bibliji (Ljubljana, 1784–1802) za- vestno naslonila na Dalmatina (Murko 1927, 3). Dalje ugotavlja, da re- formacija Slovencem ni prinesla samo literature, temveč je tudi sicer prispevala k dvigu kulturnega nivoja s pridigami, cerkvenimi pesmimi in z organizacijo šolstva; po stopinjah reformatorjev pa so krenili tudi jezuiti s slovenskimi pridigami v Ljubljani, Celovcu, Trstu in Gorici. Po zaslugi škofa Hrena, s pridobitvijo dovoljenja rimske »congregatio inqui sitionis«, je ostala v rabi Dalmatinova Biblija, leta 1780 pa jo je iz- recno dovolil ljubljanski škof Herberstein in še leta 1820 je Dalmatinovo Biblijo – na začudenje mnogih – propagiral novomeški prošt Albrecht (Murko 1927, 6). Obenem Murko poudari, da je pri Slovencih obstajal velik smisel za razumevanje jezikovne skupnosti južnih Slovanov, tako pri Trubarju kot Dalmatinu in Bohoriču, ki je že v uvodu slovnice opozoril na sorodnost (Verwandschaft) slovanskih jezikov (Murko 1927, 8). Murko pripisuje velik pomen reformaciji tudi v zvezi z južnimi Slovani. Tako je Trubar v svojih delih opozarjal na Hrvate, predvsem 192 PORTRETI pa skrbel za organizacijo prevodov in tiska v latinici, cirilici in glagolici, da bi novo vero približali prebivalstvu, ki bi te knjige razumelo vse tja do Carigrada. Murko je poudaril tudi Trubarjevo tenkočutnost za knjiž ni jezik, ki bi bil čim razumljivejši Slovanom na Balkanu, kar bi uresničil z jezikom v Bosni (Murko 1927, 16). Murka je zanimalo nastajanje knjižnih jezikov med Slovenci in Slovani na Balkanu. Med Slovenci so knjižni jezik ustvarili slovenski protestanti. Med Slovani na Balkanu tega ni opravila književnost pro- testantov, temveč književnost protireformacije, vzpodbujena iz Rima, kar Murko temeljito predstavi v III. poglavju »Kulturni učinki protire- formacije pri Hrvatih, Srbih in Bolgarih« na primeru duhovnika pan- slavista Jurija Križanića ter v IV. poglavju »Napredek protireformacije v pisavi in utemeljitev enotnega knjižnega jezika« na podlagi dejavno- sti jezuita Bartola Kašića. Protireformacijo je uzakonil Hrvaški sabor leta 1605 in 1609, ko je v nasprotju z Ogrsko sklenil, da na Hrvaškem in v Slavoniji ne dopušča druge vere kot rimskokatoliško. Kljub temu literarni boj proti protestan- tizmu, sklep o tem je bil sprejet na zagrebški sinodi 1574, ni rodil hitrih sadov: prva katoliška pesmarica je izšla šele leta 1628 (Murko 1927, 26). Hitrejši, sistematičnejši, je bil boj proti protestantizmu pri ostalih Hrvatih in Slovanih na Balkanu na osnovi papeške protireformacije. Ko so se v Rimu lotili uresničevanja tridentinskih sklepov, so veliko pozor- nost posvetili Slovanom na Balkanu. Čeprav tega ni mogoče pripisova- ti izključno nasprotovanju protestantizmu, je to igralo pomembno vlo- go. Da so jemali dejavnost južnoslovanskih protestantov v Rimu zelo resno, priča inštrukcija papeža Gregorja XIII. apostolskemu vizitatorju Bonifaciju iz Dubrovnika, škofu v Stonu leta 1582, za pot v Dalmacijo, Hercegovino, Bosno, Srbijo, Hrvaško, Slavonijo, Srbijo in južno Ogrsko. Zahtevala je, da naj posveti pozornost hereziji v teh deželah, ne le v ustni obliki, temveč tudi protestantskim knjigam v cirilici in v hrvašči- ni, ter o tem poroča. O povezavi med južnoslovansko literaturo refor- macije in protireformacije govori tudi nenavaden zunanji znak: večje število glagolskih in cirilskih knjig je bilo v Rimu natisnjenih s črkami 193 MATIJA MURKO (1861–1952) Ungnadove tiskarne v Urachu, ki jih je cesar Ferdinand II. leta 1626 po- daril Propagandi fide. Protireformacijsko dejavnost je Rim podprl z ustvarjanjem možnosti za izobraževanje, ki je bilo poverjeno jezuitom. Leta 1580 je bil v Loretu ustanovljen Collegium illyricum, ki se takrat sicer ni uveljavil, 12 go- jencev je bilo premeščenih v Rim, vendar ga je papež Urban III. leta 1627 obnovil. Za izobrazbo klerikov s tega področja je bil pomemben tudi Collegium Germanico-Hungaricum. V kolegiju je bilo rezerviranih 36 mest za gojence iz Dalmacije, Bosne, Slavonije in Srbije (mišljena je bila tudi Črna gora), medtem ko je bilo 6 mest rezerviranih za Bolgare (Murko 1927, 31). Že v čas druge polovice 16. stoletja segajo poskusi usta- novitve jezuitskega kolegija s semeniščem v Dubrovniku, vendar so temu nasprotovale Benetke in je do uresničitve prišlo šele leta 1635. Pri teh prizadevanjih so vidne tendence, ki so jih gojili že protestanti: preko »ilirskega jezika« vplivati na področje pod Turki ne le versko, tem- več tudi politično. To pa je predvidevalo tudi prevode knjig; tako je Kašić prevedel epistole iz rimskega misala v »dubrovniški jezik«. Upoštevaje slabo znanje latinščine pri duhovnikih v Bosni je Propaganda Kašiću poverila prevod rimskega obrednika (Rituale romanum) 1640. Tukaj, pod Turki, so opravljali pastoralno delo pretežno frančiškani, števil- ni med njimi pa so prav tako študirali v Italiji. Protireformacijska li- teratura je bila, prav tako kot reformacijska, namenjena tudi Srbom in Bolgarom. Prvi južnoslovanski bogoslužni knjigi, prevoda duhovnikov Šimuna Budinića iz Zadra in Aleksandra Komulovića iz Splita (bival je v zavodu sv. Hieronima v Rimu), sta izšli leta 1582 (Murko 1927, 38). Nato so bile v 16., 17. in 18. stoletju pri Propaganda fide natisnjene številne knji- ge v latinici, cirilici in glagolici. Poleg glagolskih misalov, brevirjev in obrednikov, ki so služili cerkvenim potrebam, najdemo tudi kratke katekizme nemškega jezu- ita Petra Canisija, italijanskega Roberta Bellarmina in španskega Jakoba Ledesmana, življenjepise in legende svetnikov, asketske knjige in mo- litvenike. V okviru omenjenih del ali samostojno so objavljali poezijo, poleg psalmov tudi verske pesmi. Avtorji teh del, največkrat prevajal- ci, prireditelji in kompilatorji, so bili doma iz Dalmacije, s kvarnerskih 194 PORTRETI otokov iz iz jugozahodne Hrvaške, Bosne in celo iz Bolgarije. Za literar- no delo imajo velike zasluge bosanski frančiškani, prvi cirilski tisk izvi- ra iz leta 1611, prvi v latinici iz leta 1613. Ti tiski v ljudskem jeziku pred- stavljajo veliko časovno prednost pred mohamedanskimi in srbskimi. Nobenega dvoma ni, da gre spodbudo pripisati rimski protireformaciji (Murko 1927, 41). Literarna dejavnost frančiškanov pa ni ostala brez vpli- va na pravoslavno in mohamedansko prebivalstvo, saj so bila že ciljno opredeljena prizadevanja po zedinjenju in tako namenjena tudi razdel- jevanju med pravoslavnim prebivalstvom. V Rimu so namreč študirali tudi številni pravoslavni duhovniki, ki so po vrnitvi ostali v pravoslavju. Iz protireformacije pa se, po Murkovem mnenju, ni napajala le na- božna literatura, temveč celotna umetna poezija. Ivan Gundulić (1588– 1638), najpomembnejši slovanski pesnik pred 19. stoletjem, je bil pod vplivom rimske duhovne vzgoje (ne jezuitske!) (Murko 1927, 45). Skozi celo stoletje, od Gundulića dalje, sta tamkajšnjo literaturo prevevala slo- vanski in protiturški duh. »Slovanski duh«, ki je označeval veliko sorod- nost slovanskih ljudstev in jezikov, so zlasti močno poudarjali humani- stični gramatiki (Bohorič) in leksikografi, izpostavljala pa ga je turška nevarnost. Južnoslovanska protireformacija, ki je kot dediščino prevze- la duhovna prizadevanja južnoslovanskih protestantov, je z novim zago- nom poveličevala slovansko preteklost, vendar v luči katolicizma z vidi- ka prizadevanj za zedinjenje vse do Moskve. Številni hrvaški pisatelji so delovali v službi Rima kot poslaniki, škofje in misijonarji. Konec 16. in v začetku 17. stoletja je bil Rim središče katoliških južnih Slovanov, ki je bilo v stiku tudi s severnimi katoliškimi Slovani in uniati Rusini. Kot za- nimivo osebnost, ki si je prizadevala za zbližanje z Rusi, Murko izposta- vi Jurija Križanića (1618–1683), ki je študiral v Gradcu in nato v Rimu ter je stremel po misijonski dejavnosti v Rusiji. V ta namen je sestavil me- morandum in ga predal kardinalu Antoniju Barberiniju. Pomembno je bilo Križanićevo prepričanje, da Rusov ni mogoče pojmovati kot here- tike in shizmatike, ker da so bili od Grkov zapeljani kristjani. Uradne podpore za svoje načrte v Rimu ni dobil, zato je odšel sam, tam delo- val, preživel 15 let v Sibiriji (1661–1676), kamor je bil pregnan, nato še dve leti v Moskvi, nakar je Rusijo zapustil in vstopil v red dominikan- 195 MATIJA MURKO (1861–1952) cev v Vilni. Ker njegovih nazorov glede Rusov tudi tam niso sprejeli, je zapustil tudi Vilno in odšel, na poti je umrl leta 1683 v poljskem taboru pred Dunajem. Murko Križanića označi kot zavestnega soborca protire- formacije, ki je ostro nastopal proti heretikom, poimensko proti Luthru in Calvinu, kar je bilo Murku razumljivo, nerazumljiv pa mu je bil tudi Križanićev splošen odpor do Nemcev. Murko Križanićevemu prizade- vanju za zedinjenje slovanskih kristjanov pripisuje širši pomen, ki ga je v nadaljevanju zaslediti v primeru škofa Josipa Juraja Strossmayerja, ki pa je Križanića prekosil s tem, da je na vatikanskem koncilu izrekel po- gumne besede tudi za protestante (Murko 1927, 58). Čeprav na osnovi protireformacijske vneme, je Murko cenil Križaničeva prizadevanja za širšo povezavo med Slovani, predvsem z Rusi, pri čemer mu rusko pra- voslavje ni predstavljalo posebne ovire. Četrto poglavje je Murko posvetil vlogi protireformacije pri utemeljitvi skupnega srbsko-hrvaškega knjižnega jezika ter tozadevnim prizadevanjem in uspehom dalmatinskega jezuita Bartola Kašića. Ugotavlja, da je protestantizem posebno skrb posvečal glagolskim tis- kom, opuščal cirilske tiske in končal z latinico. V Rimu je bila pot obra- tna, pričeli so z latinico (1582) in cirilico (1583), medtem ko glagolici niso posvečali večje pozornosti (Murko 1927, 59). V Rimu niso imeli pomisle- kov glede cirilice, prav tako tudi ne glede črk uraške tiskarne, ki so jih za te tiske uporabljali. Cirilica je bila pomembna tudi zaradi tega, ker so jo ohranjali frančiškani v Bosni. Po Murkovem mnenju se ima srbohrvaški knjižni jezik za svoj naj- večji in najpomembnejši napredek zahvaliti protireformaciji. Čeprav je bila hrvaška literatura že uveljavljena v čakavskem dialektu Istre, kvar- nerskih otokov in severne ter srednje Dalmacije, v katerem so pisali pro- testanti in pesniki 16. stoletja iz Splita, Zadra in Lošinja, kot so Marko Marulić, Hanibal Lucić, Petar Hektorović, Petar Zoranić, se je Bartol Kašić (1575–1650) v prvi hrvaški slovnici leta 1604 odločil za jezik v Bosni in ga sprejel za osnovo knjižnega jezika. S tem je ustvaril temelj za skup- ni knjižni jezik Hrvatov in Srbov. Čeprav gre za silno pomembno in pre- lomno delo in kljub temu, da je vplivalo na kasnejše gramatike do 19. sto- letja, Kašićeve gramatike, kot ugotavlja Murko (1927, 65), kasnejši avtorji 196 PORTRETI ne omenjajo. Kašić je deloval v duhu upoštevanja pomena živih jezikov pri jezuitih, ki so v rimskem kolegiju ustanovili akademijo ilirskega jezi- ka Academia linguae Illyrice, v okviru katere je nastala in izšla Kašićeva gramatika. Kašić je bil posvečen v duhovnika leta 1606 in bil nastavljen za spovedovanje v cerkvi sv. Petra v hrvaškem, slovenskem (carniolica) in bolgarskem jeziku. V letih 1609–1612 je deloval v Dubrovniku. Od tam je opravil dve potovanji na Turško, v letih 1612–1613 in 1618–1620, prvo preko Srebrenice in Valjeva v Beograd, drugo v Beograd, kjer se je teme- ljito seznanil z razmerami slovanov v turški državi. V letih 1620–1634 je bil ponovno v Dubrovniku kot rektor, kjer pa je bil, tako kot tudi prvič s strani oblasti negostoljubno sprejet, med drugim so ga odklanjali tudi zaradi jezika (ker ni sprejel dubrovniškega dialekta). Vseskozi je bil li- terarno aktiven, izdal je 17 natisnjenih del, medtem ko prevoda celotne biblije v hrvaščino ni uspel natisniti in velja za najpomembnejšega pis- ca protireformacije (Murko 1927, 78). Namesto čakavščine je sprejel što- kavščino, vendar ne dubrovniške, ki je bila dotlej literarno najbogatej- ša, temveč bosansko, ki je obsegala tudi Hercegovino (Murko 1927, 81). Poleg Kašiča osnovo srbohrvaškemu knjižnemu jeziku daje še slo- var jezuita Jakova Mikalje (Giacomo Micaglia) Blago jezika slovinsko- ga3 (Murko 1927, 83). Ob koncu 17. stoletja je ponovno pričela prevladovati latinščina in je nacionalna literatura v 18. stoletju nazadovala, vendar je bila že utrjena ideja skupnega knjižnega jezika, štokavščine. Slovenci v Rimu niso bili deležni take pozornosti, saj je njihovo versko življenje potekalo v povsem drugem političnem okolju. Kljub temu je za- nimiva Murkova navedba procesa, tudi sodnega (500 pol papirja in 66 strani obsegajoča natisnjena brošura), v katerem so bili za ilirsko naci- jo (Nationis Illyrice) priznane dežele Hrvaška, Bosna in Slavonija, ne pa tudi Koroška, Štajerska in Kranjska. Problem je bil v tem, da so imeli 3 Murko v opombi navaja celoten naslov v izvirni obliki: Blago jezika slovinskoga illi Slovnik u kome izgovaraju se rječi slovinske Latinski, i Diački / Thesaurus linguae illyricae sive Dictionarium illyricum, in quo verba Illyrice, Italice et Latine reddan- tur, labore P. Jacobi Micalia Societ. Jesu collectum. Ex sumptibus sacrae congr. De propag. Fide impressum. Laureti 1649. 197 MATIJA MURKO (1861–1952) romarji »ilirske nacije« iz Dalmacije in Slavonije pravico bivati v hospi- talu Sv. Hieronima, ki ga je leta 1453 ustanovil papež Nikolaj V. Slednja pa ni pomenila pokrajine, temveč tudi Slovane Hrvaške, Bosne, Istre, Kranjske, Štajerske, Srbije in Bolgarije. Leta 1650 pa je hotel dalmatinski duhovnik Jerko Pastrić na podlagi falzifikata pravico bivanja omejiti le na »ilirsko nacijo«, ko je Dalmatiae et Slavonieae nationum v ustanov- ni listini nadomestil s seu Illyricae nationis ter tožbo dobil. Med priča- mi je bilo tudi devet plemičev s Kranjske ter hrvaška plemiča Nikola in Ivan Drašković, sinova palatina Ogrske, ki so trdili, da je Kranjska sla- vonska ali ilirska dežela (provincia Sclavonica sive Illyrica) in prebival- stvo »ilirsko«, ker razen Kočevske govori »ilirski« jezik. Vendar je dva- najst sodnikov 24. IV. 1656 odločilo, da Slovenci s Štajerske, Koroške in Kranjske niso del ilirske nacije (Murko 1927, 101). Murko poglavje zaključuje z ugotovitvijo, da je protireformacija gra- dila na reformaciji in jo v marsičem presegla. Kot sijajen (grossartig) je označil napredek pri vzpostavitvi za vse balkanske Slovane enotnega knjižnega jezika, ki je dejansko ustanovil skupni srbohrvaški knjižni jezik (Murko 1927, 106). Za nas je zanimivo še V. poglavje, kjer v sumarnem pogledu na refor- macijo in protireformacijo poudari odličen dosežek slovenske reforma- cije, ki je Slovencem v 50 letih dala celotno za verske potrebe neobhodno literaturo, ter odločilno vlogo Trubarja, ki ga imenuje za utemeljitelja slovenske in južnoslovanske reformacije (Murko 1927, 119). Med južnimi Slovani je bila protireformacija potrebna predvsem v zagrebški škofiji, škofiji Sinj in Istri. Vendar je kajkavsko-hrvaško lite- raturo, ki jo je ustvarila reformacija, protireformacija tudi tukaj uspeš- no gojila dalje, predvsem z religiozno-moralnimi deli, bila pa je tudi v kontaktu z dalmatinsko-dubrovniško. V središču te dejavnosti so bili si- cer jezuiti v Zagrebu, vendar so tudi Pavlinci leta 1644 izdali pomembno cerkveno pesmarico, po vzoru protestantov (Murko 1927, 128). V ostali Dalmaciji, kjer so bila »heretična« nagnjenja s strani Beneške republike zatrta v kali, in pod Turki, kjer je bil Rim glede uveljavljan- ja tridentinskih sklepov prepuščen sam sebi, so bili s podporo preda- nih jim južnih Slovanov doseženi resnično pomembni in vzpodbudni 198 PORTRETI uspehi. Predvsem je bila dvignjena dokaj nizka raven verskega življenja kristjanov pod Turki. S pomočjo Rima ali tudi brez so jezuiti in fran- čiškani ustvarili bogato, sicer z duhom protireformacije prežeto litera- turo v latinici in cirilici, v kateri ni manjkalo izpadov proti Calvinu in Luthru. Bosna je v ljudskem jeziku prvič dobila zahodnoevropsko lite- raturo, ki je bila sicer namenjena katolikom, vendar ni ostala brez vpliva na pravoslavno in muslimansko prebivalstvo (Murko 1927, 129). Kot najpomembnejši dosežek Murko pojmuje ustvaritev enotnega knjižnega jezika na osnovi »bosanskega«, pravzaprav hercegovskega što- kavskega dialekta, ki je izpodrinil čakavski dialekt, ki so ga gojili istrski protestanti in katoliki severne ter srednje Dalmacije in ki je veljal nekaj časa kot južnoslovanski lingua toscana. Velik pomen pripisuje frančiškanom, ki so v svoj kulturni krog pri- tegnili tudi kristjane v Bolgariji, in tudi glede jezuitov poudarja, da jih ne gre presojati le negativno, kot je storil pesnik Preradović, saj so opra- vili izredno pomembno delo za gojenje ljudskega jezika. V predavanju v Leipzigu je leta 1920 Murko poudaril, da je reforma- cija s svojo dejavnostjo ustvarila prvi južnoslovanski program, protire- formacija in 19. stoletje sta ga razvijala dalje, v 20. stoletju pa se je v ve- liki meri uresničil. V šestem poglavju Murko obravnava literaturo o južnoslovanski re- formaciji. Kot prvi soliden prikaz označi Schnurrerjevo delo iz leta 1799, Slavischer Bücherdruck in Württemberg im 16. Jahrhundert, ter nadaljuje s kritičnim pogledom na avtorje 19. stoletja. Za Dobrovskega, na primer, meni, da ni dojel pomena dela protestantov za Južne Slovane. Pozitivno sodi o delu Jerneja Kopitarja, ki da je s strani protestantov in pravoslav- nih po krivici osovražen. Predvsem hvali Kopitarjev odnos do Trubarja in Bohoriča. Čopov tekst pa ni imel vpliva v času, ko je bil napisan za Šafařikovo Geschichte der Südslawischen Literarur, ki je bila končana leta 1833 v Novem Sadu, ker je bila natisnjena šele leta 1864, pa še takrat Šafařik ni uporabil celotnega izvrstnega (vortrefflich) Čopovega materi- ala, ki ga je zbral Ivan Kunšič (Murko 1927, 141).4 4 Murko se sklicuje na korespondenco med Čopom, Šafařikom in Kopitarjem, ki je objavljena v prvem Zborniku Slovenske matice (1899, 100–157), v okviru posthum- 199 MATIJA MURKO (1861–1952) Zelo pohvali dela Theodorja Elzeja, ki si je pridobil neminljive za- sluge za preučevanje reformacije pri Slovencih. Moti ga predvsem to, da glede hrvaških prevodov in tiskov preveč v ospredje postavlja Trubarja, zanemarja pa zasluge drugih, kot na primer Konzula in Ungnada. Očita mu tudi, da želi Trubarja preveč prikrojiti nazorom strogih württem- berških teologov 16. stoletja, premalo pa upošteva švicarske vplive, in da zaradi pomanjkanja znanja slovenščine ne dojame v celoti Trubarjeve vsebine. Tudi za Ottmarja Hegemanna ugotavlja, da je leta 1908 napi- sal odlično (glänzende) karakteristiko utemeljitelja slovenske reforma- cije Trubarja, pomanjkljivost pa prav tako vidi v preslabem znanju slo- venščine. Ocenil je tudi dela moskovskega slavista, Duvernoisa, Avgusta Dimitza (Geschichte Krains), Josipa Grudna, Ivana Prijatelja, Trubarjev zbornik leta 1908, Frana Kidriča in drugih. Murko pomen reformacije in protireformacije predstavlja z vidika medslovanskega zbliževanja in sodelovanja ter z vidika vloge pri utemel- jitvi knjižnih jezikov, kjer sta reformacija pri Slovencih in protireforma- cija pri južnih Slovanih odlično opravili svojo nalogo. Murkova razprava ni kulturnobojna, protikatoliška niti nacionali- stična, čeprav ne gre prezreti očitka nemškim avtorjem, da je pri vred- notenju Trubarja opazno pomanjkanje znanja slovenščine. Pomena re- formacije in protireformacije ni gledal s stališča nacionalnih bojev, ki jih je sam doživljal, niti z vidika kulturnobojnih »Feindbilder« svojega časa, temveč z vidika rasti razvoja nacionalnega samozavedanja, jezikovne sorodnosti ter razvoja kulture na osnovi nastale literature. Murko se ne zgraža, ne poudarja zaostalosti in nekulture ljudstva, temveč pomen in dosežke ustvarjanja ter razvoja kulture z vidika literature, ki je slonela na osnovah enotnega knjižnega jezika. To so za Slovence ustvarili slovenski protestanti, za srbohrvaščino pa pripadniki protireformacije. Čeprav Murko svojega dela ni poimenoval »Evropa reformata«, je to v resnici prikazal. Reformacijo kot evropsko gibanje, ki je bilo podlaga protireformaciji in je s tem zajelo tudi italijanski prostor, ki je z omo- gočanjem ustanov izobraževanja južnih Slovanov pripomogel, da se je no objavljenega Kunšičevega dela »Doneski k zgodovini književne zveze mej Čehi in Slovenci«. 200 PORTRETI razvil knjižni srbohrvaški jezik, in to ne na osnovi literarno uveljavlje- nega hrvaškega jezika v Dalmaciji niti ne na osnovi jezika protestant- skih piscev, temveč na osnovi hrvaškega jezika, ki ga je govorilo prebi- valstvo Bosne in Hercegovine, ki je bilo celo v drugi, Zahodu sovražni državi – Turčiji. Menim, da je Murkov prispevek za preučevanje reformacije in pro- tireformacije pri Slovencih in ostalih južnih Slovanih temeljnega pome- na, žal pa na geografskem področju, ki ga zajema, ni dovolj upoštevan. Murko je delo napisal v nemščini, saj je problematiko nedvomno ho- tel predstaviti in pojasniti širši znanstveni in strokovni publiki, ki je tak- rat še v celoti obvladala nemščino. Vendar je delo tako pomembno, da bi si tudi še po devetdesetih letih zaslužilo prevod v slovenščino in bi mo- ralo v izobraževalnem procesu postati del osnovne slovenske literature za reformacijo in protireformacijo. vir Murko, Matija. 1927. Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformati- on für das geistige Leben der Südslaven. Praga in Heidelberg: Carl Winter‘s Universitätsbuchhandlung. https://doi.org/10.26493/2590-9754.14(27)189-200