IDRIJSKI RAZGLEDI
II. LETO
30. JUNIJA 1957
ŠTEV. 2
MAJSKI MOTIV IZ IDRIJE
Foto: prof. Ludvik Canžek
Izdaja Mestni muzej v Idriji. — Uredniški odbor: Lado Božič, Janez Jerman, inž. Ivan Gantar, Stanko Murovec, Slavica Božič, Zinka Turk. — Odgovorni urednik Srečko Logar. — Izhaja vsake tri mesece. — Celoletna naročnina 200 din, za inozemstvo 300 din. — Naslov: »Idrijski razgledi«, Idrija, poštni predal 11, telefon: Idrija 35, tekoči račun pri Narodni banki, Idrija, štev. 652-T-108, telegram: Idrija muzej. — Tiska tiskarna: Časopisno založniškega podjetja »Primorski tisk« —
Koper. — Za tiskarno Franc Zdešar.
NA OBISKU PRI TOV. TITU
Na svečani seji Občinskega ljudskega odbora dne 27. decembra 1956 je bila izvoljena delegacija občine z nalogo, da izroči tov. Titu diplomo častnega občana naše občine in pripravljena darila.
V delegacijo so bili izvoljeni tovariši: Lado Božič, predsednik Občinskega ljudskega odbora, Janko Lukan, podpredsednik Občinskega ljudskega odbora in sekretar Občinskega komiteja ZKS, Alojzij Kenda, predsednik delavskega sveta rudnika živega srebra, Fan-či Golob, odbornik Občinskega ljudskega odbora in Marijan Likar, sekretar Občinskega komiteja LMS.
Dne 3. januarja 1957 smo pismeno obvestili generalnega sekretarja predsednika republike o sklepu Občinskega ljudskega odbora in ga prosili za sprejem pri tov. Titu. 21. januarja smo prejeli sporočilo, da nas bo o sprejemu obvestil kabinet kasneje. 29. aprila je kabinet nujno zahteval podatke o delegatih in 15. maja smo prejeli brzojavko iz kabineta, da nas bo predsednik sprejel 22. maja v svojem kabinetu.
* * *
Samo teden dni je bilo časa za priprave.
Da bi naši ljudje vedeli in videli, kaj smo pripravili za tov. Tita, smo za tri dni razstavili v izložbi podjetja »Čipka« njegovo diplomo, zlat prstan z vdelanim idrijskim grbom in klekljano garnituro za čaj. Načrt za diplomo je izdelal naš rojak, akademski slikar, tov. Seljak-Čopič, tiskala pa jo je tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Diploma je izdelana na neuničljivem pergamentu in ima tri dele. Zložena je v usnjenem etuiju, ki je znotraj prevlečen z baržunom. Etuije za diplomo, prstan in čipke je izdelala tovarna »Toko« v Domžalah. Krili diplome predstavljata našega rudarja in borca, srednji del pa vsebuje odlok in utemeljitev imenovanja za častnega občana ter kroniko našega mesta in občine od početkov rudnika in mesta do lanskega leta. Načrt za prstan je izdelala inž. arhitekt Arčonova iz Ljubljane, čipke pa so sklekljale naše domačinke tovarišice: Mici Eržen iz Spodnje Idrije, Cilka Jazbar iz Idrije in to-
varišica Denis Skvarča iz Idrije.
* * *
Hitro se je bližal čas odhoda. Odpotovati smo morali že dan preje, da smo vsa darila pravočasno oddali v kabinetu. V delegaciji je bilo treba izvršiti spremembo, ker je tovariš Janko Lukan zbolel in ni mogel na pot. Namesto njega smo določili tov. Mirka Tratnika, predsednika občinskega odbora SZDL. Tako je bila delegacija številčno popolna.
Odpotovali smo 20. maja proti večeru. Z nami je potoval tudi direktor rudnika tov. Jože Kenda po svojih službenih poslih.
Deževalo je, ko smo se vsedli v avtomobile in odbrzeli proti Ljubljani. Silni nalivi, ki so nas spremljali prav do Ljubljane, niso mogli vplivati na naše veselo razpoloženje, katerega je še podžigal naš Vili s svojo šega-vostjo in satiriko. Kljub temu pa je v naši notranjosti nekaj stiskalo, v možganih pa so se vrtele misli, kako bomo opravili svojo dolžnost.
Ljubljana. Zvedrilo se je. Še zadnje vprašanje je padlo: ali imamo vse s seboj, ali nismo morda nekaj pozabili. Da, v resnici. Šopek slovenskih rož. Stopili smo v cvetličarno in naročili šopek nageljčkov, rožmarina in roženkravta. Tik pred odhodom vlaka smo dobili mogočen šopek 65 nageljčkov z ražmarinom in roženkravtom, zavit v celofan papir in obložen z vlažnim mahom. Še zadnja črna kavica, zasedli smo svoj kupe in odrdra-li z brzovlakom v noč proti Beogradu.
Noč je hitro minevala in število kilometrov se je zmanjševalo v veselem razpoloženju in kramljanju. Toda misel, kako bo, ni hotela iz glave. Zidani most, Zagreb. Samo toliko, da smo kupili prigrizek, že drvi vlak po hrvatski nižini. V vlaku ni bilo navala in hrupa, a tudi pravega spanja ne. Pri Vinkov-cih se je že danilo in dremanja je bilo konec. Zunaj je neprestano lil dež in temni oblaki so ležali nizko nad sremsko ravnino.
Zemun. Skozi dež in oblake gledamo Beograd. Še čez motno in umazano Savo in že smo v Beogradu. Neprespani izstopimo in krenemo v mesto. Pričelo je liti in lilo je ves dan. Oddali smo svojo prtljago in se podali proti Dedinjam, kjer je kabinet tov. Tita. Docela premočeni, ker malce nervozni nismo mogli čakati na avtobus, smo prišli do palače kabineta. Uslužbenci so nas sprejeli ljubeznivo, z nami so se razgovarjali in nam postregli. Oddali smo diplomo in darila. V palači je bilo vse živo. Pionirji iz vse države, v svojih pionirskih in narodnih nošah, z darili in cvetjem v rokah so čakali na sprejem. Čudovito in nepopisno je bilo opazovati naše najmanjše. Vse je bučalo in vrelo, samo veselje je kipelo iz njih v velikem pričakovanju.
Vračali so se z nepopisnimi vtisi. Čebljali in pripovedovali, kako je bilo pri tov. Titu. Vsak pa je pokazal zavitek bonbonov.
Ko smo za ta dan opravili, smo se vrnili v mesto. Nič posebnega nismo doživeli ta dan. Le proti večeru smo šli po Terazijah na Kali-megdan, si ogledali grobnico Narodnih herojev in delno Muzej narodnoosvobodilne borbe.
Po večerji smo se zbrali v sobi in se pogovorili o naslednjem dnevu, ko bomo sprejeti in o nalogah vsakega posameznika. Spanja ni biio in že zgodaj zjutraj smo bili na nogah. Zajtrk nam ni šel in odpravili smo se proti Dedinjam. Ze pred osmo uro smo bili tam in si jih ogledovali. 2e smo bili blizu vrat Belega dvora, ko pridrvijo za nami štirje osebni avtomobili. V drugem se je vozil tov. Tito. Vrata so se odprla, tromba je zasvirala in četa gardistov je pozdravila.
Nato smo odšli v palačo, kjer so nas prav tako lepo sprejeli, peljali v čakalnico in pogostili. Tu so že čakale nekatere delegacije in videli smo, da ne bomo sami. Zvedeli smo, da bodo sprejete tudi delegacije občin: Kor-čula, Ivangrad, Drvar in Škof j a Loka. Poleg teh pa tudi moški pevski zbor društva »Slava Klavora« iz Maribora.
Sprejem je bil določen za deseto uro.
Minute so minevale hitro in že so nas pozvali, da odidemo. Vstopili smo vsi skupaj v avtobus, ki nas je peljal proti Belemu dvoru. Točno ob 10. smo izstopili pred dvorcem, kjer so nas že čakali številni novinarji in tajniki z generalnim sekretarjem tov. Tita tov. dr. Jožetom Vilfanom na čelu. Po stopnišču smo prišli v prvo dvorano. Na desni, v predsobi tov. Tita so bila že razstavljena na mizi naša darila. Na vsakem darilu je bilo napisano, kdo ga poklanja, kdo ga je izdelal in kaj pomeni. Tako smo vedeli, da si je tov. Tito že ogledal naša darila. Vsak član naše delegacije je vzel po eno darilo.
Novinarji in fotoreporterji so že skakali okoli nas in nosili velike lestence, na katerih so bile električne luči.
Vstopili smo v drugo, sprejemno dvorano. Še par besed smo izmenjali s Skofjeločani, nato pa se postavili v polkrogu od desnih vrat, vsaka delegacija skupaj. Še par sekund in vse je bilo pripravljeno. Odprla so se desna vrata in že je bil tov. Tito med nami. Vstopil je nasmejan in dobro razpoložen.
»Zdravo, tovariši«, je pozdravil vse prisotne delegacije. Pozdravili smo ga s ploskanjem in z »zdravo« malce zmedeni. Kri nam je za trenutek zastala. Ze je pristopil k prvi delegaciji, ki ga je pozdravila, mu čestitala in izročila darila. Tako sta sledili druga in tretja delegacija. Električne luči so se neprestano prižigale in ugašale in aparati za slikanje in filmanje neprestano vrteli.
2e prihaja proti naši delegaciji. Osebni tajnik napove: Občinski ljudski odbor Idrija. Srce razbija, možgani pa opozarjajo: ko-rajžno. Vendar se tremi ni bilo mogoče izogniti.
Stopim korak naprej. Tov. Tito mi poda roko, spet se prižgo luči, aparati zaropotajo in mikrofon stoji pred menoj.
Pozdravim ga z naslednjim nagovorom:
Dovolite nam, tovariš predsednik, da Vas v imenu našega najstarejšega rudarskega mesta, v imenu našega rudarja z najstarejšo delavsko tradicijo, v imenu naše občine, na katere področju smo razbili zadnjo sovražno ofenzivo in s tem doprinesli tudi svoj delež k skupni zmagi in k osvoboditvi naše Primorske, ter v imenu vseh in slehernega našega občana najiskreneje in najtopleje pozdravimo ob našem prvem, upamo, ne zadnjem srečanju. Ob zaključku lanskega jubilejnega leta našega mesta in občine, v katerem smo slavili vrsto zgodovinskih pomembnih kulturno-prosvetnih obletnic, smo pregledali in ocenili našo dolgoletno pot ter ugotovili pomembne uspehe na vseh področjih našega dela in življenja.
Zadovoljni in veseli smo bili uspehov, veseli lepega razmaha novega življenja. Seveda so ti uspehi na našem ožjem področju prav tako bili doseženi le zaradi skupne borbe in dela vseh naših narodov od Vašega prvega poziva pred 16 leti do danes.
Zavedamo se, da brez borbe vseh naših narodov in brez naše skupne zmage ne bi bili praznovali našega jubilejnega leta in tudi ne bi bilo novih korakov naprej.
Svoboda, ki je vzklila iz krvi jugoslovanskih narodov za nas vse, posebej še naši Primorski, je tisti srečni temelj naših novih uspehov.
Osvoboditev in priključitev Primorske in s tem tudi naše občine k ostali Jugoslaviji nam je prinesla novo življenje, nov delovni polet in zato tudi lep napredek. Vašemu vodstvu, spoštovani in dragi Maršal, se imamo za vse to zahvaliti. Da bi mogli dati vsaj skromen izraz svoje globoke ljubezni in spoštovanja do Vas in hvaležnosti, Vas je Občinski ljudski odbor imenoval za častnega občana naše občine in s tem tudi našega starega rudarskega mesta. Veseli smo in ponosni, da ste sprejeli ta naš izraz ljubezni, zato Vas prosimo, da nam dovolite, da Vam izročimo diplomo častnega občana in skromna darila, ki so v glavnem delo naših domačih ljudi in izraz našega življenja. To priliko izkoriščamo tudi za to, da Vam tik pred Vašim življenjskim praznikom prinašamo pozdrave, čestitke in tople želje našega prebivalstva, da bi bili zdravi in živeli še mnogo let v srečo vseh naših narodov, vseh delovnih ljudi v svetu, v dobrobit miru in mirnega razvoja sploh. Vsi srčno želimo, da bi nas še mnogo let vodili, vzgajali in učili in da bi skupaj srečni in zadovoljni uživali sadove Vašega in našega skupnega dela.
Tem izrazom in željam našega prebivalstva, naših delovnih ljudi, naše mladine, naših pionirjev in cicibanov, pridružujemo še njihovo posebno željo, da bi nas čimpreje
osebno obiskali, si ogledali naše delo in življenje in se z nami pogovorili.
Zahvaljujemo se Vam za Vašo naklonjenost in sprejem. Današnje srečanje nam bo vlilo novega elana in nam dalo še večjih pobud za naše nadaljnje delo. Ob današnjem sprejemu Vam obljubljam v svojem imenu in v imenu vseh delovnih ljudi naše občine, ki so danes s svojimi mislimi tudi med nami, da bomo še nadalje vlagali vse svoje umske in telesne sposobnosti v delo za naš nadaljnji razvoj in napredek.
Še enkrat! Naša globoka zahvala, naše prisrčne želje za Vaše zdravje, dolgo življenje in mnogo uspehov, kar vse izražamo v našem rudarskem pozdravu »SREČNO«.
Ko končam, mi tov. Tito ponovno seže v roko in se toplo zahvali. Takoj pristopi tov. Fanči in mu poda šopek nageljnov. Tov. Tito se zahvali in se rokuje z njo.
Tov. Mirko na moji levi že odpre etui z diplomo, ki jo razgrne in pripomni, da je delo našega idrijskega rojaka. »Zelo lepo,« pripomni tov. Tito in jo izroči svojemu tajniku. Nato mu poda tov. Marijan odprto šatuljo s prstanom in opozori, da je v njem graviran idrijski grb.
»Glej,« pravi tov. Tito svojemu tajniku, »idrijski grb.«
In končno mu izroči tov. Lojze še garnituro naših čipk s pripombo, da so delo naših idrijskih čipkaric.
»Poznam delo,« mu prijazno odgovori tov. Tito.
Za vsako darilo se je tov. Tito posebej zahvalil in podal roko vsakemu članu delegacije. Med predajanjem daril so nas neprestano osvetljevali, slikali in filmali.
Vsaki delegaciji se je tov. Tito res prisrčno zahvalil in nas prosil, naj izročimo njegove tople pozdrave in zahvalo prebivalcem naših občin z obljubo, da bo obiskal naše kraje, kakor hitro bo le mogel.
Ko so vse delegacije izročile darove in diplome, so s tov. Titom na čelu stopile v veliko dvorano Belega dvorca, kjer je bil zbran moški pevski zbor iz Maribora. Tudi oni so ga pozdravili in mu izročili veliko umetniško sliko. Toplo se jim je zahvalil. Nato je zbor, ki šteje 80 pevcev, odpel dve pesmi in dvorec se je kar tresel.
Ko je odpel, se je tov. Tito ponovno zahvalil in nas povabil na zakusko v sosedno dvorano z besedami: »Prosim, tovariši, sedaj ste moji gostje.« Vstopili smo in delegacije so posedle k mizam, kjer so bile postrežene. Tov. Tito pa je šel na konec dvorane in sedel k mizi v kotu. Vodje delegacij smo posedli k njemu in pričel je razgovor. Spet so navalili novinarji in fotoreporterji, ki so zapisovali naše razgovore, toda kmalu jih je tov. Tito odpravil z besedami: »Ne bo nič
posebnega, sedaj bomo jedli,« in na mah je bilo jasno okrog nas.
Komaj smo posedli, že me je tovariš Tito pogledal in vprašal:
»Kako je pri Vas v Idriji?«
»Hvala, tov. predsednik, gre.«
»Kako je s proizvodnjo živega srebra?« je nadalje vprašal.
»S proizvodnjo živega srebra padamo,« sem odgovoril.
»Zakaj?«
»Ker nam močno pada vsebina živega srebra v rudi.«
»A tako. Ali so potrebne kakšne investicije?«
»Potrebujemo še novo rotacijsko peč v topilnici. Trudimo se zanjo, vendar gre zadeva zelo počasi.«
Nato je naslovil vprašanja na druge vodje in vmes razvijal svoje misli. Govoril nam je o razvoju kmetijstva in dejal, da gleda z velikim optimizmom na razvoj kmetijstva in se pohvalno izrazil o elanu, s katerim je začel delati naš kmet, posebno pa kmečka mladina, katera je bila pred dnevi pri njem.
Pogovor je prešel na delo naše mladine v delovnih brigadah. Dejal je, da ne bomo za sedaj organizirali mladinskih brigad v vse-državnem merilu, pač pa v okrajih in občinah, kjer bi mladina lahko ogromno naredila. Tov. Tito je dejal, da so mladinske brigade važne v vzgojnem in političnem pogledu. To je revolucionarno poslanstvo mladine. Revolucionarno pa je samo to, kar se naredi s prostovoljnim delom in ne to, kar je plačano.
Ko smo govorili o tem, kje naj dela naša mladina, sem pripomnil, da pridejo v okviru občine v poštev razna komunalna dela: dela na igriščih in telovadiščih. Mojim besedam je tov. Tito pritrdil.
Razgovor je dalje tekel o naši zunanji politiki, pa zopet o naših domačih zadevah v občinah. To priliko sem ponovno izkoristil in ga ponovno povabil v Idrijo, s pripombo, da pri nas še ni bil.
Dejal je, da je že bil v Idriji in da bo gotovo prišel, kakor je obljubil. Nato smo se razgovarjali, po kateri poti naj bi prišel v Idrijo. Rekel je, da bo prišel preko Škofje Loke, ki jo bo tudi obiskal.
Pogovor se je kar dalje razvijal in že so pristopili njegovi osebni tajniki in ga opozorili, da je čas že potekel. Nasmejan in dobre volje je odvrnil: »Naj poteče.«
Delegacije so že začele vstajati, ko se nam še ni nikamor mudilo. Ostali člani delegacije so me že dva dni pritiskali, naj ga prosim, da bi se naša delegacija sama slikala z njim. Zato sem ga res prosil, naj ugodi tej naši želji. Nasmejal se je in dejal: »Da, slikali se bomo z vsako delegacijo posebej.«
Obisk je tekel h koncu. Vstali smo in se z njim napotili na stopnice na južni strani Belega dvorca, od koder je prelep razgled na pokrajino severne Srbije.
Tov. Tito se je slikal z vsako delegacijo posebej. Lepo je bilo, ko smo stopili na njegovo levo in desno stran. To bodo nepozabni spomini. Ko je bilo slikanje končano, se je tov. Tito zahvalil vsem in med pozdravljanjem in ploskanjem odšel v svoj kabinet. Hitro, prehitro so končali ti najlepši in srečni trenutki, čeprav smo bili skupaj več kot poldrugo uro.
Z zadovoljstvom smo se vračali z avtobusom v mesto. Na glavnih vratih so nas pozdravili še strumni gardisti in kmalu smo bili v mestu. Ugotovili smo, da smo se dobro odrezali in da je vse potekalo v redu in dostojanstveno in da smo tako častno izpolnili svojo nalogo, ki nam jo je zaupalo naše prebivalstvo.
Zadovoljni in mirni smo šli ogledovat mesto.
Ogledali smo si center mesta in živalski vrt. Popoldne je hitro minilo in že smo odšli na postajo.
Potovali smo spet v skupnem kupeju. Spali pa nismo vso noč. Sprostili smo se in začela je vesela diskusija o vtisih in o nalogah, ki nas čakajo v delu za nadaljnji napredek našega mesta in občine.
Z nestrpnostjo smo pričakovali poročil o obisku v beograjskih časopisih. V prvih jutranjih urah smo že dobili v vlaku »Borbo« in »Politiko«. Presenetili so nas debelo tiskani naslovi na prvih straneh in kolonski članki.
»Na obisku pri tov. Titu«, »Predstavniki petih mest so predali častne diplome predsedniku republike«. Take pozornosti ni bilo v naših slovenskih časopisih.
Tako je prinesla »Borba« z dne 23. maja celotno utemeljitev iz naše diplome o proglasitvi tov. Tita za častnega občana. V nadaljevanju pa poroča »Borba«: »To so Idrij-čani napisali na pergament, katerega so predali svojemu častnemu občanu tov. Titu. Za-
tem pa so napisali najvažnejše datume iz svoje dolge zgodovine: 1493 — prve vesti o živem srebru, v idrijski dolini; 1508 — odkritje večjih količin živega srebra in začetek naselja; 1942 —■ ustanovitev prvega mestnega odbora OF; 1947 — priključitev k Jugoslaviji; 1950 — prvi delavski svet v rudniku; 1955 — ustanovljena idrijska komuna.
Delegacijo Idrije je vodil Lado Božič, predsednik Občinskega ljudskega odbora, diplomo pa je grafično izdelal akademski slikar Ivo Čopič.«
Dnevnik »Politika« z istega dne pa poroča: »Na čelu delegacije iz Idrije je bil predsednik občine Lado Božič. Na diplomi, ki jo je izdelal akademski slikar Ivo Čopič, je prikazana celotna zgodovina tega mesta od 1493. leta, ko se prvič omenja živo srebro v Idriji, do današnjih dni.« Nato citira list tudi celotno utemeljitev zakaj smo proglasili tov. Tita za častnega občana in nadaljuje: »V delegaciji so bili Janko Lukan, sekretar Občinskega komiteja ZKS (novinarji niso bili obveščeni o spremembi, op. B. L.), Frančiška Golob, odbornik Občinskega ljudskega odbora, Alojzij Kenda, predsednik delavskega sveta rudnika v Idriji in Marijan Likar, sekretar Občinskega komiteja LMS. Meščani Idrije so poslali predsedniku Titu tudi prstan z vgraviranim grbom svojega mesta, idrijske čipkarice pa so izdelale za predsednika Tita garnituro za čaj.«
Tako je noč hitro minila in že smo bili v Ljubljani in kmalu zatem doma.
Sprejem, ki smo ga doživeli, naj bo v veliko čast naši občini. Za vsakega izmed nas pa je nepozabno doživetje, dogodek, ki ga redko doživiš, prava sreča, ob kateri misliš, da si dosegel največji in najsrečnejši trenutek v svojem življenju.
Srečanje s tov. Titom nam je vlilo novih pobud in novega elana za delo in ta elan naj preide v vse delovne ljudi naše občine, tako da bomo še bolje delali in še hitreje napredovali na vseh področjih našega življenja.
Lado Božič
Srečko Logar:
KRONIKA PRVEGA TELESNOVZGOJNEGA
DRUŠTVA V IDRIJI
Italijanski okupator se ni zadovoljil samo z razpustitvijo vseh slovenskih društev na Primorskem. Zastavil si je tudi nalogo, da uniči vse, kar je spominjalo na slovenstvo, zabrisati vse sledove slovenskega življa, uničiti spomenike, arhive in zgodovinske vire. Na vozovih in v koših je fašistična drhal vlačila skupaj knjige in spise ter jih sežigala na grmadah, ki so spominjale na srednjeveško inkvizicijo. Plenili so.bogate knjižnice, pri zavednih Slovencih in odbornikih društev pa s preiskavami iskali društveno imovino in zapiske.
Enako usodo je doživel tudi arhiv prvega telesnovzgojnega društva, ki je bil zelo bogat. Ob razpustitvi so člani rešili, kolikor se je rešiti dalo in vsaj nekaj poskrili po kleteh in podstrešjih. Le največje društvene dragocenosti so člani pravočasno prenesli čez mejo, med drugimi tudi društveni prapor. Tako se je še do leta 1936 ohranil društveni arhiv in Lojze Kavčič je tedaj lahko sestavil obširno društveno kroniko, ki je bila poslana v Slovenijo, da bi iz nje črpali gradivo za proslavo idrijskega »Sokola« ob njegovi 40-letnici. Zal, izgubila se je tudi ta kronika. Ostali so le zapiski Lojzeta Kavčiča in po njih je bilo mogoče sestaviti naslednjo nepopolno kroniko.
Leto 1897
»Drugo leto se zopet vidimo pri krstu novega Sokola,« so se poslavljali od Idrijčanov člani ljubljanskega in postojnskega Sokola, ki so priredili 15. avgusta 1897 javno telovadbo na »Zemlji«. Telovadbo je vodil Viktor Murnik in je uspela nad vse pričakovanje. Ta dan je Idrija sprejela v svojo sredo prvič Sokole, ta dan so Idrijčani prvič videli rdeče sokolske srajce. Vtis, ki ga je na Idrij-čane napravil ta nastop, je bil učinkovit in je v njihovih vrstah z;apustil trden sklep, da čimprej ustanovijo svoje lastno sokolsko društvo.
Največjo zaslugo za organizacijo tega nastopa je imel Julče Novak, ki je že kot mlad dijak telovadil pri ljubljanskem Sokolu in tamkaj črpal lepote in koristi sokolske ideje. Njegova zasluga je bila tudi, da je bil že v naslednjih dneh, to je dne 8. spetembra 1897, ustanovni občni zbor Telovadnega društva »SOKOL« v Idriji, in sicer v gostilni Šinkovec, ki je bila v času pisanja kronike leta 1936 last »Krščanske gospodarske zadruge« in katerega se je udeležilo 42 društvenih prijateljev. Izvoljen je bil tale odbor:
Starosta Jan Gruden, načelnik Filip Vidic, podnačelnik Ignac Treven, tajnik Anton Božič, tajnikov namestnik Franc Kos, blagajnik Valentin Lapajne, blagajnikov namestnik Josip Šepetavec.
Telovadbo je vodil Julče Novak v šolski telovadnici. Dovoljenje za uporabo telovadnice je preskrbel že pred ustanovitvijo qd rudniškega ravnatelja požrtvovalni trgovec Valentin Lapajne, ki je bil tudi pozneje velik dobrotnik društva.
Leto 1898
Že v prvem letu delovanja je štelo društvo 75 članov, med njimi 16 telovadcev, ki so že 6. februarja priredili prvi telovadni nastop v rudniški pivovarni, ki je zelo dobro uspel.
Še večjega pomena pa je bila za Idrijo ustanovna svečanost, ki je bila 14. in 15. avgusta s sodelovanjem Delavskega bralnega društva in pevskega kluba. Na njej so nastopili tudi člani ljubljanskega in postojnskega Sokola. Telovadbo je vodil Julče Novak zelo spretno, tako, da ga je iskreno pohvalil V. Murnik.
Na občnem zboru dne 27. avgusta 1898 je bil izvoljen tale odbor: starosta Jan Gruden, podstarosta Drago Lapajne, načelnik Filip Vidic, tajnik Luka Velikajne, blagajnik Valentin Lapajne, odborniki Josip Šepetavec, Ignacij Treven, Julij Novak kot vaditelj.
Konec leta je štelo društvo 6 ustanovnih, 13 podpornih in 59 izvršujočih članov.
Leto 1899
Odbor se je ukvarjal z združitvijo z Delavskim bralnim društvom in z »Narodno čitalnico«, do katere pa ni prišlo. Pač pa so sklenili, da bodo imeli skupne društvene prostore v gostilni »Pri Črnem orlu«. V blagajniškem poročilu pa je že omenjena vsota 400 goldinarjev za nakup orodja in slavnostne obleke za naraščaj. To je dokaz, da se je društvo od vsega začetka zavedalo, da so sredstva pogoj za nadaljnje delo društva. Pri vodstvu telovadbe pa sta že pomagala Luka Reinhart in France Karčnik. Načelnik Novak je že tedaj začel ustvarjati dober vaditeljski zbor, brez katerega si ne moremo misliti sokolskega društva. Dva javna telovadna nastopa, dne 10. avgusta v Vipavi in 20. avgusta v Cerknem, pričata o zdravem in pravilnem vodstvu telovadbe. Konec leta je bilo vpisanih 15 telovadcev in 57 naraščajnikov.
Odbor je ostal skoraj isti, le med odbor-niki-vaditelji se prikažejo razen Julčeta Novaka še Leopold Svetic, Josip Pišlar in Franc Karčnik.
Leto 1900
Občni zbor je bil 5. januarja 1900. Društvo je bilo zelo prizadeto zaradi odhoda Julčeta Novaka na novo službeno mesto. Kako tesno je bil povezan s svojimi telovadci, nam pričajo mnoga pisma, ki je z njimi navduševal prijatelje za sokolsko delo in jim dajal nasvete. Telovadbo sta vodila Luka Reinhart in Franc Karčnik, ki ga je poslal odbor k ljubljanskemu Sokolu, da bi se izpopolnil kot sokolski vodnik.
Na koncu leta je bilo 6 ustanovnih, 62 izvršujočih in med temi 15 telovadečih članov. Prireditve so bile v tem letu: 2. januarja javna telovadba v rudniški pivovarni, 28. maja javna telovadba v Črnem vrhu in 24. septembra javna telovadba z veselico pri Zagodu.
Društvo je ustanovilo tudi knjižnico, za katero je starosta Jan Gruden daroval mnogo knjig.
Odbor Je ostal isti, le mesto blagajnika je prevzel Luka Reinhart, mesto podnačelnika pa Franc Karčnik. Med odbornike sta bila izvoljena Josip Alič in Karel Špet.
Leto 1901
Občni zbor je bil dne 12. januarja. Društvo je imelo 8 ustanovnih, 12 podpornih in 58 izvršujočih članov.
Prireditve so bile štiri:
Dne 20. januarja je bila javna telovadba s plesom v rudniški pivovarni, dne 19. marca peš izlet v Sp. Idrijo, kjer je bil nastop s prostimi vajami, dve vrsti pa sta nastopili tudi na orodju. Izlet je spremljala godba. Dne 25. avgusta je nastopilo idrijsko društvo skupaj z ljubljanskim in postojnskim Sokolom v Logatcu. Telovadci so nastopili s prostimi vajami in z dvema vrstama na drogu in bradlji ter so zopet želi posebno Murnikovo pohvalo.
Dne 22. septembra je bil javni nastop na »Zemlji«. Tokrat je prvič nastopil tudi obrtniški naraščaj s prostimi vajami in redovnimi vajami. Od 28. do 30. lipnja sta se udeležila IV. vsesokolskega zleta v Pragi Filip Vidic in Franc Karčnik. Med letom se je društvo preselilo v nove prostore, ki jih je dala ustanovna članica Hana Har-mel. Med letom se je vrnil v Idrijo Julče Novak, ki je zopet prevzel mesto vaditelja. Njegova zasluga je bila, da je bil vaditeljski zbor organiziran posebej: načelnik Julij Novak, podnačelnik Franc Karčnik, vaditelj
Luka Reinhart, vaditeljski pripravniki Josip Seljak, Karel Špet, Polde Baloh. Telovadcev je bilo 21, ki. so imeli 132 telovadnih večerov, s skupno udeležbo 2168 ur, povprečno na uro 15 telovadcev.
Društveni odbor so sestavljali: starosta Jan Gruden, podstarosta Dragotin Lapajne, načelnik Julij Novak, podnačelnik Franc Karčnik, tajnik Karel Harmel, blagajnik Luka Reinhart, odborniki Mijo Tratnik, Josip Alič in Ignac Treven.
!
Leto 1902
Občni zbor je bil 5. januarja.
V tem letu je društvo razvilo svoj prapor s slavnostjo, ki je bila 19. in 20. julija s sodelovanjem »Narodne čitalnice«, »Delavskega bralnega društva« in rudniške godbe. Udeležena so bila tudi sokolska društva: Karlovac, Kranj, Ljubljana, Pula, Postojna, Varaždin in Trst. Slavnostno razvitje je bilo zaradi slabega vremena v mestni dvorani, kjer je goste pozdravil župan mesta Dragotin Lapajne in starosta društva Jan Gruden. Za pozdrav se je zahvalil podstarosta Ljubljanskega sokola Mavricij Rus, ki je razložil pomen prapora, pod katerim naj se združi vse članstvo k delu za blagor domovine. Po razvitju je na prapor pripela trak telovadka Minka Lapajne, županova žena. V imenu narodnih žena pa je na prapor pripela šopek Davorinka Lapaj-ne-Tinčetova. Med razvitjem je prepeval idrijski pevski zbor »Hajdukov« pesem »Zastava že razvita je«, godba pa je igrala koračnice. Takoj nato je bil v rudniški pivovarni banket, kjer je vrsto govorov začel zaslužni starosta Jan Gruden, za njim je govoril Grego-rič v imenu Tržaškega Sokola, nato deželni poslanec Ciril Pire v imenu Sokola v Kranju in zastopnik Puljskega Sokola v imenu Istre. Vrsto govornikov je končal Viktor Murnik, načelnik Ljubljanskega Sokola. Govoril je o sokolski ideji in o njenem pomenu za slovenski narod.
Javna telovadba je bila prava slika štiriletnega plodnega dela, ki je pokazala, da ima idrijsko društvo dobre in disciplinirane telovadce, ki znajo ceniti vpliv telovadbe na telo in duh. Za brezhibno izvedbo slavnosti pa so imele veliko zaslugo tudi narodne žene, ki se takrat niso ustrašile velikega in odgovornega dela.
Slavnost je dala članom veliko pobudo za nadaljnje delo in je že 31. marca prihodnjega leta priredilo veliko javno telovadbo na šolskem trgu. Poslovno leto pa je sklenil nastop naraščaja 28. decembra v rudniški telovadnici.
Razen domačih nastopov se je članstvo udeležilo dne 8. septembra slavnosti ob 35-
letnici »Čitalnice« v Kanalu. Po javnem nastopu so hvaležni Kanalčani pripeli na prapor svoj trak.
Knjižnica je štela konec leta 192 knjig. Članov je bilo: 4 ustanovni, 14 podpornih in 72 izvršujočih, med njimi 28 telovadcev. Tudi vaditeljski zbor je bil dopolnjen. Na koncu leta je odšel Luka Reinhart, vrnil pa se je Luka Velikajne. Statistika telovadbe izkazuje 150 telovadnih večerov s skupno udeležbo 2.084, povprečno po 14 telovadcev. Naraščaja je bilo 32, ki so vadili 87 večerov ali skupno 1.984 telovadnih dni in povprečno po 23.
Upravni odbor je ostal v glavnem isti, na občnem zboru pa so sklenili, da bodo vse seje javne in da bodo člani spremljali umrle pripadnike pri pogrebih na pokopališče.
Leto 1903
Občni zbor je bil 11. januarja 1903. Društvo je štelo na koncu leta 4 ustanovne, 20 podpornih in 76 izvršujočih članov ter 26 članic. Knjižnica je štela 252 knjig.
To leto je bilo zelo pomembno za naše društvo, ker je bil na pobudo Julčeta Novaka ustanovljen samostojni ženski oddelek. Na posebnem občnem zboru dne 10. maja 1903 je bil izvoljen tale odbor:
načelnica Pavla Lapajne, podnačelnica Rozalija Vidmar, blagajničarka Natalija Še-petavec, upraviteljica imetja Josipina Gruden, knjižničarka Ivanka Kogovšek. Kot svetovalec je bil pritegnjen v ta odbor tudi Julče Novak.
Društvo je v tem letu priredilo 4 izlete: 10. maja v Godovič in po romantični Zali nazaj v Idrijo, 21. maja v Belo in dalje v Zadlog, 19. julija na Razpotje in 8. novembra v Kanomljo.
Društvo je sodelovalo pri tehle prireditvah:
dne 1. junija v Ajdovščini, kjer so naši telovadci nastopili s prostimi vajami in na orodju. Za priznanje pa so ajdovska dekleta pripela na naš prapor trobojni trak.
Dne 24. junija v Postojni. Pred odhodom iz Idrije so članice našega društva pripele na prapor umetniško izdelan trak z napisom: »Čilemu Sokolu, idrijska narodna dekleta«. Umetniško delo so izdelale Pavla in Davorinka Lapajne, Rozalija Vidmar in Karla Turk.
Najlepši dan tega leta pa je bil nastop pri Zagodu dne 2. avgusta. Nastopili so člani s kopji, z rajalnimi prostimi vajami ter na orodju. S strogo disciplino in strumnostjo je nastop napravil na gledalce zelo močan vtis. Dne 22. oktobra je občinski odbor dovolil društvu uporabo realčne telovadnice, kar je omogočilo še boljši razvoj telovadbe.
Zadnja prireditev tega leta je bil plesni venček, na katerem so telovadci pokazali tudi četvorko in češko besedo, ki ju je pri plesnih vajah naučil Julij Novak.
Statistiko telovadbe so v tem letu vodili že po oddelkih in izkazuje skupaj 89 telo-vadečih, ki so vadili 394 večerov ali skupno 5.080 telovadnih večerov.
Leto 1904
VII. redni letni občni zbor je bil dne 14. januarja. Iz poročila tajnika Eugena Tu-jeca je bilo razvidno, da je društvo štelo 6 ustanovnih in 97 drugih članov ter 31 članic.
Društvo je imelo troje važnejših prireditev: dne 1. maja je bil v prostorih »Narodne čitalnice« plesni venček, dne 28. junija je bila javna telovadba v telovadnici realke, dne 6. oktobra je bila prirejena oahodnica Josipu in Antonu Ferjančiču. Posebna de-putacija je sodelovala na proslavah »Sokola« v Varaždinu, kjer je bilo dne 11. in 12. junija razvitje prapora. V dneh od 16. do 18. avgusta pa je društvo sodelovalo na II. zletu Slovenskega Sokolstva v Ljubljani. Telovadci so povsod nastopili s skupinskimi vajami in vajami na orodju. Julče Novak je sodeloval v tekmah višje vrste in dosegel 71.25 %. V nižjem oddelku je postavilo društvo celotno vrsto, ki jo je vodil Leopold Pivk, kjer je 5 telovadcev doseglo nad 70 °/o točk.
Statistika telovadbe izkazuje 50 rednih telovadcev, ki so telovadili 281 večerov ali skupno 4.502 uri. Slavnostni kroj je imelo 34 bratov.
Tudi to leto je odbor ostal skoraj isti, le mesto podstaroste je prevzel Fran Ciniburk.
II. redni občni zbor ženskega oddelka je bil 8. januarja, ki je pokazal, da so članice telovadile zelo pridno ter so tudi že nastopale na vseh javnih prireditvah in prav tako tudi na zletu v Ljubljani. Vpisanih je bilo 28 članic in 19 gojenk. Julče Novak je vodil tudi poseben tečaj, katerega so posečale Vidmarjeva, Tavzesova in gojenka Amalija Kosova.
Leto 1905
Redni občni zbor je bil dne 8. januarja 1906. Društvo je štelo 109 članov, knjižnica pa je imela 311 knjig.
Javni nastop je bil dne 28. maja na Zemlji, kjer so nastopili s prostimi vajami za IV. zlet poljskih »Sokolov« v Lvovu.
Dne 6. avgusta se je društvo udeležilo zleta Gorenjskih društev na Jesenicah z 18 člani in praporom.
Dne 10. septembra je odšlo 9 članov k odkritju spomenika našemu največjemu pesniku Prešernu. Dne 1. oktobra pa so se za-
stopniki društva udeležili ustanovnega občnega zbora Slovenske sokolske zveze v Ljubljani.
Redno je telovadilo 55 telovadcev na 325 večerih, skupno 6.017 ur. Društveni odbor je ostal skoraj isti.
Ženski oddelek je imel občni zbor 31. decembra.
Članice in gojenke so imele skupaj 310 telovadnih večerov ali 2288 ur, ki se jih je udeleževalo povprečno po 15 telovadk. Minka Tavzesova je bila poslana v Ljubljano, da se usposobi za vaditeljico.
Leto 1906
Društvo je štelo na koncu leta 102 člana in 39 članic, 36 članov je imelo slavnostni kroj. V tem letu so začeli tudi z dijaško telovadbo, ki jo je sprva posečalo 22 dijakov in jo je vodil Karčnik.
Javna telovadba je bila dne 15. avgusta pri Zagodu.
Društvo se je udeležilo dne 2. in 3. septembra tekem na vsesokolskem zletu v Zagrebu. V višjem oddelku je dosegel Valentin Albreht 12., Leopold Pivk 15., France Karčnik 14. in Julče Novak 20. mesto. V nižjem oddelku je dosegel Ivan Šinkovec 17., Ivan Kavčič iz Žirov 30. in Josip Pelikan 52. mesto.
Odbor društva je ostal neizpremenjen, prav tako pa tudi oba vaditeljska zbora.
Leto 1907
Podatki za to leto so zelo pomanjkljivi.
Društvo se je udeležilo od 28. junija do 1. julija tekem v času vsesokolskega zleta v Pragi. France Karčnik je dosegel 65 točk ali 81.25% in s tem 19. mesto, za kar mu je bila podeljena velika diploma. Malo diplomo pa sta si zaslužila Julij Novak s 27. mestom in Josip Alič s 37. mestom.
V tem času je bil ustanovljen Sokol v Zireh, naše društvo pa je obhajalo 10. obletnico ustanovitve. Nastop je bil 20. oktobra, kjer je bilo tudi tekmovanje s sodelovanjem Zirovcev. Naša vrsta je dosegla v nižjem oddelku 162.74 točk, Zirovska vrsta pa 152.24 točk.
Leto 1908
Podatki, ki so bili zelo pičli že v prejšnjem letu, manjkajo tudi za to in prihodnje leto.
Občni zbor je bil 2. maja, kjer je bil izvoljen Engelbert Gangl za starosto, podsta-rosta je bil Fran Ciniburk, tajnik Mijo Tav-zes, blagajnik Julij Novak, odborniki pa Ro-zalija Tavzes, Fran Pire, Josip Terčič.
Ustanovili so telovadni odsek v Sp. Idriji in v Cerknem.
Dne 12. avgusta je bil zlet notranjskih sokolskih društev v Logatcu, ki ga je vodil Julij Novak in mojstrsko pokazal vso svojo sposobnost. Iz našega društva so sodelovali vsi oddelki s prostimi vajami in vajami na orodju.
Leto 1909
Dne 6. junija je bil zlet v Hoterdršico, ki je bil povezan z javnim nastopom.
Dne 4. julija se je udeležila delegacija društva zleta Tržaškega Sokola na Opčinah.
Dne 18. julija se je delegacija udeležila zleta Ljubljanskega Sokola na Vrhniki.
V dneh od 31. julija do 3. avgusta so bile mednarodne telovadne tekme v Luxem-burgu, za katere se je pripravljal tudi France Karčnik, ki pa si je pokvaril roko in ni mogel nastopiti. Kot sodnik je na tej tekmi sodeloval tudi Julij Novak.
Dne 4. septembra, ob 40. obletnici Čitalnice v Cerknem, se je tamkajšnji telovadni odsek organiziral v samostojno društvo, za kar sta imela največjo zaslugo Julij Novak in Franc Karčnik, ki sta najmanj po enkrat na teden hodila v Cerkno in tamkaj vadila ter vzpodbujala domačine k organizaciji novega sokolskega društva.
Odbor je bil sestavljen takole: starosta Jan Gruden, podstarosta Fran Tavzes, načelnik Julij Novak, tajnik Ivan Šinkovec, blagajnik Andrej Primožič, člani Josip Grilc, Valentin Jurman in Franc Karčnik.
Društvo je štelo konec leta 116 članov in 62 članic, kroje je imelo 42 članov, telovadcev je bilo 28, dečkov 56, obrtnega naraščaja 12, telovadk 6, gojenk 64 in dijakov 31.
Leto 1910
Občni zbor je bil 12. decembra. Društvo je štelo 123 članov in 53 članic, kroj je imelo 42 članov.
Dne 2. februarja je bil v Logatcu ustanovni občni zbor Idrijske sokolske župe, njegovo predsedstvo pa je bilo sestavljeno iz članov idrijskega društva.
Društvo je priredilo med letom 4 peš izlete. Na njih so se člani vadili tudi v prostih in redovnih vajah.
Dne 19. junija se je celotno društvo udeležilo zleta Primorske sokolske župe v Šempetru pri Gorici.
Javni nastop je bil 24. avgusta v Sp. Idriji, kjer so nastopila tudi nekatera druga društva. Nastop je bil zvezan s poskusno tekmo pod okriljem primorskih sokolskih žup. V višjem oddelku je dosegel Leopold Pivk 51 točk ali 85.83 %>, Franc Karčnik 50.5 točke ali 84.17 % in Valentin Albreht 49 točk
ali 81.67 °/o. V nižjem oddelku je bil najboljši Josip Pelikan, ki je dosegel 57.5 točk ali 95.83 °/o.
Dne 4. septembra se je članstvo udeležilo zleta Idrijske sokolske župe v Cerknici. Dne 9. oktobra je bil ustanovljen odsek Sokola v Št. Petru na Krasu, ki je bil za idrijsko članstvo pomemben, ker je društvo tik pred tem dogodkom prejelo prepoved od deželnega šolskega sveta, da mora nehati s poukom telovadbe sokolskega naraščaja.
Društveni odbor se ni bistveno spremenil, razen pri ženskem vaditelj skem zboru, ki so bile v njem: Malči Kosova, Lojzka Gosler-jeva, Mici Kobalova in Lučka Trohova. Telovadba ženskih oddelkov je v tem letu spet oživela.
Leto 1911
Občni zbor je bil 21. decembra. Društvo je imelo 112 članov in 61 članic, kroj je imelo 40 članov.
Telovadilo je 39 pripadnikov, ki so vadili 211 večerov ali skupno 2.837 ur.
Društvo se je udeležilo 13. aprila in 15. avgusta II. hrvatskega vsesokolskega zleta v Zagrebu, dne 30. julija zleta Z. S. Z. v Št. Petru na Krasu, 1. oktobra pa so bili sokol-ski dnevi I. S. Z. v Idriji. Dne 9. julija je zastopstvo sodelovalo tudi pri razvitju prapora v Škof j i Loki. Prvi vaditelj ski tečaj je bil od 20. do 26. novembra. Alojz Kavčič in Štefan Pivk sta pred komisijo opravila izpit s prav dobrim uspehom. Dne 1. oktobra pa so imeli »Sokolski dan«.
Dne 13. maja je odšel v Turin na mednarodne tekme Franc Karčnik kot namestnik v tekmovalni vrsti.
Vaditelj ski zbor je bil izpopolnjen: načelnik Julij Novak, podnačelnik Franc Karčnik, vaditelji Leopold Pivk, Valentin Albreht, Ivan Šinkovec, Alojz Kavčič in Štefan Pivk. Tudi društveni odbor je bil spremenjen: starosta Engelbert Gangl, podstarosta Fran Tavzes, načelnik Julij Novak, tajnik Rafael Troha, blagajnik Fran Dežela, odborniki Josip Seljak, Fran Božič, Štefan Premerštein, Janko Rijavec. Ženski oddelek je imel občni zbor 10. januarja 1912: starosta Rozalija Tavzesova, podstarosta Leni Lapajne, načel-nica Malči Kosova, odbornice Leopoldina Kosova, Mici Vončinova in Tanja Kolerjeva.
Leto 1912
Občni zbor je bil 12. januarja 1913. Iz zapisnika je razvidno, da je društvo štelo 103 člane. Priredilo je 1 peš izlet, 3 zabave in 5 gledaliških predstav. Javni nastop je bil v slavo 15. obletnice društva in je pokazal,
da ima društvo zelo močno življenjsko silo in da si je vzgojilo mnogo dobrih telovadcev, med njimi tudi nekaj mednarodnih telovadcev.
Statistika telovadbe nam kaže, da je vadilo 63 telovadcev 260 dni ali skupno 5.004 ure.
Dne 9. junija se je društvo udeležilo odprtja sokolskega doma v II. Bistrici.
V dneh od 26. junija dalje se je članstvo udeležilo I. zleta Zveze slovanskega sokol-stva v Pragi, ki je bil združen s VI. zletom češkega Sokola v spomin na petdesetletnico prvega sokolskega društva v Pragi. Franc Karčnik je tekmoval za prvenstvo in dosegel 31. mesto s 118 točkami ali 51.30 °/o. V višjem oddelku je isti tekmovalec dosegel 69. mesto, Stanislav Pivk 84. in Fran Makuc 100. mesto. V nižjem oddelku je Valentin Albreht dosegel 49., Julij Novak 51., Janko Šinkovec 99. in Janko Rijavec 106. mesto.
Dne 3. avgusta je notranje ministrstvo prepovedalo rabo šolskih telovadnic.
Dne 18. avgusta je društvo sodelovalo pri razvitju prapora v Cerknici. Od 1. do 8. decembra je bil II. vaditeljski tečaj Idrijske sokolske župe, katere so se udeležili Malči Kosova, Lučka Trohova, Božidar Levstek in Janko Rijavec, ki so opravili tudi izpit z dobrim uspehom.
Društveni odbor in oba vaditeljska zbora se nista mnogo spremenila.
Leto 1913
Občni zbor je bil 24. januarja 1914. Konec leta je štelo društvo 115 članov, 56 jih je imelo slavnostni kroj.
Dne 25. maja je bil izlet na Črni vrh, dne 1. junija v Ledine in 22. junija na Travnik. Na vseh teh izletih so se člani sestali s sosednjimi sokolskimi društvi. Dne 29. junija se je udeležila deputacija društva zleta Z. S. Z. na Opčinah, članstvo pa dne 6. decembra zleta I. S. Z. v Postojni. Prav tako se je članstvo udeležilo razvitja prapora v Logatcu dne 3. avgusta. Dne 13. avgusta je odšla društvena deputacija na zlet Z. S. Z. Vitežič v Kantridi, dne 7. septembra na zlet Z. S. Z. na Vrhniki, dne 21. septembra je odšlo članstvo na zlet v Cerkno. Tudi na 50-letnici Ljubljanskega Sokola 12. oktobra je bilo društvo častno zastopano. Dne 6. decembra je Julij Novak predaval o mednarodnem tekmovanju v Parizu, 15. januarja pa je društvo priredilo akademijo, kjer je počastilo 15-letnico delovanja požrtvovalnega vaditelja Franca Karčnika. Telovadna statistika kaže, da je telovadilo 79 pripadnikov 299 večerov ali skupno 3.816 ur.
Društveni odbor je ostal isti, le ženski vaditeljski zbor je bil razširjen.
Leto 1914
V tem poslovnem letu ni bilo občnega zbora, ker je bilo delovanje društva pretrgano z odločbo deželne vlade v Ljubljani dne 15. julija.
Dne 28. junija se je društvo še udeležilo IV. zleta Z. S. Z. v Zireh o priliki razvitja prapora. Tega dne je bila tudi preizkusna tekma za III. vsesokolski zlet v Ljubljani, ki bi moral biti od 15. do 17. avgusta. Na tekmi je sodelovalo 14 naših najboljših pripadnikov in so dosegli prav lepe uspehe.
Od 15. do 28. avgusta je bil v Idriji I. ženski vaditeljski tečaj I. S. Ž., kjer sta se usposobili za vaditeljici Minka Novakova in Lojzka Goslerjeva. Dne 14. aprila je bil peš izlet v Belo, dne 24. maja pa daljši izlet I. S. 2. v Sp. Idriji.
Na izrednem občnem zboru 12. junija je bilo sklenjeno, da se ženski oddelek popolnoma spoji z društvom, članicam pa je bilo zagotovljeno nekaj mest v odboru.
Društvo je štelo na dan prepovedi 115 članov in 87 članic.
Vse nadaljnje redno delo je ustavila splošna mobilizacija in prva svetovna vojna.
Med prvo svetovno vojno
Avstrijska oblast je v času mobilizacije razbila vsa napredna društva predvsem z vpoklicem vidnejših in vodilnih ljudi v vojsko in mnogi so dobili celo oznako p. v. (po-litisch verdachtig). Iz idrijskih sokolskih vrst je bil kot prvi vpoklican starosta društva in idrijske župe Engelbert Gangl. Zaradi zloma roke pa je bil že na Mostu na Soči odpuščen iz vojske. Oblast ga je nato nepretrgoma zasledovala s tajnimi agenti, čeprav je kot deželni poslanec mesta Idrije užival imuniteto. Tudi so ga neprestano denuncirali kot sokol-skega protidržavnega elementa in končno premestili za učitelja v Trstu k Sv. Jakobu. Konec vojske se je sicer vrnil v Idrijo, po italijanski zasedbi mesta pa je odšel v Ljubljano.
Takoj za starosto je bil vpoklican tudi načelnik Julče Novak, ki pa je bil skoraj vsa štiri leta vojne ali zaprt ali interniran v Ljubljani, v Gradcu in nazadnje v Trstu. Okupator je vedno bolj in bolj redčil so-kolske vrste, čeprav so bili rudniški uradniki in rudarji oproščeni vojaške službe. Pri denunciranju sokolov so pomagali tudi mnogi, ki so bili takrat še vse preveč vneti »za vero, dom, cesarja«. Franc Karčnik je naskrivaj še vzdrževal stike z mlajšimi sokoli, toda tudi njihove vrste so nabori čedalje bolj redčili. Leta 1916 je odšel tudi Karčnik.
Jeseni 1918 smo imeli v Idriji protestno stavko rudniškega delavstva, ki je trajala teden dni in pri kateri so sodelovali tudi sokoli. Ze dalj časa umirajoča Avstrija je končno izdihnila!
Povojna doba
Pismena sporočila so komaj zadoščala, da smo se lahko prepričali o zanesljivosti spominov, na katerih je grajen ta del kronike.
Idrijski člani so bili med prvimi povratniki, ki so pobegnili iz vojske na svoje domove. Med njimi so bili vaditelji Polde Pivk, Lojze Kavčič, Franc Karčnik, Tine Albreht, Janez Oblak in mnogi drugi. Le-ti so takoj zbrali vse članstvo na sestanek, kjer so se dogovorili za sodelovanje na »slavju svobode«, ki je bila že 28. oktobra 1918. Nad 80 članov v krojih z lastno trobentaško fanfaro se je udeležilo obhoda po mestu in slavja pred mestno hišo.
Začetek novembra 1918 so bili že zbrani okoli vaditeljev vsi oddelki in začeli so z redno telovadbo v telovadnici realke in osnovne šole. Takoj nato pa so vkorakale v mesto italijanske čete, ki so pripeljale s seboj tudi civilne policiste. Ti so takoj začeli zasledovati delo. Prve dni decembra 1918 je bil že prvi povojni občni zbor. Prav tega dne se je vrnil tudi Julče Novak. Burno pozdravljen od članstva, ki se je zbralo v prostorih »Delavskega bralnega društva«, je bil z vzklikom izvoljen za novega starosto. Zahvalil se je za izvolitev in obljubil, da bo z vsemi močmi še nadalje delal za razcvet sokolstva. Občni zbor je izvolil tale odbor: Ivan Ferjančič podstarosta, Lojze Kavčič tajnik, Josip Šibenik blagajnik, odborniki: Josip Seljak, Stanko Ferjančič, Josip Alič, Rozalka Tavzes in Ivanka Zonta. Vaditeljski zbor pa je predlagal za načelnika Poldeta Pivka in za njegovega namestnika Franceta Karčnika.
Obnovitev Sokola v Idriji je bila italijanskim oblastem trn v peti, zato so začele takoj stikati za njegovimi voditelji in jih preganjati z vsemi sredstvi. Starosta Julče Novak je moral prav v kratkem času zapustiti Idrijo in se za stalno preseliti v Jugoslavijo. Kljub vsemu pa so se vrste Sokola neprestano večale in telovadba je postajala ljudska v pravem pomenu besede. V društvene vrste so stopili tudi mnogi profesorji realke, ki so prišli iz Trsta, med njimi Robert Kenda, dr. Karel Pirjevec, dr. Andrej Budal, slikar Avgust Pirjevec, telovadni učitelj Vinko Zaletel in še mnogi drugi.
Junija 1919 je društvo že priredilo svoj prvi povojni nastop na Starem trgu. Številni gledalci so burno pozdravljali vsak oddelek. Nastopili so vsi oddelki posamezno in nato tudi skupno, vsega 116 članov, članic in na-
raščaja. Tudi telovadbe na orodju ni manjkalo. Po nastopu se je število članstva izredno naglo večalo in je konec leta štelo 420 pripadnikov. Konec leta je bil običajni občni zbor društva, ki je bil tako dobro obiskan, kakor še nobeden. Tri sobe »Delavskega bralnega društva« so bile nabito polne članstva, ki je navdušeno sledilo poročilom odbornikov. Prevladovala je mladina. To je bila javna manifestacija našega ljudstva nakljub vsem raznarodovalnim težnjam okupatorja!
Izvoljen je bil v glavnem stari odbor, It mesto staroste je zasedel Robert Kenda, v odbor pa je prišla tudi Fanči Kendova. Kot pomožni vaditelji so se vključili tudi mnogi dijaki. Članicam in ženskemu naraščaju je načeljevala Ivanka Zonta, njena namestnica je bila Zina Lapajne, vaditeljica pa Vlasta Lapajne in Olga Hribernik. Društvo je začelo zelo paziti na vzgojo svojih pripadnikov, zato je ustanovilo izobraževalni odsek, ki mu je predsedoval prof. dr. Andrej Budal.
Velik uspeh vsestranskega dela je maja 1920 pokazal »Dan naraščaja«, ko je javno nastopilo 250 naraščajnikov in naraščajnic. Bila je to najlepša prireditev, ki je mnogim še do danes ostala v spominu. Ze na predvečer so najmlajši nastopili z Ribičičevo igro »V kraljestvu palčkov«, ki so jo podali tako popolno in uspešno, da so jo morali pozneje še večkrat ponoviti. Vsem je ostal v spominu posebno Norček, ki ga je igral osemletni Dušan Zeleznikar. Vse priprave za to igrico je vodil predsednik Robert Kenda, ki je slav-nost začel z nagovorom, ki je mladini segel globoko v srce. Pri pripravah za prireditve je sodelovalo staro in mlado. Naj samo omenimo, da so vsi naraščajski oddelki dobili nove obleke po zamisli umetnika Avgusta Bucika, 20 članic pa je skoraj nepretrgoma šivalo brezplačno 250 krojev.
Junija 1920 je bil javni nastop članstva, kjer je sodelovalo okoli 150 pripadnikov društva, 70 dijakov pa je izvajalo posebno točko.
Sistematično delo v društvu se je odrazilo zopet v porastu članstva, ki je konec leta doseglo nad 700 pripadnikov, med njimi 105 telovadcev in 60 telovadk, naraščaja pa je bilo nad 300.
Stiki z bratskimi društvi onkraj meje so bili še zelo živahni in prav to so laški šovinisti hoteli v prvi vrsti preprečiti. Začele so se hišne preiskave pri funkcionarjih društva ter grožnje z zaporom in internacijo. Ko so se začeli odpusti iz službe, so pričeli odpadati prvi člani. Mnogi so morali s trebuhom za kruhom v Jugoslavijo. Vrste v telovadnici pa so kljub temu ostale zelo močne. V tem letu so se nekateri posamezniki še udeležili so-kolskega zleta v Mariboru.
Tudi v letu 1921 je delo potekalo s polnim poletom. Težko je bilo društvo prizadeto z odhodom Roberta Kende, ki je bil odpuščen iz službe profesorja na realki. Tudi Rozalka Tavzesova se je morala z možem in družino odseliti v Jugoslavijo. Zgubili smo tudi načelnika Poldeta Pivka, ki mu je zdravnik zaradi neozdravljive bolezni prepovedal vsako delo in je čez nekaj let tudi umrl. Na mesta tistih, ki so odhajali pa so še vedno stopali drugi in decembra meseca smo imeli še vedno običajni občni zbor, kjer je prevzel mesto predsednika dr. Karel Pirjevec, mesto načelnika pa Franc Karčnik. Tudi nekatera vaditelj ska mesta so bila spopolnjena. Delovanje društva je postajalo iz dneva v dan težje. Sledili so neprestani pozivi odbornikov na policijski komisariat, kjer so jim grozili z odpustom iz službe, z internacijo in zaporom in izgnanstvom v Jugoslavijo. Članstvo se je pripravilo za javni nastop, ki pa je bil prepovedan z utemeljitvijo, da lahko nastopijo samo v dvorani hotela Didič. Občinstvo je dobro razumelo namen te prepovedi, zato je do zadnjega kotička napolnilo dvorano in bližnje prostore ter navdušeno ploskalo ob vsaki točki. Dne 28. avgusta 1921 se je društvo udeležilo velikega sokolskega zleta v Prvačini, kjer se je zbralo mnogo primorskega ljudstva in navdušeno sledilo nastopu oddelkov. Dopoldansko tekmovanje vrst iz Julijske krajine je pokazalo, da imamo še vedno močne in dobre telovadce. Val navdušenja se je prenesel po vsej deželi in kazal na poživljanje sokolskega dela, čeprav so italijanski karabinjerji poizkušali ovirati delo na vseh koncih in krajih. Posamezniki so v tem letu še odšli na sokolski zlet v Osijek.
Tudi v letu 1922 je društvo še delovalo s polno močjo ter je štelo še vedno 510 članov, od tega 55 telovadcev, 29 telovadk in okoli 200 naraščaja. Na vodilnih mestih opazimo nove ljudi, kakor je bil Janko Prelovec, Avgust Lapuh, med vaditelji pa se je zelo udejstvoval telovadni učitelj Danilo Fon iz Gorice. Italijanske policijske oblasti so pritiskale vedno ostreje in policijski komisar Romeo Angelelli je prepovedal rabo šolskih telovadnic, komisar Zuccolini pa nošnjo so-kolskih telovadnih oblek. Vse to pa ni preprečilo društvenega dela. V gostilni Štravs v Rožni ulici si je članstvo hitro uredilo telovadnico, ki pa seveda ni mogla nadomestiti lepe realčne telovadnice, čeprav je bil za orodje urejen tudi stranski prostor. Sledilo je močno izseljevanje zavednih profesorjev in učiteljev, društvo je začelo vidno hirati. Kljub temu pa je bil še vaditeljski tečaj, ki se je začel 16. maja. Izpit so opravili pred komisijo, v kateri je sodeloval tudi
nekdanji načelnik Sokola v Ajdovščini Rudolf Brajnik, Lado Božič, Franc Jereb, Rado Prelovec, Janko Šket in Anton Vehar.
Društvo ni smelo več delati pod imenom Sokola, zato je bilo organizirano kot »Telovadno društvo«.
Predzadnji javni nastop je bil 26. julija 1925 na Starem trgu pred lekarno in ga je vodil Franc Karčnik. Sokolske majice in modre telovadne hlače so morali zamenjati z belimi, kakršne so imeli italijanski telovadci, kar je med nastopajočimi vzbudilo mnogo nejevolje, pa t«di opazk in smeha. Tudi članice so morale zamenjati telovadni kroj z belim in opustiti rdeče rute. Posamezne oddelke so vodili že novi vaditelji. Dne 9. januarja 1926 je bil zadnji občni zbor, na katerem je bil izvoljen za starosto Lojze Kavčič, za njegovega namestnika Janko Lapuh, za tajnika Lado Božič, blagajnika Josip Šebenik, za načelnika Franc Karčnik. Ta odbor je opravil še zadnji nastop v juliju 1926, prav tako na Starem trgu. V avgustu
1926 je bil v Pragi vsesokolski zlet. V skupni primorski delegaciji se ga je udeležil kot zastopnik idrijskega društva Lado Božič. Delegacija ni smela javno nastopati ne pri nastopih ne pri povorki.
Dne 15. oktobra 1926 je bilo društvo raz-puščeno z utemeljitvijo, da razvija protiita-lijansko dejavnost. Še pred razpustitvijo so bile pri vseh vidnejših funkcionarjih hišne preiskave, kjer so policijski organi odnesli s seboj vse knjige, arhiv, diplome, skratka vse, kar je samo malo spominjalo na Sokola in na Telovadno društvo.
S tem pa delovanja v Idriji še ni bilo konec. Mladina je iskala novih oblik in možnosti za delo na raznih skrivnih sestankih in pomenkih. Sonce je posijalo tudi v Idrijsko dolino 13. januarja 1941 in je zbudilo vse napredne sile k novem delu. Organizator Osvobodilne fronte v Idriji Franc Platiša je pozval tudi vse idrijske Sokole k sodelovanju in našel dober odmev. S to ugotovitvijo pa prehajamo že k novemu poglavju.
O NEKATERIH NAŠIH OSNOVNIH GOSPODARSKIH IN KOMUNALNIH
PROBLEMIH
Naše uredništvo se je obrnilo na predsednika Občinskega ljudskega odbora Idrija tov. Lada Božiča z nekaterimi vprašanji, ki bodo zanimala vse naše občane, pa tudi širši krog čitateljev.
1. Pojavljajo se glasovi o izčrpanosti idrijskega rudnika. Tudi podatki kažejo, da vsebina živega srebra v rudi občutno pada. Kako gledate vi na to vprašanje?
Naš rudnik izčrpavamo že nad 450 let. Tako visoka starost rudnika in njegovega izčrpavanja vsiljuje prav našemu človeku nujno vprašanje: Koliko časa še? Na to vprašanje je težko, pravzaprav nemogoče točno in z vso gotovostjo odgovoriti. Nemogoč je tak odgovor neznanstveniku in nestrokovnjaku. Težak pa verjetno celo strokovnjaku in geologu. Rudnik je namreč še vse premalo znanstveno raziskan, pa tudi dosedanje raziskave, naj bodo vrtinske ali jamske, nam ne dajejo in ne morejo dati verjetnostnega, kaj šele točnega odgovora. Menim, da smo na tem področju še vse premalo storili. Zato je nujno in vsestransko potrebno, da ojačimo raziskovalna dela do vseh možnosti in da za to delo predvsem pridobimo potrebne strokovnjake, ki naj delajo na tem področju sistematično z vsemi modernimi znanstvenimi pripomočki in tako obdelajo problem v doglednem času in v celoti.
V trenutnem položaju vemo samo za eno dejstvo in to je, da nam zadnja leta pada vsebina živega srebra v rudi, ki jo kopljemo in spravljamo na dan vsako leto v večji količini. Zato nam pada tudi količina predelanega živega srebra. Sliko izkopane rude, vsebino živega srebra v njej in proizvodnjo samega živega srebra nam najbolje pokaže za nekaj let nazaj naslednja tabela:
Leto
Izkopana ruda ton
Vsebina	Proizvodnja
živega	živega
srebra	srebra
°/o	ton
1939
1947
1948
1949
1950
1951
1952
1953
1954
1955
1956
1957	plan
40.147 75.147 84.537 99.140 120.116 122.673 131.420 126.738 136.484 147.653 153.741 158.000
0,943
0,575
0,643
0,58
0,52
0,425
0,44
0,437
0,42
0,39
0,346
0,305
318 325 377 441 495 504 504 493 495 503 456 405
V tej tabeli opazimo močno prelomnico v skokovitem dvigu količine izkopane rude v letih 1949/1950. Nato sledi nadaljnje in stalno naraščanje proizvodnje rude in v letu 1957 dosežemo največjo količino izkopane rude, ki jo obstoječe naprave topilnice še lahko predelajo. V osmih letih smo dvignili torej proizvodnjo rude za 59.000 ton.
Vzporedno z naraščanjem količine izkopane rude pa nam vsa ta leta pada vsebina živega srebra v njej. Malenkostno se dvigne le v letih 1952 in 1953, nato pa sledi občutljivo padanje vse do letošnjega leta. V osmih letih znaša padec 0,275, kar pomeni, z ozirom na izhodiščno stopnjo (0,58), občutno zmanjšanje.
Da bi dosegli prilično visoko proizvodnjo živega srebra, ki je bila planirana in dosežena v preteklih letih, je morala delno nadomestiti padanje vsebine živega srebra v rudi večja količina izkopane rude, kar je pomenilo za delovno silo tudi večji napor in zahtevalo večji učinek dela.
Tako vidimo, da je proizvodnja samega živega srebra v letih 1950 do 1955 pravzaprav le malenkostno nihala in je znašal padec med najvišjo in najnižjo proizvodnjo v teh letih le 10 ton. Da smo to dosegli, je nadaljnji vzrok v neenakomernem in nesistematičnem delu v jami, ko je bilo spričo naše gospodarske situacije nujno vzdržati povprečnost vsebine živega srebra z večjim odkopom nekoliko bogatejše rude in s prodajo zalog na račun prihodnjih let.
Situacija pa se bistveno začenja spreminjati v letu 1956. Proizvodnja živega srebra je padla za 37 ton. V letošnjem letu pa je planiran nadaljnji padec za 51 ton. Padec proizvodnje v dveh letih naj bi znašal 88 ton živega srebra. Vzrok temu leži v nadaljnjem padanju vsebine živega srebra v rudi za 0.09 od 1955 dalje, čeprav poraste proizvodnja rude za 11.400 ton. Najvažnejši vzrok pa leži v pristopu k tako imenovani sanaciji in stabilizaciji rudnika, kar pomeni sistematičnejše delo v jami, ali odprava »forsiranja za vsako ceno«.
Osnovno socialistično gospodarsko načelo je, izkoriščati dosledno in sistematično tudi rudo z manjšo vsebino živega srebra. To pa je mogoče le z modernizacijo rudniških naprav, predvsem same topilnice. Kolektiv je na tem področju že mnogo napravil. Žal, da se stvari, ki so izven njegove moči in delokroga, razvijajo le s polževo počasnostjo, pri čemer nastaja občutna škoda in nadaljnji izpadi proizvodnje živega srebra.
Koliko časa še? Časopis »Ekonomska politika« z dne 20. 4. št. 264 navaja poročilo Skupščine industrijskih proizvajalcev, v katerem je rečeno, da znašajo po nekih ocenah odkrite zaloge živega srebra še za 9 let. To so tako imenovane odkrite ali A rezerve. Poleg teh obstajajo še nadaljnje črke v abecedi, za katerimi so neodkrite in domnevne rezerve. Verjetno je, da so bogata ležišča rude izčrpana, niso pa še izčrpana ležišča rude s slabšo vsebino živega srebra. Odkrite zaloge tudi niso in ne morejo biti končne sodbe o usodi rudnika. Saj imamo rudnike, v katerih so znašale odkrite zaloge v preteklosti celo samo za nekaj mesecev, pa vendar delajo ti rudniki še danes s polno zmogljivostjo. Zato je tudi določitev datuma o prenehanju rudnika nemogoča, vsak preplah pa zaenkrat še neutemeljen in nerešen.
Naši nalogi sta danes in v bodoče, da vršimo nadaljnje raziskave in da čimprej dosežemo z novimi napravami čim boljše izkoriščanje rude z nižjo vsebino živega srebra.
2. Ali ste tudi Vi mnenja, da bo Idrija morala prej ali slej dobiti nadomestilo za rudnik? Kako naj se v Idriji zaposli odvečna delovna sila v bodočnosti v primeru, da bi idrijski rudnik stagniral na sedanji možnosti zaposlitve? Ali se v Idriji pripravljajo načrti za kako večjo industrijo?
Moje mnenje je, da zaenkrat in tudi za bližnjo bodočnost ne gre za neko gospodarsko nadomestilo rudnika, ampak za nadaljnji gospodarski razvoj mesta in občine ob rudniku. Pri tem mislim bolj na nove gospodarske obrate, ki naj dvigajo našo gospodarsko moč in zaposlijo odvečno, predvsem žensko delovno silo. Na tem naj bi bilo težišče vprašanja in težišče odgovora.
Stanje našega gospodarstva v občini ni razveseljivo in zahteva, če hočemo kam naprej, precej naporov od slehernega našega občana. Za prikaz stanja našega gospodarstva se moramo spet poslužiti številčnih podatkov. Če gledamo naše občinsko gospodarstvo skozi podatke o gibanju narodnega dohodka vseh panog in vseh sektorjev lastništva zadnja leta, vidimo naslednje:
Skupni narodni dohodek je znašal leta 1955 2,179.010.000 din, leta 1956 pa pade na 1,760.240.000 din, v letošnjem letu pa je planiran le v višini 1,372.095.000 din, kar pomeni močan nadaljnji padec. Padec znaša torej v letu 1956 v odnosu do leta 1955 19%, v letu 1957 pa nadaljnjih 18% ali skupno v letu 1957 proti letu 1955 37%. V razmerju do lanskega leta pa bo predvidoma padel narodni dohodek za 22%.
Še bolj nazorno nam pokaže stanje in nazadovanje našega gospodarstva narodni dohodek, izračunan na glavo prebivalca v naši občini. Leta 1955 je znašal narodni dohodek
na prebivalca 167.771 din, leta 1956 pade na 136.368 din, za letošnje leto pa predvidevamo, da bo znašal 106.298 din. Padanje je silno naglo, presenetljivo in zaskrbljujoče. Tako znaša padec v letu 1956 nasproti 1955 19%, v letošnjem letu pa kar 37% na enega prebivalca.
Najmočnejši izpad narodnega dohodka beležimo v panogi industrije in rudarstva, kjer nosi glavni delež izpada naš rudnik. V tej panogi znaša padec narodnega dohodka v letošnjem letu v primerjavi z letom 1955 kar 50%. V ostalih panogah našega gospodarstva ne moremo govoriti niti o izdatnem dviganju, niti o izdatnem padanju narodnega dohodka. To se pravi, da stojimo na mrtvi točki, ki je v bistvu znak nazadovanja.
Večji izpad narodnega dohodka predvidevamo letos le v gozdarstvu in sicer za 34% v odnosu leta 1955 zaradi nižjega izkoriščanja gozdov. Izpadi v gradbeništvu, trgovini in komunali so predvideni od 4—10%, vendar so po mojem mnenju nerealni in jih verjetno ne bo. Ostale panoge pa predvidevajo porast od 1 do 36%. Čeprav se zde ti procenti zelo visoki, nas ne smejo motiti, ker moramo upoštevati, da so te panoge gospodarstva zelo šibke in v globalnih vsotah narodnega dohodka zelo nizke. Zato pomeni le majhna vsota povečanja tudi takoj visok procent.
Tako stanje našega gospodarstva nam narekuje dve nalogi. Prvič, da v obstoječem stanju uredimo mnogo nerešenih vprašanj (odcepitve, združitve, izboljšanje proizvajalnih procesov, organizacija podjetij, začetek predelave živega srebra, odkrivanje novih rudnin in kovin, vprašanja kadrov itd.) in drugič, da pristopimo k razširjevanju naše gospodarske osnove z novimi dejavnostmi. Z ureditvijo in utrditvijo obstoječega stanja je treba doseči, da bodo gospodarske organizacije krenile z vso odločnostjo naprej, to se pravi, da se premaknejo iz mirujočega stanja v gibanje in napredek. Doslej smo uspeli samo v čipkarstvu in sicer z novo organizacijo ter z novimi vsestranskimi prijemi, oblikami in načini. Poglejmo, kaj nam povedo številke. V letih pred reorganizacijo čipkar-stva, t. j. leta 1954 in 1955, je znašala realizacija prometa s čipkaimi 21,988,000 din in 39,490.000 din, v lanskem letu pa 88,832.000 din ali štirikrat več kot v letu 1954. To je zelo lep uspeh.
Druga naloga postavlja pred nas vprašanje: Kaj pa novega? Prvi odgovor je ta, da je treba najprej izkoristiti one surovine, ki jih imamo na razpolago, ki nam jih nudi naša neposredna priroda. Tu pride v prvi vrsti v poštev bogata lesna zaloga. Lesno zalogo trošimo doslej docela negospodarsko. Prodajamo jo kot surovino ali pa kot pol-
izdelek in le v manjši meri kot končne izdelke. Zato jo je treba v pretežni meri preusmeriti v končne izdelke. To bomo dosegli s postavitvijo danim pogojem primernega lesnega kombinata. Osnove za to so že v obdelavi in končni načrti naj bi bili gotovi do prihodnjega leta. Prepričan sem, da bo nova lesna proizvodnja spričo naših pogojev postala močan činitelj v našem bodočem gospodarstvu, da bo krepko dvignila naš narodni dohodek in v veliki meri zaposlila našo žensko delovno silo.
Kaj naj še sledi na področju industrije, je stvar nadaljnjega proučevanja ter objektivnih in subjektivnih pogojev. Zato bi morali imeti poseben študijski organ, ki bi se pečal samo s proučevanjem naše bodočnosti, ali pa bo treba v tem oziru iskati pomoči drugje.
Lotiti se bo treba tudi razvoja obrti in ustanavljati nove obrate proizvajalnih in še bolj uslužnostnih obrti. Ne bi trdil, da ne obstajajo za obrt že objektivni pogoji, teže pa je s subjektivnimi. Potreben kader obstaja, a zaposlen pri rudniku podcenjevalno gleda na majhne obrate in druga podjetja. Kadar bo mogoče ozdraviti tak odnos strokovnega obrtniškega kadra, bo lahko napraviti na tem področju odločnejši korak naprej, ne samo za dvig narodnega dohodka, še bolj pa za dvig standarda kot tudi v pogledu zaposlitve nove delovne sile in za razbremenitev naših žena in mater.
Za letos je naša osnovna naloga, urediti in utrditi obstoječe gospodarstvo, v prihodnjih letih pa ga vsestransko dalje razvijati.
3. Ali smatrate, da bo umobolnica v Idriji imela za mesto kak večji gospodarski pomen?
Gospodarski pomen naše bolnišnice za duševne bolezni za našo občino? Brez dvoma, da tudi ta obstaja in bo obstajala. Z malo večjo trgovsko spretnostjo in iznajdljivostjo naših trgovskih podjetij lahko le-ta prevzamejo vso oskrbo okrog 600 ljudi in ustanove same. S tem bi se promet v trgovini izdatno povečal in korist bodo imela trgovska podjetja.
Drugi važen moment pa je v naši težnji, da bi v bolnišnici zaposlili čim več domačih ljudi. Doslej smo uspeli zaposliti od 41 zaposlenih kar 23 domačinov. To število se bo še povečalo z razširjevanjem poslovanja zavoda. Trenutno je v zavodu le 66 bolnikov, kapaciteta zavoda, ko bo dograjen, pa bo znašala okrog 460 bolnikov in temu številu odgovarjajoče število uslužbencev. Sedaj že štipendiramo 15 mladincev in mladink v 10-mesečnem bolničarskem tečaju v Ljubljani. Po uspešno opravljenem tečaju in izpitih bodo nameščeni v tukajšnji bolnišnici. Potrebe po bolničarskem kadru pa še ne bodo
zadovoljene, zato bomo s štipendiranjem iz občinskih sredstev nadaljevali tudi v naslednjih tečajih.
Z zaposlitvijo domače delovne sile v bolnišnici ublažujemo tudi pritisk na naš skromen stanovanjski fond, ker bi se število prosilcev za stanovanja zelo povečalo, ako bi zaposlovali ljudi izven našega mesta in občine.
In končno se bo povečal tudi potniški promet in se bo tako okrepila povezava z zunanjim svetom.
4. Idrija ima zelo slabe prometne zveze. Vsaj trdijo, da zato, ker ni povezana z železniško mrežo. Ali obstajajo možnosti, da bi se v Idrijo gradila železniška proga? Ali je bilo od strani Občinskega ljudskega odbora kaj pokrenjeno, da bi se prometne zveze izboljšale?
Naše avtobusne prometne zveze z zunanjim svetom, razen z Gorico, res niso najboljše. Že več let se borimo za njihovo izboljšanje. Komaj letos smo dosegli novo jutranjo zvezo iz Ljubljane in večerno v Ljubljano. Menim, da pomeni to korak naprej. Če se bodo te stvari reševale tudi v bodoče s takimi težavami kot doslej, bo treba misliti, zaradi posebnega položaja našega mesta, na osamosvojitev v prometnem oziru in v okviru lastnega avtopodjetja nabaviti tudi osebne avtobuse, ki bi jih usmerjali po lastnih potrebah.
Drugo vprašanje so naše ceste, predvsem one važne žile, ki nas vežejo z zunanjim svetom. Posebno važna je glavna žila, cesta Kalce—Idrija in dalje proti Tolminu, ki je vsestransko zelo pomembna. Cesta je bila zgrajena skoro pred sto leti za vozove in ne odgovarja sodobnemu prometu. Da bi se izboljšala cesta Kalce—Spodnja Idrija (nadaljnji odsek je še vedno problematičen zaradi morebitne gradnje centrale v Sp. Trebuši) smo že lani povzeli potrebne mere na Izvršnem svetu LRS. Predsednik Izvršnega sveta je sporočil, da vidijo republiški organi pomembnost te ceste, vendar letos ni mogoče pristopiti k njeni izboljšavi zaradi premajhnih sredstev v republiškem cestnem skladu. Prepričan je, da se bodo že v prihodnjih letih našle finančne možnosti za preureditev, izboljšanje in protiprašno obdelavo te ceste. Upanje torej imamo, da bomo z nadaljnjim prizadevanj em uresničili naše težnje in zadovoljili naše življenjske potrebe. Ta cesta je trenutno za nas najvažnejši prometni problem. Z njeno ureditvijo se bo zmanjšal čas potovanja v Ljubljano, povečala se bo varnost prevozov in okrepil sam promet z mestom in okolico.
In končno še odgovor, kaj mislim glede morebitne gradnje železnice do Idrije. Osebno se spričo silnega in hitrega razvoja avto-
mobilskega prometa ne navdušujem za gradnjo železnice. Morda bi železnica prinesla nekatere udobnosti in koristi, predvsem cenejši prevoz posameznikov in skupin, tudi cenejši blagovni promet, vendar je veliko vprašnje njene rentabilnosti. Tega izračuna še nimamo. Dvomim pa, da bi bila rentabilna. In če železnica ne bi bila rentabilna, bi bila negospodarska, razen če bi odločali drugi momenti. Zato je ne moremo niti zahtevati niti graditi.
5.	Znano nam je, da se je čipkarstvo v Idriji prav s pomočjo občine zelo dvignilo. Kako gledate na nadaljnji razvoj čipkarstva in kakšno bodočnost mu prerokujete?
Razvoj našega čipkarstva je, kot sem že omenil, šel zadnji dve leti z odločnimi in uspešnimi koraki naprej. Danes lahko trdimo, da je poleg rudnika, naš najvažnejši in najmočnejši gospodarski činitelj.
Njegov nadaljnji razvoj pa je odvisen od naslednjih faktorjev: Na notranjem tržišču je odvisen od dviganja standarda našega človeka, od organizacije notranjih tržišč in od primerne propagande. V zunanjem svetu pa je treba dobiti nova tržišča in tako razširiti krog naših odjemalcev.
Obe tržišči, posebno pa zunanje, zahtevata vso našo sposobnost, prisluhniti zahtevam trga in k temu usmeriti ponudbo. Trg pa zahteva tudi odlično kvaliteto. Zato moramo gledati na nadaljnji razvoj čipkarstva samo skozi očala gospodarstvenikov, ne pa skozi očala socialnih delavcev in socialne ustanove. Zavedati se moramo, da nam samo dobro gospodarstvo daje možnosti za reševanje socialnih problemov, ne pa obratno.
Tako gledam na naše čipkarstvo in če ga bomo tako reševali in tako usmerili, potem se bo uspešno dalje razvijalo in postajalo iz dneva v dan močnejši gospodarski činitelj naše doline in občine.
6.	Idrija ima danes 7 šol, če semkaj štejemo tudi otroški vrtec, in samo dve šolski zgradbi. Položaj je torej nevzdržen. Ali je bilo že kaj konkretnega pokrenjenega za gradnjo novega šolskega poslopja?
Stanje šolskega prostora v mestu postaja iz dneva v dan bolj pereče. Z ustanovitvijo osemletke pa stojimo pred odločnim vprašanjem kam in kako. Naši šolniki nam predo-čujejo celo potrebo po dveh osemletkah v mestu samem. Imamo pa na razpolago 2 zgradbi, eno staro nad osemdeset, drugo nad petdeset let in v obeh zgradbah se tlači 6 šol. Kako naj rešimo tako nemogočo situacijo? Problem rešujemo že več let v raznih variantah, toda nobena še ni uspela in dejanske rešitve še ni.
Svoji zgradbi imata le osnovna šola in gimnazija. Ostale šole, vajenska in čipkarska, gostujeta v osnovni šoli, glasbena in otroški
vrtec pa v gimnaziji. Tako stanje je vse prej kot razveseljivo in razume se tudi, da uspehi v posameznih šolah ne morejo biti taki, kot jih želimo in pričakujemo.
Graditi novo zgradbo za drugo osemletko? Čeprav je zamisel lepa in rešitev idealna, menim, da spričo pičle materialne osnove, ki jo trenutno ima komuna in spričo težkega stanovanjskega vprašanja, zaenkrat ni uresničljiva. Če bi v doglednih letih rešili najbolj pereče probleme stanovanj, potem bi lahko zatem izločali iz stanovanjskega sklada vedno več sredstev za gradnjo nove osemletke. Drugih sredstev pa zaenkrat ni predvidenih za gradnje šol. To se pravi, da je vprašanje novogradnje v najboljšem primeru stvar srednjeročne perspektive.
Obstoječa zgradba osnovne šole bo morala odgovarjati v celoti vsem. potrebam, ki jih bo zahtevala osemletka, to je v pogledu učilnic, kabineta in delavnic. Zato bo treba obstoječo zgradbo v bodočnosti prilagoditi tem zahtevam. S tem pa nastane vprašanje, kam z gostujočimi šolami. Če bi v najslabšem primeru še pristali na gostovanje čipkarske šole, nastopa vseeno vprašanje vajenske šole, ki zaseda šest učilnic, sobo za učitelj stvo in eno sobo za pisarno. Šolsko vodstvo in šolski odbor osnovne šole sta že dala odpoved vajenski šoli za prihodnje šolsko leto.
Problem rešujemo že nekaj let. Reševanje pa je zašlo v slepo ulico, kjer ni izhoda. Predlog za adaptacijo starega magazina je naletel na dve oviri: Prvič temu nasprotujejo muzejci in arhitekti, ki žele očuvati zgradbo na zunaj tako, kot je — zgodovinski spomenik, in drugič: sredstev za adaptacijo ni. Za novo zgradbo pa tudi ni sredstev niti v republiškem niti v okrajnem merilu. Stojimo pred odločitvijo: vajenska šola mora iz osnovne šole. Denarja ni niti za adaptacijo niti za novo gradnjo. Ali naj se odločimo, da strpamo v poslopje gimnazije po šolski reformi še vajensko šolo? Potem bi bile v zgradbi štiri šole. Ali je to pravilno in koristno za razvoj vseh šol? Odgovor je jasen. Vsaka šola že danes, kaj šele po reformi, zahteva in bo zahtevala določeni življenjski prostor in ostale pogoje, da bo izpolnila svojo nalogo. Tako tudi gimnazija ali njej odgovarjajoča šola. Brez učilnic, kabinetov, delavnic, šola ne bo mogla delati in živeti. Zato se postavlja vprašanje, ali imeti samo one šole, za katere so dani pogoji v celoti, ali pa trmasto vztrajati na vseh šolah. V tem primeru nobena šola ne bi imela pogojev, ali pa bi bili ti zelo okrnjeni. In kaj bi pomenila taka okrnjena šola? Nič, dejansko ne bi mogla niti obstajati.
Takšna je in taka bo situacija v zvezi z ' našimi šolami. Nove gradnje? Do danes smo se borili za gradnjo gozdarske ter za adap-
tacijo oziroma novo gradnjo vajenske šole. Za gozdarsko so bili že pred leti naročeni načrti, pozneje pa preklicani. Situacija se je spremenila in stroški so bili zaman. Ker je šola republišekga pomena, je republika čakala najboljše rešitve za vse tri gozdarske šole, to je za srednjo, za logarsko in delavsko. To rešitev je našla v Postojni, kjer bodo na obstoječih stavbah izvršili le adaptacije, nekaj malega dozidali in tako bodo dani pogoji za razvoj vseh treh šol. Gozdarska šola se bo torej izselila iz Idrije.
Tudi za rešitev vajenske šole smo se dolgo borili. Iskali smo vse mogoče rešitve, toda nismo našli nobene prave. Denarja ni! Vajenska šola je imela do letos dva oddelka, strojnega in mizarskega. Strojni je bil že v teku leta ukinjen in ostal nam je še mizarski oddelek. Če smo trdili, da iima strojni oddelek vse pogoje, predvsem pa številne strojne in mehanične delavnice in obrate v mestu, ob katerih naj učenci pridobivajo tudi praktično znanje, ne moremo tega trditi za mizarski oddelek, ki je obrtnega značaja. Obrtnega mizarstva sploh nimamo, tovarna pohištva pa je industrijskega značaja. Kaj naj torej nudimo mizarskim vajencem? Nič drugega kot zgolj teorijo. Ker je taka situacija pri nas in ker je drugod večji razvoj obrti v splošnem in mizarstvu posebej, ker so torej večji centri primernejši za gradnje vajenskih šol, je za našo vajensko šolo kaj slaba perspektiva. Tak je položaj vajenske šole in z njim se bo treba sprijazniti.
Pred nami pa stoji najvažnejši problem osnovne šole oziroma bodoče osemletke. Zgradba je stara nad 80 let ter ne odgovarja sodobnemu pouku že sedaj, kaj šele z ustanovitvijo osemletke. Dolga leta smo razpravljali o preureditvi notranjosti zgradbe, vendar ni bilo ničesar konkretnega narejenega. Letos bomo vendar prišli do načrtov notranje preureditve stavbe za potrebe bodoče osemletke. V drugi polovici leta naj bi že pristopili k etapnemu preurejanju. Sredstva za to bomo morali vzeti zaenkrat iz stanovanjskega sklada. V nekaj letih naj bi bila šola urejena. Taka je naša zamisel. Uresničitev pa ni odvisna samo od naše dobre volje, bolj je odvisna od zunanjih činiteljev: to je od sredstev in od podjetij, ki naj bi dela izvrševala. Načrti so nekoliko zakasnili in vprašanje je, ali bomo med letom lahko našli podjetja za izvrševanje del, saj imajo tudi ona svoj plan in so vsa verjetno že polno zaposlena.
7. Idrija ima najboljše pogoje za razvoj muzeja, ki naj bi imel prvenstveno tehniško-rudarski značaj. Kako gledate na nadaljnji razvoj idrijskega muzeja?
Vprašanje muzeja je za naše mesto vsekakor zelo važno. Rudnik se modernizira in stare naprave izloča. Kam z njimi? Rešitev
ni lahka in je za dogledno bodočnost tudi ne vidimo. Vse preveč je drugih problemov, ki so za naše prebivalce važnejši in življenjsko nujni, da bi mogli sedaj pristopiti h kakršnikoli gradnji muzeja in zanjo angažirati večja sredstva. Ne vem, kakšne možnosti rešitve naj nam prinese orientacija na republiški tehnični muzej in tudi ne verujem v tako rešitev. Ne navdušujem pa se za težnjo, da bi tehnične naprave prodajali kot staro železo ali pa jih prenesli drugam. Vsekakor bi bila zadnja rešitev v skrajnosti boljša kot prva. Če se odločimo, da je treba obdržati stvari, potem jih je treba nekam spraviti. Toda kam? Prostora ni. Nekateri se navdušujejo za staro zbiralnico. To bi bila le začasna in kratkotrajna rešitev, ki bi nas zelo drago stala. Poleg tega pa je usoda zbiralnice z odlokom o regulaciji mesta že zapisana. Vprašanje je samo čas. V tem predelu je predviden tržni in prometni center mesta, kjer so predvideni tudi lični stanovanjski bloki. Stara zbiralnica je sedaj ozko grlo, ki ovira razvoj mesta vse do levega brega Idrijce. Z ureditvijo kanalizacije in cestišča ob stari zbiralnici bodo dani pogoji za postopno urejevanje mesta okrog Trga 1. maja.
Kakor vidite, v tem vprašanju ne morem dati točnega odgovora. Vendar bomo morali najti neko zasilno rešitev in prav bi bilo, da bi pri reševanju sodelovalo tudi naše prebivalstvo. To zadnje velja tudi za ostale probleme, ki nas žulijo in iščejo rešitve.
Z večjim optimizmom gledam na ostali del muzeja. Z gradnjo novih stanovanj bo verjetno postopoma dana večja možnost za urejevanje in odpiranje novih oddelkov muzeja v gradu, ki naj postane v bodočnosti samo muzejska stavba z odlično urejenimi oddelki.
8. V naši državi pričakujemo velik razvoj tujskega prometa, ker imamo za to najboljše prirodne pogoje. Ali ste mnenja, da se bo lahko tudi Idrija s svojo okolico uvrstila med tujsko-prometna središča in kakšne pogoje ima na tem področju?
Res je, da ima idrijska okolica zelo lepe pogoje za razvoj tujskega prometa, toda žal, naša priroda še ni dovolj raziskana in odkrita. Za razvoj turizma ni osnovnih pogojev. Ti pa so: širše, pregledne in sodobno urejene ceste, urejena in primerna gostišča in turistične postojanke ter sodobna propaganda. Vsega tega še ni pri nas in zato ne moremo govoriti o večjeim razmahu turizma. Pogoji, ki jih imamo, zadoščajo komaj za izletništvo in planinstvo. Za ureditev teh stvari se še ni pričela odločilna bitka in prepričan sem, da je taka splošna ofenziva še daleč. Danes se z največjo muko prebijamo skozi ovire in težave, da bi ustvarili za našega domačega človeka nekaj več skromnih pogojev za nje-
gov nedeljski oddih. To so težave okoli gostišča v Beli, ki naj bi bila izletniška in turistična postojanka ne pa samo gostilna, tu so težave okoli predvidene turistične postojanke pri Klavžah itd. Te težave niso tcjliko objektivnega kot subjektivnega značaja. Dokaj napačno gledanje na take postojanke in pomanjkanje sposobnega kadra za vodstvo in upravljanje teh postojank so glavne ovire. Zato bo treba naj preje prebroditi in premagati te težave, nato pa se spoprijeti z objektivnimi ovirami, katerih pa po mojem mnenju ne bo tako težko premagati. To je pri vsaki novi stvari. Če jo ljudje razumejo in so pripravljeni pomagati, potem je vse drugo malenkost. Ako pa tega ni, potem vlada vsestranski odpor, nerazumevanje in nergaštvo.
Naša okolica je krasna in bogata naravnih lepot in raznolikosti tako v letnem kot v zimskem času. Napraviti te lepote dostopne našemu človeku in tujcu, to je naša naloga bodočnosti. S skromnimi sredstvi se da ob urejevanju osnovnih življenjskih pogojev za našega mestnega človeka urediti mnogo tudi na tem področju. Zato menim, da obe stvari lahko teko vzporedno, vendar je z močnejšim in odločujočim poudarkom reševati nerešene življenjske probleme v mestu samem, ob njih pa skoro nevidno in neslišno reševati tudi one probleme, ki so za našega človeka in njegov oddih nepogrešljive.
Tako bomo preudarno in gotovo začeli reševati problem tujskega prometa, katerega izhodiščna točka naj postane v bodočnosti prav naše mesto.
9. Idrija ima sicer zasilne pogoje za kopanje v poletni sezoni. Ali ste Vi mnenja, da je mestu danes nujno potreben plavalni bazen, za katerega se navdušuje posebno naša mladina?
Kopalni bazen, ki ga omenjate v svojem vprašnju, je tesno povezan z razvojem turizma v samem mestu. Misel nanj postaja iz dneva v dan pogostejša med našo mladino, pa tudi med starejšimi. Toda od besed do dejanj pri nas kaj rado preteče ogromno vode in s tem tudi časa. Res je, da je Idrijca v svojem zgornjem toku, od Kobile dalje, danes edino kopališče za mesto in tujce. Oddaljenost od mesta in pičlo sonce, ki le nekaj ur obseva prirodne bazene na Idrijci, kličejo po sodobni rešitvi kopanja, plavanja in sončenja. Načrt za bazen je izdelan. Skrajšanje časa med besedo o gradnji in gradnjo samo pa v tem primeru ni toliko vezano na našo dobro voljo kot na materialna sredstva. Teh zaenkrat ni. In če bi bila, bi bilo treba k stvari pristopiti načrtno in urediti najpreje predpogoje, ki neposredno vplivajo na bazen. Urediti je treba prej kanalizacijo, ceste, regulirati Idrijco in sotočje Nikove in Idrijce. To
pa so dokaj drage stvari in zato tudi perspektiva bazena še ni tako blizu, če hočemo urejevati stvari po pametnem načrtu in se izogniti stihiji, ki bi nas lahko kaj drago stala. Nočem pa jemati upa, saj sem prepričan, da bo do uresničitve zamisli in obstoječega načrta le prišlo, četudi z »zamudo«. Želel bi, da ta »zamuda« ne bo predolga, ker bi se želel tudi sam čimprej kopati v novem bazenu.
Prednost pred bazenom pa ima športni stadion in športne naprave v »Mejci«. Načrti za te športne objekte bodo v kratkem končani. Menim pa, da bi z nadaljevanjem zemeljskih del na stadionu lahko pričeli že v zgodnji pomladi. Toda naši športniki in naša mladina samo izražajo željo, postavljajo zahteve in čakajo. Čakanje pa ne bo zgradilo ničesar. Zato bo treba, da zgrabi mladina za delo in tako doprinese svoj delež k novim športnim objektom.
10. Kakor v vseh naših večjih krajih, je tudi v Idriji velika stanovanjska stiska. Ali je bilo zadnje čase pokrenjenega kaj konkretnega za omiljenje stanovanjske krize, kar smatra naše ljudstvo za najnujnejši problem našega mesta?
Popolnoma prav, da smatrajo naši ljudje vprašanje stanovanj za najnujnejši problem našega mesta. To je tudi zame najbolj pereč problem, katerega je treba tudi z vso udarnostjo začeti reševati.
Večina naših hiš je bilo zgrajenih pred stoletji in so že po svoji starosti preživele, prav tako pa tudi ne odgovarjajo več sodobnim zahtevam zdravstva in samega standarda našega človeka. Delno skušajo naši prebivalci z raznimi preureditvami in adaptacijami izboljšati svoje stanovanjske prostore, kar je vsekakor pametno in koristno, vendar so to le začasne rešitve. Perspektiva je v glavnem na novem in sodobnem stanovanju. V lesenih hišah si je težko misliti in še teže ustvarjati neke nove stanovanjske pogoje, ki niso samo v odpravljanju starih črnih kuhinj, vpovečavanju in razšir je vanju oken in morda še v kaki drugi malenkosti. Dotrajane hiše kličejo po novih. Sodobni človek in njegova družina težita po takem stanovanju, ki mu bo nudilo nekaj več kot skromno kuhinjo in spalnico. Stanovanja naj bodo taka, da se bo v njih lahko vsestransko razvijala družina in ustvarjala nove medsebojne odnose in tako rastla v res pravo osnovno celico naše socialistične družbe. Taka naj bodo, da bodo olajšala življenje našim ženam in materam in da bodo v svojem delu lahko svobodnejše in se začele uveljavljati v večjem številu in bolj sproščeno v našem družbenem življenju. Vseh teh pogojev zaenkrat še ni mogoče ustvariti, vendar je treba k temu težiti in se temu tudi približevati.
Zaradi starosti hiš je treba računati vsako leto s popolnim odslužen jem nekaterih hiš, ki jih bo treba zapreti in odstraniti. V zadnji vojni je bilo porušenih okoli 40 sicer starih hiš, katerih v povojnih letih še nismo nadoknadili. In končno ne smemo pozabiti še na plazeči teren južnega dela mesta, to je na Pront, ki ogroža nekaj desetin obstoječih hiš, ki jih bo prej ali slej zadela usoda onih, ki so bile že porušene. Seveda ne smemo pozabiti naravnega prirastka prebivalstva. Mladina se ženi in si ustvarja nove družine. Mehanični prirastek prebivalstva, to je priseljevanje odraslih, pa po mojem mnenju ne bo v bodoče več tako občutno pritiskalo na stanovanjski fond, v kolikor seveda ne bi zrastla v naši dolini kaka večja industrija in nove delavnice. Obstoječa podjetja in zaenkrat predvidena nova pa bodo imela zadosten priliv iz vrst same idrijske mladine. V kolikor bo šlo za posamezne primere novega strokovnega kadra, bodo ta vprašanja reševala posamezna podjetja.
Taka situacija in perspektiva obstoječega stanovanjskega fonda postavljata pred nas vse, tu mislim občinski ljudski odbor, vsa podjetja in tudi posameznike, da začnemo z vso resnostjo in z vso odločnostjo reševati ta naš najbolj pereč življenjski problem.
Menim, da smo se tega tudi resno lotili, čeprav ne gre vse tako gladko in hitro, kakor bi želel tisti, ki čaka na stanovanje, in tudi tisti, ki se bori za novogradnjo. Ob danih finančnih osnovah v občinskem kreditnem skladu za zidanje stanovanjskih hiš, v katerega plačujejo delavci in nameščenci in ki bo znašal letos z ostanki iz preteklega leta okoli 70 milijonov dinarjev, bo mogoče letos napraviti nekoliko odločnejši korak dalje. Letos je bil izdelan načrt za 24-stano-vanjsko zgradbo v Rožni ulici in ko bo izšla druga številka naših »Razgledov«, sem prepričan, bodo gradbena dela že v teku. Hišo bosta gradili občina in rudnik, vsak polovico. Do konca tega leta naj bi bila hiša pod streho, prihodnje poletje pa vseljiva. Projektantski predračun znaša 55 milijonov dinarjev ali okrog 2,300.000 din za stanovanje. Za naše razmere, mislim, da cena ni pretirana, temveč odgovarja. Vsa stanovanja imajo po dve sobi, kuhinjo z nišo, kopalnico, shrambo, dva balkona, klet, drvarnico ter podstrešje. Cista površina stanovanjskih prostorov znaša 49,73 m2, površina z vse!mi pritiklinami brez zidovja 68 m2, bruto površina z zidovjem pa 81,5 m2. V hiši ne bo centralne kurjave, pač pa navadne peči. Stanovanje bo primerno za 4 do 5-član-sko družino.
Gradnjo bomo oddali na licitaciji, ki jo bomo vršili letos prvič, najnižjemu ponudniku in računamo, da bomo prihranili pri
tem načinu oddaje del še nekaj milijonov dinarjev.
Poleg deleža na tej hiši naj rudnik prične sam tudi z gradnjo hiše v Ljubljanski ulici. Hiša bo imela osem stanovanj in tri garsonjere. Če se bodo dela kmalu pričela, bo hiša lahko do konca leta pod streho.
Za zgled, kako je treba skrbeti za svoj kader, mora biti naše gradbeno podjetje »Zidgrad«. V rekordnem času je bil izdelan in revidiran načrt za dvostanovanjsko hišo, ki se v času, ko pišem odgovore na ta vprašanja, že gradi. Kadru, če ga hočemo dobiti v mesto, je treba ustvariti pogoje. Brez kadrov pa ne bo napredka. Primer naj bo za vzor ostalim podjetjem.
Tudi tovarna pohištva »22. julij« misli na gradnjo dvostanovanjske hiše, v katero naj bi vselila nove kadre.
Pričakujemo pa tudi, da se bo Avto podjetje v Tolminu odločilo za gradnjo četvor-čka v Idriji in Gozdno gospodarstvo v Tolminu bo moralo slej ali prej začeti gradnjo stanovanj za uslužbence svojega obrata v Idriji.
2e letos mislimo tudi na gradnjo nove hiše, ki bo imela osem stanovanj in nove lokale za lekarno. Načrti so v delu in bodo dovršeni letošnje poletje.
Tako naj bi bilo letos pod streho 35—40 stanovanj, ki bi bila vseljiva v prihodnjem letu. Spričo dejstva, da imamo še preko 200 nerešenih prošenj za stanovanja, bi bila v prihodnjem letu rešena ena petina vseh prošenj. S takim tempom gradenj bo treba nadaljevati tudi v naslednjih letih in stanovanjska kriza bi bila v glavnem rešena, če bi šlo tako naprej, v kakih petih letih. Nato pa bi se začela enakomerna gradnja, ki naj bi sproti nadomeščala odpadla stanovanja, ki se bodo morala izločati zaradi zastarelosti in propadanja.
S pospešeno stanovanjsko graditvijo se bodo morali vrtovi in vrtički umikati na periferijo mesta. Pri tem umiku bomo naleteli na določen odpor. Vsak pa mora vedeti, da je gradnja stanovanj naša prva skupna naloga, da je treba za to izkoristiti vse gradbene parcele v mestu, da je treba graditi tam, kjer je najceneje in kjer obstajajo vse komunalne naprave in končno, da v mestna središča ne spadajo zalenjadni vrtovi, niti hlevi in kokošnjaki. Zato se bo treba v bodoče sprijazniti z umikom vsega tega iz mesta. To nam narekuje nadaljnji razvoj mesta in zahteve higiene ter zdravja našega mestnega človeka.
Taka je torej perspektiva reševanja stanovanjskega vprašanja.
Upam, da sem v glavnem odgovoril na vsa stavljena vprašanja. Ob vseh teh problemih pa obstajajo še drugi, tudi težki: vo-
dovod, kanalizacija, ceste, ulice itd. O teh vprašanjih kdaj drugič. Za rešitev vseh teh vprašanj pa je potrebno troje: materialna sredstva, strokovni kader in sodelovanje vseh občanov oziroma meščanov.
Finančna sredstva ljudskega odbora niso in ne bodo taka, da bi lahko sam nosil vse breme sedanjosti in prihodnosti. Z novimi gospodarskimi ukrepi se zbira v sklade podjetij več sredstev in zato bodo morala tudi ona prizadevneje sodelovati za napredek kraja. Dosedanje ozko gledanje in zaprtost podjetij se bo moralo nujno izpremeniti, ako hočemo, da bo mesto napredovalo in od daleč sledilo ostalim našim industrijskim centrom. Ko bo premagana zaostala miselnost, da je podjetje komuna v komuni, da je občina nekaj ločenega in posebnega, kar se ne tiče podjetij in kolektivov, bo šele možno ustvariti subjektivne in objektivne pogoje za rast in razvoj prave idrijske komune.
Drugi pogoj za uspešen razvoj komune so strokovni kadri. Brez dobrih kadrov ni mogoč napredek niti v ljudskem odboru niti v podjetjih in raznih ustanovah. Naš odnos do strokovnega kadra pa je z majhnimi ter redkimi izjemami popolnoma nepravilen in pogrešen. Cesto, zelo pogosto, vlada mišljenje: koliko nam je treba strokovnega kadra,
že sami vemo. To je nadutost, ki ne spada v novi čas, najmanj pa v razvoj naše družbe. Tako gledanje je zavora našemu napredku; s takim gledanjem bo mesto vedno na isti stopnji, to pa pomeni odločno nazadovanje. Ali hočemo to? Zalmislimo se v to vprašanje in se odločimo čimprej za napredek! Cas beži!
Za dobro reševanje vseh teh problemov našega napredka je potrebno sodelovanje vseh naših občanov. Toda sodelovanje mora biti konkretno, pametno, preudarno, gospodarsko, z mislijo ne samo na današnji dan, ampak tudi na jutrišnjega, računajoč z danimi možnostmi in upoštevajoč zmogljivost celotne družbe, katere del smo. Z nervoznost-jo, z nestrpnostjo, z zabavljanjem in z za-vogalnim opravljanjem ne bomo dosegli ničesar. Stvarnosti je treba gledati iz oči v oči in pri delih pomagati vsak po svojih močeh. Nič nam ne bo priletelo z vrha, vse bomo morali sami napraviti. Z zdravim gledanj em, z dobro voljo in s skupnim delom pa se da ogromno napraviti.
Tako gledamo na nadaljnji razvoj mesta. Želel bi, da o teh stvareh naši ljudje razpravljajo in da s treznimi predlogi in s konkretnim delom izpolnjujejo graditev boljšega življenja zase in za naše potomce.
Inž. Ivan Gantar
IZ LETNIH POROČIL RUDNIKA ŽIVEGA SREBRA V IDRIJI
Iz dosedanjih poročil je bilo razvidno, da gospodarjenje z rudnimi zalogami, pod silo razmer, ni bilo tako, kot bi moralo biti. Nesistematično izkoriščanje bogatejših slojev rudišča je moralo nujno privesti do hitrega in neenakomernega padanja vsebine živega srebra v izkopani rudi. Če bi po vsem tem hoteli obdržati proizvodnjo živega srebra na približno enaki ravni zadnjih let, bi bilo nujno potrebno povečati proizvodno zmogljivost vseh obratov od jame do topilnice. Posebno zadnja predstavlja »ozko grlo«, in bo v prihodnjih letih povzročala nenehno padanje proizvodnje pri skoraj gotovi predpostavki, da bo vsebina živega srebra v jamski izkopanini stalno padala. Uprava rudnika že nekaj let rešuje problem modernizacije topilnice. Ustrezni načrti so pripravljeni in celo potrjeni od strani pristojnih činiteljev. Zadeva pa se vendarle ne premakne z mrtve točke. Dobava rotacijskih peči bi pomenila velik korak naprej, pa se je nepredvideno in nerazumljivo zavlekla, prav gotovo ne po krivdi rudnika. Sicer pa ni naloga poročila, da ugotavlja krivdo in išče krivce. Dejstvo je, da bi morala omenjena peč obratovati leta 1958. Z njo bi se proizvodna zmogljivost bistveno povečala, hkrati pa bi se izboljšal tehnološki proces predelave rude. Danes stoji uprava rudnika pred nujno nalogo, da čimprej doseže dobavo rotacijske peči. V najslabšem primeru pa mora povečati zmogljivost topilnice s povečanjem števila dosedanjih peči. Vsako oklevanje je neopravičljivo, saj prinaša gospodarsko škodo.
Poizkus, da bi v bodoče obdržali proizvodnjo pri istih predelovalnih napravah na ravni zadnjih let, bi bil skrajno škodljiv, če ne celo nemogoč. Nadaljnje grobo poseganje v bogatejše dele rudišča pa bi prineslo škodo, ki bi jo celo z izboljšanimi dobivalnimi in predelovalnimi napravami težko popravili. Prav nasprotno: splošne koristi zahtevajo, da se začne v rudišču čimprej pravilno gospodariti in se s tem popravi pod silo razmer napravljena škoda.
V letu 1955 je nepredviden padec vsebine živega srebra v rudi povzročil, da letni načrt proizvodnje ni bil dosežen kljub večji masi predelane rude. Še bolj so se škodljive posledice pokazale v letu 1956, ko je bilo v topilnici predelanih 5.000 ton rude več kot leta 1955, pridelanih pa 47 ton živega srebra manj. Trenutna konjunktura na trgu je sicer omogočila dosego finančega načrta, vendar je sorazmerno močan padec proizvodnje v primerjavi z načrtom opozoril pristojne
činitelje, da je v jami potrebno takoj preiti na smotrno gospodarjenje z zalogami in takoj prekiniti z vsakim škodljivim poseganjem v bogatejše dele rudišča. Načrt za leto 1957 je bil napravljen na tej osnovi in predvidena proizvodnja živega srebra je padla za skoraj 100 ton v primerjavi z zadnjimi leti, proizvodnja rude v jami pa je narasla za približno 8000 ton. Zdravljenje jame bo trajalo nekaj let, vendar bo preprečilo, da delovni kolektiv ne bi dosegal kljub večjemu trudu zastavljenih proizvodnih načrtov in s tem ne dal družbi in sebi, kar je predvideno, kakor se je zgodilo, v preteklem letu.
Leto 1956
Odkopanih je bilo tisoče rude več, vendar ni bila pri tem pridelana predvidena količina živega srebra.
Vzporedno z zdravljenjem jame tudi uspešno napredovanje del pri modernizaciji vseh rudniških naprav zagotavlja, da bodo sedanje težave v kratkem premagane, posebno če se bodo energično reševale in rešile nepredvidene ovire pri modernizaciji topilnice.
Težišče investicijskih del se je preneslo od mehanizacije in modernizacije zunanjega transporta, ki je bila v zaključni fazi, na gradnjo največjega objekta modernizacije — na novo separacijo. Sodobna 4-etažna zgradba nad topilnico je bila v grobem dograjena do zgodnje jeseni, zaključna gradbena dela pa so bila razporejena tako, da je bila omogočena montaža strojnih separacijskih naprav. Ob koncu leta so dela toliko napredovala, da so le majhne nepredvidene težave preprečevale preizkusno obratovanje naprave že v tem letu.
Vsa gradbena dela pri separaciji je uspešno izvedlo domače gradbeno podjetje »Zidgrad«, strojno opremo pa je izdelala in montirala Strojna tovarna iz Trbovelj.
Gradnja žičnice od glavnega izvoznega jaška Delo do nove separacije je bila končana z montažo nosilnih in vlečnih vrvi do septembra, tako da je bil uradni tehnični pregled naprave 17. septembra. Poizkusno obratovanje žičnice je bilo brezhibno. Celotno napravo je dobavila nemška firma Pohlig iz Kolna. Žičnica ima 40—50 ton zmogljivosti na uro. Z rednim obratom bo začela potem, ko bodo stekle prve tone rude skozi naprave nove separacije. Vsa gradbena dela pri žičnici je opravilo gradbeno podjetje »Zidgrad«, montažna dela pa delavci rudniške mehanične delavnice. Le najdelikatnejša dela je vodil monter tovarne, ki je žičnico dobayila.
Izredno važno, a skoraj neopaženo delo je gradnja oziroma montaža nove razdelilne transformatorske postaje v mestni hidroelektrarni za rudniške strojne naprave. Rudniško električno omrežje je v teku desetletij tako zastarelo in se je tako skompliciralo, da je postalo skrajno negospodarno in nevarno, da o uspešni kontroli posameznih porabnikov električne energije ni bilo govora. Vedno več električnih pogonskih strojev je nujno narekovalo korenito spremembo razdeljevanja električne energije. Dela že nekaj let izvaja cerkljansko podjetje »Rempod«, vendar se zadeva nepredvideno vleče zaradi ponovno podaljšanih rokov dobave osnovnih delov opreme. Do konca leta so dela toliko napredovala, da bo naprava začela obratovati ob koncu prvega četrtletja 1957.
V jami so bile v glavnem zaključene vse preureditve transportnih naprav na IV., XI. in XIII. obzorju, ki bodo omogočile mehanizacijo in koncentracijo prevoza rude k glavnemu izvoznemu jašku Delo, brž ko bo začela obratovati nova separacija.
Odprto vprašanje pa je ostalo nujno potrebna modernizacija in povečanje zmogljivosti topilnice, kakor je navedeno tudi v uvodnem delu. Nadaljevalo se je le s študijem in projektiranjem posameznih naprav. Vprašanje finansiranja teh sorazmerno dragih preureditev pa je še vedno nerešeno. Razmere same silijo k dobro premišljenim, toda hitrim odločitvam.
Produkcija rude in živega srebra
Težave, ki so že leta 1955 povzročile, da proizvodni načrt živega srebra ni bil dosežen, so se nadaljevale tudi v letu 1956. Čeprav je načrt za to leto predvideval za celih 35 ton nižjo proizvodnjo živega srebra, je bil padec vsebine v rudi nepredvideno tako občuten, da niti ta ni bila dosežena, čeprav se je tudi v tem letu nesmotrno in nepravilno posegalo po bogatejših partijah v posameznih rudnih telesih. Izvedenih je bilo več predčasnih dvigov v bogatejših rudnih telesih iz etaž, ki še zdaleč niso bile eksploa-tirane, kar bo imelo za posledico določen padec vsebine kovine v prihodnjih letih, ko se bo odkopavala pretežno revnejša ruda. Toda tudi ti posegi niso rešili položaja. Načrt proizvodnje živega srebra ni bil izpolnjen. Namesto 475 ton je bilo pridelanih samo 456,33 tone, kar pomeni 4 odstotke manj, kakor je bilo predvideno.
Pri tem pa je bil presežen načrt proizvodnje rude, ki pa je bila revnejša. Vsebovala je povprečno 0,341 °/o živega srebra namesto predvidenih 0,36 °/o, kar pomeni preko 5 odstotkov nepredvidenega padca.
Odkopanih je bilo 153.244 ton rude in je bila proizvodna naloga 150.000 ton preseže-
na za 2,1 %. V topilnici je bilo predelanih 155.201 ton rude, kar pomeni, da so se zaloge odkopane rude v jami zmanjšale za skoraj 2000 ton. Čeprav je to močno zmanjšanje zalog škodljivo vplivalo na obratovanje jame, je bilo potrebno, da se vsaj nekoliko popravi proizvodnja živega srebra, ki je vse leto šepala zaradi nizke vsebine v izkopnini.
Od celotne količine rude, oddane v topilnico, je bilo 150.317 ton revne rude s povprečno vsebino 0,237 °/o živega srebra in 4884 ton bogate rude s povprečno vsebino 3,541 %>. Povprečna vsebina živega srebra v jamski izkopnini je bila torej 0,341 %>. Če primerjamo navedene številke z onimi iz prejšnjega leta, ko je znašala povprečna vsebina v revni rudi 0,249 °/o, v bogati 3,957 °/o in povprečna vsebina v jamski izkopnini 0,39 odstotka živega srebra, moramo ugotoviti globok, nenormalen padec, ki pa je nastal iz znanih vzrokov.
Težavam, ki jih je povzročala nizka vsebina živega srebra v rudi, se je pridružil še slabši izplen pri predelavi rude v topilnici, kakor je bil predviden. Ostal je na ravni prejšnjega leta, to je 86,8 °/o, čeprav se je pričakovalo, da bo boljši. Vzrok za sorazmerno slab izplen je bila nižja vsebina v rudi in končno tudi večkratne prekinitve električnega toka, ki so vsekakor slabo vplivale na tehnološki proces. Pri predelavi rude v topilnici je bilo torej 13,2 °/o izgub, kar ni nenormalno. Zaradi zanimivosti prenesimo te številke v tone živega srebra: jama je oddala topilnici v rudi 525,3 tone živega srebra, pridelanih pa je bilo 456,3 tone živega srebra, to se pravi, da je bilo izgubljenih celih 69 ton, kar pa je pri današnjih predelovalnih načinih pri nas in po svetu normalno.
Storilnost v jami je nekoliko narasla tudi v tem letu. Jamski učinek je bil 1,26 tone na dnino, medtem ko je bil leta 1955 1,25 tone na dnino. Nekoliko bolj se je povečal splošni jamski učinek, kjer je upoštevana proizvodnja in režija, ki je bil v tem letu 1,05 tone na dnino, leta 1955 pa je bil 0,998 tone na dnino. Zaradi zanimivosti navajam, da je bil splošni učinek podjetja 0,63 tone na dnino. Nadaljnje naraščanje in izboljšavanje učinka je sedaj odvisno le še od uvajanja in izboljšavanja dosedanjih načinov dela, kar je naloga tehničnega vodstva podjetja.
Sledilna dela
Sledilna dela so se tudi v letu 1956 normalno nadaljevala. Izkopanih je bilo 4.218 m sledilnih rovov v smeri, kjer moremo po geoloških osnovah pričakovati orudene dele. Kakih izrednih rezultatov v tem letu raziskave niso dale, vendar se je tu in tam naletelo na obsežnejša orudenja, ki pa zahtevajo nadaljnjih podrobnejših raziskav. Tako se je nadaljevalo s sledenjem na X. ob-
zorju v območju Centralnega slepega jaška, ki obeta, da bo postal pomembnejše odkopno polje. Prav tako je bilo ugotovljeno močno orudenje na VI. obzorju v okolici slepega jaška Maver, ki se v višjih etažah že izkorišča. Prav tako bodo nadaljnje preiskave prav verjetno odkrile obsežnejše rudne predele v okolici slepih jaškov Billek in Koršič na X. in XI. obzorju. Raziskave na XV. obzorju so potrdile domnevo, da orudenje sega tudi do te globine. Vendar z dosedanjimi sorazmerno majhnimi raziskavami ni bilo mogoče ugotoviti obsežnosti orudenja.
Z raziskavami izven območja dosedanjega rudišča — za sedaj proti severozapadu — se bo pričelo leta 1957, ko bodo pripravljeni podrobni načrti.
Splošno stanje v rudišču in potreba po povečanju proizvodnje rude sili na še intenzivnejše in obsežnejše raziskave. Na vsak način bo ta nuja morala priti do izraza v načrtu raziskav za leto 1957.
Prodaja živega srebra
Padanje cene živemu srebru na svetovnem tržišču, ki se je začelo že leta 1955, se je vztrajno nadaljevalo tudi v preteklem letu. Vzrok temu je zasičenje trga s tem blagom in v manjši meri sorazmerno ustaljen mednarodni politični položaj v začetku leta. Da je ponudba presegla povpraševanje, so vzroki ogromne količine živega srebra, ki ga pošiljata na trg Italija in Španija. Ti dve državi sta namreč izkoristili konjunkturo v zadnjih letih ter svojo proizvodnjo živega srebra skoraj potrojili. Dalje je vplivala na ceno odprodaja dela strateških zalog živega srebra angleškega trgovinskega ministrstva po nekoliko nižjih cenah in pa pojav manjših količin filipinskega živega srebra na svetovnem tržišču.
Zanimivo je dejstvo, da tudi izredno napet mednarodni položaj v času sueške krize ni povzročil porasta cen, kakor bi normalno pričakovali. Videti je, da imajo velesile za-gotovlj ene zadostne strateške rezerve tega blaga.
Po vsem tem lahko sklepamo, da bodo cene živemu srebru ostale na dosedanji ravni, če ne bodo celo nekoliko padle. Vsekakor pa so cene še vedno ugodne in nad normalo v primerjavi s povprečjem pred vojno na Koreji. Tako je bila povprečna cena jeklenki (34,5 kg živega srebra) na ameriškem trgu 230 dolarjev, na evropskem trgu pa 240 dolarjev. Na domačem trgu je bila cena povprečno 4800 din za kg živega srebra.
Prodaja živega srebra na domačem trgu je v minulem letu izredno narasla, ko je bilo prodanih 174,9 ton v primerjavi s 55,2 tone leta 1955. Sorazmerno s tem se je zmanjšal izvoz od 465,6 tone leta 1955 na 281 ton v preteklem letu.
Največji inozemski kupci so bili (prve številke so iz leta 1956, druge iz leta 1955):
Švica	83,5	ton	174,8 ton
Avstrija	57,9	J>	18,2 „
ZDA	48,3	> j	181,1 „
Nemčija	31,5	?!	56,2 „
Anglija	29,4	>J	6,0 „
Francija	21,0		16,5 „
Švedska	9,0	) J	1,3 „
Težav s	prodajo ni	bilo,	saj je bilo po-
vpraševanje še vedno veliko. Pojavlja pa se že vprašanje boljšega ali slabšega plasiranja blaga na trg in iskanja trenutkov, ko so cene najbolj ugodne. V zadnjih letih teh problemov sploh ni bilo ali pa v zelo majhni meri.
Nesreče in poklicna obolenja
V minulem letu je število nezgod v pri-•merjavi z letom 1955 nekoliko padlo in jih je bilo 130. Vse pa so bile lahke. Največ se jih je primerilo pri jamskem in zunanjem transportu, manj na samih odkopih. Nekoliko pa je naraslo število poklicnih obolenj, to je zastrupitev z živim srebrom v jamskem obratu. Medtem ko je bilo leta 1955 72 zastrupitev, jih je bilo v minulem letu 82. Vse so bile lažje, ker so obolelega delavca po določeni dobi bolovanja prestavili na manj ogroženo delovišče. Znatno pa se je izboljšalo stanje v topilnici, kjer je število zastrupitev padlo od 39 leta 1955 na 28 v preteklem letu. Vsekakor se bo stanje s preventivnimi ukrepi, ki se uvajajo (uporaba zaščitnih sredstev, menjavanje na deloviščih, redni zdravniški pregledi delavcev itd.), v prihodnjih letih moralo zboljšati.
Zaradi bolezni je bilo izgubljenih v celoti 23.010 dnin, kar je 15 °/o več kakor leta 1955. Glavni vzrok temu porastu je epidemija gripe v začetku leta. Od celotnega števila izgubljenih dnin odpade na poklicna obolenja 2.133 dnin.
Iz pregleda dela rudniškega kolektiva leta 1956 je razvidno, da je bilo mnogo storjenega za dosego nalog, ki so bile postavljene v začetku leta. Nepredviden padec živega srebra v rudi pa je izpolnitev naloge onemogočil, čeprav je bilo odkopanih preko 3000 ton rude več in je bil požgan celo del rezervne jamske izkopnine. Ker pa je bil finančni načrt vendarle dosežen ter je rudnik izpolnil svojo obveznost nasproti družbi in niso bile potrebne kakršnekoli korekture družbenega načrta, naj bo ta bridka izkušnja le resen opomin, da je treba prekiniti v rudišču s kakršnimkoli nesistematičnim gospodarjenjem, popraviti, kar je bilo zagre-šenega, in preiti na popolnoma normalno eksploatacijo. Le pod takimi pogoji bo planiranje realno, izpolnjevanje zastavljenih nalog pa brez škodljivih posledic za bodoča leta.
Emiljan Cevc:
SLIKAR LUDVIK GRILC
Za slovensko likovno umetnost imajo idrij-sko-cerkljanski hribi poseben pomen, saj so skupaj s škofjeloškim okolišem bili eno najmočnejših žarišč našega ljudskega podobar-stva v preteklem stoletju in Idrija sama je rodila vrsto mož, ki so se uveljavili v podo-barskem in slikarskem poklicu, čeprav so njih imena ob luči močnejših umetnikov za-tonila že nekoliko v pozabo. Tak je bil na primer sredi 19. stoletja Andrej Kobau, o katerem bi želeli kaj več podatkov mimo tega, da je izdelal oltar za Grahovo in se nanj podpisal kot slikar in kipar, tak je bil 10. aprila 1810 rojeni Jurij Tavčar, ki ga za razloček od ljubljanskega Jurija Tavčarja imenujemo »idrijski Tavčar«, ki je spet vzgojil vrsto podobarskih učencev, med njimi tudi najpomembnejšega slikarja, idrijskega domačina Ludvika Grilca. In prav s tem možem bi radi z našim člankom bralce malo podrobneje seznanili.
Čas nam je že zameglil Grilčevo podobo in delo, tako da ga mlajši rod pozna komaj po nekaterih reprodukcijah in slikah, ki jih hrani Narodna galerija v Ljubljani. In vendar je bilo tudi Grilčevo delo v svojem času nujno dopolnilo slovenskega umetnostnega ustvarjanja. Na prelomu stare in mlade umetniške generacije ob koncu preteklega stoletja, ko se je z impresionizmom porajal zavestno slovenski umetnostni izraz, Grilc res da ni borbeno posegel v ta razvoj; bil mu je le tih, nekoliko zagrenjen spremljevalec kot zadnji pozdrav preteklosti, podoben vodni gladini, ki je, morda s prikrito bolečino, zatrla svoje mladostno kipenje in vrenje in le še zvesto odsevala barve domačega neba.
25. julija 1851 je zajokal v Idriji trgovcu Ivanu Grilcu in materi Antoniji iz Lapajnove družine prvi, najstarejši od šesterih otrok, naš Ludvik. Ze kot otrok je občutil vso težo življenja, kajti oče mu je popolnoma obubožal in umrl leta 1863, ko je bilo dečku 12 let. Morda se je Ludvik že tedaj zatekal po tolažbo v svet umetnosti, saj je že v ljudski šoli kazal tak risarski talent, da ga je učitelj Srečko Stegnar vedno spodbujal, naj se posveti slikarstvu. Tako je fant leta 1865 stopil v uk pri idrijskem slikarju Juriju Tavčarju, ki je s svojim solidnim, po ljudskem okusu prikrojenem delu koreninil v delavniškem izročilu kranjskih Layerjev in naših baročnih slikarjev.
Šolanje v Tavčarjevi delavnici, ki je trajalo z dveletno pomočniško dobo do leta 1872, je mlademu Grilcu vcepilo prve slikarske temelje, ki so odločali tudi pri njegovem kas-
nejšem delu, bili so izrazito stilno konservativni, podobarski. Toda kaj lahko si predstavljamo sanje nadarjenega fanta, ki je hotel spočetka postati spreten podeželski cerkveni slikar, pa so mu sčasoma sanje prerasle rodno dolino in ga vabile v svet za novimi ujnetnostnimi cilji. Res so ga 1872 sprejeli na dunajsko umetniško akademijo, toda gmotna stiska ga je že leto kasneje prignala zopet v domovino, kjer ga je mecen Josip Gorup povabil na Reko. Leta 1877 se je pridružil ljubljanskemu slikarju nazarenske smeri Janezu Wolfu v želji, da bi se pri njem izuril v freskarstvu, zidnem slikarstvu na mokri omet. Po bivanju na Reki in v Gorici ga je Wolf privabil v Ljubljano, saj ga je kot spretnega sodelavca poznal že iz Vipave, kjer mu je Grilc leta 1877 pomagal pri freskiranju tamošnjega prezbiterija župne cerkve. Toda zdaj se je Grilcu končno le nasmehnila majhna sreča. Z velikim trudom si je priboril skromno podporo kranjskih deželnih stanov, ki mu je v letih 1880—1884 omogočila ponoven študij na dunajski in od leta 1884—1886 na beneški akademiji. Leta 1886 se je za stalno naselil v Ljubljani in v Bleiweisovi hiši Pred škofijo odprl lastni slikarski atelje, čeprav mu je Wolf prigovarjal, naj odide raje na tuje, ker domovina za umetnike nima kruha. Toda Grilc ni poslušal trpkega nasveta — v zahvalo pa mu je domovina naklonila trpek kruh.
Umirjeni in skromni Grilc si pač ni zastavil revolucionarnega umetnostnega programa. Poleg tega so ga vezale še tradicije podobarske šole. Zato njegova razvojna pot ni bila podobna poti poljanskih bratov Janeza in Jurija Šubica, njegovih sodobnikov, ki sta strastno iskala nov umetnostni izraz, tako da je Jurij ob študiju v Franciji že odločno prekinil z izročilom akademskega realizma. Ko so po letu 1900 slovenski impresionisti z Rihardom Jakopičem in z Ivanom Groharjem na čelu odkrivali igro luči in atmosfere, je Grilc še vedno vztrajal pri akademskih načelih, ki sta mu jih vcepila že Tavčar in Janez Wolf in jih nato okrepila še dunajska akademija. Tem ustaljenim slikarskim pravilom jasne, plastično zajete forme in ateljejske sivine se ni odrekel niti tedaj, ko je slikal s polno sončno lučjo oblite predmete ali krajine ter se pri tem zadovoljeval s slikarskimi rešitvami, kakršne je poznala še tretja četrtina 19. stoletja. Ko je Jurij Šubic lovil na svoja platna prva sonca, je Grilčevo paleto obvladoval še vedno temačni, tradicionalni ateljejski ton. Naravnost pretresljiva je zgodba, v kateri popi-
suje Rihard Jakopič, kako so nekoč on, Matija Jama in Grilc hoteli naslikati podobo golega moža, osvetljenega s soncem. Ko sta Jakopič in Jama obupano odložila čopiče, ker nista mogla zajeti igre svetlobe, je Grilc marljivo slikal figuro tako, kot so ga naučili v šoli, po vseh anatomskih pravilih — in s tem dokazal, da je otrok preživelega rodu.
Morda tega niti ni bil sam kriv. V dneh njegove mladosti je terjala tak način slikanja njegova šola, kasneje pa naročniki, mojster pri petdesetih letih pa tudi ni bil več tako prožen, da bi čez noč odvrgel vse zakone, ki jih je dotlej spoštoval. Morda je prehitro omahnil pred težavami časa, ki je spregovoril na usta ljubljanskega podžupana: »Mi Slovenci ne potrebujemo umetnosti«. Če ni hotel od lakote umreti, je moral plačevati davek naši tedanji duhovni revščini. Jakopič pravi o prijatelju Grilcu, da si ni upal v tujino, ampak je raje ostal doma in se pošteno preživljal. In vendar, nadaljuje spet Jakopič, »je morda tudi Grilc nekoč stremel po najvišjem in stezal roke po zvezdah . . .« Toda to je bilo v slovenskem umetnostnem ozračju ob koncu preteklega stoletja skoraj prepovedano. Slikar Ivan Franke je prav tedaj razočarano potožil, da za Kranjsko lahko opravi en sam slikar vsa umetniška dela in da domovina umetnikov ne more rabiti, pa če so še tako dovršeni. In res: pravkar sta v tujini umrla največja med njimi, Janez in Jurij Šubic, Anton Ažbe se je za stalno naselil v Miinchenu, ljubljanski Jurij Tavčar je stanoval v mestni ubožnici in s težavo preživaljal sebe in družino s poučevanjem risanja. Najmlajši slikarski rod impresionistov pa se je boril za priznanje domovine, borben in poln plodnih obetov in dobri Ivan Grohar je leto kasneje kot Grilc umrl dobesedno od lakote.
Grilčeva usoda je v nečem usoda tedanje slovenske umetnosti. Grilc je nehote in proti svoji volji postal žrtev duhovne revščine svojega časa. Če je hotel živeti, je moral uga-
jati naročnikom: cerkvenemu s kopijami po tujih predlogah ali z originali izvršenimi v starem slikarskem načinu, meščanu z realističnimi, laskavimi portreti, največkrat naslikanimi po fotografijah in z idilično ubranimi krajinami, ob pomanjkanju naročil pa se je poskusil uveljaviti tudi kot restavrator starih slik, pri čemer pa ni imel srečne roke. Koliko upov v boljšo bodočnost mu je morala vzbuditi prva slovenska umetnostna razstava leta 1900, na kateri je tudi sam razstavil oljnato Tihožitje. Toda tej razstavi, ki so jo umetniki s tako ljubeznijo pripravili in jo je narod rodoljubno pozdravil, je sledilo spet mučno zatišje in molk, iz katerega udari dve leti kasneje le malomaren kritikov nasvet, naj umetniki že vendar nehajo s svojim delom. Prav tedaj pa je nemška umetnost pri nas še vedno slavila zmago, prirejala v Kazini redne razstave in našla med ljubljanskimi Nemci tudi hvaležne kupce.
V tem svetu je ustvarjal Grilc svoje podobe — cerkvene slike in freske za Železnike in Bohinjsko Bistrico, Dob, romantične krajine z Bledom, Klanškim jezerom in z Vrb-skim jezerom, portrete za ljubljanski muzej in portrete predsednikov Slovenske Matice itd. Pa vendar je za portret profesorja Be-zenška prejel leta 1892 celo pohvalo in srebrno svetinjo bolgarskega kneza Ferdinanda.
Smrt zaradi oslabelosti srca —■ trudnega, razočaranega srca — ga je našla v revščini in s čopičem v roki v Ljubljani 12. februarja 1910. Edini, ki mu je posvetil topel ne-krolog je bil Podkrajšek v Ljubljanskem Zvonu.
Grilc je bil umetnik, ki mu je topi čas prezgodaj stri krila. Njegovo trpljenje je izviralo iz tragične krivde, da je bil slovenski umetnik, za katerega domovina ni imela belega kruha. Njegova veličina pa je v tem, da je ostal zvest domu kljub vsem težavam in v tej plemeniti zvestobi s trudno roko želel sodelovati pri ustvarjanju njegove kulturne podobe.
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR IDRIJA
Na podlagi prvega odstavka 15. člena in druge točke 56. člena Zakona o občinskih ljudskih odborih (Ur. 1. LRS, št. 19—88/52) ter 2. točke 24. člena statuta občine Idrija št. 35/1—56 z dne 31. I. 1956 je občinski ljudski odbor na seji dne 29. IV. 1957 sprejel
ODLOK O DELITVI SOCIALNIH PODPOR
1.	člen
V skrbi za blaginjo ljudi daje občinski ljudski odbor socialno ogroženim osebam socialne podpore v okviru za to namenjenih proračunskih sredstev.
2.	člen
Socialne podpore se praviloma dajejo osebam, ki stalno bivajo na območju občine, če so nezmožne za delo in nepreskrbljene.
Osebe, nezmožne dela in nepreskrbljene, pa so tiste, ki se ne morejo preživljati zaradi mla-doletnosti, onemoglosti, starosti, telesnih in duševnih hib, težjih bolezni (zlasti tuberkuloze), zaradi oskrbe nedoraslih otrok ali zaradi velikega števila takih otrok, začasno pa nimajo ne premoženja in ne dohodkov, s katerimi bi se mogli preživljati, niti svojcev, ki bi jih po zakonu, pogodbi ali oporoki morali preživljati.
Izjemoma se lahko da enkratna socialna podpora tudi osebam, ki nimajo stalnega bivališča na območju občine.
3.	člen
Socialne podpore so:
a)	stalne,
b)	začasne,
c)	enkratne in
d)	dijaške.
Pravica do stalne, začasne ali dijaške podpore teče od prvega dne v naslednjem mesecu, ko je bila vložena prošnja socialno ogrožene osebe ali njenega .oskrbnika. Svet za socialno varstvo lahko sklene tudi drugače, upoštevajoč potrebe in okolnosti.
4.	člen
Stalna podpora se daje osebam, ki so trajno nezmožne za delo in nepreskrbljene, ter znaša, upoštevajoč naravo socialne ogroženosti, mesečno od 1000 do 4500 din, vendar ta meja ni obvezna za posebno težke primere. »
Izjemoma se lahko dodeli podpora tudi osebam, ki žive v skupnem gospodinjstvu s svojci, ki so po zakonu dolžni skrbeti zanje, če povprečni dohodek na posameznega člana družine v skupnem gospodinjstvu mesečno ne presega 2000 din.
Osebam, ki žive v domovih onemoglih in podobno, se določi preživnina v višini oskrbnine v teh domovih. Oskrbovanci socialnih zavodov, ki imajo lastne prejemke (pokojnine, invalidnine, rente itd.), si lahko zadržijo 20% svojih prejemkov za osebne potrebe. Občinski ljudski odbor doplača razliko od 80% prejemkov do polne oskrbnine v zavodu.
Pogoje je treba dokazati s potrebnimi listinami.
5.	člen
Začasno socialno podporo morejo prejemati osebe, ki so zaradi smrti, bolezni, nesreče, zdravstvenih in drugih okoliščin socialno ogrožene in se ne morejo preživljati z lastnimi dohodki.
Začasna podpora znaša mesečno od 1000 do 4509 din, vendar ta meja za posebno težke primere ni obvezna.
Začasna socialna podpora se lahko dodeli tudi socialno ogroženim družinam z nedoletnimi otroki ob pogojih iz prvega odstavka. V teh primerih se podpora zviša največ za 1500 din za vsakega nedoletnega otroka.
6.	člen
Enkratna podpora znaša od 500 do 10000 din in se more dati osebam, ki so potrebne enkratne pomoči zaradi nesreče, smrti, bolezni, plačila nujnih, stroškov za pogreb, zavoljo plačila vozovnice in preživljanja ob vrnitvi v domačo občino ter za nabavo ozimnice socialno ogrožene družine.
7.	člen
Dijaške podpore lahko prejemajo učenci osnovnih šol in nižjih gimnazij, učenci v gospodarstvu ter dijaki višjih gimnazij in strokovnih šol.
Dijaške podpore se dajejo le otrokom padlih borcev NOV in žrtvam fašističnega nasilja ter otrokom socialno ogroženih družin, upoštevajoč uspešnost pri učenju.
Dijaška podpora sme znašati mesečno od 500 do 3000 din. Za štipendiste v domovih pa le razliko med oskrbnino v domovih ter štipendijo in otroškim dodatkom ter drugimi dohodki.
8.	člen
Osebe, ki imajo nepremičnine, lahko prejemajo stalno ali začasno podporo proti naknadni vrnitvi s tozadevnim zemljiškoknjižnim zavarovanjem.
O dodelitvi podpor, ki so vezane na zemljiškoknjižno zavarovanje, se sklenejo ustrezajoče pogodbe, ki jih za občino sklene in podpiše predsednik občinskega ljudskega odbora.
9.	člen
Socialne podpore dodeljuje upravna komisija, ki jo imenuje občinski ljudski odbor na predlog občinskega sveta za socialno varstvo.
Enkratne podpore pa lahko v nujnih primerih prizna upravni organ občinskega ljudskega odbora, pristojen za zadeve socialnega varstva, vendar mora o tem poročati na prvi prihodnji seji pristojnemu svetu.
Odločba o socialni podpori se mora glasiti n:i podpiranca ali na zakonitega skrbnika. V utemeljenih primerih pa se lahko določi izplačevanje podpore osebi, ki se za to odredi.
Socialne podpore se dodelijo v gotovini, izjemoma pa tudi v blagu.
10. člen
O pritožbah zoper odločbe o socialnih podporah je pristojen odločevati Svet za socialno varstvo pri Občinskem ljudskem odboru Idrija.
11.	člen
Najmanj enkrat letno se mora opraviti pregled vseh podpirancev.
Pregled opravi komisija, ki jo imenuje občinski ljudski odbor.
Poročilo o ugotovitvah in zaključkih pregleda predloži komisija zaradi proučitve svetu za socialno varstvo.
12.	člen
Z dnem, ko začne veljati ta odlok, preneha veljati odlok o delitvi socialnih podpor št. 35/26 z dne 21. IX. 1956.
13.	člen
Ta odlok velja od dneva objave na občinskih oglasnih deskah, uporablja pa se od 1. V. 1957.
Štev.: 03/2-33/13
Dajum: 29. IV. 1957
Predsednik: Lado Božič, l. r.
Na podlagi 6. odstavka 8. člena statuta občine Idrija, 1. odstavka 6. člena Uredbe o pravici ljudskih odborov, da lahko predpisujejo takse in prometni davek okrajnih ljudskih odborov (Uradni list FLRJ, št. 19—118/53) ter v zvezi s točko 1/b — XX priloge I/A zakona o pristojnosti občinskih in okrajnih ljudskih odborov (Uradni list FLRJ, št. 34/55) je Občinski ljudski odbor Idrija na seji dne 29. aprila 1957 sprejel
ODLOK
O SPREMEMBAH ODLOKA O OBČINSKIH TAKSAH
1.	člen
V odloku o občinskih taksah (št. 35/20 z dne 27/6—1956) št. 35/30 z dne 21/9—1956, št. 33/8 z dne 24/1—1957) se v II. delu tarife A takse spremeni tarifna številka 6 tako, da se glasi:
Tarifa št. 6:
Za odločbe o kaznih v postopku o prekrških, za katere je pristojen občinski sodnik za prekrške, se plača:
1.	če je izrečena kazen ukora	din 50.—
2.	*če je izrečena denarna kazen v višini
a)	do 1000 din	din 150,—
b)	od 1000 do 3000 din	din 250.—
c)	nad 300 din	din 500.—
Pripomba: Ta taksa se ne plača v primerih, če je izdana oprostilna odločba.
2.	člen
Ta odlok začne veljati 8. dan po objavi na oglasnih deskah Občinskega ljudskega odbora Idrija.
Idrija, dne 29. IV. 1957 Predsednik:
Št. 01—33/15—P/p	Lado Božič, l. r.
IZ ZAPISNIKOV SEJ OBČINSKEGA LJUDSKEGA ODBORA IDRIJA
XIX. seja, dne 14. III. 1957.
Z odredbo o ustanovitvi, organizaciji in delu odreda predvojaške vzgoje na območju občine Idrija je bil ustanovljen odred predvojaške vzgoje heroja kap. Mihevca Jožeta-Rudarja.
V	odredu so tri čete in dva samostojna voda.
V	prvi četi bodo mladinci Spodnje Idrije in njene okolice in v tretji četi mladinci Črnega vrha ter okolice. V samostojnih vodih so vključeni dijaki višje gimnazije Jurija Vege Idrija in mladinci Lazca, Jazen, Otaleža, Pluženj in Šebrelj. Odred bodo vodili rezervni oficirji in podoficirji JLA.
Najeto je bilo posojilo v višini din 585.000.— iz občinskega sklada za zidanje stanovanjskih hiš, da bi dogradili stanovanjsko hišo v Idriji, Kajuhova ulica št. 14.
V načelni razpravi o družbenem planu in proračunu za leto 1957 je občinski ljudski odbor odločil, naj se razpoložljiva sredstva uporabijo prvenstveno za potrebe zdravstva, šolstva in komunale. V letošnjem letu naj bi sredstva, ki bodo predvidena za komunalne objekte, uporabili predvsem za gradnjo stanovanjskih hiš, za vodovod in za ceste.
Vsi kolektivi podjetij naj bi skrbeli, da bi z večjo produktivnostjo znižali cene proizvodom in storitvam. Kmetovalci naj bi začeli pridelovati čimveč semenskega krompirja in rediti čisto pasemsko živino.
Predno bo ljudski odbor sprejel družbeni plan in proračun občine, naj o predlogih razpravljajo volivci na zborih volivcev.
XX. seja, dne 29. IV. 1957.
Občinski ljudski odbor je dal soglasje Okrajnemu ljudskemu odboru Nova Gorica, da bi ta ustanovil v Idriji podružnico Komunalne banke.
Kmetijski in gozdarski strokovnjaki bodo proučili možnosti in pogoje za ustanovitev Kmetijske in gospodarske poslovne zveze v Idriji.
V Spodnji Idriji je poslovalo podjetje »Predelava« z obratom pekarija in mesnica. Ob zaključnem računu za leto 1956 je bilo ugotovljeno, da pekarija nima dovolj dohodkov, da bi krila vse izdatke. Ta izguba je bremenila dohodke mesnice in je bilo meso dražje. Zategadelj je občinski ljudski odbor sklenil, da podjetje »Predelava« v Spodnji Idriji preneha poslovati in se uvede redni likvidacijski postopek.
Likvidacijo bo opravila komisija, katero bo vodil tov. Stanko Mervic, okrajni finančni inšpektor.
Pod novo rudniško žičnico bo varnostni pas. Rudnik bo odkupil ali zamenjal vse zemljišče na tem območju. Da bi podjetju omogočili od-škodovati prizadete lastnike, mu je bila dodeljena parcela št. 1403, ki je velika 2445 m2, iz sklada splošnega ljudskega premoženja.
Spodaj navedenim lastnikom stanovanjskih hiš, katerih stavbe so zidane na zemljišču splošnega ljudskega premoženja, je bilo dano to zemljišče v brezplačno uporabo za nedoločen čas.
1.	Tov. Ivani Sedej, poročeni Govekar iz Idrije 236 m2;
2.	Tov. Ivani Lukan, poročeni Zgavec in ostalim dedičem iz Godoviča.
Gradbenemu podjetju »Zidgrad« Idrija je bila dodeljena parcela št. 302 k. o. mesto Idrija, da bo na ijjej gradil stanovanjsko hišo za svoje delavce.
Iz sklada splošnega ljudskega premoženja je bil dan tov. Julijani Petrovčič iz Idrije v trajno last del parcele št. 975 k. o. Idrija mesto v zameno za stavbeno parcelo v Ljubljanski ulici, kjer bo rudnik živega srebra gradil stanovanjsko hišo za svoje delavce.
Ob likvidaciji podjetja »Javornik« Črni vrh in Splošnega mizarskega podjetja v Črnem vrhu je Občinski ljudski odbor Idrija po predpisih prevzel osnovna sredstva teh podjetij. Med prevzetimi predmeti so tudi sobne opreme gostišča »Javornik«. Občinski ljudski odbor je sklenil, da se sobne opreme dodelijo vaškim osnovnim šolam, kjer so najslabši stanovanjski pogoji za učiteljstvo. Ostali material bo prodan na javni dražbi.
Občinski ljudski odbor je prevzel pokroviteljstvo nad prireditvami, ki bodo ob 60-letnici ustanovitve prvega telesno vzgojnega društva v Idriji. Ob tej priliki bo poklonil TVD »Partizan« Idrija društveni prapor.
Prav tako je prevzel pokroviteljstvo nad meddruštvenimi tekmami strelcev občine Idrija in jim podaril prehodni pokal za zmagovalce.
Na predlog zbora volivcev v Kanomljah je Občinski ljudski odbor Idrija sprejel odlok o uvedbi posebnega krajevnega prispevka za elektrifikacijo vasi Srednja in Gorenja Kanom-lja. Ta posebni krajevni prispevek prebivalcev v Kanomljah bo znašal skupno din 867.000.— ter 201.50 m3 tehničnega lesa.
Z odlokom o spremembah in dopolnitvah odloka o uvedbi posebnega krajevnega prispevka za elektrifikacijo vasi iz območja Krajev-
nega odbora Dole je občinski ljudski odbor uveljavil sklep zbora valivcev v Doleh, da se poviša prispevek prebivalstva Dolov za dokončno obnovo električnega omrežja na tem območju. Prispevek bo znašal din 76.400.— in 278.30 m' tehničnega lesa.
Imenovanja:
Razrešena sta bila članstva Sveta za pro-sveto in kulturo tov. Srečko Logar in tov. Bojan Križaj, ker sta bila izvoljena v nov Svet za telesno vzgojo.
V Svet za prosveto in kulturo sta bila izvoljena tov. Frančiška Golob iz Idrije in tov. Tomaž Bizajl, upravitelj Osnovne šole v Go-doviču.
Za člane programskega sveta pri Kino podjetju »Zvezda« Idrija so bili imenovani: inž. Stanko Mazi, inž. Albin Koželj, Marjan Felc, Marija Zumer in Mirko Šebenik, vsi iz Idrije.
Razrešeni so bili dolžnosti vsi člani davčne komisije za odmero davka davčnim zavezancem samostojnih poklicev, ker jim je potekel mandat.
Za nove člane davčne komisije so bili imenovani: Franc Petrič, Slavka Možina, oba uslužbenca Občinskega ljudskega odbora Idrija, Feliks Poljanec, krojač, Viktor Nagode, gostilničar, Peter Kogej, mizar, Alojzij Celestina, čevljar, Ivan Filipič, brivec in Stanko Štravs, mehanik. Za njihove namestnike so bili imenovani: Denis Primožič, Jože Reven, oba uslužbenca Občinskega ljudskega odbora Idrija in Malči Zupančič šivilja, Dora Božič, gostilničarka, Franc Balant, mizar, Simon Kavčič, čevljar, Marija Poženel, frizerka in Julij Kavčič, mehanik.
Imenovana je bila komisija za dodeljevanje socialnih podpor (predsednik Viktor Jereb).
Na prihodnji skupščini Stalne konference mest Jugoslavije bodo razpravljali o materialnih osnovah mestnih komun, o preskrbovanju mest in o stanovanjskih skupnostih. Skupščine se bo udeležila tudi delegacija mesta Idrija. Za člane delegacije so bili imenovani: inž. Franjo Kordiš, Franc Gantar in Mirko Zelene.
Za pomožnega sanitarnega inšpektorja je bil imenovan tov. Janez Mavzer.
ZAPISKI
PR O SVETA
DVE PRIREDITVI MKUD »ZORKO PRELO-VEC« NA GIMNAZIJI
MKUD »Zorko Prelovec« z naše gimnazije je v zadnjih dneh maja priredilo dva uspela nastopa. Prvi je bil pevski nastop, kjer so nastopili pevci gimnazije in osnovne šole. Najprej so najmlajši pevci osnovne šole razveselili poslušalce z otroškimi pesmimi, za njimi pa je nastopil mladinski pevski zbor gimnazije z ženskimi glasovi in končno mešani. Zapeli so okrog 30 pesmi, večinoma primorskih avtorjev ali pa takih, ki se nanašajo na primorsko tematiko. Ce smemo ta dogodek oceniti z besedami skladatelja prof. Pirnika iz Tolmina, ki jih je izrekel po koncertu našemu dirigentu Mitji Zni-daršiču, je bil to velik pevski uspeh.
Štiri dni kasneje je nastopila folklorna skupina s celovečernim programom. Prikazala je slovenske, srbske, hrvaške in ruske plese, poleg teh pa še nekaj makedonskih in umetni ples »Groteska«, ki je pri idrijski publiki vzbudil največje odobravanje. Najbolje so bili izdelani slovenski plesi »Potrkana« in »Zidana marela«.
Oba nastopa sta uspeh požrtvovalnega dela naše srednješolske mladine ter pevovodje Mitje Znidaršiča in vodje folklorne skupine Staneta Kiklja.	Rudi Šimac
DELO OSNOVNOŠOLSKIH PIONIRJEV
Tekmovanje osnovnošolskih pionirjev, ki ga je razpisal republiški odbor Zveze pionirjev Slovenije od 1. aprila do 31. maja 1957, je naše najmlajše zelo razgibalo. Zaradi pomanjkanja prostora bomo njihove prireditve lahko objavili samo z najbolj zgoščenimi podatki:
V igri »Med dvema ognjema« so tekmovali štirje tretji razredi osnovne šole in trije četrti razredi ter odigrali 7 iger. Pri obeh skupinah sta zmagala b razreda.
Dan pred 1. majem so pionirji čestitali Ob LO ter delovnemu kolektivu rudnika in Tovarne pohištva »22. julij«. Rudnik je ob tej priliki daroval pionirjem 10.000 din, oba kolektiva pa sta pionirje lepo pogostila, pionirji pa so vsem darovali šopke cvetja.
Pevski zbor pionirjev, ki šteje 66 otrok, je nastopil na javnem koncertu, ki ga je priredilo MKUD gimnazije 25. maja, ter je zapel 8 pesmi pod vodstvom Mitje Znidaršiča. Prijavil se je tudi za tekmovanje na I. festivalu mladinske glasbe, ki ga je razpisala Zveza prijateljev mladine, kjer je prejel lepo priznanje za svoje sodelovanje. Zbor je posnel na magnetofonski trak tudi Radio Koper. Cicibanov zbor, ki ga sestavljajo učenci nižjih razredov, šteje 90 pevcev in je nastopil 25. maja z devetimi pesmimi ob sprejemu cicibanov v pionirsko organizacijo.
Pionirji četrtih razredov so odigrali celo dve nogometni tekmi z dijaki nižje gimnazije, enkrat so zmagali, drugič pa izgubili.
19. maj je bil dan pomladi. Pionirski starešinski svet se je tudi letos obrnil na razna društva, kakor Ribiško društvo, TVD Partizan, Društvo žena, Šahovsko društvo itd., ki so organizirali razne izlete. Največ, to je 98 otrok, je odpeljalo Društvo žena na Hleviše.
Za otvoritev »Tedna mladosti« so naši pionirji sodelovali pri prireditvi »Otrok in pesem« skupno z gimnazijo in otroškim vrtcem. K programu so prispevali 5 točk. Na tej prireditvi je prvič nastopila naša folklorna skupina, ki šteje 16 učencev 3. d razreda in jo vodi učitelj Stanko Kikelj. Skupina je nastopila javno še 25. maja pri sprejemu pionirjev in na folklornem večeru 29. maja z dvema točkama.
Pionirski starešinski svet je organiziral tudi čipkarsko tekmovanje, h kateremu se je prijavilo 48 učenk, ki so bile razdeljene v 4 skupine.
Tekmovanje bi morajo biti pred osnovno šolo, zaradi slabega vremena pa je bilo preloženo v razred. Prve tri iz vsake skupine so prejele lepe nagrade, vse pa so dobile tolažilna darila.
Dne 22. maja je bilo tekmovanje s skiroji, katerega se je v treh skupinah udeležilo 36 tekmovalcev in tekmovalk. Tudi tu so bile podeljene nagrade.
Dne 25. maja je bil v rudniški dvorani sprejem cicibanov v pionirsko organizacijo. Program smo v glavnem navedli že spredaj. Pionirji so prejeli pionirske značke, gimnazijski pionirji pa so jim pripeli zastavice s cvetjem in jih pozdravili. Nato je pionirje pozdravil predsednik občine Lado Božič, zastopnik Zveze borcev Cveto Hvala pa jim je povedal dve zgodbi, ki jih je sam doživel med borbo.
Popoldne istega dne so učenci dramskega krožka uprizorili igrico »Najlepša roža« za učence osnovne šole ter jo ponovili 28. maja za odrasle. Igrico je naučila Slavka Bočin ob pomoči Mojce Zumer, večino oblek pa so sešile članice starešinskega sveta. Društvo žena in DPM je pripravilo igralcem tudi pogostitev. Dne 25. in 26. maja pa je bila tudi razstava izdelkov krožka ročnega dela, šolskih izdelkov ter izdelkov naših učenk v Čipkarski šoli.
V	nedeljo 26. maja je bila parada mladosti. Pionirski odred je bil razdeljen na 12 skupin, kjer so pionirji pokazali svojo najljubšo dejavnost. Večjo pestrost in sproščenost te parade je žal preprečilo slabo vreme.
K lepemu uspehu vseh teh prireditev je mnogo pripomogla tudi učiteljica Mihela Šraj, ki se pridno udejstvuje že drugo leto skoraj na vseh področjih izvenšolske vzgoje naše mladine.
Šahovske točke smo uvrstili pod ustrezno rubriko.
Še eno veselo dejstvo moramo zapisati: vse prireditve so imele lep obisk, kar je znak, da se idrijski starši vedno bolj zanimajo za delo svojih otrok v šoli pa tudi izven nje.
Sonja Miklavič
DRAMSKA SKUPINA DPD »SVOBODA«
V	nasprotju z lansko sezono, v kateri je dosegla dramska skupina naše »Svobode« zelo lepe uspehe in celo denarno nagrado, moramo priznati, da je bilo naše delo letos zelo slabo in pomanjkljivo. Letos smo naštudirali in predvajali samo Goldonijevo komedijo »Lažnik«, medtem ko smo lani imeli 3 premiere z mnogimi gostovanji v občini in izven nje.
Razlogov za tako nedejavnost je več in vsi so enako tehtni: Predvsem imamo velike težave z režiserjem. Režiserja sploh nimamo. Ko smo komedijo naštudirali, nam je za režijo prišla pomagat iz Ljubljane Ivica Bazovičarjeva, ki je nato
zopet odšla. Stroški so presegli dohodke, dotacije pa so premajhne, da bi lahko plačevali režiserja. Popolnoma krivično bi bilo, če bi hoteli krivdo naprtiti našim igralcem, ki po utrudljivem delu prihajajo na vaje. V našem mestu pa je mnogo ljudi, ki so za igranje zelo nadarjeni, vendar brez režiserja ne bomo dosegli ničesar. Velike težave so tudi z našo dvorano, ki je tako mrzla, da pozimi človek ne vzdrži v njej. Zato gledalci ne pridejo in moralni neuspeh prireditve je edina nagrada, ki jo prejmejo požrtvovalni igralci!
Slavka Bočin
MLADINSKI KINO V IDRIJI
Decembra lanskega leta so se zbrali odborniki Društva prijateljev mladine v Idriji na svoj redni sestanek. Radi imajo mladino, zato skrbijo tudi za njeno razvedrilo v prostem času. Mnogo je krožkov, ki jih posebno pionirji obiskujejo v vedno večjem številu. Tu modelirajo, šahirajo, vežejo, rišejo, barvajo, čipkajo in pletejo. Pri vsem tem koristnem delu imajo veliko veselje, njihova lica so nasmejana, nasmejana pa so tudi lica naših mater, ker vedo, da je njihov otrok tudi v prostem času koristno zaposlen. Društvo je dalo tudi pobudo za organizacijo mladinskega kina, ki deluje sedaj že 6 mesecev z dvema predstavama vsak četrtek. Prva je navadno namenjena pionirjem osnovne šole, druga pa pionirjem gimnazije. Filmi so izbrani in primerni mladini. To so pravljice, filmi z zgodovinsko vsebino iz starih časov ali iz narodnoosvobodilne vojne, ki so tudi najbolj priljubljeni.
Cena je zelo nizka in vsaka mati prav rada stisne otroku v roko »kovača«, da mu napravi največje veselje. To pa še ni vse: kino vodi mladina sama. Izbrali so si iz svoje srede najboljše, ki prodajajo vstopnice in organizirajo obisk. Prebitek pa je namenjen pionirskemu štabu za izlete, knjižnico in podobne potrebe.
Mojca Zumer
»ŠOLA ZA STARŠE«
Društvo prijateljev mladine v Idriji je na pobudo tov. Poldke Kosove organiziralo v letošnjem šolskem letu »šolo za starše*;. Naloga te šole je bila, nuditi staršem poljudna in kvalitetna vzgojna ter zdravstvena predavanja. Prvo predavanje, vseh skupaj je bilo 22, je bilo 14. novembra 1956, z delom pa je Šola za starše zaključila 24. aprila t. 1. Predavali so v glavnem prosvetni delavci iz osnovne šole in gimnazije v Idriji. Obisk je bil pri prvih predavanjih zelo velik (okrog 150), nato pa je število udeležencev padalo, dokler se ni ustavilo pri 25 do 30 materah, ki so obiskovale šolo do konca. Z obiskom smo torej lahko zadovoljni, to pa je tudi dokaz, da so bili starši s to obliko izobraževanja zadovoljni in da je »Šola za starše« dosegla svoj namen. Starši sami so bili s predavanji zelo zadovoljni in so ob koncu izrazili željo, da bi »Šola za starše« tudi v naslednjem šolskem letu nadaljevala s svojim delom.
Za najbolj zveste obiskovalce je Društvo prijateljev mladine ob koncu predavanj pripravilo izlet v Ljubljano. Sedemnajst mater si je ob tej priliki ogledalo Pionirsko knjižnico na Trgu revolucije, prehodni Mladinski dom na Kodeljevem in Otroški vrtec dr. Franceta Prešerna. Matere so bile povsod lepo sprejete, vse tri ustanove so si ogledale pod strokovnim vodstvom, tudi s tem izletom so bile nadvse zadovoljne.
Društvo prijateljev mladine se na tem mestu še enkrat najlepše zahvaljuje vsem predavateljem, zlasti tov. učiteljem in profesorjem iz osnovne šole in gimnazije v Idriji, ki so z dobro voljo pripomogli, da so predavanja potekala v redu in nam omogočili izvedbo tega načrta.
V. V.
TELESNA VZGOJA
TELOVADNA AKADEMIJA OSMOŠOLCEV
Med poslovilne prireditve letošnjih osmo-šolcev gimnazije spada tudi telovadna akademija, ki so jo priredili dne 23. marca v rudniški dvorani. Spored akademije je bil skrbno odbran in dobro pripravljen, posebno pa so bili gledalci zadovoljni z vajami na orodju in s par-ternimi točkami, ki so pokazale, da imamo na gimnaziji precej mladih telovadcev, ki mnogo obetajo ter je prav škoda, da bodo mnogi že v kratkem zapustili naše mesto. Številni gledalci so nastopajoče nagradili z iskrenim priznanjem in so se vračali s prireditve povsem zadovoljni.
S. L.
PRIJATELJSKA NOGOMETNA TEKMA
ŠD »RUDAR« : »ANHOVO« 1:1 (0:0)
Naše športno društvo je imelo le skromne prilike za priprave na pomladanski del nogometnega prvenstva, medtem ko so ostala društva imela za seboj že več težjih prijateljskih tekem. Zadnjo nedeljo pred začetkom prvenstva, dne 24. marca, pa so naši tekmovalci odšli na prija-tejsko srečanje v Anhovo, kjer so dosegli samo polovičen uspeh. Potek tekme je pokazal, da naši nogometaši še niso bili kondicijsko usposobljeni. Vsi obrambni igralci so opravili svojo dolžnost zadovoljivo, medtem ko je bil celoten napad zelo neučinkovit. Če pa upoštevamo, da je bil to prvi nastop naših nogometašev, moramo biti z rezultatom zadovoljni.
S. L.
LEP USPEH NAŠIH SMUČARJEV
Za zaključek zimske sezone so naši smučarji odšli še na republiško prvenstvo v štafetnem teku 4 X 10 km na Rovtarici nad Bohinjem, ki je bilo dne 31. marca in je bilo zvezano tudi s tekmovanjem za pokal »Tomaža Godca«. Tekači ŠD »Rudarja« so v postavi Jožeta Podobnika, Marijana Podgornika, Vlada Miklaviča in Jožeta Erjavca dosegli na zelo težki progi odličen čas 3,09,49 in osvojili častno tretje mesto med šestimi najboljšimi štafetami. Za uspeh so se morali boriti žilavo in trdovratno, za kar so bili nagrajeni z dvema diplomama.
Ob koncu zimske sezone lahko z veseljem ugotovimo, da smo na zveznem in republiškem prvenstvu imeli kar zadovoljive uspehe. Na naše smučarje so postali pozorni tudi odločujoči odborniki pri Smučarski zvezi Slovenije in prepričani smo, da bodo tem prvim korakom k uspehu že v prihodnji smučarski sezoni sledili še nadaljnji.
S. L.
IN ŠE EN USPEH NAŠIH SMUČARJEV
Smučarski klub »Enotnost« iz Ljubljane je priredil meddruštveno tekmovanje za »Isteničev memorial« dne 7. aprila 1957 na Pokljuki. Udeležili so se ga tudi tekači našega »Rudarja« v teku na 15 km, kjer je dosegel Jože Podobnik
čas 1.09,24 in zasedel 6. mesto takoj za našimi najboljšimi mednarodnimi tekmovalci. Jože Erjavec je bil s časom 1.17,31 deseti, Marijan Pod-gornik pa s časom 1.23,50 enajsti.
S temi uspehi so naši tekači samo še potrdili, da dosedanji uspehi niso bili samo slučajni in da se je naše društvo v tekih že uvrstilo med TVD »Partizan« iz Kopra.	S. L.
PRVENSTVO PRIMORSKE SMUČARSKE PODZVEZE
Prvenstvo Primorske smučarske podzveze je bilo letos v Idriji v izvedbi ŠD »Rudar«. S celotnim uspehom pa nikakor ne moremo biti zadovoljni, ker je bila udeležba društev skrajno slaba, tako lahko to prvenstvo v tem pogledu ocenimo kot najslabše. Postavilo je v ospredje celo vprašanje nadaljnjega dela te podzveze. Poleg idrijskega »Rudarja«, ki je organizacijo pripravil res vzorno ob najlepših snežnih prilikah 19. in 20. januarja 1957 in dal tudi večino tekmovalcev, moramo pohvaliti samo še TVD »Partizan« iz Črnega vrha in iz Kopra.
V naslednjem naj navedemo samo letošnje podzvezne prvake:
Tek mladinke na 3 km: Rupnik Valerija, Črni vrh.
Tek mlajši mladinci na 4km: Leskovec Peter, Idrija.
Tek starejši mladinci na 8 km: Mikuž Marijan, Idrija.
Tek članov na 12 km: Podobnik Jože, Idrija.
Slalom mladinke na 200 m: Blaško Marija, Črni vrh.
Slalom članice na 200 m: Lampe Marta, Črni vrh.
Slalom mladinci na 800 m: Logar Peter, Idrija.
Slalom člani na 800 m: Logar Ivan, Idrija.
Veleslalom mladinke na 400 m: Rupnik Valerija. Črni vrh.
Veleslalom članice na 400 m: Lampe Marta, Črni vrh.
Veleslalom mladinci na 1350 m: Logar Peter, Idrija.
Veleslalom člani na 1350 m: Logar Ivan, Idrija.
Skoki mladinci na 35-m skakalnici: Murovec Aldo, Idrija.
Skoki člani na 35-m skakalnici: Pelhan Franc, Idrija.
Skupno se je prvenstva udeležilo 62 tekmovalcev. Tudi letos je idrijski »Rudar« pokazal, da je daleč najboljše smučarsko društvo na Primorskem, na drugo mesto je tudi letos prišlo mlado in žilavo TVD »Partizan«, na tretje pa najboljša v Sloveniji.	S. L.
ŠD »RUDAR« — PRVAK PRIMORSKE NOGOMETNE PODZVEZE
Nogometna sekcija našega »Rudarja« je po dolgih letih le dosegla svoj cilj. Po že nekako tradicionalnem drugem mestu v preteklosti je letos postala primorski prvak, ker tudi v pomladanskem delu tekmovanja ni popolnoma nič popustila in dosegla celo več točk, kakor jih je bilo predvidenih po papirnatih izračunih. Zahvala za uspeh gre discipliniranosti in požrtvovalnosti naših nogometašev, ki so po težkem osem-urnem delu našli še dovolj moči za vajo in za požrtvovalno odigravanje težkih prvenstvenih tekem. Ker nočemo napraviti prav nobenemu krivice s posebnimi pohvalami, naj nam bo dovoljeno, da imenujemo na prvem mestu samo
našega nogometnega veterana Rafaela Poljanca, ki ga lahko po disciplini in predanosti društvu postavimo za vzor vsem nogometašem.
31. marca: NK Koper : ŠD »Rudar« 2:2 (2:0)
Naše moštvo je v Kopru takoj pritisnilo z vso silo, čeprav so se Koprčani, ki so imeli še teoretično možnost za osvojitev prvenstva, krčevito branili. Mrežo pa sta jim dvakrat potresla Rudi Likar in Ivi Logar. V drugem polčasu so se naši igralci umaknili v obrambo, kar je bila velika taktična napaka in domačim je do konca tekme uspelo, da so iz dveh nepotrebnih kazenskih strelov izenačili.
7. aprila: ŠD »Rudar« : NK Postojna 5:1 (1:1)
To je bila odločilna tekma, česar sta se zavedali obe moštvi, zato se je začela s precejšnjo obojestransko nervozo. Vodilni gol je dosegel Mohorič z lepim udarcem, vendar so gostje izenačili, kar je tudi odgovarjalo poteku igre v prvem polčasu. Naše moštvo je nato izvedlo zamenjave mest, ki so se pokazale kot zelo koristne in zaigralo je tako, kakor jih le redko vidimo. Izkupiček so bili 4 goli v zelo kratkem času, nakar je tempo igre zopet nekoliko popustil, ker so gostje spoznali, da razigranemu domačemu moštvu ne bodo mogli več do živega.
14. aprila:
NK »Tabor« Sežana : SD »Rudar« 0:2 (0:1)
To je bila verjetno najslabša tekma prvenstva, čemur je svoj delež doprinesel tudi močan veter. Zadetek v prvem polčasu je uspel Logarju, malo pred koncem tekme pa je še Crnabrnja povišal s prisebnim strelom. Pohvalo je zaslužila v glavnem samo ožja obramba.
21. aprila: ŠD »Rudar« : NK »Anhovo« 8:2 (3:1)
V prvem polčasu so Anhovci nudili našemu moštvu zelo močan odpor, tako da je bila zmaga vedno več ali manj dvomljiva. Zadnji gol pa je končno prebudil naš napadalni kvintet in sledilo je nekaj podobnega kakor v tekmi proti Postojni, čemur je sledila prava toča golov, kar je goste popolnoma zmedlo. To je bila tekma, kjer je naše moštvo zabilo 9 golov, ker je bil drugi gol gostov avtogol Marijana Likarja. V tej tekmi smo še enkrat videli, kaj zmorejo naši napadalci, če zaigrajo z vsem elanom.
28. aprila:
ŠD »Primorje« Ajdovščina : SD »Rudar« 3:2 (1:1)
Naši igralci so odšli v Ajdovščino z resnim namenom, da odločijo tudi zadnjo tekmo v svojo korist, čeprav so imeli prvenstvo že v žepu. Sreča pa jim tokrat ni bila naklonjena. Tekma je bila lepa samo v prvem polčasu, čeprav so se grobosti začele že tedaj. V drugem polčasu so grobosti presegle vse meje in sodnik je bil končno prisiljen, da je izključil desnega branilca Primorja, ki se je najbolj odlikoval s surovo igro. Našemu moštvu je tudi zelo škodovala Nanutova odsotnost. Naši so že v prvem polčasu streljali dve enajstmetrovki, od katerih pa je Logar realiziral samo eno. Domačini so malo pred potekom polčasa izenačili. V drugem polčasu je Rudi Likar dosegel še en gol, nakar pa so naši igralci vidno popustili in niso znali izkoristiti nekaj krasnik prilik za dosego gola. Precej po naši krivdi pa so domačini dosegli dva gola in s tem tudi zmago.
Končno naj še navedemo strelce golov v pomladanskem delu tekmovanja: Ivo Logar 5, Marijan Likar in Silvo Likar po 4, Rudi Likar 3, Hajne Mohorič, Pavel Franko in Viktor Crnobrnja po 1.
Kpnčna lestvica prvenstva:
1.	»Rudar« Idrija
2.	NK Koper
3.	NK Postojna
4.	ŠD »Primorje«
5.	NK »Tabor«
6.	ŠD Anhovo
10 10 10 10 10
2	1 36:16 16	(2.25)
3	2 28:15 13	(1.92) 3 2 22:15 13	(1.46) 0 5 20:25 10	(0.48) 0 7 18:29 6	(0.61)
2	(0.33)
F.	D.
10 1 0 8 13:39
EKIPNO STRELSKO TEKMOVANJE
Z namenom širše popularizacije strelstva v naši občini je naš občinski ljudski odbor poklonil Strelski družini v Idriji lep prehodni pokal za ekipno tekmovanje. Prve tekme so bile 19. maja 1957. Udeležilo se jih je 7 ekip, ki so se razvrstile:
1.	Člani Strelske družine	537 krogov
2.	Gozdarska šola I.	504 krogov
3.	UROJ	482 krogov
4.	Ženska ekipa SD	475 krogov
'5. Ljudska milica	475 krogov
6.	Gozdarska šola II.	443 krogov
7.	Gimnazija	316 krogov
Prehodni pokal je torej osvojila ekipa Strelske družine.
Kot posamezniki, katerih je bilo 42, so bili
1.	Likar Marijan
2.	Babič Rajko
3.	Duler Franc
4.	Lavtižar Marijan
5.	Kleindienst Vester
H
124 krogov 121 krogov 120 krogov 117 krogov 117 krogov S. L.
II. OKRAJNO ŠAHOVSKO PRVENSTVO
Od 20. do 25. marca 1957 je bil v Kanalu ob Soči turnir za II. okrajno šahovsko prvenstvo posameznikov v izvedbi Šahovske sekcije Anhovo. Udeležili so se ga tudi trije šahitsti iz Idrije, ki pa so dosegli samo povprečne rezultate:
1.	Anton Stanič, II., Anhovo
2.	Henrik Ipavec, IV., Anhovo Pavel Bončina, III., Ajdovšči
4. Tone Troha, III., Idrija Teodor Bindas, III., Anhovo
6.	Ernest Faganel, IV., Anhovo
7.	Momfilo Slavič, IV., Idrija
8.	Milan Miklavčič, III., Idrija
9.	Vinko Bevčar, IV., Anhovo
10.	Jože Ipavec, III., Anhovo
11.	Ljubo Ipavec, IV., Anhovo
Ker se je turnirja udeležilo samo 11 šahistov, ni prišel v poštev za kategorizacijo. Ugotoviti moramo, da drugo prvenstvo ne pomeni prav nikakega napredka v primeri z lanskim, ker je bila udeležba celo slabša, čeprav je bila kvaliteta partij nekoliko boljša.
S. L.
PRIJATELJSKI DVOBOJ Z AJDOVŠČINO
Dne 27. aprila 1957 so člani našega Šahovskega društva vrnili obisk šahistom iz Ajdovščine in odigrali z njimi prijateljski dvoboj na 7 deskah. Tudi tokrat so zmagali šahisti iz Ajdovščine s 4:3. Posamezni rezultati so bili naslednji:
točke	
8	80%
7.5	75%
i 7.5	75%
6	60%
6	60%
5	50%
4	40%
3.5	35%
3	30%
2.5	25%
2	20%
Batagelj : Crnobrnja 1:0;
Bolčina : Vezmar 1:0;
Pavlica : Troha 0:1;
Bizjak : Šinkovec 1:0;
Peroš : Slavič 1:0;
Štekarjeva : Kogej 0:1;
čopič : Sever 0:1.
Pogosti prijateljski stiki s sosednjim društvom bodo gotovo rodili dobre rezultate in služili za pripravo na okrajno moštveno prvenstvo.
S. L.
PIONIRSKO PRVENSTVO
Pionirsko prvenstvo republike je bilo tudi letos izvedeno v organizaciji Zveze društev prijateljev mladine s sodelovanjem Šahovske zveze Slovenije. Začelo se je z odrednimi prvenstvi ter nadaljevalo preko občinskih in okrajnih prvenstev do republiškega prvenstva, ki je bilo v Ljubljani ob rojstnem dnevu maršala Tita.
Naši pionirji so se za to tekmovanje letos pripravili nekoliko bolje in so zato tudi dosegli lepše uspehe.
Od 1. do 17. aprila smo imeli najprej turnir za odredno prvenstvo v Idriji, kjer sta zmagala Joško Božič in Silvo Kovač med 14 udeleženci z 12 točkami. Sledijo Igor Didič, Rado Rijavec, Dušan Kržišnik, Danilo Felc, Zmago Logar, Radovan Lipužič itd. Ker pa je moral Idrijo zastopati na okrajnem prvenstvu odred gimnazije, je bil od 16. do 24. aprila odigran še kvalifikacijski turnir, na katerem je sodelovalo 8 najboljših starejših pionirjev. Prvo in drugo mesto sta si razdelila Rado Rijavec in Silvo Kovač s 6 točkami. Sledijo Jože Božič, Peter Velikajne, Silvo Knap, Ludvik Gruden, Igor Didič in Boris Gruden.
Dne 25. aprila je bilo odigrano v Idriji občinsko prvenstvo, katerega pa se je poleg idrijskih pionirjev udeležilo samo še moštvo Črnega vrha in Sp. Idrije. Ker pionirji iz vasi niso bili deljeni na starejše in mlajše pionirje, so vsa moštva odigrala med seboj dvoboje z naslednjimi izidi:
Osnovna šola Idrija : gimnazija Idrija pol : 3 in pol; osnovna šola Idrija : gimnazija Črni vrh 3:1; osnovna šola Idrija : osnovna šola Sp. Idrija 3:1; gimnazija Idrija : gimnazija Črni vrh 4:0; gimnazija Idrija : osnovna šola Sp. Idrija 4:0; gimnazija Črni vrh : osnovna šola Sp. Idrija 1:3. Moštva so se razdelila: 1. gimnazija Idrija 11 in pol točke, 2. osnovna šola Idrija 6 in pol točke, 3. osnovna šola Sp. Idrija 4 točke, gimnazija Črni vrh 2 točki.
Okrajno prvenstvo je bilo 12. maja v Novi Gorici. Naša občina se ga je udeležila z vsemi tremi moštvi. Naše pionirke so postale okrajne prvakinje avtomatično, ker so bile edine udeleženke. Mlajši pionirji niso dosegli pričakovanega uspeha in so zasedli šele tretje mesto.
1. Vipava 8 in pol točk, 2. Tolmin 7 točk, 3. Idrija 6 točk, 4. Nova Gorica 2 in pol točke.
Lep uspeh pa so dosegli z zmago starejši pionirji med osmimi moštvi:
1. Idrija 23 točk, 2. Tolmin 16.5 točk, 3. Cerkno 16 točk, 4. Šempeter 15.5 točk, 5. Kanal 15 točk, 6. Nova Gorica 11.5 točk, 7. Vipava 9 točk, 8. Kobarid 5.5 točk.
Republiško prvenstvo 26. maja je bila prava manifestacija naših najmlajših šahistov, saj je na njem sodelovalo 240 šahistov. Naše mlade šahistinje letos še niso bile kos svoji težki nalogi in tudi igre niso vzele dovolj resno, zato so nabrale samo 6 in pol točke ter prišle tako na zadnje, 8. mesto. V dveh dvobojih so dosegle izenačenje, ostale pa so izgubile. Prepričani smo, da bodo že prihodnje leto dosegle lepši uspeh.
Zelo dober uspeh pa so letos dosegli starejši pionirji, ki so med 12 ekipami zasedli 6. mesto. Lani smo bili na tem tekmovanju zadnji. V predtekmovanju so naleteli na najtežjo skupino ter s klasično gimnazijo iz Ljubljane, ki je bila končni zmagovalec, zgubili z 1.5 : 2.5, proti Murski Soboti z 1:3, proti Kočevju pa so zmagali 2.5 : 1.5. Tako so prišli v tretjo skupino, kjer so morali najprej spraviti najtežji poraz s Kranjem 0:4, zato pa so se revanžirali nad Novim mestom s prav takim izidom in končno porazili še Ptuj s 3:1. Skupno so nabrali 12 točk ali 50°/o.
Prvi sadovi našega dela z mladino na šahovskem polju so torej tu. Prepričani smo, da bodo z vestnim delom že prihodnje leto dosegli še več!
S. L.
ŠAHOVSKI IZLET V PREDMEJO
Šahovsko društvo je priredilo dne 19. maja našim pionirjem krasen izlet v Predmejo, kamor se je odpeljalo iz Idrije 40 šahistov. Tu so obiskali Čaven in Kucelj, popoldne pa so se srečali najprej mlajši pionirji s šahisti iz Črnega vrha ter zgubili dvoboj z 2:4, nato pa so nastopili še starejši pionirji, ki so zmagali s 5:1. Zal je moral odpasti dvoboj z Ajdovščino, ker je od tamkaj prišlo na izlet samo nekaj šahovskih funkcionarjev, ki so nato skupno z nami imeli posvet glede nadaljnjega dela v našem okraju.
S. L.
SIMULTANKA MOJSTRSKEGA KANDIDATA ŠIŠKE
Dne 24. in 25. maja je obiskal Idrijo na povabilo našega društva mojstrski kandidat Jože
Šiška, ki je v soboto zvečer razlagal našim šahi-stom teorijo, v nedeljo popoldne pa je odigral z njimi simultanko. Igralo je 30 šahistov od najmlajših do najstarejšega. Po 5 in pol urni borbi je gost dosegel 24 zmag, 4 remije in 2 poraza. Zmagala sta Momčilo Slavič in Marijan Gosler, remizirali pa Franc Skomina, Drago Milenko-vič, Zmago Logar in Drago Kanduč.
S. L.
FIL ATELIJA
NOV USPEH NAŠEGA FILATELISTICNEGA DRUŠTVA
Dne 28. aprila 1957 je bil v Ljubljani letni občni zbor Filatelistične zveze Slovenije, ki je tudi letos razvrstila vsa društva po njihovih uspehih. Naše agilno društvo je tudi letos doseglo drugo mesto takoj za mladim in poleta polnim društvom iz Ajdovščine. Naše društvo šteje sicer samo 30 članov in mladincev, kar je za Idrijo nekoliko nizko število, vendar že od ustanovitve dalje dosega najlepše uspehe z naj-vzornejšim poslovanjem, rednimi sestanki in vsakoletnimi razstavami.
Zanimivo je dejstvo, da sta bili letos obe najboljši društvi prav iz našega okraja, kar nam dokazuje, da imamo dovolj močna društva, ki bi bila sposobna, da bi že letos priredila okrajno filatelistično razstavo v enem izmed večjih okrajnih centrov.
S. L.
i


►J
IDRIJSKI RAZGLEDI
MESTNI MUZEJ V IDRIJI
se priporoča za ogled razstavnih prostorov v gradu: petrografsko-mineraloške zbirke, Pirnatove sobe.
Tekom leta bomo uredili tudi kraški in v oddelku NOB »Bolnico Pavlo«.
Za ogled znamenite vodne črpalke »Idrijska kamšt« dobijo obiskovalci spremljevalca na upravi muzeja v gradu.
V	upravljanje je prevzel tudi znameniti zgodovinski spomenik iz NOB »Tiskarna Slovenija« na Vojskem. '
V	prodaji ima:
kompletne I. letnike »Idrijskih razgledov« po din 200.—, knjigo Janka Trošta »Idrija, naše najstarejše rudarsko mesto« po din 100.—,
knjigo inž. Stanka Mazija »Klavže nad Idrijo« (založba Tehniškega muzeja Slovenije v Ljubljani) po din 160.—,
brošuro inž. prof. Alberta Struna »Idrijska kamšt« (založba Tehniškega muzeja Slovenije) po din 20.—,
razglednice iz, zgodovine Idrije »Škafar odkrije živo srebro«.
Naslov: Mestni muzej v Idriji, poštni predal 11, telefon Idrija 35, tek. račun pri Narodni banki Idrija št. 652-T-108.
Naročnike na »Idrijske razglede« prosimo, da poravnajo zaostalo lansko in letošnjo naročnino preko Narodne banke Idrija št. 652-T-108 ali pa osebno na Turističnem uradu v' Idriji!
MESTNI MUZEJ V IDRIJI