M. P. Nataša: Noči.                                           107
Počivaj v miru!
Naj so te tirali v prostovoljno smrt katerikoli vzroki, — zate so bili tako tehtni, da jih ni odvagal vesoljni ostali svet!
Ni ga veličanstva, ki se mu vsi tako vdano in brezpogojno klanjamo kakor njenemu imperatorskemu  veličanstvu — smrti!
Če se pa vendarle izjemno pojavi predrzen junak, ki se smelo upre temu veličanstvu in neustrašen ukaže: „Zame nisi veličanstvo, ampak sužnja! Idi pri tej priči in pokorna mi odpri one temne duri, da odidem skozi nje!" — in ona uboga, odpre temne duri, in on odide skozi nje ... na tega junaka gledamo s sveto grozo in s spoštovanjem, čuteč svojo lastno mehkužno slabost, in ne maramo, da se blati njegov spomin ! . . .
Zato si je bila »Zadnja čast" s svojim človekoljubnim in obzirnim postopanjem ob smrti rajnega majorja pridobila po vsej pravici dokaj novih simpatij.
Ali videti je bilo, da gospodov okoli „Zadnje časti" ta moralni uspeh ne zadovoljuje dovolj.
Ako je govorica nanesla na darila „med živimi", izražali so kaj pikro mnenje o ljudeh, ki sploh sprejmo taka darila, naklonjena jim tik pred smrtjo, zakaj taka darila „med živimi" so po navadi umazana opravila, so rekli, ki naj se ž njimi kdorkoli krati v svojih zakonitih ali naravnih pravicah! Honetni ljudje jih sploh ne sprejmo takih-le daril! —
Takšnega mnenja so bili gospodje okoli »Zadnje časti" zastran daril  „med živimi"  . . .
'  Seveda brez prejudicija za prihodnje slučaje!
Noči... i.
jXc.ir zvezdam . . . Mir noči! .            ¦        A nama pokoja ni treba!
Saj najina mlada ljubezen je hčerka od neba! —
Tak milo, tak jasno   ¦-. tam gori zvezde blestijo — To večne luči so . . . Ljubezni naju gorijo.  —
108
M. P. Nataša: Noči.
Skrivnostno nad nama šumijo lovora gaji, v prirode tihem šepetu izgubljajo src se vzdihljaji:
Pozabi . . . komur v življenju je sreča mačeha bila . . . Noč pada ... In hladna ter temna njena so krila! —
II.
Polnoč je tiha šla po plani,            Pomlad cvetoča, bujnih prsi,
z neba je padal rosni hlad,            veselovedrih lic, oči —
noč bila tiha in prijazna,                 povejte mi, kdo pač v življenju
ko v njej je dihala pomlad -          pomladnih ljubil ni noči? —
Ko mladi cvet se k cvetu sklone, ko pesem v pesem se vtopi, — ko srce v dragem srcu vtone — Kdo bi ne ljubil teh noči? —
III.
Še en objem, še en poljub,            Srce ne zna, — da ljubi noč,
in potlej mir, ta sveti mir —         oko ne ve, —  da gloda mrak,
v svečanem molku sred noči          in sred viharjev, sred noči
srce praznuje sveti pir . . .            v srce polega čut sladak,
čut ognja poln, čut poln strasti, čut poln milobe, poln moči . . . Ah lepe, ah skrivnostne ve nezabljene noči! —
M. P. Nataša«,