JOŽE BAJDA:
Mevše.
Jisto o Mcvšetu scm vam hoteJ povedatl Pa saj ste jo ™ morda že čuli? Pri nas doma smo jo znali vsi, in še prav natanko znali od besede do besede. Pozimi smo sedeli zvcčer najrajsi v tcmi v »ždiČih« (ograjenih klopch) ob peči in si pravili pravljice. Starejši smo pripovedovali miaj* šim. In ko smo si povedali že vse, ki so nam prišle na ura, sc je oglasil nekdo iz teme: »Pa tisto o Mevšetu še ens krat...«
Pripovedovalec je začel zopet od začetka in vsi smo poslušali napeto, kakor da prvič čujcmo.
Za vasjo je živela v razdrti bajti starka Marjeta, ki je imela poleg bajte s slamnato streho tudi še hlev in en kravji rep v njem, pa sina Mcvšeta in hudo naduho.
»Res mi je Bog poslal naduho v nadlego, a poslal mi je tudi sina Mev* šeta v pomoč«, je pomislila Marjeta in poslala Mevšeta v gozd po drva. Mevše je mater Marjeto rad ubogal. Bog ne daj, da bi kdo trdil o nasprot* nem! Ubogal je, kaj zato, če je vsako stvar s svojcga konca razumel m zaČel?
Mevše gre torej v gozd Jn spleza na prvo drcvo ob cesti. Sede na debelo vejo in jo začne žagati pri deblu. Mimo pride ciganka, vidi, da žaga vejo, na kateri sedi, in mu pravi:
»Ej, fant, ti boš pa padel na tla.«
»Kaj pa ti le vcš!« jo zavrne Mčvše in žaga dalje. Ne žaga dolgo, ko si res izpodžaga vejo in pade z njo vred z drcvesa na tla.
»Kdo bi si mislil, da ciganka vse ve,« godrnja in se pobira s tal. Seveda bi sedaj rad zvedel šc marsikaj drugega od ciganke. Posebno ga mika zve* deti, kdaj bo umrl. Tcče za eiganko, jo dohiti in vpraša:
»Ker si vedela, da bom padel z drevesa. mi še povej, kdaj bom umrl?«
»Ko boš trikrat kihnil,« mu razloži ciganka.
Na poti domov je Mevše prvič kihnil. Ustrašil se je in pohitel, da ga smrt žc na poti nc dohiti. Ko pa pride domov, ga pošlje mati Marjeta v mlin po meh moke. Na poti v mliri je Mevše v drugič kihnil. Ko pa je napravil, otovorjen z mehom moke. par korakov iz mlina proti domu, je kihnil — v tretjič. Noge so mu klecnile v kolenih, mrzel smrtni pot ga je oblil. Od samega strahu in pa, da ne bi stoje umiral, se je z mehom vred zrušil na tla:
»Kar je, je; umrl sem ...«
Mch je počil radi padca in moka se je razsula po tleh. Prišla je mlinar* jeva svinja in jo žrla. Mevše ie ni več poiskušal vstati. le še drl se je na vse grlo:
»Ce bi bil jaz še živ, bi mlinarjeva svinja ne žrla naše moke.«
Takšen je bil Mevše.
259
Nekoč je zopet to!e pogodil. Mati Marjcta ga je poslala k botri po skuto, kcr bi naslednji dan z delavci popravljali pot.
»Kaj pa, če bi delavcev ne bilo treba in bi pot kar sam poprftvil,« si je mislil Mevše domov grede in zamazal sproti s skuto vse Iuknjice v cesti. Domov je prinesel seveda prazno ruto.
»Kje pa imaš skuto?« ga vpraša mati Marjcta.
»Ni je več trcba in tudi delavcev ne, saj sem sam zamazal s skuto že vse luknjice na poti,« ji razloži Mčvše.
Pa šc eno. Nekoč grc mati Marjcta z doma in pusti v loncu na ognjišču nedokuhano kosilo — zelje. Mcvščtu naroči naj zabeli zelje, ko bo v loncu vrelo. Kakor mu mati ukaže, MčvLe tudi napravi, le da raztopi v največji ponvi vso mast, ki jo je imela mati Marjeta pri hiSi, in zabeli z njo vse zelje: tisto v Ioncu in tudi vse zeljnate glavc. ki so rastle na njivi pred hišo.
»Tako, sedaj pa matcri ne bo treba več beliti zelja. zabeljeno je enkrat za vselej,« modruje Mevše zadovoljen sam s seboj.
Gospodinjstvo je bila sploh njegova stroka. Drugič gre mati Marjcta od doma in mu naroci, naj nakrmi kravo in skuha polente v kotlu na ognji* šču. Ko mati odide, se Mevše koj Joti dela. Iz hleva prizene kravo Lisko pred hišo, da bi se napasla. Pa opazi, da poganja na strehi bajte najlepša trava jn mah, kjer bi se Liska najprej na= pasla tcr bi se on čimprcj lahko posvetil gospodinjstvu — kuha* nju polente. Ker sloni streha na -ip" breg, spravi Lisko z lahkoto na :r;;. njo, da se po njej pase.
Pa glej jo, bistro glavo! Česa se Mevše ne domisli?! Čemu bi on moral stati Liski ob strani, ko se pase na strehi? Konopec, na katerem je prive* zana, podaljša skozi dimnik do ognjišča, Tu se z njim trdo priveže okrog pasu in sc mirno loti kuhanja polcnte. Ognjišče je bilo odkrito, s širokim ter nad njim odprtim dimnikom, kakršna so danes ponekod po gorah, zato je svoj načrt z tahkoto izvedel.
Vse je šlo v najlepšem redu in polenta bi bita kmaiu že fcuhana, da ni švedrasta Liska na strehi nerodno stopila. Ko najlepše muli travo in mah, se ji spodrsne, da zdrči s strehe in obvisi na vrvi z dvignjenima sprednjima ter komaj dotikajoča se tal 2 zadnjima nogama. Lahko si mislite, da jc ta Liskina nesreča povzrocila tudi v kuhinji zmedo. Mevše, ki jo bil zvczan z njo s konopcem skozi tiimnik, je zletel kot ptič visoko v dimnik in obvisel tako v dimu in v sajah. Ker je bila Liska težja od njega, ga je nehote držala v tcm neugodnem položaju.
Kdo ve, kako bi se vsa stvar končala. da ni prišla mati. Tcdaj se je namreč ta nerodna zadeva razpletla takole:
Mati Marjeta je zagledala Lisko, visečo na konopcu s strehc navzdol. V strahu, da se zaduši, je urnih pet prihitela k njej in prcrezala vrv, da je žival padla na tta. V kuhinji je istočasno seveda tudi nekdo padel iz dimnika v kotel. Mevse jc bil. ki je priletcl prav na sredo polentc.
260
Za konec pa še tisto, kako je izbiral Mevše nevesto.
»Stara sem, oženiti se moraš,« mu je  rekla nekega dne  mati Marjeta.
»Saj bi se, a neveste ni,« je žalostno odkimal Mevšc.
»Za to se boŠ moral pa že sam pobrigati. Ali ne vidiŠ, kako mečejo fantje oči za dekleti. Šc ti tako stori. Tisto, na kateri ti obvisi oko, zasnubi,« ga uči in botlri mati Marjcta.
Mevšc, ki je mater vselej rad ubogal, sc tudi scdaj ni obotavljal. Ko so v vasi klali, je pobiral vse mogoče živalske oči, dokler sc mu ni zdelo, da jih bo dovolj. Tcilaj jt: zlezel v ncdeljo po vcliki maši na kor in spuščal oči na dekleta in ženskc, ki so odhajale \z cerkvc. Cerkev je bila že prazna, a njemu se oko ni ustavilo še na nobeni. Zadnjc je Šlo iz cerkve staro, šes pavo žcnšče z veliko grbo na hrbtu. Še pri zadnji je Alevše poizkusil srečo. In glej, oko, ki ga ju spustil s kora, jc obtičalo na starkini grbi.
Tako je MčvŠc cclo nevesto našel.