Poštnina plačana v gotovini. Štev. 9. 8. septembra 1938. 34. letnik MARIJIN LIST marijin lis t Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhaiala 1. 1904., dee. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani. Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom diihovnih vaj, posvečen sv. Driižini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi. Marijikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca m ladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti. Cena : na skiipni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno. Kalendar Srca /ezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je piatao naročnino i bo l. 1939 tiidi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati. Dfihovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se sliižijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v „Seraphinskom dobrodelnom driištyi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš sliižiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo. Vrednik: K LE K L JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov. krajina. Tiskarna Balkànyi Ernesta v Lendavi. D A RI. Na Dom Sv. Frančiška v Črensovcih so dar&vali v Din. sledeči: Horvat S, Ignac iz G. Bistrice, Francija, prosi za zdravje 10, Gruškovnjak Davorin, D. Lendava, 2, Kmečka hran. i posojilnica, Lendava, 100, Marton Anton iz Sr. Bistrice, Francija, prosi po sv. Antoni za zdravje 50, Halas Ana, Črensovci, 20, Ciglar Micika iz Korovec, Francija, 10. — Polletne obresti v Hranilnici dravske ban. 983 15, tobačni izvleček odani 18. — Izdali s m o : 6% rentni davek pri posojilnici 58-99, poštnina, koleki i stroški pri posojilnici 77-72, vloga za odpis rentnine 32. - Oča sirot, povrni vsem obilno. -Odbor. Na siromaško blagajno so darüvali v Din. sledeči: Izseljenci v Fere Champenoise, 39 52, Magdič Franc, Renkovci, 18-50, Gerenčer Martin iz Fi-iovec, Francija, 10, Horvat Štefan, Trnje, na sirotišnico Deteta Marijike, 5, Kous Jožef, Tropovci, Nemčija, 5 75, Sobočan Štefan iz Renkovec, Francija, 1560. — I z d a 1 i s m o : Čurič Rozi, betežnoj siroti 100. — Dete Marijika) povrni vsem obilno. — Odbor. Na podporo Marijinoga lista so darfivali v Din. sledeči: Supi Angela, Francija, 0'25, Ciglar Marija iz Korovec, Francija, 330, Gutman Jožef iz Filovec, Francija, 5, Ropoša Marija iz Dokležovja, Francija, 5, Slunski Stefan, Zagreb, 7-50. — Marija povrni vsem obilno. — Uredništvo i uprava. Pesek za Dom sv. Frančiška so brezplačno vozili po en voz: Ž i ž k i : Žalig Martin 'št 81, Otroša Terezija št. 65, Fratar Štefan št. 69, Stanko Ivan št, 68, Tibaut Martin št. 57, Lonec Franc št. 19, Škafar Ana št. 58, Vučko Ivan št. 96, Škafar Ivan št 51, Žerdin Martin št. 52, Horvat Anton št. 56, Fotivec Ivan št. 13, Kramar Štefan št. 6, Kramar Martin št. 87, Sobočan Matjaš št. 63, Kralj Ana št. 73, Koštric Jožef št. 27, Kolenko Štefan LETO 34, 8. SEPTEMBRA 1938, „I prikazalo se je veliko znamenje na nebi: žena, obdana z suncom, i pod njenimi nogami mesec i na njenoj glavi venec iz dvanajstih zvezd11. (Razodetje, 12. 1.) 9. Zvezda. Krotkost je deveta zvezda tvoje krone, Mamika . . . Ta od rojstva te sprevaja v čelom žitki kak nitka, Ki pretkala tvoje borbe z velkov zmagov vsikdar je, Naj si bila dete, dekla, naj na vrhi Golgote. Deklice so te mrzile v hrami Jeružalemskom, Lagale so . . . Te krivile . , . Odgovarjaš s smehekom . . . Še vučitelice tvoje bile só zapelane . . . Ti ne tožiš ... Ti je liibiš, zagovor ti mučanje, Vsa si krotka v Betlehemi, mesta gda za Tebe ne, Gda se v štalo moreš skriti, da porodiš Detece, Gda pri miri ne nehajo Te v sirmaškom koteki, 1 v Egipti moreš jesti kriih pregnanstva v bridkosti . . . Krotko skuze si točila dneve tri i tri noči, Gda si zgüblenoga Sina iskala na vse moči, Krotka bila si na svatbi, gda zavrno prošnjo Ti, S krotkostjov si ga genola, prvo čiido da včini . , . I na križnoj teškoj poti, gda zgleda vse zgiibleno, V krotkosti je tvoje srce oporo i moč melo . . . Krotkost te je zadržala, gda so Sina slačili, Da si ne je sramotila, kak so si zaslužili, Krotkost toči bridke skuze, gda na križi vmira Sin, Gda se diiša potopila tvoja v morje bolečin, Gda si Jezuša do groba sprevodila žalostna, Gda od groba se vrnila v mali domek brez Njega, Gda si vidla izdajalca visiti razpočen'ga, Gda vučenci so se skrili v strahi vsi zviin Janoša, Gda so grob zaprli trdno s pečatom i stražili . . , Krotko si to vse prenesla, naj za njo bi marali. Srčen. Sedmo poglavje. Sveta Marija Magdalena v la Sainte-Baume i v Saint-Maksimin. Preganjanje krščenikov se je začnolo že pri Jezuši Krisluši i se včasi nato razširilo od njegovoga groba na vse strani. Sv. Štefan je prvi po Gospodi Jezuši potrdo s smrtjov svojo vero i včasi nato je sledkaršnji sv. Pavel zaneso preganjanje do zidov Damaska, da je poznej tiidi sam spadno kak slavna žrtev preganjane vere. Krv kriči po krvi, i na toj poti navadno pride do povodni krvi, štera šče vsikdar raste, dokeč ne grozi zadiišiti tiste, ki so jo povzročili. Krščanstvo je sprejelo svoj krst v ravno istoj vodi kak njegovi začetniki i njegovi prvi vučeniki, štere je križ, na šterom so bili rojeni, razkropo na vse strani, so nesli v svet istino, ki bi ga naj razsvetlila i Krv, ki bi ga naj oprala. To je bilo driigo potiivanje človeštva. Po prvom so nastanoli narodi, po driigom je mela nastanoti cerkev. Če bi što vido iti te preproste može skoz vsa vrata Jeružalema na vse strani sveta, bi je brez dvojbe meo za navadne popotnike. Samo Bog je znao za skrivnost njihovih poti i za razliko med tem razidom i onim po zidanji babilonskoga lörma. Med driigimi je odplavala tiidi ladjica od tistoga lepoga obrežja, ki se razprostirajo od gore Karmel pa do izliva Nila v morje. Mala ladjica je nosila družino iz Betanije i nekaj vuče-nikov, ki so tiidi šteli biti deležni njihovoga blagoslova. Tista roka, ki je vodila vse apoštole, je vodila tiidi te. Pod njenim nevidnim vplivom so prijadrali do mesta, ki je sledkar postalo nekakša vrata v Evropo. Marsej je sprijao, ne da bi spoznao, kakši kinč je ž njimi prišeo. Ime Lazar, Marta, Marija Magdalena ne bi napravilo vtisa na niedno srce. Ravnotak je bilo s krščanstvom. Bližalo se je kak nekaj tiijega, nepoznanoga. Nišče je ne poznao ne njegovoga imena, ne njegovoga dela. Njegova moč je bila zakrita s poniznov preprostostjov; zemla se je bližala nebi, ne da bi znala za to. Na posamičnih krajih, v podzemelskih votlinah so se vršile vzvišene skrivnosti odrešenja. Iz krvi, ki so jo tisti, ki so jo vidli, kak je tekla, prinesli s sebom, je vzrasla mala čreda. Bili so to ribiči, delavci uboge žene, ki so v krogi obiijenoga Lazara stvorili komaj iz kali poganjajočo cerkev. Čas je prineso seme za rast i zoritev- V začetki se je Marsej razsrdo na novi navuk i Lazarova krv njemi je dala prvoga svetnika, njegovoga prvoga mantrnika i prvo stran za knigo, ki se šče gnesden naprej piše v zgodovini cerkve. Kakši delež je doprinesla Marija Magdalena pri apoštol-skom delüvanji svojega brata, nam je ne sporočeno. V Marseji je zapiistila samo eden spomin. To je oltar, ki ma po njoj ime, v opatiji Sv. Viktora. A to je častitlivi i pomenlivi spomin, ar zidina te opatije je najstarejši spomenik krščanstva v Marseji, spodobno kak njegove katakombe. Pomembnejši spomini na sv. Magdaleno se najdejo v mesti Aiks. Šče nekaj let v začetki preminočega stoletja je bila tam njena kapela, ki so jo liidje ravnotak radi obiskavali i v njej molili kak v tistoj, gde jo častijo skiipno s sv. Maksiminom. Bila je posvečena božetni Odrešeniki i je stala v stranskoj ladji nadškofijske cerkve, čeravno je kvarila lepoto cele stavbe: tak močno je bilo zročilo na začetnike krščanstva v glavnom mesti Provanse. Ali niti Aiks niti Marsej je ne bio tisti kraj, gde je Jezuš čakao na svojo verno prijatelico, da njoj zroči najbolši deo, šteroga si je zvolila i šteri njoj po Jezušovom obečanji ne bo odvzeti. I te najbolši deo je bilo premišlavanje i zameknjenje v samoti. Samoten kraj je bio pripravleni. Bog, ki je stvoro vse tak, da je v hipi vido celo prišestnost i ki je niti edne obale ne postavo, niti ednoga brega nagromado, niti edne doline z vodov obdaro, niti ednomi morji ne dao globočine, ne da bi znao, za šteri narod ali za štere diiše je to napravo; Bog je že pri stvo-renji mislo na Marijo Magdaleno i njoj v ednom zatišji pripravo posebno mesto. To mesto smo že omenili v začetki toga živlenjepisa. Posebno la Sainte-Baume naj bi bio kraj za zbirališče krščanskih src, gde si od svetnoga dela i skrbi odpočinejo i morejo premišlavati od velke skrivnosti bože liibezni. Marijo Magdaleno je tä pritegnola milost, ravno tista milost, štera jo je odebrala kak grešnico i jo pripelala k Jezušovim nogam, jo vodila pod njegov križ i jo zvolila za prvo oznà-njevalko vstajenja Sina božega. Prišla je tä, kak se je negda približala Gospodi, gnana od istoga razsvetlenja i iste notrašnje sile. Na takši način so se obliidili nepoznani divji kraji pri Te-baidi, i tak je sv. Anton najšeo med Nilom i Rdečim morjom tisto goro Kolsina, s štere je vodo rod piiščavnikov, ki so se okoli po piistinji naselili. Tak je vodo Bog v vseh stoletjih svoje svetnike po nepoznanih potaj, štere so tlačili i blagoslavlajoč sejali novo seme bože istine, šteroga rast je ostala trajna. Marija Magdalena je bila začetnica teh ustanovitelov samo-tarskoga živlenja, i najbliže k koreni, od Šteroga so jemali moč, Jezuši, i je puna nebeške moči prišla na višine v la Sainte-Baume, da tam zapiisti spomin, kakši se nindri več ne najde. Sveti kraji so na zemli to, so kak ozvezdje na nebi, vretina svetlosti, toplota i živlenja. Pa če se pitamo, zakaj je Bog to ali ono goro posveto, bi se ravnotak lehko pitali, zakaj je ravno tisto zvezdo nepremičnico postavo na najvišiši vrh nebe, ki jo naši sinovi i bratje na valovih morja gledajo kak svojo vodnico. O da bi le ne bili tak redki ti kraji, gde je hodila liibezen! Naj bi bila boža vola, da bi najšlo naše srce na zemli pogosto ognjišče liibezni, gde bi se moglo ogreti! Pa če že nemremo hoditi po čiidežnoj poti svetnikov, probajmo bar spoznati nji-hovà dela i se navdiišiti zanje. Sveti Pavel je zapisao: Poznam človeka v Kristusi, ki je bio pred štirinajstimi leti zameknjeni v tretja nebesa — ali v teli ali zvüna tela, ne vem, Bog zna; i poznam toga človeka, ki je — ali v teli ali zvüna tela, ne vem, Bog zna — bio zameknjeni v nebesa t je čiio skrivnostne reči, šterih nišče ne-sme povedati. (II. Kor. 12, 2-4). Ka sv. Pavel ne znao, toga nišče ne bo mogeo povedati; a že to njegovo neznanje nam je zadosta jasno. Davle nam moč, da idemo z Marijov Magdalenov v njeno samoto i smo tam brez začiidenja nazoči pri njenom zameknenji. Ločena od liidi, ki so njenoga i celoga sveta Odrešenika pribili na križ, je mela tam samo edno miseo, želo, da svojega božega prijatela, ki jo je za-piisto, znova vidi. Istinska liibezen je naimre močnejša kak ločitev i smrt i tem globše v srce se zakopa, kem menje se more na zvüna razlejati. Pa če je povejnolo že vnogo živlenje na grobi dragoga sina ali zakonskoga tovariša, kak je moglo minevati živlenje Mariji Magdaleni, ki je Sini božemi obimala noge i ga je lübila z velkov nadnaravnov lübeznostjov? Zato se skoro nemremo čiiditl, če nam zročilo pravi, da je bila dnevno sedemkrat iz svoje votline odnešena na pečino nad votlinov, da je tam čUIa, ka je čuo sv. Pavel i ka nemre več nišče povedati. Sveto zameknenje! Človek, ki svojega Boga i svojega Zve-ličitela ne pozna, tüdi nje nemre dorazmiti. Človek z vsov žme-čavov greha privezan na zemlo, ne ve, kakšo moč ma Bog nad svetov düSov i sveta duša nad svojim telom. Verje v privlačno silo nebesnih tel, ne verje pa v privlačno moč Boga. Pa pustimo človeki to njegovo znanje, ki ide povoli svojoj gizdi, i se spomnimo na preproste ribiče, ki so šli za svojim Bogom i Odrešenikom, šteri je iz lübezni do nas vmro i ravno zavolo iste lübezni šo v nebo, da tüdi tä vodi naša pot, da je tam naše vüpanje i naša prišestnost i se zahvalimo Gospodi, da nam je že tü na zemli dao v svojih svetnikih primere zameknjenosti, v štero nas bo njegovo gledanje postavilo. La Sainte-Baume je bila gora Tabor za sveto Marijo Magdaleno. Srečnejša kak sveti Peter, šteri je pravo Gospodi na den njegovoga spremenenja: Dobro nam je tii ostati, napravimo tri šatore, je sv. Magdalena dobila svoj šator, ki ga je apoštol ne dobo. Samotno je živela tam zdaj v deli spokorjenja v votlini, zdaj v zameknjenji na pečini. Kak na gori Tabor, tak se tüdi tii ne nikaj spremenilo. Šče zdaj prebivle na obema gorama vera, ki čuva velike spomine na svetih krajaj. Treseti let je Bog naklono svojim angelom, da so gledali te prizor, da spomin na njega ostane vsa stoletja. Treseti let je živela Marija Magdalena med delom spokorjenja i poveličanim gledanjom i je tak v tom spreminjanji zdriižila dve živlenskivi poti, šterivi je prehodila, živlenje grešnice i živlenje prijatelstva z Jezušom. V ozadji te votline, ločene po omrežji, se zdigava falaček pečine, na šteroj je, kak jpravi Izročilo, Marija Magda- lena navadno molila, i ta pečina je ostala, čeravno je votlina preci vlažna, sama stalno siiha. Zviina na najbole strmom i vi-sikom vrhi brega, malo levo od votline pa je kraj, kama je bila Marija Magdalena, kak pravi zročilo, vsakši den naravnost po zraki zdignjena. Te prostor je bio posvečen z malov kapelov, štero romarje jako radi obiskavlejo. Nazadnje se je približala tiidi vöra, gda je sv. Magdalena zapiistila svoje zemelsko živlenje i zamenjala svoja kratka za-meknjenja z večnim neminlivim gledanjom Boga. Čiitila je to i pred svojov ločitvijov s toga sveta je štela šče zadnjikrat sprejeti Telo i Krv svojega Zveličara pod podo-bov krüha i vina. Če stopiš na pobočje pred la Sainte-Baume, je za tvojim hrbtom gora, ki se vleče ravno v istoj smeri kak Sredozemsko morje od zahoda proti vzhodi. Nasproti se razte-gava driiga veriga nekelko menših višin, ki ne zgleda tak divje, i ki prihaja od Marseja i se pri la Sainte-Baume strmo skonča. To je Aurelianska gora. Za njov kak v zadnjov vrsti obzorja pa kipi proti nebi divji i ostro robati hrbet gore sv. Viktora. Ta tristranska kopica pečin nihavle oki odprti pogled samo proti vzhodi. Tam leži široka i globoka ravnina, ki sega do Alp i ma v bližini opazovalca šče edno malo okroglo ravnino, ki je kak stebrišče obdana z breščeki, ki pà izhajajo iz Aurelianske gore, od la Sainte-Baume i od gore sv. Viktora. To je ravnina sv. Maksimina. Sv. Maksimin je gnani od iste sile, ki je pelalo Marijo Magdaleno na la Sainte-Baume, to je iz žele po samoti, tam postavo kapelico. Oba sta mogla, eden v ravnini, driigi v gori, živeti v samoti, i to blizi eden pri driigom. Gda je zdaj Marija Magdalena, tak pravi zročilo, začutila bližino zadnje vöre, so jo odnesli angeli na aurelijansko cesto, gde se ta križa s potjov od la Sainte-Baume v ravnino sv. Maksimina. Slavni steber z imenom „Sveti strelec" spomina popotnika na spomina vredno smrt svetnice. Viditi je, kak jo nesejo angelje z ednoga kraja na driigi kraj. V oddaljenosti nekaj sto-pajov stoji skromna kapelica sv. Maksimina v bližini kraja, šteroga so Rimlani Tegulata zvali. Tam je čakao piišpek Maksimin na Jezušovo prijatelico. Tam jo je sprijao, da njoj podeli Telo i Krv Jezuša Kristuša. I gda jo je obišeo smrtni spanec, je v meri zaspala. Sv. Maksimin jo je položo v alabastrno triigo. Nato je pripravo šče za sebe prostor za večno počivališče poleg groba, v šteroga je položo telovné ostanke, ki so te samotni kraj v ne-poznanom sveti ovenčali z nesmrtnov slavov. Takša je vera liidstva i cerkve, tak pravi zročilo i zgodovina, tak sporočata čas i kraj i nikdar so ne bila čiidežna boža dela lepše potrjena. V istini bomo vidili, kak se pri tom grobi vrši cela vrsta dogodkov, šteri bi že sami na sebi mogli biti dokaz za to, da pod tem kamnom leži pokopani občiidovanja vreden predmet bože previdnosti i bože liibezni. Vsaki sveti kraj more meti nekše varstvo, štero ga varje pred oskrunjenjom i pozablenostjov, takši je zakon nadnaravnoga Sveta. Gda so v prvih dnevaj krščanstva pretila i divjala od vseh strani preganjanja proti cerkvi, je bilo značilno, da je mela cerkev svoje votline, katakombe i grobove. Tü pod zemlov je skrivala krv svojih mantrnikov, i plemenito krščansko mišlenje je bilo v tistih prostoraj edini čuvar skrivnostnoga zaklada. Posamične preproste slike, posamične vklesane reči so v toj samoti ohranile spomin vernikov. Medtem, gda so casarje svoje hüdo-bije krasili z bleščečov nesmrtnostjov, so pod njihovimi palačami pokopani kristjani poplemenitili skromno podzemle tihoga spomina s čudovitimi jakostmi. Nazadnje pa je prišeo čas, gda se je zjasnilo na nebi kristjanov. Potom, kak je Zveličar sveta, pravili bi, znova zmagoslavno iz toga drügoga groba stano, se je pokazao s svojimi svetniki pred strmečim svetom. Votline so se odprle, katakombe so se razsvetlile i grobi so postanoli svetišča. Ravno isto se je zgodilo s pečinov la Sainte-Baume i z grobom Marije Magdalene. Že v štrtom stoletji je dih vzhoda prineso slavo i pravila pUščavnikov iz Tebaide v Galijo. Sv. Martin v Tours-i, sv. Honorat na Levinskom otoki i dühovnik Kasian v Marseji, so bili najbole delavni za pUščavniško živlenje v Provansi. Kasian, ki je od imenü-vanih treh zadnji prišeo, je obiskao samostane v Egipti i v znameni-tom spisi popisao njihove uredbe i način živlenja. Po svojoj vrnitvi v domače mesto Marsej je ustanovo nad votlinami, gde je poči-vao sv. Lazar, opatijo sv. Viktora. Tüdi sam je lübo samoto, gde je vido tak velka sveta dela; zato ga je gnalo, da si poišče kraj, kama bi mogeo včasi pred Sümom i hriipom sveta pobeg-noti. Samota v la Sainte-Baume je mogla njegovo srce na poseben način privlačiti i brez dvojbe ga je ne moglo nikaj bole spominati na lepoto pokrajine kre Nila. Tak je živo tam z vno-gimi od svojih i tam postavo trdne čuvare, ki so jezero let, od štrtoga do trinajstoga stoletja, ostanoli verni spomini i svetim ostankom, šterih varstvo se njim je zavüpalo. Kasianski bratje so se naselili zednim v la Sainte-Baume i v Saint-Maksimini, na kraji zameknjenja i pri grobi, i so se skazali vsikdar vredne svoje naloge, i s tem so bili zbrani za čuvare toga dvojnoga spomenika bože milosti. Šče zdaj je tam ne deleč pod la Sainte-Baume proti vzhodi ves z imenom „Kasianovo naselje" i preci blüzi tam je živi vrelec, ki se ravnotak „Kasianov vrelec" zove. Gora, ki se zdigava nad tov preprostov samotov, nosi ravno isto ime. Pastirje, ki hodijo s svojimi čredami tam okoli po strmih pobočjih, nevejo goro, naselje i vrelec inači imenüvati. Od Kasiana nevejo nikaj, pa le napotijo popotnika ž njegovim imenom, i verno po izročili se kak odmev ponavla njegovo ime na tistom kraji. V začetki osmoga stoletja so v Provanso vdrli Saraceni i so jo v časi tristotih let večkrat obiskali s svojimi pustoštijočimi vpadi. Kasianci so se bojali za ostanke svete Magdalene. Zato so votlino, v šteroj so počivali, pokrili z zemlov i s peskom i s tem so pripravili za prišestnost važno odkritje, ne da bi kaj znali za to. Ali šče ne zadovolni, da so skrili gròb, so šli s svojov previdnostjov tak daleč, da so zmešali tiidi notrašnji red v grobi. Telo Marije Magdalene je bilo v ozadji votline na levoj strani v alabastrnoj trügt položeno, na pravoj strani v votlini pa je ležalo telo sv. Maksimina. V tistom Časi pa so k prvima dvema groboma postavili šče tretjega i štrtoga. Sidonij, piišpek v Aiksi, je želo počivati po svojoj smrti v votlini poleg ustanovitela svoje cerkve. Zato so ga pokopali v njoj na pravo od vhoda. Na drügoj strani levo od sv. Magdalene pa so v marmor položeni ostanki neduzne dece, kak pravijo, najbrže zato, da so tam pokopana tela nedužne dece, šteri so vmrli šče v prvoj milosti sv. krsta. Da bi pa dragoceni zaklad, šteri jim je bio zavüpani, kern bole pred odkritjom zavarovali, so ga prenesli Kasianci iz znamenite alabastrne trüge v grob sv. Sidonija, potom gda so ostanke toga püSpeka vzeli vö. I tam sta bila vklesaniva dva napisa, da gda pride čas, potrdita, da v grobi zaistino počivle telo Marije Magdalene. Te den pa je bio ešče daleč. Približno šeststo let je poteklo, kak se je zvršilo to varnostno delo spoštlive pobožnosti. Vničevalni pohodi Saracenov so divjali tam v popunoj besnosti i gda je nazadnje tüdi to minolo, je že vgasno spomin na kraj, gde je bila pokopana svetnica. Znali so, da je nekdi pod kated-ralov i svete relikvije so častili v katedrali. Ali nišče je ne dao i niedna roka se je ne podvzela poiskati te prostor. Bog je tak dopüsto, da je bilo potom odkritje toga groba tem veličasnejše i da se je medtem okoli spomina na prijatelico Sina božega spleo venec dike, ki je jako hitro napuno celo Francijo, Evropo i Malo Azijo. Naši zbrani v Franciji z g. Orešnikom lani po sv. spovedi. NR2AJ v NfìROCJE nfltere ceri«. GROFICA ERIKA MARIJA PFEIL. Kak ime pove, je bila nemškoga pokolenja, po veri luteranka, je prek dvajseti let iskala, štera vera je bouša, luteranska ali katoličanska. V te namen je potiivala v Italijo, da si pobliže po-gledne katoličansko Cerkev, katoličanski navuk za živlenje. Hodila je k božoj sliižbi, posebno pa k predgi. Tü je prisrčno molila, da bi njoj Bog presveto razum i z dečinskov pobožnostjov začnola častiti tüdi Devico Marijo. Gda pa se je povrnola nazaj v Nemčijo, je tembole začutila tü menkanje vsega toga, ka je tak bogato doživela v katoličanskoj Italiji. V njoj se je prebüdila žela, da bi se podala v naroče te Cerkve. Molila je vsakši den i se zra-čala v varstvo Matere bože, tak da se je popu-noma zanesla na njeno pomoč. Pomali se je naselila zadovolnost pa mir v srce, želela si je, da bi mogla pali viditi Rim. Žela se njoj je spunila. I zdaj se je začno za njo najlepši del njenoga živlenja ... Prečtela je dosta knig i se z vnogimi dü-hovniki vzela v guč od verskih istin. Najbole se njoj je pri tom dopadnolo to, da jo nieden dü-hovnik ne silo z rečmi ali pregovarjao, da bi vstopila v katoličansko Cerkev, liki njoj je vsakši mirno raztumačo to, ka je želela. Vsiljavao njoj pa svoje vere nieden ne. Tak je pomali spoznala lepe istine katoličanske vere, štere so prinašale srečo v njeno diišo. Zdaj, gda je z razumom spoznala istinitost katoličanske Cerkve, se je mogla tiidi po svojoj voli odločiti za edno ali za driigo. Sama je potli zapisala: „Jaz sam hladna severna Nemica, nikdar sam v svojoj no-trašnjosti ne zmogla kakših toplih ali prijetnih občiitkov... Ka sam pa občiitila v tistom časi do katoličanske Cerkve, čiduže vekšo toplino, za to bi bila dragomi Bogi neskončno hvaležna, či bi mogla najti bar edno reč, ki bi za silo povedala to, ka me je osrečilo i pomirilo. Za nikaj na sveti ne bi mogla ta nehati te stopaj. Vsa ošpotavanja, vsa zgiiba herbije (bila je bo-gala grofica) je bilo vse premalo s tem, ka sam pridobila. Zavest, da bi pripadala edino zveličavnoj Cerkvi, štera ma v sebi vso moč i kaže pot, ki naravnava mojo nemrtelno diišo ta, kama si je tak želela i odked je prišla — k Bogi. Tüdi či bi me zadelo dosta več nevole, tüdi či bi dosta več zgübila, jaz bi bila itak ščista srečna pa zadovolna — ve sam katoličanka." I resan je v Rimi 1. 1905. prestopila v katoličansko vero. Več kak dvajseti let je iskala pravo Istino i konči jo je srečno najšla. Stavi se nekelko, dragi prijateo i prijatelica, v tom nemir-nom živlenji, zgledni se nekelko nazaj na pot, štero si prehodo. Vido boš, da je bilo na toj poti poleg driigoga tüdi dosta guča pa dela kak prazna pena, napnjeni mehér, ki ne prinaša nikomi haska pa ne sreče. Vido boš, da so na tvojo düSo legle duge tenje, ki ne püstijo, da bi boža svetloba, kak sunce, pregnala vso kmico iz zadnjega kota tvoje düSe. Vido boš, da so te tvoji stopaji mogoče vodili po blati, i te zanesli v močvaro, da si bio ves zamazani na dUši. I te si sprevido, da se trbe povrnoti nazaj k živim vretinam — k Bogi. Znak nedorasloga i nezreloga človeka je hoditi brezi Boga po sveti i se ne brigati za pravo Istino, za štero se je ta grofica Pfeil borila prek dvajseti let. Ne lažimo samim sebi, da smo dobri: to je slabo pomi-renje za nas, ki nosimo s sebov grešno naturo. Znaj, prijateo, da je vse, ka delamo, prazno i brezi haska, če nemajo naša dela močnoga korenja v bogastvi božih istin. Zato napni vse sile, da s svoje živlenske poti odvržeš vse, ka bi ti delalo napotje na tvojoj romaskoj poti, štera te pela proti večnomi cili. Zdravniki vračijo telovne bolezni. Za vsako bolezen majo posebno vraštvo. Dostakrat pa vzemejo za edno bolezen več vrste vraštva, zato ka so ta vraštva vsakše posebi preslaba za ozdravlenje. Inači pa je z molitvov. Ona je splošno sredstvo za naše düSevno zdravje. Ona vsikdar vsakomi da moč, da se lehko proti postavi skušnjavam i zadobi vse jakosti. teiffi Sv. IVAN BOSKÖ. i ii'H^^^MM Qda ie Cardinal Sallotti ■ proučavao Don Boskovo svetniško obravnavo, je iz- Hp — javo sv. OčiPiji X.: „Bole, /»* ¥ nego velikanski razmah i i JH zviinešnji napredek njegovih fcg-i -, 't J^K ustanov, me je očaralo not- I« rašnje diiševno živlenje, iz šteroga je vzklilo i serazvija-BM| lo vse njegovo poslanstvo." „Mate odgo- ■F ' ll^^^^^H^^HPTjK vorio sv. Oča. „Vnogi poz- EJTy najo Don Boskovo zviine-jfe šnje delo, neznana pa jim ■ je tista veličastna stavba ■ krščanske popolnosti, štero je zgradio v svojoj diiši s tem, da se je vado vsaki den, vsako vüro, vsaki tre-nutek v vseh jakostaj dii-hovskoga stana. Če bi vsi i ~ «. < dodobra poznali to driigo stran Don Boskove slike, koliko bole bi cenili toga velikoga poslanca božega, ki vživa že itak tak globoko poštiivanje i vsesplošno občiidovanje. Čiidovitoga razmahä salezijanske družbe i njene razširitve po čelom sveti ne mogoče inači razlagati, kak s svetostjov njenoga ustanovnika". Don Boskovo svetost je mogeo samo tisti prav spoznati, ki je zaviipno živo ž njim. Junaško zatajiivanje združeno z nadvse globokov poniznostjov sta ga usposobili, da se je vado v najrazličnejših jakostaj tak naravno i neopaženo, da ne vzbiijao nikše pozornosti. Samo tisti, ki so ga natenčno i od blüzi opa-ziivali, so se čiidili ob pogledi na zmerom se razvijajočo lepoto njegove diiše. Vse, ka je delao i govorio, je melo namen širiti čast božo. Lübezen boža je bila središče vseh njegovih misli i čtistev. Cüjmo, ka pravi Don Rua. „Celih 37. let sam preživo ž njim i koliko bole mislim na njegovo živlenje, na zglede, štere nam je zapüsto, i navuke, štere nam je dao, toliko bole raste v meni poStüvanje do njega i prepričanje od velike njegove svetosti. Več mi je hasnilo, če sam opazüvao, kak je Don Bosko vršo razna opravila, kak če bi čteo kakšokoli pobožno knigo. — Gda sam ga včasi kesno večer pelao k počitki, je obstao, pa občtidavajoč zvezdnato nebo, pozabo na svojo otrüjenost i govorio od bože brezmejnosti, vsemogočnosti i modrosti. V prostoj naravi nas je opo-minao na bogata zorna pola i cvetoče gaje pa tak napelavao govor na božo dobrotiivost i previdnost. Njegove reči so bile tak prepričevalne, da smo se spitavali z vučencoma iz Emavsa: „Ne je li gorelo naše srce, gda nam je govorio na poti?" Boža dobrotiivost, njegova liibezen i sliižba boža so bili predmeti, od šterih je najraj govorio. „Kak dober je Gospod i kak skrbi za nas!" je ponavlao. „Bog je dober plačnik, ki rie piisti nepoplačane niti edne kupice vode, dane iz liibezni do njega. — Liibimo Boga! Liibimo ga! Vidite, kak dober je z nami. Vse je stvoro za nas, postao je za nas človek, trpo za nas, na-stavo presv. Olt. Svestvo, da bi tak ostao med nami. — Zavedajmo se, da je vera brezi del mrtva! — Vse za Gospoda, vse v njegovo čast!" Krščanski navuk, predge, devetdnevnice, misijoni, vsi pogovori, vse je pri njem melo samo eden namen: rešitev diiš. Večkrat je pravo: „Znate, zakaj vas Don Bosko ma tak rad? Zato, ar mate diišo, ki je tak dragocena. Za rešitev te diiše kaj-kaj včinim, a Gospod je včino neizmerno več." — Tiidi v spisih, tak v delih, namenjenih za tisk, kak v pismaj je meo pred sebov čast božo. Ne poznamo niti ednoga njegovoga pisma, v šterom ne bi bilo imena božega ali Marijinoga, tak, da moremo praviti od njega, ka je pravo sv. Bernard od sebe: da se njemi je vido vsaki pogovor i vsaki spis prazen i nespameten, če ne najšeo v njem imena božega ali Marijinoga. Tiidi pri razdeljavanji podobic je meo navado napisati na nje kakši pobožen zdihlaj, da je tak zdigavao diiše k Bogi. Pogostoma je ponavlao miseo nä pričiijočnost božo i to s takšim osvedočenjom, da je bilo vsakšemi jasno, kak sam zmerom misli na njo: „Zapomnite si dobro, da vas Bog vidi; vidi podnevi, vidi ponoči, vidi vsikdar." Njegovomi neprestanomi združenji z Bogom je odgovarjalo trdno zavüpanje v njegovo pomoč. Gda so njemi dohajali milo-dari, je vzkrikao: „Kak dober je Gospod, ki ne dopiisti, da bi trpeli pomenkanje! Gospod je znao, da smo bili potrebni i nam je vse to poskrbo!" V pogostih stiskah je ponavlao s sladkim nasmehlajom: „Don Bosko je sirmak, a liibi Bog je bogat. Mi skrbmo samo, da ne bomo delali greha, i on, ki skrbi za ftice pod nebov, tiidi nas ne bo pozabo". — Driigič je djao: „O maloverneži! Gda vam je kaj stalilo? Ali mislite, ka Bog nema več, s kem bi nam pomagao? Samo zaviipajte, pa se böte osve-dočili, kak dober i bogat je Gospodi" Tiidi v najtežavnejših trenutkaj ne omahovalo njegovo zavüpanje. Gda so njegovi nasprotniki kovali sovražne naklepe proti njemi, podtikali njegovim dejanjom nepoštene namene, pačili i zavijali njegove reči, gda se je mislilo, da preti vsemi njegovomi podjetji strašen polom, je jokao, ar ga je bridko pèklo, da se dobroj stvari tak nasprotiije, a pri vsem tom je ostao popunoma miren pa vdani v volo božo. Da bi ojunačo tüdi driige, je ponavlao: „Potrpmo! Pride čas, da bodo vse spoznali. Bog bo pokazao vse v pravoj svetlobi." Vsikdar, gda je preživlao težke vöre, se je tolažo z misli-jov na nebesa: „Tam gori — je ponavlao — mamo pripravleno veliko plačilo. — To zemelsko trnje se bo spremenilo v lepo cvetje. — Minlivo je trplenje toga živlenja, a večno bo veselje v nebesaj. — Pogum! Tam gori bomo večno počivali. Kak lepo bo, gda bomo gledali Boga od lica do lica! — Kak lepa so nebesa, a neso stvorjena za manjake! — Nebesa so veliko plačilo, a koštajo trüda!" Če se njemi je što tožo nad težkim delom, ga je tolažo: „Zapomni si, da delaš za dobroga Gospoda 1 — Jezuš je toliko pretrpo za tebe! — Mali kotiček v nebi ti bo vse poplačao!" — Gda so ga trle težave, se je tolažo: „V nebesaj ne bo nikaj takšega!" Če so njemi po trüdapunom deli prigovarjali, naj se odpočije, je ponavlao: „Počivali bomo v nebesaj" ali »Naše počitnice bodo v nebesaj." Liibezen boža i žela, 1o lübezen razvneti v srci vseh, sta meli za posledico neizprosno mržnjo nad grehom. Mladinski domovi, zavetišča, njegovo prizadevanje v spovednici, vse je bilo naperjeno proti grehi. Sam je pravo: „Za nešterne zapttščene dečkece pa za tiste, ki majo slabe vzglede v domačoj hiži, je ne zadosta navuk po nedelaj v mladinskih domovih: če jih ščemo rešiti, jih moramo oddaljiti od nevarnosti tüdi med tjednom." Neizmerno ga je bolelo vsako žalenje bože. „Če čtijem bogokletne reči, me bole zaboli, kak če bi dobo močno plüsko." Videč gojence z grešnimi navadami, je sprobao vse, da bi se popravili. Če so pa ostali nešterni nepobolšlivi, jim je da o spoznati, kak jako se njemi gnüsi greh, i se je poslflžo najod-ločnejših sredstev, da bi dosegeo svoj namen. Tak je n. pr. ostao v spomini večerni govor z dne 16. sept. 1867. Po večernih molitvah je stopo pred gojence i začeo naštevati, koliko je pretrpo boži Zveličar za rešitev düS. Zatem je govorio, ka vse je včino on sam, vršeč poslanstvo, štero njemi je Bog dao. Zvao jim je v spomin znoj, trüd, ponižanja, svetle noči i drüge žrtve, Štere je doprineseo za njihovo večno blaženstvo. Pritožavao se je, da so v zavodi vucje, roparje, tatje, hüdobni duhovi, ki so prišli ropat dfiše, njemi izročene. Nato je nadalüvao: „Pa s čem sam je razžalo, ali kakšo krivico sam jim pri-zädejao, da tak delajo z menov? Jeli sam je ne zadosta lübo? Jeli sam jim ne dao vse, ka sam li zmogeo? Ka bi bilo ž njimi, če bi ostali med svetom? Što bi se brigao za njihovo vzgojo pa izobrazbo? Što bi je vzdržavao, kak bi bilo z njihovov bo-dočnostjov, če ne bi prišli v moj zavod? Mislijo, da je nišče ne pozna, ali jaz znam, šteri so, pa je bom zdaj imenüvao. Znam, da to pomeni s prstom pokazati na nje pa je izpostaviti v zasmeh drügim. Toda, če jih ne imenüjem, mi ne bodo ver-vali i si bodo mislili, da Don Bosko ne ve, kak je. Ne je tak! Z vsov gotovostjov lejko pravim: „Ti, A. (tü je povedao ime dečka) si vuk, ki si se priklato med tovariše, da je trgaš od predstojnikov pa je navajaš, da zasmehavajo njihove opomine. — Ti, B. si tat, ki z nesramnimi govori kradneš diišarn neduž-nost. — Ti, C. si ropar, ki z listki, s knigami, v skrivališčih ropaš Mariji njene sinove. — Ti, D. si hudobni düh, ki pohiij- ^mm •iti mM m ■ SSM» • W/Ä ,.;«^ šiiješ tovariše i je s svojim zasmehom odvračaš od prejemanje svetih Svestev". Šest jih je imeniivao. Njegov glas je bio miren, razločen. Vsakokrat, gda je izgovorio ime, j bilo čuti pritajen krik iz vüst imenüvanoga. — Drugo jiitro^je vseh šest odpotiivalo. (Dale.) Maš rad krüh živlenja? „Jaz sem kriih iivlenja. Što pride k meni, ne bo lačen i itd ml verje, ne bo nikdar zeden." (Jan. 6, 35.) To so Jezušove reči. Ž njimi nam Jezuš obe-čavle, da ma takši krüh, šteroga če što vživa, ne bo več lačen, niti žeden. Je to telovna hrana? Ne. DüSevni glad pogasi te krüh. Greh na düSi pozroča glad i žejo, pa pravičnost düSe tüdi objega. A vsakši glad se nači vtišavle. Greh ma svoj glad, svojo žejo, gladüje i žeja greh. A te glad i ta žeja, če se ne pogasita z božim Telom, pelata v pogüblenje. Samo Jezušovo Telo je mogoče te glad vtišati i to žejo pogasiti. O da bi grešniki to za-razmeli, keliko bridkih skuz bi njim ne trbelo požirati, keliko mirnejša bi bila njihova dflšna vest, keliko slajša njihova zadnja vüra ! Če se ta žeja greha po svetom Jezušovom Teli ne pogasi, pride po nemirnoj düSnoj vesti večni nemir, večna smrt. Hodimo zato k Jezuši, ki mamo močne strsti, pri njem zgübijo té svojo moč i zmagali bomo mi, premagali bomo greh. Mislimo na sv. Marijo Magdaleno, kak velika svetnica je postala iz velike grešnice, ar je prišla k Jezuši. Pa tüdi pravica ma žejo, trpi glad, žeja Jezuša. I ga dobi. Pa po toj žeji, po tom gladi se vsikdar bole nasiti z Jezušovov pravičnostjov, z Jezušovov popolnostjov, z Jezušovov svetostjov. Diiša postane po tom krühi vsikdar spodobnejša k Jezuši, vsikdar bliže k nebi, vsikdar dale od očiščilišča, purgatoriuma, vsikdar više v nebi, vsikdar bliže k božemi troni. O zato pa le hodi, le hodi düSica gostokrat k Jezuši, ne daj se zapelati od nikoga i od ničega, žejaj Boga, da se nasitiš ž njim v svetosti na tom sveti i ž njegovim blaženstvom na drügom sveti. Mladi človek je kak bršlan, šteri se po stebli močnoga dreva stegüje proti sunci. Drevo nosi te gingav bršlan pa njemi pomaga, da je zmerom lepi-zeleni, ešče hrano ceca iz dreva s svojimi koreninicami. — Tak mora meti mladina močno oporo, meti mora nekoga, po šterom se zdigavle više, više. To drevo je za mladino Jezuš Kristuš v sv. Oltarskom Svestvi. Kre njega se zdigavle iz vlažnih blatnih tal v višine, proti sunci.