PREŽGANJE...
Prežganje ležijo na skrajnem vzhodnem robu naše občine, na gri-čevju med Jančami in cesto, ki pelje v Litijo. Njegov najvišji vrh je visok 657 metrov, na njem pa stoji cerkev, posvečena sv. Marjeti.
Vas je v dokumentih omenjena že dokaj zgodaj in sicer v zvezi s stiškim samostanom, ki je imel tu posestva in podložnike. Ime vasi naj bi izhajalo iz besede žgati, označevalo naj bi torej kraj, v katerem se veliko žge ali kuha. Res se je tu vse do pred kratkim veliko žgalo in kuhalo, saj so ti kraji imeli veliko sadja, ki so ga na jesen in zimo prekuhavali v žganje. O velikih nasadih sadja na Prežganju in v okoli-ških vaseh govori v svojih spominih znani slovenski kulturno-politični de-lavec druge polovice prejšnjega sto-letja dr. Henrik Tuma, ko pripove-duje, kako so otroci s Police (tam je bila doma njegova mati) v te vasi hodili rabutat sadje. Naj bo izvor imena vasi tak ali drugačen, sadja da-nes še zdaleč ni več toliko kot nekdaj; izpodrinile so ga druge, bolj donosne kulture, med drugim tudi jagode, ki so se tu začele pojavljati okoli leta 1970.
Leta 1963 je vas imela 12 hiš, zdaj pa jih ima skupaj z vikendi okoli 60. Lastniki vikendov. posebno starejši, se tod naseljujejo za stalno. pa tudi več mladih družin se je ustalilo tu, tako da tudi število šolskih otrok na-rašča. Zdaj imajo v dvorazredni šoli 19 otrok (prvi in drugi skupaj) ter
tretji in četrti razred. V višje razrede pa vozijo otroke v osnovno šolo So-stro.
Prežganje sodijo med prvobitne ob-čine (po odvzemu upravnih pravic go-sposki). Do tega statusa so prišle po upravni razdelitvi Kranjske leta 1817, takoj po odhodu Napoleonove voj-ske. Po tej razdelitvi so v občino so-dile skoraj vse vasi od Litije pa do Zadvora in Dobrunj; tedaj je bila to ena največjih občin na Kranjskem. Pozneje so te z različnimi upravnimi delitvami razdelili (med vojnama je bil to okraj Litija), leta 19... pa prik-ljučili občini Lj. Moste-Polje; vanjo upravičeno sodi še danes, čeprav se ti kraji močno razlikujejo od primestnih naselij, kot so npr. Fužine ali Štepanj-sko naselje.
Prežganje nimajo kakšnega večjega zgodovinskega pomena, je pa bilo iz teh krajev več vidnih slovenskih mož, npr. Josip Marn (1832-1893), duhov-nik, priznan slovstveni zgodovinar in gimnazijski profesor, ki je izdajal tudi svoj slovstveno-zgodovinski časopis Jezičnik, njegov brat Franc Marn (1846-1905), prav tako gimnazijski profesor (poučeval je v Zagrebu) in pisec številnih črtic ter zapažanj o te-danjem življenju. Leta 1802 se je na Vnajnarjah rodil duhovnik in tnisijo-nar Jurij Godec, ki je v Ameriki misi-jonaril skupaj s škofom Barago. Iz okolice so še številni priznani duhov-niki, strokovnjaki in upravni delavci, med njimi v Reka Gozdu rojeni An-
ton Mahkovec, ki je imel kot policij-ski ravnatelj v Trstu velike zasluge, da je Trst hitro postajal slovenski. (Za-kaj se ne spomnimo imen teh mož pri poimenovanju naših ulic in trgov?)
Cerkev sv. Marjete je bila zgrajena leta 1757, leta 11874 pa so jo povečali in približali okusu baroka. Takšna je Ša danes. Leta 1861 je postala žup-nišče. pozneje pa so zaradi upadanja Števila prebivalstva in pomanjkanja župnikov župnikovanje zaupali žup-niku Mirku Pichlerju v Sostrem, du-hovno in pastirsko pa oskrbujejo žup-nijo Prežganje patri Koblejevega doma z Zaloške ceste.
Notranjost cerkve je zastarana, saj jo župljani s svojimi dohodki niso mo-gli obnavljati. diržava. kot vemo. pa
več kot 45 let ni marala za tovrstne objekte. Tako je bila prepuščena sama sebi in darežljivosti župljanov, ki pa jih je bilo po vojni čedalje manj. Lani so za birmo prenovili fasado zvo-nika in z bakrom prekrili zvonik, tako da je zdaj na pogled dokaj lepa. Glavni oltar je posvečen sv. Marjeti, desni sv. Lovrencu in levi Materi Božji. Vsi trije imajo veliko res lepih lesenih kipov, ki predstavljajo cerk-vene vojščake in druge zaščitnike cerkve. Lepe so tudi slike križevega pota, toda avtorja ni moč ugotoviti. Na koru so orgle, ki pa že več let neme zrejo na dogajanja v cerkvi, ker so že dotrajane, pa tudi organista, ki bi igral nanje, ne najdejo. Notranjost cerkve je prav gotovo zanimiva, saj
Stiskalnica za saadje, kakršne redko kje še uporabljajo za prešanje sladkega mošta (Fotografiija: Edo Svetek)
nam kaže arhitekturo izpred več kot sto let; potem se je v njej čas ustavil vse do današnjih dni. Zanimiv je tlak v cerkvi, ki je iz rdečega kamna, ki so ga lomili in obdelovali v bližnjem kamnolomu ob cesti v Litijo in ki ga opisuje že Valvazor v svoji knjigi Slava Vojvodine Kranjske. Ta kam-nolom je danes popolnoma pozab-ljen, le tu in tam ga kdo izkoplje in pobere za okrasni kamen v vrtu.
Ljudje tu kmetujejo in hodijo na delo v Zalog, Vevče, nekateri tudi v Ljubljano. Obratov, ki bi zaposlo-vali ljudi tu ni. Včasih so veliko sejali ajdo, gojili sadje in čezmerno kuhali žganje. Komunikacij ni bilo in še da-nes imajo le makadamsko cesto. Hvala Bogu, pravijo ljudje, da je vsaj glavna, ki pelje v Litijo in Besnico asfaltirana. Gostilne ni, pošte ni, imajo pa dobro založeno trgovino. ki nudi skoraj vse za vsakdanjo rabo in potrebe vikendašev, ki jih je tu vse več. Nadvse so zadovoljni s trgovko Boženo Kranjec. Pred vojno in nekaj let še po vojni so tu gojili tudi lan za grobo domače platno, ki je odevalo marsikaterega domačina, ki sicer ni imel za drugo blago. Še danes pa mar-sikateri domačin zaviha rokave in na-redi izdelek iz slame, trave ali pa iz leske in viter ter si popestri dan z le-pim izdelkom, ki pride izpod njegovih rok kot košara, pehar, cekar ali cajna.
Z vrha Prežganja je od cerkve sv. Marjete tako poleti kot pozimi čudo-vit razgled na Kamniške Alpe in Do-lenjsko gričevje. Ne zamudite tega pogleda in obiska tukajšnjih ljudi, saj radi vidijo, da poklepetate z njimi tako o preteklih kot o sedanjih časih. EDVARD SVETEK