Dr. V. Zamik: Nekoliko Srtic 17. polpreteklega Jasa. 8t
Nekoliko črtic iz polpreteklega časa.
Spisal dr. V. Za m i k.
I.
eja Ast, Silo Ahle, drevo Baum itd. 'brundali smo na ves
glas v jioznoj jeseni leta 1842. v šenpeterskej šoli v Ljub-
ljani pod vodstvom starega šenpeterskega „?dmaJtra", čigar
naloga je bila pokazati nam prve korake, kako se pride v hram
modrosti in nemške učenosti. Sedeli smo dečki natlačeni, kakor slaniki
v sodu in s komolci smo se suvali na desno in levo, ker ni bilo
mogoče, da bi petnajst fantov imelo zadosti prostega gibanja v jednej
šolskej klopi. Takrat ni bilo nič šolskih nadzornikov in komisijonov,
ki bi bili merili, koliko kubičnih metrov prostora vsak učenec potrebuje.
Naš učitelj je bil star, jako resnoben mož iu vsakdo izmej
šolarčkov bil je vesel, če mu ni druzega rekel, kakor: „du Esel du!"
To so bile prve nemške besede, ki smo se jih v šenpeterskej
šoli naučili. Ker je ta koni])liment vsak dan po večkrat slišal, bilje
vsak prepričan, da je strašan osel, in si je še prav v veliko čast
štel, ako je gospod dostavil še po slovenski: ti si prav tistega osla
brat, ki je v Noetovej barki rigal!
Kakor pravim: vsi šenpeterski akademiki bili bi s tem zmer-
janjem prav zadovoljili, ako bi bilo samo pri tem ostalo. Ali prišel
je tudi potres, sličen temu zadnjič v Zagrebu. (Jospod učitelj so
namreč, ko je kateremu izmej nas špiritusa zmanjkalo, s celo pestjo
tako zaušnico primazali, da je vseli petnajst glav v jednej klopi skupaj
trčilo. Klofuto je večjidel dobil tisti, ki je na konci klopi sedel, in
mej temi nesrečniki bil sem tudi jaz. Pri tistem je bil potres, kakor
zadnjič v Zagrebu, kar sedem solne je na jedenkrat videl, potem
pa veliko temo brez meseca. Pri drugem sosedu je bil potres samo
še take moči. kakor v Brežicah — in tako čedalje manj in manj —
da je petnajsti pri zidi sedeči samp še malo vibriranje čutil.
V šoli so bili trije dostojanstveniki: prvi je bil „oberinustcršilar";
drugi tisti, ki je s palico dajal na zadnjo oplat in tretji, kije gospodu
učitelju po tobak hodil, kajti bili so velik ršnofač".
Prvo dostojanstvo je zadelo po navadi kacega repetenta, ker
jc bil 011 najučenejži, ko se je šola začela, kajti poznal je gotovo
Dr. Y. Zamik: Nekoliko črtic iz polpreteklega Jasa.
vso črko: a mi na novo vpisani smo okolo sebe gledali, kakor božji
volički. Tisti, ki je imel službo profosa, bil je močan, krepak, gotovo
tudi najstarejši v šoli, — doma po navadi iz|>od (iolovca, iz Štepanje
vasi. ali pa iz Most. Ko sem jaz začel v šolo hoditi, opravljal je
to dostojanstvo učenec, ki se je pisal za Jesiha; in res je znal
take mazati, kakor da bi bila šiba poprej v kisu namočena, Bil je
doma izpod Golovca, uže štirinajst let star, a mi drugi smo takrat
komaj po pet, šest ali k večjemu po sedem let imeli.
Najbolj imenitno, tedaj tudi najbolj zavidano dostojanstvo je
bilo tistega, ki je po tobak hodil. Moral je biti v posebnej milosti
pri gospodu učitelju, kajti obrajtali so tobak samo iz neke prodajalnice
pri mesarskem mostu. Tisti dostojanstvenik, ki je dobil zjutraj ob
osinej uri, ko se je šola začela, groš za tobak, odpravil se je takoj na
pot in povrnil se je malo pred deseto uro, ko se je imela šola končati.
Ker je bilo treba najmanj trikrat na teden, včasih pa tudi
vsak dan po tobak hoditi, imel je tisti presrečni tobakonosec skoro
večji del dopoludneva prostega, niti ni čutil nikdar nobednega potresa,
niti mu ni bilo treba toliko „Eselnovu požirati, kakor nam ostalim
nesrečnežem. Šel je po tobak po šenpeterskein predmestji, — potem
ko ga je kupil, obrnil se je čez mesarski most na veliki trg k Giontiniju
gledat, če so kakšne nove slike razstavljene in končno se je povrnil
po Poljanah počasi zijala prodajaje spet v šolo. Tako mu je dopoludne
prijetno minulo, torej ni čuditi se, da je bilo to mesto najbolj zavidano
in da je bila vsacega najbolj vroča želja, popeti se kedaj na to visoko
in častno stopinjo.
Meni se je to posrečilo še le zadnji mesec, šolskega leta. Kilo
je pa to tako: moj predhodnik imel je ravno na semanji dan, ko je
bil v Ljubljani sv. Petra semenj, nesiečo, da je po poti tobak izgubil
— vsaj tako se je on pri gospodu učitelju izgovarjal in se poleg
tega na grde načine kremžil. Mi drugi mu pa nismo tega verjeli,
ampak imeli smo ga na sumu, da še tobaka kupil ni, nego da si
je za ta groš pri Tirolci na sejmskem trgu lesenega konja kupil.
Pa bodi-si kakor hoče, bil je sijajno odstavljen in njegovo mesto je
bilo razpisano. Gravitctičuo so gospod učitelj vprašali: Xo, kdo hoče
pa sedaj po tobak hoditi V Kakor da bi blisknil, smo vsi na jedenkrat
vstali, na vse pretege	s prsti migali in kakor iz jednega
grla vpili: Jaz! jaz! jaz! Gospod učitelj so nas,pa resnobno gledali
in gotovo kakih deset minut motrili, preduo so se odločili. Vsi snio
12634296
kakor na škrpcih odločitve pričakovali, kdo bo vendar tisti srečni.
Najedenkrat se proti meni obrnejo in zarenče: Tu imaš g ros, pojdi
po tobak, pa nikar mi ga ne izgubi! S temi besedami bilo je imenovanje
izvršeno. Ponosno sem z grošem po tobak odšel, drugi so se pa spet
usedli kakor z mrzlo vodo politi kodri.
Kadar smo pisali, bil bi človek mislil, da so gospod učitelj
Siamski kralj, ki se ravno s svojimi ministri posvetuje. Pri vsakej
pisalnej uri je bilo gotovo kakih dvanajst učencev, ki so morali za
kazen pred klopmi na trebuhih ležati in v takem položaji pisati. Najbolj
smo se pa smijali, ako so gospod učitelj tacega na trebuhu ležečega
pisalca z nogo brcnili. Ta nesrečnež je potem z glavo v črnilnik
butnil, ga prekucnil in tako po šoli črno povodenj napravil.
Najimenitnejši so bili pa v šoli taisti dnevi, — kar se je po
navadi po dvakrat vsakega pol leta pripetilo, da nas je prišel „šul-
ol*eraufsegar" obiskat. Imeli smo dva: korarja gospoda Novaka, pa
rotovškega svetovalca gospoda Kestelna. Srečnega se je tisti štel,
kogar je nadzornik z roko prijazno po glavi potipal rekoč: „So fant,
ti si pa uže priden; le tako se uči, iz tebe bo še jedeukrat kaj."
Imeli smo v šoli velike prepire, kateri obeh nadzornikov je bolj
imeniten, ali rotovški gospod, ki nosijo belo vestijo in imajo belo
ruto za vratom, ali gospod korar z rudečim kolarjem in z zlatim
križem na prsih? Večina je bila za gospoda korarja, jaz pa odločno
za rotovškega gospoda in sicer iz tega uzroka, ker so me vselej pri-
jazno z roko po glavi pogladili.
V šolo smo hodili "v druščini mimo šenpeterske kosanje. kjer
je bilo pa takrat veliko grmovja in jam. Najporednejši součenec, kar
smo jih imeli, neki Baudolčkov Lojze, nam je jedeukrat ves prestrašen
nasproti pritekel, ter nam pravil, da je zagledal tam pri nekej luknji
škrata z rudečo kapico, ki je iz kruglje gledal in iz lule tobak kadil.
Od tistega časa se gotovo več nego leto dnij nisem upal mimo
kosarnc iti.
Najznamenitnejši dogodek tega šolskega leta bil je zame ta, da
sem se z Bez\jajevim Kranceljnom '*) seznanil in ž njim takrat za
zmirom prijateljstvo sklenil. On je bil uže v »obare" (sedanjem drugem
normalnem razredu) in stanoval je tudi na Poljanah v takrat Klobov-
sovej hiši, jaz pa prav na koncu spodnjih Poljan pri (i rumu. Ko sem
*j Tako sc jc po domače imenoval neki sedaj znali naš pisatelj.
i
30	Fr. Levstik: Jezikoslovne razprav«.
nekega lepega spomladanskega dne ob desetih iz šole domov prišel,
napotil sem se proti štepanskej „Šrangiu, kjer sem se tam pri polji
na rante usedel, ter veselil se toplega solnca. Kmalu pride Francelj
s svojo sestro mimo in vprašam ja: Kam pa gresta ?
Odgovori mi: Na Golovec po drva, če hočeš, pa pojdi še ti
z nama!
Ne hesede izpregovorivši skočil sem z rante ter se jima pridružil.
Kmalu smo bili na Golovcu in prijateljstvo je bilo tam v otročjih
letih na vedno skleueno. Če je dovoljena primera, smem reči, da si
mi zdi ta dogodek kakor tisti iz sv. pisma, ko je naš Gospod sv.
Matevža na mitnici dobil in po malem besedovanji s .siboj vzel.
Naš prvi preoriginalni učitelj učakal je visoko starost, kajti umrl je
še le pred par leti, star sedemiuosemdeset let, kakor papež Pij IX. Čast
njegovemu spominu! Bil je ves čas, kar se je narodno gibanje pričelo,
vzgled zavestnega in nejinahljivega slovenskega moža. Nikdar ni
zamudil oddati svojega volilnega glasu slovenskim narodnim kandi-
datom. Niti nasprotne stranke obetanje, niti pletenje no bilo bi ga
zadrževalo, iti na rotovž, izpolnit svojo narodno dolžnost; nobedno
vreme, tudi ako bi bile preklje z nebes letele,, ne bi bilo starčka
na domu ali na potu ustavilo, dati svojemu narodu, kar je narodovega.
Pravil je, da je bil najhuje v svojem življenji razžaljen, ko ga je
prišel pri nekih volitvah naroden agitator, sicer časti vreden mož,
nagovarjat, naj gre tudi on naše volit! Zavrnil gaje starec z besedami:
,, Spravite se mi, šolobarda, Dažman je nemškutar postal, ko je bil
štirideset let star, kaj li mislite, da bom jaz tako strašan kozolec
s svojimi osemdeset i in i prebrnilV!"
Jezikoslovne razprave.
Spisal Fr. Levstik.
inja, f., das Butterfass, beseda, znana široko mej Sloveni.
Ostali slovanski jeziki je nemajo, a nahaja se njo sled v
romauščini; ladinski: tome (drehen) la pčgua, buttern; li pie
la pegna, Kabin aus dem Iviibcl lccken. Alton dic kulinischen Idioraa
(in Tirol). Innsbruck 1871)., na 285. strani uči res, da: pegna, poleg:
pegna (reci: pacnja) znači „Kttbel", domislivši se vlaške besede:
pignatta, der Topf, katero Diez, etymolog. VVorterb. dor romaiiisoheu