Pogled v notranjščino škofjeloške župne cerkve. Nad vhodom v prezbiterij lepa slika ■Kristusa Kralja. Naša naslovna stran: Slovenski pevski zbor „Gallus“, ki hvalevredno deluje med slovenskimi izseljenci v Argentini, vzbuja s svojo kulturno vnemo pozornost tudi med argent. narodom Oj mili Slovenci, hitite in krono ji zlato nesite! (Ob petdesetletnici kronanja Marije Pomagaj na Brezjah) Koko srečen bi bil marsikdo izmed nas, ko bi mogel vzeti v roke romarsko palico in obiskati vsak dan vsaj eno Marijino božjo pot na majhni slovenski zemljici. V enem letu ne bi mogel obhoditi vseh Marijinih božjih poti. po Koroškem, Štajerskem, Kranjskem, Primorskem in tja do Slovenske Benečije: od Turnišča v Slovenski Krajini do Stare gore pri Čedadu, od Svetili Višavij do Kare ob Kolpi. Res bi po slovenskih mestih, vaseh in gorak lahko pobožni romar naštel šc več Marijinih krajev milosti, kot je dni v letu. Letos G. junija je Marija na Sveti gori pri Gorici obhajala dve sto štiridesetletnico slovesnega kronanja. Tisti teden po kronanju se je vršil na. Sveti gori Marijin misijon. V enem tednu je Marija na Sveti gori pripeljalo k obhajilni mizi 133 tisoč romarjev. Tako zna Marija voditi k Jezusu. S3 junija smo obhajali dve sto petdesetletnico začetka Marijine božje poti v Kapeli nad Kropo. Drugo leto bo štiri stoletnica, odkar se je začela Marijina božja pot v Novi Štifti pri Gornjem gradu. Že se pripravljamo na slovesno obhajanje šest stoletnice, odkar so Slovenci, začeli romati na Svete Vičarje (1360). Svoje veliko zdravilišče in svoj usmiljeni, materinski, kraljevski, prestol, kamor zadnjih sto petdeset let v velikih množicah roma slovenski narod iskat tolažbe, odpuščenja grehov, mirti, zdravja, moči in poguma, pa si je Marija postavila na Brezjah na Gorenjskem. Letos 1. septembra je Marija Pomagaj obhajala petdesetletnico, odkar je takrat ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič, veliki Marijin apostol med slovenskim narodom, poln svete pobožnosti, svoji in naši ljubi Mariji Pomagaj, Materi in Kraljici Slovencev, in njenemu božjemu Detetu položil zlati kroni na glavo. Doma so se slovesno pripravljali na pobožno obhajanje te pomembne petdesetletnice. Ves mesec maj so brali oziroma pridigali šmarnice v čast Mariji Pomagaj. Prevzvišeni gospod škof Anton Vovk, apostolski administrator ljubljanske škofije, je za petdesetletnico kronanja Marije Pomagaj prosil '<# Rim, da bi v ljubljanski škofiji smeli obhajati vsako leto 24- maja praznili blažene Device Marije, Pomočnice kristjanov. 28. decembra 1956 je Kongregacija svetih obredov tej prošnji ustregla. Kako silno vsi verni Slovenci hrepenimo, da bi odslej smeli praznik Marije Pomagaj vsako leto obhajati! Morda bi sveta stolica dovolila, da bi ga smeli obhajati slovenski izseljenci povsod, kjer so si postavili svoje Brezje v tujini (n. pr. Lemont, Toronto, slovensko semenišče v Adrogueju, slovenska kapela v Buenos Airesu). Majhna cerkvica sv. Vida je več stoletij samevala na kraju sedanje božje poti na Brezjah. V stranski kapelici je sv. Vidu delal družbo sv. Anton Puščavnik. Mošenjski župnik Urban Ažbe pa je leta 1800 dal napraviti še novo stransko kapelo v čast Mariji Pomagaj, posnetek znamenite Crana.chove Marije Pomagaj iz leta 1517. Domačini in bližnji okoličani so se kaj radi takoj od začetka zbirali okoli Marijinega oltarja; podoba je bila naslikana na steno. Leta 1814 pa je slikar Leopold Lager iz zaobljube, ker ga je Marija rešila iz ječe, napravil čudovito ganljivo podobo Marije Pomagaj za Brezje. Posebno Marijine mile oči vsakega romarja spremljajo s svojim usmiljenim pogledom. Marija je na Brezjah delila vedno več dušnih in telesnih dobrot. 22. septembra 1863 je tam čudežno odravela Marija Tavčar iz Begunj, ki je zaradi božjasti imela desno nogo v kolenu tako sključeno, da je za silo moglo.i hoditi le ob berglah. Bergle je pustila kar pri Mariji Pomagaj. K prvim berglam se jih je pridružilo v naslednjih petdesetih letih še okoli dve sto petdeset. Zahvalnih podob pa je toliko, da bi jih morali dolgo dolgo šteti. Krajnikovi starši ter njihova hčerka, ki je sedaj usmiljenka v Lujanu, bi nam mogli podrobno pripovedovati, kako so pri več kot tridesetih zdravnikih iskali pomoči, da bi njihova hroma deklica shodila, pa je niso našli, Marija na Brezjah pa je hitro našla pomoč in jo v trenutku čudežno ozdravila. Sedaj po več kot sto petdesetih letih Marijine božje poti na Brezjah pa bi lahko trdili, da je doslej že več kot milijon Slovencev na Brezjah shodilo v duhovnem življenju, ko so mrtvi na duši prišli na Brezje, pa so po Mariji spet v zakramentu sv. pokore prejeli nadnaravno življenje. Romarjev je toliko prihajalo, da skoraj ni bilo mogoče vsem postreči, ker je manjkalo zlasti spovednikov. 9. oktobra 1898 pa je škof Jeglič blagoslovil nov samostan na Brezjah ter skrb za Marijino božjo pot izročil frančiškanom. Ves slovenski narod pa je Mariji Pomagaj zidal novo veličastno cerkev. 9. oktobra 1889 je takratni ljubljanski škof dr. Jakob Missia blagoslovil temeljni kamen; 7. oktobra 1900, na praznik rožnovenske Matere božje, pa jo je isti Missia kot gorički nadškof posvetil. Posvetil je tudi veliki oltar svetega Vida: oltar sv. Antona Pado-vanskega je posvetil škof Jeglič, oltar sv. Antona Puščavnika pa st. cloudski škof Jakob Trobec, doma iz Polhovega gradca. Meseca maja 1869 je mladi maturant Tonej Jeglič Mariji Pomagaj razlagal svoje velike borbe za duhovniški poklic; Marija Pomagaj na Brezjah mu je izprosila srčni mir, jasnost in odločnost glede poklica. 1. septembra 1907, na angelsko nedeljo, pa je isti Tone Jeglič kot ljubljanski škof svojo in veliko Pomočnico svojega slovenskega naroda ter njenega Jezuščka ovenčal z zlatima kraljevskima kronama. 15. junija 1907 so v Rimu uslišali njegovo prošnjo za slovesno kronanje Marije Pomagaj. Milostna kapela in vsa cerkev sta bili za ta veliki dan 1. septembra krasno ozaljšani, izredno lepo okrašen pa je bil zlasti Marijin šotor pred cerkvijo, kamor so milostno podobo prenesli za kronanje. Vse v mlajih, vencih in zastavah za Marijo Pomagaj, Mater in Kraljico Slovencev! Škof Jeglič je dospel že prejšnji dan in dolgo v noč spovedoval. Pomagali so v spovednici redovniki in svetni duhovniki. Iz vseh slovenskih krajev je prišlo vsaj trideset tisoč vernikov. Vpričo sto duhovnikov in vse te verne množice slovenskih Marijinih duhovnih otrok škof ljubljanski dr. Anton Bonaventura Jeglič najprej z apostolskim ognjem govori. o Mariji, Kraljici nebes in zemlje, potem pa Marijo Pomagaj in Dete v njenem naročju slovesno ovenča z zlatima kronama. Kdo bo znal opisati ta slovesni prizor in kaj je čutil v svojem srcu takrat škof Jeglič in njegovi verni Slovenci! Marija Pomagaj, kronana Kraljica Slovencev, je potem v slovesnem sprevodu med mlaji in slavoloki šla s svojim ljudstvom. Vsaj sedemdeset zastav in bander jo je spremljalo, z njimi Pogled, na od pokojnega mojstra Plečnika prenovljeni stranski oltar romarskega svetišča na Brezjah, kjer kraljuje milostna slika Marije Pomagaj, ki je slavila letos 1. septembra zlati jubilej svojega kronanja " pa pobožna molitev m petje slovenskih vernikov. Mogočno se je takrat razlegalo pesem: „Odprta so sveta nebesa“, ki jo je zložil mladi dr. Franc Kimovec, besedilo pa pripravil mons. dr. Jože Debevec. Po slovesni procesiji je. škof Jeglič v cerkvi opravil pontifikalno sv. mašo. A slovesnosti ni bilo konec. Ves teden se je vršil Marijini misijon: vsak dan so bile pridige, slovesne, sv. maše in mnogo spovedovanja. Vse tiste dni je na Brezjah i7 tisoč vernikov prejelo Jezusa v presvetem Rešujem Telesu. Število romat jev se je vedno bolj večalo. Med najbolj pridnimi romarji je bit do konca življenja nadškof Jeglič. Leta 1913 je bilo vse Leto na Brezjah 65 tisoč sv. obhajil, pred drugo svetovno vojno pa tudi do sto tisoč. Romarjev pa je pred drugo svetovno vojno prihajalo tudi do dve sto tisoč na leto. Marija Pomagaj ni tu samo Tonetu Jegliču pokazala pot v semenišče. Mnogo drugih fantov jo je tu prosilo za isto pomoč. Hvaležno so k njej do danes prihajali kot novomašniki. Tudi dr. Janez hlvongelist Krek je tu pri Manji Pomagaj opravil svojo prvo daritev. Najbrž Marija Pomagaj na njegovo zadnjo uro ni pozabila na, to Krekovo nežnost do Nje. Verni ženini in neveste so se radi poročali pred oltarjem Marije Pomagaj. Pri-I ajale so večje skupine romarjev: Dolenjci, Korošci, Goričani, Tržačani, Štajerci, romarji iz Slovenske krajine. Pa tudi westfalski in ameriški Slovenci na Marijo Pomagaj niso pozabili. 26. julija 1931 so ameriški Slovenci prišli na Brezje prosit ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, naj hi še v ljubljanski škofiji resno začeli z delom zai Baragovo razglasitev . za blaženega. Vršila so se večja zborovanja Marijinih fantovskih in dekliških družb, tretjeredniški kongres, zborovanja bojevnikov. Dvakrat je doslej Marija Pomagaj zapustila Brezje. Slovesno je kol pokroviteljica nepozabnega evharističnega kongresa romala 28. junija 1935 v Ljubljano. Leta 191,1 pa se je skrivaj pred nemško silo umaknila na Trsat. Meseca maja 191,3 je od tam prišla v Ljubljano sredi največje stiske. 29. maja U)l,3 sc je udeležila spokorne procesije, drugi dan ob desetih dopoldne po pridigi pred slovesno sv. mašo v stolnici pa je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman vpričo milostne podobe Marije Pomagaj sebe, svojo ljubljansko škofijo in ubogi slovenski narod posvetil Marijinemu brezmadežnemu. Srcu. Dolga štiri leta je nešteto potrtih src tolažila v ljubljanski stolnici. 15. junija 191,7 pa se je vrnila v svoj planinski raj na Brezje, od koder razliva, svojci veliko materinsko usmiljenje in dobroto v neizmerno število slovenskih src doma in v tujini. Veliki mojster Jože Plečnik ji je pred nekaj leti lepo okrasil njeno malo bivališče: kapelico na Brezjah. Slovenec pa tudi. v tujini ni pozabil na Marijo Pomagaj. Že pred petdesetimi leti je benediktinec p. Ciril Zupan postavil veličastno cerkev Marije Pomagaj v Pueblo Colorado. Kapelo Marije Pomagaj ali pa vsaj podobo ■Marije Pomagaj najde ameriški Slovenec n. pr. v cerkvi sv. Jožefa v Jolietu, v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Sheboyganu, v cerkvi sv. Jurija v So. Chicagi, v cerkvi sv. Lovrenca v Clevelandu. Za poseben kraj milosti pa si je Marija Pomagaj izbrala leta 192A Lemont, od koder slovenski frančiškani širijo njeno slavo. Škof dr. Anton Bonaventura Jeglič je leta 1926 kronal tudi to čudodelno podobo Marije Pomagaj, ki je delo p. Blaža Farčnika. Marija Pomagaj je šla z dolgo vrsto slovenskih beguncev in izseljencev 'na vse kraje. Skromne, a lepe kapele so ji napravili že v italijanskih in avstrijskih taboriščih. Za Marijino leto so ji kanadski Slovenci napravili nove Brezje v Toronto. V Južni Ameriki si je Marija Pomagaj v Adrogueju pri Buenos Airesu izbrala skromno semeniško kapelico, nekdanjo garažo, za svoje bivališče. To je bila dejansko prva res slovenska. Marijina cerkvica v Latinski Ameriki. Peta 1955 pa so ji pridne bogoslovske roke, dobri slovenski zidarji in škof dr. Gregorij Rožman s pomočjo slovenskih ameriških dobrotnikov zgradili malo večji in lepši dom. Tu s posebno ljubeznijo varuje in vodi slovensko bogoslovno semenišče in Škofov zavod- Marija Pomagaj se je naselila tudi v Challao pri Mendozi, od koder varuje in spodbuja k dobremu mendoške Slovence. Posebno všeč pa ji je Bujan, kamor s toliko ljubeznijo vsako leto na velikih romanjih zbere toliko Slovencev in Slovenk okoli sebe. Več let je gostovala v salezijanski cerkvi na Belgrano v Buenos Airesu, kjer se je do lanskega leta vršila ob nedeljah in praznikih božja služba za Slovence. Preteklo leto pa ji je škof dr. Gre-norij Rožman blagoslovil novo slovensko kapelico na Rarnon Falconu. Upamo, da ji bo ljubezen slovenskih vernikov kmalu postavila lepši in prostornejši dom: argentinske Brezje, od koder bo še dolgo dvigala slovenski rod, ki se ic naselil na tej vroči in vlažni zemlji. Marijo Pomagaj časti slovenski izseljenec v Angliji, v Franciji, v Betniji m na Nizozemskem. Planja Pomagaj pa zbira tudi uboge slovenske otroke, ki so zašli v mohamedanski svet, v kapelici šolskih sester v Kairu. Slovenci v Argentini niso pozabili na slovesno obletnico kronanja- Ma--ije Pomagaj na Brezjah. V spomin na to slovesnost so zbirali sv. maše v *nst Mariji, Srednici vseh milosti, da bi bil nauk u Mariji Srednici vseh 'milosti kmalu razglašen kot verska resnica. Doslej so slovenski duhovniki °Vravili v ta namen okoli dve sto sv. maš. Zbirajo tudi podpise za prošnjo, s katero se bodo slovenski dušni pastirji, drugi slovenski duhovniki in verniki obrnili po ljubljanskem škofu dr. Gregoriju Rožmanu na sv. očeta, da. bi nauk o Mariji, Srednici vseh. milosti razglasil kot versko resnico. Vsi verni Slovenci pa smo v teh dneh znova obudili svoje zaupanje in Ljubezen do Manje Pomagaj, svoje Matere in Kraljice, ki je po besedah Nadškofa Jegliča vsemogočna po svoji priprošnji. Dr. FILIP ŽAKELJ, Argentina Za kaj bomo ta mesec molili? DA BI SE VERNIKI NE NAVELIČALI Z GOREČO MOLITVIJO PROSITI BOGA ZA DAR STANOVITNOSTI TISTIM. KI ZARADI VERE PREGANJANJE TRPE „Samo Bog more dati tem kristjanom tako moč v trpljenju. Nasilna smrt se mi zdi bolj nežna kot njihovo vsakdanje mučeništvo. Ne govorim le o tistih, ki gnijo v ječi, temveč tudi o tistih, ki žive po stanovanjih, ki so „svobodni“. So pod neprestanim nadzorstvom. . . Dan in noč jim grozi obisk policije, podvrženi so neskončnim zasliševanjem in prisiljeni, da prisostvujejo obtoževalnim zborovanjem. . . Poznam redovniške družine. ki žive v skrajni b°di, zato ker nočejo postaviti svojih podpisov na obtožnice, ki so po njihovem prepričanju zlagane. Do dna me pretrese misel na vse katoličane, obsojene na životarjenje pa-rijcev zato, ker na odnadeio od vere.“ Tako ie v začetku lanskega leta opisala kitajske razmere neka ruska pravoslavna gospa, potem ko je nrebežala no to stran železne zavese. Eno od tisoč poročil! Ali si je mogoče misliti človeka, ki se ne bi vsak dan spomnil na te tako preizkušene brate? Cerkev pozna našo slabost; zr.to poziv tega meseca članom Apostolstvn molitve: da bi verniki sploh molili in da se n" bi naveličal'. Da se ne bi naveličali, kepi no’ožai zavaja v obup, ob"n na v opustitev vsakega delovanja. Oboje je za kristjane največja napaka. Poleg tega je primer zaradi vere preganjanih bratov poln razlogov, ki morajo v nas zbujati vs» drugo kot obup. Premislimo! Tiste besede na gori, povedane za vso zgodovino in vso večnost: Blagor jim, ki zaradi mene trpe preganjanje! Ta položaj je zanje milost. Njihovo življenje in smrt ne bi mogla imeti večje cene, kot jo imata zdaj. Kdo je bolj podoben Kristusa kot oni, čigav križ stesan bolj po načrtu Njegovega-katerega pot v slavo bližja njihovi? Zakaj Oče nikogar ne preskuša čez moči. Ko nas stiska predstava njihovega trpljenja, naj nas tolaži misel na veličino milosti, ki so je istočasno deležni. V njih trpi Kristus. Kolikšno je torej zaslv.ženje, ki izvira iz njihovih bolečin zanje, za nas, za vso Cerkev, za preganjalce! Kadar nam gre predobro, smo v ved-ni nevarnosti, da se nam najvišji cilj zazdi previsok. V preganjanju spet zasije v vsej lepoti. Tako je vernikom pod komunizmom, življenjska moč njihove vere pa se pretaka tudi k nam. Bolj ko smo v molitvi in zakramentalnem življenju z njimi eno, bolj bomo čutili, kako rastemo, kako se krepi vsa Cerkev, kako božja kri čisti in oživlja tudi brezbrižne, zablode’e, zaslepljene. Komunisti čutijo isto postavo v naravnem redu: dokler so v borbi, je v njih moč, če pa pridejo na oblast, je konec poleta, razgalijo se lagodnost, sebičnost, hinavščina in sovraštvo, ki je prej bilo pogonska sila in jih ROŽENVENSKI MESEC Cvetke trgam, svetlo bele, višnjeve in zarudele, z niim bom venček krasni vil, in Mariji ga daril. Andrej Vavken Mesec oktober je kot maj izrazit Marijin mesec. Skozi trideset dni vabi sv. Cerkev svoje otroke k roženvenski pobožnosti, kajti presveti rožni venec je že dolgo vrsto stoletij za Cerkev mogočno orožje, s katerim se, kličoč sladko Marijino ime, brani pred silami teme in jih zmaguje. V mesecu oktobru praznuje sv. Cerkev tudi poseben praznik presv. rožnega venca. Nastal je ta praznik kot spomin na zmago krščanskega orožja nad turškim polumesecem leta 1571 pri Lepantu v Jonskem morju. To zmago križa nad jc družilo, se zdaj obrne proti včerajšnjem tovarišem. Po mnogih deželah hodi danes Cerkev krvavi križev pot. Ponavljajo se postaje, obnavlja se blagoslov Gospodove žrtve. Mnoge duše se prej ali slej odpro sili prizora, ki je celo Pilatu izvabil krik: Glej človek! Vrste se Simoni iz Cirene, Veronike, jeruzalemske žene, stotniki spoznavale!. Pod križ vedno najdejo Janezi in Magdalene in vedno stoii Pred Sinovim obličjem Marija. Gre že proti nedeljskemu jutru? Je že blizu vstajenje Cerkve pri nas in drugod? Ne vemo. Vemo pa, da to ni brez zveze s papeževim naročilom za ta mesec in s tem, kako mu bomo sledili. Prof. ALOJZIJ GERŽINIČ mohamedanskih fanatizmom je krščanski svet pripisal Marijini priprošnji, kajti prav v trenutku bitke so papež sv: Pij V. in rimski verniki zaupno molili rožni venec in prosili za zmago krščanstva. Spočetka se je ta praznik obhajal prvo nedeljo v oktobru, sedaj pa se liturgično praznuje 7. oktobra. Pobožnost sv. rožnega venca je stara; izvira iz 12. stoletja in je nastala tako, da so preprosti samostanski bratje namesto 150 psalmov začeli moliti 150 zdravamarij. V 15. stoletju pa so začeli na pobudo kartuzijanov dodajati zdravamarijam še kratke vzklike iz Jezusovega in Marijinega življenja. Tako se je razvil sedanji rožni venec v treh delih, ki ga je sv. Cerkev obdarila z mnogimi odpustki. Tudi v vzhodni cerkvi poznajo nekaj podobnega, tako imenovani akathist, ki je četverodelen slavospev Mariji v čast in se v njem prav tako omenjajo razne skrivnosti iz Jezusove mladosti. Mašna molitev izraža na praznik globoko misel, naj bi posnemali to, kar skrivnosti rožnega venca vsebujejo in dosegli to, kar obljubljajo. Berilo veliča tiste, ki Marijo iščejo, zakaj kdor najde Marijo, naide varno pot v nebesa in bo prejel zveVčanje. Evangelij nas vodi v Nazaret, kjer je nadangel Gabrijel razodel presveti Devici prvo skrivnost sv. rožnega venca in našega odrešenja. Tiha molitev in molitev po obhajilu pa vsebujeta vdano prošnjo, naj bi nas evharistični darovi in moč skrivnosti rožnega venca očistili in storili vredne Gospodovih obljub v nebeškem kraljestvu. Pobožnost sv. rožnega venca je najobičajnejša in najbolj iskrena pobožnost našega ljudstva. In to upravičeno, kajti njegov sad je velik in ob smrtni uri nas bo odločilno ščitil pred napadi hudega duha. Poglabljajmo se zato vedno bolj v njegovega duha! ŠTIRI OKTOBRSKE NEDELJE Sedemnajsta pobinkoštna nedelja (6. oktobra) govori o največji zapovedi. Treba je ljubiti Boga z vsem srcem, vso. dušo in vsem mišljenjem. Druga zapoved pa je ljubezen do bližnjega z isto stopnjo, kot človek ljubi samega sebe. Med tem ko bosta vera in upanje v nebesih nehala, bo pa ljubezen ostala in bo v novi domovini vir blaženstva. V osemnajsti nedelji že slišimo besede o Gospodovem prihodu. „Vztrajajoč v vsakem nauku in spoznanju“ (berilo: 1 Kor 1, 4-8) tudi mi z vernimi ICorin-čani pričakujemo razodetja Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki bo ob dnevu njegovega prihoda. Kristusove obljube ne varajo. Svojo besedo potrjuje božji Učenik s čudeži. Prav v evangeliju 18. nedelje (Mt 9, 1-8) potrdi odpuščanje grehov mrtvoudnemu z njegovim ozdravljenjem. Mašne molitve pa poudarjajo, da je vse, kar prejemamo in kar bomo prejeli božji dar. Dolžnost hvaležnosti nam na narekuje, da takoj sledimo spoznani resnici in po njej uravnamo svoje življenje. Devetnajsta nedelja po binkoštih, ki letos sovpada z misijonsko nedeljo, je radostno povabilo na nebeško ženitnino (Mt 22, 1-14). Le žal, da se mnogi kraljevemu povabilu nočejo odzvati, drugi pa spet pridejo nepripravljeni, brez svatovskega oblačila, tako da jih mora gostitelj zavrniti. Sv. Pavel pravi v berilu (Ef 4, 2.8-28), da si moramo obleči „novega človeka, ki je no Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti“. To novo oblačilo je posvečujoča milost, ki edina daje pravico za vstop v nebeško kraljestvo. Tudi pogani so-poklicani na nebeško ženitnino. Ker si pa sami no morejo oskrbeti svatovskega oblačila, je naša dolžnost, da jim pomagamo s tem, da podpiramo katoliško misijonsko fronto. Ali smo vsi člani Družbe za širjenje vere? Ali molimo vsak dan za misijone in kaj zanje žrtvujemo ? Zadnjo nedeljo v oktobru (27. oktobra) praznuje katoliški svet od leta 1925 dalje kot praznik Kristusa Kralja. Novi vek je spočel veliko zmoto laiciz-ma, zmoto, ki se javlja sicer v raznih oblikah, toda v svoji osnovi vedno bolj ali manj očito zanika oblast božjo in sv. Cerkve nad družbo in državo. Cerkvi hoče odvzeti vsak vpliv na javnost, na vzgojo mladine in krščanski značaj države. A če že vero in Cerkev v državi dopušča, ji pa hoče dati vsaj nekega „svobodnega duha“. Proti tej pogubni zmoti, ki je v mnogih državah že obrodila žalostne sadove, je bilo nujno potrebno, naglasiti že prastaro in v bogoslužju sv. Cerkve vodilno misel: da je Kristus Kralj vesoljstva in da je vsa oblast le od Boga. Tako je prišlo do novega praznika. Bogoslužje praznika Kristusa Kralja razvija globoke misli. Kristus se je J Na j večja slovenska božja pot Marije Pomagaj na Brezjah, posneta po fotografiji, ki smo jo pred kratkim prejeli iz domovine. kot božje Jagnje ponižal do smrti na križu, zato mu pristoji tudi vsa oblast, moč in čast, saj je odrešil svet in človeški rod (vstopna pesem). Berilo naglasa važno resnico, da je bilo po Kristusu vse ustvarjeno: nebeške in zcmskc stvari, nevidno in vidno, angeli in ljudje. Zato ima Kristus nad vsem oblast. Evangelij slika prizor, ko Pilat sprašuje Kristusa, če je res kralj. Kristus je to Potrdil. Še več! Povedal je, da je zato prišel na svet, da da človeštvu najvišjo 1'esnico in pravico. Prav ti dve kreposti hi morali biti tudi vladarjem in oblastnikom vodilni smernici pri izvrševanju njih oblasti. Naš sklep bodi: posvetili bomo vse svoje moči službi sv. Cerkve, da bo v dušah, v družinah, v zasebnih in javnih ustanovah, povsod vladal Kristus Kralj. PRAZNIK ANGELOV VARUHOV Resnica, da ima vsak vernik svojega Posebnega angela varuha, je tolike važnosti, da ji je sv. Cerkev v začetku no- vega veka posvetila še poseben praznik in ga ustalila na dan 2. oktobra. Angeli so od vseh ustvarjenih bitij najvišjega reda. Njih ne vežejo spone telesnosti, njim ne omračujejo uma svetni miki in navezanost na snov, čisti duhovi so, povsem v božji službi. Nevarnosti, ki prihajajo od padle človeške narave, sveta in hudobnega duha, takoj opazijo. Ker po svoji zmagoviti preizkušnji že uživajo slavo in noveličanje pri Kristusu, vršijo svojo sužbo varuštva pač z največjo hvaležnostjo in vdanostjo do Kristusa ih vse svoje moči nosvečujejo službi skrivnostnega Kristusovega telesa, svete Cerkve. Mašno bogoslužje ima v svojem uvodu mnogo podobnosti s praznikom sv. Mihaela. Poudarja se vzvišena moč in odlično poslanstvo božjih glasnikov in služabnikov. Evangelij pa še posebej opozarja, da imajo vsi verniki, tudi najmanjši in najnežnejši, svoje angele varuhe, Kdor koli torej svojega bližnjega žali ali mu škoduje, ta žali in žalosti tudi njegovega angela varuha. Zlasti pa grozi sv. evangelij s strašnimi kaznimi tistim, ki bi se drznili pohujšati duše nedolžnih otrok, zakaj njih angeli varuhi „gledajo obličje nebeškega Očeta“. Misel, da angel varuh zastopa samega Boga, bi morala tudi nas napolnjevati s spoštljivim strahom božjim. Če bi se zavedali, da nam vsako dejanje nadzira božji zastopnik, bi bila naša dejanja drugačna. Ne bi bilo med nami greha in verske dolžnosti bi vršili z najsvetejšo vnemo. NAUK, KI NAM GA DAJEJO SVETNIKI Ves svet pozna sv. Terezijo Deteta Jezusa, ki ima svoj praznik 3. oktobra. Znala je izrabiti svoje preprosto življenje in ga prepojiti s svojo veliko ljubeznijo do Boga. Tako nam je odkrila novo pot, kako priti do Boga. Želeti vse storiti za Boga, pa se obenem zavedati, da brez božje pomoči ničesar ne zmoremo, to je jedro njene poti. Pevec božje ljubezni je bil sv. Frančišek Asiški (4. oktobra). Svetu je oznanjal resnico, ki so jo stoletja pred njim prekrila v pozabo: človek je srečen, ko se popolnoma oprosti zemskih stvari in ni na ničesar več navezan. Tretji general jezuitskega reda se je pisal Frančišek Borgia (10. oktobra). Pogled na iznakaženi obraz mrtve kraljice, za življenja čudovite krasotice, ga je pretresel do dna duše. Dal je svetu slovo in se1 posvetil Bogu. Udarci življenja so tisti, ki nas navadno vodijo k Bogu, zato jih ne preklinjajmo, kadar se zgrnejo nad nas. Ena največjih mističnih duš je bila sv. Terezija iz Avile na Španskem (15. oktobra). Slepo je zaupala v božjo Previdnost. Zato je mogla zgraditi 32 samostanov. Zvest spremljevalec sv. Pavla je bil evangelist sv. Luka (18. oktobra). Nje- gov evangelij še posebej poudarja božje usmiljenje do skesanih grešnikov. Nadangel Rafael (24. oktobra) je spremljal mladega Tobija v tujino in ga celega in zdravega pripeljal nazaj v očetno hišo. Zato je sv. Rafael zaščitnik vseh izseljencev, tudi nas Slovencev. Že doma smo imeli Rafaelovo družbo za pomoč bratom in sestram v tujini. Žal njenega pomena nismo dovolj doumeli. Sedaj sami doživljamo nevarnosti, katerim je izpostavljen vsak izseljenec, ko pride na tuja tla. Priporočajmo se radi temu velikemu zaščitniku. 28.oktobra praznuje cerkev sv. apostola Simona in Juda Tadeja. Kot vsi Gospodovi učenci razen sv. Janeza Evangelista, sta tudi ta dva apostola z mu-čeniško smrtjo zapečatila svoje delo za duše. Sv. Simona so prežagali, sv. Juda Tadeja pa s kijem pobili. Kdor služi Kristusu, mora biti vsak trenutek pripravljen na največje žrtve, tudi na žrtev življenja. * Mesec oktober se je do zadnje liturgične reforme končaval z vigilijo vseh svetnikov. Nedvomno je misel, da so vsi ti, ki so tu na zemlji zaradi Kristusa bili preganjani, mučeni, usmrčeni ali pa so v sveti pokornosti mrtvičili samega sebe, a zdaj s Kristusom kraljujejo, za krščansko srce izredno tolažilna. Naj dobri Bog tudi v nas pomnoži svojo milost in nam podeli, da se po svetem življenju pridružimo radosti njih, katerih god želimo praznovati! JOŽE JURAK V ESO LJ N o ST CERKVE Milijoni katoličanov vsega sveta i-z ^neva v dan ponavljamo v Apostolski Ver‘ čudoviti člen: „Verujem v sveto katoliško Cerkev“. Morda vse premalo razmišljamo njegovo bogato vsebino. mesijanskega kraljestva — katoliške Cerkve na svetu — dovršeno in vsi njeni dobri udje v nebeškem kraljestvu vekomaj zveličani. JEZUS CERKEV PRIPRAVLJA IN USTANOVI Po svojem prihodu na svet je naš Gospod oznanil in pripravljal kraljestvo “°zje na zemlji, ki bo uresničeno v nje-S°vi Cerkvi. Venomer govori o epi Cer-_v>. ki jo primerja čredi, kraljestvu, mtnemu polju, čolttu. To mesijansko kra-lestvo Nove Zaveze ne bo nacionalno, marveč vesoljno, objemajoče vse narode vseh časov. Zunanje bo in socialno, a Počasno notranje in duhovno. Sedanje. j*3 tudi bodoče in eshatološko, ker bodo ot>čno dobri ločeni od hudobnih oh Vstopu v večnost. Cerkev pripada temu pVetu in temu življenju. Zgrajena bo na *tru, umrljivem človeku, ki bo imel mst zavezovati in razvezovati „na ‘emlji‘‘ predno bo prenehal čas in nastopa večnost. Z Jezusovo smrtjo na križu je bilo rešenje dopolnjeno in Cerkev ustanov-lena. Na binkoštni praznik je začela formalno delovati, ko je prišel nadnjo Sveti “h in je zaživela kot socialni organisti. Božja moč je napolnila vse njene J.Ve^de in oživel je ves organizem ‘stičnega Kristusovega telesa. Bujno ® naravno življenje milosti je vzvalo-‘° v sveti Cerkvi. Trajna plodovitost I? Postala njen delež. In to božje živ->en.’e se bo nadaljevalo ter stopnjevalo nJej do konca sveta, ko bo poslanstvo CERKEV MORA BITI LAHKO RAZPOZNAVNA Obveznost vseh ljudi, da postanejo udje svete Cerkve, vključuje lahko spoznanje njenih svojskih znakov. Kristus ne bi mogel terjati od nas, da pripadamo njegovi Cerkvi, sprejmemo njene nauke, se poslužujemo njenih sredstev za zveličanje in poslušamo njene predstavnike, ako ne bi mogli najti to Cerkev obstoječo na svetu kot mesto zidano na gori. Namen Kristusov je bil, da bi vsaj njegovi verni pripadali in bili združeni v katoliški Cerkvi, ne da bi begali okrog iščoč med mnogimi cerkvami, katera bi se zdela komu bolj primerna za osebne potrebe in okus. Cerkev mora voditi vse ljudi v nebeško kraljestvo po prakticiranju katoliške vere. Taka praksa je vidna in razpoznavna aktivnost, kot prejemanje svetih zakramentov, prisostvovanje sv. maši in pobožnostim, poslušanju božje besede. Nuditi mora sredstva za zveličanje pri reševanju duš, ki morajo biti jasno razločljiva od načinov in potov, ki si jih je izmislil človek in ne določil Bog. Cerkev mora tudi nadaljevati Kristusovo poslanstvo, ki je bilo vidno in razpoznavno. Iz vseh teh prevažnih razlogov je Kristus ob ustanovitvi katoliško Cerkev tako označil, da je kaj lahko vsemu človeštvu razpoznavna. Kar štiri znake ji je dal, ki njeno odkritje ljudem močno olajšujejo. In ko je jasno spoznana, je njena identifikacija gotova. Pa tudi okleniti se je je mnogo lažje. Vsaj upravičeni izgovori niso potem več možni. OD ŠTIRIH ZNAKOV JE VESOLJ- NOST NEIZPODBITNO JASNA Pravo katoliško Cerkev ločimo od številnih drugih cerkva po njenih znakih: edinstvo, vesoljnost, apostolstvo in svetost Cerkve. Vsi so važni, nobenega pri pravi Cerkvi ne moremo pogrešiti, vendar je vesoljnost najbolj jasen znak. Izraz „katoliški“ je grškega izvora (katholicčs) in pomeni z ozirom na celoto „splošen“, „občen“, „vesoljen“. Izraža torej edinstvo v mnoštvu. Izraz „Katoliška Cerkev“ se pojavi najprej v pismu mučenca sv. Ignacija iz Antiohije (v 117), ko piše vernikom v Smirno (8, 2): „Kjerkoli je Jezus Kristus tam je katoliška Cerkev.“ Tako so z izrazom „katoliški“ v prvih treh stoletjih boli naglašali „edinstvo vernikov in celotnost krščanskih verskih resnic v nasprotju s partikularizmoni in razcepljenostjo heretikov, potem pa bolj vesoljno razširjenost v sedanjem značenju“ (Grivec, Cerkev. str 243). Za splošno razširjenost Cerkve se je izraz začel uporabljati v 4. stoletju. Schuttes iz izraza „katoliški“ izvaja: „Odtod sledi, da lahko Cerkev imenujemo vesoljno v raznem smislu: najprej z ozirom na prostor, v kolikor je razširjena no vsem svetu; drugič po času, ker bo vedno obstojala: tretjič z ozirom na ljudstva, ker ima člane vseh rodov, narodov in jezikov; četrtič z ozirom na prilike ljudi, ker niti gospodarji ne sužnji, niti modri ne nespametni niso izključeni iz njene črede; petič z ozirom na nauk, ker Iastuje celoten nauk Kristusov v svoji neokrnjeni resnici: šestič. ker poseduje sredstva zveličanja v kolikor celotno Kristusovo trpljenje v n joj deluje in Iastuje zdravilo zoper duhovn9 bolezni vseh ljudi; sedmič zaradi obveZ' nosti in potrebnosti okleniti sc Cerkve-ki je naložena vsem ljudem, ker je od Boga določeno sredstvo za njih odreže-nje“ (Schultes, De Ecclesia Catholica-str. 179). CERKEV JE RAZŠIRJENA PO VSEM SVETU „Vesoljnost jo najznačilnejše svoj' stvo novega mesijanskega kraljestva f nasprotju z narodno omejenostjo stareg8 zakona“ (Grivec, Cerkev, stran 243). ^ Jezusovo smrtjo je bilo konec Starcg8 zakona in napočila je nova doba kat°' liške Cerkve, mesijanskega kraljestva Nove Zaveze. Cerkev pa ne bo teritori jalno omejena, ker ne bo nikdar n-1 rodna, državna, ampak vedno — ve soljna, za ves svet. Zemljepisno je ra* širjena po vseh kontinentih. Je kozni°' politična, edina mednarodna družba, k' obstoja od Kristusa in izza časa apost«" lov. Nobena druga družba na svetu sC ne more primerjati z njo po starostne1" pokol jen ju. Sv. Avguštin omenja, da so prerok' govorili bolj odkrito o Cerkvi kot o Kr' stusu, kor so predvidevali, da se bo " njej motilo veliko več ljudi kot o skrif' nosti učlovečenja. Zato bodo mnogi Pre varani. Kristus je dolečil apostolom ves svfl za njihov apostolat, ko jim je dal za poved: „Pojdite po vsem svetu in ozn"’ njujte evangelij vsemu stvarstvu“ 16, 15). Tik pred odhodom v nebo vpf‘r šujočim apostolom obljublja: „Prejeli P' boste moč, ko pride v vas Sveti Duh, 1|! boste meni priče v Jeruzalemu in P1’ vsej Judeji in Samariji in do kraj* sveta“ (Apd 1, 8). Apostoli so se razšli po vseh delih Gnanega sveta in prerokbe so se izpolnile. Povsod so oznanjali Kristusov 0v"angelij. „Po vsej zemlji se je razlegel njih glas in do konca sveta njih besede,“ hiše sv. Pavel (Rim 10, 18). že v trezni desetletju po Jezusovem križanju ie mogel apostol narodov pisati Rimljanom: „Najprej hvalim svojega Boga po ■Jezusu Kristusu za vas vse, da vaša 'črnost slovi po vsem svetu“ (Rim 1, 8). Mučenec sveti Justin je nekako eno stoletje no Kristusu ugotovil, da ni ro- as veselimo zaradi presenetljivih okoliščin, v katerih se vračate. Gotovo že veste, gospod Wagner, da smo nekaj mesecev pred koncem vojske uradno prejeli z bojišča žalostno vest, da ste vi v izpolnjevanju svoje domovinske dolžnosti častno padli na bojišču, ko ste z nadčloveškimi silami zadrževali prodor sovjetskih čet v srce Evrope. V nemi grozi smo tedaj prosili Vsemogočnega za pokoj vaše plemenite duše in sklenili, da bomo po svojih močeh skušali zamašiti vrzel, ki je nastala zaradi vaše domnevne izgube. V resnici pa ste padli v roke sovražnika, ki se je tri leta okoriščal z vašo delovno silo in vam pri tem ni niti enkrat dovolil, da hi skozi železni zastor poslali o sebi kako vest, ki bi vašo ženo potolažila in jo navdala z novim upom in novimi močmi. Zato pa nas je pred dvema dnevoma toliko bolj prijetno presenetila vest, da ste še živi in že na poti domov. Ko vas danes pozdravljamo v svoii sredi, se nehote spominjamo svetopisemske zgodbe o izgubljenem sinu. Kakor se ie razveselil oče svojega izgubljenega sina, ki se je nepričakovano vrnil iz tujine, in mu je hitel naproti, da ga objame, tako smo prišli danes tudi mi vam naproti, da vas objamemo in v imenu domovine pritisnemo na svoje srce. In če nas kdo vpraša, čemu danes toliko veselja v bistriški občini, mu odgovarjamo: — Nam prekipeva od veselja srce oh presenetljivi vrnitvi gospoda Wagnerja. Kajti ta vrli sin naše občine je bil izgubljen in najden, je bil proglašen za mrtvega, pa glejte, živi! Gospod Wagner! Ko boste v sleme-niški cerkvi med imeni padlih vojakov na spominski plošči opazili z zlatimi črkami vklesano tudi svoje ime, naj vam bo to v neovrgljiv dokaz iskrene ljubezni in globokega spoštovanja vaše gospe soproge do svojega moža. Niti njej, Št. Jakob v Rožu. Desno pred nami leži „VePka ves“; levo od vasi je ljudska in meščanska šola. V ozadju teče reka Drava. Za njo Št. lij. niti gospodu župniku, niti komu drugemu ni mogoče očitati najmanjše nepravilnosti za to, kar se je zgodilo zaradi zmotnega uradnega obvestila o vaši smrti. želimo, vam torej, gospod Wagner, in prosimo Vsemogočnega, da bi se pri svoji ženi in svojem sinčku, v sredi svojih sorodnikov in prijateljev na domu svojih očetov najboljše počutili, kmalu pozabili trpljenje in razočaranje zadnjih let, se brž vživeli v nove razmere, ki sp v njih po volji močnejših nahajamo, in se z novimi močmi in z novo ljubeznijo lotili obdelovanja rodne grude, ki vas. svojega gospodarja, koprneče pričakuje in se je za vaš prihod kakor nevesta odela v sncžnobelo haljo. Gospod Wagner 1 V imenu gospoda župana in vseh občanov in ne nazadnje v svojem lastnem imenu vam kličem ia srca: Dobrodošli 1 Tajnik ni nič pretiraval. Ljudem je bi! podžupanov govor v resnici zelo všeč. Splošno mnenje je bilo, da tudi župan ne bi bolje povedal. Celo tisti, ki so vedeli za ozadje njegovega govora, so morali priznati, da je podžupanja govor dobro sestavila in da se ga je podžupan gladko naučil in ga tudi lepo povedal. Sedaj šele so godci zaigrali državno himno, nakar so sledili pozdravi sorodnikov, prijateljev in znancev. Da žene ne bo na postajo, je povratniku že Wurmitzer povedal in zato Dolžnik zaradi niene odsotnosti ni bil presenečen. Bilo je torej vse v najlepšem redu. Manjkalo je le še gostije, kakor se ob povratku izgubljenega sina spodobi. Na žalost so povratnikom v Celovcu strogo naročali, naj bodo pametni in previdni in naj v začetku ne jedo preveč, temveč naj se le počasi in postopoma navadijo na večji obrok hrane, kakor so ga dobivali v Rusiji. V svarilen zgled so jim povedali, da so v Dachauu nekateri sestradani jetniki kliuh temu, da so jih Amerikanci, ki so taborišče zasedli, opozorili, naj ne jedo preveč, planili po jedilih in s kosi kruha v rokah od kapi zadeti mrtvi padali po tleh Niso vsi povratniki resno vzeli tega svarila. Nekateri so menili, da je vse to izmišljotina, ker v Dachauu kakega taborišča sploh ni bilo. Drugi v obstoj taborišča po pameti niso mogli dvomiti, a so trdili, da ondi ni mogel nihče stradati, ker so na lastne oči videli lepo rejene bivše paznike taborišča. Spet drugi so trdili, da jim take stvari pripovedujejo zato, da jim ni treba dajati dosti hrane. Dolžnik je bil na naciste hud, ker ni dobil dopusta in je zato opozorilo resno vzel. Lepo se je zahvalil prijateljem, ki so mu v Bistrici pripravili kosilo, češ da je zaradi potovanja in močnih utisov precej utrujen, in je v spremstvu sorodnikov in drugih ljudi počasi odšel proti domu. * Pot navkreber je kmeta kmalu utrudila. Sedel je na štor ob poti in lovil sveži zrak. Mraza ni čutil saj se je v Rusiji navadil na veliko hujšo zimo. Tudi so mu dali boliševiki za triletno garanje nekoliko toplejšo obleko. Priložnost je izrabila Zoppernig-bäuerin, ki mu je sledila v primeru1 razdalji sredi gruče otrok. Približala se* mu je in ga lepo pozdravila: „Samo da si še živ, Janez, pa bo vse dobro 1“ ga je nagovorila. „Ti tudi še pri moči, Zopnernip-bäuerin?“ je bil Dolžnik vesel star» klepetulje. Copernica se je ojunačila in spregovorila. „Telsnigbauer! Gotovo ti je že Wurmitzer povedal, kai vse se je med tem doma spremenilo. Zato te vprašam: če bi se ti Hubert zlepa ne bi hotel umak- niti, kaj boš storil, da uveljaviš svoje pravice?“ „Bo prišlo do streljanja!“ je postal Dolžnik spričo Sršenkine radovednosti hudomušen. Kajžarica je od strahu odprla usta, globoko vdihnila, pogledala proti nebu. zaprla oči, sklenila roke in povesila žilavo: „Samo tega ne, Janez!“ je zajokala. „Rajši ubij mene, Huberta pa pusti še živeti. Tu na mestu me ubij, če upaš, da ti bo s tem kaj pomagano. Stara sem že in nihče ne bo dosti jokal za menoj. Le za kozo boš skrbel, dokler revica ne Pogine. Rad jo imej, kakor sem jo jaz rada imela!...“ je delala Sršenka testament in oh misli, da bi jo koncem koncev res utegnila izkupiti in se morala od koze za vedno posloviti, pretresljivo zajokala. „Kozo sprejmem, krogle je pa zate škoda,“ je Dolžnik zavrnil plemenito ponudbo in odvalil Copernici kamen od DRUGA POLOVICA LETA 1915 Koncem junija praznuje Cerkev praznik svetih apostolov Petra in Pavla. Ta Praznik je po katoliškem svetu istočasno posvečen praznovanju papeštva. Naravno, da govori zato tudi uvodnik julijske številke dvanajstega letnika o papežu. Poudarja, da je papež oče vseh katoličanov. tudi slovenskih in da nas ne smo niotiti, če je po rojstvu Italijan. Ne sme-nio enačiti italijanskega pohlepa po naši jemlji s papeževim stališčem, ki objemke očetovsko ves svet. Španski članek pa zavrne tiste, ki trdijo, da verujejo v Boga, pa istočasno odklanjajo duhovnike. Pač ne razumejo srca. Smeje se je vstal in opirajoč se na VVurmitzerja in druge moške zopet stopal navkreber, šli so tako počasi, da je Sršenka imela dovolj časa, da je po bližnjih hišah pripovedovala, kako zelo resen je položaj. V bolj oddaljene hiše je z istim sporočilom pošiljala otroke. Če so ji kje prigovarjali, naj ne hodi k Dolžniku, ker utegne tudi njo kak strel zadeti, se je izgovarjala, da mora biti zraven, da bo skušala preprečiti najhujše, zlasti še, ker ji je Dolžnik izrecno obljubil, da bo posebej pazil, da je ne bo kaka krogla oplazila. Hkrati se je zvita kajžarica v srcu že veselila zanimivega razpleta dogodkov. Še predno je prišel Dolžnik do doma, je po Sršenkini zaslugi šla po vsej Sle-menici od hiše do hiše strašna vest, da se bodo pri Dolžnikovih streljali. Verjeli so ji seveda samo tisti, ki še niso vedeli, da je Hubert že prejšnjo noč odšel z Oljšnice. GREGOR HRIBAR id&fjtjL ?GVLff<2 duhovniške časti in oblasti, prav tako pa napačno istovetijo duhovniške slabosti s službo, ki jo opravljajo. 5. julija obhajajo slovanski narodi praznik sv. bratov Cirila in Metoda, zato je več člankov njima posvečenih. Španski govori o slovanskem bogoslužju, David Doktorič pa o smrti sv. Cirila v Rimu (Glejte, kako umira pravični!) Tudi javlja julijska številka, da bodo Slovenci v Buenos Airesu praznovali Cirilovo nedeljo dvakrat: 1. julija dopoldne z mašo, 8. julija pa popoldne z večernicami. Sledilo je veselo žegnanje pri dobro obloženih mizah na Paternalu. Kot slaba šala se berejo besede, ki jih je izustil Tito v Celju kmalu po za- ključku vojne: „Slovenski narod more sedaj brez skrbi začeti svoje novo življenje, kajti slovenske meje stražijo danes Srbi, Hrvati, Macedonci — vsi narodi Jugoslavije. Vam pa, naši bratje, ki ste še izven meja osvobojene Slovenije, zagotavljamo, da boste tudi vi postali njen del.“ O sv. maši je govora na začetku avgustove številke. Gotovo je bil članek napisan v zvezi z dvema napovedanima novima mašama. Eno je opravil salezijanski duhovnik Jan Bureš 26. avgusta v frančiškanski baziliki sv. Frančiška v Buenos Airesu. Kot prijatelju in slovanskemu sobratu (rojen je bil g. Bureš na Češkem) mu je bil za novomašnega botra g. Janez Hladnik. V Villi Regini (Rio Negro) pa je imel novomašno slovesnost Milan Perkat, naš rojak iz Viž-njana v Istri. - 'a platnicah je slika mogočnih slapov pri Igüazü. Reka Iguazti izvira v Braziliji 50 km proč od braziljske obale, pa se obrne potem v notranjost dežele ter tvori 100 km dolgo mejo med Brazilijo in Argentino. Osemnajst kilometrov, predno se izlije v reko Parana, pade nenadoma 80 m globoko v prepad, ki sc imenuje Hudičevo žrelo (Garganta del Diablo), štiri kilometre široka reka se na pečinah prelomi v dva curka in tako grmi navzdol. Vsako uro zlije 470 milijonov hektolitrov vode. Vesti od doma se v glavnem bavijo s tržaškim vprašanjem. Revija poroča o manifestacijah za Trst na primorskem zemlju, prizna pa, da j c položaj nejasen, ker Angleži nočejo iti iz Trsta, češ da jim do tega daje pravico Jaltska pogodba, k: jo je tudi Tito podpisal. O škofu dr. Rožmanu poroča, da je bil proglašen za „vojnega zločinca“, ker je gledal neki nacistični mimohod 30. januarja, da je nasvetoval enoten načrt za boj proti partizanom in da je v pastirskih listih obsojal „ruski komunizem in osvobodilno frnto“. Ni znano, kje je sedaj. Trdijo, da se je umaknil iz Ljubljane. O zamenjavi starega denarja z novim jugoslovanskim beremo, da bodo dali za 100 lir 30 novih dinarjev, za sto hrvaških kun dva In pol dinarja, za sto srbskih dinarjev pa pet novih jugoslo-i anskih dinarjev. Vez, ki naj nas vse druži, imenuj*? uvodni članek septemberske številke katoliško Cerkev. Ona je tista, ki nas vse skupaj druži v eno samo družino. Iste misli pove tudi španski uvodnik. V tej številki sta napovedani tudi dv< ? M ; JU Pazu so namreč november, december in januar, zimski pa junij, julij in avgust. Dežuje le od januarja do maja. Takrat pade v La Pazu 610 mm dežja. Samo v deževni dobi v Boliviji kaj zraste. Zato sejejo rž in koruzo na začetku te dobe. Ko pride maj, pospravijo poljske pridelke. Ko sem sredi marca potoval v Sucre, je bilo povsod videti zelene ploskve — žitna polja. Pogled nanja je bil poln čarobne prelesti, kajti svetlozelena barva žita je dajala pobočjem gora poseben pravljičen okvir. Ta polja pridejo do višine 3.500 m in se zdijo, kot da bi nekdo položil zelene preproge preko hribovite dežele. Na postaji Rio Mulato smo stali skoro eno uro, kajti treba jc bilo pregledati vagone, jih oskrbeti s pitno vodo in dati nov stroj. Nato na smo se nezaznavno dvigali nasproti mestu Oruro, ki je eno najbolj pomembnih rudarskih središč. Čez dve uri jc zableščala na levi strani proge ogromna vodena ploskev. Jo to jezero Poouč (2.50u k., ut,,';, ki ima stano vodo in je večinoma zeio plitvo. Ob njem smo potem počasi drseli, dokler nismo ob dveh 'popoldne dospeli v Oruro. To mesto je tretje po številu prebivalcev (6Ü.000J. Leži ob vznožju griča, ki jc že ves preluknjan in iz katerega črpajo zlasti svinec, cink, kositer in volfram. Je tudi sedež škofije. Gotovo Cerkvi ni lahko deiati v tem rudarskem naselju, ki je močno pod vplivom komunizma. PROTI GLAVNEMU MESTU Popoldanska vožnja je postala sčasoma bolj zanimiva. Na vzhodni strani železnice sc jc v daljavi prikazala gorska gmota, pokrita z večnim snegom. Ta gmota nam je prihajala vedno bližje, in ko je začelo sonce lesti v zaton, seta opazil, da gre .za mogočno gorsko verigo z mnogimi veličastnimi vrhovi, ki vsi presegajo 6000 in višine. Seveda tedaj še nisem vedel, da leži ob njih vznožju mesto La Paz. Mrak se je že spustil na zemljo, ko smo obstali na postaji Viacha. Tu se odcepi en del železnice proti Čilu, v tihomorsko mesto Ariea, drugi pa k jezeru Titicaca. Žal sem slednje zvedel šele takrat, ko sem mestu La Paz že dal dokončno slovo. Jezero Titicaca je namreč tako v prirodoslovnem kot zgodovinskem oziru velika zanimivost in se ga splača obiskati. Leži v višini 3850 m nad morjem in je dolgo 209 km. Meri 8.300 kv. km. Preko njega gre državna meja med Bolivijo in Perujem. Iz La Paza se da v dveh dneh priti v glavno mesto Peruja, v Limo, prav preko tega jezera. Železnica te pripelje iz La Paza preko Viache v pristanišče Guaoui. Tam se vkrcaš na ladjo (lahko pljujejo ladje do 750 brutoregi-sterskih ton) in dobiš posteljo za noč, kajti te potniške ladje vozijo vedno tako, da se potnik izkrca zjutraj na pe-ruanski strani v pristanišču Puna. Od tam vozi vlak do Arequipe, kjer že čakajo avtobusi za Limo. Jezero Titicaca je slavno zlasti po Sončnem otoku, kjer je mnogo arheološko zanimivih razvalin, med njimi tempelj boga Sonca. Ta otok je bil tudi okoli leta 1000 središče indijanske države Collasuyo, ki so jo potem dokončno uničili španski osvojevalci. Kot rečeno, zelo sem si želel, da bi si to slavno jezero in njega starodavne spomenike ogledal. Zato sem v La Pazu vprašal na turistični agenciji, koliko bi me stal izlet k jezeru. Pa so mi povedali, da 400.000 bolivijancev (2000 argentinskih pesov). Seveda sem ob visoki ceni opustil vsako misel na tako drago pot. Če bi bil na tedaj vedel, da se da priti tudi z vlakom, bi me vsa pot malo stala in gotovo bi jo bil napravil. Pa naj bo to za kdaj pozneje, če mi bo še Vsemogočni dal kako priliko za to! Noč je že bila, ko je vlak spet po- tegnil. V daljavi se je videla dolga vrsta luči. Zase sem menil, da gre za kako rudarsko naselje, toda kmalu sem uvidel, da gre za mesto z mnogimi lučmi. Tedaj se mi je približni bolivijski sopotnik in mi dejal: „Bližamo se La Pazu. Mesta še ne moremo videti, ker leži v kotlini. Luči so na od naselja, ki leži nad njim in se imenuje Alto La Paz“ (Visoki La Paz). Ob osmih in četrt ure smo prišli na postajo Alto La Paz, ki leži 4103 m nad morjem. Pod mano se je odprl nepopisno lep prizor. Vlak je obstal tik nad mestom, ki se je kopalo v morju luči in je segalo po svojih odtenkih prav do roba kotline. Sedaj mi ni bilo žal, da smo imeli zamudo, kajti podnevi bi bil pogled na mesto mnogo manj silen kot ob nočni uri. Nato smo se začeli spuščati po pobočju. če bi šel peš, bi bil v pol ure v središču mesta. Vlak pa ne more posnemati kozjih ali človeških nog. Točno eno uro je potreboval, potem ko se je proga trikrat zavrtila okrog same sebe, da je pridrsal v počasnem teku na glavno postajo. Napis mi je povedal, da smo padli za 400 m globoko, kajti višina postaje je 3701 m. Toda središče mesta leži še precej nižje kot postaja. Na noč si seveda nisem mogel kaj dosti pomagati in tudi se ne dosti orientirati. Že med vožnjo sem zvedel, da je v La Pazu mnogo Nemcev in da imajo tudi več hotelov. Ime enega izmed njih sem si zapomnil. Bil je hotel Neumann, blizu stolnice in vladne palače. Tja sem zato naročil šoferju, naj me zapelje. Prijazno so me sprejeli in odkazali čisto in v tirolskem slogu opremljeno sobo. čez pol ure nato sem že spal zadovoljen, da sem brez večjih neprilik dosegel prva cilj na potovanju v Boliviji: bolivijsko glavno mesto. (Nadaljevanje sledi) JOŽE JURAK Iz vsakdanjega življenja: Majhni otroci vprašajo včasih več, kot more mati odgovoriti. Petletni fantiček se je sukal okoli matere. Rad bi nekaj vprašal. Slišal je, da se morajo starši med seboj ljubiti. Videl pa je, kako sta se oče in mati skoraj vsak dan prepirala in to navadno za brezpomembne stvari. „Mama,“ se je deček opogumil, „kaj pa rečejo ljudje, če se oženijo?“ „No, obljubijo si, da se bodo vedno radi imeli in si pomagali,“ odgovori mati vsa začudena. Dečko nekaj časa napeto premiš-Ijuje. „Kajne, mama, da potem z očetom nista vsak dan oženjena?“ vpraša nato nedolžno. Pride na kmetijo nadzornik iz poljedelskega ministrstva in pokaže izkaz-znico z mnogimi pečati: „Želim si ogledati vaše kmetijstvo!“ Kmet se seveda ni upal upirati in ga je spustil na dvorišče. Čez čas pa zasliši silno klicanje na pomoč. Pogleda skozi okno in vidi, kako divja za nadzornikom velik bik. „Gospod nadzornik, pokažite mu vendar svojo izkaznico!“ mu zakliče kmet. „Tako plešastega človeka kot je vaš brat, pa še svoj živ dan nisem videl!“ „Da, vedno se rad pohvali, da nima nobenega sivega lasu!“ Pride nočni čuvaj v tovarno ves premražen. Vratarju se zasmili, pa mu reče: „Ali bi hoteli skodelico tople kave?“ „Samo tega ne!" se brani nočni čuvaj. „Če jo spijem, vso noč ne bom zatisnil očesa.“ Neka gospa najde pijanega človeka v jarku zleknjenega. „Ubožec, rada bi vedela, ali ste revež, ker ga pijete, ali pijete, ker ste revež?“ „Jaz pijem,“ se odreže vinski bratec, „ker sem žejen.“ Pepe: „Kaj je to: črno je, sveti se in na eni nogi stoji?“ Blaž: „Ne vem.“ Pepe: „Zamorski invalid. No, kaj je pa to: črno je, sveti se in na dveh nogah stoji ?“ Blaž: „Ne vem!“ Pepe: „To sta dva zamorska invalida. In to: črno je, sveti se in na treh nogah stoji?” Blaž: „To so pa trije zamorski invalidi." Pepe: „Ne, to je pa klavir.“ LETO XXV OKTOBER številka 10 „BUIIOVNO ŽIVLJENJE“ je slovenski verski mesečnik • fzdnja ga. konzorcij (Orehar An- V tej številki boste brali: ton) urejuje pa uredniški odbor, ki ga sestavljajo dr. Gnidovec ‘■'ranče, Jurak Jože, Mali Gre- Oj mili Slovenci, hitite in krono ji zlato nesite! (Dr. Filip Žakelj) ........ Papeški mesečni molitveni namen (prof. Alojzij Geržinič) ................. Roženvenski mesec (Jože Jurak) ......... Vesoljnost Cerkve (Karel Wölbung- CM) El mes del Santo Rosario (Joe Juck) . . Škof dr. Gregorij Rožman v Evropi .... Dvomoštvo (Gregor Hribar) .............. Ob srebrnem jubileju revije ............ ..Hočem“ ............................... Jezus za seboj nas kliče (Gregor Mali) Tvoja redoljubnost (Karel Wölbung CM) Med Slovenci po svetu .................. Don Kamilo (Guareschi-Jurak) ........... Po svetu ............................... Nove knjige: Venec spominčic možu na grob (Ljubka Šorli) ............... Iz domovine ............................ štiri tisoč metrov nad morjem (J. Jurak) Tri minute dobre volje ................. 545 550 551 555 560 560 564 5G7 572 574 574 576 57!> 582 5S8 590 595 599 Editor responsable: Pbro. Antonio Orehar, Ramön Falcčn 4158, Buenos Aires gor, dr. Rozman Branko in Marijan Šušteršič, ki skrbi za tehnično opremo in fotografije. • Platnice in stalna zaglavja je anusa! Hotimir Gorazd. e Celoletna naročnina znaša za Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya) 9 .j pesov. Za Uruguay in ostale dežele latinske Amerike, kakor tudi za vse dežele, če se plača v argentinskih pesih, je naročnina 110 pesov: za U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, za Avstrijo a5 šilingov, za Italijo 2001) lir. drugod v protivrednosti dolarja. • Tiska tiskarna S al g u e r o , Salguero 105G, Buenos Aires O 1 Sm° * O - H <£ TARIFA BEDUCIDA Concesion Nu. 2560 Revijo morete naročiti in plačati pri naslednjih poverjenikih: Argentina: Dušnopnstirska pisarna, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires Brazilija: Vinko Mirt, Cn.ixa Postal 7058, Säo Paulo, Brasih U. E. A.: „Familia“, 6116 Glass A ve, Cleveland 3, Ohio Kanada: Ivan Marn, 83 Victor Ave, Toronto, Ontario Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Tricstc, Italia Italija: Zora Piščanc, Riva Piazzu-itta 18, Gorizia Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drr.u, D. P. Camp, Kärnten. Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovcu. Avstralija: j-ev. Bernard Ambrožič, 66 Grdon Str., Paddington (Sydney) Trta v svoji najlepši obleki v oktobru; med škrlatnordečimi in zlato-rumenimi listi se v svitu jesenskega dne svetijo njeni bogati sadovi, ki naši lepi slovenski zemlji dajejo rujno vino, ponos in radost naših vinogradnikov Zadnja stran: Cvetje v globelih naših dolenjskih gozdov Spodaj: Ob vznožju Gorjancev, tipičnega kraške-ga, a poraščenega pogorja, na otoku reke Krke leži majhno, a zgodovinsko pomembno mesto- Kostanjevica, kateremu večajo njegovo lepoto raznežene vinske gorice in mnogi pestri gozdovi